Page 28

28

svet in ljudje

januar 2012

Rišem veliko srce Pred kratkim je pri Mohorjevi družbi v Celju izšla knjiga z gornjim naslovom avtorice Jelke Peček. V tej knjigi obuja spomine na otroška leta, ki jih je občasno preživljala pri starih starših v Starem trgu, kjer so njene korenine. Večji del knjige pa je posvečen doživetjem pri Sveti Trojici, kjer je med počitnicami bivala pri svoji teti Milki Mramor, dolgoletni trojiški učiteljici oziroma, kot jo avtorica imenuje, pri teti Mili. Ker so njene pripovedi o tistih časih zanimive tudi za naše bralce, v tej številki knjigo in avtorico predstavljamo. Avtorici smo postavili nekaj vprašanj, na katera nam je ljubeznivo in obširno odgovorila. Ga. Jelka, na ovitku vaše knjige piše, da imate močne notranjskobloške korenine. Kakšne so te korenine, od kod ste? Moja stara mama Alojzija, o kateri tudi pišem v svojih črticah, je bila doma iz Loža v Loški dolini, stari ata Ivan pa iz Kozarišč. Lani je minilo 100 let, kar sta se poročila. Moj oče se je rodil v Starem trgu, kjer je sedemčlanska družina živela, kot drugorojenec, teta Mila, ki je osrednji lik mojega pisanja, je bila prvorojenka. Že v najzgodnejših letih sem vsa poletja preživljala skupaj s svojimi številnimi bratranci in sestričnami v Loški dolini pri naši stari mami. Ko smo bili malo večji, se je naše počitniško življenje odvijalo pri Sv. Trojici v trojiški šoli, kjer je bila učiteljica teta Mila. Po mami sem Ljubljančanka in že vse življenje živim v Ljubljani. Očetova ljubezen do Notranjske je bila zelo velika in močna, »okužil« nas je z njo in naše družinske vezi so ustvarile veliko in toplo navezanost na Loško

ker se nisem spomnila vseh istih besed in to otrokom ni bilo všeč. Tako sem začela vse zapisovati in brati in nastale so te črtice. Kako so sprejeli črtice vaši otroci?

Foto: Arhiv Jelka Peček

dolino in Bloke. Kdaj ste se odločili, da boste svoje mladostne doživljaje zapisali in koliko časa ste jih pisali? Pravzaprav je za vse kriva naša stara mama. Bila je izvrstna pripovedovalka in ona je bila v mojem otroštvu naša knjiga, naš radio, naša televizija, ki je takrat še ni bilo. Kakšna umetnica v tem pripovedovanju je v resnici bila, sem dojela šele takrat, ko sem imela sama otroke in sem želela, da bi tudi jaz svojim otrokom pripovedovala spomine in zgodbe iz življenja z enakim žarom, kot je to nam pripovedovala naša stara mama. Pa ni šlo. In kje se je zataknilo? Otroci so zelo natančni poslušalci in želijo, da vedno vsako pripoved slišijo z istimi besedami. To je naša stara mama znala. Te besede, ki smo jih vedno znova slišali na enak način, so imele moč in nam dajale občutek varnosti, vedno smo lahko že znani sliki v svojih mislih dodali še kakšen občutek in dodatek. Jaz sem pripovedovala zgodbo vedno malo drugače,

Sveta Trojica s cerkvijo, župniščem in šolo, v ozadju cerkvica sv. Urha.

Foto arhiv Andrej Seljak Zurc

Odlično, z navdušemjem in to je bila tista dodatna energija, da sem na pravi poti. Potem se je zgodilo, da je takrat 9-letni sin prišel iz šole in mi povedal, da je svoji učiteljici povedal, da pišem imenitne zgodbe in učiteljica me je povabila na literarno predstavitev v sinov razred. To je bilo resnično zelo prijetno doživetje. Presenečena sem bila, kako so se mestni otroci odzvali na moje branje. Potem so zgodbe tudi ilustrirali in pripravili razstavo. Ko sem čez 10 dni šla po hodniku šole, sem za seboj zaslišala oddaljeno klicanje: »Teta Mila, teta Mila!« Takoj sem vedela, da je to namenjeno meni. Pritekli sta dve deklici, ki sta mi narisali še nove risbice, a sta pozabili moje ime, dobro pa sta si zapomnili junakinjo mojega branja, teto Milo. Leta, ki ste jih preživeli s svojimi otroki v trojiški šoli, so zagotovo prinesla veliko lepih spominov tudi vašim otrokom. Seveda. Če bi šola znala pripovedovati, bi bila to nenavadno zanimiva pripoved. To je bil zelo dragocen čas. Veliko bogastvo. Srečna sem, da sem to lahko omogočila svojim otrokom, ki so odraščali v mestu. Spominjam se, kako smo ob petkih popoldan komaj čakali, da se odpeljemo iz Ljubljane v naš mali raj, kot smo ga imenovali. Spominjam se, ko smo se neko pomladno soboto pripeljali pred šolo, kako je naš srednji sin planil iz avta in stekel po pločniku ob šoli do konca in tam na vogalu obstal. Poklical me je in ko sem prišla do njega, se je obrnil proti meni in mi tiho rekel: »Mami, ali slišiš, kako šumijo smreke?« In sva skupaj poslušala to šumenje, ki je prihajalo od bližnjih smrek. Spominjam se tistega svojega občutka. Bila je sreča, da je moj otrok to zaslišal, zaznal in začutil kot vrednost. Saj, kje v mestu naj bi prisluhnil temu zvoku? Ali pa prijateljstvo, ki se je spletlo med otroki in Dominikom, našim sosedom. Najprej je bilo malo strahu, potem pa so sprejeli njegovo drugačnost in vedno, kadar sem kaj spekla, se je takoj kdo od otrok ponudil, da mu odnese velik kos peciva, v skrbi, da ne bi morda nanj pozabila. V takšnih trenutkih mi je bilo posebej lepo. Ta naš Dominik nas je skozi svoj svet učil o življenju. Znal se je veseliti in nikoli ne bomo pozabili njegovega praznovanja nedelje, ki je bilo vedno nek obred in smo vse njegove navade poznali in se jih skupaj z njim veselili. To so nepozabni in dragoceni trenutki, ki jih je bilo v druženju s Trojičani zelo veliko. Brez naših dobrih sosedov, Fanike in

Profile for Bloški korak

Bloški korak 2012-1  

Bloški korak, glasilo občine Bloke, letnik 13, številka 1

Bloški korak 2012-1  

Bloški korak, glasilo občine Bloke, letnik 13, številka 1

Advertisement