Page 1

Pravi vodič za starše

Pozdravljena

tetka jesen gremo v vrtec, šolo in službo 2010

Nadarjeno Kaj je to? st:

Uravnotežena prehrana za šolarja

Dispraksija očjo Učenje s pomm igre in posne anja

Atopični dermatitis


Tim strokovnih sodelavcev: Bern Jurečič, astrolog, Spletna stran: www.astrology.si kontakt: bern@astrology.si

Nataša Rijavec Klobučar, specialistka zakonske in družinske terapije, Spletna stran: www.stik.si kontakt: info@stik.si

Sara Jerebic, Družinski inštitut Bližina Spletna stran: www.blizina.si Kontakt: info@blizina.si

Dejan Kilar, Finačni svetovalec in senior partner Kontakt: dejan.kilar@asista-skupina.si

Damir Dabranin Dr.Med.Spec. Pediater, zasebna pediatrična Ambulanta Spletna stran: www.zpa.si kontakt: dabranin@zpa.si

Tina Teršek, vizažistka, Kozmetika Fresh Look Spletna stran: www.drumla.si Kontakt: info@drumla.si

Anže Avbelj, Osebni trener, Trener.si Spletna stran: www.trener.si Kontakt: info@trener.si Studio splet, Pot na brod 12, 1433 Radeče Urednica: Vanja Rainer Grafično oblikovanje: Andraž Dermota @ ozona.si Oglasno trženje: Natalija Premužič Fotografije: stockxpert, sxc, osebni arhiv

Špela Leskovic, Uni. dipl. inž. Arhitekture Spletna stran: www.aksl.org Kontakt: info@aksl.org

2


Otroci se naučijo deliti pri sedmih letih Otroci so z vrstniki pripravljeni deliti med sedmim in osmim letom starosti, egoizem pa je zelo prisoten pri malčkih starih od tri do štiri leta, je pokazala raziskava narejena na osnovi delitve bombonov. Raziskavo, v katero je bilo vključenih 229 učencev vseh starosti, je vodil Ernst Fehr, rezultate raziskave pa je objavila britanska znanstvena revija Nature. Sprememba obnašanja otrok v času ko pričnejo kazati naklonjenost enakosti in pravičnosti, ni samo posledica družbenih razmer in pogojev, temveč je »programirana« v evoluciji in deloma zapisana v genih. »Mislim, da geni in vzgoja pri tem igrata pomembno vlogo,« pravi Fehr. Raziskava ni preučevala razmerja med vplivi genov in vzgoje. Otrokom v paru so razdelili bombone. Vedno je bila odprta opcija npr. »en bombon zame, nobenega zate« ali »vsakemu enega«. Partner vsakemu otroku je bila fotografija in to zaradi izogibanja neposrednega kontakta oči. Otroci so bili, ne glede katero opcijo so izbrali, nagrajeni z bombonom. Večina najmlajših je bombone zadržala zase, sedem in osemletniki pa so bombone pravično razdelili.

Ustavite se in dajte otrokom znak za varen prehod Na začetku šolskega leta je vsa pozornost staršev, otrok in voznikov namenjena pravilnemu in previdnemu obnašanju vseh udeležencev v prometu. Starše majhnih otrok se poziva, da prvih deset dni varno pospremijo svojega otroka v šolo in ga opozorijo na nevarne predele cest in pešpoti. Otroci se učijo od svojih staršev, zato ne pozabite, da bo vaša vzgoja vplivala na kasnejše obnašanje otrok v prometu. Vozniki znižajte hitrost v okolicah šol in prehodov za pešce. Pred prehodom se ustavite in dajte otrokom znak, da lahko varno prečkajo cesto. Otroci hodite po pločniku, ki ni zgolj dekoracija ceste, ampak je namenjen varni poti v šolo in domov. Če cesti do šole ne sledijo pločniki, za hojo uporabite levo stran cestišča. Če hodite v skupini, hodite v koloni eden za drugim. Cesto prečkajte samo na prehodih za pešce in ob zeleni luči. Kljub zeleni luči in prehodu počakajte, da se vozila ustavijo.

Pasivno kajenje vpliva na šolski uspeh Raziskava med učenci osnovnih in srednjih šol v Hong Kongu je pokazala, da lahko pasivno kajenje negativno vpliva na ocene v šoli. Predhodne raziskave so pasivno kajenje že povezale z astmo, bronhitisom, pljučnim vnetjem in z drugimi respiratornimi težavami pri otrocih. Poleg tega lahko izpostavljenost cigaretnemu dimu privede do slabšega razvoje kognitivnih sposobnosti. Rezultati nove raziskave temeljijo na zbranih podatkih 23.000 učencev nekadilcev, starih med 11-timi in 20-timi leti. Raziskavo je objavila revija Journal of Pediatrics. Po tem ko so upoštevali dejavnike povezane s social-ekonomskim statusom so znanstveniki izračunali, da je izpostavljenost pasivnemu kajenju povezana s 14 – 28% višjim tveganjem slabšega uspeha, ki je odvisen od stika s cigaretnim dimom. Raziskovalci verjamejo, da je negativni vpliv povezan s toksičnimi sestavinami cigaretnega dima, npr. svinca, arzena in amoniaka.

Učenje znižuje tveganje srčne kapi Raziskovanje švedskih znanstvenikov iz Univerzitetne bolnišnice Sahlargensk kaže, da je višja stopnja izobrazbe povezana z nižjim tveganjem za srčno kap, piše revija Heart. V raziskavi so analizirali podatke 12.000 oseb, ki jih je prizadela srčna kap in 14.000 zdravih ljudi iz vzporedne kontrolne skupine. Rezultati raziskav v 52 državah stopnjo izobrazbe neposredno povezujejo z nižjim tveganjem srčne kapi. Povezava je najbolj izrazita v razvitejših državah. Raziskovalci opozarjajo, da socialno-ekonomski status in poklic anketiranca niso vplivali na verjetnost srčne kapi. V povprečju so imele osebe z nižjo izobrazbo 31% višje tveganje za srčno kap.

3


Možgani se lahko razvijajo celo življenje

Kdaj pričeti s plavanjem? Pediatri zbrani v American Academy of Pediatrics so objavili nova priporočila, po katerih se lahko otroci vključujejo v šolo plavanja že po dopolnjenem prvem letu starosti. Po dosedanjih smernicah se učenje plavanja, zaradi verjetnosti da otroci in starši dobijo lažen občutek varnosti, ni priporočalo otrokom mlajšim od štirih let. Na strani staršev pa je odločitev, kdaj so otroci pripravljeni na prve ure plavanja, v reviji Pediatrics opozarjajo strokovnjaki. Po dostopnih podatkih se število utopljenih otrok v ZDA konstantno znižuje, vendar se kljub temu na leto samo v ZDA utopi čez 1100 otrok.

Branje in učenje povzročata debelost Tekom intelektualnega dela vsebnost glukoze in inzulina v krvi veliko bolj niha, kar najverjetneje zaradi stresa povzroči lakoto. Delo za računalnikom, branje ali učenje povečujejo občutek lakote in prav zaradi tega povečujemo količino vnesenih kalorij v organizem, odkrivajo znanstveniki v Webindii. Raziskava strokovnjakov iz univerze Laval kaže, da intelektualno delo povzroča občutek lakote. Znanstveniki so izvedli nekoliko eksperimentov na 14 študentih. Spremljali so njihov vnos kalorij po opravljenih različnih aktivnostih. V primerjavi z nekaterimi drugimi aktivnostmi, so študenti po »delu z možgani«, pojedli za 20% več kalorij. Težava je v tem, da pri intelektualnem delu nismo fizični aktivni in preveč jemo, kar lahko privede do nabiranja nepotrebnih kilogramov. Z obzirom na to, da vse več ljudi v razvitem svetu delo opravlja za računalnikom, obstaja nevarnost epidemije debelosti.

Učenje novih veščin bi lahko izboljšalo oblikovanje novih vezi med živčnimi celicami v možganih, trdijo znanstveniki. Raziskovalci iz Katedre za klinično nevrologijo na znani oxfordski univerzi trdijo, da možgani niso samo statični organ, temveč hrepenijo za spremembami. Raziskave so pokazale, da lahko triki kot je žongliranje, spodbudijo povečanje kognitivnih kapacitet v odrasli dobi. Raziskovalci so dejali, da se je pri sodelujočim v raziskavi, ki so šest tednov najmanj trideset minut na dan žonglirali, opazilo značajno izboljšanje delovanje možganov, oziroma bele snovi, ki je pravzaprav splet živčnih vlaken zadolženih za prenos električnih signalov med celicami. Profesor Heidi Johansen-Berg, ki je vodil raziskavo je dejal: »Do sedaj smo o možganih razmišljali kot o statičnem organu, ki v odrasli dobi celo degenerirajo. Dokazali smo, da lahko možgani za učinkovitejše delovanje preuredijo lastni komunikacijski sistem.« Žongliranje je veščina, ki poleg gibanja obeh rok, zahteva številne kompleksne motorične sposobnosti, vključujoč spremljanje s perifernim vidom.

Nespečnost prizadene spomin Rezultati, ki so jih objavili v strokovni reviji Nature kažejo, da lahko s pomočjo zdravil preprečimo negativne vplive, ki jih ima na spomin pomanjkanje spanca. Testiranja, ki so jih ameriški znanstveniki iz University of Pennsylvania izvedli na miših kažejo, da pomanjkanje spanca onemogoča delovanje molekularnega mehanizma v hipokampusu, delu možganov zadolženem za učenje in spomin. Ključna se je pokazala vloga encima z imenom PDE4 na katerega, dokazano, lahko vplivamo z obstoječimi zdravili namenjenimi zdravljenju depresije. Raziskava je še pokazala, da se na ta način obnavlja delovanje molekule cAMP, pomembnega dejavnika pri ustvarjanju sinapse v možganih. Pri poskusnih živalih se je s to terapijo dramatično izboljšal spomin.

4


otrok 5


Prvi šolski dan

je za otroke najtežji

Kakšen odnos do šole si bo ustvaril otrok je njegova individualna stvar, ki je odvisna od njegove osebnosti in starševske vzgoje, oz. od tega kakšen odnos boste ustvarili do njegovih šolskih obveznosti. Pedagogi trdijo, da je začetek šolskega leta za najmlajše otroke najbolj kritično obdobje. To obdobje je obdobje t.i. šolskih depresij otroke pogosto razdraži, starši pa postanejo panični. Zakaj se otrokom šola upira in do nje čutijo odpor obstajajo številni, ter različni razlogi. Prvič v življenju se spuščajo v avanturo imenovano šola, bojijo se pričakovanj in učitelja s katerim se bodo spoznali. Otroci potrebujejo čas za aklimatizacijo na spremembe, zato morate že v prvem šolskem tednu s prilagajanjem na šolo tudi sami pritiskati in vsiliti dnevno rutino, ter razpored, ki se bo po pričakovanjih vršil skozi celotno šolsko leto. Najbolj enostavno je začeti s pravočasnim odhodom v posteljo in organizacijo svojega prostega časa, ki ga boste namenili učenju in pisanju nalog svojih otrok. Otroci ne bodo takoj obremenjeni s številnimi in težavnimi nalogami, zato ta čas izkoristite za sprostitev in zalet za učenje, ki se ga pričakuje v naslednjih tednih in mesecih. Vaš otrok ne ve kakšen tempo učenja ga čaka, zato mu pri organizaciji pravilnih delovnih in učnih navad pomagajte po svojih najboljših sposobnostih. Strokovnjaki opozarjajo, da ko otrok vstopi v prvi razred, skupaj z njim v osnovno šolo vstopite tudi vi. Nujno je, da od v začetku od otroka na zahtevate preveč. Otrok je že tako ali tako pod vplivom blažjega stresa in najslabše kar lahko storite njegovi psihi je, da ga obremenite s svojimi ambicijami. Med starejšimi bolj izkušenimi šolarji, še posebej srednješolci, niso redki, ki dobro vedo kaj jih čaka v prvem tednu pouka, zato odpor v njihovi psihi ustvarja lenobo in po popolni razpustitvi njihovo nepripravljenost sprejemanja obveznosti. V tem primeru so nasveti staršem dokaj enostavni, uporabite kombinacijo razumnega pogovora, z malo pritiska in nikar ne izgubite živcev. Še vedno je na prvem mestu razumevanje, saj morate iz lastnih izkušenj vedeti, da bodo tudi vaši otroci nekatere predmete sovražili. Ne pozabite v vsakem pogovoru poudariti, da je šola nujno potrebna in da si brez nje zagotovo ne bodo zagotovili varne in lepe prihodnosti. Ne delajte napake, ki jo dela večina staršev, ko otrokom malodane zagrozi: »Učite se, če ne boste morali delati!« Za lastno eksistenco moramo delati vsi, ne glede na stopnjo naše izobrazbe. Rainer Jure

6


Uravnotežena prehrana

za šolarja Šolarji potrebujejo hrano za možgane začnimo dan z zajtrkom Ustrezna prehranjenost vpliva na otrokove učne zmožnosti, torej umske sposobnosti in sposobnost pomnjenja. Možgani imajo namreč več zahtev in potreb kot drugi deli telesa in optimalno delujejo, če je prehrana ustrezno uravnotežena. Da so učinkoviti, potrebujejo tudi veliko energije. Priporočljivo je, da jo dobijo z manjšimi obroki, s štirimi ali petimi na dan, ki omogočajo enakomerno vzdrževanje ravni glukoze v krvi. Zelo pomemben obrok je zajtrk, zato je treba učence navajati na zajtrkovanje pred poukom. Tiste, ki zjutraj nimajo apetita, spodbujajmo, naj za začetek poskušajo to početi nekaj dni zapored, telo se namreč zelo hitro privadi na željo po zajtrku. Učencem vozačem, ki nimajo možnosti zajtrkovati, pa naj to omogoči šola. Zajtrk pomembno izboljša otrokove kognitivne funkcije pri prvih šolskih urah, zlasti pri slabo hranjenih otrocih.

Pomembna je pestra prehrana Če so obroki ustrezno kombinirani, se izboljšajo zlasti spominske in aritmetične zmožnosti ter pozornost, izboljšata pa se tudi zmožnost reševanja kompleksnih nalog ter razpoloženje. Vse življenjsko pomembne hranilne snovi, ki jih potrebujejo tako naši možgani kot celotno telo, najzanesljiveje dobimo, če učencem ponudimo pestre obroke. Ne pozabite na koristi sadja in zelenjave in tega, da ju je treba vsak dan vključevati v obroke. Ustrezna izbira živil je pomembna tudi zato, ker nekaterih

hranil telo ne more proizvajati samo, so pa nujna za njegovo delovanje. Med njimi so najpomembnejši vitamini, minerali, oligoelementi in maščobne kisline.

Ne pozabite na tekočino! Za normalno delovanje vseh telesnih funkcij je pomembno tudi redno nadomeščanje izgubljene tekočine. Najprimernejša je pitna voda, lahko pa tudi z vodo razredčeni sadni sokovi ali nesladkani čaji. Učence je treba spodbujati k pitju še pred občutkom žeje, saj že dvoodstotno zmanjšanje življenjskih tekočin v telesu povzroči občuten padec fizičnih in mentalnih zmogljivosti. Kot najprimernejši način so se izkazali pitniki z vodovodno vodo ali stalno dostopni čaji.

Ne pozabimo, da ima hrana tudi širši pomen Prehranske navade pa niso pomembne le zaradi telesnega razvoja otroka, ampak v marsičem določajo tudi njegov način življenja. Še bolj kot to pa usmerjajo njegovo vedenje, povezano s prehranjevanjem, njegov odnos do sebe, svoje zunanje podobe, njegovo pojmovanje ugodja in zadovoljstva s sabo ter pojmovanje in doživljanje psihološkega pomena hrane. Ko govorimo o prehranjevanju, torej ne mislimo le na hrano, ampak tudi na vse, kar je s hrano povezano. Prvo pravilo zdravega prehranjevanja pravi, da je treba ob nakupu, pripravi in obroku uživati. Zato naj bi bil vsak obrok predvsem družabni dogodek. Prehranjevanje v šoli pa naj da učencem predvsem možnost za prehransko vzgojo in krepitev socialnih vezi med vrstniki in tudi med učenci ter učitelji.

8


Starši in šola ključni pri oblikovanju prehranjevalnih navad Poleg družine ima pri vzgajanju zdravih prehranskih navad pomembno vlogo tudi šola. Šolska prehrana zato postaja vse bolj pomembna za skladen telesni in duševni razvoj otrok in mladostnikov, za njihovo psihofizično kondicijo, pa tudi za prehrambeno in zdravstveno vzgojo. Dobro načrtovana in organizirana šolska prehrana, ki jo pogosto opisujemo tudi kot skriti kurikul, je najučinkovitejši in najracionalnejši način korekcije nepravilne družinske prehrane. Zelo pomembno je, da učenci v šoli ne občutijo socialnih razlik. Zato je kakovostna in zdrava hrana dostopna vsem otrokom, tudi tistim, ki zaradi svojega gmotnega položaja ne zmorejo plačati prehrane v celoti. Slovenija je ena redkih evropskih držav, kjer šole svojim učencem zagotavljajo najmanj en obrok dnevno, čeprav je najbolj idealno, če dobijo vse priporočene obroke za čas trajanja pouka oziroma varstva; tako so bolj zbrani in učinkoviti pri pouku. Čeprav zaradi različnih interesov hrana v šoli ni vedno po meri posameznika, pa se je vseeno vredno potruditi, da bi sledili željam učencev in jih uskladili z načeli zdrave prehrane. Da bi učenci čim raje posegali po šolskih obrokih, jim je treba ponuditi raznoliko hrano, z možnostjo izbire, primerno postreženo in v prijetnem okolju. Hkrati velja, da bi nemalokrat morali tako starši kot učitelji spremeniti svoj odnos do hrane, da bi bili otrokom zgled pravilnega prehranjevanja. Pogosto se namreč dogaja, da otroci nasvetov odraslih ne upoštevajo zato, ker jim ti svetujejo eno, delajo pa dru-

go. Zavedati se moramo, da privzgojene prehranske navade v otroštvu igrajo pomembno vlogo vse življenje. Učitelji lahko s pozitivnim zgledom veliko prispevajo k usvajanju zdravega prehranjevanja učencev. Če otrokom približajo te vsebine na njim razumljiv, zanimiv in prijazen način, jih lažje sprejmejo.

Vlaganje v znanje otrok in učiteljev Tudi otroci so potrošniki, ki jih je treba usmerjati in obenem obvarovati. Da bi znali pravilno izbrati in se pravilno odločiti, potrebujejo znanje. A so vsebine prehrane v izobraževalnem sistemu, z izjemo predmeta gospodinjstvo v osnovni šoli, običajno le del vsebin drugih predmetov. Čeprav so zajete so že v kurikulumu predšolske vzgoje, so v največji meri integrirane v druge dejavnosti in niso natančneje vsebinsko opredeljene. V srednješolskem izobraževanju pa so odvisne predvsem od tega, za katere srednješolske programe gre. To je vsekakor premalo, da bi lahko zadostili potrebni izobrazbi o zdravi prehrani. Za učence je zato priporočljivo, da tovrstne vsebine usvojijo v okviru medpredmetnega poučevanja ali v okviru naravoslovnih dni, kar pa je pogosto odvisno od interesa šole oziroma posameznih učiteljev. Zato je treba graditi predvsem na sistemskih rešitvah. Otroci, ki pridobijo zdrave prehranske navade že v otroštvu, jih večinoma obdržijo vse življenje. Dobro usposobljeni in izobraženi učitelji, ki so hkrati zgled učencem, lahko veliko prispevajo k usvajanju zdravega prehranjevanja. Vir: IVZ

9


Nadarjenost Kaj je to?

O nadarjenosti in nadarjenih posameznikih se v zadnjem času govori vse več. V resnici pa težko določimo, kakšne otroke lahko štejemo med nadarjene. Žal je slovenski šolski sistem še vedno naravnan tako, da podpira mislece z dominantno levo možgansko polovico (to pomeni, da so otroci dobri pri matematiki, logiki, fiziki ipd.), drugi pa se pogosto zdijo zasanjani umetniki, boemi in sanjači s prenizko motivacijo za učenje, iz katerih najbrž nikoli ne bo nič. Podobno miselnost je opaziti tudi med starši in drugimi odraslimi. Človek, ki je po izobrazbi zdravnik, matematik, ekonomist, kemik ipd., ima v naših glavah višji ugled kot akademski slikar, plesalec ali glasbenik. Večina staršev je bolj zadovoljnih, če si njihov otrok izbere kak “oprijemljiv” poklic. Ko sem se sama odločala za študij, je bilo podobno. Starši so mi svetovali medicino, ekonomijo, pravo, farmacijo & Takrat se jim je zdelo to najbolj obetavno. A mi še danes ni žal, da sem se odločila po svoje.

Inteligenčni količnik Iz tega sledijo tudi razmišljanja o IQ. Za nadarjene veljajo posamezniki, ki na IQ-testih dosežejo več kot 140 točk, za visoko nadarjene pa tisti z več kot 170 točkami. Toda kot vemo, večina standardiziranih testov inteligence preverja analitično mišljenje, kjer pa se spet vrnemo k levi možganski hemisferi. Pri merjenju IQ se dela krivica predvsem otrokom in odraslim, ki imajo težave na specifičnih področjih. Tako poznam dečka, ki ima govorno motnjo, težave s pisanjem in s hitrim priklicem besed, pogosto zamenja števke v številu in podobno. Pri njem je IQ-test pokazal podpovprečno število doseženih točk. Vendar je v razredu med najbolj bistrimi, ambicioznimi in vztrajnimi. Že v drugem razredu je želel vedeti, kaj pomeni koren iz nekega števila in je po kratki razlagi funkcijo korena popolnoma osvojil. Poznam tudi gospo, ki ima že nekaj let doktorat in predava na fakulteti, a je bil njen izmerjeni IQ močno pod povprečjem.

Zoisovi štipendisti in neštipendisti Mislim, da zadeva lahko postane sporna pri podeljevanju Zoisovih štipendij. Večina Zoisovih štipendistov je močnih na računskem in logičnem področju. Otroci, ki so močni na likovnem, glasbenem, plesnem ali ustvarjalnem področju, pogosto izpadejo. Že veliko prej & že nekje na sredini osnovne šole.

Če opišem primer dveh dečkov, vam bo problem kaj hitro jasen. Marko... Marko je že od vrtca naprej kazal izredno zanimanje za konstrukcijske igre. Sestavljal je modelčke, ki so bili primerni za vsaj pet let starejše otroke. V šoli je hitro osvojil vsa znanja. Pri matematiki je rešil vse dodatne naloge, hodil je na različna tekmovanja in dobival številna priznanja. V sedmem razredu je učitelju fizike izpeljal dokaz, ki je pričal o napačni enačbi, ki so jo zapisali v zvezek. In še bi lahko naštevali. Dobil je Zoisovo štipendijo in se vpisal na gimnazijo. Nikogar od njegovih sošolcev ni motilo, da je bil Marko najslabši pri športni vzgoji. Sicer so se dečki na samem pogovarjali, da je pri telovadbi največji “štor”, a so ga še vedno visoko cenili. Na plesnih vajah za valeto je bil resnično največji štor, a tudi to ni nikogar motilo. Dekleta so se kar “grebla”, da bi lahko plesala z njim ...

10


... in Davor Drugi primer je Davor, ki je v vrtcu samo risal. Niso ga zanimale črke in kocke. Davor bi samo risal in poslušal pravljice o živalih. V šoli mu ni šlo prav dobro. Imel je velike težave pri branju in pisanju. Enkrat je celo ponavljal razred. Zelo dobre ocene pa je imel pri biologiji in likovni vzgoji. Čeprav ni maral branja in pisanja, bi lahko o živalih prebral cele enciklopedije in naredil nešteto plakatov s fascinantnimi risbami. Njegovi likovni izdelki so potovali na različne razstave in dobil je veliko nagrad ter priznanj. Tudi učiteljica za biologijo ga je vedno hvalila, saj ga je imela za pomočnika v razredu. Toda pri vseh ostalih predmetih je bil Davor šibek. Na konferencah je bil vedno omenjen med najslabšimi učenci, z možnostjo, da bo spet in spet ponavljal. Njegove fascinantne slikarije niso prepričale dovolj. Matematika, slovenščina in fizika so vendar najpomembnejši predmeti. Davor ni imel prijateljev, ker je bil “cvekar”. Prav tako nikoli ni dokončal osnovne šole. Vprašanje je, kaj je danes z njim ...

nja pa so bili verjetni podobni Davorju. Znano je namreč, da je znameniti Einstein spregovoril šele pri štirih letih in se naučil brati pri sedmih. Thomasu Edisonu so v šoli rekli, da je preneumen za učenje. Časopisni urednik je odpustil Walt Disneyja, ker naj ne bi imel dobrih idej. In obstaja še kar nekaj takšnih anekdot. Žal ste vsi, ki ste si želeli prebrati članek o nadarjenih otrocih z visokim inteligenčnim količnikom, verjetno razočarani. Ta sestavek je namenjen vsem, ki se v družbi zdijo “manj uporabni”. Moja želja je, da bi bili vsi otroci v šolah veseli tudi tisti, ki imajo dominantnejšo desno možgansko polovico. Da bi se znali starši veseliti lepih risb, zmagi na pevskem ali plesnem tekmovanju, športnemu rekordu in podobno. Ne pa da so žalostni, živčni in nesrečni, ker gre otroku težko pri matematiki in kemiji. In da bi podobno razmišljali funkcionarji, ki oblikujejo šolski sistem. Kajti potem bi bile tudi učiteljice po šolah bolj vesele in sproščene.

Zavedati se moramo, da se ne rodijo vsi otroci s tako imenovanim visokim inteligenčnim količnikom, dejstvo pa je, da je skoraj vsak otrok nadarjen na nekem področju.

S tem nočem reči, da (tako imenovani) nadarjeni otroci, ki so resnično močni na računskem, logičnem, fizikalnem in kemijskem področju, v šoli nimajo nobenih težav. Prav tako jih imajo. Morda včasih celo več od povprečnežev; ampak o tem morda kdaj drugič.

Znani ‘’nadarjeni’’ znanstveniki Če bi se Leonardo Da Vinci šolal v današnjem času, bi moral zagotovo jemati Ritalin. Žalostno je, da smo dosežke številnih znanstvenikov spoznali šele zdaj, za časa svojega življe-

Avtor: Katarina Kesič, prof. defektologije Vir: Viva

11


Dispraksija Dispraksija, ki povzroča težave z gibanjem, koordinacijo, organizacijo in pri predelovanju senzornih informacij, je skrita motnja, ki lahko otroka vodi v številne učne in socializacijske težave. Pogosto je ta motnja spregledana. Kljub primernim tehnikam učenja, spodbudnemu okolju in povprečnim intelektualnim sposobnostim imajo otroci z dispraksijo težave pri gibanju in učenju. Po zadnjih raziskavah prizadene trikrat do štirikrat več dečkov kot deklic in ne mine s starostjo. Pri vsakem posamezniku se pokaže v drugačni obliki. V normalnih okoliščinah se tak otrok na prvi pogled ne razlikuje dosti od vrstnikov, vse dokler ne nastopi čas za osvajanje novih (predvsem gibalnih) veščin.

Vzroki Razvojna dispraksija se pojavi ob rojstvu ali v zgodnjem razvoju otroka ter vpliva na njegov razvoj. Kljub številnim raziskavam je dispraksija še vedno velika neznanka. Gre za napako pri razvoju nevronov v možganih. Zato možgani potrebujejo dalj časa za predelavo informacij, obstaja pa tudi več možnosti, da izgubijo že oblikovan odziv ali odgovor na določen dražljaj, zato se nanj ne odzovejo ustrezno ali se včasih sploh ne odzovejo. Dispraksija je definirana kot oškodovanost višjih kortikalnih procesov, ki vplivajo

na načrtovanje in izvajanje naučenih, voljnih, namenskih gibov, ob normalno razvitih refleksih, moči, tonusu, koordinaciji in čutilih. Pogosto je povezana z motnjami zaznavanja, jezika in mišljenja. Nagnjenje k dispraksiji je lahko tudi podedovano.

Prepoznavni znaki Znaki so opazni že zelo zgodaj v razvoju. Dojenčki so navadno takoj po rojstvu nemirnejši, razdražljivi in jokavi ter imajo opazne težave pri hranjenju. Z zamudo dosegajo razvojne mejnike (npr. pri osmih mesecih starosti še ne sedijo samostojno). Preden shodijo, se veliko plazijo po kolenih. Izogibajo se igram in dejavnostim, ki zahtevajo dobre enoročne spretnosti. Prepoznavni znaki med 3. in 5. letom: • Visoka raven motorične aktivnosti; nihanje in topotanje z nogami med sedenjem, ropotanje po mizi in vrtenje na stolu - nezmožen sedeti pri miru. • Pogosto kričanje in cviljenje.

12


• Pogosti napadi trme. • Zaletavanje v objekte in padanje čez njih (omare, stoli, čevlji ...). • Ploskanje z rokami med tekom. • Težave pri učenju vožnje s kolesom. • Pomanjkanje občutka za nevarnost (npr. skakanje z visoke višine). • Težave pri uporabi jedilnega pribora; raje je z rokami, poliva pijačo. • Izogibanje igranju s kockami. • Slabo razvita fina motorika - težave pri držanju pisala in striženju. Risbice so lahko preotročje. • Pomanjkanje domišljijske in ustvarjalne igre. • Izoliranost med vrstniki. • Dominantnost roke se ne ustali (ves čas menja rabo leve in desne roke, tudi pri istih dejavnostih). • Občutljivost za dotike in nove zvoke. • Težave pri odzivanju in razumevanju. • Omejena pozornost; večina nalog ostane nedokončanih. • Odklanjanje obližev in obvez. • Odklanjanje česanja, striženja nohtov in las.

• Slabši kratkoročen spomin - pozabijo zahteve in naloge prejšnjega dne. • Slaba orientacija na lastnem telesu. Slabša prostorska orientacija. • Težave pri branju in pisanju - težko čitljiv rokopis, počasen pri pisanju. • Težave pri odgovarjanju na preprosta vprašanja, kljub poznavanju odgovora. • Težave pri izražanju - težave pri priklicu besed, slabše komunikacijske veščine. • Fobije in obsesivna vedenja. • Nepotrpežljivost. • Motenje pouka. • Težave pri prepisovanju besedila s table ali iz knjige. • Težave pri organizaciji in načrtovanju. • Težave pri sledenju in upoštevanju navodil. • Čustvena nedozorelost, težave pri vključevanju v družbeno okolje. Dispraksija se pri vsakem posamezniku kaže drugače in pri otrocih in mladostnikih z dipraksijo se ne pojavijo nujno vsi

Prepoznavni znaki med 6. in 8. letom: • Težave pri prilagajanju pravilom v šoli. • Velike težave pri športni vzgoji. • Počasnost pri oblačenju in slačenju. Ne zna zavezati vezalk. • Težko berljiv rokopis. • Risbe so na nižji razvojni stopnji. • Omejena pozornost in slabe veščine poslušanja. • Raba jezika ni vedno slovnično ustrezna. • Nezmožnost, da bi si zapomnil več kot dve do tri navodila naenkrat. • Počasnost pri šolskem delu. • Nemirnost. • Mahanje z rokami ali ploskanje ob razburjenosti. • Hitra razdražljivost in čustvena občutljivost. • Težave pri sočasni uporabi vilice in noža. • Težave pri navezovanju stikov z vrstniki. • Težave s spanjem - nespečnost, nočne more. Prepoznavni znaki po 8. letu: Nekatere od prej naštetih težav se v tem obdobju še vedno pojavljajo. • Nerodnost, gibalna okornost. • Težave pri izbiri dominantne roke. • Težave pri lovljenju in metanju žoge. • Težave pri skakanju, preskakovanju, stanju na eni nogi.

13


elementi dispraksije, ampak le nekateri. Govorimo o otrocih, pri katerih nikakor ne gre za zaostanek pri vseh šolskih predmetih, ampak le pri tistih, ki so povezani z določenimi motoričnimi zahtevami; na primer pri telesni vzgoji, tehničnem pouku, geometriji, likovni vzgoji, pisanju, verbalni komunikaciji. Otrokom in mladostnikom določene gibalne dejavnosti povzročajo težave. Čeprav se v mejah normalnega razvoja naučijo hoditi, teči, govoriti itd., pa časovno zaostajajo za vrstniki in slabša je tudi kakovost izvedbe teh dejavnosti.

Kaj lahko storijo starši Starši se morajo zavedati, da lahko marsikaj naredijo ob koncu tedna, da učitelju, svetovalnemu delavcu povedo o težavah, da pri tem izrazijo tudi svojo skrb, da učitelje, svetovalne delavce in vrstnike prosijo za pomoč. Pri tem se ne smejo vdati obupu, saj je specifične učne težave mogoče premagati ali omiliti – in pri tem niso sami! Zato je najbolje poiskati pomoč učiteljev in svetovalne delavce.

Kaj lahko stori učitelj? Pri zmerni in težji dispraksiji je pomembno, da jo odkrijemo čim prej, že v predšolskem obdobju, in otroku priskrbimo ustrezno pomoč. Ustrezna obravnava teh otrok je silno pomembna, sicer imajo veliko težav tako v šoli kot v zasebnem življenju, zato razvijejo slabo samopodobo in imajo pogosto težave tudi v družabnem življenju.

Ker pri nas ni predvidena sistematična priprava predšolskih otrok na formalno učenje v šoli, morajo strokovni delavci v predšolskih institucijah, svetovalnih centrih in drugih ustanovah posvetiti otrokom z dispraksijo še večjo pozornost in zanje dovolj zgodaj organizirati ustrezne kompenzacijske programe. K specifičnim oblikam pomoči štejemo vaje za razvoj govora in grobe motorike, ki jih otrokom omogočajo fizioterapevti, motopedagogi in logopedi, k nespecifičnim pa sodi pomoč staršev in učiteljev po nasvetu strokovnjakov. Prilagoditve v procesu poučevanja, ki so odvisne od otrokovih posebnih potreb, so med drugim naslednje: več časa za pisanje, prilagojene domače naloge, poudarek na kakovosti, in ne na količini nalog, več ustnega preverjanja znanja, raba tehničnih pripomočkov (na primer računalnikov za pisanje, kasetofonov za snemanje razlag ipd.), pomoč pri naravoslovnih laboratorijskih vajah (organizirano delo v paru, da bo mladostnik z dispraksijo načrtoval delo z aparaturami, spretnejši sošolec pa delo izvajal), fotokopiranje zapiskov, prilagoditev pri telesni in tehnični vzgoji, prijazno opozarjanje namesto graj, pomoč pri vključevanju v razredni kolektiv, učenje socialnih veščin, občutljivost za otrokove posebne potrebe in način prilagajanja, ki ne prizadene, žali, ponižuje itd. otroka ali mladostnika (na primer: Ker ne znaš pisati, boš pa ...). Vanja Rainer


Brez pravljic

ni otroštva

Če vzamemo najbolj preprosto kratko pravljico in želimo ugotoviti, o čem pravzaprav govori, bomo v njej zelo hitro našli vrednote in vso paleto čustvenih stanj, ki jih doživljamo: ljubezen, poštenje, dobroto, resnico, laž, izkoriščanje, veselje, žalost, smrt, prevaro, dobrohotnost, ljubosumnost, zavist, bolezen, starost itd. To so vsebine, ki nikoli niso do konca izrečene in ki lahko naredijo naše življenje lepo – pravljično, ali seveda obratno. V pravljicah so osebe in motivi podani v simbolični obliki, kar jim daje čarobnost in čudežnost. Otroci, ki so v svojem notranjem doživljanju celostno naravnani na sprejemanje vtisov, zelo dobro razumejo sporočilo pravljic. To dokazujejo tudi s tem, ko želijo še in še poslušati vedno isto pravljico. Pravljice se ne naveličajo niti v dobi odraščanja, ker v vsakem obdobju odkrijejo v njej nekaj novega; sporočila nagovarjajo njihove stiske, upe in najrazličnejša čustva. Ker poslušajo pravljico večkrat, se jim avtomatično odpirajo nova spoznanja in rešitve, ki pomembno vplivajo na njihovo zorenje. Straši in vzgojitelji bi otrokom velikokrat radi olajšali pot k njihovi samostojnosti, vendar nam tako pravljice kot življenje kažejo, da jim s tem samo škodujemo. Otroci si morajo sami izboriti svoje mesto v življenju, ker se bodo le tako doživljali kot svobodni in ustvarjalni posamezniki. Pravljice so zagotovo najkrajša pot k individuaciji človeka in približevanju arhetipom v vsakdanjem življenju posameznika.

Pravljice so najboljša psihoterapija Dr. Jože Magdič, nevropsihiater in jungovski psihoanalitik Zakaj otrokom pripovedovati pravljice? Prek pravljic se otrok v procesu individuacije svoje osebnosti poslavlja od arhetipskega nezavednega. Hkrati se prek pravljic v posameznikovo usodo aplicirajo večne arhetipske resnice (biološke in genetske) oziroma resnice človeškega duha. Otroku želimo s pravljicami polepšati življenje, mu na primer pomagati, da se znebi nočnega strahu. Ko otrok doživlja nočni strah, se njegov ego osamosvaja in doživlja arhetipe, ne samo na prijeten, temveč tudi na neprijeten način. S pravljicami otroku pomagamo, da se poslovi od arhetipskega in da se njegov jaz lažje vživlja v realno življenje. Ali obstajajo pravljice, ki so primernejše za dečke oziroma deklice? Iz pravljic se učita oba spola. Rdeča kapica je na primer pravljica, ki vpliva na eni strani na individuacijo ženskega jaza, hkrati pa terapevtsko učinkuje tudi na moškega, da mora skrbeti za ‘Rdečo kapico’ v sebi, se pravi za ženski del sebe.

Ali so pravljice terapevtske tudi za odrasle? Nekoč, ko še ni bilo televizije, so odrasli preživljali dolge večere ob skupnih opravilih in si pripovedovali različne zgodbe in pravljice, kar je imelo zanje zagotovo terapevtski učinek. Menim pa, da je že od nekdaj tisti končni smisel pravljic v ohranjanju človeške vrste, na kar kažejo za pravljice značilni konci: bila sta srečna …, živela sta dolgo …, imela sta družino itd. Zavedati se moramo, da pravljica ni novela ali članek, da so pravljice nastajale tudi iz zgodovinske potrebe človeškega duha. V različnih zgodovinskih obdobjih so imele kompenzacijsko vlogo v boju zoper enostranskost nekaterih življenjskih nazorov. Iz vsebine pravljic lahko zato sklepamo, kakšna je bila kriza družbe, v kateri je pravljica nastala. Pri tem velja omeniti, da čim starejše so pravljice, tem bolj so splošno človeške, in čim mlajše so, tem bolj so povezane z aktualnimi problemi nekega naroda v nekem zgodovinskem trenutku.

Slovarček: - arhetip: praslika, ki deluje znotraj človekove psihe; njen simbolični izraz so figure in liki, ki jih je človek ustvaril v mitih in zgodbah - individuacija: proces, ko posameznik napreduje k psihološki celoti / proces duševne rasti tistega, ki si je postavil za cilj, da postane človek, kakršen pravzaprav je / po Jungu traja ta proces vse življenje Pravljice ustrezajo otrokovemu dojemanju samega sebe in sveta.

Kaj morajo vedeti starši? Mag. Tilka Jamnik, promotorka branja v Pionirski knjižnici v Ljubljani V katerem obdobju otrok najbolj potrebuje pravljice? Pravljice so najprimernejša literatura za otroke v predšolskem in zgodnjem bralnem obdobju. Zato tudi razvojno in bralno obdobje otroka starega od 3–9 let imenujemo pravljično obdobje. (Sicer pa jim pravljice prebiramo tako

15


dolgo, dokler si to sami želijo.) Pravljice ustrezajo otrokovemu dojemanju samega sebe in sveta. Vsakdanji realni svet se namreč pridruži nevsakdanjemu, čudežnemu, oba tvorita tipično otroški pogled na svet. Junaki, situacije in predvsem čudeži v pravljicah otroka svojevrstno (njegovemu psihološkemu razvoju primerno) pripravljajo na svet in življenje. Kako naj pravljice interpretiramo? Pravljice otroku pripovedujemo na pamet ali beremo in pripovedujemo ob ilustracijah v slikanicah. Lahko pa si jih tudi izmišljamo, sami ali skupaj z otrokom! Otroka in knjigo držimo v naročju, oz. sedimo tesno skupaj z vsemi otroki v družini. Na pravljični uri v knjižnici ali v vrtcu se posedemo v poslušalski polkrog. Mlajšemu otroku več pripovedujemo na pamet ali ob ilustracijah v knjigi, starejšemu več beremo. Z otrokom se tudi pogovarjamo, če si to želi. Občasno ga spodbujamo, da po svoje ilustrira prebrano pravljico, ali se skupaj lotimo kake druge pobralne dejavnosti. Ko bo otrok začel brati sam, nam bo pravljice občasno bral on, mi pa bomo poslušali. Branje pravljice lahko povežemo na primer z ogledom risanke na televiziji ali lutkovne predstave, ki je narejena po pravljici. Koliko pravljic potrebuje otrok? Otrokom beremo vsak dan; nekateri strokovnjaki svetujejo 20 minut (mlajšim otrokom beremo celo manj, večjim morda tudi več). Beremo in pripovedujemo ob različnih priložnostih, zagotovo vsak večer za ‘lahko noč’, toda tudi popoldne, ker smo utrujeni ali dežuje, v čakalnici pri zobozdravniku, v avtu, ko smo obtičali v koloni na cesti ... Ena pravljica zahteva tako malo časa! Poglejte na uro, če ne verjamete: pravljico v slikanici boste prebrali v treh do petih minutah! Saj je skoraj tako, kot da bi nam pravljica čas vračala! Zagotovo pa otroci in tudi odrasli občutimo skupno branje kot podarjeni čas, predvsem je to darilo nas staršev (ali drugih odraslih), ki beremo, otroku. S tem, ko mu podarjamo čas, mu potrjujemo, da ga imamo radi in želimo z njim deliti lepoto literature. Od malega sem privržena knjigi. Ta je lahko zabavna pustolovščina, ki preseneča. Tudi učiteljica je. Lepota in bogastvo.

Včasih slutim junaka Mojca Osojnik, pisateljica in ilustratorka pravljic Kako nastajajo sodobne pravljice? Zelo spontano. Vedno sem v zadregi, ko nekdo zavrta s takim ali podobnim vprašanjem in potem radovedno zre vame, v pričakovanju enega hudega odgovora, če že ne kar recepta. Pa ga ni. Po svetu hodim z odprtimi očmi in pravljica se kar zgodi. Ujet nedokončani stavek na avtobusu, preblisk pod prho … smešen oblak … pesem … Zapuščena hiša, mimo katere greš neštetokrat, potem pa te nekega dne pocuka za rokav … Ljudje. Vse, kar počno. Včasih tudi kaj povsem neprijetnega. Jezna beseda. Žalost … Še vedno zardevam, kadar me naslavljajo z otroško pisateljico. Počutim se bolj ilustratorka, ki tudi piše. Čeprav ljubim besedo,

se mi zdi, da se knjig vendarle lotevam drugače kot ‘pravi’ pisatelji. Nikoli na primer ne rečem: Napisala sem pravljico. Slišali pa me boste reči: Naredila sem knjigo. Avtorska slikanica je zame idealni medij, ki enakovredno združuje besedo in likovno podobo. Stalno sem na lovu za tistim odličnim razmerjem, kjer naj bi se oba medija najbolj dopolnjevala in združena povedala kar največ. Male stvari so zelo pomembne. Tudi tisto, kar ni najbolj očitno, plete male zgodbe v ozadju. Tisto, kar lahko narišem, o tistem mi ni treba pisati. Trudim se tudi, da napisanega ne bi preveč podvajala z ilustracijo. Od malega sem privržena knjigi. Ta je lahko zabavna pustolovščina, ki preseneča. Tudi učiteljica je. Lepota in bogastvo. Morda celo neprijetna resnica, včasih. Svet zase. In vedno trening, za male sive celice seveda. Pa vendar, svojih knjig se ne lotevam niti namerno niti preveč načrtno. Včasih slutim junaka, ki se potem smuka po mojih mislih, postaja vse bolj jasen, dobi podobo, dobi značaj, temperament … in nazadnje zgodbo. Če hoče biti knjižni junak, potem mora imeti kaj povedati. Včasih je dogodek tisti, ki sproži kamenček. Prizor. Trk značajev, ki sčasoma dobijo podobo. In zgodbo. Sicer pa, ali ni že od nekdaj, tako ali drugače, predmet vse umetnosti v temelju nespremenljiva bit človeka? V pravljicah je to še posebej očitno. Seveda sledi trdo delo, gnetenje žive snovi …, ki pa je hkrati tudi užitek. Občasno vračanje v lastno otroštvo, zadnje čase tudi neke vrste dialog z mojo hčerko, vez z ljudmi, predvsem z otroki … Vesela sem, da so moje občinstvo otroci, čeprav priznam, da ne mislim vedno nujno nanje, ko delam knjigo. Jih pa spoštujem. Tako zahtevni so, kritični in neizmerno in odkrito hvaležni. Neposredni. Zelo dobro opazujejo, razumejo …

16


Učenje s pomočjo igre in posnemanja Vzgojitelji, pedagogi in psihologi poudarjajo, da so na pragu 21. stoletja otroci in mladina dovzetni predvsem za zabavno in sproščeno vzgojo in izobraževanje. Po mnenju priznanega nemškega arhitekta Friedricha Wilhelma Froebla, ki je davnega leta 1839 postavil temelje sodobnega vrtca, se resno učenje začne že v najnežnejšem obdobju človekovega življenja. Malček naj bi se največ naučil skozi igro, opazovanje in posnemanje odraslih, ki ga spodbujajo k inovativnosti, ustvarjalnosti in originalnosti ter v njem omogočajo razvoj sposobnosti, ki v neustreznem okolju zamrejo ali pa se ohranijo v nerazvitem, latentnem oziroma elementarnem stanju. Zamisel o vrtcu, ki bi spodbujal in učil otroke, je nekaj desetletij ostala omejena le na krog Froeblovih privržencev in navdušencev. Tako so v ZDA šele leta 1873 v mestu Saint Louis v državi Missouri odprli prvi javni vrtec, ki so ga lahko obiskovali otroci vseh slojev. Enega od takšnih vrtcev je pozneje obiskoval tudi veliki ameriški arhitekt Frank Lloyd Wright, ki je večkrat poudaril, da se je v arhitekta razvil že v vrtcu. Tam se je namreč začel zanimati za igro in učenje s pomočjo lesenih kock, ki jih je Froebel dojemal za najpomembnejšo igračo in učilo v predšolski dobi. Kockam (lahko tudi enostavnim gladkim kosom lesa, s katerimi se otrok ni mogel raniti) je Froebel dodal še pisane papirnate trakove, s pomočjo katerih so malčki sestavljali mozaike, šahovnice, trganke, zmajeve repe in podobno, ter lesene paličice, iz katerih so nastajale piramide, mostovi in stolpi. S pomočjo kock lahko otroku mimogrede imenitno pomagamo pri razvoju in izostritvi prostorske predstave in orientacije v prostoru, ga seznanimo z osnovnimi fizikalnimi zakoni in geometrijskimi postulati ter mu vzbudimo zanimanje za urejanje prostora, ki predstavlja osnovo arhitekture, interjerja in ekologije. Psihologi ugotavljajo, da se veliko bolje in hitreje razvijajo malčki, ki imajo že v predšolski dobi priložnost doživeti in izkusiti različna življenjska okolja in ambiente. Poleg slavnega Wrighta, ki velja za vodilnega arhitekta ameriške organične smeri, tudi slikar Wassily Kandinsky poudarja, da so ga usodno zaznamovala otroška leta, ki jih je s starši preživel v Firencah, kjer so ga kot drobnega triinpolletnega fantiča poslali v italijanski vrtec, ne da bi ga pred tem naučili vsaj par besed italijanščine. Tako se je s svojim vrstniki, vzgojiteljicami in drugim svetom sporazumeval izključno prek igre in risanja. Takrat je začel zlasti v slednjem uživati in se tako počasi razvil v odličnega upodabljajočega umetnika.

materiali (večina otrok in poznavalcev prisega predvsem na neprekosljive lego kocke), princip učenja in razvoja pa ostaja enak. Bistvo se ne spreminja, pojavljajo se le različne inačice osnovnega principa. Veliki znanstveniki in umetniki se rodijo z izjemnimi geni in nagnjenji, te pa je treba razviti in izoblikovati v ustreznem ambientu, pri čemer je praviloma odločilen čas najnežnejšega otroštva - do trenutka, ko malček stopi v bolj ali manj uniformiran svet, ki ga oblikujejo in obvladujejo sodobni pedagogi, učitelji in vzgojitelji. Pa tudi staršem je na voljo vrsta spodbudnih ugotovitev, praktičnih priporočil in preverjenih nasvetov o vzgoji in izobraževanju za tretje tisočletje.

Enostavne lesene kocke, papirnate trakove in lesene paličice so v moderni dobi nadomestili številni drugi

17


Zakaj otrok simulira bolezen in noče v šolo?

Razlogov zakaj otrok simulira bolezen in ne želo v šolo je lahko več. Poskušajmo poiskati rešitve za obvladovanje nastale situacije. Skoraj vedno se straši v določenem obdobju otrokovega odraščanja srečamo z njegovimi zaigranimi boleznimi, v upanju da jim uspe izsiliti »počitek« v domači postelji. Simptome bolezni ni težko prepoznati, zato starši takoj vemo, kdaj je otrok resnično bolan. V mnogih primerih pa so lahko simptomi blažji, zato težko presodimo ali gre za resnično bolezen, ali zgolj za simuliranje.

Zakaj otrok noče v šolo? Razlogov je lahko več: otrok je len, mogoče piše test na katerega se ni pripravil, zaradi občutka sramu… Razlogi so lahko tudi mnogo bolj resni, nasilje in izseljevanje vrstnikov ali starejših otrok. Prav zaradi tega moramo izvedeti za kakšno težavo gre in otroku pomagati. »Starši bi morali imeti telefonsko številko razrednika in

enega od sošolčevih staršev. V tem primeru je za dodatne informacije najbolje poklicati razrednika, ali enega od staršev in na ta način poskušamo izvedeti za kakšno težavo gre,« pravijo psihologi in dodajajo, da moramo biti še posebno pozorni na vedenje mlajših otrok.

»Pusti me na miru« Starši, ki imajo v hiši najstnika, napisane izgovorjene besede slišijo, ter doživijo vsakokrat ko vprašanje nanese na šolo. »Z adolescenti je težko, vendar daleč ne nemogoče. Potrebno je vložiti veliko potrpljenja in se bolj potruditi pri komunikaciji z njimi. Ko vas najstnik zavrne z besedami »pusti me na miru« ali »bilo je k’r neki«, postavite drugo


vprašanje in spremenite tok pogovora. Po nekoliko minutah sproščenega pogovora se vam bo najstnik odprl in povedal vse kaj je bilo in kakšne težave ima v šoli. Za nas ne sme biti pomembno, kako bo otrok odgovoril na prvo vprašanje, pomembno je, da ga uspemo motivirati v pogovor z nami. Vsak otrok čuti potrebo po pogovoru in menjavi izkušenj s svojimi starši.« menijo psihologi. S to metodo bomo hitro in enostavno ugotovili, ali otrok v šoli funkcionira normalno, v pogovoru z njim bomo razbrali njegovo stisko in skrb. Otroci nam bodo zaupali, kateri predmet v šoli so zanemarili, poskušali bodo poiskati uteho, v primeru, da imajo težave s sošolcem, ali katerim drugim učencem na šoli.

Komunikacija je temelj vsega Vzpostavitev dobrega odnosa, ki temelji na zaupanju in ustrezni komunikaciji z otrokom je prva stvar, ki jo mora upoštevati in narediti vsak starš. To ne velja samo pri simuliranju bolezni, temveč nasploh. »Večina staršev ima obilo dela in obveznosti, vendar je

pravi odnos z otrokom nekaj, na čemu morajo delati. Lahko zapostavite prijatelje, ali celo partnerja, vendar nikoli ne prekinite vezi s svojimi otroki. Težiti je potrebno k krepitvi in napredovanju medsebojne vezi.« Starši, ki s svojimi otroci gojijo dober odnos, na lažji način izvedo s kakšnimi težavami se srečuje njihov otrok in kako mu pomagati, da bo težave pravočasno rešil.

19


Uspešno

v novo šolsko leto Se tudi vam zdi, da se letošnje počitnice iztekajo s svetlobno hitrostjo? Jesensko izpitno obdobje nas je že dohitelo, do novega študijskega leta pa ni več dolgo. Dr. Howard Gardner s harvardske univerze poudarja, da ljudje nimamo le ene inteligence, ampak kar sedem. Vse pa so za doseganje naših sposobnosti enako pomembne. To so: jezikovna – sposobnost dobrega pisanja ali ustnega izražanja, matematična/logična – sposobnost spretnega operiranja s številkami in logičnega razmišljanja, vidna/prostorska, slušna ali nadarjenost za glasbo, telesna/gibalna, medsebojna ali nadarjenost za družabnost in avtorefleksivna inteligenca/ notranji nadzor – sposobnost tihe, objektivne samoanalize, ki nam pomaga razumeti vedenje in občutke. Najučinkoviteje se nečesa naučimo, če uporabimo vse vrste inteligenc. Ker pa ima vsak posameznik samosvojo kombinacijo inteligenc, je prav, da ima vsak tudi svoj slog učenja. Če bo torej način učenja ustrezal delovanju vaših možganov, se boste učile hitro, z lahkoto in sproščeno.

Koraki za učinkovito učenje Že res, da bodo brezskrbne poletne dni zamenjali prepolni urniki, številne obveznosti in kar je najhujše .... spet to učenje!!! Vendar pa po drugi strani skoraj vsakodnevne zabave po študentskih naseljih tudi niso tako slabe, kajne? Treba bo obdržati pravo razmerje med sproščenostjo in odgovornostjo, ter si s pametnim razporejanjem časa in kar se da produktivnim učenjem pridobiti kakšen prosti trenutek več. To pa ne bo tako težko, kajne? No, prav zato smo za vas pripravili nekaj nasvetov za uspešno in učinkovito učenje, ter koristnih napotkov za zdravo študentsko življenje.

Učenje je zabava V programu Umetnost učenja (založba Tangram) avtorja Colin Rose in Louise Goll navajata, da je učenje najbolj uspešno takrat, ko pri tem uporabljamo vse svoje čute. Tako – na ‘neformalen’ oziroma naraven način smo se učili v predšolskem obdobju (na ta način se učimo tudi vsakdanjih spretnosti), v tem času smo nova znanja pridobivali tudi veliko hitreje kot v kasnejših obdobjih.

Učinkovite metode Učili smo se z razpravljanjem z drugimi, zastavljanjem številnih vprašanj, preizkušanjem, zmotami in poskusi, spoznavanjem ljudi in njihovih odzivov, opazovanjem in vajo ter z zabavo. Formalno učenje, ki je značilno za kasnejša obdobja, kot so šola, fakulteta ter usposabljanja v okviru službe, pa temelji na delu s knjigo in poslušanju predavanj. Te metode so sicer učinkovite, toda za večino med nami niso dovolj.

1. Duševna priprava – sproščenost, samozavest, motiviranost. 2. Sprejemanje in prilagajanje informacij – informacijo si živo predstavljajte, morate jo slišati in udejanjiti. 3. Proučevanje in poglabljanje snovi – z vašimi sedmimi inteligencami. 4. Pomnjenje ključnih dejstev – nekaj ključnih dejstev obudi v spomin vse, kar ste se že naučile. 5. Pokažite svoje znanje – preverite, ali vsebino res razumete, nato naučeno vadite in uporabljajte. 6. Presodite, kako ste se učile – tako nenehno izboljšujete način svojega učenja. Pri učenju uporabite vse čute • Narišite kljukico za vsakim prebranim odstavkom. • Uporabljajte barvne flomastre. • Dramatizirajte besedilo, pomemben odstavek preberite z nenavadnim ali tujim naglasom, lahko tudi šepetaje. • Naglas povzemite vsebino. • Tiho sedite in si v mislih predstavljajte prebrano. • Med branjem ali poslušanjem se sprehodite. • Zapiske izpišite na majhne kartončke. • Za hip si odpočijte. Če se vas loteva zdolgočasenost, vstanite in se oddahnite, delovanje naših možganov namreč ni enakomerno, temveč niha.

Kateri tip učenke ste? Pomembno je, da spoznate, kakšen način učenja je za vas najbolj učinkovit. S tem boste začele ‘sodelovati’ s svojo pravo močjo. Znale boste izrabiti svoje prednosti in izkoristiti svoje sposobnosti.

20


Vizualen tip – informacijo najlažje sprejmete v obliki diagramov, skic, tabel ali filma. Učenje bo za vas lažje, če si boste snov ponazorile s sliko. Zato jo skicirajte, narišite načrt ali diagram. To vam bo pomagalo pri razumevanju snovi, prav tako bodo pomagale miselne predstave. Vizualno/verbalen tip – novo informacijo najlažje sprejmete v obliki pisane besede; iz knjig, s prospektov ali plakatov z jasnimi gesli. Lažje se boste učile ob pisanju povzetkov, lahko jih vzamete s seboj tudi na predavanja. Ustreza vam tudi pregleden in nazoren grafični prikaz. Aditiven tip – za vas je najpomembnejša tista informacija, ki jo slišite. Pomembne odlomke si potiho preberite in prisluhnite izgovorjenim besedam. Novo snov si posnemite na magnetofonski trak, poslušajte ga in snov razložite še nekomu. Kinestetičen tip – novo informacijo si najlažje zapomnite, če ste pri učenju telesno dejavne. Ko informacijo slišite ali preberete, si jo zapišite ali narišite. V besedilu novo podčrtajte ali poudarite. Še bolje se boste učile, če si boste ponazorile učno snov. Tako si jo boste hitro zapomnile – veliko lažje, kot če bi jo le brale.

Kako narediti miselni vzorec? Miselni vzorci so zagotovo eden najbolj zabavnih načinov učenja. Prednosti uporabe le-teh pa so: vse informacije so zbrane na eni strani, misli in dejstva prikažete vizualno, zato si jih bolje zapomnite in z lahkoto predstavljate. “Ker se naučite brati in poslušati najpomembnejše zamisli,

znate ločiti, kaj je bolj in kaj manj pomembno. Zato znate pisati zgoščeno poročilo in hitro razberete pomen snovi. Dopuščajo, da od ene skupine zamisli preskakujete na drugo in opazujete medsebojno povezanost. 1. Na sredino lista narišite sliko ali simbol oziroma napišite geslo, ki ponazarja temo vašega vzorca. 2. Ohranite le ključne besede, vse druge pa izločite. To je najpomembnejše pravilo! 3. Glavne zamisli, ki so najtesneje povezane s temo, naj izvirajo iz sredine. Ponazorite jih s slikami, simboli, ključnimi besedami ali frazami. Uporabljajte barvne flomastre. Za vsako zamisel uporabite le eno ali dve ključni besedi. To je drugo zlato pravilo. 4. Oglejte si vzorec in razmišljajte, katere misli bi kot nove ideje še dodale. Če vam kaj ni povsem jasno, to označite z vprašajem. 5. Vzorec uredite. Morda tako, da bodo sorodne misli skupaj. Njihovo povezanost označite s črtami ali puščicami. 6. Ko bo vzorec končan, ga boste pogosto še enkrat prerisale. Naj vas to ne moti – to bo pripomoglo, da se bo res zasidral v vašem dolgotrajnem spominu. 7. Vzorci naj bodo slikoviti in duhoviti. Uporabite čim več barv, simbolov, slik. Vsaka stran takih zapiskov naj bo drugačna, saj si jih možgani tako lažje zapomnijo. 8. Uporabljajte velike tiskane in odebeljene črke. 9. Ne zapolnite vsega prostora, da boste vzorec pozneje lahko dopolnile. 10. List papirja obrnite vodoravno. Tako pridobite več prostora. 11. Rišite in pišite le na eno stran, in sicer zato, da list lahko nalepite na steno ali da enega ob drugega lahko razvrstite več vzorcev.

21


Ko gre zares Nekaj nasvetov za uspešno reševanje napornih izpitov. Čim bolj se sprostite. Združite kazalec in palec. Sedite naravnost, globoko dihajte, poglejte proti stropu. V mislih si povejte, da zmorete, ter da boste vse naloge odlično opravile. Zaupajte vase in občutite svojo moč! Odpnite si zapestno uro in jo položite na mizo – tako boste lahko pogosto (ne pa neprestano) preverjale čas in ga pametno razporejale. Je kaj hujšega, kot da vam zmanjka časa ravno pri tistih vprašanjih, ki jih najbolj znate? Najprej na hitro preletite cel test. Če je test razdeljen na naloge, ovrednotene s točkami, si glede na vrednost točk posamezne naloge okvirno razdelite čas. Pazite, da ne boste vprašanju, vrednemu najmanj točk, posvetile največ časa! Natančno in zelo previdno preberite vprašanja! Podčrtajte ključna navodila in vse ‘skrite pasti’, npr. nikalnice. Najprej odgovorite na najlažja in najkrajša vprašanja. Tako boste povečale svojo samozavest.

Nenehno se spodbujajte. Pri pisanju sestavkov je najpomembneje natančno določiti, kaj vprašanje zahteva od vas – vzemite si čas za osnutek in popravo pravopisnih napak. Ko se približate zadnji četrtini izpitnega časa, naredite naslednje: tudi če še niste odgovorile na vsa vprašanja, prenehajte pisati. Na vsako preostalo vprašanje odgovorite s kratkim povzetkom. Profesor bo tako videl, da snov ‘poznate’ in bo to nedvomno tudi upošteval. Najbrž boste dobile več točk za dva kratka povzetka odgovorov, ki vključujeta poglavitne točke, kot za en obsežen odgovor. Še enkrat preberite, kar ste napisale, in naredite le nujne popravke. Pisanje pod pritiskom je namreč vedno razlog za napake.

Med predavanji Bodite pripravljene; predhodnje, vsaj okvirno branje o prihajajoči snovi in hiter pregled zapiskov iz prejšnje ure se vam bosta bogato obrestovala, lažje in bolj sproščeno boste sledile predavanju, hitreje boste razbrale ključne informacije. Usedite se v prednje vrste; no, ni nujno, da ravno v prvo vrsto, toda zaradi bližine boste lahko bolj pozorne na predavanje, na taki ‘poziciji’ sta gradivo in govor jasnejša, pa tudi zaspati je težje! Označite si, kje ste izgubile rdečo nit; med zapisovanjem nam pogosto ne uspe zapisati vsega, kar je pomembno, označite si, kje je treba vaše zapiske dopolniti in po uri prosite

za pomoč kakšnega od sošolcev. Predstavljajte si, da predavatelj govori samo vam; to pomaga pri zbranosti. Osredotočite se na vsebino; nekateri profesorji imajo lahko zelo ‘specifičen’ način govora ali vedenja, pogosto se zgodi, da v takih primerih posvetimo več pozornosti osebi, ki govori, namesto temu, kar govori. Uporabljajte preluknjane liste, spnite jih v mapo. Snov doma prepišite, naredite si izpiske ali učne vzorce. Naj učenje postane navada!

Priprava na izpit Zastavite si, kaj bi rade dosegle, nato si naredite učni načrt in se ga dosledno držite. Po učenju se nagradite. Idealno bi bilo, da vsak dan po predavanjih, vsaj za deset minut, na kratko preletite novo snov in ponovite, kar se vam zdi pomembno. Teh deset minut na dan vam bo v zadnjih dneh pred izpitom prihranilo ogromno časa in preprečilo napade panike tik pred izpitom. Če si boste za vsako snov sproti delale kratke izpiske ključnih dejstev, ali pa (še bolje) miselne vzorce in jih vsak teden na kratko ponovile, boste prav presenečene, kako prijetno in sproščeno bo učenje pred samim izpitom. Formule, teorije in definicije pa prepišite na kartončke za osvežitev in jih redno obnavljajte. Zelo pomembno je tudi glasno ponavljanje; dosezite, da jih boste poznale tako dobro, kot njegovo telefonsko številko! S takim načinom si boste ponavljanje snovi razdelile na krajše obvladljive dele, snov boste z lahkoto povezovale med seboj, pa tudi časa za ponavljanje vam ne bo zmanjkalo, kar se skoraj vedno zgodi, če se učimo kampanjsko – zadnji hip. Med učenjem lahko poslušate klasično glasbo, le-ta spodbuja učinkovito pomnjenje; npr. Bach: Brandenburški koncert, Mozart: Mala nočna glasba, Mozart: 40. simfonija, Čajkovski: Marš, Ruski ples, Španski ples.

Nekaj trikov za zmago! Pozanimajte se, kako je videti izpit; priskrbite si vprašanja in naloge s prejšnjih izpitov, za podrobnejše informacije prosite študente, ki so izpit že opravili. Če bi bila profesor ... Kakšna vprašanja bi postavile na izpitu, če bi bile ve profesor? V skupini je moč! Ponavljanje snovi v manjših skupinah je izredno učinkovito, skupaj boste lažje odgovorili na težavna vprašanja, pogovorili se boste lahko o snovi ... Vnaprej napišite nekaj spisov! Če je treba na vprašanja v testu odgovarjati v obliki spisa, lahko doma ‘za vajo’ poskusite odgovoriti na kakšno od vprašanj. Mogoče boste imele srečo in se bo enako vprašanje pojavilo tudi na izpitu. Natančno preverite, kdaj in kje bo izpit. Ne pozabite na zajtrk; naj bo poln ‘dobrih’ ogljikovih hidratov, ki bodo celo jutro sproščali vašo energijo; npr. polnozrnata žemlja z marmelado, misliji z jogurtom in banano ... Na izpit pridite dovolj zgodaj! Nemir in živčnost sta koristna, saj zagotavljata, da boste izpit opravile na najboljši možni način!

22


Telesna dejavnost in šolar

Zadostna telesna dejavnost je varovalni dejavnik zdravja, saj vpliva tako na telesno kot duševno zdravje in kakovost življenja. Različne raziskave so pokazale, da varuje pred večino kroničnih nenalezljivih bolezni, krepi kosti in mišice, vzdržuje psihofizične in funkcionalne sposobnosti telesa, pripomore k zmanjšanju stresa in depresije ter pomaga pri povečevanju samozavesti. Pri otrocih in mladostnikih telesna dejavnost pozitivno vpliva tudi na njihove kognitivne sposobnosti (otroci imajo boljše spominske funkcije in koncentracijo) ter na uspeh pri šolskem delu. V kombinaciji z ustrezno prehrano pa varuje tudi pred čezmerno telesno težo in debelostjo.

Vsaj ura telesne dejavnosti na dan Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) za otroke in mladostnike priporoča vsaj eno uro zmerne telesne dejavnosti na dan. Vsaj dvakrat na teden naj se izvajajo vaje za mišično moč, gibljivost ter za krepitev kosti. Novejše študije pa za preventivo pred srčno-žilnimi boleznimi pri

mladostnikih priporočajo za okoli 30 minut daljšo zmerno telesno dejavnost na dan, kot jo priporoča SZO.

Telesna dejavnost otrok in mladostnikov v Sloveniji Raziskava Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju - HBSC Slovenija 2006 je pokazala, da priporočilom o 60-minutni zmerni do intenzivni telesni dejavnosti vsaj pet ali vse dni v tednu sledi slabih 40% slovenskih otrok in mladostnikov, starih 11, 13 in 15 let. V primerjavi z letom 2002, ko je tem priporočilom sledilo skoraj 45% otrok in mladostnikov, tako leta 2006 beležimo upad telesne dejavnosti. Podobno kot v drugih državah so tudi v Sloveniji fantje bolj telesno dejavni kot dekleta ter 11-letniki bolj kot 15-letniki. Tako je bilo leta 2006 skoraj 46% fantov ter le tretjina deklet v povprečju aktivnih 60 minut na dan pet ali več dni v tednu. Če pogledamo po starosti, je bilo 60 minut na dan pet ali več dni v tednu aktivnih polovica 11-letnikov, nekaj več kot tretjina 13-letnikov in manj kot tretjina 15-letnikov. Podatki glede rekreacije v prostem času pri otrocih in mladostnikih, starih 11, 13 in 15 let, kažejo, da se fantje v prostem času pogosteje rekreirajo kot dekleta. Med tistimi, ki se redno rekreirajo, je več otrok iz visokega socialno-ekonomskega razreda. Med otroci in mladostniki, ki se v prostem času ne rekreirajo, pa jih je največ iz nizkega socialno-ekonomskega razreda. Raziskava Slovensko javno mnenje 2006 je pokazala, da je v prostem času vsak dan športno dejavnih 85% fantov ter 65% deklet, starih med 15 do 18 let. Redna športna dejavnost fantov se s starostjo zmanjšuje, toda kljub temu je pri osemnajstih letih tri četrtine fantov redno aktivnih. Pri dekletih se redna športna dejavnost nekoliko zniža v prvem in četrtem letniku srednje šole, kar je verjetno povezano s prehodom v novo šolsko okolje ter z zahtevnostjo konca srednje šole.

Zakaj telesna dejavnost upada? Raziskave kažejo, da s starostjo redna dnevna telesna dejavnost otrok in mladostnikov upada. Hkrati pa se povečujejo vedenja sedečega življenjskega sloga. Otroci, stari okoli 11 let, med šolskim tednom presedijo v šoli in za šolsko delo doma skupaj v povprečju že okoli 9 ur. V raziskavi Inštituta za varovanje zdravja so dijaki med ovira-

23


mi za gibanje najpogosteje omenjali prav pomanjkanje časa zaradi šole in priprav na šolo. Poleg tega pa mladi tudi svoj prosti čas pogosto preživijo pred računalnikom. Kar 86% otrok in mladostnikov med tednom preživi v prostem času pasivno pred računalnikom oziroma televizijskim sprejemnikom več kot pol ure dnevno. Eden od vzrokov, da telesna dejavnost med otroci in mladostniki upada, pa je morda tudi v tem, da so zabava, razvedrilo in sprostitev vse redkeje razlog za telesno dejavnost; med razlogi za telesno dejavnost namreč mladi najpogosteje navajajo predvsem telesni videz in kondicijo. Po drugi strani pa prav zaradi tega, ker učinki telesne dejavnosti niso vidni takoj, temveč šele čez čas, pogosto tudi obupajo in telesno vadbo opustijo. Mlade obremenjuje tudi visoka cena trendovske športne opreme; nezmožnost nakupa tovrstne opreme (npr. smučarske) jih lahko odvrne od telesne dejavnosti, saj ne želijo biti »slabše« opremljeni kot so vrstniki.

Družina in šola imata velik vpliv na telesno dejavnost otrok in mladostnikov Na telesno dejavnost otrok in mladostnikov ima velik vpliv družina, saj so šolarji najpogosteje samostojno telesno dejavni prav v njenem okviru. Še posebej pomembno vlogo

pri spodbujanju telesne dejavnosti pri otrocih imajo očetje. Ob začetku šolskega pouka, ko se podaljša čas sedenja, je zato pomembna starševska spodbuda otrokom, naj med delom za šolo sedenje čim večkrat prekinejo - najbolje vsakih 30 minut - ter se razgibajo. Prav tako je pomembno, da jih h gibanju spodbujajo tudi v prostem času ter hkrati zmanjšujejo čas, ki ga otroci pasivno presedijo pred računalnikom ali televizijo. Za skupno telesno dejavnost staršev in otrok je vrsto priložnosti, tako lahko skupaj peljejo na sprehod kužka, kolesarijo, tečejo, plavajo, zaplešejo ob glasbi radijskega sprejemnika, organizirajo družabne igre z žogo itn. Poleg družine lahko tudi šola pomembno vpliva na spodbujanje telesne dejavnosti, saj v tem okolju otroci in mladostniki preživijo velik del dneva. V nekaterih državah, med njimi je tudi Slovenija, gredo pobude v smer vključevanja vsebin telesne dejavnosti v šolski kurikul. V Združenih državah Amerike pa so celo razvili program, ki združuje gibanje in učenje posameznih vsebin matematike, materinega jezika, naravoslovja. Tako se otroci s pomočjo gibanja učijo seštevati, odštevati, deliti, množiti, spoznavajo značilnosti planetov, kroženje vode, besedil pesmi itn. Vir: IVZ

24


Zaplavajmo z Narfom Vse, česar se učimo, se učimo po korakih. Na začetku smo negotovi, velikokrat nas je strah, želimo si, da bi lahko kakšno stopnjo kar preskočili. Osvajanje novih znanj spremljajo vzponi, padci, jeza in veselje. Ko pa določeno znanje osvojimo, začnemo v njem uživati. Prav tako je tudi pri plavanju. Če želimo sproščeno početi vodne vragolije, lahkotno drseti skozi vodno gladino, premagovati daljše razdalje, moramo prej prehoditi kar nekaj korakov. Pomembno je, da otrok prvi korak k plavanju, stori skupaj s svojimi starši. Nič zato, če se sprva pojavijo težave: strah, napetost, odklanjanje stika z vodo. Brez nepotrebnega hitenja, z veliko potrpežljivosti in zaupanjem, jih zagotovo odpravite. Otrok bo tako sčasoma občutil domačnost in varnost, ter začel v vodi uživati. Nekaj nasvetov za starše: • vodo poskušajte otroku približati kot nekaj prijetnega in igrivega, • v vodi ga ne pustite samega, dokler se ne počuti varnega, • z malčkom se škropite, polivajte, potapljajte, • če mu ugaja, naj vam počiva na rokah, leže na hrbtu. Vaše ravnanje naj bo kar se da sproščeno, saj se bo le tako otrok v vodi počutil dovolj varno. Praviloma od tu dalje vlogo staršev-učiteljev prevzamejo učitelji plavanja. Kdaj začeti? Primerna starost za vpis v plavalno šolo je pet let, pogojno tudi štiri. Podatki kažejo, da je za kakovosten napredek v plavalnem znaju ključna vztrajnost utrjevanja pravilne izvedbe osnovnih korakov. Pri tem ni pomembna le količina ponovitev, temveč tudi življenjsko obdobje, v katerem posameznik utrjuje znanja. Izkušnje kažejo, da je optimalno obdobje učenja plavalnih tehnik med 6. in 9. letom starosti. Narfova šola plavanja Plavalni program Narf je nastal kot vzporednica tekmovalnemu športu. Gre za približevanje plavanja vsakemu posamezniku v smislu, da je šport vrednota, ki človeka bogati in mu pomaga k vztrajnosti in samodisciplini. Narfov plavalni program je prilagojen tako, da lahko vključuje otroke, mladostnike in odrasle na zelo različnih stopnjah plavalnega predznanja. Šola ima stalno ekipo plavalnih učiteljev, ki so skrbno izrani in dodatno šolani. Praviloma so vsi nekdanji trenirani plavalci. Vadba obsega eno do dve uri tedensko skozi celotno šolsko leto. Otroci se učijo štiri plavalne tehnike (prsno, kravl, hrbtno in delfin). Začetni zamahi Najmlajši otroci s svojim plavalnim učiteljem postopoma spoznavajo plavanje v skupini, ki šteje na začetku največ pet otrok. Na tej ravni vključuje učenje veliko didaktičnih iger s ciljem, da postanejo v vodi sproščeni. Plavalni učitelji najprej odpravljajo morebitni strah pred vodo in pridobivajo zaupanje vsakega otroka posebej. Šele potem začnejo graditi pravilne zasnove za tehniko, najprej z lahkotnim ritmičnim izdihovanjem v vodo, sledi osnovni položaj na trebuhu in na hrbtu, z glavo v vodi in rokami, stegnjenimi naprej. Za tem pridejo na vrsto pravilni in učinkoviti udarci nog za prsno, hrbtno tehniko in tehniko kravl.

oglasno sporočilo

Plavanje za vsakogar V program se vključuje različne skupine otrok od četrtega leta dalje, ki si željo plavati, motorično nadarjene, astmatike in otroke, ki imajo težave s telesno držo, težo in podobno. Pridobljeno znanje omogoča nadarjenim otrokom prehod v tekmovalne klube do 10. leta starosti, če tako želijo. Lahko pa svojo plavalno dejavnost nadaljujeo v Narfu do konca srednje šole ali še naprej.


Otrok in

duševno zdravje Vseživljenjsko učenje odnosov do sebe in drugih Kakor je človek enkratno, samosvoje in samotno, tako je tudi odnosno bitje. Potreba po pripadanju in potreba po samoti sta komplementarni in uspešnost njunega zadovoljevanja je ključna za dobro počutje in zadovoljstvo. Človek se odnosov uči že od rojstva, v začetku šolanja pa je v ospredju predvsem učenje sodelovanja z drugimi ter vodenja in sledenja.

Najprej imeti rad sebe

(HBSC 2006) so slovenska dekleta manj zadovoljna s svojim življenjem kot slovenski fantje (22% 15-letnic in 13% 15-letnikov pravi, da niso zadovoljni s svojim življenjem). Glede na evropske vrstnike pa so glede tega nekje v sredini. A glede telesne samopodobe se slovenski šolarji uvrščajo v sam vrh: kar 34% 11- letnikov meni, da so predebeli, kar je najvišji odstotek med 41 sodelujočimi državami. S svojo težo in menijo ni zadovoljna približno polovica 13- in 15-letnic; menijo, da so predebele. To jih uvršča na 3. mesto v Evropi.

Odnos do sebe vključuje sprejemanje sebe takšnega, kot si, zadovoljstvo s sabo, stik s svojimi čustvi, mislimi, notranjim dogajanjem ... Nekateri ga opredeljujejo kot osebnostno lastnost, ki jo sestavljajo pozitivna in negativna stališča do samega sebe, prepričanja v svoje sposobnosti, vrednost in pomembnost in jo imenujemo tudi samospoštovanje. Odnos do sebe in oblikovanje lastne identitete se razvijata od rojstva dalje, še posebej intenzivno v obdobju mladostništva. Identiteta se oblikuje po predhodnem preizkušanju različnih vlog in dejavnosti. To pomeni, da mladostniki preizkušajo različne možnosti, preden se odločijo za eno. Odnos do sebe se razvija tudi s čustvenim razvojem. Šolarji gredo skozi različne faze: od tega, da so usmerjeni predvsem nase, da je čustveno odzivanje zelo intenzivno in nekontrolirano, do tega, da so sposobni zavzeti perspektivo drugega ter razumeti in sklepati o čustvih in čustvenih reakcijah drugega.

Starši prvi učitelji odnosov

Dekleta manj zadovoljna s sabo kot fantje

V obdobju osamosvajanja so povsem normalni občasni konflikti med mladostnikom in starši, predvsem zaradi različnega razumevanja smiselnosti in meja starševske avtoritete pri poseganju v mladostnikovo življenje. Vendar pa to ne pomeni,

Odnos do sebe se kaže tudi v zadovoljstvu s svojim življenjem, s svojim videzom in telesno težo. Po podatkih raziskave Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju 2006

Odnos s starši je zelo pomemben in vpliva na življenje otrok na dva načina: z odnosom, ki ga imajo starši oz. zakonca med sabo in posledično do otrok, in odnosom, ki ga imajo starši do drugih ljudi in do svojih dejavnosti. Starši so za otroka glavni referenčni model, po katerem se otroci v največji meri zgledujejo. Tudi v obdobju mladostništva, ko postajajo vse bolj pomembni vrstniki, imajo starši še vedno pomemben vpliv na področjih, kot so izbira šole oz. poklicne poti, izbira interesnih dejavnosti v šoli, način porabe denarja itd. Pomembno se je zavedati, da tako starši kot otroci vplivajo na kakovost odnosov in lahko oboji prispevajo k njihovi spremembi in izboljšanju. Skrb staršev je, da ostanejo v stiku s svojim otrokom, ne glede na težave ali morebitne konflikte.

Mladostniki kljub konfliktom »računajo« na svoje starše

26


da mladostniki zavračajo svoje starše; ravno nasprotno, od njih si še vedno želijo nasvete, zaščito in pomoč. V zadnjih letih je opaziti vzpostavljanje novih družinskih potekov, ki ne vsebujejo več močnih generacijskih konfliktov, ampak so bolj prisotni priznavanje različnosti, vzpostavljanje kompromisov, pogajanje in odgovornost za drugega. Vse to krepi instanco družine in lahko pomeni močan varovalni dejavnik, lahko pa vodi tudi v samozadostnost in zapiranje pred okolico. Odgovori na vprašanje, ali otroci in mladi lahko govorijo s svojimi starši o stvareh, ki jih res zanimajo, kažejo, da v slovenskih družinah to ni problem, saj nas uvrščajo v sam vrh evropskih držav. Večina vprašanih 11-, 13- in 15-letnikov namreč zelo lahko ali lahko govori o stvareh, ki so zanje pomembne (okoli 90% z mamo in okoli 80% z očetom) (HBSC 2006).

Vključevanje v vrstniške skupine pomemben del odraščanja V obdobju poznega otroštva in zgodnjega mladostništva postajajo vse bolj pomembni vrstniški odnosi. Posameznik se vse bolj ločuje od družine in se vključuje v skupine vrstnikov. Otroci oblikujejo vrstniške skupine načrtno in vedno bolj na osnovi osebnostnih oz. psiholoških kriterijev, skupnih namer in ciljev. Položaj in priljubljenost v skupini ocenjujejo na podlagi neposrednega primerjanja z drugimi. Za vrstniške skupine so značilni sodelovanje in močna želja po socialni udeležbi ter vztrajni poskusi, da bi otrok aktivno prevzel nadzor nad svojim življenjem v socialnih skupinah. To jih včasih vodi tudi v kršenje pravil. Vrstniška skupina mladostniku postane referenčna, zato se podreja njenim stališčem, pravilom in normam vedenja. Izkušnje pripadnosti vrstniški skupini in potrjevanje posameznika v njej predstavljajo osnovo za subjektivno zadovoljstvo z življenjem. Odnosi z vrstniki v tem obdobju postanejo vzajemni, čustveno intenzivni, stabilni in psihološko intimni. Niso omejeni na soseščino, pripadnost šolskemu razredu ali

interesni dejavnosti, kot se to dogaja v otroštvu. Vrstniki lahko za mladostnike predstavljajo tudi neugoden razvojni kontekst (norčevanje, zavračanje). Komulacija takih izkušenj lahko vodi do povečane anksioznosti, izogibanja vrstnikom, socialne pasivnosti in nizke socialne kompetence v vrstniških odnosih. Kakovost vrstniških, zlasti prijateljskih odnosov v mladostništvu, predstavlja tudi najboljši napovednik posameznikovega prilagajanja v odraslosti. V mladostništvu posamezniki prvič doživijo in izražajo tudi močna pozitivna čustva do vrstnikov (navadno) nasprotnega spola. Vendar so te izkušnje pod močnim vplivom usmerjanja pozornosti nase, preokupacije z zunanjim videzom in tem, kako mladostnika zaznava drugi.

Slovenski mladostniki imajo v primerjavi z drugimi manj dobrih prijateljev Slovenski otroci in mladostniki so se uvrstili na rep držav glede števila prijateljstev. Tako ima tri ali več prijateljev 77% 11-letnikov (v Angliji, ki je na prvem mestu, je ta delež približno 91-odstoten), 69% 13-letnikov (na Norveškem, ki je na prvem mestu, je ta delež 93-odstoten) in 70% 15-letnikov (na Norveškem, ki je na prvem mestu, je ta delež 93-odstoten). Ravno tako smo na repu držav po številu večerov, ki jih mladi preživijo zunaj s prijatelji. Po drugi strani pa je zanimivo, da približno 75% vprašanih slovenskih 11-, 13- in 15-letnikov ocenjuje, da so njihovi sošolci prijazni in pripravljeni pomagati (HBSC 2006). Harmonični odnosi - harmonično življenje Odnose stalno vzpostavljamo in se jih stalno učimo, ne glede na to, koliko smo stari. Osnova vsakega odnosa sta iskrena komunikacija in izražanje svojih mislih, čustev in doživljanja. Če bomo otroke in mlade naučili vsega tega, bo to bistveno vplivalo na njihovo fizično, duševno in socialno zdravje ter kakovost življenja. Harmonični odnosi vodijo v harmonično življenje in posamezniku omogočajo zdravje, srečo in zadovoljstvo.

27


Mladi

in spolnost Mladi v spolnost vstopajo vse mlajši Raziskava iz leta 2004 med slovenskimi srednješolci je pokazala, da je imela spolne odnose že skoraj četrtina dijakov prvega letnika ter dobra polovica dijakov tretjega letnika. Med spoloma ni bistvenih razlik. Srednja starost ob prvem spolnem odnosu se je v primerjavi z letom 1996 znižala z 18,5 na 17 let. Skoraj enak delež spolno aktivnih 15-letnikov je pokazala tudi raziskava Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju (HBSC) iz leta 2006. »Obe raziskavi sta pokazali, da se je znižal delež mladostnikov, ki ne uporabljajo kontracepcije, in da je zrasla raba zanesljive kontracepcije. Kondom ob prvem spolnem odnosu uporabi okoli tri četrtine mladostnikov, slabša pa je uporaba kondoma oziroma dvojne zaščite ob zadnjem spolnem odnosu. Najbolj se je povečala uporaba kontracepcijskih tablet, kar potrjujejo tudi nacionalni podatki o uporabi hormonske kontracepcije (2005-2007), ki kažejo, da to obliko zaščite v povprečju uporablja približno vsaka tretja spolno aktivna mladostnica,« je pojasnila asist. Evita Leskovšek z Inštituta za varovanje zdravja (IVZ).Hkrati v Sloveniji opažamo, da število nosečnic med mladostnicami upada.

Mlade spodbujajmo k odgovorni spolnosti in uporabi kondoma Toda medtem ko kontracepcijske tablete ščitijo pred nenačrtovano nosečnostjo, ne predstavljajo zaščite pred spolno prenosljivimi okužbami. »Poleg ,klasične’ uporabe kontracepcije želimo spodbuditi tudi t. i. dvojno metodo - dvojno zaščito, to je hkratno uporabo kondoma in druge zanesljive kontracepcije ali pravilno in predvsem dosledno uporabo kondoma. Mlade je treba spodbujati k odgovorni spolnosti in razmisleku o odlogu prvega spolnega odnosa,« še poudarja Evita Leskovšek z IVZ. Pred prvim spolnim odnosom si mladi želijo več informacij Po podatkih prve nacionalne raziskaveraziskave spolnega ve-

denja Slovencev Življenjski slog, stališča, zdravje in spolnost iz leta 2000 so moški in ženske z zgodnjimi spolnimi odnosi poročali o številnejših spolnih partnerjih, torej o bolj tveganem spolnem vedenju tudi kasneje v življenju. »Poleg tega so v primerjavi s tistimi, ki so imeli prvi spolni odnos po dopolnjenem 16. letu starosti, moški z zgodnjim prvim spolnim odnosom poročali o pogostejših spolno prenosljivih okužbah in so pri prvem spolnem odnosu redkeje uporabili kondom. Ženske z zgodnjimi spolnimi odnosi pa so pogosteje poročale o najstniških nosečnostih. 16 odstotkov moških in kar polovica žensk, ki so imeli prvi heteroseksualni spolni odnos pred 16. letom starosti, je menilo, da je bilo to prezgodaj. Da bi takrat, ko so imeli prvi spolni odnos, morali vedeti več, pa je izjavilo približno tri četrtine moških in žensk,« je povedala dr. Irena Klavs z IVZ. Dodala je, da je med slednjimi večina dejala, da bi o spolnosti najraje izvedeli več od staršev. Spolna vzgoja v šoli pa je bila na drugem mestu med najbolj zaželenimi viri informacij o spolnosti za ženske in na tretjem za moške. Da so mladi premalo informirani o spolnosti in spolno prenosljivih okužbah, je izpostavil tudi državni sekretar na ministrstvu za zdravje dr. Ivan Eržen: »Mladi, čeprav pomaga internet, ne dobijo ustreznih informacij. Zavedati se je treba, da spolnost ni le nekakšen biološki akt, ampak gre za odnos - to je odgovorna spolnost.«

Spolna vzgoja bi morali biti del šolskega programa »Država bi morala oblikovali spolno politiko, del katere bi bila tudi spolna vzgoja, ki je pomembna in se dotika tudi šolskega sektorja,« se je strinjal minister za šolstvo in šport dr. Igor Lukšič. Predlagal je, da bi v srednji šoli dijaki podpisovali kodeks, ki bi jih zavezal k odgovorni spolnosti, in dodal, da je treba glede vzgoje za zdravo spolnost opraviti še veliko dela. Na Gorenjskem izvajo več preventivnih programov za mlade Primer dobre prakse je predstavila Alenka Hafner z Zavoda za zdravstveno varstvo Kranj (ZZV): »V sodelovanju z IVZ smo na ZZV Kranj na Gorenjskem oblikovali multidisciplinarno skupino strokovnjakov, ki je pripravila gradiva za izvajanje vzgoje za zdravo spolnost najprej za učence zadnjih razredov osnovne šole, nato pa tudi za srednješolce.« Dodala je, da je skupina na osnovi raziskave pripravila program, ki se že izvaja. Bil je tudi že ocenjen in je ob podpori ministrstva za zdravja ter ministrstva za šolstvo in šport pripravljen, da se ga začne uporabljati na nacionalni ravni. Vir: IVZ

28


skrbimo za zdravje

Ker se se ccenite Ker enite Polno sreč srečno Polno no življenje življenje krepi krepi srce. srce. Ohranimo svoje Ohranimo svoje zdravje zdravje jemanjem folne zz jemanjem folne kisline, kisline, jo najdem najdemoo vv sadju, kiki jo sadju, zelenjavi zelenjavi in pomarančn pomarančnem in em soku. soku. 29


Atopični dermatitis Atopični dermatitis pogosteje imenujemo tudi ekcem, ter je kronično vnetje gornjega epitelija kože alergijskega porekla. Povzroča suho, srbečo in razdraženo kožo, ki zahteva vsakodnevno nego. Atopični dermatitis se največkrat pojavi že pri dojenčkih oz. najkasneje do petega leta otrokove starosti. Najpogosteje se pojavi kot srbeč izpuščaj na licih, kasneje prizadene pregibe rok, nog in v generalizirani fazi tudi trup otroka. Atopični dermatitis ni nalezljivo stanje, zato je skrb za okužbo povsem odveč. Pojavlja se predvsem v družinah z zgodovino bolezni in je posledica alergij podobno kot astma in seneni nahod. Atopični dermatitis imenujemo tudi ekcem, dermatitis ali atopijski ekcem.

Vzroki Vzroki za nastanek atopičnega dermatitisa niso povsem jasni. Raziskovalci menijo, da gre za skupek medsebojnih vplivov več dejavnikov – podedovani geni, življenjsko okolje in razčlenitve oddaljenih plasti kože, ki povzročajo motnje imunskega sistema. Moteno delovanje imunskega sistema povzroča povečano izločanje IgE – protiteles, povzročitelji alergijske reakcije pa so najverjetneje različni alergeni kot so živila, živalska dlaka, šamponi ali mila za umivanje, cvetni prah ali pršice. Zanemariti ne smemo posameznikovega psihofizičnega stanja saj stres in strah pospešujeta izločanje histamina (biogeni amin - znan tudi kot vnetni hormon), ki vnetje in srbenje še poslabšuje, hkrati pa oslabi kožno obrambo pred bakterijami, virusi in glivicami.

• Socialni status. Pogosteje se pojavi pri otrocih premožnejših staršev. • Velikost družine. Pogosteje se pojavi v manjših družinah.

Simptomi Najpogostejši simptomi so kožni izpuščaji, srbenje in/ ali družinska anamneza in anamneza bližnjih sorodnikov. V otroštvu in v šolski starosti se atopični dermatitis pojavi predvsem na licih in na koži v sklepnih pregibih velikih sklepov, kot so komolci, kolena, zapestja in gležnji, lahko pa tudi na vratu in tilniku. Ob kožnih rdečinah se pojavijo majhne na otip hrapave izbokline (bunčice). Otroke moti predvsem močno srbenje, zato si kožo ponekod popolnoma spraskajo. Posledica so okužbe in vlažna vnetja, obložena s krastami. Na sklepnih pregibih je koža večinoma zadebeljena in kaže grobe kožne gube. Pri nekaterih se s

Dejavniki tveganja Dejavnike tveganja povečajo naslednja stanja: • Družinska anamneza. Zgodovina družinskih alergij (astma, seneni nahod in atopični dermatitis) prehaja v presežek tendence za vnetje kože, dihalnih poti in pljuč tudi pri otrocih in je še vedno najpogostejši dejavnik tveganja. Če se je eden izmed staršev soočal z atopičnim dermatitisom ali drugim alergijskim stanjem, pri njunem otroku obstaja veliko večja verjetnost za razvoj ekcema. Pri nekaterih se s časoma preseli is kože na dihalne poti in se namesto njega razvijeta seneni nahod ali astma. • Flutacija oz. preseljevanje. Življenje v urbanem, bolj onesnaženem okolju, povečuje tveganja. Pri otroku, ki je del otroštva preživel na vasi in se nato z družino preseli v urbano bolj onesnaženo okolje, obstaja dvakrat večja verjetnost za razvoj atopičnega dermatitisa. Raziskave v obratni smeri te tendence niso zaznale. • Starost. Pred dopolnjenim prvim letom starosti se pojavi pri 65% alergičnih otrok, pri 90% se razvije pred dopolnjenim petim letom starosti. • Spol. Pri deklicah je kožna alergija nekoliko pogostejša kot pri dečkih.

30


časoma preseli is kože na dihalne poti in se namesto njega razvijeta seneni nahod in astma.

Zdravljenje Številne raziskave kažejo, da se atopični dermatitis razvije pri dojenčkih in malih otrocih, ter ponavadi čez čas (v roku dveh let) spontano izgine. Približno pri polovici ljudi, ki se jim v otroštvu razvije dermatitis, stanje ostane kronično vseživljenjsko, ki pa je s starostjo vse manj izrazito. S Patch-testom ali s testiranjem na alergije (obližem so dodani alergeni) se poskuša ugotoviti in izolirati snov na katero reagira koža. Test je uspešen samo v primerih kontaktnega alergijskega dermatitisa (druga najpogostejša oblika ekcema). Na žalost atopičnega dermatitisa še ni mogoče pozdraviti in se v večini primerov nadzoruje z ustreznim zdravljenjem, ki pa je osredotočeno na lajšanje posledic in ne na odstranitev povzročitelja. Cilj zdravljenja je usmerjen na hidratiziranje – vlaženje kože, ki zmanjšuje vnetje, znižuje tveganje za okužbe in ublaži srbečico, ter izpuščaje. Znake in simptome se lahko zdravi na naslednji način: • Z emolienti in okluzivi, ki pomagata razbremeniti suho kožo • S hladilnimi obkladki direktno na kožo, ki pomagajo preprečevati srbenje • Kortikosteroidi pomagajo zmanjševati vnetja • Antibiotiki za zdravljenje bakterijskih okužb

• Sedativi, antihistaminiki za pomoč pri spanju • Fototerapija Učinkovito zdravljenje pogosto zahteva večplastni načrt zdravljenja, ki vključuje farmakološka sredstva, pravilno nego kože in izogibanje stresu, ki ponavadi obvladuje mehanizme. Pri tem je potrebno poudariti, da pravilen načrt zdravljenja pomaga boljšemu počutju bolnika, pomembno pa je, da ne poslabša simptome atopičnega dermatitisa.

Najpogostejši alergeni Pri dojenčkih doječih mater je pri preprečevanju možnosti nastanka atopičnega dermatitisa v prvi vrsti izjemnega pomena prehrana matere. Alergena snov se skozi prebavil sintetizira v materin organizem in se kot dodatna snov izloča tudi pri nastanku – laktaciji materinega mleka. Možni povzročitelji pri majhnih otrocih in dojenčkih so pršice, pelod, plesni, živalska dlaka in volnena oblačila, najpogostnejše alergene pa vsebuje hrana, denimo kravje mleko in mlečni izdelki, kokošja jajca, ribe, orehi, arašidi, soja, stročnice, svež kvas, svinjsko meso, zelena, začimbe, citrusi, pšenica in izdelki iz pšenične moke, čokolada, jagode, paradižnik, špinača, kislo zelje, nova nepreverjena uvožena živila... Rainer Jure

31


Koliko so stari

naši organi?

Fizična starost posameznika se prične seštevati z njegovim rojstnim dnem in tu lahko goljufajo le številne ostarele zvezde iz sveta zabave in zvezdništva. Biološko starost organizma pa se žal ne da pretentati (pustimo lepotne operacije ob strani) in je odvisna od genskega zapisa posameznika, njegovih zdravih ali manj zdravih življenjskih navad, okoljskih, ter zunanjih dejavnikov, splošnega zdravja… Kot veste se v organizmu odvijajo številni biološko- kemični procesi obnavljanja in ohranjanja organizma, mitoz in apoptoz celic… Ste se spraševali kateri organi so tu uspešnejši in se obnavljajo hitreje, ter kateri se z nami fizično starajo že od našega rojstva?

se roženica zaradi gladke površine obnovi zelo hitro (24 ur). Očesna leča s časom izgublja na elastičnosti, kar opazimo z našim staranjem. Za branje moramo vse pogosteje uporabiti očala.

Verjeli ali ne nekateri deli našega telesa so stari zgolj nekaj dni, ali mesecev. Razlog tiči v regeneraciji naših organov.

Črevesje je prekrito s celicami, ki jih poznamo pod imenom črevesne resice, ki omogoča popolno absorbiranje nutrientov preko črevesne sluznice. Resice se, zaradi kontinuiranega izpostavljanja kemikalijam, obnavljajo vsake dva do tri dni.

Jetra, starost 4 mesece. So organ znan po neverjetni zmožnosti obnove in rasti. Seveda se gre »zahvaliti« bogatim zalogam krvi, kar pomeni, da jetra neprestano obnavljajo svojo glavno presnovno funkcijo detoksikacijo organizma. Ljudem, ki so jim operativno odstranili 70% jeter, se 90% tega organa regenerira v samo dveh mesecih.

Srce, starost dvajset let Še do nedavnega se je verjelo, da se srčne celice ne obnavljajo. Nove raziskave so kljub vsemu dokazale, da se srce bogato z matičnimi celicami nenehno pomlajuje. Če vzamemo povprečno življenjsko starost 80 let, se v tem času srčne celice obnovijo tri do štirikrat.

Črevesje, starost dva do tri dni

Možgani, starost enaka dejanski starosti Večina prirojenih celic, ki trajajo vse življenje se nahaja v možganih. Rodimo se z vsemi možganskimi celicami, ki jih je pri človeku okoli 100 milijard (celotno človeško telo sestavlja približno 100 bilijonov celic), večino celic pa se s starostjo ne regenerira. Možgani izgubljajo celice, kar je glavi vzrok za pojav demence in prav zaradi tega so poškodbe glave tako življenjsko nevarne. Obstajata pa dva področja možganov, ki se kljub vsemu regenerirata: olfaktorni bulbus, ki opravlja z našim vonjem in okusom, ter hipokampus, ki je zadolžen za učenje. Rainer Jure

Lasje, starost tri do šest let Starost las je odvisna od njene dolžine, v povprečju lasje zrastejo centimeter v enem mesecu. Ženski lasje trajajo šest let, moški največ tri. Obrvi in trepalnice se obnavljajo vsakih šest do osem tednov, puljenje obrvi moti ciklus njihovega obnavljanja in preprečuje njihovo rast.

Nohti, starost šest do deset mesecev Nohti na rokah v povprečju zrastejo 3,4mm mesečno oz. dvakrat hitreje kot nožni. Noht prstov na nogah preraste v desetih mesecih, na prstih rok v šestih mesecih. Razlog temu je, da imajo prsti na rokah večjo zalogo in boljšo cirkulacijo krvi.

Oči, starost enaka dejanski starosti Eden redkih organov, ki se sploh ne obnavlja so oči! Obnavlja se samo očesna roženica. V primeru, da se poškoduje

32


Avtizem Motnja avtističnega spektra (avtizem) je globalna motnja, ki se v večini primerov prične v prvih treh letih življenja, zajame skoraj vse psihične funkcije in traja celo življenje.

Osnovni simptomi motnje avtističnega spektra so pomanjkanje emocionalnih odgovorov do ljudi in reči, pomanjkanje verbalne in gestikularne komunikacije, še posebej motnja v govornem razvoju, nenavadnem obnašanju in stereotipov. Motnja se manifestira v zgodnjem otroštvu in ni ozdravljiva. Avtizem je v prvi vrsti razvojna motnja, vendar se njegova prisotnost menja odvisno od starosti in življenjskih izkušenj. Ocenjuje se, da samo v EU za eno od motenj avtističnega spektra trpi okoli milijon prebivalcev, razmerje 1:375. Prevalenca je pri fantih štirikrat večja. Motnja je prisotna na vseh nivojih inteligenčnega kvocienta, vendar v 70-80% primerov funkcionira na bistveno nižjem intelektualnem in adaptivnem nivoju. Pri vsaki tretji avtistični osebi se pojavijo epileptični napadi.

Simptomi Pri vseh primerih so prisotna tri področja simptomov: 1. Motnja v razvoju socialnih kontaktov in interakcije Motnje na socialnem področju se pojavljajo na različne načine. Za nekatere ljudi je značilna socialna osamitev, za druge pasivnost v socialni interakciji, s slabim ali prikritim interesom za druge osebe. V nasprotju s tem, pa pri nekaterih osebah prihaja do posebnega, vsiljivega in enostranskega načina, aktivnega sodelovanja v socialni interakciji. Skupna je omejena sposobnost empatije, čustva kažejo na svoj poseben način.

2. Poškodba verbalne in gestikularne komunikacije Pri nekaterih je govor povsem nerazvit, drugi so zelo redko besedni, vsem pa manjka sposobnost dvosmerne komunikacije in delitve. Stil in vsebina njihovih jezikovnih veščin je posebna, vključujoč z izmišljotinami, reverzijo in eholalijo, ki se manifestira skozi ponavljanje besed in kratkih stavkov npr. na vprašanje: »Se greva igrati?« otrok odgovori: »Se greva igrati?«. Čustvene reakcije na verbalno in gestikularno pozornost so neprimerne. Razvoj govora je lahko pri avtističnih ljudeh prekinjen ali v regresiji. Repertoar izražanja in regulacije čustev je različen, omejen ali pretiran. 3. Ozek interesni repertoar Motena je domišljijska aktivnost, kar zavira in omejuje njihovo sposobnost razumevanja namer in čustev drugih ljudi. V nekaterih primerih se pojavlja pretirana domišljija, vendar se to redko dogaja. Avtistični ljudje imajo omejene sposobnosti anticipiranja tistega, kar se lahko zgodi in obvladovanja preteklih dogodkov. Številni otroci z avtizmom razvijajo specifične interese ali preokupacijo neobičajnih vsebin, na določeno vzpodbudo se pojavlja neobičajna preobčutljivost ali neobčutljivost. Pridružene so nespecifične značilnosti: anksioznost, motnje spanja in hranjenja, gastrointestinalne motnje, silovite napade besa s pogostim avtoagresivnim obnašanjem.

33


Poleg nestanovitnega obnašanja obstaja ogromna raznolikost na nivoju mentalnega funkcioniranja, ki se giba od povprečne in celo nadpovprečne inteligence, do težkih intelektualnih motenj. Pri treh četrtinah primerov avtizma, istočasno obstajajo poškodbe intelektualnih sposobnosti.

Avtizem v odrasli dobi Adolescenca se definira kot doba določene zrelosti, samostojnosti in prevzemanja odgovornosti. Večina avtističnih otrok znake avtizma ohrani tudi v adolescenci. Zaradi razvoja in spremembe klinične slike, z adolescenco prihaja destabilizacija stabilne osebnosti. V številnih primerih se najstniška doba podaljša in se zavleče v pozna dvajseta leta. Po tem obdobju postane večina avtistov pomirjena in uravnotežena, pa čeprav njihove avtistične posebnosti ostanejo. Urejeno okolje in nadaljevanje razvoja omogočajo napredovanje odraslih oseb, tudi tistih pri katerih ta predvidevanja niso bila pričakovana. • V socialnih odnosih praktično ni izboljšanj – nimajo sposobnosti empatije, kar se rezultira s številnimi težavami pri vzpostavitvi prijateljstva, spolnosti in življenju v skupnosti. • Verbalna in destikulativna komunikacija – osnovno razumevanje verbalnega jezika niha od praktičnega nerazumevanja do brezpogojnega razumevanja. Destikulativno komunikacijo pogosto narobe razumejo. • Obnašanje je omejeno, enolično in ponavljajoče – neprimerno obnašanje lahko dominira. Celo kadar je ta tip obnašanja omejen, običajno obstaja ostanek dela takšnega modela obnašanja. Nekateri se lahko še vnaprej razvijajo. • Drugi zaznamki – ljudje, ki so bili dominantno hiperaktivni, lahko postanejo neaktivni in pasivni. Motnja se lahko prepreči s kontinuirano edukacijo in terapijo.

Potrebe odraslih avtistov Zaradi snovanja programov habilitacije, rehabilitacije in izobraževanja je potrebno odraslim določiti katere človeške in posebne potrebe mora zajeti. Mednarodno združenje Autism – Europe je na kongresu v Den Haagu 1992 prinesel Listino o pravicah ljudi z avtizmom. Osnovno načelo je, da morajo imeti ljudje z avtizmom enake pravice in pooblastila kot vsi ostali evropski državljani. Poseben poudarek je na njihovih pravicah in svobodnemu in popolnemu življenju v njihovih mejnih zmožnostih. Potrebe odraslih ljudi z avtizmom so razdeljene v tri skupine: • Osebne potrebe, vključujoči socialne in emocionalne potrebe (skrb zase, zdravje, fizične potrebe, razvoj interesnih dejavnosti - hobijev); • Potreba posameznika znotraj neposrednega okolja – družina in institucije (tolerantnost in sprejemanje drugih, prepoznavanje potreb drugih in sposobnost komunikacije z drugimi, čeprav v omejeni enostavni konteksualni interakciji); • Potrebe posameznika v širši okolici (pogosto zaradi netolerantnega odnosa okolja je potrebno da te osebe razvijejo čim višjo stopnjo samostojnosti, ki jim koristi v novih sredinah);

Za konec Avtizem je prvenstveno razvojna motnja, njegova prezentacija se menja glede na starost in življenjske izkušnje. Osnovni simptomi so pomanjkanje čustvenih čutenj do ostalih oseb, pomanjkanje verbalne in gestikulativne komunikacije.

34


Materino znamenje (nevus)

Materino znamenje (nevus) je majhna, običajno temno pigmentirana rašča iz celic, ki izdelujejo kožno barvilo (melanocitov). Vzroki in pogostost

Vzroki in pogostost

Skoraj vsak človek ima približno 10 materinih znamenj, ki se razvijejo v otroštvu ali puberteti. Melanociti se odzivajo tudi na hormonske spremembe, zato se lahko pojavijo ali spremenijo tudi med nosečnostjo.

Nagnjenost k pojavljanju atipičnih znamenj je dedna. Nekateri ljudje imajo tudi do 100 in več atipičnih znamenj. Pojavijo se lahko kjerkoli po telesu, pogostejši pa so na pokritih delih kože. Osebe z atipičnimi znamenji močno ogroža maligni melanom.

Znaki Mterina znamenja so lahko različno velika, ploska ali dvignjena, gladka ali hrapava. Iz njih lahko rastejo dlake. Običajno so temnorjava ali črna.

Diagnoza Glede na videz in lego so lahko materina znamenja težava ali zgolj lepotna napaka.

Zdravljenje Večina materinih znamenj ni nevarnih in jih ni potrebno odstraniti. Vendar pa se lahko razvijejo v maligni melanom. Vsaka sprememba znamenja (povečanje, potemnitev, vnetje, krvavitev, ranica, srbenje ali bolečina) je lahko opozorilni znak malignega melanoma, zato je potrebno sumljivo znamenje odstraniti in pregledati.

Znaki Atipična znamenja so večja od centimetra v premeru in niso vedno okrogla. So od rumenorjave do temnorjave barve, običajno na rožnati podlagi.

Diagnoza Osebe z atipičnimi znamenji morajo biti pozorne na vsako spremembo, ki lahko kaže na pojav malignega melanoma.

Zdravljenje Vsako leto se priporoča pregled kože pri zdravniku specialistu dermatologu. Ob pojavu kakršnekoli spremembe je potrebno znamenje odstraniti. Nekateri strokovnjaki priporočajo, da naj se osebe z atipičnimi znamenji izogibajo sončenju.

Atipična znamenja (displastični nevusi) Definicija Atipična znamenja so ploske ali dvignjene kožne tvorbe, ki so večje od običajnih znamenj.

35


Nepravilno

delovanje ščitnice Vsaka peta ženska v Sloveniji ima težave s ščitnico. Bodisi le ta prešibko deluje –govorimo o hipotirozi, bodisi je preveč aktivna – hipertiroza. Ščitnica je največja endokrina žleza v telesu, katere naloga je, da izdela dovolj ščitničnih hormonov, ki uravnavajo hitrost presnove v telesu ter energijo za rast in telesno dejavnost. V primeru da naša ščitnica ne deluje kot bi morala, torej da je preveč aktivna ali pa premalo, lahko pride do neprijetnih posledic. Na pravilno delovanje našega telesa imajo velik vpliv hormoni, ki jih izločajo žleze z notranjim izločanjem. Ena pomembnejših žlez je zagotovo ščitnica, ki leži v prednjem delu vratu, tik pod grlom. S hormoni, ki jih izloča, nadzira vse presnovne procese v telesu, zelo pomembno pa je tudi, da se hormoni izločaju v pravilnem razmerju.

Kaj se zgodi, če je ščitnica preveč aktivna? Če ščitnica deluje premočno in proizvede preveč hormonov se vsa presnovna dogajanja pospešijo. Pokažejo se simptomi kot je pospešeno bitje srca, povečan tek – kljub povečanemu teku se pojavi hujšanje, izbuljene oči, preobčutljivost na vročino, preobčutljivost na svetlobo, znojenje, nespečnost, radzdražljivost, tresavica rok. Če motnje ne začnemo zdraviti takoj, se lahko zgodi, da v situacijah kot so operacije, nosečnost in porod, pojavijo zapleti, saj ščitnica nenadoma začne pretirano delovati. K motnji so bolj nagnjene ženske kot moški, bila naj bi tudi dedno pogojena. Motnjo lahko zdravimo na več načinov: s pravilno prehrano, z zdravili, kirurško ali pa z dodajanjem radioaktivnega joda. Znano je, da je jod potreben za normalno delovanje ščitnice. Za mlajše ljudi, ki imajo zelo povečano ščitnico ali pa za tiste, ki so preobčutljivi na zdravila je primerno kirurška odstranitev ščitnice. Poseg je pri bolnikih v 90 odstotkih trajno uspešen. Za omilitev simptomov nekaj

lahko storite tudi sami: omejite uživanje alkohola, kajenje in se izogibajte vsemu kar vsebuje kofein (čaj, kava, kola, jedilna čokolada), kajti vse našteto pospešuje presnovo.

Kaj pa se zgodi, če je premalo aktivna? V tem primeru ščitnica tvori premalo hormonov. Največkrat imajo to motnjo ljudje, ki s prehrano dobijo v organizem premalo joda. Pogosto se zgodi, da pride do motnje tudi po zdravljenju preveč aktivne ščitnice (v primerih kadar zdravijo kirurško ali z dodajanjem joda). Najbolj tipičen simptom premajhne ščitnice je golšavost, ostali zanki so: zabuhel obraz, hrapava koža in suhi lasje, slabo prenašanje mraza, povečan holesterol, povečanje telesna teže, pozabljivost, zelo pogost je sindrom karpalnega kanala (stisnjen živec zaradi zožanega zapestnega kanala), posledično mravljinčenje in bolečine v rokah. Organizem težje spreminja betakaroten v vitamin A, posledica tega pa je oranžno obarvana polt. Motnja se zdravi samo z zdravili, ki pa jih bolnik jemlje vse življenje. Za zdravljenje ponavadi predpišejo ščitnični hormon tiroksin. Pri starejših ljudeh začnejo zdravljenje postopoma z manjšimi odmerki, saj bi večji odmerki povzočili burne stranske učinke.

Priporočljiva hrana Za pravilno delovanje uživajte veliko živil bogatih z vitamini skupine B, to so ribe, polnovredna žita, stročnice in semena. Omejite pa se pri presnem zelju, repi, kolerabi, arašidih in gorčici, saj lahko ovirajo absorbcijo joda. Mojca Kunšič

36


Kaj se resnično nahaja

v naši kozmetiki

Prav nobena skrivnost ni, da so ženske (v zadnjih letih tudi marsikateri moški) za svojo lepoto pripravljene storiti marsikaj. Najbolj razširjena je prav gotovo uporaba različnih kozmetičnih preparatov. Neka angleška raziskava je pokazala, da ženske v povprečju svojo kožo dnevno obremenijo s preko petsto kemikalijami, ki se nahajajo v kozmetiki. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da koža kemikalije absorbira in sintetizira v organizem. Pa ste vedeli, da živo srebro in svinec poškodujeta možganske funkcije, nahajata pa se v maskari in barvi za lase? In da paraben (vrsta konzervansa) v šminki vpliva na razvoj raka na dojkah? V zadnjem času se vse več pozornosti namenja naravni kozmetiki in kot verjetno veste, tudi ta ni povsem neoporečna. Vse pogosteje namreč beremo o listah s škodljivimi in kancerogenimi sestavinami, ki nam jih nekatere kozmetične hiše prodajajo zapakirane v čudovite proizvode, ki blestijo na policah številnih trgovin in drogerij. Naj vas certifikati ne zavedejo! Hiše, ki proizvajajo »naravno kozmetiko« a delujejo na način naše lahkovernosti, služijo mastne denarje. Koža absorbira 60% sestavin, zagotovo pa si ne želite, da v vas zaidejo te »čudovite« kemikalije, zato prilagam spisek na katere morate še posebno paziti. Še preden se zaženete v nakup kot lačen na jagode preberite deklaracijo. Vzelo vam bo le nekaj časa, organizem pa vam bo prav zagotovo zelo hvaležen.

Živo srebro škoduje delovanju možganov Kaj na embalaži pomeni zapisana beseda hypoallergenic? Kozmetične hiše so besedo povzele za proizvode v katerih ni sestavin, ki najpogosteje povzročajo alergije. To seveda ne pomeni, da ne vsebujejo nekatere druge manj znane alergene, ki lahko škodujejo vaši koži. V kolikor ste na nekatere preparate alergični, je to idealni čas za testiranje – alergotest. Po testu boste vedele katera sestavina iritira kožo, pogosto pa boste po izčrpnih testih odkrili, da ste lahko alergični tudi na nekatere naravne sestavine. Bodite zelo pozorne, če je na deklaraciji zapisana beseda mercury – živo srebro. Verjetno mi ni potrebno zapisati za kako škodljivo in nevarno sestavino gre. Že zelo nizke koncentracije te nevarne tekoče kovine lahko poškodujejo možgane in upočasnijo njihovo delovanje. Na to sestavino bodite še posebej pozorne pri maskari in očesnih kapljicah.

Vonjave so med petimi najpogostejšimi alergeni na svetu Poleg živega srebra je zelo nevaren tudi svinec (lead), ki prav tako poškoduje možgane. Na svoje telo ga nanašate preko barv za lase. Če imate zelo občutljivo kožo se izogibajte izdel-

37


kov z dodatnimi aromami, v preparatih se izogibajte alkoholu in umetnim barvilom. Arome lahko vsebujejo nevrotoksine in spadajo med peterico najbolj znanih alergenov na svetu. Označbe fragnance in perfume najdemo na šamponih, balzamih, losjonih in ostalih preparatih za nego. Kupujte tiste hidratantne kreme, ki vsebujejo glicerin, propilen glikol, sorbitol in manitol. Te sestavine privlačijo vodo in niso škodljive. Paraben lahko povzroča raka na dojkah in je v velikih količinah najden pri ženskah, ki se borijo s to nevarno boleznijo. Najdemo ga v šminki, kremah za samo potemnitev, losjonih, hidratantnih kremah, pogosto pa se skriva pod nazivi etiparaben in metilparaben. Mineralna olja so odlična, a istočasno zamašijo kožne pore. Bolezni jeter, ledvic in reproduktivnih organov so lahko povezane tudi s ftalati, ki se uporabljajo ravno v otroški kozmetiki. Na široko se je potrebno izogniti izdelkom, ki vsebujejo formaldehid. Ta kancerogena snov povzroča bolezni dihalnega in imunskega sistema.

Korektorji so polni nepreverjenih delcev Če v kremah za sončenje, šamponih, balzamih, korektorjih, kremah za podočnjake in drugih proizvodih najdete napise formeldehyde solution, formic aldehyde, mathanal, methyl aldehide ali oxomethane, bežite stran.

Želite posvetliti ten vaše kože? Dvakrat premislite! Sestavine, ki se nahajajo v teh preparatih vsebujejo Benzediol/1 , Dihydroxybenzen/4, Hydroxyphenol in P-Hydroxyphenol. Te sestavine lahko povzročijo neozdravljivo bolezen orhonozo, ki povzroča pigmentacijo beločnic in hrustanca. Nepreverjeni delci, oziroma nano zinc Oxide prispejo do očesnega živca, možganov in krvnih celic, vsebujejo pa jih celo tretjina izdelkov. Najpogosteje se nahaja v korektorjih, kremah za sončenje, ter kremah za oči in roke.

Ne obračajte glave Nekateri od proizvajalcev dodajajo v svoje izdelke sestavine živalskega porekla. Te sestavine so označene z besedo tallow, vi pa se sami odločite ali jih boste uporabljale ali ne. Uporaba teh izdelkov sicer zdravju ni škodljiva, odpira pa številna etična vprašanja. Pomembno je vedeti, da naravna kozmetika vsebuje najmanj 65-70% sestavin, od katerih mora biti večina samoniklih rastlin, ki rastejo na neoporečnih področjih. Dobro je vedeti tudi to, kakovostna in dobra kozmetika je tudi draga kozmetika. V njej se škodljive snovi le redko nahajajo, vendar pa je cena ponavadi tisti dejavnik, ki odvrne od nakupa. Sedaj pa je čas, da zaradi svojega dolgoročnega zdravja prevetrite izdelke v vaši kopalnici in kozmetičnem kovčku. Rainer Jure

38


Amenoreja

Amenoreja predstavlja ekstremno obliko oligomenoreje. Menstrualni cikel se pojavi na več kot 90 dni, ali pa popolnoma izostane. Amenorejo delimo v več skupin: primarno amenorejo (pacientka brez prve menstruacije) in sekundarno amenorejo (pacientka je dobila prvo menstruacijo). Primarna amenoreja

Diagnoza

S primarno amenorejo označujemo izostanek prve menstruacije do osemnajstega leta starosti. Razloge povezujemo z vsebnostjo hipotalamusa (Kallmann in olfaktogenitalni sindrom in anorexia nervosa), hipofizo (tumorji hipofize: kraniopharingeom, hipofizrna insuficienca), jajčniki (Turnerjev sindrom, sekundarna insuficienca jajčnikov), maternico (Mayer-Rakitansky-Kusterjev sindrom), vagino (vaginalna in himenalna atrezija), ali v ekstragenitalnimi, metaboličnimi in endokrinimi motnjami (andrenogenitalni sindrom).

Diagnostika temelji na natančnem ginekološkem in ultrazvočnem pregledu, s hormonskimi analizami: bazalni hormonski status. Temeljno diagnostiko pogosto dopolnimo s histeroskopijo (endoskopski pregled maternice) in laparoskopijo (pregled peritonealne votline z endoskopom), ter kariogramom (kromosomsko analizo).

Sekundarna amenoreja Najpogostejši vzroki za pojavljanje sekundarne amenoreje (poleg fiziološke amenoreje v času otroštva, v nosečnosti, v času dojenja in menopavze) so različna obolenja (tbc, karcinomi, imunološke bolezni), motnje v delovanju jajčnikov (PCOS, tumorji na jajčnikih, predčasna insuficienca), motnje endokrinoloških organov (hipo in hipertireoza, diabetes), kot tudi odstopanja delovanja hipotalamusa in hipofize.

Zdravljenje primarne amenoreje Pri vseh formah ovarijskih disgenezah, ki se pojavijo zaradi nizke rasti, je potrebno razmisliti o jemanju rastnega hormona od devetega leta starosti naprej. S končanjem rasti v teh primerih sledi nadomestna hormonska terapija – NHT (Cyclo-Progynova, Trisequens), ali z nekoliko višjo dozo (Neo-Eunomin, Trisequens forte) v primeru nezadovoljive razvitosti oprsja. NHT se priporoča predvsem zaradi zaščite pred osteoporozo do 52. leta starosti oz. do dobe, ko po naravni poti nastopi menopavza. V ostalih primerih primarne amenoreje, odvisno od raziskav, poleg substitucijske terapije (NHT) in indukcije ovulacije, zdravljenje poteka v smislu anatomske korekcije.

Zdravljenje sekundarne amenoreje Pri sekundarnih amenorejah je vsekakor potrebno poskušati v prvi vrsti definirati in odstraniti vzrok za nastanek motnje. Za zdravljenje in postavitev diagnoze moramo narediti hormonski test (hormonska terapija, ki traja 10-14 dni). Če se po terapiji pojavi krvavitev je test pozitiven, če krvavitve kljub terapiji ni, je test negativen. Pozitiven test označuje zadostno količino estrogena, zato se hormonska terapija nadaljuje čez tri do šest mesecev. Pri negativnem testu se naredi še estrogenski test (estrogensko-hormonski test). Če je tudi ta test negativen skoraj zagotovo govorimo o uterini amenoreji, ki jo v daljšem časovnem obdobju zdravimo z velikimi dozami estrogena. Pri pozitivnem estrogenskem testu potrdimo vsebnost FSH oz. hormona prolaktina. Na ta način ugotovimo, ali gre za centralni vzrok (hipotalamična ali hipofizarna amenoreja), ali govorimo o ovarijski insuficienci. Ovarijsko insuficienco zdravimo simptomatično, pri čemer najpogosteje sledi hormonska nadomestna terapija. Centralno amenorejo prav tako zdravimo s hormonsko nadomestno terapijo, ali s stimulacijo ovulacije (klomifen, gonadotropini). Klomifenski in GnRH test sta testa, s katerima ločimo hipotalamično in hipofizarno amenorejo. Ko pri povišani vsebnosti hormona prolaktina, izključimo možnosti tumorjev, predpišemo zdravila, ki znižujejo njegovo vsebnost (Bromergon, Dopergin).

39


Alternativno zdravljenje Najpogostejši primeri sekundarne amenoreje izhajajo iz hipotalamusa. Holistična medicina težavo vidi v neuravnoteženi izmenjavi energije pri usklajevanju vsebnosti neuropeptidov v hipotalamusu pod vplivom stresa. Stres, ki povzroča motnje menstrualnega cikla in v skrajnem primeru tudi izgube menstruacije, vključuje negativne emocije zaradi podrejenosti ali inferiornosti v vlogi ženske. Osnovni kratek stik je pravzaprav: ne želim biti ženska. V velikem številu primerov je prisotna srd proti materi, ali občutek potrebe starševske skrbi in zaščite, oziroma strah pred izgubo te zaščite. V simboličnem smislu amenoreja pomeni, da želijo popolnoma zrele ženske, stanje zrelosti preložiti v kasnejše obdobje. Ponovna vzpostavitev ciklične funkcije jajčnikov zahteva analizo dobljenih negativnih sporočil, kot tudi ponovno vzpostavitev cikličnih sprememb in pretoka čustev.

Mednje vsekakor štejemo psihoterapijo, ki štrli iz okvirov alternativnih možnosti, vendar zagotavlja stične točke s holistično metodo zdravljenja. Od ostalih alternativnih postopkov zdravljenja amenoreje velja omeniti terapijo z lučjo: izpostavljanje svetlobi širokega spektra (vsak večer dve uri in dve uri zjutraj). Priporoča se čim več časa preživet ob naravni svetlobi, vsaj tri dni v mesecu pa se priporoča spati ob prižgani luči.

Zdrava prehrana Pri lajšanju motenj je potrebno uživati celostni spekter živil, oziroma prehrano, ki uravnava eikosanoide in glukagon oz. inzulin. Normalizacija telesne teže povečuje občutljivost na inzulin in znižuje vsebnost androgena. Rainer Jure

40


Naglavne uši,

gnide

Uš je žuželka brez kril- zunanji parazit človeka, je sivo bele barve in velika približno 3mm. Najpogosteje jih najdemo na zatilju in za ušesi. Včasih pa se skrijejo tudi v obrveh, trepalnicah ali se naselijo v moški bradi. Hranijo se izključno s krvjo. Samica izleže približno osem ovalnih jajčec – gnid na noč in jih prilepi na začetek lasu. Po približno 9-ih dneh se izleže mlada uš –nimfa. Po približno 10-ih dneh nimfe spolno dozorijo in se začnejo razmnoževati. Življenjska doba uši je 6 do 8 tednov, v tem času samica izleže 100 do 300 jajčec!

redno jim pregledujte lasišče. Če se uši pojavijo, je potrebno pregledati vse družinske člane. Prav tako je nujno potrebno obvestiti tudi vrtec, šolo, kamor otrok zahaja. Prizadeti otrok pa naj ostane doma, dokler uši niso povsem odpravljene.

Uši imajo raje čiste kot umazane lase! Kako odkrijemo uši?

Kako preprečiti ponovno okužbo?

Prvo znamenje za prisotnost uši je nenavaden pojav močnega srbenja in rdečine po lasišču. Če so uši prisotne, jih boste odkrili pri pregledu dobro osvetljenega lasišča. Na začetku so uši sivkasto bele barve, ko pa se napijejo krvi pa postanejo rdeče barve. Lažje kot uši pa je odkriti živa jajčeca – te so kremasto rjave barve in prazne jajčne lupine – te so bele barve, ki se nepopustljivo držijo las. Najlažji način odkrivanja uši je česanje z gostim glavnikom. Prečesite predel las in skrbno preglejte glavnik.

Kako se uši prenašajo? Ušivost na glavi povzroča naglavna uš, ki je najbolj pogosta pri predšolskih in šolskih otrocih. Med njimi se žal širi ne glede na to, da je higiena zadostna. Širi se v skupinah, v katerih so medsebojni telesni stiki. Uši namreč ne letajo in ne skačejo iz glave na glavo! Prenašajo se v glavnem posredno preko kap, glavnikov, slušalk, s stikom glav, ipd. Okužba je možna tudi v bazenu, saj so uši odlične plavalke! Naglavne uši pa so lahko tudi prenašalci nalezljivih bolezni.

Zdravljenje V lekarnah so na razpolago pripravki za odstranjevanje uši. Dobijo se v obliki navadnih in kremastih šamponov. Primerni so tako za odrasle kot tudi za otroke. Pri uporabi šampona moramo paziti, da le ta ne pride v stik z očmi. Potrebno je natančno prebrati proizvajalčeva navodila in poskrbeti, da je šampon dosti časa na lasišču. Potrebno je dobro izprati lasišče, s tem preprečite draženje. Postopek pa je dobro ponoviti čez 10 dni. S tem zatrete uši, ki so se mogoče ponovno izlegle.

Ko se uši znebite, je potrebno storiti naslednje: • strojno operite vso posteljnino, brisače in oblačila • sušite oprano z vročim zrakom v sušilniku vsaj 20 minut • vse igrače, vzglavnike, lutke, klobuke in ostale stvari, ki jih ne morete oprati, dajte v plastično vrečo za smeti in jo tesno zaprite za vsaj dva tedna. Ker si uši, ki so morebiti na teh stvareh ostale, v času življenjskega cikla ne bodo mogle najti gostitelja in s tem hrane, bodo poginile. Po dveh tednih pa vsebino vrečke odprite izven stanovanja in stvari dobro otresite. vse ščetke, glavnike in ostale pripomočke za oblikovanje las razkužite z industrijskim alkoholom ali jih umijte z vročo milnico. • večkrat natančno presesajte vse preproge in pohištvo v stanovanju. Učiteljica razrednega pouka, Martina Eniko: »Na naši šoli so se uši pojavile pred tremi leti. Takoj, ko smo jih opazili, smo prizadete otroke poslali domov, starše pa obvestili, naj otroku umijejo glavo s posebnim šamponom, ki se ga dobi v lekarni. V šolo naj otrok pride, ko so uši uspešno odstranjene. Drih napotkov strašem nismo dajali, menimo namreč, da so danes starši dovolj osveščeni glede tega. V šoli smo seveda vse opozorili, da so se uši pojavile in skrbno smo opazovali otroke ter bili pozorni na praskanje lasišča. Na pojav uši smo opozorili tudi čistilke, ki so še bolj pozorno očistile blazine. Ugotovili smo, da so se uši najbrž prenašale prav iz blazin za telovadbo. Ker smo ukrepali do časa, smo uši takoj odstranili. Še vedno pa smo bili še kar nekaj časa pozorni na morebitno praskanje otrok po lasišču.«

Preventiva Žal preventivnega sredstva proti ušem ni mogoče dobiti. Vsekakor je potrebna osebna higiena, otrok naj ne posoja kap, glavnika, brisač, ipd. Otroci naj pri igri ne tiščijo glav skupaj,

41


dom & družina

Prepričljivost Prepričljivostnima nimanobe nobene ne zveze s tem, kar karje jere res. s. Ima Imapa pa vso zvezo s tem, kar mislimo, da daje jerres. es. Vsak Vsak Trenutek našega življenja lahk lahko o spreminjamo v toplino in ljubezen. 42


Zdrav, naraven spanec Ustvarjanje ‘zelene’ spalnice: Modro prepleskane stene lahko pripomorejo k ustvarjanju prijetnega in sproščujočega vzdušja v spalnici, toda mogoče bi morali poseči po bolj ‘zelenih’ – eko trendih, da bi svojo spalnico spremenili v zdrav prostor, kjer ni neprespanih noči in nenehnega zbujanja. Ravno zato morate biti pozorni kakšno ležišče si izberete, saj je od tega odvisno vaše počutje, spočitost in energija. Rjuhe

Odeja

Bolj ko so rjuhe čiste, sveže in naravne, boljši je spanec. Vsi se potimo – tudi ponoči, zato je pomembno, da izberete rjuhe, ki so izdelane iz organskih, naravnih vlaken, ki absorbirajo vlago in omogočajo koži, da diha. Pozimi so še najbolj primerne tople, flanela rjuhe, poleti pa so najboljše lanene. Lahko uberete tudi cenejšo različico, to je mešanico bombaža in satena. Najmanj okolju in nam prijazne so rjuhe iz poliestra, ker so izdelane iz vlaken na osnovi nafte. Prav tako se izogibajte svilenim rjuham, ki jih lahko čistite le v kemičnih čistilnicah, saj se s kemičnim čiščenjem sproščajo strupeni hlapi.

Spanec je lahko zelo sproščujoč in regenerativen, če ste pokriti z ekološko volneno odejo, ki vas greje, ko vas zebe in hladi, ko vam je vroče. Čeprav so volnene odeje drage, vam je lahko v tolažbo, da se lahko s pravilno nego prenašajo iz roda v rod. Za tiste, ki so alergični na volno, je naslednja najboljša izbira odeja iz organskega bombaža, ki so tudi cenejše od volnenih. Prepričajte se le, da bombaž ni obdelan s smolami.

Vzmetnica Najbolj skrb zbujajoče kemikalije, ki jih pogosto najdemo v vzmetnicah, so pesticidi, herbicidi, kemikalije, ki zavirajo gorenje, razna topila proti madežem in formaldehid. Zaviralci gorenja so zelo pogosti v vzmetnicah iz poliuretanske pene. Razen če je vaša vzmetnica iz čiste organske volne, je bila verjetno obdelana z zaviralci ognja. Volna je naravno odporna proti ognju in je zato manj verjetno, da je bila kemično obdelana iz tega razloga. Ko boste kupovali vzmetnice iz volne, bodite pozorni, da bo organska, saj dosti ovac redno ‘okopajo’ v koktejlu polnem pesticidov, da bi odstranili zajedavce.

Vzglavnik Seveda mora biti za optimalen spanec tudi vzglavnik iz naravnih vlaken, ta še toliko bolj, saj ste večino časa z nosom zakopani v mehko blazino. Gotovo vam ne bi bilo všeč, če bi vaš vzglavnik po določenem času začel oddajati neprijeten vonj. Najboljša izbira je zopet organski bombaž in volna. Pri vzglavnikih pa morate biti še posebej pozorni tudi na morebitno plesen. Vanj vsako noč izdihate precej vlage, zato ga čim večkrat prezračite. Najbolje je, če ga postavite na sonce, da se osuši. Vika Krajšek

43


Hladilnik

je leglo bakterij Mnogi so mnenja da v hladilniku bakterije ne preživijo. Zabloda! Salmonela se razvije pri samo 7°C. V poletni vročini večkrat pomislimo na možno zastrupitev s hrano, vendar se okužbe ob nepravilnemu vzdrževanju hladilnika, lahko zgodijo tudi pozimi. Večina misli, da se bakterije na nizkih temperaturah ne razvijajo, vendar temu ni tako. Da vaš hladilnik ne bo leglo bakterij poskrbite tako, da njegovo notranjo temperaturo v zimskem času nastavite nekje med 4 in 6°C, poleti pa se naj temperatura njegove notranjosti giblje okoli nič stopinj Celzija. Notranja temperatura zamrzovalnika naj bo nastavljena na -18°C. Na ta način boste preprečili taljenje in ponovno zamrzovanje mesa, ki se na ta način kvari. Hladilnik potrebuje prostor za zadostno kroženje zraka, zato ga z živili ne prenatrpajte.

Hladilnik redno čistite Ko v hladilnik vstavljate sveže meso ga dobro pokrijte in poskrbite da le-ta ne pride v stik z drugimi živili. Vse kar vzamete iz hladilnika in potem vrnete v hladilnik obvezno dobro obrišite, saj v nasprotnem v hladilnik vnašate bakterije. Ko v hladilnik trpate ostanke kosila poskrbite, da se hrana popolnoma ohladi. Pred vstavljanjem v hladilnik ostanke obrokov shranite v posode, ki se jih da popolnoma zapreti. Redno poskrbite za higieno notranjosti hladilnika, poleg brisanja s suho krpo uporabite antibakterijsko sredstvo. Enkrat mesečno hladilnik umijte z detergentom za posodo in s toplo vodo umijte vse police iz hladilnika. Na ta način boste odstranili morebitne ostanke hrane, oziroma glavna rojišča bakterij. Jure Rainer

44


Katero kuhalno ploščo izbrati? Brez kuhalne plošče si najbrž kuhinjo ne zna predstavljati nihče. Na izvedbo jih ločimo v glede na vir gretja in sicer na plinske, električne (klasične in steklokeramične), ter v zadnjem času še na indukcijske. V Sloveniji v gospodinjstvih še vedno prevladuje plinski kuhalnik, ki pa ga počasi a vztrajno zamenjujejo steklokeramični modeli. Plinske kuhalne plošče Plinska kuhalna plošča nam omogoča kuhanje na odprtemu plamenu. Uporaba je že zaradi same razširjenosti takega kuhalnik najbrž jasna mnogim. Kuhalne plošče so opremljene z električnim vžigom, ki sproži iskro in zaneti plamen. Jakost kuhanja nastavljamo z odprtostjo plina in po potrebi uravnavamo. Vsi kuhalniki so opremljeni z varovali, ki preprečujejo uhajanje plina. Gre za zakonsko ureditev. Glede na izvedbo poznamo dve vrsti plinskih kuhališč. Prva je izvedba s plinskimi gorilniki nameščenimi na emajlirani ali nerjavni plošči, pri drugi pa so gorilniki postavljeni na steklokeramično površino. Prav tako so plošče opremljene z gorilniki različnih jakosti, nekatere so opremljene tudi z gorilnikom za kuhanje v vok posodi. Kljub temu, da mnogi menijo da je kuhanje s plinom staromodna ima ta še vedno določene prednosti pred npr. navadno steklokeramično ploščo. Gre za izredno močno kuhališče z takojšnjo regulacijo toplote, katero tudi ne akumulira. Povedano po domače: takoj, ko boste ugasnili plin posodi z vrelo vodo, bo vretje prenehalo. Pri kuhalih, ki akumulirajo toploto bi voda vrela še naprej. Slaba lastnost kuhanja s plinom, pa so maščobni delci, ki se dvigujejo in močno zamažejo vse kar je v kuhinji. Plin zaradi izgorevanja porablja tudi kisik in kondenzira precej vlage, kar slabo vpliva na bivalno okolje.

Klasične električne grelne plošče Klasične grelne plošče so narejene iz litine in so vgrajene v emaj-

lirano ali nerjavno kuhalno ploščo. Razlikujemo več vrst klasičnih električnih plošč: hitrogrelne plošče, avtomatske plošče in navadne. Hitrogrelne plošče prepoznamo po rdečem krogu narisanem v sredini kuhališča. Segrejejo se hitreje kot navadne in so namenjene predvsem hitremu in krajšemu kuhanju. Avtomatske plošče pa prepoznamo po kovinskemu tipalo, prav tako nameščenemu na sredini plošče. Lastnost takih plošč je, da se ob vključitvi hitro segrejejo, ko pa dosežejo določeno delovno temperaturo, bo tipalo avtomatično vdrževalo nastavljeno temperaturo. Ker se plošča ne pregreva prekomerno je seveda tudi bolj varčna kot navadna. V prihodnosti v kuhinjah najbrž takšnih plošč več ne bomo srečevali, saj jo uspešno izpodrivajo steklokeramični modeli.

Steklokeramične kuhalne plošče Gre za ploščo, ki ima grelno telo nekaj milimetrov pod steklokeramiko na kateri imamo posodo. Ta kuhališča so popolnoma ravna, odporna na udarce in odrgnine, zaradi boljše toplotne prevodnosti pa so v primerjavi s klasičnimi kuhalnimi ploščami iz litine varčnejše za približno 15 - 20%. Ker so steklokeramične plošče popolnoma ravne so prijetne za čiščenje, saj jo lahko enostavno obrišemo z mokro krpo. Steklokeramične kuhalne plošče se regulirajo preko vrtljivih gumbov na stekleni površini, lahko pa se odločite tudi za regulacijo na dotik, take plošče so za čiščenje najbolj enostavne. Vsaka posamezna kuhalna površina na plošči je opremljena s

45


kontrolno lučko, ki prikazuje ali je kuhališče varno na dotik ali ne. Ponavadi, se ugasne ob padcu temperature pod 50 stopinj celzija. Pri steklokeramičnih ploščah lahko najdemo tudi funkcijo pospešenega gretja (boost ali hi-light). S pomočjo te funkcije bo grelno telo z vso svojo močjo segrelo kuhalno površino, ko pa pride do nastavljene temperature, jo tam avtomatično vdržuje. Plošče opremljene s to funkcijo imajo boljši izkoristek energije, krajši odzivni čas in enakomerno porazporeditev toplote po dnu posode. Steklokeramika se fizično obnaša enako kot klasična električna plošča. Ko jo izklopite je še vedno vroča in kuha dalje, zato je posodo v primeru preprečitve prevretja potrebno iz kuhališča odstaviti. Če pa bi želeli kuhati podobno kot na plinu, potem se boste morali odločiti za indukcijsko kuhalno ploščo.

Kaj je indukcijska plošča? Indukcijska plošča je po zunanjem videzu enaka kot navadna steklokeramična plošča. Po delovanju pa gre za dva popolnoma drugačna principa. Indukcijsko kuhanje je hladno kuhanje, ki deluje na principu magnetnega polja, ki ga preko magnetne tuljave na posodo inducira električni tok. Elektroprevodna posoda se neposredno segreje, kuhalna površina pod njo pa ostane hladna (segreje se samo zaradi toplote, ki jo oddaja segreta posoda). Plošča prične delovati takoj, ko jo vključimo in nima akumulirane toplote. V kolikor je kuhalna cona večja od dna posode, je preostali del cone popolnoma hladen in varen za dotik. Ko posodo iz kuhališča odstranite, plošča zaradi fizičnih lastnosti nima izpolnjenih pogojev za delovanje in preide v stopnjo pripravljenosti. Ko posodo vrnete na kuhališče se plošča prižge in kuha naprej. Pomembna lastnost, ki prav tako govori o varčnosti indukcijskih plošč je tudi njen odziv. Pri njej namreč ni potrebno čakati, da se segrejejo grelna telesa in preko steklokeramike začnejo prenašati toplota na posodo, temveč je moč delovanje magnetnega polja že od vklopa enako kakor bo po nekaj minutah. Ker same ne akumulirajo toplote, se takšne plošče funkcionalno obnašajo tako kot bi kuhali na plinu. Posodo ob primeru, da vam vsebina lonca prekipeva ni potrebno odstaviti, temveč preprosto zmanjšate jakost plošče. Če pa vam vsebina posode vseeno prekipi, ker ste bili prepočasni, lahko posodo enostavno odmaknete in takoj pobrišete kuhališče. Prav tako se hrana, ki pride v stik z indukcijskim kuhališčem ne more zažgati. Modeli

opremljeni z zaščito proti pregrevanju lahko celo sami zaznajo pregretje, ter avtomatično izklopijo magnetno tuljavo in s tem nadaljne pregrevanje. Bolj ekonomično učinkovitejšega in hitrejšega kuhališča kot je indukcijsko ne boste našli. Z njim porabite po manj časa in enkrat manj električne energije. Glavna pomankljivost je visoka cena.

Kakšna posoda se lahko uporablja na indukcijski plošči? Posoda, ki jo uporabljamo na indukcijskem kuhališču mora biti elektroprevodna, se pravi iz kovine. Tako posodo ponavadi že proizvajalci na spodnji strani dna označijo z napisom INDUCTION. Če niste prepričani ali je vaša posoda primerna za kuhanje na indukcijskem kuhališču, lahko to s pomočjo magneta preizkusite tudi sami. Če se bo magnet prijel dna vaše posode, je posoda primerna za indukcijo, v nasprotnem primeru pa žal ne. V sedanjem času je skoraj praviloma vsa nova posoda primerna tudi za kuhanje na indukcijskih kuhališčih. Če boste slučajno uporabili posodo, ki ni primerna za indukcijo, ne boste kuhališču naredili nobene trajne škode. Kuhališča namreč sama prepoznajo vrsto posode in v primeru napačne ne delujejo.

Kakšno kuhalno ploščo vam svetujemo? • Maksimalna temperatura naj bo dosežena v čim krajšem času, privarčevali boste pri porabi električne energije in vašega časa. • Regulacija jakosti kuhalnikov naj bo občutljiva in zvezna. S tako regulacijo boste lahko vedno hitro in natančno določali jakosti kuhalnih con. • Po izključitvi naj v kuhalu ostane čim manj akumulirane toplote • Energisjko učinkovitejše kuhališče vam zmanjša strošek porabljene električne energije in s tem tudi povrne razliko z dobičkom, ki ste jo na začetku preplačali. • V kolikor menite, da bi za 10% cene dobili boljše kuhališče je morda vseeno vredno dodatno investirati. Kuhališča namreč kupujete za obdobje cca 10 - 15 let in boste morda prevečkrat pomislili na to kaj vse bi vam nudila nekoliko dražja plošča, ali pa boste zaradi tega že čez par let kupovali novo. • Kuhališče naj bo enostavno za čiščenje

Organ izacija različn ih prireditev za otroke, odrasle in mladin o za prosti čas

Tina Mlekuš s.p. Poklukarjeva ulica 9 c 1000 Ljubljana Telefon: +386 (0)31 444 530 +386 (0)31 444 530 E-pošta: info@pujsa-pepa.si

46


Naslednji

Pravi vodič za starše izide meseca decembra.

t s o n d o l p ne

porod nosečnost

težave v nose čnosti

www.bambino.si

Pravi vodic za starse jesen 2010  

otrok, starsi, sola, vrtec, zdravje

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you