Page 1

V

1


2


Ko smo ustvarjali, pisali in zaključevali naše članke, je nastopila koledarska pomlad. Okrog nas vse cveti, sonce greje, na ulicah je slišati smeh in energijo. Narava se počasi prebuja in odela se bo v čudovite barve, v spomladanske barve se je v tej številki odel tudi naš časopis. Dolge, mrzle in depresivne zime je končno konec. Tudi mi smo zbudili iz zimskega spanca in z mislijo »Ni časa za spomladansko utrujenost« začeli trdno delati in ustvarjati. V rokah držite rezultat našega dela. Po novoletnih počitnicah je bilo kar nekaj predavanj, potekala so razna tekmovanja, tako v znanju kot v športu. Dijaki so se udeleževali raznih delavnic, kjer so širili svoja obzorja. Informativni dnevi so bili izjemno obiskani. Kako smo se predstavili, boste izvedeli tudi iz fotoreportaže. Marec je čas, ko se morajo dijaki 4. letnikov dokončno odločiti, kje bi radi nadaljevali študij in se vpisati na fakulteto. Povprašali smo jih, kam so se vpisali in kaj jih je prepričalo. Intervju smo opravili s profesorico angleščine in knjižničarko, Nino Cerkvenik. Predstavljamo tudi tri dejavnosti na šoli, to so pevski zbor, debatni krožek in radijski krožek, ki vsako vsako drugo soboto v tednu pripravlja oddajo na radio Prlek. Ali so vam zvezde naklonjene, lahko preverite v našem horoskopu. Svoj prosti čas pa lahko izkoristite za reševanje naše križanke. V številki, ki jo držite v rokah, smo se odločili, da popestrimo branje, zato smo se odločili, za novo rubriko: Dijaki se predstavljajo. Znano je, da je naša gimnazija polna skritih talentov, v tej izdaji smo iz vsakega letnika poiskali dijaka oziroma dijakinjo. Predstavljamo dijake, ki se v prostem času ukvarjajo z najrazličnejšimi hobiji, dosegajo vidne dosežke in po svetu pridobivajo izkušnje. Iz prvega letnika vam bomo predstavili Domna Rotarja in Kajo Lašič, iz drugega Aljaža Majcna, predstavnica tretjega letnika je Nuša Rajh, iz četrtega letnika smo intervjuvali Jana Šumaka.

3


6

Obisk Informative 2012 Zimski športni dan

7

8

Delavnica Tangram

Rokometna in nogometna šolska ekipa

9

Ogled musicalov

Predavanje o zdravi prehrani

OIV delavnice

Ogled predstave Oliver Twist

Predavanje dekanice Nataše Vaupotič

Tekmovanja: ZGO, GEO, NEM, MAT

10

Zaključek leta 2011 in obisk dedka Mraza Junaki našega časa

11

Natečaj Združenja rejcev prašičev

12

Ormoški gimnazijci in odbojka na visoki ravni

13

Fotoreportaža - Fotografska razstava Jane Ploh

14

Informativni dnevi na GIMORM

16

Maturantski ples

18

Intervju: Prof. Nina Cerkvenik resna in zabavna hkrati

20

Kje? Kam? Kod? - izjave 4. letnikov

4


GLAVNA UREDNICA: 23

26

28

Intervju: Domen Rotar in Kaja Lašič – Plesni upi

Sara Munda

Intervju: Aljaž Majcen - Tekmuje na različnih področjih

Mateja Habjanič, Nina Hedžet,

Intervju: Nuša Rajh - Povratek iz Francije

31

Intervju: Jan Šumak

32

Šolske dejavnosti: Debaterji, pevski zbor in radijska ekipa

NOVINARJI:

Ana Hlebec, Kaja Jurinec, Polona Kociper, Ludvik Luci, Anja Lukman, Miha Magdič, Sara Munda, Mateja Murad, Damijana Muršič, Nastja Praprotnik, Lea Rajh, Kaja Rukav, Renato Sever, Katja Špiclin FOTOGRAFIJE: Maša Munda IZBOR FOTOGRAFIJ: Sara Munda PRELOM IN OBLIKOVANJE: Nina Hedžet, Polona Kociper, Sara Munda in Lea Rajh OBLIKOVANJE NASLOVNICE: Miha Podplatnik

34

Blog: Cosmo maturantka - To zapleteno življenje ali priložnosti so zato, da jih izkoristimo

36

Blog: »Govno«

38

Blog: Vrednote sveta

39

LEKTORICA: Simona Meglič MENTORICI: Renata Pučko in Simona Meglič ČEZ GIMNAZIJSKI PRAG: www.gimnazija-ormoz.si

Pesem: Pozabljene besede

IZDAJATELJ: 40

Horoskop

42

Pomladna križanka

Gimnazija Ormož

5


OBISK INFORMATIVE 2012 Kaj bi študiral/a? Vprašanje, ki gotovo muči vse dijake 3. in 4. letnikov ter nekatere devetošolce. V petek, 20. januarja 2012, smo se dijaki 3. letnika z vlakom odpravili v Ljubljano na sejem Informativa, ki je organiziran z namenom, da odgovori na prej zastavljeno vprašanje. Na stojnicah so študenti posameznih fakultet različnih univerz skušali predstaviti svojo fakulteto ter odgovoriti na vsa naša vprašanja. V spremstvu profesorjev in vodičev smo se sprehodili med številnimi razstavnimi prostori in nabirali informacije o možnostih izobraževanja, vpisnih pogojih na različne izobraževalne ustanove, zanimal nas je tudi študij v tujini, obvezna praksa ter najpomembnejše - zaposlovanje po končanem šolanju.

ZIMSKI ŠPORTNI DAN

Zimski športni dan je bil 30. januarja 2012. Udeležili smo se ga dijaki 1., 2. in 3. letnika. Velika večina nas je drsala in odšla na bowling, nekateri so se odpravili tudi v fitnes. Uteži so dvigovali v Ormožu, drsat pa smo se odpeljali v Maribor. Ena izmed dveh skupin se je najprej udeležila drsanja, nato še bowlinga. Druga skupina je to počela obratno. Na drsanju je bilo videti kar nekaj zanimivih padcev, saj nismo bili ravno vsi vešči drsanja. Seveda so nam pomagali tisti (drsat, ne padat), ki so to obvladali, vendar je bilo smeha še in še. Bowling je šel malce boljše od rok, vendar tega, kar smo doživeli na ledenih ploskvah, preprosto ne moreš pozabiti.

6


DELAVNICA TANGRAM Profesor Radovan Milovanović je v torek, 17. januarja 2012 z dijaki izvedel delavnico razvedrilne matematike. Na delavnici so se dijaki najprej sprostili ob uganki Hanojski stolp. Dijaki so delavnico nadaljevali z klasičnim tangrami, z več kot deset različnimi zahtevnostnimi stopnjami, ki jih je profesor prinesel od doma. Tangram je kitajska igra sestavljanka, ki vsebuje sedem delov (osnovni geometrijski liki), s katerimi sestavljamo različne figure. Uporabiti moramo vseh sedem kosov, ki se ne smejo prekrivati. Izvor tangrama opisujejo različne legende. Ena izmed legend pravi, da je cesarjev služabnik po nesreči razbil dragoceno in krhko keramično ploščo, ki jo je v paniki skušal zložiti nazaj v kvadrat, pri tem pa je ugotovil, da lahko z deli sestavi različne figure. Na razpolago imamo tri stebričke, na enem so zloženi krogi od večjega do najmanjšega (kot stožec). Cilj igre je premakniti celotni kupček krogcev na drug kupček (končni stolp) z najmanjšim možnim številom potez in ob upoštevanju naslednjih pravil: naenkrat lahko premaknemo samo en krogec in na vrh manjšega krogca ne smemo postaviti večjega. Uganko je izumil francoski matematik Édouard Lucas leta 1883, kasneje pa so jo igrali menihi v Hanoju, v Vietnamu.

OGLED MUSICALOV Profesor Radovan Milovanović je pripomnil, da so dijaki z navdušenjem sestavljali tangrame in niso odšli domov, dokler niso sestavili vseh.

V ponedeljek, 27. 2. 2012, smo se dijaki 1. letnikov v okviru obveznih izbirnih vsebin odpravili v Ljutomer, da bi si ogledali musicala Deček iz džungle, ki ga izvaja ESTEnglish Student Theatre iz 2. gimnazije Maribor in Pariz ali jaz v izvedbi srednje ekonomske šole Murska Sobota. Musical Pariz ali jaz pred nas postavlja vedno bolj aktualno vprašanje, kaj izbrati, ljubezen ali svojo lastno kariero, šolo ... Končnega odgovora seveda ne poda in tako je zaključek prepuščen vsakemu posamezniku. Deček iz džungle, v izvedbi znanega EST-ja, je musical poln barvitosti, glasbe, petja in plesa, ter je za razliko od prvega veliko bolj razgiban in pester. Deček iz džungle je bil tudi po našem mnenju najboljši musical, saj smo ob predstavi uživali, prav tako pa ne pušča odprtega konca in tako smo z lahkoto sledili vsem dogajanjem na odru. Všeč nam je bila tudi izvedba samega, saj je bilo opazno, da so v pripravo musicala vložili veliko truda, energije in prostega časa, kar se je odražalo v kostumih, glasbenih točkah in plesu. Ob ogledu obeh predstav smo uživali ter se nato polni vtisov počasi vrnili proti Ormožu.

7


OIV DELAVNICE Tako kot vsako leto tudi letos Mladinski center Ormož za dijake drugega letnika organizira učne delavnice v sklopu obveznih izbirnih vsebin, ki jih dijaki moramo opraviti, da lahko uspešno zaključimo letnik. Teme delavnic so različne, na primer »hendikepirani« ljudje, samopodoba, čustva … Delavnice potekajo v prostorih Gimnazije Ormož, enkrat tedensko uro in pol. Na prvih delavnicah smo se pogovarjali o »hendikipiranih« ljudeh, naša predavateljica pa je bila Alenka Čurin Janžekovič. Izražali smo svoja mnenja in se pogovarjali o tem, kaj menimo o hendikepiranih ljudeh, kako gledamo nanje, ali bi jim pomagali, če bi potrebovali pomoč in tako naprej. Mislim, da smo se na teh delavnicah naučili spoštovati drugačnost.

Druge delavnice so potekale na temo samopodoba. Govorili smo predvsem o nas samih, kako gledamo nase, ali smo si všeč taki, kot smo, ter kaj so naše pozitivne in negativne lastnosti. Veliko smo se pogovarjali, poslušali glasbo, igrali igre z lutkami in risali naše podobe. Verjetno smo se na teh delavnicah, po dolgem času, spet počutili kot otroci. Predavateljica je bila gospa Zinka, ki je bila z nami tudi na tretji delavnici, kjer smo se pogovarjali o čustvih, se igrali pantomimo in druge zabavne igre. Glavna ideja delavnic je bila, da se naučimo pravilno izražati čustva. Skozi dramsko igro in s pomočjo lutk smo morali določena čustva tudi uprizoriti.

Namen delavnic je bil predvsem spoznavanje samega sebe ter drugih ljudi. Naučili smo se spoštovati drugačnost, imeti radi samega sebe ter pravilno izražati čustva.

PREDAVANJE DEKANICE NATAŠE VAUPOTIČ Naša gimnazija je imela čast gostiti ugledno gostjo, red. prof. dr. Natašo Vaupotič s Fakultete za matematiko in fiziko v Mariboru. Predavanje je potekalo v sredo, 13. februarja 2012 ob 13.30 v učilnici številka 6. Gostja je dijake seznanila s tekočimi kristali, in sicer z njihovo zgradbo, nastankom, kje jih lahko najdemo v vsakdanjem življenju, z njihovim delovanjem, želela pa nam je tudi prikazati njihovo pomembnost v življenju. Pri razlagi si je pomagala z različnimi modeli, tako da so si udeleženci stvari lažje predstavljali, hkrati pa je uporabljala tudi različne animacije. Predavateljica je bila pripravljena odgovarjati tudi na vprašanja, ki niso bila v zvezi s tematiko tekočih kristalov. Vsakega vprašanja se je razveselila in nanj nazorno odgovorila. S tem predavanjem so udeleženci v obliki prijetnega in sproščenega pogovora in s pomočjo drugih učnih metod pridobili nova znanja, ki jih bodo še vsekakor potrebovali.

8


ROKOMETNA IN NOGOMETNA ŠOLSKA EKIPA Najboljšim rokometašem in nogometašem naše šole se ni uspelo prebiti v drugi krog tekmovanja med srednjimi šolami. Rokometna ekipa je tako morala priznati premoč Gimnazije Ptuj, ki je naše igralce premagala za več kot 10 zadetkov. Fantom ne gre zameriti, saj so v ptujski ekipi igrali dijaki, ki vsi trenirajo v klubu, v naši ekipi pa sta klubska rokometaša samo dva. Nogometna ekipa je bila že bližje zmagi, saj nas veliko več trenira nogomet. Na turnirju v Slovenski Bistrici smo izgubili tekmo proti Strojni šoli iz Ptuja in v zadnjih sekundah dobili zadetek v tekmi proti Gimnaziji Slovenska Bistrica, ki je tako izenačila rezultat. Igra je bila primerljiva z ostalimi. Obe ekipi je uspešno vodil Anton Lah.

PREDAVANJE O ZDRAVI PREHRANI V torek, 6. 3. 2012, ob 16. uri je bilo v telovadnici Gimnazije Ormož predavanje o zdravi prehrani. Predavateljica je staršem in dijakom predavala o zdravi prehrani, načinu zdravega življenja in izdelkih, ki jih je najbolje jesti. V današnjem času se veliko ljudi več ne giblje dovolj in ne prehranjuje zdravo, zato smo se po predavanju zamislili nad svojim načinom življenja. Upajmo, da bo vsak izboljšal svoj stil življenja, prehranjevalne navade in poskrbel za svoje zdravje s pravilno prehrano.

OGLED PREDSTAVE OLIVER TWIST Kdo izmed nas ne pozna Oliverja Twista in njegove zgodbe? Mladega, dobrosrčnega, uslužnega in prijaznega fanta, ki je že od svojega otroštva živel v sirotišnici. Na koncu se sirotišnice vendarle reši, a brez dobrotnikov mu to ne bi uspelo. Torej, kdor do sedaj ni poznal tega optimističnega fanta, ga je zagotovo spoznal 2. 3. 2012 v Mariboru, ko smo se dijaki 1., 2., in 3. letnikov Gimnazije Ormož odpravili v Narodni dom Maribor, kjer smo si ogledali angleško predstavo Oliver Twist. Skozi predstavo smo uživali in se vživeli v profesionalno igro angleških igralcev, ki so svoje delo opravili več kot odlično. Uro in pol sedenja se je na vsak način splačalo, bilo je zabavno, poučno, zanimivo in še bi lahko naštevala. Po vrnitvi v Ormož smo imeli še pouk, kar nam ni bilo niti malo všeč, a ker rastemo z znanjem, smo potrpeli še malo in nato odšli domov.

9


TEKMOVANJA: ZGO, GEO, NEM, MAT Na naši gimnaziji se dijaki lahko preizkusijo v številnih tekmovanjih znanja. Rezultat matematičnega tekmovanja Kenguru nam priča, da so dijaki vešči matematičnih sposobnost. Bronasto priznanje je osvojilo osem dijakov: Miha Podplatnik, Blaž Filipič, Aljaž Majcen, Jurček Novak, Klemen Pongračič, Simon Tušek, Tilen Vnučec in Jan Šumak. Sedmega marca so se dijaki lahko preizkusili v nemški bralni znački: Epi Lesepreis. Tekmovalci so morali prebrati dve knjigi, kot so na primer: Liebe bis in den Tod, Gefährlicher Einkauf, Der Runnenberg in druge. Tekmovali so dijaki tretjih in drugih letnikov. Podeljena so bila srebrna, zlata in priznanja za sodelovanje. Letošnje tekmovanje iz znanja geografije, na temo Gozd – ranjena pljuča našega planeta, je potekalo 10. januarja 2012. Dijaki z največ točkami so bili: Aljaž Majcen, Katja Kokot, Sara Belšak. Na regijsko tekmovanje se je uvrstil Aljaž Majcen, kjer je zasedel drugo mesto in se uvrstil na državno tekmovanje. Kogar je zanimal gospodarski razvoj pri Slovencih od konca 18. sloletja do Bachovega absolutizma, se je lahko udeležil zgodovinskega tekmovanja. Potekalo je 25. januarja. Največ točk so dosegli Simon Tušek, Sergej Obran in Petra Ivanuša. Vsem iskreno čestitamo!

ZAKLJUčEK LETA 2011 IN OBISK DEDKA MRAZA Konec leta 2011 je vsak preživel po svoje, eni se ga spomnijo bolj, drugi manj. Vsi pa se prav gotovo spominjamo, kako smo leto 2011 zaključili v šoli. Prve ure smo se družili v razredu, kjer zagotovo ni manjkalo smeha in zabave. Večina razredov se je obdarovala, nekateri so se posladkali tudi s pecivom. Po treh urah smeha, sladkanja in obdarovanja so sledile pohvale za dosežke. Ravnateljica je najbolj uspešnim dijakom podelila knjige in čokolade. Sledilo je predavanje o Tanzaniji, predavala je bivša dijakinja gimnazije Ormož Lea Majcen. Mislim, da smo se vsi dijaki zamislili o tem, kakšno je življenje tam, saj smo zbrali kar 503 evre in s tem omogočili šolanje sedmih srednješolskih otrok. Po predavanju nas je obiskal dobri stari mož dedek Mraz. Obdaril nas je s kresničkami in z odsevnimi trakovi in nam zaželel uspešno leto, četrtim letnikom pa uspešno opravljeno maturo. Zadnji šolski dan v letu 2011 je izšel tudi šolski časopis, in sicer prvi v tem šolskem letu. 10


JUNAKI NAŠEGA ČASA Kot gostja sem se udeležila zasedanja 22. medobčinskega parlamenta v Ljutomeru, kjer so osnovnošolci to leto razpravljali na temo Junaki našega časa – kdo so in zakaj? Delegati posameznih ljutomerskih šol so 1. februarja 2012 v prostorih poročne dvorane ugotavljali, kakšne junake poznamo dandanes, kako jih pojmujemo in kateri so tisti, ki so resnično junaki življenja. Razsežnosti te teme je raziskovalo 14 učencev. Povabila me je ga. Mateja Leskovar, ki je bila vodja parlamenta, z veseljem sem se odzvala, saj je bila vloga gostov predstaviti naše delo in deliti svoje izkušnje. Gostov je bilo več, vsak s svojo mero dolgoletnih izkušenj in vsak junak na svojem področju, od gasilcev, organizatorjev, prostovoljcev in vse tja do hvalevredne predstavnice mam.

NATEČAJ ZDRUŽENJA REJCEV PRAŠIČEV Tudi letos smo dijaki sodelovali na zdaj že vsakoletnem natečaju Združenja rejcev prašičev. Komisija na podlagi zadane naloge v skladu s četrtim natečajem oceni najlepše risbe in fotografije, prve tri najbolje ocenjene so nagrajene z denarno nagrado. To nas je še bolj vzpodbudilo, da smo prijeli čopič v roke in začeli slikati.

Bila sem najmlajša predstavnica med gosti, moja tema je bila prostovoljstvo. Predstavila sem svoje delo pod okriljem Župnijske Karitas Mala Nedelja, katere članica sem, ter učencem poskušala prikazati pomembnost vsakodnevne prostovoljne pomoči, za katero bi si vsak od nas moral vzeti čas. Moje delo je bilo konec lanskega šolskega leta poplačano z posebnim priznanjem Naj prostovoljka 2010, ki mi ga je izročil predsednik države, g. Danilo Türk. S to nagrado sem dobila še dodatno potrdilo, da sem na pravi poti in da delam dobro. Sicer pa ni večjega plačila kot iskren nasmeh in preprosta beseda hvala. Vprašali so me, ali se počutim kot junakinja in kaj me navdušuje pri mojem prostovoljnem delu. Prvi del vprašanja me je presenetil, saj o sebi nikoli nisem razmišljala na tak način. Zagotovo so bili junaki vsi tisti, ki dnevno rešujejo življenja in skrbijo za našo varnost. Na to, kdo je junak, lahko gledamo z mnogih zornih kotov. Junaki so lahko realni, virtualni, pozitivni ali negativni, veliki in majhni, navsezadnje so to naši vzorniki in verjetno ima vsak svojega. Vsekakor pa na nek način vplivajo na naše razmišljanje. Med samo obravnavano tematiko sem ugotovila naslednje: Vsak je sam po sebi junak, ki bistveno pripomore, da je življenje boljše, in vsak ima svoje pozitivne točke, s katerimi ustvarja prijetnejše pogoje za bivanje.

Spet smo se odlično odrezali – to postaja že standard - saj so naši gimnazijci zasedli prva tri mesta. 1. mesto je pripadlo Tilnu Vnučcu z risbo Pozitiv in negativ, 2. mesto Sari Munda, za sliko z naslovom Mama in 3. mesto Dajani Horvat za risbo Trije prašički. Naša mentorica je bila profesorica likovne vzgoje, Janja Rudolf. Vsem iskreno čestitamo! 11


Dijaki smo trenirali odbojko pod okriljem trenerja Zorana Mihoriča, ki je svoje znanje prenašal na nas kar 3 mesece. Videlo se je, da zares obvlada in bomo od treningov veliko odnesli. Primarno sicer košarkar, vendar je kasneje začel igrati odbojko in zelo hvaležni smo za trenutke, ko je delil svoje znanje z nami in nas zares naučil igrati tisto pravo odbojko. Ker nas je zanimala njegova športna pot, smo z njim naredili intervju.

Zakaj odbojka in ne nogomet, košarka, rokomet …? Pred odbojko sem treniral košarko, a zaradi onemogočanja razvijanja košarke v Ljutomeru sem se odločil, da športno pot nadaljujem na odbojkarskem področju.

Ali ste se v mladosti ukvarjali s kakim drugim športom? Da, samo s košarko.

Za kateri klub igrate oz. ste igrali? Igral sem za OK Ljutomer in OK Murska Sobota.

Ali v življenju obžalujete kako odločitev glede športa? Bi kaj storili drugače, če bi se vrnili v preteklost? Ne obžalujem nobene odločitve, lahko pa bi nadaljeval pot v košarki, ko sem dobil povabilo iz KK Olimpija.

So dijaki zadovoljili vaše želje, so prikazali zadostno mero zagnanosti, volje in truda? Zagotovo, pokazali so veliko interesa.

Ali treningu dodajate delo doma in se posebej posvečate prehrani, ali je trening za vas edina športna aktivnost? Ne, trening je moja edina športna aktivnost.

Kaj menite o potencialu, ki so ga prikazali naši dijaki? Potencial me je navdušil. Če bi imeli več časa, bi lahko dodelali podrobnosti.

Kaj še počnete v življenju, hobiji? Veliko časa mi vzamejo službene obveznosti, čas, ki mi ostane, rad preživim s prijatelji.

Kakšna misel oz. spodbuda za vse »naše« odbojkarje in ostale? Šport krepi duha in zdravje.

Hvala za sodelovanje! 12


13


Zelo pomembna dneva v naši gimnaziji sta se dogajala v februarju, in sicer 10. in 11. februarja 2012. Takrat smo dijaki priredili informativna dneva in dneva odprtih vrat Gimnazije Ormož. Tokratno dogajanje na gimnaziji je bilo pestro, zanimivo in veselo. Vsak izmed dijakov je imel točno določeno nalogo, ki jo je moral opraviti in s tem zadovoljiti naše obiskovalce ter bodoče dijake. Pa poglejmo, kaj smo počeli in kaj smo novega izvedeli:

II.

I.

Obiskovalce smo toplo sprejeli. Opremili smo jih z brošurami, s šolskim časopisom in z drobnimi darilci. Glavni namen bil seveda predstaviti šolo, jim razkazati prostore, predstaviti šolski dan, delo in ostalo šolsko dogajanje. V šoli je bila postavljena tržnica krožkov, odprti oder, za zdravo življenje pa smo v jedilnici šole poskrbeli s sadnim kotičkom.

Na odprtem odru so se predstavili bralni klub, dramski krožek, literarno recitatorski krožek, foto-video krožek, pevski zbor in šolski orkester. Tukaj smo se zabavali in izkazali svoje talente. Obiskovalce je navdušila pestrost ponudbe, izvirnost in talenti na šoli.

III.

Na stojnicah so se predstavili računalniško-novinarska skupina, logika, fakultativni pouk španščine, izmenjave in razni projekti. Tukaj smo se dijaki res predstavili v celoti in pokazali, da zmoremo veliko, čeprav smo mala gimnazija. Obiskovalci so si lahko v miru ogledali stojnice, dijake pa vprašali vse, kar jih je zanimalo.

14


IV.

Za osvežitev smo poskrbeli v jedilnici s sadnim kotičkom, v katerem smo se naužili svežega sadja. Pripravili smo različne napitke in narezali koščke sadje ter jih postregli obiskovalcem. Bilo je res okusno in osvežilno.

V.

VI.

Uradni del je potekal v telovadnici gimnazije, kjer je obiskovalce pozdravila ravnateljica Blanka Erhartič. Dijaki smo pripravili kratek kulturni program. Z nami so bili tudi bivši dijaki gimnazije in nekateri starši. Predstavili so učinkovitost gimnazije, učnega programa in nasploh preživljanja časa v gimnaziji. Bivši dijaki so izpostavili, kako so se počutili v šoli in kakšno znanje so pridobili za nadaljnji študij. Kasneje smo obiskovalce peljali v razrede, kjer so prisostvovali učnim uram in tako pobliže spoznali način učenja.

V okviru dni odprtih vrat smo se dijaki udeležili predavanj bivših dijakov. Naslovi predavanj so bili: Zdravniška napaka in zmota, Individualna mobilnost, Zaljubljeni možgani, Brazilija, Moja štiri leta s Plegimom, Študirati kitajščino, Učinkovito učenje, Potepanje po Londonu, Rodoslovje, Zumba, Neverbalna komunikacija, Geografski informacijski sistemi, Obnovljivi viri energije.

VII.

V petek zvečer je bila otvoritev likovne razstave dijakinje 4. letnika Jane Ploh, ki jo je naslovila Negibna brezčasnost. Razstavo si še danes lahko ogledate v prostorih knjižnice. V teh dveh dneh smo ustvarjali tudi na likovnem področju, in sicer so naši likovni umetniki porisali steno z morskimi motivi.

Naša gimnazija se torej res razvija in obeta se nam lepa prihodnost. Dijaki smo se v teh dneh naučili veliko novega in zanimivega. 15


Letošnji 4. letnik Gimnazije Ormož je razred 24 dijakov. Izziv je bil narediti zanimiv in nepozaben maturantski ples. A uspelo nam je. Res nismo najštevilčnejši in mogoče nismo največji in najmočnejši, smo pa najboljši. Najboljši v pravem pomenu besede. Tisti, ki nas poznajo, vedo, da smo tisti, ki ne poznajo meja in ovir, tisti z najboljšimi idejami, polni življenjskih pričakovanj, vsak s svojo filozofijo.

POSEBEN ZAČETEK MATURANTSKEGA PLESA Naš maturantski ples se je začel drugače, kot je v navadi, in sicer z laser showom Megamaturanta, ki smo mu zaupali organizacijo naše najdaljše noči. Po prihodu smo zapeli himno Gaudeamus Igitur in tako odprli uradni del programa. Zahvalili smo se razrednikom, v štirih letih smo menjali kar tri, ki so nas usmerjali na pravi poti do uspeha. Besede zahvale smo izrekli tudi učiteljskemu zboru, staršem, plesni učiteljici, vsem trem občinam, sponzorjem in vsem, ki so kakorkoli pripomogli k temu, da bi bil ta večer za nas res poseben. Pod budnim očesom naše plesne učiteljice smo zaplesali četvorko. Ker pa nam je plesna učiteljica svoje znanje predajala s takim veseljem in pozitivno energijo, smo tudi ostale plese odplesali brez napake. Elegantno in nasmejano. Sledil je ples z učitelji in s starši, seveda pa ni šlo brez gasilske slike na sto in en način.

16

Maturantski ples je v življenju vsakega srednješolca pomembna prelomnica, ki jo je vsekakor vredno doživeti in se je kasneje spominjati kot nečesa enkratnega in neponovljivega. In naš je bil prav poseben! Ko smo se pred 4 leti odločili nabirati znanje v tej gimnaziji, se še nismo zavedali, da bodo časi, preživeti na gimnaziji, postali več kot le učenje za splošno izobrazbo, kajti naše skupno druženje je postalo učenje za življenje. Za nami so štiri nepozabna leta, o katerih bomo nekoč pripovedovali svojim vnukom in se z nasmehom na obrazu spominjali, kako lepo nam je bilo.


TO SMO MI — MAFKAČI Po večerji je bila priložnost, da pokažemo, kako kreativni smo. Povzeli smo vsa leta šolanja, naše skupne trenutke, ki smo jih prikazali s slikami. Nismo začeli z besedami velikih govorcev, ampak z besedami, ki smo jih napisali sami. Razred 24 dijakov, ki skupaj super funkcionira. Veliko različnih osebnosti, ki v pravem trenutki stopijo skupaj in, če je potrebno, zanetijo tudi revolucijo. Smo tako kot srce, živ organizem s štiriindvajsetimi žilami. Tako,kot je telo nemočno brez srca, bi tudi Gimnazija Ormož brez nas bila pusta. Smo tisti, ki ji dajejo pečat. Če slišiš smeh, vrisk in veselje, potem smo to zagotovo mi. Pri nas se vedno kaj dogaja, nikoli nam ni dolgčas. Smo pravi borci za naše pravice, tudi tiste, ki jih sploh nimamo. Ni trde roke, ki bi nas ukrotila, kaj šele strupa, ki bi nas uničil. Mi se ne damo. Brez nas se nič ne konča, kaj šele, da bi kaj minilo brez nas. Smo razred, poln talentov; od športnih, plesnih, pevskih, literarnih, likovnih in še kakšnih. Ni, česar ni. Svoje znanje in iznajdljivost uspešno izkoristimo na vsakem koraku. Čeglih samtajms spikamo, manhmal šprehamo, se olvajs veri gud lernamo. Naša volja je trdna kot kamen in kar si zapičimo v glavo, bomo gotovo tudi dosegli.

MI ŠTUDIRAT BOMO ŠLI, KER SE NAM ŽURAT FEJST MUDI Sestavili smo tudi svoj predstavitveni ples, še pred tem pa se je odvrtel naš predstavitveni video. Odplesali smo ples v stilu mi hočemo počitnice, morje in lepe trenutke ter odpeli še pesem Mi študirat bomo šli, ker se nam žurat fejst mudi, ki smo jo priredili po Siddhartini uspešnici. To je bil trenutek, ko smo se povezali kot nikoli prej in se zavedli, da ne bomo več dolgo skupaj. Ples, zabava in nepozabni trenutki so se nadaljevali še pozno v noč. Točno ob polnoči smo nazdravili na nepozabno generacijo v Gimnaziji Ormož 2008/2012, zabava pa se je nadaljevala še pozno v noč oz. v dan.

17


Profesorica, ki sproščeno govori o svojem življenju in opravlja kar nekaj nalog na naši šoli. Predvsem jo najdemo v vlogi profesorice angleščine, kot bibliotekarko v šolski knjižnici in kot mentorico debatnega kluba (v slovenščini in seveda tudi v angleščini). Rada ima resnost, vendar si najde tudi čas za sprostitev in zabavo. Življenje jemlje z veliko žlico in to kaže tudi pri pouku. Da bi izvedeli še kaj, česar mogoče še ne vemo, smo jo povabili na krajši klepet. Pa začnimo. Profesorica, kakšni ste bili kot otrok? (Smeh) Tega mi verjetno ne boste verjeli. (smeh) Plaha in zadržana. Nikoli nisem bila v ospredju, tudi če smo kakšno zagodli v šoli. Kateri študij in zakaj ravno ta? Študij angleščine in bibliotekarstva v Ljubljani. Angleščina zato, ker sem med 3. in 4. letnikom preživela tri mesece v Angliji kot varuška in se zaljubila tako v jezik kot v Anglijo. Bibliotekarstvo pa zato, ker so bila še prosta mesta. Kako ste preživeli študentska leta? Študentska leta … živela sem pri starših v Ljubljani, sem pa ves čas študija potovala v Anglijo. Vsako leto sem preživela več mesecev v Angliji, včasih tri mesece, včasih pol leta, ker sem tam imela fanta. Pravega študentskega življenja v Ljubljani nisem okusila. Med bivanjem v Angliji sem delala v restavracijah, hotelih in se naučila jezika. Kaj menite o Gimnaziji Ormož? Gimnazija Ormož je zakon. (smeh) Tudi moj sin je prepričan o tem, lani sva obiskala informativni dan in se je čudil, kako to, da nimamo večjega vpisa na taki super šoli. Če bi šel v splošno gimnazijo, bi zagotovo prišel sem. Mislim, da je tukaj idealno delovno okolje, sproščeni odnosi, dober rezultat. Smo prijazni in sodelujemo drug z drugim, to mi je všeč. Po pogovorih z bivšimi dijaki so vsi povedali, da jim je ta gimnazija dala ogromno. 18


Kakšno je vaše mnenje o vaših sodelavcih, predvsem o drugih profesorjih naše šole? Mislim, da so čist kul. Sicer jih osebno ne poznam dovolj dobro, vsaj ne večine, prepričana pa sem, da ima vsakdo kakšen zanimiv hobi ali skriti talent. Vendar nam šolski urnik ne dopušča kakšnega posebnega druženja. Smo majhen kolektiv in smo kar povezani. Kateri razred na naši šoli vam je najljubši? Najljubših razredov nimam nikdar, ker če se pretirano navežeš, ti je potem hudo. Imam pa rada vse razrede, kjer spoštujejo dogovore, delajo in se zabavajo, kadar je treba in imajo pošten odnos. Kakšne skrivnosti se vse najdejo v vaši mali redovalnici?

Najbolj smešna stvar, ki se vam je zgodila v življenju?

Hmm … naj pogledam. Imam smeškote, označene pri posameznem dijaku. Če je v redu, se smeji, če ni vse v redu, je žalosten, če bi moral še delati pa :I, pri tistih odličnih pa kljukica. To zato, ker se mi ni dalo pisati komentarjev. Drugače pa nimam nekih skrivnosti, sicer mi je elektronska redovalnica ljubša.

Imela sem strokovni izpit na Poljanski gimnaziji v Ljubljani in so mi po uri dijaki prišli čestitat za tako krasno uro, tudi mentorica me je zelo pohvalila. Potem pa mi je vodja komisije, ki je celo uro klepetal in jedel bombone (ne bom povedala, kaj je bil po stroki, da ne bi užalila kakšnega telovadca), povedal da sem padla na praktičnem delu. Od takrat najprej sem borka.

Najljubša izjava dijakov? Prvi letniki so enkrat rekli, da bi radi imeli tak test, da bi samo pokljukali odgovore. To se mi je zdel tak poseben fenomen tega, da bi radi imeli instant uspeh, instant slavo, instant kavo.

Najljubši spomin iz življenja/službe/šole? Najljubši spomin iz te šole je bil, ko me je nek 4. b razred nekega dne tako razjezil, da sem se z njimi skregala. Nadrla sem jih in zapustila razred, kar sploh ni bilo v moji navadi. Neko dekle me je prišlo iskat, naj pridem nazaj, da se mi bodo opravičili. Ko sem se vrnila, me je čakal šopek rož in zapeli so mi Vse najboljše. To je bil čisti šok. Bili so super razred in nisem mogla razumeti, zakaj so me tako razjezili. Potem sem ugotovila, da je bilo to namenoma.

Kako preživljate prosti čas? Prosti čas, kaj je to? (smeh) Če sem že kdaj prosta, grem rada v naravo. To je v bistvu bolj druženje z družino, vendar je že to bolj poredko, ker sem tako vpeta v obveznosti, da se zelo malokrat najde čas za to. Kaj bi povedali o svoji družini? To, da je velika in razgibana. Imam štiri otroke in skupaj v povprečju preživimo kar veliko časa. Všeč mi je, ko kam potujemo in smo skupaj, brez šolskega ritma. Ravno danes me je drugi najmlajši sin vprašal, kdaj bomo šli z »avionom« spet v Anglijo in če bi lahko šli s helikopterjem.

Kaj bi sporočili našim dijakom? Izkoristiti je treba vse možnosti in se potruditi za svoje znanje, za dobro počutje. Današnji svet se namreč spreminja dosti bolj, kot se nam zdi in čeprav je vse, kar je po hitrem receptu, zelo zelo popularno, bo treba pogledati na stvari malo bolj dolgoročno. Izkoristite svoj potencial! Nič ni nemogoče, če si to zares želiš.

Hmm … Pa smo izvedeli nekaj novega o življenjski poti naše profesorice. Upoštevajmo njene nasvete in se borimo za svoje cilje. Življenjske izkušnje so izjemno pomembne, navsezadnje nam lahko spremenijo življenje. Izkoristite svoj potencial, da bodo v vaši beležki življenja sami do ušes nasmejani smajliji. :) 19


Za naše »velike«, dijake 4. letnikov je prišel čas, ko so se morali odločiti, kam jih bo vodila pot. Ponovno so se znašli na razpotju z vprašanji: Kje? Kam? Kod? Pripravljeni so na novo življenjsko prelomnico – študij. V teh mesecih so se morali odločiti, kam se bodo vpisali, kakšen poklic bodo opravljali vse svoje življenje. Fakultete po Sloveniji so pripravile informativne dni, na katere so se odzvali tudi naši dijaki in si tako pridobili informacije, ki so jih potrebovali za svojo dokončno odločitev.

Prav tako je naša šola organizirala predavanja na temo Fakultete se predstavijo. Ta predavanja so potekala 18. januarja 2012 na naši šoli, nanje pa so bili vabljeni predvsem dijaki 4. pa tudi 3. letnikov. Tako smo lahko dobre 3 ure poslušali predstavitve fakultet, ki so nas zanimale. Predstavile so se nam Univerze v Mariboru, Ljubljani in na Primorskem s svojimi fakultetami: Fakulteto za strojništvo, Filozofsko fakulteto, Fakulteto za management, Biotehniško fakulteto, Fakulteto za naravoslovje in matematiko, Feri, Fakulteto za državne in evropske študije, Fakulteto za logistiko, Medicinsko fakulteto, FDV in Ekonomsko poslovno fakulteto. Tako je lahko prav vsak našel nekaj zase oz. nekaj, kar ga je v tistem trenutku zanimalo in čemu je bilo vredno prisluhniti. Zadovoljni smo bili, da fakultet niso predstavljali samo predavatelji in predstavniki šol, ampak so si za nas vzeli čas tudi študentje. S tem smo lahko iz prve roke izvedeli, kaj na tej fakulteti počnejo, kakšni so pogoji, predavatelji … Dobili smo odgovore na vsa naša vprašanja in tako smo dobili še več koristih informacij.

Pred nekaj dnevi je bil vpisni rok in 4. letniki so tako oddali svojo vstopnico v nadaljnje življenje. Povprašala sem jih o tem, kakšna so se jim zdela predavanja, kam so se vpisali, zakaj prav tja in kaj je tisto, kar jih je prepričalo, da so se vpisali prav na ta faks.

20


JASNA OREŠNIK Vpisala sem se na Fakulteto za farmacijo v Ljubljani, smer laboratorijska biomedicina, ker me že od nekdaj zanimajo naravoslovne smeri, ta študij pa je pretežno naravosloven. Sama sem se odločala med biomedicino in kemijo zaradi zanimivejšega predmetnika, večjega spektra znanja in upam, da tudi možnosti hitrejše zaposlitve. Predstavitve fakultet na naši šoli so bile zanimive, predvsem ker so nam predavali študentje in smo tako dobili informacije skozi oči mladostnika, skorajda našega vrstnika.

POLONA FILIPIČ Upam, da mi bo uspel vpis na Medicinsko fakulteto v Mariboru, predvsem zato, ker vem, da je poklic zdravnika tisti, ki ga bom z veseljem opravljala vsaj 40 let. Prepričalo me je predvsem dejstvo, da bom znanje, pridobljeno na fakulteti, lahko koristno uporabila v praksi in s tem pomagala ljudem. Predstavitve na šoli so mi bile všeč, nekatere bolj, druge manj.

ALEŠ LESJAK Vpisal sem se na Fakulteto za energetiko v Krškem, zato ker me zanimajo različni načini pridobivanja energije, predvsem iskanje bolj ekoloških, obnovljivih virov. Ta tema me je začela zanimati že, ko smo pri geografiji obravnavali energetiko, dokončna odločitev pa je padla na informativnem dnevu. Predstavitve fakultet na šoli so bile fajn, čeprav na žalost ni bilo nobene, ki bi me posebej zanimala.

SARA MUNDA Sama sem se udeležila različnih predstavitev fakultet, ne samo na naši šoli, z željo, da izvem čim več različnih podatkov. Vendar me na splošno niso navdušili, preveč je bilo govora o sami fakulteti in bolonjskih sistemih, premalo pa poudarka na smereh in predmetnikih. Res je, da nas s tem mogoče niso hoteli že vnaprej zamoriti, vendar se le tako lahko prepričamo, ali nam je program res všeč. Največ izveš na informativnih dnevih, kjer spoznaš tudi določeno fakulteto in način predavanja, takrat najbolj začutiš, ali sodiš tja ali ne. Upam, da bo šlo vse po sreči in bom sprejeta na smer medijske komunikacije na FERI-ju v Mariboru. Moja izkušnja je zelo zanimiva, saj se sem v petek vrnila z informativnih dni prepričana, da grem na FDV, smer novinarstvo. Vendar me je nekaj še vseeno vleklo na predstavitev v Maribor. Ko sem se vračala domov s predstavitve Medijskih komunikacij, sem bila prepričana, da bom se vpisala nanje. In to navdušenje še traja. Prepričali so me predvsem z dobro predstavitvijo programa, z dobrimi zaposlitvenimi možnosti študentov, tudi pogoji za vpis so manjši, sam program pa združuje več spretnosti, ki me zanimajo. Navsezadnje pa je Maribor le Maribor, je bližje in ceneje. Smer medijske komunikacije so interdisciplinarno področje in zajemajo različna znanja, od oblikovanja, vodenja, pisanja člankov, fotografiranja, do samega marketinga in trženja. Že od nekdaj se vidim v vlogi novinarja ali oblikovalca in na tej študijski smeri se bom lahko urila v obojem. Kam me bo pot zanesla po diplomi, pa niti sama ne vem.

21


DAJANA HORVAT JAKA KOLARIČ Sama sem se udeležila predstavitev treh fakultet na naši šoli, kljub temu da moje fakultete ni bilo. Menim, da so bile predstavitve

Odhajam v Maribor na Medicinsko fakulteto. Predstavitve so bile ok.

odlične, saj samo lahko iz prve roke in na zelo zanimiv način izvedeli pomembne informacije o želeni fakulteti. Predvsem me je presenetilo, da so določene fakultete predstavljali študentje sami. Na kratko bi lahko rekla, da se je profesorica Polona Kosec Kranjc zelo potrudila, da je v tako kratkem času izbrala čim več različnih fakultet, ki so zadostile našim željam. Za nadaljnje šolanje sem se odločila na Fakulteto za zdravstveno nego v Mariboru. To sem izbrala predvsem zato, ker želim pomagati ljudem, saj zelo rada pomagam tistim, ki potrebujejo pomoč. To odločitev sem sprejela, ker menim, da je faks zanimiv in ponuja široke možnosti, zato mislim, da zaradi svoje izbire ne bom razočarana. Za študij me je navdušilo predvsem delo z ljudmi, ki so potrebni pomoči, dodatno pa so me prepričali še na informativnih dneh.

TOMI JEVŠOVAR

ŠPELA RAJH Vpisala sem se na Pravno fakulteto v Maribor, ker me je pravo že od nekdaj zanimalo. Super je bilo, da se je na naši šoli predstavila tudi Pravna fakulteta. Predstavitev dekana je bila res odlična, še bolj pa so me prepričali na samem informativnem dnevu pri njih.

NINA BLAGOVIČ

Dobro se mi je zdelo, da so prišli programe predstavljat študentje in ne profesorji, tako smo lahko iz prve roke izvedeli, kakšne so fakultete in kaj menijo o njih študentje. Moja prva izbira je Medicinska fakulteta v Mariboru, druga pa študij kemije, prav tako v Mariboru. Upam seveda, da bom sprejet na medicino. Izbiral sem med medicino, biokemijo in farmacijo. Za to fakulteto sem se odločil, ker je Maribor bolj domače okolje in gre tja več prijateljev. Pritegnilo me je tudi, da bo predavanje Medicinske fakultete v prihodnje potekalo v novi zgradbi, saj se bo preselila. Najbolj me je prepričal PBL modul (Problem Based Learning). To je, da predavatelj poda skupini učencev vzroke bolezni, naloga študentov pa je, da ugotovijo, za katero bolezen gre.

Po težki izbiri sem si dokončno izbrala FERI, smer medijske komunikacije. Želela sem na tak faks, kjer tako izobraževanje kot kasnejše delo bolj ali manj razgibano. To je bil eden izmed pomembnejših razlogov, da sem si izbrala ta študij. Res je tudi, da so mi svetovali še drugi, glede na mojo komunikativnost in kreativnost. Predstavitve fakultet na gimnaziji so mi pri odločitvi tudi malce pomagale, bolj ključnega pomena so bili informativni dnevi v Ljubljani in Mariboru. Piko na i je dal sobotni informativni dan, saj sem se odločala med pravom in FERI-jem. Po dolgem premisleku sem se odločila za medijske komunikacije, saj se nekako nisem videla v delu pravnika, zasipanega s papirji in sedečega v pisarni.

Izvedeli smo, kam se odpravljajo naši dijaki. Na njihovi poklicni poti jim želimo veliko uspeha, zadovoljstva ter da bodo svoje delo zvesto in z veseljem opravljali.

Še prej pa, dragi 4. letnik: Vso srečo na maturi! 22


Dijaka prvega letnika, Kaja in Domen, sta obiskovala Osnovno šolo Središče ob Dravi in se nato skupaj vpisala na Gimnazijo Ormož. V prostem času se ukvarjata z domačimi ljubljenčki in glasbo, najraje pa plešeta. V intervjuju sta nam zaupala, kako dolgo že plešeta, zakaj sta združila plesna talenta in kako se kot prvošolčka počutita na naši gimnaziji.

Kaja in Domen, lepo pozdravljena. Poznam vaju že iz osnovne šole in dobro vem, da sta odlična plesalca. Kdaj sta se začela ukvarjati s plesom? Kaja: Tako bom rekla, ples je zame ena izmed najpomembnejših stvari, ki me osrečujejo. Že od malih nog rada plešem, zato je ples že od nekdaj sestavni del mojega vsakdanjika. Domen: Bilo je nekega dne, ko so me sošolke v petem razredu osnovne šole prepričale, naj se jim pridružim pri plesni uri. Med opazovanjem sem spoznal, da je ples nekaj zelo zabavnega in sproščujočega. Tako sem se pridružil dekletom in odkril takrat še svoj »skriti talent«.

Na Osnovni šoli Središče je ples dokaj priljubljena obšolska dejavnost. Spomnim se, da sta oba obiskovala plesno šolo Salsa. Ali sta se udeleževala tudi plesnih tekmovanj? Kaja: V osnovni šoli smo s sošolkami in sošolci tri leta obiskovali plesni tečaj Salsa. Večkrat smo se udeležili tekmovanj, na katerih smo se dokaj dobro uvrstili. Tukaj moram pohvaliti predvsem Domna, ki je bil kar dvakrat področni prvak. Domen: Seveda. Vsako leto sem se veselil, da pride čas priprav na tekmovanje šolskega plesnega festivala. Ko sem prvič tekmoval, me je bilo zelo strah, saj sploh nisem vedel, kako to izgleda. Vsi so mi govorili, da se bom na področnem tekmovanju zelo dobro odrezal in da bom dosegel prvo mesto. Najbolj me je spodbujala učiteljica telovadbe. Njihove besede so se uresničile. To je bil najlepši dan v mojem življenju. Ampak to ni edina zmaga, ki sem jo dosegel. Dve leti kasneje sem znova zelo dobro odplesal vse koreografije in si prav tako priplesal prvo mesto na področnem tekmovanju šolskega plesnega festivala.

23


Skupaj sta združila svoja plesna talenta. Ali nam lahko povesta, kako je prišlo do tega? Kaja: Združila sva se zato, ker si nekako želiva izmisliti lastno koreografijo in to predstaviti občinstvu. Na vajah se seveda tudi zabavava, zelo priročno pa je ravno to, da se lahko sama dogovoriva, kdaj jih bova imela, kar v plesni skupini ni vedno mogoče. Domen: Ker je bila Kaja edina zagreta za ples, sem jo vprašal, ali se mi bo pridružila v plesni šoli Urška. Že pri drugem obisku plesnih ur, sva se naveličala ukazovanja učiteljice. Nato me je Kaja vprašala, če sem za to, da bi se sama učila plesati in ustvarila svojo lastno koreografijo. Seveda se mi je ideja zdela enkratna in že naslednji dan sva zaprosila za plesno učilnico v osnovni šoli Ormož, kjer tudi vsak petek vadiva.

Kaj vaju navdihuje za ples? Kaja: Predvsem to, da lahko vso jezo skozi plesne korake stresem iz sebe. Ne zdi se mi pomembno, da bi bila na tem področju najboljša, ampak da to počnem z veseljem. Na ta način se pač »odklopim« in enostavno uživam. Domen: Plešem, ker si to želim in me to osrečuje. Edino pri plesu se počutim svobodnega in mi nihče ne more do živega. Ko plešem, pozabim na vse okrog sebe in moje misli so usmerjene samo k optimizmu. A bolj, kot me navdihuje, me veliko stvari tudi odriva. V osnovni šoli sem bil velikokrat žrtev posmeha, ker sem bil fant, ki pleše. Zato sem se v devetem razredu osnovne šole nehal ukvarjati s plesom in se odločil, da ne bom več nikoli plesal. Tisto leto je bilo zame eno izmed najtežjih, saj sem zelo pogrešal ples. Ko sem stopil čez gimnazijski prag, se nisem več mogel upirati plesu. Preprosto mi je postalo vseeno, kaj si kdo misli.

Verjetno se v prostem času ukvarjata tudi z drugimi dejavnostmi. Katerimi? Kaja: V prostem času se ukvarjam z glasbo. Rada pojem, igram pa tudi klarinet pri središki godbi na pihala. Velikokrat s prijatelji igram tudi odbojko. Domen: Zelo rad rišem po steni in pleskam. Morda se sliši smešno, ampak tako je. Moja soba je zelo porisana, moje stene namreč krasijo podobe plesalcev. Od vseh stenskih risb sem najbolj ponosen na Michaela Jacksona. V prostem času si rad ogledam tudi kakšen dober film. Ni počitnic, v katerih ne bi šel v kino s svojimi prijatelji.

24


Kdo je vajin vzornik? Kaja: Moja vzornica je Nika Kljun. Zagotovo je ena izmed najboljših hip-hop plesalk, kar jih poznam. Na medmrežju pa sva z Domnom zasledila tudi skupino Quick, ki jo naravnost obožujeva. Domen: Nimam vzornika, imam pa najljubšo plesno skupino, Quick. S Kajo mnogokrat posnemava tudi kakšen njihov gib, ker so res »svetovni«. Seveda pa občudujem tudi najboljšo slovensko hip-hop plesalko Niko Kljun. Ali se pripravljata na kakšen pomemben nastop? Kje se bosta prvič predstavila? Kaja: Nastop oz. predstavitev vsekakor načrtujeva, na žalost pa še ne veva, kdaj. Veliko dela imava tudi z najino lastno koreografijo in upam, da nama bo uspelo, čeprav bo za to potrebno vložiti še veliko truda. Domen: Seveda razmišljava o tem, kar je tudi najin cilj. Ampak to še ne bo tako kmalu, saj porabiva veliko časa in energije za koreografijo. Mogoče naslednje leto. Za konec pa še eno, zgolj informativno vprašanje. Kako se kot »fazančka« počutita na Gimnaziji Ormož? Kaja: Na Gimnaziji Ormož se res zelo dobro počutim, vzdušje je predvsem sproščeno. Prostori se mi zdijo super urejeni in ne nazadnje se v razredu čudovito razumemo. Tudi profesorji in ostali dijaki so prijazni in ravno to daje šoli poseben čar. Domen: Preden sem prišel na Gimnazijo Ormož, si nisem niti najmanj mislil, da bo tako super. Spoznal sem veliko novih prijateljev. Ni mi težko zjutraj vstati, saj rad hodim v šolo, razen takrat, ko kaj pišemo ali pa sem vprašan.

Kaja in Domen, najlepša hvala za pogovor. V prihodnosti vama želim vse dobro, tako na šolskem kot tudi na plesnem področju. Počnita tisto, v čemer uživata in upam, da bosta kmalu nastopila. Še enkrat hvala.

25


Aljaž Majcen

Uspešen si tako v šoli kot na različnih tekmovanjih. Kako razporejaš svoj prosti čas? Je čas namenjen predvsem učenju in pripravljanju na različna tekmovanja ali sprostitvi in oddihu od šolskega urnika? Prostega časa mi ni potrebno razporejati, ker ga imam čisto dovolj. Moj prosti čas je namenjen predvsem športu, gledanju filmov in internetu, šola pa je bolj ali manj na stranskem tiru, saj se mi za dobre ocene ni potrebno veliko učiti, ker imam dober spomin. Pripada ti naslov državnega prvaka v hitrem računanju, za kar ti na začetku v imenu novinarske ekipe iskreno čestitam. Zanima me, na kakšen način sploh poteka tekmovanje? Navsezadnje gre za zvrst tekmovanja, ki ni tako poznana࠮ Tekmovanje je razdeljeno na predtekmovanje, kjer se 15 najboljših iz vsake kategorije uvrsti na državno tekmovanje, sam tekmujem v kategoriji srednješolci. V predtekmovanju imaš 3 minute časa za vsako računsko panogo. Računamo z naravnimi celimi in decimalnimi števili naslednje operacije: deljenje, množenje, seštevanje, odštevanje (vse ravni). Tisti, ki v določenem času pravilno izračuna največ računov, zmaga. Poudariti je treba, da vse računanje poteka na pamet, torej brez računala in drugih pripomočkov.

Predvidevam, da nam ne boš izdal, kaj je bila ta nagrada. Kakšne so bile tvoje priprave na tekmovanje? Vsak dan sem se intenzivno pripravljal, okrog mesec dni, in sicer tako, da sem treniral hitro računanje. Kakšni so tvoji dosedanji dosežki na tem področju? Na tekmovanju sem zmagal že v 9. razredu, leto pred tem se bil 3. v državi. Lani tekmovanja nisem vzel dovolj resno in sem storil preveč napak, zato moj rezultat ni zadostoval več kot za tretje mesto. Letos pa sem bil odločen, da moram premagati vso konkurenco, zato sem intenzivno treniral in na koncu dosegel svoje cilje.

Kdaj si se prvič srečal s hitrim računanjem? Te je kdo posebej navdušil? V hitrem računanju sem začel sodelovati v 7. razredu, ko so na naši šoli tekmovanje prvič izvedli. Navdušila me je mama, ki je učiteljica in je k sodelovanju vzpodbujala svoje učence. Mene je dodatno motivirala s tem, ko mi je za uspešno uvrstitev obljubila posebno nagrado. (smeh) 26


Boš preizkusil svoje sposobnosti hitrega računanja tudi v Litvi in se pomeril v svetovnem merilu? Verjetno se bom tekmovanja udeležil že zaradi tega, ker je tekmovanje letos v Litvi, obiskovanje pribaltskih držav pa je bolj ali manj nevsakdanje. Na tem tekmovanju nimam nobenih pričakovanj, ker si postavljam realne cilje in se zavedam, da za prva mesta nimam nobenih možnosti, vsa ostala mesta pa so zame nepomembna. Je kakšna posebna metoda za uspešno hitro računanje? Nam jo lahko izdaš ali je vse le trd trening in vaja?

KOLIKO ČASA POTREBUJETE ZA IZRAČUN TEGA RAČUNA?

Za hitro računanje moraš razviti svoj sistem računanja, s katerim lahko hitro in zanesljivo računaš. Prav razvijanje svojega lastnega sistema, s katerem si uspešen, vzame največ časa. Sam sem potreboval približno dve leti, da sem razvil uspešne sisteme za vse računske operacije. Seveda tudi ko sistem razviješ, moraš trenirati hitrost računanja in hitro vpisovanje rezultatov, saj tekmovanje poteka prek računalnika in moraš vsak rezultat tudi vpisati.

3159 : 39 = REŠITEV= 81

Da bi se na lastne oči prepričala o hitrosti računanja, sem Aljažu zastavila račun, z željo, da bom lahko s štoparico izmerila čas. Vendar je bila štoparica povsem nepotrebna, saj je za izračun potreboval manj kot 2 sekundi. Koliko časa pa ste potrebovali vi?

Uspešen si bil tudi na geografskem tekmovanju, kjer si dosegel drugo mesto na regijskem nivoju ter na matematičnem tekmovanju Kenguru, kjer si dosegel neverjetnih 115 točk od 120. Od kod dobivaš energijo za vse? Od mitohondrijev, ker poteka sinteza ATP.

Kot že rečeno vsa skrivnost je v vaji in vztrajanju.

Kje se vidiš v prihodnosti? Te bo pot zanesla v matematično smer, se vidiš v vlogi profesorja ali boš raje nadaljeval v medicinskih vodah? Zaenkrat še nisem trdno prepričan, kje bom nadaljeval svojo pot, vendar sem trdno prepričan, da profesor ne bom, že zaradi tega, ker sta učitelja oče in mama, za povrh pa še celo ožje sorodstvo. Odločen sem, da prekinem »družinsko tradicijo«.

27


Že v lanskoletni poletni izdaji smo pisali o dijakinji, sedaj že tretjega letnika, Nuši Rajh, ki se je septembra lani podala na trimesečno individualno izmenjavo v Francijo. Če vas zanima, kaj vse je tam doživela, kako se je vživela v vlogo francoske dijakinje ter s čim se v svojem prostem času rada ukvarja, voilà. Nuša, lepo pozdravljena. Za tabo je nepozabna izkušnja, ki ti je verjetno zelo zaznamovala življenje. Ali nam za začetek lahko poveš, kako ti ga je spremenila? Hej. Mislim, da sem postala bolj samostojna in odgovorna ter še bolj samozavestna, kot že sem. S pogumom sicer nisem nikoli imela težav, sem se pa vseeno naučila, da moraš za želene stvari v svojem življenju tvegati in si jih upati storiti.

V Francijo si se odpravila 3. septembra 2011. Ali si se na potovanje podala sama? Ali te je bilo kaj strah? Ne, nisem potovala sama, no, deloma ja. Najprej me je do letališča v Parizu spremljala profesorica Simona Meglič, nato pa sem se sama z vlakom odpravila naprej. Ni me bilo strah, saj sem vedela, da me čaka nekaj novega in sem se tega veselila. Edina stvar, ki me je malo prestrašila, so bili oboroženi vojaki na letališču, ki so se s puškami sprehajali sem ter tja (smeh).

Kakšen je bil sprejem, ko si prispela, in kje si živela? Na železniški postaji so me pričakali moja gostiteljska družina in ena izmed francoskih profesoric, ki je bila odgovorna zame med mojim bivanjem v Franciji, s svojima otrokoma. Sprejem je bil zelo prijazen, otroci so mi narisali tudi risbice. V šoli sprva sploh niso opazili, da med njimi sedi neka nova učenka (smeh). No, ob koncu prve šolske ure me je potem profesorica predstavila novim sošolcem. Najprej sem živela v Gensacu, nato en teden v Cognacu, naslednji teden pa v Chasorju.

Ko si izvedela, da se boš lahko udeležila izmenjave, si se takoj začela učiti francoščino. Kako pa je bilo v šoli, ali je bilo težko slediti pouku v francoščini? Francoščino sem se začela učiti takoj, ko sem izvedela, da bom odpotovala v Francijo. Po šestih mesecih učenja sem osnove že nekako obvladala, v praksi pa je to izgledalo povsem drugače. Zaradi močnega dialekta, ki ga imajo v Cognacu, nisem razumela absolutno nič, nato pa sem se vsak dan bolj posvečala jeziku in čez nekaj časa se mi je uspelo tudi sporazumevati v francoščini. Srečo sem imela, da sem imela sošolca, ki je znal angleško in smo se zato nekaj prvih dni sporazumevali v angleščini.

28


Živela si vsakdanjik francoskega dijaka. Ali nam lahko predstaviš njihov srednješolski sistem? Na kakšen način si pridobivala ocene? Obiskovala sem privatno katoliško šolo v Cognacu. V Franciji traja gimnazija tri leta. V prvem letniku imajo vse predmete, nato pa se odločijo za enega izmed nadaljevalnih treh oddelkov, to so znanstveni, literarni in ekonomski, kjer potem opravijo še drugi in tretji letnik. Zaključne izpite opravljajo v dveh letih, torej, nekaj predmetov v drugem in preostale v tretjem letniku. V šoli preživijo največ časa, saj so tam vsak dan približno od osmih zjutraj pa do pol šestih zvečer, razen v sredo, ko pouk traja do dvanajstih. Šola je zanje zelo pomembna, saj radi zahajajo v njo pa še učijo se mnogo. Ocene imajo od 0 do 20, pridobivala pa sem jih s testi, ustnega ocenjevanja pa imajo precej manj.

Tri mesece je dolgo obdobje. Kako močna je bila želja po povratku v Slovenijo? Ali si zelo pogrešala domače? Želje po povratku niti nisem imela, saj sem si z domačini v rednem stiku prek računalnika. V bistvu pa je tri mesece idealna doba, ker se prvi mesec bolj ali manj spoznavaš, drugi mesec se že počutiš kot doma, zadnji mesec pa se moraš začeti pripravljati na odhod. Najbolj, kar sem v teh treh mescih pogrešala, je moja postelja, to pa res (smeh).

Francija slovi po veliko znamenitostih. Na primer po Eifflovem stolpu in muzeju Louvre v Parizu. Ali si si tudi ti ogledala te znamenitosti? Ja, seveda. S svojo gostiteljico in z njenim najboljšim prijateljem smo se sami za en vikend z vlakom odpravili v Pariz. Tam smo si potem ogledali Eifflov stolp, Slavolok zmage, Notredamsko katedralo od zunaj, Napoleonov kip, muzej Louvre in še več. Prav tako sem si ogledala znamenitosti Cognaca, ko pa so me obiskale sestrične in bratranec, pa smo odšli tudi v Bordeaux in si ogledali mesto. Kaj je bilo najboljše doživetje v Franciji in ti bo prav gotovo ostalo še dolgo časa v spominu? Uf, težko vprašanje. Veliko lepih stvari sem doživela, mogoče pa bi izpostavila eno, ki mi je res najbolj ostala v spominu. Dva dni pred mojim odhodom so mi pripravili veliko presenečenje, ki ga sploh nisem pričakovala. Vsi dijaki, s katerimi sem se družila, in vsi profesorji, so se zbrali v učilnici, kjer je bila tema. Tam sem pustila torbo in ko sem jo šla iskat, so se naenkrat v učilnici prižgale luči in fotoaparati so začeli delati in vsi smo bili veseli. Res je bilo super. Na koncu pa sem dobila še voščilnico, na katero je vsak izmed sošolcev zapisal nekaj lepih mislih. To se mi je zdelo res prijazno. Vsekakor pa je najboljša stvar to, da lahko tri mesece živiš popolnoma sam, torej brez družine.

29


Tukaj na gimnaziji te poznamo kot prijetno in veselo dekle, predvsem pa kot obetavno mlado pevko in igralko. Slišala sem, da imaš za sabo že prvi samostojni koncert. Ali nam lahko o tem poveš kaj več? Moj prvi samostojni koncert je bil v Pubu Akcija oz. Dluku Akcija, v Središču ob Dravi. Na to idejo so prišli tako imenovani Dlukovci, s katerimi sem stopila v stik že takoj po vrnitvi iz Francije, vendar smo koncert zaradi bolezni morali prestaviti. Koncert smo končno izpeljali januarja letošnjega leta in je bil razdeljen na dva dela. Najprej je nekaj pesmi zapel Niko Keček, nato pa sem bila na vrsti še jaz. Seveda je bilo prisotne nekaj treme, ampak potem se je na srečo vse dobro izteklo. Sedaj pa že komaj čakam na naslednji koncert.

Kdo pa te na tvoji glasbeni poti najbolj podpira? Podpira me vsa družina, najbolj pa sestra. Vsi so zelo ponosni name, kar me še bolj navdihuje za ustvarjanje na tem področju. Ali nam lahko zaupaš, kaj te v življenju najbolj osrečuje? V bistvu me osrečuje to, kar najraje delam. Glasba mi pomeni veliko in bi se z njo rada tudi profesionalno ukvarjala. Začela sem snemati pesmi v studiu in upam, da mi bo na pevski sceni uspelo kaj doseči.

Verjetno se v prihodnosti vidiš predvsem na glasbenem in igralskem področju. Ali imaš kakšne posebne želje za prihodnost? Ja, seveda jih imam. Rada bi bila sprejeta na Akademijo za glasbo in gledališče v Londonu ali pa na Akademijo za gledališče v Parizu. To bi mi res zelo veliko pomenilo in upam, da mi bo uspelo priti na eno izmed želenih akademij.

Za konec pa še, ali bi želela našim bralcem sporočiti še kaj pomembnega, mogoče kaj v zvezi z njihovimi sanjami in željami? Če imate možnost izmenjave, jo izkoristite, ker se res splača. To je ogromna življenjska izkušnja, iz katere se lahko veliko naučiš. Drugače pa delajte to, kar radi počnete, če ste le dobri v tem. Najpomembneje je delati tisto, kar nas osrečuje in v čemer uživamo, prav tako pa ne smemo obupati, ker nam bo le tako uspelo doseči želeno.

Nuša, najlepša hvala za pogovor. Verjamem, da obstaja še veliko zanimivih stvari, ki bi jih lahko povedali o tebi pa tudi o dogodivščinah iz Francije. Vidim, da si že našla svoj življenjski cilj, to je predvsem glasba. Upam, da se ti bodo želje uresničile in boš lahko svojo glasbeno pot nadaljevala v Londonu ali Parizu. Želim ti vse dobro, predvsem pa mnogo pevskih in igralskih podvigov. Še enkrat hvala.

30


Predstavil se nam bo Jan Šumak, dijak 4. letnika in državni prvak v streljanju z zračno puško. Strelec je že 9. leto in uspehi so začeli prihajati. Kako to da si se odločil za streljanje? Si vmes treniral kaki drugi športi? Prepričal me je brat, pred tem pa sem, približno šest let, treniral tudi rokomet, nekaj časa tudi oboje hkrati. Kolikokrat na teden treniraš? Kako potekajo treningi? Treniram vsaki dan, približno 2 do 3 ure. Treningi se razlikujejo od obdobja v sezoni. Kot strelec moraš biti zelo zbran in miren. Ali imaš kake posebne metode, da treniraš koncentracijo? Imam napravo imenovano biofeedback, ki ti na podlagi računalniške simulacije pomaga trenirati koncentracijo in zbranost. Kako je nastopati za slovensko reprezentanco? Se roka trese bolj kot po navadi? Pritisk je zagotovo večji, vendar ga dobro prenašam. Največji dosežek? Evropsko prvenstvo - 18. mesto. Na evropskem mi je sicer rahlo spodletelo, vendar je kljub vsemu soliden rezultat. Tvoj moto? Nikoli ne obupaj, kadar imaš določen cilj. Hvala za tvoj čas.

31


Pomlad se je začela in ptički že na ves glas pojejo. Tako lepo pojemo tudi pevke v zboru Gimnazije Ormož. Zbor na Gimnaziji obstaja že od začetka delovanje šole. Zadnji dve leti nas vodi Darja Žganec Horvat, zbor pa obiskuje 17 deklet. Vadimo dvakrat tedensko eno uro. Na vajah se urimo za pevske nastope, ki se jih redno udeležujemo. V letošnjem šolskem letu smo imele že veliko nastopov. Nastopile smo na osrednji občinski proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti v Grajski dvorani v Ormožu, nastopile smo tudi v Središču v Sokolani ob kulturnem prazniku z naslovom Ti si moja ljubezen. Nekatere solistke so se izkazale na informativnih dneh in očarale bodoče dijake ter jih vzpodbudile k obisku zbora. Kot gostje smo nastopile tudi na koncertu pevskega društva Kapljica v Ormožu. Za obiskovanje pevskega zbora smo bile nagrajene, saj nam je šola omogočila ogled nastopa skupine Perpetuum Jazzile v Murski Soboti.

Tudi letos so naši debaterji zelo aktivni, saj so se uspešno udeležili dveh turnirjev med šolskim letom, in sicer v Lendavi in na mednarodnem debatnem turnirju v Ljutomeru. Turnir v Lendavi je bil v soboto, 28. januarja, na Dvojezični srednji šoli Lendava, dijaki pa so debatirali na debatno trditev »Romi bi morali voliti svojega predstavnika v državni zbor tako kot italijanska in madžarska manjšina.«

Ta trditev je od debaterjev zahtevala mnogo priprav, saj so morali vložiti veliko truda, da so našli konstruktivne argumente, hkrati pa jim je omogočila, da so spoznavali aktualna socialna vprašanja v današnji moderni družbi. Vsako leto poteka mednarodni debatni turnir v Ljutomeru, kamor pridejo debaterji s celega sveta, med katerimi so bili tudi debaterji naše gimnazije. Debatirali so tem, da bi prepovedali pošiljanje novinarjev na vojna območja in o cenzuriranju grozot vojne, ki jih prikazujejo na televiziji. S pomočjo debatnega krožka vsi sodelujoči pridobivajo veščine javnega nastopanja, iskanja virov in oblikovanja argumentov za in proti določeni trditvi. To so veščine, ki lahko pomembno vplivajo na kakovost našega življenja in prav bi bilo, da bi jih razvijali vsi, ne le debaterji.

32


Naša naloga je, da smo ves čas na preži in vneto spremljamo dogajanje v gimnaziji, tako da so novičke sveže, izvirne in zanimive. Teme niso nikoli enake, odvisno od dogajanja. S pripravo oddaj bogatimo besedni zaklad, pridobivamo nove izkušnje in se srečujemo s pravim delom na radiu, ki bo mogoče koga tako navdušilo, da se bo kasneje tudi šolal in zaposlil kot radijec. Še vedno z veseljem sprejemamo nove člane, pridružite se nam, ne bo vam žal!

Dijaško radijsko ekipo sestavljamo dijaki in dijakinje od prvega do četrtega letnika. Naša mentorica je Blanka Erhartič. Zraven šolskega radia vsakih štirinajst dni vodimo oddajo »Dijaški koktajl« na radiu Prlek. Razdeljeni smo v skupine po letnikih in se izmenjujemo. Oddajo tako vedno pripravlja druga skupina. Snemamo ob torkih, oddaja pa je predvajana ob sobotah, in sicer ob enajstih dopoldne.

na radiu Prlek Poslušajte nas vsako drugo soboto ob 11. uri na Radiu PRLEK—88,9

33

FM.


Življenje je nepredvidljivo, nikoli ne vemo, kaj nas čaka na naslednjem vogalu. Kako neki torej velja rek, da si življenje pišemo sami? Ritem in status nam napovedujeta, kar moramo narediti in tako nam ostane le malo tistih stvari, po katerih hrepenimo in si jih dejansko želimo. Naredi to, naredi ono. Spisek stvari, ki jih zahtevajo od nas. Res je, to je del življenja. Pa vendar, kje nam ostane čas za lastno dušo? Skrivnost je v pravilnem usklajevanju delovnih obveznosti in stvari, ki si jih želimo, ter izkoriščanju priložnosti. Toliko je stvari je pomembnejših od tistih, ki so dnevno na seznamu »Things to do«. Na tiste majhne, samoumevne, a še kako pomembne, ponavadi pozabljamo. Kaj nam pomaga, če nismo uspešni ali nimamo denarja. Samo da dihamo. Da imamo hrano v hladilniku, oblačila v omari in smo sposobni konstruktivne kritike ter razmišljanja. Pomembno je, da se zavedamo svojih zmožnosti. Nikoli ne smemo izgubiti upanja in zavedati se moramo, da nobena situacija ni tako slaba, da ne bi mogla biti še slabša. Gotovo gre komu še huje kot nam. Pomembno je tudi, da imamo nekoga, ki nas ima rad. To so stvari, ki so pomembne v življenju. Čeprav smo brez denarja, obubožani in osamljeni, smo le mi tisti, ki lahko situacijo spremenimo na bolje. Ne sme nas biti strah neznanega sveta, ko pa je toliko prostranosti, v kateri se lahko najdemo.

Le izkoristiti moramo priložnosti, ki so nam ponujene. Priložnost, da si obogatimo zakladnico razmišljanja, domišljije, znanja, spretnosti in kreativnosti. Priložnost, da dobimo izkušnje, da spoznamo nove ljudi, priložnost, da vidimo svet v drugačni luči.

Pred kratkim se tudi sama ujela eno izmed življenjskih priložnosti. Prijavila sem se na izbor za Cosmo maturo in bila z nekaj blogi izbrana med prvih osem finalistk. Čeprav blogam šele dober mesec, mi ni žal, da sem se prijavila, saj tekmovanje omogoča mnogo posebnih doživetij, izkušenj, koristnih, dragih in zanimivih nagrad, sklepanja prijateljstev in poznavanje blogerskega sveta kot tudi uredništva, ki me zanima. Opravljati moramo tudi razne mesečne in tedenske izzive, vsak mesec pa se v Ljubljani tudi srečamo in se imamo super. Nekateri blogi so po lastni presoji in želji, spet druge pišemo kot izzive, za katere najboljša dobi darilo sponzorja. Zmagovalka Cosmo mature bo mesec dni članica uredništva revije Cosmopolitan. Čakajo jo 14-dnevne jezikovne počitnice v prestižnem Oxfordu. Odpeljala se bo z novim Tomosovim motorjem in prejela paket presenečenja. Nagrade so torej več kot super.

34


Dober rezultat na maturi prinese največ točk, k zmagi prispeva številko objavljenih blogov, njihova branost in mnenje žirije, ki jo moramo prepričati. Do zmage mi tako lahko pomagate tudi vi. Pridno morate spremljati moje bloge in jih všečkati. Obljubim, da vam ne bo žal, saj je njihova tematika pisano obarvana in vsakdo najde kaj zase. Delček po delček bom v blogih razkrivala tudi sebe, vsakega pa bom napisala s srcem in se maksimalno potrudila. Enkrat bom izrazila svoje mnenje, drugič zapisala dragocene spomine, da se ne bi izgubili, delila vam bom nasvete ali pa vam skušala s preprosto mislijo polepšati dan.

Pisanje mojih blogov lahko spremljate na: http://matura.cosmopolitan.si/blog/SaraMunda/ Ljudje imamo nešteto priložnosti, ki so nam ponujene. A koliko od njih dejansko izkoristimo? Vedno nas je strah neznanega, novih situacij in predvsem negativnih posledic, ki jih lahko prinesejo priložnosti. Pa vendar sem prepričana, da pridobimo neprecenljive izkušnje, znanja in znanstva, ki nam lahko mnogokrat pridejo prav.

Bodite srečni, izpopolnjeni in dajte biti čar, ki si ga zasluži. Izkoristite vsako priložnost, ki se vam ponudi. Zagotovo vam ne bo žal. Četudi se vam ponesreči, boste bogatejši za izkušnjo ali dve in tako boste naslednjič boljši.

Kako se bo razpletla moja izkušnja v vlogi Cosmo maturantke, bom pa zagotovo poročala v blogih. Nagrade so zakon in predstavljajo življenjsko pomembno izkušnjo. Sicer pa bi z veseljem poslala kakšno kartico z Anglije. Z vašo pomočjo mi vse to lahko uspe. Se beremo! 35


Kakšno bogastvo smo? Koliko smo vredni? Koliko so vredna naša dejanja, misli, besede? So vrednote, kot so delo, spoštovanje, resnicoljubje še del našega vsakdanjika? Vedno znova se zamislim, zakaj smo ljudje sploh še vredni naziva ljudje, da naša imena in priimke pišejo v razne evidence oziroma jih brezglavo uporablja birokracija današnjega časa. Postali smo samo številke, ki jih preštevajo hinavski izkoriščevalci, ki iščejo samo dobiček ter so častihlepni, kar pridobivajo na račun drugih, ki se po navadi vedoč, včasih pa tudi »nevedoč« prodajo za dobiček in slavo, ampak večina ljudi to ignorira, očitno jim je malo mar za spoštovanje samega sebe.

Nespoštovanje drugih za seboj potegne tudi nespoštovanje do samega sebe, kar po mojem mnenju vodi v hiter uklon nekomu drugemu oziroma, kar je še huje, v opustitev lastnega razmišljanja in konec konstruktivnega mišljenja.

Splošno znano je, da kdor urinira proti vetru, je prepojen z lastnimi izločki svojega telesa. Tak človek plačuje davek za svoja zavedna in odkrita dejanja, ki so njegova last. Človek, ki prenese takšne stvari in je trpinčen zaradi svoje iskrenosti, je spoštovanja vreden človek. Kdor se ne odpove resnici in pravici, ima neizmerno zadoščenje v svoji duši, kar ni primerljivo z ničemer. Takšnih ljudi je izredno malo – le peščica, ta peščica je poštena, ampak zapostavljena v marsičem.

Slovenci se skozi celotno zgodovino kažemo kot večni hlapci, ki klonejo vsemu in vsakomur, misleč, da je tako najbolje. Zakaj bi tvegali, ko pa lahko izgubimo. To je tradicionalno mišljenje vsakega, ki noče tvegati za boljši in bolj pošten jutri. V zgodovini sicer najdemo osebnosti, ki so hotele nekaj novega, to so morda tudi dosegli, ampak vse se zalomi takrat, ko človek dobi oblast. V začetku 80-tih let prejšnjega stoletja je v bivši federaciji nastopila kriza, ki se je stopnjevala do te mere, da so posamezniki ugotovili ter dognali, da brez koristi ne bodo hlapčevali »južnjakom«, takrat so nas očetje republike Slovenije videli v kraljici Evropi. Res je, da ne hlapčujemo več »južnjakom«, zdaj hlapčujemo mogočnim in obubožanim državam EU.

Vse bolj prevladuje hinavščina, ki bo prevladala, ali je morda že? Vrednost človeške humanosti in dostojanstva je padla na nevtralno točko in v tej točki stagnira. Kaj nam prinaša in nam bo prineslo vse to, kar imamo, ko pa v našem življenju ni spoštovanja do sočloveka. Vsakemu človeku moramo izkazati minimalno spoštovanje, že iz razloga, ker je človek ter je pripadnik iste vrste. Vsakemu sleherniku pa je treba povedati tudi, kar mu gre in kar mu pripada.

Smo samo zato, da nad nami vlada nadvladje druge demokracije, ki iz nas izsesava še tako malo duše, ki nam je še ostala, ampak to smo pač mi večne ovce! Sramota!

36


Smo vredni, da imamo državo? Imamo ime Republika Slovenija? Z mojega stališča, ostro ne! Če bomo hlapčevali in se klanjali vsakomur, ki bo prestopil meje dostopa do naše države, nismo vredni, da obstajamo. Hlapčujemo tujcem, ki iščejo samo korist in je njihov namen, da iz naše presušene zemlje potegnejo še zadnjo vlago, ki je ostala … Naša pisateljica Svetlana Makarovič, na katero smo lahko ponosni, je v eni izmed prejšnjih številk Mladine povedala: »Po svetu teče kri revolucije …« Kaj pa teče po Sloveniji, kaj poji rodno grudo? Nič, razen odurna voda, ki se vali iz ognojenega zadka mnogih ljudi, ki so jih zapustili ritolizniki, ki nimajo več koristi. To so posledice slovenskega dobrikanja! Še dokaz več, kaj se dogaja po svetu in kakšni strahopetci smo Slovenci, zato menim, da smo vredni izredno malo. Bomo propadli ali naredili korak naprej? Smo samo ljudje, ki delamo napake, ampak težiti moramo k spoštovanju sočloveka, govoriti resnico in jo zagovarjati, tudi ljubiti moramo s srcem in nikoli ne jemljimo v obzir drugih mnenj, če sami ne premislimo, kaj je najbolje za nas. Vsaka beseda naj bo spoštovana, če je le ta iskrena, tudi vsako delo naj bo spoštovano in naj si zasluži plačilo, takšno ali drugačno. Bodite kritični in se ne uklonite nikomur, nihče ni vreden, da pred njim klonimo, nihče! Nikogar ne zaničujte in ne brijte norcev iz poštenih ljudi, ampak jim skušajte pomagati in krepiti njihovo mišljenje. Živite, vedoč, da nikoli ni in tudi ne bo vse v moči, ampak v znanju, ki naj vas vodi v življenju. Ne zaničujte nikogar, niti sovražnika, niti človeka, ki vas ne želi ob sebi, saj nikoli ne veste, koliko se lahko od njega naučite in kakšen pečat bo pustil v na vaši življenjski poti …

37


Ljudje večkrat pomislimo na smisel življenja, če ne prej takrat, ko smo že tako na tleh, da se nam ne ljubi več živeti. Nenehno iščemo nove življenjske cilje, ki jih podpremo z najrazličnejšimi vrednotami. Življenjski cilj si predstavljam, kot neko zadano življenjsko nalogo, za katero se ves čas trudiš, da jo izpolniš. Slej ko prej pa se življenjski cilj vsakega posameznika izgubi z doživljanjem vsakdanjika, ko preprosto pozabimo na pomembne vrednote. Ljudje smo prav čudna bitja. Sprašujem se, zakaj vsi ljudje pri sočloveku iščemo poštenost, dobroto in iskrenost, a se tega v bistvu niti sami ne držimo? Zakaj rečemo, da dvoličnih in zahrbtnih ljudi ne moremo prenašati, ko pa smo vsi taki? Ne poznam nobenega, ki bi lahko rekel, da je vedno iskren in pošten, takega človeka ni. Svet bi lahko bil lepši, če bi vsak začel pometati najprej pred svojim pragom in poskušal biti boljši človek, ne pa, da iščemo napake drugih ljudi ter da imamo predsodke o drugih ljudeh. Vsakega izmed nas obkrožajo ljudje, ki se trudijo biti pošteni, pa jih potem življenje vedno znova razočara. Iz lastnih izkušenj vem, kako je, ko poskušaš biti pošten, a navsezadnje tega nihče ne ceni. In potem se začnem spraševati, čemu še sploh biti pošten, ko pa pohlepni največkrat dobijo vse, kar si želijo? Življenje dandanes teče tako hitro, da včasih pozabimo biti to, kar smo, in osebam, ki jih imamo najraje, pozabimo reči, koliko nam pravzaprav pomenijo. Če bi me kdo vprašal, kaj je moj življenjski cilj, ne bi vedela odgovoriti. Težko bi se odločila za eno samo stvar, ki bi jo rada dosegla v življenju. Predvsem bi rada živela zadovoljno in delala dobre stvari, ampak vemo, da je to včasih težje narediti, kot pa izreči. Zdi se mi, kot da nimam pojma, kaj narediti iz svojega življenja. Težko si je zadati nek trdno določen cilj, ker človek nikoli ne ve, kako ga lahko jutrišnji dan preseneti. Včasih se ti lahko že jutri zgodi nekaj nepričakovanega, kar zaznamuje tvoje življenje, zato je meni še posebej pri srcu tisti znani rek: živi ta dan, kot da bi bil tvoj zadnji! Seveda se ljudje ne zavedamo, da je lahko že jutri našega življenja konec, zato je ta rek preprosta poved, ki te za kratek trenutek naredi močnejšega. Lepo je videti moje vrstnike, ki so si zadali življenjske cilje in vprašam se, ali je kaj narobe z mano, ker ga še nimam. Sem človek, ki se rad pusti presenetiti in zato si dostikrat rečem, bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost. Nikoli v življenju ne veš, kaj te čaka, ne veš niti, če boš doživel naslednje jutro, kaj šele, da bi si začrtal trdne življenjske cilje. Take in drugačne misli, mi včasih res pokvarijo dan. Moja dobra volja tako vedno bolj pada in včasih se počutim že tako na tleh, da se mi ne ljubi niti vstati iz postelje, a ko se spomnim, da je življenje lahko tudi lepo, dvignem glavo in se spet poskušam po najboljših močeh truditi živeti zadovoljno življenje.

38


Zdaj mi je jasno, zakaj ni vse krasno, življenja ne čutim, v temi se zbujam, ko spomine obujam. Včasih je usoda kruta, včasih življenje na nitki visi, a včasih z žalostnim pogledom vate strmi. Ponoči se zbujam, podnevi sanjarim, delam samo to, kar vem, da ne smem. Obrnem nov list in vse je isto, sploh ne vem, če se je kaj spremenilo. Iste oči, isti glas, ista usta … In vem … tisti čas, vse bilo je drugače, drugače kot je zdaj, a ni poti nazaj. Sprijazniti se ne morem, da življenje gre naprej. Vidim pa, da res nima mej. Ko izgubiš nekaj, česa ne moreš nadomestiti, pa si mislim … se res moram spremeniti? Vsaka solza nosi svojo zgodbo, vsak trenutek preživet, zdaj samo v moje sanje je ujet. Zakaj ravno zdaj, zakaj jaz, še vedno zakrivam si obraz. Če se kdaj zbudiš z mislijo name, vedi da tako kot jaz te nihče ne objame. Tista stvar, ki je za nama ostala, nikdar si nisem mislila, da bova kdaj to postala. Čeprav se od začetka zdelo je realno, potem pa sem videla, da vse je nenormalno. Spreminjajo ljudje se iz dneva v dan, a ko s tabo sem bila, nepotreben bil je plan.

Za vse, kar je bilo, je usoda kriva, vidim pa, da midva skupaj ne trpiva. Bila sva srečna, a sčasoma dojel si, da nisem to kar si želel. Življenje je življenje, ne moreš ga spremeniti, ampak prosim, ne moreš kar brez razloga od mene oditi. Še vedno se spominjam vseh najinih norosti, pa kakšne norosti, to bile so same modrosti. Skupaj sva toliko stvari preživela, še zdaj nočem, da se konča, ta zgodba najina. Nekaj mi še daje moč, misel nate, preden pride noč. Nekaj namišljenih besed, ki vse spremenijo, ki me pomirijo. Čas gre in gre, minevajo dnevi in noči,a kaj naj jaz, če tebe zraven mene ni. Kako naj brez tebe zaspim? Misliš, da se lahko brez tebe še kadarkoli zbudim?

39

Še zdaj čutim tvoj poljub, tako kot tisoč nežnih dotikov, še zdaj čutim to ljubezen, ljubezen, ki nima mej, ljubezen, brez katere ne gre, ljubezen, ki še zdaj v meni gori, ljubezen do tebe, ki ji konca ni. Sem naredila napako? Mogoče se ti druge boljše zdijo, a vedi, da tako kot jaz, nobene po tebi ne hrepenijo. Pogrešam tvoj smeh, pogrešam tvoje besede, tvoje telo, tvoje dotike, tvoje prazne obljube, tvoje oči, ki so me začarale, tvoje roke, ki so me objemale, tvoje ustnice, ki so me poljubljale, še zdaj ne dojamem, da tega več ne bo. Še zdaj ne dojamem, da te več ob meni ni, da odšel si, brez da pomislil name bi. Verjemi, da moj spomin nate ne umre, moraš pa vedeti, da še vedno ljubim tebe le.


Pred zadnjimi ocenami v tem šolskem letu moramo zbrati moči in dati vse od sebe. Zato smo vam pripravili horoskop in vas usmerili, kakor najbolje vemo.

OVEN, 21. 3. – 20. 4.

BIK, 21. 4. – 21. 5.

Čeprav bo vaša denarnica polna, varčujte, saj boste denar v naslednjih mesecih potrebovali. V šoli ostanite zbrani, saj je opazno, da niste skoncentrirani.

Pomlad je, rože cvetijo in vi tudi. Zresnite se, saj je še samo nekaj mesecev, potem pa se boste lahko predali ljubezni in zabavam.

DVOJČKA, 22. 5. – 21. 6.

RAK, 22. 6. – 22. 7.

Z zbranostjo nimate težav, brez ovir se lahko zberete in se učite tudi v najtoplejših, sončnih dneh. Včasih je bolje, da se malo tudi razgibate (npr. tek, kolesarjenje…).

Tista oseba, ki ste jo srečali zadnjič, vam ne gre iz misli. Poskušajte navezati stik. Lahko vam uspe. Ampak ne pozabite na šolo.

DEVICA, 24. 8 – 22. 9

LEV, 23. 7. – 23. 8.

Zadržanost in slaba volja sta vas zmedli pri učenju. Nič še ni izgubljeno. Zberite se in povejte za svoje težave tistim, ki vam bodo lahko pomagali.

Še malo truda bo potrebno v šoli. Niste ravno naravoslovec, ampak tudi to se z malo truda da naučiti. 40


ŠKORPIJON, 24. 10. – 22. 11.

TEHNICA, 23. 9. – 23. 10.

V zadnjem času nimate težav z zbranostjo. Le tako naprej pa boste zadovoljni z rezultatom. Ne pozabite na svoje prijatelje.

Preveč se sekirate. Malo se sprostite in razmislite, kako bi zadeve reševali brez skrbi, saj to vpliva na vaše odnose z drugimi.

STRELEC, 22. 11. – 21. 12.

KOZOROG, 22. 12. – 20. 1.

Napetost med vami in domačimi ne vpliva na šolo. Vseeno pa poskusite rešiti težave, saj vam bo tako veliko lažje.

Vaša denarnica je prazna. Vseeno pa si lahko privoščite kakšno kavico ali modni dodatek. Ne pozabite na sončna očala, ki so v sončnih dneh obvezna oprema.

VODNAR, 21. 1. – 18. 2.

RIBI, 19. 2. – 20. 3.

Vaše sanje so zadnje čase čudne, zato slabo spite. Poskusite se sprostiti in ugotoviti, kako bi lahko rešili nespečnost.

Lepi dnevi so vas popolnoma zmedli. Ste v svojem svetu, ampak morali se boste kmalu vrniti v realnost, saj prihajajo zadnji testi.

Vsak naj gre po svoji poti življenja in upošteva koristne nasvete za boljše življenje. Za slabe se ne sekirajte, ampak se trudite za svoj boljši jutri, ne glede na vse.

41


1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8.

Staro slovensko ime za junij Slovenska smučarka (Tina) Omilitev dajatve, obveznosti Nalepka za cestnino Samica konja Biblijski človek z barko Strokovnjak za očala Dan ko odganjamo zimo

9.

Staro slovensko ime za januar

10. 11. 12.

Zbor petih pevcev Začimba za pico Govorica posameznih skupin ljudi Japonsko mesto, žrtev atomske bombe Švedski avto Oseba, ki dela na preši Ime pevca Pestnerja

13. 14. 15. 16. 42


NOVINARSKA EKIPA ČASOPISA ČEZ GIMNAZIJSKI PRAG LEA RAJH Človek nikoli ne bi smel reči: Prepozno. Vedno je čas za nov začetek.

ANA HLEBEC Iz vsakega neuspeha se moramo nekaj naučiti in se pripraviti na nov izziv.

KATJA ŠPICLIN Vztrajam tudi takrat, ko drugi ne vidijo smisla v mojem delovanju!!

NINA HEDŽET Začnite delati tiste stvari, za katere čutite, da bi jih lahko storili, če se ne bi bali poskusiti.

Ne dovoli, da zaradi strahu pred porazom ne bi igrala igre.

KAJA JURINEC Daj vsakemu dnevu možnost, da bo najlepši v tvojem življenju. Mark Twain

URŠA ŽNIDARIČ Zaživi vsak nov dan, kot bi bil tvoj zadnji.

MATEJA MURAD Ko nam nekaj noče uspeti, je to samo zato, ker nas nekje čaka nekaj veliko boljšega!!.

Dan brez nasmeha na smeha na ustih je izgubljen.

NASTJA PRAPROTNIK Življenje je kratko, zato ga izkoristi.

POLONA KOCIPER

KAJA RUKAV You never know, if you never try :)

SARA MUNDA

ANJA LUKMAN "Be yourself, everyone else is already taken." O. Wilde MIHA MAGDIČ Moj prosti čas večinoma zapolnim s športnimi aktivnostmi, zato v časopisu skrbim za športne novice.

RENATO SEVER Na procese v življenju je potrebno pogledati s širšega vidika.

DAMIJANA MURŠIČ In vino veritas.

MATEJA HABJANIČ V mislih se skriva mogočna energija.

43


44

Profile for Roman Bobnaric

Čez gimnazijski prag 2012  

Čez gimnazijski prag 2012  

Profile for aspirinix
Advertisement