Issuu on Google+

30

svet in ljudje

januar 2012

Med spomini Moja pot v šolo To je tema, ki jo učitelji kar pogosto izpostavijo pred učence. Predvidevajo, da bi bila lahko tovrstna tematika kar zanimiva. Pričakujejo, da naj bi učenec največ povedal o sebi. Najlažje je tako učenca spoznati in mu zato najlažje dodajati znanje, kot je za posameznega učenca najbolj primerno. Tako poteka danes delo—učenje v šolah. Nič ni bilo drugače v šoli tistega davnega leta tik pred 2. svetovno vojno. Učitelji so tedaj na vse uradne knjige zapisali letnico 1939/40, kar naj bi pomenilo začetek šolskega leta na Osnovni šoli v Novi vasi na Blokah. Tako smo učenci 1. razreda začeli vsak dan hoditi v šolo po že izhojenih poteh. Pot iz šole domov je bila za mene veliko bolj zanimiva kot pa pot od doma do šole. Na poti od doma do šole me je motilo to, da je ves čas v mali učenčevi glavički odmevalo naročilo od staršev »pojdi hitro, da ne zamudiš pouka« in spet in spet, vse do trenutka, ko si se usedel v nič kaj udobno šolsko klop. Šolski zvonec je potrdil, da se začenja učenje. V učilnicah se je kar naenkrat vse umirilo in začelo se je učenje. Pot iz šole domov pa je bila, vsaj za mene, mnogo bolj prijetna. Nikamor se ni več mudilo,

imeli smo časa na pretek. Nadvse prijetno se nam je zdelo, da je bila prva soseda od šole – trgovina. Po domače smo rekli »pri Blažu« (lastnik trgovine se je imenoval Blaž). V teh malih učenčevih peščicah pa je bil vedno ujet tudi kak »cvenk«. Ta je bil namenjen, da ga odložiš v trgovini. Ko si ga spustil na prodajni pult, je teta zanj dala kakšno majhno, majhno čokoladico. Tako se je začelo vračanje domov. Prijetno! Ugodno! Potem naprej ni bilo nič več potrebno teči. Vsa četica učenčkov se je počasi pomikala dalje. Ko smo si tako med potjo izmenjevali misli o tem, kako je bilo v šoli, smo vsi ugotovili, da smo bili v šoli kar dobri opazovalci. Če smo vsa naša opažanja strnili, smo ugotovili, da vsi vemo vse, kar se je v šoli dogajalo. To še ne bi bilo nič posebnega, saj tako korakajo vsi učenci skoraj vsak dan in si z učenostjo polnijo svoje glavice. Od tedaj naprej pa se je za našo četico šele začenjal najbolj zanimiv del poti. Prvi večji postanek smo si privoščili sredi poti, ki pelje iz Nove vasi do majhne vasice Hudi Vrh. Nekateri učenci so že znali prebrati napis »Šola jadralnega letenja«. Tu pa je bilo res moč kaj videti. S šolskimi torbicami na ramenih smo postopali med jadralci in opazovali, kaj pravzaprav delajo

ti gospodje. Govorili so slovensko, a po »lublansko«, mi učenci pa po »bloško«. Kar nekaj truda je bilo potrebno, da smo se razumeli, kaj kdo želi povedati. Začutili smo, da imajo ti gospodje tudi radi otroke. Bilo je res prijetno v njihovi družbi. Preštevali smo njihova jadralna letala, bilo jih je kar precej. Najbolj sem si zapomnila, kakšne oblike je bil Vrabec, Čavka in Salamander. Eno letalo pa so poimenovali tudi po njihovi kuharici Hani. In še jih je bilo, a kdo bi vedel imena za vse. Bili so dobri gospodarji. Skrb za letala je bila ogromna. Najlepše jih je bilo videti v veliki, res veliki garažni hiši, ki se je imenovala hangar. Tu so letala prenočevala, vedrila v slabem jesenskem deževju in prezimovala v debeli bloški zimi. Učenci jadralne šole – gospodje, so bili nastanjeni v veliki lepi brunarici, ki je stala v neposredni bližini hangarja na hribčku, imenovanem Videm, tik nad farno cerkvijo. To je bila velika lepa stavba, ki je bila hkrati tudi okras Bloške planote. Osrednji del te brunarice je bila kuhinja z jedilnico, učilnica, kjer so učenci jadralnega letenja pridobivali teoretično znanje. Stavba je imela tudi opazovalni stolp, ki je dobro služil svojemu namenu. Ti gospodje pa so prenočevali v spalnic-

ah, v katerih so bili pogradi. Pred spalnicami je bil zelo dolg in širok hodnik. Na koncu tega dolgega hodnika pa so bile sanitarije. Gledano z otroškimi očmi učenca 1. razreda, ki prihaja iz skromnega kmečkega gospodinjstva, je bilo to nekaj nedoumljivo lepega in velikega sredi Bloške planote. Že pred nekaj urami bi morala ta četica učencev nadaljevati pot do doma. Pa ni in ni šlo. Začenjala se je skoraj svojevrstna predstava, ki je bila od vsega povedanega še najbolj zanimiva. To je spust letala v zrak. Letalci so letalo pripeljali na kraj, kjer je bil najbolj primeren prostor za vzlet. Bilo je na en, dva, tri. Pilot se je namestil v zelo majhen čolniček in si nadel kapo in očala. Jadralci so prijeli za gumijasto vrv, ki je bila pritrjena na letalo v obliki frače. Na vsakem koncu te natezne vrvi je bilo enako število fantov, ki so poslušali povelje pilota: »Vleci, teci, spusti!« in letalo je bilo že visoko v zraku, natezna vrv pa je samodejno padla na tla. Koliko časa je letalo vztrajalo v zraku, pa je bilo pogojeno s teoretičnim znanjem pilota. Smer in jakost vetra sta bila pilotu v pomoč, da je letalo čimdlje obdržal v zraku. Tistega davnega leta je bil na Blokah postavljen tudi državni rekord v jadralnem letenju. Pilot je kar vztrajal v letenju in ni se še hotel odločiti, da letalo zapelje na


Bloški korak 2012-1