Page 1


kolofon

23. beležnica Za trenutek mladi(h) Glasilo dijakov Gimnazije Nova Gorica Šolsko leto 2009/10

Besedila izbrali in uredili: Žan Aldžič Matiš (3. c), Jaša Bužinel (3. c), Žan Čebron (3. c), Taja Gorjan (3. c), Jan Jusup (3. c), Maja Krušec (3. c), Teresa Mikuž Fegic (3. c), Jure Velikonja (3. b), Boštjan Vončina (3. c), Alen Vrević (2. b), Mark Zavrtanik (3. a) Glavni urednik: Jaša Bužinel (3. c) Oblikovali: Žan Aldič Matiš (3. c), Deni Pregelj (3. f) in Lara Žitko (3. f) Mentor: Nejc Rožman Ivančič, prof. Izdala: Gimnazija Nova Gorica, Delpinova 9, 5000 Nova Gorica Odgovorna oseba izdajateljice: ravnatelj Bojan Bratina, prof. E-naslov uredništva: glasilo.gimnazija@gmail.com

1


RAVNATELJEV NAGOVOR

Pisani besedi na pot Pogumno dejanje, ko se odločiš, da boš svoja zapisovanja predstavil še drugim, pomeni, da hkrati iščeš stik z bralci in morda pričakuješ tudi odziv, ki ni nujno pohvala ali strinjanje. Zapisana beseda ima trajno vrednost in nam omogoča, da se vračamo k njej, ko si zaželimo njenega sporočila. Vsebina in pomen bosta morda zbledela ali se z leti skozi sprejemanje drugače oblikovala, ostale pa bodo sledi ustvarjalnega zanosa, ki bodo kazale na dneve, preživete v Gimnaziji Nova Gorica. Skozi zapisano besedo se oblikuje tudi pogled na sedanji trenutek in odpira možnosti za oblikovanje in sooblikovanje naše vsakdanje šolske stvarnosti in nas samih. Morda so zapisovanja že kali velikih misli in ubeseditve bogatih notranjih energij, ki jih bomo sprejemali v prihodnje. Naj bo začrtana pot začetek bogate ustvarjalnosti, ki bo prekinila nepotreben molk zadnjih let. Bodite lepi, glasni, osebno posebni in izrazno bogati! Ravnatelj Gimnazije Nova Gorica Bojan Bratina, prof. Nova Gorica, 17. maj 2010

MENTORJEV UVODNIK

Čas za novo resnost (kljub mladosti) Ob zamisli o (novem) šolskem glasilu, ki sicer ni zrasla na mojem zelniku, sem postavil edini pogoj, in sicer: mentorsko vlogo prevzamem zgolj v primeru, če lahko izdamo točno takšno glasilo, kot bi si ga jaz sam želel. Moja vizija je bila zelo jasno začrtana: nobenega praznega besedičenja, nobenega kvaziliterarjenja in nikakršnega koketiranja s populističnimi mladostniškimi besedilnimi žanri v slengovski maniri v stilu »nasveti za najstnike«, »miss šole«, »naj profesor« in podobno »vrtičkarstvo za domačo ograjo«. Ne, tega se ne grem, sem si rekel. Za kaj takega mularija res ne potrebuje mentorskega vodstva. Besedila z enoletnim rokom trajanja, ki so sama sebi namen in govorijo o tem, da pravzaprav nimajo ničesar povedati, me nikdar niso pritegnila. Pravzaprav sem prepričan, da je banalnosti v tem svetu dovolj in smo je že precej prignali tudi v gimnazijske klopi, zato je čas, da znova uberemo stara pota in se lotimo resnega šolskega glasila, v katerem bo v ospredje spet stopila dobra vsebina. Pred vami je torej klasično gimnazijsko glasilo, ki morda spominja na nekdanje

2


čase. Vsaj tisti, ki nismo več najstniki, imamo najbrž dovolj novotarij, s katerimi nam celo naši lastni stanovski kolegi rešetajo možgane, da ne vemo več, kje se nas glava drži. Nikdar ne bom pozabil izjave izkušenega sodelavca, ki je po burni debati o (ne)uspešnosti sodobnih učnih metod postavil retorično vprašanje: »Kaj vas vodi v misel, da je šola danes kaj boljša kot pred tri tisoč leti?« Če pomislimo na velike grške mislece, na renesančne »univerzalne« učenjake ali na še žive starce z enciklopedičnim znanjem, potem se lahko sodobni izobraženci skrijemo pred njihovo modrostjo. Kolega mi je dal misliti in nalašč sem pozabil na vse pedagoškodidaktične »modrosti«, s katerimi nam polnijo glave na učiteljskih seminarjih nekdanji učitelji, ki v razredu nikdar niso bili zares uspešni. Res je, šola ni od danes. In če že vsi tarnamo, kako – hlapčevsko pokorni kapitalističnemu družbenemu sistemu – poneumljamo svoje učence, da bi iz njih napravili vestne državljane (berite: pasivne potrošnike), potem res ni potrebe, da bi bilo tudi šolsko glasilo odraz dijaške neumnosti in učiteljske uklonljivosti. »Prijazna« šola, ki z dijaki koketira v strahu pred njihovimi starši, nas je pripeljala celo tako daleč, da je nek sedemnajstletnik v svojem eseju kar sam zapisal, da se je v šoli uveljavilo načelo »daš-dam«, kar pomeni, da učenci naredijo zgolj tisto in toliko, za kar in za kolikor bodo nagrajeni (z oceno, kakopak). Dijaki nas torej sami opozarjajo na naše napake, ki jih odrasli dopuščamo, potem pa se čudimo, v kakšne skrajnosti smo pripeljali sodobno šolo. Ravno dijaki so me torej pripeljali do spoznanja, da mladostniki sploh niso neumni, da še vedno mislijo s svojo glavo, da so občutljivi do problemov in kritični do tega sveta in še zlasti do šole, ki v najstniških letih je in mora biti njihov svet. Ali morda odrasli iz lastnega dolgčasa preganjamo resnost iz svojega dela in mladostnike vzgajamo na otročji način, ki se ga naši otroci tako otepajo? Pomislite, le kdo bi si pri šestnajstih želel biti otrok! Zaželel sem si torej, da dijaki sami spregovorijo na svoj lastni način, kritično in brez dlake na jeziku. Jasno, potrebno jih je bilo usmerjati in premnogokrat sem moral sam dati pobudo, da so se lotili pisanja. Tako pač je v današnjem svetu. Ljudi ni lahko angažirati za »družbeno akcijo«. Vsakršna umska dejavnost je seveda naporna in branje ter pisanje pri tem nista nobeni izjemi, kvečjemu sta na prvem mestu na seznamu najbolj osovraženih šolskih zadolžitev. No, kakorkoli že, nekako mi je uspelo v najstnikih vzpodbuditi dovolj radovednosti, v njih vzdramiti kritičnost in angažiranost, ki ju premorejo. Priznam, če mi ne bi uspelo, bi obupal in resignirano tožil o skrajni apatičnosti sodobne družbe. Na srečo me je najstniška zagnanost – četudi občasno v zrežiranih okoliščinah s sugeriranimi rešitvami – ves čas držala v napetem pričakovanju, ali nam bo uspelo z novo resnostjo prignati do konca ta intelektualni izziv, ki smo si ga naprtili na rame. Bodo kritični eseji zadeli žebljico na glavico? Bo generacija s hiperhormonsko produkcijo zdržala v zadržani osredotočenosti na resno pisanje? Bomo glasilo izdali in pokazali svojim sošolcem, učiteljem in staršem, da svet še zmeraj stoji na mladih? (V mislih sem ves čas imel dejstvo, da je naša šola gimnazija, te pa so nekoč veljale za gojišče intelektualne elite. Ji bomo povrnili

3


nekdanji ugled?) Odgovori so potem prišli kar sami od sebe. Zgodilo se je kot po čudežu. Kot bi popustil ventil, za katerim se je skoncentrirala vsa plejada najbolj inovativnih zamisli, ki so planile na dan pod visokim tlakom. Prava eksplozija! Žarel sem od sreče in ponosa. Dijaki, ki jih je tako težko angažirati, so kar sami poskrbeli za vse. Enoglasno so izbrali urednika, oblikovalce, uredniški odbor, določili rubrike, razvrstili besedila in tako postali pravo »[t]ajno društvo PGC«, ki smo ga kot otroci tako občudovali in kot odrasli hrepenimo po tistih zagnanih časih, ko je mladina sama vzela stvari v svoje roke. Zrasla so nebesa pod Triglavom! Samo sedel sem in z veseljem gledal te bistre glave in pridne roke, ki bodo kot bodoča intelektualna elita kovale nov svet. Sledila je zgolj še najtežja naloga: izbrati naslov glasila. Kot vse genialne ideje se je tudi ta – čeprav bo njen pomen ostal naša skrivnost – rodila iznenada, nepričakovano, in udarila kot strela z jasnega. Ne vem, kdo je bil tisti, ki je prvi izrekel ime; najbrž smo ga kar skupaj oblikovali. In podoben preblisk je doživel tudi nadobudni in navihani dijak iz 3. c Boštjan Vončina, ki si je za moto glasila izmislil podnaslov »Za trenutek mladi(h)« in v njem ujel točno tisto, kar sem od vsega začetka želel, da bi naše glasilo pomenilo: priložnost za mlade, da dobijo pet minut »slave« s svojim znanjem in talentom, ter opomin za starejše, naj se znova spomnijo, kako lepo in neponovljivo je biti mlad. Naj bo naša »beležnica« spomin in opomin na novo resnost (in ne resnobnost), ki je zavela med mladimi v tem norem času. Nejc Rožman Ivančič, mentor šolskega glasila

UREDNIKOV UVODNIK

Žrtvovanje z razlogom »Every child is an artist. The problem is how to remain an artist once he grows up.«

- Pablo Picasso (1881–1973) Ideja o šolskem glasilu se ni porodila med dijaki, temveč med profesorji Gimnazije Nova Gorica. Kaj kmalu pa smo o tem ambicioznem projektu izvedeli tudi dijaki. Težko si je ustvariti vizijo šolskega glasila. Sam sem najprej pomislil na ameriški, televizijski tip šolskih časopisov in vseh mladih novinarjev, ki brskajo za vročimi, a precej neuporabnimi informacijami – trači – med sošolci in sošolkami, se med iskanjem zapletajo v številne vznemirljive situacije in jih nato v časopisu tudi objavljajo. A to je le fikcija in na srečo je naše šolsko glasilo ubralo precej bolj

4


intelektualno in resnejšo, a zato nič manj zanimivo pot. Skozi vse šolsko leto je profesor Nejc R. Ivančič zbiral gradivo za objavo. Dijaki smo prerešetali nešteto besedil. Gromozanski kup papirja smo odnesli v Trento, kjer smo v delovnem, a hkrati enkratnem ter nepozabnem vikendu izbrali besedila, ki jih boste lahko prebrali v nadaljevanju. In prav v Trenti je skozi dolge pogovore na dan prilezlo ime 23. beležnica, katerega pomen naj za javnost ostane skrivnost. V ta naš »zbornik« je bilo vloženega veliko truda pa tudi žrtvovanja prostega časa. Vsak, ki je sodeloval pri pripravi, je prispeval ščepec svojih pogledov, idej, pričakovanj … V zameno za to ni nihče zahteval ničesar, čeprav se v današnji kapitalistični družbi za vsako opravljeno nalogo pričakuje plačilo oziroma kakršnokoli povračilo za izgubljeni čas. Na mentorjevo pobudo smo stopili skupaj, se angažirali, prepustili roke toku pisanja, prebudili ustvarjalnost v sebi in ustvarili svojo »beležnico«, ki nas bo čez 20 ali 30 let spominjala na zlata leta naše mladosti. Uživajte v branju, predvsem pa naj bodo naši prispevki spodbuda za kritičen razmislek, ki ga je dandanes malo, premalo. Jaša Bužinel, urednik 23. beležnice

5


modrost za zelence

MODROST ZA ZELENCE Posvečeno pričevalcu XX. stoletja – Borisu Pahorju Pisatelj, akademik, Prešernov nagrajenec, vitez legije časti in večkratni nominiranec za Nobelovo nagrado, ambasador slovenske besede. Velja za enega izmed Evropi najbolj znanih slovenskih pisateljev; v svojih delih obravnava grozote nacističnih koncentracijskih taborišč, pogosto se dotika tematike slovenske manjšine v Italiji in trpljenja primorskih Slovencev, znan pa je tudi po družbenem in političnem angažmaju. Med njegova najbolj znana dela sodijo: zbirka novel Grmada v pristanu in romani Nomadi brez oaze, Mesto v zalivu, Spopad s pomladjo, V labirintu, Zatemnitev ter predvsem Nekropola, ki je bila prevedena v več evropskih jezikov. Preživel je fašizem, koncentracijska taborišča, uničevanje slovenske manjšine, prepoved vstopa v Jugoslavijo … Kljub vsemu pa ostaja človek z veliko dušo, človek, napolnjen z ljubeznijo, ki jo nosi v sebi, in neuklonljiv slovenski domoljub z ostro analizo položaja svojega naroda ter z energijo mladeniča. Njegovih besed, pri 96 letih še vedno bistrih kot v mladosti, marsikdo ni vesel, a jim vsi prisluhnejo. Že zdavnaj je namreč postal nekakšna vest slovenskega naroda – Boris Pahor. »To je pomanjkanje smisla za neko skupno Slovenijo, ki bo enotna – tista, ki je v državi, poleg tiste, ki je zunaj. Ta pa v slovenskem javnem mnenju ne obstaja. Najbolj pa me grize, da dijaštvo, šolstvo o tem nima niti pojma, le sem ter tja se najde kakšen profesor, ki jih pelje v Koper in potem še v Trst.«

- Boris Pahor v Delovi Sobotni prilogi, 3. 4. 2010 Dijaki 3. a so prebrali Pahorjevo zbirko Grmada v pristanu in za šolsko nalogo napisali nekaj zelo uspelih esejev. V nadaljevanju lahko preberete tri izmed najboljših.

6


modrost kolofon za zelence

Boris Pahor: Grmada v pristanu (Interpretacija odlomka) Človeška veličina Če bi veličino človeka merili po številu strani, ki jih je ta človek napisal, potem je ta človek velik. Če bi veličino človeka merili po številu strani, ki jih je ta človek prebral, potem je ta človek velik. Če bi veličino človeka merili po tem, koliko časa ta človek že vztraja s svojimi lucidnimi in pronicljivimi stališči v družbi, tudi potem je ta človek velik. In Boris Pahor je velik. Pa saj druge izbire sploh ni imel. Vsaj dvakrat boljši, odločnejši in smelejši je moral biti od ostalih, da se je njegov dolgo zatirani glas iz zamejstva slišal in se še sliši v Sloveniji. Sprva so ga dušili fašisti, nato pa povojna oblast v takratni Jugoslaviji. In prav fašizem, ki je Pahorja zaznamoval v ključnih letih odraščanja, je vanj vtisnil močan, neizbrisljiv pečat. Izmed vseh zgodnjih Pahorjevih objav je prav zbirka novel Grmada v pristanu tista, ki najnazorneje prikazuje grozote fašizma skozi oči odraščajočega otroka, ki postavlja zelo preprosta, a tako težko odgovorljiva vprašanja. Majhno stanovanje, maloštevilni, mali ljudje, malodušje. Na zunaj je prav vse majhno. A se v teh malih ljudeh v majhnem prostoru skrivajo velike skrbi in še večje število čustev ter predvsem vprašanj, vprašanj, na katera iščejo, a ne najdejo odgovorov. »Kaj potopil! Kaj utonil! Hudič naj jih vzame.« Tako se začne zelo nepomembno vprašanje o italijanskem pravopisu. Vprašanje brez vprašaja. Vprašanje, ki ne sprašuje iz radovednosti, marveč iz jeze in obupa. In takšna so vsa vprašanja z začetka odlomka. Njihova naloga ni, da nas spodbujajo k razmisleku, temveč nam le prikažejo in orišejo razmere, ki vladajo med malimi ljudmi v času fašizma. V drugem delu odlomka pa se takšna preprosta vprašanja sprevračajo v vprašanja o sami eksistenci in identiteti Slovencev pod fašizmom. Starši se znajdejo v dilemi, kako odraščajočim otrokom Branku, Evki in Olgici razložiti, zakaj so tako jezni. Jezni in obupani obenem. Vsi dialogi so naturalistični. Avtor v njih uporablja pogovorni jezik, ki nam najnazorneje prikaže čustva in odnose med starši in otroki, saj se družinski člani v njem najpristneje izražajo. Pravzaprav v odlomku sploh ni prostora za leporečje. Vse je napeto in grozno in tudi avtorjev slog pisanja ne zaostaja za tem; vsi opisi so ekspresionistični. »Kakor da se vse znova sprevrača v peklensko ozračje, ko je gorela grmada sredi mesta,« je primera, ki najgloblje označi razbeljene odnose med družinskimi člani. V njihovih monologih, predvsem očeta Štefan in njegovega sina Branka, je zaznati zavedanje, da so nekatera njihova dejanja napačna, a so čustva premočna, da bi jih lahko brzdali. Čustva so močnejša od razuma. Pahor je z moralo že zdavnaj opravil. Tako v odlomku kot tudi v celotnem delu ni o

7


modrost kolofon za zelence

njej niti najmanjše sledi. Morale sploh ne išče, zanj morala ne obstaja. Edini zakonik, na katerega se opira, je etika. Kdo pa je sploh lahko tako brezmadežen, tako etičen v takšnih razmerah? Pahor tudi na to vprašanje odgovori, odgovori z otroki. Le otrokom zaupa sodbe in vrednotenja dejanj odraslih. Zato so v odlomku ravno Brankovi notranji monologi obenem tudi sodbe dejanj njegovih staršev, ti pa predstavljajo vse te male ljudi, tržaške Slovence, ki životarijo in se iz dneva v dan srečavajo s ključnimi vprašanji, vprašanji o lastni biti. »Trst so pljuča Slovenije, če je Ljubljana njeno srce.« Tako je za Ivanom Tavčarjem ponovil Ivan Cankar. Trst je bil vedno najbolj zahodno mesto Slovenije. Nikoli zaradi prevladovanja Slovencev v pestri narodnostni sestavi Trsta, ampak zaradi prisostvovanja močne slovenske kulture. Kulture v najširšem pomenu besede. Prav zaradi tega so bili tržaški Slovenci vedno trn v peti večinskemu, italijanskemu delu Trsta. Sprva je bila to le tekmovalnost, nato se je rodilo sovraštvo, ki se je stopnjevalo do fašizma in vseh grozot ter hudodelstev, ki jih je ta prinesel s seboj. Čeprav se zdi, da smo danes, v XXI. stoletju s fašističnimi grozotami zavedno odpravili, žal ni tako. Dokler bomo Slovenci v Trstu tako kulturno, intelektualno močni, do tedaj bo žal tudi večno prisotno sovraštvo večinskega naroda. Zato je večno in nujno tudi pisanje, opozarjanje in ozaveščanje o zmotah človeštva. Zato je večen Boris Pahor. Mark Zavrtanik, 3. a

Muke preprostega Slovenca pod fašizmom Grmada v pristanu je zbirka šestih novel, ki nam povezane v celoto stvarno predstavijo življenje Slovencev pod fašističnim režimom. V nekaterih delih močno vidna Pahorjeva subjektivnost odločilno pripomore k temu, da se v delo še bolj vživimo ter razumemo muke preprostega Slovenca. Odlomek je del novele Brodolom. Novela je ena izmed krajših, vendar zato toliko bolj nabita z zgodbo in dialogi, ki ustvarjajo še stvarnejše dogajanje. Osrednjo vlogo imata Branko, odraščajoč otrok, ki mu pouk v italijanščini povzroča nemalo težav, ter njegov oče Štefan, ki se nikakor ne more sprijazniti s fašistično oblastjo. Branku sprememba jezika predstavlja ogromen problem. Kljub želji – ne samo njegovi, marveč tudi očetovi – in trudu je italijanski jezik zanj še vedno nerešljiva uganka. Od svojega cilja – postati pomorščak – je vse bolj oddaljen in kljub spodbudam najbližjih je skorajda sprijaznjen z usodo. Zaradi negativnih ocen bi potreboval inštruktorja, vendar v družini ni dovolj denarja za še dodaten strošek. Živčnost in jeza pa se ne kopičita le v njem, ampak tudi v njegovem očetu. Vsak dan se utrujen vrača z dela na tržnici, razburjen je zaradi grozot, ki se vsakodnevno dogajajo, in le še s težavo spremlja sinov šolski neuspeh. Tudi njemu tuj jezik predstavlja veliko oviro, vendar sinu vseeno mukoma nudi pomoč. Brankove

8


modrost kolofon za zelence

neuspehe jemlje kot svoje, jezo in razočaranje pa nato krivično znaša nad družinskimi člani. Razočaran je nad svojo nemočjo, karkoli spremeniti. Ve, da njegov sin ni neumen in da bi se v slovenski šoli dobro odrezal. V besedah »Utonil? Potopil? Pustili bi nam slovensko šolo, pa se ne bi nihče potapljal.« je lepo vidna njegova obupanost nad sistemom in ne nad sinom. Branku pa je ob vsem tem kričanju in jezi v hiši hudo. Sam se čuti krivega za prepir, zato očeta le nemo posluša. Sprijaznjen je. Želi si le, da oče ne bi stresal jeze nad drugimi družinskimi člani. Štefan italijanskega jezika ni maral. Bil mu je le sredstvo, ki ga, če se le da, čim manj uporablja. Enako je hotel naučiti tudi Branka, vendar mu to ni najbolje uspevalo. Čeprav ga je razumel in nanj ni bil hud, mu tega ni znal povedati. Namesto očetovske besede, pogovora je nanj vpil in stresal svojo jezo. »Kakor da je na križišču in ne ve kam, v katero smer.« Tako se je počutil Štefan. A ne le on. Tako se je počutila večina Slovencev, večina mladostnikov, ki niso vedeli, kam spadajo. Vsa njihova kultura, jezik, ki narod najbolj zaznamujejo in ga naredi edinstvenega, vse to je bilo naenkrat preganjano, nezaželeno. Ali se kar podrediti fašistom ali ostati zvest sebi, družini, narodu? Nekateri so izbrali lažjo pot, spet drugi, tisti z malo več upornosti, več narodne zavesti, mogoče le s kančkom več upanja, so tudi v nemogočih razmerah ohranili svoj materni jezik. Vsekakor pa je bilo to zelo težko, zato si ti ljudje zaslužijo vse spoštovanje. In takšni so nedvomno Štefan, Branko in ne nazadnje njihov »oče« Boris Pahor. Matic Škrinjar, 3. a

Ukradeno otroštvo Boris Pahor, avtor zbirke novel Grmada v pristanu, je otrok. Čeprav se zunanjemu svetu kaže v podobi skoraj stoletnega človeka, je znotraj še vedno kratkohlačnik, kar se ne kaže le v odlomku novele Brodolom, katere interpretacija me čaka, ampak v celotni zbirki novel. Le kako bi drugače lahko tako realistično in emocionalno pisal literaturo, v kateri vedno znova predstavlja sebe in svoje življenje? Literaturo z dušo. Lahko je protagonistu ime Milko, lahko je tudi Branko, toda vedno se ve, o kom resnično teče beseda. Življenje je njemu in njegovi družini, sosedom, someščanom, sonarodnjakom obrnilo hrbet, ko so na oblast prišli fašisti. Uničili so vse, kar je bilo slovenskega, poitalijančili so otroke, ki so iz šole hodili zmedeni in niso vedeli, kako naj s starši govorijo. Tako v Brodolomu opisuje čas, ko so uvedli pouk striktno v italijanščini, in sebe v podobi Branka, ki ne zna besede v tujem jeziku in zaradi tega trpi v šoli in doma. Zakaj doma? Ali ni dom sinonim nečesa lepega? Nečesa, kjer te bodo vedno lepo sprejeli in imeli radi?

9


modrost kolofon za zelence

Štefan je imel čisto drugačne razloge za jezo, kot je Branko mislil. Naredil je napako, naredil je veliko napak, ko je pomagal sinu napisati spis, ampak to niso pravi razlogi. Toda kako razložiti otroku, ki še ni dopolnil prvega desetletja, da niti oče ne more več? Da je njemu morda še teže, ker je kljub vsemu živel s svojo kulturo, svojim jezikom, s svojo zavestjo veliko dalj od svojega potomca? In tako se ne jezi na sina, ki ga ima neizmerno rad, ne, jezi se nase. Nase, ker sinu ne pove, kaj je prav, kaj je res, kako bi moralo biti, in ker nima moči in poguma, da bi se uprl sistemu, ki je nadvladal nad slovenstvom. Vsak dan, ko se vrne s tržnice domov, ga čaka še večji šok, kot ga doživlja, ko prodaja maslo v dežju in vročini. To je otrok, njegova kri, ki mu je z vsakim dnem bolj odtujen zaradi šole, zaradi jezika, zaradi režima. Štefan ve, da to ni Branko, toda nič ne pomaga, saj mu vsak dan znova in znova vcepljajo v glavo »prave« in »dobre« stvari, »resnico«, z vsakim dnem bolj je prepričan, da je eden od njih in da je fašizem najboljša stvar, ki se mu je kdaj zgodila, in v vsakem prostoru ga slika opomni, da je Mussolini superioren voditelj in njihov rešitelj. Čeprav se Branko spomni, da so črnosrajčniki, podobni parkeljnom, požgali narodni dom, ki ga je tako oboževal, in pretepli marsikaterega njegovega znanca, mu novi učitelji in njihovi sonarodnjaki ter somišljeniki ponujajo veliko znanja, s katerim bo lahko postal še kapitan! In kaj mu ponuja oče? Delo na tržnici kot prodajalec masla. Na katero stran se torej nagiba tehtnica? Otrok ne zna dovolj dobro presoditi, kaj je bolje zanj. Kar vidi, je zanj sveto, ne zna si razlagati in razlage ne razume. Branko zaradi materine vzgoje ve, da ne sme preklinjati, zakaj pa oče to počne? Zdi se mu, da moških v črnem ne mara, toda zakaj ne? Morda je to povezano s požigom narodnega doma, saj ga je takrat slišal zelo grdo govoriti. Oče se venomer sprašuje, kaj naj reče Branku, katero pot naj njegov sin ubere. Lažjo in hkrati lažno ali težjo in tvegano, s katero bo ohranil ponos, da je Slovenec, in mu tega ne bo težko reči naglas? Tako pa je tiho, a hkrati glasen v tožbi čez nesposobnost lastnega otroka in svoje žene, ki ga miri, a tudi sama ne ve, kam in kako naprej. Išče slovarje, a hkrati ignorira sina, ki mu kaže enega od njih. Tu se dobro vidi, da najraje ne bi imel opravka niti z njimi, ker so italijanski. Tako gre do umivalnika v svojem domu, ki je le ena sama soba, ter se umiva. Vodo pusti teči in ta zmoči tla. Najraje bi potopil vse, kar je, saj je bolje nič kot tako kot zdaj. Pahor je v noveli odlično prikazal, da leta niso pomembna, da se znajdeš na mrtvi točki in ne vidiš poti naprej. Štefana je postavil v brezupen položaj, v katerem trpi vsa družina, še posebej sin Branko. Ta v danem odlomku prenaša gorje pripovedovalca, katerega niti niso več v njegovih rokah in se tega predobro zaveda, a noče priznati nikomur. Kdo bi še lahko vlival upanje, ko glava družine, najmočnejši, odpove? Pisatelj uporablja preproste besede, a ni vedno lahko razumeti, saj velikokrat preskakuje z dogodka na dogodek, s pripovedovalca na pripovedovalca. Uporablja veliko metafor, s katerimi polepša besedilo ali pa ga poskuša bralcu še bolj približati. Z novelo Brodolom je želel vsem nam povedati le eno: Nikdar se ne ukloni in ne pozabi, kdo si, pa če se potopiš ali potoneš.

10


modrost kolofon za zelence

Tina Devetak, 3. a

Izbor desetih esejev smo poslali pisatelju, ki nam je tudi odpisal. Pismo Borisa Pahorja Spoštovani, zelo sem bil presenečen in vesel. Čestitam Vam in vsem dijakom, ki so pismeno sodelovali pri komentarjih o moji knjigi. Tako kot na Vaši šoli bi se moralo dogajati tudi na drugih šolah. Še enkrat hvala in iskrene čestitke – ponovno! Lep pozdrav. Boris Pahor 25. 1. 2010

11


kritike kolofon mladih umov

Ostro pero ali Kritike mladih umov Treba je priznati, da je bila izbira esejev ter drugih kritičnih prispevkov, primernih za šolsko glasilo, izjemno zahtevna. Prebrali smo, brez pretiravanja, preko 100 kvalitetnih besedil in se nato odločili za najbolj kritične, neizprosne, zanimive, provokativne. Resničnostni šovi in kmetija »slavnih« Ko se usedemo v udoben naslanjač in vključimo televizor, ob gledanju nemalokrat naletimo na t. i. resničnostne šove – oddaje, v katerih se peščica ljudi prostovoljno odreče vsakdanjemu »normalnemu« življenju in pod budnim očesom kamer prične bivanje v nerealnih skupnih prostorih. S tem se nastopajoči izolirajo od družine, prijateljev – torej ljudi, ki nas obkrožajo v našem vsakdanu – ter postanejo sostanovalci popolnih tujcev, katerih strahov, ciljev in predhodnega življenja ne poznajo. Omeniti je potrebno, da so si mediji izmislili že celo vrsto tovrstnih oddaj: Najprej smo lahko gledali Sanjsko žensko/moškega, kjer so se tekmovalci »borili« za naklonjenost idealnega predstavnika nasprotnega spola; nato je na televizijske zaslone prišel Bar – tu so bili posamezniki primorani delati v realnem baru, kamor so gledalci lahko šli, si privoščili pijačo in se srečali s tekmovalci; sledil je Big Brother, pri katerem je prišlo do popolne izolacije prijavljenih in hkrati do popolnega vdora v njihovo intimo – lahko si jih spremljal celo med opravljanjem potreb, masturbacijo, seksom. Nazadnje pa največ prahu dviguje Kmetija, kjer se morajo posamezniki »znajti« na podeželju in se ukloniti pravilom hierarhičnega sistema, ki velja »na kmetih«. Gotovo se ob krajšem premisleku vsakomur sprva zastavi vprašanje, čemu bi se nekdo sploh podal v izmišljene situacije, v nekakšen nerealen bivalni prostor, kjer mu je onemogočeno normalno delovanje, aktivno življenje, kjer je odtujen od družine in prisiljen v sobivanje celo z – bognedaj – duševnimi bolniki ali pa ljudmi, ki v družbi ne veljajo ravno za vzorne. A žirija konec koncev izbere za udeležbo v oddaji ravno takšne »posebneže«, kar je za nekatere primerke celo premila beseda – najlepši primer so striptizete ali celo pornozvezde. S tem režiser oz. snovalci tovrstnih oddaj poskrbijo za gotova bodoča nesoglasja, ljubezenske afere, pretepe … Dejstvo je, da so osebnostne lastnosti tekmovalcev in njihove možne reakcije dodobra naštudirane in s tem je poskrbljeno za dober »šov«. Samo predstavljajmo si, da bi v hišo dali nekaj preprostih upokojencev ali pa ljudi z družinami – ali bi se res na trenutke lahko vedli adolescenčno in ali bi zagotovo med njimi prišlo do spolnih afer? Pri odgovoru na to vprašanje nikakor ne moremo

12


kritike kolofon mladih umov

biti povsem prepričani, saj je jasno, kakšne posledice imata lahko na posameznika družbena izolacija in obenem dodelitev določene vloge – znano je, da večina ljudi v takšnih razmerah začne delovati po pričakovanjih. Vzrokov, zakaj se nastopajoči odločijo za vstop v oddajo, je več. Najpomembnejša je gotovo zadovoljitev ekshibicionističnih nagnjenj – povprečnež zagotovo ne sanja o tem, kako bi ga na vsakem koraku snemali, si pa marsikdo želi medijske prepoznavnosti, za katero le z malce posameznikovega truda (npr. z namernimi incidenti) poskrbi tovrsten šov. Naslednji razlog bi lahko bil zaslužek, ki je kar pomemben pri motiviranju človeka današnje družbe, čeprav ni brezpredmetno pomisliti na visoke davke pri izplačilu, za katere poskrbi država. Tisti med nami, ki v vsakomur želimo videti nekaj dobrega, bi prej naštete razloge opravičevali s tezo, da je mladina zaradi zdolgočasenosti in obupanosti brezciljna ter smisel življenja išče v udeležbi v zgodbah, ki jih pišejo drugi. Seveda je potrebno razmisliti tudi o tem, zakaj bi človek ob vseh zaposlitvah, ki mu jih družba nalaga, sploh gledal takšne oddaje. Trditev, da jih ne gleda nihče, je nerealna, saj sicer ne bi bilo predvajanj, še manj pa vedno novih različic. Replika na to je še bolj smotrna: ravno ta ujetost v nujne opravke, naloge in obveznosti od nekoga terja, da se kratkočasi s še tako družbeno nekoristno zasnovo in rezultatom tovrstnih oddaj: »Kruha in iger!« – torej. Da, resničnostni šovi so pravljice, zgodbe, ki se odvijajo pred našimi očmi in kjer v večini primerov nastopa črno-bela zasedba: nekatere obožujemo, druge sovražimo. Višek pravljic predstavlja aktualna Kmetija slavnih, kjer ne nastopajo le medijsko prepoznavne osebe, marveč tudi slavni – ljudje, ki veljajo za nekaj več, za nedotakljive, nekaterim celo za idole. In prav užitek, ki nam ga z gledanjem omogoča omenjeni šov, je nepopisno velik – daje nam občutek večvrednosti, nadvlade, samozavesti, saj s tem, ko »slavne« opazujemo, vidimo vse njihove pomanjkljivosti, napake, njihovo vsakdanjost. Marsikdo se nad spodrsljaji celo naslaja, češ: jaz sem gotovo boljši, to se meni ne bi moglo zgoditi, ne morem verjeti, da je tekmovalec prepričan, da je poseben, če je v resnici povsem povprečen … Hkrati nam nadzor nad udeleženci zadovoljuje vojeristične težnje – s ptičje perspektive jih lahko gledamo, majhni so kot mravljice, kar jih ob njihovem prepričanju, da jih slava dela pomembne, še pomanjša. Bolj inteligentni med nami se ob zavedanju, da takšne oddaje dejansko obstajajo, zmrazimo, saj se nam zastavljajo pomembna vprašanja: Kakšne vrednote so dandanes aktualne? Kaj je tisto, kar te dela prepoznavnega, s čemer lahko pritegneš pozornost ljudi? Je možno, da je povprečen človek tako naiven, da pusti televiziji, da mu vsiljuje like žensk, ki so izgubile dostojnost v odnosu do lastnega telesa, kvaziintelektualce, ki z razkazovanjem tlačijo svoje védenje, in pušča, da mediji oblikujejo sliko, kaj naj bi bilo sprejemljivo? Oddaje bi lahko bile celo poučne, če bi se le znali oddaljiti od transparentnega sporočila, oglaševanja predstavnikov družbenega prahu in bi vzeli nastopajoče v

13


kritike kolofon mladih umov

poduk, kakšen sodoben človek ne bi smel biti. To pa je seveda zelo težko in zato je tudi s strani staršev neodgovorno, da prepuščajo otrokom odločitev o tem, ali bodo gledali Kmetijo slavnih. Resda bi se lahko usedli z njimi in jim predavali o tem, kaj je v omenjeni oddaji narobe, a le dvomimo lahko, da bi si bila večina staršev, utrujenih od službenih obveznosti, pripravljena vzeti čas za to. Ob vsem, kar nam resničnostni šovi ponujajo, pa nikakor ne smemo pozabiti na kopico kletvic, zaničevalnih medsebojnih odnosov, širjenje stereotipnih prepričanja in promocijo pitja, ki ostaja in postaja vedno večji problem današnjih najstnikov. Dejstvo je, da teh oddaj na nacionalki ni, kar le opozarja na ugled, status, ki si ga s predvajanjem utrjujejo nekatere privatne televizije. Tekmovalci resničnostnih šovov nam torej predstavljajo in nas opozarjajo na ljudi, ki so na dnu lestvice družbene morale. Vendar pa smo vedno mi tisti, ki krojimo svojo prihodnost in kvaliteto življenja s svojimi stališči, za katerimi stojimo ob gledanju črno-belega »resničnega« življenja, in s še bolj preprosto odločitvijo, ali je smotrno in vredno tovrstne oddaje sploh gledati. Hana Zega, 3. b

Ali ima slovenska svoboda ceno? Slovenski narod – narod hlapcev in kmetov. Skozi zgodovino smo korakali pod okriljem velikih, navidezno boljših ljudstev in držav. Vse od Keltov do Rimljanov in Bavarcev. Pod temi narodi smo se izoblikovali, razvijali in odrasli. Kot majhen otrok, ki je prva leta svojega življenja venomer ob mami, da lahko pozneje naredi prve korake v samostojnost. Toda pozor! Nismo vedno uživali topline in občutka varnosti. Bili smo zatirani in potujčeni. Le po zaslugi številnih pogumnih ljudi sta se slovenski narod in kultura ohranila. Po številnih letih pod okupatorjem smo se Slovenci združili z južnimi brati in ustanovili državo SHS. Ta je bila le osnova za poznejšo kraljevino SHS in še kasnejšo Jugoslavijo. Slovenci smo izgubili veljavo. Spet. 2. krvavi ples je minil. Za sabo je pustil razkosano slovensko ozemlje, ogromno žrtev in uničenja. Sledile so obljube komunističnih politikov, da bo jutrišnji dan boljši. Želeli so odpravo socialnih krivic, želeli so enakost med ljudmi in narodi. Ne! Že je potekala centralizacija, slovenska vojska je postala jugoslovanska, slovenski organi oblasti pa podrejeni. Slovenci smo postali pleme! Poskusi rešitve so bili zatrti. Nastala je SFRJ. Tudi to smo prestali. Ne morem reči, da je bilo življenje pod to republiko neznosno težko, toda ponos je odseval v večini Slovencev, ko so 25. 6. 1991 opazovali menjavo zastav. Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan. Po dolgih letih dokazovanja, da zmoremo, smo postali samostojni. Nastala je Slovenija. In vprašajmo se: ali ima naša svoboda ceno? Živimo v kapitalistični državi. Ne moremo trditi, da je kapitalizem najboljši sistem.

14


kritike kolofon mladih umov

Še zdaleč ne; je pa zagotovo edini, ki funkcionira. V kapitalizmu so dopuščene možnosti uspeha, dovoljene so sanje. Zato se vsak dan množice ljudi selijo v razvite kapitalistične države, upajoč, da bodo uspeli in poskrbeli za boljši jutri. Kako pa je bilo v nekdanji Jugoslaviji? To je čas, o katerem sama ne morem povedati veliko. Rodila sem se v samostojni Republiki Sloveniji in nisem izkusila občutka podrejenosti. Toda veliko je ljudi, ki mi lahko povedo svoje izkušnje in mnenja. Tako sem med poizvedovanjem med sorodniki ugotovila, da je bilo življenje pravzaprav lepo. Da, ljudje so imeli varuha, močno avtoriteto, ob kateri so vedeli, da so varni – to je bil Josip Broz Tito. Jugoslavijo je obranil skrajnega Stalinovega režima in uvedel »humani komunizem« oz. socializem. To je družbena ureditev, ki teoretično ne omogoča izkoriščanja med družbenimi razredi in ne dovoljuje privatizacije, vse je last države, če na kratko povzamem definicijo. Življenje je bilo lepo urejeno. Razlik med ljudmi ni bilo – za razliko od današnjega kapitalizma, kjer obstaja peščica bogatih ljudi nad množico siromašnih delavcev. Spomnila sem se na prigodo, ki mi jo je nekoč povedal dedek. S prijateljem sta se v osemdesetih letih odpeljala na kavo. V Domžale. Samo na kavo. Bilo jima je pač dolgčas. Ali si lahko danes zamislimo kaj takega? Nikakor ne. Ritem sveta je preveč hiter in neusmiljen, naša življenja nadzira kriza in marsikoga je že precej izžela. Tito je SFRJ držal skupaj vse do svoje smrti. Le kako mu je to uspelo? Skrivnost se skriva v eni sami besedi – posojila. Zamislite si hišo s krasno zunanjostjo, nihče se ne vpraša, kaj se pod njo skriva. Zakaj sploh bi? V našem primeru je šlo za nestabilne temelje, ki so grozili, da se bodo vsak čas zrušili. In so tudi se. Tito je umrl. Potem fasada ni bila več lepa. Ogromna, milijardna posojila, ki so držala državo pokonci, so prišla na dan. Poglobili so spore in razlike, ki so vladali med narodi in upori so se začeli. Slovenski narod je bil najrazvitejši izmed šestih republik. Spogledovali smo se z Zahodom, s številnimi vodilnimi evropskimi državami. Za sabo smo vlekli celotno Jugoslavijo. V tej skupnosti smo uživali koristi, ampak bila nam je tudi ovira. V SFRJ smo vložili veliko sredstev in energije. Za to smo pričakovali varnost, zaščito nacionalnih pravic in miren razvoj. Dobili smo ravno nasprotno – obtoženi smo bili, da zaradi svoje gospodarske razvitosti izkoriščamo ostale predele bivše Jugoslavije, vendar nam dejstva govorijo drugače. Le spomnimo se na cestno afero, ki je pomenila eno izmed prvih nasprotovanj Slovenije centralističnim silam iz Beograda. Toda pomislimo na današnji čas. Je kaj drugače? Ne. Ljubljana – prestolnica naše države Slovenije. Tam imajo fakultete, športne dvorane, prostore za razne koncerte itd. Prihajam z zahoda, z obrobja države, s podeželja. Vsakič, ko se pogovarjam z vrstniki iz večjih mest, kot so Ljubljana ali Maribor ali Celje, opažam, koliko možnosti imajo. Veliko več zabave, več možnosti, lažji dostop do šole (kot primer: v Ljubljani najdemo prek devetdeset srednjih šol, neprimerljivo več kot v Novi Gorici). Nekateri, ki si želijo postati recimo frizerji, morajo oditi v Ljubljano. Potrebno si je zagotoviti sobo v dijaškem domu in

15


kritike kolofon mladih umov

marsikatere družine si tega ne morejo privoščiti. S tem je tudi življenjski standard »meščanov« veliko boljši. Da, centralizem zagotovo obstaja tudi v samostojni Sloveniji. Toda vsekakor se ta v naši državi počasi ukinja. Z zakonom o regionalnem razvoju in lokalni samoupravi bomo tudi prebivalci podeželja imeli večje možnosti na vseh področjih. Irski pisatelj George Bernard Shaw je dejal: »Svoboda pomeni odgovornost. Zato se je večina ljudi boji.« Toda Slovenci se je nismo ustrašili in dosegli smo veliko. Niti predstavljati si ne moremo, koliko. Vstopili smo v Nato, vstopili smo v EU in ji tudi predsedovali, dobili evro in postali del schengenskega območja. Vse to samo v osemnajstih letih. Slovenski narod, zbudi se! Kje je naš ponos? Zdaj je čas, da se pokažemo. Po tolikih letih sramu in skrivanja, da smo Slovenci. Morda svobode sploh ne poznamo, Morda jo uživa le peščica ljudi, ampak ti so odmaknjeni od civilizacije in norega toka današnje kulture. Morda bi se zato morali ustaviti in pomisliti na tisto, kar zares šteje. Na svobodo, na to, da lahko živimo takšno življenje kot ga. Zagotovo pa vem, da svoboda ima ceno, ampak taka, kakršna je, nikakor ne presega vrednosti svobode same. Lara Miklavc, 2. b

Ali ima svoboda ceno? (Je bilo življenje boljše prej?) Ali ima svoboda ceno? Kaj pravzaprav je svoboda? Svoboda je v »najhladnejši« definiciji stanje, ko so ljudje podrejeni samo zakonom. Če želimo vedeti, ali so ljudje v SFRJ živeli bolje kot sedaj v RS, se moramo vrniti na sam začetek, na začetek razvoja skupne države, v čas takoj po prvi svetovni vojni. Po prvi svetovni vojni se je na ozemlju današnje Slovenije (brez Primorske), Hrvaške in Srbije formirala država SHS. Sprva je ta kratica pomenila državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Že kmalu po ustanovitvi pa se je preimenovala v kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. To preimenovanje ni le simbolnega pomena, ampak lahko vidimo, da se je že takrat začela nacionalna centralnosrbska miselnost, ki je konec 80. let prejšnjega stoletja pripeljala do razpada Jugoslavije. Socialistična federativna republika Jugoslavija je bila komunistična, kar so ljudje občutili že takoj po koncu druge svetovne vojne. Splošnih primerov nesvobode je bilo ogromno, tako vemo, da so volitve potekale pod strogim nadzorom oblasti, kdor se ni strinjal s trenutno oblastjo, je bil prisiljen ali zapustiti državo ali pa je opravljal težaška dela v neštetih zaporih po državi. Vendar so ljudje, ki so sledili določenim pravilom, le živeli dovolj svobodno. Na Primorskem so lahko ljudje brez večjih težav prestopali mejo s sosednjo »zahodnjaško« državo Italijo. Ali je to

16


kritike kolofon mladih umov

nesvoboda? Po drugi strani pa ljudje, ki niso bili včlanjeni v Komunistično partijo, niso imeli možnosti dobiti višjih položajev v službi, poleg tega so bili opazovani in vsako najmanjšo napako so obravnavali kot hud zločin. Prav tako so bili pod udarom verni ljudje, tako katoliki kot pravoslavci, nihče na visokem položaju ni smel hoditi v cerkev. S tem je bila svoboda vsakega človeka spet prikrajšana. Veljal je zakon »Vsi enaki – vsi enakopravni«, pri čemer se lahko vprašamo, kako je lahko potem imel voditelj države Josip Broz Tito na švicarskih bankah ogromne količine zlata. V današnjem svetu, ki naj bi bil poln krivic in nepoštenja, se ljudje s tem, kdo ima veliko denarja in kdo je povsem reven, preveč obremenjujejo. Vsak človek, ki je pri nas malo bogatejši, je takoj označen za »tajkuna«, ki naj bi si prikradel denar z nečednimi posli. Po drugi strani pa na raznoraznih delavskih demonstracijah vidimo, kako demonstranti v zrak dvigajo slike maršala Tita – najbogatejšega človeka Jugoslavije –, ki je ravno tako obogatel s svojevrstnimi »nečednimi posli«. Kaj se je torej v teh 18 letih tako spremenilo? Ali dandanes ljudi država zapira, če niso kršili nobenega zakona, ali ljudje iz notranjosti države ne morejo prestopiti meje? Ne. Spremenila pa sta se način vladanja in gospodarski ustroj države. Danes se morajo ljudje potruditi, da v službah delajo po svojih najboljših močeh; kdor je najuspešnejši in najboljši, je bolje plačan in ima zato večjo motivacijo. Medtem ko se je včasih delalo tako, da so bili ljudje plačani enako, ne glede na to ali so svoje delo opravljali ali pa so bili zgolj tehnološki višek. Tako imamo tudi v našem okolju veliko tovarn, ki so po izgubi jugoslovanskega trga ostale brez naročil in so bile prisiljene odpuščati delavce in celo zapirati proizvodnjo. Torej lahko ugotovimo, da je bilo morda za nekatere življenje res boljše prej, saj so imeli zagotovljeno plačo, socialni status in živeli so skorajda neomejeno. Svoboda ljudi je bila »ožeta«. »Ožeta« pa je bila predvsem svoboda slovenske države, ki je v finančno brezno celotne države največ vrgla, da bi se le izkopala iz njega. Vendar je postal v 80. letih po Titovi smrti centralizem še toliko močnejši, da se je skoraj ves denar stekal v Beograd. Medtem ko ima veliko slabše razvita Srbija zgrajene že vse avtoceste, v Sloveniji nikoli ni bilo dovolj denarja za njihovo dokončanje. Že tukaj lahko opazimo, da je srbski vrh Partije spodbujal srbski centralizem in nacionalizem, ki je svoj vrhunec dosegel s prihodom Miloševića na oblast, kar je pomenilo konec takratne države. Za nas je bil to prav gotovo dober konec. Pomenilo je konec vsega kratenja človekovih pravic, konec nesvobode, konec zatiranja vernih in konec partijskega nasilja nad svojimi ne-pristaši. Končno smo v Sloveniji volili demokratično. Takoj po volitvah v začetku 90-ih let pa se je začel preobrat v gospodarstvu in prešli smo v stanje tranzicije, ki neuradno poteka še sedaj. Prej je bilo veliko ljudi prisiljenih zapustiti svoja službena mesta in se podati s trebuhom za kruhom. V demokraciji pa se je pokazalo, da imamo Slovenci veliko sposobnih ljudi. Zato ljudem ni primanjkovalo služb. Zaposlili so se pri zasebnih podjetnikih, ustanavljali so nova podjetja in nekaterim je zelo uspelo. Drugi, ki so ostali na svojih starih ali pa

17


kritike kolofon mladih umov

neprestrukturiranih delovnih mestih, pa imajo sedaj težave. Še posebej v obdobju globalne gospodarske krize se je pokazalo, koliko sta vredna zaposlitev in redni dohodek. Ker je bilo to v Jugoslaviji zagotovljeno, je seveda logično, da prav delavski del prebivalstva v teh težkih časih »povzdiguje« slavo prejšnje države in poskuša prikazati, kako je bilo prej bolje. Svoboda je v današnjem svetu zelo pomembna. Žal pa se tega ne zavedamo, saj se nam zdi samoumevno, vendar je v svetu še veliko držav, v katerih prevladujejo nesvobodni totalitarni režimi. Evropa je to fazo na srečo prešla in sedaj je na nas, da pomagamo tudi drugim državam, da se rešijo izpod krempljev diktatorjev. Maj Krumberger, 2. b

Okus svobode Hmm... Svoboda. Premišljujem, kakšen okus ima ta beseda. Tak, sladek. Tako je. Svoboda je sladka. Mar ne rečejo tega vsi zaporniki? Ampak če sem se česa naučil, sem se naučil dejstva, da ni nič brezplačno. Ali se imate za svobodne? Jaz se imam. No, vsaj delno. Verjetno sem lahko srečen, da sem se rodil v Evropi in ne v Severni Koreji ali Iranu. Da sem se rodil v demokraciji. Za to srečo se vsak dan posebej zahvalim nekemu kozmičnemu naključju. Brez skrbi, ne mislim natolcevati o svobodi in demokraciji, kot da bi bil Američan, ki verjame vse, kar mu poskušajo prodati na televiziji. Za razliko od njih jaz lahko svobodno razmišljam. Zakaj v isti sapi omenjam svobodo in demokracijo? Ker je to dvoje neločljivo povezano. Kar poglejte trenutno geopolitično situacijo. V državah, kjer demokracije ni oz. kjer so totalitarni režimi, ni kaj dosti svobode. Ste vedeli, da so v Severni Koreji komaj pred kratkim dovolili uporabo mobilnikov? Ali pa to, da na Kitajskem in v Iranu omejujejo dostop do interneta? V takšnih državah si verjetno ne bi želeli živeti. No, nekateri od vas (beri: starejši od 40 let) se bržkone še spominjate časov Jugoslavije. In nekateri boste verjetno rekli, da se je prej živelo bolje. Sam nimam pojma o tem, saj sem se rodil leta Gospodovega 1993. Ampak ni se mi težko vživeti v preteklost. Sodeč po tem, kar pravijo starejši ljudje, niti ni bilo tako slabo. Vsi so imeli delo, dom, ni bilo razlik med direktorji in navadnimi delavci. A svoboda je bila praktično nikakršna. Tajna policija je bila povsod. Potovanje izven Jugoslavije je bilo težko. Čez oblast nisi smel reči ničesar, saj si se v tem primeru znašel na Golem otoku. In zdaj? Brezposelnost je nemajhna, direktorji imajo tudi do 20-krat večjo plačo kot pa delavci! Zato pa ima vsak človek možnost uspeti in obogateti. V Jugoslaviji so bile te možnosti zelo majhne. S potnim listom lahko človek gre, kamor želi. In končno so mediji svobodni! Juhej? Ne ravno. Takole bom rekel: svoboda nas na nek način poneumlja. Možnosti za uspeh malega človeka? Heh, gre za t. i. ameriške sanje, ki nam jih servirajo skozi »svobodne« medije. S tem mislim predvsem na raznorazne cenene nanizanke. Bogata elita svoje

18


kritike kolofon mladih umov

bogastvo nerada deli. Ko človek to spozna … Ah, dosti jih še verjame v to. In gledajo televizijo in hodijo na delo. Ko človek pride z dela (iz šole), je utrujen in si želi sprostitve. Kar je povsem razumljivo. Problem nastopi, ko se človek preveč sprosti. Ker med sproščanjem noče ravno brati Miltona, vzame kakšno lahkotnejšo knjigo. Ali pa revijo/časopis, ki je po možnosti tabloid z veliko slikami in malo teksta. Ali pa vključi televizor, ker je branje tistih dveh vrstic besedila prenaporno. Jaz se ob gledanju televizije zgrozim. Če že ni butastih mehiških limonad, ki jih matere in hčere tako navdušeno gledajo skupaj (zadnje čase vse več tudi moški, kar pa ni dobro, saj dokazano niža raven testosterona; poenostavljeno: moški so vse manj moški), je pa kakšen neumen film (resno: ali jih snemajo za debile?!). Človek noče niti več razmišljati, ampak raje vidi, da zanj to počnejo drugi. In človek je vse bolj podoben ovci (mar zato v Bibliji Bog tako imenuje svoje podanike?), ki je lahko vodljiva. Vse postaja vedno bolj neumno. Ste kaj gledali poročila na komercialnih televizijah? Seveda mislim na določeni dve televiziji in njuna poročila. Že uvod je »dramatičen«, sledijo »udarne« novice, nakar zagledamo voditelja, ki spet govori »dramatično«. Vrhunec neumnosti pa so »resničnostni šovi«. Kako lahko to uspeva? Kmalu bomo na nivoju Američanov, ki jih je tako lahko zmanipulirati, da ni res. Neumna in manipulativna masa. V zameno za svobodo smo se praktično odpovedali zasebnosti. Kar štejte, koliko kamer vas ujame na trak čez dan. Vsak klic, ki ga opravite, je mogoče izslediti. Kmalu se bodo ljudje odpovedali še možganom. Jaz temu ne bi ravno rekel svoboda. Zdaj sicer lahko rečemo nekaj krepkih čez oblast, a kakšen učinek ima to? Nihče nas ne posluša. In seveda lahko daš odpoved šefu, a kje boš potem dobil službo? Zato direktorji tako izkoriščajo delavce. In če to združimo z dejstvom, da so ljudje vse bolj vodljivi, se nam ne obeta nič drugega kot zasužnjenost. To, ali pa se bo zgodila revolucija, in »ljudstvo« bo prevzelo oblast. Zakaj narekovaji? Ker bo oblast spet v rokah peščice. Kot kaže, ni rešitve. Seveda obstaja možnost anarhije; toda tega si ne želi nihče. Ali ljudje torej živimo boljše ali slabše kot prej? Bi kar rekel, da smo na boljšem. Namišljena svoboda je navsezadnje boljša kot totalitarizem, kjer se oblast že prav neprijetno vtika v življenja ljudi. Samo znati moramo izkoristiti svoje možnosti. ALEN VREVIĆ, 2. B

Ali ima svoboda ceno? Ljudje že od nekdaj zelo radi vrednotimo. Pa naj bodo to stvari, dejanja, čustva ali kakršna koli druga stvar. Vendar se tu pojavi problem. Kako ovrednotiti srečo, ljubezen, veselje? Vrednosti teh stvari so relativne, ne moremo jim določiti cene v evrih ali tolarjih. Ena izmed teh stvari je tudi svoboda. Za svobodo se je treba velikokrat boriti, in prav to se je dogajalo med osamosvojitvijo Slovenije leta 1991.

19


kritike kolofon mladih umov

Boja za samostojnost ni mogoče zanikati. Toda ali smo z osamosvojitvijo pridobili tudi svobodo? Mnenja o tem so deljena. Marsikdo trdi, da smo si z ustanovitvijo neodvisne Republike Slovenije zagotovili suverenost, neodvisnost in svobodo. Pred tem je bila namreč vsa politika vodena iz osrednjega centra – Beograda – in prav zaradi tega je bila Slovenija kot del nekdanje skupne države velikokrat ovirana pri samostojnem razvoju. Z osamosvojitvijo smo pridobili svobodo odločanja o svoji lastni usodi. Vse to je res, vendar smo skupaj s svobodo pridobili tudi marsikatero nadlogo. Po letu 1991 smo se resda »rešili« enostrankarskega političnega sistema, vendar smo se ujeli v pasti kapitalističnega življenja, ki pravi: »Več imaš, več veljaš.« Res si lahko privoščimo več, z dobrim delom pridobimo status in plačo, vendar smo postali sužnji kapitala. Iz ekonomskih razlogov se vse preveč posvečamo delu in prihodkom, česar v nekdanjem socialističnem sistemu ni bilo, saj so bile plače in vpliv zelo izenačeni in kljub trdemu delu nisi prekomerno obogatel. Je to cena svobode? Če gledamo iz vidika bogatega tajkuna, ki si je v letih po osamosvojitvi nagrabil bogastvo, lahko hitro zaključimo, da je to pozitivna stvar. Lahko pa gledamo z vidika reveža, ki je izgubil službo in živi pod pragom revščine. To se pred osamosvojitvijo in prehodom v t. i. svobodni sistem skorajda ni pojavljalo. Podobno je z mediji. Danes imamo na voljo vse vrste informacij, prikazanih je več strani, svobodno se lahko izražamo in za to nismo kaznovani. Vse pogosteje pa smo »bombardirani« s strani raznih družb, ki nam skozi iste »svobodne« medije vsiljujejo svoja mnenja in prepričanja, prodajajo svoje ideje in produkte in nas s tem spreminjajo v svoje lutke, vse to zavoljo ekonomskih razlogov. Je to cena za svobodo? Kot vsaka stvar ima tudi ta ogromno vidikov. Na osrednje vprašanje, ali ima svoboda ceno, torej ne morem odgovoriti, lahko pa povem svoje mnenje. Mislim, da si svobodo ustvarja vsak posameznik, temu primerno se tudi cena sklada z njegovim vrednotenjem svobode in življenjem, ki mu ga ta omogoča. Tina Marjanov, 2. b

Demokracija? Da. Toda za kakšno ceno? Demokracija – kaj to sploh je? Naj jo najprej opredelim kot staro grško besedo, sestavljeno iz demos in kratein, kar pomeni vladavina ljudstva. Torej nekaj dobrega? Slovar slovenskega knjižnega jezika demokracijo definira kot politično ureditev z vladavino večine, ki varuje osebne in politične pravice vseh državljanov. Torej je to res nekaj dobrega! Kaj pa v praksi? Slišali smo, da je demokratična ureditev cilj marsikatere države. Slovenija, na primer, velja za demokratično državo. So torej vsi zadovoljno s svojimi pravicami? Grobo in površinsko gledano

20


kritike kolofon mladih umov

že. Toda obstajajo skupine ljudi – t. i. marginalne skupine –, ki jih prav ta svobodna in demokratična družba omejuje. Do danes so se homoseksualci v Sloveniji že zelo povezali v močne skupine, ki želijo enakopravnost s heteroseksualci. Nekateri so te ljudi označili kot nepomembne marginalce, nagnusneže ali celo izrodek družbe. Ker pa živimo v svobodni družbi, so bile seveda vse te in podobne izjave označene kot pravica do svobode govora. Vendar to sploh ni tako zanemarljiva skupina. V svetu pokrivajo 10 % vse populacije, v Sloveniji pa jih je kar 33.000. V času arhaičnih družb ni bilo izrazite ločnice med heteroseksualnostjo in homoseksualnostjo. Takrat je preprosto obstajala le seksualnost, ki ni bila v nobenem pogledu kritizirana ali obsojana. Kasneje je to postal družbeni zločin, duševna bolezen in kaznivo dejanje z zaporno kaznijo. Na takšne poglede je vplivala predvsem krščanska cerkev, saj je poleg nemoralnosti to zanjo tudi slepa veja v razvoju, ki ne doprinese potomcev. Toda zakaj je potem cerkvenim dostojanstvenikom predpisan celibat? Nesprejemanje drugačnosti bi lahko pokazali na kak izvirnejši način, saj je na svetu je dovolj heteroseksualcev, ki bi z veseljem poskrbeli za potomstvo, in še preveč otrok, ki iščejo topel dom. Mislim, da si demokratične družbe oziroma družbe na sploh ne bi smele lastiti pravice do odločanja in poseganja v posameznikovo intimno željo o spolni usmerjenosti, če to nikogar ne ogroža ali omejuje svobode drugih. Vsak posameznik mora imeti pravico do svobodne izbire o tem, kako bo živel. Toda kljub temu so tej skupini odvzete nekatere pomembne pravice in se nanje še vedno gleda z velikimi predsodki. Merilo demokracije pa je prav to, kako so obravnavane marginalne skupine in koliko pravic imajo. Z novim družinskim zakonom se to na papirju spreminja, vendar homofobična družba ostaja pri svojih načelih. Nekateri trdijo, da je ta zakon preveč napreden za slovensko okolje, vendar se časi spreminjajo in prav je, da se z njim spreminja tudi zakonodaja ter da se ta prilagaja sodobni družbi. Res ne vem, kako nam bo uspelo priti na vrh najrazvitejših držav v Evropski uniji, saj menim, da je družbeni razvoj morda le pomembnejši kot gospodarski. Mija Sušnik, 3. b

Demokracija naj ti da krila! Pred približno dvajsetimi leti je bil slovenski narod primoran sprejeti kar nekaj pomembnih odločitev. Potem ko se je zedinil o vprašanju svoje prihodnosti in se odločil za samostojno državo, se je znašel na razpotju. Moral se je namreč odločiti, v kakšnem političnem sistemu bo živel. Voditelji naroda so se odločili za demokracijo in narod jih je podprl. Zakaj so se tako odločili? Seveda obstaja vrsta zgodovinskih podatkov, razlogov, vzrokov in vseh ostalih dejavnikov, ki so vplivali

21


kritike kolofon mladih umov

na razplet tega vprašanja in posledično oblikovanja naše domovine, a eden še posebej izstopa. Slovenci smo bili po tisočletju in pol tuje nadvlade, izpolnjevanju ukazov in odločanju drugih o naši prihodnosti pripravljeni temu narediti konec. In čeprav veljamo, tudi zgodovinsko, za razdvojen narod, smo se ob tej priložnosti združili in skupno rekli: »DOVOLJ! Od zdaj naprej bomo sami svoje usode gospodar, sami svoje sreče kovač. Hočemo, da naš narod vodijo od ljudstva izvoljeni predstavniki. Živeti hočemo svobodno, brez strahu. Vsakdo mora imeti pravico do svobodnega izražanja svojega mnenja. Nihče ne bo več diskriminiran zaradi svojega političnega prepričanja!« Zakaj to pišem? Zakaj pišem o demokraciji kot o »raju na zemlji«, ko imam vsenaokrog več kot dovolj argumentov proti njej? Ker omogoča nekaj, česar ljudje, ki so rojeni v drugačnih političnih sistemih, skorajda nimajo možnosti izkusiti: to je dosego osebne sreče. Sreče, da. Oziroma tistega, kar izpopolni posameznikovo življenje, kar mu daje vrednost in nenazadnje tudi tisto, kar ga osmišlja. Tak posameznik, živeč v svobodnem, demokratičnem svetu, ima že med procesom odraščanja zagotovljene oziroma odprte vse možnosti in odločitve, ki jih bo sprejel v prihodnosti. Pravico do politično nekontaminirane izobrazbe, s pomočjo katere bo pridobil vse potrebno znanje o življenju in družbi za svoje zasledovanje sreče. Pravico ima do svojega pogleda na svet in izražanje lastnega mnenja o stvareh okoli sebe. In nenazadnje, odprta so mu vsa vrata. Omogočeno mu je izbrati katerokoli pot in cilj in iti do konca, brez izdajanja svojega političnega prepričanja. In če meni, da se mu godi krivica, če je mnenja, da mu ni uspelo le zaradi nepotizma ali klientelizma ali kakšnega drugega razloga, ima pravico do uporabe vseh pravnih sredstev, ki so mu na voljo. To dokazuje, da demokracija zares spoštuje posameznikovo mnenje. Saj lahko le sistem s tremi ločenimi vejami oblasti zagotovi popolno svobodo. Svoboda, ki jo omejuje le svoboda drugih. Ali – kot bi rekel Konfucij: »Kar ne želiš, da drugi počnejo tebi, tega ti ne poči drugim!« Ker tudi če nekdo ravna v nasprotju s to zapovedjo, se s tem dejanjem odpove svojim pravicam in je primerno sankcioniran. S strani sodišča. Nobenega montiranega procesa, ki bi dal prav »našim« in obsodil drugače mislečega. Izvršna, ustavna in sodna oblast v rokah enega človeka, ene stranke lahko privede le do zatiranja. Do enoumja. Do terorja, do suženjstva. Slovenci smo skozi zgodovino več kot enkrat pokazali, da tega ne sprejmemo. Ker tako ni nobenega napredka, nobene evolucije. Le z zdravo mero svobode in omogočanja konkurenčnosti na vseh področjih lahko narod in posameznik napredujeta. In se približujeta popolnosti … Zato sem hvaležen vsem tistim, ki so žrtvovali, kar jim je bilo drago, da so Slovenijo postavili ob bok ostalim demokratičnim državam svobodnega sveta. Zato cenim vsak dan, ki ga imam možnost preživeti v zasledovanju sreče in v družbi ljudi, ki jih imam rad. Hodim v šolo zato, da bom nekoč izpolnil svoje sanje, da si pridobim položaj, ki mi bo omogočil uživanje le-teh. In demokracija mi to omogoča. Zato jo moramo spoštovati in jo negovati za prihodnje rodove. Kajti le če bomo pustili

22


kritike kolofon mladih umov

včerajšnji dan za sabo, se osredotočili na današnjega in načrtovali jutrišnjega, bomo lahko zares užili vse, kar nam tak sistem ponuja. To so naše sanje in dosega sreče. In to je največ, kar lahko človek v življenju zahteva. Vito KoršiČ, 4. a O (zlo)rabi katastrof Eden izmed najbolj priljubljenih intelektualnih podvigov v XX. in XXI. stoletju je zagotovo težnja h »katastrofizaciji«. Ne glede na to kakšna je situacija, potrebno jo je razkrinkati kot katastrofalno in večjih razsežnosti, kot je ta (kvazi)katastrofa, močnejša je ta nuja. In to kljub temu da danes v splošnem živimo boljše kot pred nekaj stoletji ... Težko se je zato tukaj ogniti vprašanju, zakaj, od kod, čemu takšna katastrofična drža. Kaj je tisto, česar sodobna zahodna družba ni sposobna prenesti, da piše, predvsem pa brez zadržkov prebira ter živi scenarije najbolj radikalnih katastrof? In ali mogoče na takšen način, ko to svojo katastrofalno držo širi, ne opravičuje svojega višjega poslanstva? Izmišljene ali resnične, napihnjene ali potlačene, plod človeka lastne neumnosti ali vnaprej determinirane, toda naravne, predvsem pa družbene in etične katastrofe so zagotovo dejstvo preteklega stoletja ter sedanjosti in hote ali ne hote se z njimi srečujemo iz dneva v dan. Zato je še toliko pomembneje razmisliti (in tudi odgovoriti) o vprašanju, kakšno naj bo naše obnašanje do njih. Sedanjo dobo lahko označimo kot dobo najvišje nevarnosti, prežeto z veliko mero nihilizma. Ljudje vedno težje verjamemo, da so dosežki človeštva pozitivni. Še pred nekaj desetletji so v znanosti mnogi videli odrešenico, ki naj bi jih rešila izpod spon, ki sta jih postavljali takratna tehnologija in narava, medtem ko je danes v znanost moderno (pogosto brez argumentov) dvomiti. Nihilizem moderne družbe gre celo tako daleč, da se sprašuje o dosežkih človeka, o katerih so ljudje mnoga stoletja prej le sanjali. Tak primer je cepljenje, najbrž najpomembnejša zdravstvena pridobitev v zgodovini … Strahu pred okužbo in posledično smrtjo z otroško paralizo, davico ni več, a kaj ko ga je zamenjal neki drug strah, strah, ki je plod človekovega (katastrofalnega) uma. Kljub temu da so zavarovana življenja milijonov otrok, se še vedno najdejo skupine staršev, ki norijo, da cepljenje slabo vpliva na otroka. Bojijo se, da bodo otrokom odpadli nosovi ali kaj podobno neumnega … In to kljub temu da so njihova življenja in življenja slehernega posameznika v splošnem boljša in daljša kot v začetku preteklega stoletja. A tovrstni primeri kažejo, da živimo slabše in da na nas vseskozi preti vrsta nevarnosti. Kot da bi izgubili zmožnost spoprijemanja z negotovostjo, ki jo razumemo kot nekaj nevarnega, tveganega in hazarderskega. Kot da nas vedno bolj skrbi, čeravno bi morali biti (vsaj kar se tiče materialnih dobrin) vedno manj

23


kritike kolofon mladih umov

zaskrbljeni. Že bežen pogled v družbo razkrije, kako naš »dostojanstveni« čut temelji na utajitvi »patoloških« dejstev, ki se jih sicer zavedamo, a jih istočasno zanikamo in jih poskusimo izločiti. Zamislimo si na primer dostojanstvenega vodjo, moralno avtoriteto, ki ga fotografski objektiv ujame v kočljivem položaju (bruhanje, izbruh vulgarne jeze). To bo, v kolikor je ne bo celo končalo, v njegovi karieri pustilo temen madež, četudi vemo, da so tovrstne prigode del našega vsakdana. Tudi pretkan in premeten politik natanko ve, da mora biti ob sprejemanju kompromisov karseda neviden, saj bi to lahko zamajalo vero volivcev v načelnost njegovih stališč. Na nekoliko bolj zasebni ravni pa si lahko zamislimo mlad par na prvem zmenku. Fant poskuša na dekle narediti karseda dober vtis, ko romantično idilo vsiljivo prekine grob silak, ki z nadlegovanjem dekleta fanta poniža. Po takšni prigodi se bo njuna zveza skoraj zagotovo razdrla; fant se bo ves osramočen dekleta izogibal, v njenih očeh bo zmeraj nemočen in ponižan. Tudi pri katastrofah je človekovo ravnanje podobno. V svetu, (pre)polnem katastrof, še pogosteje naletimo na dilemo, kako se do njih vesti. Izbiramo lahko med tremi možnostmi: ali ne naredimo nič, ali potegnemo najradikalnejše ukrepe, ali pa izberemo srednjo pot, kompromis med skrajnima možnostma. Ponazorimo to na primeru danes najbolj razvpite grožnje ekološke katastrofe zaradi posledic globalnega segrevanja. Ali vzamemo to grožnjo resno in sprejmemo najostrejše ukrepe, ki se bodo, v kolikor do katastrofe ne bo prišlo, izkazali za smešno pretirane, obenem pa se bomo primorani v določeni meri odreči napredku; ali ne naredimo ničesar in tvegamo, da ob morebitnem nastopu katastrofe izgubimo vse. Najslabša izbira je seveda srednja pot, ko se odločimo za drobne in umirjene (pogosto tudi zelo neefektivne) ukrepe, ki nimajo nikakršne dodane vrednosti (npr.: okoljski davek, manj plinov v ozračje in podobno). V tem primeru bomo, ali bo do katastrofe prišlo ali ne, izgubili. Zakaj za katastrofe (predvsem ekološke) velja, da ni »prave mere« med preveč ali premalo; ali do nje pride ali pač ne? Seveda lahko na vprašanje, kateri ukrep je najboljši, odgovorimo le in izključno le za nazaj, ko so vidne konsekvence naše odločitve. Če bomo imeli srečo, bo naša izbira pravilna … In ponovno smo pri negotovosti, ki v nas vzbuja strah, pred tvegano in drzno, a efektivno odločitvijo. Vsi prestrašeni izbiramo srednjo pot, zamižimo in že a priori« suspendiramo negativne posledice svoje izbire, s katero pa bomo na dolgi rok zagotovo izgubili. Mark Zavrtanik, 3. a

Ali je slovenska šola dobra? Za začetek si je potrebno postaviti vprašanja, kaj sploh dobra je šola, koliko smo kot posamezniki pripravljeni vložiti v učenje in delo v šoli ter kaj v zameno

24


kritike kolofon mladih umov

pričakujemo. Mnenja slovenske javnosti glede našega šolstva so zelo deljena, vendar je potrebno upoštevati, da smo Slovenci zelo kritični in vse prevečkrat iščemo napake in slabosti tudi tam, kjer jih ni. Strokovnjaki poudarjajo, da je znanje slovenskih šolarjev dobro ali celo zelo dobro. Problemi nastajajo pri praktični uporabi znanja, za kar pa nikakor ne moremo obsojati učiteljev, ki so, mimogrede, v splošnem zadovoljni s svojim delom in tudi povedo, da so primeri izgredov, ki nam jih tako radi kažejo na televiziji oziroma v drugih medijih, prej izjema kot pravilo. Razlog za slabo praktično uporabo znanja je treba iskati predvsem v naravnanosti slovenskega šolstva. Slovenska šola je bolj kot v kvaliteto samega znanja usmerjena v njegovo kvantiteto, učni načrti so zelo natrpani, kar posledično pripelje do dejstva, da časa, ki bi ga učenci, dijaki in študentje potrebovali za praktična udejanjanja svojih znanj, enostavno ni. Da bi to razumeli, nikakor ne bi smeli spregledati dejstva, da 45-minutna šolska ura ne pomeni 45 minut pouka, saj je potrebno odšteti čas, ki ga učitelj porabi za umirjanje razreda ter opravljanje administrativnih del, kar pripelje do efektivnih 35 minut poučevanja. Na tej točki bi moralo biti že vsakemu laiku jasno, da to ne more zadostovati za izvedbo učnega načrta in praktično preizkušanje novih znanj. Sama sicer menim, da se večje razlike v znanju posameznika pokažejo šele v srednji šoli in na fakultetah, medtem ko je osnovno šolstvo precej usklajeno in razlike v znanju osnovnošolcev nastajajo predvsem na podlagi njihovega odnosa do sprejemanja znanja in vloženega dela. Na koncu vedno pridemo do zaključka, da dobrih oziroma slabih šol ni. So samo sistemi, ki jih na osnovi individualnih kriterijev ocenjujemo kot boljše od drugih. Na uspešnost ključno vpliva tudi naša pripravljenost vlaganja v pridobivanje znanja, saj le tisti, ki vlaga, lahko dobi nekaj v zameno. Vsi vemo, da učitelj učencu, ki hrepeni po znanju in ga je pripravljen osvojiti, tega znanja ne bo odrekel, v večini primerov mu bo dal celo nekaj več. Kar pa se praktičnega znanja tiče … vsak izmed nas v življenju prihaja v situacije, ki so nepričakovane in ko smo preprosto prisiljeni znajti se. Takrat se pokaže, da vse znanje, ki smo ga zbirali skozi dolga leta šolanja, le ni šlo v popoln pozabo. Ampak – saj veste – sosedova trata je vedno bolj zelena, ampak samo dokler je ne pogledamo od blizu, zato ne poskušajmo na vrat na nos spreminjati našega šolskega sistema, če tujega ne razumemo popolnoma in ne poznamo vseh posledic, ki jih sprememba prinaša. Bodimo zadovoljni s tem, kar imamo, in poizkusimo to izboljšati. Ana Podobnik, 3. b

25


kritike kolofon mladih umov

Ali je slovenska osnovna šola dobra? O kakovosti izobrazbe, ki jo otroci dobijo v slovenski osnovni šoli, se marsikdaj govori in piše. Še posebej ko se bliža september in z njim prvi šolski dan. Največkrat teče beseda o tem, ali je resnično potrebno kupiti toliko učbenikov, delovnih zvezkov in drugih potrebščin, ki stanejo skupno tudi do 200 evrov. Po mojem mnenju osnovne šole pretiravajo pri številu gradiv, saj otroci velikokrat ne rešijo niti polovice nalog, poleg tega si večino snovi napišejo v zvezke in učbenikov niti ne odprejo. Mislim, da se v šoli tudi preveč poudarja učenje na pamet in vse manj je stvari, ki se jih učenci učijo za življenje. Otroci so tudi vedno bolj obremenjeni z domačimi nalogami, šolskimi projekti in referati. Zato se velikokrat zgodi, da se starši doma namesto z vzgojo otrok ukvarjajo z risanjem plakatov in iskanjem podatkov, saj otroci včasih sami ne zmorejo vsega. Zelo pozitivno pa je, da imajo na šoli otroci razne krožke, ki se jih lahko udeležijo in tako koristno zapolnijo svoj prosti čas. Redki posamezniki se iz različnih razlogov odločajo za poučevanje doma, kar nekateri ostro kritizirajo, saj naj bi imeli doma šolani otroci veliko pomanjkanje znanja pri nekaterih predmetih, ki so bolj strokovne narave. Taki otroci naj bi bili prikrajšani tudi za socialne stike in za pridobivanje raznih socialnih veščin, ki so potrebne za življenje v družbi. Vendar ima poučevanje doma tudi nekatere prednosti, saj naj bi bil otrok bolj samostojen in bolj udeležen v organizaciji pouka. Mislim, da slovenska osnovna šola vsekakor potrebuje reformo ali dve, vendar niti najmanj ne take kot je bila devetletka, saj ni prinesla nič posebno dobrega. Po mojem mnenju bi moral pouk v šoli temeljiti na sproščenosti, motiviranju učencev, iskanju znanja ter spodbujanju otrokovih talentov in sposobnosti. Učenje na pamet bi morali zmanjšati in predvsem vključiti pridobivanje uporabnega znanja. In tako otroci ne bi samo kopičili podatkov, ki slej kot prej izpuhtijo, ampak bi znali pisati, se izražati, ustvarjati, uporabljati, kar so se naučili, in predvsem povezovati znanje. Nika Pahor, 3. b

Ali je slovenska šola dobra? Najprej se mi zastavi vprašanje, kakšna naj bi bila dobra šola. Nekateri menijo, da so za dobro šolo značilni visoki dosežki učencev, ki se izkazujejo z odličnimi ocenami. Drugi trdijo, da se pravega znanja ne da meriti, zato je pomembno, da so učenci motivirani in ustvarjalni, kar je najboljša popotnica za življenje. Veliko je takih, ki dobri šoli pripisujejo odločilno vlogo pri vzgoji samozavestnih, odgovornih

26


kritike kolofon mladih umov

in etičnih ljudi. Že več let si v Sloveniji postavljamo za vzor skandinavske šolske sisteme, pri tem pa pozabljamo, da se enega vzorca ne da enostavno prekopirati v drugačno kulturno in vrednotno naravnano okolje. Slovenska šola izkazuje tudi na mednarodnih tekmovanjih visoke dosežke. Vsako leto proizvede množico zlatih maturantov, tudi magistrov in doktorjev znanosti, pa vendar gospodarstveniki tarnajo zaradi pomanjkanja sposobnega kadra, ki bi postavil slovensko ekonomijo na noge. Če vprašate starše, učence, dijake, študente in učitelje na različnih stopnjah izobraževanja, večinoma kritizirajo šolski sistem. Kaj je potem narobe? Kaj je pravzaprav učenje? Po mojem je učenje iskanje smisla. In če govorimo o vseživljenjskem učenju, potem je z njim prepredeno vse življenje. Temeljno načelo šole naj bi bilo, da osmisli podano znanje. Pri tem pa je pomemben odnos, ki ga vzpostavita učenec in učitelj. Vsega se namreč učimo skozi pozitiven odnos. Večina učečih se nas ima močna in šibka področja učenja, ki so odvisna od naše osebne motiviranosti. Če moram ves čas posvetiti predmetu, ki mi povzroča težave, zmanjka časa za poglobljeno učenje predmetov, ki me res zanimajo, in rezultati so na obeh področjih samo povprečni ali pa še manj. Če se posvečam samo tistemu, kar mi leži, pa ne morem napredovati skozi sistem. Pravzaprav je problem v številnosti predmetov. V enem dnevu se težko pripraviš za šest predmetov, kar spodbuja h kampanjskemu učenju. Sam bi bil za to, da se predmete strne v dvo- ali trimesečne sklope, s čimer bi razbremenili predmetnik in omogočili poglabljanje v snov, pa tudi bolj ustvarjalne pristope k učenju. Naša šola je neustrezna tudi glede naravnega bioritma mladostnikov, saj nas je večina pri predurah zgolj fizično prisotnih. Naravno vsak otrok rad raziskuje, odkriva svet in se uči. Dobra šola bi morala znati to lastnost ohraniti prav pri vsakem učencu. Matej Čelik, 2. b

Pogled na fenomen facebooka O čem bi lahko povprečen najstnik napisal najboljši esej? O stvari, za katero se zaveda, da obstaja? O nečem, kar sliši vsakič, ko vključi televizor? Ali o stvari, za katero se ne samo zaveda, da obstaja, se o njej tudi pogovarja in le-ta postaja pomemben del njegovega vsakdanjika. Facebook. Tvoj novi najboljši prijatelj, ki mu lahko poveš vse in ti včasih da celo povratno informacijo. Vedno, ko se prijavim na facebook, vidim kakšno novo, ponavadi nezanimivo objavo. A priznam, kljub temu navalu neuporabnih informacij še vedno rada pogledam, kaj se novega dogaja, kar – mimogrede – počnem tudi zdaj. Smešno, da se nikoli nič ne spremeni. Izgubljene duše, ki jočejo o svoji nesreči, ki seveda nikogar ne zanima, oh in sploh zanimivi ljudje, ki pridno obeležijo vsak svoj korak in

27


kritike kolofon mladih umov

dih, ter ljudje, ki pač pišejo kar nekaj, samo da osvežijo svoj profil. Tega in še česa drugega je na facebooku ogromno. Da ne govorim o skupinah proti homoseksualcem in še podobnim. Potem so tu še kvizi, ki se jih nekateri res ne naveličajo. Pa si rečem, naj jim bo, saj tudi to (na žalost) predstavlja neko veselje. Ko pa ljudje začnejo dogajanje na tej popularni strani spremljati preko telefona, v družbi prijateljev, potem se mi zazdi, da facebook počasi res postaja eden glavnih dejavnikov našega življenja. Družina, šola, prijatelji, facebook. Kakšna dobra šala – in že sledi izjava: »Haha, to moram napisati na facebook!« Zabava, ki ni zabeležena na facebooku tako v pisni kot v slikovni obliki, ni bila dobra. Ok. Hvalabogu menim, da to še vedno nikomur ne škodi, vsaj ne zelo. Gre bolj za dejstvo, iz katerega se da pošaliti. Zna pa facebook biti res dobra stvar. Z njim lahko ostaneš v stiku z več ljudmi, kot bi bil sicer. Ampak še vedno sem mnenja, da ima vse svoje meje. In bi bilo včasih bolje iti malo ven ali med poukom početi kaj drugega kot viseti na telefonu, saj bi to marsikomu zelo koristilo. Vem pa, da bo facebook še lep čas ostal tu pri nas, se v nas zažiral in ostajal eden naših najboljših prijateljev. Teja Krpan, 3. a

O slabostih facebooka Facebook je družbena spletna stran, ki je bila ustanovljena 4. februarja 2004 v mestu Cambridge. Njen ustanovitelj je Mark Zuckerberg, ki je spletišče izdelal kot študent na univerzi na Harvardu. Na začetku so se na facebook lahko včlanili le študentje harvardske univerze, kasneje pa se je stran razširila tudi med drugimi študenti in dijaki, dokler ni postala dostopna za vsakogar. Danes je facebook svetovno znana stran z več kot 250 milijoni uporabnikov. Kljub svoji priljubljenosti je stran požela tudi veliko kritik in nasprotovanj predvsem zaradi nezagotavljanja zasebnosti, političnih prepričanj njegovih ustanoviteljev in vprašanj cenzure. Zakaj pa je facebook tako priljubljen med mladimi? Na to vprašanje ni težko odgovoriti. Tudi sama sem se prijavila na facebook zato, da bi lahko komunicirala s svojimi prijatelji in sovrstniki ter spoznavala nove ljudi. Predvsem pa da bi ohranila stike med starimi prijatelji, s katerimi se ne videvam več tako pogosto, odkar obiskujem srednjo šolo. To je verjetno najpogostejši razlog, da se mladi včlanijo na takšne spletne strani. Uporabniki na facebooku lahko objavljajo svoje slike, videoposnetke, bloge, na svoj »zid« pišejo, kaj počnejo in kako se počutijo, lahko komentirajo vse, kar so objavili njihovi prijatelji, in jim pošiljajo sporočila. Včlanijo se lahko v različne skupine uporabnikov, uporabljajo različne aplikacije, igrajo igrice, pošiljajo darilca v obliki raznih sličic in verzov svojim prijateljem, rešujejo kvize in rezultate objavljajo na svojem »zidu«. Facebook torej nudi ogromno dejavnosti, ki nas lahko

28


kritike kolofon mladih umov

zamotijo in ob njih zapravljamo svoj prosti čas. Uporaba facebooka ali podobnih družabnih strani in forumov nas lahko hitro zasvoji, da na internetu porabljamo ure in ure časa, ko bi lahko počeli marsikaj bolj koristnega. Vedno bolj pa prihaja do izraza tudi vprašanje zasebnosti na facebooku in podobnih straneh. Podatke z našega profila in slike lahko sicer na facebooku vidijo le tisti, ki jih imamo sprejete kot prijatelje. Toda kdo nam lahko zagotovi, da jih ne morejo izbrskati tudi drugi in jih uporabiti proti nam! Zlorabi podatkov so lahko hitro podvrženi še posebej tisti, ki imajo ogromno »prijateljev«. V svojo mrežo ponavadi najprej spustimo družino in osebne prijatelje, a kmalu se v njej znajdejo še znanci, prijatelji naših prijateljev ... In prej ali slej nas za prijateljstvo prosi kdo, za kogar se niti ne spomnimo, da ga poznamo, pa se mu nočemo zameriti in torej »prijateljstvo« za vsak primer potrdimo. Vsi ti ljudje imajo potem dostop do naših podatkov, ki jih objavljamo na profilu, vendar se moramo sami odločiti, kolikšen del naše zasebnosti jim bomo razkrili. Zavedati se moramo predvsem tega, da na spletnih straneh ne smemo nikomur zaupati, ker nikoli ne vemo, ali je oseba resnično ta, za katero se izdaja, ali se samo pretvarja, ker želi nekaj izvleči iz nas. Zato je bolje, da določene stvari zadržimo zase in ne objavljamo prav vsega, kar nam v določenem trenutku pade na pamet. Facebook na splošno gledano ni preveč koristen in ima več slabosti kot pa dobrih lastnosti. Predvsem imajo od njega korist podjetja, ki ga uporabljajo za reklamiranje svojih izdelkov in ponudb ter iskanje poslovnih partnerjev. Drugače pa je facebook čista izguba časa. Ljudje se dandanes vedno bolj oddaljujemo od prijateljev in znancev, ker vedno več časa presedimo za računalnikom in deskamo po internetu, namesto da bi šli ven in se dobili s prijatelji v živo. Že res da nam strani, kot je facebook, pomagajo ohranjati stike s prijatelji in nam omogočajo, da smo na tekočem z vsem, kar počenjajo, vendar to ni isto kot pravo druženje. Facebook prav zaradi svojih slabosti pridobiva vedno več nasprotnikov in počasi izgublja na priljubljenosti. Čez nekaj let ga verjetno ne bo več oziroma ga bo le malokdo uporabljal. Skoraj gotovo pa se bo pojavila spet kakšna nova spletna stran, ki bo tako kot facebook pritegnila zanimanje svetovne javnosti. Mateja Cigoj, 3. a

Domoljubje danes Biti Slovenec. Zgolj imeti slovensko državljanstvo, živeti na območju Republike Slovenije? Nikakor. Biti Slovenec pomeni nekaj veliko večjega, močnejšega – pomeni čutiti pripadnost Sloveniji, ljubiti svojo domovino ter jo spoštovati. Sprašujem se, v kolikšni meri se Slovenci zavedamo svoje pripadnosti, kolikšno spoštovanje čutimo do domovine. Koliko ljudi pozna slovensko himno, koliko jih ob praznikih izobesi slovensko zastavo? Vse manj in manj. Danes lahko le še pri

29


kritike kolofon mladih umov

redkih posameznikih zaznamo zbledele ostanke pravega slovenskega domoljubja, ki ga je pred sto leti tako samozavestno izražal Cankar. Kaj se je zgodilo? Je morda krivo prepričanje, da je domoljubje stvar preteklosti? Da je ponosno izražanje pripadnosti preživeto? Morda pa je pomanjkanje domoljubja negativna posledica razvoja, ki se je žal ne zavedamo dovolj. Medtem ko se trudimo napredovati v ekonomskem razvoju, želimo postati čim bolj podobni najrazvitejšim deželam, ki smo si jih postavili za vzor. Z njimi se začnemo enačiti in prenehamo biti to, kar smo – Slovenci. Pred očmi imamo le en sam cilj – gospodarski razvoj –, ob tem pa pozabljamo, od kod v resnici prihajamo. Pozabljamo na svojo pripadnost, svoje korenine, čeprav bi moralo biti v procesu naglega razvoja to ključnega pomena; konec koncev, če želimo biti Evropejci, moramo najprej biti – Slovenci. Namesto da bi Slovenijo ponosno predstavljali Evropi ter svetu, zaradi občutka manjvrednosti med drugimi, večjimi državami državo svojega izvora večkrat zatajimo. Dejstva, da smo Slovenci, se na žalost zavemo šele, ko se nacionalna nogometna reprezentanca uvrsti na svetovno prvenstvo. Takrat spoštujemo svojo pripadnost ter domovino, izobešamo zastave, ponosni smo na državo. Po nekaj dneh pa ves patriotizem izgine tako hitro, kakor je tudi prišel. Lastne pripadnosti bi se morali zavedati vedno, v vsaki sekundi svojega življenja, ne pa samo v tistih nekaj dneh, ko Slovenija z nekim dosežkom postane korak bliže ostalemu svetu. V šoli nas učijo domovino spoštovati, jo ceniti ter ljubiti. Vendar je vse to le teorija. Ljudje moramo v svojih srcih sami začutiti patriotizem in ljubezen do države. Ampak koliko je v nas resnične volje in moči za to? V času, ko ima kozmopolitizem vse večjo moč, bi se morali sami le še močneje zavedati svoje domovine, svoje države. Le kako naj ljubimo svet, če še lastne domovine ne moremo? Država temelji na odnosu prebivalcev do nje, na domoljubju in samospoštovanju. Ne čakajmo posebnih priložnosti, ampak začnimo vedno in povsod čutiti, kam spadamo, kje smo doma. Ponosno predstavimo svojo državo svetu ter ne bojmo se s ponosom in spoštovanjem zaklicati: »Slovenec sem!«. Tjaša BukoviČ, 2. b

Slovenci smo! Že ob rojstvu so nam v zibelko položeni kultura, zgodovina in jezik naših staršev oziroma prednikov in tudi nas samih. Seveda so to le delčki sestavljanke naše osebnosti, vendar je njihova vloga za podobo celotne slike pomembna, brez teh dejavnikov namreč Slovenci ne bi bili to, kar smo. Če pogledamo v zgodovino. Tako majhna dežela ima obsežnejšo preteklost kot marsikatera večja država, zato smo Slovenci bolj utrjen, povezan narod, ki se je pripravljen boriti za svoj prav. In verjetno je tudi to pripomoglo k temu, da se je

30


kritike kolofon mladih umov

slovenski jezik skozi dolga leta nadvlade tujih ljudstev ohranil, kljub temu da ga govorita le dva milijona ljudi. V slovenščini so bila v preteklosti napisana številna dela izpod peres avtorjev, kot so Prešeren, Linhart, Cankar, in predstavljajo temelje našega kulturnega razvoja in še bi lahko naštevala. Na vse to bi moral biti slovenski narod zelo ponosen in bi se moral vrednotiti kot enakopraven vsem ostalim narodom, vendar mislim, da ni tako. Mogoče zato ker so bili Slovenci v preteklosti zapostavljeni in dojeti kot manjvredni, moje osebno mnenje pa je, da se Slovenci ne cenimo dovolj predvsem zaradi velikosti ali, bolje rečeno, majhnosti svoje države. V naših glavah je še vedno zasidrana misel, da smo maloštevilen narod, ki ga skoraj nobeden ne pozna in za katerega je najbolje, da – če mu kaj ni pogodu – pač malo potrpi. Posameznika torej kot Slovenca oblikujejo navade, običaji, religija, morala in vse že zgoraj naštete stvari. Vsakdo pa potrebuje pravšnjo mero spoštovanja in samozavesti, da ostalim pokaže, iz kakšnega testa Slovenci smo! Metka Guštin, 2. b

Slovenka sem! »Slovenec sem! Slovenec sem! Tako je mati d'jala, ko me je dete pestovala.« Tako sta v pesmi Slovenec sem avtorja Gustav Ipavec in Jakob Gomilšek podala eno izmed dejstev, kaj nas določa, da smo Slovenci. Toda ali se imamo za Slovence samo zato, ker so nam starši tako dejali? Ali pa nas določa še kaj drugega? Kaj je skupno vsem Slovencem? Je to jezik, ki ga govori skoraj 2,5 milijona ljudi, in to ne samo v Sloveniji, tudi širom po svetu? Ali dolga stoletja neizpolnjena želja po samostojni, skupni državi, v kateri živimo vsi Slovenci? Že Karantanci so pri ustoličevanju knezov in vojvod opravljali obred v slovenskem jeziku. Karantanija je kmalu izgubila svojo samostojnost. A jezik se je ohranjal. Čeprav smo kot narod živeli stoletja pod tujo oblastjo, nas šele v letu 1551 Trubar prvič omenja kot Slovence in jezik tlačanov je prvič zapisan v slovenski knjigi. V 19. stoletju, v času razsvetljenstva, Vodnik zapiše: »Duh stopa v Slovence Napoleonov, en zarod poganja prerôjen, ves nov.« In čeprav je pesnitev slavospev Napoleonu, je vendar tudi slavospev slovenski zgodovini, izraža pa tudi upanje v veliko prihodnost Slovencev. »Prost, ko je bil očakov, naprej naj bo Slovencov dom,« nam je Prešeren položil na srce in prebujal željo po svobodi, samostojnosti naroda. Jezik se je ohranil tudi pod avstro-ogrsko oblastjo. V času italijanske okupacije in prepovedi uporabe slovenskega jezika se je narodna zavest ponovno okrepila. V tem času je živel moj pradedek. Fašistična oblast mu je ponujala ugodnosti, če bi se vpisal v fašistično organizacijo. Vendar je bil zaveden Slovenec, ki je raje živel skromno in v pomanjkanju, kot da bi se odpovedal Slovenstvu. Takih ljudi je bilo na

31


kritike kolofon mladih umov

Slovenskem, na Primorskem veliko. Slovenska beseda in slovenska pesem sta se ohranjali v tišini zavednih domov in sanje o svobodni državi so se krepile. Aprila 1941 je bila ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda, slovenski narod se je uprl fašizmu in nacizmu. Uprli so se naklepom, da bi Slovenijo in Slovence izbrisali s svetovnih zemljevidov. »Boril sem se za naš narod, za naš jezik, za svobodno Slovenijo,« je vedno ponosno povedal moj dedek – partizan. In zmagal. Šele osemnajst let živimo sami v svoji državi, končno samostojni. Ne skrivamo se več pred tujci, svoj jezik ponosno uporabljamo. Pozabljamo pa, da to ni kar samo po sebi umevno. Potrebno se je zavedati, kaj in kdo si. Naloga, kot je tale, v meni prebudi razmišljanja o tem, kdo sem in zakaj sem. Spomnim se svojih korenin in prepoznam bojeviti duh, dolgo skrit nekje globoko v meni. Ni se mi treba boriti in se bati. Lepo slovensko besedo in zavest, da sem Slovenka, pa s ponosom pokažem vsemu svetu. Živeti v sožitju z drugimi narodi in narodnostmi je krasna ideja, ki jo udejanjamo v vsakdanjem življenju, toda ne smemo pozabiti, da smo najprej Slovenci in šele nato Evropejci in Zemljani. S ponosom lahko rečem: Slovenka sem, ker vem, zakaj. Kaj me torej določa, da sem Slovenka? Moja mati, moji predniki, moje poznavanje zgodovine, moje zavedanje in primerjava z drugimi narodi. Himna, naša zastava, naši športniki. Sreča, ko zmagamo v nogometu, da gremo mi, Slovenci, v Afriko na svetovno prvenstvo. Določajo me naša lepa pesem, pokrajina, kulturna in naravna dediščina. Kajti to je moja lepa domovina, kajti to smo mi, Slovenci, kajti to sem jaz, Slovenka. Nuša Hvalica, 2. b

Vonie d᾿avige (Predstavitev »postgravitacijske« umetnosti v Trstu) Smer, ki je zaznamovala prvo polovico 20. stoletja, je modernizem. Vanj spadajo mnoga avantgardna gibanja, med njimi tudi konstruktivizem. Konstruktivisti so želeli, da bi tudi tehnični dosežki pridobili status umetniških del, s čimer so prelomili dotedanjo tradicijo. Konstruktivizem je prišel iz Rusije in preko Trsta dosegel tudi slovensko ozemlje ter navdušil zlasti pesnika Srečka Kosovela, ki je s svojimi »konsi« (posthumno izdanimi v zbirki z Ocvirkovim naslovom Integrali ᾿26) postal glavni slovenski predstavnik konstruktivizma v literaturi. Na likovnem področju je deloval Edvard Stepančič, ki je leta 1927 izdelal posebno likovno konstrukcijo, jo obesil na prozorne nitke in tako ustvaril vtis lebdenja. Približno sedemdeset let kasneje je Dragan Živadinov, slovenski umetnik in kandidat kozmonavt, repliko Stepančičeve »levitacijske« konstrukcije s kozmonavtskim letalom prenesel v breztežnostni prostor. To je bil začetek 50-letne predstave Noordung.

32


kritike kolofon mladih umov

24. marca 2010 si je osem dijakov novogoriške gimnazije v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu v sklopu tiskovne konference ogledalo mini predavanje Dragana Živadinova o performansu z naslovom Noordung. Kontroverzni režiser nam je predstavil koncept t. i. postgravitacijske umetnosti (kakor jo je sam poimenoval). Sprva je govoril o nam že znanih dejstvih, kasneje pa tudi o podrobnostih, ki so bile za nas bolj ali manj šokantne in bizarne. Predstave, ki si jih ogledamo v sklopu šole, običajno zahtevajo določeno predznanje, ki ga pridobimo pri pouku slovenščine (npr. o avtorju, obdobju, smeri, stilu …), tokrat pa je bilo za razumevanje potrebno znanje kozmonavtike, katere osnove spoznavamo pri pouku fizike. Predstavitev performansa v Trstu je bila izjemna prav zaradi združevanja humanističnih in naravoslovnih znanj, čemur smo v šoli priča le redkokdaj. Predstavitev je bila izvirna, drugačna, nepredvidljiva in presenetljiva. Še posebej nenavadna se nam je zdela ideja, da bi igralce, ki bi med 50-letno predstavo umrli, zamenjali z ritmom ali melodijo (odvisno od spola). Živadinov je dosegel vrhunec predstavitve, ko je z nenavadno brezbrižnostjo napovedal svoj samomor po koncu predstave Noordung. Takrat smo začeli dvomiti v resničnost njegovih navedb in vse skupaj pričeli jemati manj resno, vendar še vedno nismo vedeli, kaj je res in kaj le del šova. Bolj kot je šla predstavitev h koncu, bolj zmedeni smo bili. Šele premislek, izmenjava mnenj z drugimi dijaki ter pogovor s profesorjem slovenščine so nam v grobem razjasnili misli. Prišli smo do sklepa, da je to, kar smo poslušali, le del nekakšne postmodernistične predstave. Bolj naravoslovno nadarjenim je zanimanje vzbudila predvsem sama izvedba performansa. Za njeno razumevanje je bilo nujno poznavanje fizikalnih zakonitosti. Ugotovili smo, da so pogoje breztežnostnega prostora v »postgravitacijski« predstavi dosegli tako, da so s kozmonavtskim letalom prosto padali in tako za 30 sekund izničili gravitacijo. Pogoje breztežnosti je Živadinov poimenoval »gravitacija 0«, kar pri nas sicer ni uveljavljen fizikalni izraz. Breztežnost bi sicer lahko dosegli tudi s poletom na tolikšno višino, da bi bila zaradi oddaljenosti od Zemlje in ostalih nebesnih teles gravitacija zanemarljiva, vendar bi bili stroški izvedbe mnogo višji. Predstavitev je bila za nas nova izkušnja, saj je zahtevala več kot le pasivno spremljanje. Za razumevanje performansa smo bili prisiljeni v stalno razmišljanje o verodostojnosti podatkov in trditev, ki nam jih je posredoval »avantgardni« avtor. Če bi predstavitev spremljali na enak način kot vse predhodne predstave – pasivno, površinsko in brez posebnega poglabljanja –, bi verjetno na vse naredila podoben vtis. Ker pa je bila predstavitev v vseh pogledih drugačna od drugih, nas ni pustila hladnih. Dvomi in razmišljanja so puščali odprte vse poti k razlagi slišanega. To nas je zmedlo, a hkrati dodatno navdušilo. Po koncu ogleda smo bili polni vtisov, nihče pa ni (bil) prepričan, kaj naj si misli. Za mnenje sva po predstavitvi povprašala sošolce. Mark Zavrtanik iz 3. a je povedal: »[Perfomans Dragana Živadinova, op. a.] je kot oaza sredi popkulture. Je

33


kritike kolofon mladih umov

umetnost, ki nikogar ne pusti ravnodušnega in ga ne le spodbudi, marveč celo prisili v nekakšen razmislek in refleksijo.« S temi besedami je odlično strnil naše misli. Možnost soočanja z neobveznimi izzivi je pravzaprav privilegij, saj pozitivno vpliva na nas. Prisili nas v razmislek ne le o predstavi sami, temveč tudi o vprašanjih bivanja nasploh, ki jih naša enolična vsakdanjost razvrednoti. »Vse je zapolnjeno in vnaprej predvideno, brez vsakršne negotovosti, in sploh ni več prostora za vprašanja o smiselnosti lastnega početja in bivanja. Izgubljamo zmožnost razmišljanja, ki nas ločuje od ostalih živih bitij, in zdi se, kot da postaja Kafkova preobrazba v mrčes današnja stvarnost,« je svoje poglede na banalnost in apatičnost sodobne družbe povzel Zavrtanik. Kljub izvirnosti Dragan Živadinov ne spada med komercialne (»mainstreamovske«) umetnike, saj je za razumevanje njegovih predstav potrebnega precej osebnega angažmaja, kar je seveda naporno. Njegovo delo si je nemogoče ogledati zgolj za sprostitev in oddih. Zaključila bi z ugotovitvijo, ki se nam je izkristalizirala v pogovoru po predstavitvi projekta Noordung: »Bil je čisti postmodernistični nateg, in bil je dober.« Mija Sušnik, 3.b in Boštjan VonČina, 3.c

Generacija brez črke v abecedi (Kritika generacije 90-ih) Danes je njen srečen dan! Sliko, ki jo je objavila na facebooku, je komentiralo že 16 virtualnih »prijateljev«. Čudovito! Komentarje bo natančno prebrala, na nekatere tudi odgovorila, se ob tem počutila silno pomembno ter zaželeno in se z nasmeškom na obrazu odpravila spat. Banalnost primera odseva vso izgubljenost, patetičnost, malodane življenjski slog naše generacije. V naši abecedi ni črke, ki bi poimenovala in zaznamovala generacijo Slovencev, rojenih po letu 1990, generacijo 90-ih. NOB-jevcem, hipijem, generacijama X in Y sledimo mi, otroci, rojeni ob koncu drugega tisočletja, ki predstavlja prelomnico v človeški zgodovini: začetek digitalne dobe ter zlate ere kapitalizma. Večina nas je na svet prijokalo v samostojno Slovenijo. Vendar smo kljub navidezni svobodi sužnji strojev, kreacij digitalne dobe, od katerih smo povsem odvisni. Ti so seveda pripomogli k boljši kvaliteti življenja na družbeni ravni, a so se človeški medsebojni odnosi drastično poslabšali. Živimo v času, ko Evropa dobiva obliko, ki je bila zasnovana že pred 50 leti. Meje padajo, narodi se povezujejo. Bivamo pod svobodnim soncem, za katerega so se stoletja borili naši predniki. Nas ta samostojnost zaznamuje? Čez dvajset let bomo vajeti države prevzeli v svoje roke. Po katerih vrednotah se bomo zgledovali, katere ideale bomo prevzeli? Medtem ko rastemo in začenjamo temeljiteje spoznavati svet okoli sebe, lahko – če samo bežno spremljamo dogajanje v

34


kritike kolofon mladih umov

slovenski družbi in politiki – spoznamo, da našim predhodnim generacijam vodenje države ne uspeva po začrtani poti. Ob tem se mlad človek vpraša, kam vse to vodi. Iz vsega tega lahko povzamemo, da so nezaupljivost, individualizem in sebičnost glavni recepti za uspeh. Bratstvo je nekaj nepoznanega, skupnih idej, ki bi našo generacijo vodile, ni, prihodnost je ovita v meglo. Dosegli smo sanje o svobodni Sloveniji, ampak situacija ni takšna, kot s(m)o pričakovali. Obdaja nas občutek nemoči, vedemo se pasivno, saj nam v glavo vbijajo, da je to to. Torej: ali je to to, da je 10 % državljanov brezposelnih? To se lahko tiče vsakega petega mladostnika, saj njegov starš pristane na cesti kljub izobrazbi in lojalnosti delodajalcu. Sedemnajstletniku se ob tem poraja vprašanje: »Zakaj bi hodil v šolo – da bom nato brez dela?« Raje posedamo po parkih s pločevinko piva v eni roki in cigareto v drugi. Toda to je le eden od načinov bega pred resničnim svetom. Razpeti smo med lovom na bogastvo in iskanjem prave ljubezni. Boga že dolgo ni – morda predolgo, da bi se z njim sploh ukvarjali –, toda vero vseeno potrebujemo. V kaj nam preostane verovati? Večina patetično verjame v ljubezen, vzporedno z njeno uresničitvijo pa v odpravo oziroma vsaj minimalizacijo vseh ostalih težav. V idealiziranem partnerju mladi vidijo popolnost, malodane mesijo, čigar pomen pa z zrelostjo in nekoliko bolj distanciranim pogledom dobi realno vlogo. Nekako obratno sorazmerno vrednost pa pridobivajo materialne dobrine, želja po bogastvu in dobičku. Vera 21. stoletja je kapitalizem. Oziramo se za jeklenimi konjički in utopično tudi sami pričakujemo drage avtomobile, razkošje, medtem pa upajoče posedamo pred računalniki. Ob utapljanju v brezdelju za vsak svoj dosežek pričakujemo nagrado, odnos daš-dam pa precej uspešno prenašamo tudi v šolo, ki s svojo organizacijo ustvarja povprečno inteligentne in čim manj kritično razmišljujoče potrošnike. Ocene so postale nekakšna plača za mlade kapitaliste, in prav tako kot se sedaj borimo in s skrajnimi močmi lovimo nekateri petice, drugi dvojke, se bomo kasneje borili za višji položaj, večjo hišo in boljši avto, nekateri pa zgolj za preživetje. Raznorazne odklonskosti slabo prenašamo. Nekatere brezbrižno, spet druge nevoščljivo, v končni fazi pa je vsak drugače razmišljujoč oz. delujoč posameznik slej kot prej potisnjen na rob družbe, k »sebi enakim«. Individualizem ter seveda tudi egoizem sta v naši družbi prisotna bolj kot kadarkoli prej. Mladeniči in mladenke ju skrivamo za fasado ličil, oblek, prijaznih besed in »dobrih« dejanj ter s tem maskiramo svoj pravi obraz. Ponos je postal nekaj fiktivnega, nekaj, na kar se mladi ne oziramo ali pa smo morda le preveč zaskrbljeni za svoje dobro, da bi ga uspeli ohraniti. Odnosi so močno okrnjeni, glavne teme pogovorov pa so trenutni »škandali«, trači, načrti za prihodnost in seveda opravljanje (ne)znancev. Poleg tega večina komunikacije poteka prek telefona ali interneta. Ogromen porast priljubljenosti spletnih socialnih omrežij in programov za komunikacijo kaže na krizo v medsebojnih odnosih. Matere poizvedujejo o sinovih in hčerkah prek njihovih spletnih profilov. Fantje z lahkoto opazujejo in zalezujejo svoje skrite ljubezni, te pa

35


kritike kolofon mladih umov

si dopisujejo s prelepim košarkarjem iz Anglije. Ali bomo čez 20 let svojemu naraščaju razlagali, da smo njegovo mamo spoznali na facebooku? Da nam v lovu za informacijami ni potrebno v knjižnico, ampak lahko v svojem domu »poguglamo« po vsevednem spletu, je dobrodošlo. Toda posameznik se ob vsevednem spletu, šahovskih programih, ki se jim človek ne more postaviti ob bok (in še bi lahko naštevali), počuti majhnega, nebogljenega. Čemu bi se trudil približevati popolnosti, če pa je ta tako oddaljena, tako nedosegljiva, a družba še vedno neprestano stremi prav k njej?! Prav tako se ne moremo izogniti pretežno negativnemu vplivu medijev. Iz v resnici nepomembnih in zanemarljivih dogodkov ustvarjajo škandalozne novice, ki se jih nekaj dni ne moremo rešiti, nato pa zamrejo in postanejo nepomembne, pozabljene. Mladi smo s takšnim (ne)dogajanjem na videz zadovoljni, v resnici pa večina čaka Godota, čaka »[d]ogodek v mestu Gogi«, nekaj dramatičnega, šokantnega, pa sploh ni potrebno, da nekaj dobrega, koristnega, nekaj, kar bi nas prebudilo iz sna. Televizija, plakati, revije pa tudi glasba in filmi nas neprestano obstreljujejo z goloto, ženskimi oblinami ter seksizmom nasploh. Oglaševalci ne oglašujejo več izdelkov samih, marveč dekleta, manekenke, ki se bodo ob nakupu izdelka prilepile nate. Dnevno se srečujemo z namigovanji na seks, hkrati pa spolnost ostaja ena najbolj kompleksnih tem v medsebojni komunikaciji. Staršem besede v zvezi s tem zelo težko uhajajo iz ust. V spolno (za)frustrirani družbi se otroci spolnosti učijo iz pornografskih vsebin. Njihove fantazije bazirajo na nečem mističnem, nerealnem. Ob spoznanju seksa razvijejo kompleks, ki mladim ponovno preprečuje pogovore o tej temi – in tako se vse skupaj ciklično nadaljuje. Situacija, v kateri smo se znašli, ni obetavna, prihodnost ni rožnata. Vsekakor si mora vsak posameznik oblikovati kritično stališče. Najlažje bi se bilo prepustili toku dogajanja, a to bi bilo zopet pasivno in družbi nekoristno. Iluzorno je pričakovati radikalne spremembe, vsekakor pa bomo morali ravno mi pokrpati luknje svoje družbe. Matic Škrinjar, 3. a in Jaša Bužinel, 3. c

36


kritike kolofon mladih umov

Socialni anarh (Oseba, ki se trudi upirati predsodkom današnje družbe, ki trpi zaradi kratkotrajnega vida.) Resnica. Resnica je le ena, a različni ljudje gledamo nanjo z različnih stališč. Ne morem trditi, da jo jaz najbolje vidim, niti tega, da jo kdo bolje vidi od mene. Verjamem pa, da lahko trdim, da se nekateri slepijo. Ne z ideali, marveč z napuhom. Ideali pa so tisti, ki resnico krojijo. Napuh, ne samozavest, napuh nas odvrača od resnice; priznam, tudi jaz sem ošaben. Ampak nekateri niti tega ne bodo storili, zakoreninjeni v starih navadah – starih in dobrih –, preprosto verujoči, da tako je in drugače ne more biti. Pred pet tisoč leti je človek živel v plemenih, ni imel avtomobila, ni mogel prepotovati daljših razdalj v svojem življenju. Prav tako ni mogel stopiti na luno in komunicirati z ljudmi na tisoče kilometer daleč. Ampak »norec«, ki bi mu danes rekli idealist, je bil boje. Boje, za katere je družba mislila, da so nepremagljivi, tako rekoč boje z mlini na veter. Še pred dvesto leti se je družba smejala vsem, ki so trdili, da je mogoče leteti. Družba jih je ozmerjala za bedake, norce, a so vztrajali. Danes pa si življenja brez letal ne moremo predstavljati. Koliko teh idealistov je doživelo bridki konec! PREVEČ. Družba obsoja idealiste. Obsoja jih, dokler ne uspejo ali bridko končajo. Ljudje ne vedo, kako je, če si nerazumljen. Vsak posmehljiv nasmeh reže do kosti, vsaka zajedljiva opazka te zabode v srce. A čez čas se utrdiš. Za mnenje družbe se ne zmeniš več. Saj ni pomembno, da jim hočeš le koristiti. Pomembno je le to, da nisi tak kot oni. Pomembno je le to, da nisi prišel s tekočega traku in nimaš serijske številke, natisnjene na srcu. Ne glede na to kako dobre ideje imaš, niso dovolj dobre, saj so prišle iz tvojih ust. A ni vse tako črno. Vsaj veš, kdo ti je prijatelj, na koga se lahko zaneseš. Če se ne moreš, vsaj veš, da se lahko zaneseš le nase. In v najtežjih trenutkih ti tvoji ideali pomagajo premagati ovire. V temi ti razsvetljujejo pot, ki pelje dlje kot tista, ki je že izhojena/izrojena. Prav ti ideali, za katere so umrli literarni ter resnični junaki (Hamlet, Antigona, hči kralja Lira Kordelija, Gavroche idr) – prav ti ideali, ki so vodili njih, vodijo mene. Upam, da se jim ne bom izneveril. Saj ne vem, zakaj bi bili oni zvesti meni, če jaz ne bom njim. Upam – vendar si ne drznem trditi –, da ne bom nikoli izdal ljubezni, zvestobe, iskrenosti, poštenosti. Rad bi dodal še skromnost, ampak s tem bi se izneveril poštenosti in iskrenosti. Verjamem, da sem idealist, in verjamem, da realisti ne obstajajo iz preprostega razloga: ker nihče ne vidi vseh stvari točno takšnih, kakršni so v resnici. Primož Batagelj, 1. d

37


izlivi

Izlivi V rubriki Izlivi lahko preberete poezijo izpod peres poetično nadarjenih dijakov. You don't have to suffer to be a poet; adolescence is enough suffering for anyone. – John Ciardi

(Brez naslova) Obupno lep si, ko igraš Boga. Ker takrat si Bog. Moj. Da nihče kot jaz te ne zazna. Ker ti si Bog in jaz. Stroj. Brez tebe svet ni čaroben. Si Sonce in on. Luna. Vsak tona zven turoben. Kitara ti, on. Struna. Vsemogočen, vsem všečen. A okoli tebe. Krog. Njim stojiš prijatelj. A le meni. Bog. Tina Devetak, 3. a

(Brez naslova) Rešitev je v vetru. Rešitev je v rokah. V soncu, ki žarke mi tople pošilja. Ki greje še luno, da noč osvetli mi. Jasnih zvezd rešitev, ki se mi ponuja. Rešitev je v reki. Rešitev je v glavi. V besedah, ki vlečejo proč od obilja. Ki grejejo dušo, ko vsa je ozebla. Rešitev so, kadar ob njih se prebuja.

38


kolofon izlivi

Rešitev je v sanjah. Rešitev je v srcu. V toku, ki teče čim dlje od nasilja. Ki ruši zidove, pred mirom zgrajene. Rešitev, ki svet jo še vedno zamuja. Tina Devetak, 3. a

(Brez naslova) Vidim te v knjigi in vidim te v steklu nad morjem brez valčka leteti ob pticah. Vidim se v sliki. In vidim se v peklu. V breznu, kjer sliši nobeden ne klica. Slišim te v šumu. In slišim v tišini. Pretrgani z najslajšim nežnim izdihom. Slišim se v hrupu. In slišim v divjini. V spanju, ko v grozi se derem potiho. Čutim te v drami. In čutim v ekscesu Ko svet se ti klanja s prihodom na oder. Čutim se v fami. In čutim v procesu. Z dokazom, da te ne zaznavam nikoder. Tina Devetak, 3. a

39


kolofon izlivi

Oči Najlepše je ženske duše zrcalo, nikoli samo, vedno par se dobi, modre, zelene, rjave so oči, mnogokrat so ostrejše kot bodalo. Ste kot ptice, a poslušate teló in kažete, ko je zlomljeno srce, iskrica, ki nikoli v vas ne umre, in mnogo več, kot vidite, je lepó. Par na travniku sedi, sva midva, v celoti, nečloveško ljubiva se, ti me ljubiš in jaz isto tudi te, medtem še rečena misel je bila: Gore valovijo, sonce se smeji, vse to se je zlilo v smeh tvojih oči. Sebastian FornazariČ, 2. a

Del njega Poleg neba je še zemlja, ta zemlja, polna trpljenja, ki njemu namenjena ni. Zakaj se mu le še živi? In krivica tega sveta ni vredna življenja njega, ne ostaneš mu niti ti, želja, daj že enkrat, zamri. Do spoznanja je že prišel in mogoče bo le odšel, ni ljubezen s tega sveta, želi si življenja, neba. Kakor misel lahko leti, življenja tega se znebi,

40


kolofon izlivi

a še vedno ostaja tu, življenje, sreča, nič njemu? Reče kdo, da je pravica, ko brez kril ostane ptica, želi, hoče, a ne leti, zakaj se vse lahko zgodi? Modro nebo, a je prazno, kje se dobi vse to razno? Smrt, poslednji list jeseni za vse to, on, se še meni? Sebastian FornazariČ, 2. a

XIV. A kljub temu pesnik pričakuje ne, pesimistično je že res vse to, ker ne vemo, kaj zgodilo se mu bo, je to prav, če zares človek ljubi te? Je na tem svetu sploh še kaj pravice, ko tvoj trud, močna ljubezen, vse v nič gre? Zakaj človek od tod oditi ne sme? A ni dovolj že? Mar vse to ni krivica? Pesnik že ve, kako naj sprejme vse to A ko bo lahko prinesla življenje, za kakšno ceno zlato bo vse to? In kaj če bo zame zopet trpljenje in prav zares ostalo vse isto bo, vedno slabo, nesrečno življenje? Sebastian FornazariČ, 2. a

41


kolofon izlivi

Primer anafore Hotel sem napisati pesem, pa nisem dobil ideje. Hotel sem pisati o pokrajini, pa so okno mi zakrivale veje. Hotel sem pisati o zimi, pa me radiator preveč greje. Hotel sem pisati o jezi, pa sonce preveč ljubezni seje. Hotel sem napisati sonet, pa verz preveč zlogov šteje. Hotel sem pisati o vodi, pa nisem premagal žeje. Pa nisem napisal nič! Juri Vrum, 1. g

Malobrižnost Sem le po cesti hodil, nič hudega sluteč, sem le sebi bil odveč, nič se ni zgodilo, sem le pogledal milo, nič ne obžalujem, sem lep, se prepričujem, nič resnice ni v tem, sem le gigantski problem, nič, prav nič ne povem,

42


kolofon izlivi

sam le v temo vedno grem, nič ne znam, nič ne vem, nič nisem, pa kaj potem! Juri Vrum, 1. g

Opravila P ogledam v tvojo stran, r adiraš resnico, me spravljaš v obup, e legije pišeš mi s pogledi d an na dan, iz dneva v dan n egotovo skačem, se plazim, o dbila si mi srečo, z drobila mi srce, a pustila si mi upanje, s pet bom dan na dan, iz dneva v dan p isal i n se bal, m alce si bom lagal. Juri Vrum, 1. g

43


kolofon izlivi

Ko vzplameni srce Ko peče v srcu bolečina, si le dotoči močnega ti vina, prispela bo milina, odšla teža bo spomina, a vino rane le zakrije, zato ti srce še težje bije in peče, peče, uh, brez premora, ljubezen taka, hujša reč od zapora, se srček vname, še moj plameneti je začel, ostal bo le kakšen spomin mi in pepel, morda pa samo igram, ko sem vesel, zdaj sem roža, potem bom le plevel za njo, ki ustvarja si potuho, za njo, ki dela se gluho, pišem, je roka plava, ne vem, zafrkava, sem ji le zabava? Zdaj vem, da ona le prava je. Juri Vrum, 1. g

Skor' vsaka Pia neznana mi je, zato mi je tuja. Je poznati ni nuja, da bi vedel, da bi spoznal, da se redko kuja, da je živa, da Pije ne bom v nič dal.

44


kolofon izlivi

Drugi vidijo le modre oči, svetijo ko luna sredi noči, vidijo le meso in kosti. A človek, poglej! Ona je človek, je ona oseba? Da je, naprej povej, poglej ji v oči, še preden gre pod rušo, poglej v oči, poglej ji v dušo! Ni mi več tuja. Duša se ji kuja. Kaj duša? – Z repom opleta, kot krava kmetico ona mlati druga dekleta. Taka je resnica: ni nič, a to je vse. Drugi vidijo le Pijo. Pia mi je prej neznana, zdaj je rana. Saj ne da bi hotela, a biti je začela, biti Pia. Poglej ji v oči, veliko se skriva za temi očmi. Juri Vrum, 1. g

45


kolofon izlivi

xx.xx.2010 Smeje sva šla po parku, se usedla in povedala mi je, da sem ji drag in vse, a da dalje več tako ne gre. Saj je bilo v redu in lepo sva se imela, a da jaz preveč hitim in da ona tega ni hotela. Saj bi lahko še kdaj se kje dobila in lahko bi tudi skupaj kaj popila, in če mi je prav, da le prijatelj bi ostal. In sedel sem poleg nje, odgovarjal ji smehljaje se, govorila je in govorila, a jaz sem čakal, le da ura bo odbila. A minute so se v ure spremenile in kmalu se je zdelo, da se je čas ustavil, saj je v redu, res sem v redu, sem ji pravil, še malo – in bom vse pozabil. A ona ne ve, da takrat bi ji najraje vse v rit zatlačil, vse njene usrane probleme, vse, kar je naredila za mene, vse ure, ki sva jih skupaj preživela in vse ostalo, kar povedat' je imela. Res ne ve, da imam dovolj laži in da je vse, kar zdaj želim si, to, da se ji kaj zgodi. In če še kdaj jo vidim, več je ne pozdravim. In če reče kdaj, da sem grd do nje, tu lahko prebere si vse. Matej Tratnik, 4. a

46


kolofon izlivi

Ljubezen Ljubezen je enigma srca. Ljubezen je igra, ki ubije dva. Ljubezen vsak prakticira, a zaradi ljubezni ves svet umira. Ljubezen ne gre v nebesa, ne gre v pekel, ampak se zajeda v telesa. Ljubezen ni nekaj, na kar bi bil jezen. Ker ljubezen je le ljubezen. Tina Klemenc, 1. f

63 47


tu in tam kolofon

»Tu in tam« v šolskem letu 2009/2010 Popotovanje iz Litije do Čateža (12. november 2009) V četrtek, 12. novembra 2009, smo se izbrani dijaki Gimnazije Nova Gorica v spremstvu svojega profesorja slovenščine udeležili ekskurzije po Levstikovi poti od Litije do Čateža, ki jo je organiziral Oddelek za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, naša šola pa se je odzvala prijaznemu povabilu. Literarni izlet je bil za nas nekaj nepozabnega in počutili smo se kot prava Levstikova mladina, ki hodi po pisateljevih stopinjah. Na poti so nas zjutraj očarale meglice med drevesi, nato pa je sonce končno predrlo megleno kopreno in nastal je krasen topel jesenski dan. Dijak Jan Oberstar iz 3. f je pri cerkvici sv. Mohorja in Fortunata na Libergi sodeloval v recitaciji odlomka iz Levstikovega literarnega potopisa. Pot je bila razgibana, spremljevalni program poučen, pester in zabaven, zato smo do Čateža prispeli povsem navdušeni. Pohod smo zaključili s poznim kosilom v Tončkovem domu. Domov smo se vrnili polni lepih vtisov, zato upamo, da bo ekskurzija po Levstikovi poti za naše dijake postala tradicionalna. Ob povratku domov smo napisali reportažo s popotovanja. Reportaža z ekskurzije po Levstikovi poti Popotovanje iz Litije do Čateža je naslov, ki pripoveduje že znano zgodbo, a tokrat govorimo o dejanski poti med hribi in dolinami in čez širne poljane, po kateri se je tudi avtor znamenitega potopisa odpravil v svojem življenju, in ne samo enkrat. Fran Levstik, veliki pisatelj in očitno tudi hodec, ni nikoli imel v mislih, da bomo nekaj let pozneje tudi sami občutili njegov napor, ko se je iz Litije peš odpravil vse tja do Čateža. In ti srečni izbranci smo bili seveda mi, ki smo se odzvali povabilu profesorja dr. Aleša Bjelčeviča z Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je organiziral popotovanje. Vse se je začelo v četrtek, 12. novembra 2009. Vstati je bilo treba zelo zgodaj in starši so nas morali pripeljati do šole, zato da smo lahko že ob 5.30 zjutraj odrinili iz Nove Gorice proti Litiji. Malo nas je imelo pogum, odpraviti se na 21 km dolgo pot od Litije do malega kraja z imenom Čatež, ki ga celo na zemljevidu težko najdeš. Na poti nas je spremljala megla, ki nas je pričakala tudi v Litiji, kjer smo iz kombijev skočili na trdna dolenjska tla. Primorci nismo vajeni tamkajšnjega mraza, ki pa se je kasneje izkazal za kratkotrajno težavo. V že tako polne nahrbtnike smo natlačili še šolsko malico in se odpravili na zbirno mesto, kjer smo pričakali študente in profesorje iz Ljubljane in Kopra, ki so v Litijo prispeli z vlakom in smo jih čez deset

63 48


tu in tam kolofon

minut zagledali, ko so prišli čez most na desni breg Save. Ko smo bili vsi zbrani okoli Plečnikovega spomenika, posvečenega padlim partizanom, smo se predstavili in profesor dr. Miran Hladnik je tokrat v vlogi vodiča spregovoril nekaj besed, medtem ko je stal na stopnicah kot Napoleon. Po njegovih uvodnih besedah je sledila še skupna fotografija in napočil je čas, da se nahodimo za vsa tista leta, ki smo jih prelenarili. Prvi del pohoda nas je vodil po ulicah Litije do vrha mesta, od koder smo se v še zmeraj razvlečeni megli počasi spuščali do naslednje vasi Šmartno. Tam smo se, kot je to storil Levstik, napojili s toplim čajem v Gostilni pri Mačku. Kdo bi vedel, zakaj nam je tako teknil; verjetno je bil razlog tudi ta, da nam je rundo čaja plačal naš profesor. Ko smo se vsi ogreli, smo se dobili pred cerkvijo, kjer smo dobili navodila za nadaljevanje poti. Tedaj se je začelo zares. Iz vasi smo se ob devetih začeli hitro vzpenjati na gričevje, kjer smo bili presenečeni, kje vse si ljudje gradijo hiše. Počasi smo izgubljali stik s civilizacijo in se podali na pot skozi gozd. Lahko bi rekli, da ni bila zahtevna, a vsi tisti vzponi, spolzko kamenje, mokro listje, blato, luže in celo tu pa tam kak prepad so pot naredili bolj težavno. Ko smo prišli na vrh prvega hriba, je bil pogled kljub megli presenetljiv. In ko smo že pomislili, da nam bo gosta megla vso pot grenila življenje, se je iz najvišjih kotičkov meglene zavese počasi razpenjala svetloba. Kmalu smo pozabili na meglo in blato in pričeli smo uživati v razgledu ali v pogovoru z ostalimi pohodniki. Na še višji točki od prejšnjega hriba je na nas že sijalo jutranje sonce, ki je pregnalo mraz, in megla, ki je ostala v dolini, je bila ob pogledu z visokega mesta prečudovita. Nebo je bilo tako čisto in svetlo, da se je videlo vse do KamniškoSavinjskih Alp. Po kratkem oddihu na prvi razgledni točki smo hitro odkorakali naprej in se po nekaj minutah ustavili na Libergi pri cerkvici sv. Mohorja in Fortunata. Tam je vodič izbral štiri dijake in študente z različnih narečnih področij. Eden tistih srečnežev sem bil tudi sam, ki pa zaradi svoje raznolikosti nisem bil v veliko pomoč. A ker sem bil eden redkih s kraško govorečega področja, sem se pač moral potruditi in iz Levstikovega besedila skupaj s tremi ostalimi prestaviti odlomek v naše narečne besede. Ko je bila naša recitacija končana, je bil že čas za odhod dalje po nam dotlej še nepoznani poti, ki je postala lažja zaradi toplega sonca in lepega razgleda v dolino. Tisti z boljšimi fotoaparati in sokoljimi očmi so lahko s ploščadi na vrhu neke vasi z gasilsko postajo videli celo grad Bogenšperk, ki ga je Valvasor prodal zaradi svojih dolgov s knjigami Nadaljevanje poti je bilo polno hiš in zidanic na vsakih 100 ali 200

63 49


tu in tam kolofon

metrov. Tamkajšnje vasi so majhne, a dolge in zelo razvlečene. Vse pa so si precej podobne: pred hišo vrt, dva avtomobila (eden razbit za rezervne dele), hlev in predvsem veliko svobode. Začel se je naslednji del našega pohoda, ki je bil namenjen zabavi. Velika jasa na vrhu hriba je bila tudi najvišja točka našega popotovanja. Tam smo se okrepčali in nabrali moči za nadaljevanje. A poskrbljeno je bilo tudi za otročarije. Vodič je že v dolini povedal, da se bomo tudi igrali. Na začetku smo misli, da so bile to samo prazne besede prezeblega človeka, a je bilo res. Že čez deset minut je bilo slišati njegovo vpijoče vabilo, naj se pridružimo igri črnega moža. Naša sreča je bila, da so se na koncu igrali samo študentje, mi pa smo iz daljave gledali in se smejali. Češnja na vrhu te sadne kupe pa je bil pes, ki smo ga pobrali pri neki hiši in nam je sledil več kot 5 km, preden je skrivnostno izginil. Po zelo zanimivi in goljufani igri črnega moža smo bili vsi kot novi, pripravljeni na nadaljnje spopade z naravo. Ob samotnih kmetijah smo pogosto naleteli na domačine. Nekateri so profesorjem prinašali plastenke cvička. (Študentje so si ga veselo privoščili, plastenka našega profesorja pa je ostala tesno zaprta.) Pri neki zidanici nam cvička niso zgolj ponudili, temveč so nas kar silili piti, če smo hoteli pot nadaljevati mimo njihovega vrta. (Seveda je vina zmanjkalo, preden smo prišli na vrsto mlajši člani pohoda.) Že od samega začetka je vodič govoril, kako rad bi, da bi se tokrat izgubili, kar je bilo pri njegovih izkušnjah težko izvedljivo, saj je bil na isti poti že več desetkrat. A smo se nazadnje res izgubili. Seveda smo vsi mislili, da je to naredil zanalašč, a tako mnenje se je verjetno obdržalo le do trenutka, ko smo se cilju približevali po daljši poti. Če bi popolnoma zašli, bi bilo zaskrbljujoče, saj v tem letnem času sonce zgodaj zaide in tavanje v temi po nam neznanem gozdu ne bi bilo ravno zabavno. Pokrajina je postala bolj utesnjena, ker smo se sprehajali po zgoščenih hribih. Tukaj je bila pot še bolj težavna. Gosto listje je prikrivalo zahrbtne spolzke kamne. Nekaj nesrečnih študentov je občutilo to spolzkost in mokroto na lastnih zadnjih plateh. Naleteli smo tudi na »veletok« – v resnici majhen potok –, kjer sta bili dve možnosti prečkanja: drevesni most ali kamni v vodi. Večina jih je izbrala most, pa

63 50


tu in tam kolofon

tudi neustrašnih junakov ni manjkalo, ki jih mokrota ni motila pri podvigu. Še kak kilometer, in smo spet zagledali cesto in smerokaz, na katerem je pisalo Čateška Gora. Ta napis nam je sporočal, da je Čatež zelo blizu. Sledil je ponovni spust v dolino, do katere bi prišel hitreje, če bi se usedel in pustil, da gravitacija naredi svoje. Vsi smo imeli v mislih samo še cilj. Sonce je že skoraj zašlo in kilometri so se počasi približevali končni številki 21. Pri oznaki LP (Levstikova pot) smo že bili izven naše bližnjice in vrnili smo se na »uradno« pot. S prihodom na veliko ravnino si lahko na hribu zagledal naš dolgo pričakovani cilj. Gostilna Tončkov dom je čakala na vrhu tega strmega hriba. Zdaj so bili že vsi pohodniki razpršeni. Nekateri so hodili po najbolj strmem delu hriba, da so čim prej prišli na vrh, drugi pa smo mirno in počasi hodil po označeni poti. Par minutk po vzpenjanju smo končno dosegli svoj cilj. Usedli smo se na prvo klopco, ki je prišla pod noge. Spili smo, kar nam je še ostalo, in čakali na kosilo, ki so ga priskrbeli organizatorji pohoda. Končno smo se usedli na bolj udobne stole v gostilni in pojedli, kar so nam prinesli: enolončnico in jabolčni zavitek. Ko smo pojedli, smo se poslovili, študentje so se še malo zadržali v Čatežu, medtem ko smo mi že pakirali in nalagali nahrbtnike v kombija, ki sta ju voznika pripeljala naproti. In tako se je končala zgodba o Levstikovi mladini, ki hodi po njegovih stopinjah – samo za kanček hitreje. Kombija sta že drvela nazaj proti domu. Za razliko od zgodnjih jutranjih ur je bilo vzdušje od Čateža do Nove Gorice bolj veselo in prepolno energije. Pred šolo smo prispeli okoli osme ure zvečer; presenetljivo nas pohod sploh ni tako močno utrudil, kot smo mislili. Verjetno so nas tisti odmori med hojo, pa čeprav le 3-minutni, ohranjali pri polni energiji. Pohod je bil zanimiva izkušnja, vredna ponovnega poskusa, a naj to počaka za naslednje leto, ko bomo zaradi svoje lenobe spet potrebovali daljši pohod. Jan Oberstar, 3. f

63 51


tu in tam kolofon

Obisk kanadskih dijakov (11.–18. november 2009) Gimnazija Nova Gorica že od leta 1993 sodeluje v izmenjavi s kanadsko šolo PVEC. Ob 17-letnici sodelovanja so v Sloveniji od 11. 11. 2009 do 18. 11. 2009 gostovali kanadski dijaki s spremljevalci. Srečanje je bilo športne narave, saj so bili vsi dijaki košarkarji. Udeležili so se 5. Boštjanovega memoriala. Vendar pa so dijaki od nas odnesli kar nekaj več kot le rezultate: prisostvovali so namreč pouku tujih jezikov, zgodovine in geografije ter s tem spoznavali naš učni sistem. V sklopu njihovega gostovanja je bilo organiziranih kar nekaj izletov. Z dijaki in profesorji naše šole so tako imeli možnost videti mesto Videm, kjer so jih na košarkarski tekmi gostili dijaki Licea Scientifico Marinelli. Prav tako so si v naslednjih dneh ogledali Benetke, ki so jih naravnost očarale, odpravili so se tudi v Kobilarno Lipica, kjer so lahko opazovali naše brhke lipicance. Zadnjo soboto, ki so jo preživeli v Sloveniji, so doživeli košarkarsko tekmo v Ljubljani. Tudi zadnja dva dneva, ki so ju preživeli na Bežigrajski gimnaziji, sta bila v naši organizaciji. Kot sem že omenil, sta šoli v izmenjavi že vse od leta 1993, ko je takratni profesor zgodovine in trener košarkarske ekipe David Cook prišel na šolo PVEC. Pred tem je profesor učil na devinski šoli, ki je takrat s svojo košarkarsko ekipo obiskala našo šolo. Po povratku v Kanado je profesor David Cook organiziral prvo mednarodno izmenjavo. Leta 1994 so nas tako prvič obiskali kanadski gostje, ki so bili na popotovanju po Evropi. V prihodnjih letih so se te izmenjave nadaljevale na nivoju profesorjev. Tako smo na izmenjavi za 14 dni gostili profesorja matematike in fizike. Kasneje so se stiki za krajše obdobje ob menjavi ravnateljev v Kanadi prekinili, vendar so se že po kratkem obdobju spet nadaljevali. Tako je prišlo do izmenjav, v okviru katerih je k nam za dva meseca prišlo 6 dijakov, v Kanado pa se je odpravilo ducat naših. Od leta 1994 smo skoraj vsako leto izpeljali izmenjavo, najobsežnejša pa je bila prav letošnja, ko je k nam prišlo 22 kanadskih gostov. Gostile so jih družine dijakov, ki prav sedaj čakajo na povabilo v Kanado. Povedal sem že, da dijaki ne prihajajo na izmenjavo samo zaradi športnega področja, temveč so tukaj tudi zato, da se naučijo nekaj o naših običajih, kulturi in šolskem sistemu. Prav tako pa v Kanadi poznamo edinstven primer skupine dijakov, ki pri predmetu social studies kot eno izmed tem obravnavajo tudi Slovenijo, tako se kar okoli 90.000 kanadskih dijakov uči o naši državi. S to novo izkušnjo, ki so jo pridobili Kanadčani, si bodo tako sedaj pomagali pri pouku in v širjenju obzorij. Dijaki, ki so gostili naše kanadske prijatelje, prav v teh dneh pričakujejo vabilo v Kanado. Predvideno je, da se bodo tja odpravili v septembru leta 2010. Tako se dolgoletna tradicija izmenjav nadaljuje, odpirajo pa se tudi nove možnosti povezovanja. Tako so v bližnji prihodnosti predvidene videokonference, kjer pa težave povzroča 6-urni časovni zamik. Gimnazija Nova Gorica in šola PVEC sta v teh 17 letih sodelovanja zgradili zelo trden odnos, ki ga ne more skoraj nič prekiniti. Čeprav se je svet (in s tem

52


tu in tam kolofon

posledično obe šoli) znašel v gospodarski krizi, to prijateljskih vezi med nami in kanadskimi dijaki ne bo skrhalo. Četudi se s pomočjo šole ne bomo mogli več srečati, nam bodo Kanadčani za vedno ostali v spominu kot pridni dijaki, dobri športniki in zelo dobri prijatelji. Maj Krumberger, 2. b

Debatni turnir v Velenju (12. december 2010) V soboto, 12. 12. 2009, smo se dijaki Tjaša Bukovič, Rok Židanik in Lara Miklavc iz 2. b že navsezgodaj odpravili v Velenje z namenom, da našo šolo predstavimo na debatnem turnirju, ki se je odvijal na tamkajšnji gimnaziji in ga je organiziral Zavod za kulturo dialoga ZIP (Za in proti) iz Ljubljane. Ko smo prispeli, je bilo zbranih že kar nekaj skupin, zato smo se hitro prijavili in odšli pripravit za prvi debatni krog proti fantom iz četrtega letnika Škofijske klasične gimnazije Šentvid nad Ljubljano. Zagovarjali smo legalizacijo prodaje človeških organov, nasprotna ekipa pa je temu nasprotovala. Odrezali smo se odlično, saj smo zmagali. V naslednjem krogu smo debatirali proti ekipi iz Ivančne Gorice in bili na strani »opozicije«. Žal nam ni uspelo: zmaga se nam je izmuznila za pol točke. Po dveh krogih smo imeli kratek predah za kosilo. Potem smo vsi že nestrpno pričakovali razglasitev 2. debatne trditve in ugibali, o kateri aktualni temi bomo govorili. Končno je skrivnost prišla na dan. Naša ekipa »Trst je naš!« je zagovarjala trditev: »Država bi morala uvesti obvezno cepljenje proti novi gripi.« V zadnji debati smo se pomerili z dijakinjami iz Litije. Zmaga nam je spet za las ušla. Tako je bil naš del končan. Odšli smo poslušat še glavno debato med najboljšima ekipama turnirja iz celjske gimnazije in II. gimnazije Maribor. Velja omeniti, da so to zares dobri govorci, ki se udeležujejo svetovnih prvenstev in tam dosegajo odlične uvrstitve. Sledila je še podelitev priznanj in nagrad najboljšim ekipam ter govorcem in turnir se je zaključil. Dan je res hitro minil in polni novih vtisov smo se pozno zvečer vrnili domov. Lara Miklavc, 2. b

Ekskurzija po Trubarjevi poti na Nemškem (17.–19. december 2009) Iz podirajoče se zgradbe nad reko se je drl moški glas: »Matic! Matic!« Ni se mi še uspelo odločiti o postopku reševanja, ko sem spoznal, da je glas očetov, prihaja iz kuhinje ter me še pred pol peto zjutraj poizkuša zbuditi. Kakor je vsa jutra pred potovanji ali preprosto pred čim lepim lažje vstati, je bilo tudi tistega dne. Topla kava, natikanje nogavic na hladne noge, poljub za slovo in odhod. Naprej pred gimnazijo, ki je bila ob tej »sredinočni« uri verjetno najbolj obljudena točka na

53


tu in tam kolofon

Primorskem. Tam še navdušen – kolikor je ob taki uri lahko pač lahko – pozdrav sošolcev in nemško-slovenskega spremljevalnega tandema, vzpon na avtobus, lokalizacija sedeža in ponovni vstop v deželo sanj. Za tiste srečneže namreč, ki jim spanje na avtobusu ne predstavlja nerešljive uganke. Sam na žalost nisem med njimi in sem bil prisiljen večji del poti, vse tja do Kemptna, preživeti v mučnem polsnu. Pot nas je po kratkem oddihu v Kemptnu vodila v Ulm, mesto ob Donavi, ki je vlogo pomembnega trgovskega in kulturnega središča odigralo že v srednjem veku. Ne prav tople noge so nas z veseljem ponesle v gotsko stolnico, ki se ponaša z največjim cerkvenim stolpom na svetu. Seveda smo, kot se za prave avanturiste spodobi, mesto raziskali tudi sami – brez učiteljev in vodiča –, a vendarle ob pomoči odličnega znanja nemškega jezika, ki nam je do takrat že dodobra prešel v kri. Z največjim veseljem smo se zadrževali na božičnem sejmu, ob kuhanem vinu in toplem čaju ter najrazličnejših »wurst-gor, wurst- dol« prigrizkih. V Stuttgart smo prispeli ob večeru, po napornem in predvsem dolgem dnevu ter prevoženih 700 km, za katere je Trubar potreboval precej več kot en dan. Sedemnajstkrat več, če smo natančni. Jugendherberge oz. v (takrat nam že vedno bolj tuji) slovenščini mladinski hotel nas je prijetno presenetil. Čeprav simbolnega pomena sob za invalide nismo najbolje razumeli, smo bili nad njihovo prostornostjo vseeno navdušeni. Le okna so bila malenkost premajhna, da bi bilo v sobah omogočeno kajenje brez kakršnih koli posledic. Po ne prav tipični večerji smo se odpravili na kratek večerni ogled Stuttgarta. Tudi z odhodom v posteljo nismo ravno hiteli, saj smo vedeli, da bomo drugo jutro lahko potegnili počitniški spanec vse tja do sedme ure. Hiter zajtrk, za tiste ne preveč zaspane skok pod tuš, v topla oblačila, na avtobus in končno, s skrb vzbujajočo petnajst minutno zamudo, v Derendingen. Tam je Trubar med letoma 1567 in 1586 vodil župnijo, videli pa smo tudi hišo, v kateri je živel. Da so Trubarja tudi tam zelo cenili, dokazujeta spominska plošča v cerkvi ter križ z njegovim imenom. Sledil je ogled Tubingena, mesteca, v katerem je dal naš veliki literat natisniti prvi slovenski knjigi – Catechismus in den windischen Sprach in Abecedarium. Joj, se opravičujem! Spet me je preveč zaneslo s tole nemščino. Katekizem in Abecednik. Čeprav je v vseh nas gorela neustavljiva želja po znanju, smo z veseljem poskakali v topel avtobus – vedno pripravljen za odhod. Naslednja destinacija: Rothenburg. V to srednjeveško mesto se je Trubar zatekel, ko se je leta 1548 prvič umaknil s Kranjskega. Največ zanimanja je bila deležna cerkev sv. Jakoba oz. oltar v njej. Mojstrovina je delo priznanega rezbarja Tilmana Riemenschneiderja. Nad oltarjem naj bi bila steklenička kristusove krvi, čeprav nad njeno resničnostjo upravičeno leži senca dvoma. Ponovno tudi sprehod po božičnem sejmu, na katerem pa nas je poleg najrazličnejših užitnih ter tistih malo manj užitnih jedač in pijač navduševal tudi božični zborček nadebudnih mladih glasbenikov. V mestu ni manjkalo niti božičnih trgovinic, ki svoje poslanstvo ohranjajo čez vse leto. Vrnitev v Stuttgart, sprehod po mestu, nakupovanje v

54


tu in tam kolofon

sedemnadstropnih kaufhofih in opazovanje profesionalnega BMX-riderja Johna Kramerja med svojim »delom« – to je le del nočnih dogodivščin. Med hojo nazaj nas je razvedril sneg in zjutraj smo se prebudili v pravi zimski pravljici. Ponovno naspani in polni novih moči, smo se napotili v mestece Bad Urach, kjer je Trubar vodil Slovanski biblijski zavod. Kljub vsesplošnemu občutku, da smo šele dobro prišli, je bil že na vrsti Augsburg, naš zadnji postanek. V tem srednjeveškem finančnem in političnem središču so si protestanti sredi 16. stoletja izborili enakopravnost s katoličani v nemški državi. Ogledali smo si srednjeveško stolnico ter se sprehodili po eni najstarejših socialnih ustanov – Fuggereiu. Navdušenje ob informaciji, da je bil vsak zvonec drugačne oblike, da so lahko ne preveč trezni prebivalci prepoznali svoj dom, je bilo le stežka skrivati. Še ogled mesta, ki je bil, kot vsi dotedanji, primarno posvečen prehranjevanju in nato vožnja proti prav tako zasneženi in ne pretirano toplejši Novi Gorici. Ekskurzija je bila v zadnjih izdihljajih, in da nas ni preplavila žalost, smo potrebovali res dobro razvedrilo. K sreči se je dobrosrčno javil četrtošolec Marko Obid. Samo nam je namenil cel koncert, ki je bil, mimogrede, zadnji v njegovi karieri. In če se je ob koncu marsikomu na ustnicah izrisal nasmešek, je bil to le čuden slučaj. Po osmih urah vožnje smo se vrnili v srečno, drago vas domačo, skočili staršem v objem ter navdušeni in polni novega znanja popadali v tople domače postelje. Matic Škrinjar ob pomoČi Teje Krpan (2. a)

Zahvala dijakov ob ekskurziji Slabe tri dni, torej 3/7 oziroma 42,857 % tedna, slabih 72 ur in za 800 sekund manj kot 260.000 sekund smo bolj ali manj preživeli skupaj. Najbrž si bomo – kar nekoliko pomehkuženi in sonca ter toplote vajeni Primorci – poleg vseh lepih, v božične barve odetih mest, zanimivih razlag ter prijetnega druženja zapomnili tudi za nas že kar zločinski mraz. Na ostro vreme sicer zelo neprilagodljivi Primorci pa imamo s Trubarjem kar nekaj skupnega. Oboji smo namreč morali v zgodovini pokazati veliko mero preudarnosti in pogumnosti, predvsem pa odločnosti in smelosti – torej lastnosti, ki so v današnji slovenski družbi tako redke. Zato bi morali biti Trubarjevo mišljenje, njegove vrednote, predvsem pa njihovo udejanjanje danes zelo aktualni. Mogoče je zopet napočil čas za prevetritev slovenske družbe, ki se utaplja v svetu brez vrednot in ki se ji še ni uspelo rešiti izpod spon hlapčevstva, ki nas utesnjujejo že stoletja. Mogoče je nastopil čas za novega Trubarja. Vsekakor pa je bila tem trem dnem skupna odličnost organizacije ekskurzije. Zahvaliti se moramo voznikoma, ki sta nas vedno varno in točno vozila vse od začetka v ranih četrtkovih jutranjih urah pa vse do končnih sobotnih ur, ki so se prevešale že v nedeljo. Zahvala gre tudi vodiču Damjanu Sovi, ki je z nami delil del

55


tu in tam kolofon

svojega zelo širokega in globokega znanja. Tukaj pa sta tudi profesorja, ki sta ekskurzijo sploh omogočila. Profesorici Renati Bone in profesorju Nejcu Rožmanu Ivančiču v imenu vseh izrekam zahvalo. Mark Zavrtanik, 3. a

Naši dijaki na tekmovanju v Izraelu (16.–17. marec 2010) V izraelskem mestu Rehovot je 16. in 17. marca 2010 potekalo mednarodno tekmovanje srednješolcev v snovanju, izdelavi in »vlamljanju« v fizikalne sefe. Rehovot je mesto, ki leži 30 kilometrov južneje od Tel Aviva in je z Weizmanovim inštitutom znanosti, na katerem se je tekmovanje odvijalo, osrednja znanstvenoraziskovalna inštitucija naravoslovnih znanosti v Izraelu. V letošnjem letu se je finala v Izraelu po predhodni zmagi na državnem tekmovanju decembra v Ljubljani, ki je potekalo pod okriljem Hiše eksperimentov, udeležila ekipa Gimnazije Nova Gorica. Štela pet članov: Neža Orel (4. a), Marko Jamšek (3. a), Aleš Jablanšček (4. a), Ivo Kosmačin (4. c) in Mark Zavrtanik (3. a). Mentor je bil profesor Miran Tratnik. In kaj je pravzaprav fizikalni sef, s katerim smo tekmovali? To je »posoda« kvadrataste oblike, ki je v dolžino omejena s 56 centimetri, v širino 30 centimetrov, globoka pa je 36 centimetrov in je kot pavi sef zaklenjena. Zaklepni mehanizem mora seveda temeljiti na izbranih fizikalnih principih. Tekmovanje je potekalo v dveh delih. V prvem je vsaka ekipa predstavljala in zagovarjala teoretično ozadje zaklepnega mehanizma sefa (zagovor je seveda potekal v angleščini), v drugem pa je vsaka ekipa poskušala »vdreti« v sefe nasprotnikov. Za vlamljanje je imela na razpolago 10 minut. Čeravno se vlamljanje v sefe, gledano s stališča moderne materialistične in pohlepne družbe, ni izplačalo, saj v njih ni bilo zlata, denarja oziroma kakršnihkoli drugih predmetov, pa je bilo za ekipo novogoriške gimnazije nepozabno in edinstveno doživetje, ki je prav vse člane in mentorja obogatilo ne le s fizikalnim znanjem, ampak tudi z drugimi, življenjskimi izkušnjami, kar pa je vredno veliko več kot karkoli materialnega, mar ne? Opis sefa Gre za kvader z višino 300 mm, dolžino 400 mm in širino 535 mm. Vanj sta skriti fizikalni uganki. Kvader, ki je sef – fizikalni sef. V stranico na desni je položena posoda iz pleksistekla, vzdolž katere so nameščeni trije električni kontakti. Ti so povezani s servomotorji, ki igrajo vlogo ključavnic. Znotraj posode je na vodilu nameščen plovec, ki se ob vlivanju tekočin v

56


tu in tam kolofon

posodo dviguje. Na levi strani sefa je na klanec postavljena majhna kovinska kroglica, ki ji pot blokira bimetalni trak. V hiški pred klancem je za raznobarvnimi filtri (ki prepuščajo svetlobo različnih valovnih dolžin) nameščen fotoupor. »Osrednja vratca« sefa, to je vrhnja transparentna stranica, so zaklenjena z dvema ključavnicama (ti sta v bistvu elektromagneta), ki se odpreta, ko vlomilec vtipka pravilno 4-mestno geslo, ki se mu izpiše, če mu uspe udreti v sef. Pri vlamljanju si lahko pomaga z oljem, vodo, kuhinjsko soljo, sladkorjem in svetilko. Simbolni pomen sefa je posvečen Sloveniji. Sef je bil oblikovan po zgledu slovenskega nacionalnega grba, ki ga vidimo tudi na slovenski nacionalni zastavi. Hiška in klanec za njo sestavljata Triglav, beli valovi na tablici z raznobarvnimi filtri pa, tako kot v grbu, simbolizirajo vse reke in morje na Slovenskem. Vlamljanje v sef Vlomilci morajo v valjasto posodo vliti dvoje različnih tekočin. Prva tekočina je raztopina kuhinjske soli (natrijevega klorida in sladkorja). Sol prevaja električni tok, sladkor pa zaradi svoje dobre topnosti poveča gostoto raztopine. Druga tekočina je olje. Gostota raztopine mora biti okoli 1200 kgm-3, da porine plovček skozi optična vrata na vrhu posode, ki ob prekinitvi žarka omogočijo električni tok. Prav tako mora raztopina prevajati električni tok, saj lahko le tako odklene prvo ključavnico (servomotor). Druga tekočina (olje) električnega toka ne sme prevajati, saj ob zalitju tretjega kontakta s prevodno tekočino druga ključavnica ne ostane odprta. Tretjo, zadnjo ključavnico morajo vlomilci – za razliko od druge – odkleniti. Da se tretja ključavnica odpre, morajo vlomilci izbrati pravi filter, tako da svetloba lahko prodre do fotoupora. To sproži grelec, nameščen na klancu, ki segreje in uvije bimetalni trak, kar omogoči, da kroglica zdrkne proti dnu klanca, kjer vklopi mehansko stikalo in sklene električni krog ter odpre še zadnjo ključavnico. Mark Zavrtanik, 3. a

57


tu in oreh tam zlati kolofon

Pod evropskim nebom Romunsko-slovensko druženje v Trenti (25.–28. maj 2010) V ponedeljek, 24. marca 2010, je deset romunskih dijakov šole Colegiul Naţional Bǎnǎţean iz Temišvara prispelo v Novo Gorico. Dijaki novogoriške gimnazije smo jih pričakali in odpeljali k sebi domov, kjer smo jim postregli večerjo in nudili prenočišče. Naslednji dan smo si na Bevkovem trgu skupaj ogledali Unescovo prireditev, na kateri so sodelovali tudi naši gostje. Po kosilu smo se odpravili proti neokrnjeni Trenti v osrčju Triglavskega narodnega parka. Tam smo se nastanili v domu Triglavska roža. V štirih dneh našega veselega druženja smo počeli mnogo zabavnih stvari. Prvi večer sta bili na sporedu predstavitvi Slovenije in Romunije. Naslednje jutro smo se ukvarjali z dih jemajočimi fizikalnimi poskusi, popoldan pa posvetili spoznavanju osnov slovenskega in romunskega jezika. Uspelo nam je družno zapeti »Na planincah«. Večer smo namenili astronomiji. Pobližje smo si lahko ogledali teleskop, vendar si na žalost nismo mogli ogledati čarobnih zvezd, saj nam jo je zagodlo vreme. V četrtek smo imeli fotografsko delavnico, v sklopu katere smo se odpravili na prelaz Vršič, kjer smo se radostno kepali. Vrhunec dneva je bila nogometna tekma na snegu. Večer smo si popestrili z ubranim prepevanjem ob spremljavi kitare. V petek se je dan začel že zelo rano. Odpravili smo se proti Novi Gorici ter svoje romunske prijatelje popeljali na Kapelo in Goriški grad. Sledila sta skupno kosilo in podelitev priznanj za sodelovanje v izmenjavi. Navsezadnje smo se morali posloviti. Sklenili smo obdržati stike do našega ponovnega snidenja oktobra prihodnje šolsko leto, ko bomo novogoriški dijaki obiskali Romunijo. Tega se vsi že zelo veselimo. Mija Sušnik, 3. b in Boštjan VonČina, 3. c

58


zlati kolofon oreh

Zlati oreh Ob dobrodelni prireditvi z imenom Zlati oreh smo priredili literarni natečaj, na katerem so se naši dijaki izkazali kot odlični besedni umetniki. Objavljamo nekaj njihovih najbolj uspelih besedil. Zlati oreh Zlati oreh kot zaklad za vse tiste, ki v trenutku veš, da imaš jih rad, za vse tiste, ki takoj, ko zveš za njih, ti ob njihovi usodi zastane dih. Oreh zate, dva za vaju, košarica orehov za vse vas, naj sreča in hvaležen pogled za vedno poveže nas in združi v dobroti za nedoločen čas. Teja Kolbl, 1. d Zgodbica o zlatem orehu Nekoč je živel kmet, ki je imel na robu gozda polje. Na njem je delal od zore do mraka, v dežju in soncu, le da bi čim bolje preskrbel svojo družino. Tako si je nekega dne omislil posaditi oreh, v senco katerega bi se zatekel v vročih poletnih dneh, jeseni pa bi žena lahko spekla orehovo potico. Sadiko je skrbno zalival, jo varoval pred točo in ji zmeraj namenil kakšno lepo besedo. Leta so tekla in drevesce je postalo košato drevo, ki pa nikoli ni obrodilo niti enega oreha. Listi so v jesenski sapici šelesteli kot kraguljčki in njihova melodija je živalcam vsako leto naznanjala prihod zime. Zgodilo se je neke jeseni, ko je bila posest že zapuščena. Z drevesa je padel majcen, zlato rumen oreh. Prva ga je opazila mravljica, ki je marljivo tovorila vejice. Zdel se ji je uporaben za gradnjo mravljišča, zato ga je odnesla v gozd. Pustila ga je na jasi, kamor naj bi ga pozneje prišla pogledat kraljica mravelj. Mimo je pritacal stari jež. Še sam ni mogel verjeti svojim očem, da je našel tako sočno hruško. Ves navdušen jo je hitel nabadati na svoje bodice, ampak ni šlo. Sraka je opazovala njegovo početje in si zaželela, da bi bila ta imenitna stvar njena. Začela je zganjati vik in krik in obtožila je ježa, da ji je ukradel družinsko zapuščino. Hrup je privabil

59


zlati kolofon oreh

vsa radovedna gozdna bitja z medvedom, sodnikom za gozdne in obgozdne zadeve, na čelu. Vsi so se postavili okrog in občudovali krasoto, za katero je vsak ugibal, kaj naj bi bila. Medved je dal poklicati zdravnika zajčka, ki naj bi preveril, ali je stvar mogoče živa. Ta ga je skrbno izmeril, stehtal in mu celo poslušal srčni utrip, ampak nič mu ni bilo jasno. Nato je bliže pristopil jazbec, strokovnjak za najrazličnejše materiale, ki je vsaki živali v gozdu svetoval, iz česa in kako naj si naredi svoje domovanje. Ker je videl, da se oreh nenavadno blešči, je brž uporabil svoje znanje. Nanj je trkal, ga drgnil, pilil, a česa takega še ni videl. Sova, gozdna vsevedka, je neutrudno brskala po svojih, na bukove liste napisanih zapiskih in opisih vseh mogočih stvari v gozdu. Ker tudi to ni obrodilo sadov, je medved določil, da najdba ni nikogaršnja last in naj jo pustijo sredi jase. Ko so že vsi odšli, je z bližnjega drevesa priskakljal sivi polhec Binko. Vedel je za vse dogajanje, a se mu je osamljeni oreh zasmilil, zato ga je odkotalil stran in ponesel v svojo duplinico. Položil ga je na posteljico iz slamic in mahu ter se stisnil k njemu. Ko je polhec spal, se je orehova lupina začela odpirati. Njegova notranjost je žarela kot bel plamen. V orehovem jedrcu je bila skrita vsa toplina, prijaznost in ljubezen, ki jo je ob svoji rasti prejelo drevo. Malega polha ni zanimala zunanjost in bil je edini, ki je začutil, kako z njim ravnati. Svetloba in milina sta preplavili njegovo domovanje in od takrat naprej ni bil nikoli osamljen in žalosten. Tina Komic, 3. a

Zlati oreh Jesen se je končno prelevila v mrzlo zimo; slednja je neutrudno razveseljevala otroke s snežinkami, ki so se vrtinčile v hladnem zraku in naznanjale božični čas. Mogočne hraste, vrtače in skalovje je prekrila snežna odeja, ki je poskušala izbrisati spomine na toplo poletje. Čeprav so se gozdovi zazibali v blagodejen spanec, so se otroška srca radostila ob družbi babice, pri kateri so tudi tokrat preživljali počitnice. Popoldan se je prevesil v večer in po vročem čaju in piškotih, ki jih je ženica spekla za svoje vnuke, so se Jan, Sara in Nik posedli na staro zofo ter čakali na babico. Slednja je v sobo vstopila, držeč škatlo, polno okraskov za novoletno jelko. Vsi trije so bili v hipu ob njej in neutrudno so pričeli z brskanjem med balončki različnih barv in oblik. Niso se sprli, saj je bilo povsem jasno, okrasje katere barve bo vzel vsak izmed njih: Sara rožnato, barvo topline, Jan modro, barvo miru in složnosti, najmlajšemu Niku pa je bila najljubša barva mladosti, zelena. Seveda se je trojica zagnano lotila razporejanja okraskov, in ko je bilo drevesce čez nekaj časa odeto v tribarvni plašč, so se, pripravljeni na sodbo končnega izdelka, obrnili k babici, ki je sedela na razmajanem gugalniku. V rokah je držala oguljeno škatlico iz lepenke in njeni prsti so nežno drseli po razpadajoči površini.

60


zlati kolofon oreh

Nato je zamaknjeno dvignila pokrov in v dlani vzela rumen okrasek nevsakdanje oblike oreha. Zlatega oreha. »Kaj pa je to? Oreh? « se je začudila Sara. Opaziti je bilo, da so se babičine oči zasvetile, prevela jih je spokojna toplina, na ustnice pa se ji je prikradel komaj viden nasmeh, razkrivajoč še enega izmed mnogih spominov. »Čigav je? Od kod se je vzel?« je zanimalo Nika, ki se ni mogel načuditi zanimivosti predmeta. Babica se je zazrla in se zamislila. »Babica, povej nam, kdo ti ga je podaril. Daj, povej nam zgodbo, saj je lahko zadnja za nocoj. Prosim …« In troje parov oči je proseče gledalo ženico, katere gube so opozarjale na modrost, ki so ji jo prinesla leta. »Prav, a ta naj bo res zadnja.« Zajela je sapo, zlati oreh je komaj vidno v soju luči zažarel, trije vnuki pa so se pripravili, da gredo na popotovanje v preteklost. »Tiste zgodnje jeseni se je po kraških vaseh vil hujši mraz kot kdajkoli prej. Bogaboječi so verjeli, da bo prišla huda zima kot kazen človeštvu za vsa grozodejstva druge svetovne vojne. Da, ko so se gozdovi preoblekli v tople jesenske odtenke, sta v vas prišli deklici. Pravzaprav ni nihče vedel, od kod sta, ne kateri sta njuni pravi imeni. Krožile so govorice, da sta ostali sami, saj naj bi nemški vojaki pokončali tako njunega očeta kot mater. Bilo jima je komaj 17 in 5 let – starejša se je imenovala Milena, mlajša pa Angelica. Bili sta revni, kar so izdajala njuna, za tedanja mrzla jutra pretanka oblačila. Nista bili odtod, oklicali so ju za Štajerki in nihče ni prav dobro vedel, čemu sta prišli na Primorsko. Mislili bi, da bosta zmrznili, saj nista imeli hiše, kjer bi bivali, a jima je Milena kmalu našla zatočišče v zapuščeni, napol podrti hiši ob starem orehovem drevesu. Čeprav sta se sestri večini ljudi smilili, jima nihče ni pomagal. Materialnih dobrin namreč ni bilo v izobilju, pa tudi vsakdo se je raje obrnil stran, kot da bi spregovoril z njima in jima ponudil kos kruha. A tedni so tekli in popotnici sta se navkljub neodobravanja večine vaščanov precej dobro znašli, saj je starejša v zameno za pometanje in čiščenje od bogatega vaškega trgovca dobila dovolj kruha in mleka, da z Angelico nista stradali. Ko se dandanes včasih zbudim zgodaj zjutraj, ponovno zavoham dni, ko so po šipah oken zaradi pričakovanega mraza, ki je naposled res nastopil, nastajale ledene rože. Prav takega jutra je nekdo potrkal na vrata naše hiše, ki je bila nekoč veliko lepša, kot je zdaj. Odprla je moja mati, na vratih pa je bila Milena, ki je nosila svojo drobno sestrico. Povedala je, da je Angelica zbolela ter da potrebujeta pomoč. Četudi do božiča ne bi bil le še teden dni, bi se moja starša odločila, da bomo nudili sestrama začasen dom. Dekletce smo nastanili v naši sobici, saj je bila preveč bolna, da bi lahko bila s starejšo sestro na podstrešju. Nekaj dni pred velikim praznikom je oče poslal po zdravnika, ki je povedal, da ima deklica pljučnico, a kljub vsemu že zaradi Milene nismo izgubili upanja. Medtem ko je ona pomagala mami pri kuhi, sem jaz,

61


zlati kolofon oreh

osemletno dekle, skrbela, da Angelica ni bila premražena. Božič je bil pred vrati in za mizo smo hišni otroci in Milena luščili orehe za potico. Nisem še razumela, o čem se je takrat Milena pogovarjala z mojo mamo. Pripovedovala ji je o žalostni usodi njenih staršev in o tem, kako bosta čez nekaj let z Angelico v Ameriki. Tja sta želeli, zato sta se odločili prezimiti na Krasu, da bi spomladi lahko prečkali skrbno zastraženo mejo in iz Trsta z ladjo odpluli v obljubljeno deželo, deželo, kjer ju ne bi preganjali spomini na smrt njunih staršev. Mamin obraz je bil resen, kakor da bi dvomila v uresničitev Mileninih besed, otrokom pa se nam je zdela misel na to, da bomo morda nekoč dobili razglednico iz Amerike, čudovita. Da, spomladi naj bi sestri zapustili našo vasico. Še vedno se mi pred očmi pojavlja podoba očeta, ki je takrat vstopil v sobo. V očeh so se mu lesketale solze. Na božični večer. Milena je začutila, da ji mora oče nekaj povedati. Nekaj o Angelici. Da je pred nekaj minutami utonila v spanju. Da se ne bo nikdar več zbudila. Večer smo preživeli v tišini groze, medtem ko je bila Milena v sobi s trupelcem Angelice, Angele, angela. O nečem ji je pripovedovala. Mogoče o pomladi, ladji. Ameriki. Božično jutro se je razlikovalo od prejšnjih. Zelo težko je bilo vstati, saj sta naša srca oklepali tesnoba in žalost. Skozi okno so prodirali topli zlati žarki. Presenetilo nas je, saj smo zaslišali, da mati kliče Mileno, za katero smo bili prepričani, da nas čaka v kuhinji. Ker se je iskanja lotil še oče, smo se pridružili tudi otroci. Pretaknili smo vse kotičke hiše in vsa skrivališča vasi, a sta izginili. Milene in umrle Angelice ni videl nihče. Domov smo se vrnili skrušeni in razžaloščeni, sedli smo za mizo in zavladala je tišina. V tistem trenutku spokojnosti je zimsko sonce s snopom svetlobe zaobjelo kuhinjo. Na pred dnem še neokrašeni majhni jelki se je zasvetilo nekaj zlatega. Čeprav bi se okrasek oblike oreha zdel vaščanom nepomemben, pa je imel za nas velik pomen. Bil je vse, kar je ostalo od njiju. Bil je to, kar sta nam sestri želeli dati. Zahvalo.« Babica je utihnila in se s pogledom nasmehnila vsakemu vnuku posebej. Po nekaj minutah premišljevanja je enajstletna Sara pomolila roko in razprla dlan: »Bi lahko letos jaz na drevesce obesila zlati oreh?« In babica ji je rade volje odgovorila: »Da. Na najvišjo vejico.« Hana Zega, 3. b

62


zlati kolofon oreh

Zlati oreh Nekoč, pred davnimi časi, natančneje pred sto in še enkrat toliko leti, je nekje, daleč proč od oči sveta stala majhna vasica. Imenovala se je Orehovo. Ime je najbrž dobila po ogromnem orehu, ki je stal sredi vasi. Nihče ni resnično vedel, kdo ga je posadil tako visoko, niti ne zakaj. A ljudje so ga tako vzljubili, da je postal srce vasi. Vse kar se je dogajalo pomembnega in nepomembnega v vasi, se je dogajalo pod njim. O tem orehu je krožila nenavadna zgodba, ki je nenazadnje postala celo mit za vaščane. Govorilo se je namreč, da naj bi ta oreh posadil župnik v spomin na pokojnega prijatelja. Kasneje naj bi bil tarča zlih duhov, ki naj bi ga celo prekleli, a so ga vile ozdravile. Še danes ima v deblu prasko, ki naj bi bila sled kremplja samega hudiča. Slednji naj bi se celo zaklel, da če bo kdorkoli to prekletstvo kadarkoli uničil, bo mogoče s plodovi, ki bodo z njega utrgani ob polni luni, točno ob sončnem zahodu, delati čudeže. Govorilo se je celo, da se njegovi plodovi spremenijo v zlato. Veliko jih je že poizkusilo narediti čudež, a nikoli ni nikomur uspelo. Najbrž je tudi zato zgodba tonila v pozabo. In tako kot se je porazgubilo upanje, so se porazgubili tudi ljudje. Nekateri so se izselili v mesto, nekateri so odšli po svetu , ostali pa so legli v večni mir in pokoj. In tako je ostal edini prebivalec te skrivnostne vasi pod orehom star in droban možakar Jože. Na njegov obraz so se naselile stroge in globoke gube, a v očeh mu je še vedno gorel plamen in njegov nasmeh je bil še vedno rosno mlad. Da, bil je srečen. Leta so minevala in nekoč je bilo leto še zadnjič naokoli. Snežinke so se spreletavale pred njegovim oknom kot drobceni angelci. Bilo je tisto zimo. Ležal je priklenjen na posteljo. V očeh mu je še vedno gorel plamen, še močnejši kot prej, le nasmeha ni bilo več. Čakal je. Svoje tri sinove je čakal, da se vrnejo k njemu. Vsako zimo so ga obiskali. Zapustili so ga, ko so šli iskat srečo v svet. A Jože je vedel, da tam sreče ni. Bil je moder mož. Življenje ga je veliko izučilo. Marsikdo, ki ga je poznal bi celo rekel, da je bil svetnik. Edini je bil, ki je resnično verjel v moč oreha. Pravili so, da se je pogovarjal z drevesom. Mnogi so to pripisovali blaznosti, ki naj bi ga doletela po ženini smrti, spet drugi pa so verjeli, da je ravno ob orehu spoznal največjo modrost. Bilo je že proti večeru, ko so sinovi vstopili v hišo. Jože je z muko odprl oči in se zazrl vanje. Povabil jih je k postelji, da bi jim zaupal to svojo modrost. Globoko je vdihnil in z zamolklim glasom dejal: »Oreh je zlat. A zlato je drugje.« Pogled je še zadnjič usmeril h orehu. Po licu mu je spolzela drobna solza. In tako je Jože zapustil ta svet. Sinovi so se odločili, da bodo to zlato našli za vsako ceno. Jure, najstarejši sin, ki je najbolj hlastal za denarjem, je prekopal ves vrt, preiskal vso hišo, in ko zlata ni našel nikjer, se je odločil, da se bo lotil še oreha. Andrej, ki je bil po starosti med obema bratoma, je vzel sporočilo, da je zlato drugje, dobesedno, zato se je zopet odpravil v svet v upanju, da ga bo našel tam. Tretji, najmlajši

63


zlati kolofon oreh

sin Peter, ki je bil še najbolj podoben očetu, pa ni ukrenil ničesar. Žalosten zaradi očetove smrti ter hkrati premišljujoč o očetovih besedah, je sedel na klopi pred hišo in zamišljeno zrl vase. Tako je Peter pripovedoval … Tisti dan pa, bilo je, kot da bi bilo včeraj, sem spet razmišljal o očetu. Morda je imel prav. Ko bi le lahko razbral njegove misli. Zazrl sem se v luno, ki se je skoraj okroglo pozibavala na nebu. »Oh luna, ko bi ti vedela, bi mi povedala?« sem jo vprašal, a sem se v istem trenutku zazdel samemu sebi otročji, kako vendar luno sprašujem o tem! Zapihal je hladen vetrič. Postalo mi je mraz, zato sem odšel v hišo. A ta spomin na očeta! Tako hudo mi je bilo … Zato sem se odločil, da bom rešil to uganko. Moram to narediti, zanj. Brat me je zlovešče gledal. Jezen je bil, ker ni ničesar odkril. Niti enega samega zlatnika. Takrat sem prvič pomislil, da mogoče pa v zlatu ni vse. Poskušal sem se otresti vseh misli. Nazadnje sem zaspal. Zjutraj so me zbudili sončni žarki, ki so mi svetili naravnost v oči. Brat je bil zopet na lovu za zakladom. Odpravil sem se nasekat drva, da bomo imeli za kurjavo. Dan je še prehitro minil. Opazil sem, da je sonce že prečkalo polovico neba. Ko sem končal z delom, sem se odločil še malo posedeti pod orehom. Še sam ne vem, kaj me je gnalo tja. Opazoval sem sonce, kako se je spuščalo. Skoraj se je že skrilo za hribe. Nebo je zasijalo v škrlatno rdeči, rumeni pa oranžni barvi. Bilo je prečudovito. Takrat pa je predme padel oreh. Pobral sem ga in ostal brez besed. Bil je zlat. Vstal sem, se zazrl v drevo. Tudi to je bilo zlato. Nekaj časa sem gledal z odprtimi usti. Naposled sem zakričal: »Drevo je zlato!« odmevalo je po vseh hribih ter mi vračalo odmev. Tudi brat je pritekel. Brž sva začela nabirati plodove, čeprav jih ni več veliko ostalo, saj je bila že zima. Grabila sva jih kar z obema rokama. Dajala sva jih v košaro. Ko sem se naslednji dan zbudil, sem najprej odšel do orehov. A čakalo me je razočaranje. Bili so navadni. »Kje je zlata barva?« sem se vprašal. In takrat mi je šinilo v glavo. Kako nisem že prej ugotovil! Oreh je obsijala barva sončnega zahoda, zato se je zazdel zlat. Prešinilo me je: »Orehu da sonce zlato barvo, ko ga obsije. Tudi mi mu jo damo, saj je to, kar naredimo iz njega, zlato. Kaj vse se da narediti iz njega? Potico, mazilo, zdravilo, olje, da nam moč in energijo … In kako prijetno je, ko sediš v orehovi senci, klepetaš in se zabavaš s prijatelji in ljudmi, ki jih imaš rad … Le kaj je lepše od tega? Za vsakega raste zlati oreh, le s srcem ga je treba poiskati.« In stekel sem v svet, da bi vsem povedal za svoje odkritje. Tanja FaletiČ, 4. f

64


zlati kolofon oreh

Zgodba o zlatem orehu Bližala se je hladna jesen. Mogočni oreh na domačem dvorišču je že davno odcvetel in na vejah so se bohotili že skoraj zreli orehi. Koliko jih je bilo. Gospodinja si jih je sleherni dan z zadovoljstvom ogledovala in odobravajoče prikimavala sama pri sebi: »Letos bo dobra potica, da …« Vendar gospodinja ni bila edina, ki se je veselila prvega pobiranja orehov. V zavetju matere krošnje je rasel mali oreh, ki je nestrpno čakal na dan, ko se bo skupaj z mnogimi brati spustil z domačih vej na tla. Vse dolgo poletje se je skrbno pripravljal na jesen; v svoji mlečni zeleni lupini je rasel in zorel in krepil svoj oklep, da bi zaščitil sočno jedrce v njem. Komaj je čakal, da ga bodo gospodinjini urni prsti pobrali v veliko košaro, ga odnesli v toplo kuhinjo, kjer bo peč že zakurjena in pripravljena na peko slastne potice. Gospodar bo strl trdo lupino, žena bo izbezala njegovo jedrce in ga z ostalimi zmešala v nadev, deklica pa bo na robu pulta iskrečih se oči pozorno opazovala in čakala na priložnost, ko bo lahko neopaženo pomočila prst v sladko zmes. Kako lep prizor bo to! Mali oreh se je namenil biti še posebej lep in sočen, svojo nalogo je želel opraviti brezhibno, da bi ga gospodinja hvalila in se čudila nad njim. Vdan svojemu delu, je tako zrasel v čudovit okrogel sadež, ponos svoji vrsti, medtem ko so se ostali rogali njegovemu trudu in zavzetosti, sami pa se niso niti malo potrudili. Končno je prišla težko pričakovana jesen in mali oreh se je z brati odtrgal od matere krošnje in popadal na dvoriščni tlak. Toda joj prejoj! Ravno tedaj je zapihal močan veter in mali oreh odpihnil v napačno smer. Pristal je v mokrem blatu tik pod drevesom, kjer so ga prekrili gnijoče listje in vejice. Vsi njegovi bratje so ostali čisti in sijoči, in ko sta se naslednji dan iz hiše prikazali gospodinja in njena mala hčerka s košarami, so pridobili vso njuno pozornost. Mali oreh je umazan in nesrečen pozabljeno obležal v blatu, medtem ko so drugi romali v košaro in nato v kuhinjo. Če bi znal, bi v tistem trenutku bridko zajokal. Gospodinja je že stala na verandi; nobenega upanja ni bilo, da bi ga opazila. Toda glej, no! Naenkrat so se listje in trava razmaknili in vanj je zrl radoveden dekličin obraz. »Mama, poglej! Enega sva pozabili!« je zaklicala in ga dvignila v zrak, da bi gospodinja lahko videla. Mali oreh si je oddahnil. Pa ga le niso spregledali. »Ah, pusti ga, saj vidiš, kako umazan in piškav je! Zagotovo je poln črvov in ves plesniv. Takšen zagotovo ne sodi v mojo potico!« je zmajala z glavo žena in izginila za vrati. Mali oreh je bil užaljen in jezen in nesrečen. Umazan že, piškav pa res ni bil in tudi črva ni imel nobenega! Njegova lupinica je bila trda kot oklep in noben požrešni žužek si ga ni drznil popasti. Ko bi se vsaj zmogel znebiti tega blata, potem bi se gospodinji lahko pokazal v svoji pravi luči …

65


zlati kolofon oreh

Toda deklica ga ni pustila ležati tam, kot je sprva mislil, ne. Vzela ga je v dlan, obliznila palec in z njim očistila zemljo in prah. Pod plastjo umazanije se je pokazala bleščeče rumena lupina. »Oh!« je vzkliknila deklica in si ga pobližje pogledala. V svetlobi zahajajočega sonca se je mali oreh svetil v čarobnem zlatem soju. »Čisto pravi Zlati oreh!« Odnesla ga je na zidek ob kuhinjskem oknu in ga strla s ploščatim kamnom. Lupinici sta se ločili v popolni polovici in razkrili sočno sredico, prav take zlate barve. Deklica ju je izbezala ven in ju podržala na dlani, ko se je iz kuhinje zaslišalo besnenje. Skobacala se je na zidek in prislonila obraz k šipi, da bi bolje videla. Gospodinja je stala pri pultu, jezno tolkla orehe in jih spotoma odmetavala v smeti, sleherni je bil gnil in počrnel. Deklica se je zazrla v mali oreh v dlaneh, sočen in lep, ki se je za razliko od svojih bratov trudil in dozorel v popoln sadež. »Škoda bi ga bilo za potico,« je tiho dejala deklica. »Potica je za povprečne, ta oreh pa je nekaj posebnega.« Tako je deklica mali oreh vtaknila v usta in ga sama pojedla. Zroč na besno gospodinjo, katere načrti so tako nenadno šli po zlu, se je hudomušno nasmehnila. Škoda, ker je njena mati gledala le na zunanjo podobo – v nasprotnem primeru bi deklica mali oreh z veseljem delila. Tako pa je postal njena posebna poslastica in ni ji bilo več mar, da letos potice pač ne bo. Kaj pa je potica v primerjavi z Zlatim orehom? Barbara Čibej, 2. f

66

Profile for Nejc Rožman Ivančič

23. beležnica  

Glasilo dijakov Gimnazije Nova Gorica v šolskem letu 2009/2010. Glavni urednik Jaša Bužinel

23. beležnica  

Glasilo dijakov Gimnazije Nova Gorica v šolskem letu 2009/2010. Glavni urednik Jaša Bužinel

Advertisement