svet in ljudje
junij 2012
47
90-letniki Na Bočkovem je 24. maja slavila svoj 90. rojstni dan Marija Štrukelj. Gospa Marija je izjemno dobrovoljen človek in nismo si mogli kaj, da se ne bi zadržali tja do poldneva, saj smo slišali toliko neverjetnih in zanimivih zgodb – oh, le koliko jih je še ostalo – da bi lahko ostali do večera in še dalj. Marijo gotovo pozna mnogo ljudi, saj je bila šivilja in je marsikomu sešila obleke, med drugim je pred desetletji oblekla tudi bloški pevski zbor. Nekoč jo je znanka vprašala: »Pa kako si ti znana tako daleč naokoli, saj nisi nič imela?« Marija pa ji je odvrnila: »Sem pa nekaj znala, česar ne zna vsak!« Šivati je začela v Sodražici, tam je delala pri Mikuliču. Pravi, da če pomisli na dogodke iz svojega življenja, je bil čas v Sodražici eden od najlepših
v njenem življenju, to pa zato, ker je šla prvič med ljudi, ti pa so se ji zdeli tudi bolj odprti, razgledani, zato se ji je v rani mladosti s to izkušnjo odprl popolnoma nov svet. Šivanje ji je prineslo še eno nepozabno izkušnjo; s prijateljico je bila v šivalnici ljubljanskega hotela Union in tam je prvič v življenju pila kavo s smetano. Ko je bila Marija stara eno leto, ji je že umrla mama, zato je zanje skrbela atova sestra, dokler se ata ni znova poročil. Je najstarejša od otrok, a tudi edina še živa. Od otroštva ima še eno strast, to je branje. Oče je bil naročen na knjige Mohorjeve družbe in požirala je vse, kar je bilo zgodovinskega. Najbolj so jo zanimale zgodbe o graščakih in Turkih. Strast do zgodovine ni nikoli pojenjala. Spomni se, kako so šli s šolskim kolektivom na izlet na Češko. S skupino so si ogledovali grad, naenkrat pa je na dvorišču zagledala vojake v krasnih šlemih. To jo je tako silno prevzelo, da je pozabila na čas. Ko se je ovedela, je ugotovila, da se je izgubila in da ne ve več, kje je, skupine pa tudi ni bilo nikjer. Popadel jo je strah, saj je bila tudi popolnoma brez vseh svojih stvari, ki jih je pustila na avtobusu. Začela je tekati po gradu sem in tja od enega stopnišča do drugega, potem pa je zagledala nekaj, česar se še danes velikokrat spominja – neverjetno plečatega učitelja, ki je govoril slovensko – to je bil seveda njihov vodnik in tako je bila rešena. Mar-
ija tudi sicer rada potuje, z upokojenci je bila na tradicionalnih izletih v Izoli že več kot petdesetkrat. Ko je bila petdesetič, je nehala šteti. Pravi, da je Izola kot njen drugi dom in vedno se ima neizmerno luštno. Kaj pa ljubezen? Pod okno je prihajal dvorit neki moški iz vasi, a ga ni pretirano rada videla, vendar je bil očetov nasvet tak: »Koker češ, naredi, strajho ima.« No, tistega ni vzela. Bogomir, mož, je bil doma s Pajkovega, kjer je bil oskrbnik pri grajskih. Kmalu po rojstvu dveh hčerk, Nade in Mire, je umrl, a bila sta povezana. Začela sta brez vsega, še spala sta na tujem kavču. Kasneje sta imela svoj kavč pod tujo streho, prišla pa sta tudi do hiše na Bočkovem. Ta hiša, kjer živi danes, se je
namreč prodajala. Seveda bi jo rada imela, a denarja ni bilo. Tako jo je šla vseeno enkrat pogledat. Srečala je sosedo, ki se je prav tako zanimala za to hišo. »A je naprodaj?« »Ja, je, ampak hoče dolarje.« »A, saj te pa imam,« je rekla Marija; res je bilo, da je imela dolarje, ampak samo tri. Tudi ta podvig se ji je v življenju posrečil skupaj z dobrimi ljudmi. Ko smo jo še vprašali za življenjsko misel, je odvrnila: »Nimam skrbi, kam bom skrila denar, zato tako dolgo živim.« Območna organizacija Rdečega križa Cerknica, Loška dolina in Bloke ter Občina Bloke Mariji želita obilo sreče, veselja in zdravja! Miha Knavs