Page 1

Tina GorkiÄ?


UVODNIK S tem zvezkom se dijakom predstavlja nova revija Žarometi, ki ne želi postati le glasilo Gimnazije Nova Gorica, temveč predvsem glasilo besede in slike v umetniškem izrazu. S tem je do neke mere že nakazan njen profil, ki pa ga je treba še podrobneje dodelati. V pričujoči reviji kraljuje poezija, tesno ji sledi proza, vse pa prepleta ustrezna likovna obdelava; vez med besedo in sliko je preprosto odlična. Besedila, slike se sicer med seboj razlikujejo tako po motivih kot temi, kot po vrsti in obliki, a skupno jim je eno napisala, narisala jih je dijaška roka. Vsi, ki so sodelovali pri oblikovanju glasila, si zaslužijo pohvalo, saj njihovo delo bogati kulturno življenje dijakov. Dokazujejo, da lahko pripomorejo k ustvarjanju umetnosti. Upamo, da bo prihodnje šolsko leto še več dijakov zbralo pogum in svoje ustvarjanje delilo z drugimi, kajti verjamemo, da je veliko takih, ki v svojih sobicah ustvarjajo takšna in drugačna dela, vredna objave. Simona Stres, prof.


Enej Gala

V

V

SLOVENSCINA - KDO BO TEBE LJUBIL?


kdó kóga zaim. kómu, kóga, kóm, kóm (ō) 1. izraža vprašanje po neznani osebi: kdo je to napisal? koga si srečal? … 3. izraža nedoločeno poljubno osebo: naj stopi kdo po zdravnika;… o tem se moram s kom pogovoriti; … (SSKJ, str.392) ljubíti in ljubiti -im nedov. (ī ū) … 3. Imeti močen pozitiven odnos do česa; ljubil je svoje delo; slikar ljubi to sliko in je noče prodati; kmet ljubi zemljo / ljubiti pravico, svobodo / … (SSKJ, str.499) slovénščina -e ž (é) slovenski jezik: slovenščina se razvija; govoriti, obvladati, razumeti slovenščino; … čista, lepa, slaba slovenščina; … ljubezen do slovenščine; … (SSKJ, str.1249) ljubêzen -zni ž (ê)… 4. navadno v zvezi z do močen pozitiven odnos do česa; cenila je njegovo ljubezen do glasbe, gledališča, knjig, … (SSKJ, str.499) do predl., z rodilnikom … 6. za izražanje razmerja, navadno čustvenega: …ljubezen do domovine… (SSKJ, str.146) jêzik -íka m (é í) … 3. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje: jezik se razvija, spreminja; ljubezen do jezika; … materni jezik ki se ga otrok nauči od svojega okolja, zlasti od matere; … (SSKJ, str. 365) se zaim., imenovalnika ni, sêbe, sêbi, sêbe, sêbi, sebój in sábo, enklitično rod., tož. se , daj. si … II. se kot morfem … 2. 3. os. ed. za izražanje dejanja s splošnim nedoločnim osebkom: govori se, da bo on postal direktor;… (SSKJ, str. 1201) nè prisl., neposredno pred osebno glagolsko obliko ne (ë) I.1. s povedkom zanika osebno glagolsko obliko: ne grem; ne bodo ga ujeli; ne vem; … (SSKJ, str. 638) naučíti -ím dov., naúčil (ī í) … naučíti se s sprejemanjem znanja postati sposoben za opravljanje določenega dela, dejavnosti: naučiti se brati; jezika se je naučil iz knjig;… (SSKJ, str. 633) prislúhniti -em nedov. (û ú) … 1. začeti pazljivo poslušati: ko je slavec zapel je prisluhnil;… pren. prisluhnila je vase, kaj ji govori srce;… 3. knjiž. pokazati zanimanje razumevanje za kaj: … (SSKJ, str. 1063) svόj svôja -e zaim. (ó ó) 1. izraža svojino osebka: to si lahko kupiš za svoj denar; … /obdelovati svojo lastno zemljo/… (SSKJ, str. 1343) srcé -á s, tož. ed. v v prislovni predložni zvezi tudi sřce, kot nagovor tudi sŕce (ê; ř) … 3. nav. ekspr., s prilastkom skupek človekovih značajskih, čustvenih značilnosti: imeti čisto, plemenito srce; biti odkritega srca;… (SSKJ, str. 1295) Matjaž Vidmar


a k s n e Ž Sonce ji boža kožo, veter ji mrši lase, ko voda potone v zemljo, klasi pocasi zore. Ko prsti se jih dotaknejo, da roke bi jih požele, globoko v prsti se cuti, da makov cvet ni razcvet.

v

v

A ko bo vzcvetel, rdece se z zlato kožo bo zlilo, takrat bodo prsti šcemeli, v in okoli rok se klasje bo ovilo. v Cvet rdeci bo utrgan, nikoli vel vrnjen v med klasje zorece, to se zgodi le enkrat, in ostane v srcu gorece … v

Za Nežka

ma r

v


GENERAL Sredi bojišča stoji general bitk 'ma za sabo nešteto in maha s svojo mačeto ko da b' s sto hudiči se bojeval. In praska in grize, udriha nemilo, če zlepa ne, vedno gre s silo, ovire podira in vsaka pade, kar ni njegovo, vse pokrade. Plen nato na samem skrije, z verigam', okovi ga ovije, za piko na i pribije ključavnico še, da ve se, kdo zaklada lastnik je. Tak' z dneva v dan general živi, da bojišče mu dom je skoraj se zdi, poguma ne manjka mu niti moči, čemu se torej čemerno drži? Bled je obraz, srdite oči, človek bi rekel, jezen se zdi, kuha se nekaj, kar mu ne diši. Je srečal eno, ki kos ji ni. Zato tak temačen izraz! General si ti. In kdo sem jaz? Naključno sem dekle, ki ve, da kot grahovo zrno je tvoje srce, da v njem prostora zanjo ni, za druge še manj, v njem si ti sam. In že ko z okovi me krasiš, nevede zmago prezgodaj slaviš, medtem ko z verigami venčaš me ti, povej, se ti morda ne zdi, da nekaj pa vendar pozabil si? Naj povem ti, če od bojev že čisto si fuč, tu je ključavnica, a kje ti je ključ? Res je, dobil si me vse prelahko, stisnil za vrat vse premočno, a glej, življenje mimo gre in z njim tvoj obraz in tvoje ime. General si že, a nisi mi par in ključa dobiš ne nikoli, nikdar.

Eva Eržen Winkler

avtor neznan


ONA (1945) Med vrbovjem jok v in zalost. v V mesecini, kaj dekle mlado tak tiho stoji? »Kje je zdaj on? v Decko moj? Kje zdaj si ti?« Bila je noc,v odmev… Dekle je slov proc.v On mrtev.

Nežka Zamar


IN QUAESTIO IUVENTAE BITI LJUBITI? I. Vstopam v gaj zelene te pomladi, ščebet, šepet in šum mladosti vstaja. Me res budi? Me le zavaja? II. V jezeru ti, gladina ogledalo, slika ostani. Dež moči zemljo, drevesu spira rane solza mi oko.

Enej Gala


Misel Moja misel leti tja dalec, kjer so locene poti, tja dalec, kamor ji duša ne sledi, da bi izbrisala vse sledi te naivne nedolžnosti. v

v

v

Enej Gala


TI-USODA Bil sem tam, ti prišla si, Sva se našla in ljubila. Ostal sem sam, ti odšla si In me ranila.

Klinc' pa to življenje.«

»

Enej Gala


Misli svet Drugačne postave, iste slike, isto sonce, drugačne oblike. Tisoč oči, petsto pogledov, drugačne smeri, tisoč objemov. Petindvajset črk, milijon besed, ujet v misli svet.

Enej Gala


KAKO? Ves čas pričakujemo: Kako bo? Pred? Po? Med? Potem se spominjamo: Kako je bilo? Pred? Po? Med? Morda si obetamo: Kako bo naslednjič? Drugič? Tretjič? Četrtič? Premalo pa doživljamo: Kako je? ZDAJ.

Matjaž Vidmar

Enej Gala


ogledalooladelgo Ko me ljudje pogledajo, jim morda res ni všeč, kar vidijo, toda vsaj ne vidijo skozi. Sedim in gledam. Gledam na tablo, kamor je nekdo malo poprej zapisal nekaj neokusnih opazk na tuj račun. Gledam in razmišljam. Razmišljam, kaj razmišlja oni, ki piše. In nato se zavem, da bi pravzaprav morala razmišljati, če sploh kaj razmišlja. Ali se zaveda moči svojih besed? In tako me med razmišljanjem zmoti reditelj, ki neizprosno zbriše tablo. In besed več ni. So le še beli madeži, ostanki krede, ostanki tistega, kar je imelo moč, da nekoga zaboli. Profesorica napiše nov naslov, vsi odprejo zvezke, nekje iz zadnjih vrst se zasliši pridušen klepet in vse je spet po starem. Ali je res? Morda. Morda zame, morda tudi zate, ki pišeš in niti dobro ne veš, kaj in zakaj. A za tistega, ki so mu bile besede namenjene ne. Saj bo vstal izza klopi kot vsi drugi, zamrmral »nasvidenje« kot vsi drugi in se morebiti celo bedasto hihital kot vsi drugi. In če bo šlo vse po sreči, morda nikoli ne bo spoznal, da se, odkar pomni, hihita na svoj račun. Kar je dobro. Tisto, česar ne veš, ne boli, kajne? Toliko bolje zanj. In tako zopet sedim in gledam. In spet vidim nekoga, ki sveto prepričan, da ga obrekovani ne sliši, le-tega poimenuje z nekaj nadimki, ki nikomur ne bi bili v ponos. Kaj pa zdaj? Se počutiš bolje? Me veseli. Si namreč edini. A kljub temu se od nekje zasliši sprva komaj slišen, nato pa vse bolj živce parajoč hehet. In počutiš se pomembnega, tako zelo pomembnega, ker so ti vsi ne le prisluhnili, temveč se celo enako bedasto hihitajo kot ti. Kakšna harmonija. Morda pa bi, če ne bi sedel tako visoko na svojem prestolu in zviška gledal na svet pod seboj tudi opazil, da se tvojim šalam smejejo le tebi podobni, tako neverjetno podobni, da ste na pogled že skoraj enaki.

Barbara Sgubin


In v svojih bistvih tudi ste enaki. Na zunaj nič drugega kot kupček samooklicanih izbrancev, ki se bedasto hihita, na znotraj pa osupljiva kolekcija praznih in zdolgočasenih ljudi, ki v družbi svojih pajdašev dobijo občutek, da so drugačni, da nekomu nekaj pomenijo, da njihovo mnenje šteje. Vse le zato, da bi si kot tisti, čez katere zabavljajo tudi oni zatisnili oči pred resnico. Da so povprečni. Da tako kot njihove žrtve živijo navadno življenje, ujeti v vsakdanjo rutino, iz katere ne morejo ubežati. Da vse njihove zbadljivke, ko potegnemo črto, ne pomenijo nič. Toda če si ti povprečen, kaj sem potem jaz, sprašuješ? Marsikaj, le povprečna ne. Morebiti moje razmišljanje ne vodi nikamor, morebiti govorim v prazno in me nihče ne razume, a nič zato. Saj tega tudi nikogar ne prosim. Papir pa prenese vse, pravijo, in dokler bo tako, mi ne bo hudega, pa tudi tistemu, ki me bo imel dovolj, ne, kadarkoli bo lahko obrnil list in se me rešil. Praktično. Medtem pa ti držim ogledalo, da se vidiš v njem. Me že prosiš, naj ga spustim? Eva Eržen Winkler


Človek Oprijeta koža, točno po meri. Vsak organ na mestu, točno po meri. Misli letijo po svojih poteh, nevidno zarisanih črtah v laseh. Glava kot vsaka druga, a v vsaki drugi je tuga.

Polona Ipavec

Janja Gomezel


IZŽETA In komu boš lagal, ko nihče več verjel ne bo? In komu boš svoje kvante prodal, ko nikomur več v uho ne bo šlo? Meni ne, ne, ne več. Dovolj je bilo, mogoče še preveč. Sedaj, ko uvidel je svet, da beseda tvoja vredna ni jezika, lahko mirne duše grem in ne zadržim več obupanega krika. Zmeda obdaja mi srce in sovraštvo v moji glavi je. Nihče, nikoli več naj vame ne stopi, nihče naj bolečine več ne moti. Življenje polno praznih je obljub, a vedno širokih je ust in večno ga spremlja sreče poljub, ki še vedno ima grenak priokus. Edino, kar mi preostane sedaj, je počeno srce in mrtva duša. In od tedaj nimam vere ne življenjskega kruha. Tedaj bilo nam je fino, točilo se je vino in smeh je bil vladar. A kaj sedaj, ko mimo je maj, ko zima v srcih biva, ko mrtvec na vratih srepi in ponoči nad mano bedi... Komu bom sedaj jaz lagala? Pred kom se v duši skrivala? Le kaj mi ljubezen bo, ko je ne bom lahko ljubila? In kaj družina bo, ko mati več moja mami ne bo? In ti mi še govorila boš, da imamo sreče poln koš. A solza za solzo padla bo, kot tisoč kapljic dežja. In kapljica rdeča zadela bo dno, dno prepolno gorja. ZATO NE LAŽI VEČ, KER LAŽI NE PRENESM VEČ. IN NEHAJ LAGATI, KER IZŽETA TVOJA DUŠA BO. Eva Konič

avtor neznan


Tvoj smeh Tvoj smeh je kot sonce, nad travnikom veselja, je kot nasmeh male pikapolonce leteče nad jutrom življenja. Je puhast oblaček na nebu, in zvezdica zlata v žlebu rojena le za trenutek, da ji dana bo prostost kot galebu.

Špela Kukovič


Poletni večer Barvne niti Prepletene z močjo noči, svilene vile obdarjene s čarom luči. Sladki veter s čarobnim žarom poletja, mehki dež z mamljivim darom prevzetja.

Karin Pudgar


Poglej tja… Poglej tja… Ja, prav tja, kjer se stikajo reke, kjer se voda meša v rahel sen dotikov, kjer vrtinci plešejo neskončni ples, kjer se sonce sramežljivo skriva, kjer morje poljublja skale, jih vedno malo ogladi, poboža brez sramu, brez zadržkov, brez vprašanj.

Živa Lutman


Tanja Lavrenčič

Ko bi le… Ko bi le vedel, kje roža cveti… ko bi le čutil, kje sonce vzhaja.. ko bi le živel, kot pisan metulj… ko bi le imel, prostost brez meril. Ko bi le sanje, kjer samo ti gledaš vanje se stopile se zdrobile kot morje tisočih kristalov in se nazaj povrnile v mrežo tisočerih ogledal. Ko bi le oživele, kot stoletna misel in se razodele za kanček trenutka, ki hitro mine in traja večnost.


Sončni zahod Vsak sončni zahod je kot poljub mavrice nebesom. Je kot pesem, ujeta v mislih, žvižgajoča v vetru. Je kot ptič, ki leteti ne zna, a vsako pot pozna. Je kot drevo, zibajoče v vetru, samotno nekje v puščavi. Je kot oblak. spreminjajoč obliko, ki še sam ne ve zakaj.

Monika Korenč

Erika Jerkič


MELANHOLIJA V DEŽJU Deklica stoji na vogalu in čaka. Na kaj? Ali ve? Pravzaprav čaka le zato, ker se ji zdi, da v takem položaju ljudje pač potrebujejo čas. Vsaka stvar ob svojem času. Daj času čas. Čas zaceli vse rane, mar ne? Čas bo zacelil rane, ne bo pa izbrisal spominov. Ne bo popravil napak in ne bo ublažil bolečine, ko se bo zavrtela na prstih in odšla. Tako elegantno, tako dostojanstveno, ne da bi se bila enkrat samkrat ozrla, bo vkorakala v nov dan. Kot da se ne bi zavedala, da le beži. Kot vedno. Beži pred duhovi preteklosti, prikaznimi sedanjosti, prividi prihodnosti. In ko se oluščijo upi, odpadejo dvomi in izpuhtijo laži, ostane le eno. Gol strah. Nerada prizna, da jo je strah. Boji se teme in boji se jutranje zarje. Boji se bližajoče se nevihte, groma, bliska. Boji se sončnih žarkov, ki jih prinaša jutro. Boji se neznanca v noči in njegovih stopinj. Boji se ostati sama. In boji se iti z njim. On pa stoji za vogalom in čaka. Le roko bi mu bila podala in povlekel bi jo na drugo stran. Svojo stran, kjer je še mesto zanjo. V njegovem objemu bi, pa čeprav le za hip, pozabila na srce parajočo bolečino stvarnosti, ki ji ni moč ubežati. Odtujila bi se od tega sveta in se sprehodila po obzorju. In on bi jo vodil za roko, ji pripovedoval zgodbe davnih dni, pokazal sto čudes, odkril zaklade bitij, ki jih že davno ni več, ji podaril vesolje. Radost nasmeha na otroških ustnicah, lepoto pesnika, ki ob svetlobi sveče piše svojo zadnjo balado in čarobnost iskrivega pogleda ljubimca, ki v mraku čaka pod oknom svoje izbranke, vse to nosi s seboj on, ki stoji za vogalom. Loči ju le en korak in vendar sta vsak na svojem koncu sveta. Še vedno jo čaka. Toda kako dolgo še? Večno? Večnost je za ljudi, ki potrebujejo čas. Toda ta ji ne bo dal odgovora, ki ga išče, nevihta pa je vse bliže. Vidi črne oblake, ki se zgrinjajo nad njima in ve, da bo dež spral iluzije, barve bodo počasi, a nezadržno bledele ter z njimi ves njegov svet. Na obrazu začuti prve dežne kaplje. In kot da bi te odplaknile skrbi, izprale negotovost z njenega obraza, seže za vogal, prek nešteto meja, stopi izza svojega obzidja v njegovo naročje. Roka najde roko, srce najde srce. Prime jo pod roko in zavita v njegov dežni plašč molče odkorakata skozi nevihto. In ko skozi neprodorno gmoto oblakov posije prvi sončni žarek, se deklica ozre v nebo in vidi mavrico na obzorju. Eva Eržen Winkler

Bagdan Vrčon


J

A

Z

Najbolj jaz sem v razvlečenem zelenem puloverju barve oliv brez polnila, prav tistih iz oči mojega Primorca, na vegastem kolesu in z razpuščenimi lasmi, okrog katerih plapola ruta, vzeta iz prejšnjega stoletja, ko mi v ušesih igra stari rock in pojem soncu na čast. Takrat sem jaz jaz brez dodatkov, pojasnil in olepšav. In takoj zatem, ko sem prepričana v lasten obstoj in v pravilnost celotnega vesolja, se zlažem sama sebi. Najprej objestno, brez kapljice sramu. Packam se, se brišem in se ravnam, da bi ustrezala merilom. Nato akord. Nekaj zaigra na strune v meni in me spomni, da so odveč vsi popravki, s katerimi se trudim polepšati samo po sebi skladno melodijo. Odvržem jih in svobodno zadiham … Verjamem v pristnost. V resnične, močne, intenzivne občutke, v prava presenečenja, v nezaigran smeh, v veter v laseh, v pesek pod bosimi nogami, v vsako odstopanje od povprečne sivine. Zame vera ni vera v Boga. Moja vera časti glasbo, izkričano jezo, skakanje od sreče, objeme, cilje, besede, pozornost, ljudi. Časti vse tisto, kar se skriva pod maskami. Časti človeka, ki zmore sneti tančico brezkompromisnega nasmeha in pokazati tisto, kar res je in kar čuti. In ker naj bi utemeljitelj vero poosebljal, sem takšna tudi jaz. Ne vem, če mi vedno uspeva. Vem pa, da se takšna trudim biti. Pristna. Raje občutim preveč kot premalo. Hočem, da se me svet dotakne. Rada bi ga prejadrala, spoznala, zaužila in na njem pustila delček sebe. Rada bi ga prekrila s poljubi in mu pustila, da me osvoji in očara. Še zdaleč nočem, da bi vse teklo gladko. Moja najhujša nočna mora bi bila obstati na isti točki, polzeti skozi udobno »življenjce« kot senca in na koncu oditi brez slovesa in brez odtisov, ki bi jih pustila za seboj. Hodim proti mestu in se zazrem v travnik. Iz njega štrli osemnajst tisoč belih palic, na katere bomo na prvi pomladni dan prostovoljci natikali glavice tulipanov. Razmišljam, v kakšen vzorec bi jaz razpostavila tulipane, da bi tvorili sliko mojega življenja do sedaj. Odločim se za jajce na oko. Mogoče se sliši absurdno, a drži. Rob beljaka je malce zapečen in tvori rjavkasto obrobo. Ta obroba je lepilo, ki me drži skupaj. Je zmes mojih staršev, sorodnikov, prijateljev in mojih načrtov, uspehov in doseženih ciljev. Vmes se najdejo še drobci najlepših doživetij ter spominov, vse skupaj pa tvori zanesljiv obroč, močan in trden, ki bo vedno zaustavil rumenjak, če se bo razlil. Zame je vir samozavesti in stalnica, je kompas, alarm, k o l e d a r i n a g e n d a o b e n e m . Sledi beljak. Kljub imenu ni monoton. Je kot da bi ga površina posode izoblikovala v relief beline. Ta snov, ki bi bila v mojem mozaiku tulipanov sestavljena iz mnogih barv, predstavlja moje življenje. Kako naj človek dojema življenje? Kako naj ga ubesedi? Poskusimo. Življenje je izziv. Je paleta potencialnih možnosti. Na nas leži odgovornost, da te možnosti poskusimo uresničiti. Dovolj je, da pokažemo voljo, da smo motivirani. Da zagrabimo čopič in slikamo. Slike bodo enkrat boljše, drugič s l a b š e , a ž e z a t o , k e r b o d o n a š e


bodo imele svojo vrednost. Lepih slik ni težko narisati, če imamo primerne čopiče, šilčke, papir. Kako je ustvarjati portret življenja brez vseh teh pripomočkov, pa so mi pokazali ljudje, ki si želijo le tega, da bi jih sprejeli kot človeška bitja, kot posameznike. Eno od barv tulipanov v mojem beljaku življenja predstavlja socialno delo. Kot prostovoljka delam na ŠENT-u (Slovensko združenje za duševno zdravje), kjer skupinici ljudi s težavami v duševnem zdravju odkrivam skrivnosti gledališča in gledališke igre. Že par ur na teden lahko pusti v človeku pečat. Začudenje te prevzame ob zaupanju in vdanosti, ki si ju deležen že po prvih nekaj obiskih. Pretrese te poslušnost ljudi, ki te sprejmejo za svojega učitelja, četudi si četrt stoletja mlajši od njih. In še veš ne, kdaj se ti občutek domačnosti ugnezdi pod kožo, dobiš kup starejših sester, bratov pa tet in stricev, ki te vsako sredo pričakajo z nasmeškom na obrazu in drobno pozornostjo, pa najsi bo podkev za srečo ali pa zate poslikana rutica. Naenkrat postaneš del njihovih zgodb: tolažiš Eriko, ki je fant že dva dneva ni prišel obiskat, hitiš z Lučko, ki si ne more privoščiti zamuditi solzave španske nadaljevanke, se smejiš Andreju, ki te prepričuje, da vzemi kovčke in pojdi naravnost v Hollywood, ter poslušaš Slavka, ki ti razodeva svojo življenjsko zgodbo in te obenem prosi, da bi bila njegova tretja žena ter te zasnubi s prstanom, ki je v resnici rumena gumica za lase. Ob njih dojameš, da se je nesmiselno truditi biti 'nekdo'. Tam vidiš drugačno vrsto hvaležnosti od tiste, ki te spremlja v vsakdanjiku. Takšne vrste izkušnja te še bolj utrdi v prepričanju, da vse le ni tako puhasto in puhlo, kot nas prepričujejo raznotere revije za najstnike in kot so, na žalost, prepričani nekateri pripadniki moje generacije. Jasno, tudi posedanje v barih, izbiranje oblek in neskončno klepetanje o simpatijah je nekaj, kar v življenju srednješolcev ne sme manjkati, a premalo le-teh se zaveda, da bi se bilo pametno kdaj posvetiti pomembnejšim stvarem, kot je izbira primernega l a k a z a n o h t e . Pa smo tu, pri boemih. Ljudeh, navadno umetnikih, ki se ne ozirajo na družbene norme. Ki jih tudi ne zanima prav dosti, katera barva je trenutno v modi in ki ne sledijo nasvetom iz revij. Nas, gledališčnike, velikokrat tako poimenujejo. Ali smo res posebneži, ker smo vedno razpeti med odrom in realnostjo? Ker naša osebnost črpa iz vrelca vseh drugih osebnosti, ki smo jih kdaj predstavili na odru, in ker črpamo mi iz nje, ko smo na odrskih deskah? Verjetno da. Gledališče: druga barva tulipanov, drug svet, druga skrajnost, drugi del mene. Če ne bi že od tretjega razreda osnovne šole brskala po tem svetu domišljije, bi bila danes najbrž čisto drugačna, kot sem. Vsak človek potrebuje izhod. Ventil, ki ga odpre, da se sprosti, odpočije in nabere nove energije. Prav to je zame gledališče. Začara te in ali pa te pusti hladnega. Če si kot jaz, omamljen obstaneš, z glasbo v dlaneh, besedo v ustih, vizijo v očeh. Čutiš, prepuščaš se, dokler te vsega ne vsrka in plezaš čez stene možnega v vsevedno temo dvorane, ki je bila že tolikokrat napolnjena s hrepenenjem, z žalostjo, dramo in s komedijo. Poslušaš tišino, ki izpoveduje, in se zaveš naelektrenosti lastnega duha. Potem se odprejo reflektorji, ti zasiješ v njihovi bleščavi in tekst oživi. Predstave je prehitro konec in takrat se napojiš z aplavzom, ki spet do vrha napolni tvoje baterije.


enako barvno osnovo, še posebej raznoliki. So namreč tulipani potovanj. Lepi, visoki in ponosni, kajti zavedajo se, kakšen vpliv na moje življenje so imeli. Videti toliko sveta, kot ga je bilo dano meni do danes, odpre marsikatera vrata. Vrata v nas samih, namreč. Ta so vse prevečkrat zapahnjena in zaklenjena s ključi, narejenimi iz predsodkov in strahu pred neznanim, potovanja pa so tista roka, ki te ključe najde in jih vstavi v ključavnice. Tako počasi, delček za delčkom, zlagam sestavljanko in vidim stvari vedno jasneje. Podobe se povezujejo in danes ne vidim sveta ne kot idealno iluzijo, za kar bi ga lahko imela glede na to, da živim v majhnem mestu, kjer skorajda ni kriminala, ne kot farso na robu prepada, za kar bi ga prav tako lahko imela glede na vse nesmiselne vojne, uničevanja, goljufije, zanemarjanja in pokole. Nanj gledam kot na otroka, ki ima sicer razbita kolena in nekaj prask, ki ga morda boli glava in je žejen, a se vseeno smeje. Na nekaj, kar lahko korak za korakom spremenimo na bolje, če v ta cilj vložimo dovolj napora, znanja, truda in volje. Ali kot bi rekel John Lennon: »You may say I'm a dreamer, but I'm not the only one. I hope someday you will join us and the world will be as o n e … « . Verz iz moje najljubše pesmi me je spomnil na še en pomemben del beljaka, na CISV. Ta enkratna, neprofitna, nevladna organizacija, katere del sem sedmo leto, združuje otroke, mladostnike in odrasle iz več kot petdesetih držav sveta v prepričanju, da je svetovni mir mogoč in da se lahko posamezniki iz različnih okolij naučijo živeti skupaj, v sožitju. Ko to spoznaš, se ti svet naenkrat zazdi majhen. Veš, da imaš tako rekoč po celem svetu prijatelje, na katere se lahko obrneš, ki se zavzemajo za enake vrednote kot ti in ki, če pomislim na prejšnji verz, sanjajo o istem, o tvojem in njihovem idealnem svetu. Ki te razumejo, četudi živijo na povsem drugem koncu zemeljske oble in v čisto drugačnih razmerah. Prav članstvo v CISV me je dokončno prepričalo, da je šolanje na UWC tista pot, ki si jo resnično želim. CISV je UWC v malem. Je en mesec tistega, kar v UWC t r a j a d v e l e t i . Mojemu beljaku bi dodala še nekaj milijonov barvnih odtenkov. Po enega za vsako nepozabno doživetje, zabavo, pogovor, avanturo s svojimi prijatelji, vsak trenutek z mojo družino, vsako srečno in nesrečno ljubezen, vsako pesem, v katero sem odložila breme tistega trenutka, vse nasvete, knjige, pravljice, vse spoznanje, solze, vzpone in padce. Vse, kar mi pomaga in mi je pomagalo odrasti. Vse dokler se ne bi barve zaokrožile in zlile v krožnico okoli sredice, b i s t v a m e n e s a m e , r u m e n j a k a . Rumenjak bi tvorili tulipani ene same, oranžnorumene barve. Pa ne zato, ker bi bili vsi deli mene enaki. Preprosto zato, ker v meni vse vre in se tali, tvori vulkan idej in misli, si nasprotuje, se rokuje in pleše v norem ritmu, v katerem se vse različne barve pomešajo in zagorijo v barvi ognja. Za ta plamen v sebi si upam trditi, da ne bo nikoli ugasnil, ker ga podžigam s preveč stvarmi, da bi imel možnost to storiti. Verjamem vase. Verjamem v ta svet in verjamem v pristnost. Verjamem v ples v dežju, v neukročenega duha, v svobodo in na glas izrečene pomisleke. Morda je naivno, a verujem v mir in v enakost. Ne poznam svetovne religije, ki bi me prepričala. Morda sem zato poiskala svojo, jo sestavila iz drobnih, a pomembnih stvari. Brez pokore, spovedi, romanj in posta. Za svojo


vero se mi ne bo treba truditi pridobiti vernikov niti se grobo bojevati zanjo ali ubijati v njenem imenu. Ta vera namreč ni vera, ki bi se je priučili, ampak je v vsakem izmed nas. Vzkali pa lahko le v primernem okolju, kot tulipan, oskrbovan z vodo in obsijan s soncem. Svet bo treba najprej pripraviti, da bo lahko na njem vzcvetela ta vera. Morali bi ga preorati in zaliti, da bodo semena vzbrstela tudi tam, kjer pustoši suša ignorance, bede, obupa, revščine in odtujenosti. Ana Žbona

Sandra Fabjan


JUTRI, ČE BO PRIŠEL Včeraj grem iz šole. Slabo voljo si lajšam s poslušanjem glasbe. Poslušam jo na ves glas, čeprav me že boli v ušesih. A mi ni mar. Glasna in divja glasba me vedno razvedri. Nenadoma, kot strela z jasnega se pred menoj pojavi berač. Malo jezno ga pogledam. Glasba teče mimo mene. Zdi se, da kot senca odmeva iz daljave. S pogledom premerim človeka in ga na hitro ocenim. Oblečen je v že zdavnaj odslužene obleke, starejši je in temne polti. Pred seboj ima klobuk in v njem nekaj drobiža. Pogledam po žepih, če imam kakšen cent, a ker ga nimam, grem dalje. Tako torej začnem razmišljati o beraču. Le kaj ga je pognalo na ulico? Ali berači zgolj, ker bi rad za cigarete in alkohol ali nima za hrano? V današnjem času je zelo veliko takšnih simulantov, tako da res ne veš, kateri so pomoči zares potrebni. Še večje nezaupanje zbuja, ker ni naš. Ni Slovenec. Zdi se, kot da ima človek v krvi nek slabšalen odnos do ljudi nižjega stanu. In ravno tako ugotovim, da mimo tega berača hodi množica ljudi. Nekateri mu vržejo nekaj drobiža, nihče pa se ne zmeni zanj. Nihče se ne vpraša, ali ima za kruh in mleko, ali ima dom? Nikogar niti ne zanima. Nam je seveda lahko. Imamo vse, kar si želimo. In včasih se tega niti ne zavedamo. Radi bi ne vem koliko razkošja in se utapljali v denarju. Temu človeku, pa menim, da bi bilo dovolj, če bi imel osnovne pogoje za človeka vredno življenje. Je že navajen preživeti z ničim? Pa še vprašanje, koliko časa bo ostalo tako? Še posebej zadnje čase, ko hočejo dvigniti življenjski standard z dvigom cen. Nič ne bi imela proti, če bi dvigovali cene avtov, revij, koles,… ne pa hrani. Že tako je bil za nekatere vsakdanji kruh drag in so si ga težko privoščili. Kaj pa sedaj? Koliko ljudi bo stradalo? Kot kaže pa dvigovanju cen niti ne kaže konca. Le zakaj? Kaj bo pridobitev tega? Kaj vidijo politiki v tem tako dobrega za izboljšanje naše države? Njim je lahko, ker imajo ogromne plače. Povprečnemu človeku pa ni tako. Želim, da bi poslanci raje poskrbeli, da bo prebivalcem države lepo živeti v njej in bodo tudi najrevnejši imeli človeka dostojno življenje, namesto da se ves čas ozirajo za drugimi državami. Kaj bodo imeli od tega, da bomo na videz enaki drugim, doma pa bodo ljudje životarili. In če že hočejo višji standard, naj zvišajo plače in poskrbijo, da ne bo toliko ljudi brez službe, ker bo tako bolje za vse. Najprej pa naj uredijo malenkosti, nato naj se lotijo večjih projektov. Tanja Faletič

Tamara Jenček


SVOBODA Svoboda. Svoboda pomeni biti svoboden, početi kar želiš, ne da bi te kdor koli omejeval. Ali počnemo v današnjem svetu res lahko vse? Vedno se najde nekdo, daleč stran, kot luč na koncu predora, ki nam vzame vse lepo in prepreči, da uberemo svojo pot. Ta, ki nam kot z britvijo v srce zareže besedo ne! Najraje bi si pokrili ušesa, pobegnili daleč stran od teh podležev, a besede so močnejše. Ne, ne, ne vse glasneje odmeva v nas in ko želimo zakričati, nam ta nekdo z roko maši usta. Ohromimo. Smo rastlina, ki jo on neguje. Početi moramo, kar on reče. Njegova pot je prava. To nam je že tolikokrat povedal ... Sovražim ga. Želim živeti po svoje. Želi mi dobro to spregledam. Zakaj je vedno vse, kar on počne, prav? In če se moti? Vedno želi imeti prav … Nimam več zraka. Hočem iztrgati njegove dlani z mojih ust, a ne morem. Tako hladne in težke so. Zmanjkuje me. Padam in padam v neskončnost. V pravljični svet, kjer je vse lepo. Cel dan se lahko podim po travnih livadah, lovim metulje, ležim v mivki ter poslušam butanje valov ob čeri. Hrupen zvok oddajajo, a je prijetno. Vem, da lahko ležim tukaj v nedogled, in vem, da si z valovi delim usodo; zato jih vzljubim. Postanejo mi brat in sestra hkrati. Moj vzor. Zamižim. Rada imam mir pomislim, ko naposled zazvoni budilka. Spet eden tistih običajnih dni. Najraje bi spala in ostala v namišljenem svetu, za vedno. Ta je tako lep, a tako nedosegljiv kot lanski sneg. Šola kliče pa služba ali zgolj nakupovanje najnujnejših življenjskih potrebščin. Taki dnevi se ponavljajo periodično že petnajst let, tako da jih znam že na pamet … kot pesem. Tako hladni, brez presledkov, brez rim; kot v resnici so. Brez duše. Edino toploto mi oddajajo ljudje, ki me imajo radi. Ti so kot voda. Brez njih ni življenja. Torej, jaz sem rastlina, ki me zalivajo in postavljajo na sonce, da rastem. Dajejo mi oporo. S časom postajam večja in višje pletem svoje veje. Odtujujem se. Veje molim skozi okna in vrata. Treba se bo počasi uloviti in oditi za soncem. Za vedno želim ostati hišni bonsaj, a čas je napočil. Zakaj ravno on? Se ne bi mogel malo ustaviti? Zakaj mora teči? Tik tak mi odmeva v ušesih. Reže mi v ušesa, zato potegnem za gumbek v uri in kazalci obstanejo. Nasmehnem se. Ustavila sem čas. Smo mladi, drugi stari, nekateri šele novorojenčki. Ti ne bodo vedeli za nič. Nikoli ne bodo izvedeli o času, ki ga niso živeli. Premajhni so, da bi ga doumeli. Zanj je tuj. Nem. Ljudje so nanj pozabili, ali pa se bojijo govoriti o njem, ker se bojijo ostrih pogledov. Bojijo se spregovoriti. So sužnji lastnih besed. Zakričala bi na glas, da bi vsi obstali in poslušali. Ampak ne morem. Usta so zaprta. Bojijo se, da bodo zasuta z neodobravanjem, če povedo, kar drugim ni po godu, kar drugim ni slavospev. Ne srce, tokrat te, žal, ne morem poslušati! Svoje mišljenje moram prilagajati drugim in to me utesnjuje. Kot papiga ponavljam že stokrat izrečeno in vsi mi zadovoljno kimajo. Zakaj? Niti tega sestavka ne pišem več svobodno. Rada bi razpravljala o marsičem, a si ne upam. Strah me je, da bi kdo vzel kaj preveč osebno. Seveda, sestavek bo šel skozi cenzuro in stvari, ki drugim niso po godu, bom morala črtati in spet pozno v noč sedeti pred listom papirja ter pisati,


dokler ne bodo vsi obrazi prikimavali in mi podajali roke, češ, tako se piše punca. Čeprav bomo vsi vedeli, da to ni res. Da so laži. Zakaj mora biti po njihovo? In spet bom celo noč prebedela in razmišljala. V vsakem odgovoru bo manjkal košček sestavljanke. Ko se še zadnja zvezda utrne z neba, odidem še jaz. V pravljični svet. So pač vprašanja, na katere ni odgovorov. Tako je. Še nihče tega ni spremenil. Zakaj bi torej jaz? Rada bi bila svobodna. Rada bi bila kot ptica na nebu. Rada bi v svoja krila lovila sapo vetra. Jadrala med oblaki. Si pela daleč v objemu neskončnosti. Odletela daleč, daleč proč. V vesolje. Da, tam se je vse začelo. Tam so odgovori. Le najti jih je treba. Še poslednjič se ozrem nazaj. Vidim, kako mož jezno hupa pred semaforjem z rdečo lučjo, kako so nekomu nekje spet ubili nekoga, ki ga je ljubil, kako si je nekdo prvič sam zavezal vezalke … Vse to in še marsikaj bi rada videla. Rada bi imela svet kot na dlani. A ne morem. Ob tem se prvič zamislim in spoznam, da prave svobode ni. Izhlapela je z jutranjo roso. In čeprav se počutimo svobodne, za nami stoji nekdo, ki s taktirko dirigira naše življenje. Zaliva nas. Celo človeštvo je en sam splet misli. Toda, kaj bi bilo, če bi vsak počel, kar bi se mu zljubilo? Naša civilizacija bi počasi potonila v pozabo in ponovno bi se znašli na stopnji praljudi; če bi imeli srečo. Sovražnike bi pobili in z obličja Zemlje izbrisali države, ki so se nam kakor koli zamerile. Če ne drugače, ker so premagale našo nogometno ekipo … Tako spet potisnem čepek v uro. Kazalci se premaknejo. Dovolj so stali. Čas spet teče. Vse bo spet po starem. Nikoli ne bom ptica. Nikoli ne bom svobodno poletela v nebo. Sonce spet vzide in prežene Luno, mož že desetič čaka in hupa pred semaforjem. Po licu se mi utrne solza. Ne uspem je pravočasno obrisati. A komu mar? Mar ni svobodna? Naj kar polzi, če jo to veseli in ji daje pogum. Polzi, dokler ne pade v ocean. Nikomur ni mar. Nihče se niti ne ozre nanjo. Niti pljuska ni slišati v tem hrupu. In tako spet poletim na Zemljo. Čas se izteka. Odprem oči; pristanem na trdnih tleh. V svoji sobi. Uf, pozno je že, ugotovim, ko pogledam na uro. Prižgem radio in uživam svobodo, dokler ne pride nekdo domov in me spodi počet kaj pametnega. Tanja Faletič

Barbara Kavčič


ZEMLJA PLEŠE V svetu se vse več govori o podnebnih spremembah, katastrofah in onesnaževanju. Pravzaprav je postal svet s to temo obseden! To pa ni presenetljivo, saj se počutimo vse bolj ogroženi in tudi smo! Res je, da v zrak spuščamo mnogo za okolje škodljivih snovi.Vse več je avtomobilov na cestah, onesnaženih rek in odpadkov. Res je tudi, da je nekaterim večjim združbam prav malo mar za naše okolje, saj jim je glaven dobiček. Ampak vprašamo se, ali smo za podnebne spremembe in naravne katastrofe res krivi mi sami s svojim početjem? Večina bi se strinjala z dejstvom, da pri tem ni vprašanja in da je samo po sebi umevno - da, krivi smo mi sami. Drugi pa premišljujejo o usodi in o naravnem krogu. Vse se spreminja, vse se obrača. Roža pride na dan iz majhnega semena v zemlji, nato raste in se razvija, za tem zacveti in nato sledi ugašanje. Na podoben način bi lahko opisali razvoj vsakega bitja: živali, človeka in tudi Zemlje. Pa se ustavimo pri Zemlji. Nihče natanko ne ve, v katerem obdobju je zdaj. Je mar že doživela svoj razcvet in zdaj že počasi, a vztrajno ugaša? Na kaj takega nihče ne pomisli rad, a vseeno obstaja možnost, da je v tem vsaj Sanja Ristovska kanček resnice. Človek je v primerjavi z naravo in vesoljem zanemarljivo majhen. In pravzaprav je dokaj malo možnosti, da utegne prav on spreminjati dogajanje na Zemlji. A ljudje smo v svojem razvoju, predvsem v zadnjih desetletjih, dosegli že marsikaj. Danes je spreminjanje vremena že nekaj povsem običajnega. Znanstveniki in raziskovalci, ki se ukvarjajo s tem, rešujejo mesta pred katastrofami. A kljub napredni tehnologiji niso nikoli povsem prepričani o gotovosti teh dejanj. Večkrat se zgodi, da jih narava preseneti in pod njo ostanejo povsem nemočni. Pravzaprav je uspeh v obvladovanju narave bolj naključje kot stalnica. Nekateri ljudje vlagajo ogromne vsote denarja in prizadevanja v to, da bi zmanjšali onesnaženje zraka in s tem preprečili ali vsej zmanjšali naravne katastrofe. Se mogoče trudijo zaman? Nam bo narava v vsakem primeru pokazala svojo temno stran? Lahko, da Zemlja ugaša po naravnem ciklusu, možno pa je tudi, da človek zaradi svojih dejanj zdaj plačuje ceno. Je Zemlja že odcvetela ali jo razcvet še čaka in je vse to le pot do tega? Kdo ve pravi odgovor? Mi zaenkrat še ne. Vemo le, da svet vsekakor ne miruje in še kako drži, da Zemlja pleše. Urška Leban


KOLOFON Abecedni vrstni red avtorjev besedil: Ana Žbona Eva Eržen Winkler Matjaž Vidmar Monika Korenč Polona Ipavec Tanja Faletič Avtorji ilustracij: Dijaki Umetniške gimnazije likovne smeri Nova Gorica Mentorja: Milovan Valič, prof. Marko Krumberger, prof. Urednici: Vanja Gabrijelčič, prof. Simona Stres, prof. Računalniško oblikovanje: Andrej Šušmelj, prof. Gimnazija Nova Gorica Bojan Bratina, ravnatelj Maj 2010

Profile for Nejc Rožman Ivančič

Žarometi  

Literarno glasilo dijakov Gimnazije Nova Gorica

Žarometi  

Literarno glasilo dijakov Gimnazije Nova Gorica

Advertisement