Page 1

Brigita Bukovec se ne strinja s Primožem Kozmusom

Rajmond Debevec bo še naprej vztrajal s puško

»Zmotila me je njegova izjava, da stagnira na vrhu, kamor je prišel šele pred dvema letoma.«

»Vid je zame resnièno že precejšnja ovira. Starostna daljnovidnost mi namreè lahko prepreèi naèrte za prihodnost.« stran 13

»Ime Olimpija Ljubljanèanom že od nekdaj veliko pomeni, tako ime samo, kot rivalstva med vsemi drugimi slovenskimi »Najraje bi ostal v Olimpiji, a se nikoli ne ve.« športnimi imeni in kraji.« stran 14 stran 15

A

A

IJ Ljubljana, 28. decembra 2009 Letnik XLVIII, št. 1/2009 Priloga časnika Dnevnik

N

U

Nogometni vratar Jan Oblak je novi slovenski up, zanj se zanimajo tudi Angleži

OLIMP

L J

Z

stran 11

ponedeljek, 28. decembra 2009 / objektiv / 1

Marta Bon o športni mladosti v Olimpiji

B L J A

fotografija Matej Povše

Tomaž Vnuk in Zoran Jankoviæ intervju

uvodnik

Olimpija, pojem za športno odliènost Andrej Kociè predsednik AŠZ Olimpija

K

omaj nekaj dni nas loči od dneva, ko bomo praznovali 55 let delovanja velike športne družine, Akademske športne zveze Olimpija. Vse skupaj se je začelo z imenitno odločitvijo o ustanovitvi društva pred več kot petimi desetletji. Ponosni smo na vsa leta skupnega dela, predvsem na naše članstvo in njegove dosežke. Najbolj so nam v spominu ostali vrhunski športni dosežki. Zavedati se moramo, da je njihov temelj vedno bilo množično in sproščeno udejstvovanje športnic in športnikov ter prostovoljno organizacijsko delo velikega števila ljubiteljic in ljubiteljev športa. Že ob naši petdeseti obletnici so ocenjevalci zapisali, da je prehojena pot Olimpije veličastna, za to smo prejeli tudi državno odlikovanje. Hkrati pa so nas opozorili na dejstvo, da mora društvo znova ovrednotiti svoj položaj in stopiti korak naprej, utrditi svoj položaj v novih razmerah v Evropski uniji in v razmerah svetovne

globalizacije ter se predvsem prilagoditi novim pogojem delovanja. Društvo, ki je s posameznimi pridruženimi člani, društvi in klubi pojem za športno odličnost, bo zato moralo utrditi svoj položaj in odgovoriti na izzive, ki so prisotni ta čas. Akademska športna zveza Olimpija je pred dnevi na svojem rednem letnem občnem zboru izpostavila nekaj nujnih nalog. Naj jih opišem. – Osrednja pozornost prihodnjega delovanja mora biti usmerjena na vzgojo, ki bo prek športnih šol v posameznih društvih in klubih zagotavljala novo kakovost za doseganje vrhunskih rezultatov. Hkrati bo zagotavljala širšemu krogu mladih športno vzgojo in privajanje na življenjski utrip, ki bo v prihodnje pomemben za vsakega izmed nas. – Razmere v društvih in klubih, še posebno na področju zagotavljanja sredstev za normalno delovanje, so izjemno težke, pa naj gre za vrhunski šport ali množičnost. Društva in klubi v Olimpiji zato terjajo organiziran pristop zveze za strokovno pomoč na tem področju. Sodimo tudi, da je

Mag. Andrej Kociè

mogoče rezultate, ki jih dosegamo, tržiti mnogo uspešneje kot doslej, še zlasti če se tega lotimo skupaj in organizirano. – Članstvu moramo v prihodnje dati večji pomen. Tako pridobivanju članov kot njihovemu angažiranju, saj je ob zaostrenih gospodarskih razmerah tudi volja do delovanja v klubskih upravah pod velikimi pritiski. Kadrovske okrepitve so nujne, če hočemo slediti dosedanjemu trendu razvoja in stopiti korak naprej. To so le nekateri izzivi, s katerimi se bomo srečevali v prihodnje. Res je, da ima Akademska športna zveza Olimpija močno oporo v izjemnih dosežkih iz preteklosti, da je v njenem delovanju prisotna tradicija uspešnega delovanja v vsej njeni zgodovini, toda dejstvo je tudi, da se vsak dan dogaja nekaj novega in da je zato pred nami veliko izzivov in velika odgovornost za razvoj. Skušali jih bomo reševati po najboljših močeh. Pri tem se zavedamo, da prav vsega ne bomo mogli postoriti sami in da je za razvoj športa treba v našem okolju zagotoviti tudi ustrezne razmere.


2 / Olimpija / ponedeljek, 28. decembra 2009

intervju Zoran Jankoviæ, župan Mestne obèine Ljubljana

S funkcije župana povratka v šport ni Aljaž Vrabec Ena izmed prvih asociacij, ki nam pade na pamet, ko slišimo ime Olimpija, je zagotovo mesto Ljubljana. Nič drugače ni, če vajo ponovimo v obratnem vrstnem redu. Olimpija je nerazdružljiva s slovenskim glavnim mestom in boljšega sogovornika za pogovor o Olimpiji in njenem sodelovanju z okolico, kot je župan Mestne občine Ljubljana Zoran Janković, bi težko našli. Nekdanji poslovnež in športni delavec, na katerega so se uspehi v preteklih letih kar lepili, se zelo dobro zaveda športne problematike v Ljubljani. Hkrati natančno ve, kam lahko poseže in kje se njegova pooblastila končajo.

Kaj za župana Ljubljane sploh pomeni ime Olimpija? To je izjemna blagovna znamka, ki jo je treba čuvati in hraniti. Šport je morda najboljši dokaz, kako težko je narediti blagovno znamko in kako hitro se jo lahko uniči. V vsem času obstoja Olimpije so se pojavile tudi druge blagovne znamke, recimo Krim, ki je v rokometu postal evropska blagovna znamka in je za to potreboval dvajset let. Olimpija je zato ena tistih blagovnih znamk, na katero je treba še posebno skrbno paziti.

Kdaj ste se prviè aktivno sreèali z Olimpijo in v kakšni vlogi? Kot podpredsednik KK Smelt Olimpije leta 1984.

A vaša ljubezen ostaja nogomet ... Nogomet je šport, ki ga še vedno najraje igram. V mladosti sem ga tudi treniral. Zelo sem vesel, da se NK Olimpija dobro drži na lestvici. No, že drugo leto jo bomo selili v Stožice, kjer bo njen domicilni štadion.

Kakšno bo to sodelovanje? Bo za igranje v Stožicah Olimpija plaèevala najemnino? Saj že sedaj ne plačuje najemnine. Vedeti morate, da Mestna občina Ljubljana klubom, predvsem tistim iz moštvenih športov, zagotavlja denar in vadbo. V letošnjem letu je za vadbo zagotovljenih 160.000 brezplačnih ur. Infrastruktura je last Mestne občine Ljubljana, NK Olimpija pa bo na štadionu v Stožicah domicilni klub.

Kako vidite druge težave NK Olimpije, ko tako rekoè nima svojih pisarn in trenira v Mengšu? Položaj je zdaj preprosto drugačen. Oba ljubljanska kluba, tako Olimpija kot Interblock, na primer igrata v Spodnji Šiški, kjer se srečujeta z vsemi drugimi športi. Takšno je trenutno stanje in to res ni normalno.

Pred èasom ste želeli povezati Olimpijo in Interblock, a ste pri igralcih Olimpije naleteli na oster odpor. Drži. Predlagal sem združitev obeh klubov. Ker poznam finančno situacijo, saj sem bil športni delavec v klubih, kjer sem skrbel tudi za finance, vem, da ga je zelo težko pridobiti. Menil sem torej, da bi bilo za oba najbolje, da bi se združila. Tega niso sprejeli in tako imamo v Ljubljani dva kluba. Ne vem, kaj bi bilo narobe, če bi nastala Interblock Olimpija, lahko bi bila tudi SCT Olimpija ali Olimpija SCT… Glede tega res ni bilo težav za združitev.

Toda takrat je z vami držal predsednik NK Olimpije Franci Zavrl, ki to funkcijo opravlja tudi sedaj.

Zdaj ne vem, koliko je zares držal. Vem, da sta bila predsednika (Franci Zavrl in Joc Pečečnik, op. p.) obeh klubov pripravljena za pogovor, a vsega skupaj niso uspeli uresničiti in zame je ta stvar zaključena.

Vašega novega posredovanja potem ne gre prièakovati? Ne sprašujte me več o tem, v to se ne bom več vtikal. Takrat sem podal predlog, ker sem videl, kaj se dogaja, sedaj pa naj se s tem ukvarjajo drugi. Tisti, ki so v obeh klubih odgovorni. To sta upravna odbora in njuna predsednika. Kar njiju povprašajte o tem.

Sedanja NK Olimpija je deležna oèitkov, da jo vodi t. i. celjski lobi in da ji primanjkuje ljubljanske krvi. To je res nesmiselno. Kakšen lobi? Trener in športni direktor sta le po naključju Celjana. Zakaj je to pomembno? Na tako majhnem prostoru je malo pravih ljudi. Na obeh mestih, tako na mestu športnega direktorja kot trenerja, je treba imeti kakovostne in neodvisne strokovnjake. Na koncu veljajo samo igralci na igrišču, ki jih mora trener dobro pripraviti, da dosežejo rezultat. Kdo danes karkoli očita slovenski nogometni reprezentanci, ki bo odšla v Južno Afriko? Kaj naj zdaj nekatere slovenske igralce Bosna in Hercegovina

vzame v svojo reprezentanco, češ da so njihovi starši iz Bosne?

Edino merilo mora torej biti kakovost? Seveda! Kakovost, pa če je iz Celja, Domžal ali iz Ljubljane. To je povsem nepomembno.

Pred kratkim se je pisalo tudi o vaši posredni vkljuèitvi v NK Olimpijo, kjer bi svoje ljudi postavili na vodilne položaje. Jaz v šport ne grem več. Še posebno pa ne s funkcije, ki jo opravljam danes. To je povsem logično. Bil

sem v košarki in v rokometu in mislim, da sem svoje obdobje zapustil zelo prepoznavno. Dva evropska naslova Krima in srebrna kolajna rokometne reprezentance ... ob tem ni povratka nazaj, sploh pa ne z mesta župana. Kako pa bi bilo videti, ko bi šel v neki klub in mu priskrbel denar, drugi pa ga ne bi imeli? Kdor govori tako, se o tem najbrž pogovarja sam s seboj, z menoj se zagotovo ne.

Od rokometa in s tem tudi športa ste se poslovili leta 2004 z neuspešno kandidaturo za predsednika Evropske rokometne zveze, mar ne? Ne, ne … Naj pojasnim. Za funkcijo predsednika Evropske rokometne zveze sem se javil, čeprav je nisem želel, a so me preveč nagovarjali. Še večer pred glasovanjem sem imel, tako so mi takrat rekli, zagotovljenih dvajset glasov, na glasovanju pa sem jih dobil le šest. Odločili so se pač za drugega kandidata in odločili so se, da ne gredo v razvoj. To je bilo maja leta 2004 na Cipru, od športa pa sem se poslovil kot predsednik Rokometne zveze Slovenije po olimpijskih igrah poleti leta 2004. Zelo zanimivo pa je, da šele danes, po petih letih, Evropska rokometna zveza ugotavlja tisto, kar

sem jaz predlagal tedaj. Gre za to, kako naj se organizirajo in da sodnik ne more soditi tekme za petsto evrov, medtem ko klubi igralcem plačujejo po sto tisoč evrov.

V Stožicah se pospešeno gradi športna dvorana, ki bo na otvoritvi gostila košarkarsko tekmo med Slovenijo in Španijo. V njej bo evroligaške tekme igrala Union Olimpija, kako pa bo s tekmami v ligah NLB in Telemach? O tem se bodo odločili sami, zaenkrat je o tem še prezgodaj govoriti. Z gradnjo štadiona kot tudi športne dvorane v Stožicah dobiva Ljubljana za 50 odstotkov bogatejšo športno infrastrukturo. Čaka nas še gradnja olimpijskega bazena Ilirija, teniškega centra in dvorane Pegan-Petkovšek. Treba bo dobro razmisliti, kam bo kdo šel in kje bo imel kateri klub svoj domicil. Po mojem predlogu bo Union Olimpija dobila dvorano v Stožicah, atletika bo šla v Spodnjo Šiško, medtem ko bo na začetku, dokler ne dobi svojega prostora na obnovljenem Plečnikovem štadionu, tudi Interblock igral v Stožicah. Če vprašate mene, se bo moral recimo Krim, glede na to, da je z Galjevice, sam odločiti, ali bo v Stožicah igral samo tekme ali pa bo tam tudi treniral. Enako je z Unionom Olimpijo. Ali bo za ligo NLB in treninge ostala v Tivoliju ali bo šla v Stožice, o tem se bo morala odločiti sama.

V sezoni 2010/11 si želite v Stožicah gostiti zakljuèni turnir košarkarske evrolige, na katerem bi sodelovala tudi Olimpija. Olimpiji bomo vsekakor omogočili kandidaturo.

Do tega cilja vodita dve poti. Dolgoroèni projekt, kot je to poèel pred leti Zmago Sagadin in kar sedaj poène Partizan, ali pa ogromno denarja za vrhunskega strokovnjaka in vrhunske igralce. Za prvo se zdi, da se èas izteka, saj so vsi projekti usmerjeni na najveè leto dni, denarja za drugo pa verjetno ne bo. Drži, Partizan počne to, kar je počel že Sagadin. Mladi igralci so z veseljem prihajali k njemu, saj so vedeli, da če bodo uspeli pri njem, bodo uspeli v Evropi. Mislim, da je Jure Zdovc dolgoročno prava rešitev za Olimpijo. Je izvrsten delavec in bo to zgodbo nadaljeval. Lahko začneš z vzgojo igralcev, lahko s tem, da jih kupuješ, a nikoli ne uspeš. Lahko pa tudi oboje združuješ. Prepričan sem, da bo Olimpija z novo finančno podporo in novimi sponzorji oblikovala ekipo, ki bo sposobna konkurirati za zaključni turnir evropske lige.

Že èez dve leti? Absolutno.

Že veèkrat ste dejali, da bi Zdovc ob sebi potreboval pravega športnega direktorja, a ga zaenkrat nima. To je sicer bolj tema za predsednika Uniona Olimpije. Moje mnenje je, da športnega direktorja potrebuje vsak klub, in zaradi mene je lahko ta tudi iz celjskega lobija. Pomembno je, da je pravi, da ga poznajo v Evropi, da ga poznajo tudi evropski igralci in da ga pokličejo, ko si želijo zamenjati klub.

V košarkarskih krogih se govori, da ste imeli prste vmes pri prihodu Sanija Beèirovièa v Olimpijo. Ne. Posredoval nisem niti pri Bečiroviču niti pri katerem od drugih igralcev.


ponedeljek, 28. decembra 2009 / Olimpija / 3 Torej s svojimi poznanstvi ne mislite pomagati pri okrepitvah Uniona Olimpije? Tudi to ne. Menim, da mora vsak predsednik, ki se odloči za vodenje kluba, poskrbeti za ustrezno ekipo, za finančne možnosti, za pravega trenerja in tudi za prave igralce. Moje naloge so drugačne. Predvsem mora mesto zagotoviti ustrezno infrastrukturo, kot župan pa lahko kateremu od poslovnih partnerjev, ki delajo za Mestno občino Ljubljana, priporočim razmislek o sponzorstvu športnega kluba. To sem letos naredil za rokomet, hokej na ledu, košarko, nogomet in odbojko. Govorim seveda o športih, ki potrebujejo največ denarja.

Vrnimo se k rokometu. Lansko leto je vaš sin Jure s Franjom Bobincem prišel v ženski rokometni klub Olimpija in govorilo se je o velikem evropskem projektu. Sedaj ima ta klub precejšnje finanène težave. O tem povprašajte kar njiju. Oba sta polnoletna – tako moj kolega Franjo Bobinac kot moj sin Jure.

Torej s tem nimate nièesar? Predvsem tega nočem komentirati. Drugače bi se spet vprašali, zakaj se ukvarjam z enim od sinov. Drugi je v upravi RK Slovan. Kdor se odloči za vodenje kluba, vanj vlaga tudi svoja sredstva. O tem pa lahko kar sami povprašate oba.

Èe bi projekt ženskega rokometnega kluba Olimpija uspel, bi imela Ljubljana dva vrhunska ženska kluba. Problem je v »če«.

Pa vendar, kaj bi to pomenilo za Mestno obèino Ljubljano?

O tem sem vas vprašal, ker bi šlo to morda v nos moškim rokometnim klubom v Ljubljani.

Ob košarkarskem parketu je ljubljanski župan vselej, ko se Union Olimpija bori za toèke v evroligi. Zmage zeleno-belih se veseli skupaj z igralci, kot se dobro vidi na fotografiji z Goranom Dragièem.

Ne grem nikamor veè. V noben klubski šport, v nobeno športno zvezo … Moj èas je minil, oddelal sem svoje v športu.

glejte samo največje: kako malo denarja je letos vložil Chelsea, pa je prvi, koliko pa je vložil Real Madrid, a je izgubil z Barcelono. Ni res, da le denar prinese vrh. Kot rečeno, Mestna občina Ljubljana si želi, da bi uspel vsak klub, ki deluje na njenem območju.

Vendar ste eden izmed redkih, ki je bil uspešen pri tako rekoè vsakem projektu. Imate znanje, izkušnje …

Dejali ste že, da vas vrnitev v šport ne zanima veè. Velja to tudi za rokomet, kjer ste bili najuspešnejši?

Tega pa ne bi izbral. V športu sem preživel 25 let in šport je del mojega življenja, saj sem še vedno dokaj aktiven. Ko sem v njem deloval, sem mu prilagodil vse svoje obveznosti. Po koncu dela na delovnem mestu sem šel najprej v klub, da sem se seznanil z dnevnim dogajanjem. Nisem obiskoval samo tekem, ampak sem videl tudi skoraj vse treninge. S Krimom sem se v avtobusu vozil po vsej Sloveniji in Evropi. Bili smo kot družina. Med evropskim rokometnim prvenstvom v Sloveniji sem v času kosila reprezentance vsak dan hodil na Brdo, kjer sem obiskal ekipo in trenerja, se nato vrnil v službo ter šel zvečer še na tekmo v Tivoli. Šport ti tako vzame ves čas. No, tudi sedaj hodim na tekme košarkarske evrolige v Tivoli, ogledal sem si nogometni derbi med Olimpijo in Interblockom in ligo prvakov v odbojki, ki se prav tako igra v Ljubljani. Če se le da, grem na tekmo, a kljub temu se v športu ne vidim več. Kaj naj se še enkrat vrnem na rokometno zvezo? Naj grem še enkrat v Krim? V Union Olimpijo? Ni govora.

Ne grem nikamor več. V noben klubski šport, v nobeno športno zvezo … Moj čas je minil, oddelal sem svoje v športu.

fotografija Tomaž Skale

Za občino je pomemben vsak klub, ki deluje na območju mesta Ljubljane, važno je le, da je čim uspešnejši. Razlog je zelo preprost. Vsak uspeh, vsako odličje, vsak naslov evropskega prvaka, svetovnega prvaka … vse to pritegne v ta šport še več mladih. V letu, ko je Slovenija osvojila srebrno kolajno v rokometu, se je s tem športom ukvarjalo za 150 odstotkov več otrok. Vsak uspeh pa prinese tudi nove sponzorje, saj želi vsakdo svoj izdelek oglaševati s tistim, ki je zmagovalec. Tu se postavi vprašanje, kaj je bilo prej – kura ali jajce. Pravijo, da če ni denarja, ni uspeha. To ni res! Tudi če imaš denar, ni rečeno, da boš uspel. Po-

fotografija Matej Povše

S tem ne bi bilo nikakršnih težav. Če bi imeli dva vrhunska ženska rokometna kluba, ki bi si sama zagotovila potrebna sredstva, bi obema zagotovila infrastrukturo, ki jima pripada.

Zoran Jankoviæ se z ljubljanskimi navijaèi dobro razume. Ko je bil še v Krimu, je bil med rokometnimi navdušenci zelo priljubljen.

To je že res, ampak naj vas sedaj jaz nekaj vprašam: kam bi mene postavili vi?

Kamorkoli. Verjetno bi vas bili veseli povsod.

Kot župan obiskujete veliko razliènih športnih dogodkov, toda pogrešajo vas na hokejskih tekmah, ki v prestolnici privabljajo najveè gledalcev. Na hokeju sem res bolj poredko, a naj povem tudi, zakaj. Ta igra je zame preprosto prehitra, težko vidim plošček. Derbi Olimpije z Jesenicami sem si sicer želel ogledati,

a sem ga zamudil zaradi drugih obveznosti. Hokej je lep šport, vendar ga je treba tudi videti. Za moja leta je žal malce prehiter.

Hokejistom se kmalu obeta veèja ledena dvorana v Tivoliju. Tako je in Tilia Olimpija bo imela še več navijačev. Pri tem gre seveda predvsem za zahteve svetovnega hokejskega prvenstva. Potrebna bo popolna reorganizacija prostorov in selitev nekaterih klubov v nove prostore, nato pa se bomo začeli ukvarjati z dvoranami v Tivoliju. Vse skupaj se bo nedvomno dogajalo že pred letom 2011.

Ob vseh moštvenih športih je v Ljubljani še cel kup drugih športnih panog, v katerih Olimpija prav tako aktivno nastopa. Kako poteka sodelovanje z njimi? Nekaterih športnih dogodkov pač ne obiskujem. Ne da bi si kaj slabega mislil o njih, vendar si kot privrženec določenih športov veliko raje ogledam tekme v teh. Kljub temu seveda velja za vse enako – vsem športnim klubom Mestna občina Ljubljana zagotavlja infrastrukturo.

Ko govorimo o Olimpiji, ne moremo mimo najzvestejših navijaèev. Kako sodelujete s skupino Green Dragons? Odlično. Z njimi pa res odlično. Naj povem, da že imajo svojo tribuno na štadionu v Stožicah. Je na severu, nanjo so tudi že zapisali svoj znak. Med navijači iz skupine Green Dragons se zelo dobro počutim.

Za konec bi vas prosil za sporoèilo, namenjeno vsem navijaèem Olimpije. Upam, da bomo le dočakali, da bomo prvaki v vseh športih, o katerih sem govoril. Za svoj klub navijajmo športno, s srcem, a spoštujmo nasprotnika. Ponesimo Olimpijo do zmage!


fotografija Matej Povše

4 / Olimpija / ponedeljek, 28. decembra 2009

fotografija Bojan Velikonja

Z vrnitvijo nogometne Olimpije v prvo ligo se je obudilo veèno rivalstvo med Ljubljano in Mariborom. To sicer nima takega slovesa kot med Barcelono in Realom iz Madrida, pa vendar na tribune privabi številne navijaèe, veliko dela pa imajo tudi možje postave.

fotografija Bojan Velikonja

fotografija Bojan Velikonja

Tale prizor je iz dvorane Tivoli, ki je hram slovenskega športa. Pod Šišenskim hribom so navijaèi videli že obilo spektakularnih dogodkov, v bližnji prihodnosti bo Tivoli doživel prenovo, tako da bodo hokejisti Olimpije deležni še bolj buène podpore kot doslej.

Vlado Ilievski (z žogo) je mojster košarke, kar cenijo navijaèi Uniona Olimpije, najuspešnejšega slovenskega košarkarskega kluba. V Ljubljani se na vsaki evroligaški tekmi zbere pet tisoè gledalcev, ki znajo dobre igre in borbenost nagraditi s stojeèimi ovacijami.

Hokejski hrust iz Olimpije Boštjan Groznik (v zelenem) je že veèkrat preizkusil svoje pesti. Nazadnje proti Dunaju, ko se je spravil nad Benoita Grattona.


ponedeljek, 28. decembra 2009 / Olimpija / 5


fotografija Matic Klanšek Velej

6 / Olimpija / ponedeljek, 28. decembra 2009

Mladi hokejisti Olimpije se na vsaki tekmi hokejske lige EBEL v Tivoliju med odmorom predstavijo ljubljanskemu obèinstvu, ki jih vselej nagradi z aplavzom.

Pod plošèadjo bi zgradili ledeno igrišèe V ljubljanski kotlini se kali zajetno število mladih hokejistov, ki želijo nekoè stopiti v ospredje v dresu Olimpije Tomaž Langerholz

fotografija Matic Klanšek Velej

Že nekaj let v Ljubljani poslušamo isto zgodbo o premajhnem številu ledenih ploskev glede na število mladih hokejistov, ki bi šli radi po sledeh Tomaža Vnuka, Dejana Kontreca, Nika Zupančiča in drugih legendarnih hokejistov. Da je vse skupaj še težje, je poskrbela ukinitev delovanja Alfe iz Vevč, a marljivi športni delavci v hokejskem klubu Olimpija se kljub temu trudijo po svojih močeh mladim hokejistom omogočiti najboljše razmere. V minuli sezoni je klub deloval kot hokejska selekcija, od letošnje sezone pa nosi naziv Hokejski klub Olimpija. V klubu, ki se lahko pohvali s prav vsemi selekcijami, je več kot 150 mladih hokejistov iz Ljubljane in širše okolice, v članskem moštvu pa igrajo tudi hokejisti iz drugih krajev Slovenije. Predsednik kluba mag. Janez Sodržnik je najprej spregovoril o poslanstvu kluba: »Poslanstvo našega kluba je količinski in kakovosten

150

mladih hokejistov iz Ljubljane in širše okolice se kali pod okriljem Olimpije.

nabor mladih hokejistov, ki bi se lahko kakovostno razvijali ter se v klubu naučili delovnih navad in discipline. Izjemno pomemben pa je tudi njihov učni uspeh v izobraževalnih ustanovah.« Klub ima seveda tudi cilje, ki jih poizkuša uresničevati. »Naši vsakoletni cilji so vpisati več kot štirideset novih članov v hokejsko šolo, postati državni prvak v vseh selekcijah, razen članske, organizirati najmanj dva turnirja za hokejsko šolo, opremiti vse

Mladi vratarji morajo biti zelo pozorni na dogajanje na ledeni ploskvi, kjer skušajo ujeti èim veè plošèkov. selekcije enotno, v duhu prepoznavnosti in ustreznega videza, organizirati trgovino z rabljeno opremo in navijaškimi oziroma spominskimi artikli ter povečati obseg denarnih sredstev za pridobivanje več in kakovostnejšega strokovnega kadra ter kot glavno – zagotoviti več razpoložljivih ledenih ur.« Prav število ledenih ur je velik problem. O tem predsednik Janez Sodržnik pravi: »Že večkrat sem poizkušal pri mestnih strukturah z

idejo, da bi spodnjo ploščad pred dvorano Tivoli preuredili v pravo ledeno igrišče. A ti predlogi so bili vedno preslišani. Ne vem, zakaj je to tako neuresničljivo, saj je tam nekdaj že bila prava ledena ploskev in so cevi že položene. A tu zares ne moremo storiti ničesar. Sicer pa naj na kratko pojasnim tudi spremembo imena v hokejski klub. Tako so želeli starši hokejistov, ki igrajo v našem klubu, je pa to tudi prvotno ime, ki

ni prepoznavno le v Sloveniji, ampak tudi izven naših meja.« Koordinator trenerjev v HK Olimpija je nekdanji izvrstni branilec ter reprezentant Andrej Brodnik. Dela ima veliko, saj je trener tako članskega moštva kot tudi mladincev, sodeluje pa tudi pri hokejski šoli. Delovanje svojega kluba ocenjuje takole: »Imamo osem selekcij in skoraj 150 hokejistov, za katere skrbijo trenerji, ki so vsi po vrsti nekdanji uspešni hokejisti. Med njimi sta Bo-

jan Zajc, ki skrbi za kadete ter je prisoten tudi pri selekciji dečkov, Igor Beribak, ki trenira dečke ter mlajše dečke, pomaga pa tudi pri treniranju tistih najmlajših v hokejski šoli. V našem klubu kot trenerja delujeta tudi Marko Fišer z mlajšimi dečki in hokejsko šolo ter Peter Zorman pri hokejski šoli. Veliko dela opravi tudi Matej Sitar, sekretar kluba. Naši cilji so visoki, kar je za klub s takšno tradicijo, kot jo ima Olimpija, tudi normalno. Z vsemi selekcijami se želimo potegovati za naslov državnih prvakov, se pa seveda zavedamo, da so eno želje in cilji, nekaj povsem drugega pa je realnost. V nekaterih naših selekcijah smo imeli pred letošnjo sezono tudi menjavo generacij, zato začetek sezone ni bil najboljši. Toda do konca sezone je še zelo veliko tekem in vse je še mogoče.« Sicer pa so trenutno mladinci na tretjem mestu z enakim številom točk kot drugouvrščeni Celjani (najboljši strelec zmajev je Jaka Zdešar s 37 točkami). V konkurenci kadetov je Olimpija tretja, z le eno točko zaostanka za drugimi Jeseničani (tu je daleč najboljši strelec lige mladi Tadej Snoj s 65 točkami in kar 45 zadetki), dečki so trenutno drugi, le dve točki za vodilnimi Jeseničani, mlajši dečki pa četrti, s točko zaostanka za Mariborčani. V teh kategorijah bodo najboljši strelci znani šele na koncu sezone, je pa že zdaj jasno, da bo pri dečkih med njimi ponovno Nik Simšič, sin nekdanjega izvrstnega vratarja Luke Simšiča. V kategoriji hokejskih šol so na sporedu le turnirji. Ob koncu lahko zapišemo le, da se za prihodnost ljubljanskega hokeja ni treba bati.


ponedeljek, 28. decembra 2009 / Olimpija / 7

košarkarski komentar

Dr. Mik Pavloviè

V

Mik Pavloviè: Dosti lažje je biti moder za druge kot pa zase. Žarko Petan: Dovoljeno je misliti, prepovedano je drugaèe misliti. Apij Klavdij: Ne povej vsega, kar veš, vedi pa, kaj govoriš. Andre Gide: Ogniti se problemu ne pomeni problem rešiti.

fotografija Jaka Adamiè

mesecih oktober in november smo pri košarkarskih rezultatih Uniona Olimpije vedno pri enem in istem problemu. Tako ne gre več! Rezultati tekmovanja v evroligi in deloma v jadranski ligi niso glavni, sploh pa ne edini problem. Zmaga in sedem porazov v evropskem tekmovanju ter štirje porazi ter devet zmag v letos slabši NLB ligi. Porazi so sestavni del tekmovanja. Toda igra moštva v teh tekmah je neprepričljiva, nesodobna, nenapadalna, večinoma pod ravnijo imena Union Olimpije. Ko sem nekoliko pobrskal po statističnih podatkih in rezultatih Uniona Olimpije v prejšnjih letih, sem ugotovil, da se ta slika ponavlja. V teh letih, od tekmovalne sezone 2004/2005 do danes, torej v petih sezonah, so Union Olimpijo trenirali: Josip Grdović-Bajramović, Zmago Sagadin, Tomo Mahorič, Gašper Okorn, Memi Bečirović, Aleksandar Džikić in Jure Zdovc. Po mnenju mnogih nihče od teh ni zadovoljil. To je prvi problem, saj se rezultatski neuspeh ekipe ne rešuje z odstavitvijo trenerja. In nastavitvijo novega. Problemi ostajajo. Rešitev moramo poiskati v odgovorih na naslednje vprašanje: ali v klubu Uniona Olimpije delujejo: 1. ustrezna organizacija kluba, 2. pravilno in dobro strokovno delo, 3. nadzor nad kontinuirano selekcijo vseh potencialnih slovenskih igralcev, 4. dolgoročno (najmanj dve- do triletno) načrtovanje in v stroki temeljno vodilo – v trenerskem delu se nikoli odreči zdravemu razumu. Moje razmišljanje potrjuje znana izjava predsednika kluba Dušana Mitiča pred sezono 2008/2009: »V klubu moramo dati poudarek na trdo delo, ki naj se izraža na vseh ravneh kluba, saj lahko le na ta način sledimo Evropi.« Julija letos sem ocenil, da je bila sezona 2008/2009 slaba. Zakaj? V evroligaškem tekmovanju so Olimpijini igralci od desetih tekem dosegli dve (!?) zmagi in osem

porazov. V jadranski ligi, ki je bila sicer močnejša kot letos, pa se niso uvrstili v sklepno tekmovanje osmih najboljših ekip. Kje so vzroki so takšne rezultate? Ali ni (obljubljenega) trdega dela? Ni prave selekcije? Je morda stroka brez temeljnega koncepta? Morda vse to? Sodobna košarkarska igra, s katero dosegamo uspešne rezultate, temelji na organizirani obrambi moštva, ki jo sestavljajo faza konverzije iz napada v obramb, igra igralcev v prostoru, nenehno napadanje žoge napadalcev, zapiranje obrambnega prostora v sredini, zapiranje prostora pod košem in skok za odbitimi žogami, obramba prostora z prevzemanjem napadalcev ter rotacija igralcev. V taktiki napada so različne inačice, vendar poznamo zmagovalne shematske osnove igre: faza tranzicije iz obrambe v napad, gibanje napadalcev z žogo in (predvsem) brez žoge, igra v prazen prostor, prodor, preboj, utekanje, igra na razbremenjeni strani, igra na obremenjeni strani (stran žoge) in gibanje za skok po odbiti žogi. Ko analiziram sedanjo igro Uniona Olimpije, ugotavljam, da tega znanja igralci nimajo. Ta znanja sicer nadomeščajo z borbeno, a večkrat nepremišljeno obrambo (osebne napake) in pretirano individualno igro v napadu. V napadu se prevečkrat odločajo za igro 1:1 (s hrbtom proti košu) in nepremišljenimi meti za tri. Ker pri taki taktiki napada igra le posameznik, je to izrazito individualna, nenapadalna in pogosto egoistična igra v napadu. Zakaj je igra sedanjega sestava taka? Odgovore moramo poiskati v naslednjem: 1. Sestava moštva: – na položaju centra igrata dva igralca (Vidmar, Golubović), – na položaju krilnega centra igrata le Slokar in Aleksandrov (tudi krilo), – na položaju krila igrata le Bavčič in morda Aleksandrov, – na položaju 3 ali 2 igra Walsh, – na položajih 2 in 1 igrajo Šutulović, Bečirović, Klobučar, Đorđević, Kikowski in Ožbolt.

fotografija Luka Cjuha

Union Olimpija mora biti vedno na vrhu

Mik Pavloviè (v sredini) redno obiskuje košarkarske tekme Uniona Olimpija, zato je velik poznavalec tega športa.

2. Moštvo nima izrazite igre na položaju 1 (središčni igralec, organizator igre, vodja igre, graditelj igre, nadzornik igre, torej tisti igralec, ki dela igro). 3. Med igralci na položaju 2 (branilec–strelec, branilec–realizator, visoki branilec) sta le dva – Ožbolt in Walsh. 4. Zaradi tega igra zelo niha – od katastrofalnih prvih četrtin tekme (letos jih je bilo že nekaj) do izrednih nihanj tudi v zadnji četrtini (zadnja tekma z Maccabijem). Takšna selekcija igralcev in pomanjkljivo košarkarsko taktično znanje uvršča Union Olimpijo v ligi NLB sicer na trenutno drugo mesto, toda v evroligaškem tekmovanju na zadnje mesto v skupini. Analiza statističnih parametrov iz tekme Uniona Olimpije z Maccabijem in Maroussijem natančno utemeljuje slabosti ljubljanskega moštva. Statistična analiza v skupini C je po odigranih osmih tekmah naslednja: Caja Laboral – prva: 6 zmag, 2 poraza, 623 košev v napadu in 586 košev v obrambi; U. Olimpija – zadnja: 1 zmaga, 7 porazov in 552 košev v napadu ter 615 v obrambi. V napadu so ljubljanski igralci dosegli povprečno le 69 košev, prejeli pa odločno preveč, 77 košev. To je seveda posledica slabe, neagresivne in prepočasne igre v obrambi. V zadnjih dveh tekmah so igralci izgubili 18 žog (na tekmi proti Maroussiju) in na domačem igrišču v zadnji tekmi proti Hemofarmu 17 žog. V zadnjih tekmah so se dokončno pokazale slabosti igre v obrambi: – nenapadalna igra na žogo, – brez obrambe v igralnih situacijah »pick-and-roll« – ni prevzemanja, rotacije in sodelovanja med igralci, – slab skok, še slabši prehod v napad … v napadu pa akcije brez temeljnega koncepta in prepočasna igra ter razvoj napada, akcije, ki potekajo daleč stran od koša, predvsem igra 1:1 s strani, brez sodelovanja v igri na centra, pomanjkljiva igra po globini in še in še.

Takšni so tekmovalni rezultati Uniona Olimpije danes. V tekmovanju v evroligi ena zmaga in kar sedem porazov, v ligi NLB pa devet zmag in štirje porazi. Po vseh analizah teh tekem in dosedanjih igrah dvomim da se bo Union Olimpija uvrstila v sklepni del NLB. Tako je zelo vprašljiv tudi temeljni cilj trenerja Jureta Zdovca, posebno če vemo, da bo gostovala še pri Bosni, Crveni zvezdi, Radničkem, Širokem, Ciboni in Hemofarmu. Slaba obramba, izredno veliko izgubljenih žog, malo igre s centri in posamične akcije ter preveč solističnih metov za tri ne vzbujajo velikega upanja. Toda vedno bolj vprašljivo je tudi (ne)strokovno, večkrat prav nedopustno vodenje moštva. In to je Union Olimpija danes. Kaj pa jutri?

Union Olimpija jutri … Trdim, da je uspešen samo model, ki temelji na timskem delu. Strokovno delo vodi in je zanj odgovoren glavni trener. Za celovito stroko, strokovne odločitve in končni tekmovalni rezultat, vendar v dolgoročnem načrtovanju in ob zdravem razumu. Ali ni bilo obljubljeno trdo delo? Trenutno takšnega razmišljanja še ni. Union Olimpija je in mora biti prvi košarkarski klub v Sloveniji. Olimpija je tudi najpomembnejša v Ljubljani, v športu, v celotni družbi. Zaradi tradicije, dosedanjih uspehov in temeljne usmeritve: biti vedno na vrhu in med prvimi. Vse potencialne mlade igralce v Sloveniji moramo selekcionirati v sistem Uniona Olimpije (model Zmaga Sagadina). V tak način dela, organizacijo, tradicijo uspešnosti, v večletno načrtovanje, predvsem pa v poklicno strokovno delo moramo verjeti. Verjeti v uspeh, verjeti v projekt naslednje sezone 2010/2011, da se bo Union Olimpija uvrstila med 16 najboljših v Evropi, v sklepni del NLB in v Sloveniji na vsa prva mesta. To mora biti jutri. Ali smo danes tako daleč, da v to verjamemo? Moramo verjeti, delati strokovno pravilno in predvsem trdo. Na dolgi rok, tri- ali najmanj dveletni načrt v pet- ali (več)letnem projektiranju. To je in mora biti temeljna usmeritev Uniona Olimpije jutri.


fotografija Matej Povše

8 / Olimpija / ponedeljek, 28. decembra 2009

Pred polnim Tivolijem se je Tomaž Vnuk 9. oktobra še zadnjiè pojavil na ledeni ploskvi njemu najljubše dvorane, kjer je zaèel svojo hokejsko pot in doživel stojeèe ovacije obèinstva.

intervju Tomaž Vnuk, nekdanji hokejist in legenda Olimpije

Fenomen, ki je cenjen tudi na Jesenicah Matej Grošelj Le kdo ga ne bi poznal? Tomaža Vnuka, namreč. Hokejist, ki je bil dolga leta ikona ljubljanske Olimpije, se je na začetku oktobra odločil za nenadno prekinitev kariere, ki je trajala kar 22 let. Kljub sila uspešni športni poti je 39-letni Vnuk tudi v dneh brez hokeja polno zaposlen, saj se je med drugim odločil za dobrodelno dražbo svojih nekdanjih dresov, veliko časa pa mu vzame priprava na poslovilno tekmo, ki bo 28. avgusta prihodnje leto. V Tivoli namerava povabiti hokejiste, ki so zaznamovali njegovo kariero, poleg tega pa bo takrat tudi njegova legendarna zelena štiriindvajsetica za večno odšla v pokoj in pod strop njemu najljubše dvorane pod Šišenskim hribom.

Tomaž, najbrž ne štejete veè intervjujev, ki ste jih dali po koncu kariere? Kar nekaj jih je bilo. Proti koncu kariere sem se jim malce ogibal, ko pa sem drsalke dokončno obesil na klin, sem si rekel, da moram biti do moje poslovilne tekme (28. 8. 2010, op. p.) malo bolj odziven. Povedal sem že zelo veliko, a sem prepričan, da se bo vse skupaj enkrat ohladilo, da bom imel več miru.

Èe se še za kratek èas zadrživa pri vašem odnosu z novinarji ... Je sedma sila za hokejista breme? Za vas osebno? Ne, to sodi k športu. V celotni karieri sodelujem z vami, z nekaterimi se po vseh teh letih že zelo dobro poznam, zato to ni breme. Opozoril pa bi, da v ospredje vse bolj silijo mlajši, ki si v časopisih in

drugih medijih zaslužijo več prostora.

Zdaj že skoraj tri mesece ne igrate hokeja. Imate zato kakšen kilogram veè? Ne, pred dvema mesecema sem celo shujšal, tako da zdaj spet iščem staro težo. Doslej nisem oddelal še nobenega treninga, obiskal nisem niti fitnes centra, vendar bom po novem letu spet začel skrbeti zase.

Obljubili ste, da si boste popravili nos, ki je bil kar devetkrat zlomljen. Drži, kar velikokrat sem jih dobil po nosu. Popraviti ga moram predvsem iz zdravstvenih razlogov, saj zelo težko oziroma skorajda ne diham skozi nos. Bo pa zraven še malo kozmetike. No, vsaj upam tako.

Predstavljam si, da mora biti težko, ko se èlovek odloèi za tako pomembno odloèitev, kot je konec kariere. Ogromno dejavnikov je odločalo pri moji odločitvi, ni bil samo eden. Enostavno je bilo preveč minusov kot plusov za nadaljevanje kariere, tako da mi še zdaj ni pretirano žal. Že prej omenjeni minusi in plusi so vse do danes ostali enaki.

Pred nekaj tedni ste prejeli Rožanèevo nagrado, organizirali akcijo dražbe dresov, posveèate se organizaciji poslovilne tekme ... Še èesa ne vemo? Nekaj je zagotovo še ostalo (smeh). Saj boste izvedeli še pravi čas. No, moj življenjski ritem ostaja enak. Skušam biti čim bolj aktiven, sicer ne fizično – to pride kasneje –, pač pa je veliko drugih stvari. Nekaj časa preživim z novinarji, priprave

Hokej je bil predvsem moja služba. Sicer zelo lepa, vendar še vedno – zgolj služba. V katerikoli službi si, se je enkrat malce navelièaš, saj pridejo dobri in slabi trenutki. Profesionalne kariere je bilo 22 let, èeprav sem hokej že pri pionirjih in mladincih vzel zelo resno.

na poslovilno tekmo so precejšnje, v igri je tudi dražba dresov, tako da imam kar zapolnjen urnik. Rožančeva nagrada? To je zelo zanimivo priznanje. Športniki smo večinoma navajeni na kolajne in pokale, Rožančeva nagrada pa je nagrada za daljše časovno obdobje, ki me je spomnila na diplome iz šolskih klopi. To je sicer težko primerjati, je pa to posebne vrste priznanje, glede na to, da sem Ljubljančan. Gospodje poleg mene, ki so prav tako prejeli nagrade (Jože Škraba, Vladimir Čermak, Marko Račič), imajo za seboj bogato zgodovino. Športno in drugačno. Človek kar obnemi, ko posluša o tem, zato naj jim ob tej priložnosti še enkrat čestitam. Ob njihovi zgodovini sem se zamislil, kaj in koliko je treba še postoriti v življenju.

Kako to, da ste se odloèili za dražbo? Bilo je povsem spontano. Ko sem gledal po omarah, sem videl, da imam v njih še cel kup dresov. Verjetno bi jih imel še nekaj časa v omari, kjer bi privlačili zgolj prah. Vsak dres ima svojo zgodovino, svojo zgodbo, in če bodo šli za neko dobro stvar, bo ta še lepša – dobili bodo še globlji pomen.

Boste torej nekakšen promotor športa? Temu lahko pritrdim. Ker sem že celo življenje v športu, bom tu tudi ostal. Vprašanje je le, v kakšni vlogi. Razmišljal sem tudi o trenerskem poklicu.

V zadnjih letih ste pred vsako sezono temeljito premislili o nadaljevanju kariere. Hokej je bil za vas kot droga.

Hokej je bil predvsem moja služba. Sicer zelo lepa, vendar še vedno – zgolj služba. V katerikoli službi si, vsake se enkrat malce naveličaš, saj pridejo dobri in slabi trenutki. Moja profesionalna kariera je trajala 22 let, čeprav sem hokej že pri pionirjih in mladincih vzel zelo resno. Bilo je lepo, vendar, kot sem rekel že prej, minusi so na koncu prevladali.

Govori se, da ste v slaèilnici že lani drsalke obesili na klin. Dobesedno. Ne vem, ne vem. To vsi govorijo ... Pravijo, da je bilo tako, sam pa o tem ne vem nič. Te govorice ne držijo povsem.

Kakorkoli, tudi pred letošnjo sezono ste bili pripravljeni kot dvajsetletnik. Priprave ste oddelali brez težav. Lahko govoriva o fenomenu? Pred zadnjo sezono sem šel čez najtežje priprave v vsej karieri. Celotno moštvo je bilo odlično pripravljeno, vendar preprosto ni bilo več pravega občutka, ni bilo take atmosfere kot nekoč. Fenomen? No, ja ... Vedno sem imel zelo veliko volje in prav voljni trenutek je najpomembnejši pri kondicijskih treningih. Pa zdrav moraš biti.

Zdrav ... Kolikšno vlogo so imele pri vaši odloèitvi poškodbe? Poškodb je bilo v vseh teh letih zelo veliko, vendar so mi dajale le dodaten motiv za vrnitev na ledene ploskve. Kariero sem želel končati nepoškodovan in menim, da mi je to uspelo.

Profesionalni športnik se mora marsièemu odpovedati. Koliko noènega življenja si lahko privošèi?


ponedeljek, 28. decembra 2009 / Olimpija / 9 Ko si mlajši, je to lažje, pa tudi nekako sodi zraven, saj ima mlad človek veliko več energije kot starejši. Velike zmage se že po tradiciji proslavijo in tako je bilo tudi v zadnjih letih, vendar mora biti vse vezano na prihodnji dan ter razpored treningov in tekem. Ponočevanje ne sme biti prepogosto in v prevelikih količinah.

je bil v Ljubljani. Razlika v primerjavi z današnjim časom je predvsem, da smo imeli v preteklosti precej boljše pogoje in več časa za hokej kot danes. Imeli smo svoje garderobe, zato nam na trening ni bilo treba nositi težkih torb. To danes ni mogoče, saj je v prestolnici premalo ledenih površin.

Na poslovilni novinarski konferenci ste se spomnili mame, ki je bila v najstniških letih vaša moèna podpornica. Dobila je vaš zadnji dres.

Mnogi pravijo, da je tekme precej lažje igrati kot gledati ... Če je športnik poškodovan, kaznovan ali bolan, je vsekakor težje, saj se počutiš kot del ekipe, vendar si na tribuni nemočen. Zdaj ne čutim navezanosti do nobenega moštva več. Še zmeraj rad vidim, da slavijo tisti, za katere navijam, vendar v hokeju nisem navijaški. Nanj gledam drugače kot ostali, predvsem skozi igro. Več navijaške strasti čutim pri nogometu in košarki.

Mama Meta se je verjetno morala odreči več stvarem kot jaz. Govorim o vseh zasedenih koncih tedna, o treningih in tekmah, ko je morala veliko časa porabiti za prevoze. Poleg vsega drugega je bil to tudi velik finančni zalogaj. Nato je s hokejem začel še brat Jure, tako da smo bili vsi zelo povezani z najhitrejšo moštveno igro na svetu. In mama je bila pred tremi meseci zagotovo najbolj vesela, da sem končal kariero.

Na ledu ste delovali izjemno umirjeno. Res? To je bilo samo navzven.

To je predvsem lepo videti. Kakor tudi Olimpijine mlade moči na ledu, ki iz tekme v tekmo v ligi EBEL dobivajo več priložnosti.

Èeprav ste otrok Olimpije, vas spoštujejo tudi na Jesenicah, kar se zgodi le redkim. Dolga leta smo bili nasprotniki, vendar Olimpija brez Jesenic ne more in tudi obratno je tako. Gre za tradicionalno rivalstvo, ki je vedno bilo in bo ostalo tudi v prihodnje. Ob koncu tekme si vsi sežemo v roke in smo prijatelji, med dvobojem pa so stvari precej bolj resne. To spoštujejo tako ljubljanski kot jeseniški navijači.

Koliko težkih besed ste morali požreti s tribun? Slišal sem že marsikaj. Najtežje je, ko je dvorana prazna, saj igralec sliši vsakega gledalca. Različne frustracije posameznikov in nesramne opazke so pač del športa. Sicer pa so nekateri komentarji s tribun tudi nadvse duhoviti. Večkrat smo se o njih pogovarjali po tekmi v slačilnici in se jim smejali. Športnikom pa vedno zelo veliko pomeni dobro in glasno navijanje, pri čemer ni pomembno, ali je to doma ali v gosteh.

Navijaèi Olimpije vam niso zamerili odhoda k veènemu tekmecu na Jesenice. Kako, da ste se odloèili obleèi rdeèi dres? Zaradi izziva avstrijskega prvenstva, saj so Jesenice takrat prvič nastopile v ligi EBEL, in tudi zato, ker me iz Olimpije niso poklicali oziroma so me poklicali prepozno. Na žalost je bila tista sezona zame precej ponesrečena, saj sem odigral zgolj sedem tekem rednega dela. Pred prvo tekmo sem se poškodoval in imel operacijo križnih vezi. Rehabilitacija je trajala kar pet mesecev, zato je bil povratek zelo težek.

fotografija Jaka Adamiè

Ste idol mnogih mladih hokejistov, nekateri imajo na tekmah še vedno vaše drese. To vam najbrž laska?

V reprezentanènem dresu je Tomaž Vnuk (desno) pustil moèan peèat. Dolga leta je bil tudi kapetan slovenske izbrane vrste.

Na žalost župan živi na drugem koncu Ljubljane, zato je bolj vajen teka po Golovcu. Sam najraje teèem po Šiški in Mostecu, zato se ne moreva povsem uskladiti. Morda se bova kdaj sreèala na poti spominov in tovarištva.

pokalu pokalnih zmagovalcev, to je na tekmi med evropskim prvakom, torej nami, in zmagovalcem kontinentalnega pokala. Na obdobje izpred dobrih desetih let sem zelo ponosen.

Kaj pa z Olimpijo pred dvema letoma? Končnica je bila izjemno dolga. Prav tako tudi moja brada, saj nisem nikoli imel daljše. To je bila nepozabna sezona, ki v mojem spominu ne bo ostala kot najboljša, saj na koncu nismo uspeli priti na prvo mesto. Naredili smo zares izjemen rezultat, to je treba priznati, a je manjkala smetana na torti. Če zaključim, sezona 2007/08 mi bo ostala tako v lepem kot v grenkem spominu. Predvsem zaradi ogromnega šoka pred peto finalno tekmo v Salzburgu, ko smo na avtobusu na poti iz hotela v dvorano izvedeli, da smo za zeleno mizo z 0:5 izgubili četrto srečanje. A ne smemo iskati izgovorov, saj bi kljub temu lahko osvojili naslov prvaka. Po šoku smo reagirali napak, morda nam prvo mesto niti ni bilo usojeno.

Feldkirch je moèno zaznamoval vašo kariero. Kaj se sedaj dogaja v tem klubu? Finančnih težav niso imeli le enkrat. Trenutno se nahajajo v drugi avstrijski ligi, v povprečju imajo

S predsednikom se od moje poslovilne novinarske konference nisva več slišala, vendar se bova verjetno v kratkem. O nesporazumih pa težko povem vse v enem intervjuju. Kar deset let sem bil kapetan reprezentance, pri Olimpiji sedem, kar je lepo, a ne tako preprosto. Na eni strani smo imeli igralce s svojimi potrebami, na drugi pa vodstvo z drugačnimi zamislimi. Biti nekje vmes je kar naporno in z Aljančičem sva se večkrat znašla na nasprotnih bregovih, vendar po mojem mnenju zamere ni.

2500 prodanih, in ne brezplačnih vstopnic. Nedavno sem govoril z ljudmi iz Feldkircha in jih povprašal, ali se želijo vrniti na višjo raven, pa so dejali, da ne. Zelo lep spomin imam iz prejšnjega leta, ko smo praznovali desetletnico osvojitve naslova evropskega prvaka. Zbrali smo se vsi, ki smo v prejšnjem tisočletju osvojili naslov najboljšega na stari celini in zanimivo, da smo bili profesionalno aktivni zgolj trije igralci. Poleg mene in Nika Zupančiča samo še Daniel Gauthier.

Predvsem v tujini je navada, da se športniki najhitreje ujamejo in zaènejo skupaj živeti. Vaša življenjska sopotnica je Špela Braèun, nekdanja smuèarka. Ker se je tudi sama ukvarjala s športom, je najbrž veliko bolje razumela vašo odsotnost?

Ralph Krueger je bil v Feldkirchu eden izmed najbolj cenjenih trenerjev, ki vas je vodil. V karieri sem imel z izjemo zadnjih dveh na klopi vselej odlične strokovnjake. Randyja Edmondsa sploh ne bi ocenjeval, Dany Gelinas pa ve o hokeju malo več kot njegov predhodnik. Prišel je z dobrim programom, a ni našel prave sredine. Ne vem, koliko izkušenj je imel s profesionalnim športom pred prihodom v Olimpijo. Jaz sem jih imel 22 let, zanj pa ne vem.

Špela je bila vajena športnega ritma življenja. Ko sem igral v Avstriji, je bila ona drugje, ali v Ljubljani ali pa nekje ne snegu, zato sva se pozimi bolj redko videvala.

Pogost vas vidim na nogometnih tekmah Olimpije, ampak nogomet sploh ni vaš edini konjièek. Jadranje je številka ena, kajne?

V nižjih selekcijah so vèasih trenirali tuji trenerji, zdaj trenirajo domaèi.

Večkrat zaidem na nogometni štadion, tako na tekme Olimpije kot Interblocka, saj igrajo poleg mojega doma v Šiški. Sploh če je lepo vreme. Prav tako me lahko vidite tudi ob košarkarskem parketu dvorane Tivoli. No, hobijev imam kar precej, bolj ali manj so to kar vsi športi, v ospredju pa je jadranje.

Mene je v otroštvu treniral Slovak Josef Beniac. On je naredil kar nekaj Olimpijinih generacij in bil mladeničem kot drugi oče. Zelo dolgo

Kako je bilo na Barcolani? Končali smo jo. Prvič (smeh). To je bilo kmalu po koncu kariere, sicer pa sem bil letos šele drugič na tem tekmovanju. Pred tem zaradi hokejskih obveznosti zanj nisem imel časa.

Ko ste že prihodnje leto oblekli Olimpijin dres, je bilo vse drugaèe. Bili ste eden izmed najboljših igralcev lige.

Jadrate skupaj s hokejisti ali gre za povsem zasebno zadevo? Tudi Matej Hoèevar ima jadrnico …

Do konca sem pozdravil poškodbo, želja je bila še vedno prisotna, k sreči pa so se tudi nekateri drugi dejavniki zlili v celoto.

Upam, da bomo z družino v bližnji prihodnosti odjadrali tudi kam dlje od Jadrana, kamor smo zahajali zadnja leta. S hokejisti se včasih srečamo na morju, nikoli pa nismo križarili skupaj.

fotografija Matej Povše

Èe se ozrete nazaj, lahko izpostavite vrhunec vaše kariere? Neko obdobje? To je zagotovo sezona 1997/1998, vendar ne le zaradi Feldkircha. S tem klubom sem sicer osvojil nekdanjo alpsko ligo, ki je predhodnica zdajšnje lige EBEL, vendar se je tisto leto zgodilo še kar nekaj lepih trenutkov. Osvojili smo avstrijsko prvenstvo, za končnico sem se vrnil v Ljubljano in z Olimpijo osvojil slovenski državni naslov, za konec pa smo bili prvaki še s Piranom v inline hokeju. In vse to se je zgodilo v enem letu, na kar mnogi novinarji pozabljajo. Skoraj bi pozabil omeniti tudi zmago nad Košicami v

Predsednik HZS Ernest Aljanèiè vam je podal roko sodelovanja. Je vaša vloga v reprezentanci že znana? Z njim sta imela tudi kar nekaj nesporazumov. Bili ste nekakšen borec za pravice hokejistov.

Tomaž (levo) je imel po koncu sezone 2007/08 v ligi EBEL dolgo brado po vzoru hokejistov, ki se prebijejo v finale lige NHL. Za osvojeno drugo mesto mu je èestital sedanji predsednik HZS Ernest Aljanèiè.

Še nekaj me zanima. Z ljubljanskim županom Zoranom Jankoviæem sta se dogovorila, da bosta skupaj tekala po Golovcu. Se je to že zgodilo ali èakata na bolj toplo vreme? Na žalost župan živi na drugem koncu Ljubljane, zato je bolj vajen teka po Golovcu. Sam najraje tečem po Šiški in Mostecu, zato se ne moreva povsem uskladiti. Morda se bova kdaj srečala na poti spominov in tovarištva.


10 / Olimpija / ponedeljek, 28. decembra 2009

Ljubljana se mu je zasidrala v srce Ameriški košarkar Matt Walsh je v izredno kratkem èasu postal ljubljenec navijaèev Uniona Olimpije Gregor Terziè

fotografija Luka Cjuha

Da ima Union Olimpija po dolgih letih znova dobrega Američana, čivkajo že vrabci na strehi. Matt Walsh je poleti okrepil zasedbo Jureta Zdovca in nemudoma postal nepogrešljiv člen ljubljanskega moštva. Gledalci so ga zaradi požrtvovalne igre in odličnega meta hitro vzeli za svojega, najboljšo dosedanjo predstavo pa je pokazal na tekmi drugega kroga evrolige proti Marrousiju, ko je dosegel 32 točk in bil skupaj z igralcem Caje Laboral Tiagom Splitterjem imenovan za najkoristnejšega igralca (MVP) kroga. Tudi Matt se je v Ljubljani kaj hitro znašel, slovenska prestolnica pa v njegovem srcu že zavzema posebno mesto: »Res je. Tu se počutim zares odlično. Ljubljana je najlepše mesto od vseh, v katerih sem doslej igral. Tudi ljudje so prijazni in vsi po vrsti dobro govorijo angleško, kar mi je še posebno všeč.« Kot otrok je na ulicah

17,8

toèke je v povpreèju Walsh dosegal v grškem prvenstvu in bil tako drugi najboljši strelec.

Philadelphie s prijatelji igral številne športe, največji talent pa je pokazal ravno za košarko: »Velikokrat smo po šoli ostali na ulici in igrali bejzbol, ameriški nogomet ali košarko. Slednja mi je šla najbolje od rok, zato sem se odločil, da začnem s pravimi treningi. Z očetom sva hodila na tekme najboljših srednješolskih in univerzitetnih moštev, kjer sem neizmerno užival.«

Košarkar Uniona Olimpije Matt Walsh je navdušen nad slovensko prestolnico. Po končani srednji šoli se je vpisal na univerzo na Floridi, nato pa je leta 2005 podpisal profesionalno pogodbo z NBA moštvom Miami Heat: »S tem so se mi uresničile otroške sanje. Dobil sem priložnost, da zaigram skupaj s Shaquillom O'Nealom, Dwyanom Wadom in Garyjem Paytonom. To je bila zares neverjetna izkušnja. Kaj takega si nisem nikoli mislil, da bom do-

živel.« Walsh je za Miami odigral le dve tekmi, nato pa se je podal v Evropo. Prva postojanka je bila Olympia Larissa, kjer je nastopal odlično in bil na koncu s povprečjem 17,8 točke na tekmo drugi strelec grškega prvenstva. V naslednji sezoni se je preselil v Španijo in okrepil Manreso, po letu dni pa znova zamenjal okolje. Tokrat je odšel v Charleroi in pod vodstvom

Dražena Anzulovića dvakrat zapored osvojil naslov prvaka v belgijski ligi. Prav hrvaški strateg naj bi imel nekaj zaslug, da 27-letni Američan letos navdušuje tivolsko občinstvo, saj mu je igranje pri Juretu Zdovcu in v Olimpiji toplo priporočil. Pa je Walshu morda žal, da je tako hitro zapustil ligo NBA? »Vedno sem sanjal, da bom igral v NBA, in to se mi je, pa čeprav za zelo kratek čas, tudi

uresničilo. A tam bi bil vedno zadnji igralec na klopi za rezervne igralce in bi le redko dobil priložnost, da se dokažem na parketu. V Evropi lahko vsakemu moštvu pomagam na igrišču in prispevam svoj delež k igri, zato ne obžalujem odhoda.« Kljub dobremu počutju na Stari celini pa Matt vseeno pušča priprta vrata morebitnemu povratku v najmočnejšo košarkarsko ligo na svetu: »V življenju nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Igram dobro in če bo kdaj kakšno od moštev čez lužo pokazalo zanimanje zame, se bom z veseljem odzval.« V Ljubljani simpatičnemu Američanu, ki je najbolj znan po tem, da je bil šest let intimni partner Playboyjeve zajčice Lauren Anderson, družbo delata sicer posvojena sestra in njen sin. Dolgčas preganja tudi tako, da za uradno spletno stran evrolige piše blog. V njem je med drugim razkril, da pred prihodom v Slovenijo o deželi na sončni strani Alp ni vedel ničesar in da so mu sorodniki in prijatelji v šali dejali, da se Slovenija sliši kot kraj, v katerem prebiva grof Drakula. »Možje, ki urejajo spletno stran evrolige, so me poklicali na intervju in me na koncu vprašali, če bi me zanimalo pisanje bloga. Seveda sem takoj privolil, saj me to delo izredno veseli že od študentskih dni.« Novinec v najelitnejšem evropskem košarkarskem tekmovanju nam je še razkril, da mu je pri srcu tudi nogomet, zato si je ogledal nastop slovenske reprezentance v dodatnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo proti Rusiji. Bil je navdušen. Tako kot vsa Slovenija.

S kamenèkom iz Zadra na rokometni Triglav 21-letna Celjanka Maja Šon, ki brani barve ljubljanske Olimpije, velja za velik talent slovenskega ženskega rokometa

Nedvomno zelo perspektivna in nadarjena rokometašica je svojo športno pot pričela v osnovni šoli, natančneje že v četrtem razredu. Čeprav ne prihaja iz športne družine, se je z rokometom nekaj časa v osnovni in srednji šoli ukvarjal tudi njen oče. »Nad rokometom sem se navdušila, ko so v moj razred prišli trenerji iz rokometne šole Toneta Goršiča in nas povabili na trening. Čeprav večine mojih sošolcev rokomet ni navdušil, sem ga jaz, tudi po zaslugi sošolke, ki je rokomet že prej trenirala, v trenutku vzljubila,« se Maja Šon z nostalgijo spominja svojih rokometnih začetkov. Da se je odločila pravilno, ni dvoma, to dokazujejo tudi odlične igre in njena vse večja vloga tako v klubu kot v reprezentanci. »Občutek, ko veš, da ti zaupajo tako trenerji kot soigralke, je zelo prijeten. Tudi vse bolj pomembna vloga mi ustreza, čeprav se zavedam, da z njo pride tudi večji pritisk. A ta name in na mojo igro dobro vpliva. Za priložnost, ki mi je ponujena, sem zelo hvaležna, zato jo moram dobro izrabiti,« pove mladenka, ki ne skriva visokih ciljev. »V klubu so se kljub izpadu iz evropskega tekmovanja stvari začele premikati v pravo smer. Želim si, da nam bi šlo še bolje ter da bi z malo sreče in dobro igro osvojili državni pokal in naslov slovenskega prvaka,« razkriva klubske ambicije, samozavestno pa napoveduje tudi uvrstitev reprezentance na evropsko prvenstvo. »Marca nas čakata dve naporni tekmi proti Italijankam, kjer moramo doseči zmagi, nato pa še tekmi proti

fotografija Bojan Velikonja

Rok Knafelc

Maja Šon (z žogo) bo pomemben adut naše izbrane vrste prihodnje leto, ko bodo Slovenke nadaljevale boje za uvrstitev na evropsko prvenstvo na Danskem in Norveškem. Belorusiji in Nemčiji. Naš končni cilj je seveda uvrstitev na evropsko prvenstvo.« Igrati proti najboljšim reprezentancam sveta je za Celjanko, ki v ženskem rokometu občuduje skandinavski način igre, zagotovo velik izziv. Kot pravi je ta izjemno hiter in eleganten, pri moških pa ji je poleg slovenske všeč tudi francoska repre-

zentanca. »Francozi so mi simpatični zaradi raznovrstnosti, odličnega napada ter dobre pokritosti na vseh igralnih položajih. Zelo so nepredvidljivi in radi presenečajo nasprotnika,« zelo strokovno ocenjuje ekipo galskih petelinov. Prav raznovrstnost v igri je za Šonovo zelo pomembna, to pa je tudi razlog, da nikoli ni imela rokomet-

nega vzornika. »Vzornikov nimam in jih tudi nikoli nisem imela. V svojo igro hočem vključiti najboljše prvine najboljših igralcev.« Maji to brez dvoma tudi uspeva, a ostaja na realnih tleh in pri opisovanju svoje športne poti ne pozabi omeniti tudi trenerjev, ki so ji pomagali do uspeha. »Vsak mi je dal poseben del, ki je pripomogel k temu, da sem danes tu, kjer sem,

vendar nikogar ne bi rada posebej izpostavljala, saj se mi to zdi nehvaležno,« diplomatsko odgovarja študentka četrtega letnika Fakultete za socialno delo, ki jo je ta smer študija že od nekdaj veselila. »Zagotovo sem izbrala pravi študij, čeravno so bila prva tri leta zaradi igranja v Celju in študija v Ljubljani zame zelo naporna. Brez dobre organizacije bi mi bilo zelo težko,« potarna enaindvajsetletnica, a hkrati poudari: »Če imaš voljo, se vse da.« Zaradi številnih obveznosti, tako študijskih kot klubskih in reprezentančnih, ima bore malo prostega časa, zato tega najraje preživlja s svojimi najbližjimi in prijatelji. »Prostega časa je res zelo malo. Navadno so to le nedelje, ki jih najraje izrabim za obisk koncerta, saj mi glasba v življenju veliko pomeni,« pove rokometašica s sedmicama na hrbtni strani dresa. Poleg poslušanja glasbe tudi rada karta, poleti pa za kondicijsko pripravljenost zaplava v morju. Tuji ji niso niti zimski športi in bili so časi, ko je na smučeh drvela po zasneženih strminah, a se je zaradi prevelike nevarnosti poškodb temu veselju že odpovedala. Prav zaradi poškodbe Maja na začetku decembra ni smela stopiti na igrišče in pomagati svojim klubskim soigralkam do tako želenega državnega naslova: »Imela sem poškodovan hrbet, kar je bila predvsem posledica preobremenjenosti v preteklih dveh mesecih.« Kljub nesrečni poškodbi pa Maja ni pretirano vraževerna, priznava le, da ima za srečo ves čas pri sebi kamenček iz njej najljubšega mesta, Zadra. Morda ji bo tudi ta pomagal pri vzponu na rokometni Triglav.


ponedeljek, 28. decembra 2009 / Olimpija / 11

intervju Brigita Bukovec, nekdanja atletinja

Èe bi atletika imela Toneta Vogrinca ... Vogrinca. Če bi imela slovenska atletika trenerja njegovega tipa, bi lahko imeli pet morda celo več svetovnih prvakov. Trenerji pomenijo 60 odstotkov uspeha, drugi dejavniki so športnikova nadarjenost in delavnost.

Rok Knafelc Že površen pregled njenih rezultatov hitro pokaže, kako nadarjena športnica je bila Brigita Bukovec. Številni dosežki, med katerimi izstopa srebrna olimpijska kolajna iz Atlante, o tem povedo dovolj. Danes 39letna mati dveh otrok je spregovorila o razmerah in prihodnosti slovenske atletike, dopingu in še marsičem drugem.

Kakšna je prihodnost slovenske atletike? Manjka nam sistem, in to ne samo pri atletiki. Vsi pravijo, da nimamo več dobrih atletov. Primož Kozmus se je poslovil, Jolanda Čeplak tudi ne bo več veliko postorila ... Nam potem sploh še kdo ostane? Še reprezentanca starejših mladincev zelo težko zbere ekipo, medtem ko članov že ni več. Mislim, da trenutno ni kluba, ki bi imel popolno člansko ekipo v atletiki. Spominjam se, ko so bile samo v Ljubljani tri.

Bili ste prva športnica, ki je pod okriljem AŠZ Olimpija osvojila olimpijsko kolajno. Kaj vam pomeni Olimpija? Olimpija je bila moj stalni klub. V njem sem začela svojo športno pot. Zelo mi je pomagal in je bil eden izmed ključnih dejavnikov, ki je pripomogel k mojim rezultatom. Nekdaj ni bilo tako, kot je sedaj, ko morajo starši plačati, če želijo otroka včlaniti v športni klub.

Kje so vzroki za to?

Vaša kariera je polna odliènih atletskih dosežkov. Kateri vam je najljubši?

Se da z uspešno atletsko kariero preživeti oziroma si zagotoviti normalno življenje? Da danes ne bi več delala, tega si ne morem privoščiti. Morda sem imela veliko sreče, da sem začela nizati odlične rezultate, saj so mi zato pomagali sponzorji. Ti so takrat še vlagali v šport, medtem ko je dandanes tega zelo malo, da o pomoči države niti ne govorim. Seveda so veliko pripomogli tudi moja volja do nastopov na tekmah in mitingih ter dobra ekipa in menedžer, ki me je popeljal v svet atletike. Zaslužila sem toliko, da sem si po koncu kariere s tem nekaj ustvarila. Več kot eno leto pa od tega denarja ne bi mogla živeti, saj sem si morala celotno kariero vse, od priprav do masaž, plačevati sama.

Omenili ste pomanjkanje podpore s strani države. Vendarle pa ste bili zaposleni tudi pri Policiji.

fotografija Tomaž Skale

Ko pričneš s športno kariero, je najbolj pomemben začetek. Vsi vidijo samo rezultat z olimpijskih iger v Atlanti, medtem ko so zame bolj važni dosežki, ki so pomenili napredek na moji športni poti. Zame so bili prelomni evropsko mladinsko prvenstvo v Varaždinu leta 1989, na katerem sem osvojila kolajno, pa tudi balkanske igre. Menim, da je bil to vrhunec moje kariere. Res je, da je olimpijska kolajna največji dosežek, ki si ga javnost najbolje zapomni, vendar ga ne bi označila za prelomnega.

Atletinja Brigita Bukovec in kanuist Andraž Vehovar sta poleti 1996 iz Atlante v domovino prinesla olimpijsko odlièje. Na podlagi lastnih izkušenj lahko povem, da me je takoj po naznanitvi o koncu kariere delovna knjižica že čakala na mizi. Zato se zavzemam, da bi država po končani športni poti poskrbela za športnike, ki so veliko prispevali za prepoznavnost domovine. Vendar se mora tu najti nekdo, ki bo to pravilno izpeljal. Žal je realnost taka, da o pomembnih stvareh v športu odločajo ljudje, ki se na to sploh ne spoznajo.

Menite, da so razmere za treniranje atletike slabi? Kje vidite možnosti za izboljšave? Ne zdi se mi, da so razmere slabe. Atletski štadion imamo, manjka pa nam atletska dvorana, vendar je jaz

nisem pogrešala, ker sem tekla le na kratke proge. Tudi dvorana, ki jo sedaj gradijo v Ljubljani, se mi ne zdi koristna, saj bo namenjena le športom, v katerih je denar. Kateri so, vsi dobro vemo. Moram tudi poudariti, da so za uspeh veliko bolj kot infrastrukturni dejavniki pomembni trenerji, ki so, vsaj nekateri, zelo sumljivega porekla, saj jih nihče ne preverja. Vse je zelo razpuščeno, vsak ima svoje interese. Ko prideš na štadion, ti postane kar slabo, ko vidiš, kdo vse trenira otroke.

Kako veliko vlogo igrajo trenerji v vašem športu? Dober trener lahko pomeni ogromno. Za primer naj omenim Toneta

Zmotilo me je predvsem, ker bi kot športnik Primož šele sedaj začel zares služiti. Z uspehi si je ustvaril ime v svetovni atletiki. Prej se je moral truditi in veliko vlagati in sedaj bi se mu lahko vse to povrnilo. Zmotila pa me je tudi njegova izjava, da stagnira na vrhu. Na vrh je šele prišel, tam je bil le dve leti. To ni veliko. Šele sedaj bi lahko pokazal, kaj je vrh. Nekateri športniki imajo tudi po pet olimpijskih kolajn, to je stagniranje na vrhu. Naj jih doseže toliko, ne pa eno odličje z olimpijskih iger in svetovnega prvenstva. Seveda zasluži čestitke za doseženo, vendar se s športnega vidika ne bi smel upokojiti. Če je imel osebne razloge za konec svoje kariere, mu seveda ne oporekam.

Največjo težavo, pa ne le v atletiki, ampak v slovenskem športu nasploh, vidim v pritisku staršev in trenerjev na otroke. Od teh sedaj pričakujejo, da bodo že pri sedmih, osmih letih vrhunsko natrenirani. Nenehno jih silijo na tekmovanja, trenirajo po petkrat tedensko ... Zdi se mi, da trenirajo toliko, kot sem sama pri svojih 25 letih, ko sem bila na vrhuncu. Je potem sploh čudno, da dlje od mladincev ne pridejo? Vse gre veliko prehitro. Od otrok se ne bi smelo toliko pričakovati. Če bi bilo v moji moči, bi to z zakonom prepovedala in kaznovala.

Vam je danes morda žal, da ste se upokojili in zato niste nastopili na olimpijskih igrah v Sydneyju?

Tudi vi vodite atletsko šolo. Je pri vas pristop drugaèen?

(smeh) Mogoče sem si tega včasih res želela, vendar mi je bilo na koncu dovolj vsega. Ko sem prenehala, nisem pogrešala niti enega dneva atletike in treninga. Bilo mi je zelo, zelo lepo in če bi se še enkrat rodila, bi se brez pomislekov odločila za enako pot.

Vodim atletsko šolo za otroke, kjer skušamo otrokom z igro priučiti splošno motoriko in koordinacijo. Za ogrevanje se lovijo in žogajo, delamo pa tudi različne atletske vaje. Nimajo pa vsak konec tedna tekmovanja. To bi bilo absurdno.

So ob vseh teh težavah, ki pestijo slovensko atletiko in šport, vrhunski rezultati Kozmusa, Èeplakove in ne nazadnje tudi vaši rezultati sploh še ponovljivi? Zagotovo se bo našel nekdo, ki bo te rezultate ponovil. Imamo toliko mladih in nadarjenih, da o tem sploh ni dvoma. Vendar, če ni večjega števila otrok, ki atletski voz potiska naprej, tudi vrhunskih rezultatov ni. Žal se ne moremo primerjati z državami, v katerih pet tisoč atletov odpade, pa jih še vedno ostane pet tisoč. Če bi se to zgodilo pri nas, bi to pomenilo konec športa.

Res je, država mi je pomagala, kolikor se je le dalo, vendar le v zadnjih nekaj letih moje tekmovalne kariere. Pomoč države pride veliko bolj prav športnikom, ki začenjajo svojo profesionalno športno pot, medtem ko se meni tistih 50 tisoč tolarjev iz Policije ni poznalo. Je pa res, da manj uspešnim športnikom, ki nimajo drugega finančnega zaledja, ta denar veliko pomeni, teče pa jim tudi delovna doba. Moram pa še enkrat poudariti, da je za državo to, glede na rezultate, ki jih slovenski športniki dosegamo, enako kot nič.

Normo za Sydney sem lovila, vendar sem imela takrat za seboj dve nujni ginekološki operaciji. Posega sta na meni pustila posledice, tako da norme nisem mogla doseči, čeprav sem se borila do konca. Zdravniki so mi ob tem svetovali, da moram, če želim imeti otroke, pohiteti. Če tega ne bi bilo, bi lahko vztrajala brez težav. To je bilo vendar eno najlepših poglavij v mojem življenju.

Nekoè ste omenili, da si želite nastopiti na veteranskem prvenstvu.

Kakšen odnos imate do dopinga? So vam kdaj ponujali prepovedana poživila? Dopinga je danes vse več, in to samo zato, ker je šport postal velik posel. Vsi zahtevajo odlične rezultate v najkrajšem možnem času, od tekmovalcev do trenerjev. Tudi sama sem imela ponudbe menedžerjev, ki so mi obljubljali »boljše« rezultate, a se nikoli nisem odločila za to. Vsak športnik je prepuščen samemu sebi in sam se odloča, ali bo posegel po prepovedanih substancah ali ne. Nikoli pa nisem obsojala tekmovalcev z Vzhoda, ki so bili v to tako rekoč prisiljeni. Pred 25 leti sem se še kot mladinka udeležila tekmovanja v Romuniji, kjer sem videla, kako zelo revni so. Ne morem trditi, da tudi sama ne bi posegla po prepovedanih substancah samo zato, da bi zbežala iz tistih krajev.

Ste Jolandi Èeplak stali ob strani, ko je javnost izvedela, da je jemala prepovedana poživila? Jolando je javnost zelo hitro napadla, jaz pa sem prepričana, da so ji menedžerji prepovedana poživila podtaknili. Tudi sama sem rekla, da prvič, ko bodo Jolando dobili na doping kontroli, njenega menedžerja ne bo zraven. Bil je dvakrat, nato pa prekinil vse stike z njo. Ozadje je tako, da Jolanda še danes ne ve, v kaj se je spuščala. Za ponovitev vrhunskih dosežkov pa vseeno mislim, da je prestara.

Se potem strinjate s predlogom Primoža Kozmusa, da si dobitniki olimpijskih kolajn zaslužijo dosmrtno meseèno rento?

Èe se ustaviva še pri vaši družini. Imate dva otroka. Bosta šla po maminih stopinjah? fotografija Matej Povše

Če lahko politik kljub slabo opravljenem delu še leto po končanem mandatu prejema plačo, si jo dobitniki olimpijskih kolajn zaslužimo trikrat bolj. Mislim, da na svetu skoraj ni države, ki na tem področju ne bi imela urejenih razmer. Če rente ne morejo zagotoviti, bi morda lahko uvedli druge ugodnosti, kot je na primer možnost študija ali zaposlitve v javnem sektorju, v športu.

Konec svoje kariere je naznanil tudi Primož Kozmus. Javno ste izrazili nestrinjanje z njegovo odloèitvijo.

Trener Jure Kastelic (v sredini, desno je Alenka Bikar) je bil z Brigito Bukovec ob njenih najveèjih uspehih.

Tako Aljaž kot Aleksander trenirata v naši atletski šoli, vendar ne več kot dvakrat tedensko po eno uro. Vidi se, da imata prave gene, saj sta zelo nadarjena za šport. Če bi se nekdo izmed njiju odločil za športno kariero, bi ga seveda podprla.


12 / Olimpija / ponedeljek, 28. decembra 2009


ponedeljek, 28. decembra 2009 / Olimpija / 13

intervju Rajmond Debevec, strelec

Vse pod okriljem Olimpije

Zagotovo se v strelstvu vrti premalo denarja, vendar je za to krivo predvsem vodstvo ISSF, ki ne sledi trendom razvoja športov v svetu. V svoje vrste tudi ne želi spustiti mlajših, bolj prodornih in sposobnih kadrov z modernimi pogledi na šport.

Gregor Terziè

Strelec Rajmond Debevec je član Olimpije že od leta 1977. V svoji športni karieri je osvojil domala vse, kar se je dalo, a ima volje kljub temu še vedno dovolj. Sodeloval je že na sedmih olimpijskih igrah, največji uspeh pa je dosegel v Sydneyju leta 2000, ko je na olimpijskih igrah osvojil zlato kolajno. Kljub 46 letom pravi, da puške še namerava pospraviti v kot.

Se s poklicnim ukvarjanjem s strelstvom da preživeti? Preživeti da, obogateti pa ne.

Ste eden od devetih nosilcev olimpijskih odlièij, ki so èlani Olimpije. Vas to navdaja s ponosom?

Sodelovali ste že na sedmih olimpijskih igrah. Katere so se vam najbolj vtisnile v spomin?

Član Olimpije sem že od leta 1977 in vse uspehe v svoji športni karieri sem doživel pod njenim okriljem. Ponosen sem na to, cenim pa tudi uspehe vseh članov Olimpije, ne samo nosilcev olimpijskih odličij.

V spominu so mi ostale vse, najbolj pa seveda tiste v Sydneyju, kjer sem osvojil zlato kolajno.

Olimpijske igre v Londonu leta 2012 bodo za vas že osme. Bodo morda tudi zadnje, na katerih boste sodelovali?

V strelstvu ste osvojili tako rekoè vse, kar je možno. Kako športnik v vaših letih še najde motiv za tekmovanja? Strelskemu športu sem posvetil celo življenje in se ga zagotovo nikoli ne bom nikoli naveličal. Z motivacijo pa nimam težav, navsezadnje želim mlajšim pokazati, kaj se da v življenju doseči z vztrajnostjo.

V vaših letih se pojavljajo prve starostne težave z vidom. Vas to že ovira? Vid je resnično že precejšnja ovira. Starostna daljnovidnost je tista, ki mi lahko že v bližnji prihodnosti prepreči, da bi na največjih tekmovanjih ostajal med kandidati za najvišja mesta.

fotografija Jaka Adamiè

Naj najprej povem, da si moram nastop na igrah v Londonu še priboriti, kar ob uveljavljenem sistemu omejenega števila kvot nikakor ni lahko delo. Na evropskih ali svetovnih prvenstvih oziroma svetovnih pokalih je treba v letih 2010 in 2011 prikazati vrhunsko formo, saj le najboljše uvrstitve omogočajo nastop v Londonu. Vsekakor bom dal vse od sebe, o času po Londonu pa bom razmišljal pozneje.

Ali poleg strelstva spremljate tudi druge športe?

Rajmond Debevec po prihodu v domovino, ko je z OI v Pekingu prinesel bronasto kolajno.

Zagotovo se v strelstvu vrti premalo denarja, vendar je za to krivo predvsem vodstvo ISSF, ki ne sledi trendom razvoja športov v svetu. V svoje vrste tudi ne želi spustiti mlajših, bolj prodornih in sposobnih kadrov z modernimi pogledi na šport.

Doping je zlo v vseh športnih disciplinah in tudi strelski šport ni izjema. Poleg splošnega seznama prepovedanih snovi so na spisku Mednarodne zveza za športno streljanje ISSF še beta-blokatorji, ki znižujejo srčni utrip in pritisk ter zmanjšajo mišično napetost ob tremi in strahu. S pomočjo te prepovedane substance je na primer na lanskih olimpijskih igrah v Pekingu severnokorejski strelec s pištolo osvojil dve kolajni, a je bil po dopinškem pregledu upravičeno diskvalificiran.

protnikov bo posegel po najvišjih uvrstitvah.

Kaj se vam plete v glavi tik pred strelom? Verjetno se v tistem trenutku strelec najbolj boji, da mu ne bi zadrhtela roka? Roke pravzaprav nikoli niso čisto pri miru, zato je zelo pomembna tehnika, ki omogoča optimalno realizacijo strela. Tik pred strelom pa se v glavi ne sme plesti nič. Neskončno število ponovitev na treningih prinese tekmovalcu sposobnost avtomatizacije procesa realizacije strela. Vsaka misel tik pred strelom pomeni padec koncentracije in s tem možnost slabšega zadetka.

Kako se umirite pred pomembnim nastopom? Imate kakšen poseben ritual? Nimam nikakršnega rituala. Za mano so dolga leta pridobivanja izkušenj, zato sta moja telo in duh že vajena priprav na tekmo. Včasih se umirim in in skoncentriram boljše, včasih pa ne tako dobro.

O dopingu v strelstvu ne slišimo veliko, vendar je ta vseeno prisoten tudi tu. Koliko lahko prepovedane substance sploh pomagajo tekmovalcu v tem športu?

Zaradi treningov in tekmovanj ste se oziroma se morate marsièemu odpovedati. Kako na vaš poklic gleda vaša družina?

Kako poleg treningov s puško potekajo vaše priprave na tekmovanja in tekmovalno sezono?

Ukvarjanje s strelstvom je tudi moja služba, saj sem zaposlen v Športni enoti Slovenske vojske. Moje delo je, da se čim bolje pripravim in nastopam na civilnih in vojaških tekmovanjih. Družina me pri tem podpira, saj znam krmariti med poklicnimi obveznostmi in odgovornostjo do družinskih članov. Strelski šport mi daje toliko osebnega zadovoljstva, da tistega, čemur se moram zaradi njega odreči, ne bi uvrstil med žrtvovanje. Gre za preprosto odločitev, kaj človek v življenju raje počne.

Pred vsako sezono je treba vnaprej poskrbeti za optimalno opremo, brez katere je težko biti konkurenčen. Pri tem imam v mislih specialna strelska oblačila, krojena po meri, poseben poudarek pa je namenjen tudi izbiri in testiranju orožja in nabojev.

Pri strelstvu kondicijske priprave verjetno niso tako pomembne kot pri veèini drugih športov? Vsekakor je za nastopanje v najtežji strelski disciplini trojni položaj izjemno pomembna dobra telesna pripravljenost. Tekmovanje poteka več ur v najrazličnejših vremenskih razmerah, tudi ob zelo nizkih ali pa ekstremno visokih temperaturah. Poleg tega je v strelskih položajih statična obremenitev skeleta izjemno velika in ob slabi pripravi nekaterih mišičnih sklepov lahko hitro pride do poškodb.

Izvedeli smo, da je vaša najbolj zvesta navijaèica žena Metka. Kako ona doživlja vaše tekme? Po dvajsetih letih, ki sva jih do sedaj preživela skupaj, se še vedno zelo veseli mojih uspehov. Če ji to dopušča čas, se mi pridruži na tekmovanjih. Danes ne več tako pogosto kot včasih, ko še nisva imela otrok.

Vas družina morda nagovarja k temu, da bi nehali tekmovati?

Je pa po drugi strani verjetno veliko bolj pomembna psihološka pripravljenost?

fotografija Jaka Adamiè

Psihološka pripravljenost je ob predpostavki, da so drugi dejavniki, kot so forma, tehnična in taktična podkovanost ter telesna pripravljenost, na najvišji točki, tista, ki odloča, kdo izmed enakovrednih nas-

Ne.

Vid je resnièno že precejšnja ovira, pravi najboljši slovenski strelec.

Kdaj nameravate postaviti puško v kot? Najraje je ne bi nikoli.

Menite, da se v strelstvu vrti premalo denarja in da se mu posveèa premalo pozornosti?

Preko televizije spremljam veliko športov, najraje košarko, rokomet in nogomet. Kljub temu da vneto navijam za naše športnike, pa mi čas le redko dopušča, da bi si njihove nastope ogledal v živo na štadionih ali v športnih dvoranah.

Nogometni reprezentanti so izrazili nezadovoljstvo nad dejstvom, da so politiki zaèeli obiskovati njihove tekme šele, ko so se povsem približali uvrstitvi na svetovno prvenstvo. Podobno je ob povratku športnikov z olimpijskih iger, ko se ti pojavijo ob nosilcih kolajn. Ali to moti tudi vas? Ko moštvo izgublja tekmo za tekmo, tudi navijači več ne hodijo na štadion, zato je razumljivo tudi, da se ob uspehih vsi želijo poistovetiti z uspešnimi športniki. Vsi nogometaši so profesionalci z dohodki, ki so neodvisni od pojavljanja politikov na njihovih obračunih, zato ne vidim razloga, zaradi katerega bi jih to moralo motiti. Nezadovoljstva med njimi, ko jih je v garderobi po tekmi z Rusijo obiskal predsednik vlade, sam nisem opazil. Mene moti, če se na primer ob povratku uspešnih športnikov z olimpijskih iger v prve vrste rinejo tisti politiki, ki niso za razvoj in pomoč slovenskemu športu dotlej naredili še nič, slikanje z uspešnimi športniki pa skušajo izrabiti le za ceneno nabiranje političnih točk. Nič nimam proti tistim politikom, ki so se pred tem izkazali z nesebično podporo športu in športnikom.

Odprli ste specializirano trgovino z opremo za športno streljanje. Kako je prišlo do tega? Lastnik specializirane trgovine za športno streljanje, v kateri je zaposlena moja soproga Metka, sem že od leta 1990. Trgovina po ugodnih cenah oskrbuje strelska društva z najbolj kakovostno športno strelsko opremo in ponosno lahko trdim, da je tudi to kamenček v mozaiku uspešnih nastopov slovenskih strelcev na največjih tekmovanjih v tem obdobju.

Ste imeli v mladosti svojega idola, po katerem ste se zgledovali? Posebnega idola z imenom in priimkom ne, sem pa kot mlad fantič prebiral revijo Strelstvo, publikacijo Strelske zveze Jugoslavije. V njej so bili ovekovečeni uspešni nastopi tedanjih jugoslovanskih reprezentantov na tekmovanjih po vsem svetu. In tedaj sem sanjaril, kako bom nekoč tudi sam potoval po svetu in zmagoval ...


14 / Olimpija / ponedeljek, 28. decembra 2009

športna mladost

Ko rokometni navijaè zapoje: Olimpija, od kod lepote tvoje? B

olj ko čas teče, bolj se oziramo v preteklost in iščemo prepletenost s sedanjostjo, iščemo vzroke in posledice, ugibamo o naključjih, ki so nam zaznamovala življenjske poti. Kako drugačen je pogled iz časovne distance. A začela bom bolj v sedanjosti, pri aktualnem športnem dogajanju v Ljubljani. Mestna strategija športa se počasi uresničuje, kar nekaj zapisov iz papirja polzi v prakso in se nekje hitreje, drugje počasneje uresničuje. Pa vendarle. Poskušamo obračati krivuljo vrhunskega športa navzgor, spet želimo imeti olimpijske zmagovalce ... Oživljamo mestne športne panožne zveze in na novo je zaposlenih skoraj petdeset trenerjev za mlade športnike Ljubljane. Krepimo športne zveze. Nekako se mi dozdeva, ali pa si vsaj to močno želim, da je tudi v okviru Akademske športne zveze Olimpije utrip vse bolj živahen. Dobro energijo sem začutila tudi na novoletnem druženju nogometašev kadetov B Olimpije, na katerem sem zaznala ponos fantov in trenerjev ter staršev, da smo Olimpija. To je veliko! Udeležila sem se tudi decembrskega sprejema za častne člane Zveze športnih društev Olimpija – kakšne osebnosti, kakšne mogočne življenjske zgodbe. Ne upam si zapisati imen, da ne bi koga izpustila. Verjetno pa za to niti ni potrebe, saj so zapisana v knjigi Olimpija, 50 let. Zdi se da Olimpija vse bolj spoštljivo skrbi za tvorce svoje imenitne zgodbe. To je prav. In vsak dan bolj prav se mi zdi, da smo v

Ime Olimpija Ljubljanèanom že od nekdaj veliko pomeni. Tako ime samo kot tudi rivalstva med vsemi ostalimi mestnimi in drugimi slovenskimi športnimi imeni in kraji.

strategiji MOL v razvoj športa zapisali, da bo spodbujala oživitev tradicionalnih mestnih športnih imen. Olimpija je verjetno najmočnejše ime, najbolj prepoznavno v športnem svetu, ime z najmočnejšo tradicijo. Olimpija ima devet dobitnikov olimpijskih kolajn in več evropskih naslovov. V zadnjem obdobju veliko pričakujemo od vrhunskih športnikov, še več pa od na novo zaživete akcije Športni svet Olimpije za otroke in mlade. Ime Olimpija Ljubljančanom že od nekdaj veliko pomeni. Tako ime samo kot tudi rivalstva med vsemi ostalimi mestnimi in drugimi slovenskimi športnimi imeni in kraji. Rivalstva pa so draž športa – tako med vodstvi klubov kot med navijači, med predsedniki in med prostorniki, med športniki … Podobno organiziranost športa in podobna rivalstva ne nazadnje spremljamo v mnogih svetovnih

fotografija Matej Povše

Dr. Marta Bon

Marta Bon je nekdaj nosila dres Olimpije, danes pa je trenerka v rokometnem klubu Krim Mercator. mestih (Barcelona, Madrid, Beograd, Rim …). Ali smo tudi mi sposobni delovati skupaj? Zakaj? Zato, da bomo začutili identiteto in medsebojno povezanost. Zato, da bomo porabili manj denarja za organiziranost in več za čiste športne programe. Seveda ni preprosto. Verjetno je najbolj odvisno od ljudi, njihovega znanja in žara v očeh, kako bo to zaživelo in kako bodo društva in zveze preživeli naslednja desetletja. Kakšni časi prihajajo, se da slutiti. Zdi se, da je v takšnih razmerah lažje in bolj racionalno delovati skupaj. Seveda gre spoštovati tudi posameznike, za katere je športno udejstvovanje skoraj intimna zadeva in to najraje počno sami v fitnesu ali pa v zavetju narave. Načeloma vemo in sociološke to potrjujejo, da so ljudje radi skupaj,

da so radi pripadniki svojega kluba. Zdi se mi, da je v okviru Olimpije te pripadnosti spet z vsakim dnem več. Zakaj bi to skupno bogato dediščino pustili na pogorišču zgodovine? Kdor se ne uči iz preteklosti, ne spoštuje dela predhodnikov in ne čuti čustev množic. Zato sem vesela, da se Zveza društev Olimpije znova krepi. Tudi zato, ker sem več kot deset let nosila dres rokometašic Belinke Olimpije, dobro poznam pripadnost vseh v zelenih dresih, lepoto druženja z vsemi, s košarkarji, hokejisti, teniškimi igralci ... V objemu ljubega starega Tivolija. In njegove zimzelene osebnosti: znameniti Miklavž Sever, Bane, Mirnik. In vedno prisotni Faza in Glajbe. In Dušanka ter drugi dolgoletni »prebivalci« Tivolija. In tu je še lep spomin na zvestega

navijača, ki je na vsaki tekmi rokometašic na melodijo Slovenija gromko zapel: Olimpija, od kod lepote tvoje? Še vedno me oblije kurja polt. Tedaj smo se vsi poznali, navijali drug za drugega in seveda tudi tekmovali, kdo je bolj pomemben, kdo je bolj vrhunski in kdo bolj tekmovalen. Govorim o časih, ko je bila rokometna Olimpija v vrhu jugoslovanskega rokometa, ko so po parketu Tivolija defilirala rokometna imena, kot so Tominec, Polajnar, Pešič, Dežman, Čotar, Cuderman, Tomšič, Boštjančič, Doupona in drugi. Nosila sem tudi kapetanski trak te ekipe – vedno bom ponosna na to. Tako kot tudi na to, da smo skoraj vse športnice te generacije končale fakultete. Univerzitetne in športne. In univerze življenja. Olimpija, hvala za lepo športno mladost!


ponedeljek, 28. decembra 2009 / Olimpija / 15

nogometni komentar

hokejski komentar

Miloš Šoškiæ

Štefan Seme

Olimpija za kakovost

Hokej kot obsedenost

vrstitev slovenske nogometne reprezentance na svetovno prvenstvo je druga velika priložnost, ki jo ima slovenski nogomet, da stopi iz sivine. Po velikih rezultatih Srečka Katanca smo izgubili nekaj let, ko smo stagnirali, namesto da bi napredovali. Imamo strokovnjake, ki sicer afirmativno nastopajo v medijih, trdijo, da so trasirali nogometno pot, vendar naši nogometni klubi že nekaj let begajo po stranpoteh. Slovenski nogomet je pridobil kakovost z nogometaši, ki so odšli igrat v tujino, obenem pa izgubil pri kvantiteti zanimanja v domačem prvenstvu. Treba je prekiniti prakso uvoza nekakovostnih tujcev. Če klubi kupujejo tujce, morajo ti dvigniti kakovost igre in privabiti gledalce na štadione. Tako sta nekdaj delala Olimpija in Maribor. Olimpija je bila nogometna inštitucija, ki ni le kupovala igralcev, ampak jih je tudi vzgajala v lastni mladinski šoli. In produkcija igralcev je bila tolikšna, da z njimi ni zalagala le ljubljanske regije, ampak domala vso Slovenijo. To ne pomeni, da drugi klubi niso delali, vendar brez močne Olimpije ni kakovostne slovenske lige in močne reprezentance. Še vedno ne razumem početja igralcev, ki so pripeljali Olimpijo iz pete v prvo ligo, a so v predzadnjem krogu tekmovanja v drugi ligi napravili presedan, ko so z neigranjem tekme skušali uresničiti svoje pravice. S tem so uničili vse svoje delo in uspeh. Olimpija ni izgubila le dveh točk za prvo ligo, ampak je postala tudi velika črna packa. Pripadnost klubu se kaže s tem, da končaš tekmovanje, šele nato pa iščeš pravico za tisto, kar ni bilo uresničeno oziroma izpolnjeno. Igralcem je treba čestitati, ker so dvignili Olimpijo, ko je bila na dnu. Za doseženo si zaslužijo priznanje, vendar nimajo pravice zlorabljati svoje moči. Današnja Olimpija mora spremeniti svoj odnos. Temeljiti mora na mladih igralcih, ker so ti njena svetla prihodnost. Sedanja Olimpija ni takšna, kakršno si želim in pričakujem. Ker je Olimpija velik klub, si vsi želijo biti v Olimpiji. Ljudje, ki vodijo Olimpijo, naj ne govorijo, kaj je treba narediti, ker smo že utrujeni od obljub. Vsi si želimo novo in moderno Olimpijo, ki bo nekaj pomenila v Sloveniji in v tujini. Olimpija mora postati evropski klub, ker bo tako tudi ljubljanski in slovenski. Voditi jo morajo ljudje, ki so v službi nogometa, ne pa ljudje, ki jim je glavni cilj zaslužek z nogometom in osebna afirmacija prek kluba in nogometa. Klube danes vodijo ljudje brez velikih rezultatov in ustreznih kvalifikacij. Za delovna mesta sploh ni razpisa, ampak se na ključne položaje postavlja ljudi prek noči, ki se med seboj dogovorijo ter zato postavljajo trenerje brez izkušenj in znanja. Čestitam tistim, ki so pripeljali Olimpijo iz pete lige. Posebej je tu treba pohvaliti Izeta Rastoderja, ki vlaga svoj denar. Olimpija bi potrebovala še nekaj takih Rastoderjev, da bi bila to spet slavna Olimpija iz preteklosti. Olimpija bi morala ostati na štadionu za Bežigradom, ker ima ta objekt bogato zgodovino in tradicijo ter gledalce, ki so vajeni te lokacije. Če ne bo mogla igrati za Bežigradom, bo odlična rešitev štadion v Stožicah, kjer bo prestolnica države dobila nov moderen športni objekt. Ljubljana potrebuje dva štadiona, saj velika kluba nista le Olimpija in Interblock. Potrebuje še kakšnega, takega, kot sta bila nekdaj Slovan in Svoboda (Mercator).

H fotografija Sandi Fišer

U

Mladi ljubljanski vratar Jan Oblak (levo) je eden najbolj nadarjenih nogometašev na Slovenskem.

S pomoèjo Dnevnika v zeleno-belo jato

Šestnajstletnemu vratarju Janu Oblaku se obeta blešèeèa športna kariera Andraž Rožman Med nadobudneži je šport ena najbolj priljubljenih oblik sprostitev. V vsaki generaciji pa se najde tudi nekaj biserov, ki izstopajo. Ob pogledu na letnik 1993, je en cvet še posebno brsteč. Bohoti se ob imenu in priimku Jan Oblak. Šestnajstletni vratar nogometašev Olimpije nosi v sebi potencial, ki ga ni mogoče načrtovati niti natrenirati. Že kot najstnik je eden najboljših vratarjev slovenske lige, če ne celo najboljši, to pa je dosežek, ki ni uspel še nobenemu mlademu vratarju, odkar obstaja slovenska državna liga. Da je Oblak začel zgodbo o uspehu pri zeleno-belem bežigrajskem kolektivu, si nekaj malega zaslug lasti tudi Dnevnik. Janov oče, prav tako odličen vratar, ki je pred časom branil za nogometni klub iz Škofje Loke, je z moštvom Dnevnika nastopal v medijski malonogometni ligi. Jan je bil takrat star devet let. S sestrico, ki se danes ukvarja s košarko, je navdušeno spremljal očeta in se ob vsaki priložnosti tudi sam rad preizkušal med vratnicama. Ko se je med polčasoma ene izmed tekem vzneseno metal za žogo, je njegovo početje opazil tedanji trener vratarjev pri članski ekipi Olimpije in v dečku, ki se je dotlej nogometnih korakov učil v domači Škofji Loki, prepoznal pravi talent. »Štirinajst dni po tem sem že treniral v zelenobelem dresu. Izpolnila se mi je velika želja, saj je bila Olimpija tedaj največji slovenski klub. No, sam menim, da je še vedno in da vedno bo,« se svojih začetkov v Olimpiji danes spominja Jan. Januarja bo dopolnil 17 let, Sebastjan Cimerotič jih ima 35. Torej je od prvega zvezdnika moštva mlajši 18 let. V času, ko je Oblak okušal nogometni svet, je bil Cimerotič na vrhuncu moči. Lahko si predstavljate, kako se je najstnik

počutil, ko je kar čez noč postal »prebivalec« iste slačilnice in obenem eden najboljših igralcev istega moštva. »Olimpijo sem spremljal od nekdaj. V spominu mi je ostalo veliko tekem. Cimerotiča sem budno spremljal prek televizije in ga zelo cenil, potem pa sva kar naenkrat postala soigralca ... Med vsemi nekdanjimi nogometaši Olimpije se mi je sicer najbolj v spomin vtisnil Robert Prosinečki, nikoli pa tudi ne bom pozabil tekme med Olimpijo in Liverpoolom,« o navezanosti na svoj klub pove Jan, ki

Mengšu. »S profesionalnim življenjem nimam težav. Temu sem se že privadil. Razmišljati moram drugače kot moji vrstniki in tudi z morebitnim prestopom se ne obremenjujem,« pravi Jan. Zanimanja zanj je vse več. Tudi na tujem, za Oblaka se je ogrel celo Liverpool. Zanimanje tujih klubov je pritegnil že pred časom, ko še ni nastopal na prvoligaških zelenicah. »Želim si ostati v Olimpiji, a dobre ponudbe ne moreš kar tako zavrniti. V vsakem primeru je treba dobro premisliti. Najraje bi ostal v

Jan Oblak: Olimpijo sem spremljal od nekdaj. V spominu mi je ostalo veliko tekem. Cimerotièa sem budno spremljal prek televizije in ga obèudoval, potem pa sva kar naenkrat postala soigralca ... V spomin se mi je najbolj vtisnil Robert Prosineèki. mora že v rosnih letih razmišljati zrelo. Časa za pohajkovanje in zabavo, ki si ga lahko privoščijo njegovi vrstniki, ni več. Njegov dan se navadno začne v razredu srednje strojne šole, čemur sledi pot z avtobusom iz Škofje Loke v Kranj, odkoder se z Davorjem Bubanjo ali Jalnom Pokornom z avtomobilom odpelje v pripravljalni center v

Olimpiji, a se nikoli ne ve,« o tem pravi Jan, ki je bil poleti že na preizkušnji pri angleškem prvoligašu Fulhamu. Svoje cilje pa raje usmerja v letošnjo sezono. »Menim, da se letos lahko borimo za naslov državnega prvaka,« pravi fant, o katerem bo še veliko slišati in ki bo morda nekoč stopil v čevlje svojih velikih vzornikov – Ikerja Casillasa in Samirja Handanoviča.

okej na ledu je v slovenski prestolnici izjemno priljubljen šport. Zakaj, se sprašuje veliko ljudi, odgovor pa se skriva v tradiciji, ki je v hokeju izjemno bogata in ima velik pomen. V Tivoli tako zahaja drugačno občinstvo kot na rokomet, odbojko ali košarko, saj ima hokej rado in se nanj spozna. Z ligo EBEL se je v Ljubljano vrnil tudi kakovosten hokej, ki smo ga pred tem pogrešali. Gledali smo lahko mednarodno ligo brez navijačev, danes pa je dvorana dobro zapolnjena. In prepričan sem, da bi bila vedno razprodana, če bi se kakovost prvenstva še za malenkost dvignila in dosegla raven nemške elitne lige, za katero v tem trenutku ne zaostaja veliko. Kakorkoli, odprtemu avstrijskemu prvenstvu dajejo kakovost predvsem tuji igralci, ki jih v prestolnici ne manjka, vendar vsi ne upravičijo pričakovanj javnosti in vodstva kluba. Poglavitna naloga tujih hokejistov je, da predstavljajo dodano vrednost moštva, obenem pa naj bi bili boljši od igralcev, vzgojenih doma. Vse to je močno povezano z denarnimi sredstvi. Olimpija je bila lani v EBEL zadnja, a ima v letošnji sezoni skorajda povsem enako tujsko legijo, kar pomeni, da so že lani razmišljali o tej sezoni. Prejšnji mesec se je Olimpija znašla v neprijetnem položaju, ko je začela iskati novega stratega, saj se Dany Gelinas ni obnesel. Kanadčan je bil po dolgem času znova deloven trener, saj je cel dan posvetil hokeju, posledica tega pa je odlična telesna pripravljenost ekipe. Težko je sicer ocenjevati delo prvega moža stroke, saj nihče iz ozadja v celoti ne pozna odnosov v slačilnici, pa vendar sem opazil, da je naredil veliko napak pri vodenju tekem. Vodstvo kluba je zaradi majhnosti trenerskega trga zelo težko našlo strokovnjaka, saj ti navadno za svoje delo zahtevajo več evrov, kot jih je Olimpija ali katerikoli slovenski klub zmožen dati. Menim, da bi se lahko v Ljubljani mnogo več postorilo na področju marketinga – da bi lahko posneli model novinca Medveščaka iz Zagreba, ki ima največ gledalcev v celotni ligi. V hrvaški prestolnici imajo navijači radi hokej in že pred časom je bilo na Šalati izjemno vzdušje, letos pa v Domu športov hokej pri naših južnih sosedih dobiva nove dimenzije. Liga EBEL ima poleg kratkih poti z avtobusom, saj je iz Ljubljane še najteže priti v Linz, ogromno prednosti. Izpostavil bi predvsem delo z mladimi, ki dobivajo veliko priložnosti, kar je močna spodbuda za njihov nadaljnji razvoj. Kaj pa slabosti? Večjih niti ne vidim. Morda tudi zato, ker je hokej del mojega življenja, pravzaprav kar moja obsedenost. V Tivoli sem namreč vedno prihajal z velikim veseljem, tako kot večina pravih navijačev.


fotografija Matej Povše

16 / Olimpija / ponedeljek, 28. decembra 2009

fotografija Luka Cjuha

Hokejski derbiji med Olimpijo in Jesenicami so z vstopom slovenskih klubov v mednarodno ligo EBEL dobili nove razsežnosti. Tekme med najuspešnejšima hokejskima predstavnikoma pri nas so vedno zanimive, privabijo pa tudi številne navijaèe, ki zapolnijo tako Tivoli kot Podmežaklo. Na zadnjem derbiju v prestolnici je naš fotoreporter v objektiv ujel pretep Egona Murièa (v zelenem) in Roberta Sabolièa.

fotografija Jaka Adamiè

Košarkarji Uniona Olimpije so v letošnji evroligi strli le Lottomatico.

A N

A

L J

U

OLIMP

IJ

Z

Na zadnjem druženju veteranov AŠK Olimpija so se pred objektiv postavili Bogdan Muler, Boris Kristanèiè, Aljoša Žorga, Dušan Hauptman in Mario Kraljeviè, ki so v košarkarski Olimpiji pustili moèan peèat. Starejši ljubitelji košarke se dobro spomijo Kristanèièa, ki je bil èlan zeleno-belih leta 1957, ko je Olimpija prviè osvojila naslov državnega prvaka in se pojavila na evropski sceni. Njegov prijatelj Muler je z Olimpijo drugiè osvojil naslov prvaka, medtem ko je Aljoša Žorga nekoliko mlajši in je v Olimpiji igral, ko je Jugoslavija v Ljubljani postala svetovni prvak. No, Hauptmana in Kraljevièa se najbrž spomnijo tudi najmlajši ljubitelji igre pod koši, saj še ni dolgo tega, ko sta sklenila bogati karieri.

B L J A

Izdajatelj: Akademska športna zveza Olimpija Predsednik: mag. Andrej Kociè Odgovorni urednik: Janko Popoviè

Izvršni urednik: Matej Grošelj Uredniški odbor: Boštjan Isteniè, Roman Jakiè, Andrej Kociè (predsednik), Boris Kristanèiè, Janko Popoviè in Franci Zavrl

Tehnièni urednik: Janez Štembergar Jezikovni pregled: Danilo Mencej Oglasno trženje: Marjan Pelc, Dnevnik – Oglasno trženje

Tisk: Tiskarna SET, d. o. o., Ljubljana Naslov uredništva: AŠZ OLIMPIJA, Celovška 25, Ljubljana; tel. 01/23 21 736, e-pošta: asz.olimpija@siol.net

Glasilo AŠZ Olimpija, letnik XLVIII, št. 1/2009  

Intervju s Tomažem Vnukom, Intervju z Zoranom Jankovićem, Rajmond Debevec bo še naprej vztrajal s puško

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you