Page 1

INTERVJU

INTERVJU

»Enostavno razumem in vidim prostor, vidim njegov potencial in obliko v najboljši možni uporabi« Darja Hughes, strokovnjakinja za dizajn, notranjo opremo, prenove, ambient in barvno usklajevanje doma, ki je diplomirala v Torontu, ustvarjala in nabirala izkušnje po svetu, danes živi in dela v Šmarju pri Jelšah. V pogovoru smo se dotaknili slovenskega dizajna, materialov in smernic za 2014, tujih vplivov in načinov njenega dela, pri katerem spoštuje znano in preverjeno pravilo: najprej funkcija, nato forma. Gospa Hughes, zase pravite, da ste »interior designer«, ne arhitekt. Ena od šaljivih definicij pravi, da je notranji oblikovalec na pol poti med arhitektom in dekoraterjem. Kakšna je pravzaprav razlika, je pri nas sploh jasno določeno, kaj opravlja eden in kaj drugi? Pravzaprav je dekorater nekdo, ki se ukvarja z dekoracijo – zavesami, cvetličnimi aranžmaji … To nima nobene povezave z dizajnerjem, ki ustvarja celoten prostor, vključno z načrti prostorov, umestitvijo pohištva, s povezanimi instalacijami, izbiro vseh materialov, detajli, razsvetljavo, skratka z vsem, kar je potrebno, da je prostor končan. Dekorater pa lahko pod nadzorom dizajnerja zašije ustrezne zavese, doda blazine in cvetje, če mene vprašate. Vendar tega ljudje seveda ne vedo. Morda zato, ker je pri nas »design« relativno mlad študij, ki

54

vas prosim. Govorim o definicijah dobre logistike, elementih in principih dizajna, ki so seveda vedno enaki (ravnotežje, psihologija barv, definicije svetlobe, pravila kompozicije, skladnosti materialov in še česa). Kot v vsakem poklicu je tudi v dizajnu razen znanja potrebno zelo veliko prakse na terenu, ker je vsaka situacija drugačna in vsaka stranka edinstvena. Diplomirali ste v Torontu na Academy of technology and design. Se vpliv Kanade čuti pri vašem delu? Seveda, v Kanadi se zelo čuti multikulturnost, tudi v svetu kulture opreme, predvsem pa je zelo velik razpon med finančno zmogljivostjo in apetiti naročnikov. V Torontu imate resnično premožne in svetovno znane posameznike, drugi so spet v nižjem rangu. A pozna se kolonialni način razmišljanja, pa tudi vplivi od drugod, smernice sledijo nekoliko drugačnim trendom, medtem ko mi, v tem koncu Evrope, sledimo bolj italijanskim smernicam.

Foto: Jernej Konjajev

so ga do nedavnega opravljali le arhitekti. Ali pa ga sploh niso, odvisno od posameznikove osebne naravnanosti, specializacije in znanja na tem področju. Morda boste ob koncu tega intervjuja bolje razumeli, zakaj se z notranjo opremo ne more ukvarjati vsak projektant. To je zelo ozka specializacija, nekdo, ki tega ne dela, enostavno ne more imeti znanja. Je pa res, da papir vse prenese … Nekdo, ki je po naravi zelo tehnično naravnan, bo težko razumel razvoj in bistvo dizajna v nekem prostoru. Kakšen mora biti dober dizajner? Za dobrega dizajnerja moraš imeti enostavno veliko ustvarjalne in umetniške – in ne

tehnične – žilice. Pravzaprav se to izključuje. Dejstvo je, da je študij arhitekture že po naravi zelo tehničen in nima, kot takšen, veliko ali sploh nič prostora za podrobno razglabljanje o temeljih, ki izgrajujejo uspešen ambient v prostoru. Ali pa zaradi nekih drugih, navidezno pomembnih parametrov, notranjost v sklopu celotne arhitekture postane podrejena nekim obveznim, nepremostljivim zunanjim geberitom. Kar je seveda nesmiselno, vsaj gledano s strani uporabnika. Pravilno je, da se prostor oblikuje od znotraj navzven – in ne obratno. Ker posledice slabe razporeditve notranje opreme občutimo uporabniki. In potem živimo v navidezno lepih in neuporabnih hišah. Lepo

Foto: Gregor Katić

Kako se razlikujejo evropski in neevropski načini opremljanja, kje smo tukaj Slovenci? Pomembno je, da kot dizajner (ali arhitekt) poznaš in razumeš tudi druge kulture in načine razmišljanja. Občasno vodim seminarje o notranji opremi in tudi poučujem na Višji lesarki šoli v Mariboru. Kar naprej poudarjam, da se moramo stila in znanja o notranji opremi učiti tudi iz mednarodnih virov in različnih stilov. Stil in okus nista eno in isto. Če gledamo samo slovenske revije in se izobražujemo samo v lokalnem prostoru, to žal ne bo dovolj, ker smo pač zelo majhen narod v majhnem prostoru. Vse je bolj ali manj po istem kopitu. Da bi si pridobili širino, je potrebno videti in razumeti tudi druge načine razmišljanja v notranji opremi. Tudi če nam nekaj osebno ni všeč, moramo znati videti, ali je nekaj dobro ali ne. Potrebno je postati objektiven opazovalec in se ogibati subjektivnih ocen, ko gre za razumevanje prostora in ambienta. Za ego tu ni veliko prostora. Mislim, da te širine manjka tudi v strokovnih krogih. Od kod izvira vaša ljubezen do notranjega oblikovanja, kako in kje ste začeli? Po naravi sem izredno umetniški tip, to mi je prirojeno. Vedno se spomnim česa, pred kratkim sem ustvarila svojo linijo keramičnih izdelkov, ukvarjam se s slikanjem, fotografijo, sem glasbenica ... Enostavno razumem in vidim prostor, vidim njegov potencial in obliko v najboljši možni uporabi, za tisto, kar stranka pač želi. In to je tisto, kar lahko dam stranki. Svoje poglede vedno tudi argumentiram s strokovno razlago, kajti vedno je neka situacija boljša od druge, objektivno gledano, seveda. Zame nekdo, ki nekaj trdi o notranji opremi in tega ne zna utemeljeno argumentirati, ni strokovnjak. Glede na to, da ste notranja oblikovalka, me zanima, ali v svojem domovanju pogosto spreminjate interier ali ste ga opremili z vsem svojim znanjem in osebnim okusom

in ste zadovoljni. Kako bi opisali notranji dizajn svojega doma?

Imamo les, a smo žal, v obdelavi končnega izdelka predragi. Poglejte Sveo, Novoles,

Foto: Milena Vogrinc

Sploh ne! Našo hišo smo opremili pred 14 leti, takrat še malo po irsko-kanadskih navdihih in tudi z ostanki pohištva od tu in tam. In ja, v tem času sem se tudi marsikaj naučila. Naša hiša je prostorsko dobro zasnovana – kar je bistvo vsakega doma. Tudi sicer je vse v ravnotežju in prostor je zelo dobro izkoriščen, logistika dela. Vsi se pri nas zelo dobro počutijo. A verjemite mi, tako kot je to običajno, se tudi moj okus in želje z leti spreminjajo. Danes bi verjetno veliko spremenila, preprosto zato, ker sem se naveličala. Nekaj stvari smo že spremenili, barve, kuhinjo, kakšen dekor itd. Ja, če bi imela investitorja za svoj projekt, bi lahko v trenutku popolnoma vse spremenila (smeh). Z veseljem! A ker imam v življenju še veliko drugih želja, mi na kraj pameti ne pade, da bi se lotila kakšne korenite prenove. Raje grem na potovanje!

Brest, Paron … samo nekaj od propadlih velikanov. Italijani nas velikokrat prekašajo z nizkimi cenami in solidno kvaliteto. Naša lesna industrija bi morala začeti na neki drugi osnovi, če bi hoteli upati na prihodnost, v tem trenutku slabo kaže. Ne bi upala odgovoriti na vaše vprašanje, res ne.

Foto: Boštjan Guncar

Minimalizem in prečiščene linije so prisotne na trgu že nekaj let, vedno več uporabljamo recikliran les in različne ekološke materiale. Kakšni so trendi v opremljanju za 2014? Minimalizem je poglavje zase, v glavnem smo ga »kupili« bolj na tem koncu, sicer pa drugje po Evropi ali celo Ameriki in drugih celinah nikoli ni postal splošno priljubljen trend. Tudi v minimalizmu je treba znati postaviti stvari tako, da so uravnotežene in da se počutimo udobno. To je včasih težko doseči. Reciklaža in uporaba eko materialov je zelo aktualna, vsekakor v 2014 in naprej, predvsem pa tudi uspešna kombinacija različnih materialov in njihova ustrezna umestitev v ambient. Živimo v deželi, bogati z lesom. Menite, da ima les v Sloveniji prihodnost pri notranji opremi? Ja, žal smo, po domače povedano, na tem področju pošteno zabredli v blato. Brez potrebe. V kratkem času dvajsetih let smo uničili skoraj vso obdelovalno lesno industrijo, tako da ni od nobene večje tovarne ostalo nič.

55


INTERVJU NOVICE V katerih materialih se najraje izražate; so to naravni materiali, kamen, les ali najsodobnejši in inovativni materiali, ki skupaj s tradicionalnimi tvorijo globino in trajnost? Vsekakor v naravnih; les, kamen, kovina. Danes je toliko inovativnih materialov, s katerimi se da uspešno kombinirati tudi naravne, da dosežemo nek efekt. Nikakor, na primer, ne smemo pozabiti na mehke materiale, ki imajo tudi svojo vlogo v prostoru, ne le dekorativno, temveč tudi ambientalno. Med drugim tudi ublažujejo zvok. Trajnost je težka beseda, ki jo nerada uporabljam, res pa je, da moramo biti pri nekaterih elementih bolj naklonjeni pojmu daljše trajnosti kot pri drugih. Vsekakor menim, da je bistveno, da upoštevamo znano in preverjeno pravilo: najprej funkcija, nato forma.

INTERVJU Menite, da je manj še vedno več? Velikokrat. Vendar ne za vsako ceno in v vsaki situaciji. Spet se vračam na ugotovitev znanega ameriškega arhitekta Louisa Sullivana, da naj forma sledi funkciji (in ne obratno). Seveda, če je forma namenjena sami sebi, govorimo o kiču, v kolikor seveda ni umetnost. Ko govorimo o uporabni in vsebinski zapolnitvi prostora, je za uporabnika naprej pomembno, da je prostor ne le čim bolj racionalno izkoriščen, temveč tudi glede na velikost pravilno izpolnjen. Da delamo opremo glede na prostor in potrebe uporabnika in ne glede na neko fiksno idejo, kaj naj bi v neki dnevni sobi bilo … Na tak način seveda ne moremo izgraditi ambienta, temveč le postavljamo kose pohištva v nek prostor. To pa ni dovolj. Kar naprej se srečujem s takšnimi napakami. Tudi pri osvetlitvi moramo vedeti, kaj hočemo doseči,

zato to pravilo tudi ne velja. Ko pa govorimo o dekorju – tu pa se popolnoma strinjam, da je manj več. In da je zelo pomembno tudi kje in koliko v prostoru. A tudi dekor ima svojo vlogo. Vse od uravnoteženja, poudarka, raznolikosti, zanimivosti, ponavljanja vzorca itd. Zato moramo vedeti kje, kaj in zakaj. Niko Kralj je bil oblikovalec v obdobju velikih pohištvenih podjetij, stol Rex, ki je najbolj znan, je razvijal štiri leta. Imel je torej veliko več časa in finančnih sredstev, da je razvil najlepši in najbolj ustrezen model. Kakšen status ima slovensko oblikovanje danes, je cenjeno? Žal ne morem reči, da je cenjeno. Eno je biti prepoznaven v Sloveniji, ki pa je žal zelo majhen trg, drugo pa je biti prepoznaven

drugje v svetu. Govorite o zelo konkurenčnem tržišču, ki pa se brez zdrave lastne industrije žal ne more resno razvijati. Veste, s tujci pa je tako: če je trg, potem je interes, če trga ni, ni interesa. Trga pa se ustvari z marketingom. Tu ni nobenih čustev. Sicer pa se različice raznih originalnih dizajnov prodajajo marsikje po zelo nizki ceni. Kar poglejte Ikeo. Imate svoje ikone, inspiracije, za koga med arhitekti, oblikovalci bi lahko rekli, da ima največji vpliv na vaše delo? Na začetku me je zelo navdihnil britanski arhitekt Terence Conran. Predvsem zaradi lahkotnosti v svojem načinu razmišljanja, zaradi uporabe zdrave logike in izjemne sprejemljivosti avtentično lokalnega v kombinaciji z novim. Mislim, da je treba vedno upoštevati svoje korenine, neko obstoječo tradicijo in črpati iz tega. Izpeljava modernega naj še vedno obdrži vsaj nekaj elementov lokalne avtohtonosti. To se mi zdi nujno za razvoj neke lokalne kulture. Tudi razmišljanja arhitektke Žive Deu so mi blizu. Na katere projekte ste najbolj ponosni? Ne vem, na vsakega, zadnjega … Kako poteka proces od ideje do izpeljave; razmišljate, meljete projekt v glavi, raziskujete, opazujete, potujete in skicirate …? Vse od naštetega. Predvsem je treba veliko časa, da projekt dejansko dozori. V projekt se moraš »vživeti«. Ni realno, da ti stranka da nek projekt in ti prideš čez en teden s končano mapo. To ni načrt za elektriko! Ideje nastajajo. Vedno znova povem strankam, da je idejni projekt nekega prostora najbolj pomemben del njihove PGD-mape. Na ideji bi morali delati najdlje in premlevati tako dolgo, dokler ni nobenih dvomov in vprašanj. Žal večina projektantov ne dela tako, nekateri pa se s postavitvijo opreme (ki so ji seveda podrejene tudi vse instalacije!) niti pretirano ne obremenjujejo. In potem dobimo projekt, ki je skoraj popolnoma neuporaben … Bi lahko rekli, da imate v svojih projektih veliko svobode ali so želje naročnika neizpodbitne? Vedno potipam naročnika, ker naročnik bo uporabnik, ne jaz. Ampak v vsakem stilu lahko najdeš svobodo, ne gre za izumljanje novega stila ali za dokazovanje svojega jaza, temveč za usklajevanje in iskanje najboljše rešitve v nekem danem stilu. Ko stranka to dojame, potem ni nič težko, ker vidi, da le izpopolnjuješ tisto, kar ona ne zna. Kako se lotite projekta; naročnik vas pokliče – kaj sledi, preko katerih stopenj pridete do končnega izdelka? Velikokrat grem najprej na tako imenovano konzultacijo na lokacijo, kar je izredno koristno, ker vidim prostor in lahko ugotovim, kaj bi stranka želela. Nato sledijo načrt, idejni ali bolj podrobni, velikokrat se dogovorimo tudi za občasno sodelovanje ali svetovanje pri

56

izdelavi nekega interjera ali pa lahko zadevo tudi prevzamem s svojimi podizvajalci. Vse do konca, seveda. Omenila pa bi še, da sem dolgoletna dopisnica revije Moj dom, kjer v rubriki Arhitekt svetuje bralcem pomagam pri prenovi in opremljanju prostorov, odzivi so krasni in ljudje zelo zadovoljni. Bi lahko rekli, da imate v svojih projektih veliko svobode ali so želje naročnika neizpodbitne? Pri tem ne gre za “boj za uveljavljanje svojega jaza za vsako ceno”, kot se včasih nad nekaterimi projektanti (upravičeno) pritožujejo naročniki, gre enostavno za pravilno uskladitev funkcije, estetike in stila, ki ga stranka pričakuje. Sicer pa imam, hvala bogu, toliko strank, da lahko včasih koga tudi odklonim, če se mi zdi, da konstruktivno sodelovanje ni možno. V Sloveniji se zdi, da je vsak mojster za vse. Sami zidamo prizidke in nadstreške, obnavljamo stare hiše in projektiramo nove, pri opremi in dekoraciji doma pa se zadovoljimo z nasvetom prijateljice ali »prijaznega« prodajalca. Pa bi bilo vse verjetno lažje in lepše, če bi se posvetovali s strokovnjakom? Ja, žal je tako, zato pa je potem toliko napak in popravkov. Kot pravim, pri vseh stvareh so pravila, in žal tudi pri tem je tako. Vsak, ki prodaja pohištvo, zavese ali svetila, še ne more biti dizajner, ker nima znanja o celoti. Takšni mojstri pa tako radi dajejo nasvete. Bistveno pa je, da vedno vidimo celoto, da razumemo posledice vsakega novega elementa, svetila, materiala, ki ga bo ta pustil v ambientu. To pa ni več tako enostavno. Vedno se izkaže, da je ceneje poklicati strokovnjaka, kot pa delati nekaj na pamet, saj so lastne napake vedno najdražje. TIPATU je unikatna linija ročno poslikanih keramičnih izdelkov, ki jih zaznamujejo motivi flore in favne, v vsakem kosu je ujet vaš spomin na kraje, kjer ste bili. Kaj vam pomeni tovrstno ustvarjanje, kaj je sporočilo teh izdelkov? Kot sem rekla, sem zelo kreativna oseba, imam še veliko idej, a ni vedno tako enostavno, ker ni časa niti prostora. TIPATU je le ena od mojih stranskih hobi-linij, morda jo še razvijem ... Gospa Hughes, najlepše se vam zahvaljujem za pogovor in se veselim našega nadaljnjega sodelovanja v reviji Hiša & dom. Naj vas na koncu vprašam le še, kaj bi svetovali mladim, ki bi radi postali notranji oblikovalci; naj sledijo svojim sanjam ali se jasno zavedajo realnosti poslovnega sveta. Ne vem, kaj bi jim svetovala. Ni veliko dela v Sloveniji na tem področju. Ni dovolj samo, da si dober in imaš dobre ideje, moraš se znati tudi prodati, to pa je že težje in povsem druga veščina ...

57

Intervju z Darjo Hughes  

www.hughes-design.si

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you