Issuu on Google+

OTROK V GIBANJU ZA ZDRAVO STARANJE CHILD IN MOTION FOR HEALTHY AGING ZBORNIK PRISPEVKOV

KOPER 2012 0


Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta

7. mednarodni znanstveni in strokovni simpozij Otrok v gibanju the 7th international scientific and expert symposium Child in motion

Koper 2012

OTROK V GIBANJU ZA ZDRAVO STARANJE CHILD IN MOTION FOR HEALTHY AGING

Prispevki Contributions

uredili edited by Rado Pišot Petra Dolenc Iztok Retar Saša Pišot

1


7. mednarodni znanstveni in strokovni simpozij Otrok v gibanju the 7th international scientific and expert symposium Child in motion OTROK V GIBANJU ZA ZDRAVO STARANJE CHILD IN MOTION FOR HEALTHY AGING PRISPEVKI CONTRIBUTIONS Uredili/Edited by: Rado PIŠOT, Petra DOLENC, Iztok RETAR, Saša PIŠOT Recenzenti: Boštjan Šimunič, Jernej Završnik, Rajko Vute, Jurij Planinšec Izdajatelji: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče; Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta; Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta Za izdajatelje/For the publishers: Darko Darovec, Mara Cotič, Janez Krek Založnik: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales Za založnika: Darko Darovec Sedež/Adress: Garibaldijeva 1, 6000 Koper, Slovenija Elektronska publikacija – dostopna na naslovu: www.otrokvgibanju.si © 2012

Avtorji jamčijo za avtorstvo ter prevzemajo vso odgovornost za objavljene prispevke in njihove prevode. Authors pledge for authorship and take full responsability for published proceedings and their translations.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 37.015.31:796(082) 796.012-053.2:373.2/.3(082) MEDNARODNI znanstveni in strokovni simpozij Otrok v gibanju (7 ; 2012 ; Koper) Otrok v gibanju za zdravo staranje [Elektronski vir] : prispevki = Child in motion for healthy aging : contributions / 7. mednarodni znanstveni in strokovni simpozij Otrok v gibanju = The 7th International Scientific and Expert Symposium Child in Motion, Koper, 2012 ; zbrali in uredili, edited by Rado Pišot ... [et al.]. - El. knjiga. - Koper : Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales, 2012 Način dostopa (URL): htpp://www.otrokvgibanju.si ISBN 978-961-6862-27-1 (pdf) 1. Vzp. stv. nasl. 2. Dodat. nasl. 3. Pišot, Rado 263501056

2


ORGANIZATORJI / ORGANIZERS Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče; Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta; Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta ZNANSTVENI SVET / SCIENTIFIC COUNCIL prof. dr. Rado Pišot, Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta in Znanstveno-raziskovalno središče, Slovenija doc. dr. Vesna Štemberger, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Slovenija izr.prof. dr. Inger Karlefors, Tehnična Univerza Lulea, Švedska prof. dr. Ksenija Bosnar, Univerza v Zagrebu, Kineziološka fakulteta, Hrvaška prof. dr. Franjo Prot, Univerza v Zagrebu, Kineziološka fakulteta, Hrvaška prof. dr. Milan Žvan, Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani, Slovenija doc. dr. Boštjan Šimunič, Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta in Znanstveno-raziskovalno središče, Slovenija izr.prof. dr. Rajko Vute, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Slovenija prof. dr. Jurij Planinšec, Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Slovenija mag. Jernej Završnik, dr. med., Medicinska fakulteta, Univerza v Mariboru, Zdravstveni dom Adolfa Drolca, Maribor, Slovenija prof. dr. Serge P. von Duvillard; Texas A&M University-Commerce), USA doc. dr. Julia Athena Spinthourakis, Division of Pedagogy, University of Patras, Greece ORGANIZACIJSKI ODBOR / ORGANIZING COMMITTEE dr. Rado Pišot - predsednik dr. Vesna Štemberger - podpredsednica dr. Boštjan Šimunič dr. Nejc Šarabon dr. Franc Krpač dr. Rajko Vute dr. Tjaša Filipčič dr. Jera Gregorc dr. Nina Mohorko dr. Mitja Gerževič dr. Mihaela Jurdana dr. Petra Dolenc mag. Saša Pišot mag. Alenka Cemič Giuliana Jelovčan Tadeja Volmut Matej Plevnik Urška Čeklić Katja Koren Uroš Marušič Iztok Retar Nika Pegan Mateja Majhen Damijan Samojlenko RECENZENZIJA / REVIEW Vsi prispevki so bili predhodno pregledani in recenzirani. All contributions were pre-screened and reviewed.

3


VSEBINA / CONTENTS PLENARNA PREDAVANJA

8

Serge P. von Duvillard DO NOT BLAME THE BLAME - FIX THE PROBLEM! OBESITY AND CARDIOVASCULAR DISEASE IN YOUTH

9

Antonello Lorenzini LIFE STYLE INFLUENCE ON HEALTH SPAN: THE ROLE OF NUTRITION

10

Branko Škof ALI TELESNA AKTIVNOST V MLADOSTI RES POMENI BOLJ ZDRAVO ODRASLOST IN STAROST?

12

Rado Pišot GIBALNA KOMPETENCA – TEMELJ SAMOSTOJNOSTI OD OTROKA DO STAROSTNIKA

14

ZNANSTVENI PRISPEVKI

15

Alex Buoite Stella, Nina Mohorko HYDRATION STRATEGIES DURING TRAINING IN YOUNG ITALIAN ATHLETES STRATEGIJE HIDRACIJE MED TRENINGOM PRI MLADIH ITALIJANSKIH ŠPORTNIKIH

16

Alenka Cemič, Alenka Gorenc RAZLIKE V HOJI PREDŠOLSKIH OTROK

21

Alenka Cemič, Urša Marc RAZLIKE V PRILAGAJANJU NA VODO MED DEČKI IN DEKLICAMI

30

Urška Čeklič LONGITUDINALNA ANALIZA SKLADNOSTI PLAZENJA ŠTIRI DO ŠEST LET STARIH OTROK

36

Martin Čuta, Radka Bestvinová THE ASSOCIATION BETWEEN PHYSICAL ACTIVITY AND PERFORMANCE OF BRNO CHILDREN

43

Petra Dolenc TELESNA SAMOPODOBA OSNOVNOŠOLCEV V POVEZAVI Z INDEKSOM TELESNE MASE 49 Jera Gregorc, Klavdija Štrukelj POŠKODBE OTROK V VRTCU

56

Giuliana Jelovčan, Mirijam Potočnik, Barbara Lipavšek POMEN NARAVNIH OBLIK GIBANJA V PRVEM STAROSTNEM OBDOBJU

66

Tanja Jerina, Iva Šklempe Kokić INTERVENCIJSKI PROGRAMI ZA SPODBUJANJE AKTIVNE POTI PRI OTROCIH IN MLADOSTNIKIH TER NJIHOVA UČINKOVITOST

71

Mihaela Jurdana, Ana Petelin, Maša Černelič Bizjak, Zala Jenko Pražnikar VPLIV TELESNE AKTIVNOSTI NA KONCENTRACIJO VISFATINA V KRVNI PLAZMI

80

4


Katarina Kete, Anita Brčaninović DOJEMANJE DEJAVNIKOV FIZIČNEGA ZDRAVJA OTROK: ZAKAJ NISO VSI INTERVENCIJSKI PROGRAMI ZA DVIG GIBALNE/ŠPORTNE AKTIVNOSTI USPEŠNI?

85

Katja Koren, Boštjan Šimunič, Tanja Jerina LONGITUDINALNA ANALIZA NAVPIČNEGA SKOKA 4, 5 IN 6 LETNIH OTROK

93

Mitja Krajnčan, Andreja Sinjur KAKO IZBOLJŠATI ZDRAVJE OTROK IN MLADOSTNIKOV V VZGOJNIH ZAVODIH, STANOVANJSKIH SKUPINAH IN MLADINSKIH DOMOVIH

101

Nena Mahmutović, Tadeja Volmut RAZVRŠČANJE OTROKOVEGA GIBANJA V PRIPADAJOČE INTENZIVNOSTI Uroš Marušič, Mitja Gerževič POVEZAVA MED DVEMA MODELOMA OPISNEGA OCENJEVANJA HOJE ZDRAVIH OTROK V OBDOBJU ZGODNJEGA OTROŠTVA Uroš Marušič, Rado Pišot ANALIZA USPEŠNOSTI USVAJANJA ELEMENTARNEGA GIBALNEGA VZORCA HOJE PRI 4-6 LET STARIH ZDRAVIH OTROCIH

106

113

120

Nika Pegan PLESNA IMPROVIZACIJA – OD OTROŠKE IGRE DO SREDSTVA ZA OSEBNOSTNO RAST IN ZDRAVLJENJE ODRASLIH 127 Angela Plevnik VREDNOTENJE POMENA GIBALNO/ŠPORTNIH AKTIVNOSTI IN VSEBIN ŠPORTNE VZGOJE NA OSNOVNI ŠOLI BIČEVJE

133

Angela Plevnik ŽIVLJENSKI SLOG DRUŽINE V POVEZAVI Z GIBALNO USPEŠNOSTJO OTROK NA OSNOVNI ŠOLI BIČEVJE 138 Matej Plevnik, Mitja Gerževič, Rado Pišot OCENJEVANJE ELEMENTARNEGA GIBALNEGA VZORCA PLEZANJA V OBDOBJU ZGODNJEGA OTROŠTVA

142

Saša Pišot VEDENJSKI SLOGI STARŠEV– OSNOVA OTROKOVEGA TELESNEGA KAPITALA?

147

Iztok Retar, Matej Plevnik, Giuliana Jelovčan KOMPETENTNO POUČEVANJE GIBALNIH/ŠPORTNIH AKTIVNOSTI OTROK S POSEBNOSTMI V GIBALNEM RAZVOJU KOT NALOŽBA ZA OHRANJANJE KAKOVOSTI ŽIVLJENJA V POZNI STAROST 154 Andreja Sinjur POZNAVANJE IN RAZUMEVANJE PRAVIL »FAIR PLAYA« MED MLAJŠIMI OSNOVNOŠOLCI

161

Nataša Sturza Milić ODNOS MED MOTORIČNIM VEDENJEM IN INTELEKTUALNIMI SPOSOBNOSTMI PREDŠOLSKIH OTROK

166

5


Boštjan Šimunič, Katja Koren LONGITUDINALNA ANALIZA ARHITEKTURE GOLENSKE MIŠICE ŠTIRI DO ŠEST LETNIH OTROK

173

Iva Šklempe Kokić, Tanja Jerina, Nina Mohorko DEBELOST IN METABOLNI SINDROM V OTROŠTVU – MOŽNE POSLEDICE MATERNIČNEGA METABOLIČNEGA OKOLJA

180

Vesna Štemberger, Mitja Krajnčan, Mojca Odar, Damir Knjaz RAVNANJA UČITELJEV V PRIMERU OPRAVIČEVANJA OTROK PRI ŠPORTNI VZGOJI

185

Jerneja Terčon, Tjaša Filipčič, Brenda N. Wilson SLOVENSKA PRIREDBA VPRAŠALNIKA RAZVOJNE MOTNJE KOORDINACIJE– PILOTSKA RAZISKAVA 194 Tadeja Volmut PREGLED NEKATERIH INTERVENCIJ ZA ZMANJŠANJE SEDEČEGA NAČINA ŽIVLJENJA OTROK IN MLADOSTNIKOV

202

STROKOVNI PRISPEVKI

210

Vesna Bezgovšek ELEMENTARNE IGRE - SREDSTVO ZA RAZVOJ GIBALNIH SPOSOBNOSTI OTROK

211

Nina Borko Bezjak GIBALNI/ŠPORTNI PROGRAM ZA PREDŠOLSKE OTROKE »MALI SONČEK« V VRTCU SLOVENSKA BISTRICA

216

Marina Dobnik SISTEM NAPREDOVANJA ZA OTROKE V BORILNI VEŠČINI SAVATE

221

Mirela Flego SKRB OSNOVNE ŠOLE ZA BOLJŠI GIBALNI RAZVOJ OTROKA

227

Jera Gregorc, Anja Pišek ORIENTACIJSKE IGRE V VRTCU

232

Maja Hmelak, Jurka Lepičnik Vodopivec POMEN GIBANJA PRI OTROCIH ZA PREMAGOVANJE STRESNIH SITUACIJ

238

Simona Lozinšek GIBALNO OVIRANI OTROCI IN DOSEGANJE MINIMALNIH STANDARDOV PRI ŠPORTNI VZGOJI

244

Barbara Mugerli OSNOVNA ŠOLA – POMEMBEN PARTNER PRI OBLIKOVANJU ZDRAVEGA ŽIVLJENJSKEGA SLOGA DANES ZA JUTRI

249

Adela Nakičević, Irena Prelog ŠPORT IN ANGLEŠČINA Z ROKO V ROKI

254

Jelena Sitar Cvetko TELESNE LUTKE

258

6


Rajko Vute,Tatjana Novak VADBA STABILNOSTI IN RAVNOTEŽJA V VODI ZA OTROKE IN STAREJŠE

266

Erna Žgur ŠPORTNO-REKREATIVNE DEJAVNOSTI OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI

272

7


Plenarna predavanja – povzetki

8


DO NOT BLAME THE BLAME - FIX THE PROBLEM: OBESITY AND CARDIOVASCULAR DISEASE IN YOUTH Serge P. VON DUVILLARD

FACSM, FECSS; Visiting professor (USA), Department of Applied Kinesiology, Science and Research Center of Koper, Institute for Kinesiology Research, University of Primorska, Slovenia

ABSTRACT Ample observational and empirical evidence has been provided that indicates that childhood overweight and obesity inevitably leads to significant and profound health risk factors of developing adulthood metabolic syndrome.

Much of these data have been provided by medical, nutritional, health, pediatric, physical

education and associated communities. Perhaps the most visible and observable health risk factor among children (here referred to as youth) is the childhood obesity. Childhood obesity has reached epidemic proportions in western industrialized countries and is becoming significantly more prevalent also in Slovenia. The youth sedentary lifestyle and inactivity has attributed directly to epidemic and perhaps exponential occurrence of obesity in youth. The symptoms and signs of metabolic syndrome have been previously attributed mostly to the adult population; however, similar observations have been identified and observed in young and very young segment of population. The typical risk factors of metabolic syndrome in youth, in adolescents, and in adulthood have been identified. Some of these are: stress, overweight and obesity, sedentary life style, diabetes mellitus, cardiovascular disease, coronary heart disease, lipodystrophy and others. This presentation will review and address several well-known risk factors of developing metabolic syndrome as results of obesity in youth that directly contributes to adult obesity and are exhibited in increased rates of hypertension, dyslipidemias, and insulin resistance. These risk factors serve as precursors of coronary heart disease, the leading cause of death in North America and will over time also arrive in Slovenia. Most of these risk factors are modifiable (nutrition, smoking, sedentary lifestyle, vigorous physical activity, reduction in TV and computer game times, etc.) with specific emphasis on very young, young, adolescents that will have profound consequences for adulthood. Several recommendations will be proposed that may contribute to reduction of health risk factors among youth. References for this presentation have been generated from scientific literature and information from various databases in the United States, Center for Disease Control, National Institutes of Health, World Health Organization and several other relevant sources. These data are also relevant to Slovenia. These risk factors are “creeping up� into Slovenian society and it is my hope that Slovenia will be proactive and address these issues rather than observe the decline of health, especially among youth. If not, these issues will become very costly and financial burden for Slovenia will be enormous in the future.

9


LIFE STYLE INFLUENCE ON HEALTH SPAN: THE ROLE OF NUTRITION Antonello LORENZINI University of Bologna, Department of Biomedical and NeuroMotorial Sciences, Italy

ABSTRACT An healthy diet, physical activity and avoiding dangerous habits such as smoking are effective ways of increasing the health span. Although a relevant part of humanity still suffer from malnutrition, especially children, the majority of world population is now dying as a result of non communicable diseases. Overweight and obesity significantly increase the relative risk for the most relevant non communicable diseases: cardiovascular disease, type II diabetes and some cancers. Childhood overweight, seems to additionally increase the likelihood for disease in the future adult also trough epigenetic mechanisms. This worrisome trend defined by many as globesity will deeply impact society unless preventive strategies are put into effect. Researchers on the basic biology of aging have clearly established that all short lived animal models tested benefit of increased life span when the diet is calorie restricted. Although similar experiment carried on rhesus monkeys, a longer lived species more closely related to human, yielded mixed result, overall the available scientific data suggests to keep body max index in the "normal" range to increase our chance for an healthy life span. This can be successfully achieved both by healthy diet and physical activity.

10


ALI TELESNA AKTIVNOST V MLADOSTI RES POMENI BOLJ ZDRAVO ODRASLOST IN STAROST ? DOES PHYSICAL ACTIVITY AT A YOUNG AGE MEANS A HEALTHIER ADULTHOOD AND OLD AGE?

Branko ŠKOF Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Slovenija POVZETEK Med najpomembnejši cilji vzgoje je z redno telesno in športno dejavnostjo razviti take vzorce življenja otrok in mladine, da bodo dejavnost in kakovost življenja ter zdrav življenjski slog njihovo vodilo tudi v odraslosti in starosti. Ali imata aktiven življenjski slog in ustrezna raven telesne pripravljenosti mladih vpliv na njihovo zdravje, telesno dejavnost in življenjski slog v kasnejših obdobjih življenja? Kljub velikemu znanstvenemu interesu za proučevanje te problematike danes na to vprašanje še nimamo povsem jasnega odgovora. Splošna ugotovitev najpomembnejših longitudinalnih študij v svetu je, da se športno aktiven življenjski slog, razvit v otroštvu in mladostništvu prenaša v odraslost, vendar so povezave med športno/telesno dejavnostjo v otroštvu/adolescenci in odraslem obdobju nizke (r = 0,09–0,25). Povezanost med posameznimi starostnimi obdobji se manjša s povečevanjem opazovanega starostnega intervala (Taylor, Blair, Cummings, Wun in Malina, 1999). Ob tem ko nekatere študije kažejo, da boljša telesna zmogljivost (zlasti aerobna sposobnost) otrok, mladostnikov ali mlajših odraslih pomeni večji obseg telesne dejavnosti tudi v odraslosti in manj tveganja za bolezni srca in ožilja ter razvoj dejavnikov metaboličnega sindroma (Kujala, Kaprio, Taimela in Sarna, 1994; Folgeholm, Kaprio in Sarna, 1994), druge (kot npr. harvardska - Paffenbarger, Hyde, Hsieh in Wing, 1986), jasno pokaže, da so učinki telesne vadbe na srčno-žilne in dihalne funkcije kratkotrajni in da se po prenehanju vadbe porazgubijo. Večji vpliv na telesno aktivnost in zdravje odraslih imajo zahtevnejši vadbeni programi mladih – še zlasti udejstvovanje mladih v tekmovalnem športu (Simonen, Videman, Kaprio, Levälahti in Battié; 2003). Tudi vzdržljivostni vadbeni programi v mladosti (tek, smučarski tek) imajo izdatnejši vpliv na telesno aktivnost in zdravje odraslih. Predvsem zaradi oblikovanja trdnejših vzorcev zdravega – športnega načina življenja (Sallis in McKenzie, 1991; Kujala, Kaprio, Taimela in Sarna, 1994; Folgeholm idr., 1994; Škof 2010). Seveda je ob vseh teh dejavnikih vpliva na ukvarjanje s telesno dejavnostjo v odraslosti pomembna genska struktura in okoljski vpliv družine (Simonen idr., 2003).

11


Zdi se, da je bolj kot raven telesne zmogljivosti v mladosti, pomembnejša učinkovitost vzgojne dimenzije (v družini, v šoli in športnih društvih) športne dejavnosti, ki skozi leta pri mladostniku razvije trden življenjski vzorec z ljubeznijo do športa v srcu za celo življenje.

LITERATURA Fogelholm, M., Kaprio, J. in Sarna, S. (1994). Healthy lifestyles of former Finnish world class athletes. Medicine and science in sports and exercise, 26 (2), 224–229. Kujala, U. M., Kaprio, J., Taimela, S. in Sarna, S. (1994). Prevelence of diabetes, hypertension and ischemic heart disease in former elite athletes. Metabolism, 43 (10), 1255–1260. Paffenbarger, R. S. Jr, Hyde, R. T., Hsieh, C. C. in Wing, A. L. (1986). Physical activity, other life-style patterns, cardiovascular disease and longevity. Acta medica scandinavuca, Supplementum, 711, 85–91. Sallis, J. F. in McKenzie, T. L. (1991). Physical education’s role in public health. Research quarterly for exercise and sport, 62 (2), 124–137. Simonen, R. L., Videman, T., Kaprio, J., Levälahti, E. in Battié, M. C. (2003). Factors associated with exercise lifestyle – a Study of monozygotic twins. Internaional journal of sports medicine, 24 (7), 499–505. Škof, B. (2010). Življenje, trening in zdravstveno stanje slovenskih rekreativnih tekačev? (še ne objavljeno) Taylor, W. C., Blair, S. N., Cummings, S. S., Wun, C. C. in Malina, R. M. (1999). Childhood and adolescent physical activity patterns and adult physical activity. Medicine and science in sports and exercise, 31 (1), 118–123.

12


GIBALNA KOMPETENCA – TEMELJ SAMOSTOJNOSTI OD OTROKA DO STAROSTNIKA MOTOR COMPETNCES – THE BASE OF INDEPENDENCE FROM A CHILD TO AN ELDERLY Rado PIŠOT Univerza na Primorskem, Znanstveno raziskovalno-središče & Fakulteta za ergonomske in kineziološke študije – v ustanavljanju, Slovenija IZVLEČEK Sodobne teorije obravnave in spremljanja človekovega razvoja se vedno bolj usmerjajo v izhodišča in osnove, ki jih oblikujejo sestavljeni, večdimenzionalni in ekološko usmerjeni sistemi. Trajnostni razvoj – kot vzorec rasti pri kateri se potrebe človeka rešujejo upoštevajoč ohranjanje okolja s ciljem zagotavljanja kakovosti okolja ne le za današnje temveč tudi za prihajajoče generacije (United Nations, 1987), ki se kot vodilo pojavlja v obravnavi številnih dejavnikov človekovega delovnega in bivalnega okolja, se le redko kdaj (ali skoraj nikoli) v svoji obravnavi ne posveča človeškemu telesu kot najožjemu okolju bivanja. Spremembe, ki se počasi a vztrajno dogajajo v človekovem razvoju, zahtevajo prilagoditve, ki jim narava ne more in ne uspe slediti, zato je upad človekovih temeljnih funkcionalnih kompetenc, le eden izmed tehtnih razlogov, zaradi katerih bi se v trajnostnost človekovega celostnega razvoja veljalo resneje poglobiti. Ker je vpliv dejavnikov sodobnega življenjskega sloga vedno bolj agresiven in ker so ti dejavniki, v medsebojni interakciji ob daljši življenjski dobi, se priložnosti za spremljanje poglobljenih sprememb in procesov, kar ponujajo in vedno bolj se v ospredje postavlja vloga človekovih funkcionalnih kompetenc. Med temi je gibalna kompetenca kot osnova človeškega gibalnega kapitala, ena tistih potrebnih človekovih zmožnosti, ki skozi vsa življenjska obdobja pomembno prispeva h kakovosti življenja in razvoja. Za kakovost vsakdanjega življenja posameznika so ključnega pomena tako oblikovanje in vzpostavljanje gibalnih kompetenc v otroštvu, način izrabe gibalnih kompetenc v obdobju aktivnega odraslega kot tudi kompenzacija in ohranjanje le teh v obdobju starosti. Zato kaže upoštevati vlogo trajnosti in ekološke perspektive v obravnavi gibalnega razvoja ter tako v izhodišču kot v sledenju ciljev obravnave problema, pristopati večdimenzionalno. S tem ciljem smo razvili večdimenzionalni kompetenčni model gibalnega razvoja, ki bo v prispevku predstavljen. Ključne besede: gibalna kompetenca, vseživljenjski gibalni razvoj, večdimenzionalni model razvoja.

ABSTRACT The contemporary theories of discussing and monitoring human development are increasingly focused in starting points and backgrounds, formed by the composed, multidimensional and ecologically oriented systems. Sustainable development – as a pattern of growth in which resource use aims at meeting human needs while preserving the environment so that these needs can be met not only in the present, but also for

13


generations to come (United Nations, 1987) – which as a guideline emerges in the discussion of several factors of human working and living environments, is only rarely (or almost never) dedicated to human body as the closes living environment. Changes, slowly but persistently occurring in human development, adjustments required during life and work of the modern man, which cannot be followed by nature in the needed tempo, and the decrease of basic human functional competences are some of the fundamental reasons, due to which profound attention should be dedicated to the sustainability of complete human development. Because the impact of modern lifestyle factors is becoming more aggressive and these factors are interactive and because the lifespan is prolonging, offering an opportunity for monitoring the absorbed changes and processes, human functional competencies are coming to the forefront in the discussion of human development. Among these competencies, motor skill is the basis of human motor capital, which in the complete functioning of humans and in the process of preserving and ensuring health presents the fundamental lever and one of the needed skills that significantly contribute to the individual’s quality of life and development through all life periods. Consequently, the period that is devoted today to monitoring and studying motor development of the individual, by considering the role of sustainability and ecological perspective, can be named competence-oriented period. In this paper we are going to present an approach that from the start and continuingly by following the set goals of the problem discussion defines motor competencies and discusses the competence oriented model of motor development. Keywords: motor competence, lifelong motor development, multidimensional model of development

14


Znanstveni prispevki

15


HYDRATION STRATEGIES DURING TRAINING IN YOUNG ITALIAN ATHLETES STRATEGIJE HIDRACIJE MED TRENINGOM PRI MLADIH ITALIJANSKIH ŠPORTNIKIH

Alex BUOITE STELLA1, Nina MOHORKO2 1 2

University of Primorska, Master student of Applied Kinesiology, UP Famnit

University of Primorska, Science and Research Centre, Institute for Kinesiology Research, Slovenia

IZVLEČEK Znojenje je fiziološki odziv, pri katerem se z izhlapevanjem omogoča prenos toplote iz kože, kar povzroči hlajenje organizma. Če se izgube tekočine ne nadomestijo, je mogoče opaziti zmerno ali pomembno raven dehidracije, kar lahko povzroči škodo organizmu in zmanjšanje učinkovitosti. Naša študija s pomočjo vprašalnika raziskuje strategije hidratacije pri mladih športnikih različnih športov in starosti, ki živijo v Italijanskem mestu. Tudi učinki trenerjevih spodbud k hidraciji na interakcije med spremenljivkami so bili analizirani. Rezultati so pokazali, da so mladostniki nezadostno nadomeščali tekočine, izgubljene s potenjem in da je bila trenerjeva spodbuda za pitje v pozitivni korelaciji z zaužito tekočino med vadbo. Vendar pa so športniki poročali, da so spodbude njihovih trenerjev premajhne. Športnike in njihove trenerje bi bilo potrebno bolje seznaniti s strategijami hidracije. Ključne besede: hidracija, potenje, dehidracija, trening, otroci ABSTRACT Sweating is a physiological response that through evaporation transfers heat from the skin, cooling the organism. If fluid losses are not replaced, it is possible to observe moderate or important dehydration levels, provoking possible damages to the organism and reducing performance. This study investigates the hydration strategies adopted by young athletes of different sports and age, living in an Italian city, using a questionnaire. The effects of coach’s stimuli and the interaction between variables have been analysed in the sample. Results showed that adolescents do not adequately replace fluids lost by sweating and that coach’s encouragement to drink is positively correlated with fluid consumptions during exercise. However, athletes reported inadequate encouragement provided by their coaches. A better awareness of fluid replacement strategies is suggested to be proposed to coaches and athletes. Keywords: hydration, sweat loss, dehydration, training, children

16


INTRODUCTION During prolonged physical activity, body water loss through sweat can lead to dehydration (Cheung, 2010). Even in colder environment, relevant amounts of sweat loss can be observed (Maughan, Merson, Broad et al., 2004), and sweat responses are related to age. In prepubertal boys, sweat rate is lower than in young adults or elderly. However, due to the higher mass-related evaporative heat loss, children are efficient thermo-regulators (Inbar, Morris, Epstein & Gass, 2008). Moderate dehydration can occur during prolonged physical activity, mainly in warm environment. Loss of 2% of body mass (BM) through dehydration can have several negative health consequences, such as cardiovascular drift (Cheung, 2010) and impaired thermoregulatory capacity (Sawka, Young, Francesconi et al., 1985). Sport specific performance seems to be evenly affected by dehydration, with a significantly reduced Yo-Yo Intermittent Recovery Test distance covered if subjects were dehydrated of about 2.2 % BM (Edwards, Mann, Marfell-Jones et al., 2007). This study observed hydration strategies of young sportsmen and their awareness of the importance of hydration. METHODS Participants 235 participants (119 M, 116 F) were included in the analysis, age ranging from 8 to 19 years. All the participants voluntarily participated in the study and were informed about the aim of the work. Participants were checked by sport medical doctors that assessed their health status. The study was approved by the sports medicine department where it took place. Instrumentation Anonymous questionnaires were given to sportsmen (performing at least one sport activity) that undertook sport medical check-up in a private hospital in Trieste, Italy, from February to July 2012. The questions included anthropometrical characteristics (e.g., sex, age, height, weight, etc.), physical activity characteristics (e.g., sport, hours per week of training, etc.) and hydration strategies (e.g., how much they drink during training, what they drink, etc.). Data analysis Participants were divided in two groups based on their age: children from 8 to 12 years (CHI) and adolescents from 13 to 19 years (ADO). Statistical analysis was performed with SPSS 19.0 (IBM, USA). Descriptive statistics and frequencies were used to determine the characteristics of the participants and their hydration strategies during training. 2 ways ANOVA and independent sample T-test were used to assess the differences in fluid consumption during training between variables such as sex and age group. Bonferroni analysis of differences has been used for post-hoc analysis. Correlation analysis with Pearson's coefficient was used to

17


observe interaction between parametric variables, while Spearman's coefficient was used in nonparametric correlations. Nonparametric variables for correlation analysis were sport level (greater values corresponding to lower level), training place (1 = indoor, 2 = outdoor), sport type (1= aerobic, 2= partial aerobic, 3= anaerobic) and trainer stimuli (greater values corresponding to higher stimuli). Partial missing data were not counted in the study. A significance level of 0.05 was used. RESULTS The participants’ anthropometrical characteristics are summarized in table 1. Table 1: Children’s (CHI) and Adolescents’ (ADO) anthropometrical characterstics

CHI

Participants (M/F)

Age (yrs)

Height (m)

Weight (kg)

BMI

85 (41 M 44 F)

11 ± 1

1.53 ± 0.09

43.9 ± 10.3

18.51 ± 2.87

15 ± 2

1.71 ± 0.09

61.9 ± 12.6

20.98 ± 3.16

ADO

150 (78 M 72 F) *Results are shown as means ± SD.

Children usually trained 6.0 ± 2.5 h per week and average training lasted for 1.7 ± 0.5 h. Similarly, adolescents trained 7.0 ± 3.0 h per week with average training 1.7 ± 0.5 h. Table 2 summarizes sport activity characteristics. Table 2: Children (CHI) and Adolescents (ADO) sport characteristics Sport Level (%)

Training Place (%)

Sport Activity (%)

Int

Nat

Indoor

Outdoor

Aer

P. Aer

Anaer

CHI

1.2

31.8 50.6 65.9

34.1

58.8

32.9

ADO

4.0

39.3 32.7 62.0

38.0

56.7

26.7

Rec

Training (h/wk)

Training (h/training)

8.2

6.0 ± 2.5

1.5 ± 0.5

16.0

7.0 ± 3.0

1.5 ± 0.5

* International (Int), National (Nat), Recreational (Rec), Aerobic (Aer), Partial Aerobic (P.Aer), Anaerobic (Anaer); results are shown as percentages or means ± SD.

During training, total fluid intake for CHI was 406 ± 230 mL (6 ± 4 mL/kg*h), while in ADO it was 466 ± 378 mL (4 ± 3 mL/kg*h). 8 CHI (9.4 %) and 19 ADO (12.7 %) did not drink anything. At the end of their training, 15 CHI (17.6 %) and 42 ADO (28.0 %) reported no rehydration. Daily fluid intake was 1317 ± 446 mL in CHI (31 ± 13 mL/kg), while in ADO it was 1703 ± 633 mL (28 ± 9 mL/kg). In CHI, 28.2 % of coaches did not stimulate hydration, 42.4 % poorly and 29.4 % a lot. In ADO, 36.7 % coaches did not simulate hydration, 44.0 % poorly and 18.7 % a lot. Strategies to assess hydration status were used by 5 (5.9 %) of CHI and 12 (8.0 %) of ADO. Methods reported to be used were skin wetness and urine colour. Table 3 summarizes the results on hydration strategies.

18


Table 3: Children (CHI) and Adolescents (ADO) hydration strategies Beverage (%) H2O H2O Other None salts

Training (mL/kg*h)

Rehydrate (%) Yes

No

Daily (mL)

Stimuli (%) No

Poor Lot

Urine (%) Yes

No

CHI 87.1 2.4

1.2

9.4

6±4

82.4

17.6

1317 ± 446

28.2 42.4 29.4 5.9

94.1

AD 82.7 4.0 O

0.7

12.7

4±3

72

28.0

1703 ± 633

36.7 44.0 18.7 8.0

92.0

* What they drink (Beverage), how much they drink during a common training (Training), if they rehydrate when they and their training (Rehydrate), how much they drink daily (Daily), how much their trainer stimulate them to drink (Stimuli), if they use methods to assess their hydration status, usually colour of urines (Urine).

Fluid intake during training, normalized per time and per body mass, was significantly greater in CHI than in ADO (+1.6 mL/kg*h, p = 0.022). Parametric correlation showed a relationship in CHI between age and fluids intake during exercise normalized per time and body mass (r = -0.476, p = 0.000), between age and daily fluid intake normalized per body mass (r = -0.315, p = 0.004) and between BMI and daily fluid intake normalized per body mass (r = -0.437, p = 000). For ADO, there was not a statistically significant correlation between age and fluid intake normalized per time and body mass. Non parametric correlations were observed in CHI between trainer stimuli and normalized per time and body mass training fluid intake (ρ = 0.270, p = 0.015) and between sport type and normalized daily fluid intake (ρ = -0.263, p = 0. 018). In ADO there were nonparametric correlations between sport level and normalized daily fluid intake (ρ = -0.197, p = 0.042), training place and normalized per time and body mass training fluid intake (ρ = -0.202, p = 0.015), between sport type and trainer stimuli (ρ = -0.224, p = 0.006) and between trainer stimuli and normalized per time and body mass training fluid intake (ρ = 0.381, p = 0.000). DISCUSSION The gender of the participants was equally represented in both groups and body mass index (BMI) ranged in normal values, as described by international guidelines for its assessment (World Health Organization BMIfor-age tables). Sweating during common sport activity in CHI can induce a dehydration of about 1.1 % BM per hour, while in ADO this value could be about 1.6 % BM per hour (Inbar et al., 2008). The amount of fluids that participants of present study reported to drink during training would provide about 0.6 % BM of rehydration per hour in CHI and 0.4 % BM in ADO. Thus, the uncompensated dehydration in both groups would be 0.5% BM per hour in CHI and 1.2 % BM per hour in ADO. In average, training lasted between 1h30m and 2h. In this time, the adolescents could reach a level of 2.0 % BM of dehydration. The study showed that a relevant part of adolescent sportsmen did not drink or rehydrate during and after training. In younger participants, (CHI) the quantity of fluid intake necessary to maintain a suggested water balance seemed to be maintained – parents’ and couches’ influence could be a reason for that. Additionally, sweat rate in children is reduced and sweat efficiency increased if compared with adolescents or young adults (Inbar et al., 2008). Coaches are important, since they determine the time for drinking and are role models for their

19


sportsmen. Motivation influence was observed also when analysing correlations with training place. ADO who trained indoor reported a greater fluid intake normalized per time and body mass, and indoor coaches' stimuli were greater than outdoor coaches’. However, a great part of athletes, in both group, reported that usually coaches did not encourage hydration during exercise, neither provided information about the correct hydration strategies. This was mainly reported by ADO, and could be a factor responsible for the inadequate fluid replacement of this group. Methods to assess hydration status were not very common in these sportsmen, and those who assessed urine colour were not provided with correct instrumentation and protocols. It is important to raise the awareness of importance of hydration in coaches and sportsmen and teach them how to monitor and improve their hydration status, especially if their physical activity induces great sweat losses. CONCLUSION Moderate levels of dehydration, usually about 2 % of body mass could be observed during prolonged physical activity. Our results point to a self-reported inadequate fluid intake in adolescents during training. The reported coaches' stimuli were also inadequate, although they are a very important. The importance of adequate hydration should be thought to coaches and sportsmen. Acknowledgments This study was possible with the important cooperation with medical doctors, secretary and managers of SALUS Trieste clinic and in particular with dr. Auro Gombacci, MD. LITERATURE Cheung, S. S. (2010). Fundamentals of temperature regulation. In S. S. Cheung, Advanced Exercise Environmental Physiology (pp. 8–11). Champaign: Human Kinetics. Edwards, A. M., Mann, M. E., Marfell-Jones, M. J., Rankin, D. M., Noakes, T. D., & Shillington, D. P. (2007). Influence of moderate dehydration on soccer performance: physiological responses to 45 min of outdoor match-play and the immediate subsequent performance of sport-specific and mental concentration tests. British Journal of Sports Medicine, 41, 385–391. Inbar, O., Morris, N., Epstein, Y., & Gass, G. (2008). Comparison of thermoregulatory responses to exercise in dry heat among prepubertal boys, young adults and older males. Experimental Physiology, 89 (6), 691–700. Maughan, R. J., Merson, S. J., Broad, N. P., & Shirrefs, S. M. (2004). Fluid and electrolyte intake and loss in elite soccer players during training. International Journal of Sport Nutrition and Exercise Metabolism, 14 (3), 333–346. Sawka, M. N., Young, A. J., Francesconi, R. P., Muza, S. R., & Pandolf, K. B. (1985). Thermoregulatory and blood responses during exercise at graded hypohydration levels. Journal of Applied Physiology, 59, 1394–401.

20


RAZLIKE V HOJI PREDŠOLSKIH OTROK DIFFERENT STAGES OF WALKING IN PRESCHOOL AGE Alenka CEMIČ, Alenka GORENC Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Slovenija IZVLEČEK Z raziskavo, ki je temeljila na Delacatovi razvojni teoriji premikanja telesnih udov, smo želeli potrditi postopnost razvoja hoje glede na smer gibanja ter ugotoviti, ali obstajajo razlike v stopnji osvojene hoje (po ravnem in po stopnicah) med spoloma ter med izbranimi vrtci, in sicer ob upoštevanju enake starosti otrok. Razvoj premikanja telesnih udov naj bi se pri hoji kazal skozi tri stopnje, in sicer s pristopanjem leve noge k desni, nato enostransko in na koncu križno. Stopnjo razvoja hoje pa smo nato opazovali skozi tri zaporedno zahtevnejše oblike hoje glede na smer premikanja po prostoru, in sicer najprej naprej, nato po stopnicah gor in nazadnje po stopnicah navzdol. V vzorec je bilo vključenih 54 otrok, od tega 27 deklic in 27 dečkov. Zajeli smo 25 otrok prvega starostnega obdobja, ki je vključeval otroke od prvega do nedopolnjenega tretjega leta starosti ter 29 otrok drugega starostnega obdobja, starih od dopolnjenega tretjega leta starosti do vstopa v šolo. Opazovali smo v petih naključno izbranih vrtcih v Sloveniji. Z analizo rezultatov smo potrdili postopnost razvoja hoje glede na smer gibanja v prostoru. Ugotovili smo tudi, da se križna hoja po stopnicah navzgor in navzdol pojavi v drugem starostnem obdobju ter, da v prvem starostnem obdobju večina otrok hodi križno samo po ravnem. Raziskava je pokazala, da deklice prej osvojijo križno hodijo kot dečki. Pojavile pa so se tudi razlike v hoji otrok glede na posamezni vrtec. Ključne besede: predšolski otroci, razvoj, hoja, gibanje, vrtci

ABSTRACT The research, based on Delacato developmental theory of physical movement of the limbs, was aiming to find out the gradual development of walking to the direction of motion and determine the differences in the stages of walking (on the flat and up the stairs) between the sexes and between selected kindergartens, namely at the same age. We were researching the pattern showed thought the development of physical movement of the limbs regarding walking in three different stages: the first being changing weight from the left to the right leg, the second homolateral and the third cross-pattern walking. We looked through three consecutive demanding forms of walking and observed the level of walking development. The sample included 54 children, 27 girls and 27 boys. 25 children were taken from the first age group (aged between the first and up to the third year) and 29 from the second age group (aged of the third year to the entry of primary school). By analyzing the results, we confirmed the gradual development of walking to the direction of movement in space. We found

21


out that children do not use cross-pattern walking when walking upstairs and downstairs until they enter second age group. In the first age group children walk in cross pattern only when walking on flat terrain. The research showed us that girls master cross-pattern walking sooner than boys. We also noticed that there were some differences between kindergartens. Keywords: pre-schoolers, development, walking, movement, kindergartens

UVOD Gibalni razvoj je najbolj izrazita oblika in funkcija psihofizičnega razvoja, ki se prične že v predporodni dobi in se stalno izpopolnjuje. Še posebno je izrazit v prvih treh letih življenja. V tem času mora otrok iz horizontalnega položaja preiti v vertikalnega. Iz lege na hrbtu in trebuhu mora preiti v stojo preko samostojnega sedenja. Otrok namreč ne more shoditi, če prej najprej ne sedi in nato stoji. Ni pa nujno, da lazi ali plazi preden shodi. Prvi korak je za otroka zelo pomemben, še pomembneje pa je, da ga osvoji samostojno. Njegov gibalni ustroj

(mišice, kite, vezi …) mora biti pripravljen na samostojno premikanje, zato je

nesmiselna uporaba t.i. hojc, ki otroku odvzamejo težo telesa in mu onemogočijo pridobivanja ravnotežnostnih izkušenj. Od dne, ko se otrok prvič postavi na noge, pa vse do takrat, ko samostojno hodi, mu morajo starši zagotoviti predvsem varnost in spodbudno okolje, v katerem lahko raziskuje. S pretirano željo po osvojitvi hoje, starši lahko škodujejo otroku in ga predčasno postavljajo v pokončni položaj. Čeprav je hoja, kot ena izmed naravnih oblik gibanja, filogenetsko pogojena, in je torej značilna za človeka kot vrsto ter se bodo prej ali slej tudi pojavila, se njen razvoj razlikuje od posameznika do posameznika. Razvoj filogenetskih gibanj je po Delcatovi teoriji povezan s stopnjami v premikanju telesnih udov. Stopenj se ne da preskočiti, hitrost prehajanja med njimi pa je pri posameznikih lahko različna. Pojavljanje gibanj je odvisno od zorenja organizma in se razvojno pojavljajo po naslednjem vrstnem redu: stabilnostna, lokomotorna in manipulativna gibanja (Videmšek in Pišot, 2007). Ljudje pogosto mislimo, da se otrok hitro in zlahka nauči hoditi, vendar je to dolgotrajen proces. Z njimi otrok usvoji premikanje svojih telesnih udov, njihovo usklajeno delovanje pa je še dolgotrajen proces. Vsa premikanja predstavljajo osnovo za kasnejše kompleksnejše gibalne spretnosti, kamor v zgodnjem otroštvu uvršamo tudi hojo. Večina otrok shodi med 9. in 15. mesecem starosti, vendar je njihov razvoj odvisen od okolja, lastnih aktivnosti in dednosti (Horvat in Magajna, 1989). Načini lokomotornih gibanj, kot npr. kotaljenje, plazenje, plezanje, skok, hoja … se v gibalnem razvoju posameznika ne pojavljajo v točno določenem vrstnem redu, saj nekateri otroci shodijo, ne da bi pred tem kobacali ali hodili po vseh štirih. Prav gotovo pa morajo najprej usvojiti plazenje v najosnovnejši obliki, sed, stojo in nato hojo. Ena najzgodnejših oblik premikanja je gotovo kotaljenje ali valjanje, ki zajema obremenitev glave in mišičnih ramen. Tej sledi sedenje, iz katerega pogosto začne otrok odkrivati svet okrog sebe s premikanjem ene noge naprej, medtem ko je druga noga zvita in mu pomaga obdržati ravnotežje. Pri

22


tem so vključene tudi roke, ki pokrivajo telo in mu obenem dajejo oporo za ravnotežje. Plazenje je naravna oblika gibanja v razvoju proti hoji. Za plazenje je značilno, da se telo iztegne in trebuh sprva dotika podlage. Glava in ramena so dvignjena in oprta, ker prenašajo težo. Osnova plazenja ni izmenično gibanje rok in stopal, temveč rok in pokrčenih kolen (Papalia idr., 2003) . Otrok skuša najprej stati ob opori, nato stoji močno razkoračeno, kolena in boki so rahlo upognjeni, zgornji del trupa in glava pa sta nagnjena nekoliko naprej. Zelo pogosto se tudi ziblje naprej in nazaj. Vse to v želji po ohranjanju ravnotežja. Ko usvoji sposobnost pokončne stoje, začne s prvimi koraki. Ti so negotovi, kratki, usmerjeni naravnost, med stopali je velik razmik, stopa na celo stopalo in krili z rokami. Trudi se obdržati pokončnost, zato si pomaga z rokami, dlani stiska v pest. Zanesljivost je celo večja, če drži v rokah igračo, saj so pri tem mišice bolj napete in tako uspešneje obvladuje telesno težo v ravnotežju. Pri hoji se ravnotežje ne ohranja le z rokami, ampak tudi tako, da na podlago postavi najprej prvo stopalo in šele potem dvigne drugo (Horvat in Magajna, 1989, Kremžar in Petelin, 2000). Hoja kot filogenetsko pogojeno gibanje ima pri svoji postavitvi v gibalnem razvoju točno določen vrstni red pojavljanja glede na smer premikanja v prostoru in stranskost telesa oz. zaporedje premikanja telesnih udov. Delacato (1960) trdi, da se je človek filogenetsko razvil po točno določenih vzorcih. Meni, da se ontogenetski razvoj posameznika (od oploditve pa do smrti) na splošno ponovi v filogenetskem razvoju (po živalskem deblu navzgor). Razvoj hoje je opisal na naslednji način: 1. Gibanje trupa pri novorojenčku je primerljivo s plavalnimi gibanji rib. Za te gibe naj bi bili odgovorni medularni deli možganov (podaljšana hrbtenjača). 2. Homolateralno (enostransko) plazenje (plazenje na način, da sta roka in noga pokrčeni na tisti strani, kamor je obrnjena tudi glava, na drugi strani pa iztegnjeni) je primerljivo s plazenjem dvoživk. Za te gibe naj bi bilo odgovorno možgansko deblo. 3. Križno kobacanje (gibanje s pokrčeno roko in iztegnjeno nogo na tisti strani, kamor je obrnjena glava, in ravno obratno na drugi strani) je primerljivo z gibanjem plazilcev. Za te gibe naj bi bili odgovorni mali možgani. 4. Okorna hoja (hoja brez križnega vzorca) je podobna gibanju primatov. Takšna hoja naj bi predstavljala začetke funkcioniranja možganske skorje. 5. Križni vzorec hoje je kot izključna oblika človekovega gibanja in predstavlja zrelo delovanje možganske skorje. Za razvoj katerega koli gibanja so odgovorne gibalne sposobnosti. Človekov gibalni prostor (Pistotnik, 2003) je omejen s šestimi gibalnimi in eno funkcionalno sposobnostjo. Te so sicer v predšolskem obdobju še nepopolnoma diferencirane (Videmšek in Pišot, 2007), saj je otrokov razvoj izrazito celosten, a nekatere se že

23


lahko meri s posebnimi testnimi baterijami. Ob njihovem merjenju sodobni raziskovalci ugotavljajo razlike med spoloma enako starih predšolskih otrok. V obdobju celotnega otroštva (Papalia, Olds in Feldman, 2003) ugotavljajo, da so dečki nekoliko močnejši od deklic. Safino in Armstrong (1986; v Papalia, Olds in Feldman, 2003) dokazujeta, da so dečki tudi nekoliko hitrejši od deklic, in sicer pri nalogah, ki zahtevajo hitrost, medtem ko so deklice pri nalogah, ki vključujejo ravnaje z majhnimi predmeti, hitrejše od dečkov. Prav tako so deklice v obdobju celotnega otroštva nekoliko bolj gibljive od dečkov. Omerzova (2004) v svoji raziskavi ugotavlja statistično značilne razlike med dečki in deklicami v testu teka na 300 m, in sicer v prid dečkom. Kosinac (1999) na vzorcu 60 deklic in 60 dečkov, starih pet let, ugotovil statistično značilne razlike med spoloma v večini testov gibalnih sposobnosti. Dečki so dosegali boljše rezultate v testih teka na eno minuto, eksplozivni moči, hitrosti, preciznosti in koordinaciji. Deklice pa so bile boljše v testih ravnotežja in gibljivosti. Tudi Bala (2006) v svoji raziskavi ugotavlja razlike med dečki in deklicami. Ugotavlja, da imajo dečki boljšo koordinacijo in so hitrejši kot deklice, medtem ko so deklice boljše v gibljivosti in ravnotežju. Menimo, da je za razvoj hoje ključna gibalna sposobnost ravnotežje. Tudi Pišot in Videmškova (2004) trdita, da je ravnotežje sito za razvoj katerega koli gibanja. Zajec, Videmšek, Štihec, Pišot in Šimunič (2010) so v raziskavi predšolskih otrok, starih od 3 do 6 let, potrdili, da specifičnost predšolskega otroka, ki se sočasno razvija na vseh področjih in se oblikuje skozi okolje, dednost in lastno aktivnost, zahteva celovito obravnavo in upoštevanje prepletenosti in soodvisnosti vplivov različnih dejavnikov. Za zagotavljanje ustrezne gibalne/športne dejavnosti predšolskih otrok menijo, da je zato nujno potrebno zagotoviti primerne materialne, kadrovske, vsebinske in organizacijske pogoje. Ugotavljajo, da so otroci, ki imajo boljše materialne, kadrovske, vsebinske in organizacijske pogoje, pogosteje gibalno/športno dejavni. Iz tega izpeljujemo logično dejstvo, da imajo torej ti otroci tudi bolje razvite gibalne sposobnosti, saj se le te razvijajo skozi pogostejše gibanje. Na podlagi Delcatovih teorij o razvojno pogojenem premikanju telesnih udov, smo želeli potrditi teorijo, da se filogenetski razvoj ponovi v ontogenetskem. S postavitvijo treh razvojno pogojenih smeri gibanja hoje (najprej naprej, nato po stopnicah navzgor in nazadnje navzdol) smo želeli analizirati postopnost in razvojno pogojenost hoje po vnaprejšnjem vzorcu. Glede na sodobne raziskave, kjer ugotavljajo, da so deklice boljše v testih ravnotežja in dejstvo, da je ravnotežje ena izmed najpomembnejših gibalnih sposobnosti za razvoj hoje, smo želeli ugotoviti, če obstajajo razlike v hoji med dečki in deklicami. Na podlagi raziskav, da naj bi bilo okolje pomembno pri razvoju gibalnih sposobnosti, te pa odločilne za hitrost prehajanja med stopnjami razvoja hoje, smo želeli ugotoviti razlike enako starih otrok glede na okolje (vrtec) iz katerega izhajajo.

METODA Vzorec merjencev V vzorec je bilo vključenih 54 otrok, od tega 27 deklic in 27 dečkov. Zajeli smo 25 otrok prvega starostnega obdobja, ki je vključeval otroke od prvega do nedopolnjenega tretjega leta starosti ter 29 otrok drugega

24


starostnega obdobja, starih od dopolnjenega tretjega leta starosti do vstopa v šolo. Opazovali smo v petih naključno izbranih vrtcih v Sloveniji.

Vzorec spremenljivk Pripravili smo opazovalno lestvico, ki je temeljila na Delacatovi teoriji premikanja telesnih udov. Z ocenjevalno lestvico smo opazovali, ali otrok v hoji pristopa z eno nogo k drugi (0 t), ali hodi enostransko na način istočasnega premikanja leve noge in roke (1 t) oz. ali hodi križno na način istočasnega premikanja leve noge in desne roke (2 t).

Opazovali smo kvaliteto hoje glede na razvojno pogojene smeri gibanja, in sicer hojo po ravnem, hojo po stopnicah navzgor in hojo po stopnicah navzdol. Pri tem smo kvaliteto hoje opazovali glede zgoraj predstavljeno razvojno pogojeno premikanje telesnih udov. Višina stopnic je bila standardna za potrebe vrtca, otroci se med vzpenjanjem in spuščanjem niso smeli držati za ograjo. Dolžno telesnih udov smo v tej raziskavi zanemarili.

Metoda obdelave podatkov Podatkov smo obdelali s statistični paket SPSS (Statistical Package for The Social Sciences). Uporabili smo podprogram FREQUENCIES za izračun frekvence posameznih odgovorov, za izračun opisne statistike smo uporabili podprogram DESCRIPTIVES, za testiranje hipotez pa podprogram CROSSTABS in neparametrični test RM. Statistično značilnost smo preverjali na ravni 5-odstotnega tveganja (p

0,05).

REZULTATI IN RAZPRAVA Rezultati bodo predstavljeni v obliki slik, ki bodo interpretirane. Pri primerjavi rezultatov glede na starost smo ugotovili, da se pri enoletnikih še ne pojavi križna hoja. Večina enoletnikov hodi s pristopanjem tako po ravnem kot po stopnicah. Pri hoji po stopnicah navzgor in navzdol so vsi opazovani otroci hodili s pristopanjem. Pri dvoletnikih se je križna hoja pojavila le pri hoji po ravnem. Ko pa so hodili po stopnicah navzgor ali navzdol, so hodili bodisi enostransko bodisi s pristopanjem. Največ pristopanja (85 %) je bilo pri hoji po stopnicah navzdol. Pri opazovanju triletnikov v hoji po ravnem smo ugotovili, da večina otrok (90 %) že hodi križno, medtem ko se ta odstotek pri hoji po stopnicah navzgor prepolovi (45 %). Noben triletni otrok pa po stopnicah navzgor ne hodi s pristopanjem. Pri hoji po stopnicah navzdol pa več kot polovica triletnih otrok našega vzorca hodi s pristopanjem. Iz tega sklepamo, da triletniki še nimajo popolnoma usvojene križne hoje. Pri štiriletnikih so vsi otroci našega vzorca po ravnem hodili križno. 30 % teh otrok pa pri hoji po stopnicah navzdol še vedno hodi s pristopanjem. V večini otroci po stopnicah navzgor in navzdol hodijo križno od petega leta naprej. Vsi šestletniki našega vzorca so hodili tako po ravnem kot po stopnicah navzgor in navzdol križno. Iz tega lahko predpostavljamo, da otrok najprej hodi s pristopanjem po ravnem, nato se začne hoja po stopnicah navzgor in nazadnje navzdol.

25


Primerjava rezultatov glede na starost otrok

100

odstotki

80 60 40 20 0

Pristopanje

Enostransko Križno

Pristopanje

Hoja po ravnem

Enostransko Križno

Pristopanje

Hoja po stopnicah navzgor

Enostransko Križno

Hoja po stopnicah navzdol

Enoletniki

57

43

0

100

0

0

100

0

0

Dvoletniki

14

42

44

72

28

0

85

15

0

Triletniki

0

10

90

0

55

45

54

28

18

Štiriletniki

0

0

100

0

40

60

40

30

40

Petletniki

0

0

100

0

14

86

7

20

73

Šestletniki

0

0

100

0

0

100

0

0

100

Slika 1: Primerjava rezultatov glede na starost otrok. Pri primerjavi rezultatov glede na starostno obdobje (slika 2) smo ugotovili, da je več križne hoje v drugem starostnem obdobju. V prvem starostnem obdobju opazimo, da otroci našega vzorca hodijo križno le po ravnem, medtem ko pri hoji navzgor ali navzdol hodijo enostransko ali s pristopanjem. Pri hoji po stopnicah navzdol skoraj vsi hodijo s pristopanjem.

Primerjava rezultatov glede na starostno obdobje 100 90 80

odstotki

70 60 50 40 30 20 10 0

Pristopanje EnostranskoKrižno Hoja po ravnem

Pristopanje EnostranskoKrižno

Pristopanje EnostranskoKrižno

Hoja po stopnicah navzgor

Hoja po stopnicah navzdol

Prvo starostno obdobje

20

28

52

48

32

20

76

16

8

Drugo starostno obdobje

0

0

100

10

20

80

12

22

64

Slika 2: Primerjava rezultatov glede na starostno obdobje.

26


Primerjava rezultatov glede na spol 100

odstotki

80 60 40 20 0

Pristopanje Enostransko Križno

Pristopanje Enostransko Križno

Hoja po ravnem

Hoja po stopnicah navzgor

Pristopanje Enostransko Križno Hoja po stopnicah navzdol

Dečki

15

10

75

28

22

50

44

28

28

Deklice

4

14

82

15

28

57

40

10

50

Slika 3: Primerjava rezultatov glede na spol. Pri primerjavi rezultatov glede na spol (Slika 3) nismo ugotovili bistvenih razlik. Pri hoji po ravnem se križno giblje 7 % več deklic kot dečkov, enako tudi pri hoji navzgor, pri hoji navzdol pa kar 22 % več deklic kot dečkov hodi križno. Razlika med spoloma kaže, da deklice, po naši raziskavi, hitreje osvojijo križno hojo kot dečki, kar je še najbolj opazno pri hoji po stopnicah navzdol. Pri primerjavi rezultatov glede na štiri izbrane vrtce, kjer smo upoštevali samo otroke med tretjim in četrtim letom starosti, smo ugotovili, da so v treh vrtcih (2, 3 in 4), vsi otroci hodili križno po ravnem, medtem ko je bil v enem vrtcu (1) opažen otrok, ki je po ravnem hodil enostransko. Pri hoji navzgor in navzdol pa so se pojavile pomembnejše razlike med vrtci. V drugem opazovanem vrtcu (2) je večina otrok po stopnicah navzgor hodila križno, v tretjem (3) je križno hodila polovica otrok, v prvem in četrtem pa so v večini hodili otroci enostransko. Po stopnicah navzdol so v drugem vrtcu (2) v večini otroci hodili enostransko, v tretjem (3) je polovica otrok hodila križno in polovica enostransko, medtem ko so v vrtcu prvem in četrtem v večini hodili s pristopanjem ene noge k nogi. Iz tega lahko izpeljemo, da so v drugem in tretjem opazovanem vrtcu otroci dosegli višjo stopnji razvoja hoje, v primerjavi s prvim in četrtim vrtcem. Na podlagi analize naših rezultatov ter raziskave Zajec, Videmšek, Štihec in Šimunič (2010), kjer so ugotovili, da so materialni, kadrovski, vsebinski in organizacijski dejavniki pomembni za pogostost vključevanja otrok v gibalne/športne aktivnosti in dejstvo, da se z njimi razvijejo gibalne sposobnosti, ki so pomembne za razvoj hoje, predvidevamo, da je kvaliteta hoje pogojena s spodbudnim okoljem, večjo ponudbo gibalnih dejavnosti s strani staršev in vzgojiteljev, verjetno tudi večjo aktivnostjo odraslih in otrok.

27


Predpostavljali smo, da se pri predšolskem otroku najprej razvije hoja po ravnem, nato hoja po stopnicah navzgor in nazadnje hoja po stopnicah navzdol ter da je razvoj hoje postopen proces, kjer otrok ne more preskočiti nobene faze razvoja.

Z raziskavo smo ugotovili, da se hoja razvija postopoma, da otrok pride skozi vse faze razvoja. Potrdili smo Delcatovo teorijo ponovitve filogeneze v ontogenezi, in sicer z vidika stranskosti gibanja. Naš zastavljen kriterij je bil postavljen pravilno. Vsaka naloga je bila razvojno gledano zahtevnejša, kar se je dobro opazilo pri gibalnih rešitvah. Otroci so se pri zaključenih nalogah spustili na nižjo stopnjo. Na relativno majhnem vzorcu smo dokazali, da se križna hoja po ravnem začne pri drugem letu starosti, križna hoja navzgor in navzdol se glede na našo raziskavo osvoji pri petih letih. Prej pa se pojavijo razlike v hoji tudi pri enaki starosti. Npr. nekateri petletniki po ravnem, navzgor in navzdol hodijo križno, medtem ko nekateri še vedno hodijo enostransko oz. celo s pristopanjem noge k nogi. Starost torej ni nujno pogojena z osvojitvijo naslednje stopnje, mejniki so verjetno bolj posledica spodbudnega oz revnega okolja, kot pa starosti. ZAKLJUČEK Hoja je najbolj običajen način premikanja po prostoru in je za otroka zelo pomembna, saj z njo začne spoznavati svet v novi (pokončni) dimenziji. Z raziskavo smo ugotavljali razlike v hoji predšolskih otrok ter ugotovili, da se hoja razlikuje v kvaliteti premikanja udov glede na razvojno pogojeno smer gibanja po prostoru. Mejniki razvoja niso odvisni izključno od starosti otrok. Ugotavljali smo razlike v hoji tudi glede na vrtce, starostno skupino in spol.

Potrdili smo Delacatovo teorijo, ki pravi, da se filogeneza ponovi v ontogenezi. Na podlagi tega smo postavili kriterije razvoja hoje glede na smer gibanja, in sicer: otrok naprej hodi po ravnem, nato po stopnicah navzgor in na koncu po stopnicah navzdol. Razvojno se hoja po stopnicah navzdol pojavi najkasneje. Naprej hodi po ravnem s pristopanjem leve noge k desni, potem enostransko in nazadnje križno. Križna hoja se nazadnje razvije po stopnicah navzdol. Ugotovili smo, da se med vrtci pojavijo razlike. Te so po našem mnenju odvisne tako od števila in kakovosti ponujenih gibalnih aktivnosti v vrtcu kot tudi od okolja, ki je otroku ponujeno.

Za razvoj otrokove hoje je zelo pomembno, da mu nudimo spodbudno okolje in možnost, da prve korake naredi sam. Poudarjamo, da otroku, z držanjem za roke med učenjem hoje, odvzamemo možnost samostojne kontrole lastnega telesa, s čimer zaviramo otrokovo prilagodljivost, vztrajnost in zaupanje v samega sebe. Namesto, da otroka držimo za roke, mu moramo pripraviti okolje, ki mu bo v pomoč pri prvih korakih. Otrok bo tako bolj samostojen in bo lažje obvladal svoje telo. Tako vzgojitelji kot starši smo odgovorni za zdrav otrokov razvoj. S spodbujanjem k gibalnim aktivnostim omogočamo otroku primerno razvito telesno strukturo, ki je zelo pomembna pri razvoju hoje.

28


LITERATURA Bala, G. (2006). Fizička aktivnost devojčica i dečaka predšolskog uzrasta. Novi sad: Fakultet fizičke kulture, Novi sad. Doman R.J., Spitz E. B., Zucman E., Delacato C. H. in Doman G. (1960). Children with severe brain injuries: Neurologic organization in terms of mobility. Jama 174, 257. Horvat, L., Magajna, L. (1989). Razvojna psihologija. Ljubljana: DZS. Kremžar, B., Petelin, M. (2001). Otrokovo gibalno vedenje. Ljubljana: Društvo za motopedagogiko in psihomotoriko. Omerza, K. (2004). Ugotavljanje razlik v tekih med dečki in deklicami, starimi pet in pol let. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Papalia, D. E., Olds, S. W., in Feldman, R. D. (2003). Psychology: Adolescent and Adult Development. New York, NY: McGraw Hill-Primis. Pišot, R. in Videmšek, M. (2004). Smučanje je igra. Ljubljana: Združenje učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije. Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport: Inštitut za šport. Zajec, J., Videmšek, M., Štihec, J. in Šimunič, B. (2010). Odvisnost organiziranih športnih dejavnosti od materialnih, vsebinskih, organizacijskih in kadrovskih vidikov za izvajanje gibanja v vrtcu. V: Pišot idr. (ur.). Otrok med vplivi sodobnega življenjskega sloga – gibalne sposobnosti, telesne značilnosti in zdravstveni status slovenskih otrok. Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Koper: Annales.

29


RAZLIKE V PRILAGAJANJU NA VODO MED DEČKI IN DEKLICAMI DIFFERENCES IN ADAPTATION TO THE WATER BETEWEEN BOYS AND GIRLS Alenka CEMIČ, Urša MARC Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Slovenija IZVLEČEK V predšolskem obdobju se gibalne sposobnosti med seboj močno prepletajo, vendar se že kažejo tendence k izoblikovanju posamezne. S prilagojenimi testi se jih tako že lahko meri in ugotavlja razlike med dečki in deklicami. Videmšek in Pišot (2007) navajata, da so slovenski raziskovali že od leta 1981 pa vse do danes raziskovali latentno strukturo in razvojne značilnosti motoričnih sposobnosti mlajših otrok. Raziskave so izpostavile, da dečki dosegajo boljše rezultate v testih koordinacije, moči, hitrosti in preciznosti, medtem ko so deklice boljše v testih gibljivosti in ravnotežja. Menimo, da je pri prilagajanju na vodo najpomembnejša gibalna sposobnost ravnotežje, saj na telo delujejo popolnoma drugačne sile kot na kopnem in je za ohranjanje položaja telesa potrebno izvajati drugačne prilagoditve kot na kopnem. V naši raziskavi smo ob tej predpostavki želeli ugotavljali, če so deklice v prilagajanju na vodo boljše od dečkov ter ali je zaradi specifike vodnega okolja bolj kot motorična sposobnost pomembna psihološka podlaga otrokovega razvoja. Rezultate smo pridobili s pomočjo dveh ocenjevalnih lestvic. S prvo smo ocenjevali strah pred vodo, z drugo pa stopnjo prilagojenosti na vodo. V vzorec smo zajeli 18 dečkov in 12 deklic, ki so obiskovali tečaj plavanja. Otroke smo testirali pred začetkom in po koncu osem mesečnega tečaja plavanja. Podatke smo obdelali s statističnim paketom SPSS, kjer smo uporabili osnovne statistične parametre. Na osnovi podatkov smo prišli do ugotovitve, da v našem, relativno majhnem vzorcu med dečki in deklicami prihaja do razlik, tako v prilagajanju na vodo, kot tudi pri strahu pred vodo. Dečki so višje ocene dosegli pri stopnjah prilagajanja na vodo, deklice pa hitreje odpravljajo strah pred vodo. Ključne besede: prilagajanje na vodo, spol, zgodnje otroštvo, strah pred vodo

ABSTRACT

We obtained the results with using the grading scale, where we estimated the fear of water, and the degree of adaptation to water. In the sample we captured 18 boys and 12 girls who attended the elementary school course swimming. Children were tested before and after the eight-month course swimming. The data were processed with the statistical package SPSS, using basic statistical parameters. Based on data obtained from the grading scale we come to the conclusion that between boys and girls are differences in adapting to the

30


water and as well as dealing with fear of water. Boys achieve higher grades in their adaptability to water, girls were slightly better in reducing fear of water. The results have shown us that the differences are not statistically significant.

Keywords: adaptating to the water, gender, early childhood, fear of water UVOD »Če je v gibalnem smislu hoja osnovni način gibanja na kopnem, potem je plavanje osnovni način gibanja v vodi. Plavanje predstavlja človekovo obvladovanje vode z lastnimi silami, ki mu omogočajo varno gibanje v želeni smeri na vodni gladini ali pod njo« (Kapus idr., 2002). Za mehansko obvladovanje sil vode, ki delujejo drugače od sil na kopnem, je verjetno najbolj odgovorno ravnotežje. Zaradi specifike vode pa so, poleg mehanskega obvladovanja sil, pomembne tudi psihološke podlage v razvoju otroka. V raziskavi ugotavljamo vpliv obojega na hitrost prilagajanja na vodo ter razlike med spoloma.

Predmet in problem »Znanje je kulturna vrednota vsakega posameznika in celotnega naroda, zato moramo poiskati vse možnosti, da vključimo čim širši krog ljudi, predvsem otroke, v proces učenja plavanja. Ko želimo otroka naučiti plavati, pri tem ne mislimo samo na varnost v vodi, temveč na precej več. Otroku namreč želimo odpreti nov svet igre, veselja, zdravja in možnosti odkrivanja še neznanih skrivnosti običajno ljudem tako vabljivega (pod)vodnega sveta« (Praznik in Črešnar, 2001). Strokovnjaki svetujejo, naj se plavalno opismenjevanje začne že z novorojenčki. Za gibanje v vodi sta namreč pomembna tako gibalna kot psiho-socialna podlaga v razvoju. Ravno strah pred vodo je tista psihološka komponenta, ki pogosto zavira napredovanje v prilagajanju. Rajtmajer (1992) trdi, da je strah pred vodo socializirana, naučena oblika čustva in se pojavi skladno z razvojem otroka. Meni, da ni podedovana ter da strah lahko spodbujajo starši in učitelji s tem, da ga uporabljajo kot varovalo otroka pred nevarnostmi. Če v bližini vode npr. svarijo otroke pred padci v vodo, pred utopitvijo itd. se ne zavedajo, da s tem postaja ta varovalna oblika strahu kasneje, ko naj bi se otrok učil plavati, močna zavora. Otrok se po mnenju Rajtmajerja (1992) v tem primeru začenja zavestno izogibati vodne površine, kar mu onemogoča, da bi si pridobival nove pozitivne izkušnje o vodi in njenih lastnostih, ki odločilno vplivajo na gibalno komponento razvoja, še posebej na pridobivanje in razvijanje ravnotežja, kot bistvene gibalne sposobnosti, ki predstavlja sito v vsakršnem premikanju. Za različne oblike gibanja oz. za upravljanje organizma skrbijo možgani, ki so v predšolskem obdobju izredno plastični in je zato smiselno otroku ponuditi čim bolj spodbudno okolje, kjer bo razvijal svoje gibalne kompetence. Te se nato ugotavljajo z različnimi testi in se združujejo v latenten prostor t.i. motoričnih oz. gibalnih sposobnosti. Za osvajanje novih znanj pa sodobni raziskovalci ugotavljajo razlike med spoloma enako starih otrok. V obdobju celotnega otroštva (Safarino in Armstrong, 1986) ugotavljata, da so dečki nekoliko močnejši od deklic. Dokazujeta, da so dečki tudi nekoliko hitrejši od deklic, in sicer pri nalogah, ki

31


zahtevajo hitrost, medtem ko so deklice pri nalogah, ki vključujejo ravnaje z majhnimi predmeti, hitrejše od dečkov. Prav tako so deklice v obdobju celotnega otroštva nekoliko bolj gibljive od dečkov. Omerzova (2004) je v svoji raziskavi prišla do ugotovitve, da je statistično značilna razlika med dečki in deklicami predšolskega obdobja v testu teka na 300 m. Dečki so dosegali boljše rezultate kot deklice. Razlogi za to so lahko različni, nedvomno pa jih lahko iščemo v različnih dejavnostih in igri dečkov in deklic, ki imajo za posledico različne funkcionalne sposobnosti. Kosinac (1999) je na vzorcu 60 deklic in 60 dečkov, starih pet let, ugotovil statistično značilne razlike med spoloma v večini testov gibalnih sposobnosti. Dečki so dosegali boljše rezultate v testih enominutnega teka, v eksplozivni moči, hitrosti, preciznosti in koordinaciji. Deklice pa so bile boljše v testih ravnotežja in gibljivosti. Glede na številne raziskave, kjer ugotavljajo, da so dečki boljši od deklic v moči, hitrosti, preciznosti in koordinaciji, deklice pa predvsem v ravnotežju ter glede na dejstvo, da se z dobro razvitimi gibalnimi sposobnostmi hitreje in lažje prilagodimo na vodo, smo želeli ugotoviti, če so razlike med spoloma tudi v prilagajanju na vodo ter ugotoviti vpliv strahu otrok. Cilj raziskave bil ugotoviti, ali obstajajo razlike v hitrosti prilagajanja na vodo med dečki in deklicami in ugotoviti vpliv strahu pri prilagajanju na vodo.

Hipoteze H 1: Po opravljenem tečaju plavanja ne bo razlik v stopnji prilagojenosti na vodo med dečki in deklicami. H 2: Razlike med začetnimi in končnimi ocenami strahu pred vodo so pri deklicah večje, kot pri dečkih. H 3: Deklice so po tečaju plavanja bolj plovne kot dečki.

METODA

Vzorec merjencev Vzorec otrok je obsegal 30 otrok v starosti od 3 do 6 let, in sicer 18 (60 %) dečkov in 12 (40 %) deklic. Otroci so obiskovali tečaj plavanja v OŠ Savsko naselje. Vzorec spremenljivk Vzorec spremenljivk predstavlja ocenjevalni list, ki je bil sestavljen iz dveh delov. V prvem delu smo ocenjevali strah pred vodo, v drugem pa prilagojenost nanjo. Prilagojenost na vodo smo ocenjevali s pomočjo ocenjevalnega lista, ki je bil skonstruiran za potrebe ugotavljanja napredka plavalnih sposobnosti otrok na plavalnih tečajih društva ABC šport (Škrl idr. učitelji/-ce plavanja, zaposleni pri društvu ABC šport). Ocenjevalni list je bil razdeljen na potop glave, gledanje pod vodo, dihanje, plovnost in drsenje. Pri posamezni prilagoditvi je otrok lahko dosegel od minimalno 1 do maksimalno 9 točk (Marc, 2011). Za ugotavljanje strahu pred vodo pa smo uporabili prilagojeno Beckovo ocenjevalno lestvico anksioznosti (Beck Anxiety Inventory).

32


Metoda obdelave podatkov Podatke smo obdelali s statističnim paketom SPSS (Statistical Package for The Social Sciences). Uporabili smo podprogram FREQUENCIES za izračun frekvence posameznih odgovorov, za izračun opisne statistike smo uporabili podprogram DESCRIPTIVES, za ugotavljanje povezanosti med ordinalnih in nominalnih vrednosti pa podprogram CROSSTABS. Na številskih spremenljivka smo za ugotavljanje statističnih razlik med skupinama uporabili t-test. Statistično značilnost smo preverjali na ravni 5-odstotnega tveganja (p 0,05).

REZULTATI IN RAZPRAVA Analiza rezultatov naše raziskave je pokazala, da so vsi otroci po opravljenem tečaju plavanja bolje prilagojeni na vodo kot pred njim. Boljše ocene so dosegli pri potopu glave, gledanju pod vodo, dihanju, plovnosti in drsenju. Menimo, da so otroci s tem izboljšali gibalne vzorce in s tem tudi gibalne sposobnosti. Izboljšanje gibalnih vzorcev in sposobnosti ugotavlja po enako dolgem tečaju teka tudi Uršičeva (2001). Razlik v stopnji prilagojenosti na vodo med dečki in deklicami po opravljenem tečaju ni bilo, s čimer smo potrdili prvo hipotezo (Tabela1). Drugo hipotezo, ki trdi, da so razlike med začetnimi in končnimi ocenami strahu pred vodo pri deklicah večje, kot pri dečkih, smo preverili s primerjavo srednjih vrednosti ocen strahu pred in po tečaju. Ugotovili smo, da so imeli dečki pred začetkom tečaja plavanja manj strahu pred vodo kot deklice. Po koncu tečaja plavanja pa sta imela oba spola izenačene ocene, kar pomeni, da so preko celotnega tečaja plavanja, več strahu pred vodo odpravile deklice (Tabela 2). Tabela 1: Testiranje razlik v prilagajanju na vodo med dečki in deklicami po opravljenem tečaju plavanja Stopnje prilagajanja na vodo (po tečaju) Potop glave Gledanje pod vodo Dihanje Plovnost Drsenje

Srednja vrednost

Standardni odklon

Vrednost T-testa

Stopnja prostosti

Statistična značilnost

dečki deklice

8,67 8,00

0,84 1,41

1,62

28,00

0,12

dečki

2,56

0,62

1,13

28,00

0,27

deklice dečki

2,25 4,33

0,87 0,97

deklice dečki deklice dečki deklice

3,83 2,22 2,08 3,44 3,08

1,34 0,55 0,79 0,78 1,00

1,19

28,00

0,25

0,57

28,00

0,57

1,11

28,00

0,28

Spol

33


Nadaljnja analiza je pokazala, da so bile razlike v prilagojenosti na vodo med dečki in deklicami na začetku tečaja statistično pomembne na koncu pa ne, razlike med spoloma v strahu pred vodo pa so bile statistično značilne tako pred kot tudi po tečaju. Tabela 2: Prikaz razlik v strahu pred vodo pred in po tečaju plavanja med dečki in deklicami Spol Dečki

Deklice

Ocena strahu

Srednja

Standardni

pred vodo

vrednost

odklon

Pred tečajem

3,39

1,20

Po tečaju

4,89

0,32

Pred tečajem

2,42

1,31

Po tečaju

4,58

0,52

Razlika v srednjih vrednostih

1,50

2,16

Tretje hipoteze, ki je temeljila na teorijah plovnosti, kot posledici sestave telesa, in sicer da so deklice plovnejše od dečkov, nismo potrdili (Tabela 3). Videmškova in Pišot (2007) sicer pravita, da je v zgodnjem otroštvu delež mišičevja enakomeren in predstavlja približno 25 odstotkov celotne telesne mase. Dečki imajo malo več mišične in kostne mase kot deklice, te pa imajo malo večji delež telesnega mišičevja kot dečki. Iz tega smo sklepali, da bi bile lahko zato deklice plovnejše od dečkov. Ugotovili pa nismo značilnih razlik med dečki in deklicami v plovnosti. Sklepamo, da razlike v plovnosti niso posledica le sestave telesa, ampak tudi strahu pred vodo. Večji pomen, kot sestavi telesa pri raziskovanju plovnosti, je verjetno smiselno pripisati strahu pred vodo, ki je bil v našem primeru pri deklicah večji kot pri dečkih. Tabela 3: Prikaz razlik med dečki in deklicami v plovnosti po tečaju plavanja Stopnje prilagajanja na plovnost Po tečaju

Spol

Srednja vrednost

Standardni odklon

Vrednost T-testa

Stopnja prostosti

Statistična značilnost

dečki

2,22

0,55

0,569

28

0,574

deklice

2,08

0,79

Nadaljnji rezultati analize so nam pokazali še, da so dečki po opravljenem tečaju plavanja v drsenju na vodi nekoliko boljši od deklic, vendar razlike niso statistično pomembne. Razloge za to smemo iskati v prejšnji hipotezi, kjer smo prišli do ugotovitve, da so dečki v plovnosti nekoliko boljši kot deklice. Dobra plovnost pa je predpogoj za drsenje na vodi. Ker smo tudi pri tej hipotezi prišli do ugotovitve, da med spoloma ni statistično značilnih razlik, smo hipotezo zavrnili. ZAKLJUČEK S pomočjo raziskave smo želeli ugotoviti ali med dečki in deklicami prihaja do razlik pri prilagajanju na vodo. Raziskava nam je pokazala, da po opravljenem osem mesečnem tečaju plavanja ni prišlo do pomembnih razlik

34


v stopnji prilagojenosti na vodo med dečki in deklicami. Ugotovili smo tudi, da imajo dečki na začetku manj strahu pred vodo kot deklice in da po koncu tečaja plavanja teh razlik ni več zaznati. Prišli smo tudi do ugotovitve, da so po tečaju plavanja dečki nekoliko bolj plovni, ter so boljši v drsenju na vodi kot deklice. Na splošno so dečki dosegali višje ocene kot deklice v stopnjah prilagajanja na vodo, deklice pa so bile nekoliko boljše v premagovanju strahu pred vodo. Razlike med dečki in deklicami, ki smo jih želeli utemeljiti na podlagi boljšega ravnotežja in jih pripisati v prid deklicam s to raziskavo nismo uspeli potrditi. Menimo, da je za prilagajanje na vodo bolj kot razvoj ravnotežja, potrebno veliko pozornosti nameniti odpravljanju strahu pred vodo. Vsekakor pa ni zanemarljivo razvijati vseh gibalnih sposobnosti in ustvarjati pozitivnega horizontalnega transferja v smislu povezovanja različnih gibalnih vzorcev. Na to pa v največji meri vpliva pedagog, saj lahko s primernim pristopom in metodami pri otroku popolnoma odpravi strah in otroku tako omogoči, da se v vodi sproščeno giblje. Hkrati pa skrbi tudi za ostale aktivnosti, ki spodbujajo razvoj gibalnih sposobnosti in imajo pozitiven horizontalni transfer. Iz analize rezultatov sklepamo še, da bi bilo nesmiselno delati po spolu ločene gibalne dejavnosti za predšolske otroke v smislu razvoja različnih gibalnih sposobnosti. Tudi Kurikulum za vrtce (1999) poudarja, da je treba dečke in deklice enako spodbujati, da se vključujejo in preizkušajo v različnih zvrsteh gibalnih dejavnosti ter da razvijejo vse motorične sposobnosti. Enako trdi tudi Bala (2006), ki pravi, da je fizična aktivnost potrebna za vse otroke ne glede na spol, in dodaja, da morajo straši in vzgojitelji deklice celo bolj spodbujati za sodelovanje v fizični aktivnosti, in sicer predvsem v tistih, ki od njih zahtevajo večjo intenzivnost gibanja. LITERATURA Bala, G. (2006). Fizička aktivnost devojčica i dečaka predšolskog uzrasta. Novi sad: Fakultet fizičke kulture. Kapus, V., Štrubmelj, B., Kapus, J., Jurak, G., Šajber Pincolic, D., Vute, R. idr. (2002). Plavanje, učenje. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Kosinac, Z. (1999). Morfološko – motorički i funkcionalni razvoj djece predškolske dobi. Split: Sveučilište u Splitu. Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo. Omerza, K (2004). Ugotavljanje razlik v tekih med dečki in deklicami, starimi pet in pol let. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Praznik, K. in Črešnar, M. (2001). Plavanje: osnove učenja plavanja. Velenje: Plavalni klub Velenje. Rajtmajer, D. (1992). Otrok plava. Maribor: Pedagoška fakulteta. Uršič, M. (2001). Ugotavljanje razlik v nekaterih motoričnih sposobnostih med pet in pol letnimi dečki in deklicami. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

35


LONGITUDINALNA ANALIZA SKLADNOSTI PLAZENJA ŠTIRI DO ŠEST LET STARIH OTROK COHERENT CRAWLING OF CHILDREN IN KINDERGARTEN AND EARLY SCHOOL PERIOD Urška ČEKLIĆ Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta & Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za kineziološke raziskave, Slovenija IZVLEČEK V prispevku predstavljamo rezultate longitudinalne raziskave, v kateri smo proučevali skladnost elementarnega gibalnega vzorca - plazenja štiri do šest let starih otrok. Vzorec merjencev je zajemal 107 otrok (52 dečkov, 55 deklic), ki so obiskovali Obalne vrtce, kasneje so se vključili v osnovne šole istega okoliša. Skladnost plazenja smo definirali s spremenljivkami, ki določajo položaj telesa v prostoru ter učinkovistost gibanja. Analizirali smo ponovljivost ocenjevanja plazenja (intraklasna korelacija - ICC), ki je bila visoko ponovljiva (ICC = 0,945; p < 0,001). Razlike v skladnosti pri starosti štiri in šest let (p < 0,001) ter med pet in šest let (p < 0,05) so statistično značilne, medtem, ko te razlike niso statistično značilne med letoma štiri in pet (p > 0,05). S pojasnjevanjem uspešnosti plazenja s spremenljivkama skaldnosti in hitrosti plazenja, so rezultati pokazali, da ni statistično značilne povezanosti pri starosti štiri in šest let (p > 0,05). Pri starosti pet let, se je odvisnost hitrosti in skladnosti plazenja pokazala za statistično značilno (p < 0,001). Razlik med spoloma v skaldnosti plazenja v obdobju treh let nismo zasledili (p > 0,05). Ključne besede: otrok, napredek v skladnem vzorcu plazenja, gibalni razvoj otroka ABSTRACT This paper presents the results of a longitudinally study in which we observe the incidence of coherent pattern of crawling on the sample of children, during the preschool and early school period. The sample consisted of 107 children (52 boys, 55 girls) coming from the kindergarten of the Coast, after they went to the elementary shool in the same district. We define a coherent crawling pattern with a different variables, which define the position of the body and efficiency of movement. We analyzed repetability of measurements (Intraclass Coeficent Correlation – ICC), which has hight repetability (ICC = 0,945; p < 0,001). The differences in coherent crawling between age of four and six year (p < 0,001) and five and six (p < 0,05) was statisticaly significant. Furthermore, that differences were not statisticaly significant between the age of for and five year (p > 0,05). Successful crawling was defined with speed and coherence of crawling. The resulats show no significant connection at the age of four and six year (p > 0,05). At the age of five year, the connetion between

36


speed and coherence was statisticaly significant (p < 0,001). Furthermore, the results showed that there were no significant differences between gander (p > 0,05) at the period of three years.

Keywords: child, progress in coherent pattern of crawling, motor development in children

UVOD Otrokov gibalni razvoj, ter razvoj ostalih področij (socialno, kognitivno, čustveno, psihološko), je potrebno vedno spremljati celostno in hkrati, saj se področja med seboj povezujejo in prepletajo (Gallahue in Ozmun, 2005; Videmšek in Pišot, 2007). Znano je dejstvo, da poteka otrokov gibalni razvoj skozi različna obdobja (razvojne stopnje). Vsaka razvojna stopnja je rezultat predhodne in pogoj za vzpostavitev naslednje, višje stopnje (Adolph, Vereijken in Denny, 1998; Gallahue in Ozmun, 2005; Pišot in Planinšec, 2005). Za večino otrok je značilno, da gredo skozi različne faze gibalnega razvoja. Otrok najprej začne dvigovati glavo, dvigovati prsni koš od tal, se kobacati, plaziti, laziti, hoditi itd. Prvo otrokovo neodvisno gibanje po prostoru je plazenje. Vzorec plazenja, kot enega izmed elementarnih gibalnih vzorcev (EGV) (Adolph, 2003), uvrščamo poleg sedenja ter hoje med tri mejnike razvoja skladne telesne drže in ravnotežja. Večina dojenčkov se prične plaziti v 6. Mesecu starosti. Nato preidejo na lazenje, kasneje na hojo. Vzorec plazenja ne nastopi v vsakem otrokovem razvoju, nekateri to fazo izpustijo in se pričnejo kar laziti oz. shodijo. Če se vzorec plazenja pojavi v otrokovem giblanem razvoju, se vedno pojavi pred lazenjem in hojo (Adolph idr., 1998; Berger, Theuring in Adolph, 2007). Ti otroci, ki izpustijo eno izmed omenjenih gibanj, ali celo obe, so bolj okorni, nekoordinirani ter imajo slabše razvito ravnotežje (Adolph idr., 1998; Adolph, 2005). Skladnost plazenja se kaže v sinhronem delovanju rok in nog (diagonalni vzorec gibanaja okončin). Znanstveniki so dokazali, da se pojavlja različna koordinacija okončin v vzrcu plazenja, medtem ko je koordinacija okončin v vzorcu lazenja konstantna (Freedland in Bertenthal, 1994; Adolph idr., 1998; Adolph, Berger in Leo, 2010). Zakaj je temu tako, bi lahko pojasnili z dejstvom, ko otrok shodi, ne uporablja več plazenje za premikanje po prostoru. Izkušnje s plazenjem, kasneje lazenjem, pripomorejo k boljšemu razvoju in pridobivanju novih, bolj zapletenih oblik gibanj (orientacija v prostoru, strah pred višino in ravnotežje) (Bertenthal in Campos, 1990, v Freedland in Bertenthal, 1994). V naši raziskavi smo si kot cilj zastavili proučiti vzorce plazenja, ki se pojavljajo pri otrokih starih štiri, pet in šest let v longitudinalni študiji, ter ugotoviti razliko v skaldnosti plazenja med spoloma. Predvideli smo, da se otroci s staranjem skladneje plazijo: H1: Otroci pri starosti šest let se skladneje plazijo kakor otroci pri starosti štiri in pet let. H2: Tisti otroci, ki se hitreje plazijo, se tudi skladneje plazijo. H3: Med dečki in deklicami ni razlik v skladnosti plazenja.

37


METODA Analiza plazenja otrok je del obširnega tri letnega temeljnega projekta ARRS J5 – 2397 »Analiza elementarnih gibalnih vzorcev in adaptacija skeletno mišičnega sistema na nekatere dejavnike sodobnega življenjskega sloga med 4. in 7. letom starosti«. Projekt izvaja Univerza na Primorskem, Znanstvenoraziskovalno središče Koper, Inštitut za kineziološke raziskave s številnimi partnerji.

Vzorec merjencev V vzorec merjencev je bilo vključenih 107 otrok iz obalnih vrtcev, kasneje iz osnovnih šol iz istega okoliša. Otroci so bili izbrani po kriteriju kronološke starosti, v letu 2009 so dopolnili štiri leta. Vključeni so prostovoljno na podlagi soglasja staršev.

Vzorec spremenljivk Spremenljivke, s katerimi smo opredelili skladnost in predstavljajo vzorce plazenja, smo opisali kot povezanost gibanja, smer pogleda/drža glave, odriv/opora ter diagonala/sinhronost gibanja rok in nog. Vsak otrok je nalogo plazenja opravljal 2 krat, upoštevali smo boljši čas. Otroci so se plazili na 6 metrov dolgi podlagi.

Metode obdelave podatkov Podatke smo obdelali s statističnim paketom SPSS 20.0 za Windows. Uporabili smo Koeficient Intraklasne korelacije (ICC) za ugotavljanje povezanosti med prvim in drugim ocenjevanjem opisnih spremenljivk skaldnosti plazenja. Za preverjanje uspešnosti plazenja smo uporabili Friedmanov test. Speramoanov test korelacije smo uporabili, za pojasnjevanje odvisnosti spremenljivk, hitrosti in skladnosti, v obdobju treh let. Za preverjanje zadnje hipoteze smo uporabili Mann-Whitneyev test, kjer smo ugotavljali razlike med spoloma v obdobju treh let.

REZULTATI IN RAZPRAVA

S koeficientom intraklasne korelacije (ICC) smo preverjalil ponovljivost med ocenami opisnih spremenljivk skaldnosti plazenja. Ocena

je

(povezanost glave,

bila

vsota

gibanja,

odriv/opora,

4

spremenljivk

smer

pogleda/drža

diagonala/sinhronost

gibanja rok in nog). Popolnoma skladen vzorec plazenja je seštevek spremenljivk od 10 – 12 točk, deloma skladen vzorec je od 7 – Slika 1: Pravilen vzorec plazenja – uporaba diagonalne recipročne inervacije

9 točk ter popolnoma neskladen vzrec

38


plazenja je vsota od 4 – 6 točk. Rezultati so pokazali, da med prvo in drugo oceno seštevka opsinih spremenljivk je statistično značilna ponovljivost (p < 0,001) ter, da je ta ponovljivost visoka (0,954). Rezultati so prikazani v Tabeli 1.

Tabela 1: ICC vrednost za prikaz ponovljivosti med prvim in drugim ocenjevanjem opisnih spremenljivk skladnosti plazenja 95% Interval Zaupanja

Posamezne meritve

F Test s Pravo Vrednostjo 0

ICC

Spodnja Meja

Zgornja Meja

Vrednost

df1

df2

p

0,945

0,795

0,963

21,631

20

20

<0,001**

**

p<0,001

V naslednjem koraku smo ugotavljali razlike v skladnosti plazenja, ki se pojavljajo na vzrocu otrok pri starosti štiri, pet in šest let. Ugotovili smo, da se pojavljajo statistično značilne razlike v obdobju med štiri do šest let (Z = -3,591; p < 0,001) ter med pet in

Slika 2: Nepravilen vzorec plazenja

šest let (Z = -1,964; p < 0,05). V enem letu, v obdobjem od štiri do pet let, te razlike niso statistično zančilne (Z = - 1,518; p > 0,05). Otroci se s staranjem skladneje plazijo. V Tabeli 2 je prikazana primerjava med povprečji ocen skladnosti, ter kako se skupine razlikujejo pri različni starosti v skaldnosti. Tabela 2: Razlike v oceni skladnosti pri starosti štiri, pet in šest let na vzorcu otrok Z

p

Ocena 09 – ocena 10

-1,518

0,129

Ocena 09 – ocena 11

-3,591

0,001**

Ocena 10 – ocena 11

-1,964

0,05*

**

*p<0,0; p<0,001

V naslendjem koraku smo preverjali hipotezo, da tisti otroci, ki se plazijo hitreje, se plazijo tudi skladneje. V obdelavo smo vzeli tiste otroke, ki so pri kvalitativnem ocenjevanju bili v skupini »skladnosti« (10 – 12 točk). Rezultati so pokazali, da pri starosti štirih let, je povezava med hitrostjo plazenja in skladnostjo nizka in negativna (r = - ,165; p > 0,05) ter ni statistično značilne povezave. Pri starosti pet let rezultati kažejo, da je povezva med hitrostjo in skladnostjo plazenja srednja in negativna (r = - ,468**; p < 0,001), kar pa se je pokazalo kot statistično značilno. Pri starosti šest let so rezultati podobni kot pri štirih letih, torej ni povezave

39


med hitrostjo in skladnostjo plazenja (r = - ,057; p > 0,05), ter ni statistčno značilno. Rezultati so prikazani v Tabeli 3. Tabela 3: Prikaz uspešnosti plazenja s spremenljivkama hitrosti in ocene skladnosti r

p

Ocena – hitrost 2009

-0,165

0,329

Ocena – hitrsot 2010

-0,468

0,001**

Ocena – hitrost 2011

-0,057

0,683

**p<0,001 Kot zadnjo hipotezo smo z Mann-Whitneyjevim testom ugotavljali razlike med dečki in deklicami pri starosti štiri, pet in šest let, v oceni skladnosti plazenja. Rezultati so pokazali, da ne obstajajo statistično značilne razlike med dečki in deklicami (p > 0,05), kar je prikazano v spodnji tabeli (Tabela 4). Tabela 4: Razlike med spoloma pri starosti štiri, pet in šest let v oceni skladnosti plazenja

Ocena 4 let

Ocena 5 let

Ocena 6 let

Spol

N

dečki

48

deklice

51

dečki

47

deklice

50

dečki

43

deklice

51

U

p

1053

0,223

1093

0,544

1003

0,465

p>0,05 ZAKLJUČEK Če povzamemo rezultate, ki smo jih predhodno predstavili vidimo, da se je izkazala zelo visoka ponovljivost (ICC = 0,945) ocenjevanja opisnih spremenljivk, ki nakazujejo na dobro ocenjevanje skladnosti plazenja pri otrocih, kar se je pokazalo tudi kot statistično značilno (p < 0,001). V ocenjevanju napredka skladnosti plazenja v obdobju treh let (od starosti štiri do šest let) so rezultati pokazali statistično značilne rezultate v obdobju med štiri in šest let (Z = -3,591; p < 0,001) ter med pet in šest let (Z = -1,964; p < 0,05). Kar nismo mogli potrditi v obdobju enega leta (Z = - 1,518; p > 0,05), med štiri in pet let. To pa potrjuje našo hipotezo, da so otroci napredovali v skaldnosti plazenja v obdobju treh let, ter da se otroci pri starosti šestih let skladneje plazijo kakor pri starosti štiri in pet let. Uspešnost plazenja smo preverjali s hitrostjo in skladnostjo plazenja. Za statistično značilno povezanost med hitrostjo in skladnostjo plazenja, se je pokazalo le v letu 2010 (r = - ,468**; p < 0,001). Pri starosti štiri in šest let se povezanost med spremenljivkama ni pokazala (r =

40


- ,165; p > 0,05 in r = - ,057; p > 0,05). Zato, drugo hipotezo deloma sprejmemo, deloma zavrnemo. Zadnjo hipotezo smo potrdili, da ni razlik med dečki in deklicami v skladnosti plazenja v obdobju treh let (p > 0,05). S podrobnejšo interpretacijo zgoraj omenjenih rezultatov bi lahko rekli, da se napredek v skladnosti plazneja iz leta v leto boljša in da razlik med dečki in deklicami ni. Presenetljivi so rezultati, ki nakazujejo nato, da tisti otroci, ki se skladenje plazijo, se ne plazijo tudi hitreje. Kar je v nasprotju s predhodnimi trditvami nekaterih raziskav, ki nakazujejo na-to, da z usvojitvijo EGV (hoja, tek, plezanje, skoki, meti, plazenje), razvijamo diagonalen vzorec gibanja okončin, kar nam omogoča učinkovitejše in racionalnejše premikanje v prostoru in opravljanje vsakdnevnih opravil (Adolph idr., 1998; Freedland in Bertenthal, 1994; Videmšek in Pišot, 2007; Pišot in Planinšec; 2005). Predhodne analize nam nakazujejo, da so otroci napredovali v obdobju treh let za kar 24,35% v hitrosti plazenja. Da se otrok plazi hitro in učinkovito, mora biti njegovo gibanje usklajeno. Predhodna raziskava je pokazala, da so se hitreje plazili tisti otroci, ki so uporabljali diagonalno premikanje okončin (Čeklić, Plevnik in Pišot, 2010). V naši raziskavi nismo zaznali razlik v skladnosti plazenja med dečki in deklicami tako v predšolskem, kakor tudi v zgodnje šolskem obdobju. Da je temu tako, si lahko razalgamo na več načinov. Ali se otroci v svojem gibalnem razvoju niso nikoli plazili ali pa so se plazili na različne, neskladne načine. To lahko pojasnimo, da kot dojenčki se niso nikoli plazili, kar pa ni rečeno, da gibanja niso kasneje usvojili. Težko povlečemo črto in rečemo, v kolikšni meri se da vplivati na uspešnost plazenja z usmerjeno vadbo pri otrocih. Morda bi bilo potrebno narediti še dodatne analize in raziskave ter pogledati ali se pri ostalih EGV pojavlja vzorec skladnega gibanja, kar bi lahko deloma pojasnili zakaj ni razlik med spoloma.

Zahvala Za pridobitev podatkov in sodelovanje na projektu »Analiza elementarnih gibalnih vzorcev in adaptacija skeletni mišičnega sistema na nekatere dejavnike sodobnega življenjskega sloga otrok med 4. in 7. letom starosti«, se zahvaljujem prof. dr. Radu Pišotu. Hvaležni smo vsem otrokom in njihovim staršem, ki so omogočili izvedbo projekta. Nenazadnje hvala lepa tudi ostalim raziskovalcem in študentom za pomoč na projektu.

LITERATURA Adolph, K. E. (2003). Learning to keep balance. V V. R. Kail (ur.), Advances in child development and behavior, volume 30, 1-40. Amsterdam: Elsevier. Adolph, K. E., Berger, S. E. in Leo, A. J. (2010). Developmental continuity? Crawling, cruising, and walking. Developmental Science, 1–13. Adolph, K. E., Vereijken, B. in Denny, M. A. (1998). Learning to crawl. Child Development, 69 (5), 1299– 1312. Berger, S. E., Theuring, C. F. in Adolph, K. E. (2007). How and when infants learn to climb stairs. Infant Behavior and Development, 30, 36–49. Freedland, R. L. in Bertenthal, B. I. (1994). Developmental changes in interlimb coordination: Transition to Hand-and-Knees Crawling. Psychological Science, 4, 26–32.

41


Gallahue, D. L in Ozmun, J. C. (2005). Understanding motor development: infants, children, adolescents, adults. New York: McGraw-Hill Higher Education, London: McGraw-Hill. Pišot, R. in Planinšec, J. (2005). Struktura motorike v zgodnjem otroštvu: motorične sposobnosti v zgodnjem otroštvu v interakciji z ostalimi dimenzijami psihosomatičnega statusa otroka. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Inštitut za kineziološke raziskave, Založba Annales. Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

42


THE ASSOCIATION BETWEEN PHYSICAL ACTIVITY AND PERFORMANCE OF BRNO CHILDREN Martin ČUTA, Radka BESTVINOVÁ Masaryk University, Faculty of Science, Department of Anthropology, Brno, Czech Republic

ABSTRACT

In the mid- and eastern European countries a trend of life-style deterioration is described, following with several years delay of a similar trend in the western European countries. In relation to high energy intake from imbalanced diet and insufficient physical activity, the children tend to elevated ratios of overweight and obese individuals. Obesity negatively influences performance, as well as the amount of physical activity has an impact on performance (in sense of aerobic capacity) of the individual. We analyzed the data of children (participants of the ELSPAC study) at the ages of 11, 13 and 15 years of age with the aim of finding out whether an association between the amount of physical activity and performance exists of children in Brno (Czech Republic). The amount of physical activity was evaluated from self-reported hours of exercise, performance was assessed via a step-up test (at the age of 11 and 13) and via W170 ergometric test (at the age of 15). The obtained results do not show a trend towards a significant decrease in physical activity and performance of children from Brno. An association (although it appears to be quite weak) between the amount of physical activity and performance in Czech children was found. Keywords: Physical activity, performance; step-up test, W170 ergometry method, ELSPAC INTRODUCTION In the “western” countries, an alarming trend of overweight and obesity increase in children has been observed and reported. This trend is often described as epidemics affecting the child population (Čuta, in press). Childhood overweight and obesity are of special concern for clinical practice as they represent a severe risk of cardiovascular diseases development in the adulthood (Thompson et al., 2007). Overweight and obesity are closely associated with life-style – imbalance between energy intake and output play an important role in the increase of adiposity. Especially in the Middle- and Eastern-European countries a trend called “westernization” (in relation to general life-style and particularly in children) has been observed for the past several years with increasing tendency. As fast food chains are taking larger and larger share on the market, soft drinks, sweet and fat-rich snacks are available in great variety in hand with use of aggressive marketing campaigns targeting specifically children, numbers of overweight and obese children in the population are increasing. Another aspect of “westernization” is also very important – children tend to watch more television, play computer games and spend less time participating in outdoor or sports activities. However, more research is necessary in this area in the Czech Republic population (Čuta, in press). It was demonstrated in several

43


Europe-based studies that the participation in higher intensity physical activity appears more consistently associated with lower adiposity (Gutin et al., 2005, Ortega et al., 2007, Ruiz et al., 2006, as cited in Steele et al., 2010). There is a demonstrated negative relation between obesity and performance (Riesco et al., 2007) as well as between physical activity and performance (Lemoine et al., 2005). We were interested in the relation between physical activity and performance in children of Brno city (Czech Republic) as this association may have importance for the health status of these children in adulthood. Observed children participate in an international longitudinal study “European Longitudinal Study of Parenthood and Childhood (ELSPAC) – a prospective study which covers many areas of life of the participating families of European children”. Exploring some of the collected data from the ELSPAC study gave us an opportunity to take a somewhat preliminary look into the physical activity, performance and some other, mainly anthropometric features. METHODS Subjects Data from children and adolescent who were examined during anthropological-pediatric examinations within the ELSPAC study were used. The study sample was tested (and answered the relevant questions) at the age of 8, 11, 13, 15, 18 and 19 years of age. For our study data from the phases at 11, 13 and 15 years were available. At each phase parents of all the children included in the complete original sample (5781 children) were asked to allow their children to participate in the pediatric-anthropometrical examination. Only a smaller percentage of parents answered positively, therefore performance was tested on a smaller subsample. For our study data from the phases at 11, 13 and 15 years were available. At the age of 11 there were 1065 children (548 boys – 51.5 % and 517 girls – 48,5 %) examined, 811 children (442 boys – 54.5 % and 369 girls – 45.5 %) at the age of 13 and 975 children (519 boys – 53.2 % and 456 girls – 46.8 %) at the age of 15. According to comparisons with relevant reference sample the children in our sample are not significantly different in the basic somatometric features (body height, weight, BMI) from the general population in all of the stages of research. Data acquisition Fundamental data were obtained from the database of ELSPAC data. They are based on the questionnaires filled out by the parents of our children at phases as follow: in the 18th-20th week of pregnancy, at delivery, in the sixth week, in the sixth and eighteenth month of children’s' age, at three, five, seven, eleven, fifteen, eighteen and nineteen years of age. At the age of eleven, fifteen, eighteen and nineteen years, the questionnaires were also administered to the adolescents. Data concerning health status of the child, his/her development, morbidity, medical treatment and so forth were obtained from documentation of pediatricians in the same developmental phases. At seven, eleven, thirteen, fifteen, eighteen and nineteen years of age pediatric, anthropometric and psychological assessment has been carried out at our department. The methods used within these pediatric-anthropometric examinations are several, those with relation to our survey of physical activity and performance can be divided into two basic sets - the first set of methods

44


examined the life-style of the children, namely the weekly amount and level of physical activity (recreational, in-school PE activity, active sports participation in a sports club, competitive level). The amount of physical activity was assessed based on self-reported number of hours of physical activity per week (not discriminating the activity performance level). The other set of methods focused on determining the performance of the participating children (and adolescents) via either a step-up test (at the age of 11 and 13), or an ergometric W170 test using a Kettler stationary bicycle ergometer (at the age of 15). During the step-up test (Brouha’s modified step-up test for children each participant stepped up on a 30 cm high platform with the frequency of 30 step-ups per minute in the span of 5 minutes. Immediately after exercise is finished the person‘s heart-rate (30 seconds) is measured and then in 30 sec intervals for the following 5 minutes. Performance index is then calculated and performance is graded based on published formula and table. The W170 ergometric test on a Kettler stationary bicycle ergometer is a work capacity (performance) test at a submaximal output - 170 heart beats per minute. This test was used for performance testing at the age of 15 and above as it is more suitable to test performance of adolescents and adults than the step-up test. It was carried out on a Kettler DX1 Pro ergometer with built-in testing program. The machine automatically increases the load until the desired 170 beats per minute are reached. Output in watts is recorded as well as condition grade. The performance assessment is carried out based on reference tables. Statistical analysis Statistical methods provided within the PASW 18 statistical program - Mann-Whitney test and Spearman‘s correlation were used. The tests were two-sided at the level of p – 0.05 (eventually at p – 0.01), type of statistical error alpha. RESULTS The following tables show the percentage distribution of the self-reported amount of physical activity and the performance grades (1 – below average, 5 – excellent performance) and the correlations between the amount of physical activity and performance grade in each of the examination stages, for boys and girls separately. Table 1: The distribution of physical activity amount Hours of physical activity/week 0 1 – 10 11 – 20 21 – 30 31 – 40 41 – 60

Girls 11 years old

Girls 13 years old

Girls 15 years old

Boys 11 years old

Boys 13 years old

Boys 15 years old

0% 40.9 % 52.4 % 5.4 % 1.2 % 0%

0.5 % 60.2 % 34.3 % 4.9 % 0.1 % 0%

0.7 % 74.0 % 21.2 % 4.0 % 0% 0%

0% 37.3 % 51.7 % 9.3 % 1.3 % 0.4 %

0.4 % 50.3 % 40.3 % 7.8 % 1.0 % 0.2 %

0.4 % 59.8 % 32.2 % 6.4 % 1.1 % 0.1 %

45


Table 2: The distribution of performance Performance grade 1 2 3 4 5

Girls 11 years old 2.7 % 38.1 % 50.6 % 7.8 % 0.8 %

Girls 13 years old 1.4 % 38.4 % 41.2 % 13.7 % 5.3 %

Girls 15 years old 16.1 % 33.7 % 47.8 % 2.0 % 0.4 %

Boys 11 years old 0.8 % 24.4 % 51.0 % 21.6 % 2.3 %

Boys 13 years old 0.5 % 18.2 % 38.7 % 31.3 % 11.3 %

Boys 15 years old 4.9 % 22.7 % 68.2 % 4.0 % 11.3 %

Table 3: The correlations between physical activity and performance

Spearman’s correlation

Girls 11 years old

Girls 13 years old

Girls 15 years old

Boys 11 years old

Boys 13 years old

Boys 15 years old

0.119**

0.130*

0.214**

0.024

0.094*

0,196**

Note: * – Correlation is significant at the 0.05 level (2-sided) ** – Correlation is significant at the 0.01 level (2-sided) As the table above shows, the correlations are relatively week, but in all cases except in 11-year-old boys they are significant. In four cases the significance is of higher strength. The correlations show that there is some kind of association between the amount of physical activity and performance at children of Brno city.

DISCUSSION The majority of children in our subsample in each age category fulfilled the minimal recommended amount of physical activity for children - 60 minutes daily as recommended by the European Union and US Centers for Disease Control and prevention (http://www.cdc.gov; http://ec.europa.eu). Similarly, only in a minor portion of children at each stage of examination below-average physical condition grades were recorded. These findings are in contrast with the findings of the studies carried out on the national and Western-European countries level. The overall good physical condition and satisfactory amount of physical activity might be a result of various effects. Firstly, Brno is a smaller city (population approx. 400 000 inhabitants) where the trends of “westernization” might not have had such an effect at the time when the examinations were performed. Secondly, the children who formed the “pediatric-anthropometric examination” subsample were children of active parents, whose interest for the well-being of their children was above average and therefore the children with inadequate life-style habits might have been left out of the subsample. Performance is a result of a multi-factorial process. One of the important factors is life-style and the amount and intensity of physical activity. Performance, however, is also dependent on hereditary physiological factors which were not monitored in our study. This fact along with the fact that the intensity of physical activity was not taken into account may have played a role in the relatively weak (yet predominantly statistically significant) correlation between physical activity and performance.

46


There is yet another factor which may have played a role in the analyses of results. ELSPAC is a longitudinal study and each participant is asked to fill in questionnaires in each phase of the research. Health information is less dependent on the willingness to participate as it is collected from health centers where the children are obliged to attend regular pediatric check-ups. In the questionnaire part however it is difficult to keep the “interest level” of families high and during the course of research there was a significant drop-out. This fact also influenced the pediatric examination – at each examination stage the number of participants was different and only a minor portion of children were examined in all phases. As was mentioned earlier, this study is an introductory, preliminary look into the problem as data from the phase at 18 and 19 years of age of adolescents is not yet available in electronic version for further analyses. Therefore the subsample was not studied longitudinally and the analyses were performed on three assemblies of summary data. A proposed longitudinal study will hopefully clarify the results, although it is now evident that a purely longitudinal sample will contain a much smaller number of individuals.

CONCLUSION Performance and the amount of physical activity of Brno adolescents participating in the ELSPAC study and investigated within this preliminary study can be considered good. The obtained results do not seem to support the trend of “westernization” – insufficient amount of physical activity and poor performance in children and adolescents of this Middle-European city. The hypothesis of association between physical activity and performance was proven to some extent.

Acknowledgment This contribution was supported by an EU project nr. CZ.1.07/2.3.00/20.0181: Forming an International Team on Evolutionary Anthropology of Moravian Populations.

LITERATURE Čuta, M. (in press). Human nutrition and transhumanism. In I. Deretič (Ed.): Humanism and posthumanism (Festschrift honoring dr. H. James Birx), University of Belgrade, Serbia. Lemoine, S., Roggero, J. L., Gonzalés, E. et al. (2005). Effect of physical activity and nutritional intake on adiposity and physical condition of obese adolescents. Science and Sports, 20 (5-6), 279–285.

47


Riesco, E., Gardes, A., Rossel, N. et al. (2007). Effect of age and obesity on physical condition, functional capacities and eating behaviors in premenopausal women. Science and Sports, 22 (3-4), 143–148. Steele, R. M., van Sluijs, E. M., Sharp, S. J. et al. (2010). An investigation of patterns of children’s sedentary and vigorous physical activity throughout the week. International Journal of Behavioral Nutrition and Physical Activity, 7 (88),1–8 . Thompson, D., R., Obarzanek, E., & Franko, D. L. (2007). Childhood overweight and cardiovascular disease risk factors: The National Heart, Lung and Blood Institute growth and health study. The Journal of Pediatrics, 150 (1), 18–25. Physical activity for everyone. Centers for Disease Control and Prevention, USA (2012). Retrieved July 23rd, 2012, from http://www.cdc.gov/physicalactivity/everyone/guidelines/children.html. European Union guidelines for physical activity (2008). Retrieved July 23rd, 2012, from http://ec.europa.eu/sport/library/documents/c1/eu-physical-activity-guidelines-2008_cs.pdf.

48


TELESNA SAMOPODOBA OSNOVNOŠOLCEV V POVEZAVI Z INDEKSOM TELESNE MASE PHYSICAL-SELF CONCEPT IN RELATION TO BODY MASS INDEX IN PRIMARY SCHOOL STUDENTS Petra DOLENC Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta & Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za kineziološke raziskave, Slovenija IZVLEČEK Namen raziskave je bil preučiti telesno samopodobo slovenskih mladostnikov glede na status telesne mase. V vzorec je bilo vključenih 182 osnovnošolcev (85 deklet in 97 fantov) s povprečno starostjo 13.5 let. Na podlagi indeksa telesne mase (ITM) smo jih razdelili v skupini s primerno in prekomerno prehranjenostjo. Za ugotavljanje večsestavinske telesne samopodobe smo uporabili slovensko obliko vprašalnika Physical SelfDescription Questionnaire (PSDQ). Rezultati kažejo, da dosegajo učenci s prekomerno telesno maso pomembno nižje vrednosti v sestavinah telesna masa, gibalna/športna aktivnost, koordinacija, gibljivost, vzdržljivost, športna kompetenca in splošna telesna samopodoba v primerjavi s svojimi vrstniki s primerno telesno maso. Prav tako so se pokazale nekatere specifične razlike v vrednostih PSDQ med skupinama glede na spol. Ugotovitve podpirajo predpostavko o negativni povezanosti med statusom telesne mase in telesno samopodobo (zlasti samooceno gibalnih sposobnosti in kompetenc), kar ima pomembne implikacije za delo z otroki in mladostniki, v smislu zagotavljanja zadostne količine gibalne/športne aktivnosti in oblikovanja ustreznih vzgojno-izobraževalnih programov za promocijo zdravega življenjskega sloga mladih. Ključne besede: telesna samopodoba, indeks telesne mase, gibalna/športna aktivnost, osnovna šola ABSTRACT The aim of the study was to examine different components of physical self-concept in relation to body mass index (BMI) among Slovene adolescents. A total of 182 primary school students (85 girls and 97 boys) with the average age 13.5 years participated in the study. According to their BMI they were devided into normalweight and overweight groups. The Slovene version of the Physical Self-Description Questionnaire (PSDQ) was used to assess multidimensional physical self-concept. Results indicated that overweight adolescents had significantly lower scores than normal-weight peers in the subscales Body Fat, Physical Activity, Coordination, Flexibility, Endurance, Sports Competence, and General Physical Self-Concept. There were also some specific diffrences between the two groups in relation to gender. The results of this study are in line with previous findings, showing negative correlation between body mass status and physical self-perceptions, and imply the need for necessary school interventions in order to encourage physical activity participation and promote healthy lifestyle among youth.

49


Keywords: physical self-concept, body mass index, physical activity, primary school UVOD Prekomerna prehranjenost in debelost pri otrocih in mladostnikih dosegata v razvitem svetu epidemiološke razsežnosti in predstavljata pomemben zdravstveni, družbeni in ekonomski problem (Jolliffe, 2004; Wang in Lobstein, 2006). Novejši podatki navajajo, da je na svetu vsaj 10 % šolskih otrok s prekomerno prehranjenostjo ali debelostjo, pri čemer sta v prednosti Severna in Južna Amerika z 32 %, sledi jima Evropa z 20 % in nato Bližnji vzhod s 16 % (Lobstein idr., 2004, v Gabrijelčič Blenkuš, 2010). Bratina (2010) poudarja, da število otrok in mladostnikov s prekomerno telesno maso in debelostjo vztrajno narašča tudi v Sloveniji. Prekomerna prehranjenost predstavlja neposredno grožnjo ne le fizičnemu zdravju, temveč tudi psihološkemu blagostanju (Wardle in Cooke, 2005). Raziskave navajajo, da so debeli otroci in mladostniki med vrstniki manj priljubljeni, pogosto socialno izolirani (Puhl in Latner, 2007) in tarča vrstniškega nasilja (Janssen, Craig, Boyce in Pickett, 2004). Izkušnja socialne stigme lahko tako negativno vpliva na oblikovanje njihove samopodobe in samospoštovanja (O’Dea, 2006; Strauss, 2000). Na pojavnost prekomerne prehranjenosti in debelosti pri otrocih in mladostnikih vpliva, poleg genetskih faktorjev, predvsem neustrezno razmerje med energijskim vnosom in energijsko porabo (Bouchard, 2000). V sodobnem načini življenja se večina razvedrilnih dejavnosti med mladimi odvija sede (npr. gledanje televizije, delo z računalnikom, igranje video igric), medtem ko ostaja vse manj prostora za aktivno preživljanje prostega časa (Amisala in Jacobsen, 2003). Upad gibalne/športne aktivnosti je v zadnjih desetletjih najbolj opazen na prehodu iz otroštva v mladostništvo, zlasti pri dekletih (Biddle, Gorely in Stensel, 2004). Čeprav ima gibalna/športna aktivnost pomembno vlogo pri zmanjšanju telesne mase pri prekomerno prehranjenih in debelih otrocih, raziskave navajajo, da je pri slednjih sodelovanje pri športnih aktivnostih manjše, stališča do športne vadbe pa bolj odklonilna kot pri vrstnikih z primerno telesno maso (Deforche, De Bourdeaudhuij in Tanghe, 2006). Ko govorimo pomenu razvijanja aktivnega in zdravega življenjskega sloga mladih, ne moremo mimo številnih psiholoških dejavnikov, ki so v ta proces vključeni, med temi je tudi telesna samopodoba. Slednja ima znotraj gibalne/športne aktivnosti prav gotovo zelo pomembno vlogo, saj nastopa bodisi kot posredniška spremenljivka, ki omogoča usvajanje gibalnih kompetenc in spodbuja športno udejstvovanje, bodisi kot rezultat športne vadbe (Marsh, Chanal in Sarrazin, 2006). Sodobni koncepti razumevanja telesne samopodobe poudarjajo njeno multidimenzionalno in hierarhično urejenost (Esnaola, Infante in Zulaika, 2011). Med vidnejše merske pripomočke za ugotavljanje večsestavinske telesne samopodobe sodi vprašalnik PSDQ (Physical Self-Description Questionnaire; Marsh, Richards, Johnson, Roche, in Tremayne, 1994) ki poleg zunanjega videza in zaznave uspešnosti na gibalnem/športnem področju, ugotavlja tudi posameznikovo oceno specifičnih gibalnih sposobnosti (npr. moč, vzdržljivost, koordinacija, gibljivost), zaznavo lastnega zdravja in splošno raven samospoštovanja. Izvirni vprašalnik, validiran na različnih vzorcih avstralskih mladostnikov, izkazuje ugodne merske karakteristike (Marsh idr., 1994). Psihometrične lastnosti vprašalnika pa so v zadnjem desetletju preverjali tudi v drugih kulturnih in jezikovnih okoljih (Chung, 2003; Guérin, Marsh in

50


Famose, 2004; Marsh, Marco in Asci, 2002; Tsorbatzoudis, 2005). V literaturi prevladujejo raziskave o učinkih gibalne/športne aktivnosti na telesno samopodobo otrok in mladostnikov, manj pa je takih, ki bi vključevale tudi status telesne mase. Nekatere novejše študije navajajo, da sta prekomerna telesna masa in debelost povezani s slabšo telesno samopodobo, predvsem na področju zaznane telesne privlačnosti in zaznanih gibalnih kompetenc (Lazarević, Radisavljević-Janić, Milanović in Lazarević, 2011; Marsh, Hau, Sung in Yu, 2007; Pepevnik, 2008). Ker je prav mladostništvo ključno obdobje za oblikovanje telesne samopodobe posameznika, smo želeli to področje z uporabo slovenske priredbe vprašalnika PSDQ natančneje preučiti. METODA Udeleženci V vzorec smo vključili 182 slovenskih osnovnošolcev (85 deklet in 97 fantov) od 13. do 15. leta starosti (M = 13.5 let; SD = 0.56). Vodstva šol smo predhodno seznanili z nameni in cilji raziskave ter pridobili pisna soglasja k sodelovanju otrok s strani staršev. Omenjeni vzorec je bil izbran za namene temeljnega raziskovalnega projekta z naslovom Spremljanje sprememb biomehanskih karakteristik skeletnih mišic v zgodnjem otroštvu in obdobju adolescence, ki je pod vodstvom prof. dr. Rada Pišota potekal na Inštitutu za kineziološke raziskave Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem. Pripomočki Telesno samopodobo smo preverjali s slovensko obliko vprašalnika PSDQ (Physical Self-Description Questionnaire; Marsh idr., 1994). Od avtorjev izvirnega vprašalnika smo predhodno pridobili dovoljenje za njegovo uporabo. Vprašalnik PSDQ, ki temelji na predpostavki o multidimenzionalnosti telesne samopodobe, vsebuje 70 postavk in je namenjen mladostnikom med 12. in 18. letom. Vprašalnik meri devet specifičnih (zdravje, telesna masa, telesni videz, gibalna/športna aktivnost, športna kompetenca, koordinacija, moč, gibljivost, vzdržljivost) in dve splošni sestavini telesne samopodobe (splošna telesna samopodoba in samospoštovanje). Udeleženci odgovarjajo na postavke s pomočjo 6-stopenjske ocenjevalne lestvice, pri čemer višja vrednost v posamezni sestavini pomeni višjo zaznano kompetenco oziroma bolj pozitivno samopodobo. Veljavnost slovenske oblike vprašalnika PSDQ smo preverjali s konfirmatorno faktorsko analizo in potrdili njegovo večfaktorsko strukturo. Koeficienti notranje konsistentnosti so za posamezne podlestvice PSDQ gibali med 0.81 in 0.90, kar kaže na visoko zanesljivost pripomočka. Indeks telesne mase (ITM) smo za vsakega učenca izračunali na osnovi njegove telesne višine in telesne mase (kg/m²). Oba antropometrična parametra sta bila izmerjena s standardnimi orodji (telesna višina je bila izmerjena do 0.5 cm natančno, telesna masapa do 0.5 kg natančno). ITM otrok smo na podlagi meril za določanje prekomerne telesne mase in debelosti, ki jih priporoča mednarodna delovna skupina International Obesity Task Force, razvrstili v tri skupine: primerna prehranjenost, prekomerna prehranjenost in debelost (Cole idr., 2000). Ker je bilo v skupini debelih le šest mladostnikov, smo jih za namene statistične obdelave

51


priključili k skupini s prekomerno telesno maso. Antropometrične meritve in izpolnjevanje vprašalnikov so potekali v osnovnih šolah v manjših skupinah pri pouku športne vzgoje. Celoten postopek zbiranja podatkov je bil izveden v skladu z etičnimi standardi Ameriškega psihološkega združenja (American Psychological Association, 2007). REZULTATI Na podlagi izračuna ITM je imelo 148 (81.3 %) učencev primerno telesno maso in 34 (18.7 %) učencev prekomerno telesno maso (v slednjo je bilo vključenih tudi 6 debelih mladostnikov). Povprečna vrednost ITM celotnega vzorca je znašala 20.36 (SD = 2.65). Glede na spol je bilo 74 (87.1 %) deklet s primerno in 11 (12,9 %) s prekomerno telesno maso ter 74 (76.3 %) fantov s primerno in 23 (23.7 %) s prekomerno telesno maso. Razlike v telesni samopodobi med skupinama učencev s primerno in prekomerno telesno maso smo preverjali s t-testom za neodvisne vzorce. Rezultati v tabeli 1 kažejo, da imajo učenci s primerno prehranjenostjo pomembno višje vrednosti na podlestvicah koordinacija, gibalna/športna aktivnost, telesna masa, športna kompetenca, splošna telesna samopodoba gibljivost in vzdržljivost, v primerjavi z vrstniki s prekomerno prehranjenostjo. Tabela 1: Razlike v vrednostih PSDQ med učenci s primerno in prekomerno telesno maso Primerna telesna masa PSDQ

Prekomerna telesna masa

(n=148)

(n=34)

M

SD

M

SD

t

p

Zdravje

5.09

0.73

4.87

0.90

1.496

0.136

Koordinacija

4.76

0.87

4.18

1.06

3.327

0.001

Gibalna/športna aktivnost

4.88

1.10

4.44

1.28

2.041

0.043

Telesna masa

5.11

1.14

3.10

1.46

8.776

0.000

Športna kompetenca

4.48

1.15

3.80

1.55

2.866

0.005

Splošna telesna samopodoba

4.76

1.17

4.15

1.47

2.258

0.029

Telesni videz

4.23

1.18

3.82

1.23

1.778

0.077

Moč

4.34

1.03

4.61

1.01

-1.400

0.163

Gibljivost

4.74

0.99

4.18

1.21

2.509

0.016

Vzdržljivost

4.12

1.28

3.52

1.39

2.390

0.018

Samospoštovanje

5.01

0.82

4.85

0.83

1.028

0.305

Prav tako so se pokazale razlike v vrednostih PSDQ med skupinama glede na spol. Dekleta s prekomerno telesno maso so glede na svoje primerno prehranjene vrstnice dosegle pomembno nižje vrednosti na sedmih podlestvicah: telesna masa (p ˂ 0.001), gibalna/športna aktivnost, športna kompetenca, splošna telesna samopodoba (p ˂ 0.01) koordinacija, gibljivost in telesni videz (p ˂ 0.05). Fantje s prekomerno telesno maso

52


pa so imeli v primerjavi z vrstniki s primerno telesno maso pomembno nižje vrednosti na šestih podlestvicah: telesna masa (p ˂ 0.001), koordinacija, vzdržljivost (p ˂ 0.01), športna kompetenca, gibljivost in splošna telesna samopodoba (p ˂ 0.05). RAZPRAVA IN ZAKLJUČKI Na osnovi rezultatov ugotavljamo, da je skoraj 19 % učencev v našem vzorcu prekomerno prehranjenih ali debelih, kar je primerljivo s pojavnostjo prekomerne telesne mase pri otrocih in mladostnikih v številnih drugih evropskih državah, vendar je dobljeni delež še vedno manjši kot v ameriških državah (Bratina, 2010). Zgodnje preprečevanje in ustrezna obravnava prekomerne telesne mase sta bistvenega pomena, zlasti ob upoštevanju izsledkov raziskav, po katerih obstaja precejšnje tveganje, da se prekomerna telesna masa in debelost pri otrocih in mladostnikih prenaša naprej v obdobje odraslosti (Starc in Strel, 2010). Osnovni namen raziskave je bil preučiti različne vidike telesne samopodobe slovenskih osnovnošolcev glede na status telesne mase. Ugotovitve kažejo, da se primerno in prekomerno prehranjeni mladostniki razlikujejo v večini specifičnih sestavin telesne samopodobe kot tudi v splošni telesni samopodobi, kar potrjujejo tudi izsledki drugih študij (Lazarević idr., 2011; Marsh idr., 2007; Pepevnik, 2008). Največje razlike med skupinama smo po pričakovanju ugotovili na področju zadovoljstva z lastno telesno maso: prekomerno prehranjeni učenci so izražali pomembno več nezadovoljstva: glede na svojo telesno višino so se ocenjevali kot pretežki in s preveliko maščobe v telesu v primerjavi s svojimi primerno prehranjenimi vrstniki. To kaže na prekrivanje med subjektivno oceno – zaznavo lastne telesne mase in objektivno mero, t.j. dejansko izmero na podlagi izračuna ITM, kar nas vodi do sklepa, da so se mladostniki v raziskavi na splošno realno ocenjevali. Učenci s prekomerno telesno maso so se od primerno prehranjenih vrstnikov razlikovali v zaznavi lastnih gibalnih sposobnosti: ocenjevali so se kot slabše gibljivi in koordinirani ter izkazovali več težav pri premagovanju telesnih naporov. Prekomerno prehranjeni učenci so poročali tudi o nižji ravni gibalne/športne aktivnosti (tako po pogostosti kot intenzivnosti), pri kateri so manj uspešni v primerjavi z vrstniki s primerno telesno maso. Iz rezultatov je razvidno, da je zlasti pri dekletih prekomerna telesna masa pomembna ovira za doseganje priporočljivega obsega gibalne aktivnosti, kar posledično vpliva na pridobivanje ustreznih gibalnih kompetenc. Na področju telesnega videza so se razlike med primerno in prekomerno težkimi posamezniki pokazale samo pri dekletih, ne pa tudi pri fantih. Mladostnice s primerno telesno maso so ugodneje ocenjevale svoj telesni izgled, bile nanj bolj ponosne ter menile, da so telesno bolj privlačne od svojih prekomerno prehranjenih vrstnic. Dobljene rezultate lahko poskušamo pojasniti bodisi v luči biološke danosti, pri čemer kažejo dekleta večjo občutljivost za številne telesne in fiziološke spremembe v obdobju pubertete v primerjavi s fanti, bodisi v smislu delovanja spolnih stereotipov v družbi, kjer so standardi za doseganje telesnega ideala zahtevni in pogosto nerealni, predvsem za dekleta (Klomsten, Skaalvik in Espnes, 2004). Mladostnice s prekomerno telesno maso ali debelostjo se tako še težje približajo kulturnim normam lepote in privlačnosti. Učenci s primerno in prekomerno telesno maso so podobno ocenjevali svoje zdravstveno stanje in telesno moč, prav tako se niso razlikovali v stopnji samospoštovanja, ki pomeni splošno sprejemanje in vrednotenje

53


samega sebe. Slednji podatek se zdi vsekakor spodbuden, saj kaže na to, da so zaznave na telesnem področju za sodelujoče v raziskavi sicer pomemben, vendar ne edini dejavnik, ki vpliva na doživljanje lastne vrednosti. Empirične ugotovitve raziskave podpirajo predpostavko o negativni povezanosti med statusom telesne mase in telesno samopodobo (zlasti samooceno gibalnih sposobnosti in kompetenc), kar ima pomembne implikacije za delo z otroki in mladostniki, v smislu zagotavljanja zadostne količine gibalne/športne aktivnosti in oblikovanja ustreznih vzgojno-izobraževalnih programov s ciljem preprečevanja prekomerne telesne mase in debelosti ter oblikovanja zdravega življenjskega sloga med mladimi. Učitelji, športni pedagogi in trenerji, ki se zavzemajo za večjo vključenost v gibalno/športno aktivnost in ugodnejšo telesno samopodobo pri mladostnikih s prekomerno telesno maso, naj bi v svojih pedagoških in didaktičnih pristopih upoštevali predvsem naslednje: pri razvijanju gibalnih kompetenc omogočili mladostnikom čim več pozitivnih izkušenj in možnosti za doživljanje uspeha; upoštevali posameznikove potrebe in interese za določene športne aktivnosti (tudi glede na spol); zagotavljali spodbudno skupinsko klimo, pri čemer bi dali prednost sodelovanju pred tekmovalnostjo in se izogibali pretirani socialni primerjavi; pa tudi se zavzemali za kakovostne povratne informacije in znali prepoznavati morebitne težave mladostnikov in se nanje ustrezno odzivati. LITERATURA American Psychological Association (2007). Publication manual of the American Psychological Association (5. izdaja). Washington, DC: American Psychological Association. Amisola, R. V. in Jacobsen, M. S. (2003). Physical activity, exercise, and sedentary activity: relationship to the causes and treatment of obesity. Adolescent Medicine, 14, 23–25. Biddle, S. J. H., Gorely, T. in Stensel, D. (2004). Health-enhancing physical activity and sedentary behaviour in children and adolescents. Journal of Sport Sciences, 22, 679–701. Bouchard, C. (2000). The obesity epidemic: Introduction. V C. Bouchard (ur.), Physical activity and obestity (str. 3–20). Champaign, IL: Human Kinetics. Bratina, N. (2010). Debelost – naraščajoča problematika sodobnega sveta. JAMA-SI, 18 (2), 55–56. Chung, P. (2003). Physical self-concept between PE major and non-PE major students in Hong Kong. Journal of Exercise Science and Fitness, 1 (1), 41–46. Cole, T. J., Bellizzi, M. C., Flegal, K. M. in Dietz, W. H. (2000). Establishing a standard definition for child overweight and obesity worldwide: international survey. British Medical Journal, 320, 1–6. Deforche, B., De Bourdeaudhuij, I. in Tanghe, A. (2006). Attitude towards physical activity in normal-weight, overweight and obese adolescents. Jouranl of Adolescent Health, 38 (5), 560– 568. Esnaola, I., Infante, G. in Zulaika, L. (2011). The multidimensional structure of physical self- concept. The Spanish Journal of Psychology, 14 (1), 304–312. Gabrijelčič Blenkuš, M. (2010). Šolski prostor brez avtomatov za hrano in pijačo – Zakon o šolski prehrani 2010. Pridobljeno 18.5.2012 s:

54


http://www.ivz.si/prehrana?pi=5&_5_Filename=2636.pdf&_5_MediaId=2636&_5_AutoResize=fals e&pl=8-5.3. Guérin, F., Marsh, H. W. in Famose, J. P. (2004). Generalizability of the PSDQ and its relationships to physical fitness: The European French connection. Journal of Sport and Exercise Psychology, 26, 19–38. Janssen, I., Craig, W. M., Boyce, W. F. in Pickett, W. (2004). Associations between overweight and obesity with bullying behaviors in school-aged children. Pediatrics, 113, 1187–119. Jolliffe, D. (2004). Extent of overweight among US children and adolescents from 1971 to 2000. International Journal of Obesity and Related Metabolic Disorders, 28, 4–9. Klomsten, A. T., Skaalvik, E. M. in Espnes, G. A. (2004). Physical self-concept and sports: do gender differences still exist? Sex Roles, 50, 119–127. Lazarević, D., Radisavljević-Janić, S., Milanović, I. in Lazarević, L. B. (2011). Fizički self-koncept adolescenata normalne i prekomerne telesne težine - polne specifičnosti. Zbornik Instituta za pedagoška istraživanja, 43 (2), 347–365. Marsh, H. W., Richards, G., Johnson, S., Roche, L. in Tremayne, P. (1994). Physical Self-Description Questionnaire: Psychometric properties and a multitrait-multimethod analysis of relations to existing instruments. Journal of Sport and Exercise Psychology, 16, 270–305. Marsh, H. W., Chanal, J. P. in Sarrazin, P. G. (2006). Self-belief does make a difference: A reciprocal effects model of the causal ordering of physical self-concept and gymnastics performance. Journal of Sports Sciences, 24 (1), 101–111. Marsh, H. W., Hau, K. T., Sung R. Y. T. in Yu, C. W. (2007). Childhood obesity, gender, actualideal body image discrepancies, and physical self-concept in Hong Kong children: cultural differences in the value of moderation. Developmental Psychology, 43, 647–662. Marsh, H. W., Marco, I. T. in Asci, F. H. (2002). Multitrait-multimethod analyses of two physical selfconcept instruments: A cross-cultural perspective. Journal of Sport and Exercise Psychology, 24, 99–119. O’Dea, J. A. (2006). Self-concept, self-esteem and body females: A three-year longitudinal study. Health Psychology, 11 (4), 599–611.

weight

in

adolescent

Pepevnik, D. (2008). Povezanost statusa telesne mase in športne aktivnosti s telesno samopodobo učencev 2. in 3. triletja. Revija za elementarno izobraževanje, 1 (3/4), 105–114. Puhl, R. M. in Latner, J. D. (2007). Stigma, obesity, and the health of thenation’s children. Psychological Bulletin, 133, 557–580. Starc, G. in Strel, J. (2010). Tracking excess weight and obesity from childhood to young adulthood: a 12-year prospective cohort study in Slovenia. Public Health Nutrition, 14 (1), 49–55. Strauss, R. S. (2000). Childhood obesity and self-esteem, Pediatrics, 105 (1), 1–5. Tsorbatzoudis, H. (2005). Psychometric evaluation of the Greek Physical Self-Description Questionniare. Perceptual and Motor Skills, 101 (1), 79–89. Wang, Y. in Lobstein, T. (2006). Worldwide trends in childhood overweight and obesity. International Journal of Pediatric Obesity, 1, 11–25. Wardle, J. in Cooke, L. (2005). The impact of obesity on psychological well-being. Best Practice in Research and Clinical Endocrine Metabolism, 4 (3), 421–440.

55


POŠKODBE OTROK V VRTCU CHILDREN’S INJURIES IN THE KINDERGARDEN Jera GREGORC, Klavdija ŠTRUKELJ Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Slovenija IZVLEČEK Namen raziskave je bil analizirati mnenja vzgojiteljev in njihovih pomočnikov o poškodbah otrok v vrtcu ter ugotoviti usposobljenost anketiranih za nudenje prve pomoči. V raziskavo je bilo vključenih 31 vzgojiteljev in njihovih pomočnikov, zaposlenih v drugem starostnem obdobju v enem izmed primorskih vrtcev, ki so k raziskavi pristopili prostovoljno. Vzorec spremenljivk je zajemal 22 vprašanj, oblikovanih v anketni vprašalnik, ki je bil sestavljen iz dveh delov. V prvem delu so bila vprašanja vezana na pogostost in vrsto poškodb otrok v vrtcu. Ta del vprašalnika je bil prirejen po raziskavi »Preprečevanje športnih poškodb v RS (2008)«, kjer so bile preverjene merske karakteristike. Dodatno je bil prirejen za vzgojiteljice, in sicer po raziskavi Videmškove, Mlinarja, Meškove in Karpljuka iz leta 2010. V drugem delu vprašalnika so bila vprašanja vezana na nudenje prve pomoči pri lažjih in težjih poškodbah. Ta del vprašalnika je bil prirejen po raziskavi »Poškodbe otrok v dveh ljubljanskih vrtcih v letu 1999« (Rok - Simon, 2002). Podatki so bili obdelani s frekvenčno statistično analizo, s katero smo med drugim ugotovili, da se otroci po mnenju vzgojiteljev najpogosteje udarijo in odrgnejo ter da bi večina vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev nepravilno oskrbela morebitne težje poškodbe otrok. Analiza pridobljenih podatkov kaže na nujnost dodatnega izobraževanja in usposabljanja vzgojiteljev in njihovih pomočnikov za nudenje prve pomoči ter potrebo po osveščanju o preventivnih ukrepih pred poškodbami. Ključne besede: otrok, poškodba, nudenje prve pomoči

ABSTRACT

The purpose of the research was to analyse the opinion of kindergarten teachers and their assistants about children’s injuries in kindergartens and to find out how competent were those surveyed in first-aid provision. 31 kindergarten teachers and their assistants, working at one of the kindergartens in the region of Primorska, offered their voluntary participation in the survey. The sample consisted of 22 questions, which formed a survey questionnaire consisting of two parts. The first part addressed questions about the frequency and types of injuries of kindergarten children. This part of the questionnaire was adapted from the research “Prevention of Sports injuries in the Republic of Slovenia (2008)” where metric characteristics have been tested. It has

56


been additionally adapted for kindergarten teachers from the research made by Videmšek, Mlinar, Meško and Karpljuk (2010). The second part of the questionnaire addressed questions about first-aid provision of minor and serious injuries. This part of the questionnaire was adapted from the research: »Child injuries in two Ljubljana’s kindergartens in 1999”. The data was processed using frequency statistic analysis, which has among other things shown that, according to kindergarten teachers, children most frequently got bruises and scratches, and that most of the kindergarten teachers and their assistants did not properly handle potentially serious child injuries. The analysis of the collected data has shown the necessity of additional training of both kindergarten teachers and their assistants of correct first-aid provision and the need to raise awareness about the preventive measurements for the prevention of injuries.

Keywords: child, injury, first-aid provision

UVOD Z gibanjem se povečuje verjetnost za nastanek poškodb, brez njega pa otroku ne moremo omogočiti normalnega, zdravega in kakovostnega odraščanja. So torej poškodbe nujne za normalen otrokov razvoj? Strokovnjaki trdijo, da ne. Z gibanjem se razvijajo gibalne sposobnosti in spretnosti, ki kasneje predstavljajo preventivo pred poškodbami. Poškodbe pa vseeno pogosto spremljajo odraščanje, zato jih morajo vzgojitelji, starši, učitelji, športni pedagogi in drugi strokovni delavci v športu dobro poznati, znati pravilno nuditi prvo pomoč ter predvsem predvideti situacije, kjer bi se težje poškodbe lahko pripetile, in jih preprečiti. To pa ne pomeni, da morajo preprečiti vse situacije, kjer so možni padci ali udarci. Ločiti je treba med neznatnimi, lažjimi, srednjimi, težjimi in smrtnimi poškodbami ter spodbujati gibalne dejavnosti s pestrim in varnim okoljem, kjer skušamo s preventivnim obnašanjem preprečiti katerokoli od poškodb. Poškodbe, ki so posledice gibalnih/športnih dejavnosti, Vidmar (1992) klasificira glede na resnost oziroma težo poškodbe. Resnost poškodbe pa utemeljuje s časom trajanja zdravljenja, ter časom nesposobnosti oziroma zmanjšane sposobnosti za delo in športno aktivnost. Poškodbe poimenuje športne poškodbe in jih loči na: -

smrtne, ki se končajo s smrtjo takoj na kraju nesreče ali pozneje;

-

težke športne poškodbe, pri katerih je poškodovanec trajno invaliden oziroma nesposoben za samostojnost;

-

srednje težke športne poškodbe, kjer je poškodovanec daljši čas nesposoben opravljati dela in športne aktivnosti;

-

lahke športne poškodbe, ki jih spremlja kratkotrajno zdravljenje, poškodovani je le nekaj časa nesposoben za delo in športno aktivnost, ter

-

neznatne športne poškodbe, kjer ima poškodovanec le kratkotrajno zmanjšano sposobnost dela ali športne aktivnosti.

57


V sodobni literaturi najdemo še drugačne klasifikacije poškodb. Ker pa se raziskovalci najpogosteje opirajo na podatke, ki jih pridobijo v bolnišnicah, so raziskovane predvsem srednje, težje in smrtne poškodbe otrok. Neznatne in lažje poškodbe, zaradi katerih poškodovanci običajno ne iščejo zdravniške pomoči, pa so nemalokrat prezrte. V predšolskem obdobju so ravno te poškodbe najpogostejše, a ne zanemarljive. Morrongiello, Ondejko, Littlejohn (2003) so tako na vzorcu 62 otrok, starih od dveh do dveh let in pol, izredno natančno beležili in ugotavljali pogostost vseh poškodb, tudi neznatnih in lažjih. V raziskavi so sodelovale matere teh otrok, ki so tri mesece natančno beležile vse poškodbe. Ker se je v tem času zgodilo relativno malo poškodb, so raziskovalci naredili štiri kategorije, in sicer opekline, ureznine (odrgnine, vbodne rane ipd.), padci in zastrupitve. Ugotovili so, da je največ ureznin in odrgnin. Poleg tega pa, da se poškoduje več dečkov kot deklic in da so najpogosteje poškodovani telesni udje. Podobno raziskavo so v Indoneziji izvedli Sorjono, Sastrowijoto, Wilopo in Haurunrusito (2012), ki so prav tako tri mesece raziskovali poškodbe predšolskih otrok. V raziskavo so zajeli 4354 otrok. Ugotovili so, da so najpogostejše poškodbe ureznine, padci in opekline. Raziskovali so tudi razlike med podeželjem in mestom, vendar razlik niso našli. Briss, Sacks, Addiss, Krewsnow in Oneil (1994, v Papalia, Wendkos Olds in Duskin Feldman, 2003) ocenjujejo, da 3 % otrok letno obišče zdravnika zaradi poškodbe, ki se jim je pripetila v vrtcu. V slovenskem prostoru Rok-Simon (2002) ugotavlja, da se v vrtcih poškoduje 4 % otrok, od tega približno polovica potrebuje zdravniško pomoč, kar je za polovico večji delež kot v osnovni šoli. Videmšek, Štihec, Mlinar, Meško in Karpljuk (2012) menijo, da so otroci najdovzetnejši za poškodbe glave in tistih delov, ki so v fazi najintenzivnejše rasti. Na primer konci dolgih kosti, ki zaradi razvoja niso še povsem pokosteneli. Rok Simon (2002) ugotavlja, da v Sloveniji otroci pri gibalnih aktivnostih največkrat padejo, in sicer tako v vrtcu kot doma. Pri tem pa si najpogosteje poškodujejo glavo (70 %), roke

(15 %) in noge (10 %). Poškodbe so

največkrat lažje, med katerimi so najpogostejše rane (42 %), sledijo udarnine (22 %) in nato površinske poškodbe oz. odrgnine (22 %). Težje pa se pri padcih poškoduje 7 % otrok. Med težjimi poškodbami si po pogostosti sledijo zlomi podlahti, zapestja, goleni, gležnja in stopala. S pravilnim ukrepanjem ob poškodbi lahko preprečimo morebitne zaplete, pospešimo okrevanje, rešimo tudi življenje. Varnost otrok je zagotovo na prvem mestu, vendar pretirana skrb pred poškodbami otroka omejuje in mu preprečuje zdrav razvoj. Otroku moramo dovoliti, da se udari, pade, opraska. Gibanja mu ne smemo vzeti, le okolje mu moramo prilagoditi, in sicer tako, da bodo morebitne poškodbe neznatne. Zavedati se namreč moramo, da se bodo poškodbe, kljub še tako dobremu prizadevanju za njihovo preprečevanje, vedno pojavljale. Vzgojiteljeva vloga in vloga pomočnika vzgojitelja ter staršev otrok pa je, da znajo ob morebitni poškodbi nuditi ustrezno prvo pomoč. Pri nudenju prve pomoči je potrebno ukrepati naglo, pravilno in v pravem zaporedju. Ne smemo poskušati narediti preveč, temveč moramo poznati možnosti in meje našega ukrepanja in kaj je potrebno prepustiti le zdravniku. K nudenju prve pomoči pa ne spadata le strokovno znanje in spretnost, ampak tudi mirnost, samozavest in odločnost kljub neugodnim okoliščinam na kraju nezgode (Derganc, 1994).

58


Ukrepanje ob poškodbah in mnenja o preventivnih ukrepih v vrtcih v Indiani v ZDA je raziskovala Cecilia S. Obeng (2009). Na vzorcu 155 vzgojiteljev je ugotovila, da jih 26 % meni, da je za preventivo pred poškodbami najboljši dober nadzor nad otroki, 24 % jih meni, da je najpomembnejši preventivni ukrep zagotavljanje varnosti v igralnici, 23 % za preventivo na prvo mesto postavlja opozarjanje otrok pred nevarnostmi, 17 % jih meni, da je na prvem mestu postavljanje in upoštevanje pravil, 7 % pa je ostalih mnenj. Pri nastanku poškodb jih 36,1 % nudi prvo pomoč, 15,5 % otroke le potolaži, 8,4 % vzgojiteljic pa jim razloži, kaj se je zgodilo. Ostali načini nudenja pomoči otrokom so manj pogosti. Avtorica (2009) zaključi, da rezultati raziskave kažejo na nujnost dodatnega izobraževanja in usposabljanja vzgojiteljev za nudenje prve pomoči ter poznavanje poškodb. Rok-Simon (2002) je v svoji raziskavi preučevala poškodbe v dveh ljubljanskih vrtcih. Ugotovila je, da so pri 117 poškodbah, ki so se zgodile v enem letu med 2967 spremljanih otrocih, starih od 3 do 6 let, le v tretjini primerov vzgojitelji pravilno ukrepali. V 21 % teh poškodb so bili postopki ukrepanja nepopolni, skoraj 50 % pa neustreznih. Ustreznost nudenja prve pomoči ob poškodbi predšolskega otroka smo želeli ugotoviti tudi v pričujoči raziskavi. Z anketiranjem vzgojiteljev in njihovih pomočnikov, zaposlenih v drugem starostnem obdobju v enem izmed primorskih vrtcev, smo zbrali njihova mnenja o pravilnosti nudenja prve pomoči. Raziskovali pa smo tudi njihova mnenja o pogostosti in vrsti poškodb otrok. Na podlagi izkustev in pregleda literature smo si zastavili dve hipotezi, in sicer, da se otroci najpogosteje udarijo in odrgnejo ter da bi večina vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev pri težjih poškodbah teoretično pravilno nudila prvo pomoč. S pričujočim prispevkom želimo predstaviti trenutno stanje raziskovane tematike v enem izmed slovenskih vrtcev in usmeriti ravnatelje vseh slovenskih vrtcev ter vodstva institucij, ki izobražujejo vzgojitelje in njihove pomočnike, k resnemu razmisleku o stalnem strokovnem izpopolnjevanju in usposabljanju pedagoškega kadra za nudenje prve pomoči. METODA Vzorec anketirancev V vzorec je bilo vključenih 31 anketirancev, od tega 21 vzgojiteljic, 9 pomočnic vzgojiteljic in 1 pomočnik vzgojiteljice, med 21. in 56. letom. Povprečna starost anketirancev je bila 40,5 let. Vsi anketirani so bili zaposleni v drugem starostnem obdobju (3–6 let) v vseh enotah raziskovanega vrtca.

Vzorec spremenljivk Vzorec spremenljivk je zajemal 22 vprašanj, oblikovanih v anketni vprašalnik, ki je bil sestavljen iz dveh delov. V prvem delu so bila vprašanja vezana na pogostost in vrsto poškodb otrok v vrtcu. Ta del vprašalnika je bil prirejen po raziskavi »Preprečevanje športnih poškodb v RS (2008)«, kjer so bile preverjene merske karakteristike. Dodatno je bil prirejen za vzgojiteljice, in sicer po raziskavi iz leta 2008 (Videmšek, Mlinar, Meško in Karpljuk). V drugem delu vprašalnika so bila vprašanja vezana na nudenje prve pomoči pri lažjih in težjih poškodbah. Ta del vprašalnika je bil prirejen po raziskavi »Poškodbe otrok v dveh ljubljanskih vrtcih v

59


letu 1999« (Rok-Simon, 2002). Vprašanja so bila zaprtega (17), odprtega (3) in polodprtega (2) tipa. Podatki so bili obdelani s frekvenčno statistično analizo.

Potek zbiranja podatkov Na anketni vprašalnik so odgovarjali vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev prostovoljno in samostojno, brez našega vodenja ali poseganja s strani vodstva vrtca. Vprašalnike so izpolnjevali v centralnem vrtcu konec januarja 2012, kjer smo jih tudi prevzeli.

Metode obdelave podatkov Podatke smo obdelali s statističnim paketom SPSS – 15.0 za Windows (Statistical Package for social Sciences inc., Chicago IL). Za analizo podatkov smo uporabili podprogram FREQUENCIES, s katerim smo izračunali frekvence posameznih odgovorov in njihove odstotke. Odgovore na vprašanja odprtega tipa, s katerimi smo preverjali ustreznost nudenja prve pomoči, smo združili v kategorije pravilno, delno pravilno in napačno nudenje prve pomoči. Delitev smo za našo raziskavo prilagodili po dveh raziskavah: Rok - Simon (2002) in Ahčan (2006). Zaradi preglednosti prispevka smo kriterije kategorij nudenja prve pomoči zapisali pri posameznem raziskovalnem problemu.

REZULTATI Rezultati raziskave so ponazorjeni s slikami. Predstavljeni so število in vrsta poškodb ter teoretično znanje vzgojiteljev ob morebitnih poškodbah. Interpretacija rezultatov je podkrepljena z izsledki primerljivih slovenskih in tujih raziskav.

Slika 1: Pogostost poškodb

60


V drugem starostnem obdobju raziskovanega vrtca se je v letu 2011 po mnenju anketirancev poškodovalo 481 otrok . Vzgojitelji in pomočniki ocenjujejo, da je bilo 97,5 % lažjih oz. neznatnih poškodb, kot so npr. odrgnine in udarci, 2,3 % otrok pa je po njihovem mnenju doživelo srednjo ali težko poškodbo, kot so npr. močan udarec v glavo, zlom oz. zvin okončine ter močna krvavitev. Noben otrok v preteklem letu ni bil zaradi poškodbe nezavesten (Slika 1).

Slika 2: Nudenje prve pomoči pri močni krvavitvi Slika 2 prikazuje nudenje prve pomoči vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev, ki bi jo izvedli v primeru močne krvavitve. Glede na kriterij ocenjevanja nudenja prve pomoči pri močni krvavitvi bi pravilno ravnalo 41,9 % vprašanih, 38,7 % bi jih prvo pomoč nudilo delno pravilno, 19,4 % pa nepravilno. Kriterij ocenjevanja nudenja prve pomoči ob močni krvavitvi: Pravilno: Na močno krvavečo rano hitro in močno pritisnemo debel kos sterilne, v več plasti zložene gaze, sveže prelikan robec ali brisačo. Pokličemo reševalce in krvavitev zaustavljamo, dokler ne pride zdravstvena pomoč. O poškodbi obvestimo starše (Ahčan, 2006). Delno pravilno: Očistimo rano in nanjo položimo krpo ter poskušamo zaustaviti krvavitev. Nato pokličemo starše. Nepravilno: Pokličemo starše ali reševalce.

61


Slika 3: Nudenje prve pomoči pri zlomu Slika 3 prikazuje nudenje prve pomoči, ki bi jo vzgojitelji in njihovih pomočniki izvedli v primeru zloma okončine. Glede na kriterij ocenjevanja nudenja prve pomoči pri zlomu bi poškodbo pravilno oskrbelo 25,8 % vprašanih, delno pravilno 29,0 % in 45,2 % nepravilno. Kriterij ocenjevanja nudenja prve pomoči ob zlomu: Pravilno: Poškodovanemu otroku pomagamo takoj na mestu nesreče. Poškodovani ud imobiliziramo tako, da ga položimo na opornico ali deščico in povijemo s povoji trdno ob oporo, da ni gibljiv. Nato obvestimo starše, da otroka odpeljejo do zdravnika. V primeru, da to ni možno, odpeljemo otroka do zdravnika sami (Ahčan, 2006). Delno pravilno: Otroka pustimo mirovati in mu hladimo boleče mesto. Nato pokličemo reševalce. Nepravilno: Pokličemo starše, da odpeljejo otroka k zdravniku

Slika 4: Nudenje prve pomoči pri nezavesti zaradi udarca v glavo

62


Slika 4 prikazuje nudenje prve pomoči vzgojiteljev in njihovih pomočnikov, ki bi jo izvedli pri nezavestnem otroku. Glede na kriterij ocenjevanja nudenja prve pomoči pri nezavestnem otroku bi pravilno ravnalo 32,3 % vprašanih, 38,7 % delno pravilno in 29,0 % nepravilno. Kriterij ocenjevanja nudenja prve pomoči ob nezavesti zaradi udarca v glavo: Pravilno: Pri nezavestnem preverimo pulz in dihanje. Če nezavestni diha in ima pulz, ga moramo namestiti v bočni položaj, tako da je glava nekoliko nižje od ostalega telesa. S tem preprečimo zdrs jezika nazaj in zmanjšamo možnost zadušitve. Pokličemo reševalce in obvestimo starše (Ahčan, 2006). Delno pravilno: Pokličemo reševalce in otroka obrnemo na bok. Če je potrebno, ga oživljamo. Nepravilno: Pokličemo reševalce ali starše. Otroka začnemo oživljati.

RAZPRAVA Rezultati analize kažejo, da se je v preteklem letu v raziskovanem vrtcu po mnenju vzgojiteljev in njihovih pomočnikov poškodovalo 481 otrok. 97,5 % otrok naj bi utrpelo lažje oz. neznatne poškodbe, kot so odrgnine in udarci, 2,3 % otrok pa naj bi se težje poškodovalo. Glavnina poškodb, 77,4 %, se je zgodila v notranjih prostorih, največ v igralnici. Večina, 93,5 % vprašanih meni, da se poškodbe zunaj najpogosteje zgodijo na igrišču z igrali, kar so s pomočjo nacionalne študije potrdili tudi raziskovalci v ZDA (2001), Bostonu in Avstraliji. Avstralski raziskovalci navajajo, da so v veliki meri za poškodbe kriva nepravilno postavljena igrala ali slabo vzdržana igrišča, vendar je velik delež poškodb povezan tudi z neprevidnim otroškim vedenjem, neprimerno obleko in slabim nadzorovanjem otrok (Čuk, Bučar, Videmšek in Hosta, 2007). Rezultati raziskave kažejo, da so vzroki za nastanek poškodb v največji meri neprevidnost in nestrpnost otrok (48,4 %), sledi prepir med otroki (35,5 %), v 16,1 % pa naj bi poškodbi botrovala utrujenost otroka. Večina vzgojiteljev in njihovih pomočnikov (96,8 %) trdi, da se otroci najpogosteje poškodujejo med prosto igro, le 3,2 % pa, da so poškodbe pogostejše med vodenimi dejavnostmi. Menimo, da bi bilo smiselno prosto igro izvajati v bolj prilagojenem okolju, z večjim nadzorom vzgojiteljev za zagotavljanje varnosti in predvsem s celostnim pristopom primernega gibalnega vedenja. V raziskavi smo ugotovili, da so v vrtcu, ki je sodeloval v raziskavi, najpogostejše lažje in neznatne poškodbe. Med njimi so na prvem mestu udarci (52,0 %), s 45,5 % pa jim sledijo odrgnine. Oboji (udarci in odrgnine) so po mnenju nekaterih vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev del vsakdanjih padcev v vrtcu, še posebej, če so otroci živahni in se veliko gibljejo. Rok-Simon (2002) je v svojih raziskavah prišla do podobnih rezultatov, in sicer, da so pri padcih najpogostejše lažje poškodbe: rane (42 %), udarnine (22 %) in odrgnine (22 %). So pa pri padcih v 7 % prisotne tudi težje poškodbe otrok, npr. zlomi podlahti, zapestja, goleni, gležnja in stopala. Raziskovalka v svojem razmišljanju nasprotuje mnenju, da so poškodbe del odraščanja. Meni, da bi s preventivo lahko preprečili veliko poškodb. Avtorji članka pa menimo, da so neznatne poškodbe, kot so npr. padci, del gibalnega učenja in so nepogrešljivi npr. pri razvoju ravnotežja kot ene izmed temeljnih gibalnih sposobnosti.

63


V raziskavi smo, poleg števila in vrste poškodb, ugotavljali tudi teoretično znanje vzgojiteljev ob morebitnih poškodbah. Ugotovili smo, da 54,8 % anketiranih meni, da so dovolj usposobljeni za pravilno nudenje prve pomoči, in sicer ne glede na vrsto poškodbe, 45,2 % anketiranih pa meni, da niso dovolj usposobljeni za pravilno nudenje prve pomoči pri težjih poškodbah. Ob ugotavljanju dejanskega stanja, kjer smo vzgojitelje vprašali, kako bi nudili prvo pomoč v različnih situacijah, pa smo ugotovili relativno slabo teoretično usposobljenost za nudenje prve pomoči ob močnih krvavitvah, težjih zlomih in oživljanju. Pri močni krvavitvi glave bi pravilno ukrepalo le 41,9 % vprašanih, delno pravilno 38,7 %, in 19,4 % nepravilno. Še slabše so vzgojitelji usposobljeni za nudenje prve pomoči ob nezavesti. Pravilno bi ravnalo le 32,3 % vprašanih, 38,7 % bi nudilo prvo pomoč delno pravilno in 29,0 % nepravilno. Najslabši rezultati znanja pravilnega nudenja prve pomoči so se pokazali pri zlomu. Pravilno bi prvo pomoč nudilo le 25,8 % vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev, delno pravilno 29,0 % in skoraj polovica (45,2 %) nepravilno. Do podobnih rezultatov je prišla tudi Rok-Simon (2002), ki je ugotovila, da vzgojitelji le v tretjini poškodb pravilno ukrepajo, v 21 % poškodb so postopki ukrepanja nepopolni, skoraj v 50 % pa neustrezni. Ugotavljamo, da bi bilo smiselno vzgojiteljem in njihovim pomočnikom ponuditi izpopolnjevanje iz prve pomoči, prav tako pa jo vključiti tudi v programe izobraževanja. Glede na dejstvo, da je že njihovo teoretično znanje relativno slabo, ko okoliščine niso bile stresne, je pričakovati, da bi bilo realno ukrepanje lahko še slabše. Menimo, da za pomanjkljivo znanje anketiranih odgovornost nosita celotni izobraževalni sistem in zaposlitvena politika z nadaljnjim stalnim strokovnim izobraževanjem in usposabljanjem. Menimo, da bi bilo treba prvo pomoč ustrezno uvesti kot samostojen predmet tako v srednješolski izobraževalni sistem, kjer se izobražujejo pomočniki vzgojitelji, kot tudi v višješolski program Predšolska vzgoja, saj bomo le tako lahko ustrezno izobrazili prihodnje vzgojitelje o poškodbah in jih usposobili za pravilno ukrepanje v različnih situacijah. Osveščanje je potrebno tudi v teoretskih pristopih behaviorističnih teorij, kjer bi s pomočjo preventivnih ukrepov lahko zmanjšali število poškodb. Ob ugotavljanju dejanskega stanja števila poškodb in teoretičnega znanja pa je smiselno tudi raziskati subjektivne teorije v povezavi s poškodbami in vzgojiteljem na podlagi dejstev in raziskav pokazati vzroke za nov miselni konstrukt. Poudarjamo, da število poškodb in pomanjkljivo znanje anketiranih nista izključni krivdi vzgojiteljev. Za varnost se moramo truditi vsi. Prepovedi, kot npr. prepoved vožnje s snežnimi lopatami ali izvajanje prevalov, v večji meri izzovejo zmanjšanje možnosti za razvoj osnovnega gibalnega znanja kot pa varujejo pred poškodbami. Z usmerjeno in nadzorovano gibalno aktivnostjo ter primerno izbranim vadbenim okoljem lahko otrokom ponudimo pester in harmoničen gibalni, čustveni, socialni, telesni in osebnostni razvoj ter s tem omogočimo večjo preventivo kot s prepovedjo določenih gibanj. Ravnatelji vrtcev se problematike zavedajo, vendar zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, ki je glavna ovira za izvajanje varnostnih ukrepov in spremembe okolja, prostorov ali opreme, ne morejo upoštevati vseh zahtevanih normativov, zato se velikokrat gibalne dejavnosti prepove ali pa problematiko rešujejo tako, da le informirajo zaposlene o nevarnosti in možnosti poškodbe v določenem prostoru, na igralu ali športnem pripomočku. Poleg tega bi bilo potrebno še povečati nadzor, disciplino in pozornost vzgojiteljev ter njihovih pomočnikov predvsem v času proste igre, saj se ravno v tem času zgodi največ poškodb.

64


Vzrok za poškodbe pa je lahko tudi otrokova precenitev svojih gibalnih sposobnosti. Otrok želi preveriti, kaj vse že zna in česa je sposoben. Poleg tega pa je v današnjem času nezanemarljiva tudi neposlušnost otrok pri upoštevanju pravil. Otrok pogosto prestopi dogovor in se želi zadrževati ravno tam, kjer smo mu v želji, da ne pride do poškodbe, gibanje prepovedali (Videmšek, Štihec, Karpljuk in Meško, 2009). Menimo, da bi morali za preprečevanje poškodb delovati celostno. Da bi to dosegli, moramo najprej vzgojiteljem posredovati dovolj znanja za ustvarjanje take klime in varnega okolja, da bo skupina z upoštevanjem pravil delovala preventivno. Temu sledi omogočanje vzgojiteljem, da se stalno strokovno izpopolnjujejo o poškodbah in nudenju prve pomoči ipd. Predlagamo tudi, da ravnatelji vrtcev dosledno preverjajo varnost igral in normative, da v okolico ne postavljajo potencialno nevarnih predmetov in objektov, na katerih bi se otroci zadrževali, da vzgojitelji ob vodenju gibalnih dejavnosti upoštevajo morebitne padce in okolje prilagodijo (npr. igra Kdo se boji črnega moža naj se izvaja na suhi travi in ne na asfaltni površini). S poglobljenim znanjem o poškodbah, nudenju prve pomoči ter predvsem o preventivnih ukrepih pa je, po našem mnenju, moč vplivati na zmanjšanje števila vseh vrst poškodb.

LITERATURA Ahčan, U. (2006). Prva pomoč. Priročnik s praktičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije. Čuk, I., Bučar, M., Videmšek, M, in Hosta, M. (2007). Poškodbe otrok na otroških igriščih. Šport, 55 (1), 26– 28. Derganc, M. (1994). Osnove prve pomoči za vsakogar. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije. Morrongiello, A., Ondejko, L. in Littlejohn, A. (2003). Understanding Toddlers’ In-Home Injuries: I. Context, Correlates, and Determinants, Journal of Pediatric Psychology, 29 (6), 415–431. Papalia, D. E., S. Wendkos Olds, S. in Duskin Feldman, R. (2003). Otrokov svet. Ljubljana: Educy. Rok-Simon, M. (2002). Poškodbe otrok v dveh ljubljanskih vrtcih v letu 1999. Zdravstveno varstvo, 41 (9/10), 309–314. Surjono, A., Sastrowijoto, S. in Wilopo, S. A. in Rusito, H. (2012). Injury in Preschool-Age Children, A Population Based Study. Laboratorium Penelitian Kesehatan dan Gizi Masyarakat, Indonesia. Pridobleno 21.8.2012 iz: http://www.chnrl.net/publikasi/pdf/ INJURY.pdf. Obeng, C. (2009). Injuries in preschool classrooms. Health Education, 109 (5), 414–423. Videmšek, M., Štihec, J., Karpljuk D. in Meško, M. (2009). Poškodbe otrok pri gibalnih/športnih dejavnosti v vrtcu. Sodobna pedagogika, 3, 126–139. Videmšek, M., Štihec, J., Meško, M., Mlinar, S. in Karpljuk, D. (2010). Poškodbe otrok in mladostnikov pri športni vzgoji in v prostem času. Ljubljana: Fakulteta za šport. Vidmar, J. (1992). Športna travmatologija. Ljubljana: Fakulteta za šport.

65


POMEN NARAVNIH OBLIK GIBANJA V PRVEM STAROSTNEM OBDOBJU THE IMPORTANCE OF NATURAL MOVEMENT FORMS IN THE FIRST AGE Gilliana JELOVČAN¹, Mirijam POTOČNIK², Barbara LIPAVŠEK³ ¹Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, Slovenija ² Študentka izrednega študija Predšolske vzgoje Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, Slovenija ³ Hiša otrok – vrtec Montessori Maribor, Slovenija IZVLEČEK Gibalna/športna aktivnost je tesno povezana z vzgojo najmlajših otrok. »Z igro se uči gibati, uči pa se tudi z gibanjem« (Tancing, 1979). Otroke je potrebno usmerjati, da iščejo svoje načine za rešitev zastavljene gibalne naloge in z lastno domišljijo odgovarjajo na nove izzive ter s tem sproščeno izražajo lastno ustvarjalnost in gibalno ekspresijo (Videmšek in Visinski, 2001). V članku bomo predstavili in analizirali pripravo otrok v starosti 2,5 do 3 let na izvedbo naravnih oblik gibanja s poudarkom na predvajah za preval naprej. Aktivnosti smo izvajali v vrtcu Hiša otrok – Montessori v okviru Zavoda Antona Slomška v Mariboru. Naključno so bili izbrani otroci iz heterogene jaslične skupine v starosti od 2,5 do 3 let. Šest otrok, 4 deklice in dva dečka, smo opazovali med vodenimi vadbenimi urami. Vsi otroci so bili v času izvajanja gibalnih dejavnosti, od 17. 2. do 21. 4. 2011 zdravi, primerno oblečeni in obuti.

Rezultate smo pridobili z

opazovanjem otrok med vadbenimi urami. Zapise o vsakem opazovanem otroku smo individualno predstavili v tabeli. Tudi končni opis napredka vsakega otroka smo uredili v tabelo. Cilj naše naloge je bil realiziran, saj so otroci usvojili predvaje za preval naprej, z izborom zanimivih vsebin pa smo jim omogočili radostno doživljanje gibanja. Ključne besede: otroci prvega starostnega obdobja, gibanje v pedagogiki Montessori, naravne oblike gibanja, preval naprej ABSTRACT Physical/sport activity is closely associated with the education of young children. "Through games children learn how to move, but they also learn by moving" (Tancing, 1979). Children need to be guided to discover their own ways to solve the given motor tasks, and their own imagination helps them to respond to new challenges. In this way they can freely express their own creativity and physical expression (Videmšek, Visinski, 2001). In this article we will present and analyse the preparation process for children aged from 2.5 to 3 years to carry out natural forms of exercise with an emphasis on warm up exercises to perform the forward roll. The activities were carried out in the kindergarten Hiša otrok – Montessory in the context of the Institute Zavod Antona Martina Slomška in Maribor. We randomly selected children from a heterogeneous

66


group aged from 2.5 to 3 years. Six children, four girls and two boys, were observed during the guided workout hours. In the course of the motor activities, carried out from 17 February to 21 April, all children were healthy, properly clothed and shod. We have obtained the results by observing the children during workout hours. Notes taken during observation were presented in the form of a table for each child individually. The final description of every child’s progress was also arranged in a table. We have reached the goal of our study because children have learned how to carry out warm up exercises to perform the forward roll. With a selection of interesting content, we enabled them to joyfully experience movement in general. Keywords: children of the first age period, movement associated with Montessori pedagogy, natural forms of movement, forward roll

PREDMET IN PROBLEM Motorika je nauk o gibalnih funkcijah (motorna vozila imajo gibalo, tj. motor): gr. motuz – gib; latin. motor – gibalo, gibanje (Pistotnik, 2011). Gibalne sposobnosti so tako kot druge človekove sposobnosti v enem delu prirojene, v drugem delu pa pridobljene (Pistotnik, 2003). Torej je človeku že od rojstva dana stopnja, do katere se bodo ob normalnem razvoju lahko razvile gibalne sposobnosti. Načrtna, sistematična in redna gibalno-športna dejavnost pa lahko vpliva na razvoj otrokovih gibalnih (motoričnih) sposobnosti. Pri predšolskih otrocih ne moremo natančno opredeliti gibalnih sposobnosti, saj se latentni prostor motorike nekoliko razlikuje od prostora odraslega. Na motorični (gibalni) razvoj vplivajo rast in razvoj otroka, izkušnje in adaptacija (Rajtmajer, 1988). Gibalne sposobnosti se nanašajo na določen nivo razvitosti osnovnih gibalnih, latentnih dimenzij otroka in so odvisne od morfoloških, fizioloških, psihičnih in socialnih dimenzij. Velik obseg gibalne vadbe predšolskega otroka je usmerjen v razvijanje sposobnosti in manj na učenje. Gibanje v pedagogiki Montessori je predstavljeno tako, da se otrok ne more ničesar naučiti, če njegov telesni razvoj na to še ni pripravljen. Narava je tista, ki narekuje tempo. Med drugim je gibalni razvoj otroka Maria Montessori opisala kot zelo zapleteno organizacijo živčnega sistema, ki otroku omogoča stati in hoditi. Opisuje tudi razvoj možganov in primerjalni razvoj motorike. Izostanek gibanja pomeni izostanek pravilnega in celostnega delovanja človeka, zato se tudi um ne more v popolnosti razvijati. Gibanje je za razvijajočega se otroka nujno potrebno, zato mu je potrebno, posebej v šoli, zagotoviti dovolj gibanja znotraj prostorov in v naravi. Razvoj gibanja je pri človeku odvisen od bioloških zakonov narave in od notranjega življenja otroka. Montessorijeva (Montessori, 2006) pravi, da sta občutka za orientacijo in gibanje odvisna od stopnje umskega razvoja. Zelo pomembne so tudi vaje za gibanje. Otroci imajo potrebo po gibanju. Če opazujemo otroke, lahko vidimo, da se razum razvija prek gibanja, saj sta inteligenca in gibanje močno povezana. Premikajoče se mišice prenašajo informacijo v možgane. To je tisto učenje, ki za seboj pušča sled. Rezultati učenja, ki se odvijajo s pomočjo mišic, se ne pozabijo. Primer je vožnja s kolesom. Še nekaj misli o igri….»Če opazujemo triletnega otroka, bomo videli, da se vedno z nečim igra. To pomeni, da spravlja na plan in zavestno dela nekaj, kar je njegov um prej vsrkaval nezavedno. Tako s pomočjo zunanje

67


izkušnje v preobleki igre pregleduje in preverja vtise in stvari, ki jih je nezavedno vsrkal. Otrok se vse bolj zaveda in na podlagi delovanja izgrajuje svojo bodočo odraslo osebo. Pri tem ga vodi skrivnostna sila, mogočna in veličastna, ki jo po malem uteleša. Tako otrok odraste.« (Montessori, 2006). Naravne oblike gibanja so osnovna gibanja, ki so pomembna za življenje. Naravne oblike gibanja spremljajo človeka od rojstva do smrti in mu omogočajo dejavno ter kakovostno življenje. Pojavljanje posameznih oblik gibanja je tesno povezano s telesnim razvojem otroka, predvsem z razvojem živčnega in lokomotornega (gibalnega) sistema. Gibalne sposobnosti so namreč tisti temelj, ki omogoča izvedbo najpreprostejših gibanj. K naravnim oblikam gibanja štejemo: hojo, tek, skoke, plazenje, lazenje, plezanje, valjanje, kotaljenje, dviganje in nošenje. Z razvojem gibalnih sposobnosti in z njihovo diferenciacijo (natančnejšo razdelitvijo vplivov – moč, koordinacija, ravnotežje) pa je mogoče izvedba tudi najzahtevnejših gibanj (Pistotnik, Pinter in Dolenc, 2002). Gimnastična abeceda Gimnastična abeceda je pomembna za otroka, saj z novimi izkušnjami pridobiva nova znanja in spretnosti v gibalnem razvoju. Pri mlajših otrocih so to plazenje, lazenje, plezanje, kotaljenje; pri starejšem pa že preval naprej, pri 10. letu pa že razne kombinacije, kot sta stoja-preval itd. Preval naprej uvrščamo med akrobatske raznovrstnosti. Uveljavljenost akrobatike izhaja iz široke izbire gibalnih možnosti, ki jih ponuja. Znotraj elementov se otrok uči obvladati svoje telo v prostoru, pri čemer so gibanja v začetku naravna in elementarna, postopoma pa prehajajo v kompleksne in komplicirane gibalne strukture (Novak in Bolkovič, 1991). Vrste gibalnih aktivnosti Otroku lahko ponudimo naslednje vsebine oz. športne aktivnosti: –

naravne oblike gibanja, ki zajemajo: hojo, tek, skoke, plezanje, lazenje, plazenje, valjanje in nošenje;

elementarne igre so tiste, ki vključujejo naravne oblike gibanja. Pri vadbi otroku predstavljajo najpomembnejše sredstvo za sproščen razvoj gibalnih sposobnosti;

atletsko abecedo, ki jo sestavljajo teki, skoki in meti;

gimnastično abecedo, ki jo sestavljajo parter ali akrobatika, vaje na orodju in preskoki;

sprostitvene in plesne igre, kamor štejemo igre z malimi inštrumenti, ustvarjalne igre in dejavnosti po želji otrok (ustvarjalni kotiček);

motoriko z žogo, ki predstavlja temelj športnih iger (Pišot in Jelovčan, 2006).

Vsebine izbranih desetih vadbenih ur so bile na temo naravnih oblik gibanja in gimnastične abecede. Poligon in delo z igralno skupino sta bili organizacijski metodi desetih vadbenih ur. Pisne priprave vadbenih ur hranijo avtorji članka. METODA Aktivnosti smo izvajali v vrtcu Hiša otrok – vrtec Montessori v okviru Zavoda Antona Martina Slomška v Mariboru. Naključno so bili izbrani otroci iz heterogene jaslične skupine v starosti od 2,5 do 3 let. V skupini

68


je bilo osem otrok, starih od 27 mesecev do izpolnjenih 3 let. Šest otrok, 4 deklice in dva dečka, smo opazovali med vadbenimi urami. Gibalna dejavnost se v tej skupini izvaja enkrat tedensko, v zimskem času, v baletni ali plesni dvorani. Ko nam je vreme naklonjeno, pa na zunanjem igrišču. Vsi otroci so bili v času izvajanja gibalnih dejavnosti, od 17. 2. do 21. 4. 2011, zdravi, primerno oblečeni in obuti. Vadbene ure smo izvajali v baletni dvorani, ki je v okviru športne dvorane Gimnazije Antona Martina Slomška. Rezultate smo pridobili z opazovanjem otrok med vadbenimi urami. Opazovane zapise vsakega otroka smo individualno predstavili v tabeli. Tudi končni opis napredka vsakega otroka smo uredili v tabelo. Vsakega otroka smo označili samo s črko (deček A, deček B, … deklica A, …). Glavni cilj naše raziskave je ustvariti zanimive vadbene ure, na katerih bodo otroci usvajali nove vsebine in se seznanili s prevalom naprej.

Hipoteze H1: večina otrok bo predvaje za preval naprej usvojila v desetih vadbenih urah. H2: po desetih vadbenih urah otroci ne bodo samostojno izvedli prevala naprej.

REZULTATI IN RAZPRAVA Analiza prve vadbene ure Dejavnost je v glavnini potekala tako, kot smo si zamislili. Kljub temu da po letnem delovnem načrtu tedensko izvajamo gibalno dejavnost, pa je zaradi opravljanja raziskovalne naloge ta dejavnost potekala veliko bolj organizirano. Prvo vadbeno uro smo povezali s tematiko – naravne oblike gibanja, ki jo izvajamo v mesecu priprave raziskovalne naloge. Tako so bili otrokom določeni elementi že znani. Demonstracija in posredovanje informacij sta izredno pomembna za to, da otroka navdušimo in ga motiviramo za dejavnost. Pri tem smo uporabili veliko mero navdušenja, artikulacije glasu in otroci so pričeli sodelovati kar sami od sebe. Otroci so se pri igri dež in sonce dobro ogreli in nadaljevali smo z gibalnimi vajami, ki smo jim jih posredovali prek gibalne zgodbe. Tudi sicer to počnemo velikokrat, saj je otrokom tako bolj zanimivo, hkrati usvojijo nova znanja in lahko tudi sami predlagajo določene gibe. Tudi tokrat je bilo tako. S posebno zavzetostjo je delalo 5 otrok, dva sta sodelovala občasno in vmes počela tudi kaj drugega. Pri tem ju nismo ovirali, saj menimo, da je ravno sproščenost in ne prisila prava pot do usvojitve glavnega zastavljenega cilja – zavedanja lastnega telesa in doživljanja ugodja v gibanju. Po gibalnih vajah je sledil glavni del, in sicer predvaje za preval naprej. Po naši demonstraciji so se otroci začeli kar prerivati, tako da smo jih morali najprej umiriti, šele nato pa smo začeli z izvajanjem. Kotaljenje z asistenco je potekalo brez težav. Pri naslednji vaji, ko so otroci kotalili drug drugega, pa je nastala zmešnjava, saj se niso vsi kotalili v isto smer. Po našem besednem posredovanju smo vajo nadaljevali brez težav. Pri kotaljenju otrok drug za drugim z iztegnjenimi rokami so samo trije otroci upoštevali navodilo in roke iztegnili, ostali so se kotalili z rokami v različnih položajih (stegnjene ob telesu, pokrčene ob telesu).

69


Ugotovili smo, da je za večino otrok ta naloga prezahtevna, zato tudi nismo vztrajali pri dosledni drži rok, ampak smo jim dovolili, da se kotalijo poljubno. Tudi tukaj je bila potrebna asistenca. Pomoč so potrebovali trije otroci. Tabela 1: Predstavitev opazovanih otrok pred opravljenimi 10 vadbenimi urami OTROK

OPIS OTROKA

DEČEK A

Izredno gibalno spreten otrok. Opazi se talentiranost na vseh gibalnih področjih. Delno je ta spretnost »posledica« redne telesne aktivnosti celotne družine. Otrok je bil ob pri prihodu v vrtec meseca septembra gibalno še zelo nespreten. Z rednimi dejavnostmi in po pogovoru s starši (v smislu, da naj mu dovolijo več samostojnosti) se je njegova motorična sposobnost izboljšala. Je izredno svojeglav in včasih ne upošteva navodil. Deklica je za svojo starost izredno velika, pa tudi spretna. Izhaja iz športno zelo aktivne družine. Deklica je sicer spretna, a v glavnem ne želi sodelovati pri skupnih dejavnostih. Raje kaj počne zase in jo je zelo težko motivirati. Tudi pravil v glavnem ne spoštuje. Ni vztrajna, že pri prvem poizkusu (ali uspešnem ali neuspešnem) odneha. Izjemno gibalno spretna, aktivna pri vsaki dejavnosti. Je tretji otrok v družini in zato v neprestani borbi za svoj položaj. Vedno želi vse poizkušati prva, ne čaka v vrsti ampak hoče delati takoj in zdaj. Je gibalno šibkeje razvita; v aktivnosti, za katere čuti, da ne bo uspešna, se raje niti ne spušča. Ne mara gneče in otrok, ki se prerivajo, saj je bolj občutljiva in hitro joka. Nalogo gre preizkusiti samo takrat, ko je prepričana vase in je nihče ne ogroža.

DEČEK B

DEKLICA A DEKLICA B

DEKLICA C

DEKLICA D

Ob zaključku glavnega dela smo ugasnili luči in otroke polegli po blazinah. Pripovedovali smo jim zgodbo o vremenu in izvajali masaže. Na koncu smo skupaj pospravili blazine in poklepetali o tem, kaj smo izvajali. Čeprav besedni zaklad teh otrok še ni ravno bogat, pa smo skozi njihove odzive lahko opazili, da so se imeli lepo. In še naša misel: »Ne bojmo se vadbenih ur, kjer bo glavni cilj ure usvajanje predvaj za gimnastične elemente!«

Tabela 2: Predstavitev otrok po 10 vadbenih urah DEČEK A DEČEK B

DEKLICA A

DEKLICA C

Preval je znal pravilno narediti že pred pričetkom izvajanja gibalnih uric na temo prevala naprej. Pri izvajanju je popolnoma samostojen, tudi pri zaključku vstane sam. Potreboval je nekoliko več časa, da je usvojil začetno postavitev. Predvsem mu je težavo delala glava, saj je potreboval precej časa, da jo je pritegnil k prsim. Šele na koncu izvajanja se je opogumil in dovolj pripravil, da je s pomočjo veliko spodbude in asistence naredil preval, vendar ni imel dovolj moči, da bi mu po zaključku uspelo vstati. Je prva popolnoma usvojila tehniko prevala. Ima zelo dobro in trdno postavitev. Težave ima le še pri zaključku, saj nima dovolj moči, da bi vstala in izvedla preval do konca. Začetno postavitev ima v redu. S pomočjo asistence naredi tudi preval, a ima težave pri vstajanju in pri tem potrebuje veliko pomoči.

70


DEKLICA D

Začetno postavitev pri prevalu je usvojila. Glavo zna postaviti v pravilen položaj. S pomočjo ji je uspelo narediti preval. Na zaključku je imela težave z vstajanjem, ker še nima dovolj moči, da bi se postavila v pokončen položaj. Pri učenju izvedbe prevala je pokazala veliko zanimanja in interesa.

ZAKLJUČEK Po desetih vadbenih urah na temo »predvaje za preval naprej« ugotavljamo, da smo nalogo uspešno opravili. Potrjena je hipoteza H1, saj so vsi otroci usvojili predvaje z asistenco ali brez. Samostojno je preval naprej naredil deček A, ostali otroci so le-tega opravili z asistenco. Pomoč so potrebovali tudi pri vstajanju. Otroci so po desetih vadbenih urah napredovali. Valjanja po hrbtu nismo dovolj utrdili, zato jim je to povzročalo težavo pri zaključku prevala in so skoraj vsi potrebovali pomoč pri vstajanju. Težava pa je tudi starost otrok. Vsi otroci so usvojili lazenje, kotaljenje in plazenje. Pri začetni postavitvi rok niso imeli težav. Hipoteze 2 nismo potrdili, saj so vsi otroci usvojili preval naprej. Cilj naše naloge je bil realiziran, saj so otroci usvojili predvaje za preval naprej in z izborom zanimivih vsebin omogočili otrokom radostno doživljanja gibanja. Izvajanje raziskovalne naloge je bilo zanimivo, saj smo praktično s pomočjo teorije spoznali sposobnosti in zmožnosti otrokovega gibalnega razvoja.

LITERATURA Montessori, M. (2006). Srkajoči um. Zbirka Montessori. Ljubljana: Uršulinski zavod za vzgojo, izobraževanje in kulturo. Novak, D. in Bolkovič, T. (1991). Akrobatika na razredni stopnji. Ljubljana: Fakulteta za šport. Pistotnik, B., Pinter, S. in Dolenc, M. (2002). Gibalna abeceda. Ljubljana: Fakulteta za šport. Pistotnik B. (2003) Osnove gibanja. Ljubljana: Fakulteta za šport. Pistotnik, B. (2011). Osnove gibanja v športu. Osnove gibalne izobrazbe. Ljubljana: Fakulteta za šport. Pišot, R. in Jelovčan, G. (2006). Vsebine gibalne/športne vzgoje v predšolskem obdobju. Koper: Založba Annales. Rajtmajer, D. (1988). Metodika telesne vzgoje. Predšolska vzgoja, 1. knjiga. Maribor: Pedagoška fakulteta Maribor. Tancing, S. (1979). Pomen in vloga aktivnosti v otrokovem vsestranskem razvoju. Ljubljana: Visoka šola za telesno kulturo. Videmšek, M. in Visinski, M. (2001). Športne dejavnosti predšolskih otrok. Ljubljana: Inštitut za šport, Fakulteta za šport.

71


PROGRAMI ZA SPODBUJANJE AKTIVNE POTI PRI OTROCIH IN MLADOSTNIKIH TER NJIHOVA UČINKOVITOST

INTERVENTION SCHEMES FOR ENCOURAGING ACTIVE TRAVEL OF CHILDREN AND ADOLESCENTS AND THEIR SUCCESS Tanja JERINA1, Iva ŠKLEMPE KOKIĆ1,2 1

Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, Slovenija 2

Veleučilište Lavoslav Ružička Vukovar, Odjel za studij fizioterapije, Hrvatska

IZVLEČEK Aktivna pot v in iz šole je lahko pomemben del zdravega načina življenja, žal pa večina otrok in mladostnikov v današnjem času dne ne začne s to dejavnostjo. Kljub pozitivnim vplivom hoje in kolesarjenja na zdravje, okolje, promet in skupnost, je vožnja z avtomobili in javnimi prevoznimi sredstvi nadomestila aktivno pot v in iz šole, zato danes po svetu izvajajo različne intervencijske programe z namenom povečanja aktivne poti med otroki in mladostniki. Cilj tega prispevka je tako pregled izbranih intervencijskih programov za povečanje aktivne poti in njihove učinkovitosti. V pregled smo zajeli šest študij, od katerih štiri poročajo povečanje posluževanja aktivne poti med otroki in mladostniki. Kljub temu, pa zaradi različnih metodičnih postopkov, uporabljenih v študijah, težko zaključimo, kateri intervencijski program je najbolj učinkovit in primeren za vsesplošno uporabo. Ključne besede: aktivna pot, intervencije, programi, učinkovitost, otroci, mladostniki

ABSTRACT

Active travel to and from school is an important part of a healthy lifestyle. Unfortunately, the majority of today's children and adolescents do not begin their day in an active way. Despite the fact that walking and cycling have beneficial influence on health, environment, traffic and the society, cars and public transport have replaced active travel to and from school. To this end, various intervention schemes are being implemented around the world with a view to promoting active travel among children and adolescents. The aim of the thesis is to review the selected intervention schemes for encouraging active travel and assess their effectiveness. It involves six studies, four of which observe an increase in children and adolescents opting for active travel. Nevertheless, it is difficult to determine which of the intervention schemes is the most effective and thus appropriate for general use since different methodical procedures were applied in the studies.

72


Keywords: active travel, interventions, schemes, effectiveness, children, adolescents

UVOD Aktivna pot v in iz šole je obetavna oblika gibalne/športne aktivnosti (GŠA), ki igra pomembno vlogo v zdravem načinu življenja otrok in mladostnikov. Raziskave kažejo, da so otroci in mladostniki, ki se poslužujejo aktivnega načina poti, bolj gibalno/športno aktivniin lažje dosegajo priporočila o količini in intenzivnosti GŠA, kot tisti, ki se v in iz šole vozijo (Alexander, Inchley, Todd, Currie, Cooper in Currie, 2005; Chillón idr., 2010; Cooper, Page, Foster in Qahwaji, 2003; Cooper, Andersen, Wedderkoop, Page in Froberg, 2005; Duncan, Duncan in Schofield, 2008; Loucaides in Jago, 2008; Mendoza idr., 2010; Rosenberg, Sallis, Conway, Cain in McKenzie, 2006; Saksvig idr., 2007; Sirard, Riner, McIver in Pate, 2005; van Sluijs idr., 2009). Obenem so ugotovili, da je aktivna pot pozitivno povezana z izboljšanjem splošne vzdržljivosti (Davison, Werder in Lawson, 2008) in s pogostejšim posluževanjem aktivne poti v odraslosti (Janz, Dawson in Mahoney, 2000), Martinez-Gomez in sodelavci (2011) pa celo ugotavljajo, da je aktivna pot pozitivno povezana s kognitivnimi sposobnostmi pri deklicah. Kljub temu, da ima aktivna pot pozitivne učinke pa mnogi ugotavljajo, da se vse manj otrok redno poslužuje tovrstnega načina poti v in iz šole (McDonald, 2007; van der Ploeg, Merom, Corpuz in Bauman, 2008). Poleg navedenih pozitivnih učinkov je aktivna pot v in iz šole priložnost, da otroci pet dni na teden redno hodijo ali kolesarijozato po vsem svetu razvijajo intervencijske programe, s katerimi bi spodbudili otroke in mladostnike, da bi se aktivne poti posluževali v večji meri ter bi obenem zmanjšali število otrok, v šolo in iz nje vozijo. Da bi ti intervencijski programi dosegli želen učinek, pa je potrebno ugotoviti, v kolikšni meri je vključevanje otrok in mladostnikov vanje povezano s porastom aktivne poti. Glavni namen prispevka je sistematičen pregled in preučitev učinkovitosti vključevanja otrok in mladostnikov v intervencijske programe za spodbujanje aktivne poti.

METODA Vzorec merjencev: V prispevku so zbrani podatki šestih študij drugih avtorjev. Posamezne študije zajemajo otroke in mladostnike stare od 5 do 15 let, velikost vzorca študij pa je med 22 in 1743 merjencev. Merski inštrument: V pregled smo vključili študije, ki so podatke pridobile na subjektiven način (anketni vprašalnik za starše in otroke; otroci z dvigom roke sporočijo, kakšnega načina poti so se poslužili na poti v in iz šole).

73


REZULTATI IN RAZPRAVA V prispevku je predstavljenih šest izbranih študij, katerih glavni cilj je ugotoviti, ali vključevanje otrok in mladostnikov v intervencijske programe za spodbujanje aktivne poti vpliva na njihovo odločanje za pogostejše posluževanje aktivnega načina poti v šolo in iz nje. Študije so predstavljene v Tabeli 1. Učinkovitost opisanih intervencijskih programov Otroci in mladostniki lahko k zdravemu načinu življenja pripomorejo tudi z aktivno potjo. Odlična priložnost za to so opisani intervencijski programi, ki z izobraževalnimi prijemi in raznimi aktivnostmi otrokom in mladostnikom nudijo, da varno prehodijo ali prekolesarijo pot od doma do šole in nazaj. Dejstvo je, da niso nujno vsi intervencijski programi enako učinkoviti, kar je jasno razvidno tudi iz Tabele 1. Od skupno 6 študij, vključenih v pregled, 4 poročajo povečanje posluževanja aktivne poti v in iz šole pri otrocih in mladostnikih, vključenih v intervencijo za spodbujanje aktivne poti (Kong idr., 2009; Mendoza, Levinger in Johnston, 2009; Staunton, Hubsmith in Kallins, 2003; Wen idr., 2008), 2 študiji pa tovrstne pozitivne povezave nista našli (Jordan idr., 2008; Rowland, DiGuiseppi, Gross, Afolabi in Roberts, 2003). Menimo, da so tovrstni intervencijski programi odlična metoda za povečanje posluževanja aktivne poti med otroki in mladostniki in se hkrati strinjamo, da so jasno zastavljeni cilji in aktivna vključenost ravnateljev, učiteljev, staršev in lokalne skupnosti ter njihovo medsebojno sodelovanje, ena najbolj učinkovitih komponent, kar je poudarjeno tudi v evalvaciji ameriškega nacionalnega programa Walk to School (Ward idr., 2007). Poleg jasno zastavljenih ciljev in vključenosti različnih skupin ljudi v intervencijske programe pa so za njihovo uspešnost pomembni tudi drugi dejavniki, kot so fizično okolje šole, socialno ekonomski status družine, socialna mreža otrok in kulturne norme (Pont, Ziviani, Wadley, Bennett in Abbott, 2009), ki bi morali biti, po našem mnenju, v prihodnje bolj dosledno vključeni v intervencije.

74


Tabela 1: Pregled 6 intervencijskih študij za spodbujanje aktivne poti med otroki in mladostniki Študija

Lokacija, N, starost

Opis intervencijskega programa

Rezultati intervencijskega programa

Jordan idr., 2008

Tooele County, Utah NES: 714 starostES: 9,0±1,6 let; NKS: 672 starostKS: 9,0±1,6 let;

Program Gold Medal Schools je bil 1 leto vključen v osnovne šole z namenom vzpostaviti način življenja in okoljske spodbude, ki bi dale otrokom in osebju šol več možnosti za izbiro zdrave prehrane in več priložnosti za GŠA ter z namenom preventive pred kajenjem. Šole so bile spodbujane, da promovirajo sadje in zelenjavo pri zajtrku in kosilu in se udeležujejo v programih GŠA, kot so Walk Your Child to School Day in President's Challenge for physical fitness. The Gold Medal Schools oznake predstavljajo stopnje, na katerih se šole nahajajo glede na dosežke pri izvajanju programa. Kontrolna skupina: ni sprememb v kurikulu.

Kong idr., 2009

Albuquerque, New Mexico N: 22 otrok in 9 staršev starost otrok: 5–11 let starost staršev: 20–59 let;

Walking School Bus (WBS): V najpreprostejši obliki je WSB program, ki temelji na prostovoljstvu in zahteva enega ali več odraslih za spremstvo manjše skupine otrok pri pešačenju ali kolesarjenju na poti v in iz šole. Udeleženci se zberejo na t.i. »postaji avtobusa« in kot skupina aktivno nadaljujejo pot (Davison idr., 2008). V tej različici intervencijskega programa, ki je trajal 10 mesecev, so 3 mesece pred samo intervencijo le-to aktivno oglaševali, in sicer z delitvijo dvojezičnih letakov, s posterji, članki v šolskem časopisu, z razrednimi prezentacijami in z jutranjimi obvestili ravnatelja. V študijo se je za vzpostavitev varnih poti vključila tudi policija. Otroci in starši oziroma skrbniki so se pred intervencijo srečali z delavci šolskega zdravstvenega centra, s katerimi so preučili stanje GŠA in se pogovorili o preventivi pred debelostjo. Za starše – prostovoljce, so pripravili dve usposabljanji za vodenje WSB, med drugim usposabljanjem je načelnik lokalne policije odobril določene poti za izvajanje programa. Med samo hojo so bile izpostavljene 4 teme: »Vstani in se aktivno igraj vsaj 1 uro na dan«, »Izklopi TV in je ne glej več kot 2 uri dnevno«, »Pojej 5 obrokov sadja ali zelenjave

Otroci v eksperimentalni skupini so pogosteje hodili ali kolesarili v šolo kot otroci v kontrolni skupini, tako pred intervencijo, kot po njej (P<0.001). Otroci iz obeh skupin so povečali število dni, ko so se posluževali aktivnega načina poti, vendar je bilo to statistično značilno le pri kontrolni skupini (P<0.001). 5 odraslih poroča, da je WSB spodbudil njihove otroke, da veliko hodijo, 4 poročajo, da je otroke spodbudil, da hodijo nekoliko več; 22 otrok poroča, da hodijo več; 18 jih poroča, da igrajo več aktivnih iger; 15 jih manj gleda TV; 18 jih spije manj gaziranih pijač; 16 jih spije manj sokov.

75


Mendoza idr., 2009

Seattle, Washington NES: 347 NES: 473 starost: 5–11 let;

Rowland idr., 2003

London boroughs of Camden and Islington, Anglija NES: 714 NKS: 672 starost: 7–11 let;

dnevno« in »Zmanjšaj vnos gaziranih pijač in sokov na največ 4 unče dnevno«. Vsaka dva tedna je bila predstavljena ena tema, udeležence pa so spodbujali, da na poti v in iz šole spregovorijo o lastnih startegijah za spremembe življenjskega sloga. Otroci so za spodbudo prejeli simbolične nagrade (npr. frizbije). Walking School Bus (WBS): šolam, kjer je potekala intervencija, je bil dodeljen koordinator WSB in starši prostovoljci. Koordinator je bil v intervenciji, ki je trajala 1 leto, odgovoren za: vzpostavitev WSB poti, razporeditev dela staršem in otrokom, izvedbo celotne dejavnosti, za distribucijo materialov o samem projektu in o varnosti na poteh WSB, za informacije o WSB v šolskem časopisu, njegova naloga je bila tudi, da poskrbi za razredne predstavitve o varnosti na poti v šolo, organizira »Two-Feet Tuesdays«, delavnice in hojo na vsakoletno praznovanje šolske skupnosti ter ovrednoti in poda neformalno oceno programa. Poti WSB so izbrali Feet First, šolsko osebje in starši. Obe eksperimentalni in kontrolna šola so prejeli standardne informacije o najprimernejših poteh v šolo, dostop do teh poti in asistenco s strani šolskih varnostih patrulj. Intervencijski program, ki je trajal 1 šolsko leto, zajema 16 urno asistenco in svetovanje kvalificiranega koordinatorja, ki ima izkušnje z varnostjo poti. Problematika varnosti poti in rešitve so bile identificirane s pomočjo učiteljev in vladnih izvršilnih uradnikov, z organizacijo skupin staršev in učencev in s spodbujanjem ustanovitve delovne potovalne skupine. Z delovno skupino so naredili pregled specifičnih vprašanj glede varnosti, dani pa so bili tudi nasveti za razvoj in implementacijo potovalnega načrta. Koordinator je pregledal osnutke načrtov varnih poti in svetoval, kako pridobiti potrebna finančna sredstva ter hkrati spodbujal implementacijo načrtov skupaj z lokalnimi oblastmi in zdravstvenimi delavci.

Pred intervencijo ni razlik v posluževanju aktivne poti med eksperimentalno in kontrolnima skupinama (p = 0.39). Otroci iz eksperimentalne skupine so se statistično značilno večkrat posluževali aktivne poti kot otroci iz kontrolnih skupin, in sicer 1 mesec (p = 0.0012), 6 mesecev (p = 0.0011) in 12 mesecev (p =0.001) po intervenciji. Pogostost posluževanja posameznih načinov poti v in iz šole je podobna v obeh skupinah tako pred in po intervenciji. Po intervenciji v eksperimentalni skupini: 70 % otrok hodi v šolo, 24 % se jih vozi z avtom in 6 % jih kolesari ali uporablja javni transport. Kontrolna skupina: 71 % otrok hodi, 23 % vožnja z avtom in 7 % kolo ali javni transport.

76


Staunton idr., 2003

Marin County, California N: 1743 starost: 6–15 let

Marin County Safe Routes to School Program: Intervencijski program, ki je trajal 2 leti, zajema promocijo hoje in kolesarjenja v šolo. Identificirali in vzpostavili so varne poti v šolo in povabili skupnost, da se vključi v program. V programu so edini plačani zaposleni, in sicer direktor programa, vzgojitelj, prometni inženir in zasebno svetovalno podjetje. Program je slonel na starših, učiteljih in prostovoljcih iz skupnosti, ki so skrbeli, da so bile aktivnosti izpeljane. Aktivnosti so bile: načrtovanje varnih poti v šolo, »Walk and Bike to School Days«, »Frequent Rider Miles Contest«, razredno izobraževanje, WSB in Bike Trains, časopisi in promocija, povezovanje in prezentacija na državni in nacionalni ravni. Wen idr., 2008 Sydney, Avstralija Dvoletna intervencija je bila vzpostavljena v okviru »Health N: 1277 otrok in 807 staršev (12 Promoting Schools Policy« in zajema: razredne aktivnosti, kot so eksperimentalnih in 12 dnevi za strokovni razvoj učiteljev, vire za razredno učenje, kontrolnih šol) informacije za učence, starše in učitelje za priprave na srednjo šolo, starost otrok: 10–12 let aktivnosti s hojo s pedometrom in vire za podnebne spremembe ter primerjanje stroškov aktivne poti in vožnje z avtomobilom. Intervencija je zajemala tudi razvoj Travel Access Guides za spodbujanje staršev, da se na poti v šolo ali službo poslužujejo aktivnega načina poti, mesečne časopise za starše ter izboljšanje okolja skupaj z lokalnimi oblastmi (pregled varnosti in primernosti poti za aktivni način poti v okolici šole ter identifikacija in odstranitev ovir za aktivni in varni način poti). Kontrolna skupina je prejela dvoletni program, ki temelji na zdravi prehrani v šoli. Programu so dodana sredstva za učitelje za razvoj dejavnosti, povezanih s hrano, v okviru učenja v razredu. ES-eksperimentalna skupina, KS-kontrolna skupina, GŠA-gibalna/športna aktivnost, WSB-Walking School Bus

64 % več otrok hodi, 114 % več otrok se vozi s kolesom, 91 % več jih uporablja javni transport, poleg tega pa je za 39 % upadlo število tistih, ki se vozijo z osebnimi avtomobili.

Na začetku ni statistično značilnih razlik med skupinama v posluževanju načina poti v/iz šole; Po intervenciji je, po poročanju staršev, hoja v šolo v eksperimentalni skupini narasla za 28,8 %, v kontrolni skupini pa za 19,0 % (po poročanju študentov ni statistično značilnih razlik med skupinama).

77


ZAKLJUČEK Intervencijski programi za povečanje posluževanja aktivne poti med otroki in mladostniki imajo lahko velike pozitivne učinke, kar dokazujejo tudi omenjene študije. Žal je zaradi vsebinskih razlik ter različnih metodičnih postopkov, uporabljenih v posameznih študijah, le-te težko primerjati med seboj in določiti, kateri intervencijski program je najprimernejši za vsesplošno uporabo. Obenem so v pregledu izpostavljene zgolj študije, narejene v tujini, saj v Sloveniji tovrstnih projektov ni veliko, njihova uspešnost pa še ni ovrednotena. Pri nas je tako mogoče zaslediti intervencijski program oziroma igro »Prometna kača«, ki je pod okriljem evropskega projekta CONNECT, vpeljana v nekaj slovenskih šol ter dva projekta Zavoda Varna pot, in sicer »4prometna deteljica« in »Ju3 na cesti«, ki v obliki 4 urnih delavnic izobražujeta otroke prve in druge triade 9-letnih osnovnih šol, na področju varnega obnašanja v prometu. Žal rezultati teh projektov niso ovrednoteni, zato ne moremo govoriti o njihovi uspešnosti v povezavi s povečanjem posluževanja aktivne poti. Rezultati študij, vključenih v pregled, tako predstavljajo pomembno noto v znanosti, saj bomo le z njihovim poznavanjem lahko načrtovali nove, še učinkovitejše intervencijske programe za spodbujanje aktivne poti, tako v tujini kot tudi pri nas. Pri njihovem načrtovanju moramo misliti na jasno zastavljene cilje in aktivno vključenost različnih skupin ljudi ter druge prediktorje aktivne poti, obenem pa ne smemo pozabiti, da morajo biti le-ti motivacijsko obarvani, oblikovani za različne starostne skupine in trajati daljše časovno obdobje. Vse to bi lahko v prihodnosti močno pripomoglo k povečanju posluževanja aktivne poti med otroki in mladostniki.

LITERATURA Alexander, L. M., Inchley, J., Todd, J., Currie, D., Cooper, A. R. in Currie, C. (2005). The broader impact of walking to school among adolescents: seven day accelerometry based study. BMJ, 331, 1061–1062. Chillón, P., Ortega, F. B., Ruiz, J. R., Veidebaum, T., Oja, L., Mäestu, J. idr. (2010). Active commuting to school in children and adolescents: An opportunity to increase physical activity and fitness. Scandinavian Journal of Public Health, 38, 873–879. Cooper, A. R., Page, A. S., Foster, L. J. in Qahwaji, D. (2003). Commuting to School: Are Children Who Walk More Physically Active? American Journal of Preventive Medicine, 25 (4), 273–276. Cooper, A. R., Andersen, L. B., Wedderkoop, N., Page, A. S. in Froberg, K. (2005). Physical Activity Levels of Children Who Walk, Cycle, or Are Driven to School. American Journal of Preventive Medicine, 29 (3), 179–184. Duncan, E. K., Duncan, S. J. in Schofield, G. (2008). Pedometer-determined physical activity and active transport in girls. International journal of Behavioral Nutrition and Physical Activity, 5 (2). Janz, K. F., Dawson, J. D. in Mahoney, L. T. (2000). Trackink physical fitness and physical activity from childhood to adolescence: the muscatine study. Med Sci Sports Exerc, 32, 1250–1257.

78


Jordan, K. C., Erickson, E. D., Cox, R., Carlson, E. C., Heap, E., Friedrich, M. idr. (2008). Evaluation of the Gold Medal Schools Program. Journal of the American Dietetic Association, 108, 1916–1920. Kong, A. S., Sussman, A. L., Negrete, S., Patterson, N., Mittleman, R. in Hough, R. (2009). Implementation of a Walking School Bus: Lessons Learned. Journal of School Health, 79 (7), 319–325. Loucaides, C. A. in Jago, R. (2008). Differences in physical activity by gender, weight status and travel mode to school in Cypriot children. Preventive Medicine, 47, 107–111. Martinez-Gomez, D., Ruiz, J. R., Gomez-Martinez, S., Chillón, P., Rey-Lopez, P. J., Diaz, L. E. idr. (2011). Active Commuting to School and Cognitive Performance in Adolescents. Arch Pediatr Adolesc Med, 165 (4), 300–305. Mendoza, J. A., Levinger, D. D. in Johnston, B. D. (2009). Pilot evaluation of a walking school bus program in a low-income, urban community. BMC Public Health, 9, 122. Mendoza, J. A., Watson, K., Baranowski, T., Nicklas, T. A., Uscanga, D. K., Nguyen, N. idr. (2010). Ethnic Minority Children's Active Commuting to School and Association with Physical Activity and Pedestrian Safety Behaviors. J Appl Res Child, 1 (1), 1–23. McDonald, N. C. (2007). Active Transportation to School. Trends Among U.S. Schoolchildren, 1969– 2001. American Journal of Preventive Medicine, 32 (6), 509–516. Pont, K., Ziviani, J., Wadley D., Bennett, S. in Abbott, R. (2009). Environmental correlates of children's active transpostation: a systematic literature review. Health Place, 15, 827–840. Rosenberg, D. E., Sallis, J. F., Conway, T. L., Cain, K. L., in McKenzie, T. L. (2006). Active Transportation to School Over 2 Years in Relation to Weight Status and Physical Activity. Obesity, 14 (10), 1771–1776. Saksvig, B. I., Catellier, D. J., Pfeiffer, K., Schmitz, K. H., Conway, T., Going, S., Ward, D. idr. (2007). Travel by Walking Before and After School and Physical Activity Among Adolescent Girls. Arch Pediatr Adolesc Med, 1616, 153–158. Sirard, J. R., Riner, W. F., McIver, K. L., in Pate, R. R. (2005). Physical Activity and Active Commuting to Elementary School. Medicine & Science in Sports & Exercise, 37, 2062–2069. Staunton, C. E., Hubsmith, D. in Kallins, W. (2003). Promoting Safe Walking and Biking to School: The Marin County Success Story. American Journal of Public Health, 93 (9), 1431–1434. van der Ploeg, H. P., Merom, D., Corpuz, G. in Bauman, A. E. (2008). Trends in Australian children traveling to school 1971–2003: Burning petrol or carbohydrates? Preventive Medicine, 46, 60–62. van Sluijs, E. M. F., Fearne, V. A., Mattocks, C., Riddoch, C., Griffin, S. J. in Ness, A. (2009). The contribution of active travel to children's physical activity levels: Cross-sectional results from the ALSPAC study. Preventive Medicine, 48, 519–524. Ward, D. S., Linnan, L., Vaughn, A., Neelon, B., Martin, S. L. in Fulton, J. E. (2007). Characteristics associated with US Walk to School programs. International Journal of Behavioral Nutrition and Physical Activity, 4, 67.

79


EFFECTS OF EXERCISE TRAINING ON PLASMA VISFATIN LEVELS VPLIV TELESNE AKTIVNOSTI NA KONCENTRACIJO VISFATINA V KRVNI PLAZMI Mihaela JURDANA 1, 2, Ana PETELIN 1, Maša ČERNELIČ BIZJAK 1& Zala JENKO PRAŽNIKAR 1 1 2

University of Primorska, Faculty of health sciences Izola, Slovenia

University of Primorska, Science and research centre, Institute for kinesiology reaserch, Slovenia

ABSTRACT The scientific article focuses on a potential association between physical activity, serum visfatin levels and obesity. Visfatin is a highly expressed protein located predominantly in visceral adipose tissue and has been linked to obesity and increased health risks. Physical activity has an important effect on adipose tissue, probably affecting visfatin concentrations. This study included 48 obese and 48 control middle aged participants without any previous health problems. We assessed physical fitness index (FI) in according to UKK walk test programme and measured serum visfatin levels. In conclusion, our findings demonstrated low visfatin levels in participants with higher fitness index.

Key words: visfatin, obesity, physical activity IZVLEČEK Znanstveni prispevek opisuje povezavo med telesno aktivnostjo, koncentracijo serumskega visfatina in debelostjo. Visfatin je močno izražen protein, ki se nahaja pretežno v visceralnem maščevju, povezan je z debelostjo ter povečanim tveganjem za zdravje. Dokazano je, da telesna aktivnost pomembno vpliva na maščobno tkivo in s tem na izražanje visfatina. V študijo je bilo vključenih 48 preiskovancev s prekomerno težo in 48 kontrol srednjih let, brez kakršnih koli predhodnih zdravstvenih težav. V raziskavi smo preverjali telesno pripravljenost preiskovancev z meritvijo fitness indeksa po programu UKK ter koncentracijo visfatina v krvi. Zaključki raziskave so pokazali nizko raven visfatina pri udeležencih z višjim fitnes indeksom. Ključne besede: visfatin, debelost, telesna aktivnost

80


INTRODUCTION Visfatin is recently discovered adipokine, citokine secreted by adipose tissue. It is highly expressed in visceral fat and was revealed to be associated with obesity (Fukuhara et al., 2005). The prevalence of childhood obesity is increasing dramatically in developed countries and obese children are at greater risk of becoming obese adults in the future (Jin et al., 2008). Visceral obesity is known to be an important risk factor for the development of insulin resistance, type 2 diabetes and cardio-vascular diseases in adults (Kahn et al., 2000). These findings indicate that hyperinsulinaemia and insuline resistance can be considered as early signs of metabolic syndrome. Furthermore, weight loss after a hypocaloric diet or exercise training showed decreased plasma visfatin levels in obese patients (Enevoldsen et al., 2004). Dong-il and colleagues demonstrated that supervised program that combined resistance training with aerobic exercise is effective in modifying factors related to metabolic syndrome and lowering visfatin levels (Dong-il et al., 2011). So, changes in nutritional status, exercise, eating behaviour and psychological reactivity have important effects on adipose tissue metabolism and may affect visfatin concentrations (Enevoldsen et al., 2004). The aim of the present study was to investigate the role of visfatin in normal weighted and obese adults in respect to physical fitness, which generally increases with increased physical activity.

METHODS

Participants In the study, 96 healthy participants (66% females and 34% males) aged 30-49 years with no history of disorders were selected. The study was approved by the Slovenian National Medical Ethics Committee and was performed in accordance with the ethical standards laid down in the 1964 Declaration of Helsinki. All volunteers were fully informed of the procedures before written consent was obtained. The project (A multidisciplinary approach in the treatment of obesity) was carried out between October and December 2011 at the University of Primorska, Faculty of Health Sciences, Izola, Slovenia.

Measurement of body composition At the study site height, weight and waist circumference were measured, as well as blood pressure using a standardized protocol. All measurements were performed between 7 and 8 a.m. in the morning after fasting overnight by same examiner. Subject height was measured to the nearest 0.1 cm in a standing position, without shoes, using Leicester Height Measure (Invicta Plastics Limited, Oadby, England). Body weight of the participants wearing usual light indoor clothing without shoes was measured with a 0.1 kg precision. Waist was measured in standing position halfway between costal edge and iliac crest, whereas

81


hip was measured as the greatest circumference around the buttocks. BMI and waist to hip ratio were calculated using the formulas: weight (kg)/height (m2) and waist (cm)/hip (cm), respectively. Testing Physical fitness Physical fitness was assessed to predict maximal oxygen uptake and to measure the ability of brisk walking. Functional status was assessed by reported estimate on ability to low intensity walking on 2 km according to UKK walk test programme. The walking time was recorded; the pulse rate was measured at the cervical aorta by 15 seconds and multiplies by 4. Fitness index (FI) was calculated on the base of mentioned programme developed by UKK Institute for health promotion research, Tampere, Finland (36). (based on age, BMI, walking time and pulse by the following formulas: for male: [I= 420 +A*0,2 –T*11,6 – P*0,56 – BMI*2,6] and for female: [I= 304 + A*0,4 – T*8,5 – P*0,32 – BMI*1,1], whereas A= age; T= time walking in minutes, seconds; P= pulse; BMI= body mass index. Interpretation of FI measurements is: 1) FI < 70 (significantly low), 2) FI 70-89 (under average), 3) FI 90-100 (average), 4) FI 111-130 (above average), and 5) FI > 130 (significantly high).

Serum measurements Venous blood samples for biochemical and hormonal determinations were taken on an empty stomach in the morning (between 8 and 9 a.m.) into 4 mL vacuum test tubes (Beckton-Dickinson, Rutherford, USA). Serum was immediately separated, frozen and stored at -20 °C until subsequent analysis. Serum visfatin concentrations were measured in duplicate with a human visfatin ELISA Kit (BioVision, Mountain View, CA, USA) performed on microplate reader (Tecan, Männedorf, Switzerland). Assay sensitivity was 30 pg/mL, and interassay and intraassay CVs were <10 % and <10 %, respectively.

Statistical analysis Data are presented as means ± SE unless otherwise stated. Before statistical analysis, data obtained that were not normally distributed were logarithmically transformed to approximate a normal distribution for subsequent analysis (concentrations of visfatin). To investigate the effect of obesity on visfatin serum concentration, subjects were classified in two groups according to adiposity, BMI, and waist circumference. Comparisons of anthropometric, physical and biochemical characteristics between the 2 groups were analysed with independent t-test and with the use of one-factor analysis of the variance with Bonferroni correction. Pearson's correlation analyses were performed to screen potential factors related to fasting serum concentrations of visfatin. The IBM SPSS version 19.0 (SPSS Inc, Chicago, IL) was used for all analyses. P value of less than 0.05 was taken as a statistically significant difference between the tested parameter.

82


RESULTS Baseline characteristics of participants Anthropometric parameters of 48 normal weighted (16 male and 32 female participants) and 48 obese subjects (16 male and 32 female participants) are illustrated in Table 1. No significant differences of age and height were observed between groups, as expected. Significant differences were observed in body weight, BMI, waist and hip circumference, waist to hip ratio (Table 1). Table 1: Baseline parameters of the normal weighted (control group) and obese participants (obese group)

Number of participants Age (years) Height (cm) Weight (kg) BMI (kg/m2) Waist circumference (cm) Hip circumference (cm) Waist to hip ratio Fitness index

Control group (M/F) obese group (M/F) P value (M/F) 16/32 16/32 ns/ns 34.3±6.2/37.7±6.1 37.9±6.3/39.3±6.0 ns/ns 181±5/168±6 180±6/166±5 ns/ns 75.9±9.4/60.1±6.1 95.6±8.2/80.9±9.3 0.000/0.000 23.1±2.2/21.4±2.0 29.3±2.9/29.5±2.7 0.000/0.000 84±7/72±5 100±6/91±7 0.000/0.000 94±8/92±6 106±5/108±9 0.000/0.000 0.89±0.03/0.79±0.05 0.95±0.04/0.85±0.09 0.000/0.000 101±13/111±15 82±18/83±15 0.015/0.000

FI, which is a good indicator for health was also measured and differences between the tested groups were also observed (Table 1). Obese subjects obtained slow aerobic time compared to normal weighted subjects, means aerobic fitness under average. Aerobic time in normal weighted males was higher but in the average, and FI above average was observed in normal weighted female participants (Table 1). Circulating visfatin levels Our data indicate statistically significant differences in the baseline level of fasting visfatin in our generally healthy, middle aged participants. Baseline level of fasting visfatin as shown in Figure 1 was significantly higher in obese participants (4.1 ± 0.6 for male participant and 4.4 ± 0.5 ng/mL for female participants) compared to normal weighted participants (1.8 ± 0.6 for male participants and 2.5 ± 0.5 for female participants). No differences were found in visfatin concentrations between genders.

83


6

Visfatin (ng/mL)

5 4

male

3

female 2 1 0

control group

obese cases

Figure 1: Serum visfatin levels in normal weighted (control) and obese participants, separately for male and female participants Pearsonâ&#x20AC;&#x2122;s correlation between serum visfatin levels and FI Pearsonâ&#x20AC;&#x2122;s correlations were performed to investigate the possible associations between fasting serum concentration of visfatin with aerobic physical activity; negative correlation between serum visfatin and FI was found. In both, male and female participants we observed significant negative correlation between serum visfatin and FI (R2=0.175) (Figure 2). Multiple stepwise linear regression analyses confirmed that FI was the only significant predictor of baseline visfatin concentration in male participants (data not shown).

Figure 2: Correlation between physical fitness and visfatin levels in the combined analysis of male and female participants with BMI > 20 kg/m2

84


CONCLUSION In conclusion, our results indicate increased serum visfatin levels in obesity. We also demonstrated an association between exercise training and fasting visfatin levels, as has been shown in previous study (Choi et al., 2007). Aerobic FI, which generally increases with increased aerobic physical activity, also may attenuate obesity related mortality (Ross et al., 2000). We found that aerobic FI was negatively and significantly correlated with serum visfatin in male and female participants. We can conclude that physical activity provides an effective approach for combating the harmful factors associated with obesity.

LITERATURE

Choi, K. M., Kim, J. H., Cho, G. J., Baik, S. H., Park, H. S. in Kim, S. M. (2007). Effect of Exercise Training on Plasma Visfatin and Eotaxin Levels. Eur J Endocrinol, 157, 437–442. Dong-il, S., Wi-Young, S., Sung, H., Eun-Jung, Y., Daeyeol, K., Harshvardhan, S., Christopher, A. F., Lindy, R., Debra, A. B. in Eonho, K. (2011). Effects of 12 weeks of combined exercise training on visfatin and metabolic syndrome factors in obese middle-aged women. Journal of Sports Science and Medicine, 10, 222–226. Enevoldsen, L. H., Simonsen, L., Macdonald, I. A. in Bülow, J. (2004). The combined effects of exercise and food intake on adipose tissue and splanchnic metabolism. J Physiol, 561, 871–882. Fukuhara, A., Matsuda, M., Nishizawa, M., Segawa, K., Tanaka, M., Kishimoto, K., Matsuki, Y., Murakami, M., Ichisaka, T., Murakami, H., Watanabe, E., Takagi, T., Akiyoshi, M., Ohtsubo, T., Kihara, S., Yamashita, S., Makishima, M., Funahashi, T., Yamanaka, S., Hiramatsu, R., Matsuzawa, Y. in Shimomura, I. (2005). Visfatin: A Protein Secreted by Visceral Fat that Mimics the Effects of Insulin. Science, 307, 426–430. Jin, H., Jiang, B., Tang, J., Lu, W., Wang, W., Zhou, L., Shang, W., Li, F., Ma, Q., Yang, Y. in Chen, M. (2008). Serum visfatin concentrations in obese adolescents and its correlation with age and high-density lipoprotein cholesterol. Diabetes Res Clin Pract, 79, 412–418. Kahn, B. B. in Flier, J. S. (2000). Obesity and insulin resistance. J Clin Invest, 106, 473–481. Ross, R., Dagnone, D., Jones, P. J. H., Smith, H., Paddags, A., Hudson, R. in Janssen, I. (2000). Reduction in obesity and related comorbid conditions after diet-induced weight loss or exercise-induced weight loss in men. Ann Intern Med, 133, 92–103.

85


DOJEMANJE DEJAVNIKOVFIZIČNEGA ZDRAVJA OTROK: ZAKAJ NISO VSI INTERVENCIJSKI PROGRAMI ZA DVIG GIBALNE/ŠPORTNE AKTIVNOSTI USPEŠNI? THE PERCEPTION OF CHILDREN’S PHYSICAL HEALTH FACTORS: WHY ARE ONLY SOME OF THE INTERVENTION PROGRAMMES FOR INCREASING PHYSICAL/SPORTS ACTIVITY SUCESSFUL? Katarina KETE, Anita BRČANINOVIČ študentki Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, Slovenija IZVLEČEK Spremembe načina življenja v času, ki je zaznamovan z vse hitrejšim tempom in vse daljšimi delovniki, postajajo vedno bolj nujne. S pretežno sedentarnim načinom življenja in vse manjšo količino gibalne/športne aktivnosti ogrožamo naše zdravje in zdravje naših otrok, zato je čas, da razmislimo o kakovostnih intervencijskih programih, ki bi dvignili njihovo gibalno/športno aktivnost. Kljub široki paleti ukrepov, opaznih izboljšanj še vedno ni, zato je bil cilj te kvalitativne raziskave primerjati zastavljene intervencijske programe z mnenji in željami otrok ter obenem najti vzroke, zaradi katerih je uspešnost intervencij le kratkoročna in/ali nizka. Raziskavo smo izvedli s pomočjo vprašalnika in intervjuja na 126 otrocih prvih, tretjih in petih razredov, in sicer v skupinskem ter individualnem delu. Izkazalo se je, da bi bilo najboljše zasnovati intervencijske programe, ki temeljijo le na povečanju količine in intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti ne pa tudi na izobraževanju o zdravi prehrani, saj bi otroci, po rezultatih sodeč, svojo telesno maso uravnavali predvsem preko gibanja. Pravilna prehrana je sicer pomembna, vendar je pri otrocih take starosti postranskega pomena, kar dokazujejo tudi številni strokovnjaki (npr. Atkin in Davies, 2000). Prav tako moramo spodbuditi sodelovanje vseh otrok, tudi tistih s preveliko telesno maso in slabšimi gibalnimi sposobnostmi. Obenem moramo paziti, da pri izvajanju intervencijskih ukrepov ne spodbujamo tekmovalnosti ter da se med izvajanjem programov skušamo izogibati nekaterim elementom športa, ki lahko marsikaterega otroka odvrnejo od nadaljnjega udejstvovanja. Ključne besede: otroci, zdravje, gibalna/športna aktivnost, intervencijski programi, prehrana

86


ABSTRACT Lifestyle changes in a time marked by ever-increasing pace and long working hours are becoming increasingly urgent. A sedentary lifestyle and a low level of physical/sports activity have endangered our health and the health of our children. For this reason, intervention programmes for increasing physical/sports activity are of extreme importance. Despite a wide range of interventions offered to the children, there is no prospect of remarkable improvements in this field. Therefore, our aim was to compare qualitative research-based intervention programmes to the opinions and wishes of the children as well as to find out the reasons for low and/or short-term effectiveness of interventions. The research was conducted through a questionnaire and an interview on 126 children of the 1st , 3rd and 5th class of elementary school, who were involved in the collective and individual tasks. The results show that it would be best to form intervention programmes based only on the increase in physical/sports activity and not on the education about healthy diet. As noted by a number of experts (e.g. Atkin and Davies, 2000), a proper diet certainly is important, but for children at this age, it is considered to be of secondary importance. The participation of all children, including those with obesity and low level movement skills, should be encouraged as well, but at the same time it should be ensured that the implementation of the intervention measures does not encourage competition, and that it avoids certain elements, which may discourage children from doing sports. Key words: children, health, physical/sports activity, interventions, diet UVOD Prehod iz predšolskega obdobja v osnovno šolo pomeni za otroka veliko spremembo. Znanstveniki opažajo, da se takrat začne upadanje količine in intenzivnosti gibalne aktivnosti, ki se strmo nadaljuje vse do konca otroštva (Volmut, Pišot in Šimunič, 2010). Šolske obveznosti otroke prisilijo, da doma veliko časa posvetijo učenju in reševanju domačih nalog. Otroci, stari okoli 11 let, med tednom presedijo v šoli in za šolsko delo doma skupaj v povprečju že 9 ur (Završnik in Pišot, 2005). Tako otroku vse bolj primanjkuje izjemno potrebnega prostega časa, ki bi ga lahko namenil igri in gibanju. Potreba po gibanju je za človeka naravna. Otrok se ob gibanju razvija in krepi svoje telo, usklajuje se njegova motorika, s povezovanjem posameznih telesnih in športnih dejavnosti se urijo njegove spretnosti. Z ustreznimi spodbudami v družini in kasneje v šoli pri otroku vplivamo na njegov poznejši življenjski slog ter ga opremimo za vsa samostojna, dejavna obvladovanja preizkušenj, obremenitev in stresov, ki mu jih bo prinašalo življenje (Škof, 2008). Zadostna gibalna/športna aktivnost torej ne vpliva le na ustrezen

87


telesni razvoj in razvoj gibalnih sposobnosti (Biddle idr., 2004; Fras, 2002), temveč tudi na posameznikov kognitivni, emocionalni in socialni razvoj (Ekeland idr., 2004; Steptoe in Butler, 1996; Tomori, 2005). Čeprav so koristni učinki gibalne/športne aktivnosti za zdravje otrok in mladostnikov dobro znani in dokazani (Crocker idr., 2000; Strong idr., 2005), se zlasti v razvitih deželah beležita upad gibalne/športne aktivnosti in porast prekomerne telesne mase oz. debelosti (The Health and Social Care Information Centre, 2012). Otroška debelost postaja resen problem tehnološko razvitega sveta in posebej pomemben dejavnik tveganja, ki zahteva ukrepanje. Incidenca prekomerne telesne teže se je v razvitem svetu med leti 1980 in 2000 pri otrocih med 6. in 11. letom starosti podvojila, pri mladostnikih med 11. in 19. letom pa v tem obdobju potrojila (Škof, 2008), kar nakazuje na vse večjo pojavnost sedentarnega življenjskega sloga med mladimi (Biddle idr., 2004). Zato se pojavljajo številni intervencijski programi, ki so jih strokovnjaki sestavili z enim samim namenom – povečati količino, kakovost, učinkovitost in všečnost gibalne/športne aktivnosti ter s tem prispevati k bolj zdravemu načinu življenja. Kljub temu težave še vedno ostajajo, saj je učinkovitost programov pogosto zanemarljiva oz. kratkoročna (Van Sluijs idr., 2007). Med najpomembnejšimi vzvodi promocije gibalnih aktivnosti pri mladih je športna vzgoja, saj je v večjem ali manjšem obsegu sestavni del šolskega kurikula, s tem pa vsebinski in časovni imenovalec vseh mladih (Sallis idr., 2000). Veliko je literature o tem, kako smo si odrasli zamislili intervencije, kakšne so zakonitosti zdrave prehrane ter kako se moramo prehranjevati in koliko gibati, da bi preprečili debelost. Ne vemo pa, kako na vse to gledajo otroci, zato je bil glavni cilj raziskave seznaniti se z mnenji in željami otrok, ter jih nato primerjati z znanimi intervencijskimi programi. METODA Vzorec merjencev: V vzorec je bilo vključenih 45 otrok 1. razreda Osnovne šole Srečka Kosovela iz Sežane, 42 otrok 3. razreda in 39 otrok 5. razreda Osnovne šole Danila Lokarja iz Ajdovščine. Pred raziskavo smo izvedli tudi pilotno študijo. Pred pričetkom raziskave smo pridobili vsa pisna soglasja staršev. Merski instrument: Podatke smo zbirali s skupinskim intervjujem in anketnim vprašalnikom, podatke o telesni višini in masi pa smo pridobili iz športno-vzgojnih kartonov. REZULTATI IN RAZPRAVA V prispevku so predstavljene štiri hipoteze (H1-H4), ki so bile zastavljene na področju primerjanja intervencijskih programov z mnenji otrok.

88


H1: Pozitivni presnovni učinek pri igranju aktivnih video igric bi lahko uporabili v intervenciji za dvig gibalne/športne aktivnosti. Za preverjanje hipoteze smo študijo Aktivno igranje video igric pri 10-12 let starih dečkih (White, 2008) primerjali z odgovori učencev. Ugotovili smo, da samo igranje aktivnih video igric ne dosega predpisane srednje do visoke intenzivnosti gibanja, zato igre niso primerne za nadomeščanje gibanja, temveč za zmanjšanje časa, ki ga otroci sede preživijo pred televizijskimi zasloni. Izkazalo se je, da se kar 33 % učencev petega razreda pogosto oziroma srednje pogosto poslužuje uporabe aktivnih video igric. Glede na to, da so vsi učenci odgovorili, da svoj prosti čas najraje preživljajo zunaj, lahko sklepamo, da igranje igric ne vpliva na čas, ki ga preživijo na prostem za igro. Zato bi intervencijo, ki vključuje igranje aktivnih video igric, lahko uporabili za dvig gibalne/športne aktivnosti, vendar z veliko mero kritičnosti. Obstaja namreč še neodgovorjeno: igranje tovrstnih igric je morda celo škodljivo za naš gibalni razvoj, saj obstaja utemeljen dvom, da se lahko otrokom oz. mladostnikom spremeni motorična kontrola, ki se preko lateralnega motoričnega transferja prenaša na športne aktivnosti (npr. Wii Tennis na igranje tenisa), saj se gibi pri športnih aktivnostih pomembno razlikujejo od gibov pri igranju aktivnih igric (Mahmutović, 2012). H2: Izobraževanja otrok o zdravem prehranjevanju ne vplivajo na dvig gibalne/športne aktivnosti. Za preverjanje hipoteze smo uporabili študiji Zdravstvena in prehranska vzgoja na osnovni šoli na Kreti (Manios idr., 2006) in Hip hop za zdravje pri latinoameriških predšolskih otrocih (Fitzgibbon idr., 2006). Kot smo ugotovili, bi otroci svojo telesno maso uravnavali predvsem preko gibanja. Pravilna prehrana je sicer pomembna, vendar je pri otrocih take starosti postranskega pomena, kar dokazujejo tudi številni strokovnjaki (npr. Atkin in Davies, 2000). Če pregledamo uspešnost intervencij, ki vključujejo zdravstveno in prehransko vzgojo, vidimo, da te v večji meri niso uspešne. Na podlagi pridobljenih informacij smo lahko hipotezo potrdili, in pri tem lahko poudarimo, da je pri sestavljanju intervencij potrebno največji poudarek nameniti povečanju količine gibanja, česar zgolj z izobraževanjem ni moč doseči. H3: Spodbujanje tekmovalnosti med otroki ne učinkuje pri dvigu gibalne/športne aktivnosti. Za preverjanje hipoteze smo študijo Gibalna/športna aktivnost pri otrocih, ki so vključeni v šolski program rekreacije (Kien in Chiodo, 2003), primerjali z odgovori otrok.

89


Intervencija je temeljila na dvigu gibalne/športne aktivnosti preko spodbujanja rekreacije, v katero se lahko vključijo vsi otroci, ne le manjšina z nadpovprečnimi gibalnimi sposobnostmi. V omenjeni intervenciji so se osredotočili na zagotavljanje zabavne gibalne/športne aktivnosti in na igre, v katerih lahko uživajo tudi otroci s slabšimi gibalnimi sposobnostmi. Med odgovori otrok in študijo smo povlekli vzporednico, saj smo ugotovili, da tekmovanj ne marajo predvsem otroci, ki imajo slabše gibalne sposobnosti in/ali so predebeli. Prav ti otroci pa so ciljna skupina intervencij. S poudarjanjem tekmovalnosti pri takih otrocih torej ne bomo dosegli velikih sprememb. H4: Dodatne ure športne vzgoje bi pripomogle k dvigu gibalne/športne aktivnosti. Za preverjanje hipoteze smo uporabili pregledno študijo Uspešnost intervencij za dvig gibalne aktivnosti (Kahn, E.B., idr.), ki v meta analizi preverja uspešnost študij, ki so spreminjale šolski kurikul s ciljem povečevanja časa športne vzgoje. Študije so pokazale močne dokaze, da je športna vzgoja učinkovita v večanju nivoja gibalne aktivnosti in izboljšanju fizičnega zdravja, vendar pri dodajanju in podaljševanju ur športne vzgoje nastane težava. Pri teh načinih gre za poseganje v prosti čas otrok, saj odvzemanje ur ostalim predmetom na račun športne vzgoje ni opcija, ki bi bila sprejemljiva, prav tako pa nihče od otrok ne želi preživeti v šoli še več časa kot sicer. Torej je ena izmed bolj sprejemljivih možnosti sprememba obstoječih ur športne vzgoje v smislu podaljšanja efektivnega časa otrok (to je čas, ki ga otroci preživijo v srednji do visoki intenzivnosti gibanja). Prav tako bi lahko razmišljali o vpletanju športne vzgoje v ostale akademske predmete, kar bi pripomoglo tudi k bolj razgibanemu načinu učenja, ki učence bolj pritegne. ZAKLJUČEK Na podlagi pridobljenih podatkov lahko sklenemo, da je potrebno oblikovati intervencije, ki temeljijo na dvigu gibalne/športne aktivnosti in obenem ne spodbujajo tekmovalnosti oziroma nekaterih elementov športa, ki otroke odbijajo. Organizacija dodatnih športnih aktivnosti, ki temelji na vključevanju vseh otrok, ne le tistih z boljšimi gibalnimi sposobnostmi, je v tem primeru zmagovita kombinacija. Šola lahko usmerja mlade k zdravemu načinu življenja na številne in zelo različne načine. S ponudbo programov v okviru širših projektov (npr. Zdrava šola, Do zdravja z gibanjem na prostem) ali v okviru športnih, planinskih in drugih društev, z izbirnimi programi, v podaljšanem bivanju, z minutami za zdravje in aktivnimi, rekreativnimi/igralnimi odmori itd. Med najpomembnejšimi vzvodi promocije gibalnih aktivnosti pri mladih je športna vzgoja, saj je v večjem ali manjšem obsegu sestavni del šolskega kurikula, s tem pa vsebinski in časovni imenovalec vseh mladih (Sallis idr., 2000).

90


Zavedati se moramo, da so prav otroci, ki imajo večjo telesno maso in/ali slabše gibalne sposobnosti, ciljna skupina teh intervencijskih programov, in prav ti otroci se ne marajo vključevati v aktivnosti, kjer je prisotno tekmovanje. Seveda pa bi bilo smiselno vzorec razširiti, saj zagotovo obstajajo razlike, (med ruralnim in urbanim okoljem, med spoloma …), ki v tem prispevku niso bile omenjene. Prepričani pa smo, da bo naša raziskava pripomogla k nadaljnjim načrtovanjem intervencijskih ukrepov. LITERATURA Atkin, L. M. in Davies, P. (2000). Diet composition and body composition in preschool children. American Society for Clinical Nutrition, 72, 15–21. Biddle, S.J.H. idr. (2004). Physical Activity and Sedentary Behaviours in Youth: Issues and Controvrsies. The Journal of the Royal Society for the Promotion of Health, 124 (1), 29–33. Crocker, P. R. E., Eklund, R. C. in Kowalski, K. C. (2000). Children's physical activity and physical selfperceptions. Journal of Sport Science, 18 (6), 383–394. Ekeland, E. idr. (2004). Exercise to improve self-esteem in children and young people (Cochrane review). The Cochrane Library, Issue 2. Chichester, UK: John Wiley & Sons, Ltd. Fitzgibbon, M. L. (2006). Hip-Hop to Health Jr. For Latino Preschool Children. Pridobljeno 1.11.2011 iz: http://www.nature.com/oby/journal/v14/n9/full/oby2006186a.html. Fras, Z. (2002). Aktivni življenjski stil otroka – dolgoročna naložba v zdravje. V R. Pišot, V. Štemberger, F. Krpač in T. Filipčič (ur.), Otrok v gibanju: Zbornik prispevkov (str. 20–28). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Jolliffe, D. (2004). Extent of overweight among US children and adolescents from 1971 to 2000. International Journal of obestiy and Related Metabolic Disorders, 28, 4–9. Kahn, E. B. idr. (2002). The Effectiveness of Interventions to Increase Physical Activity. A Systematic Review. American Journal of Preventive Medicine, 22 (4S), 73–107. Kien, L. C. in Chiodo, A. R. (2003). Physical Activity in Middle School–aged Children Participating in a School-Based Recreation Program. Archives of Pediatrics & Adolescent Medicine, 157, 811–815. Mahmutović, N. (2012). Določitev mejnih vrednosti merilnika pospeška pri merjenju intenzivnosti gibanja otrok od 1. do 4. razreda. Diplomsko delo, Koper: Pedagoška fakulteta. Manios, Y. idr. (2006). Health and nutrition education in primary schools in Crete: 10 years' follow-up of serum lipids, physical activity and macronutrient intake. British Journal of Nutrition, 95, 568–575. Sallis, J. F. idr. (2000). A review of correlates of physical activity of children and adolescents. Medicine and Science in Sport and Exercise, 32, 963–975. Steptoe, A. in Butler, N. (1996). Sport participation and emotional well-being in adolescents. The Lancet, 347 (9018), 1789–1792.

91


Strong, W. B. idr. (2005). Evidence based physical activity for school-age youth. Journal of Pediatrics, 146, (732–737). Škof, B. (2008). Šport po meri otrok in mladostnikov. Pedagoško-psihološki in biološki vidiki kondicijske vadbe mladih. Ljubljana: Fakulteta za šport. The Health and Social Care Information Centre (2012). Statistics on Obesity, Physical Activity and Diet: England. Pridobljeno 20.7.2012 s: http://www.ic.nhs.uk/webfiles/publications/003HealthLifestyles/OPAD12/StatisticsonObesityPhysicalActi vityandDietEngland2012.pdf . Tomori, M. (2005). Psihosocialni pomen telesne dejavnosti v mladostniškem obdobju. V S. Kostanjevec in G. Torkar (ur.), Zdrav življenjski slog srednješolcev (str. 48–53). Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS. Van Sluijs, E. M. F., McMinn, A. M. in Griffin, S. J. (2007). Effectivness of interventions to promote physical activity in children in adolescents: systematic review of controlled trials. Pridobljeno 10.9.2011 iz: http://www.bmj.com/. Volmut, T., Pišot, R. in Šimunič, B. (2010). Pregled intervencij za dvig gibalne/športne aktivnosti otrok. V R. Pišot idr. (ur.), 6. Mednarodni simpozij Otrok v gibanju – zbornik prispevkov. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče. Završnik, J. in Pišot, R. (ur.) (2005). Gibalno/športna aktivnost za zdravje mladostnikov. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za kineziološke raziskave, Založba Annales. White, K. (2008). Energy Expenditure and Enjoyment of Active Video Games vs. Other Activities in 10–12 Year Old Boys. Pridobljeno 10.9.2011 s:

http://aut.researchgateway.ac.nz/bitstream/handle/10292/934/WhiteK.pdf;jsessionid=DCEBB40 AB0D32AAAB06452CB895ABA5A?sequence=4.

92


LONGITUDINALNA ANALIZA NAVPIČNEGA SKOKA 4, 5 IN 6 LETNIH OTROK LONGITUDINAL ANALYSIS OF VETICAL JUMP OF 4, 5, AND 6 YEARS OLD CHILDREN Katja KOREN 1, Boštjan ŠIMUNIČ1,2 1

Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za kineziološke raziskave, Slovenija 2

Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, Slovenija

IZVLEČEK Otroci že zelo zgodaj razvijajo gibalne sposobnosti in sicer tako, da pri svoji igri vpletajo različne gibalne aktivnosti. Ena izmed aktivnosti je skakanje. V raziskavi nas je zanimala eksplozivna moč pri navpičnih skokih, saj s slednjimi razvijamo različne gibalne sposobnosti. Namen raziskave je bil ugotoviti višino navpičnega skoka za populacijo istih otrok, najprej pri starosti 4 let in nato še dvakrat (pri starosti 5 in 6 let) ter variabilnost skokov glede na starost in spol ter posledično izvesti primerjavo skokov za posamezna leta za populacijo teh istih otrok (prečna in longitudinalna analiza). Cilj raziskave ni bil le ugotavljanje višine navpičnega skoka posameznega otroka, temveč tudi, kako vpliva zamah rok na višino samega skoka. Pri raziskavi smo uporabili tenziometrijsko ploščo in z njo merili višino navpičnega skoka z nasprotnim gibanjem CMJ, pri tem je vsak otrok skočil 6 krat: 3 skoke z in 3 brez uporabe rok. Končno je bil izbran najboljši rezultat med tremi izvedbami za nadaljnje izračune. Glede na to, da so bili skoki bočno posneti z visokofrekvenčno kamero, smo otroke, na podlagi video analize, razdelili v dve skupini: usklajene (KOORD) in neusklajene (NE-KOORD). Zaključimo lahko, da je izoblikovanje uspešnih skakalcev prav tako pomembno kot biološko staranje pri 4, 5 in 6 letnih otrocih. Ključne besede: otroci, tenziometrijska plošča, eksplozivna moč, reakcijska sila na podlago, navpični skok ABSTRACT Jumps are part of the elementary movement patterns and are natural types of movements. With jumps we develop various motor abilities, especially the explosive power, speed of movement, coordination of legs and of the whole body, static and dynamic balance. Many studies were made on adolescents and adults, while only few studies on pre-school children. Therefore in our study we investigated vertical jump performance in preschool population, which is of great importance for the further development of the child. We initially included 4 years olds and analyzed their jump performance during 2 years follow up.

93


We were interested in jump height and power, jumping technique and coordination. We used the tensiometric ground force reaction plate with high speed video to analyze counter movement vertical jump. Every child jumped six times: three times without and three times with use of the hands. Children have improved their jump height every year. Arm-leg coordination at the age of 4 years did not affect much on jump height, but at the age of 5 and 6 had a great impact. Formation of good jumpers is extremely important for the further child development.

Keywords: children, tensiometric plate, explosive power, ground reaction force, vertical jump

UVOD Poznamo več vrst skokov: navpični skok, skok v daljino, skok v globino, skok čez ovire, enonožni skok, sonožni skok, itd. Vsi skoki spadajo med elementarne gibalne vzorce in med naravne oblike gibanja. S skoki razvijamo različne gibalne sposobnosti, predvsem eksplozivno moč, hitrost posamičnega giba, koordinacijo nog oziroma celega telesa in statično ter dinamično ravnotežje. Poleg tega se navpični skoki delijo na: skoke z nasprotnim gibanjem, skoke iz polčepa in globinske skoke. V športu se test navpičnega skoka uporablja za vrednotenje maksimalne eksplozivne moči celega telesa. Moški skačejo približno za 23 % višje kot ženske (Laffaye in Choukou, 2010). Športniki, ki se ukvarjajo s športom, pri katerem se veliko skače, dosegajo boljšo učinkovitost skokov. Vrhunske športnice (odbojkarice) s 5 tedenskim treningom statistično pomembno izboljšajo višino CMJ skoka (ES = 0.21; Sheppard idr., 2011), pliometrični trening pa je najbolj koristna vrsta vadbe, ki omogoča izboljšanje višine CMJ skoka za 8.7 % (ES = 0.88; Marković, 2007). Starost vpliva na eksplozivno moč skoka. Z leti se moč in fizična aktivnost zmanjšujeta. Moški skačejo višje kot ženske, obenem ženske z leti v primerjavi z moškimi bolj nazadujejo (Runge idr., 2004). Pri določeni starosti se uspešnost v skoku med spoloma izenači. Eksplozivna moč se zmanjša po določenem neaktivnem obdobju. Upad eksplozivne moči so opazovali po 35-dnevnem »bed restu«: višina skoka se je zmanjšala za 22 %, po 30. dneh pasivnega okrevanja pa je višina ostala še vedno zmanjšana za 14 % (Cankar idr., 2009). Otroci se hitro srečajo s skoki, sprva preprosto poskakujejo, nato skačejo pri različnih igrah (igre z elastiko, kolebnico, kredami), tako sonožno kot tudi eno nožno. Nekateri predšolski otroci imajo že razvito koordinacijo pri skoku, a niso zmožni doseči maksimalno eksplozivno moč. Uporaba rok lahko izboljša izvedbo in tudi višino samega skoka. Dekleta (povprečna starost 6.5), ki uporabljajo roke pri skoku skočijo 9.7 % višje kot, če jih ne, enako velja tudi za ženske, ki skočijo 7.5 % višje (Harrison in Moroney, 2007). Malo raziskav je

bilo izvedenih na predšolskih otrocih in pregledi niso dovolj

94


sistematični. V Sloveniji vsak otrok opravi športno vzgojni karton, ki vključuje skok v daljino z mesta. Leta je bolj test koordinacije kot eksplozivne moči. Ker obstojajo različni merilni postopki za merjenje navpičnega skoka je velik problem uporaba, primerljivost, združljivost teh podatkov. Višino navpičnega skoka merimo z različnimi metodami: s Sargent-ovim in Abalak-ovim testom, kontaktno preprogo, tenziometrijsko ploščo in s kinematično video analizo. Rezultati niso direktno primerljivi, zato je težko ugotavljati razvojne trende navpičnega skoka. Pri otrocih se redko vzporedno primerja dosežek navpičnega skoka in koordinacije izvedbe skoka. Redna, dovolj intenzivna in primerna gibalna/športna aktivnost v otroštvu je pomemben dejavnik razvoja (Gallahue in Ozmun, 2006; Malina, 1996; Strong idr., 2005), saj varuje in krepi zdravje, ohranja primerno raven telesne pripravljenosti in pomembno prispeva k oblikovanju navad in vedenjskih vzorcev, ki zagotavljajo aktivnost skozi celotno življenjsko obdobje. Gibalno aktivnejši otroci so bolj spretni od sedentarnih vrstnikov (Medeková, Zapletalova in Havliček, 2000; Wrotniak idr., 2006). Deset tedenski program treninga predšolskih otrok pozitivno vpliva na izboljšanje osnovnih gibalnih spretnosti, kot so tek in poskakovanje (Deli, Bakle in Zachopoulou, 2006). V številne raziskave so bili vključeni osnovnošolci, mladostniki in odrasli, medtem ko so le redke raziskave pri predšolskih otrocih, v naši raziskavi smo zato zajeli predšolsko populacijo, ki ima velik pomen za nadaljnji razvoj otrok. Zanimala nas je, uspešnost pri skoku, če so otroci v posameznem letu napredovali; izboljšali: tehniko skoka, koordinacijo ali eksplozivno moč skoka. V ospredju raziskave je bilo ugotavljanje osnovnih gibalnih sposobnosti otrok (eksplozivna moč, hitrost posamičnega giba, koordinacija nog oziroma celega telesa, statično in dinamično ravnotežje) in s tem povezano vrednotenje elementarnih gibalnih vzorcev. METODA Vzorec merjencev V raziskavo je bilo vključenih 107 otrok. V letu 2009 in 2010 je uspešno opravilo meritve skoka 97 otrok (47 dečkov in 50 deklic), v letu 2011 pa 94 otrok (44 dečkov in 50 deklic). Določeni niso opravili meritev skoka (bolezen ali strah pred merilnimi napravami). Pred pričetkom smo pridobili soglasje Komisije RS za medicinsko etiko in pisna soglasja staršev. Vzorec spremenljivk V sklopu projekta je potekalo več vsebinsko zaokroženih sklopov meritev. Znotraj analize skoka smo opredelili kvantitativne (višina) in kvalitativne spremenljivke (koordinacija).

95


Organizacija meritev Meritve so bile izvedene v obdobju 2009–2012, v dopoldanskem času, v laboratoriju Inštituta za kineziološke raziskave. Za objektivno ocenjevanje in standardizacijo merilnih postopkov smo izvedli več izobraževanj merilcev in pilotno študijo. Za potek meritev je bil odgovoren vodja kineziološkega laboratorija, določili smo tudi vodje posameznih merilnih postaj. Meritve so bile izvedene po naslednjem vrstnem redu: merjenje morfoloških značilnosti (Maltron), statične moči na izometričnih dinamometrih (Wise-technology), analiza hoje z EMG (Noraxon), kinematična analiza hoje in teka na tekočem traku (Contemplas), merjenje višine skoka na tenziometrijski plošči (Kissler) in analiza plezanja ter plazenja. Merski postopki Osnovni antropometrični podatki (telesna višina in masa) so bili izmerjeni s standardnim orodjem. Uporabili smo tenziometrijsko ploščo in z njo merili CMJ, pri čemer je vsak otrok 3 krat skočil z in brez uporabe rok. Upoštevali smo najboljši rezultat. Koordinacijo skokov smo preverili z video posnetki. Premik komolca naprej v času odriva smo opredelili kot koordiniran skok, medtem ko premik komolca nazaj, vstran ali mirovanje komolca kot nekoordiniran skok. Najvišjo višino skoka smo definirali glede na posamezen čas leta. Metode obdelave podatkov Po vnosu podatkov v računalnik (Excel) smo jih obdelali s statističnim programom SPSS, verzija 19. Longitudinalne spremembe v višini skoka otrok starosti 4, 5 in 6 let smo analizirali z RM ANOVO. Hipoteze smo sprejemali ali zavračali s stopnjo tveganja .01 oziroma .05.

REZULTATI Sprva je bilo v raziskavo vključenih 107 otrok, v prvem in drugem letu je skočilo 97 otrok, v tretjem pa 94 otrok. Tabela 1 prikazuje opisne podatke o določenih morfoloških značilnostih in uspešnost skakanja v določeni starosti.

96


Tabela 1: Diskriptivna analiza podatkov otrok, ki so v posameznem letu skočili

Število višina / cm teža / kg maščobna masa / % mišična masa / kg višina skoka brez rok / cm višina skoka z rokami / cm Koordinirani otroci / %

vsi otroci 97 107.8 ± 4.5 18.5 ± 2.6 15.9 ± 2.9 5.5 ± 0.9 9.0 ± 2.9 10.0 ± 3.1 34

4 leta Dečki 47 107.5 ± 4.7 18.5 ± 2.5 15.0 ± 2.8 5.8 ± 0.8 9.2 ± 3.0 9.9 ± 3.3 17

Deklice 50 108.1 ± 4.3 18.5 ± 2.7 16.7 ± 2.7 5.1 ± 0.8 8.8 ± 2.9 10.0 ± 2.9 16

Število višina / cm teža / kg maščobna masa / % mišična masa / kg višina skoka brez rok / cm višina skoka z rokami / cm Koordinirani otroci / %

vsi otroci 97 115.4 ± 5.2 21.0 ± 3.6 16.2 ± 4.0 6.3 ± 1.1 12.2 ± 3.1 13.2 ± 3.4 68

5 let Dečki 47 114.9 ± 5.3 20,9 ± 3.7 15.0 ± 3.7 6.7 ± 1.1 11.9 ± 3.1 12.6 ± 3.1 28

Deklice 50 115.9 ± 5.0 21.2 ± 3.5 17.3 ± 3.9 5.9 ± 0.9 12.5 ± 3.1 13.9 ± 3.6 38

6 let vsi otroci Dečki Deklice Število 94 44 50 višina / cm 121.6 ± 5.6 120.5 ± 5.3 122.6 ± 5.7 teža / kg 23.8 ± 4.0 23.5 ± 3.7 24.0 ± 4.1 maščobna masa / % 18.6 ± 4.5 17.5 ± 4.5 19.6 ± 4.3 mišična masa / kg 7.3 ± 1.2 7.7 ± 1.2 6.9 ± 1.1 višina skoka brez rok / cm 13.7 ± 3.2 13.5 ± 3.5 14.0 ± 3.0 višina skoka z rokami / cm 15.3 ± 3.3 15.0 ± 3.5 15.5 ± 3.2 Koordinirani otroci / % 82 35 42 _______________________________________________________________________ Na sliki 1 je predstavljen longitudinalen razvoj navpičnega skoka z nasprotnim gibanjem v povezavi z uporabo rok. Ugotovili smo, da otroci – ko so uporabili roke – skočili višje in da so se izboljšali v višini skoka.

97


20,00

višina (cm)

15,00

10,00

brez rok z rokami

5,00

0,00 4 leta

5 let

6 let

Starost Slika 1: Longitudinalna analiza višine skoka (z in brez uporabe rok) pri 4, 5 in 6- letnikih Pri starosti štirih let je bilo 34 % koordiniranih in 66 % nekoordiniranih, pri petih letih je bilo ravno nasprotno: 68 % koordiniranih in 32 % nekoordiniranih, pri šestih letih pa 82 % koordiniranih in le še 18 % nekoordiniranih. Kot lahko vidimo v tabeli 2 koordinacija med rokami in nogami pri starosti 4 let ni vplivala veliko na višino skoka, pri starosti 5 let in 6 let pa ima koordinacija med rokami in nogami velik vpliv na višino skoka.

Tabela 2: Vpliv koordinacije (usklajenosti) med rokami in nogami pri skoku 4 leta višina skoka / cm 5 let višina skoka / cm 6 let višina skoka / cm

Nekoordinirani otroci 66 9.2 ± 2.3 32 11.3 ± 2.7 18 12.4 ± 3.2

Koordinirani otroci 34 11.4 ± 3.8 68 14.1 ± 3.4 82 15.9 ± 3.0

RAZPRAVA IN ZAKLJUČEK Osredotočili smo se na vertikalen skok, ker je to najbolj naravna oblika skoka in ga predšolski otroci najlažje izvedejo. Vemo, da so predšolski otroci lahko že dobro koordinirani, pri čemer pa pri teh aktivnostih še niso zmožni doseči njihovo maksimalno eksplozivno moč, ki se razvije šele kasneje. Kot odrasli tudi otroci skačejo višje, če pravilno uporabijo roke pri sami izvedbi skoka, obenem smo ugotovili, da z leti izboljšajo višino skoka: z in brez uporabe rok. Uspešnost navpičnega skoka je močno odvisna od eksplozivne moči mišic in s tem od same mišične moči in volumna mišic. Primerjava vrhunskih atletov

98


(rokometašev) s povprečnimi fanti te starosti pokaže, da skočijo vrhunski atleti 9 % višje (Bencke idr., 2002). Šimunič in Pišot (2010) sta ugotovila, da ni nobenih razlik med spoloma v arhitekturi mišice nog, kar je izredno pomembno pri razvoju mišične moči. Obenem sta za motorični razvoj otroka pomembna principa motoričnega razvoja v cefalo-kavdalni in proksimalno-distalni smeri. Oba navedena principa motoričnega razvoja potekata zelo intenzivno pri predšolskih otrocih. Na splošno bi lahko razumeli, da otrok še ne more popolnoma kontrolirati mišične moči in da posledično otroci še niso zmožni doseči njihovo maksimalno eksplozivno moč. V eni izmed redkih študij navpičnega skoka pri predšolskih otrocih (Neelly in Zebas, 2003) so z video analizo ugotovili, da je povprečna višina njihovega skoka (povprečna starost 4.5 let) z uporabo rok 18.8 cm. Rezultati te študije ne morejo biti neposredno primerljivi z našimi podatki, saj smo pri nas uporabili tenziometrijsko ploščo za merjenje višine skoka. Pri skokih je izredno pomembna pasivna uporaba segmentov zgornjega dela telesa, ker izboljšamo centralne dinamične vztrajnostne momente, s tem pa se uspešnost navpičnega skoka znatno izboljša. Uspešnost skoka pri 4 in 5 letnikih je verjetno bolj posledica razlik v strukturi telesa in mišični moči kot pa nadzora gibanja samega telesa. Pri starosti 6.5 let pa je uporaba rok med izvedbo skoka že razvita (Harrison in Moroney, 2007). Kinetično učinkovitejši skakalci (4.5 let) z uporabo rok skočijo 19 % višje, kot če rok ne bi uporabljali. Skakalci, ki so uporabljali roke, so skočili za 30 % višje kot tisti, ki so bili kinetično manj učinkoviti. Pri slednjih pa se višina skoka ni razlikovala, ne glede na to ali so skočili z uporabo rok ali brez (Neelly idr., 2003). Visoke relativne razlike med višino CMJ skoka z uporabo in brez uporabe rok lahko nastopijo kot posledica otrok, ki izredno nizko skočijo brez uporabe rok (npr. 1 do 2 cm). Otroci, ki se veliko gibajo, se hitro začno ukvarjati s posamezno športno aktivnostjo, sprva zaradi zanimanja za določen šport ali druženja s sovrstniki ali zaradi obojega; amatersko ukvarjanje s športom pa lahko kasneje preraste v profesionalno. Otroci, ki se s športom ne ukvarjajo imajo pogosto slabo koordinacijo, kar negativno vpliva na njihov nadaljnji gibalni razvoj, posledice pa so nabiranje maščob oz. debelost. Pomembno je, da se otroci čim več ukvarjajo s športnimi aktivnostmi. Otroci preteklih generacij so se veliko bolj družili in igrali s svojimi vrstniki (po dvoriščih in ulicah) v primerjavi z današnjimi, ki sedijo pred televizijo ali pa igrajo igrice na računalnikih, krajšajo si čas v igralnih kotičkih, medtem ko starši nakupujejo; s svojimi vrstniki pa se družijo pretežno doma, kjer je gibanje bolj omejeno, pri tem igrajo le družabne igre, torej je razvoj gibalnih aktivnosti veliko bolj omejen. Potrebni so ukrepi, ki bi spremenili navade otrok in jih prepričali v dobrobit kakršnekoli rekreacije ali ukvarjanja s športom. Na koncu raziskave lahko strnemo, da smo izmerili višino skoka 4.5 in 6 letnikov in jih ovrednotili. Zanimivo bi bilo nadaljnje opazovanje istih otrok in ponovno ugotavljanje uspešnosti navpičnega skoka še čez leto dni.

99


Zahvala Predstavljena študija je potekala v okviru nacionalnega temeljnega projekta J5 – 2397 »Analiza elementarnih gibalnih vzorcev in adaptacija skeletno-mišičnega sistema na nekatere dejavnike sodobnega življenjskega sloga otrok med 4. in 7. letom starosti«, ki ga je izvajal Inštitut za kineziološke raziskave, Znanstveno-raziskovalnega središče Univerza na Primorskem pod vodstvom prof. dr. Rada Pišota. Avtorja se zahvaljujeta nosilcu projekta in Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, ki je projekt financirala. Zahvaljujeva se vsem otrokom in njihovim staršem, ki so v projektu sodelovali ter ravnateljicam in vzgojiteljicam za pomoč pri realizaciji raziskave. Za pomoč pri izvedbi meritev se zahvaljujeva tudi vsem sodelujočim raziskovalcem in študentom.

LITERATURA Bencke, J., Damsgaard, R., Saekmose, A., Jørgensen, P., Jørgensen, K. in Klausen, K. (2002). Anaerobic power and muscle strength characteristics of 11 years old elite and non-elite boys and girls from gymnastics, team handball, tennis and swimming. Scandinavian Journal of Medicine & Science in Sports, 12 (3), 171–178. Cankar, G., Šimunič, B., Rittweger, J. in Pišot, R. (2009). Vertical jump performance and power drop after 35 days of bed rest. Proceedings book Exercise and quality of Life (str. 289–293). Novi Sad: University of Novi Sad, Faculty of Sport and Physical Education. Harrison, A. J. in Moroney, A. (2007). Arm augmentation of vertical jump performance in young girls and adult females. 25th International Symposium on Biomechanics in Sports. Federal University of Ouro Preto, Brazil. Marković, G. (2007). Does plyometric training improve vertical jump height? A metaanalytical review. British Journal of Sports Medicine, 41, 349–355. Neelly, K. R. in Zebas, C. J. (2003). Vertical jump kinetics in young children. Pridobljeno 30.1.2011 s : http://www.asbweb.org/conferences/2003/pdfs/125.pdf. Runge, M., Rittweger, J., Russo, C. R., Schiessl, H. in Felsenberg, D. (2004). Is muscle power output a key factor in the age-related decline in physical performance? A comparison in muscle cross section, chair-rising test and jump power. Clinical Physiology and Functional Imaging, 24, 335–340. Sheppard, J. M., Dingley, A. A., Janssen, I., Spratford, W., Chapman, D. W. in Newton, R. U. (2011). The effect of assisted jumping on vertical jump height in high-performance volleyball players. Journal of Sports Science and Medicine, 14 (1), 85–89. Šimunič, B. in Pišot, R. (2010). Development, significance and exercise of Achilles tendon in children. In: R. Pišot, V. Štemberger, B. Šimunič, P. Dolenc in R. Malej (ur.). Mednarodni znanstveni in strokovni simpozij Otrok v gibanju. Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče.

100


KAKO IZBOLJŠATI ZDRAVJE OTROK IN MLADOSTNIKOV V VZGOJNIH ZAVODIH, STANOVANJSKIH SKUPINAH IN MLADINSKIH DOMOVIH

HOW TO IMPROVE THE HEALTH OF CHILDREN AND ADOLESCENTS IN SPECIAL SCHOOLS Mitja KRAJNČAN, Andreja SINJUR Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Slovenija IZVLEČEK Vzgojni zavod je le ena od možnosti v mreži pomoči oziroma ukrepov, ki so na voljo otrokom in mladostnikom s težavami v socialni integraciji. V Sloveniji imamo 10 vzgojnih zavodov, v katerih je nameščenih 368 otrok in mladostnikov. Raziskava, ki so jo opravili Krajnčan in sodelavci (2010) kaže, da je populacija teh otrok zdravstveno precej bolj ogrožena od njihovih vrstnikov v rednih vzgojnoizobraževalnih institucijah in ima v povprečju tudi bistveno več zdravstvenih težav. Namen prispevka je torej predvsem opozoriti, da je področje zdravja pri otrocih s težavami v socialni integraciji še posebej zapostavljeno, saj zaradi zakona o varovanju podatkov mnogi vzgojitelji v vzgojnih zavodih nimajo kompetentnih podatkov o zdravstvenem stanju otrok in mladostnikov. Potencialna rešitev za to rizično skupino otrok in mladostnikov bi bilo več individualnih obravnav, vsekakor pa bi bilo smiselno razmišljati tudi o projektnem sodelovanju specialnih zavodov z rednimi izobraževalnimi ustanovami. Ena od možnih oblik sodelovanja so skupni doživljajski tabori in projekti, kjer bi prihajalo do izmenjav praks in kvalitetnega, nadzorovanega vrstniškega učenja in razbijanja tabujev o »zavodskih otrocih«. Tukaj je nujno potreben uvid, da imajo »zavodski otroci« enake želje in potrebe kot vrstniki, ki pa jih zaradi neugodnih okoliščin, in s tem povezanih socialnih in zdravstvenih težav, zelo težko uresničujejo. Ključne besede: otrok in mladostnik, vzgojni zavod, socialna integracija, zdravje

ABSTRACT Special school is one of the measures available to children and adolescents with social integration problems. There are 10 special schools in Slovenia, together catering for 368 children and adolescents. The survey conducted by Krajnčan et al. (2011) shows that this population has significantly more health problems compared with their peers in mainstream educational institutions in Slovenia. Drawing on the

101


abovementioned survey findings, this paper argues that health issues in the area of children with social integration problems is neglected, since educators in special schools often do not know how to cope even with the most common health issues among their students. Moreover, the paper proposes that a solution could involve more individual treatments and joint projects between special schools and mainstream educational institutions, such as adventure camps. Co-operation would enable the exchange of good practices, peer learning and, most importantly, breaking the taboo of "prison children." We have to realize that "prison children" have the same needs as their peers in mainstream educational institutions, but that their needs are difficult to meet because of their disadvantage and related social and health problems.

Keywords: child and adolescent, special school, social integration, health

UVOD Vzgojni zavod je le ena od možnosti v mreži pomoči oziroma ukrepov, ki so na voljo otrokom in mladostnikom s težavami v socialni integraciji. V Sloveniji imamo 10 vzgojnih zavodov, in sicer Vzgojno-izobraževalni zavod Veržej, ki se je nedavno preimenoval v Osnovno šolo Veržej (enota Dom), Mladinski dom Maribor, Vzgojni zavod Slivnica, Vzgojno-izobraževalni zavod Višnja Gora, Vzgojnoizobraževalni zavod Frana Milčinskega Smlednik, Zavod za vzgojo in izobraževanje Logatec, Mladinski dom Malči Beličeve, Mladinski dom Jarše, Vzgojni zavod Kranj in Vzgojni zavod Planina pri Rakeku. V vzgojne zavode je nameščenih 368 otrok, ki so obremenjeni z različnimi zdravstvenimi težavami. V raziskavi, ki so jo opravili Krajnčan in sodelavci (2010), so orisani različni dejavniki, ki so, glede na ocene matičnih vzgojiteljev otrok in mladostnikov v vzgojnih zavodih, povezani z zdravjem. Populacija otrok in mladostnikov v vzgojnih zavodih je zdravstveno precej bolj ogrožena od njihovih vrstnikov v rednih vzgojno-izobraževalnih institucijah in ima v povprečju tudi bistveno več zdravstvenih težav, in sicer ne toliko s fizičnim zdravjem, kjer nekoliko izstopajo bolezni, kot so astma, bronhitis in alergije, ki jih ima okoli 10 % populacije. Izrazite težave se kažejo predvsem v psihičnem zdravju. Temu pritrjujejo tudi podatki, kot so: izjemno visok delež otrok s psihičnimi težavami (86 %), visok delež simptomatskih vedenjskih težav (56 %) in hiperaktivnosti (52 %), ki potrebujejo strokovno obravnavo in otrokom preprečujejo navezovanje kvalitetnih stikov, kar tudi pogojuje splošno zdravje. Varovanci zavodov so tudi pogosto pod stresom, saj jih je okoli 75 % podvrženih stresu. Sodobne medicinske raziskave opozarjajo na negativne posledice stresa na psihično in tudi fizično zdravje.

102


Populacija otrok in mladostnikov v vzgojnih zavodih je tudi precej stigmatizirana, saj imajo vzgojni zavodi že sami po sebi negativno konotacijo, ki (verjetno) izhaja še iz bivšega socialističnega sistema. Takrat so se namreč vzgojni zavodi (večinoma) imenovali prevzgojni zavodi, kjer naj bi šlo za t. i. prevzgajanje delinkventnih mladostnikov. Poleg tega populacija otrok in mladostnikov prihaja iz nižjih socialnih struktur, je šolsko neuspešna in ima kompleksne težave v socialni integraciji. Gre torej za specifično populacijo, ki se izjemno težko vključuje v družbeno realnost in je zaradi specifike težav nerazumljena in marginalizirana. Obnašanje teh otrok je najpogosteje odbijajoče, zaradi česar imajo izjemne težave pri navezovanju stika z okolico. Na tem mestu je potrebno poudariti, da si socialna integracija ne prizadeva le za vključevanje različnih depriviligiranih skupin v družbo, temveč tudi za podporo vseh udeležencev družbe (Krajnčan, 2006). To pomeni, da integracija ni enostranski proces in njena učinkovitost oziroma uspešnost ni odvisna samo od posameznikov, temveč mora dejavno sodelovati tudi večinsko prebivalstvo oziroma lokalna skupnost. Glede na ugotovitve raziskave lahko sklepamo, da je populacija otrok in mladostnikov v vzgojnih zavodih zelo ogrožena in se ji namenja premalo pozornosti, zato bi bilo smiselno in nujno najti potencialne rešitve, ki bi lajšale zdravstvene težave, s katerimi se srečuje otroci in mladostniki v vzgojnih zavodih, stanovanjskih skupinah in mladinskih domovih. KAKO IZBOLJŠATI ZDRAVJE OTROK IN MLADOSTNIKOV V VZGOJNIH ZAVODIH Kot izjemno učinkovita dopolnitev in alternativa skrbni domski vzgoji se je v zadnjih desetletjih izkazalo izkustveno učenje v naravi. Izkustvene aktivnosti v naravi, tabori in doživljajski projekti nudijo izredne možnosti za vzpostavitev dobrih, zaupnih odnosov, poleg tega pa ustvarjajo izjemno paleto možnosti za kvalitetno učenje novega znanja in veščin in s tem neposredno vplivajo na večjo socialno in družbeno kompetenco otrok, ki pri teh aktivnostih aktivno sodelujejo (Miklavžin, 2010). Izkustveno učenje in doživljajske terapevtske aktivnosti v divjini (v nadaljevanju: programi IDT – angl. Outdoor education and bush adventure therapy) so prednostno namenjeni posameznikom s posebnimi potrebami, ki so bolj ogroženi (angl. higher-risk individuals). Med zdravstvene intervencije izkustvene doživljajske terapije v divjini sodijo programi preventive, zgodnje intervencije, zdravljenja in oskrbe. Programi IDT so se izkazali za učinkovite oblike zdravstvene terapije pri naslednjih primerih: 

zgodnja oblika terapije je primerna za mladostnike, ki so izpadli iz javnega šolstva in za ogrožene in izpostavljene kulturne skupine;

zgodnja intervencija je primerna za posamezne oblike bolezenskih stanj, kot so duševne stiske;

ustrezno prilagojen program IDT je zelo uporaben za mladostnike, ki imajo težave z odvisnostjo;

program IDT je primeren za mladostnike, ki zapadajo v depresije,

103


dolgoročna zdravstvena rehabilitacija, kar vključuje tudi zdravljenje obstoječih bolezni (terapevtske komune za zdravljenje odvisnosti odraslih oseb);

programi za odrasle s psihičnimi težavami;

rehabilitacija za skupine ljudi z diagnosticiranimi motnjami. Takšni programi so lahko izkustveni, doživljajski projekti, avanture ali ekspedicije (Carpenter idr., 2005; Miklavžin, 2010).

Vračanje k naravi, življenju in sožitju z naravo nas s svojimi raziskavami pritrdilno nagovarja tudi znanost oziroma opravljene raziskave na področju vpliva narave na človeško zdravje. To ni samo neka primarna povezava življenja in narave ali celo nekaj popolnoma samoumevnega. To je soodvisnost, simbioza, circulum vitae. To je življenjska nujnost, postulat, pravilo in naša obveza. V eni od objavljenih študij, ki sta jo na Nizozemskem opravila Svet za zdravje in Svet za raziskave na področju prostorskega načrtovanja, narave in okolja (angl. Health Council of the Netherlands and Dutch Advisory Council for Research on Spatial Planning, Nature and the Environment), so ugotovili , da življenje do enega kilometra od zelenih površin (oaz) pozitivno vpliva na zdravje človeka. Ugotovili so, da se pomembno zmanjša število anksioznih motenj in depresij. Najočitnejšo razliko med posamezniki, ki živijo blizu zelenega območja, in tistimi ki ne, pa so odkrili pri otrocih mlajših od 12 let starosti. Pri teh je bilo opazno zmanjšano število duševnih motenj (Nature and Health, 2004). Krajnčan (2008) in Miklavžin (2010) pravita, da imajo otroci in mladostniki s čustveni in vedenjskimi motnjami praviloma zelo slabo samopodobo, saj so iz okolice nenehno dobivali sporočila, da so neuspešni in da ničesar ne znajo. To prepričanje se pogosto naseli v njih in zato se umikajo v pasivnost in ne marajo novih izzivov. Na izkustvenih taborih v naravi je veliko priložnosti, da posamezni otroci najdejo njihova svoja področja, ki se jih poudarja in s tem daje otrokom možnost za pozitivno uveljavljanje. Iskati je treba močne točke in na njih graditi pozitivno samopodobo. Nekateri se izkažejo pri športnih aktivnostih, drugi dobro rišejo, znajo dobro peti, so skrbni in gospodarni pri vzdrževanju tabora, zanesljivo in vestno opravljajo delavne naloge itd.. Pri vsakem posamezniku se najde kakšno področje, kjer izstopa in lahko opozori nase ter tako pridobi ugled in spoštovanje pri vrstnikih in posledično večjo samozavest. Vsa ta dejstva nam torej še kako pritrjujejo, da je gibanje v naravi eden najpomembnejših elementov za zdrav otrokov razvoj. Skozi različne aktivnosti in igre v naravi otroci pridobijo najrazličnejše izkušnje in veščine, ki otrokom pomagajo pri lažjem vključevanju v družbo in tako ohranjajo njihovo psihično in fizično zdravje v ravnovesju. ZAKLJUČEK Potencialna rešitev za rizično skupino otrok in mladostnikov v vzgojnih zavodih bi bila torej več individualnih obravnav, vsekakor pa bi bilo smiselno razmišljati o projektnem sodelovanju specialnih

104


zavodov z rednimi izobraževalnimi ustanovami. Sistem otroke in mladostnike najprej izloči iz družbe in jih namesti v zavode, kjer okolja in sebe ne 'ogrožajo' več tako intenzivno. Izločitev je velikokrat precej drastična. Bolj smiselno bi bilo iskati povezave specialnih ustanov, ki imajo znanje in izkušnje z reševanjem konfliktov, z rednimi izobraževalnimi ustanovami, kjer je to znanje, zaradi večanja splošne vedenjske problematike in nasilja, tudi vse bolj potrebno. Ena od možnih oblik sodelovanja so tudi skupni doživljajski tabori in projekti, kjer bi prihajalo do izmenjav praks in kvalitetnega, nadzorovanega vrstniškega učenja in razbijanja tabujev o »zavodskih otrocih«. Nujno je potrebno uvideti, da imajo »zavodski otroci« enake želje in potrebe kot vrstniki, ki pa jih zaradi neugodnih okoliščin, in s tem povezanih socialnih in zdravstvenih težav, zelo težko uresničujejo. Potrebni so integracijski programi, ki bodo združevali institucije in otroke ne glede na socialno-ekonomski in zdravstveni položaj in vplivali na večjo splošno tolerantnost družbe do drugačnosti. Iskati je treba orodja in metode, s katerimi je mogoče učinkovito vplivati na osebnostni razvoj otrok in ki vplivajo na izboljšanje njihovega zdravstvenega statusa. Izkustvene aktivnosti v 'divjini' in doživljajsko pedagoški tabori nedvomno predstavljajo alternativo, ki plemeniti in dopolnjuje druge oblike vzgojnega delovanja in tako lahko pomembno prispeva k normalizaciji otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Miklavžin (2008) pravi, da ima vodenje otrok do lastnih telesnih meja in preko njih močan konkreten in prenesen pomen. Ni veliko vzgojnih orodij, ki bi bila lahko bolj učinkovita, kot je sobivanje v naravi in skupno premagovanje resničnih naporov in nevšečnosti.

LITERATURA Carpenter, C., Pryor, A. in Townsend, M. (2005). Outdoor education and bush adventure therapy: A socioecological approach to health and wellbeing. Australian Journal of Outdoor Education, 9 (1), 3–13. Krajnčan, M. (2006). Na pragu novega doma: oddaja otrok v vzgojni zavod. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. Krajnčan, M. (2007). Osnove doživljajske pedagogike. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani. Krajnčan, M. in Miklavžin, P. (2010). Zdravje mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje. Miklavžin, P. (2008). Mlade korenine 2008 – poročilo o izvedbi projekta. Smlednik: VIZ Frana Milčinskega Smlednik. Nature and Health. The influence of nature on social, psychological and physical well-being. Report. (2004). The Hague: Health Council of the Netherlands and RMNO.

105


RAZVRŠČANJE OTROKOVEGA GIBANJA V PRIPADAJOČE INTENZIVNOSTI PHYSICAL ACTIVITY INTENSITY CLASSIFICATION IN CHILDREN Nena MAHMUTOVIĆ 1, Tadeja VOLMUT2 1 2

študentka Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, Slovenija

Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta & Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za kineziološke raziskave, Slovenija

IZVLEČEK Gibanje prinaša številne koristne učinke za zdravje otrok in mladostnikov. Posledično postaja potreba po objektivnih in veljavnih metodah, ki bi omogočale merjenje gibalne/športne aktivnosti otrok in mladostnikov, vse večja. Merilnik pospeška se uporablja kot veljaven merilnik gibanja v mnogih študijah, a se sooča s problemom veljavnega razvrščanja izmerjenega signala gibanja v intenzivnosti gibanja (neaktivnost, lahka, srednja in visoka). Naša cilja sta bila: (i) z meta analizo preveriti že določene mejne vrednosti intenzivnosti gibanja otrok; in (ii) z empirično raziskavo določiti mejne vrednosti od 6 do 10 let starih otrok. Meta analizo smo izvedli na izboru 11, do sedaj objavljenih, člankov, ki so določali mejne vrednosti intenzivnosti, za otroke stare od 3 do 18 let. V vzorec empirične raziskave smo vključili 47 otrok, starih od 6 do 10. Meritve smo opravili z merilnikom pospeška, nošenim na boku. Ugotovili smo, da avtorji navajajo mejne vrednosti z varianco večjo od 31%, kar onemogoča veljavno rabo mejnih vrednosti za klasifikacijo intenzivnosti gibanja. Rezultati empirične raziskave pa kažejo, da se naše mejne vrednosti razlikujejo od mejnih vrednosti ostalih avtorjev in, da se mejne vrednosti intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti spreminjajo s starostjo otrok. Pridobljeni podatki pomenijo pomemben prispevek k boljši kvalifikaciji mejnih vrednosti, bo pa v prihodnje potrebnih še več podobnih raziskav, ki bodo z gotovostjo potrdile naše ugotovitve. Ključne besede: otroci, mladostniki, gibalna/športna aktivnost, merilnik pospeška, mejne vrednosti, intenzivnost ABSTRACT Physical activity brings numerous beneficial effects on health of children and adolescents. Consequently, the need for objective and validated methods that allows the measurement of physical activity of children and adolescents is increasing. The accelerometer is used as a valid measure of physical activity in many

106


studies, but is faced with the problem of the valid classification of the measured signal of physical activity in different intensities of physical activity (sedentary, light, moderate and vigorous). Our objectives were to: (i) with meta-analysis verified certain cut-off values of intensity of physical activity for children, and (ii) with empirical research determine cut-off values for 6- to 10-year old children. Meta-analysis was performed on a selection of 11 articles, which determined cut-off values for children aged 3 to 18 years. The sample for the empirical study included 47 children aged 6 to 10. Measurements were made with an accelerometer worn on the hip. We found that the authors quote cut-off values with variance higher than 31%, which makes impossible to use existing cut-off values for classification intensity of physical activity. The results show that our cut-off values differ from the cut-off values of other authors and that the cut-off value of physical/sports activities vary with children’s age. Although, the data obtained in this study represent a significant contribution to a better cut-off value qualification, further studies are required.

Keywords: children, adolescents, physical/sport activity, accelerometer, cut-off value, intensity

UVOD Številne raziskave so pokazale, da sta aktivni življenjski slog in gibalna/športna aktivnost pomembna varovalna dejavnika zdravja (Pišot in Fras, 2005). Gibalna/športna aktivnost vpliva na ustrezen telesni in gibalnih razvoj (Biddle idr., 2004; Fras, 2002), kot tudi na posameznikov kognitivni, emocionalni in socialni razvoj (Ekeland idr., 2004; Steptoe in Butler, 1996; Tomori, 2005). Koristni učinki gibalne/športne aktivnosti za zdravje otrok in mladostnikov so sicer dobro znani in dokazani (Crocker idr., 2000; Strong idr., 2005). Kljub temu pa se zlasti v razvitih deželah beleži upad gibalne/športne aktivnosti in porast prekomerne telesne mase oz. debelosti (Lobstein in Frelut, 2003; Jolliffe, 2004), kar nakazuje na vse večjo pojavnost sedečega življenjskega sloga med mladimi (Biddle idr., 2004). Novejša spoznanja o številnih koristnih učinkih gibanja za otroke in mladostnike so še povečala potrebe po objektivnih in veljavnih metodah, ki bi omogočale merjenje gibalne/športne aktivnosti. Trenutno so najbolj uporabljena objektivna metoda za ugotavljanje gibalne/športne aktivnosti merilniki pospeška (Reilly idr., 2008). Različni merilniki pospeška raziskovalcem omogočajo, da izmerijo intenzivnost, pogostost in trajanje gibalne/športne aktivnosti, ki jo posameznik izvaja (Crouter, Churilla in Bassett, 2006). Tako so številni avtorji (Guinhouya idr., 2006) s pomočjo merilnikov pospeška že določili mejne vrednosti intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti, ki pa se med seboj zelo razlikujejo in povzročajo zmedo pri interpretaciji rezultatov.

107


Cilja naše raziskave sta bila: (i) z meta analizo preveriti že določene mejne vrednosti intenzivnosti gibanja otrok; in (ii) z empirično raziskavo določiti mejne vrednosti otrok, starih od 6 do 10.

METODA IZBOR ČLANKOV ZA META ANALIZO: V meta analizo smo vključili vseh 11 objavljenih člankov, ki so določali mejne vrednosti intenzivnosti gibanja merilnika pospeška. Iskanje smo omejili le na starost vključenih preiskovancev, in sicer pod 18 let. V ta namen smo pregledali naslednje baze člankov: Pubmed, Google Scholar, Springerlink. PREISKOVANCI: V vzorec je bilo vključenih 47 otrok, starih od 6 do 10 (1.– 4. razred). V raziskavo je bila vključena Osnovna šola Dobravlje, Podružnična šola Vipavski Križ. Pred pričetkom meritev smo pridobili soglasje ravnateljice in učiteljev in kasneje tudi staršev v raziskavo povabljenih otrok, v katerem smo natančno opredelili namen in potek vseh meritev in postopkov. Vse etične dileme smo razrešili znotraj raziskovalcev Pedagoške fakultete UP.

Metode obdelave podatkov Z meta analizo smo poiskali mejne vrednosti za lahko, srednjo in visoko intenzivnost gibanja. V empirični raziskavi pa smo izvedli kalibracijsko študijo, kjer so otroci, med uro športne vzgoje, na desnem boku nosili merilnik pospeška Actigraph GT1M (Actilife, USA) in med tem opravljali niz gibalnih nalog različnih intenzivnosti. Intenzivnost gibanja smo opazovali v 15 sekundnih intervalih. Gibalne naloge smo izbrali na osnovi že objavljenih študij (Crouter, Churilla in Bassett, 2006) in lastnih izkušenj. Tako smo za neaktivnost izbrali sedenje in ležanje; za nizko intenzivno gibalno aktivnost gimnastične vaje in počasno hojo (1,12 m/s); za srednjo intenzivno gibalno aktivnost hitro hojo (1,87 m/s), počasen tek (2,09 m/s) in elementarno igro »Bratec, reši me«; za visoko intenzivno gibalno aktivnost pa žabje poskoke. Vsako gibalno aktivnost so otroci izvajali dve minuti, žabje poskoke pa 30 sekund. Statistične metode: Za prikazovanje razpršenosti mejnih vrednosti različnih avtorjev smo uporabili koeficient variance. Vse signale merilnika pospeška smo prenesli na računalnik, v program Excel (Microsoft, USA). Za vsak razred in gibalno aktivnost smo izračunali povprečno vrednost, standardni odklon, razpon, koeficient variance in metabolni ekvivalent (po enačbi Freedsona idr. (1998), ki se glasi: MET = 1,439008 + (0,000795 ∙ CPM). Nato smo rezultate gibalnih aktivnosti istih intenzivnosti združili in poiskali najboljše meje med sosednjimi intenzivnostmi. To smo nareili na osnovi izračuna občutljivosti in specifičnosti ter uporabe

108


krivulje ROC (Receiver operating characteristic curve, programski paket SPSS, IBM USA). Če krivulja ROC ni enolično določila meje, smo uporabili Youdnov indeks (občutljivost + specifičnost – 1), s katerim smo poiskali najboljšo mejo med dvema sosednjima intenzivnostma.

REZULTATI IN RAZPRAVA Mejne vrednosti vseh nam znanih avtorjev so podane v tabela 1. Predstavljeni podatki so izračunani na osnovi 11 objavljenih raziskav, na populaciji otrok starih 3 do 18 let. Tabela 1: Najmanjša, največja in povprečna (s standardnim odklonom – SO) mejna vrednost štirih intenzivnosti gibanja ter koeficient variance. Mejna vrednost…

med neaktivnostjo in lahko intenzivno gibalno aktivnostjo med nizko in srednje intenzivno G/Š A med srednje in visoko intenzivno G/Š A

Najmanjša

Največja

Povprečna ± SO

Koeficient variance

(CPM)

(CPM)

(CPM)

(%)

100

1596

555 ± 656

118

1100

3581

2351 ± 889

38

3368

8200

4819 ± 1460

30

Legenda: G/Š A – gibalna/športna aktivnost; CPM – število sunkov na minuto Tabela 2 prikazuje v naši empirični raziskavi izmerjene mejne vrednosti intenzivnosti gibalne aktivnosti za posamezni razred. Po primerjavi naših mejnih vrednosti z rezultati ostalih avtorjev smo prišli do ugotovitev, da ima pri mejni vrednosti med neaktivnostjo in lahko intenzivno gibalno/športno aktivnostjo nekaj avtorjev nižjo mejno vrednost ([100, 152 cpm]) od naše ([442, 727 cpm]), nekaj pa tudi višjo ([800, 1596 cpm]). Pri mejni vrednosti med lahko in srednje intenzivno gibalno/športno aktivnostjo smo v primerjavi z ostalimi avtorji nekje na sredini. Naše mejne vrednosti so [1969, 2749 cpm], mejne vrednosti ostalih avtorjev pa [1100, 3581 cpm]. Mejna vrednost med srednje in visoko intenzivno gibalno/športno aktivnostjo je po naših podatkih ([5799, 7413 cpm]), z izjemo enega avtorja (8200 cpm), višja v vseh primerih. Predvsem mejne vrednosti med lahko in srednje intenzivno gibalno/športno aktivnostjo bi morale biti med avtorji čim bolj poenotene, saj nam dajejo podatke o tem, ali otroci in mladostniki preživijo dovolj časa v gibalni/športni aktivnosti, ki nosi pozitivne učinke na zdravje. Neenotne vrednosti te mejne vrednosti pa nam

109


morda prinašajo zamegljeno sliko o tem, koliko časa otroci preživijo v lahko in srednje intenzivni gibalni/športni aktivnosti. Tabela 2: V naši raziskavi izmerjene mejne vrednosti merilnika pospeška v sunkih na minuto (cpm) za posamezen razred Razred

Lahko intenzivna GA

Srednje intenzivna GA

Visoko intenzivna GA

1. razred

442

1969

5799

2. razred

727

2749

5818

3. razred

536

2533

7413

4. razred

710

2728

7041

Legenda: GA – gibalna aktivnost morda prinašajo zamegljeno sliko o tem, koliko časa otroci preživijo v lahko in srednje intenzivni gibalni/športni aktivnosti. V nadaljevanju smo želeli razložiti varianco mejnih vrednosti. Zanimalo, če so mejne vrednosti odvisne od starosti otrok (in s tem njihove telesne višine). Ugotovili smo, da so v primerjavi z ostalimi razredi vse tri mejne vrednosti 1. razreda najnižje in se tudi najbolj razlikujejo. Pri 2., 3. in 4. razredu si je predvsem mejna vrednost med lahko in srednje intenzivno gibalno/športno aktivnostjo zelo podobna (2749, 2533, 2728 cpm), večja odstopanja so pri mejni vrednosti med srednje in visoko intenzivno gibalno/športno aktivnostjo, kjer je mejna vrednost 2. razreda (5818 cpm) bližje 1. razredu (5799 cpm), mejni vrednosti 3. in 4. razreda pa sta si precej podobni (7413, 7041 cpm). Kljub temu, da se podatki, pridobljeni za posamezen razred, na prvi pogled ne razlikujejo tako močno, je zaznati trend, ki bi lahko potrdil predvidevanja, da se mejne vrednosti zvišujejo s starostjo otrok. Tudi pri ostalih avtorjih prihaja pri različnih starostih otrok do največjih razlik pri mejni vrednosti med srednje in visoko intenzivno gibalno/športno aktivnostjo ([3368, 8200]), kar kaže na to, da se ta mejna vrednost mogoče zvišuje s starostjo otrok. Za še bolj veljavno preverjanje hipoteze smo med seboj primerjali tiste študije, ki so bile izvedene z enakim merilnikom pospeška ter so vključevale podobne gibalne naloge (Pate idr., 2006; Evenson idr., 2008; Pulsford idr., 2011 in Mattocks idr., 2007). Ugotovili smo, da so vse tri mejne vrednosti najnižje pri Pate idr., 2006 (152, 1680, 3368 cpm), ki so v vzorec vključili tudi najmlajše otroke (3–5 let). Evenson idr. (2008) in Pulsford idr. (2011) imajo precej podobne mejne vrednosti (104, 2296, 4012 cpm in 100, 2240, 3841 cpm) in tudi približno enako stare otroke, ki so bili vključeni tudi v naš vzorec (5–8 in 7 let). Najvišje mejne vrednosti so zabeležene pri Mattocksu idr. (2007) (/, 3581, 6130 cpm), katerih preiskovanci so starejši (12 let).

110


Na osnovi ugotovitev lahko zaključimo, da se mejne vrednosti intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti zvišujejo s starostjo otrok. Obstaja več razlogov, zakaj prihaja do teh razlik. Prvi, ki je sicer v nasprotju z našimi ugotovitvami, je ta, da imajo mlajši otroci (zaradi nižje telesne višine) krajši korak in tako v primerjavi s starejšimi otroki naredijo v istem časovnem intervalu večje število korakov, kar vpliva na večje število sunkov na minuto, ki jih zabeleži merilnik pospeška. Posledično bi morale torej biti tudi mejne vrednosti mlajših otrok v primerjavi s starejšimi otroki višje, vendar ni tako. Drugi, verjetnejši razlog je mišični tonus. S starostjo se mišični tonus zvišuje in tako se vibracije, ki se pri hoji ali teku sprožijo ob stiku stopala s podlago, veliko močneje prenesejo do ostalih delov telesa in posledično tudi do merilnika pospeška, ki zazna večje število sunkov v določenem časovnem intervalu, kar vpliva na višje mejne vrednosti. Pri prebiranju prispevkov smo ugotovili, da se pristopi za izpeljavo kalibracijskih enačb od študije do študije zelo razlikujejo (Trost, 2007), kar nam onemogoča ponovljivo in natančno računanje količine časa, preživetega v različnih intenzivnostih. Prav zato je nujno nadaljnje raziskovanje in postavitev takih pragov, ki bodo v pomoč pri merjenju intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti mlajših šolskih otrok. Poleg tega pa bodo pridobljeni podatki primerljivi z ostalimi študijami, ki proučujejo obravnavano populacijo otrok.

LITERATURA

Biddle, S. J. H. idr. (2004). Physical Activity and Sedentary Behaviours in Youth: Issues and Controvrsies. The Journal of the Royal Society for the Promotion of Helath, 124 (1), 29–33. Biddle, S. J. H., Gorely, T. in Stensel, D. (2004). Health-enhancing physical activity and sedentary behaviour in children and adolescents. Journal of Sport Science, 22 (8), 679–701. Crocker, P. R. E., Eklund, R. C. in Kowalski, K. C. (2000). Children's physical activity and physical self-perceptions. Journal of Sports Science, 18 (6), 383–394. Crouter, S. E., Churilla, J. R. in Bassett Jr, D. R. (2006). Estimating energy expenditure using accelerometers. European Journal of Applied Phisiology, 98 (6), 601–612. Ekeland, E. idr. (2004). Exercise to improve self-esteem in children and young people (Cochrane review). The Cochrane Library, Issue 2. Chichester, UK: John Wiley & Sons, Ltd. Evenson, K. R. idr. (2008). Calibration of two objective measures of physical activity for children. Journal of Sport Science, 26, 1557–1565. Fras, Z. (2002). Aktivni življenjski slog otroka – dolgoročna naložba v zdravje. V R. Pišot, V. Štemberger, F. Krpač in T. Filipčič (ur.), Otrok v gibanju: Zbornik prispevkov. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 20–28.

111


Freedson, P. S., Melanson, E. in Sirard, J. (1998). Calibration of the Computer science and applications, Inc. accelerometer. Medicine and science in sports and exercise, 30, 777–781. Guinhouya, C. B. idr. (2006). Moderate-to- Vigorus Physical Activity among Children: Discrepancies in Accelerometry-Based Cut –off Points. Obesity Review, 14 (5), 774–777. Jolliffe, D. (2004). Extent of overweight among US children and adolescents from 1971 to 2000. International Journal of Obesity and Related Metabolic Disorders, 28, 4–9. Lobstein, T. in Frelut, M. (2003). Prevalence of overweight among children in Europe. Obesity Review, 4, 195–200. Mattocks, C. idr. (2007). Calibration of an accelerometer during free-living activities in children. Pridobljeno 3.2.2012 s: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/17852552. Pate, R. R. (2006). Validation and calibration of an accelerometer in preschool children. Obesity, 14, 2000–2006. Pišot, R. in Fras, Z. (2005). Some characteristics of the health enhancing motor/sports activity behaviors in the Slovene population. V D. Milanović in F. Prot (ur.) 4th International Scientific Conference on Kinesiology, Opatija, Croatia, September 7–11. Science and Profession – Challenge for the future: Proceedings book. [Elektronska izd.]. Zagreb: Faculty of Kinesiology, University of Zagreb. Pulsford, R. M. idr. (2011). Actigraph Accelerometer-Defined Boundaries for Sedentary Behaviour and Physical Activity Intensities in 7 Year Old Children. Pridobljeno 2.2.2012 s: http://www.plosone.org/article/info%3Adoi%2F10.1371%2Fjournal.pone.0021822. Reilly, J. J. idr. (2008). Objective measurement of physical activity and sedentary behaviour: review with new data. Archives of disease in childhood, 3 (7), 614–619. Steptoe, A. in Butler, N. (1996). Sports participation and emotional wellbeing in adolescents. The Lancet, 347 (9018), 1789–1792. Strong, W. B. idr. (2005). Evidence based physical activity for school-age youth. Journal of Pediatrics, 146, 732–737. Swartz, A. M. idr. (2000). Estimation of energy expenditure using CSA accelerometer at hip and wrist sites. Pridobljeno 3.2.2012 s: http://journals.lww.com/acsmmsse/Abstract/2000/09001/Estimation_of_energy_expenditure_using_CSA. 3.aspx. Tomori, M. (2005). Psihosocialni pomen telesne dejavnosti v mladostniškem obdobju. V S. Kostanjevec in G. Torkar (ur.), Zdrav življenjski slog srednješolcev. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 48–53. Trost, S. G. (2007). Measurment of Physical Activity in Children and Adolescents. American Journal of Lifestyle Medicine, 34 (2), 350–355.

112


POVEZAVA MED DVEMA MODELOMA OPISNEGA OCENJEVANJA HOJE ZDRAVIH OTROK V OBDOBJU ZGODNJEGA OTROŠTVA CORRELATION BETWEEN TWO MODELS OF DISCRIPTIVE GAIT ASSESSMENT OF HEALTHY CHILDREN IN EARLY CHILDHOOD Uroš MARUŠIČ, Mitja GERŽEVIČ Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za kineziološke raziskave, Slovenija IZVLEČEK Hoja je v življenju človeka eden najpomembnejših elementarnih gibalnih vzorcev. Ker je v vsakodnevnem življenju najpogostejši gibalni vzorec, je izredno pomembno, da znamo že v najzgodnejših obdobjih otrokovega razvoja razvoj tega vzorca pravilno oceniti. S tem lahko pripomoremo k zgodnjemu odkrivanju morebitnih nepravilnosti v gibalnem razvoju otroka ter posledično preprečimo razvoj kasnejših patologij lokomotornega aparata. Avtorji v prispevku predstavljamo dve različni metodi ocenjevanja hoje ter njuno povezanost z namenom optimizacije časa ocenjevanja hoje ter s tem možnosti zgodnjega odkrivanja nepravilnosti razvoja hoje na večjih populacijah otrok. Ključne besede: otrok, elementarni gibalni vzorec hoje, ocenjevanje ABSTRACT Human gait is one of the most important elementary motor patterns. As it is present in our everyday life it is even more important to be able to correctly determine this pattern in the earliest years in a life of a child. This allows for an early detection of possible irregularities in motor development of a child and consequently prevention of possible pathologies of locomotor system in a later life. In this article the authors present two independent descriptive variables in gait assessment. They also look at how they correlate in order to allow for a quicker assessment of a bigger number of healthy children. Keywords: Child, elementary motor pattern of gait, assessment

113


UVOD Za skladen telesni in gibalni razvoj otroka ter posledično boljšo gibalno učinkovitost je nujno potreben zadovoljiv, torej skladen razvoj elementarnih gibalnih vzorcev (EGV). Številne raziskave (Hands, 2002; Šimunič, Volmut in Pišot, 2010) izpostavljajo nujnost usvojitve določene stopnje razvoja vzorcev v obdobju zgodnjega otroštva. EGV hoje, kot enemu temeljnih in v življenju otroka bolj prisotnih EGV, je nujno posvetiti dovolj pozornosti ter hkrati opredeliti kriterije skladnega razvoja zaradi zgodnjega odkrivanja nepravilnosti v hoji. Kinetika, kinematika in elektromiografija so glede na literaturo zlati standardi kvantitativnih analiz hoje, ki zagotavljajo točne in zanesljive informacije. Navkljub vsemu pa je njihova uporabnost v klinični praksi omejena, saj omenjene analize zahtevajo drago in sofisticirano merilno opremo. Ta je številnim rehabilitacijskim centrom, še posebno v državah v razvoju, velikokrat nedostopna (Maathuis idr., 2005; Toro idr., 2003; Brown idr., 2008; Mackey idr., 2003). Subjektivno ocenjevanje hoje je lažje izvedljivo v kliničnih okoljih, saj predstavlja nizke stroške in ne zahteva sofisticirane merilne opreme in prostorov (Dickens idr., 2006; Borel idr., 2011; Harvey in Gorter 2011). Pomembno je izpostaviti, da je omenjen način analize hoje relativno subjektiven, kar lahko vodi k manjši veljavnosti, zanesljivosti, občutljivosti in specifičnosti v primerjavi s kinematično analizo v laboratorijih (Toro, Nester in Farren, 2003). Večina subjektivnih analiz hoje temelji na lestvicah, ki so bile razvite za ocenjevanje hoje otrok s cerebralno paralizo. Ena izmed njih je lestvica »Physicians Rating Scale«, ki je bila že večkrat modificirana kot na primer v obliki »Visual Gait Assessment Scale« (Dickens in Smith, 2006). Slednja ocenjevalna metoda je bila razvita z namenom opazovanja hoje pozicije kolka, kolena, gležnja in stopala v sagitalni ravnini. Trenutno je potrjena le za izvajanje meritev pri otrocih s spastično cerebralno paralizo. Avtorji v prispevku predstavljamo dve različni metodi ocenjevanja hoje ter njuno povezanost z namenom optimizacije časa ocenjevanja hoje na večjih populacijah zdravih otrok. Z zgodnjim odkrivanjem nepravilnosti EGV hoje strmimo k preprečitvi kasnejših poškodb in obrabe gibalnega aparata. METODA Vzorec merjencev Celoten vzorec predstavlja 107 zdravih otrok (52 dečkov in 55 deklic) obalnih vrtcev Koper, Semedela in Škofije, ki so v koledarskem letu 2009 dopolnili 4 leta (2010 so torej dopolnili 5 let in v letu 2011 6 let) in so bili v projekt vključeni na podlagi soglasja staršev. Pred pričetkom meritev smo pridobili tudi soglasje Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko. V letu 2009 je meritve hoje opravilo 86 otrok, v letu 2010 78 otrok in v letu 2011 pa 96 otrok. Razlog za manjše število merjencev, neopravljene oz. neuspešno opravljene meritve je bil večinoma strah pred

114


opravljanjem meritev v tujem okolju (laboratoriju) in merilno opremo (tekoča preproga in visokofrekvenčne kamere).

Merilni in ocenjevalni postopek Vzorec hoje smo zajemali na tekoči preprogi z dvema visokofrekvenčnima kamerama. Prva je bila postavljena v frontalni, druga pa v sagitalni ravnini glede na merjenca. Vsak otrok je imel v začetnih 30 sekundah privajanje na hojo po tekoči preprogi, čemur je sledil zajem 20-sekundnega posnetka hoje. Za ocenjevanje hoje smo uporabili predvajalnik VideoLAN VLC media player 0.8.6d, pri čemer smo posnetek upočasnili tudi do 0,13-kratnika normalne hitrosti. Uporabili smo dva modela subjektivnega ocenjevanja hoje. Prvi model predstavlja lestvica ocenjevanja, ki zajema štiri glavne kriterije ocenjevanja: povezanost gibanja, usmerjenost pogleda (drža glave), hoja po celem stopalu in uporaba diagonalnega recipročnega gibalnega vzorca.

Tabela 1: Prvi model ocenjevanja EGV hoje Povezanost gibanja Otrok hodi s pomočjo asistenta, hoja je okorna in trda. Otrok hodi sam v veliki meri tekoče in se med hojo ne ustavlja. Otrok hodi tekoče, v večji meri v enaki hitrosti in ritmično. Usmerjenost pogleda Pogled je usmerjen navzdol (otrok le redko pogledal drugam). Pogled je usmerjen izmenično navzgor in naprej ter navzdol ali vstran. Pogled je v večji meri usmerjen naprej. Hoja po celem stopalu Otrok hodi po celem stopalu ali pa prenaša nogo v plantarni fleksiji naprej (zelo okorna hoja). Otrokova hoja je izmenično okorna vendar so opazni trenutki lepe hoje peta-prsti. Otrok hodi večinoma skladno: peta-prsti. Diagonalni-recipročni vzorec noge-roke Pri otroku ni zaznati diagonalnega-recipročnega vzorca (roki se ne vključujeta in ne sledita nogam). Roki ob sproščenih trenutkih sledita nogam. Roki diagonalno spremljata delo nog.

točke 1 2 3 1 2 3

1 2 3

1 2 3

Drugi model predstavlja lestvica ocenjevanja z večjo subjektivno komponento in posledično manj kriteriji. Ocenjevali smo energičnost hoje, stopnjo nasilnosti hoje po tekoči preprogi, lepo in mehko izvedbo hoje. Tudi v teh ocenah smo uporabili tri-stopenjsko lestvico. Seštevek vseh točk smo nadaljnje uporabili kot spremenljivko za oceno skladnosti EGV hoje.

115


Metode obdelave podatkov Podatke smo pripravili in analizirali v programu Microsoft Excel, kjer smo za nadaljnjo analizo izrisali korelacijske grafe. S statističnim programom SPSS (SPSS 19.0 za Windows, IBM, Chicago, ZDA) smo nato izračunali Spearman-ov korelacijski koeficient. Hipoteze smo sprejemali ali zavračali s stopnjo tveganja p < 0.01 oziroma p < 0.05.

Tabela 2: Drugi model ocenjevanja EGV hoje Energičnost hoje točke Otrok hodi neenergično, zaspano in brez zagona. 1 Otrok hodi manj energično. 2 Pri otrokovi hoji so opaženi vidni znaki energične hoje. 3 Hoja na specifični podlagi (tekoča preproga) Otrok hodi nasilno. 1 Otrok hodi manj nasilno. 2 Otrok hodi povsem nenasilno (njegova hoja na tekoči preprogi povsem primerljiva s hojo v naravnem okolju). 3 Mehkost hoje Otrok hodi grdo in trdo. 1 Otrok hodi manj lepo. 2 Otrok hodi lepo in mehko. 3 REZULTATI IN RAZPRAVA Postavitev in izbira ustreznega ocenjevalnega modela EGV je za pridobitev uporabnih podatkov ključnega pomena. Le na podlagi takih podatkov namreč lahko zadovoljivo ocenimo stopnjo razvoja gibalnega vzorca ter predlagamo ustrezen program intervencij. S tem namenom smo v raziskavi postavili dva modela, med katerima smo želeli preveriti povezanost ter s tem potrditi modela opisnega ocenjevanja. Povezanost med prvim in drugim opisnim modelom ocenjevanja hoje je r=0,620 (Slika 1). V drugem primeru (Slika 2), ko smo hojo v prvem modelu ocenjevali samo z enim kriterijem, smo sicer tudi zaznali dobro povezanost, vendar je bila ta nižja kot v prvem primeru (r=0,503). Ocena opisnega ocenjevanja gibanja izraža močno subjektivno oceno ocenjevalca v odvisnosti od jasnosti postavljenih kriterijev. Ne glede na izbrani opisni model ocenjevanja (model 1 oziroma model 2) avtorji prispevka priporočamo ocenjevanje na podlagi vseh v model vključenih kriterijev. Poenostavitve sicer predstavljajo dober približek in bi bile za množične meritve razvoja EGV hoje otrok lahko uporabljene. Pri tem moramo upoštevati, da s poenostavljanjem izgubljamo zaradi uporabe opisnega modela ocenjevanja že tako okrnjene informacije o vzorcu hoje. Za podrobnejšo analizo EGV hoje priporočamo uporabo tako

116


opisnega ocenjevanja vendar ob sočasnem zajemu in analizi podatkov pridobljenih z uporabo zlatih standardov merjenja EGV hoje.

POVEZANOST MED DVEMA OPISNIMA MODELOMA OCENJEVANJA HOJE PRI 4-6 LET STARIH ZDRAVIH OTROCIH

Subjektivne ocene: energično, nenasilno/uravnoteženo in lepo

9 8

y = 0,5245x + 1,4952

7 6 5 4 3 2 1 0 0

2

4

6

8

10

12

Subjektivne ocene: povezanost gibanja, pogled, hoja po celem stopalu in diagonalna uporaba rok

Slika 1: Povezanost med prvim in drugim modelom opisnega ocenjevanja hoje: vrednosti, ki so se pojavile pogosteje so na grafu prikazane odebeljene

117


POVEZANOST MED PRVIM MODELOM TER GLAVNO KOMPONENTO DRUGEGA MODELA OPISNEGA OCENJEVANJA HOJE Subjektivna ocena: Skladna / lepa hoja

3 y = 0,1797x + 0,4454

2

1

0 0

2 4 6 8 10 Subjektivne ocene: povezanost gibanja, pogled, hoja po celem stopalu in diagonlna uproaba rok

12

Slika 2: Povezanost med prvim modelom opisnega ocenjevanja hoje ter glavno spremenljivko drugega modela (skladna/lepa hoja) ZAKLJUČEK Vrednotenje elementarnih gibalnih vzorcev je izrednega pomena za ustrezno pripravo in vrednotenje gibalno/športnih programov. Le ustrezno ugotavljanje začetnega, vmesnega in končnega stanja omogoča kvalitetno oceno napredka. V prispevku smo avtorji predstavili vrednotenje hoje, ki je eden najpomembnejših EGV. Ugotovili smo, da je za ocenjevanje hoje potrebno uporabiti štiri tri-stopenjske kriterije, saj s poenostavitvami ne dobimo zadovoljivih rezultatov. Še natančnejše in zanesljivejše rezultate pa lahko zagotovimo ob dodatni uporabi tako imenovanih zlatih standardov merjenja hoje kinetike, kinematike in elektromiografije ter s tem pravočasno opazimo in opozorimo na morebitne nepravilnosti v razvoju EGV hoje posameznih otrok. Zahvala Predstavljena študija je potekala v okviru nacionalnega temeljnega projekta J5 – 2397 »Analiza elementarnih gibalnih vzorcev in adaptacija skeletno-mišičnega sistema na nekatere dejavnike sodobnega življenjskega sloga otrok med 4. in 7. letom starosti«, ki ga je izvajal Inštitut za kineziološke raziskave, Znanstveno-raziskovalnega središče Univerza na Primorskem pod vodstvom prof. dr. Rada Pišota.

118


Avtorja se zahvaljujeta nosilcu projekta in Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, ki je projekt financirala. Zahvaljujeva se vsem otrokom in njihovim staršem, ki so v projektu sodelovali ter ravnateljicam in vzgojiteljicam za pomoč pri realizaciji raziskave. Za pomoč pri izvedbi meritev se zahvaljujeva tudi vsem sodelujočim raziskovalcem in študentom.

LITERATURA

Dickens, W. E. in Smith, M. F. (2006). Validation of a visual gait assessment scale for children with hemiplegic cerebral palsy. Gait Posture, 23 (1), 78–82. Bella, G. P. idr. (2012). Correlation among the visual gait assessment scale, Edinburgh visual gait scale and observational gait scale in children with spastic diplegic cerebral palsy. Rev Bras Fisioter, 16 (2), 134–140. Harvey, A. in Gorter, J. W. (2011). Video gait analysis for ambulatory children with cerebral palsy: Why, when, where and how! Gait Posture, 33 (3), 501–503. Maathuis, K. G. idr. (2005). Gait in children with cerebral palsy: observer reliability of Physician Rating Scale and Edinburgh Visual Gait Analysis Interval Testing scale. J Pediatr Orthop, 25 (3), 268–722. Mackey, A. H. idr. (2003). Reliability and validity of the Observational Gait Scale in children with spastic diplegia. Dev Med Child Neurol, 45 (1), 4–11. Toro, B. idr. (2003). A review of observational gait assessment in clinical practice. Physiotherapy Theory and Practice, 19, 137–149.

119


ANALIZA USPEŠNOSTI USVAJANJA ELEMENTARNEGA GIBALNEGA VZORCA HOJE PRI 4-6 LET STARIH ZDRAVIH OTROCIH

ANALYSIS OF SUCCESS IN MASTERING THE ELEMENTARY MOTOR PATTERN OF GAIT OF 4-6 YEARS OLD HEALTHY CHILDREN Uroš MARUŠIČ, Rado PIŠOT Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za kineziološke raziskave, Slovenija IZVLEČEK Hoja je eden najosnovnejših in v filogenezi človeka posebej pomembnih elementarnih gibalnih vzorcev (EGV). Raziskave smo usmerjali v razvoj EGV na populaciji zdravih otrok, saj predvidevamo, da nepravilno usvojeni EGV negativno vplivajo na gibalni razvoj in imajo negativne posledice na fizično aktivnost v dobi odraslosti. Nepravilnosti v skeletno-mišičnem in/ali nevro-mišičnem sistemu lahko povzročijo številne negativne posledice, ki se odražajo tako v življenjskem stilu in delu posameznika, kot tudi na njegovem/njenem zdravju. Avtorja v prispevku predstavljava analizo uspešnosti usvojitve EGV hoje pri 4-6 let starih zdravih otrocih. Rezultati študije kažejo na pomembnost longitudinalnega spremljanja EGV hoje, saj je pri starosti šestih let le 87.84 % otrok usvojilo skladni EGV hoje. Ključne besede: elementarni gibalni vzorec hoje, ocenjevanje, skladni gibalni razvoj otroka ABSTRACT Gait is one of the most basic fundamental motor patterns (FMP) and is particularly important in human phylogenesis. Our research was focused on the development of FMP of the population of healthy children as it has been assumed that incoherent development of FMP leads to a negative impact on motor development and has negative effects on physical activity in adulthood. Abnormalities in skeletalmuscular and/or neuro-muscular system can cause many negative effects, which are reflected in the lifestyle and work of individuals, as well as his/her health. The authors of the paper present the analysis of mastering FMP by 4-6 years old healthy children. The results of the study show the importance of longitudinal monitoring of FMP of gait as only 87.84 % of 6 years old children have demonstrated a coherent development of FMP of gait.

120


Keywords: elementary motor pattern of gait, assessment, coherent motor development of a child

UVOD Razumevanje osnovnih časovno-prostorskih in dinamičnih parametrov hoje, ki se z leti spreminjajo, je ključnega pomena pri zgodnjem diagnosticiranju patologij pri hoji pri otrocih. Tudi pri tistih otrocih, ki so že usvojili parametre hoje primerljive z odraslo, lahko pričakujemo spremembe (Malina, 2004). Posebnosti v razvoju EGV hoje pa lahko v povezavi z neaktivnim življenjskim stilom povzročajo tudi gibalne nepravilnosti. Gallahue in Ozmun (2005) izpostavljata, da je vrednotenje EGV nujno iz vsaj treh razlogov: ugotavljanja globalnega vpliva sprememb življenjskega sloga, možnosti povečanja gibalnih kompetenc ter možnosti njihove nadgradnje, imenovane gibalno učenje. Znotraj obstoječih programov spremljanja telesnega in gibalnega razvoja otroka je zato potrebno ponovno preveriti pojavnost EGV in ovrednotiti njihovo skladnost. Na osnovi predhodnih raziskav skladnost EGV opredelimo glede na - pojavnost diagonalnega recipročnega gibalnega vzorca, ki se kaže v skladnem delovanju za realizacijo gibanja odgovornih skeletnih mišic, agonistov ter nasprotno regulacijo antagonistov; ustreznega razmerja hitrosti izvedbe in prostorske orientacije; racionalne in energetsko ter vidno ustrezne izvedbe EGV; zanesljivosti prijema oziroma postavitve opore pri hoji »peta-prsti«. Številne raziskave ugotavljajo, da je razvoj EGV v obdobju zgodnjega otroštva nezadovoljiv (Hands, 2002; Šimunič, Volmut in Pišot, 2010) in izpostavljajo nujnost usvojitve določene stopnje razvoja vzorcev v obdobju zgodnjega otroštva. Poleg sofisticiranih merilnih metod hoje kot so kinetika, kinematika in elektromiografija se v študijah pojavljajo tudi subjektivne analize hoje, saj so te lažje izvedljive in dostopnejše. Opazovalna analiza hoje je relativno subjektivna in posledično vodi k manjši stopnji veljavnosti, zanesljivosti, občutljivosti in specifičnosti v primerjavi s kinematično analizo v laboratorijih (Toro, Nester in Farren, 2003). Iz kinematičnega vidika Chester (2003) ugotavlja, da otroci pri 5 letih starosti usvojijo odrasle vzorce hoje v kolku in kolenu, vendar v gležnju šele pri 9 letih starosti in kasneje. Te ugotovitve pričajo o pomembnosti longitudinalnega spremljanja otrok in zajemu normativnih podatkov, s katerimi lahko odkrijemo zgodnje nepravilnosti pri razvoju EGV hoje. V prispevku predstavljamo longitudinalno analizo EGV hoje 4-6 let starih zdravih otrok. METODA Podatki so bili pridobljeni v okviru nacionalnega temeljnega projekta J5 – 2397 »Analiza elementarnih gibalnih vzorcev in adaptacija skeletno-mišičnega sistema na nekatere dejavnike sodobnega življenjskega sloga otrok med 4. in 7. letom starosti«. Projekt, ki ga je izvedel Inštitut za kineziološke raziskave, ki deluje v okviru Univerze na Primorskem, Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, je bil financiran s

121


strani Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, glavni odgovorni nosilec projekta je prof. dr. Rado Pišot. Vzorec merjencev Celoten vzorec predstavlja 107 zdravih otrok (52 dečkov in 55 deklic) obalnih vrtcev Koper, Semedela in Škofije, ki so v koledarskem letu 2009 dopolnili 4 leta (v letu 2010 so torej dopolnili 5 let in v letu 2011 6 let). V projekt so bili vključeni na podlagi soglasja staršev. Pred pričetkom meritev smo pridobili tudi soglasje Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko. V letu 2009 je meritve hoje opravilo 86 otrok, v letu 2010 78 otrok in v letu 2011 pa 96 otrok. Razlog za manjše število merjencev, neopravljene oz. neuspešno opravljene meritve je bil večinoma strah pred opravljanjem meritev v tujem okolju (laboratoriju) in merilno opremo (tekoča preproga in visokofrekvenčne kamere).

Merilni in ocenjevalni postopek Vzorec hoje smo zajemali na tekoči preprogi z dvema visokofrekvenčnima kamerama. Prva je bila postavljena v frontalni, druga pa v sagitalni ravnini glede na merjenca. Vsak otrok je dobil začetnih 30 sekund hoje za privajanje na hojo po tekoči preprogi, čemur je sledil zajem 20-sekundnega posnetka hoje. Za ocenjevanje hoje smo uporabili predvajalnik VideoLAN VLC media player 0.8.6d, pri čemer smo posnetek upočasnili tudi do 0,13-kratnika normalne hitrosti. Ocenjevanje hoje je zajemalo štiri glavne kriterije ocenjevanja: Povezanost gibanja, usmerjenost pogleda (drža glave), hojo po celem stopalu in uporabo diagonalnega recipročnega gibalnega vzorca. a) Pri prvem kriteriju smo s tri-stopenjsko lestvico ocenili otroka z eno točko, če je hodil s pomočjo asistenta oziroma, če so bila odstopanja med hojo in drsenjem na tekoči preprogi velika in hoja je bila okorna. Z dvema točkama smo ocenili otroka, ki hodi sam v veliki meri tekoče in se med hojo ne ustavlja. Oceno treh točk je dobil tisti otrok, ki hodi tekoče, v večji meri v enaki hitrosti in ritmično. b) Pri usmerjenosti pogleda smo z eno točko ocenili otroka, ki je imel pogled usmerjen dol (le redko je pogledal drugam). Z dvema točkama smo ocenili otroka, ki je imel pogled izmenično gor/naprej in dol ali vstran. Oceno treh točk je dobil tisti otrok, ki je imel poglej v večji meri usmerjen naprej. c) Pri ocenjevanju hoje po celem stopalu je bilo potrebno hitrost posnetka nekoliko upočasniti. Otrok, ki je ves čas hodil po celem stopalu ali je nogo prenašal v plantarni fleksiji naprej (zelo okorna hoja), je dobil eno točko. Otrok, ki je hodil izmenično okorno toda pojavljali so se inserti, ko je lepo stopil peta-prsti, je dobil dve točki. Z tremi točkami je bil ocenjen tisti otrok, ki je hodil v večini skladno peta-prsti.

122


d) Pri zadnjem kriteriju uporabe rok (diagonalnega-recipročnega vzorca noge-roke) je bil z eno točko ocenjen tisti otrok, pri kateremu ni bilo zaslediti vključevanja diagonalnega-recipročnega vzorca popolnoma nič (roki se nista vključevala in nista sledila nogam). Z oceno dveh točk je bil ocenjen tisti otrok, ki je v določenih insertih, ko je bil popolnoma sproščen, vključeval roki. Oceno treh točk je dobil tisti otrok pri katerem sta roki diagonalno spremljali delo nog.

Metode obdelave podatkov Podatke smo zbrali in predstavili kot aritmetično sredino ± standardni odklon (AS ± SD) v programu Microsoft Excel in jih nato obdelali z IBM-ovim statističnim programom SPSS (SPSS 19.0 za Windows, IBM, Chicago, ZDA). Longitudinalne spremembe vzorca hoje smo analizirali z Repeated Measures ANOVO. Hipoteze smo sprejemali ali zavračali s stopnjo tveganja p < 0.01 oziroma p < 0.05.

REZULTATI IN RAZPRAVA

Rezultati prikazujejo podatke o skladnosti hoje v obdobju treh let. Tabela 1 prikazuje opisne podatke določenih morfoloških značilnosti in uspešnosti hoje pri določeni starosti glede na spol. Skladen vzorec hoje smo definirali s tristopenjsko lestvico. Na tej lestvici območje 9-12 točk pomeni, da je bil ugotovljen skladen vzorec hoje, območje 5-8 opisuje srednje skladen vzorec hoje in obmojče 1-4 pa neskladen vzorec hoje.

12

Ocene skladnosti hoje

10 8 4 leta stari otroci 6

5 let stari otroci 6 let stari otroci

4 2 0 Vsi otroci

Dečki

Deklice

Slika 1: Ocene skladnosti EGV hoje otrok glede na starost in spol

123


Tabela 1: Deskriptivna analiza podatkov otrok, ki so se pri 4, 5 in 6-letih udeležili meritev hoje 4 leta stari otroci vsi otroci

dečki

deklice

85

40

45

teža / kg

18.5 ± 2.7

18.6 ± 2.7

18.5 ± 2.8

višina / cm

108.2 ± 4.6

108.0 ± 4.7

108.3 ± 4.6

mišična masa / kg

5.5 ± 0.9

5.9 ± 0.8

5.1 ± 0.8

maščobna masa / %

15.8 ± 2.9

14.8 ± 2.9

16.7 ± 2.6

Število otrok s skladnim EGV hoje

22

8

14

število

5 let stari otroci dečki

deklice

71

30

41

20.9 ± 3.5

20.4 ± 3.1

21.3 ± 3.7

višina / cm

115.7 ± 5.4

115.1 ± 5.7

116.2 ± 5.2

mišična masa / kg

6.2 ± 1.0

6.6 ± 1.1

5.9 ± 0.9

maščobna masa / %

16.2 ± 3.8

14.4 ± 3.3

17.6 ± 3.5

Število otrok s skladnim EGV hoje

48

21

27

vsi otroci

dečki

deklice

74

31

43

23.9 ± 4.0

23.5 ± 3.9

24.0 ± 4.3

višina / cm

121.9 ± 5.5

121.3 ± 5.5

122.8 ± 5.9

mišična masa / kg

7.3 ± 1.2

6.6 ± 1.1

6.9 ± 1.1

maščobna masa / %

18.6 ± 4.6

17.0 ± 4.6

19.3 ± 4.2

Število otrok s skladnim EGV hoje

65

28

37

vsi otroci število teža / kg

6 let stari otroci

število teža / kg

124


Slika 1 prikazuje ocene skladnosti hoje glede na spol in starost. Podatki so predstavljeni kot AS ± SD. Tudi tukaj je lepo razviden napredek otrok v letih. V prvem letu meritev, torej pri štirih letih starosti otrok, vključenih v raziskavo, je bila povprečna ocena EGV hoje pri deklicah nekoliko višja kot pri dečkih (deklice 7.9±1.1, dečki 7.6±1.2), nakar se je v drugem letu raziskave (pri petih letih starosti) izenačila (deklice 9.1±1.4, dečki 9.1±1.1). V tretjem letu raziskave (pri šestih letih starosti) so deklice dobile v povprečju višje ocene kot dečki (deklice 9.8±1.1, dečki 9.6±1.2). Na Sliki 2 je predstavljen odstotek otrok s skladnim EGV hoje glede na starost in spol. Velika razlika med dečki in deklicami se je pojavila pri 4 leta starih otrocih, kjer je le 20 % dečkov in kar 31.3 % deklic usvojilo skladen EGV hoje. Pri 5 let starih otrocih se razlika med dečki in deklicami zmanjša. Dečki prednjačijo pred deklicami 4.1% in prav tako pri 6 let starih otrocih, ko je razlika 4.3% v korist dečkov. Tendenca kaže na to, da bo velika večina otrok usvojila skladen EGV hoje v naslednjih dveh letih vendar bi bila za potrditev te hipoteze potrebna nadaljnja longitudinalna študija.

Odstotek otrok s skladnim EGV hoje

100 90 80 70 60

4 leta stari otroci

50

5 let stari otroci

40

6 let stari otroci

30 20 10 0 Vsi otroci

Dečki

Deklice

Slika 2: Odstotek otrok s skladnim EGV hoje glede na starost in spol ZAKLJUČEK

V prispevku smo prikazali analizo usvojitve EGV hoje pri 4-6 let starih zdravih otrocih. Glede na rezultat, da je pri šestih letih le 87,84% otrok usvojilo skladni EGV hoje bi bile nadaljnje analize v smislu longitudinalnega spremljanja nujne. Prav tako moramo upoštevati vpliv tekoče preproge, ki vpliva na specifično prilagoditev hoje pri otrocih. Avtorja priporočava, da se pri meritvah hoje otrok uporabljajo

125


zlati standardi merjenja hoje (kinetika in kinematika) in da se namesto tekoče preproge uporabi sitem, ki merjencu omogoča naravno hojo (OptoGait ali GAITRite sistem).

Zahvala Avtorja prispevka se zahvaljujejo Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije za financiranje raziskovalnega projekta, katerega del je predstavljena študija. Zahvaljujeva se vsem otrokom in njihovim staršem, ki so v projektu sodelovali ter ravnateljicam in vzgojiteljicam za pomoč pri realizaciji projekta. Zahvala za pomoč pri izvedbi meritev gre tudi vsem sodelujočim raziskovalcem in študentom.

LITERATURA Chester, V. L. in Wrigley, A. T. (2008). The identification of age-related differences in kinetic gait parameters using principal component analysis. Clinical Biomechanics, 23 (2), 212–220. Chester, V. L. idr. (2006). A comparison of kinetic gait parameters for 3-13 year olds. Clinical Biomechanics, 21 (7), 726–732. Dickens, W. E. in Smith, M. F. (2006). Validation of a visual gait assessment scale for children with hemiplegic cerebral palsy. Gait Posture, 23 (1), 78–82. Judge, J. O. idr. (1996). Effects of age on the biomechanics and physiology of gait. Clin Geriatr Med, 12, (4), 659–678. Maathuis, K. G. idr. (2005). Gait in children with cerebral palsy: observer reliability of Physician Rating Scale and Edinburgh Visual Gait Analysis Interval Testing scale. J Pediatr Orthop, 25 (3), 268–722. Mackey, A. H. idr. (2003). Reliability and validity of the Observational Gait Scale in children with spastic diplegia. Dev Med Child Neurol, 45 (1), 4–11. Malina, R. M. (2004). Secular trends in growth, maturation and physical performance: A review. Antropol. Review, 67, 3–31. Stolze, H. idr. (1997). Gait analysis during treadmill and overground locomotion in children and adults. Clin Neurophysiol, 105, 490–497. Toro, B. idr. (2003). A review of observational gait assessment in clinical practice. Physiotherapy Theory and Practice, 19, 137–149.

126


PLESNA IMPROVIZACIJA – OD OTROŠKE IGRE DO SREDSTVA ZA OSEBNOSTNO RAST IN ZDRAVLJENJE ODRASLIH DANCE IMPROVISATION - FROM A CHILD'S PLAY TO A MEAN FOR PERSONAL GROWTH AND TREATMENT OF ADULTS

Nika PEGAN Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za kineziološke raziskave, Slovenija IZVLEČEK Namen prispevka je predstaviti ozadje razvoja metode strukturirane plesne improvizacije, ki je danes zelo razširjena v polju sodobnega umetniškega plesa, v vzgoji pri poučevanju ustvarjalnega giba in v plesni terapiji. Metodo je v 50. letih 20. stoletja v San Franciscu razvila plesalka, plesna pedagoginja in performerka Anna Halprin. Metoda je nastala po navdihu iz njenih izkušenj poučevanja otrok, kjer je proces dela podrejen otroški naravni ustvarjalnosti, spontanosti in iskrenosti. Smoter improvizacije v plesni terapiji pa je znova sprostiti te iste, a pozabljene lastnosti pri odraslem človeku. Ključne besede: plesna improvizacija, ustvarjalni gib, plesna pedagogika, sodobni ples

ABSTRACT The purpose of this paper is to present the background of the development of structured dance improvisation, the method which today is widely used in the field of contemporary art of dance in teaching creative movement to children and in dance therapy. The method was developed in the 1950’s in San Francisco by a dancer, dance teacher and performer Anna Halprin. It was inspired from her experience of teaching children, where the process is subject to the children’s natural creativity, spontaneity and sincerity. The aim of improvisation in dance therapy is re-release of these same, but forgotten features in adults.

Keywords: dance improvisation, creative movement, dance pedagogy, contemporary dance

UVOD Anna Halprin danes velja za eno najvplivnejših plesalk improvizacijskih pristopov k plesnemu gibanju in koreografiji. V 50. letih 20. stoletja je skozi gibalno eksperimentiranje v ples vpeljala nov pristop. Razvila

127


je metodo strukturirane plesne improvizacije ali 'k nalogam usmerjeno gibanje', ki temelji na natančnem preiskovanju lastnega individualnega anatomskega delovanja in osebnih podzavestnih potreb in želja skozi gibanje. Improvizacija kot alternativa vnaprej določeni koreografiji je bila poskus iskanja nečesa avtentičnega in resničnega. Z njo se je hotela dokopati do globin človeške telesne domišljije in odkriti zmožnosti, ki so jih pravila tedaj uveljavljenega plesa (balet, moderni ples) zatirala (Halprin, 1995). Anna Halprin je strukturirano improvizacijo uporabljala: 1.) kot celosten pristop k razvoju otrok pri poučevanju plesa; 2.) za doseganje izvirnega umetniškega gibalnega izraza pri odraslih umetniških plesalcih; 3.) kot plesno terapijo pri zdravljenju odraslih in nemočnih.

KAJ JE PLESNA IMPROVIZACIJA? Improvizacija v plesu je »nenačrtno ali nepripravljeno gibanje, izmišljanje in izvajanje gibanja brez vnaprejšnje priprave, skupinsko ali individualno, lahko ob glasbeni ali kaki drugi spodbudi, na temo ali brez nje« (Kroflič, 1990, 118). Strukturirana improvizacija je »plesna improvizacija z določeno izhodiščno strukturo, ki jo plesalec oziroma skupina plesalcev v plesu sproti ustvarjalno nadgrajuje« (Kroflič, 1990, 286). Tufnel in Crickmay improvizacijo obravnavata kot sredstvo za odkrivanje plasti izkušenj, značajev, vtisov in čustev, ki so običajno potlačeni ali pozabljeni. Poudarjata, da improvizacijo zaznamuje poseben odnos do uma, telesa in okolja, ki naj bi bil sam po sebi starodaven, morda osnovna človeška drža. Gre za človekovo raziskovanje, opazovanje, poslušanje, pozornost ter v skladu s tem oblikovanje in preoblikovanje njegovega okolja. Improvizacija od človeka zahteva pozornost na sedanji trenutek, na 'tukaj in zdaj', kar pomeni povezati se z občutki, čustvi in sanjami, da se lahko poda na pot sebi lastne zgodbe odkrivanja. Zato ima potencial za premostitev meja v okviru katerih človek doživlja svet. Je vir ustvarjalnosti in način za odpiranje domišljije (Tufnel in Crickmay, 1993).

IMPROVIZACIJA KOT ISKANJE NARAVNEGA GIBANJA Temelj za razvoj improvizacijskih metod Anne Halprin leži v pedagoškem pristopu profesorice Margaret H'Doubler1, katere ideje in metode je Halprinova razvijala dalje. Margaret H'Doubler je v 20. in 30. letih 20. stoletja v plesu razvila nov pedagoški pristop osnovan na filozofiji Johna Deweya, ki je zagovarjal pomembnost doživetja/izkušnje v učnem procesu in je to povezal s teorijo znanja, ki v znanostih temelji 1

Margaret H'Doubler, ki velja za ustanoviteljico prvega univerzitetnega plesnega programa v ZDA, je avtorica petih knjig o pedagogiki plesa in o pomenu plesa v vzgoji in izobraževanju. Z ustanovitvijo prvega dodiplomskega programa plesne smeri na svetu na Univerzi v Wisconsinu se je zapisala v zgodovino kot pionirka na področju plesne izobrazbe. Kot biologinja in profesorica športne vzgoje je v pripravo univerzitetnega plesnega programa vložila vrednote in znanje, ki so posredno in neposredno vplivale na generacije plesnih pedagogov in plesalcev (Worth in Poynor, 2004).

128


na reševanju problemov. Ta pedagoški pristop je bil zelo povezan s takrat naprednimi koncepti v izobraževanju, ki so poudarjali osebnostno rast posameznika skozi osvajanje znanja in izkustvena odkritja in je temeljil na prepoznavanju pomena telesnih, čustvenih, duhovnih in intelektualnih komponent plesa. Vedno bolj izpiljene in kodificirane plesne forme tedaj vodilnega modernega plesa so od plesalca/ke zahtevale natančno posnemanje in sledenje vedno istim gibalnim vzorcem, s tem pa tudi manj aktivnosti in vpetosti v mrežo možnosti, ki mu/ji jih lahko ples v resnici nudi tako na telesni kot na osebnostni ravni. S svojim načinom gibalne vzgoje je H'Doublerjeva želela v človeku vzbuditi impulz za izrazno gibanje in razviti ustrezne tehnike za umetniško izražanje (Ross, 2003; Worth in Poynor, 2004). Margaret H'Doubler je v plesu izbrala raziskovanje namesto urjenja. Študente je učila, kako gledati na gibanje z vidika anatomije in kineziologije. Improvizirali so na podlagi verbalnih spodbud in razlage gibalnih principov na maketi človeškega skeleta. S fizičnimi improvizacijskimi vajami so razvijali kinestetično zavest in ustvarjalni izraz, raziskovali prostorske, ritmične in dinamične elemente plesa. Vaje so temeljile na ideji o naravnem gibanju telesa, kar je pomenilo gibanje, ki ni zahtevalo formalne plesne tehnike. Namesto posnemanja in ponavljanja gibalnih fraz so za nalogo dobili nek anatomski 'problem'. Z gibalnim razreševanjem problema so prišli do plesnega gradiva, ki je lahko predstavljalo temelj za nov ples. H'Doublerjeva je študente spodbujala k povezovanju z naravo in k plesu na prostem, zato da bi sledili prirojeni potrebi po telesnem izražanju (Worth in Poynor, 2004; Ross, 2003; Halprin, 1995). Takšno samo-raziskovanje je prineslo gibalne kvalitete, občutke in podobe, torej material, iz katerega je vsak ustvaril svoje plesno doživetje (Halprin, 1995). IMPROVIZACIJA KOT OTROŠKA IGRA Pomembna odkritja o improvizacijskem gibanju2 je Anna Halprin spoznala v svojem pedagoškem delu. Verjela je, da so otroci bližje naravnim virom gibanja in ustvarjalnosti kot odrasli. V otroških plesnih vajah se je ukvarjala predvsem z iskanjem naravnega ravnovesja med strukturo in svobodo, kako torej doseči spontano vedenje v discipliniranem redu. Poudarjala je otrokovo individualnost in to tudi sprejela kot izhodišče za vsako plesno uro. V otroških plesnih akcijah je spodbujala spontanost in gibanje, v katerem so se otroci počutili udobno, ne glede na to, kako so bili videti. Vodila jih je skozi odprte strukturirane gibalne vaje, s katerimi je želela doseči to, da so na vajah ves čas pozorni. Navodilo je bilo na primer 'teci' in medtem, ko so tekali po prostoru, jih je prekinila z novim navodilom 'teci vzvratno', ali 'nazaj', 'hitreje', 'z manjšimi koraki' ipd. (Ross, 2003).

2

Anna Halprin je samostojno poučevala otroke v Bostonu od leta 1942 do 1944. Od leta 1946 do 1968 je učila v svoji šoli – plesni kooperativi - Marin Children's Dance Cooperative, ki je predstavljala osnovni laboratorij za raziskovanje možnosti, ki jih improvizacija lahko nudi plesalcu.

129


Halprinova je običajno plesno uro za 4 – 5 letne otroke začela z osredotočanjem na pravilno držo. Postopoma je napredovala v lokomotorne gibe (hoja, tek, uvod v ritmične usmeritve, telesne geste trupa), izolacijo delov telesa, raziskovanje moči, prostora in časa in končno v uvod v kompozicijo z oblikovanjem gibalnega materiala v začetek, sredino in konec. V improvizacijskih iztočnicah je bilo veliko svobode za individualno stiliziranje in modulacijo. Pri poučevanju 4 in 5 letnih otrok si je tako zadala naslednje cilje: 1. zavedanje najenostavnejših in najbolj naravnih gibov, 2. uživanje, 3. raziskovanje in odkrivanje sebe, 4. ponavljanje splošne oblike plesne učne ure, vendar vsakič z vnašanjem svežega materiala, tako da se nikoli ne vzpostavi rutina, 5. spodbujanje vsakega otroka, da postane samozavesten; pomoč, da najde samega sebe (Ross, 2003). V njenem ustvarjalnem pristopu je bilo ključnega pomena spoštovanje otroka kot posameznika. Najpomembnejši cilj je bil ponuditi otroku ritmični plesni trening, ki je naraven in osrečujoč. Ta cilj pa je moč doseči tako, da se otroka obravnava celostno - fizično, mentalno in čustveno. Plesna izkušnja lahko pripomore k otrokovemu dobremu počutju in rasti (Ross, 2003). Pristop k poučevanju, ki ga je gojila in prakticirala Anna Halprin, vsebuje načela, ki se jih še danes posebej poudarja pri določanju dobrega pedagoga. Dober pedagog »mora upoštevati zakonitosti celostnega razvoja otroka« (Pišot, 2000, 75). Celosten pristop pomeni aktivno obravnavo otroka in njegovega razvoja ter natančno opazovanje in spoznavanje otroka. Učitelj mora izhodišča za poučevanje iskati v otroku samem (Pišot, 2000). Tako tudi Halprinova poudari pomembnost otrokove vsakdanje izkušnje, na katero mora biti učitelj pri plesnih vajah posebej pozoren (Halprin, 1995). Ker so otroci v svojem reagiranju spontani in naravni, je naloga vzgojitelja/plesnega učitelja, da jih v procesu poglabljanja v razumevanje okolja vodi, usmerja in spodbuja. »Spodbude za vsebinski potek ure dobi učitelj v odzivu otrok. (…) Vsaka ura mora biti stvaritev zase – zaključena plesna drama, ki ujame bistvo otrokovega življenja v tistem samem trenutku« (Halprin, 1995, 29). Anna Halprin zagovarja učni proces, v katerem se otrok ne bo zavedal le tega, 'kaj' počne, ampak tudi 'zakaj' to počne. Če bo njegov trening temeljil na kinestetičnem zavedanju gibanja, bo to zanj prijetna izkušnja. Če učitelj pri predstavitvi neke gibalne ideje učenki dovoli, da ta prevzame aktivno vlogo v razvijanju le-te, ter ji da možnost in svobodo, da sama zase preizkuša gibanje do točke, ko ji gibanje ustreza in ga začuti, bo lahko učenka v tem, kar počne, našla tudi pomen. Ker je Halprinovo v prvi vrsti zanimala ustvarjalnost, je otroke spodbujala, da plešejo svoje lastne zgodbe. Vse to je dosegla z vodeno strukturirano improvizacijo. V takšnem procesu plesne vaje udeleženec zadovoljuje različne potrebe:

130


»gibanje, izražanje, sporočanje, komunikacija, odnos, sprejetost, kreativnost…« (Rupnik, 2000, 602) in pri tem z obvladovanjem telesa v prostoru in času doživlja kinestetični občutek ugodja (Halprin,1995; Ross, 2003; Rupnik, 2000). IMPROVIZACIJA KOT SREDSTVO ZA OSEBNOSTNO RAST Spoznanja Halprinove o vplivu okolja na gibanje, o socializaciji in razvoju otroka ter o ustvarjalnosti in spontanosti, so pomembno oblikovala njen pristop k plesu, umetnosti in ustvarjalnemu procesu. Iste sposobnosti, ki jih je Halprinova občudovala v otroku, je skozi improvizacijo poizkušala osvoboditi tudi pri odraslih. Njen prvi koreografski cilj pri plesu odraslih odrskih plesalcev ni bilo nikoli gibanje samo na sebi, temveč cilj je bil ponuditi plesalcu orodja, s katerimi bo lahko odklenil gibanje v samem sebi. Občutek in instinkt sta bila pomembno skladišče čustvenih zalog, ki lahko pridejo na dan z improvizacijo. Iste improvizacijske tehnike, ki jih je uporabljala kot orodje napredne vzgoje otrok, so torej dobile novo vrednost, in sicer kot orodja za osebnostno rast odraslih ljudi. Ross (2003) piše, da je Halprinova promovirala improvizacijo v letih, ko je bilo stanje budnosti/prisotnosti v trenutku pomemben družbeni in estetski cilj, in prav zato je improvizacija kot oblika meditativne osredotočenosti zelo pritegnila tudi odrasle performerje. Improvizacijo so nenadoma začeli dojemati kot zelo sodoben način za doseganje stika s samim s seboj. V tem iskanju naravnega človeka sta bila otroški ples in improvizacija ključnega pomena za zatrto stanje modernega človeka (Ross, 2003). In o takem stanju govorimo tudi danes, v začetku 21. stoletja, ko se je človek Zahodne visoko specializirane in tehnološko podprte družbe znašel v skrajni duhovni izolaciji. Allison (1999) piše o tem, da Zahodna družba človeka ne spodbuja k temu, da bi se počutil živega, celega in povezanega s svetom, temveč se zdi, da je ta izgubil zaupanje v lastna izkustva, sodbe in v osebno moč delovanja. Zato mnogi danes iščejo holistična izkustva, za kar se zatekajo k organiziranim programom aktivnosti s ciljem prebujanja in aktiviranja povezav med telesom, umom in duhom (t.i. body-mind discipline) (Allison, 1999). Ena od takšnih metod je tudi Halprin Life/Art Process3 - integrativni pristop k gibanju in izraznim ter terapevtskim umetnostim, ki je nastal z razvojem zgoraj omenjenih idej plesne improvizacije. Pristop uporabljajo za ustvarjalni razvoj in izražanje celovite osebe ter za spodbujanje osebnih, medosebnih in družbenih sprememb. Disciplina sloni na prepričanju, da imajo lahko ples in izrazne umetnosti v povezavi z življenjskimi smotri ustvarjalno in zdravilno vlogo za posameznika, skupnost in okolje (Allison, 1999). ZAKLJUČEK Plesna improvizacija je metoda, ki od plesalca zahteva budnost in pozornost na sedanji trenutek. Plesalčeva naloga ni posnemanje ali učenje točno določenih gibov, temveč ustvarjanje gibalnega materiala 3

Halprinova se od 80. let 20. stoletja dalje ukvarja z zdravilno močjo plesa in gibanja. Ples zdravi družbene bolezni, na primer rasne delitve ali psihološke in fizične bolezni (Halprin, 1995).

131


in oblikovanje lastne telesne plesne izkušnje. Zato se mora povezati s samim seboj - s svojimi čustvi, mislimi in občutki, s svojim telesom ter z okoljem, ki ga obdaja. Vse to je bogat vir gibalnega materiala, ki nastaja v procesu improviziranja. Budnost, o kateri govorimo v plesnem ustvarjanju, je predmet dolgotrajne vadbe in razvoja – tako telesa kot uma. Plesalec jo lahko doseže z metodo improvizacije. Videli smo, da se slika plesalca, ki išče resnično gibanje ali gibanje s pomenom, z lahkoto preslika na človeka v današnji Zahodni družbi, ki išče življenje s smislom. Tudi ta se lahko zateče k metodi, s pomočjo katere se bo morda ponovno povezal s seboj in z okoljem. Ena izmed njih je improvizacija v plesni terapiji. Metoda improvizacije se v vseh svojih oblikah tesno oklepa intuitivnosti, spontanosti in iskrenosti. V ustvarjalnem procesu z otroki želimo z metodo v čim večji meri v otroku obdržati intuitivno in nedolžno svežino in hkrati priskrbeti metodo treninga, ki mu bo dovoljeval rasti, se razvijati in (do)zoreti. Pri odraslem človeku pa želimo z njo te lastnosti ponovno najti in osvoboditi. LITERATURA Albright, A. C. (2003). Dwelling in Possibility. V A. C. Albright in D. Gere (ur.), Taken by Surprise. A Dance Improvisation Reader (str. 257–266). Middletown: Wesleyan University Press. Allison, N. (ur.) (1999). The Illustrated Encyclopedia of Body-Mind Disciplines. New York: The Rosen Publishing Group, Inc. Halprin, A. (1995). Moving Towards Life. Five Decades of Transformational Dance. Hanover: Wesleyan University Press. Kroflič, B. idr. (1990). Ples. Leksikoni Cankarjeve založbe. Ljubljana: Cankarjeva založba. Pišot, R. (2000). Didaktika gibalno/športne vzgoje v funkciji celostnega razvoja otroka. V R. Pišot in V. Štemberger (ur.), Mednarodni znanstveni simpozij Otrok v gibanju; zbornik prispevkov (str. 75– 85). Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani. Ross, J. (2003). Anna Halprin and Improvisation as Child's Play: A Search for Informed Innocence. V A. C. Albright in D. Gere (ur.), Taken by Surprise. A Dance Improvisation Reader (str. 41–51). Middletown: Wesleyan University Press. Rupnik, A. (2000). Ustvarjalnost vzgojitelja - učitelja, kot pogoj za razvijanje gibalne ustvarjalnosti otrok. V R. Pišot in V. Štemberger (ur.), Mednarodni znanstveni simpozij Otrok v gibanju; zbornik prispevkov (str. 600–605). Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani. Tufnell, M. in Crickmay, C. (1993). Body, Space, Image. Notes towards improvisation and performance. Hampshire: Dance Books Ltd. Worth, L. in Poynor, H. (2004). Anna Halprin. New York: Routledge.

132


VREDNOTENJE POMENA GIBALNIH/ŠPORTNIH AKTIVNOSTI IN VSEBIN ŠPORTNE VZGOJE NA OSNOVNI ŠOLI BIČEVJE

EVALUATING THE INPORTANCE OF PHYSICAL/SPORTS ACTIVITY AND THE CONTENTS OF PHYSICAL EDUCATION IN THE PRIMARY SCHOOL BIČEVJE

Angela PLEVNIK Osnovna šola Bičevje, Ljubljana, Slovenija IZVLEČEK V prispevku predstavljamo rezultate ankete, ki smo jo na Osnovni šoli Bičevje izvedli v šolskem letu 2011/2012. V njej smo starše otrok 1. in 9. razredov vprašali o njihovem mnenju o pomembnosti vsebin gibalne/športne aktivnosti ter o pomembnosti vsebin učnega načrta športne vzgoje za gibalni razvoj njihovih otrok. Starši otrok obeh razredov vsebine gibalno/športnih aktivnosti ocenjujejo kot pomemben dejavnik v skrbi za zdravje in dobro počutje njihovih otrok, medtem kot starši 1. razredov visoko ocenjujejo tudi prijetno druženje ter čas, ki ga s svojimi otroci preživijo ob izvajanju omenjenih aktivnosti. Ključne besede: gibalna/športna aktivnost, športna vzgoja, starši

ABSTRACT In this contribution, the authors present the results of a questionnaire which carried out at the Bičevje Elementary School in Ljubljana during the 2011/12 school year. We asked parents of children from the first and ninth grades about their opinions on the importance of physical activity and the importance of the content of the physical education curriculum. Parents of children in both classes evaluated physical activity as very important factor from the point of view of emotional and general health, while the parents of children in the first grade expressed the belief that the hours spent participating in physical activity with their children is also a very valuable time.

Keywords: physical/sports activity, physical education, parents

133


UVOD Učitelji športne vzgoje v osnovnih šolah večini otrok s svojim znanjem, izkušnjami in zgledom prvič predstavijo svet organiziranih gibalno/športnih aktivnosti. V skladu z učnim načrtom za športno vzgojo, ki je temeljno vodilo športnemu pedagogu pri načrtovanju za delo z učenci na določeni starostni stopnji, otrokom ponudijo pestrost vsebin, ki jo otroci potrebujejo za gibalni razvoj (Kovač idr., 2011). Na Osnovni šoli (OŠ) Bičevje učitelji sledimo trendom, ki jih izkazuje posodobitev učnega načrta v letu 2011. V skladu z učnim načrtom šola učencem nudi osnovni - obvezni program z obveznimi vsebinami, ki ga izvajamo športni pedagogi in v sodelovanju z ostalimi učitelji na šoli. Na šoli poleg obveznega izvajamo tudi razširjeni - nadstandardni program, kjer učenci naše šole še dodatno iščejo in črpajo znanje za življenje, se kalijo v dobrih medsebojnih odnosih in z odgovornostjo do dela najdejo zadovoljstvo, pa tudi čas za prijatelje, druženje in šport. Športne aktivnosti na naši šoli redno prikazujemo tudi v okviru različnih predstavitev šole, med drugim tudi na dan odprtih vrat šole ter »Bičevskem živžavu«. Od ustanovitve šole izvajamo za učence petih in šestih razredov šole v naravi, vrsto let pa je za ostale razrede organiziran del pouka v obliki taborov in možnosti učenja v drugačnem okolju. Izkušnje kažejo, da je to kljub zahtevnejšim organizacijskim pripravam in večjim finančnim sredstvom dobra oblika vzgoje, kar nam potrjuje tudi pozitiven odziv otrok in zadovoljstvo staršev. Večina vsebin učitelji za tabore in šole v naravi pripravimo sami, druge ob dobrem sodelovanju s Centri šolskih in obšolskih dejavnosti (CŠOD). V šolskem letu 2011/12 smo na šoli izvedli športno naravoslovni tabor za 3. razrede, poletno šolo v naravi za 5. razrede, planinski tabor za 6. razrede, naravoslovni tabor za 8. razrede in tabor za nadarjene učence. V okviru obveznih izbirnih vsebin so bile izvajane športne aktivnosti v treh skupinah. Vključeni smo bili v športne programe, ki so preko Ministrstva za šolstvo in šport potekali na šoli: Šolska športna tekmovanja, kamor so bili vključeni prav vsi učenci od 6. do 9. razreda; preko Oddelka za šport Mestne občine Ljubljana so izbrani učenci tekmovali v različnih športnih panogah in tako zastopali našo šolo. V okviru celoletnega spremljanja športnih uspehov učencev in učenk šole smo izvedli točkovanje športnih uspehov, ter na koncu šolskega leta razglasili naj športnico/ka in najbolj športni razred na šoli. Najboljše športnice in športnike smo nagradili z nagradnim izletom, pridružili pa smo se tudi na Festivalu športa v okviru akcije Zavoda Planica. V okviru Šolskega športnega društva smo otrokom ponudili 13 po vsebini različnih športnih krožkov: osnovna motorika, badminton, judo, košarka za dečke in deklice, nogomet, odbojka za dečke in deklice, ples, ŠRG, rokomet in druge. S pomočjo zunanjih sodelavcev smo jih seznanili tudi z nekoliko manj znanimi športi; omogočili brezplačen ogled vrhunskih tekmovanj v odbojki, košarki in nogometu. Učenci in učenke prve triade so bili vključeni v program Zlati sonček, učenci in učenke druge triade v Športni

134


program Krpan. Učenci in učenke so vključeni v plavalno opismenjevanje preko Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport ter Mestne občine Ljubljana (MOL): prvi razred v 10-urni plavalni tečaj, tretji razred v 20- urni plavalni tečaj, peti razredi so se udeležili poletne šole v naravi s tekmovanjem za ustrezne delfinčke, v šestem razredu pa je bilo organizirano obvezno preverjanje znanja plavanja, ter v sedmem razredu 10- urni plavalni tečaj za neplavalce. Kljub vsemu plavalnemu izobraževanju na OŠ Bičevje ugotavljamo, da ob koncu osnovnošolskega izobraževanja še vedno najdemo neplavalce. Zaradi želja po večji pestrosti vsebin, so bili učenci in učenke v preteklem šolskem letu vključeni v evropski projekt »Tečem za ozaveščanje in podnebno solidarnost«, kjer je bila poudarjena motivacija otrok za tek in z njim povezanim zdravjem za solidarnost. Na OŠ Bičevje priznavamo status perspektivnim športnikom kot dogovor za prilagajanje učnih obveznosti. V šolskem letu 2011/12 smo začeli s prenovo telovadnice in notranje športne infrastrukture. METODA Za namen raziskave smo izdelali avtorski vprašalnik s 17 vprašanji, ki smo ga v aprilu 2012 razdelili staršem otrok v prvem in devetem razredu. V študiji je sodelovalo 43 staršev (13 očetov ter 30 mater) otrok prvega razreda in 19 staršev (9 očetov ter 10 mater) otrok devetega razreda. Poleg splošnih vprašanj o življenjskem slogu družine so starši na lestvici od 1 (nepomembno) do 5 (izredno pomembno) ocenili splošen pomen gibalne/športne aktivnosti ter ovrednotili pomembnost vsebin učnega načrta ŠV za pridobivanje gibalnih kompetenc njihovih otrok.

REZULTATI IN RAZPRAVA Starši otrok tako 1. kot tudi 9. razreda gibalno/športno aktivnost ocenjujejo kot pomemben prispevek v skrbi za zdravje in dobro počutje (Slika1). Enako oceno starši obeh razredov pripisujejo vlogi gibalne/športne aktivnosti kot načinu življenja. Različno pa starši ocenjujejo naslednja dva motiva: (i) starši 1. razreda gibalno/športno aktivnost ocenjujejo kot pomemben čas za doživljanje prijetnih in sproščujočih ur s svojimi otroci, medtem ko (ii) starši 9. razredov gibalno/športno aktivnost pomembneje ocenjujejo kot modni trend.

135


KAJ VAM POMENI GIBALNA/ŠPORTNA AKTIVNOST? 5 4 3

2 1 0 SKRB ZA ZDRAVJE

SKRB ZA DOBRO MODNI TREND VSAKODNEVNA POČUTJE OBVEZNOST

PRIJETNE IN SPROŠČUJOČE URE S SVOJIMI OTROCI

NAČIN ŽIVLJENJA

1. RAZRED 9. RAZRED

Slika 1: Pomen gibalne/športne aktivnosti (1 – nepomembno, 5 – izredno pomembno) Starši 1. razredov pomembnost vsebin športne vzgoje za razvoj gibalnih kompetenc njihov otrok ocenjujejo višje kot starši 9. razredov (Slika 2). Vzrok za tako oceno lahko iščemo v dejstvu, da so otroci pri 6 letih (prvi razred) v najaktivnejši fazi pridobivanja gibalnih kompetenc, pomembnih za nadaljnji razvoj, medtem ko so otroci pri 14. letih (9. razred) večino osnovnih gibalnih kompetenc po mnenju njihovih staršev že usvojili in zato vsebine športne vzgoje v osnovni šoli ne smatrajo več kot ključne za gibalni razvoj njihovih otrok. Pomembna razlaga pridobljenih ocen je tudi, da so otroci v 9. razredu bistveno samostojnejši in zato lahko gibalne izkušnje pridobivajo tudi samostojno, kot tudi v igri s sovrstniki, medtem ko otroci pri 6. letih še vedno potrebujejo nadzor in skrb staršev pri igri v najrazličnejših okoljih. Tako starši 1. razreda, kot tudi starši 9. razreda med pomembnejše vsebine predmeta športna vzgoja uvrščajo plavanje, saj to predstavlja del osnovne gibalne izobrazbe, čigar znanje v vodnem okolju je ključno za preživetje.

136


POMEMBNOST VSEBIN ŠV ZA RAZVOJ GIBALNIH KOMPETENC OTROKA 5 4 3 2 1 0

1. RAZRED 9. RAZRED

Slika 2: Ovrednotenje posameznih vsebin športne vzgoje za razvoj gibalnih kompetenc otrok (1 – nepomembno, 5 – izredno pomembno) ZAKLJUČEK Športni pedagogi na OŠ Bičevje se trudimo, da otrokom v okviru predpisanega učnega načrta ponudimo pestre in njim zanimive vsebine predmeta športna vzgoja. V današnjem času, ko je čas korenitih družbenih sprememb in negotovosti je morda ugoden čas, da se vrednote na novo prevetrijo in se jim najde trdnejše temelje, se jih bolj zavestno in odgovorneje vpelje v naša življenja. Naj postanejo resnica, spoštovanje, poštenost, sodelovanje in hvaležnost naše temeljne vrednote. Velika moč učiteljev in staršev je v zgledu, ki ga s svojim življenjem in ravnanjem dajemo otrokom. S tem prevzemamo eni in drugi veliko odgovornost za vzgojo in izobraževanje in prav je, da si to odgovornost porazdelimo in da v tem zahtevnem procesu prispeva vsak od nas najboljše, kar ima in kar zmore. Zagotovimo mladim, da si na poti učenja in dolgoletnega druženja v šoli pridobijo pozitivno samopodobo, odgovoren odnos do učenja in kar je najpomembneje - dovolimo jim, da vzljubijo življenje.

LITERATURA Kovač, M., Markun Puhan, N., Lorenci, B., Novak, L., Planinšec, J., Hrastar, I., Pleteršek, K. in Muha, V. (2011). Program osnovna šola ŠPORTNA VZGOJA. Učni načrt. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.

137


ŽIVLJENSKI SLOG DRUŽINE V POVEZAVI Z GIBALNO USPEŠNOSTJO OTROK NA OSNOVNI ŠOLI BIČEVJE

FAMILY LIFESTYLE IN ASSOCIATION WITH SUCCESSFULNESS OF MOVEMENT IN CHILDREN AT THE BIČEVJE ELEMENTARY SCHOOL IN LJUBLJANA

Angela PLEVNIK Osnovna šola Bičevje, Ljubljana, Slovenija IZVLEČEK Gibanje je osnovna, naravna človekova potreba. Gibanje je dihanje, spoznavanje zunanjega sveta, medsebojno komuniciranje, učenje, hranjenje; gibanje je vtkano v vsak najmanjši delček človekovega življenja. Gibati se pomeni živeti in življenje je gibanje (Škof, 2007). Redno in zadostno gibanje je še posebej pomembno pri otrocih in mladostnikih, saj vpliva na njihov celostni razvoj. Vrsta različnih dejavnikov vpliva na to,ali se bo otrok rad gibal, ali ne ter v kolikšni meri. Poleg otrokovih predispozicij je pomembno tudi njegovo zanimanje za gibanje, pomembno pa je tudi okolje, ki ga pri gibanju spodbuja. Življenjski slog družine je osnovno vodilo in temelj otrokovega gibalnega razvoja, kasneje pa ima pomemben vpliv tudi šola, saj otroci velik del dneva preživijo prav v šoli. Ključne besede: življenjski slog družine, gibalna/športna aktivnost, gibalna uspešnost

ABSTRACT Movement is a basic, natural human need. Movement is breathing, becoming aware of the outside world, communicating and learning. Movement is a part of human life. To move means to live, and to live means to move. Regular and sufficient movement is especially important for children and adolescents because it is an integral part of coherent human development. There are a great many factors which influence a child's desire to be physically active. Beside predisposition, the environment where children grow up and their own personal interest are important factors which determine physical activity behaviour. The lifestyle of a family provides guidance and is the foundation of a child s motor development. As a child reaches the school age, his motor development will be further influenced by the physical activity he encounters at school.

138


Keywords: family lifestyle, physical/sports activity, movement efficiency

UVOD Življenjski slog je za posameznika značilen način življenja, ki se oblikuje postopoma. Njegovi temelji se postavljajo oziroma so zasnovani že v otroštvu. Starši so otrokom vzorniki in vzgled, zato je življenjski slog staršev v luči otroških oči izjemen vzgled. Prosti čas, ki ga skupaj preživijo s svojim otrokom je nenadomestljiv, lahko vključuje različna področja in eno od njih je vsekakor gibalna aktivnost. Otrok ob gibanju razvija in krepi svoje telo, razvija gibalne sposobnosti, v povezovanju posameznih telesnih in športnih dejavnostih se urijo njegove spretnosti. Skozi igro otrok spoznava in usvaja določena elementarna gibanja in razvija tudi starostni stopnji primerno vzdržljivost, moč, hitrost in ostale sposobnosti. Kasneje je vloga staršev zmanjšana in je dejavnikov za otrokovo športno aktivnost več, med drugim vpliv širše skupnosti, prijateljev, šole; pomembna je usmeritev otroka v določeno športno aktivnost, kjer prevzamejo veliko vlogo športne organizacije in klubi. Z ustreznimi spodbudami vplivamo na otrokov kasnejši življenjski slog ter ga opremimo za vsa samostojna in dejavna obvladovanja preizkušenj, obremenitev in stresov, ki mu jih bo prinašalo življenje. Vsekakor pa je pomembno ozaveščanje, da je vsakodnevna športna aktivnost, ustrezen način prehranjevanja, pa tudi zdravstvena preventiva tisto, kar imenujemo in je kvalitetno življenje. Učenci Osnovne šole Bičevje imajo v okviru osnovnošolskega izobraževanja v skrbi za zdravje zagotovljeno: 1. Redne gibalne/športne aktivnosti: redno športno vzgojo v šolskem urniku (tri ali dve uri tedensko), možnost izbirnih vsebin športa, športni krožki in športna tekmovanja. 2. Zdravstveno preventivo: Sistemske zdravstvene preglede imajo otroci zagotovljene po programu zdravstvene službe. Sistematske zdravstvene preglede opravijo otroci v prvem, tretjem, šestem in osmem razredu. Cepljenje imajo učenci prvega in tretjega razreda. Sistematski zobozdravstveni pregledi zajemajo preventivo in sistematski pregled, katerega opravijo vsi učenci od prvega do devetega razreda v zobni ambulanti. 3. Ustrezno prehrano: V šoli nudimo učencem tri obroke prehrane: dopoldansko malico, kosilo in popoldansko malico. S strani šole je zaželeno, da vsak učenec prejme v šoli vsaj en obrok dnevno. V kuhinji pripravljajo tudi dietno prehrano za učence, ki imajo prilagojene jedilnike na podlagi zdravniškega potrdila. V šoli ne nudimo vegetarijanske prehrane, razen na priporočilo zdravstvene službe. Na OŠ Bičevje smo želeli ugotoviti, kako nekateri dejavniki življenjskega sloga družin otrok, ki obiskujejo našo šolo, vplivajo na ukvarjanje s gibalno/športno aktivnostjo. S tem namenom smo izvedli vprašalnik v dveh starostnih obdobjih, in sicer v prvih razredih, ko imajo starši izjemen vpliv in v devetih

139


razredih, ko je za učence že pomemben dejavnik tudi okolje, prijatelji, šola in drugi. Rezultate predstavljamo v nadaljevanju prispevka. METODA Za namen raziskave smo izdelali avtorski vprašalnik s 17 vprašanji, ki smo ga v aprilu 2012 razdelili staršem otrok v prvem in devetem razredu. V študiji je sodelovalo 43 staršev (13 očetov ter 30 mater) otrok prvega razreda in 19 staršev (9 očetov ter 10 mater) otrok devetega razreda. V anketi smo starše spraševali o splošni telesni kondiciji njih ter njihovih otrok, zanimalo nas je njihovo poznavanje priporočil Svetovne zdravstvene organizacije s področja gibanja otrok ter povezave med splošno telesno kondicijo otrok, ovrednoteno na podlagi podatkov športno-vzgojnega kartona ter oceno staršev o telesni kondiciji njihovih otrok.

REZULTATI IN RAZPRAVA Ocene splošne telesne kondicije otrok in njihov staršev tako v prvem kot tudi v devetem razredu niso statistično značilno povezane (r = ,256, p = 0,098; r = ,421, p = 0,72). Starši prvega razreda telesno kondicijo svojih otrok v primerjavi z njihovimi sovrstniki ocenjujejo bolje (r = ,322, p = 0,040), medtem ko starši devetega razreda telesno kondicijo svojih otrok, prav tako v primerjavi s sovrstniki precenjujejo (r = ,0387, p = 0,113). Tako starši prvega kot starši devetega razreda kondicijo svojih otrok na 5-številski lestvici ocenjujejo z oceno 4, medtem ko starši otrok prvega razreda svojo kondicijo ocenjujejo višje (3,42) kot starši otrok devetega razreda (3,37). Staršem smo postavili tudi vprašanje o poznavanju priporočil Svetovne zdravstvene organizacije o gibanju otrok, in sicer z naslednjimi možnimi odgovori: (i) vsaj 60 min dnevno zmerno do visoko intenzivne gibalne aktivnosti, predvsem aerobno; vsaj 3x tedensko visoko intenzivna vadba za krepitev mišic in kosti, (ii) vsaj 30 min dnevno zmerno intenzivne vadbe, vrsta obremenitve ni določena, (iii) vsaj 60 min dnevno nizko do zmerno intenzivne vadbe in (iv) vsaj 45 min dnevno zmerno intenzivne vadbe, 3-5x tedensko vaje za krepitev skeletnega mišičja in kosti. Da je pravilen prvi odgovor je vedelo le 11,9 % staršev otrok prvega razreda ter 17,6 % staršev otrok devetega razreda. 72,1 % otrok, ki obiskuje prvi razred na OŠ Bičevje obiskuje organizirane gibalne/športne aktivnosti, medtem ko v devetem razredu organizirane GŠA obiskuje le še 36,8 % otrok. Da so njihovi otroci premalo gibalno/športno aktivni meni 25,6 % staršev otrok prvega in 31,6 % staršev otrok devetega razreda. Enak odstotek obojih (63 %) meni, da so njihovi otroci ravno prav aktivni. Glavne razloge za gibalno neaktivnost svojih otrok starši tako prvih kot devetih razredov vidijo v tem, da (i) se mu preprosto ne da, (ii) iz šole pride preveč utrujen ter (iii) nima časa za gibalne aktivnosti.

140


Starši otrok, ki na OŠ Bičevje obiskujejo prvi razred ocenjujejo vlogo športnega pedagoga za razvoj gibalnih kompetenc njihovih otrok z oceno 4,12 (1 – nepomembna, 5 – izredno pomembna), medtem ko starši otrok devetega razreda njihovo vlogo pri gibalnem razvoju ocenjujejo še nekoliko višje (4,16). Pomembno vlogo športa kot tudi dela športnega pedagoga pri razvoju njihovih otrok starši obeh razredov potrjujejo z oceno, da je vsebin predmeta športna vzgoja v predmetniku športne vzgoje premalo (Tabela 1). Tabela 1: Ocenjevanje količine športne vzgoje v predmetniku OŠ 1. RAZRED

9. RAZRED

PREMALO

60,5 %

84,2 %

DOVOLJ

39,5 %

15,8 %

ZAKLJUČEK Gibalne izkušnje, ki jih otrok lahko pridobi in razvija v organizirani, primerni, široki in raznovrstni športni vadbi že v predšolskem in zgodnje-šolskem obdobju so zelo dragocene za gibalni in posledično celosten razvoj mladega človeka. Najpomembnejši dejavnik vključevanja otrok v šport (zlasti tistih v nižji starosti) so starši. Ti v športu prepoznajo njegov vzgojni potencial, vidijo ga kot investicijo za trenutno zdravje njihovega otroka in kot dolgoročno naložbo v njihovo zdravo in zadovoljno življenje kasneje. Starši prav gotovo najpomembneje vplivajo na športno dejavnost otrok. Še veliko pomembnejša je njihova vloga v razvijanju vrednot, ki športno dejavnost uvrščajo na pomembno mesto v njihovem družinskem življenju (Cote, 1999, povzeto po Škof, 2007). Tako kot vključevanje v šport je tudi opuščanje športne dejavnosti normalen proces in najbolj izrazit ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo (med 14. in 15. letom), zato ima pomembno vlogo športa v življenju mladih prav šola. Športni pedagog s širokimi obzorji in ljubeznijo do otrok lahko pri mladih razvije ljubezen do športa, jim da znanje in izkušnje ter jim lahko zagotovi tudi razvoj njihovega talenta. Šport najde pot v srca mladih le ob ustreznem vzgojnem in visoko strokovnem delu z njimi (Škof, 2007). Delavnost, samostojnost, samodisciplina, pozitiven odnos do telesnega in psihičnega napora, osebna urejenost, želja po napredovanju, različne izkušnje in ljubezen do športa so vrline, ki jih mlad človek potrebuje za uspešen vstop v življenje in lahko mladostnika tudi krasijo celo življenje. LITERATURA Škof, B. (ur.). (2007). Šport po meri otrok in mladostnikov: pedagoško-psihološki in biološki vidiki kondicijske vadbe mladih. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. World Health Organization (2011). Global Recommendations on Physical Activity for Health.

141


OCENJEVANJE ELEMENTARNEGA GIBALNEGA VZORCA PLEZANJA V OBDOBJU ZGODNJEGA OTROŠTVA

ASSESSMENT OF FUNDAMENTAL MOVEMENT PATTERN OF CLIMBING IN THE PERIOD OF EARLY CHILDHOOD Matej PLEVNIK, Mitja GERŽEVIČ, Rado PIŠOT Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za kineziološke raziskave, Slovenija IZVLEČEK V prispevku avtorji predstavljamo test plezanja za otroke v obdobju zgodnjega otroštva. Elementarni gibalni vzorec plezanja, kot eden bolj zapostavljenih gibalnih vzorcev je za skladen gibalni razvoj otroka izredno pomemben, saj vpliva tako na razvoj gibalnih sposobnosti kot tudi gibalnih spretnosti. Z namenom ugotavljanja napredka v plezanju je v raziskavi sodelovalo 24 otrok (14 dečkov in 10 deklic), starih 6 let, ki so en mesec v okviru redne ure športne vzgoje vadili 3-krat tedensko po 20 minut po posebej pripravljenem programu plezanja. Napredek v plezanju smo analizirali z 2 spremenljivkama: časom plezanja in opisno lestvico skladnosti plezanja. Ključne besede: otrok, plezanje, testiranje, opisna lestvica skladnosti

ABSTRACT In this contribution authors present a climbing test for children in the stage of early childhood. The fundamental movement pattern of climbing is one of the most neglected fundamental movement patterns, which is very important for the coherent motor development of a child. With climbing, a child develops motor abilities as well as locomotion skills. Twenty-four children were a part of this study; they practiced one month, 3 times per week for 20 minutes by using a specially prepared exercise protocol. Progress in the climbing task was assessed using a comparison of climbing times as well as four other descriptive variables. Keywords: child, climbing, test

142


UVOD Kako učinkovito oceniti in vrednotiti gibanje je ključno za ugotavljanje učinkov vadbe in treninga, tako v zgodnjem otroštvu kot v pozni starosti. Od učinkovitega merjenja ter ocene začetnega, vmesnega in končnega stanja je odvisno načrtovanje in usmerjanje programov vadbe kot tudi vrednotenje napredka. Informacija mora temeljiti na vrednosti, ki je veljavna, zanesljiva ter ponovljiva, predvsem pa mora imeti za uporabnika, naj si bo to vzgojitelj, učitelj, trener ali kdo drug, uporabno vrednost. Osnovne gradnike gibanja človeka predstavljajo elementarni gibalni vzorci (EGV). Definirani so kot preprosti gibalni vzorci, ki se pojavijo zgodaj v otrokovem življenju ter so osnovna za nadaljnje kompleksnejše gibalne stereotipe. EGV so odločilnega pomena pri razvoju gibalnih spretnosti, ki nam omogočajo interakcijo z okoljem. Plezanje je eden izmed EGV, ki ima v razvoju otroka izreden pomen. Pistotnik idr. (2002) navajajo, da se plezanje začne pojavljati takoj, ko otrok obvlada lazenje in ga radovednost preusmeri na raziskovanje višje ležečih površin. To so osnove plezanja, ki pa se nadalje razvijejo, ko otrok shodi in tako postane okretnejši. Uporaba vzorca plezanja je za otrokov gibalni razvoj izredno pomembna. Poznamo več pozitivnih učinkov plezanja. Plezanje vpliva na razvoj splošne moči, posebno na krepitev mišic rok, ramenskega obroča ter upogibalk in iztegovalk trupa. Z njegovo uporabo lahko odpravljamo škodljive posledice dolgotrajnega sedenja in s tem vplivamo na ohranitev oziroma izboljšanje pravilne telesne drže, s premikanjem telesa skozi odprtine med letvami na lestvah lahko vplivamo na ohranjanje gibljivosti hrbtenice ter končno vplivamo na izboljšanje splošnih lokomocijskih spretnosti, torej spretnosti celega telesa. Gallahue in Ozmun (2006) izpostavljata, da je vrednotenje EGV nujno iz vsaj treh razlogov, in sicer (i) ugotavljanja globalnega vpliva sprememb življenjskega sloga, (ii) povečanja gibalnih kompetenc in (iii) možnosti njihove nadgradnje v procesu gibalnega učenja. Učinkovito vrednotenje EGV v obdobju zgodnjega otroštva je zaradi omenjenih navedb še posebej pomembno. Hands (2002) navaja več metod za ocenjevanje gibalnih vzorcev, ki se delijo v dve kategoriji: kvantitativno in kvalitativno preučevanje gibanja, vsaka s svojimi prednostmi in omejitvami. Kvantitativno preučevanje predstavlja merjenje objektivnih kriterijev izvedbe gibanja,, ki je lahko čas izvedbe gibanja, sila, s katero človek deluje na podlago, višina skoka in podobno. Kvalitativno vrednotenje gibanja pa predstavlja analizo gibalnega vedenja človeka (Knudson in Morrison, 2002). Tehniko gibanja analizira oziroma preučuje predvsem na opisni način. Knudson in Morrison (2002) kvalitativno oziroma opisno vrednotenje gibanja opisujeta kot sistematično opazovanje in kritično presojo kvalitete gibanja človeka z namenom zagotavljanja kar najbolj primerne intervencije za izboljšanje nastopa. Avtorji raziskav s področja gibalnega razvoja otroka (Walkley idr., 1993; Ulrich, 1985; Cooley idr., 1997) priporočajo združevanje pristopov obeh metod z namenom kar najbolj natančnega opisa gibanja. S kvantitativnim pristopom merimo tako rezultat gibanja kot tudi vzroke (sile, ki delujejo na telo),

143


ki pa so v večini zelo omejeni. Samo kvalitativno vrednotenje skladnosti EGV pa je v veliki meri predvsem zaradi celostnosti razvoja otroka kljub objektivno postavljenim kriterijem analize gibanja prepuščeno subjektivni oceni ocenjevalca. Medtem, ko so za nekatere EGV (hoja, tek, skok, met in drugi) kvalitativni kriteriji po različnih metodologijah (Ulrich, 1985; Gallahue in Ozmun, 2006; Walkley idr., 1993) že natančno izdelani in vrednoteni, po pregledu literature podobnih kriterijev za analizo EGV plezanja nismo zasledili. V prispevku bomo avtorji predstavili rezulate intervencije plezanja, ki smo jih ocenili s postavljenimi kriteriji učinkovitega plezanja.

METODA Kot del študije smo opravili raziskavo, v kateri je sodelovalo 24 otrok v starosti 6 let (14 dečkov in 10 deklic), ki so v presledku enega meseca izvajali test plezanja na posebej prilagojenem, 275 cm visokem letveniku, postavljenim pod kotom 90 stopinj in 15 cm široko razdaljo med letvami. Otroci so po uvodnem ogrevanju posamično pristopili k letveniku ter na znak merilca opravili test. Po enakem protokolu so izvedli tudi zaključno meritev plezanja. Opredelili smo dve spremenljivki: čas plezanja kot kvantitativno in opisno oceno plezanja kot kvalitativno spremenljivko. Opisno oceno plezanja smo definirali na podlagi 4 opisnih spremenljivk s po tremi kriteriji (ocene 1-3), in sicer: i) povezanost gibanja, ii) opazovanje smeri gibanja, iii) način opore, prijema in odriva ter iv) uporabo diagonalnega recipročnega gibalnega vzorca. Skladnost gibanja smo opredelili kot vsoto točk kriterijev: neskladno plezanje (4-6 točk), delno skladno plezanje (7-9 točk) ter skladno plezanje (10-12 točk). V obdobju enega meseca so otroci 3-krat tedensko po 20 minut v okviru rednega pouka športne vzgoje izvajali prilagojen program s plezalnimi vsebinami. Vaje so otroci izvajali v treh kolonah istočasno, cilj naloge je bil vsakokrat dotik vrha letvenika ter vrnitev v kolono. Vmes so otroci izvajali različne oblike naravnih oblik gibanja. Primer naloge: start v koloni, poskoki po levi nogi, leža na trebuhu, vzpon na letvenik, sestop z letvenika, leža na trebuhu, poskoki po desni nogi, vračanje na konec kolone. Podatke smo pripravili in z metodo opisne statistike analizirali v programu Microsoft Excel 2010. Rezultati so predstavljeni kot aritmetična sredina in standardni odklon (AS ± SD).

REZULTATI IN RAZPRAVA Otroci so čas vzpona na letvenik po enomesečnem obdobju vadbe izboljšali za 14,3 %, čas sestopa pa za 23,5 %. Skupen čas plezanja, sestavljen iz časa vzpona ter sestopa z letvenika pa so izboljšali za 18 odstotkov (Tabela 1).

144


Tabela 1: Povprečni časi plezanja otrok na posebej prilagojenem, 275 cm visokem letveniku (AS ± SD) Začetne meritve

Končne meritve

% napredka

Čas vzpona na letvenik (s)

4,9 ±1,6

4,2 ± 1,1

14,3

Čas sestopa z letvenika (s)

6,1 ± 2,1

4,7 ± 1,3

23,5

Skupen čas (s)

11,0 ± 3,3

8,9 ± 1,9

18,0

Uspešnost opravljanja plezalne naloge na podlagi postavljene 12-točkovne opisne lestvice se je po 1mesečnem obdobju vadbe zvišala iz začetnih 9,2 točke na 11,4 točke (Tabela 2). Tabela 2: Povprečne opisne ocene uspešnosti plezalne naloge AS ± SD)

Opisna ocena plezanja (točke)

Začetne meritve

Končne meritve

9,2 ± 1,7

11,4 ± 0,8

Na osnovi dobljenih rezultatov lahko zaključimo, da je test plezanja, ki smo ga uporabili v okviru te raziskave primeren za vrednotenje uspešnosti plezanja otrok v obdobju zgodnjega otroštva, torej v starosti 4-6 let. Po tej starosti namreč otroci ob ustrezni količini plezalnih izkušenj ta EGV usvojijo do te mere, da test zanje ni več primeren. Telesna višina v obdobju 4-6 let otrokom že omogoča, da med plezanjem na omenjenem letveniku v primeru dobro usvojenega plezalnega vzorca opravijo le 1-2 plezalna cikla, kar pa za ugotavljanje in vrednotenje plezalnih spretnosti po 6. letu ne zadošča več. Kot ustrezen pristop za analiziranje razvoja plezanja avtorji v obdobju 4-6 let priporočamo uporabo tako kvalitativnega kot tudi kvantitativnega pristopa k ocenjevanju tega EGV. ZAKLJUČEK Vrednotenje elementarnih gibalnih vzorcev ima za ustrezno pripravo in vrednotenje gibalnih/športnih programov izjemen pomen. Le ustrezno ugotavljanje začetnega, vmesnega in končnega stanja omogoča namreč kvalitetno oceno napredka. V prispevku smo avtorji predstavili vrednotenje plezanja, kot enega bolj zapostavljenih, vendar za celosten gibalni razvoj otroka izjemno pomembnih EGV. Avtorji ugotavljamo, da je test plezanja, v katerem uporabljamo 275 cm visok letvenik ter opisno lestvico s 4 spremenljivkami primeren za preverjanje plezalnih spretnosti v obdobju zgodnjega otroštva. Po tem obdobju omenjeni test plezanja za ugotavljanje plezalnih spretnosti otrok ni več primeren.

145


Zahvala Predstavljena študija je potekala v okviru nacionalnega temeljnega projekta J5 – 2397 »Analiza elementarnih gibalnih vzorcev in adaptacija skeletno-mišičnega sistema na nekatere dejavnike sodobnega življenjskega sloga otrok med 4. in 7. letom starosti«, nosilec katerega je prof. dr. Rado Pišot. Projekt je izvajal Inštitut za kineziološke raziskave, Znanstveno-raziskovalnega središče Univerza na Primorskem. Avtorji se zahvaljujejo Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije za financiranje raziskovalnega projekta, katerega del je predstavljena študija. Zahvaljujemo se vsem otrokom in njihovim staršem, ki so v projektu sodelovali ter ravnateljem in vzgojiteljem za pomoč pri realizaciji projekta. Zahvala za pomoč pri izvedbi meritev gre tudi vsem sodelujočim raziskovalcem in študentom.

LITERATURA Cooley, D., Oakman, R., McNaughton, L., in Ryska, T. (1997). Fundamental movement patterns in Tasmanian primary school children. Perceptual and Motor Skills, 84, 307-316. Gallahue, D. L. in Ozmun, J. C. (2006). Understanding motor development: infants, children, adolescents, adults. New York: McGraw-Hill Higher Education, London: McGraw-Hill. Hands, B. (2002). How can we best measure fundamental movement skills? Indiana (USA): University of Notre Dame, School of Health and Physical Education, College of Health. Knudson, D. V. in Morrison, C. S. (2002). Qualitative Analysis of Human Movement. Champaign, IL: Human Kinetics. Pistotnik, B., Pinter, S. in Pori, M. (2002). Gibalna abeceda (naravne oblike gibanja). Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Pišot, R., Šimunič, B., Šarabon, N., Cankar, G., Jelovčan, G., Plevnik, M., idr. (2010). Gibalno kompetenten otrok – zdrav in uspešen otrok, Motor competences for healthy and thriving children. V J. Dolinšek (ur.), Otrok in šport, Obravnava otrok z drisko, Šokovna stanja v otroškem obdobju / XX. srečanje pediatrov in VII. Srečanje medicinskih sester v pediatriji, 16. in 17. aprila 2010, Maribor. (str. 15–26). Maribor: Univerzitetni klinični center. Ulrich, D. A. (1985). Test of Gross Motor Development. Austin, TX: Pro-ED. Walkley, J., Armstrong, D. in Clohesy, P. (1998). Fundamental Motor Skills: An Activities Resource for Classroom Teachers. Department of Education, Melbourne.

146


VEDENJSKI SLOGI STARŠEV– OSNOVA OTROKOVEGA TELESNEGA KAPITALA? PARENTS BEHAVIOUR – FOUNDATION FOR CHILD’S BODY CAPITAL? Saša PIŠOT Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za kineziološke raziskave & Pedagoška fakulteta, Slovenija

IZVLEČEK Sodobna družba od staršev pričakuje aktivno starševstvo, kar vpliva na vzgojne prakse in vedenjske sloge v družini. Današnji starši se dnevno spopadajo z izzivi po optimalni organizaciji in strukturiranju družinskega življenja, kar postavlja otroka v domeno skrbno načrtovanega projekta. Kljub temu, da starši vlagajo ogromno truda in sredstev v vzgojo in skrb za otroke, še vedno ne dosegajo potrebnega aktivnega delovanja v smislu dnevnih praks na področju zdrave prehrane in gibalne/športne aktivnosti družinskih članov. Navezujoč se na Bourdiejevo konceptualizacijo kapitalov (1986) in Shillingov teoretični koncept (fizičnega) telesnega kapitala (1991), smo proučevali možne korelacije kot izhodišča za gradnjo otrokovega telesnega kapitala v odraslosti. V okviru projekta “Analiza elementarnih gibalnih vzorcev in adaptacija skeletno – mišičnega sistema na nekatere dejavnike sodobnega življenjskega sloga otrok med 4. in 7. letom starosti” smo na vzorcu 93 družin analizirali podatke o vključevanju otroka v gibalno/športno aktivnost (GŠA), količino GŠA staršev na tedenski ravni, njihovo GŠA v mladosti ter vključenost v organizirane oblike GŠA starih staršev v mladosti. Ugotovljenih je bilo nekaj pomembnih povezav med očetovo GŠA v mladosti in udejstvovanje v športu starih očetov, (r=0.295; p<0.05), povezanost med količino GŠA mater danes in udejstvovanje v športu v njihovi mladosti (r=0.258; p< 0.05) kot tudi povezanost z vključenostjo v šport starih očetov v njihovi mladosti po materini strani. Nismo pa našli povezav med otrokovo vključenost v organizirane oblike GŠA in količino GŠA njihovih staršev, kar je zaradi nizke starosti otrok (dopolnjena 4 leta) razumljivo, smo pa našli statistično značilne povezave med otrokovo vključenost v organizirane oblike GŠA ter vključenost v organizirane oblike GŠA njihovih starih staršev v mladosti po očetovi strani (r=0.306; p<0.01). Glede nato, da rezultati nakazujejo odnosnost in prenašanje praks aktivnega delovanja iz staršev in starih staršev na otroke (primerjava dveh generaciji) in da bi bilo potrebno formiranje telesnega kapitala otrok proučevati na longitudinalni ravni, velja v prihodnje pozornost usmeriti v dodatne tovrstne raziskave tudi v kontekstu življenjskega sloga družine. Ključne besede: aktivne prakse delovanja, gibalna/športna aktivnost, telesni kapital, življenjski slog

147


ABSTRACT Parents are nowadays constantly confronted with a challenge for the optimal organisation and structure of family’s everyday life. Within social expectations and demands for active parenthood, a child becomes a carefully planned project. Despite parents invest a lot of effort and means in child’s care, their daily practices are not sufficiently active in the frame of healthy nutrition and physical activity of family members. Following Bourdieu’s conceptualisation of capitals (1986) and Shilling’s theoretical concept of physical (body) capital (1991), we examined the possible formation of children’s body capital as an inherited investment. Examination of child’s participation in physical activity (PA), parents’ present status of PA (quantity of PA on weekly basis), their history of PA and history of PA of their parents - children’s grandparents. Data were gathered from the project of “Analysing fundamental motor patterns, skeletal and muscle adaptation on specific sedentary lifestyle factors amongst 4 and 7 years old children” on a sample of 93 families. We found some significant correlation such as fathers’ PA in youth and grandfathers’ activity (r=0.295; p<0.05), correlation of mothers’ PA today and in their youth (r=0.258; p< 0.05) and also mothers’ PA in youth and their fathers’ (grandfathers) activity. We found no correlation between children’s participation in organised PA and PA of their parents, but there was significant correlation found between children’s and their grandfathers’ PA on fathers’ side (r=0.306; p<0.01). Knowing that results showing us some correlations and transfer of physical activity focus behaviour patterns, we should analyse the body capital formation on longitudinal basis with in the complex frame of family lifestyle.

Keywords: active behaviour, parents support, physical activity, body capital, lifestyle

UVOD Danes smo priča procesom deinstitucionalizacije družine, ki se odraža v zmanjševanju in zoževanju institucionalnih funkcij družine zato, da bi se odprl prostor za individualizacijo življenjskih potekov družinskih članov (Tyrell, 1988, 145). Vzporedno s tem procesom je v zadnjih desetletjih prišlo do krepitve starševske odgovornosti do svojih otrok, ki je tudi normativno urejena. Ob tradicionalni jedrni družini, ki poudarja osebno odgovornost staršev, predvsem mater kot nosilk vzgoje, smo danes ob povezavi z učinkovitimi metodami nadzora rojstev, priča pojavu normativnega kompleksa »odgovornega starševstva«, ki je zavezujoč za oba starša, tako matere kot očeta. Danes se par odloča za otroke le tedaj, ko so za to izpolnjeni pogoji, tako otrok postaja načrtovan projekt in v zameno od njih starši tudi veliko pričakujejo (Beck in Beck-Gernsheim, 2006).

148


Družina kot osnovna celica družbe oblikuje vedenjske vzorce družbeno sprejemljivih vsakodnevnih praks. Predvsem matere so tiste, ki prenašajo in kreirajo generične osnovne prakse, otrokom vzgajajo nize obrazcev mišljenja, obnašanja in vrednotenja, ki postavljajo zvezo med družbeno strukturo in osebno zgodovino. Veliko vplivajo na razvoj mentalnih in telesnih matric, ki praktično usmerjajo naše delovanje (drža, način govora, obnašanje pri mizi, itd..) preko osnovnih orientacij v svetu, ki predstavljajo klasifikacijske sheme kot npr. družbeno sprejeto mišljenje do vrednotnih opredelitev (Bourdieu, 2006). Te osvojimo s socializacijo z določenim subjektivnim prilagajanjem. Kljub temu, da starši vlagajo ogromno truda in sredstev v vzgojo in skrb za otroke pa še vedno veliko staršev v dnevnih praksah delovanja ne dosega priporočenih ravni zdrave prehrane in količine gibalne/športne aktivnosti, kljub ozaveščenosti o pozitivnih učinkih le teh na otrokov razvoj (Pišot in Fras, 2005). V prispevku se bomo poleg konceptualizacije telesnega kapitala opirali tudi na človekovo vedenje in njegove prakse delovanja. Človekovo gibalno vedenje +je kompleksno. Sallis in Owen (2002) povzemata Bronfenbrennerjev socialno-ekološki model, ki predpostavlja, da je posameznikovo gibalno vedenje pod vplivom različnih faktorjev, ki se med seboj prepletajo in delujejo v različnih družbenih kontekstih specifično. Raziskave na populaciji mladostnikov (Biddle idr., 2005; Sallis, Prochaska in Taylor, 2000) in odraslih (Trost idr., 2002, 2003) navadno omenjajo poleg demografskih dejavnikov (spol in socialnoekonomski status – SES) še naslednje socialne dejavnike GŠA: podporo staršev in podporo vrstnikov ter vedenjski slog družine. Ta vedenjski slog družine pa smo v proučevanji raziskavi poskusili navezati na Bourdieujevo konceptualizacijo »habitusa« in »kapitalov« (2006). Medtem ko »habitus« Bourdieu (1986) definira kot sistem razmeroma trajnih, prenosljivih dispozicij, ki so generična osnova prakse in predstavljajo niz obrazcev mišljenja, obnašanja in vrednotenja za vzpostavljanje zveze med družbeno strukturo in osebno zgodovino posameznika, kapitali (Bourdieu, 2006) pomenijo vse dobrine. Sem sodijo tako materialne kot simbolne dobrine, ki se prikazujejo kot redke in si zanje prizadevamo v določeni družbeni formaciji. Med kapitali, ki so dejansko razpoložljivi viri družbene moči, Bourdieu (2006) razlikuje ekonomski, simbolni in kulturni kapital, Wacquant (2004) pa govori še telesnem oz. utelešenem kapitalu. Bordieu in Elias (Shilling,1993) nadalje razumeta telo kot nedokončano entiteto, ki se razvija skupaj z različnimi družbenimi silami in je ključen pri vzdrževanju družbene neenakosti. Shilling (1993) izpostavlja tudi precej podobnosti med Bordieuevo konceptualizacijo telesa kot oblike telesnega kapitala z Eliasovim pogledom na »civilizirano telo«. Oba namreč navajata, da obstaja medsebojni odnos med razvojem telesa in človekovo družbeno lokacijo ter da je upravljanje s telesom osrednja značilnost statusa in razlikovanja (Shilling 1993), kar lahko navezujemo na oblikovanje telesnega kapitala in v določeni meri aktivnega življenjskega sloga.

149


Iz navedenega izhaja tudi hipoteza raziskave, da že v zgodnjem otroštvu obstajajo določene povezave med vedenjskimi in vzgojnimi slogi v GŠA usmerjene prakse delovanja staršev in otrok ter njihovih starih staršev, ki pomembno vplivajo na oblikovanje telesnega kapitala otroka in njegovega življenjskega sloga v odraslosti. METODA Navezujoč se na Bourdieu-ja (1984/2002) in Shillingov teoretični koncept (fizičnega) telesnega kapitala (1991), smo proučevali možna izhodišča osnov za gradnjo otrokovega telesnega kapitala za odraslost. Kot osnovo za ugotavljanje prenašanja vedenjskih vzorcev s staršev na otroke z vidika GŠA smo raziskovali naslednje spremenljivke: vključevanje otrok v organizirane oblike GŠA, količino GŠA staršev na tedenski ravni, njihova zgodovina – ukvarjanje z GŠA v mladosti in udejstvovanje starih staršev v organiziranih oblikah GŠA v mladosti. Podatke smo pridobil v okviru aplikativnega projekta “Analiza elementarnih gibalnih vzorcev in adaptacija skeletno – mišičnega sistema na nekatere dejavnike sodobnega življenjskega sloga otrok med 4. in 7. letom starosti”, ki ga je izvajal inštitut za kineziološke raziskave. Podatki 89 očetov, 93 mater in 93 otrok (46 deklic in 47 deklic v starosti 4 let) so bili pridobljeni z vprašalnikom in polstrukturiranimi intervjuji ter obdelani s statističnim paketom SPSSX, verzija 19.

REZULTATI IN RAZPRAVA S frekvenčnimi porazdelitvami podatkov o količini GŠA staršev, smo ugotovili, da je 25.7 % očetov in 26.4 % mater neaktivnih t.j. da ne dosegajo priporočenih 30 minut zmerne ali intenzivne GŠA na dnevni ravni. Obenem pa je 35.5 % očetov in le 10.7 % mater zelo aktivnih (5 in večkrat tedensko) oz. dosegajo tedensko nad 240 minut GŠA. Nadalje so bile ugotovljene tudi statistično pomembne povezave med GŠA očetov v mladosti in GŠA starih očetov (r=0.295; p<0.05) ter med količino GŠA staršev danes in vključenost v organizirane oblike GŠA v njihovi mladosti (r=0.258; p< 0.05). Ta odnosnost v našem primeru kaže, do so bili očetje v mladosti v veliko večji meri vključeni v organizirane oblike športnih aktivnosti (največ v nogomet, veslanje in atletika..) in sicer kar 60 % jih je aktivno trenirala v osnovnošolskem in srednješolskem obdobju, od tega jih je kar 35 % aktivno treniralo več kot 5 let. Matere so bile v mladosti manj športno angažirane, skupaj v 44.4 %. Športno kariero v srednješolsko obdobje je nadaljevalo le 24.4 % mater. V intervjujih so pogosto navajale, da v mladosti niso imele določene podpore s strani staršev v smislu spodbujanja in njihove pristnosti na tekmovanjih, imele so le določeno podporo v dovoljenju da se udejstvujejo in pri nakupu opreme. Še večja razlika med spoloma se kaže v udejstvovanju v organiziranih oblikah GŠA starih staršev, kjer smo imeli nekaj manjšo odzivnost pri zbiranju podatkov. Pri starih starših po očetovi strani je zaznati kar precejšen odstotek neaktivnosti (60.2 % ), od tega je bilo

150


14 % starih očetov in le 2.2 % starih mater aktivnih (trenirali v športnem društvu ali klubu). Odstotek neaktivnih je pri starih starših po materini strani še nekoliko višji (71 %), nekaj višji pa je tudi delež aktivnih; 14 % starih očetov in 5.4 % starih mater. Navedeni rezultati v določeni meri odražajo še vedno zaznano tradicionalno patriarhalno obliko družine, kjer se je skrb za otroke prepuščala materi, kar je tudi definiralo ukvarjanje s športom kot moško domeno. Poleg tega je bilo okolje iz katerega izhajajo starši in stari starši v veliki meri ruralno in za udejstvovanje v organiziranih športnih aktivnostih ob delu na kmetiji ni bilo časa ne prostorskih pogojev (športna infrastruktura in prometne povezave na podeželju). Glede na navedeno lahko zaznamo določeno prenašanje vedenjskih slogov iz staršev na otroke, ki pa je zaradi zgodovinskih specifik vezano predvsem na očete. V nadaljnji analizi nismo zasledili povezave med otrokovim vključevanjem v organizirane oblike GŠA in količino GŠA njihovih staršev, kar lahko razložimo z dejstvom, da so bili podatki zajeti v letu 2010, ko so otroci dopolnili 4 leta in so bili za organizirane oblike GŠA še premajhni (udeleženih le 48 % otrok v tedenske oblike GŠA in 7,6% otrok v občasne oblike GŠA (tečaje). Zanimivo pa se je pojavila korelacija med otrokovim udejstvovanjem v organiziranih oblikah GŠA in vključenost v organizirane oblike GŠA njihovih starih očetov po očetovi strani (r=0.306; p<0.01), kar pa bi bilo glede na navedena dejstva in potrebno dodatno raziskati. ZAKLJUČEK Ob zastavljanju vprašanj, kako raziskovati in obravnavati ključne vplive širšega družbenega konteksta pri oblikovanju aktivnih praks delovanja, moramo zaobjeti tudi širši koncept družine in konceptualizacijo družbenih praks, ki izhajajo iz kulturne konstrukcije razrednosti in delajo izbire posameznikov smiselne in predvidljive. Glede na to, da zgodovinsko izhajamo iz krščanske tradicije je naravno, da se spolna delitev vlog odraža tudi v prevzemanju različnih izbir življenjskega sloga, ki temeljijo na možnostih in družbenih pričakovanjih posameznika. Do poznih 60-ih let, se je običajno le moškim namenjala možnost za prakticiranje organiziranih oblik telesnih/športnih praks. Ker izbira življenjskih slogov in načrtovanje življenja poleg vsakdanjega življenja predstavljajo tudi institucionalne ureditve, ki pomagajo posamezniku oblikovati vsakdanje delovanje, bi veljalo spremljati obstoječ vzorec otrok preko daljšega obdobja. Tako bi lahko ugotavljati vplive družbenih praks delovanja kot tudi praks delovanja staršev na otroke, kot načine prevzemanja podzavestnih skoraj neopaznih sugestij (habitusov) oz. vedenjskih slogov v kateri je prisotna GŠA. Telesne prakse, ki jih na ta način preko staršev oz. primarnega okolja osvojimo (navadno v otroštvu), predstavljajo osnovo za oblikovanje telesnega kapitala.

151


Zahvala Avtorica se zahvaljuje nosilcu projekta prof. dr. Radu Pišotu in sodelavcem ter Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, ki je projekt financirala. Hvala vsem otrokom in staršem, ki so v projektu sodelovali ter ravnateljicam in vzgojiteljicam za pomoč pri realizaciji raziskave.

LITERATURA Beck, U. in Beck-Gernsheim, E. (2006). Popolnoma normalni kaos ljubezni. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Biddle, S. J. H., Whitehead, S. H., O’Donovan, T. M. in Nevill, M. E. (2005). Correlates of participation in physical activity for adolescent girls: A systematic review of recent literature. Journal of Physical Activity and Health, 2, 423–434. Burdieu, P. (1984/2002). Distinction: A Social Critique of the Judgement of Taste. London: Rutledge. Burdieu, P. (1986). The Forms of Capital in Richardson, J. (ur.) Handbook of Theory and Research for the Sociology of Education. New York. Geenwood Press. Bourdieu, P. in Wacquant, L. (2006). Načela za refleksivno družbeno znanost in kritično preučevanje simbolnih dominacij. Koper: Univerza na Primorskem. Pišot, R. in Fras, Z. (2005). Some characteristics of the health enhancing motor/sports activity behaviors in the Slovene population. V D. Milanović in F. Prot (ur.), 4th International Scientific Conference on Kinesiology, Opatija, Croatia, September 7–11, 2005. Science and Profession - Challenge for the future: Proceedings book. [Elektronska izd.]. Zagreb: Faculty of Kinesiology, University of Zagreb. Sallis, J. F. in Owen, N. (2002). Ecological models of health behavior. V K. Glanz, F. M. Lewis in B. K. Rimer (ur.), Health behavior and health education: Theory, research and practice (str. 462–484). San Francisco, CA: Jossey-Bass. Sallis, J. F., Prochaska, J. J. in Taylor, W. C. (2000). A review of correlates of physical activity of children and adolescents. Medicine and Science in Sports and Exercise, 32, 963–975. Shilling, C. (1991). Educating the Body. Physical Capital and the Production of Social Inequalities. Sociology, 25 (4), 653–672. Shilling, C. (1993). The Body and Social Theory. London: Sage. Trost, S. G., Owen, N., Bauman, A. E., Sallis, J. F. in W. Brown. (2002). Correlates of adult’s participation in physical activity: review and update. Medicine and Science in Sports and Exercise, 34, 1996–2001. Trost, S. G., Sallis, J. F., Pate, R. R., Freedson, P. S., Taylor, W. C. in Dowda, M. (2003). Evaluating a model of parental influence on youth physical activtiy. American Journal of Preventive Medicine, 25, 277–282. Tyrell, H. (1988): Ehe und Familie - Institutionalisierung und Deinstitutionalisierung. V K. Lüscher idr. (ur), Die Postmoderne Familie. Konstanz: Universitätsverlag.

152


153


KOMPETENTNO POUČEVANJE GIBALNIH/ŠPORTNIH AKTIVNOSTI OTROK S POSEBNOSTMI V GIBALNEM RAZVOJU KOT NALOŽBA ZA OHRANJANJE KAKOVOSTI ŽIVLJENJA V POZNI STAROSTI

COMPETENT TEACHING OF MOTOR/SPORT ACTIVITIES OF CHILDREN WITH SPECIAL NEEDS AS AN INVESTMENT FOR PRESERVING QUALITY OF LIFE IN LATE ADULTHOOD Iztok RETAR 1,2, Matej PLEVNIK2, Giuliana JELOVČAN1 Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, Slovenija

1

Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za kineziološke raziskave, Slovenija

2

IZVLEČEK Primerna gibalna/športna aktivnost omogoča zdrav razvoj v otroštvu in lahko pomembno prispeva k ohranjanju zdravja in kakovosti življenja v pozni starosti. V prispevku predstavljamo najpomembnejše kompetence, ki jih učitelji po rezultatih raziskave potrebujejo za učinkovito poučevanje otrok s posebnostmi v gibalnem razvoju v vzgojnoizobraževalnih zavodih. S tem namenom smo v začetku raziskave preučili kompetence vzgojiteljev v vrtcih in oblikovali predlog najpomembnejših kompetenc za učinkovito poučevanje otrok s posebnostmi v gibalnem razvoju na področju gibalnih/športnih aktivnostih (G/ŠA). Najpomembnejše kompetence smo z vprašalnikom preverili na vzorcu 18 vzgojiteljic iz celotne Slovenije. Vzgojiteljice ocenjujejo, da imajo dobro razvite kar tri kompetence med petimi najpomembnejšimi, in sicer (i) Znam vzpostaviti prijetno in zaupljivo vzdušje, (ii) Znam izbrati zahtevnost gibalnih nalog, ki so primerne otrokovemu individualnemu razvoju ter (iii) Znam krepiti otrokovo samopodobo in spregledati njegova motorična odstopanja, pri čemer je najpomembnejša kompetenca sposobnost vzpostavljanja prijetnega in zaupljivega vzdušja. Prav to kompetenco vzgojitelji omenjajo kot eno najbolj razvitih lastnih kompetenc. Kot odločilno obliko pridobivanja kompetenc pa izpostavljajo delo v praksi in izkušnje. Ključne besede: učinkovito poučevanje, kompetence, gibalna/športna aktivnost, otroci s posebnostmi v gibalnem razvoju.

154


ABSTRACT Appropriate motor/sport activity ensures a healthy development in childhood and can significantly contribute to health and preserving quality of life in late adulthood. In this contribution we present a model of key competences which can support efficient teaching of children with special needs in schools. For this purpose we examined the range of competences of teachers in kindergartens and the studying programmes at the Faculty of Education in Ljubljana and Koper. Based on this we suggested the key competences for successful teaching of children with special needs in the field of motor/sport activities. The presented model was examined on a sample of 18 kindergarten teachers from all over Slovenia. Kindergarten teachers evaluated that they have a good development of three of the five the most important competencies, namely: (i) I can restore a pleasant environment, (ii) I can choose the appropriate motor tasks for the child´s individual level of development and (iii) I can develop child´s self-esteem and recognize his/her motor deviations. On theirs opinion the best way for acquiring competencies are working in practice and getting experiences.

Keywords: successful teaching, competence, motor/sport activity, children with special needs

UVOD Današnji čas je zaznamovan z globalno krizo in njenimi posledicami, ki se na polju izobraževanja odražajo zlasti v povpraševanju po učinkovitem pridobivanju znanja, kar je lastnost dobrega in učinkovitega strokovnjaka. Trg dela namreč za reševanje problemov krize pričakuje predvsem uporabno znanje. Človeške zmožnosti zajemajo vse znane in neznane lastnosti, med njimi tako prirojene (sposobnosti) kot tudi pridobljene oz. naučene (znanja). V širšem smislu so človeške zmožnosti človekova osebnost, znanje, mišljenje, motivacija in sposobnosti, v ožjem smislu pa večinoma sposobnosti, znanje, spretnosti in osebne lastnosti. Sposobnosti so posameznikov potencial za razvoj določenih zmožnosti, ki same po sebi odločilno vplivajo na reševanje problemov s povsem neznanimi rešitvami, vendar se izrazijo predvsem v kombinaciji z znanjem. Človekova uspešnost je tako odvisna od njegovih sposobnosti, znanja in motivacije (Lipičnik, 1998). Muršak (1999) ugotavlja, da so kompetence posledica posameznikovega konkretnega praktičnega izkustva. Kompetenca se izkaže, kadar znamo pridobljeno znanje (teoretično ali praktično) uporabiti v skladu s svojimi sposobnostmi, zaradi česar bodo usvojeno znanje in spretnosti samo še nadgrajene. Zato lahko trdimo, da kompetenca ne obstaja brez človeka, ki je njen nosilec. Beseda kompetenca ima izvor v latinskem glagolu competeo, ki pomeni imeti moč, sposobnost, veščine za izvajanje dejavnosti in doseganje rezultatov (Kračun, 2010). Kompetentnost je torej učinkovita kombinacija znanja, spretnosti, hotenja, zmožnosti ter vrednost, da se najprimerneje odzovemo, ko

155


rešujemo delovne probleme na področju, za katero smo pristojni. Ključne kompetence po mnenju Evropske skupnosti in OECD-ja predstavljajo kompetence, ki zadostijo zahtevam trga po kompetentnih, fleksibilnih posameznikih, pripravljenih na delo v nepredvidljivem okolju in usmerjenih v dosego rezultatov (Rychen in Slaganik, 2001). Ni dovolj, da zna učitelj poučevati, od njega se danes pričakuje tudi učinkovito soočanje in obravnavanje raznolikosti družbe (Duthilleul, 2005). Kompetence se delijo na predmetno neodvisne oz. splošne (generične) ter na kompetence, ki so vezane na posamezne predmete oz. predmetno-specifične kompetence (Tancig in Devjak, 2006). Generične kompetence zajemajo osebnostno in interpersonalno področje in se nanašajo na komunikacijo, timsko delo, spretnosti pridobivanja znanja ter vseživljenjsko učenje. Predmetno-specifične kompetence pa se nanašajo na posamezne predmete (v kontekstu učiteljevih kompetenc bi lahko govorili o poučevanju posameznih predmetnih vsebin). Ne glede na splošno delitev morajo biti kompetence prenosljive in uporabne v različnih situacijah in ne zgolj v kontekstu, kjer so bile pridobljene (Razdevšek Pučko, 2004). Gibalne/športne aktivnosti so zelo zapleten in občutljiv sistem, ki še zlasti danes, ko je gibanja vse manj, zato to področje za učinkovito praktično delo potrebuje posebej usposobljene strokovne delavce. V predšolskem obdobju so posamezna področja otrokovega razvoja (telesno, gibalno, spoznavno, čustveno in socialno) tesno povezana. Z gibanjem otrok zaznava in odkriva svoje telo, preizkuša, kaj telo zmore, doživlja veselje in ponos ob razvijajočih se sposobnostih in spretnostih ter gradi zaupanje vase. Gibanje daje otroku občutek ugodja, varnosti, veselja, skratka dobrega počutja (Videmšek in Visinski, 2001, v Videmšek in Pišot, 2007). Smernice, zapisane v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v RS (1995) govorijo o vključevanju otrok s posebnimi potrebami (PP) med druge vrstnike. To naj bi omogočalo razvoj njihovih zmožnosti, hkrati pa sprejemanje in priznavanje drugačnosti in motenj, ki jih spremljajo vse življenje. Otrok s PP je sposoben učenja in napredka na vseh razvojnih področjih, zato naj bo dejaven na vseh področjih življenja v vrtcu. Glede na njegov razvoj naj mu bo zagotovljeno polno in aktivno sodelovanje z drugimi otroki v skupini in tudi so- in samoodločanje o svojem življenju. Zato se splošni cilji predšolske vzgoje otrok s posebnimi potrebami ne razlikujejo od ciljev vzgoje otrok brez težav v razvoju. Delo z otrokom s PP zahteva specifične pristope, ki izhajajo iz otrokovih sposobnosti in potreb. Posebnost v gibalnem razvoju oziroma ovira z vsemi posledicami je le ena od značilnosti takega otroka, ki jih morajo vzgojitelji v vrtcu prepoznati in upoštevati pri vsakodnevnem načrtovanju in izvajanju vzgojnega dela.

156


Z raziskavo smo želeli ugotoviti, katere so najpomembnejše kompetence, z obvladovanjem katerih lahko vzgojiteljice v vrtcih uspešno uresničujejo vzgojno-izobraževalni program na področju gibalnih/športnih aktivnosti otrok s PP. METODA V raziskavi, ki je potekala v mesecu maju in juniju 2012je sodelovalo 18 vzgojiteljic iz vse Slovenije, med katerimi jih je 70 % v vrtcu zaposlenih več kot 3 leta, izmed njih 66% s pogodbo za nedoločen čas. Največji odstotek anketirank (77 %) ima dokončano srednješolsko izobrazbo in so zaposlene na mestu pomočnika vzgojitelja. Kompetence so vzgojiteljice ocenjevale na lestvici od 1(ni pomembno / ni razvita) do 3 (zelo pomembna / zelo razvita). Anketiranje smo izvedli s pomočjo brezplačne spletne aplikacije Quick Surveys (www.quicksurveys.com) ter podatke analizirali z uporabo programske opreme SPSS 19.0 za Windows z metodo opisne statistike za vse spremenljivke. Vzgojitelji so pri razvrščanju kompetenc (Tabela 3) le te razvrščali po pomembnosti, in sicer 1 – najpomembnejša in 3 – najmanj pomembna. Rezultati so predstavljeni kot povprečna ocena ± standarna deviacija.

REZULTATI IN RAZPRAVA Z raziskavo smo pridobili oceno pomembnosti, ki jo pripisujejo vzgojitelji posamični kompetenci ter oceno lastne razvitosti njihovih kompetenc, potrebnih za delo z otoki s PP. Tabela 1: Razvrstitev predmetno-specifičnih kompetenc, ki so potrebne za delo z otroki s PP, kot jih po pomembnosti s samooceno razvrščajo vzgojitelji. Kompetenca

Povprečna ocena

1.

Znam vzpostaviti prijetno in zaupljivo vzdušje.

2,83 ± 0,38

2.

Znam izbrati zahtevnost gibalnih nalog, ki so primerne otrokovemu

2,83 ± 0,38

individualnemu razvoju. 3.

Znam krepiti otrokovo samopodobo in prepoznati njegova motorična 2,78 ± 0,43 odstopanja.

4.

Znam motivirati otroka s primernimi učnimi športnimi pripomočki.

2,72 ± 0,46

5.

Znam se dogovoriti za »hišni red« pri gibalnih/športnih aktivnostih in ga 2,72 ± 0,46 dosledno vzdrževati.

157


Kot najbolj pomembno kompetenco tako za delo v vzgojno-izobraževalnih programih kot pri delu v vrtcu so vzgojitelji izpostavili sposobnost vzpostavljanja prijetnega in zaupljivega vzdušja. Prav to kompetenco vzgojitelji omenjajo kot eno najbolj razvitih lastnih kompetenc (Tabela 1). Vzgojitelji ocenjujejo, da imajo dobro razvite kar tri izmed najpomembnejših 5 kompetenc za delo z otroki s PP (Tabela 2). Kot najpomembnejšo obliko izobraževanja in usposabljanja vzgojitelji, ki so sodelovali v raziskavi, omenjajo prakso in izkušnje, sledi izobraževanje in usposabljanje po zaključku študija, hospitacije in sodelovanje v projektih, samoizobraževanje (dodatna literatura, internet,…) ter na najmanj pomembnem mestu formalno izobraževanje in študij. Tabela 2: Razvitosti predmetno–specifičnih kompetenc, kot jih zase ocenjujejo vzgojitelji Povprečna

Kompetenca

ocena

1.

Znam vzpostaviti prijetno in zaupljivo vzdušje.

2,72 ± 0,46

2.

Znam upoštevati in nagraditi že najmanjši uspeh.

2,67 ± 0,49

3.

Znam se dogovoriti za »hišni red« pri gibalnih/športnih aktivnostih in ga 2,61 ± 0,50 dosledno vzdrževati.

4.

Znam motivirati otroka s primernimi učnimi športnimi pripomočki.

2,50 ± 0,51

5.

Znam poskrbeti za primerno opremljeno telovadnico.

2,50 ± 0,62

Tabela 3: Pet najbolj pomembnih predmetno–specifičnih kompetenc za delo v vrtcih, izbranih med vsemi 30 ponujenimi kompetencami (1 – najpomembnejše, 30 – najmanj pomembno). Najpomembnejše

predmetno-specifične

kompetence

za

kakovostno

in Povprečna

učinkovito vzgojno-pedagoško delo na področju G/ŠA v vrtcih

ocena

Znam vzpostaviti prijetno in zaupljivo vzdušje

3,83 ± 7,04

Znam izbrati zahtevnost gibalnih nalog, ki so primerne otrokovemu

7,72 ± 4,48

individualnemu razvoju. Znam motivirati otroka s primernimi učnimi

8,17 ± 7,58

športnimi pripomočki. Znam organizirati individualni pristop poučevanja.

8,56 ± 6,28

Znam krepiti otrokovo samopodobo in spregledati njegova motorična

9,11 ± 5,47

odstopanja V raziskavi, kjer je sodelovalo 58 vzgojiteljev (Kračun, 2010), so na osnovi anketnega vprašalnika ugotovili, da so glede na izobrazbo za poznavanje telesnega in gibalnega razvoja otrok najbolj

158


usposobljeni vzgojitelji z dokončano srednjo in višjo šolo, šele nato sledijo vzgojitelji z dokončano visokošolsko izobrazbo ali univerzo. Študentje Pedagoških fakultet Univerze v Ljubljani in Univerze na Primorskem, študijskih smeri Razredni pouk, Predšolska vzgoja in Specialna in rehabilitacijska pedagogika so v raziskavi, ki so jo opravili Štemberger in sodelavci. (2009), navedli, da si želijo v okviru študija pridobiti več kompetenc s področij dela z otroci s posebnimi potrebami, prve pomoči, ocenjevanja ter usposobljenosti za organizacijo, izpeljavo ter evalvacijo dodatnih in razširjenih programov športne vzgoje. Ugotovitve omenjene raziskave se skladajo z rezultati pričujoče raziskave, kjer vgojitelji omenjajo pridobitev kompetenc za delo z otroki s PP šele s prakso in izkušnjami. Po raziskavi, ki jo je izvedla Kolarjeva s sodelavci (2011) na vzorcu študentov študijskih programov razrednega pouka, predšolske vzgoje ter pedagogike na Univerzi v Ljubljani 85,9 % študentov v svoj razred/skupino ne bi sprejelo otroke z govornimi motnjami. 83,8 % študentov v svoj oddelek ne bi vključilo gibalno oviranih učencev. Pri skupinah gibalno oviranih in otrocih z jezikovnimi motnjami menijo, da ne gre za odpor pri sprejemanju, ampak bolj za občutek neusposobljenosti z delo s temi otroki. 75,3 % vseh vprašanih bi v svojem oddelku/skupini poučevali dolgotrajno bolne otroke, manjši je delež tistih (59,6 %), ki bi bili pripravljeni sprejeti otroka z motnjami vedenja in osebnosti. Kar 62,6 % anketiranih študentov v svoj oddelek ne bi vključilo učenca z motnjami v duševnem razvoju. 60,1 % vprašanih v svojo skupino ne bi sprejelo slepega oz. slabovidnega otroka. 58,58 % anketirancev pa ne bi sprejelo gluhega ali naglušnega učenca. Vzrok za takšno stanje je mogoče iskati v strahu in nekompetentosti za delo in poučevanje teh skupin. Grmek, Krečič, Kolnik in Kotnik (2007, v Repoša, 2011) ugotavljajo, da je vzgojiteljeva najpomembnejša lastnost njegova sposobnost, da se nenehno uči skozi svoje delo, pouk. Pri učitelju, vzgojitelju je poleg razvijanja kompetentnosti na področju različnih nalog, opravil in vlog, potrebno razvijati tudi potrebo po nenehnem profesionalnem učenju in razvoju tako na ravni posameznika kot tudi v socialnem smislu. ZAKLJUČEK V prispevku smo predstavili model ključnih kompetenc, ki lahko podpirajo učinkovito poučevanje otrok s posebnostmi v gibalnem razvoju v vzgojno-izobraževalnih zavodih na področju gibalnih/športnih aktivnostih. Vzgojitelji, ki so model opredelili, ocenjujejo da imajo ustrezno pridobljene najpomembnejše kompetence za delo z otroci s PP na področju GŠA. Način pridobivanja omenjenih kompetenc razkriva, da sam študij in formalna izobrazba za učinkovito delo na področju GŠA za otroke s posebnimi potrebami še zdaleč ni dovolj. Vzgojiteljice namreč najbolj cenijo znanje in izkušnje, ki so si jih pridobile z delom v praksi, kar se ujema s strahom in občutkom nekompetentnosti študentov študijskih programov s področja izobraževanja, saj se opredeljujejo kot premalo kompetentne za delo s to populacijo otrok. Že v teku

159


študija si tako želijo več znanja s področja GŠA za osebe s posebnimi potrebami. Ugotavljamo torej, da bi lahko s kakovostno izmenjavo primerov dobrih praks pospešili ali celo izboljšali razvoj vzgojiteljevih ključnih delovnih kompetenc, ki so pomembne pri podpiranju gibalnega razvoja otroka v zgodnjih razvojnih obdobjih in tako posredno tudi pozitivno vplivali na kakovostno odraščanje in zadovoljno staranje. Redna gibalna/športna aktivnost otroka pomeni poleg zdravega razvoja v otroštvu tudi pomembno naložbo za ohranjanje zdravja in kakovosti življenja v pozni starosti.

LITERATURA Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v RS. (1995). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport. Duthilleul, Y. (2005). Developing teacher's knowledge and skills: Policy trends in OECD countries. International Institute for Educational Planning. Pridobljeno 05.08.2012 z: http://info.worldbank.org/etools/docs/library/211119/y_duthilleul.pdf. Kolar, U. (2011). Stališča študentov razrednega pouka, predšolske vzgoje in pedagogike do vključevanja ranljivih otrok v redne osnovne šole. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Kračun, Š. (2010). Analiza kompetenc vzgojiteljev pri načrtovanju gibalnih dejavnosti v vrtcih. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta. Lipičnik, B. (1998). Ravnanje z ljudmi pri delu. Ljubljana: Gospodarski vestnik. Muršak, J. (1999). Kvalifikacije, kompetence, poklici: poskus sinteze. Sodobna pedagogika, 50 (2), 28– 45. Razdevšek Pučko, C. (2004). Kakšnega učitelja potrebuje (pričakuje) današnja (in jutrišnja) šola? Sodobna pedagogika, 55 (posebna številka), 52–74. Ropoša, M. (2011). Pridobljene in želene kompetence vzgojiteljev v vrtcu na področju gibanja. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru. Pedagoška fakulteta. Rychen, D. S. in Salganik, L. H. (ur.) (2001). Defining and selecting key competencies. OECD. Štemberger, V., Filipčič, T., Jelovčan, G., Krpač, F. in Zajec, J. (2009). Kompetence študentov pedagoških fakultet za poučevanje gibalne/športne vzgoje. [Competences of Fakulties of education students for teaching physical education]. V P. O. Astrand et al. (ur.), Book of Abstracts of the 5th FIEP European congress, 2nd Serbian congress of P.E. Teachers (str. 84). Niš: Ministry of youth and sport, Ministry of scienc and tecnological development, Ministry of education. Tancig, S. in Devjak, T. (2006). Prispevki k posodobitvi pedagoških študijskih programov. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

160


POZNAVANJE IN RAZUMEVANJE PRAVIL »FAIR PLAYA« MED MLAJŠIMI OSNOVNOŠOLCI PRIMARY SCHOOL PUPILS’ KNOWLEDGE AND UNDERSTANDING OF "FAIR PLAY" RULES

Andreja SINJUR Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Slovenija IZVLEČEK Raziskava ugotavlja, kako osnovnošolci prve in druge triade poznajo in razumejo pravila fair playa oziroma poštene igre. V raziskavi, ki so jo opravili Kovač, Starc in Doupona Topič (2005), se je namreč pokazalo, da je šport kot vrednota med Slovenci na nizkem mestu, saj sta se za njim uvrstila le vera in zanimanje za politiko. Tudi raziskava, ki so jo opravili Ule s sodelavci (2002) je pokazala, da med današnjo mladino prevladujejo v večini le individualistični interesi. To pomeni, da vrednote mladih postajajo vse bolj subjektivne, kar je seveda zelo zaskrbljujoče. Ker ima fair play velik socialen pomen pri otrocih, je treba otrokom že v najzgodnejšem obdobju privzgojiti, da je kljub njihovi pravici do individualnosti, pomembno tudi kolektivno sodelovanje, ki pa seveda zahteva tudi odrekanja na področju njihovih individualističnih interesov (Ule, 2002). V raziskavi smo uporabili kvalitativen pristop. Rezultati raziskave so pokazali, da učenci dokaj dobro poznajo pravila fair playa. To pomeni, da učenci pojmujejo pošteno igro kot dobro, pravilno in zaželeno. To pa Musek in Pečjak (2001) imenujeta vrednote. Kot trenerji, učitelji in starši torej lahko vplivamo na otrokovo samozaupanje, njegov osebnostni razvoj, kot ga tudi lahko naučimo dobrega igranja in sodelovanja (Fleischman, Hosta in Smrdu, 2002). To pa ni vedno lahko delo, saj moramo vedno upoštevati celostni razvoj posameznika. Ključne besede: fair play, pravila, poznavanje, razumevanje, osnovnošolci ABSTRACT This study examines primary school pupils' knowledge and understanding of "fair play" rules. A survey (Kovač, Starc & Doupona Topič, 2005) found that sport as a value has low status among the Slovenes. In addition, Ule et al. (2002) showed that individualistic interests dominated among young people. Together, the research evidence thus indicates that young people’s values are becoming more subjective. In a fair play and broader societal perspective, this is worrying since participation in society requires compromising individual interests within a collective (Ule, 2002). The study employed the qualitative

161


research. The results show that primary school pupils' knowledge and understanding of fair play rules is rather good. That means that pupils consider fair play as something which is the only right way to do. According to Musek in Pečjak (2001) these are called values. Trainers, teachers and parents, therefore, may influence on the child's self-esteem, his personal development, as well as they can teach him a good playing and cooperation (Fleischman, Hosta & Smrdu, 2002). But this is not always easy, because the holistic development of individuals must be considered. Keywords: fair play, rules, knowledge, understanding, primary school UVOD Fair play ne pomeni samo strogo se držati pravil, ki veljajo v športni panogi; je tudi način, kako športnik igra, gledalec navija, sodnik sodi, trener vodi itd. Fair play je dostojanstveno prenašanje poraza in zmage, spoštljiv in prijateljski odnos do tekmecev, trenerjev, sodnikov in organizatorjev. Je spodbujanje manj sposobnih, uživanje v svojih in drugih uspešnih potezah in tudi odnos do drugih izven igrišča (Flieschman idr., 2004). Od trenerjev, učiteljev in staršev pa je seveda odvisno, ali bomo svoje tekmovalce, u��ence in otroke vzgajali v duhu strpnosti, poštenosti, odkritosti in solidarnosti. Zato je pomembno, da otrokom že v najzgodnejšem obdobju njihovega odraščanja (pri)vzgajamo te vrednote, ki ne veljajo le v športnem polju, temveč v celotni družbi, saj so pravila, ki veljajo v športu, tudi del sistema splošnih moralnih vrednot in norm ter so med seboj povezane. Ko delujemo kot posamezniki, se tudi k drugim obračamo kot do posameznikov. Pomembne so nam individualne značilnosti in njihove osebnostne poteze. Če pa delujemo v skupini in v skupini zavzemamo nek odnos do članov drugih skupin, potem delujemo kot člani skupine in ne kot posamezniki. V tem primeru sebe in druge zaznavamo in presojamo v okviru skupinske pripadnosti, značilnosti, vlog in socialnih kategorij, naše osebnostne značilnosti so v drugem planu. K nekomu drugemu ne pristopamo kot mi sami, ampak kot člani neke skupine, pa naj bodo to člani družine ali člani nogometne ekipe – skratka, pristopamo kot nosilci raznih socialnih vlog (Ule, 2004). Tako trenerji, kot tudi učitelji, predstavljamo pomemben člen v športu mladih. Še bolj pomemben člen pa predstavljajo njihovi starši. So tisti, ki vplivajo na to, ali se bo otrok sploh ukvarjal s športom, v kakšni meri in kolikšno podporo bodo starši sploh ponudili svojemu otroku. Starši so tudi tisti, ki otroku privzgojijo različne vrednote. Te pa niso vedno pozitivne. V praksi večkrat opazimo, da starši silijo otroka v šport proti njegovi volji, kritizirajo njegove napake med tekmo, žalijo nasprotnike, trenerje, sodnike in druge uradne osebe. S tem svojim dejanjem dajejo otrokom popolnoma napačno sporočilo o tem, kaj je fair play. Samo z izpostavljanjem pozitivnih vrednot v športu lahko vsi skupaj pokažemo in dokažemo, da sta poštenost in spoštovanje do vseh sodelujočih del zmagovalne taktike.

162


Cilj raziskave je bil predvsem preveriti, kakšno je aktualno stanje na področju poznavanja in razumevanja pravil fair playa med osnovnošolci prve in druge triade ter kakšne so razlike v poznavanju in razumevanju pravil med učenci prve in druge triade ter med dečki in deklicami. Naša raziskovalna vprašanja so bila sledeča: (1) kako učenci prve in druge triade percepirajo pravila fair playa; (2) kakšna je razlika v percepiranju teh pravil med učenci prve in druge triade in (3) ali obstaja razlika v percepiranju pravil fair playa med dečki in deklicami. METODA V raziskavi smo uporabili kvalitativen pristop raziskovanja. Uporabili smo anketni vprašalnik z vprašanji odprtega tipa, kjer smo učencem omogočili dovolj prostora, da so lahko zapisovali svoje odgovore. Osnovni vzorec populacije v raziskavi je zajemalo 127 osnovnošolcev, in sicer 60 učencev prve in 67 učencev druge triade; od tega 72 dečkov in 55 deklic. Ciljna skupina raziskave so bili torej učenci od vključno drugega do vključno šestega razreda. Glede na to, da so učenci prvih razredov še v fazi opismenjevanja, ti niso sodelovali v raziskavi. Pri sestavi anketnega vprašalnika smo upoštevali osnovna načela sestave vprašalnika, ki je ustrezal ciljem raziskave. Prvi sklop vprašalnika je zajemal le dve neodvisni spremenljivki in je spraševal po splošnih podatkih (spol in razred). Drugi sklop vprašanj pa je zajemalo 10 trditev oziroma »10 zlatih pravil fair playa« Zavoda Sportikus, s katerimi smo preverjali poznavanje in razumevanje pravil fair playa. Vprašalnike smo učencem razdelili v mesecu aprilu 2012. Za pomoč pri reševanju smo prosili njihove razredničarke, ki so učencem, v primeru nerazumevanja nekaterih pojmov in besed, pomagale z dodatno razlago. Čas izpolnjevanja vprašalnika je bil omejen na dve šolski uri v prvi in eno v drugi triadi. Analiza pridobljenega gradiva z anketnimi vprašalniki odprtega tipa je potekala po predpisanih postopkih kvalitativne analize. REZULTATI Rezultati raziskave so pokazali, da učenci dokaj dobro poznajo in razumejo pravila fair playa. Prav vsi učenci vedo, kaj pomenijo trditve: igraj pošteno; spoštuj pravila igre in zavrni podkupovanje, drogo, nasilje in druge nevarnosti. Učenci vedo, da igrati pošteno pomeni, da ne goljufamo; da spoštovati pravila pomeni igrati tako, kot smo se dogovorili ob začetku igre in da zavrniti podkupovanje, droge, nasilje in druge nevarnosti pomeni zbežati proč, nikoli sprejeti tablet ali napitkov, ki jih ne poznamo oziroma nikoli sprejeti drog in ostalih nevarnosti, ki so škodljive zdravju. Prav tako večina učencev ve, da spoštovati soigralce, nasprotnike sodnike, uradne osebe in gledalce pomeni, da do njih nismo nesramni oziroma da jih ne žalimo.

163


Razlika v percepiranju pravil fair playa med učenci prve in druge triade se je pokazala le v tem, da so učenci prve triade večinoma potrebovali dodatna pojasnila razredničark pri trditvah: vedno igraj na zmago; poraz sprejmi častno; pomagaj v boju za pošteno igro; razkrij tiste, ki poskušajo osramotiti šport in spoštuj vse tiste, ki si prizadevajo za dober sloves športa. Nato so učenci odgovarjali zelo različno, vendar so večinoma napisali smiselne odgovore, iz katerih je bilo razbrati njihovo razumevanje pravil fair playa. Prav tako je dodatna pojasnila potrebovalo nekaj učencev druge triade, predvsem učencev v 4. in 5. razredu. Učenci vedo, da vedno igrati na zmago pomeni, da se potrudimo na vso moč, da se borimo za zmago, da se ne predamo; da sprejeti poraz častno pomeni, da nasprotniku čestitamo za zmago, da priznamo poraz in se ob tem ne jezimo; da pomagati v boju za pošteno igro pomeni, da na vsako goljufanje opozorimo, da tudi v primeru, ko gre za goljufijo soigralcev ukrepamo, čeprav s tem pomagamo nasprotni ekipi, da priskočimo na pomoč nekomu, ki se med tekmo poškoduje; da razkriti tiste, ki poskušajo osramotiti šport pomeni, da opozarjamo ljudi, ki grdo govorijo o športu ali športnikih, da moramo vsak šport spoštovati in da spoštovati vse tiste, ki si prizadevajo za dober sloves športa pomeni, da spoštujemo vse tiste, ki so ljubitelji športa, ki v športu vidijo nekaj dobrega, da kljub našemu nezanimanju za šport spoštujemo vse tiste, ki imajo radi šport. Večina učencev pa je imela, kljub dodatnim pojasnilom razredničark, težave pri razumevanju pojma vrednote, zato učenci prve triade na trditev zavzemaj se za vrednote športa večinoma niso odgovarjali, učenci druge triade pa so večinoma pisali nesmiselne odgovore ali pustili prazen prostor. Pojem vrednote je bil za učence preveč abstrakten, zato bi bilo v bodoče smiselno razmisliti, kako ta pojem poenostaviti in tako približati tudi mlajšim osnovnošolcem. Musek Lešnik (2007) predlaga dokaj poenostavljeno različico, v kateri pojem vrednote razlaga kot prepričanje o tem, kaj ljudje cenijo kot pozitivno, zaželeno in vredno truda. Določajo pojmovanja tega, kar je pomembno, za kar si je vredno prizadevati in zavzemati. Zato vrednote delujejo kot notranji kompas, ki usmerja ravnanja in vedenja ljudi. Opazili smo tudi razliko v percepiranju pravil fair playa med dečki in deklicami. Deklice so se tako v prvi kot tudi v drugi triadi odrezale bolje. Podajale so daljše in bolj smiselne odgovore kot dečki. To bi lahko pripisali dejstvu, da deklice dozorijo nekoliko prej kot dečki ali/in temu, da so deklice na splošno bolj senzibilne za poštenost in empatijo. ZAKLJUČEK Zmaga nima nobenega pomena, če je dosežena na nepošten ali zavajajoč način. Prav tako vsaka igra potrebuje pravila, ki jo usmerjajo. Brez pravil bi namreč zavladal kaos. Tudi zmagovanje je smisel vsake igre, saj nikoli ne smemo igrati s prepričanjem, da bomo izgubili, čeprav moramo tudi poraz sprejeti častno in nikoli iskati razlogov in izgovorov za poraz ali celo kriviti sodnika ali kogarkoli drugega. Fair play je sinonim za "spoštovanje" in spoštovanje je del naše igre. Igra se brez nasprotnikov ne more igrati, vsak udeleženec (soigralci, nasprotniki, sodniki, uradne osebe in gledalci) pa imajo enake pravice,

164


vključno s pravico, da ga ostali udeleženci spoštujejo. Tudi spodbujanje manj sposobnih, uživanje v svojih in drugih uspešnih dosežkih, odnos do drugih izven igrišča, zavračanje podkupovanja, drog, rasizma, nasilja in drugih nevarnosti, ki pretijo našemu športu, je del igre. Pomembno je torej, da se upremo raznim skušnjavam, opozarjamo na obveznosti, ki jih ima vsak igralec, se zoperstavljamo, izpostavljamo in posledično odstranjujemo osebe, ki želijo druge zvabiti v razne oblike družbeno nesprejemljivega obnašanja. Pomembno je tudi promoviranje športa, in sicer tako, da javno izpostavljamo dobra dela športnikov. Koncept fair playa je torej ena najpomembnejših dimenzij, ki so potrebne v procesu graditve novega razumevanja posameznika kot družbenega in političnega bitja, seveda ne samo v športu, pač pa na vseh področjih človeškega življenja (Cerar, Hosta in Šugman, 2002). Kot trenerji, učitelji in starši imamo torej veliko priložnosti, da otrokom krepimo njihovo samozaupanje, saj se otroci v primarni socializaciji zgledujejo najprej po starših, v sekundarni socializaciji pa po vrstnikih, trenerjih, učiteljih. V prvi vrsti pa je potrebno vedeti, da šport ponuja bogate možnosti za učenje, ki promovirajo fair play (Smrdu, Pinter in Hosta, 2005).

LITERATURA Cerar, M., Hosta, M. in Šugman, R. (2002). Dober človek – dober športnik. Šport, 50 (4), priloga 3–6. Fleischman, M., Hosta, M. in Smrdu, M. (2004). Fair play za starše. Ljubljana: Zavod za fair play in strpnost v športu. Fleischman, M., Hosta, M. in Smrdu, M. (2004). Fair play za mlade športnike. Ljubljana: Zavod za fair play in strpnost v športu. Hosta, M. (2000). Figure športa. Ljubljana: Samozaložba. Kovač, M., Starc, G. in Doupona Topič, M. (2005). Šport in nacionalna identifikacija Slovencev. Ljubljana: Fakulteta za šport. Musek Lešnik, K. (2007). Pomen jasne vizije, poslanstva in organizacijskih vrednot za podjetje: IPSOS. Musek, J. in Pečjak, V. (2001). Psihologija. Ljubljana: Educy. Smrdu, M., Pinter, S. in Hosta, M. (2005). Športna morala. Ljubljana: Zavod za fair play in strpnost v športu. Sportikus, Zavod za fair play in strpnost v športu. (2010). Pridobljeno 14. 04. 2012 s: http://www.sportikus.org. Ule, M. (2004). Socialna psihologija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

165


THE RELATION BETWEEN MOTOR BEHAVIOUR AND INTELLECTUAL ABILITIES OF PRESCHOOL CHILDREN ODNOS MED MOTORIČNIM VEDENJEM IN INTELEKTUALNIMI SPOSOBNOSTMI PREDŠOLSKIH OTROK Nataša STURZA MILIĆ Preschool Teacher Training College »Mihailo Palov« Vršac, Serbia ABSTRACT

The aim of the work was to establish the relation between motor behaviour and intellectual abilities of preschool children aged 6-7 years. Motor behaviour has been estimated using different motor tasks. Intellectual abilities have been estimated using two psychological instruments: The Raven's Coloured Progressive Matrices Test and The Wechsler Intelligence Scale for Children (WISC). Except for the Standing long jump, the other motor tasks have shown no statistically significant relationship with intellectual abilities. However, the idea of the connection between motor behaviour and intelligence at this age could not be completely rejected. Some characteristics which accompanied the performance of motor tasks couldn't be measured numerically. Findings resulting from this research can be used for progress in the field of physical education in the context of educational work with the youngest. Keywords: motor behaviour, intellectual abilities, preschool children IZVLEČEK Namen prispevka je bil ugotoviti povezanost med motoričnim vedenjem in intelektualnimi sposobnostmi predšolskih otrok, starih od 6 do 7 let. Motorično vedenje smo ugotavljali s pomočjo 10 motoričnih testov, intelektualne sposobnsti pa z Ravenovimi barvnimi progresivnimi matricami in Wechslerjevim testom inteligentnosti za otroke (WISC). Motorični testi, z izjemo skoka v daljino z mesta, niso pomembno korelirali z intelektualnimi sposobnostmi otrok. Kljub temu predpostavko o povezanosti med gibalno učinkovitostjo in intelektualnimi sposobnostmi ne moremo povsem zavreči. Nekaterih značilnosti, ki spremljajo izvedbo motoričnih nalog, namreč ni mogoče številčno izmeriti. Raziskovalni izsledki so pomemben doprinos za športno vzgojo v kontekstu vzgojno-izobraževalnega dela z najmlajšimi. Ključne besede: motorično vedenje, intelektualne sposobnosti, predšolski otroci

166


INTRODUCTION Better understanding of children and their development contributes to the general improvement of people. Children are one of the most interesting phenomenon and this is the reason why the potential benefits of studying children, in practical as well as in theoretical purposes, do not have to be specifically underlined. Taking into consideration the fact that physical activity of preschool children is still insufficiently investigated field and one of the most important areas of child psychology as well, the study of this phenomenon was the main issue of this research. The structure of the physical activity of adults can be discussed with much more reliability than the structure of physical activity of preschool children (Bala & Popović, 2006; Sturza-Milić, 2009, 2012; Gallahue, 2010). The reason for this might be searched for in the fact that the process of children's growth and development is tumultuous, and the variability of results is extremely high. Limiting factors could as well be the individuality of developmental processes at this age, insufficiently precise and undifferentiated movements, caused by incomplete proximal-distal and cerebral-caudal development principles, impossibility of controlling the environment of the child for a long period of time etc. It shouldn’t be neglected that the experiments in the field of human movement (especially of children, adds Sturza-Milić) often don’t give expected results and, at the same time demand creativity in their analysis (Rajtmajer, 2011). New tendencies of the educational work in preschool institutions view a child holistically, taking into account the fact that different aspects of a child's development are in interaction and they cannot be roughly separated (Gardner, 1993; Gojkov, SturzaMilić et al., 2002; Malina, 2007; Sturza-Milić, 2009, 2011, 2012; Strong, Malina et al., 2005; Gallahue, 2010; Rajević, 2010). But, in spite of this, and in order to understand the functioning of a child as an entity, separate parts of this entity and their interaction have to be considered and studied. What still leaves enough space in the child individual study is exactly the relation of some separated segments. So, the relation between the most frequently studied abilities, intelligence and motor abilities of a preschool child is still insufficiently defined (Sturza, 1999; Gojkov, Sturza-Milić et al. 2002; Tubić, 2006). However, there is a number of studies and meta-analyses which support the existence of positive correlation between intellectual and motor abilities (Geron, 1996; Kovač & Strel, 2000; Linder, 2001; Sibley & Etnier, 2003; Tomporowski 2003) not revealing completely the exact nature of these connections, but giving guidelines to future researches (Tubić, 2006). Thus, the objective of the research is to examine the relationship between the efficiency of motor behaviour and intellectual abilities of preschool children.

167


METHODS The study included a total number of 129 children aged 6 to 7 years. All the children attended preschool institutions in Vršac, Serbia. The children included in the sample were healthy, with no physical disabilities or other deficits, and coming from different social environments. The data was collected in two steps; first, intellectual abilities were evaluated using the Wechsler Intelligence Scale for Children (WISC) and the Raven's Coloured Progressive Matrices Test (RPM). Second, motor behaviour was evaluated using a battery of ten motor tasks designed according to the previous studies and existing batteries of tests for child's motor activity, depending on motor and functional abilities, program contents and basic principles of educational work with children. The applied motor battery consisted of the following tasks: Standing long jump (SLJ), Body rolling (BOR), Foot-byfoot skipping from one hoop into another (FSH), Scrawling along the obliquely positioned bench (SOB), Running with the change of direction and carrying an object (RCO), Running with carrying concentric hoops (RCH),Walking across a bench with a turn (WBT), Going through hoops carrying an object (GHO), Throwing rings on the stand (TRS), and Standing on one leg (SOL). Motor tasks and psychological tests were adjusted to the sample of children and had shown optimal measuring characteristics in previous research (Sturza Milić, 1999, 2009; Tubić, 2006). The data was analysed using both descriptive and inferential statistics (Pearson correlation coefficient). RESULTS Basic descriptive statistics for the motor tasks and intellectual abilities is presented in Table 1 and 2. Table 1: Main descriptive statistics for the motor tasks Motor tasks BOR FSH SOB RCO RCH WBT GHO TRS SLJ SOL

N

Min

Max

M

SD

Skew

Kurt

129 129 129 129 129 129 129 129 129 129

10.54 5.00 8.16 9.91 19.56 6.45 10.69 0 55 2,37

28.33 14.34 29.59 27.00 34.60 20.00 35.53 6 133 60.00

17.82 8.11 16.59 15.33 24.81 10.90 18.39 1.30 98.91 17.78

4.046 2.092 5.108 2.932 2.461 2.687 5.673 1.446 15.56 26.042

1.094 1.002 0.684 1.348 1.179 1.094 0.946 1.081 -0.292 2.978

1.783 0.729 0.183 3.431 3.522 1.780 0.618 0.683 0.138 9.631

N – number of subjects, Min – minimum value, Max – maximum value, M – arithmetic mean; SD – standard deviation; Skew – skewness, Kurt – kurtosis

168


Table 2: Main descriptive statistics for RPM and WISC

Intellectual ability RPM WISC

N

Min

Max

M

SD

Skew

Kurt

129 129

81.633 114.061

16.564 11.98

10 85

95 141

-2.093 -.027

5.562 -.139

N – number of subjects, Min – minimum value, Max – maximum value, M – arithmetic mean; SD – standard deviation; Skew – skewness, Kurt – kurtosis

Pearson correlation coefficient was used to determine the relationship between motor behaviour and intellectual abilities in children. It can be seen that except motor task – Standing long jump (SLJ), there was no correlation between WISC and motor tasks results (Table 3). However, some values were close to being statistically significant. Also, there was no correlation between intelligence, assessed by RPM, and motor tasks. Table 3: Correlation between WISC, RPM and motor tasks WISC Motor tasks Lego

r

RPM p

r

p

.33

.00

- .19

.08

RCH

- .04

.67

- .06

.58

FSH

.02

.51

- .13

.23

RKO

- .01

.25

.03

.51

SOB

. 23

.02

.07

.72

WBT

- .13

.10

- .05

.59

SOL

.20

.02

.21

.02

TRS

.17

.13

.14

.26

GHO

.01

.28

- .10

.11

BOR

- .02

.44

- .02

.42

SLJ

DISCUSSION Modern education considers an individual as an entity, recognizing inner interdependence of particular components of personality. Relying on this concept, it is indisputable that action, reaction and interaction always exist between physical, mental, emotional and other factors in the individual. However, in the field of physical education, especially of preschool age, empirical studies focusing on the relationship between motor ability and intelligence are rare. On the basis of previous studies it can be concluded that the

169


existing results are very contradictory and that according to them, generalizations that would completely explain the relation between motor and intellectual abilities cannot be undertaken for this age. It is very risky to evaluate a child's cognitive functioning on the basis of successful or unsuccessful outcomes in motor performance, and vice versa. This position was also confirmed by this research. The findings showed that the relationship between intellectual abilities (estimated by WISC) and motor behaviour has only been demonstrated for motor task Standing long jump (SLJ). However, it should be noted that numerous authors suggest that with children the motor task Standing long jump (SLJ) does not estimate explosive strength (as it is the case with older children and adults), but the coordination of a whole body (Starosta, 2002; Kukolj, 2006; Bala & Popović, 2006). Numerous studies have found the link between coordination as motor ability and intellectual abilities, especially for the youngest (Ismail, 1976; Sturza, 1999; Pišot & Planinšec, 2005). According to the results, our investigation can be included in the group of studies that have not completely rejected the thesis about the connection between motor abilities and intelligence, but that have not explicitly proven the existence of the connection neither. It has been determined that the general factor of intelligence (most commonly measured by intelligence tests) cannot be the one and only indicator of the level of ability in different fields (Gardner, 1993; Stojaković, 2000). Greater importance must be given to nonintellectual factors, such as motivation, stress endurance, persistence in overcoming obstacles, interests etc. The theory of integrated development and connection between motor efficiency and cognitive development of children is definitely sustainable. However, a specific set of instruments should be developed for the assessment of the studied topics (Sturza-Milić, 2009, 2010). All motor tasks applied in this research are constructed according to previous research, current professional praxis, having in mind the developmental characteristics of children and the characteristics of the educational programme. The author tried not to neglect the basic principles of educational work, especially the principle of healthy recreation and fun which is very important in the work with the youngest. Using the variety of requisites, equipment, colours and materials, children were motivated to perform the tasks as good as possible, playing and having fun at the same time. This is the reason why the applied motor tasks can be used either for the evaluation of motor behaviour, or in everyday activities during physical education in preschool institutions (as a part of free and combined activities, when organizing a recreational break, during directed activities, excursions, walks...). Because of its uniqueness, a new trend will be considered in the educational work with the youngest, providing maximum integration of various educational fields. In spite of the fact that the general idea of the connection between motor and intellectual abilities was not entirely demonstrated, physical activity should encourage the cognitive development of a child. Research findings lead to the conclusion that we cannot put everything into numbers when the work with preschool children is in question. Particular errors in performance, emotional situations during the performance,

170


creativity of a child, and different resourcefulness when solving same problems cannot be viewed numerically. Furthermore, motor activities, especially those with coordination problems should be an important issue when working with preschool children. Surely, there is a need of in-depth reaserch concerning the relationship between motor behaviour and intelligence of children, and this work represented only one step in the mentioned problem.

LITERATURE Bala, G., & Popović, B. (2006). Motoričke sposobnosti predškolske dece. In B. Bala (ed.), Antropološke karakteristike i sposobnosti predškolske dece (pp. 103–151). Novi Sad: Fakultet sporta i fizičkog vaspitanja. Gardner, H. (1993). Multiple intelligences: the theory in practice. New York: Basic Books. Gallahue, D. L. (2010). Understanding Motor Development in Children and Youth. The 6th international scientific and expert symposium. Proceedings,“Contemporary views on the Motor Development of a Child”, (pp. 17–23). Portorož, Slovenija. Geron, E. (1996). Intelligence of Child and Adolescent Participants in Sport. In K. M. Chan and L. Micheli (eds.) Sports and Children. Champaign, IL, Human Kinetics. Gojkov, G., Gojkov-Rajić, A, Sturza-Milić, N., & Stojanović, A. (2002). Rana identifikacija darovitosti, Visoka škola strukovnih studija za obrazovanje vaspitača „Mihailo Palov“, Vršac. Ismail, A. H. (1976). Integrirani razvoj: teorija i eksperimentalni zadaci. Kinesiology, 6 (1-2), 7-29. Kovač, M., & Strel, J. (2000). The relations between intelligence and manifest motor space. Kinesiology, 32 (1), 15-25. Kukolj, M. (2006). Antropomotorika. Fakultet sporta i fizičkog vaspitanja, Beograd. Kukolj, M. (2011). Razvoj motoričkih sposobnosti dece i omladine. Dečiji sport od prakse do akademske oblasti (pp. 165–173). Fakultet sporta i fizičkog vaspitanja, Beograd. Linder, K. J. (2001). Sport Participation and Perceived Academic Performance of School Children and Youth. Pediatric Exercise Science, 11,129-143. Malina, R. M. (2007). Physical fitness of children and adolescents in the United States: status and secular change. Med Sport Sci, 50, 67–90. Pišot, R.,& Planinšec, J. (2005). Struktura motorike v zgodnjem otroštvu. Motorične sposobnosti v zgodnjem otroštvu v interakciji z ostalimi dimenzijami psihosomatičnega statusa otroka. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Inštitut za kineziološke raziskave. Rajević, R. (2010). NTC sistem učenja. Visoka škola strukovnih studija za obrazovanje vaspitača „Mihailo Palov“, Vršac. Rajtmajer, D. (2011). Nelinearnost u didaktici sporta. Fizička kultura, 65, 2, 87–91.

171


Sibley, B. A., & Etnier, J. L. (2003). Th e relationship between physical activity and cognition in children: A meta-analysis. Pediatric Exercise Science, 15 (3), 243–256. Starosta, W. (2002). Selected bio-social conditions determining the effectiveness of sport training of children and youth. Invited lecture, Scientific Symposium “Sport in the Youth” Faculty of Sport and Phisical Education, Belgrade. Stojaković, P. (2000). Darovitost i kreativnost. Zavod za udžbenike i nastavna sredstva Republike Srpske, Srpsko Sarajevo. Strong, W. B., Malina, R. M., Blimkie, C. J., Daniels, S. R., Dishman, R. K., Gutin, B., et al. (2005). Evidence based physical activity for school-age youth. J Pediatr, 146 (6), 732–737. Sturza, N. (1999). Odnos efikasnosti motoričkog ponašanja i intelektualnih sposobnosti kod dece predškolskog uzrasta. Magistarska teza. Fakultet fizičke kulture, Beograd. Sturza-Milić, N. (2008). Multivariant Research on Motor Giftedness in Pupils. Proceedings „A Child in Motion“ (pp. 471–478), Kranjska Gora, Slovenia. Sturza-Milić, N. (2009). Identifikacija motorički darovitih učenika mlađeg školskog uzrasta. Visoka škola strukovnih studija za obrazovanje vaspitača „Mihailo Palov“, Vršac. Sturza-Milić, N. (2010). Motor knowledge accumulation and motor creativity manifestation. 12th International ECHA Conference, Paris, France, full papers no.8. pp. 57-65 www.echa2010.eu Full%20papers%20ECHA2010.pdf. Sturza-Milić, N. (2011). Motorička igra u funkciji integralnog razvoja deteta. U B. Jevtić et al. (ur.), “Dečiji sport od prakse do akademske oblasti" (pp. 225–249), Fakultet sporta i fizičkog vaspitanja, Beograd. Sturza-Milić, N. (2012). Motorni razvoj i fizička aktivnost dece predškolskog uzrasta. Visoka strukovna škola za obrazovanje vaspitača „Mihailo Palov“ Vršac. Tomporowski, P. D. (2003). Cognitive and behavioural responses to acute exercise in youths: A review. Pediatric Exercise Science, 15 (3), 348–359. Tubić, T. (2006). Intelektualno funkcionisanje predškolske dece. U B. Bala (ur.), Antropološke karakteristike i sposobnosti predškolske dece (pp. 203–225), Novi Sad, Fakultet sporta i fizičkog vaspitanja.

172


LONGITUDINALNA ANALIZA ARHITEKTURE GOLENSKE MIŠICE ŠTIRI DO ŠEST LETNIH OTROK LONGITUDINAL ANALYSIS OF CALF SKELETAL MUSCLE IN FOUR TO SIX YEARS OLD CHILDREN Boštjan ŠIMUNIČ1,2, Katja KOREN 1 1

Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za kineziološke raziskave, Slovenija 2

Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, Slovenija

IZVLEČEK Zadnje golenske mišice so pogosto vključene v naše gibanje. Vključujejo se že pri pokončni drži, hoji, teku in skoku. Zato so bile že večkrat predmet opazovanja, a premalokrat z razvojnega vidika otrok. Zanimala nas je arhitektura mišice gastrocnemius medialis, in sicer debelina mišice, dolžina mišičnih vlaken in kot penacije. Opravili smo ultrazvočne meritve na 76 otrocih (35 dečkov) pri njihovi dopolnjeni starosti štirih let in ponovno pri šestih letih. Ugotovili smo, da se dečkom debelina mišice poveča za 16 % (p < 0,001) in deklicam le za 5 % (p < 0,01) in da obstaja pomembna interakcija med starostjo ter spolom (p = 0,006). Pri ostalih dveh parametrih ni bilo interakcije med spolom in starostjo. Tako se je s starostjo dolžina mišičnih vlaken zmanjšala za 20 % (p < 0,001) in kot penacije povečal za 32 % (p < 0,001). Rezultati nakazujejo spreminjanje mišične arhitekture v smeri, ki bi omogočala počasnejše mišično krčenje, a večjo silo krčenja. Ključne besede: skeletna mišica, gastrocnemius medialis, ultrazvok, kot penacije ABSTRACT Calf muscles are the often used in our movement. They are involved in standing, walking, running and jumping. Therefore, calf muscles were an object of research many times; however not from developmental point of view of children. We were interested in architecture of the gastrocnemius medialis muscle (muscle thickness, fascicle length and pennation angle). Using ultrasound we assessed muscle architecture in 76 children (35 boys) at their age of four years and again at their age of six years. We found significantly increased muscle thickness in boys for 16% (p < 0,001) and in girls for 5 % (p < 0,01) with also significant interaction between age and gender (p = 0,006). Interaction was not present in other two parameters. Fascicle length decreased for 20 % (p < 0,001) and pennation angle increased for 32 % (p <

173


0,001). Our results demonstrate developmental adaptation of calf architecture towards slower contractions but with higher strength.

Keywords: skeletal muscle, gastrocnemius medialis, ultrasound, pennation angle UVOD Arhitekturo skeletne mišic opisuje makroskopska urejenost mišičnih vlaken znotraj nje in je zelo povezana z mišično učinkovitostjo oziroma njeno funkcijo. Tako Lieber in Friden (2000) navajata tri ključne parametre mišične arhitekture: prečni presek mišice (oziroma njeno debelino), dolžino mišičnih vlaken in kot penacije. Tako lahko na osnovi kota penacije in prečnega preseka sklepamo na silovitost mišičnih krčenj, ki naj bi jih bila mišica sposobna. Po drugi strani je dolžina mišičnih vlaken pozitivno povezana s hitrostjo krčenja mišice. Izum ultrazvoka je omogočil neinvazivno in sorazmerno enostavno merjenje mišične arhitekture (Henriksson-Larsen idr., 1992; Rutherford in Jones, 1992). Še več, Narici s sodelavci (1994) je prvi zabeležil merjenje mišične arhitekture tudi med dinamičnim krčenjem. Binzoni idr. (2001) pa je prvi pokazal, da se vsi trije parametri arhitekture mišice gastrocnemius medialis pomembno spreminjajo s starostjo preiskovancev in tudi med spoloma (Slika 1). Ugotovili so, da se vsi trije parametri povečujejo logaritmično od rojstva pa do 65. leta starosti. Vendar je pri tem opazit veliko varianco podatkov, predvsem pri starejših, nad 15 let. Le pri kotu penacije je varianca enakomerna skozi celotno opazovano starostno obdobje. Gledano matematično, obstaja geometrijska povezava med vsemi tremi 1 1 parametri FL  TK  sin(  F 180 ) , kjer je FL dolžina mišičnih vlaken, TK debelina mišice in Fθ kot

penacije. S tem pa je določena tudi adaptacija, saj lahko načrtno (npr. z ustrezno vadbo) vplivamo neodvisno kvečjemu na dva parametra mišične arhitekture, medtem ko je tretji parameter odvisen od prejšnjih dveh. Tega dejstva se zavedajo predvsem športniki oziroma strokovnjaki v rehabilitaciji. Pri otrocih, kjer je gibanje najraznovrstnejše, in pri nekaterih že usmerjeno v določene športe, je zelo pomembno poznati mehanizme adaptacije mišične arhitekture. Starost, in z njo povezana telesna višina, oziroma še precizneje, dolžina tibialne kosti determinira tudi vse tri parametre mišične arhitekture. Determinacijski koeficienti za to še niso izračunani, vendar so najverjetneje bistveno nižji od 25 % (Binzoni idr., 2001). To pa pomeni le, da so razlogi za njihovo adaptacijo še kje drugje (npr. vrsti, intenzivnosti in količini vadbe, širini sklepov, genetiki, itd.). Nismo pa še zasledili raziskave, ki bi longitudinalno analizirala adaptacijo parametrov mišične arhitekture na velikem vzorcu pred-šolskih in prvo-šolskih otrok. Zato smo si zadali cilj, da analiziramo razvoj debeline mišice, kota penacije in dolžine mišičnih vlaken v dve-letni longitudinalni študij štiri do šest letnih otrok.

174


Raziskava je del obširnega tri-letnega temeljnega projekta ARRS J5 – 2397 »Analiza elementarnih gibalnih vzorcev in adaptacija skeletno mišičnega sistema

na

nekatere

dejavnike

sodobnega

življenjskega sloga med 4. in 7. letom starosti«. Projekt

izvaja

Univerza

na

Primorskem,

Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Inštitut

Debelina mišice / mm

METODA

Vzorec merjencev: V raziskavo smo vključili 76 otrok (35 dečkov). Deskriptivni podatki

so

prikazani v Tabeli 1. Pred pričetkom meritev smo pridobili soglasje Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko in pisna soglasja staršev otrok. Merjenje

arhitekture

medialis:

Meritev

mišičnih

vlaken

mišice

debeline in

kot

gastrocnemius mišice,

dolžino

penacije

mišice

Dolžina mišičnih vlaken / mm

za kineziološke raziskave s številnimi partnerji.

ultrazvočnim

aparatom

(Esaote

Mylab

25).

Vsakega otroka smo ulegli na trebuh s stopalom v nevtralnem položaju (gleženjski sklep v pravem kotu). Koleno je bilo pokrčeno za 5 stopinj (0 stopinj je popolnoma iztegnjeno koleno). Merilno točko smo določili na sredini trebuha mišice, tako da smo izmerili skrajno proksimalno, distalno,

Kot penacije / stopinje

gastrocnemius medialis na levi nogi smo izvedli z

lateralno in medialno točko in vzeli geometrijsko vsebino za merilno točko. Naredili smo dva

Starost / leta

ultrazvočna posnetka. Na računalniku, kjer smo obdelovali slike, smo najprej določili proksimalno Slika 1: Debelina mišice (zgoraj), dolžina mišičnih in distalno fascijo ter navidezno linijo mišičnih vlaken.

vlaken (sredina) in kot penacije mišičnih vlaken (spodaj) mišice gastrocnemius medialis kot funkcija starosti. Podatki so posodobljeni po Binzoni idr. (2001), kjer so z ● označeni moški in z ○ ženske.

175


Vse tri parametre smo kasneje izračunali kot prikazuje Slika 2. V nadaljnjo obdelavo smo vzeli povprečno vrednost parametrov obeh ultrazvočnih posnetkov. Ostale meritve: Telesno višino in maso smo izmerili z višinomerom in tehtnico. Količino mišične mase smo izmerili z bioimpedančno metodo (Maltron Bioscan 916s). Statistična analiza: Vse statistične analize smo izvedli s programskim paketom SPSS 19.0. Podatki so bili normalno porazdeljeni in homogeni. Podatke smo opisno podali z aritmetično sredino in standardnim odklonom. Longitudinalne spremembe in razlike med spoloma smo preverili z 2-faktorsko ANOVA-o za zaporedne meritve. Starost in spol sta bili neodvisni spremenljivki, medtem ko parametri mišične arhitekture odvisne. GM

Slika 2: Prikaz izračuna parametrov arhitekture mišice

FL

gastrocnemius medialis (GM) iz ultrazvočnega posnetka:

TK 

debelina mišice (TK);

dolžina mišičnih vlaken (FL);

in kota penacije (Fθ).

d

Tabela 1: Antropometrični podatki merjenih otrok in arhitekture mišice gastrocnemius medialis Starost 4 leta

Starost 6 let

PStarost

PStarost X

Spremenljivka

Dečki

Deklice

Dečki

Deklice

Število otrok

35

41

35

41

Telesna višina / cm

107,5 ± 4,7

108,2 ± 4,2

121,0 ± 5.3

122,8 ± 5,7

< 0,001

0,076

Telesna masa / kg

18,3 ± 2,5

18,5 ± 2,8

23,8 ± 3,8

23,5 ± 3,6

< 0,001

0,521

Mišična masa / kg

5,7 ± 0,9

5,1 ± 0,8

7,7 ± 1,2

6,9 ± 1,1

< 0,001

0,125

Debelina mišice / mm

9,78 ± 1,2

10,4 ± 1,9

11,4 ± 2,0

10,9 ± 1,6

< 0,001

0,006

Dolžina mišičnih vlaken / mm

47,4 ± 13

48,1 ± 13

38,4 ± 5,5

38,0 ± 6,0

< 0,001

0,652

Kot penacije / stopinje

14,1 ± 2,9

13,9 ± 3,0

18,7 ± 2,0

18,5 ± 3,0

< 0,001

0,963

Spol

176


REZULTATI V analizo smo vključili le 76 otrok, na katerih smo opravil vse meritve pri obeh starostih. Tabela 1 prikazuje osnovne antropometrične podatke merjenih otrok kot tudi rezultate merjenja mišične arhitekture. Pri vse parametrih smo ugotovili statistično značilen efekt starosti (p < 0,001), medtem ko interakcijo spola lahko pripišemo le pri debelini mišice. Podobno bi to lahko potrdili (a ne statistično) tudi pri telesni višini in mišični masi.

Slika 3: Prikaz trenda adaptacije debeline mišice (zgoraj), dolžine mišičnih vlaken (v sredini) in kota penacije (spodaj) našega vzorca (pri starosti 4 in 6 let) ter nekaterih drugih ciljnih skupin: a) Odraslih in zdravih moških (de Boer idr., 2008); b) Rekreativnih in elitnih šprinterjev (Kumagai idr., 2000); c) Zdravih otrok (Mohaqheqhi idr., 2008); d) Elitnih šprinterjev in zdravih odraslih (Lee in Piazza, 2008). Na sliki 3 opazimo razvojni trend kot tudi vpliv športa na vsakega od treh parametrov arhitekture mišice gastrocnemius medialis. Naši podatki so v skladu s trendi, ki so bili že ugotovljeni s strani Bizonija idr. (2001, Slika 1). Tu gre izpostaviti le dolžino mišičnih vlaken, ki se do starosti 10 let nekoliko zmanjšuje. Športniki šprinterji imajo večjo debelino, daljša mišična vlakna, a zato manjši penacijski kot.

177


RAZPRAVA V longitudinalni analizi smo ugotovili, da se arhitektura mišice gastrocnemius medialis značilno spreminja, in sicer se je debelina mišice povečala, bolj pri dečkih kot pri deklicah, dolžina mišičnih vlaken se je zmanjšala in kot penacije povečal. Debelina mišice je povezana s številom paralelnih sarkomer in tako tudi z anatomskim prečnim presekom mišice. Podobno je tudi kot penacije povezan s fiziološkim prečnim presekom. Tako lahko povečanje debeline mišice in povečanje kota penacije direktno povezujemo s povečanjem maksimalne sile mišičnega krčenja mišice, kar se je nedvomno tudi zgodilo, čeprav ga v tej študiji ne poročamo. Ugotavljamo tudi, da so naši rezultati popolnoma v linearnem trendu razvoja debeline mišice s starostjo. Dejstvo, da smo pri dečkih ugotovili znatnejše povečanje debeline mišice gre pripisati manjši debelini mišice pri štirih letih starosti, kar je bila verjetno specifika vzorca, in ne zaradi biološkega ozadja. Kasneje, pri šestih letih, so se te razlike izničile. Dolžina mišičnih vlaken je povezana s številom zaporednih sarkomer in tako s hitrostjo krčenja mišičnega vlakna. Vendar se moramo zavedati, da je hitrost krčenja odvisna tudi od tipa mišičnega vlakna (hitro, počasno). Tako naši rezultati pričajo, da se je hitrost krčenja mišičnih vlaken zmanjšala ob predpostavki, da se niso vršile spremembe tipov mišičnih vlaken, kar pa je še neraziskano, a malo verjetno. Produkt obeh parametrov, maksimalne mišične sile in hitrosti krčenja mišičnega vlakna, je moč mišičnega krčenja. A pri tem moramo upoštevati še motorično kontrolo, ki pa se s starostjo značilno izboljšuje in tako dovoljuje večjo moč krčenja navkljub zmanjšanju hitrosti krčenja mišičnega vlakna. Zahvala Avtorja se zahvaljujejo Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije za financiranje raziskovalnega projekta »Analiza elementarnih gibalnih vzorcev in adaptacija skeletni mišičnega sistema na nekatere dejavnike sodobnega življenjskega sloga otrok med 4. in 7. letom starosti« in vodji projekta prof. dr. Radu Pišotu. Hvaležni smo vsem otrokom in njihovim staršem, ki so omočili izvedbo projekta. Nenazadnje hvala lepa tudi ostalim raziskovalcem in študentom za pomoč pri meritvah. LITERATURA Binzoni, T., Bianchi, S., Hanquinet, S., Kaelin, A., Sayegh, Y., Dumont, M. in Jequier, S. (2001). Human gastrocnemius medialis pennation angle as a function of age: from newborn to the elderly. J of Physiol Anthropol and Appl Human Sci, 20 (5), 293–298.

178


de Boer, M. D., Seynnes, O. R., di Prampero, P. E., Pišot, R., Mekjavić, I. B., Biolo, G. in Narici, M. V. (2008). Effect of 5 weeks horizontal bed rest on human muscle thickness and architecture of weight bearing and non-weight bearing muscles. Eur J Appl Physiol, 104 (2), 401–407. Henriksson-Larsen, K., Wretling, M. L., Lorentzon, R., Öberg, L. (1992). Do muscle fibre size and fibre angulation correlate in pennated human muscles? Eur J of Appl Physiol and Occup Physiol, 64 (1), 68–72. Kumagai, K., Abe, T., Brechue, W. F., Ryushi, T., Takano, S. in Mizuno, M. (2000). Sprint performance is related to muscle fascicle length in male 100-m sprinters. J Appl Physiol, 88, 811–816. Lee, S. S. M. in Piazza, S. M. (2008). Differences in gastrocnemius architecture between sprinters and non-sprinters: implications for muscle function. Book of abstracts of 2008 Annual Meeting of American society of biomechanics, Ann-Arbor, MI, ZDA. Lieber, R. L. in Friden, J. (2000). Functional and clinical significance of skeletal muscle architecture. Muscle & Nerve, 23, 1647–1666. Mohagheghi, A. A., Khan, T., Meadows, T. H., Giannikas, K., Baltzopoulos, V. in Maganaris, C. N. (2008). In vivo gastrocnemius muscle fascicle length in children with and without diplegic cerebral palsy. Dev Med Child Neurol, 50 (1), 44–50. Narici, M. V., Binzoni, T., Hiltbrand, E., Fasel, J. in Apicella, A. (1994). Human gastrocnemius architecture from rest to contracted state. J Physiol, 475, 17P. Rutherford, O. M., Jones in D. A. (1992). Measurement of fibre pennation using ultrasound in the human quadriceps in vivo. Eur J Appl Physiol Occup Physiol, 65 (5), 433–437.

179


OBESITY AND METABOLIC SYNDROME IN CHILDHOOD - A POSSIBLE CONSEQUENCES OF THE INTRAUTERINE METABOLIC ENVIRONMENT DEBELOST IN METABOLNI SINDROM V OTROŠTVU – MOŽNE POSLEDICE MATERNIČNEGA METABOLIČNEGA OKOLJA Iva ŠKLEMPE KOKIĆ1,2, Tanja JERINA2, Nina MOHORKO3 Polytechnic Lavoslav Ružička Vukovar, Department of Physiotherapy, Croatia

1 2

University of Primorska, Faculty of Mathematics, Natural Sciences and Information Technologies, Slovenia 3

University of Primorska, Science and Research Centre, Slovenia

ABSTRACT

Pregnancy is characterised by numerous metabolic adaptations which differ between obese and normalweight pregnant women. Obese pregnant women are under increased metabolic stress which can lead to a number of disorders and complications during and after the pregnancy. The purpose of the article is to update the knowledge on possible effects of intrauterine metabolic environment on the child's health, especially related to obesity and metabolic syndrome. A comprehensive database search was performed during April, 2012 with the purpose of finding articles on effects of intrauterine metabolic environment with emphasis on obesity in pregnancy. Children born from these pregnancies have higher risk of obesity, metabolic syndrome and type 2 diabetes mellitus. Thus, a spread of health related problems across generations is observed. Risks could be prevented with public health interventions, like proper nutrition and regular physical activity, targeted to women of reproductive age and children of obese and diabetic mothers. Epidemic of obesity in the modern world emphasises the need for fast development and implementation of interventions to prevent obesity and obesity-related health problems.

Keywords: pregnancy, obesity, metabolic syndrome, metabolism, children IZVLEČEK V nosečnosti prihaja do številnih metabolnih prilagoditev, ki pa se razlikujejo pri prekomerno težkih nosečnicah in pri nosečnicah z normalno telesno maso. Nosečnice s prekomerno telesno maso so v večji meri podvržene povečanemu metabolnemu stresu, kar lahko vodi v številna obolenja in zaplete, tako med

180


samo nosečnostjo, kakor tudi po njej. Namen tega prispevka je preučitev številnih učinkov materničnega metabolnega okolja na otrokovo zdravje, zlasti v povezavi s prekomerno telesno maso in metabolnim sindromom. S sistematičnim pregledom elektronskih baz podatkov smo v aprilu 2012 poiskali članke o učinku materničnega metabolnega okolja s poudarkom na prekomerni telesni masi v nosečnosti. Otroci teh nosečnic so namreč podvrženi večjemu tveganju za prekomerno telesno maso, metabolni sindrom in sladkorno bolezen tipa 2. Vse to povzroča širjenje zdravstvenih težav na naslednje generacije. Tveganje bi lahko preprečili z javnozdravstvenimi intervencijami, kot je skrb za pravilno prehrano in redno gibalno/športno aktivnost za nosečnice ter otroke prekomerno težkih mater in mater, ki imajo sladkorno bolezen. Epidemija prekomerne telesne mase v sodobnem svetu poudarja potrebo po hitrem razvoju in izvajanju posegov za preprečevanje prekomerne telesne mase in z njo povezanih zdravstvenih težav. Ključne besede: nosečnost, prekomerna telesna masa, metabolični sindrom, metabolizem, otroci

INTRODUCTION

Pregnancy is followed by a series of anatomical, physiological and biochemical adaptations. Many of these changes start early after the conception and continue throughout pregnancy as a response to physiological stimuli of the fetus and placenta. There are changes in almost every organ system. Total pregnancy energy demands are estimated to be 80 000 kcal or about 300 kcal/day (Hytten & Chamberlain, 1991). Normal pregnancy is characterized by mild fasting hypoglycemia, postprandial hyperglycemia, hyperinsulinemia and hyperlipidemia (Phelps, Metzger & Freinkel, 1981). Energy metabolism in pregnancy and fetal growth depend on prepregnancy energy status and quality of life during pregnancy (King, Butte, Bronstein, Kopp & Lindquist, 1994). Variability of energy consumption in pregnancy makes it difficult to set nutritional standards. Fat is mostly deposited centrally (Lain & Catalano, 2007). There are differences between metabolic adaptations between obese and normal-weight pregnant women (King, 2006). Maternal obesity is associated with a linear risk increase for a number of complications in pregnancy (Nelson, Matthews & Poston, 2010). Obese pregnant women have higher risk for metabolic disregulation during the pregnancy, especially for gestational diabetes mellitus, preeclampsia and fetal macrosomia (Sirimi & Goulis, 2010). Their children also have higher risk for obesity, metabolic syndrome and type 1 and 2 diabetes mellitus during childhood and later in life (Boney, Verma, Tucker & Vohr, 2005). Given the increasing prevalence of obesity and metabolic syndrome among children, there are concerns about relation between these and the increasing prevalence of obese and overweight pregnant women (Laitinen et al., 2012).

181


The purpose of this article is to update the knowledge of the available evidence on possible effects of obesity in pregnancy with emphasis on obesity and metabolic syndrome in childhood as possible consequences of the intrauterine metabolic environment.

METHODS

A comprehensive database search was performed during April, 2012 within PubMed and OvidSP with the purpose of finding articles on the effect of metabolic changes in obese pregnant women and possible consequences on the health of the fetus and child. Keywords were: «pregnancy», «metabolism», «adaptation», «obesity», «metabolic syndrome», «fetus», «children», «weight gain» and «insulin resistance».

RESULTS AND DISCUSSION

Maternal obesity prior to conception and excessive weight gain during pregnancy contribute to the spread of metabolic syndrome and obesity across generations. Excessive central fat tissue in pregnancy is associated with glucose intolerance/ gestational diabetes and gestational hypertension/ preeclampsia. Pregnancy-induced state of peripheral insulin resistance probably ensures a sustained postprandial supply of glucose to the fetus. Postprandial insulin resistance associated with obesity elevates levels of circulating nutrients, especially glucose, lipids and aminoacids. Consequently, fetal glucose uptake is disrupted and the fetus is exposed to hyperglycemia; inability to suppress lipolysis leads to elevated levels of free fatty acids available for placental transfer; reduced ability of insulin to suppress aminoacids turnover causes elevation of maternal concentration of branch-chained aminoacids and facilitates excessive transfer of nutrients to the fetus. These events contribute to fetal macrosomia. Maternal concentration of triglycerides significantly correlates with fetal growth and adiposity (Schaefer-Graf et al., 2008). Obese pregnant women are more insulin resistant and hyperlipidemic than normal-weight pregnant women. Dyslipidemia contributes to vascular complications including preeclampsia. Gestational diabetes mellitus is also associated with an array of poor outcomes and complications and with high maternal body mass index. Infants of these mothers are macrosomic, hypoglycemic and lethargic after the birth, and have higher percentage of fat tissue. Even mild hyperglycemia in pregnancy is associated with poor outcomes (HAPO Study Cooperative Research Group, 2008; Landon et al., 2009). In the long-term, these children have increased risk of obesity and diabetes mellitus type 1 and 2. Infants born as large for gestational age have increased risk for metabolic syndrome in childhood, adolescence and adulthood (Guerrero-Romero et al., 2010; Harder et al., 2009).

182


Obesity in pregnancy initiates and transfers health-related problems from one generation to another. Pregnancy can be viewed as a state of metabolic stress and risk factor for metabolic syndrome, both for the mother and the child. Understanding of these risk factors enables prevention. According to «in utero programming», regulation of lifestyle has short-term and long-term benefits on woman's health, as well as her child's health. Fetal growth and development disorders are associated with higher risks for cardiovascular and metabolic diseases in the adult age. High prevalence of maternal obesity and epidemic of obesity among young population suggests that possible cause for this could be obesogenic in utero environment shared between mother and child. Obesity epidemic among women of reproductive age, short-term and long-term effects for the mother and child stimulate the need for fast development of interventions to improve health-related outcomes. Undoubtedly, the most successful intervention for prevention of obesity and obesity-related health problems is the one undertaken before reproductive age.

CONCLUSION

Pregnancy is comprised of series of continuous changes which affect metabolism of all nutrients. Obesity and insulin resistance are significant short-term and long-term risk factors for the mother and the child. Obese pregnant women are under increased metabolic stress and their children have increased risk factors for health problems in childhood and adult life. Children of obese women have increased risk for metabolic dysfunction, higher potential for obesity and insulin resistance which starts a vicious circle that contributes to the development of metabolic syndrome. It would be very desirable and important to carry out public health interventions like lifestyle modification, adequate nutrition, regular physical activity and weight gain control before, during and after the pregnancy. Also, interventions should be targeted not only at mothers, but also at children born to obese and diabetic mothers. These interventions would enable short-term and long-term benefits for the whole society. Development of these interventions should be based upon detailed knowledge of maternal metabolic environment and its consequences on the health of the mother and child.

LITERATURE Boney, C. M., Verma, A., Tucker, R., & Vohr, B. R. (2005). Metabolic syndrome in childhood: association with birth weight, maternal obesity, and gestational diabetes mellitus. Pediatrics, 115 (3), e290–296. Guerrero-Romero, F., Aradillas-Garcia, C., Simental-Mendia, L. E., Monreal-Escalante, E., De la Cruz Mendoza, E., & Rodriguez-Moran, M. (2010). Birth weight, family history of diabetes, and metabolic syndrome in children and adolescents. J Pediatr, 156 (5), 719–723.

183


HAPO Study Cooperative Research Group, Metzger, B. E, Lowe, L. P, Dyer, A. R., Trimble, E. R., Chaovarindr, U., Coustan, D. R. et al. (2008). Hyperglycemia and adverse pregnancy outcomes. N Engl J Med, 358 (19), 1991–2002. Hytten, F. E. (1991). Weight gain in pregnancy. In F. E. Hytten, & G. Chamberlain (Eds.), Clinical Physiology in Obstetrics, 2nd Ed. (p. 173). Oxford: Blackwell Scientific Publications. King, J. C., Butte, N. F., Bronstein, M. N., Kopp, L. E., & Lindquist, S. A. (1994). Energy metabolism during pregnancy: influence of maternal energy status. Am J Clin Nutr, 59 (suppl.), 439S–455S. King, J. C. (2006). Maternal obesity, metabolism, and pregnancy outcomes. Annu Rev Nutr, 26, 271–291. Laitinen, J., Jääskeläinen, A., Hartikainen, A. L., Sovio, U., Vääräsmäki, M., Pouta, A. et al. (2012). Maternal weight gain during the first half of pregnancy and offspring obesity at 16 years: a prospective cohort study. BJOG, 119 (6), 716–723. Landon, M. B., Spong, C. Y., Thom, E., Carpenter, M. W., Ramin, S. M., Casey, B., et al. (2009). A multicenter, randomized trial of treatment for mild gestational diabetes. N Engl J Med 361(14), 1339-48. Lain, K. Y., & Catalano, P. M. (2007). Metabolic changes in pregnancy. Clin Obstet Gynecol, 50 (3), 939–948. Nelson, M. S., Matthews, P., & Poston, L. (2010). Maternal metabolism and obesity: modifiable determinants of pregnancy outcome. Hum Reprod Update, 16 (3), 255–275. Phelps, R. L., Metzger, B. E, & Freinkel, N. (1981). Carbohydrate metabolism in pregnancy, 17. Diurnal profiles of plasma glucose, insulin, free fatty acids, triglycerides, cholesterol, and individual amino acids in late normal pregnancy. Am J Obstet Gynecol, 140 (7), 730–736. Schaefer-Graf, U. M., Graf K., Kulback, I., Kjos, S. L., Dudenhausen, J., Vetter K., & Herrera E. (2008). Maternal lipids as strong determinants of fetal environment and growth in pregnancies with gestational diabetes mellitus. Diabetes Care, 31 (9), 1858–1863. Sirimi, N., & Goulis, D. G. (2010). Obesity in pregnancy. Hormones (Athens), 9 (4), 299–306.

184


RAVNANJA UČITELJEV V PRIMERU OPRAVIČEVANJA OTROK PRI ŠPORTNI VZGOJI TEACHER'S BEHAVIOUR IN CASES OF EXCUSING PUPILS FROM PHYISCAL EDUCATION

Vesna ŠTEMBERGER¹, Mitja KRAJNČAN², Mojca ODAR¹, Damir KNJAZ³ ¹ Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Slovenija ² Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, Slovenija ³ Sveučilište u Zagrebu, Kineziološki fakultet, Hrvaška IZVLEČEK Z raziskavo smo želeli ugotoviti, kako ravnajo učitelji, ki poučujejo športno vzgojo učence v drugem triletju (starost otrok od 9 do 12 let) v primeru opravičevanja otrok pri športni vzgoji. Uporabljene so bile metode osnovne statistike. Rezultati so pokazali, da je odstotek delno ali popolno opravičenih učencev nizek. Učitelji v večini primerov učence, ki so zdravniško opravičeni, vključijo v pouk športne vzgoje. Pouk športne vzgoje pa večinoma individualizirajo na najbolj enostaven način. Ključne besede: opravičevanje, športna vzgoja, 2. triletje, razredni učitelj ABSTRACT The aim of research was to figure out what is teacher's behaviour in cases of excusing pupils from physical education. Teachers involved in sample were teaching 9 and 10 years old children (2 nd triennium of primary school). Methods of basic statistics were used. Results showed that the level of excused pupils were low. Pupils who had doctor's excuse for physical education participated at physical education as well. Teachers individualise lessons, but they usually use very simple ways of individualisation. Keywords: excusing, physical education, 2nd triennium, elementary school teacher UVOD Delež otrok s prekomerno telesno težo v zadnjih letih strmo narašča (Le Masurier in Corbin, 2006; Hedley idr., 2004; Rychtecky, 2007; Lobstein in Frelut, 2003; Jackson-Leach in Lobstein, 2006; Janssen idr., 2005; Wang in Lobstein, 2006; Planinšec in Pišot, 2004; Leskošek, Strel in Kovač, 2010; Bučar Pajek idr., 2005; Završnik in Pišot, 2005). S porastom deleža otrok s prekomerno telesno težo se pomembno

185


zvišuje tudi število kroničnih nenalezljivih bolezni med otroki in mladostniki (Hlastan-Ribič idr., 2011; Kumanyika idr., 2002; Kelishadi, 2007; Zajec idr., 2012; Lopez idr., 2006; Štern, 2007). Vsi podatki kažejo na to, da sta pomanjkanje gibanja in neprimerna prehrana glavna krivca za nastalo stanje (Wrotniak idr., 2006). Čeprav je družina primarna celica, v kateri se oblikujejo odnosi in stališča, imajo tudi učitelji v šoli velik in pomemben vpliv na oblikovanje odnosa do športa ter na vzgajanju in izobraževanju o pomenu športa in gibanja. V poznih letih prejšnjega stoletja je prevladoval evropski trend pomembnosti redne športne vzgoje v šolah pri preprečevanju nezdravega življenjskega sloga. Danes, ko je stanje še bolj alarmantno, pa dobiva športna vzgoja čedalje bolj obrobno vlogo (Marshall in Hardman, 2000; Wrotniak idr., 2006). Ker je za marsikaterega otroka in mladostnika šolska športna vzgoja edina oblika organizirane športne aktivnosti, bi morala biti le ta izvajana redno in v obsegu, ki je predpisan. Poleg tega pa bi moral biti tudi otrok pri športni vzgoji aktiven, pri čemer bi morali doseči, da bi se opravičevanje otrok pri športni vzgoji znižalo do ravni, ko bi bili športne vadbe (ne pa tudi pouka športne vzgoje) opravičeni samo bolni otroci ali otroci po preboleli bolezni. Učenec ima pravico in dolžnost prisostvovati pouku, ki je prilagojen njegovim posebnostim, kar je opredeljeno tudi v Pravilniku o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli (2004), Učenec je lahko iz zdravstvenih razlogov oproščen sodelovanja pri določenih urah pouka in drugih dejavnosti šole (15. člen Pravilnika …, 2004). Starši morajo v tem primeru razredniku predložiti mnenje in navodilo zdravstvene službe. Učenec mora tudi v primeru, ko je oproščen sodelovanja pri posamezni uri pouka, uri prisostvovati in opraviti naloge, ki ne ogrožajo njegovega zdravstvenega stanja in jih sme opravljati skladno z navodili zdravstvene službe. Če učenec zaradi zdravstvenih razlogov ne more opravljati nobene naloge, mora šola zanj organizirati nadomestno dejavnost (15. člen Pravilnika …, 2004). Če pri ostalih predmetih še upoštevamo razvojne značilnosti otrok in odstopanja v razvoju posameznika, pa pri športni vzgoji temu ni vedno tako. Rezultati kažejo, da pouk športne vzgoje diferencira le polovica vprašanih učiteljev, individualizira pa ga le 38,8 % (Štemberger, 2003). To pa je lahko en od razlogov za opravičevanje učencev pri športni vzgoji. Opravičevanje pri pouku športne vzgoje, kljub jasno zapisanem 15. členu Pravilnika (2004) pomeni, da otroci pri uri športne vzgoje niso aktivni, delajo, kar želijo, se učijo za drugi predmet ali jih celo sploh ni v vadbenem prostoru (Kovač in Jurak, 2011; Jurak in Kovač, 2011; Jurak idr., 2005). Opravičevanje je v pravilnikih zelo natančno opredeljeno, opredeljene so tudi dolžnosti učitelja, ki pa jih ti mnogokrat (ne)zavedno kršijo in dovolijo opravičevanje brez ustreznega opravičila, s tem pa hote ali nehote podpirajo pasivnost učencev in iskanje izgovorov za neudeležbo pri športnovzgojnem procesu. Zato smo želeli z raziskavo ugotoviti, kako ravnajo učitelji, ki poučujejo športno vzgojo učence v drugem triletju (starost otrok od 9 do 12 let) v primeru opravičevanja otrok pri športni vzgoji.

186


Cilji raziskave so bili: -

Ugotoviti, koliko otrok 4. in 5. razreda 2. triletja je pri športni vzgoji popolnoma ali delno (zdravniško) opravičenih.

-

Ugotoviti, kako ravnajo učitelji v primeru, ko se otrok opraviči pri športni vzgoji.

-

Ugotoviti, ali učitelji sodelujejo s starši in/ali zdravnikom v primeru opravičevanja otrok pri športni vzgoji.

Hipoteze: H1: Delež popolnoma zdravniško opravičenih učencev (za daljše ali krajše časovno obdobje) je manj kot 1% vseh učencev, vključenih v vzorec. H2: Delež delno zdravniško opravičenih učencev (za daljše ali krajše časovno obdobje) je manj kot 5 % vseh učencev, vključenih v vzorec. H3: Učenec, ki je popolnoma zdravniško opravičen, v večini primerov pri urah športne vzgoje sedi in opazuje pouk. H4: Učenec, ki je delno zdravniško opravičen, v večini primerov pri urah športne vzgoje sodeluje kot pomočnik pri pripravljanju in pospravljanju prostora. H5: Učitelji se o opravičevanju otrok pri športni vzgoji večinoma posvetujejo s starši. METODA Vzorec merjencev V vzorec je bilo vključenih 161 razrednih učiteljev z območja celotne Slovenije, ki so poučevali v 4. ali 5. razredu drugega triletja osnovne šole. Učitelji so poučevali skupaj 3016 učencev v 4. (starost otrok v povprečju 9 let) ali 5. (starost otrok v povprečju 10 let) razredu, od tega je bilo 1450 deklic (48,1 %) in 1566 dečkov (51,9 %).

Vzorec spremenljivk Vprašalnik za učitelje je prirejen vprašalnik raziskave o opravičevanju v višjih razredih osnovne šole ter srednji šoli (Jurak, Kovač in Strel, 2004a, 2004b). Vprašalnik za učitelje je vseboval 17 vprašanj. Večino vprašanj je bilo zaprtega tipa. Vprašalnik je bil razdeljen na 4 tematske sklope: osnovni podatki, poznavanje vpliva športne vadbe na otrokov razvoj in zdravje, zdravniška opravičenost (popolna in delna) ter ostalo opravičevanje. Zbiranje podatkov je potekalo v času rednega pouka v mesecih oktober, november in prvi polovici decembra 2011.

187


Metode obdelave podatkov Podatke smo obdelali s programom SPSS 18.0 za Windows. Uporabljene so bile metode osnovne statistike (frekvenca in odstotek odgovorov). REZULTATI IN RAZPRAVA Delež popolnoma opravičenih učencev za daljše obdobje (več kot 3 mesece) je 0,3 %. Delež popolnoma opravičenih učencev za krajše obdobje (manj kot 3 mesece) pa 2,7 %. Delež delno opravičenih učencev za daljše obdobje je 0,4 %. Delež delno opravičenih učencev za krajše obdobje je 1,1 %. Popolnoma opravičeni učenci imajo zdravniško opravičilo, na podlagi katerega pri športni vzgoji ne smejo izvajati nobenih gibalnih nalog. Delno opravičeni učenci imajo zdravniško opravičilo, na podlagi katerega so opravičeni sodelovanja le pri nekaterih gibalnih nalogah. Število delno ali popolnoma opravičenih učencev je pričakovano nižje, ko govorimo o daljšem časovnem obdobju, saj je največkrat povezano z dolgotrajnimi boleznimi ali okvarami, ki pa jih med učenci ni veliko. Predvidevamo lahko, da je število delno oziroma popolnoma opravičenih učencev za krajše obdobje povezano s prehladnimi obolenji in kratkotrajnimi boleznimi, ki jih prebolijo otroci. V primerjavi z rezultati iz leta 1973 (Vučetič-Zavrnik, 1974) je odstotek popolnoma opravičenih učencev nižji (leta 1973 je bilo popolnoma opravičenih 3% osnovnošolcev). Kovačeva (1995) ter Kovač in Jurak (2011) navajata, da je bilo v začetku devetdesetih let popolnoma opravičenih 1 % osnovnošolcev, vendar pa ne najdemo podatka, ali gre za opravičenost za daljše ali krajše obdobje šolskega leta. Prav tako se ti rezultati nanašajo na učence zadnjih razredov osnovne šole in ne na mlajše učence, ki so vključeni v naši raziskavi. Zato primerljivih podatkov pravzaprav nimamo. Glede na dobljene rezultate lahko sprejmemo 1. in 2. hipotezo, saj sta deleža popolnoma opravičenih učencev in delno opravičenih učencev nižja od pričakovanih vrednosti. Učitelji učence, ki so popolnoma zdravniško opravičeni v 65,2 % primerih zaposlijo z učenjem teoretičnih vsebin, pripravo didaktičnih gradiv za športno vzgojo (plakati, učni lističi, vadbeni kartoni) ali jim učenci pomagajo pri organizaciji vadbe (sodnik, zapisnikar). Učenec je sicer lahko zaradi zdravstvenih razlogov popolnoma opravičen sodelovanja pri vzgojno-izobraževalnem delu, kar pa ni niti potrebno niti zaželeno. Že učni načrt za športno vzgojo iz leta 1998 (Kovač in Novak, 1998) kot novost navaja teoretične vsebine. Teoretične vsebine pri športni vzgoji so pomembne zato, ker otrok odgovor na vprašanje KAKO izvesti posamezno nalogo pri športni vzgoji največkrat vidi (ob ustrezni demonstraciji, ki jo spremlja še otrokom primerna razlaga), velikokrat pa ne dobi odgovora na vprašanje ZAKAJ nekaj dela, zakaj je športna vzgoja pomembna, zakaj je pomembno, da se tudi v prostem času ukvarja s športom (Štemberger, 2004). Izsledki Juraka in sodelvcev (2003) kažejo, da so bili otroci, vključeni v njihovo raziskavo nekoliko bolj športno dejavni kot otroci v raziskavi Strela in sodelavcev (1993, v Jurak idr., 2003). Avtorji menijo, da je

188


pozitiven premik nastal med drugim tudi zaradi osmišljevanja različnih športnih dejavnosti učencem (prav tam, str. 57). Zato lahko učitelj tudi učencu, ki je popolnoma zdravniško opravičen, poišče vsebine, s pomočjo katerih lahko realizira zastavljene cilje, otrok pa tako aktivno sodeluje v vzgojno-izobraževalnem procesu. Kljub visokemu odstotku učiteljev, ki so odgovorili, da za učence organizirajo učenje teoretičnih vsebin oziroma izdelavo didaktičnih plakatov, materialov ipd., pa lahko v dobljene rezultate upravičeno dvomimo. Rezultati raziskave (Štemberger, 2011) kažejo, da učitelji teoretičnih vsebin ne vključujejo v načrtovanje športnovzgojnega procesa, torej lahko sklepamo, da jih niti ne izvajajo. Izkušnje pa žal kažejo celo na to, da učitelji sploh ne vedo, da so teoretične vsebine pri športni vzgoji tako rekoč obvezen sestavni del vzgojno-izobraževalnega procesa. Bolj realen je odgovor, da učenci, ki so popolnoma zdravniško opravičeni, pomagajo pri športni vzgoji kot sodniki, zapisnikarji in podobno. V starosti 9 in 10 let so učenci že dovolj zreli in imajo dovolj znanja, da jih učitelj lahko prosi za tovrstno pomoč. Drug najpogostejši odgovor, da učenec v času športne vzgoje sedi ob robu telovadnice (29,8 %), je s strokovnega vidika nesprejemljiv, saj je učitelj dolžan učencu prilagoditi pouk tako, da lahko pri njem sodeluje glede na svoje znanje, sposobnosti in zdravstveni status. Torej ne bi smeli učenci v nobenem primeru pasivno prisostvovati pouku. Učitelji, ki so zapisali odgovor »drugo« (9,2 %), so dodatno pojasnili, kaj pri uri športne vzgoje dela popolnoma opravičen učenec, in sicer: Igra se z igračami, riše, barva. Z otrokom se ukvarja spremljevalka (otrok s posebnimi potrebami). Bere knjigo. Če mora res mirovati (huda astma v krajšem obdobju), lahko bere: športne revije in časopise, knjige ali kaj drugega. Zapisane odgovore bi lahko umestili tudi v kategorijo »otrok sedi ob robu telovadnice«, saj navedene dejavnosti niso v nobeni povezavi s športnovzgojnim procesom. Glede na dobljene rezultate 3. hipotezo zavračamo, saj učitelji popolnoma opravičene učence zaposlijo z učenjem teoretičnih vsebin oziroma kot pomočnike pri vadbi. Učenci, ki imajo delno zdravniško opravičilo, so opravičeni sodelovanja le pri nekaterih vsebinah, zato nas je zanimalo, ali učitelji to upoštevajo. Kar 73,1 % učiteljev je odgovorilo, da učencem individualno prilagodijo pouk. 25,2 % učiteljev je odgovorilo, da učenec, ki je delno opravičen, pri športni vzgoji ne sodeluje. 2,3 % učiteljev pa odgovarja, da imajo delno opravičeni učenci enak program kot ostali učenci. Glede na odgovore lahko sklepamo, da večina učiteljev za individualizacijo pouka uporablja preferenčni model individualizacije (70,7 %) (Strmčnik, 2001), predvsem v smislu zmanjšanja obremenitve in podaljšanjem časa učenja. Izbira enakih vsebin (58,6 %), pri čemer učitelj izpusti vsebine, ki jih učenec ne sme izvajati, se sklada z vrsto opravičila, ki jo ima otrok, vendar pa to ni primer individualizacije, ki bi si jo želeli. Tretji način prilagoditve (znan tudi kot kompenzatorni model), je podobno ustrezen kot preferenčni model, saj učitelj išče nadomestne vsebine, ki jih lahko izvaja otrok (24,2 %). Kljub temu, da imajo otroci delna zdravniška opravičila, pa nihče od učiteljev, vključenih v vzorec, ne uporablja

189


remedialnega modela (odstranjevanje vzrokov učnih deficitov in oblikovanje posebno ugodnega učnega okolja), predvsem ne vključujejo učencev v dopolnilni pouk, ki je namenjen učencem z gibalnimi, učnimi, zdravstvenimi ali vedenjskimi težavami (Učni načrt, 2011). Nihče od učiteljev pa ni odgovoril, da delno opravičeni učenci pri športni vzgoji sodelujejo kot pomočniki, zaradi česar zavračamo 4. hipotezo. Starši morajo v primeru zdravniškega opravičevanja otroka pri športni vzgoji, učitelju predložiti mnenje in navodila zdravstvene službe (15. člen Pravilnika o pravicah in dolžnostih učencev, 2004), vendar rezultati raziskave (Štemberger in Krpač, 2009) kažejo, da manj kot 20 % zdravniških opravičil vključuje tudi navodila za delo. Zato še toliko bolj preseneča odgovor, da učitelji s starši in zdravnikom sodelujejo le v 10,7 %, medtem ko učitelji samo s starši sodelujejo v 53,6 %. Negativno pa preseneča odgovor, da se kar 35,7 % učiteljev v primeru zdravniškega opravičila otroka, ne posvetuje ne s starši ne z zdravnikom. Glede na izkušnje iz prakse lahko domnevamo, da učenci teh učiteljev pri športnovzgojnem procesu v času, ko imajo zdravniška opravičila, ne sodelujejo. 5. hipotezo lahko glede na dobljene rezultate sprejmemo. ZAKLJUČEK Opravičevanje mlajših učencev (2. triletje) pri športni vzgoji do sedaj v Sloveniji ni bilo predmet raziskav, saj naj bi to obdobje še predstavljajo čas, ko učenci z veseljem obiskujejo športno vzgojo. Večina raziskav se tudi usmerja v analizo opravičevanja učencev, manj pa se jih ukvarja z dejanskim ravnanjem učiteljev pri športni vzgoji v primerih, ko se učenci opravičijo. Zato rezultatov raziskave ne moremo primerjati z rezultati drugih raziskav, zaradi majhnosti vzorca pa jih tudi ne moremo posploševati. Kljub temu pa se kažejo nekatere tendence, na katere bi morali biti v prihodnje pozorni, in sicer: -

delež popolnoma in delno opravičenih učencev je od 0,3 % do 2,7 % (odvisno od vrste in trajanja opravičila). V primerjavi z rezultati Kolarjeve (2010) je število opravičenih učencev višje, vendar prave primerjave ne moremo narediti, saj je Kolarjeva analizirala izdana opravičila dispanzerja, mi pa smo podatke o opravičilih pridobili od učiteljev, ki razpolagajo z vsemi opravičili, ki jih prinesejo učenci. Glede na število učencev, ki jih poučujejo učitelji, vključeni v vzorec, je število tistih, ki imajo zdravniško opravičilo, relativno nizko (od 8 do 82 vseh od skupaj 3016 učencev in učenk). Žal pa nimamo podatka o vzrokih za zdravniška opravičila, zato natančnejša analiza števila opravičenih učencev ni mogoča.

-

Učitelji športnovzgojni proces večinoma prilagajajo učencem na različne načine, še vedno pa tretjina učencev v času, ko imajo zdravniško opravičilo, pasivno spremlja pouk.

-

Individualizacija športnovzgojnega procesa poteka večinoma skozi preferenčni model, ki je najbolj enostaven.

190


-

Učitelji se glede prilagajanja vadbe v večini primerov posvetujejo s starši, ne pa tudi z zdravnikom.

Ravnanja razrednih učiteljev v primeru opravičevanja otrok pri športni vzgoji so pričakovana, zato je potrebno vložiti več napora v osveščanje in izobraževanje učiteljev o možnostih prilagajanja športnovzgojnega procesa učencem, ki so delno ali popolno zdravniško opravičeni.

LITERATURA Bučar Pajek, M., Strel, J., Kovač, M. in Pajek, J. (2005). Changes of body mass index and prevalence of obesity for schoolboys aged 7 to 10 years. V 10th Annual Congress of the European College of Sport Science. European College of Sport Science. Hedley, A. A., Ogden, C. L., Johnson, C. L., Carroll, M. D., Curtin, L. R. in Flegal, K. M. (2004). Prevalence of Overweight and Obesity Among US Children, Adolescents, and Adults, 1999-2002. JAMA: The Journal of the American Medical Association, 29 (23), 2847–2850. Hlastan-Ribič, C., Djomba, J. K., Blaznik, U., Zaletel-Kragelj, L. in Maučec-Zakotnik, J. (2011). Prehranjevalne navade - dejavnik tveganja za kronične nenalezljive bolezni. V B. Skela (ur.), Zbornik predavanj z recenzijo 4. mednarodna znanstvena konferenca s področja raziskovanja v zdravstveni negi in zdravstvu (str. 138–146). Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego. Jackson-Leach, R. in Lobstein, T. (2006). Estimated burden of paediatric obesity and co-morbidities in Europe. Part 1. The increase in the prevalence of child obesity in Europe is itself increasing. International Journal of Pediatric Obesity, 1, 26–32. Janssen, I., Katzmarzyk, P. T., Boyce, W. F., Vereecken, C., Mulvihill, C., Roberts, C., Currie, C., Pickett, W. in The Health Behaviour in School-Aged Children Obesity Working Group (2005). Comparison of overweight and obesity prevalence in school-aged youth from 34 countries and their relationships with physical activity and dietary patterns. Obesity Reviews, 6, 123–132. Jurak, G. in Kovač, M. (2007). Priporočila za izpeljavo športnovzgojnega proecsa: opravičevanje, učenje plavanja, športni oddelki in spremljava telesnega in gibalnega razvoja. Univerza v Ljubljani: Fakulteta za šport. Zveza društev športnih pedagogov Slovenije. Jurak, G. in Kovač, M. (2011). Opravičevanje med poukom športne vzgoje v osnovni šoli. Didactica Slovenica, 26 (4), 18–31. Jurak, G., Kovač, M. in Strel, J. (2004a). Vprašalnik OPR_OS_P. Nosilec: Didaktika športne vzgoje, Fakulteta za šport. Jurak, G., Kovač, M. in Strel, J. (2004b). Vprašalnik OPR_OS. Nosilec: Didaktika športne vzgoje, Fakulteta za šport. Jurak, G., Kovač, M., Strel, J. in Starc, G. (2005). Analiza opravičevanja pri športni vzgoji. Šport, 53 (3), 13–20. Jurak, G., Kovač, M., Strel, J., Majerič, M., Starc, G., Filipčič, T. in Štihec, J. (2003). Preživljanje poletnih počitnic otrok in mladine z vidika ukvarjanja s športom. Ljubljana: Fakulteta za šport.

191


Kelishadi, R. (2007). Childhood Overweight, Obesity, and the Metabolic Syndrome in Developing Countries. Epidemiologic Reviews, 29 (1), 62–76. Kolar, B. (2010). Opravičila od pouka športne vzgoje. V J. Dolinšek (ur.), Zbornik Otrok in šport. XX srečanje pediatrov (str. 65-66). Maribor: Univerzitetni klinični center. Kovač, M. (1995). Oprostitev od pouka športne vzgoje. Zdravstveno varstvo, 34 (1/2), 11–13. Kovač, M. in Novak, D. (1998). Učni načrt – športna vzgoja. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport. Zavod za šolstvo Republike Slovenije. Kovač, M. in Jurak, G. (2011). Opravičevanje pri športni vzgoji. V ospredju – dekleta. Šport mladih, 19 (163), 30–31. Kumanyika, S., Jeffery, R.W., Morabia, A., Ritenbaugh, C. in Antipatis, V. J. (2002). Obesity preventive: the case for action. International Journal of Obesity, 26 (3), 425–436. Le Masurier, G. & Corbin, C. B. (2006). Top 10 Reasons for Quality Physical Education. JOPERD, 77(6), 44-53. Pridobljeno s: http://www.aahperd.org/naspe/publications/teachingtools/upload/top10reasonsforqualitype.pdf. Leskošek, B., Strel, J. in Kovač, M. (2010). Overweight and obesity in Slovenian schoolgirls, 1991-2006. Collegium antropologicum, 34 (4), 1303–1308. Lobstein, T. in Frelut, M. L. (2003). Prevalence of overweight among children in Europe. Obesity Reviews, 4 (4), 195–200. Lopez, A. D., Mathers, C. D., Ezzati, M., Jamison, D. T. in Murray, C. J. L. (2006). Global and regional burden of disease and risk factors, 2001: sistematic analysis of population health data. The Lancet, 367 (9524), 1747–1757. Marshall, J. in Hardman, K. (2000). The State and the Status of Physical Education in Schools in International Context. European Physical Education Review, 6 (3), 203–229. Planinšec, J. in Pišot, R. (2004). Gibalna dejavnost, prekomerna telesna teža in debelost pri otrocih. V R. Pišot (ur.), Zbornik izvlečkov in prispevkov 3. mednarodni simpozij Otrok v gibanju (str. 1–11). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče. Pravilnik o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli. Uradni list RS, št. 75/2004. Rychtecky, A. (2007). Active Lifestyles of Young People - Benefits and Outcomes. Chapter 11. V W. D. Brettschneider in R. Naul (ur.), Obesity in Europe: young people's physical activity and sedentary lifestyles (str. 199–218). Sport Sciences International. Strmčnik, F. (2001). Didaktika: osrednje teoretične teme. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Štemberger, V. (2003). Zagotavljanje kakovosti športne vzgoje v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju devetletne osnovne šole. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

192


Štemberger, V. (2004). Teoretične vsebine pri športni vzgoji v prvem triletju. V M. Kovač (ur.), Zbornik referatov/17. strokovni posvet športnih pedagogov Slovenije (str. 64–69). Ljubljana: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije. Štemberger, V. (2011). Analiza načrtovanja športnovzgojnega procesa. V V. Manfreda Kolar, B. Sicherl Kafol in D. Skribe Dimec (ur.), Specialne didaktike – kaj nas povezuje in kaj ločuje (str. 181– 200). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Štemberger, V. in Krpač, F. (2009). Analiza opravičevanja študentov oddelka za razredni pouk Pedagoške fakultete pri vajah Didaktike športne vzgoje. V M. Kovač in A. Rot (ur.), Zbornik 22. strokovnega posveta športnih pedagogov Slovenije (str. 127–133). Ljubljana: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije. Štern, B. (2007). Zgodnje odkrivanje in celostna obravnava otrok in mladostnikov, ki jih ogrožajo kronične nenalezljive bolezni, v osnovni zdravstveni dejavnosti: izhodišča za obravnavo izbranih zdravstvenih tem. Ljubljana: CINDI Slovenija. Učni načrt – športna vzgoja. Športna vzgoja. Ministrstvo RS za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo. 2011. Vučetič – Zavrnik, L. (1974). Vzroki oprostitve od šolske telesne vzgoje v SR Sloveniji. Ljubljana: VŠTK. Wang, Y. in Lobstein, T. (2006). Worldwide trends in childhood overweight and obesity. International Journal of Pediatric Obesity, 1 (1), 11–25 Wrotniak, B., H., Epstein, L., H., Dorn, J., M., Jones, K. E. in Kondilis, V. A. (2006). The Relationship Between Motor Proficiency nad Physical Activity in Children. Pediatrics, 118 (6), e1758 – e1765. Zajec, J., Videmšek, M., Štihec, J., Karpljuk, D., Tušak, M. in Meško, M. (2012). Življenjski slog vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev kot element subjektivnih teorij. Zdravstveno varstvo, 51 (2), 95– 104. Završnik, J. in Pišot, R. (2005). Zdravstveno stanje in gibalna/športna aktivnost v povezavi z zdravjem otrok in mladostnikov. V J. Završnik in R. Pišot (ur.), Gibalna/športna aktivnost za zdravje otrok in mladostnikov (str. 91–109). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za kineziološke raziskave, Založba Annales.

193


SLOVENSKA PRIREDBA VPRAŠALNIKA RAZVOJNE MOTNJE KOORDINACIJE– PILOTSKA RAZISKAVA

SLOVENIAN ADAPTATION OF THE DEVELOPMENTAL COORDINATION DISORDER QUESTIONNAIRE – A PILOT STUDY

Jerneja TERČON1, Tjaša FILIPČIČ2, Brenda N. WILSON3 ¹ Zdravstveni dom Ljubljana, Slovernija ² Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Slovenija ³ Decision Support Research Team, Alberta Health Services and University of Calgary, Alberta, Canada IZVLEČEK Razvojna motnja koordinacije (RMK) je specifična učna težava, ki se izraža kot težava na področju predelave senzornih informacij, načrtovanja, organizacije in koordiniranega izvajanja nekaterih gibov. Čeprav obstaja vrsto pripomočkov za identifikacijo otrok z RMK, je v slovenščino trenutno preveden in validiran le motorični test ABC gibanja. Glede na to, da je vprašalnik za starše enostavna in učinkovita metoda odkrivanja otrok z RMK, smo pripravili slovensko priredbo Vprašalnika razvojne motnje koordinacije – DCDQ (Wilson, Kaplan, Crawford in Roberts, 2007). Vprašalnik je namenjen ocenjevanju motoričnih sposobnosti in spretnosti otrok med 5. in 15. letom s strani staršev. Slovensko obliko vprašalnika (DCDQ’07-SI) je izpolnilo 13 staršev otrok, starih od 5 do 12 let, pri katerih je bil na podlagi specialnopedagoške diagnostične ocene ugotovljen sum na RMK. Starši so podali mnenje glede kvalitete in razumljivosti posameznih postavk. Podatki so bili obdelani s pomočjo deskriptivne in kvalitativne analize. Rezultati so pokazali, da je vprašalnik na izbranem vzorcu dobro napovedal sum na RMK pri otrocih, starši pa so najbolj dosledno ocenili fino motoriko oziroma pisanje. Starši so poročali tudi o razumljivosti postavk; dodatna pojasnila so bila potrebna le pri dveh postavkah. Ključne besede: razvojna motnja koordinacije, presejalni preizkus, priredba, vprašalnik

194


ABSTRACT Developmental coordination disorder is a specific learning disability, reflected as difficulty in processing sensory information, planning, organizing and coordinating of certain movements. Although there are several instruments to identify children with RMK, only the Movement Assessment Battery for Children (MABC) is translated and validated in Slovenia. Considering that proxy questionnaires (parental assessment of child's abilities or behaviour) represent a simple and effective data collection method, the Slovene adaptation of the Developmental Coordination Disorder Questionnaire – DCDQ (Wilson, Kaplan, Crawford, & Roberts, 2007) was made. The DCDQ is used for the motor assessment of 5-15 year old children, assessed by their parents, kindergarten or school teachers. The purpose of this study was to establish the quality of the translated items of the Slovene adaptation of the questionnaire – DCDQ’07-SI. The questionnaire was completed by parents of 13 children aged 5 to 12 years, who were found at risk for developmental coordination disorder on the basis of a special educational diagnostic assessment. The DCDQ’07-SI was shown to be appropriate in predicting the risk level of RMK in children, although further research should be conducted on a larger sample, and the psychometric properties of the instrument must be established in the future.

Keywords: developmental coordination disorder, screening, adaptation, questionnaire UVOD Razvojna motnja koordinacije (v nadaljevanju RMK) je specifična učna težava in predstavlja motnjo v senzorični obdelavi prispelih dražljajev, ki otežuje k cilju usmerjeno in smotrno delovanje. Temelji na motnji možganskega delovanja, kar ovira urjenje občutenj dotika, ravnotežja in globinskega občutenja in s tem moti sposobnost gibalnega načrtovanja. Je skriti primanjkljaj, ki povzroča težave z gibanjem, s koordinacijo, z organizacijo ter s predelovanjem senzornih informacij (Kremžar in Petelin, 2001). Znaki RMK se razlikujejo glede na starost in stopnjo razvoja: mlajši otrok lahko kaže znake nerodnosti in razvojnih zaostankov ter ne dosega mejnikov razvoja motorike (npr. hoja, plazenje, sedenje, zavezovanje čevljev, odpiranje in zapiranje gumbov, zadrg), starejši otrok pa ima lahko težave pri motoričnih vidikih sestavljanja sestavljank, gradnji modelov, igri z žogo, prerisovanju in predvsem pri pisanju (Kirby in Drew, 2003). Glede na različne vidike RMK obstajajo različni merski pripomočki za odkrivanje RMK (Larkin in Rose, 2005), in sicer motorični testi, senzomotorični testi in vprašalniki (pregledne liste) za starše in strokovne delavce (vzgojitelje oziroma učitelje in svetovalne delavce). V slovenščino je bil prevedena in prirejena le baterija za oceno otrokovega gibanja – ABC gibanja (MABC, Henderson in Sugden, 2005). Drugi diagnostični pripomočki kot so razvojni testi, testi inteligentnosti sicer niso

195


namenjeni ugotavljanju prisotnost RMK, lahko pa na podlagi njihovih rezultatov pridobimo neke informacije za nadaljnje opazovanje (Kirby in Drew, 2003). Glede na to, da je vprašalnik enostavna, poceni in učinkovita metoda odkrivanja otrok z morebitnimi senzomotoričnimi težavami, se tudi pri odkrivanju otrok z RMK zelo pogosto uporabljajo različni vprašalniki in pregledne liste. Vsebina posameznih postavk se navadno nanaša na opažene otrokove spretnosti v okviru vsakodnevnih aktivnosti, namenjeni pa so staršem oziroma strokovnim delavcem, ki delajo z otroki. Poseben vir informacij so tudi samoevalvacijski vprašalniki, namenjeni starejšim otrokom in odraslim. (Kirby in Drew, 2003; Larkin in Rose, 2005). Vprašalnik razvojne motnje koordinacije – DCDQ je enostaven in z vidika aplikacije

ekonomičen

presejalni preizkus za ugotavljanje visokega tveganja prisotnosti RMK (Cairney, Missiuna, Veldhuizen in Wilson, 2008; Martini, St. Pierre in Wilson, 2011; Prado, Magalhães in Wilson, 2009; Schoemaker idr., 2006; Tseng idr., 2009; Wilson in Hu, 2010). Revidirana različica vprašalnika DCDQ’07 (Wilson idr., 2009; Wilson, Kaplan, Crawford in Roberts, 2007) je namenjena staršem otrok med 5. in 15. letom. Starši primerjajo motorične spretnosti svojih otrok s spretnostmi njihovih vrstnikov s pomočjo 5-stopenjske Likertove lestvice (od 1 – sploh ni značilno za mojega otroka, do 5 – popolnoma značilno za mojega otroka). Omogoča standardizirano metodo ocenjevanja otrokove koordinacije v vsakdanjih, funkcionalnih aktivnostih. Vprašalnik tvori 15 postavk, pri čemer postavke 1-6 vključujejo oceno nadzora med gibanjem, postavke 7-10 zajemajo področje fine motorike oziroma pisanja, postavke 11-15 pa nakazujejo splošno koordinacijo. Analiza psihometričnih lastnosti revidirane oblike je pokazala visoko konstruktno veljavnost, kriterijsko veljavnost (z uporabo MABC in Beery-Buktenica testa vidno-motorične integracije – VMI) visoko notranjo zanesljivost občutljivost in objektivnost (Wilson idr., 2009). Vprašalnik je bil preveden v številne jezike ob upoštevanju kulturnih, socialnih in jezikovnih posebnosti specifičnega okolja (Martini idr., 2011; Prado idr., 2009; Tseng idr., 2010). Prevodi so bili narejeni na podlagi priporočil za medkulturno prirejanje pripomočkov (Beaton in Guillemin, 2000).

RAZISKAVA Cilj raziskave je bil pripraviti prevod DCDQ’07-SI in ga pilotsko preizkusiti na manjšem vzorcu staršev otrok. Vzorčenje je bilo namensko. V vzorec so bili zajeti starši otrok med 5. in 12. letom (Tabela 1), pri katerih so bila na podlagi specialnopedagoške diagnostične ocene, ki je vsebovala poglobljen intervju s starši, podatke testov MABC, VMI in drugih nestandardiziranih specialnopedagoških preizkusov, ugotovljena odstopanja na motoričnem področju v smeri razvojne motnje koordinacije. V vzorcu je bilo 10 dečkov in 3 deklice.

196


Tabela 1: Osnovni podatki o otrocih vpraševancev otrok A B C D E F G H I J K L M

kronološka starost* 5,0 5,1 5,2 5,6 6,3 6,10 7,0 7,2 7,10 9,1 11,2 11,7 12,10

Spol

MABC (centil)

Ž M M M M M M M Ž M M Ž M

9 4 4 5 15 <1 <1 3 8 <1 1 1 <1

DCDQ'07-SI (max=75) 36 57 30 67 46 63 46 45 50 45 38 35 47

*kronološka starost je podana v letih in mesecih

Slovenski prevod DCDQ’07 je bil opravljen na podlagi priporočil Beaton in Guillemin (2000) in ob upoštevanju sedmih korakov pri priredbi tujih merskih pripomočkov (Vallerand, 1989, v Martini idr., 2011). Proces preverbe je pri nas potekal v petih korakih, in sicer: 1. prvotni prevod, narejen s strani dveh neodvisnih prevajalcev (specialne pedagoginje profesorice angleščine), pri čemer smo dobili dve obliki prevoda DCDQ’07-SI; 2. sinteza prevodov v skupni prevod DCDQ’07-SI; 3. prevod DCDQ’07-SI v jezik izvirnika, tj. v angleščino s strani dveh neodvisnih prevajalcev (poklicne prevajalke v angleščino in študentke Pedagoške fakultete) in sinteza skupnega prevoda DCDQ’07-SI v angleščino, ki je bil poslan v presojo avtorjem izvirnika; 4. presoja ekspertne skupine (specialnega pedagoga in psihologa, ki delata na področju odkrivanja specifičnih učnih težav, in predstavnikov Pedagoške fakultete in Fakultete za šport v Ljubljani) glede posebnosti določenih vprašanj in o potrebnih kulturnih prilagoditvah skupne verzije DCDQ’07-SI; 5. testiranje pilotske oblike testa na populaciji in povratna informacija staršev glede jasnosti določenih vprašanj. Zadnjih dveh korakov 7-stopenjske (evalvacija psihometričnih lastnosti prevoda in oblikovanje normativov) še nismo uspeli izvesti in bodo predmet nadaljnjega raziskovanja. Prvi trije koraki našega prevajanja so potekali nemoteno, prevod je bil potrjen s strani avtorjev izvirnika. Ekspertna skupina je ugotovila, da so potrebne dodatne manjše prilagoditve vprašanj v izvirniku, saj

197


določene postavke niso značilne za slovensko kulturo. Za prilagoditve smo se odločili pri 2., 3., 6. in 14. postavki. (Tabela 2). Pri 2. postavki smo presodili, da slovenski starši lažje ocenijo udarec s točno določene razdalje 2 metrov namesto intervalne razdalje 1.8 – 2.4 metre. Pri 3. vprašanju smo izpustili udarec s kijem, saj tovrstni športi niso ravno značilni za Slovenijo (povprečni slovenski otroci nimajo vsakodnevnih izkušenj s športnimi igrami, ki vključujejo uporabo kijev). Pri 6. postavki smo dodali izraz lego (kocke), ker smo bili mnenja, da podrobnejša opredelitev glede na splošno razširjeno uporabo tovrstnih igrač bolj jasno opredeljuje trditev, tj. izvajanje aktivnosti v okviru konstrukcijske igre. Pri 14. postavki smo uporabili slovenski izraz »slon v trgovini s porcelanom«, kar je prevod angleškega rekla »bull in a china shop«. Tabela 2: Postavke končne verzije DCDQ’07-SI št. 1. 2. 3. 4. 5. 6.

7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15.

Postavka Vaš otrok vrže žogo na točen in nadzorovan način. Vaš otrok ujame majhno žogo (npr. teniško žogico), če mu jo vržete z razdalje 2 metrov. Vaš otrok z loparjem natančno udari bližajočo se žogo. Vaš otrok z lahkoto preskoči ovire, ki so na dvorišču ali otroškem igrišču. Vaš otrok teče tako hitro in na podoben način kot otroci istega spola in starosti. Če vaš otrok načrtuje neko gibalno aktivnost, se telesno zmore prilagoditi za ustrezno izvedbo načrta in učinkovito dokončanje aktivnosti (npr. gradnja hiše iz blazin, premikanje po otroških igralih, sestavljanje hiše ali kaj drugega z lego kockami, ustvarjanje z različnimi materiali). Prerisovanje, pisanje ali risanje vašega otroka je dovolj hitro, da lahko sledi ostalim učencem v skupini. Črke, številke in besede, ki jih vaš otrok zapiše, so berljive in natančno zapisane. Če vaš otrok še ne piše, koordinirano barva in riše, pri čemer se da razbrati to, kar je želel narisati. Vaš otrok pri prerisovanju, pisanju in risanju uporablja primeren pritisk na podlago (pritisk ni pretiran, drža pisala ni krčevita, zapis ni preveč ali premalo poudarjen). Vaš otrok natančno in z lahkoto izreže slike in oblike. Vaš otrok je zainteresiran in se rad vključuje v športne aktivnosti oziroma aktivne igre, kjer so potrebne dobre gibalne sposobnosti. Vaš otrok se z lahkoto nauči nove gibalne spretnosti (npr. plavanje, rolanje) in ne potrebuje dodatne vadbe ali več časa kot drugi otroci za doseganje iste ravni spretnosti. Vaš otrok je hiter in spreten pri pospravljanju, obuvanju čevljev, zavezovanju vezalk, oblačenju ipd. Za vašega otroka ne bi nikoli rekli, da je kot slon v trgovini s porcelanom (deluje tako nerodno, da bi lahko razbil krhke stvari v majhnem prostoru). Vaš otrok se pri daljšem sedenju nikoli ne utrudi hitro oziroma ni videti zgrbljen in kot da bo vsak čas zdrsnil s stola.

Sledilo je pilotsko testiranje vprašalnika. Starše smo prosili tudi za povratno informacijo glede jasnosti posameznih postavk. Te so bila staršem večinoma jasna in enoznačna, z izjemo 6. in 15. postavke. Pri 6. postavki je eden izmed staršev poudaril, da je prvi del vprašanja zelo nejasno podan in je šele preko primerov razumel namen vprašanja. Pri zadnjem vprašanju pa so trije starši izpostavili, da so morali večkrat prebrati vprašanja, da so ga lahko razumeli, zato smo končno postavko naknadno spremenili v

198


»Vaš otrok pri daljšem sedenju ni nikoli videti zgrbljen ali kot da bo vsak čas zdrsnil s stola.« Tabela 3 predstavlja aritmetične sredine in standardne odklone posameznih postavk DCDQ’07-SI glede na ocene staršev. S pomočjo kvalitativne ocene dobljenih rezultatov ugotovimo, da so starši najpogosteje nižje ocenjevali otrokovo učinkovitost pri fini motoriki oziroma pisanju (7.-10. postavka), torej so bistveno hitreje opazili odstopanja na področju grafomotorike v primerjavi z ostalimi motoričnimi področji. Največji standardni odklon je bil pri postavkah, ki sta se nanašali na učenje novih gibalnih spretnosti in vključevanje v športne aktivnosti. Pri teh se je pojavljalo tudi več dilem v okviru poglobljenega intervjuja s starši. Tabela 3: Aritmetične sredine in standardni odkloni posameznih postavk DCDQ’07-SI M SD

v1 3.5 1.1

v2 3.6 1.0

v3 2.4 1.1

v4 3.5 1.1

v5 3.9 1.3

v6 3.4 1.2

v7 2.0 0.9

v8 2.9 1.1

v9 2.4 1.2

v10 2.7 1.0

v11 3.9 1.3

v12 3.2 1.6

v13 2.5 1.2

v14 3.0 1.3

15 3.0 1.2

Starši so težko natančno ocenili nivo učenja novih spretnosti svojih otrok, ko je šlo za plavanje in drsanje, medtem ko so zelo natančno opredelili raven spretnosti pri učenju vožnje s kolesom. Predvidevamo, da starši slabše poznajo ravni motoričnega znanja pri plavanju in drsanju, ki je v procesu učenja največkrat v domeni strokovno usposobljenih učiteljev. Pri učenju vožnje s kolesom starši postanejo aktivni učitelji svojega otroka in na ta način lažje ocenijo raven spretnosti vožnje s kolesom. Starši so tudi ocenili, da se njihov otrok razmeroma rad vključuje v športne aktivnosti, čeprav pri tem ni najbolj spreten, Ta odgovor je presenetljiv, saj praktične izkušnje kažejo, da se otroci, ki so pri gibalni aktivnosti neuspešni, se bojijo neuspehov, in poškodb, običajno športnim aktivnostim izogibajo. Zanimivo bi bilo enako vprašanje postaviti vzgojiteljem, oziroma učiteljem otrok. V tabeli 4 so podani rezultati glede na posamezno področje, ki ga meri vprašalnik; nadzor med gibanjem, fina motorika oziroma pisanje in koordinacija, kot tudi skupni rezultat DCDQ’07-SI. Glede na razmejitvene vrednosti v izvirnem vprašalniku, sta dva izmed vprašanih staršev (za otroka D in F) ocenila motoriko svojih otrok previsoko in bi njuna otroka izpadla iz nadaljnjega diagnostičnega ocenjevanja. V ostalih 11 primerih pa so rezultati ustrezno napovedali tveganje za pojav RMK.

199


Tabela 4: Rezultati po posameznih področjih in skupni rezultat DCDQ’07-SI otrok

nadzor med gibanjem

A B C D E F G H I J K L M M SD

fina motorika / pisanje

13 27 16 30 22 24 17 22 22 15 20 18 18 20.3 4.9

12 11 4 14 8 14 12 8 10 10 5 9 12 9.9 3.1

splošna koordinacija 11 19 10 23 16 25 17 15 18 10 13 8 17 15.5 5.1

DCDQ'07-SI 36 57 30 67 46 63 46 45 50 35 38 35 47 45.8 11.3

ZAKLJUČEK Vprašalnik DCDQ'07-SI se je izkazal za dokaj enostavnega in jasno opredeljujočega z vidika večine postavk. Naša raziskava je vsebovala prvih pet stopenj v procesu prevajanja in priredbe merskega pripomočka, zato sta potrebna še preverjanje psihometričnih lastnosti vprašalnika in oblikovanje normativov na bistveno večjem vzorcu otrok. DCDQ'07-SI lahko tako služi različnim strokovnjakom kot presejalni preizkus, s katerim hitro in enostavno pridobijo informacije o morebitnem tveganju za prisotnost RMK, ki jo nato potrdijo z uporabo ustreznih diagnostičnih pripomočkov. Kljub številnim raziskavam ostaja RMK še dokaj nepoznano področja za strokovnjake, ki delajo z otroki in mladostniki, zato je tovrstno presejalno orodje še kako dobrodošlo. Slovenska priredba vprašalnika razvojne motnje koordinacije predstavlja pomembne doprinos v procesu odkrivanja in nudenja pomoči in prilagoditev slovenskim otrokom z RMK, omogoča pa tudi medkulturno primerljivost podatkov o pojavnosti RMK pri otrocih.

LITERATURA Beaton, D. E. in Guillemin, F. (2000). Guidelines for the Process of Cross-Cultural Adaptation of SelfReport Measures. Spine, 25 (24), 3186–3191.

200


Cairney, J., Missiuna, C., Veldhuizen, S. in Wilson, B. N. (2008). Evaluation of the psychometric properties of the developmental coordination disorder questionnaire for parents (DCD-Q): Results from a community based study of school-aged children. Human Movement Science, 27 (6), 932–940. Henderson, S. E. in Sugden, D. A. (2005). Baterija za oceno otrokovega gibanja - ABC gibanja. Ljubljana: Center za psihodiagnostična sredstva. Kirby, A. in Drew, S. (2003). Guide to Dyspraxia and Developmental Coordination Disorders. New York: David Fulton Publishers. Kremžar, B. in Petelin, M. (2001). Otrokovo gibalno vedenje. Ljubljana: Društvo za motopedagogiko in psihomotoriko. Larkin, D. in Rose, E. (2005). Assessment of Developmental Coordination Disorder. V D. Sugden in M. Chambers (eds.), Children with Developmental Coordination Disorder (str. 135–154). London: Whurr Publishers, Ltd. Martini, R., St. Piere, M. F. in Wilson, B. N. (2011). French Canadian cross-cultural adaptation of the Developmental Coordination Disorder Questionnaire '07: DCDQ-FC. Canadian Journal of Occupational Therapy, 78 (5), 318–327. Prado M. S. S., Magalhães L. C. in Wilson B. N. (2009). Cross-cultural adaptation of the Developmental Coordination Disorder Questionnaire for brazilian children. Revista Brasileira de Fisioterapia, 13 (3), 236–243. Schoemaker, M. M., Flapper, B., Verheij, N. P., Wilson, B. N., Reinders-Messelink, H. A. in de Kloet, A. (2006). Evaluation of the Developmental Coordination Disorder Questionnaire as a screening instrument. Developmental Medicine & Child Neurology, 48, 668–673. Tseng, M. H., Fu, C. P., Wilson, B. N. in Hu, F. C. (2010). Psychometric properties of a Chinese version of the Developmental Coordination Disorder Questionnaire in community-based children. Research in Developmental Disabilities, 31 (1), 33–45. Wilson, B. N., Crawford, S. G., Green, D., Roberts, G., Aylott, A. in Kaplan, B. J. (2009). Psychometric Properties of the Revised Developmental Coordination Disorder Questionnaire. Journal of Physical and Occupational Therapy in Pediatrics, 29 (2), 182–202. Wilson, B. N., Kaplan, B. J., Crawford, S. G. in Roberts, G. (2007). The Developmental Coordination Questionnaire 2007 (DCDQ'07). Pridobljeno 26.5.2011, s http://www.dcdq.ca.

201


PREGLED NAKATERIH INTERVENCIJ ZA ZMANJŠANJE SEDEČEGA NAČINA ŽIVLJENJA OTROK IN MLADOSTNIKOV OVERVIEW OF SELECTED INTERVENTIONS FOR DIMINISHING SEDENTARY BEHAVIOR IN CHILDREN AND YOUTH Tadeja VOLMUT Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, Slovenija IZVLEČEK Debelost otrok, ki je v današnjem času vedno bolj v porastu, je pretežno posledica pomanjkanja gibalne/športne aktivnosti otrok. Literatura poroča o tem, da večina otrok živi preveč sedentarno. Gibanje je v otroštvu izrednega pomena, saj omogoča skladen telesni in gibalni razvoj in zmanjša verjetnost nastanka bolezni. Zato so v tujih državah pričeli izvajati različne intervencijske programe, kot so povečanje količine in intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti, zmanjšanje neaktivnosti, sprememba načina prehranjevanja, igranje aktivnih računalniških igric, itd. Naš cilj je bil pregled izbranih intervencij za dvig količine in intezivnoti gibanja in za zmanjšanje gibalne neaktivnosti ter podati komentar o njihovi učinkovitosti. Pri pregledu študij opazimo, da prihaja do razhajanj. Nekateri avtorji navajajo, da intervencijski programi pripomorejo k zmanjšanju neaktivnosti, drugi pa temu nasprotujejo. Povzamemo lahko, da bi se intervencijski programi morali izvajati daljše časovno obdobje, saj le tako lahko pozitivno vplivajo na dvig gibalne/športne aktivnosti, skladnejšo telesno maso in nižji indeks telesne mase otrok. Ključne besede: otroci, gibalna neaktivnost, zdravje, gibalna/športna aktivnost, intervencija ABSTRACT Obesity is increasing nowadays among children and it is a direct consequence of physical inactivity. Findings from a literature are confirming sedentary behavior. Children and youth physical activity is of great importance for their growth, physical and motor development, and disease prevention. In many countries around the world started intervention programmes to increase the physical activity amount and intensity, to diminish periods of physical inactivity, to change the eating habits, etc. The aim of this study was to overview selected interventions and comment on their effectiveness. We found a huge discrepancy in results of different studies. Some authors report positive, while others negative findings. In summary we could confirm that interventions must be more long lasting to achieve desirable effect on physical activity, body mass and body mass index.

202


Keywords: children, physical inactivity, health, physical/sport activity, intervention UVOD Današnji način življenja in informacijsko-potrošniška družba otroka odvrača od zdravega načina življenja ter od gibalne/športne aktivnosti. Otroci kar tretjino svojega prostega časa namenijo sedečim aktivnostim (Escobar-Chaves in Anderson, 2008), kar lahko negativno vpliva na količino gibalne/športne aktivnosti v prostem času (Todd in Curries, 2004), prav tako pa tudi na telesno in duševno zdravje (Taylor, 2000). Vpliv gibalne/športne aktivnosti na otroke in ostale je bila večkrat predmet opazovanja in temu primerno tudi izdelane aplikacije (ukrepi) za promocijo gibanja. Premalokrat pa je bil predmet opazovanja vpliv gibalne/športne neaktivnosti na zdravje otrok. Podobno lahko iz tega dejstva sledi tudi to, da se premalo ve o vplivu samem na razvoj otroka in s tem ni bilo izdelanih znanstveno utemeljenih načrtov za boj proti gibalni/športni neaktivnosti. Vemo pa, da je gibalna/športna neaktivnost pri otrocih in mladostnikih najpomembnejši dejavnik pri porastu prekomerne telesne mase (Andersen idr., 2006; Ness idr., 2007; Parfitt in Eston, 2005) in je povezana z višjim indeksom telesne mase (Jago, Baranowski, Baranowski, Thompson in Greaves, 2005). Številne študije navajajo, da je čas namenjen za sedeče aktivnosti, kot so gledanje televizije ali igranje računalniških igric, pozitivno povezan z debelostjo (Andersen, Crespo, Bartlett, Cheskin in Pratt, 1998; Robinson, Hammer, Killen, Kraemer, Wilson idr., 1993; Du Ranr, Baranowski, Johnson in Thompson, 1994)) in telesno maščobo (Maffeis, Zaffanello in Schutz, 1997). Večina študiji navaja, da so debeli otroci manj gibalno/športno aktivni v primerjavi z vrstniki z normalno telesno maso (Epstein, Paluch in Raynor, 2001). Žal vemo tudi, da se danes čas sedenja podaljšuje in trenutno pri mlajših odraslih (18-30 let) predstavlja kar 45 tedenskih ur, medtem ko gibanje le 7,6 tedenskih ur, od tega zmerno in visoko intenzivnega le 4,6 tedenskih ur (Salmon idr., 2003). Zgodnje posledice debelosti v otroštvu se lahko kažejo kot bolezenska stanja, kot so astma, hipertenzija in pojav sladkorne bolezni (Wang, Monteiro in Popkin, 2002). Poleg tega je debelost v otroštvu je povezana s povečanim tveganjem za neželene zdravstvene težave v obdobju odraslosti, predvsem z visokim krvnim pritiskom, hiperlipidemijo, debelostjo in diabetesom tipa 2 (Chen, Bao, Begum, Elkasabany, Srinivasan idr., 2000; Freedman, Dietz, Srinivasan in Berenson, 1999; Lauer, Lee in Clarke, 1989). Da bi preprečili neželene zdravstvene težave so strokovnjaki že pred časom oblikovali okvirna priporočila za gibalno/športno aktivnost otrok in mladostnikov, ki narekujejo vsakodnevno zmerno do visoko intenzivno aktivnost, ki traja vsaj 60 min (Cavill, Biddle in Sallis, 2001; Klasson-Heggebø in Anderssen, 2003; Strong idr., 2005). Kljub temu pa visoka stopnja zmerne in visoke intenzivnosti ni nujno povezana

203


manjšim številom ur sedenja, saj otroci, ki izpolnjujejo priporočila lahko namenijo več ur sedečim prostočasnim aktivnostim (Biddle, Gorely, Marshall, Murdey in Cameron, 2004; Owen, Leslie, Salmon in Fotheringham, 2000). Študija Biddle-a in sodelavcev (2004) je pokazala, da nekateri mladi, ki posvečajo športu veliko ur na teden, preživijo tudi več kot 4 ure na dan pred televizijskimi ekrani in računalniki. Zato je potrebno gibalno/športno aktivnost in sedeči čas obravnavati kot dva ločena dejavnika zdravja. Da bi zmanjšali čas posvečen sedečim aktivnostim otrok in mladostnikov so v tujih državah pričeli z izvajanjem različnih intervencij. Ker v Sloveniji še ni tovrstnih intervencij smo se odločili, da v prispevku predstavimo nekatere izbrane raziskave, katerih namen je bil zmanjšanje sedentarnih aktivnosti otrok in mladostnikov. METODA Vzorec prispevkov vključenih v META analizo: vanalizi smo izbrali ugotovitve raziskav drugih avtorjev. Omejili smo se le na tiste raziskave, ki so otroke in mladostnike, stare od 6. do 20. let, naključno delile v skupine in upoštevale spremembe o gibalni/športni aktivnosti, prehrani in nekaterih parametrov zdravja (ITM, obseg pasu, kožne gube…). Ob navedbi vsake raziskave smo tudi primerno predstavili vzorec, ki ga je raziskava vključevala. V pregled smo vključili raziskave, ki so podatke pridobile na subjektiven (anketni vprašalnik) in objektiven način (z uporabo merilnika pospeška). REZULTATI IN RAZPRAVA V nadaljevanju podrobneje predstavljamo štiri prispevke tujih avtorjev, ki so poskušale povzeti dosedanje raziskovalno delo na področju preverjanja intervencij, katerih namen je izvesti ukrepe takrat, ko je gibanja najmanj. To je ravno med sedenjem, in sicer v primeru gledanja televizije oz. sedečega igranja računalniških igric. Leung in sodelavci (2012) so v nedavno objavljenem preglednem prispevku proučili 2939 izvlečkovintervencijskih študij, od tega so podrobneje proučili 31 celotnih prispevkov, vendar le 12 znanstveno kakovostnih študij je izpolnjevalo vse kriterije. Od tega so tri študije osredotočene na intervencijo za zmanjšanje sedentarnih navad, ena na gibalno/športno aktivnost, šest študij je vključilo gibalne/športne aktivnosti in zmanjšane neaktivnosti ter dve študiji sta poleg gibalne/športne aktivnosti, zmanjšanje sedentarnih navad vključile še prehrano. Vključene študije so imele enoten cilj – zmanjšanje sedentarnih navad, poleg tega pa so poročale o indeksu telesne mase (ITM) ali drugih antropometričnih spremenljivkah (obseg pasu, kožna guba tricepsa) pri otrocih in mladostnikih, starih od 6 do 19 let. Osredotočali so se na študije, ki so trajale vsaj 12 tednov; upoštevale naključno delitev v skupine in se

204


lahko izvajajo v šoli, doma zdravstvenih ustanovah in drugih skupnostih. Avtorji so ugotovili, da so intervencije, ki so osredotočene na zmanjšanje sedentarnih navad, bodisi samostojno bodisi v kombinaciji z drugimi intervencijami, kot so povečanje gibalne/športne aktivnosti in izboljšanje prehrane, uspešne. Kljub velikemu potencialu tovrstnih študij, pa avtorji poudarjajo, da jih odločno primanjkuje za postavljanje trdnih zaključkov. Kamath in sodelavci (2008) so v svojem preglednem prispevku proučili 263 intervencijskih študij (od skupno 1162 študij), ki so bile objavljene do februarja 2006 na populaciji otrok in mladostnikov, od 2. do 18. leta. Glavni namen študije je povzeti dokaze o učinkovitosti intervencij za spreminjanje življenjskih navad, ki se nanašajo na zmanjšanje neaktivnosti in uživanje nezdrave prehrane ter zmanjšanje debelosti. Glede na znanstveno kakovost so izločili 29 relevantnih študij, ki obravnavajo vpliv intervencij na življenjski slog. Avtorji ugotavljajo, da tovrstne intervencije najučinkovitejše zmanjšujejo sedentarno obnašanje, nekoliko manj povečujejo gibalno/športno aktivnost in ne vplivajop na prehranske navade. Velikost efekta je bil majhen (< 0.3) in zato spodbujajo nadaljevanje tovrstnih študij, a predvsem bolj dolgoročnejših, daljših od 6 mesecev. Nekateri proizvajalci računalniških konzol so na trg postavili nove interaktivne računalniške igre. Avtorji študij priporočajo uporabo teh, saj navajajo, da ima aktivno igranje računalniških iger veliko ugodnih učinkov (Caparosa idr., 2011; White, 2008; Warburton idr., 2007), ki se manifestirajo kot povečana količina in intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti (Deutsch, Borbely, Filler, Huhn in Guarrera-Bowbly, 2008), povečana poraba energije (White, 2008; Brown idr., 2008) ter zmanjšanje maščobne mase (Sugumaran in Prakash, 2011). Baranowski s sodelvaci (2012) je v svoji študiji proučeval ali so otroci, ki igrajo aktivne računalniške igrice bolj gibalno/športno aktivni, v primerjavi s tistimi, ki se poslužujejo pasivnih igric. V raziskavo so bili vključeni otroci, stari od 9 do 12 let. Naključno so jih delili v dve skupini, in sicer prva skupina otrok je prejela dve aktivni igrici, druga pa dve pasivni. Gibalno/športno aktivnost so spremljali 5 tednov s pomočjo merilnika pospeška. Avtorji ugotavljajo, da otroci prve skupine niso gibalno/športno aktivnejši, v primerjavi z otroci druge skupine, zato igranje aktivnih računalniških igric ne zagotavlja koristi na javno zdravje otrok. Nekoliko drugačne rezultate je v pilotni študiji dobila Mhurchu-jeva in sodelavci (2008). Glavni cilj študije je bil ugotoviti ali aktivno igranje računalniških igric vpliva na dvig količine in intenzivnosti gibalne/športne aktivnosti otrok po 12 tedenskem intervencijskem obdobju. Dvajset otrok, starih 12 ± 1,5 let je bilo naključno razdeljenih v dve skupini. Eksperimentalna skupina je aktivno igrala računalniško

205


igrico, kontrolna skupina pa ne. Gibalno/športno aktivnost so merili na objektiven, s pomočjo merilnika pospeška, in subjektiven način, s pomočjo vprašalnikov, na katere so odgovarjali otroci. Avtorji navajajo, da otroci eksperimentalne skupine posvečajo 45 % manj časa igranju računalniških igric, so gibalno/športno aktivnejši, a ne v zmerni in visoki gibalno/športni aktivnosti Avtorji so mnenja, da igranje aktivnih računalniških igric dvigne celokupno gibalno/športno aktivnost otrok in mladostnikov, a je ta aktivnost žal premalo intenzivna za adaptacijo tkiv. ZAKLJUČEK Pri pregledu študij opazimo, da prihaja do razhajanj. Nekateri avtorji navajajo, da intervencijski programi pripomorejo k zmanjšanju neaktivnosti (Leung idr., 2012; Kamath idr., 2008; Mhurchu idr., 2008), drugi pa temu nasprotujejo (Baranowski idr., 2012). Zaradi sodobnega načina življenja se premalo gibalno/športno udejstvujemo, zato bi bilo potrebno nemudoma ukrepati. Menimo, da bi se intervencijski programi mogli izvajati daljše časovno obdobje, saj le tako lahko pozitivno vplivajo na dvig gibalne/športne aktivnosti, telesno maso in indeks telesne mase otrok. Časovna obdobje znotraj dneva in med dnevi z najmanj gibalne/športne aktivnosti je potrebno spremeniti v gibalno aktivna. Volmutova in sodelavci (2012) so ugotovili, da pri otrocih prve triade osnovne šole je najmanjša dnevna intenzivnost v dopoldanskem času (od 8.30 do 11.30), pri 5-letnih vrtčevskih otrocih pa od 12.30 do 14.00 ure. Avtorji menijo, da vključitev gibalnih/športnih intervencij v časovna obdobja z majhno aktivnostjo pripomogla k dvigu te, vendar da so nujno potrebne nadaljnje raziskave za to potrditev. LITERATURA Andersen, L. B., Harro, M., Sardinha, L. B., Froberg, K., Ekelund, U., Brage, S. idr. (2006). Physical activity and clustered cardiovascular risk in children: a cross-sectional study (The European Youth Heart Study). Lancet, 368, 299–304. Andersen, R. E., Crespo, C. J., Bartlett, S. J., Cheskin, L. J. in Pratt, M. (1998). Relationship of physical activity and television watching with body weight and level of fatness among children: results from the Third National Health and Nutrition Examination Survey. JAMA, 279, 938–42. Baranowski, T., Abdelsamad, D., Baranowski, J. in Margareta, T. (2012). Impact of an Active Video Game on Healthy Children's Physical Activity. Pediatrics, 129, e636. Biddle, S. J., Gorely, T., Marshall, S. J., Murdey, I. in Cameron, N. (2004). Physical activity and sedentary behaviours in youth: issues and controversies. The journal of the Royal Society for the Promotion of Health, 124,29–33.

206


Brown, G. A., Holoubeck, M., Nylander, B., Watanabe, N., Janulewicz, P. idr. (2008). Energy Costs of Physically Active Video Gaming in Children: Wii Boxing, Wii tennis, and Dance Dance Revolution. 55th Annual Meeting American College of Sports Medicine, May 28-31, 2008. Indianapolis. Medicine & Science in Sports & Exercise, 40 (5), S2243. Caparosa, S., Nichols, M.A.J., Marshall, S., Cipriani, D., Kingsbury, T., Lorenz, K., Daley, A.J. Can Exergaming Contribute to Improving Physical Activity Levels and Health Outcomes in Children? V Pediatrcs Journal, 124 (2), 763–771. Cavill, N., Biddle, S. in Sallis, J. F. (2001). Health enhancing physical activity for young people: Statement of the United Kingdom expert consensus conference. Pediatric Exercise Science, 13 (1), 12– 25. Chen, W., Bao, W., Begum, S., Elkasabany, A., Srinivasan, S. R. idr. (2000). Age-related patterns of the clustering of cardiovascular risk variables of syndrome X from childhood to young adulthood in a population made up of black and white subjects: the Bogalusa Heart Study. Diabetes, 49 (6), 1042– 1048. Deutsch, J. E., Borbely, M., Filler, J. Huhn, K. in Guarrera-Bowbly, P. (2008) Use of a low-cost, commercially available gaming console (Wii) for rehabilitation of an adolescent with celebral palsy. Physical Therapy, 88, 1196–1207. Du Rant, R. H, Baranowski, T., Johnson, M. in Thompson W. O. (1994). The Relationship Among Television Watching, Physical Activity, and Body Composition of Young Children. Pediatrics, 94 (4), 449–455. Epstein, L. H., Paluch R. A. in Raynor, H. A. (2001). Sex differences in obese children and siblings in family-based obesity treatment. Obesity Research, 9 (12), 746–753. Escobar-Chaves, S. L. in Anderson, C. A. (2008). Media and risky behaviors. Future of Children, 18 (1), 147–180. Freedman, D. S., Dietz, W. H., Srinivasan, S. R. in Berenson, G. S. (1999).The Relation of Overweight to Cardiovascular Risk Factors Among Children and Adolescents: The Bogalusa Heart Study. Pediatrics, 103 (6), 1175–1182. Jago, R., Baranowski, T., Baranowski, J. C., Thompson, D. in Greaves, K. A. (2005). BMI from 3-6 y of age is predicted by TV viewing and physical activity, not diet. Int J Obes Relat Metab Disord, 29 (6), 557–564. Maffeis, C., Zaffanello, M. in Schutz, Y. (1997). Relationship between physical inactivity and adiposity in prepubertal boys. The Journal of pediatrics, 131 (2), 288–292. Kamath, C. C., Vickers, K. S., Ehrlich, A., McGovern, L., Johnson, J. idr. (2008). Behavioral Interventions to Prevent Childhood Obesity: A Systematic Review and Metaanalyses of Randomized Trials. The Journal of Clinical Endocrinology & Metabolism, 93 (12), 4606–4615. Kamath, C. C., Vickers, K. S., Ehrlich, A., McGovern, L., Johnson, J. idr. (2008). Clinical review: behavioral interventions to prevent childhood obesity: a systematic review and metaanalyses of randomized trials. The Journal of Clinical Endocrinolgy and Metabolizm, 93 (12), 4606–4615.

207


Klasson-Heggebø, L. in Anderssen, S. A. (2003). Gender and age differences in relation to the recommendation of physical activity among Norvegian children and youth. Scandinavian Journal of Medicine and Science in Sports, 13 (5), 293–298. Lauer, R. M., Lee, J. in Clarke, W. R. (1989). Predicting adult cholesterol levels from measurements in childhood and adolescence: the Muscatine Study. Bulletin of the New York Academy of Medicine, 65 (10), 1127–1160. Leung, M. M., Agaronov, A., Grytsenko, K. in Yeh, M.-C. (2012). Intervening to Reduce Sedentary Behaviors and Childhood Obesity among School-Age Youth: A Systematic Review of Randomized Trials. Journal of obesity, 2012, 685430. Ness, A. R., Leary, S. D., Mattocks, C., Blair, S. N., Reilly, J. J. in Wells, J. (2007). Objectively measured physical activity and fat mass in a large cohort of children. PLos Med, 4, e97. Owen, N., Leslie, E., Salmon, J. in Fotheringham, M. J. (2000). Environmental determinants of physical activity and sedentary behaviour. Exercise and Sport Sciences Reviews, 28, 165–170. Paffenberger, R. S., Hyde, R. T., Wing, A. L. in Hsieh, C. G. (1986). Physical activity, all cause mortality, and longevity of college alumni. N Engl J Med, 314, 605–613. Parfitt, G. in Eston, R. G. (2005). The relationship between children's habitual activity level and psychological well-being. Acta Paediatr, 94 (12), 1791–1797. Robinson, T. N., Hammer, L. D., Killen, J. D., Kraemer, H. C., Wilson, D. M. idr. (1993). Does television viewing increase obesity and reduce physical activity? Cross-sectional and longitudinal analyses among adolescent girls. Pediatrics, 91 (2), 273–280. Salmon, J., Owen, N., Crawford, D., Bauman, A. in Sallis, J. F. (2003). Physical activity and sedentary behavior: a population-based study of barriers, enjoyment, and preference. Health Psychology, 22 (2), 178–88. Strong, W. B., Malina, R. M., Blimke, C. J., Daniels, S. R., Dishman, R. K., Gutin, B. idr. (2005). Evidence based physical activity for school-age youth. Journal of Pediatrics, 146, 732–737. Sugumaran, A. in Prakash, A. (2011). Wii can rehabilitate? Clinical Practice, 228–229. Taylor, A. H. (2000). Physical activity, anxiety, and stress. V Biddle, S. J. H., Fox, K. R., Boutcher, S. H. (ur.), Physical activity and psychological well-being (str. 10–46). London: Routledge. Todd, J. in Curries, D. (2004). Sedentary behaviour. V C. Currie, C. Roberts, A. Morgan, R. Smith, W. Settertobulte, O. Samdal in V. Barnekow Rasmussen (ur.), Young People's Health in Context: Health Behaviour in School-aged Children (HBSC) Study: International Report from the 2001/2002 Survey (str. 98-109). Copenhagen, Danska: World Health Organization, Regional Office for Europe. Volmut, T., Pišot, R. in Šimunič, B. (2012). Objektivno izmerjena gibalna aktivnost pet do osem letnih otrok. Neobjavljeno delo.

208


Wang, Y, Monteiro, C. in Popkin, B. M. (2002). “Trends of obesity and underweight in older children and adolescents in the United States, Brazil, China, and Russia,” American Journal of Clinical Nutrition, 75 (6), 971–977. Warburton, D. E. R., Bredin, S. S. D., Horita, L. T. L., Zbogar, D., Scott, J. M. idr. (2007). The Health benefits of interactive video games exercise. Applied Physiology, Nutrition, and Metabolism, 32, 655–663. White, K. (2008). Energy Expenditure and Enjoyment of Active Video Games vs Other Activites in 10-12 Year Old Boys. Master's thesis. New Zealand. Auckland University of Technology. School of Sport and Recreation.

209


Strokovni prispevki

210


ELEMENTARNE IGRE - SREDSTVO ZA RAZVOJ GIBALNIH SPOSOBNOSTI OTROK ELEMENTARY GAMES - A TOOL TO DEVELOP CHILDREN’S MOTOR SKILLS Vesna BEZGOVŠEK IZVLEČEK Redno gibanje ohranja in izboljšuje zdravje, gibalne sposobnosti in funkcionalne sposobnosti. Osnovne gibalne sposobnosti so moč, hitrost, gibljivost, koordinacija, preciznost in ravnotežje. Vzdržljivost je funkcionalna sposobnost, ki je vezana na možnost opravljanja gibanja, ne da bi se pri tem zmanjšala učinkovitost gibov. Gibanje pozitivno vpliva na otrokov razvoj, zato je pomembno, da mu že v predšolskem obdobju nudimo čim več različnih gibalnih izkušenj, da bo športno dejavnost sprejel kot trajno vrednoto, s katero se bo ukvarjal vse življenje. Otrokovo največje veselje in zadovoljstvo predstavlja igra, zato le-to združimo z gibanjem. Preko elementarnih iger otroci sproščeno in skozi igro razvijajo gibalne in funkcionalne sposobnosti in se seznanjajo z različnimi gibalnimi nalogami. Predstavljeni so primeri elementarnih iger, ki jih lahko uporabimo za razvoj gibalnih sposobnosti. Ključne besede: gibanje, gibalne sposobnosti, elementarne igre

ABSTRACT Regular physical activity maintains and improves health, motor skills and functional capacity. Basic motor skills are strength, speed, flexibility, coordination, precision and balance. Endurance is a functional capacity that is related to the possibility of pursuing the movement without any degradation of effectiveness of the movements. The movement has a positive impact on child’s development, so it is important that we offer him as many different movement experiences in the preschool period, so that he will accept it as a lasting value, which he will deal with in all of his life. Game is children’s greatest joy and satisfaction, so we combine it with movement. Children develop motor skills and are getting familiar with various movement tasks through relaxing and playing with elementary games. Featured are examples of elementary games, which we can use for improving motor skills. Keywords: movement, physical fitness abilities, elementary games

211


UVOD Redna telesna aktivnost varuje in krepi zdravje v vseh življenjskih obdobjih. Otroci in mladostniki potrebujejo gibanje za zdrav razvoj, starostnikom pa gibanje pomaga pri ohranjanju zdravja (Maučec Zakotnik, 2002). Poleg zdravstvenega stanja nam gibanje pomaga izboljšati tudi gibalne in funkcionalne sposobnosti ter morfološke značilnosti. Pri gibanju sodelujejo mnogi organi in organski sistemi, ki so odgovorni za posamezne gibalne in funkcionalne sposobnosti (Sila, 2007). Gibalne sposobnosti so sposobnosti, ki so v celoti

odgovorne za izvedbo naših gibov (Videmšek in Pišot, 2007). Gibalne

sposobnosti imajo različne klasifikacije. Danes se uporablja predvsem nomotetični model delitve osnovnih gibalnih sposobnosti, pri katerem se gibalni podsistem deli na sposobnost za regulacijo energije in na sposobnost za regulacijo gibanja. Tema dvema sekundarnima sposobnostma je podrejenih šest osnovnih gibalnih sposobnosti: moč, hitrost, gibljivost, koordinacija, preciznost in ravnotežje (Pistotnik, 2011). Poleg gibalnih sposobnosti pa na izvedbo določenega gibanja vplivajo tudi funkcionalne sposobnosti organizma. Vzdržljivost je funkcionalna sposobnost človeka, ki je odvisna od srčno-žilnega in dihalnega sistema. Omogoča opravljanje gibanja, ne da bi se pri tem zmanjšala učinkovitost gibov (Ušaj, 2003). Gibanje in neposredne in posredne koristi za zdravje otrok: preprečuje prekomerno telesno maso in debelost, pozitivno vpliva na posameznikov skeletni, mišični, srčno-žilni, dihalni sistem, krepi duševno zdravje itd. (Završnik in Pišot, v Videmšek, 2007). V otrokovem zgodnjem obdobju je mogoče najučinkoviteje vplivati na otrokov celostni razvoj, še posebej pa na otrokov gibalni razvoj (Berčič, 2007). Zato je pri otrocih pomembno, da mu nudimo v predšolskem obdobju čim več gibanja. V tem razvojnem obdobju mu moramo nuditi čim več različnih gibalnih izkušenj, ki so osnova kasnejšim zahtevnejšim gibalnim vzorcem saj bomo s tem pomembno vplivali na otrokov celostni razvoj, na kasnejše vključevanje v različne športne aktivnosti in pozitiven pogled na šport (Videmšek, 2007). Z zadostnim gibanjem v otrokovem zgodnjem obdobju se oblikujejo in postavijo dobri temelji za ukvarjanje s športom tudi v kasnejših obdobjih. S pozitivno motivacijsko strukturo, z navadami in vrednotami bo otrok sprejel športno dejavnost kot trajno vrednoto, ki mu bo pomagala ohranjati zdravje. Na tak način bomo lahko dosegli, da se bo otrok v vseh življenjskih obdobjih ukvarjal z gibanjem (Berčič, 2007). ELEMENTARNE IGRE Gibalne in funkcionalne sposobnosti lahko razvijamo na različne načine. Otrokovo največje veselje in zadovoljstvo predstavlja igra. Poleg igre ima otrok osnovno potrebo po gibanju (Videmšek, Stančevič in Sušnik, 2006). Oboje pa združujejo elementarne igre. Elementarne igre so igre, ki vključujejo elementarne oblike človekovega gibanja (hojo, tek, lazenja, skoke, plezanja, mete itd.) in ki omogočajo prilagajanje pravil trenutnim situacijam in potrebam. Posebnost elementarnih iger je, da lahko otroci sproščeno in

212


skozi igro razvijajo gibalne sposobnosti in se seznanjajo z različnimi gibalnimi nalogami, kar pomembno vpliva na njihov telesni razvoj. Elementarne igre vplivajo tudi na socializacijo otrok (vključevanje posameznika v družbo) in vzgojo (usmerjanje njegovega čustvovanja, obnašanje v različnih okoliščinah) (Pistotnik, 2004). Elementarne igre izbiramo glede na izbrani cilj, ki ga želimo doseči pri vadbi. Ti cilji se razlikujejo med seboj glede na to, v katerem delu vadbene enote želimo elementarno igro uporabiti. Posamezna vadba je sestavljena iz treh vadbenih enot – pripravljalnega, glavnega in zaključnega dela. Cilji, ki jih lahko dosežemo, so: ogrevanje (v pripravljalnem delu vadbene enote), razvoj gibalnih sposobnosti (v glavnem delu vadbene enote), pridobivanje in utrjevanje gibalnih znanj (v glavnem delu vadbene enote), umirjanje (v zaključnem delu vadbene enote) (Pistotnik, 2011). V pripravljalnem delu vadbene enote z elementarnimi igrami za ogrevanje otroke ogrejemo in pripravimo za glavni del vadbe. Igre, ki so primerne za ogrevanje, imajo določene kriterije: vsebujejo dinamično gibanje, vsi vadeči aktivno sodelujejo v igri, zaradi aktivnosti pride do usklajenega delovanja dihalnega in srčno-žilnega sistema ter mišic, pravila igre so preprosta, priporočljivo pa je tudi, da ima igra ideo-gibalno povezavo z glavnim delom vadbene enote. Najbolj primerne skupine elementarnih iger so tekalne igre, skupinski teki in lovljenja. V glavnem delu vadbene enote lahko z elementarnimi igrami vplivamo na razvoj nekaterih gibalnih sposobnosti, lahko pa tudi utrjujemo in izboljšamo gibalna znanja. Če želimo doseči učinek vadbe za razvoj posamezne gibalne sposobnosti, je potrebno upoštevati metodične postopke vadbe, ki so značilni za razvoj izbrane sposobnosti (število ponovitev, razponi gibov, organizacija ipd.). Vplivamo lahko na naslednje gibalne sposobnosti: moč, hitrost, nekatere pojavne oblike koordinacije, v določeni meri pa tudi na ravnotežje in preciznost. Vadba se organizira tako, da so vplivi na želeno gibalno sposobnost bolj poudarjeni, zato v igro uvrstimo gibanja, v katerih je izbrana sposobnost bolj izražena. Poleg tega lahko z elementarnimi igrami oblikujemo in utrjujemo že pridobljene gibalne spretnosti. Gibalne informacije, ki jih najpogosteje uporabimo, so običajno elementi tehnike ali taktike gibanja pri izbranem športu. Pri tem moramo upoštevati faze in metodične postopke, značilne za gibalno učenje (delo v olajšanih ali oteženih okoliščinah, uporaba pripomočkov ipd.). Najbolj primerne skupine elementarnih iger za razvoj gibalnih sposobnosti in utrjevanju gibalnih znanj so štafetne igre, moštvene igre in borilne igre. V zaključnem delu vadbene enote z elementarnimi igrami psiho-fizično umirimo otroke po napornejši vadbi v glavnem delu. Elementarne igre za psiho-fizično umiritev imajo ravno nasprotne kriterije kot elementarne igre v pripravljalnem delu vadbene enote: dinamika gibanja je majhna, velike mišične skupine se ne smejo vključevati preveč dinamično, dihalni in krvožilni sistem ne smeta biti v večji meri obremenjena, igra ne sme preveč čustveno vzburiti otrok. Pri elementarnih igrah zaključnem delu vadbene enote se poudari predvsem aktivacija čutil in natančno usklajevanje gibov pri reševanju gibalnih nalog.

213


Sem se uvrščajo igre, ki pogojujejo reševanje gibalnih problemov s področij preciznosti, ravnotežja, orientacije v prostoru in nekatere igre hitre odzivnosti (Pistotnik, 2011).

V spodnji tabeli predstavljamo primere elementarnih iger: Ime igre:

Preskakovanje ovir

Cilji igre:

Štafetna igra za razvoj eksplozivne moči iztegovalk nog

Pripomočki:

Ovire

Opis igre:

Vadeče razdelimo v 5 skupin po 6 vadečih, ki so postavljeni za startno črto, pred katero stoji 4-6 ovir. Ovire so postavljene ena za drugo približno 1,5 m narazen. Naloga vadečih je, da sonožno preskakujejo ovire, po zadnji oviri se obrnejo in se na enak način vrnejo do svoje skupine, kjer predajo štafeto z udarcem po dlani naslednjega. Ko vsi v skupini opravijo poskoke, je naloga opravljena. Zmaga skupina, ki prva opravi nalogo.

Ime igre:

Poligon

Cilji igre:

Štafetna igra za razvoj koordinacije

Pripomočki:

Različna pomožna in glavna orodja

Opis igre:

Vadeče razdelimo v 5 skupin po 6 vadečih, ki so postavljeni za startno črto. Pred vsako kolono vadečih razporedimo razno orodje, ki jim predstavljajo ovire, ki jih morajo na določen način premagati (npr. vijuganje med stožci, plazenje nazaj skozi okvir švedske klopi, sonožni skoki preko obročev itd.). Na znak štartajo vsi prvi v koloni, premagajo vse ovire v obe smeri in predajo štafeto z udarcem po dlani naslednjega. Zmaga skupina, ki prva opravi nalogo.

Ime igre:

Dvojna štafeta

Cilji igre:

Štafetna igra za razvoj hitrosti

Pripomočki:

Žogice za tenis

Opis igre:

Vadeče razdelimo v 10 skupin po 3 vadeče. Kolone v parih stojijo druga nasproti druge, v razdalji vsaj 15 metrov stran, ki prva začne, drži žogice v rokah. Na znak stečejo preko igrišča proti nasprotni koloni in prvemu preda žogico, sam pa se postavi na zadnje mesto v koloni. Prejemnik opravi enako nalogo v nasprotno smer. To se ponavlja, dokler niso vsi vadeči na svojih začetnih mestih. Zmaga skupina, ki prva opravi nalogo.

214


ZAKLJUČEK Uporaba elementarnih iger je odlično sredstvo za razvoj gibalnih sposobnosti otrok, saj združuje igro in gibanje, ki sta otrokovi osnovni potrebi (Videmšek, Stančevič in Sušnik, 2006). Samo dobro izbrana, nadzorovana ter vodena elementarna igra lahko postane primerno vzgojno in praktično uporabno sredstvo. Zato mora vaditelj, ki elementarno igro vodi, biti aktiven, po potrebi poseči v igro in jo usmerjati k želenemu cilju. Temeljno vodilo, ki se mora pri izbiri elementarnih iger najprej upoštevati, so cilji, ki se jih želi s posamezno igro doseči. Ostala vodila pri izbori iger pa so še starost, spol, sposobnosti in število vadečih ter igralni pogoji, v katerih igra poteka. Vplivi iger na otroke so odvisni od organizacije ter od izbire ustreznih gibalnih nalog, zato se je potrebno na elementarno igro temeljito pripraviti (Pistotnik, 2011). LITERATURA Berčič, H., Sila, B., Tušak, M. in Semolič, A. (2007). Šport v obdobju zrelosti. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Maučec Zakotnik, J. (2002). Gibalna/športna dejavnost v funkciji zdravja in kakovosti življenja prebivalcev Slovenije. Zdravstveno varstvo, 41 (1/2), 1–2. Pistotnik, B. (2004). Vedno z igro. Elementarne in družabne igre za delo in prosti čas. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Pistotnik, B. (2011). Osnove gibanja v šport: osnove gibalne izobrazbe. Ljubljana: Fakulteta za šport. Sila, B. (2007). Vplivi gibalne in športne aktivnosti na posamezne motorične in funkcionalne sposobnosti. V H. Berčič (ur.), Šport v obdobju zrelosti (str. 74-93). Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Ušaj, A. (2003). Kratek pregled osnov športnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Videmšek, M., Stančevič, B. in Sušnik, N. (2006). En, dva, tri, igraj se tudi ti! Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

215


GIBALNI/ŠPORTNI PROGRAM ZA PREDŠOLSKE OTROKE »MALI SONČEK« V VRTCU SLOVENSKA BISTRICA THE PHYSICAL ACTIVITY PROGRAM »THE LITTLE SUN« FOR PRESCHOOL CHILDREN IN THE KINDERGARTEN OF SLOVENSKA BISTRICA

Nina BORKO BEZJAK Vrtec Otona Župančiča Slovenska Bistrica, Slovenija IZVLEČEK V prispevku predstavljam prehod iz športnega programa »Zlati sonček« v gibalni/športni program »Mali sonček«. Slednji je v vrtcu doprinesel več možnosti za samostojno reševanje problemov in spodbujanje ustvarjalnosti. Na kratko bom predstavila pilotski gibalni/športni program »Mali sonček«, njegove cilje, namen, razvoj in analizo izvajanja športnega programa v našem vrtcu. Predstavila bom vlogo staršev, ki pri tem aktivno sodelujejo in spremljajo otrokov vsestranski razvoj. Ključne besede: predšolski otrok, gibanje, šport, vloga staršev

ABSTRACT The aim of this contribution is to present the physical activity program »The Little Sun«. The latter has provided more options for autonomous problem solving and stimulating creativity among preschool children. The program as well as its goals, purposes and development in our kindergarten will be shortly presented. Also, the role of parents will be emphasized, their active cooperation and involvement in child's overall development.

Keywords: preschool child, physical activity, sport, parents role

UVOD Gibanje ima za otroka v predšolskem obdobju izreden pomen. Otrok se skozi gibalne dejavnosti uči, raziskuje, rešuje probleme, sodeluje, spoznava sebe in svoje okolje, preizkuša svoje sposobnosti, ob tem pa doživlja veselje in ugodje (povz. po Videmšek, 2011, str. 2.) Otrokovih potreb po gibanju se zavedamo tudi v našem vrtcu, zato otrokom omogočamo možnost sodelovanja v različnih gibalnih/športnih

216


dejavnostih. Vrsto let smo sledili športnemu programu Zlati sonček, ki je namenjen starejšim predšolskim otrokom, starim 5–6 let. Čeprav je veljal kot primer dobre prakse, smo se v šolskem letu 2011/12 pridružili pilotnemu projektu gibalni/športni program Mali sonček, ki predstavlja razširitev, posodobitev in obogatitev Zlatega sončka. GIBALNI/ŠPORTNI PROGRAM MALI SONČEK Je namenjen otrokom od drugega do šestega leta starosti. Sestavljen je iz štirih stopenj: 

Mali sonček – modri (za otroke od 2. do 3. leta);

Mali sonček – zeleni (za otroke od 3. do 4. leta);

Mali sonček – oranžni (za otroke od 4. do 5. leta);

Mali sonček – rumeni (za otroke od 5. do 6. leta).

Njegov namen je obogatiti program na področju gibanja v vrtcu s sodobnimi gibalnimi/športnimi vsebinami. Poudarek daje igri in vadbi, ki naj bo prijetna in prilagojena otroku (Videmšek, Stančevič in Zajec, 2011). Cilji gibalnega/športnega programa Mali sonček so naslednji: 

Obogatiti program gibalnih/športnih dejavnosti v vrtcu z raznovrstnimi dejavnostmi, ki vključujejo sodobne športne pripomočke.

Spodbuditi starše k aktivnemu sodelovanju pri izpeljavi programa.

Spodbuditi starše k aktivnemu preživljanju prostega časa.

Pri otrocih spodbuditi željo, navado in potrebo po športnem udejstvovanju v vseh starostnih obdobjih.

Spodbuditi športna društva, klube, zveze, zasebne športne delavce in druge k sistematičnemu delu in celostnemu pristopu pri podajanju vsebin gibanja predšolskih otrok. (Videmšek, M., Stančevič, B. in Zajec, J., 2011. Str.3,4)

RAZVOJ PROGRAMA MALI SONČEK V VRTCU OTONA ŽUPANČIČA SLOVENKSA BISTRICA Vrtec Otona Župančiča Slovenska Bistrica sodi med večje vrtce v Sloveniji, saj obsega kar 71 oddelkov in je trenutno vanj vpisanih 1193 otrok. V program Mali sonček so vključeni vsi oddelki, razen 163 otrok, ki še niso dopolnili 2. leta starosti. Kot sem že omenila, smo se pridružili programu v preteklem šolskem letu. Strokovni delavci smo se seznanili s programom preko posredovanih informacij, zgibank in plakatov. Ker je v gibalnem/športnem

217


programu Mali sonček pomembno tudi sodelovanje s starši, smo le–te o njem seznanili na roditeljskem sestanku ter jih povabili k aktivnemu sodelovanju. Prvo takšno je bilo zagotovo že na Dan Malega sončka v okviru Tedna otroka. Tega dne vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev skupaj z otroki že tradicionalno pripravimo gibalne dejavnosti na prostem (v primeru dežja v igralnici ali telovadnici). To je za naš vrtec zelo pomemben dan, saj ga posvetimo izključno gibalnim/športnim dejavnostim. Ob tem se nam pridružijo tudi starši in stari starši, saj tako z otrokom aktivno preživijo popoldan, se zanimajo za otrokov gibalni razvoj ter so hkrati njegova motivacija za nadaljnje udejstvovanje pri gibalnih aktivnostih. Da bi bila izvedba programa uspešna in koristna, se je na izobraževanju koordinatorjev programa Mali sonček o smernicah poučilo 11 vzgojiteljic iz našega vrtca, ki so nam posredovale pomembne informacije glede uresničevanja ciljev. Na enotah smo mesečno izvajali evalvacijo dela, si izmenjali izkušnje ter načrtovali cilje za nadaljnje delo. Strokovni delavci smo v svojih oddelkih glede na starostno skupino otrok vso leto izvajali gibalne dejavnosti, ki so razporejene za vse letne čase. Prevladujejo gibalne dejavnosti, ki se izvajajo na prostem. To je tudi ena izmed prednosti tega programa, saj vsi vrtci (enote) nimajo možnosti uporabe razkošnih telovadnic. Otroci so pri izvajanju nalog neizmerno uživali, saj so to počeli skozi igro in zabavo, večkrat tedensko, celo leto. Dodatna motivacija je bilo samostojno sprotno lepljenje nalepk v knjižico za opravljeno nalogo. Otroci pa so resnično najbolj uživali, ko so se pri gibalnih/športnih aktivnostih pridružili starši, ki so vzgled, da je prav tako pomembno kasnejše vzdrževanje gibalne aktivnosti in posledično tudi zdravja. Starši so pokazali veselje pri pripravi sredstev za gibalne dejavnosti ter za organizacijo športnih popoldnevov. Aktivno so sodelovali pri načrtovanju izletov, pohodov, teka … Ugotovili smo, da starši pogosto nimajo idej, kako aktivno preživeti popoldne z otroki. V ta namen smo pripravili zgibanke z namigi, kje in kako lahko starši z otroki preživijo športno popoldne. Ker so v vrtec vključeni tudi otroci drugih narodnosti smo poskrbeli, da so zgibanke dostopne v slovenskem, angleškem, nemškem in albanskem jeziku. ANALIZA KONČNIH POROČIL VZGOJITELJEV O GIBALNEM/ŠPORTNEM PROGRAMU MALI SONČEK

V spodnji razpredelnici predstavljamo povzetek odgovorov vzgojiteljev, ki so jih podali o gibalnem/športnem programu Mali sonček:

218


Povzetek težav, povezanih z vsebino Malega sončka

Povzetek »pohval« povezanih z vsebino Malega sončka

Povzetek težav, povezanih z organizacijo

Povzetek področij, na katerih so imeli pedagoški delavci/ke najmanj težav z organizacijo Povzetek rešitev (primerov dobre prakse) povezanih z organizacijo

Povzetek opisov, ki se nanašajo na počutje, sodelovanje otrok, katere naloge so otrokom povzročale težave ipd.

Povzetek opisov, ki se nanašajo na počutje, sodelovanje staršev

Večjih težav pri izvajanju programa ni bilo. Vzgojitelji so si med seboj pomagali, sodelovali, izmenjali mnenja in izkušnje. Naloge so razumljivo opisane. Vzgojitelji so pomoč poiskali v priročniku za izvedbo programa ali pri koordinatorju. Posebne pohvale gredo nalogam, ki so načrtovane tako, da se izvajajo predvsem zunaj ter nagradam, ki so primerne za vsako starostno obdobje posebej. Posebnih težav pri organizaciji ni bilo, saj se dejavnosti izvajajo skozi vse leto in se lahko zaradi različnih nepredvidljivih situacij (primer: vreme) gibalne dejavnosti preložijo na drug dan. Nekaj več organiziranosti je bilo potrebno v oddelkih, ki imajo zaradi starostnih razlik več kategorij hkrati. Najmanj težav je bilo pri dejavnostih : izvajanje naravnih oblik gibanja, izleti, krosu, igri z žogo, pri dejavnostih, kjer so sodelovali starši… Primeri dobre prakse: - Otroci, starši in vzgojiteljice izdelajo nova sredstva za izvajanje nalog in dejavnosti. - Sodelovanje staršev pri pripravi in izvedbi dejavnosti (kolesarjenje, smučanje, orientacijski pohod, izlet, Igre brez meja …). - Poleg športnih rekvizitov uporaba naravnega materiala in odpadne embalaže. Otroci se aktivno vključujejo v gibanje, brez tekmovalnosti, ter z veliko mero zabave in igre. Radi imajo gibalne dejavnosti in ob ustrezni motivaciji brez težav usvajajo naloge. Vsebine so dovolj raznolike, da zadovoljijo njihove želje in interese. Otroci so radi sodelovali, pridobivali nova znanja in se ob tem dobro počutili. Dodatna spodbuda je bilo lepljenje sončkov v knjižico in nagrada ob zaključku. Starši so bili pripravljeni sodelovati pri izvajanju športnih dejavnosti – dopoldne in popoldne. Tudi sami so dali veliko predlogov in pobud. Njihove povratne informacije so bile pozitivne in bili so predvsem zadovoljni, da se program izvaja od 2. leta dalje.

Področje gibanja se tesno povezuje tudi z ostalimi področji Kurikuluma. Ker se v omenjenem gibalnem/športnem programu začnejo načrtovane gibalne dejavnosti odvijajo dovolj zgodaj, se vzporedno razvija in bogati tudi govor otroka.

219


ZAKLJUČEK Na podlagi enoletne prakse se vzgojitelji v našem vrtcu strinjamo, da je omenjen program še bližje otroku in razvoju gibalnih sposobnosti že v zgodnjem otroštvu. Tako ima otrok možnost preizkušati svoje gibalne sposobnosti v programu veliko bolj zgodaj kakor sicer. Zadovoljni smo, da so v program vključeni vsi otroci, da se upošteva načelo postopnost med športnimi kategorijami, da je izpostavljena vloga staršev ter da se pri vsem upošteva tudi mnenje in delo vzgojitelja. V vrtcu si prizadevamo, da bi pri otrocih uspešno razvijali ustvarjalnost, kreativnost, odprtost do sveta okoli sebe, sposobnost sodelovanja in oblikovanje pozitivne samopodobe. Vse to so pomembne lastnosti, ki v današnjem svetu pripomorejo, da zaupamo vase in v svoje sposobnosti. LITERATURA Videmsek, M., Stančevič, B. in Zajec, J. (2011). Mali sonček; gibalni/športni program za predšolske otroke. Ljubljana: Zavod za šport RS Planica. Pišot, R. (2011). Zdrav življenski slog vzgojitelja. XVIII. Strokovni posvet Skupnosti vrtcev Slovenije 2011. (str. 16–20). Portorož: Dedalus. Kroflič, R. (2001). Otrok v vrtcu: priročnik h kurukulu za vrtce. Maribor: Založba Obzorja. Kurikulum za vrtce (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad Republike Slovenije za šolstvo.

220


SISTEM NAPREDOVANJA ZA OTROKE V BORILNI VEŠČINI SAVATE RANKING SYSTEM FOR CHILDREN IN SAVATE MARTIAL ARTS

Marina DOBNIK Savate zveza Slovenije IZVLEČEK Savate je šport z dolgo tradicijo in zgodovino in je v Sloveniji že dodobra razširjen. Njegova prepoznavnost se širi predvsem v smislu, da ne gre za šport, pri katerem je v ospredju fizično obračunavanje med tekmovalcema, ampak gre za tehnično dovršeno vadbo, ker spol in starost ne predstavljata ovire. Vadba se začenja z otroškim programom »kenguru« ter se nadaljuje z delom, ki je natančno načrtovano in prilagojeno telesnemu in psiho-socialnemu razvoju otrok in mladostnikov ob upoštevanju zakonitosti športne stroke. Glede na različna starostna obdobja vadečega je savate temu primerno prilagojen. Pri napredovanju vadeče delimo v dve skupini in sicer vadeče mlajše od 16 let, ki napredujejo po sistemu tako imenovanega »kenguruja«, ter vadeče starejše od 16 let, ki napredujejo po sistemu »rokavic«. Oba sistema se razlikujeta glede na barvo in težavnost. Ključne besede: otrok, gibanje, ocenjevanje, napredovanje, savate

ABSTRACT Savate is a sport with a long tradition and history and in Slovenia is already well expanded. Its visibility is spread mainly in the sense that it is not a sport where the focus is on physical clashes between competitors, but it is a technically sophisticated workout, where gender and age do not present barriers. Training begins with children's program called kangaroo and continues with the work that is precisely designed and adapted by physical and psycho-social development of children and adolescents taking into account the profession of sports. Given the various age periods of the fighters the savate is accordingly adapted. Children are progressing according to age and level of difficulty. Fighters are divided into two groups: fighters younger than 16 years are advancing in the system of so-called kangaroo, while fighters over 16 years are advancing through the so-called glove system. Both systems vary in color and complexity.

Keywords: children, exercise, evaluation, progress, savate

221


UVOD Vsi se zavedamo dejstva in splošno znano je, da je redna športna aktivnost koristna za zdravje in posledično tudi za zdrav življenjski slog in pozitivno preživljanje prostega časa. Gibanje je pomembno za otroka, saj vpliva na razvoj celotne osebnosti. Na borilnem področju poznamo več organiziranih športnih dejavnosti, ena izmed teh je tudi borila veščina in šport savate, ki je primeren za vse starostne skupine. Pod besedo savate razumemo več vej, in sicer francoski boks (lahki in polni kontakt), mečevanje, aerobna vadba, samoobramba in vadba za otroke, ki je zmes vseh vej savata in se simbolično imenuje vadba kenguru. V prispevku sem želela predstaviti savate kot borilni šport, ki je prilagojen za otroke ter njegove pozitivne učinke za kasnejša starostna obdobja otrokovega življenja. Uvajanje v borilstvo mora biti za mlade enostavno, igrivo in zanimivo, nikakor pa ne smemo dopustiti vživljanja v tekmovalno borbo, saj za borilstvo vse do polnoletnosti čustveno niso popolnoma zreli. Do takrat se vzpodbuja nekontaktno in predvsem tehnično-taktično vadbo, v kateri je pomembno raznovrstno gibanje, domiselnost in pravilna izbira tehnike, nikakor pa število in moč zadetkov. Tak način vadbe otroka vzdržuje v zdravi kondiciji, izboljšuje njegovo koordinacijo v prostoru, moč, preciznost, hitrost, ravnotežje, gibljivost ter funkcionalno sposobnost vzdržljivost. Poleg gibalnih sposobnosti in funkcionalne sposobnosti se vadeči tekom let treniranja savata naučijo, da lahko z lastno voljo in udejstvovanjem soočajo z vsakodnevnimi izzivi v tekmi s časom.

SAVATE ZA OTROKE Savate za otroke ne temelji na tekmovalnih ambicijah, temveč na izpopolnjevanju otrokove notranje motivacijske potrebe po igri, kajti če otroke usmerimo v ozko specializacije prezgodaj, se lahko poruši njegov harmoničen razvoj, ki pripelje do otrokove odločitve, da šport ne postane njegov način življenja. Iz tega razloga je savate za najmlajše prilagojen glede na njihove značilnosti, saj z ustreznimi gibalnimi dejavnostmi poleg gibalnih in funkcionalnih sposobnosti poskrbimo tudi na razvoj njegovih socialnih in čustvenih sposobnosti in lastnosti. Otrok tekom vadbe začenja dojemati borbo kot igro komunikacije z nasprotnikom. To komunikacijo razvija dalje po načelu, kdo je izvirnejši in pametnejši, zmaguje. Pri vadbi savate se otrok z razliko od nekaterih tradicionalnih borilnih vadb ne uči ponavljajočih elementov na pamet, pač pa se ga vzpodbuja k razvijanju kreativnosti in izmišljanju novih poti. Tako je vadba logična in deduktivna, otroku pa vseeno daje svobodo pri igri ter ga vzpodbuja k razmišljanju o izbiri novih in boljših poti.

222


SISTEM NAPREDOVANJA PO STAROSTNIH SKUPINAH IN TEŽAVNOSTI Vadeči napredujejo tako starostno, kot težavnostno. Tako se vadba za šestletnike težavnostno razlikuje od programa za desetletnike. Program savate kenguru je namenjen otrokom od šestega leta starosti naprej in po mojih izkušnjah je v tem obdobju tudi največ vpisa, saj otrokom odsotnost staršev ne predstavlja težave, otroci so že bolj socializirani, telesno razvitejši, močnejši in spretnejši. Polaganje kengurujev in rokavic ima v savatu prav poseben pomen, saj vadeči tekom treningov osvojijo določena znanja, tehniko in izkušnje, ki so vidne po barvi našitka, ki ga vadeči nosi. Našitki imajo v savatu podobno vlogo kot na primer barva pasu v karateju ali judu. Vsaka stopnja ima predpisan program, ki zahteva določeno znanje in sposobnosti. Vse prvine se pri mlajših preverjajo preko igre. V mlajših starostnih skupinah je preverjanje najbolj smiselno preko poligona, ki zajema vse elemente preverjanja. V kasnejših letih je smiselno tematsko delo, se pravi sami igri dodamo začrtana pravila in v paru določimo vadečega A in B, ki nato izvajata predpisano nalogo. V prvo skupino, vadeče stare manj kot 16 let, le-te razdelimo na pet faz, ki se delijo glede na starost vadečega. Vadeči napredujejo po tako imenovanem sistemu kengurujev. Te faze so:  kenguruji, stari manj kot 7 let,  malčki/malčice stari 7 do 9 let,  mlajši dečki/deklice, stari 10 do11 let,  starejši dečki in deklice, stari 12 do13 let,  pionirji/pionirke, stari 14 do 15 let. Druga skupina vadečih, ki so starejši kot 16 let, delimo na kadete, juniorje, člane in veterane, le-ti pa težavnostno napredujejo po tako imenovanih rokavicah. V prispevku sem se orientirala predvsem na mlajše starostne skupine. Otrokom je namenjen mešan program, v katerem se prepletajo vsebine francoskega boksa, mečevanja, samoobrambe in aerobne vadbe, vendar trening poteka ob igri. V prvi fazi, se pravi pri kengurujih starih manj kot 7 let (barva našitka je modri kenguru) se osredotočimo predvsem na splošno telesno pripravo in razvoj, kajti s krepkim telesom se v nadaljnjih fazah vadbe vadeči lažje loti elementov, ki jih učimo. Otrok v tej fazi spoznava svoje telo in kaj le-to zmore, ima daljšo zbranost, zaupa lastnim sposobnostim in sprejema igro, v kateri so že določena pravila, ki jih spoštuje.

223


Otroku preko iger, ki jih spoznava tekom vadbe

na primeren in zanimiv način razvijamo gibalne,

funkcionalne in spoznavne sposobnosti, otrok pa se postopoma tudi navaja na delo in sodelovanje v skupini, medsebojno pomoč, sprejemanje zmage in poraza, na pravila in usklajevanje svojih interesov z interesi skupine, le-te vrline pa so pomembne tudi za nadaljnje življenje. Vadba temelji na igrah, veliko je borilnih in elementarnih, v katera vključujemo nošenja, dvigovanja, vlačenja in potiskanja. Pri tem smo pozorni na težo predmeta, saj le ta ne sme biti prevelika. Po mojih izkušnjah otroci v tej fazi obožujejo poligone, zato je smiselno glavni del vadbe in cilje vadbene ure razdeliti na postaje poligona. V uvodnem in zaključnem delu vadbene ure priporočam razne borilne, tekalne in elementarne igre, ki jih lahko otroci izvajajo v parih ali skupinah. Ko so vadeči ogreti se po poligonu najprej gibljejo prosto in sami iščejo rešitve za premagovanje določene postaje, kasneje pa jim lahko pokažemo tudi druge poti. V poligon vključimo borilne rekvizite, tako da se vadeči postopoma seznanijo z njimi, z njihovo pravilno uporabo in namembnostjo. Primer poligona za najmlajšo starostno skupino vadečih Postaje poligona smiselno razporedimo po prostoru in poskrbimo za varnost vadečih. 2. postaja: slalom med stožci (vadeči prosto tečejo med stožci, mi pa hkrati ocenjujemo napredek v koordinaciji in agilnosti), 3. postaja: premagovanje obroča (vadeči poljubno skoči v obroč in ga prenese čez sebe, mi ocenjujemo pravilnost izvedbe), 4. postaja: premagovanje tunela (vadeči poljubno, navadno z lazenjem, premaguje dolžino tunela, krepi upogibalke in iztegovalke rok in ramenskega obroča, mi ocenjujemo koordinacijo gibanja in raznolikost izvajanja naravnih oblik gibanja), 5. postaja: ravnotežje na ščitih (vadeči v ravnotežnem položaju premaguje ovire – mehke ščite, tako, da na poljuben način stopa nanje), 6. postaja: hoja v ravni liniji med palicami za mečevanje (s palicami označimo stezo, ki jo vadeči premagujejo, poskrbimo za razvijanje ravnotežja), 7. postaja: premagovanje ovire (vadeči na poljuben način premaguje oviro, pri tem se ovire ne dotakne. Za oviro postavimo različna stojala. Preverjamo napredek v iskanju rešitve pri premagovanju in raznolikost premagovanja ovir.), 8. postaja: zadevanje balonov na vreči (vadeči s poljubno tehniko zadenejo balon, ki je na boksarski vreči in predstavlja cilj. Če vadeči balon zadane z natančno tehniko, le-ta tudi poči ali pade na tla. Ocenjujemo smiselnost akcije, raznolikost udarcev in natančnost zadetkov), 9. postaja: imitacija borbe z namišljenim nasprotnikom (vadeči na borišču samostojno in v poljubnem zaporedju izvaja naučene tehnike savata, mi ocenjujemo smiselnost akcije, raznolikost

224


izbire udarcev in brc ter pravilnost izvedbe udarcev in brc), 10. postaja: delo na ščitih (pomočnik trenerja z različnimi prijemi za različne tehnike drži ščit, vadeči prepozna držo in pravilno demonstrira ustrezno tehniko. Ocenjujemo pravilno prepoznavanje tehnik, pravilno izbiro okončine in pravilno izvedbo tehnike). S poligonom poskrbimo, da se vadeči prosto in sproščeno gibljejo po prostoru ter izvajajo določene in predpisane vaje, mi pa hkrati iz ozadja ocenjujemo otrokov napredek. Ko sestavljamo vsebine in cilje vadbene ure, so le-te raznolike in niso ozko specializirane na določeno vejo savata, ampak otroku predstavimo vse veje (francoski boks, mečevanje, samoobramba in aerobna vadba). Pri malčkih/malčicah starih 7 do 9 let (barva našitka je zeleni kenguru) opazimo, da so že natančnejši, povezujejo koordinacijo desne in leve strani, se bolje zavedajo svojega telesa, ravnotežje in gibanje sta skoraj natančna in bolje se zavedajo časa in prostora v katerem se gibljejo. Tu ni smiselna ozka omejenost vadbe le na določene gibalne strukture ene športne panoge, temveč raznovrstnost gibalnih nalog in širitev gibalnih izkušenj. Zato v tem obdobju otrokom ponudimo poleg osnovnih tehnik francoskega boksa še osnovne udarce mečevanja, vse še vedno preko igre. V primeru pretežno statičnih vaj, vadbo prekinemo z dinamično vajo, s tem vadeče razbremenimo in jim povrnemo motivacijo do dela. Vsebina vadbe je enostavna in razumljiva, pomembna je postopnost. Pri vadbi smo pozorno na to, da je število prikazov večje, da v same elemente vključimo dodatne krepilne vaje in da izmenično obremenjujemo roke in noge. V tej fazi otroci že poznajo savate kot borilno veščino in šport in o njem tudi vedo nekaj povedati. Poznajo tudi prepisano opremo.

Ocenjevanje starostne skupine med 7. in 9. letom Preko igre s palicami za mečevanje (pri kateri vadeča držita svojo in nasprotnikovo palico z nogami poskušata prestopati palici in poiskati način da ponovno prideta v začetni položaj, pri tem pa palici ne spustita iz rok) ocenjujemo medsebojno sodelovanje in iznajdljivost pri iskanju rešitev. Vadeči za pozitivno opravljenega zelenega kenguruja v paru demonstrirajo še štiri osnovne udarce pri mečevanju s palico, imitirajo športno borbo pri mečevanju z nasprotnikom, demonstrirajo tehnike na ščitih in imitirajo športno borbo pri francoskem boksu. ZAKLJUČEK Sistem napredovanja, ki temelji na testih je za vsako starostno skupino prilagojen biološki starosti in značilnostim določene starostne skupine. Naloge so zasnovane preko sproščene igre, v kateri določimo vloge. V večini je delo v parih, kjer ima prvi v par vlogo napadalca, drugi pa vlogo obrambe. Otroke in mladostnike tekom vadbe naučimo, da moč raje nadomestijo s pravim trenutkom, nepravilno izbiro pa raje

225


nadomestijo s pravo, pred silo poskušajo odstopiti in se ne izpostavljajo, temveč prodirajo v primernih okoliščinah. Čez čas se takemu miselnemu delovanju in čustvovanju prilagaja vsa naša bit, s tem pa lahko začnemo lahkotneje drseti skozi življenje brez zaletavanj v nesmiselne konfliktne situacije. Za celostni razvoj otroka lahko s pravilnimi in strokovnimi pristopi naredimo veliko, potrebno je le postopno in preko igre razvijanje, izpopolnjevanje in odpravljanje pomanjkljivosti na različnih razvojnih športih. Tako program savate kenguru kot šport ponuja otroku preko neposrednega stika, možnost vplivanja na njegov čustveni, moralni in socialni razvoj.

VIRI Berčič, H., Sila, B., Tušak, M. in Semolič, A. (2001). Šport v obdobju zrelosti. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Bravničar-Lasan, M. (1996). Fiziologija športa – Harmonija med delovanjem in mirovanjem. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Cemič, A. (1997). Motorika predšolskega otroka. Ljubljana: Dr. Mapet. Dobnik, M. (2012). Sistem napredovanja v francoskem boksu – savate za otroke in mladostnike. Diplomsko delo, Ljubljana, Fakulteta za šport. Pistotnik, B. (2003). Osnove gibanja (osnove gibalne izobrazbe): gibalne sposobnosti in osnovna sredstva za njihov razvoj v športni praksi. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Pišot, R. in Jelovčan, G. (2006). Vsebine gibalne / športne vzgoje v predšolskem obdobju. Koper: Založba Annles. Savate zveza Slovenije. (2007). SAVATE – Celostna evropska športna vadba. Ljubljana: Savate zveza Slovenije. Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Videmšek, M. in Visinski, M. (2001). Športne dejavnosti predšolskih otrok. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport in Zavod za šport Republike Slovenije. Zurc, J. (2008). Biti najboljši: pomen gibalne aktivnosti za otrokov razvoj in šolske uspešnosti. Radovljica: Didakta.

226


SKRB OSNOVNE ŠOLE ZA BOLJŠI GIBALNI RAZVOJ OTROKA THE PRIMARY SCHOOL'S CONCERN WITH THE CHILD'S PROGRESS IN MOTOR SKILLS Mirela FLEGO Osnovna šola Sečovlje, Slovenija IZVLEČEK Današnji tempo življenja je izredno naporen, od nas pa pričakuje vedno več. Velikokrat se mu kar prilagodimo, namesto, da bi ga spreminjali. Vsi skupaj bi lahko naredili mnogo več za otrokov gibalni razvoj. Omogočimo mladim generacijam, da začutijo potrebo po gibanju, da se naučijo kvalitetno preživljati prosti čas. To lahko storimo s skrbnim načrtovanjem od države navzdol, do sleherne družine in obratno. Osnovna šola ima pri izvajanju gibalno športne aktivnosti zelo pomembno vlogo. Poleg športne vzgoje, ki je del obveznega šolskega predmetnika, lahko šola pripomore s številnimi dejavnostmi, kot so interesne dejavnosti, podaljšano bivanje, šola v naravi, aktivni odmori, športna srečanja, delavnice ipd. Prostorski in materialni pogoji omogočajo ustrezno zanimive in motivacijsko privlačne programe. V času osnovnega šolanja, predvsem v prvem triletju, ko je učenčev motorični razvoj v velikem razmahu, bi tako s sistematskim in strokovnim pristopom pozitivno vplivali na njegov nadaljnji razvoj. Pri načrtovanju omenjenih vsebin, je šola tista, ki ima preko športnih dejavnosti veliko možnost vplivanja tudi na socialni in moralni razvoj, je avtonomna, prav tako tudi učitelj posameznik. K boljšemu gibalnemu razvoju otrok pa imajo vpliv tudi programi javnih zavodov, društev in lokalnih skupnosti. V prispevku bom opisala svoje gledanje na načrtovanje vsebin, ki pripomorejo k gibalnemu razvoju otrok ter h kvalitetnejšemu preživljanju prostega časa. Na konkretnih primerih bom prikazala vlogo učitelja pri načrtovanju teh vsebin ter spodbujanje otrok k različnim športnim aktivnostim izven pouka. Razmišljanje je plod mojih večletnih izkušenj in zaskrbljenosti za gibalni razvoj otrok. Ključne besede: osnovna šola, športna aktivnost, načrtovanje, prosti čas, učitelj

ABSTRACT

Facing the ever growing pace of our lifestyle we more often choose to adapt to it rather than to change it. Not enough is being done for the motor development of children. We should stimulate young generations to fulfil their need for movement and to teach them how to spend their leisure time in a more positive

227


way. This may be realized by careful partecipation of the government institutions on the highest level as well as on the most basic level, such as the family circle. Apart from space and material conditions we must provide also adequate interesting and use full programs. The primary school is very important promotor of physical activities. Apart from physical education as the compulsory school subject it can include diverse advanced programes such as extra curriculum activities, programes of interest, afterschool care programmes, school in nature, recreational breaks, sports meetings,etc. Each school plans its activities, mentioned above, very autonomously and so do the teachers. School can improve care of the development of physical abilities of children also by participating in projects forwarded by various public and other institutions or by local communities. In my article I'm going to describe my views considering the planning of such activities, wich contribute to theim provement of child's physical abilities and positive spare time activities. I will demonstrate by my representative examples the teacher's role in planning those activities in school and orientating of the children towards various sports activities outside school. Keywords: primary school, phisical activity, planning, leisure time, teacher

UVOD Številne raziskave so pokazale, da sta aktivni življenjski slog in gibalna/športna aktivnost pomembna varovalna dejavnika zdravja (Pišot in Fras, 2005). Življenjski slog vsakega posameznika se razvija skozi vse življenje. Na začetku se ta slog oblikuje v ožjem družinskem krogu, pozneje pa predvsem v okolju, v katerem otrok odrašča (Pišot, Volmut in Šimunič, 2010). Izredno pomembno vlogo za gibalni razvoj otrok imata vrtec in nato šola. Gibalni razvoj otroka je zelo pomemben del celotnega razvojnega procesa. Pri predšolskih otrocih je gibalni razvoj tesno povezan z drugimi področji, svet okoli sebe dojemajo in doživljajo predvsem prek svojega telesa in zaznav, te pa lahko dobivajo tudi med gibanjem. Za šolarje je gibanje prav tako pomemben dejavnik v razvoju, socialnem in fizičnem. (Gostinčar Blagotinšek, 2004). Gibalne aktivnosti v šoli načrtujemo v skladu z obveznim ali razširjenim programom kot ga nalaga Zakon o osnovni šoli v 20. čl. Obvezni program zajema obvezne predmete in ure oddelčne skupnosti, razširjeni program pa zajema podaljšano bivanje, jutranje varstvo, interesne dejavnosti, dneve dejavnosti, izbirni predmet. To so zakonske podlage, ki jih šola mora upoštevati, vendar ima šola in posamezni učitelj dovolj avtonomije in manevrskega prostora, da organizira še druge dejavnosti, ki jih določi z Letnim delovnim načrtom šole (LDN). Z LDN določimo vsebino, obseg in razporeditev vzgojno izobraževalnega dela v skladu s predmetnikom in učnim načrtom. Šola načrtuje aktivnosti s katerimi se vključuje v okolje, določi obseg dejavnosti, s katerimi zagotavlja zdrav razvoj učenca, načrtuje oblike sodelovanja s starši, z društvi,

228


z drugimi šolami idr. Z LDN določi šola tudi nadstandardni program, ki pa zahteva tudi druge vire financiranja. Ker živimo v t.i. digitalni dobi, moramo tudi v šolah poiskati ravnovesje in ponuditi več gibalnih aktivnosti. To lahko dosegamo na različne načine, a to je pogosto odločitev učiteljev posameznikov, ki tudi s svojim zgledom in življenjskim slogom pripomorejo k temu. Pedagogi smo tisti, ki lahko vplivamo tudi na slabe navade, na stil življenja in dajemo zgled za kvalitetno preživljanje prostega časa, saj je potreba po gibanju, ki jo ima vsak otrok v sebi nekje potlačena zaradi vpliva računalnika. Lahko jo prebudimo. Naša skrb (šola, učitelji) mora biti, da otrok pridobi čim več različnih izkušenj, le tako bo napredoval v gibalnem razvoju. V prispevku bom navedla nekaj dejavnosti iz obveznega in razširjenega programa dela v 1. triletju osnovne šole, ki sem jih sama preizkusila in jim iz leta v leto dajem večji poudarek. Tako kot nista branje in pisanje le stvar slovenščine, tudi gibalni razvoj ni le predmet športne vzgoje.

Gibalne aktivnosti v 1. triletju 1. Obvezni program : Športna vzgoja – 3 ure tedensko (učni načrt), lahko tudi program Zlati sonček; /razredni učitelj, vzgojitelj, prof. športne vzgoje/ 2. Razširjen program(in nadstandardni) :  Dnevi dejavnosti - športni dnevi : 5 dni v šolskem

letu (raznoliki, pohodi, vzponi, igre,

tekmovanja, orientacija, med predmetno povezovanje, zunanji mentorji, predstavitev športov, obiski društev, klubov,…);  Podaljšano bivanje – učitelj je tu zelo avtonomen in lahko veliko načrtuje sam; pomembno je načrtovati dovolj gibanja vsak dan in enakomerno; priložnost za spoznavanje in učenje novih iger; narisati talne igre; izkoristiti vsa možna okolja, igrišča, travnike; taborniške veščine, spretnosti; (plezanje na drevo?); gibalne aktivnosti naj bodo delno vodene, delno proste, vključiti tekmovanja, daljše sprehode (npr. do gozda);  Rekreativni odmor – vsak dan 15 minut po 3. šolski uri za učence prvega in drugega triletja; na naši šoli smo ga uvedli pred tremi leti, zelo dobro se je obnesel, učenci bolj zbrano delajo;  Šola v naravi –(vsaj ena v triletju!) organizirana oblika vzgojno izobraževalnega dela, ki po navadi vključuje dneve dejavnosti; izbira novega okolja, izbira različnih dejavnosti, veliko gibanja, izkoristiti naravno okolje – gozd, hribi, morje; jutranja telovadba; večerni pohodi, družabne igre; na morju, na snegu; med predmetno povezovanje;  Interesne dejavnosti – gre za odkrivanje in razvijanje otrokovih interesov, ki pomagajo otroku koristno in zdravo preživljati prosti čas; učitelj svetuje ali priporoča staršem vsaj 1 športno interesno

229


dejavnost za njihovega otroka; šola naj ponudi čim več, na šolo povabimo trenerje, klube, društva, športnike in jih tudi sami obiščemo (npr. veslaški klub, jahalni klub); mentorji so notranji ali zunanji;  Plavalni tečaj – priporočati v predšolskem obdobju ter vsakem razredu od 1. do 3., doplačilo staršev – dobro predstaviti program, povabiti vaditelje;  Projekti – mednarodni projekt FIT Slovenija od vrtca navzgor

postopno širiti; seznaniti,

usposobiti učitelje, vzgojitelje, tehnično osebje, učence, starše; vključevati v pouk (ne le ŠVZ);  Malčkov šport - predstavitev programa staršem na roditeljskih sestankih: Popestrimo šolo;  Sodelovanje s starši – sobotna srečanja ( 3 v šolskem letu, 4 – 5 ur) za starše in otroke : pohod, vzpon na hrib, ogled znamenitosti, igre, tekmovanja, kolesarjenje, plavanje, smučanje; izkoristiti ponudbe staršev za mentorstva, predstavitve športov (npr. judo, nogomet, golf, padalstvo);  Sodelovanje z okoljem – z lokalno skupnostjo, društvi, klubi; izkoristiti dano infrastrukturo, igrišča, zahtevati boljšo, ureditev poligonov, kolesarskih in pešpoti; skupaj organizirati športno prireditev (tek, kolesarjenje, gasilstvo, jadranje, orientacija, iskanje zaklada,…), povabiti tabornike;  Sodelovanje s šolami- ne glede na namen srečanja, vedno lahko načrtujemo športne aktivnosti (štafetne igre, družabne igre,…);  Med predmetno povezovanje – gre za povezovanje vsebin in vključevanje gibalni aktivnosti k drugim predmetnim področjem, npr. naravoslovje, tehnika, matematika, glasbena vzgoja (npr. v 1. r. pri spoznavanju okolja spoznavamo različne oblike gibanja, med drugim gugalnice, kotaljenje, drsenje, kar se da izkoristiti na šolskih igriščih). ZAKLJUČEK Ker v svoji tridesetletni praksi dela v šoli opažam, da so zaradi pomanjkanja gibanja vse večje razlike v gibalnem razvoju otrok, se sprašujem: Kakšen je otrokov popoldan? Naša igrišča in travniki so popoldan prazni, otroci so veliko pri računalnikih, na telefonu in njihovo potrebo po gibanju nadomestijo drugi dražljaji. Velikokrat je otrokom dolgčas in ne vedo kaj bi počeli, vsaj tako se pogosto izražajo. Na rojstno dnevne zabave prihajajo animatorji, ker sicer ne vedo kaj bi počeli skupaj. Ko jim ponudimo igro, se z veseljem vključijo. Tudi v naravnem okolju (gozd, travniki) se hitro vživijo in lahko opazujemo njihovo ustvarjalno dejavnost, samo dovolj izkušenj potrebujejo. Morda bodo naslednji dan povabili tja starše in tako kvalitetno preživeli prosti čas, kar danes pogrešamo. To vrednoto lahko negujemo v šoli na različne načine, zato jo moramo skrbno načrtovati. LITERATURA Gostinčar Blagotinšek, A. (2004). Naravoslovna solnica, 8, (3). Ljubljana: Modrijan.

230


Pišot, R. in Fras, Z. (2005). Some characteristics of the health enhancing motor/sports activity behaviors in Slovene population. V D. Milanovic in F. Prot (ur.), 4th International scientific conference on kinesiology. Proceedings book (st.. 270–276). Zagreb: Faculty of Kinesiology. Šimunič, B., Volmut, T. in Pišot, R. (ur.) (2010). Otroci potrebujemo gibanje. Koper: Knjižnica Annales Kinesiologije. Zakon o osnovni šoli. Uradni list RS, št. 81/06, 202/07, 107/10, 87/11.

231


ORIENTACIJSKE IGRE V VRTCU ORIENTEERING GAMES IN KINDERGARTEN Jera GREGORC¹, Anja PIŠEK² 1

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Slovenija ² Samostojna raziskovalka

IZVLEČEK S primernim in dovolj pogostim gibanjem v naravnem okolju lahko poskrbimo za razvoj aerobne vzdržljivosti otrok ter s tem vplivamo na zdravo in kakovostno odraščanje. Metode za razvoj vzdržljivosti za odrasle pa niso primerne za otroke. Strokovnjaki poudarjajo, da naj se v predšolskem obdobju za celostni razvoj otroka, uporablja igro, kot učinkovito in strokovno utemeljeno metodo dela. Zato smo v raziskavi preučevali možnost izvajanja orientacijskih iger v predšolskem obdobju. Orientacijske igre so v sodobni literaturi predstavljene predvsem za mladostnike in starejše, predšolsko obdobje pa je z vidika prilagoditev slabo raziskano. Cilj raziskave je bil poiskati ustrezne prilagoditve različnih tipov orientacijskih iger in jih kot praktične primere ponuditi vzgojiteljem in drugim strokovnim delavcem, ki poučujejo predšolske otroke. Uporabili smo deskriptivno metodo pedagoškega raziskovanja in s primerjanjem in analiziranjem literature poiskali ustrezne rešitve. Z raziskavo smo dokazali, da lahko vse štiri vrste orientacijskih iger prilagodimo predšolskim otrokom ter z njimi razvijamo aerobno vzdržljivost na otroku primeren način. Ključne besede: orientacija, prostor, predšolski otrok, orientacijska igra, prilagoditev ABSTRACT Developing aerobic endurance outside is an important element for healthy and quality growing up. Methods for developing endurance for adults are not suitable for children. Experts point out the method of game as an effective and professional method in the pre-school period, especially for holistic child development. Therefore, we studied the possibility of the implementation of orienteering games in preschool period. Orienteering games are in the literature mainly presented for teenagers and older, but preperiod is poor in terms of adjustment studied. The aim of this study was to find appropriate adjustment of different types of orienteering games and as practical examples to offer educators and other professionals who teach preschool children. We used descriptive method of educational research by comparing and

232


analyzing the literature to find appropriate solutions. The research showed that all four types of orienteering games can be adapted for preschool children and can developing aerobic endurance in a child-appropriate manner. Keywords: orientation, space, preschool child, orienteering game, adjustment UVOD Vzdržljivosti je funkcionalna sposobnost človeka, ki mu omogoča izvajanje dlje časa trajajočih gibalnih nalog z nezmanjšano učinkovitostjo (Ušaj, 2003) in ima pomembno vlogo v gibalni učinkovitosti posameznika. Strokovnjaki različnih področij jo priporočajo v vseh razvojnih obdobjih, saj omogoča kvalitetnejše življenje na številnih področjih. V grobem se deli na anaerobno in aerobno, to pa naprej na statično in dinamično. Za razvoj vzdržljivosti v predšolskem obdobju izbiramo take vsebine, s katerimi razvijamo dinamično, splošno, aerobno vzdržljivost. Čeprav je vzdržljivostni tek taka dejavnost, kjer to sposobnost pri odraslih najučinkoviteje razvijamo, pa v predšolskem obdobju uporabljamo raje igre, kjer je otrokom omogočena prekinitev. Otroci namreč tudi relativno visoke obremenitve rešujejo aerobno (Škof idr, 2007), a potrebujejo več krajših odmorov, zato zanje dolgi neprekinjeni teki niso primerni. Krajše odmore pa omogočajo ravno orientacijske igre, ki so zaradi specifike gibanja in možnih dopolnitev lahko učinkovite metode za razvoj vzdržljivosti, saj lahko razdalje poljubno prilagodimo, omogočimo odmore z dodatnimi nalogami in poskrbimo, da ima otrok možnost, da se sam odloči o dolžini poti.

Predmet in problem Uporaba orientacijskih iger v vrtcu je poleg učinkovite metode za razvoj vzdržljivosti pomembna tudi kot osnova za orientiranje. Osnovno znanje s področja orientiranja v naravi danes štejemo za del splošne izobrazbe. Tudi zato je razumljivo, da mora ta vzgojno-izobraževalni sklop najti svoje mesto v vrtcu. Najlažje, najbolj prijetno in najučinkoviteje se orientacijo otrokom posreduje preko igre – orientacijske igre, pri katerih ne uporabljamo niti kompasa, niti topografske karte, lahko pa vpletamo nekatere topografske pojme, kot so strani neba, vrsta gozda, vrste dreves, razlika med potokom, studencem in vodnjakom, razlika med travnikom in njivo ter podobno. S tem posredno navajamo otroke na razumevanje ''orientacijskih'' pojmov, na skrbno opazovanje okolice, na natančno izpolnjevanje nalog in sploh na ''orientacijski način mišljenja''. Vse to lahko štejemo za smiselno pripravo na pravo orientiranje v naravi (Kristan, 1994). Orientacija je sposobnost, da se znajdemo na neznanem terenu, kot je npr. gozd, visokogorje, velemesto ali celo notranjost orientacijsko zahtevnega nadzemnega ali podzemnega objekta (Rotovnik idr., 2005).

233


Orientacije se otroci učijo postopno, torej se tako tudi razvija. Najprej se orientirajo na telesu, nato v prostoru in nazadnje še na papirju (Zrimšek, 2003). Z orientiranjem na svojem telesu se že začne kognitivno učenje. S tem dobi znanje o velikosti, obliki, strukturi in prostorski urejenosti telesnih delov, kar je kasneje pomembno tudi pri šolskem delu. Vse te izkušnje namreč prenese na prostor in ploskev. Orientacija na drugem je del prostorske orientacije, ki se razvije najkasneje do 8. leta in otrokom povzroča največ težav. Otrok namreč težko dojame, da je njegova desna stran na tisti strani, kjer je leva stran drugega otroka (Pavlin, 2006). Na spletni strani Kids fun activities (2010), kjer se med drugim zbirajo ideje staršev o možnih gibalnih aktivnostih za otroke, priporočajo pripravo in izvedbo orientacijskih iger, ne samo v okviru vzgojno-izobraževalnega sklopa, ampak tudi vsem družinam s predšolskimi in šolskimi otroki. Poudarjajo namreč to prednost, da se otroci na zabaven način, ne da bi se tega zavedali, učijo za vsakdanje življenje. V okviru družine pa njeni člani nezavedno skrbijo za pozitiven medsebojen odnos, saj se s tem povezujejo in krepijo družinske vezi. Orientacijske igre so lahko del vsakdana za skupno preživljanje prostega časa, ali pa tudi ena od dejavnosti na otrokovi rojstnodnevni zabavi. V raziskavi preučujemo, ali se orientacijske igre res da uporabiti v predšolskem obdobju in kako jih prilagoditi predšolskim otrokom. Pri tem se osredotočamo predvsem na zahtevnost iger in prikazujemo praktične primere prilagoditev orientacijskih iger, ki bodo lahko v pomoč vzgojiteljicam pri dnevno načrtovanih dejavnostih v vrtcu.

Cilji V skladu s predmetom in problemom naše raziskave smo si zastavili naslednja cilja: −

najti prilagoditvene načine pri določenih orientacijskih igrah za predšolske otroke;

poiskati primere dobre prakse za posamezno vrsto orientacijske igre.

METODA Uporabili smo deskriptivno metodo pedagoškega raziskovanja in s primerjanjem in analiziranjem literature poiskali ustrezne rešitve za učinkovit razvoj vzdržljivosti s pomočjo prilagoditev orientacijskih iger v predšolskem obdobju.

RAZPRAVA

Ugotovili smo, da je ponudba orientacijskih iger glede na vsebino pestra. Pestra je predvsem za osnovnošolske in starejše otroke, medtem ko so predšolskim otrokom namenili premalo pozornosti, da bi lahko s pomočjo obstoječe literature izvajali orientacijske igre v predšolskem obdobju. Otrok v

234


predšolskem obdobju namreč ne smemo obravnavati kot pomanjšanih odraslih, ampak moramo prilagoditi številne kazalnike. Kristan (1994) sicer pravi, da se orientacijske igre lahko uporabi v vrtcu, če so prilagojene starostni stopnji otrok. To trditev smo skušali prenesti v predšolsko obdobje in poiskati možne prilagoditve. Te namreč zahtevajo temeljit razmislek o gibalnem razvoju otroka, o njegovi celostnosti, o povezovanju področij, vključevanju primernih razdali, podajanja in upoštevanja navodil, vključevanje vsebin skozi igro, upoštevanju načel netekmovalnosti, enakih možnosti, postopnosti ipd. Glede na dejstva, da se v predšolskem obdobju ne spodbuja tekmovalnosti ter da je treba gibanje otrokom približati na prijeten in igriv način, so nekatera pravila orientacijskih iger v nasprotju z zgoraj naštetimi dejstvi. Glede splošnih pravil pri orientacijskih igrah za predšolske otroke v primerjavi z orientacijskimi igrami za šolske otroke, v katerih se po Kristanu (1994) tekmuje oz. meri čas, otroci tekmujejo samostojno (brez spremstva), tekmujejo v majhnih ekipah ali celo parih, navodila berejo sami ipd. ugotavljamo, da za predšolske otroke pridemo v nasprotje z: -

merjenjem časa; ta je namreč v nasprotju z načelom netekmovalnosti;

-

pri predšolskih otrocih mora biti prisotna ena odrasla oseba; ne morejo teči sami;

-

navodila in besedila morajo biti kratka in jedrnata; zapisana s simboli, ne besedami;

-

ekipe ne smejo biti majhne, da je lahko odrasla oseba zraven;

-

uporabljeni pojmi morajo biti otrokom poznani;

-

dolžina poti mora biti prilagojena starosti otrok.

Merjenje časa ni ustrezno vsaj zaradi dveh vzrokov, in sicer: spodbujanje tekmovalnosti in posledično prehajanje iz aerobnega v anaerobno območje. To za otroka, ki se šele razvija, predstavlja spremembo pH krvi in negativno vpliva na njegov celostni razvoj. Prisotnost odrasle osebe je v prvi vrsti obvezna zaradi zagotavljanja varnosti. Pomembna je tudi zaradi morebitne pomoči pri razumevanju in branju navodil. Zato je individualnost tu vprašljiva.

Glede navodil in besedil je jasno, da otroci niti ne razumejo vseh pojmov, ne znajo brati, predvsem pa si zapomnijo le eno pravilo. Smiselno jih je zato dajati postopoma. Število oseb v ekipi je povezano s številom odraslih oseb v sami skupini (vzgojiteljica in njena pomočnica). Glede na to, da mora biti obvezno prisotna ena odrasla oseba, lahko tako iz ene skupine otrok nastaneta samo dve ekipi. Ena od prednosti številčnejše ekipe je ta, da se otroci na nezaveden oziroma samoumeven način navajajo na konstruktivno reševanje problemov. Uporabljeni pojmi pri orientacijskih igrah morajo biti otrokom poznani že zaradi samega razumevanja in hkrati tudi zaradi motivacije in same realizacije igre. Če otroci ne razumejo besedila, se ne morejo igrati.

235


Dolžina poti mora biti prilagojena, predvsem pa mora zagotavljati več krajših odmorov. Predvsem je to pomembno zato, ker imamo lahko v skupini različno stare otroke, ali pa so lahko tudi enako stari otroci različno vzdržljivi. Glede dolžine poti ostaja odprto vprašanje, kolikšna je konkretna dolžina poti za določeno starostno stopnjo. To določi vzgojitelj, ki najbolje pozna svoje varovance in ve, koliko so zmožni prehoditi in preteči in znotraj tega organizira orientacijsko igro. Glede na Kristanovo (1994) razdelitev in njegov opis orientacijskih iger, je treba za predšolskega otroka posebej poudariti, da je treba igri po opisani poti in skrita pisma še posebej prilagoditi. Pri orientacijski igri po opisani poti morajo ''tekmovalci'' prepisovati napise iz okolja, kar večina predšolskih otrok še ne zmore. Orientacijska igra skrita pisma pa je že prej omenjeni podobna, tako da je razlog za prilagoditev enak. Delno se igri da prilagoditi. Izvedemo ju lahko ob prisotnosti odrasle osebe, navodila naj bodo zapisana kratko, opis poti pa prebere odrasla oseba. Izvedba (otrok) je usmerjena v gibanje, petje, govorjenje ipd., skratka v področja, ki jih otroci usvajajo v vrtcu. Ker je tako oblikovana igra skupinska, je manj poudarka na individualizaciji, učenje lahko preide v sledenje. Najprimernejša orientacijska igra je v predšolskem obdobju je igra lov na lisico, ker otroci iščejo samo sled, ulov pa se označi z luknjačem. Sicer je tudi ta vrsta igre potrebna prilagoditve za predšolske otroke, a je ta prilagoditev bolj na motivacijskem področju. Pravil glede oznak, kontrolnih točk, listkov in razdalj se v predšolskem obdobju izognemo in raje dodamo pestrost barv, idej, motivacij, nalog, poti … Poudarjamo še, da bi bilo smiselno orientacijske igre osnovati na eni temi (npr. Lov na lisico) in se tako pletejo pri tem medpodročna povezovanja (kaj lisica je, kje spi, kakšne sledi pušča v snegu, blatu …) ali pa npr. Lov na žabice (oznake poti so naslikane mlake z lokvanji, oznaka kontrolne točke pa je naslikana žabica, kjer v bližini najdemo žabje krake, narejene iz modelirnih mas (npr. das mase). V izdelavo oznak poti in kontrolnih točk je smiselno vključevati otroke. Oni imajo tudi svoje ideje, ki so pogosto zelo uporabne. Več kot so otroci vključeni v dejavnosti in se jih pri željah upošteva, večja je motiviranost in aktivnost otrok. Uporabnost in realizacija njihovih idej je včasih odvisna tudi od starosti, največkrat pa od zaupanja vzgojitelja v njih. Na tematiko orientacijskih iger lahko naredimo tudi večdnevni ali večtedenski učni proces. Predšolskim otrokom je treba vse prilagoditi na tak način, da zmorejo samostojno prehoditi ali preteči pot od starta do cilja, izvesti zahtevane naloge, motivacija naj bo čim bolj povezana in enostavna, veliko poudarek naj bo na medpodročnem povezovanju, otroci naj sodelujejo v vseh delih učnega procesa, vedno poiščemo pravo zgodbo in ja učinkovito prenesemo v igro tako, da upoštevamo razvojne značilnosti skupine, ki jo imamo pred seboj.

236


ZAKLJUČEK Teoretične osnove o orientaciji, natančno opredeljene orientacijske igre in pomen orientacije in vzdržljivosti za kvalitetno odraščanje, omogočajo vzgojitelju, da prilagaja orientacijske igre skupini otrok, ki jo poučuje. Ugotavljamo, da se da vse oblike orientacijskih iger uporabiti tudi v vrtcu, a so potrebne nekatere spremembe, ki bistveno vplivajo in spreminjajo pravila posameznim igram. Prilagoditi jih moramo predvsem zaradi nekaterih bistvenih pedagoških načel ter upoštevanja, da otrok ni pomanjšan odrasel, pač pa kompetenten individuum, ki se uči preko igre. Zato so merjenje časa, pisna navodila, majhne ekipe in ekipe brez spremstva neustrezna. Ob primerjanju vseh štirih orientacijskih iger pa ugotavljamo, da so v osnovi najmanj primerni igri »skrita pisma« in po opisani poti, bolj primerni pa sta lov na lisico in skriti zaklad. Lov na lisico je namreč orientacijska igra, ki otroke spodbuja k iskanju živali in po poti spoznavajo njeno življenje (s čim se prehranjuje, kje spi, kakšne stopinje pušča za seboj …). Pri skritem zakladu pa lahko otroke motiviramo s pričakovanjem zaklada in odkrivanjem skrivnih poti. Povezujemo z ostalimi področji kurikuluma, hkrati pa prilagajamo dolžine, odmore, naloge in razvijamo poleg vzdržljivosti tudi druge motorične sposobnosti.

LITERATURA Kids Activities Idea – Orienteering for Kids (2010). Pridobljeno 26.1.2012 iz: http://www.kids-funactivities.net/travel-activities-for-kids/orienteering-for-kids.html. Kristan, S. (1994) Osnove orientiranja v naravi. Radovljica: Didakta. Škof, B. idr. (2007) Šport po meri otrok in mladostnikov. Univerza v Ljubljani: Fakulteta za šport. Pavlin, L. (2006) Urjenje orientacije v prostoru pri otrocih z zmerno motnjo v duševnem razvoju s pomočjo računalnika. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Oddelek za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko. Rotovnik, B. idr. (2005) Planinska šola. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije. Ušaj, A. (2003). Osnove športnega treniranja. Univerza v Ljubljani: Fakulteta za šport. Zrimšek, N. (2003) Začetno opismenjevanje. Pismenost v predšolski dobi in v prvem razredu devetletne osnovne šole. Ljubljana: Pedagoška fakulteta v Ljubljani

237


POMEN GIBANJA OTROK ZA OBVLADOVANJE STRESNIH SITUACIJ

THE IMPORTANCE OF CHILD PHYSICAL ACTIVITY FOR COPING WITH STRESSFUL SITUATIONS Maja HMELAK¹, Jurka LEPIČNIK VODOPIVEC1,2 ¹ Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta

IZVLEČEK Prispevek je teoretična razprava, kjer avtorici predstavita gibanje kot pomemben dejavnik pri premagovanju stresnih situacij. Najprej izpostavita teoretična izhodišča o stresu pri predšolskih otrocih. V nadaljevanju poudarita pomen sproščanja stresa oziroma odvečne negativne energije, pri čemer kot posebej učinkovit in zdrav način sprostitve izpostavita gibanje. Slednje je otroku blizu, mu je prirojeno, za področje institucionalne predšolske vzgoje pa je tudi predpisano s Kurikulumom za vrtce. Ključne besede: gibanje, otrok, stres, sproščanje ABSTRACT This theoretical paper emphasizes the importance of physical activity as a significant factor in overcoming stressful situations. First, a theoretical review on stress in preschool children is presented. Further, the authors underline the importance of stress relief and elimination of excessive negative energy, and point out physical activity as a particularly effective and healthy way of relaxation. Movement is natural for the child, it is something that the child is born with and it is well defined in the Slovene Curriculum for Kindergartens. Keywords: physical activity, child, stress, relaxation UVOD Vrednote, stališča in prepričanja otrok, ki so bistvena za to, kako dojemamo določeno situacijo, se v veliki meri oblikujejo pod vplivom pomembnih odraslih, staršev in vzgojiteljev. Otroci namreč pogosto prevzamejo načine reagiranja, razmišljanja, čustvovanja in komuniciranja od starejših. Za otroke je

238


pogosto stresno to, kar je stresno za njihove starše, vzgojitelje, sovrstnike. Običajno uporabljajo strategije za spoprijemanje, ki so se jih naučili od njih. Zato je odgovornost vseh odraslih, da se naučimo ustrezno spopadati z obremenitvami v življenju na zdrav in učinkovit način, saj bomo lahko s tem pomagali tudi drugim, še posebej otrokom (Jeriček, 2007). Posebno mesto ima tukaj gibanje, kjer s fizično aktivnostjo poskrbimo za zdrav in vsestranski razvoj otroka, hkrati pa mu le-ta pomaga pri premagovanju stresnih situacij, ki jim je izpostavljen. S prispevkom želimo izpostaviti gibanje kot zelo pomemben dejavnik pri premagovanju vsakodnevnih stresnih situacij pri predšolskem otroku. STRES PRI PREDŠOLSKIH OTROCIH Beseda stres izvira iz latinščine in pomeni napetost, pritisk oz. silo, ki deluje na določeno površino. Prvič so jo uporabili v 17. stoletju. Danes obstaja več definicij stresa, pri čemer ga pogosto opredeljujejo kot fiziološki, psihološki in vedenjski odgovor posameznika, ki se poskuša prilagoditi potencialno škodljivim ali ogrožajočim dejavnikom – stresorjem. Stresor je dogodek, situacija, oseba ali predmet, ki ga posameznik doživi kot breme in zamaje njegovo ravnovesje, posledica pa je stresna reakcija (Jeriček, 2007). Pri otrocih so dejavniki stresa raznoliki in številni. Najpogostejši stresorji oziroma viri stresa so zahteve in obremenitve, katerim še niso dorasli, telesne spremembe, težave s prijatelji, nezdravo življenjsko okolje ali nevarna soseska, ločitev staršev, kronične bolezni ali resne težave v družini, smrt bližnjega, selitev ali menjava vrtca, rojstvo sorojenca, sodelovanje pri številnih dejavnostih in previsoka pričakovanja, finančne težave v družini, pa tudi pomanjkanje zgledov učinkovitega spoprijemanja s stresorji. Kljub temu, da otrokom povzročajo stres podobni dejavniki kot njihovim staršem in vzgojiteljem, pa se nanj odzivajo drugače kot odrasli. Pri prepoznavanju stresa pri otrocih se zato srečujemo predvsem z dvema težavama: - Občutljivost za stres je odvisna od otrokove zrelosti, starosti in izkušenj. Glede na to, da s stresnimi dogodki, s katerimi se soočajo, še nimajo izkušenj, to povečuje njihovo občutljivost nanje. Po drugi strani pa so otrokovi odzivi na stresen dogodek pogojeni z njegovo sposobnostjo razumevanja le-tega. Slabše kot odrasli so namreč sposobni oceniti, kateri dogodki jih ogrožajo in kateri ne. Zaradi tega nekaterih dogodkov, ki so objektivno ogrožajoči, ne zaznavajo kot stresne. In obratno: nekatere dogodke doživljajo kot izrazito stresne, čeprav objektivno niso, če jih gledamo skozi oči odraslega. - Pojavijo se lahko različni, tudi ne povsem pričakovani in prepoznani simptomi. Pri otrocih lahko reakcije na stres vključujejo tudi naslednje znake: motnje vedenja, izogibanje stresnemu dogodku, regresivno vedenje (npr. zvijanje las, zibanje, sesanje prstov), povečana odvisnost od odraslih,

239


razdražljivost, in telesni znaki, za katere ne moremo najti jasnega organskega vzroka (bolečine v trebuhu, vročina, glavobol, vrtoglavica, driska). SPROŠČANJE NAPETOSTI Med sproščanjem se znebimo odvečne energije in napetosti v telesu, ki je nastala zaradi različnih stresorjev iz okolja. Sprostitev bi lahko označili kot pozitiven odgovor na stres. Sprostitev ni telesno stanje, ampak je proces s katerim dosežemo, da uravnovesimo svojo energijo, prenehamo razmišljati o negativnih stvareh in situacijah, se počutimo svobodnejše in srečnejše, zato je zelo pomembno, da najdemo način, s pomočjo katerega se sprostimo in znamo pri tem pomagati tudi otrokom (Srebot in Menih, 1994). Ker otroci sami še ne prepoznajo stresa pri sebi, je pomembno, da vzgojitelji in starši skupaj z otrokom ugotovijo, kaj jim povzroča največ stresa, kje se počutijo najmanj močne oziroma kaj jim povzroča težave in nelagodje. To bomo najuspešneje naredili takrat, ko nismo ne sami ne otrok pod stresom. Odgovornost nas odraslih, ki smo otrokom vzgled je, da se naučimo prepoznavati stres in še pomembneje, da se naučimo spopasti s stresom na zdrav in učinkovit način, saj bomo samo tako lahko pomagali tudi otroku. S stresom se najlaže spopademo tako, da najdemo nek nadomestek zanj oziroma se naučimo, kako vso napetost, nelagodje, težave in pritiske odmisliti in se sprostiti. Ker pa so, kot poudarjata Srebot in Menih (1994), čustvena, miselna in telesna sprostitev med seboj močno povezane, o njih ne moremo govoriti ločeno. Pri sproščanju namreč v telesu nastajajo določene fiziološke spremembe; telo porabi manj kisika, mišična napetost popusti, dihanje postane enakomerno in globlje, upočasni se tudi srčni utrip. Na duševni ravni pa nas zajame občutek miru, neobremenjenosti in sreče. POMEN SPROŠČANJA ZA PREDŠOLSKE OTROKE Ob hitrem življenjskem tempu ter številnih lastnih obveznostih in zahtevah okolja, v katerem živimo in delamo, odrasli velikokrat pozabimo, da so v ta tempo in način življenja močno vpeti tudi otroci. Ti nam sledijo, nas posnemajo in se učijo naših, tudi napačnih vedenjskih vzorcev, pri tem pa si stvari pogosto ne znajo razložiti, jih ne razumejo in ne sprejemajo enako kot odrasli, zato so njihove reakcije na stres velikokrat močnejše, lahko pa nasprotno, manj prepoznane in netipične. Njihovo okolje jim ob tem ne daje dovolj možnosti, da se sprostijo, zato se že pri otrocih pojavlja sindrom živčne prenapetosti, ki je značilen za odrasle. Srečujemo se z razburjenimi, agresivnimi, jeznimi, raztresenimi, jokavimi, neustvarjalnimi ali zdolgočasenimi otroki. Pogosto se dogaja, da vedenjsko nesprejemljiva dejanja pripišemo slabi vzgoji. Vendar se moramo zavedati, da so vsa ta dejanja pogosto posledica stresa, ki je tudi v življenju otrok močno prisoten. Prenapeti otroci ne kažejo zanimanja za ustvarjalno igro in se veliko težje učijo. Aktivna in ustvarjalna igra od otroka namreč zahtevata določeno zbranost, potrpežljivost, sposobnost poglobitve,

240


vztrajnost in iznajdljivost. Otroci pa danes vse več časa preživijo pred televizijskimi sprejemniki, kjer so le pasivni opazovalci dogajanja, ki se mnogo prehitro odvija, da bi o tem še razmišljali. S tem zamirajo vse prej naštete sposobnosti, vse bolj pa se izraža naveličanost, napetost, agresija in nezanimanje za okolje (Wilmes-Mielenhausen, 1999). Zakaj pa so otroci tako agresivni in napeti? Ker jim okolje daje lažne informacije, da so ogroženi in jim preti nevarnost. To pa se dogaja, ker je tempo življenja prehiter, da bi mu otroci lahko z razumevanjem sledili, zahteve previsoke, da bi jih lahko izpolnjevali, načinov, kako 'uiti pred samim seboj' in ne razmišljati o sebi (npr. televizija, računalnik, video igrice) pa veliko preveč (Schmidt, 2001). Ob vsem tem je zato še kako pomembno, da izhajamo iz dejstva, da je zdrav otrok po naravi neobremenjen in sproščen. Zanima ga okolje, se igra, ustvarja. Z agresijo in napetostjo se odziva le, kadar je ogrožen. Zavedati se moramo, da otroci nujno potrebujejo sprostitev, če želimo, da bodo zrasli v zdrave, ustvarjalne osebnosti in bodo kos sodobnemu, stresnemu načinu življenja. Sprostitev veliko pripomore k razvoju ustvarjalnosti in krepitvi samozavesti. Kot pravita Srebot in Menih, (1994, str. 13), »prej kot otrok spozna, da niso zanimivi le zunanji dražljaji z vso raznolikostjo, barvitostjo in napadalnostjo, ampak da obstaja tudi človekov lastni, notranji svet, svet tišine in miru, ki pomaga 'predelati' zunanje dražljaje in jih pravilno opredeliti, da obstaja svet, v katerega se lahko povleče in iz katerega črpa novih moči, prej bo lahko samostojno osvajal svet in se laže zavaroval pred njegovimi negativnimi platmi«. Tak notranji svet, kjer je otrok sam s sabo, je lahko tudi gibanje, ki pomeni tako fizično kot psihično sprostitev za otroka, hkrati pa je odličen način za kakovosten socialni razvoj otroka. GIBANJE IN TELESNE SPROSTITVENE VAJE Kot vzgojitelji in starši predšolskih otrok vemo, da je gibanje otroku prirojeno, saj predvsem z njegovo pomočjo zaznavajo in spoznavajo svoje okolje (Elliot in Sanders, 2002). Z gibanjem spoznavajo zakonitosti in lastnosti posameznih elementov (npr. voda je mokra, je tekoča, se razlije, pljuskne… otrok lahko to spozna le preko tega, da se z vodo igra, po njej skače, teka, se potaplja), spoznavajo okolje in se preko gibanja učijo. Otrokov razvoj in njegovo dojemanje sveta sta namreč celostna, zato primanjkljaj na enem področju neogibno povzroči tudi primanjkljaje na drugih (Štemberger, 2004). Gibanje je med drugim tudi eno izmed osrednjih področij Kurikuluma za vrtce (1999), pri čemer mora biti prilagojen različnim potrebam, interesom in sposobnostim otrok, tako da optimalno prispeva k njihovemu razvoju in zdravju. Ker je potreba po gibanju in igri otrokova primarna potreba, ji moramo posvetiti posebno pozornost. Z gibanjem je namreč pogojeno zaznavanje okolice, prostora, časa in samega sebe.

241


Zato so temeljne motivacijske metode pri delu z najmlajšimi predvsem pozitivne spodbude. Predvsem pa je potrebno vključiti gibanje v vse dnevne dejavnosti otrok. Danes namreč že predšolski otroci preveč mirujejo. V vrtcu stojijo na mestu in čakajo, da se vsi oblečejo in obujejo, čakajo na zajtrk, kosilo. Če so preglasni in divjajo po igralnici, jih vzgojiteljice posedejo za mizo, kjer gledajo knjige, rišejo. Tudi doma otroci veliko gledajo televizijo in pri tem seveda mirujejo. Tudi starši niso zadovoljni, če se otroci podijo po stanovanju. Ob tem se premalo zavedamo, da imajo otroci veliko potrebo po gibanju. Njihovo telo to potrebuje in si velikokrat tudi izbori, pa čeprav s tem morda kršijo pravila. Otroci z gibanjem spoznavajo svoje telo, urijo čutila in motoriko. Preko gibanja izražajo svoja čustva, strahove, potrebe in se sproščajo. Ker pa imajo premalo možnosti za gibanje, se v njih kopiči odvečna energija, ki je ne morejo sprostiti, zato so velikokrat nemirni in napeti. Če želimo z otrokom delati nekaj, pri čemer bo moral sedeti, je nujno, da mu najprej pomagamo, da se sprosti. Tako bo njegova koncentracija veliko boljša in delo ustrezneje opravljeno. Pomemben element telesne sprostitve je vsakršna gibalna aktivnost – tekanje, plavanje, poskakovanje, gimnastične vaje, ples. Glede na to, da je otrok za tovrstne oblike gibanja že notranje močno motiviran, niso potrebne posebne spodbude. Otrokom moramo le omogočiti čas in prostor zanje. Pomembno pa je, da otroke pri gibanju spodbujamo, smo jim v oporo in morebitno pomoč. Vzgojitelji v vrtcih, kjer je gibanje tudi pomembna in obvezna sestavina kurikula, kot smo že omenili, pa se pogosto znajdejo tudi v vlogi motivatorja in predvsem nekoga, ki otrokom določeno gibanje ali z gibanjem povezano sprostitev približa preko igre. Zaželeno je, da jim pokaže še drugačne, njim nepoznane oblike gibanja. Slednje najlaže storimo preko iger, ki določeno gibanje spodbujajo. ZAKLJUČKI Obdobje otroštva in odraščanja je zaradi telesnih, duševnih in drugih sprememb že samo po sebi zahtevno in stresno. Otrok se poleg tega sooča stalno z novimi zahtevami, pričakovanji, obveznostmi, ki mu jih nalaga njegova neposredna okolica. Nekateri posamezniki se v tem burnem obdobju znajdejo bolje, se prilagodijo in učinkovito odzivajo, drugi pa so pri tem manj uspešni ali celo neuspešni (Jeriček, 2007). Niso pa otroci imuni na dogajanje v njihovi okolici; zaznavajo težave in izzive, katerim so izpostavljeni njihovi starši in vzgojitelji, ter se učijo njihovih odzivov. Ker je stres stalnica našega življenja in življenja otrok, ga je potrebno obrniti sebi v prid. Najprej ga moramo pri otroku prepoznati in se nato na zdrav in sproščujoč način z njim spopasti. Najučinkovitejši način spopadanja s stresom je sproščanje z gibanjem, kar je otroku blizu, saj je gibanje otrokova primarna potreba. Otroci potrebujejo gibanje, si ga želijo in si ga tudi izborijo, v kolikor jim ga omejujemo. Zato jim moramo omogočiti čas in prostor za gibanje, vzgojitelji v vrtcih pa morajo h gibanju pristopiti sistematično, načrtovano in premišljeno, kar jim narekuje tudi Kurikulum za vrtce.

242


LITERATURA Elliot, E. in Sanders, S. (2002). Children and Physical Activity. Pridobljeno 10.5.2012 s: http://www.pbs.org/teachers/earlychildhood/articles/physical.html. Jeriček, H. (2007). Ko učenca strese stres in kaj lahko pri tem stori učitelj: priročnik za učitelje in svetovalne delavce. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. Kurikulum za vrtce (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo. Štemberger, V. (2004). Pomen gibanja za zdravje otrok. Pridobljeno 10.5.2012 s: http://www.pef.unilj.si/didaktikasv/zaposleni/CLANKI/VesnaStemberger_POMEN%20GIBANJA%20ZA %20ZDRAVJE%20OTROK.pdf. Schmidt, G. (2001). Najmanj, kar bi morali vedeti o stresu. Ljubljana: samozaložba. Srebot, R. in Menih, K. (1994). Sprostitve: praktični napotki za boljše telesno in duševno počutje. Ljubljana: Domus. Wilmes-Mielenhausen, B. (1999). Kje je doma tišina. Radovljica: Didakta.

243


GIBALNO OVIRANI OTROCI IN DOSEGANJE MINIMALNIH STANDARDOV PRI ŠPORTNI VZGOJI

PHYSICALLY DISABLED CHILDREN AND THE ACHIEVEMENT OF MINIMAL STANDARDS IN PHYSICAL EDUCATION CLASSES Simona LOZINŠEK Osnovna šola Ljudski vrt Ptuj, Slovenija IZVLEČEK Vzgoja in izobraževanje učencev s posebnimi potrebami zahtevata individualni pristop in zagotovitev ustreznih pogojev, da je omogočen optimalen razvoj posameznika. Učitelji naj bi poznali in razumeli osebe s posebnimi potrebami, vključene v vadbeni proces, poznali zakonitosti in posebnosti prilagojene športne vadbe, izbrali in uporabili metode dela, primerne različnim sposobnostim vadečih, znali motivirati posameznike in skupino za vadbo, znali načrtovati in prilagajati programe vadbe ljudem različnih sposobnosti. Na šoli, kjer sem zaposlena, je v 7. razredu učenka, ki ima individualizirani program in štiri ure dodatne strokovne pomoči. Deklica je gibalno ovirana. Pri športni vzgoji (ŠVZ) je lahko normalno aktivna glede na svoje zmožnosti. Učenka ne more in ne sme teči, skakati, hopsati, ne more izvesti nobene gimnastične prvine…Ob zelo velikih prilagoditvah dosega minimalne standarde. Kljub temu se skupaj s starši trudimo, da jo vključujemo v vse oblike športa v času šolanja. Tako pri rednih urah ŠVZ, kot pri individualnih urah ŠVZ, športnih dnevih (pohodi, plavanje, …), šolah v naravi. Ključne besede: otrok s posebnimi potrebami, dodatna strokovna pomoč, doseganje minimalnega standarda

ABSTRACT The upbringing and education of students with special needs require an individual approach and appropriate conditions in order to allow optimal development of the individual. Teachers should know and understand students with special needs that are included in the training process, they should know the laws and specialities of adapted sports activities, they should select and use the appropriate methods suitable

244


for different abilities of the students, they should be able to motivate individuals and groups for training and know how to plan and adapt the training programs for people with different abilities. At the school where I am employed there is a girl in the 7th grade who has an individualized program and four lessons of additional professional support. The girl is physically handicapped. She can be active in physical education classes according to their abilities. Student can not and should not run, jump or perform any gymnastic elements. She can achieve minimum standards with great effort and adaptations. However, in agreement with her parents we’re trying to include the student in all forms of sports in school time including the regular lessons of P.E., individual lessons of P.E., sports days (hiking, swimming, ...) and various field trips.

Keywords: child with special needs, additional support, achievement of minimum standard

UVOD Se kdo vpraša, kako se športno udejstvujejo gibalno ovirani otroci? Kako sodelujejo takšni otroci pri pouku športne vzgoje? Kaj pomeni izvajati otroku prilagojene aktivnosti? Kako oceniti takega otroka, če ne more dosegati minimalnih standardov? In ne nazadnje s kakšno oceno ga oceniti? Mislim, da se premalokrat zavedamo, da nismo vsi enaki. V današnjem času se vsi zavedamo pomembnosti športnega udejstvovanja in vemo, kakšne posledice lahko prinese športna nedejavnost. Znanstveniki in stroka opozarjajo na nevarnosti, vsi se strinjajo, da zmerna telesna aktivnost pripomore kvalitetnejšemu življenju, ob tem pa se seveda moramo zavedati, da nimamo vsi enakih možnosti in razmer za udejstvovanje s športom. Na šoli, kjer učim, sta dve učenki s posebnimi potrebami, ki imata prilagojen pouk športne vzgoje. Prva ima primanjkljaj na slušnem področju in nima DSP. Ima samo prilagoditve s strani športnega pedagoga na rednih urah športne vzgoje in je ocenjena. Pri tej učenki ni dileme ali bojazni, da česarkoli (razen gimnastike – ravnotežje) ne bi mogla narediti. Druga ima prirojene anomalije, ki imajo za posledico lažjo gibalno oviranost. Učenka ima dodatno strokovno pomoč štiri ure tedensko, od tega tri ure pri športni vzgoji. Ocenjena pri športni vzgoji je. Pri njej pa se mi vedno znova poraja vprašanje ali jo preveč obremenjujem, ali jo mogoče gledam preveč zaščitniško in je ne obremenim dovolj. Lahko da ji prehitro prilagodim pogoje za delo. ŠPORTNA VZGOJA V ŠOLI IN GIBALNO OVIRANI UČENCI Vzgoja in izobraževanje učencev s posebnimi potrebami temelji na ciljih in načelih, ki ponujajo enake možnosti s hkratnim upoštevanjem različnosti otrok, zagotovitev ustreznih pogojev, omogočajo optimalen

245


razvoj posameznega otroka, pravočasne usmeritve v ustrezen program vzgoje in izobraževanja ter zahtevajo individualen pristop. Integracija učencev s posebnimi potrebami v redne osnovne šole je v Sloveniji že v polnem razmahu. (Filipčič in Prešeren, 2008) Učenci s posebnimi potrebami so tudi dolgotrajno bolni učenci in gibalno ovirani učenci (Jekovec, 2003). Gibalno ovirane učence delimo v štiri kategorije: lažje gibalno ovirani, zmerno gibalno ovirani, težje gibalno ovirani in najtežje gibalno ovirani učenci (Lamovec, 2008). Uspešnost izvedbe prilagojenih športnih dejavnosti je odvisna predvsem od učiteljev. Zavedati se moramo izjemne celovitosti področja in s tem povezane odgovornosti. Zavajajoče in zmotno je mišljenje, da je delo manj zahtevno, če so telesne ali duševne sposobnosti udeležencev zmanjšane. Velja pravilo, da manjša ko je mobilnost udeleženca, večja mora biti učiteljeva pozornost. Pričakovanja in zahteve, ki jih postavljamo pred vodje prilagojenih športnih dejavnosti, so in morajo biti postavljeni visoko. Značilni težavi, ki se pojavljata pri delu s prilagojenimi športnimi dejavnostmi, sta: 1. vodje obvladajo športno stroko kot tako, ne poznajo pa dovolj posebnosti ljudi s posebnimi potrebami, njihovih sposobnosti in možnosti športnih prilagoditev; 2. vodje poznajo značilnosti ljudi s posebnimi potrebami, pomanjkljivo pa je njihovo poznavanje športne stroke. (Vute, 1999, 17).

MINIMALNI STANDARDI IN GIBALNO OVIRANI OTROCI Učni načrt za športno vzgojo predvideva minimalne standarde, ki bi jih naj učenci dosegali ob koncu 3. triletja. Ker je danes v 7. razredu, bi te standarde morala usvojiti že čez dve leti. V nadaljevanju so izpisani samo minimalni standardi pri posameznih sklopih; s poševnim tiskom pa je označeno tisto, kar učenka sme in zmore narediti. SPLOŠNA KONDICIJSKA PRIPRAVA: Učenec preveri svojo telesno pripravljenost in pozna naloge za razvoj moči, gibljivosti in aerobne vzdržljivosti. ATLETIKA: Učenec izvaja osnovne vaje za spopolnjevanje tehnike teka. Teče z nizkega in visokega štarta. Preda štafetno palico v hoji. Sposoben je teči v naravi vsaj 10 minut (lahko tudi z vmesno hojo) v počasnejšem tempu. Glede na svoje sposobnosti skoči v daljino z zaletom in v višino s prekoračno tehniko, ter sune težko žogo in vrže žogico ali žvižgača z mesta ali z zaletom. Pozna nekatere atletske pojme. Zna izmeriti svoj srčni utrip. GIMNASTIKA Z RITMIČNO IZRAZNOSTJO: Učenec s pomočjo učitelja sestavi sklop gimnastičnih vaj. Poveže tri akrobatske prvine. Skoči raznožno s pomočjo ali samostojno prek večnamenskih blazin. Na ožji površini (klop ali nizka gred) poveže hojo, obrat, držo, skok in seskok v sestavo ter (učenka) poveže vsaj tri prvine v sestavo s kolebnico ali žogo ali trakom. Pozna osnovne postavitve pri varovanju.

246


PLES: Učenec zna osnovne slike in kombinacije dveh družabnih plesov svetovnega plesnega programa do stopnje, ko lahko zapleše na šolski prireditvi. Zapleše kratko koreografijo ene od priljubljenih plesnih zvrsti. Upošteva plesni bonton. ŠPORTNE IGRE: Učenec izvede osnovne tehnične elemente športnih iger. Pozna in upošteva pravila iger in športnega obnašanja. POHODNIŠTVO: Učenec je sposoben hoditi štiri ure z daljšimi postanki in pri tem premagati višinsko razliko vsaj 500 metrov. Upošteva pravila varne hoje. Giblje se po označeni poti. Pozna nevarnosti v gorah in zna nuditi prvo pomoč pri lažjih poškodbah. Pozna naravovarstvene probleme. DELO Z GIBALNO OVIRANO UČENKO V 7. RAZREDU Na šoli, kjer sem zaposlena, je v 7. razredu učenka, ki ima prirojene anomalije, ki imajo za posledico lažjo gibalno oviranost. Potrebuje prilagojeno športno vzgojo (iz strokovnega mnenja). Učenka ima skladno z odločbo individualizirani program in dodatno strokovno pomoč štiri ure tedensko, od tega tri ure pri športni vzgoji. Njena diagnoza je epifizarna displazija glavic obeh stegnenic, bolj leve. Nasvet ortopeda je, da naj bo učenka normalno aktivna glede na zmožnosti. Odsvetuje ekstremne obremenitve (dolgi pohodi, skoki). V šoli naj bi upoštevali njeno zmanjšano funkcionalno sposobnost zaradi anatomske okvare levega kolka. Poleti priporoča čim več plavanja. V 7. razredu sta po učnem načrtu 2 uri športne vzgoje. Dodatno strokovno pomoči (DSP) ima na obeh urah. Tretjo uro DSP pa izvajava izven urnika individualno. Pri individualni uri se poslužujem vaj, ki jih učenka dela tudi s terapevtko. Delava vaje na terapevtski žogi, vaje korektivne gimnastike. Krepilne in raztezne vaje za hrbtenico…Skratka vse kar dela z učenko tudi njena terapevtka. Pri rednih urah športne vzgoje pa poskušam vadbo prilagoditi njenim zmožnostim. Delo na posamezni uri je čim bolj podobno delu ostalim sošolkam. Kjer pa učenka ne zmore, ji ga prilagodim. Tako v uvodnem delu ure ne teka, se lovi…ampak opravi segrevanje v hoji po prstih, petah, notranjih in zunanjih robih stopal. Velikokrat dodava še vaje za hrbtenico. Razgibalne vaje navadno opravi skupaj s sošolkami. Včasih katere vaje ne zmore in jo dela v olajšanih okoliščinah. V glavnem delu ure pa je odvisno od načina dela. Če se dela v bolj statičnih organizacijskih oblikah, običajno dela zraven. Če se naloge izvajajo v teku, jih dela v hoji. Pri igrah z žogo zelo težko sodeluje. Če ne more, v tem času vadi oz. utrjuje elemente. Če je na programu gimnastika, dela vaje osnovne motorike (lazenje, plazenje, vlečenje..), pri tekaški vadbi pa dela razgibalne vaje med hojo. Učenka ne more in ne sme teči, skakati, hopsati, ne more izvesti nobene gimnastične prvine…in še bi se dalo naštevati. Ravno tukaj sem velikokrat v dilemi. Kdaj zmore delo v normalnih pogojih? Ali ji preveč olajšam okoliščine? Kako zelo lahko olajšaš minimalne standarde, ki jih pa otrok vseeno mora dosegati?

247


ZAKLJUČEK Učenka velikokrat ne more in ne zmore doseči minimalnih standardov. In vendar mora biti ocenjena. Pri ocenjevanju posameznih sklopov poskušam izluščiti tisto kar lahko opravi. Vse kar je zapisano poševno! Za označene minimalne standarde postavim kriterije. Enako kot vsem ostalim učencem tudi njej pred ocenjevanjem povemo kaj mora znati za določeno oceno. Zelo velika zasluga gre tukaj staršem, ki jo zelo spodbujajo in podpirajo v gibalnem razvoju. Velikokrat gredo na plavanje. Doma učenka kolesari na sobnem kolesu. Starši nas popolnoma podpirajo pri šolskih športnih dejavnostih. Vseh predvidenih dejavnosti se po predhodnem dogovoru s starši lahko udeležuje. Seveda je najbolj pomembno to, da učenka rada telovadi. Nikoli ne reče, da česa ne zmore. Se ne izmika športnim dejavnostim. Rada pleše. Plesala je tudi že na šolski prireditvi. Udeležila se je vseh šol v naravi. Letos je bila tudi na izmenjavi na Švedski. Sodeluje na vseh športnih dnevih. Moja naloga je, da jo pri tem spodbujam, ji pomagam in vedno znova iščem nove izzive, ki jo še dodatno motivirajo. In upam, da delam dobro. LITERATURA Filipčič, T. in Prešeren, J. E. (2008). Učenci z različnimi vrstami primanjkljajev, ovir in motenj pri urah športne vzgoje. Pridobljeno 25.5.2012 s: http://www.pef.uni-lj.si/didaktikasv/zaposleni/OPP/SPLOSNI_CLANKI/Filipcic_Presern_Integracija.pdf. Jekovec, E. (2003). Integracija učencev s posebnimi potrebami pri pouku športne vzgoje na redni osnovni šoli. Diplomsko delo. Pedagoška fakulteta v Ljubljani. Lamovec, I. (2008). Prilagojena športna vzgoja za gibalno ovirane otroke. Zavod za usposabljanje invalidne mladine Kamnik. Pridobljeno 25.5.2012 s: http://www.pef.unilj.si/didaktikasv/zaposleni/OPP/GIBALNA_OVIRANOST/CLANKI/Lamovec_%20Pri lagojena-SV-za-go.pdf. Vute, R. (1999). Izziv drugačnosti v športu. Ljubljana: Debora. Pišot, R., Štemberger, V., Rupret, K. (ur.) (2008). Zbornik prispevkov 5. mednarodnega znanstvenega posveta Otrok v gibanju. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Program osnovna šola, Šortna vzgoja, Učni načrt (2011). Pridobljeno 25.5.2012 s: http://www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/pageuploads/podrocje/os/prenovljeni_UN/UN_sportna_vzgoj a.pdf.

248


OSNOVNA ŠOLA – POMEMBEN PARTNER PRI OBLIKOVANJU ZDRAVEGA ŽIVLJENJSKEGA SLOGA DANES ZA JUTRI

PRIMARY SCHOOL - AN IMPORTANT PARTNER IN CREATING A HEALTHY LIFE STYLE TODAY FOR TOMORROW Barbara MUGERLI Osnovna šola Lucijana Bratkoviča Bratuža Renče IZVLEČEK Zdrav življenjski slog, katerega sestavni del je redna gibalno/športna aktivnost, se razvija postopoma. Ker se temelji zanj postavljajo že v otroštvu ima pri njegovem oblikovanju pomembno vlogo tudi osnovna šola. Poleg tega je znano, da so gibalno aktivni otroci aktivni tudi kasneje; kot mladostniki, odrasli in starostniki. V prvem delu članka so predstavljena nekatera teoretična spoznanja o vplivu gibanja na zdravje, o pomenu redne gibalne aktivnosti v najzgodnejšem otroštvu, o vzrokih in posledicah nezadostne gibalne aktivnosti in o vlogi šole kot partnerja pri oblikovanju zdravega življenjskega sloga. V drugem delu je predstavljen primer iz prakse; predstavljene so različne gibalne/športne aktivnosti, ki jih z namenom oblikovanja zdravega življenjskega sloga otrok, izvaja naša podružnična šola. Predstavljeni so tudi rezultati ankete, s katero smo ugotavljali, ali šola ponuja možnosti za doseganje priporočene vsakodnevne 60-minutne gibalne aktivnosti, kako priljubljene so gibalno/športne aktivnosti pri učencih in katere so najbolj priljubljene dejavnosti učencev v okviru ponujenih gibalno/športnih aktivnosti. Ključne besede: zdrav življenjski slog, gibalna/športna aktivnost, osnovna šola ABSTRACT Basic characteristic of a healthy lifestyle, whose integral component is a regular physical activity, is its gradual development. The bases of a healthy lifestyle are set up in the early childhood, with the primary school, therefore, playing an important role in its development. Moreover, it is known that physically active children are active later as well, i.e. in their teens, adulthood and at an old age. The first part of the article presents some theoretical findings about the importance of movement for our health, the findings about regular physical activity in the early childhood, the causes and results of an insufficient physical activity and the role of schools in building a healthy lifestyle. The second part presents a live case of an implication of building such a healthy lifestyle by means of sports activities, offered to primary school

249


children in the first five years of their schooling. Following are the results of a questionnaire, revealing that the local school daily provides children with the recommended minimum of 60 minutes of physical activities. It presents how popular these sports activities are and which sports are the most wanted among the pupils. Keywords: healthy lifestyle, physical/sport activity, primary school UVOD Življenjski slog se razvija postopoma, njegovi temelji pa se postavljajo že v otroštvu. Vključuje različna področja, med njimi sta pogosto izpostavljena redna gibalna/športna aktivnost in zdrav način prehranjevanja, ki sta hkrati sestavni del zdravega življenjskega sloga in kvalitetnega življenja ter se med seboj dopolnjujeta. Kljub spoznanju, kako pomembno je gibanje, nas ugotovitve raziskav opozarjajo, da je večina otrok in mladostnikov v Sloveniji premalo gibalno/športno aktivna. »Dovolj aktivnih ni kar dve tretjini ali 66% otrok v obdobju med 11. in 15. letom starosti« (Zurc, 2008, str. 28). Posledice se kažejo v slabši vzdržljivosti, povečanju telesne mase in ITM, slabši socialni razvitosti in porastu bolezni sodobnega časa. Slaba telesa kondicija negativno vpliva tudi na otrokovo samopodobo (Škof, 2010). Vzroke za nezadostno aktivnost otrok izven šole se pripisuje predvsem modernemu, sedečem načinu življenja. Dejstvo je, da čas v šoli otroci preživljajo večinoma sede. Zaradi učenja veliko presedijo tudi doma, prav tako sedijo v prostem času, ko uporabljajo računalnik, mobilni telefon in televizijo kot sredstvo za rekreacijo. Pomanjkanje časa in povečanje prometno nevarnih poti povzročata, da se v šolo in po vsakodnevnih opravkih otroci vozijo v avtomobilih, pešačenje ali kolesarjenje pa postajata izjemi. Tudi, če bi otroci želeli več gibalnih/športnih aktivnosti, jim to onemogoča pomanjkanje dostopnih površin za gibanje in zmanjšanje varnosti na teh površinah (Škof, 2010). Zavedajoč se škodljivih posledic nezadostne gibalne aktivnosti pri otrocih in mladostnikih je Svetovna zdravstvena organizacija oblikovala priporočila, v katerih priporoča najmanj 60 minut zmerne gibalne aktivnosti dnevno. Vlada Republike Slovenije pa je sprejela dokument »Strategija na področju telesne dejavnosti za krepitev zdravja od 2007 do 2012«, v katerem si je med drugim kot cilj zastavila 30 % povečanje deleža otrok in mladostnikov, ki so vsakodnevno vsaj eno uro telesno dejavni. (Bratina idr., 2011). Šola – partner pri oblikovanju zdravega življenjskega sloga Pri vzgoji ima na začetku otrokovega življenja najpomembnejšo vlogo družina s svojim zgledom, kasneje to vlogo prevzamejo prijatelji. Kljub zmanjšani vlogi staršev, lahko ti še vedno vplivajo na otrokovo aktivnost. Posredno in neposredno vlogo ima tudi šola, ki z ozaveščanjem pomena gibanja in zdrave

250


prehrane ter s ponudbo številnih, kakovostnih športnih programov, hkrati vzgaja posameznika kot tudi njegove prijatelje vzornike. Splošna ugotovitev pregleda najpomembnejših longitudinalnih študij v svetu je, da se športno aktiven življenjski slog, razvit v otroštvu in mladostništvu sicer prenaša v odraslost, vendar so povezave med športno telesno dejavnostjo v otroštvu/adolescenci in odraslem obdobju nizkega ranga (Škof, 2010, str. 136). Cilj vzgojno-izobraževalnega procesa je osvojitev trajnega znanja in navad, zato verjamemo, da lahko z oblikovanjem pravega odnosa do gibalno/športnih aktivnosti v otroštvu vplivamo na gibalno/športno aktivnost mladostnikov in odraslih. Potrebno je zgolj najti pravo pot. Čas osnovnošolskega šolanja je torej, z vidika oblikovanja pravilnega odnosa do gibanja, kot sestavnega dela zdravega načina življenja, izredno pomemben. Ob tem se moramo zavedati, da otroku ni dovolj zgolj predstaviti dejavnike zdravega načina življenja ali mu ponuditi bogato izbiro kvalitetnih gibalnih/športnih aktivnosti, ampak mu moramo odrasli predvsem z lastnim zgledom pokazati, kaj je zanj dobro in primerno. Žal šola v okviru predpisanega rednega športnega programa ne more zadovoljiti priporočenega obsega gibalne aktivnosti otrok. Zagotavlja ga lahko le z dodatno ponudbo gibalnih/športnih aktivnosti v okviru razširjenega programa. Podružnična šola Bukovica kot partner pri oblikovanju zdravega življenjskega sloga Pomena vlaganja v zdrav način življenja se zavedamo tudi na Osnovni šoli Renče in njeni podružnični enoti Bukovica, kjer se strokovni delavci trudimo otrokom omogočiti kar največ možnosti za gibanje in jim oblikovati temelje za zdrav življenjski slog. V nadaljevanju predstavljamo izvajanje gibalnih/športnih aktivnosti na podružnici, ki vključuje učence od 1. do vključno 5. razreda. Vzporedno z opisi dejanskega stanja so predstavljeni rezultati ankete, s katero smo ugotavljali: 

Ali šola otrokom ponuja možnost priporočene minimalne 60-minutne gibalne aktivnosti?

Kako priljubljene so gibalne/športne aktivnosti pri učencih šole?

Katere so najbolj priljubljene dejavnosti v okviru ponujenih gibalnih/športnih aktivnostih?

Anketa je bila izvedena maja 2012 in je zajela vseh 52 učencev podružnične šole, starih, od 6 do 11 let, od tega 25 deklic in 27 dečkov. Učenci so odgovarjali na anonimni vprašalnik, sestavljen za namene anketiranja, ki je vseboval vprašanja zaprtega in odprtega tipa. V okviru rednega pouka imajo učenci 3 ure športne vzgoje na teden in 5-krat letno dan dejavnosti s športnimi vsebinami. Program, ki je predpisan z učnim načrtom, izvajajo razredne učiteljice. Šola za učence 3. razreda izvede tudi 20-urni tečaj plavanja, ki se ga je letos udeležilo vseh 12 učencev

251


omenjenega razreda. Izvaja tudi dodatni športni program Zlati sonček oz. Krpan, v katerega so se prav tako vključili vsi učenci šole. Na podlagi ankete je bilo ugotovljeno, da je približno polovica učencev označilo športno vzgojo kot svoj najljubši predmet. Kot razloge za to izbiro so največkrat navedli igranje priljubljenih iger in gibanje samo. Iz ankete je tudi razvidno, da so daleč najbolj priljubljeni dnevi dejavnosti športni dnevi (izbrali so jih skoraj vsi učenci), v okviru katerih praviloma izvedemo jesenski in spomladanski pohod, igre v vodi, igre na snegu in atletski četveroboj. 16 učencev, vključenih v jutranje varstvo, ima športno/gibalno aktivnost enkrat tedensko po 45 minut, ki se izvaja v telovadnici. Najpogostejša in hkrati najbolj priljubljena aktivnost v tem času je »zbijanje«. V času dopoldanskega pouka imajo učenci dva odmora. Drugi, 20-minutni (med 10.20 in 10.40 uro) je rekreativni odmor, ki se praviloma izvaja zunaj. Športna/gibalna aktivnost v času odmora, je s strani dežurnih učiteljic v času ogrevanja vodena, kasnejše aktivnosti pa si učenci izberejo sami in jih izvajajo samostojno. Po ogrevanju učiteljice izvajajo nadzor in neaktivne učence spodbujajo k vsaj minimalni gibalni aktivnosti. Učenci med odmorom najpogosteje igrajo nogomet in razne elementarne igre. Kot visoko priljubljena dejavnost je tudi klepet s prijatelji, kar z vidika gibanja ni spodbudno. Podobne športne/gibalne aktivnosti se izvajajo tudi v času sprostitvenih dejavnosti v okviru podaljšanega bivanja, le da je čas namenjen tovrstnim aktivnostim veliko daljši (45 – 60 minut). Tudi zanje velja, da se praviloma izvajajo vsak dan, na zunanjih površinah. Iz podatkov, pridobljenih na podlagi ankete je razvidno, da so učenci tudi tokrat kot najljubšo gibalno/športno aktivnost izbrali nogomet in elementarne igre, sledijo plezanje po plezalih in skakanje s kolebnico ali elastiko, ki pa so zastopane v manjši meri. Podatki o pogostosti izvajanja aktivnosti na prostem niso bili pridobljeni, učiteljice podaljšanega bivanja pa ocenjujejo, da se te aktivnosti v povprečju izvajajo 4-krat tedensko. Prav tako opažajo, da so dečki aktivnejši kot deklice ter da deklice potrebujejo več spodbud in usmerjanja za gibanje. Poleg omenjenih športnih/gibalnih aktivnosti se v času sprostitvenih dejavnosti 2-krat tedensko po 45 minut izvajajo tudi vodene športne urice v treh starostnih skupinah. Kot organizirana vadba se na šoli izvajajo že peto leto; zadnji dve leti v okviru projekta »Zdrav življenjski slog«. Vsa leta dejavnost vodijo učitelji športne vzgoje. Vključenost učencev vanje je v tem šolskem letu 84, 6 %. V času podaljšanega bivanje se izvajajo tudi različne interesne dejavnosti, med njimi dve s športnega področja: plesne urice obiskuje 11 učenk, mažoretke pa 6. ZAKLJUČEK Majhna podružnična šola učencem ponuja dovolj možnosti za doseganje minimalno priporočene 60minutne gibalne aktivnosti. Gibalne/športne aktivnosti so pri številnih učencih podružnične šole zelo priljubljene. Najbolj priljubljene dejavnosti učencev so nogomet in razne elementarne igre. Menimo, da

252


šola deluje v pravi smeri, saj učencem ponuja veliko možnosti za športne/gibalne aktivnosti in da učenci ponujene možnosti večinoma izkoriščajo. Prepričani smo, da je pot, ki smo si jo začrtali prava. Kljub temu, da smo naredili veliko, se zavedamo, da nismo še izkoristili vseh možnosti. Anketa popoldanskih prostočasnih dejavnosti učencev ni vključevala, na podlagi individualnih razgovorov z učenci pa se vsiljuje misel, da šolskega zdravega načina življenja v ta čas (še) ne prenašajo. Njihova osnovna dejavnost po šoli je še vedno pretežno sedeča; prevladuje igranje računalniških iger, gledanja televizije in učenje.

LITERATURA

Bratina, N. idr., (2011). Slovenske smernice za telesno udejstvovanje otrok in mladostnikov v starostni skupini 2 do 18 let. Zdravniški vestnik, 80 (12), 885-896. Škof, B. (2010). Spravimo se v gibanje – za zdravje in srečo gre: Kako do boljše telesne zmogljivosti slovenske mladine. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Zurc, J. (2009). Biti najboljši: pomen gibalne aktivnosti za otrokov razvoj in šolsko uspešnost. Radovljica: Didakta.

253


ŠPORT IN ANGLEŠČINA Z ROKO V ROKI SPORTS AND ENGLISH GO HAND IN HAND Adela NAKIČEVIĆ, Irena PRELOG Osnovna šola Mladika, Ptuj, Slovenija IZVLEČEK Na Osnovni šoli Mladika zadnji dve leti izvajamo projekt Jezikovna kopel, t.j. integrirani pouk angleščine v 1. vzgojno izobraževalnem obdobju. Izvaja se kot vsebinski pristop – povezuje učenje tujega jezika s spoznavanjem okolja, matematiko, glasbeno in likovno umetnostjo ter s športom. Pri uri sta prisotni učiteljica angleščine in razredna učiteljica. Z uvedbo devetletke je bilo v šolo uvedenih vedno več načinov timskega dela. Izkušnje na tem področju nam pri projektu omogočajo uspešno sodelovanje in načrtovanje. Pri timskem načrtovanju učiteljici izbereva vsebino, ki bo primerna tudi za učenje angleškega jezika in običajno je največkrat povezana z gibalnimi nalogami in cilji. Gibalna dejavnost in metoda igre otrokom lajšata prvi stik s tujim jezikom in omogočata lažje sprejemanje le-tega. Igra v otroku prebudi pozitivne občutke, zato je učenje hitrejše in znanje trajnejše. Integracija angleščine s športom učencem nudi izkušnje in znanje, ki predstavlja pomemben dejavnik za pridobivanje motoričnih in komunikacijskih spretnosti. V video prispevku je predstavljena ura športa v angleškem jeziku v drugem razredu osnovne šole. Ključne besede: angleščina, gibalna aktivnost, integrirani pouk, jezikovna kopel, metoda igre, šport

ABSTRACT At Primary school Mladika the so called “Language bath” project of integrated English learning has been carried out for two years. It is performed during the first educational period (classes 1-3). It is a content approach that connects foreign language learning with nature study, mathematics, music, art and sports. An English teacher and a class teacher are present at the same time during the lessons. Within the nine years school obligation numerous types of team teaching were introduced. Those experiences enable us successful collaboration and planning. At team planning teachers choose a content that is also appropriate for English learning. Usually it is in connection with movement activities and movement aims. Motional Motor activity and the game method of teaching ease the first contact with the language and help the child to accept it easier. Games wake up child’s positive emotions. Therefore learning is quicker and knowledge more durable. Integrated English learning in correlation with sports offers children experiences and

254


knowledge which is an important factor in gaining motor and communicational abilities. In the video contribution a sports lesson in English is shown.

Key words: English, games method, integrated lessons, language bath, motional activity, sports UVOD Že naši predniki so preko igre spoznavali načine, kako preživeti in kako si popestriti življenje. Z razvojem človeka in družbe se je razvijala tudi igra, ki se je nenehno spreminjala glede na potrebe in zahteve časa (Pistotnik, 1995). Igra je gibalna aktivnost, ki sproža veselje in občutek zadovoljstva. V današnjem času hitrega razvoja in tempa življenja se človek vse bolj podreja materialnim presežkom in oddaljuje od narave in gibanja. Zato je nujno, da se že v zgodnjem otroštvu ozavesti potreba po intenzivnem preživljanju prostega časa z različnimi gibalnimi dejavnostmi za kvalitetnejše življenje in staranje. »Igra ima pomembno vlogo pri razvoju otroka v celostno, harmonično in ustvarjalno osebnost« (Pistotnik, 1995). Pišot in Planinšec (2005) izpostavljata pozitiven vpliv gibalne dejavnosti na telesno rast, pri čemer imajo gibalno dejavnejši otroci v povprečju večji delež mišičevja in manjši delež telesnih maščob. Primerna gibalna dejavnost ima vpliv na mineralizacijo kosti. Kosti postanejo trdnejše in manj krhke, kar je odlična naložba za zdravo starost. Za uspešno učenje tujega jezika, so najuspešnej��e gibalne igre, ki zahtevajo popolni telesni odziv. Kadar aktivnost otroka pritegne, ga zabava in uči, se bo le-ta učil hitreje, z veseljem in znanje bo trdnejše. Zato sta za seznanjanje otrok s prvimi angleškimi besedami gibanje in igra najbolj primerni metodi (Videmšek, Drašler in Pišot, 2003).

PROJEKT JEZIKOVNA KOPEL V šolskem letu 2010/2011 smo na šoli pričeli s projektom Jezikovna kopel. Projekt izvajamo v 1. vzgojnoizobraževalnem obdobju (v nadaljevanju VIO), kjer se vsi učenci pri rednem pouku eno uro na teden »kopajo« v angleških besedah. V projektu sodelujejo učiteljice, vzgojiteljice in učiteljica angleščine, ki izvajajo timsko in integrirano poučevanje s celostnim pristopom k učenju. Izraz jezikovna kopel pomeni poučevanje nejezikovnih vsebin, ki so v skladu z učnim načrtom 1. VIO, v angleškem jeziku. Takšna oblika pouka se izvaja pri vzgojnih predmetih (šport, likovna in glasbena umetnost) ter pri urah spoznavanja okolja in matematike. Učiteljice načrtujejo tedensko in sproti evalvirajo vsako izvedeno uro. Vse dejavnosti (igre, navodila za delo, delavnice, pripovedovanje pravljic itd.) potekajo v angleščini, kar otroku omogoča, da postopoma, brez obremenjenosti in napora, sprejme nov način komunikacije. Skozi animacijo učiteljic in lastno aktivnost bo otrok dogajanje globalno razumel.

255


ŠPORT IN ANGLEŠČINA V PROJEKTU JEZIKOVNA KOPEL Na timskem načrtovanju učiteljici izbereta vsebino, ki bo primerna tudi za učenje angleškega jezika in običajno je največkrat povezana z gibalnimi nalogami in cilji. Zato integrirani pouk največkrat izvedeta pri urah športa. Učiteljici pazita, da dasta velik poudarek na gibanje, saj otrok z gibanjem spoznava svoje telo in vzpostavi odnos do okolice, kar pa je predpogoj za učenje (Vehovar, Bejat Krajnc, 2004). Pri urah ustvarita prijetno in spodbudno vzdušje, v katerem učenci izvajajo gibalne aktivnosti, se igrajo in spoznavajo angleški jezik, saj učiteljica angleščine vsa navodila in usmeritve daje v angleškem jeziku. Nove besede in fraze razlaga s pomočjo demonstracije in slikovnega gradiva. Tako otroci zelo pozorno spremljajo pouk, posnemajo, ugotavljajo in sklepajo, kaj določene besedne zveze ali fraze pomenijo, nato gibalne naloge s posnemanjem izvedejo sami. Ob tem jih učiteljici motivirata, da med gibalno dejavnostjo ponavljajo določene besedne zveze, jih spodbujata pri izvajanju gibalnih nalog in za trud pohvalita. Učenci lahko skozi igro in gibanje pokažejo, kako razumejo angleško besedo ali frazo, zato postanejo samozavestnejši in bolj motivirani. Z namenom, da prikažemo primer prakse, smo pripravili posnetek ure športne vzgoje v 2. razredu, ki prikazuje naslednje segmente: 1. Ogrevanje: Sonce in led (elementarna igra - lovljenje z žogo) Izberemo učenca in mu damo MODRO žogo. Ta učenec je LED in lovi. Sošolci ga izzivajo s frazo “Catch me if you can”. Ko se z žogo dotakne sošolca, le-ta “zmrzne” in obstane na mestu, kjer je bil ulovljen in kliče na pomoč s frazo “Sun, sun, help me”. Drugi učenec dobi RUMENO žogo. Ta učenec je SONCE in rešuje “zamrznjene” sošolce. 2. Razgibalne vaje: Učiteljica angleščine in učenci ponovijo poimenovanje delov telesa, smeri levo, desno, gor, dol in štejejo do 20. 3. Poskoki – živali skačejo: Poudarek je na skokih, ki zahtevajo sonožni odriv. Vključena je igra z barvnimi obroči in gibanjem živali, da so učenci bolj motivirani. Za pridobivanje novega besedišča uporabimo slike in posnemanje gibanja živali. 4. Poligon z različnimi oblikami skokov preko različnih orodij: Učenci izvajajo skoke na klop, skoke čez klop, skoke v obroče in skok v globino. Ob tem v angleščini štejejo poskoke in si pred skokom v globino dajo znak za odriv s frazo “Ready, steady, jump”.

256


5. Sproščanje: Učenci izvajajo dihalne in sprostitvene vaje. ZAKLJUČEK Po dveh letih projekta Jezikovna kopel opažamo, da so učenci pri urah športne vzgoje bolj motivirani za učenje angleškega jezika kot pri integraciji drugih predmetov. Opažamo tudi, da so učenčeve komunikacijske sposobnosti v angleščini pri izvajanju gibalnih aktivnosti bolj aktivne. Sklepamo, da je to posledica gibalnih iger, ki zagotavljajo bogato in spodbudno okolje za učenje. Angleško besedišče in fraze so med gibalno dejavnostjo neposredno v rabi, kadar učenec na primer želi lovca izzvati, da ga le-ta ujame. Torej, ni mu potrebno čakati na vprašanje, da lahko uporabi pridobljeno znanje. Prednost integracije športa in angleščine vidimo tudi v lažjem medsebojnemu usklajevanju, saj lahko učiteljica angleščine velikokrat doda poljubno tematiko, ki se zlije s cilji športa in jih ne nazadnje tudi popestri. Naravno gibanje živali nam je pomagalo pri usvajanju sonožnega odriva, hkrati pa so se učili poimenovati živali v angleškem jeziku. Svoje razumevanje lahko izražajo verbalno ali neverbalno, t.j. gibalno. Verbalno razumevanje je lažje, če je izraženo v kombinaciji z gibanjem. Integracija angleščine s športom omogoča medpredmetno poučevanje, saj angleščina ni zgolj integrirana v cilje drugega predmeta, temveč lahko uresničuje svoje jezikovne cilje. Povezovanje športa in angleščine učencem nudi izkušnje in znanje, ki predstavljata pomemben dejavnik za pridobivanje motoričnih in komunikacijskih spretnosti.

LITERATURA Nakičević, A. (2008). Sports and English: A case study of team- and cross-curricular teaching. Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta. Pistotnik, B. (1995). Osnove gibanja – gibalne sposobnosti in osnovna sredstva za njihov razvoj. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Pistotnik, B. (1995). Vedno z igro: elementarne in družabne igre za delo in prosti čas. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Pišot, R. in Planinšec, J. (2005). Struktura motorike v zgodnjem otroštvu. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Inštitut za kineziološke raziskave. Vehovar, M. in Bejat Krajnc, N. (2004). Integracija v zgodnjem učenju: “S športom v angleščino”. 3. mednarodni simpozij Otrok v gibanju. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper. Videmšek, M. in Drašler, A. in Pišot, R. (2003). Gibalna igra kot sredstvo za seznanjanje s tujim jezikom v zgodnjem otroškem obdobju. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

257


TELESNE LUTKE BODY PUPPETS Jelena SITAR CVETKO Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, Slovenija IZVLEČEK Pomikanje fokusa po različnih delih telesa s pomočjo lutke omogoča animatorju nove izkušnje v komunikaciji z lastnim telesom in telesi drugih. Glede na soodvisnost telesnega in psihičnega počutja gre tudi za zanimivo psihološko izkušnjo animatorja, zlasti pri vzpostavljanju novih odnosov z že znanimi osebami. Skupina trinajstih slovenskih otrok starih od 6 do 12 let v lutkovnem projektu Telesne lutke izvedenem junija 2012 v italijanskem Devinu v okviru lutkovne ustvarjalne delavnice gosti lutke na s svojih prstih, rokah, nogah, podplatih in drugih delih telesa. V zanimivem ustvarjalnem procesu, kjer nastajajo prizori za lutkovni kolaž, ki ga otroci na koncu kot predstavo odigrajo pred občinstvom, zraste kvaliteta njihove medsebojne komunikacije. Projekt telesne lutke ponuja možnost aplikacije v različnih vzgojnih in terapevtskih situacijah. Ključne besede: lutka, animacija, telo, gibanje, igra, komunikacija, gledališče, vzgoja, terapija ABSTRACT Moving of focus on different parts of human body by the help of puppets enables the puppeteer new experiences regarding communications with its own body and bodies of others. Having in mind interrelations of phisical and psychical states, there could be of great interest also different psychological experiences of an animator, especially when he/she is being involved into some new relations in a group he/she has been already familiar with. A gruop of 13 Slovene children of age between 6 and 12 gethered in a Puppet Crative Workshop in Devin (Italy) July 2012, titled Body puppets were experimeting with puppets placing on the different parts of their bodies: fingers, hands, arms, knees, feet ... In an interesting creative process very peculiar theatrical scenes and educational experiments took place. It developed into a performance that they were able to show to the public. It demonstrated an astonishingly high degree of theirs interpersonal communication. The project of Body puppets offers a huge variety of possible aplications in different educational and therapeutical situations. Keywords: puppet, animation, body, moving, play, communication, theatre, education, therapy

258


UVOD Psihoterapevtka dr. Martina Tomori je v svoji knjigi Psihologija telesa zapisala: »Človek svoje pozornosti na telo ne usmerja ves čas enakomerno. Od trenutne dejavnosti, zunanjih okoliščin ter od vsebine njegovih duševnih dogajanj je odvisno, kateri del telesa je v določenem trenutku bolj prisoten v njegovi zavesti.« (Tomori, 1990, str. 17). Vsi trije dejavniki: trenutna aktivnost, zunanje okoliščine in duševno stanje so med seboj odvisni in nujno vplivajo drug na drugega. Skozi položaj telesa oz. načina gibanja posameznih njegovih delov, lahko ugotovimo, kako se opazovana oseba počuti. V zgornji ugotovitvi Tomorijeve pa leži tudi ključ do gledališke umetnosti. Igralec uporablja omenjene tri elemente za kreiranje svoje vloge. Poleg telesne drže in gibanja ima njegova obrazna mimika veliko vrednost. Kaj pa se zgodi, ko si igralec nadene masko? Ta prekrije njegov obraz in s tem velik del njegovih izraznih možnosti. Kako torej, da je maska sinonim za igralsko umetnost? Ko maska zakrije obraz, na pomenu dobi telo, njegov položaj in gesta (Trefalt, 1993). Število informacij se v primerjavi s sporočilnostjo obrazne mimike zmanjša, zato pa so geste nujno poudarjene, skrbno izbrane in pretvorjene v govorico odrskih znakov. Aktivnost vseh delov telesa se spremeni in podredi nalogi, ki jo narekuje maska. Maska starke bo mladi ženski upočasnila gibe rok in nog, ukrivila hrbtenico, maska pajaca bo isti osebi narekovala živahne, poskoke, prevale in priklone ... Telo igralca bo v zameno s svojim gibanjem omogočalo neživemu predmetu – maski, njeno življenje. In že vstopimo v svet lutkarstva. Če se maska preseli z obraza na človekovo dlan, se bo začela dlan ozirati naokrog, novonastali glavi na dlani bo sledilo gibanje roke kot lutkinega telesa in celotnega telesa animatorja. Če prestavimo zdaj masko na koleno, dobimo novo, drugačno osebo z drugačnim gibanjem … Na trebuhu bo spet vse drugače kot na primer na ramenu, komolcu, podplatu ali zadnjici. Položaj »pars pro toto« (del, ki pomeni celoto), je eden ključnih v lutkovni umetnosti. Omogoča nova gibanja telesa kot posledico specifik novonastalega animiranega bitja in njegove komunikacije z okolico. Naenkrat gledamo svet s kolenom, vonjamo s komolcem, poslušamo s podplatom. Pravzaprav je koleno tisto, ki gleda, komolec tisti, ki vonja in podplat tisti, ki posluša. A koleno vidi drugače kot glava. Posledica spremenjene percepcije sveta je tudi spremenjeno odzivanje nanj. Stvari, ki so bile prej same po sebi umevne, postanejo nove ... V pričujočem prispevku sledimo ugotovitvi Tomorijeve o dinamičnem fokusu človeka na različne dele svojega telesa glede na subjektivne in objektivne okoliščine in spreminjamo gibanje telesa tako, da na različnih njegovih delih oživljamo lutke. S spreminjanjem fokusa na telesu se spreminjajo tudi komunikacijske poti, ki postanejo predmet lutkovne igre in s tem presežejo običajne načine komunikacije v skupini. To pa njenim članom daje možnost za boljšo in pestrejšo komunikacijo. V prispevku opisujem, kako z igro s telesnimi lutkami posredno vplivamo na odnose njihovih animatorjev tako do samih sebe kot do skupine soigralcev ter proučujem nove odnose, ki s tem nastajajo. Igra in ustvarjalnost sta pri tem ključnega pomena. Opisani postopek praktično izvedemo v okviru umetnostnovzgojne dejavnosti na področju lutkarstva. V prispevku poskušam na praktičnem primeru dokazati, da

259


skozi proces dela z lutkami na telesu lahko spremenimo oz. redefiniramo uveljavljene odnose animatorjev do samih sebe in do okolice ter s tem izboljšamo odnose v skupini. Lutke na telesu bi lahko postale splošno uporabno in uporabljano orodje v pedagogiki in terapiji. Projekt Telesne lutke je bil izveden julija letos v Devinu. Šlo je za ustvarjalno lutkovno delavnico za slovenske šolske otroke stare od 6 do 12 let. Skupino je tvorilo trinajst otrok, pri delu je imela vodja dve asistentki, dve mladi lutkarici njene devinske lutkovne skupine. Delavnica je trajala teden dni, vsak dan po pet šolskih ur in se je končala z javno predstavitvijo dela - predstavo. Telesne lutke so bile izbrane v prvi vrsti zaradi potreb skupine. Gre za skupino otrok, v glavnem deklic, v kateri prevladujejo »močni karakterji«. Harmonično empatično poslušanje je nekaj, kar tej skupini redko uspe. Med otroki je precej sošolcev in sorojencev, zato se njihovi običajni vzorci obnašanja prenašajo tudi v druga okolja. Učiteljica petja v slovenskem zboru poroča o številnih prepirih in kričanju. Po drugi strani je skupina izrazito kreativna in živahna. Otroci se udeležijo lutkovne delavnice drugič. Lani se še nismo poznali, zato sem zanje izbrala »varno« obliko lutkovne dejavnosti: otroci so se skrivali za pisane marionete in javajke.

Letos so se pred

občinstvom lutkarji pojavili tako rekoč goloroki. Na njihovih telesih so zaživele prstna, ročna, kolenska lutka, lutka na podplatu, lutka na telesu in skupinska maska. Vsaka od teh lutk je pomenila novo delavnico z drugačno kreativno nalogo in med njimi vzpostavila nove odnose. Delavnice so bile tematsko strukturirane po metodologiji značilni za procesno gledališko – lutkovno ustvarjalno delavnico (Sitar, 2006) s prilagoditvami tematiki in specifikam skupine.

PREDSTAVITEV DELAVNICE Ogrevanje Med igrami oz. vajami, ki so služile za uvod v gledališko delo, so bile predvsem tiste za ustvarjanje skupinskega duha (angl. team buiding), vaje za doseganje medsebojnega zaupanja in sprejemanja ter seveda obvezne vaje za koncentracijo, fokus in imaginacijo. Vaje za samozavest in odrsko prezenco, za katere sem na začetku mislila, da niso najbolj nujne, so se izkazale za zelo koristne. Ogrevanje je namenjeno uglaševanje skupine, dvigu njene temperature na delovno, ustvarjanju prijetnega vzdušja in igrivosti ter sproščenosti, obenem pa upoštevanju sprejetih pravil.

Predstavitev teme Kaj in kako bomo delali danes? V tem delu je predstavljena ustvarjalna naloga z vsemi potrebnimi navodili, ki omogočajo udeležencem svobodno avtorsko lutkovno kreacijo. Naloga je izbrati »zgodbo«, izdelati lutke in sceno ter vse to umestiti v prostor, v katerem poteka delavnica. Pri igralski interpretaciji predstave gre za ustvarjanje

260


odrskih likov z animacijo lutk in ustrezno glasovno (besedilno) interpretacijo. Naloga je časovno omejena, čas je prilagojen zahtevnosti naloge, redno pa ga je na voljo namenoma malce manj kot je potrebno, ker se s tem povečata motivacija in koncentracija. Pri ustvarjanju miniaturnih lutkovnih predstav so bili otroci razdeljeni v skupine, število članov v skupini je variiralo glede na nalogo. Skupine so obiskovale tri svetovalke (vodja delavnice in obe asistentki), ki so hodile od ene do druge in udeležence usmerjale pri vsebinskih in jim pomagale pri tehničnih vprašanjih. Material za izdelavo lutk in scene (blago, vrvice, lepila, šivanke in niti, barve in čopiči, karton, papir, palice, žica, gumbi in volna …) je bil samopostrežno ponujen. Predstavitve Pred izvedbami nekajminutnih lutkovnih predstavitev je temperatura naraščala: končevale so se zadnje podrobnosti, pospravljalo se je prizorišče. Izštevanka je določila prve izvajalce. V trenutku, ko so bili imenovani, so ti postali igralci in s tem ostali otroci gledalci. Ti so se posedli okrog prizorišča, ki ga je določila izbrana skupina. Po odigrani lutkovni miniaturi, so izvajalci »izšteli« novo skupino, ki je občinstvo povabila k novemu prizorišču. Program je povezovala vodja delavnice kot »učitelj v vlogi« (Gruić, 2002). Glasovanje Po predstavitvi vseh predstav je bilo navadno tajno glasovanje za najboljšo lutkovno miniaturo. (Lastna predstava je bila izvzeta). Ritual oddaje glasovalnih lističev in imenovanje komisije, ki objavi rezultate, je bil izveden z vso resnostjo. Tajno glasovanje se je glede na resnost dela in zorenje skupine počasi prelevilo v javno, kjer je bilo potrebno svoj glas tudi argumentirati. Namen glasovanja je bil dvojen. Prvi, motivacijski: narediti stvar čim bolje in se uvrstiti v tekmovanju čim više in drugi, refleksivni: pozorno spremljati in oceniti delo drugih in ustvarjalni fazi dela dodati tudi analitično in s tem napredovati v razumevanju medija. V socialnem smislu je tekmovanje med seboj povezalo soustvarjalce posamezne etude in dalo moč ocenjevalcem, ki so dosledno nagrajevali kvaliteto dela izvajalcev in se držali pravil »fair playa«, kar je kazalo na njihovo resnost v odnosu do dela in zrelost v odnosu do soudeležencev programa. Opisana struktura je bila okvirna, glede na specifiko posamezne naloge se je ustrezno spreminjala.

Izvedba projekta 1. tema: Lutke na prstih S prstnimi lutkami ne začnemo slučajno. So tako majhne, da jih je potrebno igrati ob sebi in gledati čisto od blizu. Do izraza pridejo: bližina in partnerska igra, komunikacija, ki vključuje tudi dotik in senzibilizacija (Cvetko, 2011). Majhne lutke so si izbrale tudi majcena prizorišča: naselile so se v dlani, nastopile na naslonjalu stola, na notnem stojalu, v tamburinu. Lutke so bile v glavnem vodene od spodaj

261


navzgor, le v eni predstavi so se lutke osvobodile konvencije in izkoristile ves igralni prostor, za svoje gibanje so uporabile tudi zrak in rekvizite – in zmagale. Videli smo sceno iz narave, pajka ki ulovi muho, videli smo svečano poroko v cerkvi, zbadljivi prizor iz vaške drogerije in družinski prizor. 2. tema: Lutke na rokah Majhne lutke so zrasle in se preselile na roke. Otroci so v večini uporabili tehniko mimičnih lutk, tako so njihove lutke lahko govorile, se poljubljale, uporabljale rekvizite … Lutke so nastopile na paravanih v podobnih skupinah kor pri predhodni nalogi. Deklici, ki sta prej uprizorili poroko, sta zdaj zaigrali kratko zgodbo o Pepelki in se spet poročili. Pepelki sta izdelali rožnato čipkasto obleko. Zanimiv je bil podvodni prizor z ribami, kjer so se dlani zelo izvirno spremenile v ribe. Najmlajšima dvema je šlo slabo, zato vodja sede s svojo lutko nasproti njunim in se začno igrati »šolo«: njuni lutki sta morali brati iz knjig, pisati v zvezke, telovaditi in malicati … V resnici je šlo za animacijsko vajo, v kateri so bili obravnavani nekateri elementi igre z ročno lutko: smer pogledov, višina lutke glede na paravan, rekvizitna igra in nenazadnje razgibavanje roke (Majaron. 2005). Otroci se šolo radi igrajo, hkrati pa je bil prizor voden in sta bila »mala izgubljenčka« zadovoljna. Videli smo še prizor z dvorišča, kjer so se lutke igrale ristanc, roke so narisale igralni prostor, rokovale z rekvizitom (metanje kamenčka) in se gibale na specifične načine (skoki, obrati …) 3. tema: Lutke na kolenih Čas je, da se skupina sestavi in poveže v celoto. A potem ne bo občinstva in predstava ne bo imela pravega smisla! Zato se ponovno oblikujeta dve ekipi. Vsaka od njiju pripravi plesno točko na poljubno glasbo, plesalci pa so lutke na nogah, katerih glave predstavljajo kolena. Udeleženci morajo najprej ugotoviti, kako se bo gibala kolenska lutka in nato skupaj zaplesati. Zdaj je bilo potrebno res sodelovati: dajati ideje in se podrejati skupini. Pri izvedbi je bilo potrebno fizično sinhrono delovanje. Usmerjanje fokusa v koleno je nalogo po eni strani olajšalo, saj se skupini niso podrejali posamezniki, ampak njihova kolena. Raziskovanje nenavadnega gibanja, lovljenje ravnotežja, koordinacija lastnega telesa s telesi drugih in »aerobnost« vaje je zelo dvignila razpoloženje. Skupini sta nastopili druga za drugo, ena z živahno rusko Katjušo in druga z elegantnejšo in bolj minimalistično koreografijo na »konzervirano« muziko glasbene igrače – klavirčka. Potem je vsaka od skupin naučila svoj ples še drugo polovico otrok in so kolena vseh otrok zaplesala skupaj. Lutke na kolenih so požele navdušenje, zato se je šest otrok samoiniciativno odločilo, da uprizorijo na ta način Rdečo kapico. Izdelali so kostume za svoja kolena, si razdelili vloge in pripravili predstavo. Zelo zanimivo jih je bilo opazovati pri delu, kjer so izkazali veliko zavzetost, ponavljali so prizore, jih popravljali in dograjevali z novimi domislicami, zraven pa so se strašno zabavali. Glavno vlogo so zaupali najmlajši deklici in bila je odlična Rdeča kapica. Najbolj so bili ponosni na smrčanje volka, pri čemer je deklica, ki je »bila volk« na poseben način premikala kolenske mišice, da je bilo videti kot obrazna

262


mimika volka, ki smrči. Gibanje je seveda dobilo ustrezno zvočno spremljavo. Prizor je že med nastajanjem, pa tudi kasneje pred občinstvom, požel salve smeha. 4. tema: Lutke na podplatih Bi se pogovarjali s podplati? Če je glava lutke na stopalu, potem telo lutkarja ne more več stati pokonci. Treba je sesti ali leči. Poskusimo! Zabavno in dobra vaja za trebušne mišice. V kotičku za material že čakajo barvice, da spremenijo otroške podplate v obraze lutk. A risati po podplatu je težko. Kaj ko bi porisali noge drug drugemu? Pride do zelo zanimivih medosebnih položajev. Risanje po nogi drugega (Joj, žgečka!) je odgovorna naloga predvsem zaradi zaupanja tistega, ki ti izroči svojo nogo na milost in nemilost. To je trenutek največje bližine v vsem procesu. Odnos med risarjem in tistim, po katerem risar riše, je nujno zaupen. Nožne lutke dobijo še obleke, nekatere celo frizure in klobuke. Noge se potem – kot se za risbe spodobi – sušijo na soncu, njihovi lastniki pa lahko uživajo v smrčanju volka in drugih zanimivostih Rdeče kapice na kolenih. 5. tema: Obrazi na različnih delih telesa Po res prijaznem sodelovanju od Rdeči kapici in nožnih lutkah, se zdi, da je skupina že dosegla stopnjo, ko ji lahko izročimo posameznika, da se poigra z njim. Izziv, ki je pred otroki, je maska, ki se lahko naseli na katerikoli del telesa. Žreb izbere enega, ki gre v sredo kroga. Nekdo mu postavi masko na določen del telesa, na primer na ramo. Igralec z masko na rami se prelevi v posebnega »ramenčnika«: gleda z ramo, voha z ramo, posluša z ramo. »Ramenčnik« komunicira z otroki okrog njega, dokler ne izbere drugega in mu polži masko na primer na vrh glave. Zdaj se začne krožno potovanje »naglavnika«, dokler ta ne določi »ritnika« … Igra naj bi bila zabavna, pa ni bila. Skupina je izkoristila to, da igralec v krogu ne more komunicirati enakovredno, saj ne vidi, nima rok na mestu, da bi se lahko branil, celo ne hodi naravnost naprej. Igralca v sredini je začela »anonimna množica«, ki je stala okrog njega ščipati, drezati, žaliti in sploh zlorabljati. Ta se je počutil kot žrtev seveda slabo, in je potem izbral naslednjo žrtev, nad katero se je tudi sam lahko izživljal. Skratka, igra je šla v popolnoma napačno smer in jo je bilo potrebno ustaviti, zamenjati prostor, narediti nekaj socialnih iger za pozornost in sodelovanje in jo nadaljevati na drug način. Zdaj bo tisti na sredini prostovoljec in bo predstavil svojo idejo v zvezi s transformacijo gibanja telesa s pomočjo maske. Iz pasivne vloge je igralec na sredini postal aktiven, prevzel pobudo in o žrtvi ni bilo več sledu. Zakaj se je zgodila ta zloraba igralca na sredi kroga? Je bila prej bližina prevelika? Je sistem »zaznal«, da je nekompetentno bitje na sredini oslabilo skupino (kot sistem)? Je šlo za objestnost? Moč množice? 6. tema: modna revija Sledila je kratka razigrana improvizacija z naslovom Modna revija, kjer igralci v špalirju pozdravljajo lutke na različnih delih telesa in izbirajo med različnimi idejami in njihovimi izvedbami svojo najljubšo. Glasovanje je bilo javno in argumentirano.

263


7. tema: skupinska lutka Po trije soigralci skupaj ustvarijo s svojimi telesi novo, fantastično bitje. Maska označi, kje ima to bitje obraz (oz. oči) in s tem določi centralno točko bitja in njegovo smer gibanja. Skulpturo iz teles je potrebno tudi animirati, torej odkriti njej primerno lastno in nenavadno gibanje. Nastanejo zelo zanimive rešitve: kamela, katere grba se spremeni v jezdeca, Samorog križan s Pegazom, Vlak-gosenica, Velikan in Kotaleči se Triglav. Zelo zanimivo je bilo glasovanje: glasovale so skupine in njihov predstavnik (vsaka trojica je imenovala svojega zastopnika) je po posvetu podal oceno in jo argumentiral. Ocene so bile vse plod natančnega opazovanja, nagrajena pa je bila izvirnost,

način predstavitve … Otroci se niso

usklajevali samo v ideji in izvedbi, uskladiti je bilo potrebno tudi sodbo o tem, kar so naredili drugi. Ker so argumentirali svoj izbor najljubšega fantastičnega bitja, so poročevalci govorili o pozitivnih straneh nastopov ostalih. Vsaka skupina je imela drugo najljubše bitje in tako so bili na koncu vsi »zmagovalci«.

Predstava Izbor najbolj zanimivih izdelkov delavnice je bil povezan v polurni lutkovni kolaž, ki je bil javno izveden. Važno je bilo tudi to, da vsi člani skupine nastopijo. Občinstvo so bili otroci iz sosednjega vrtca, družine nastopajočih in zainteresirana javnost. Letos se ni ponovila lanska situacija pred nastopom – panično iskanje lutk in rekvizitov. Otroci so se pripravljali na nastop zelo zbrano, drug drugemu so prepuščali prostor za pripravo, odlagali lutke in rekvizite na dogovorjena mesta, pazljivo poslušali navodila (vrstni red in pozicijo nastopov) in potrpežljivo čakali na morebitno potrebno pomoč. Asertivno obnašanje je bilo posledica zavedanja, da ima vsak od njih svojo nalogo in da je vsak pomemben za končni uspeh predstave. Ponovitev skupinske koreografije kolenskih lutk je dala skupini občutek povezanosti, pripravljenosti in nekakšen ritem, ki ga je imela kasneje tudi predstava. Prihod občinstva je vnesel vznemirjenje v skupino, a je deloval spodbudno. Otroci so nastopili kot avtorji zgodb, ustvarjalci likovnih podob svojih predstav, kot igralci, animatorji in včasih tudi kot glasbeniki. ZAKLJUČEK Tedensko delo s skupino je bilo zanimivo potovanje za vsakega posameznika in skupino kot tako v svet igre, gledališča, lutk, likovnih rešitev in – lastnega telesa. Prav igranje z njim, spreminjanje njegove vloge, podobe, percepcije in produkcije je ustvarilo mrežo novih komunikacijskih možnosti članov skupine. Izkušnje telesa v novih podobah in odnosih vodijo v novo razumevanje in udejanjanje medsebojnih relacij. Ustvarjalnost pa je tisto, ki je motiv in obenem cilj za ustvarjanje novih odnosov do nas samih in sveta okrog nas.

264


LITERATURA Cvetko, I. (2011). Malo veliko prstno gledališče. Didakta Radovljica. Gruić, I. (2002). Prolaz u zamišljeni svijet. Golden marketing Zagreb. Majaron, E. (2005). Specfična gibanja ob animaciji lutk. V R. Pišot in V. Štemberger (ur.), Medanrodni znanstveni simpozij Otrok v gibanju (str. 204–309). Ljubljana: Pedagoška fakulteta. Sitar, J. (2006). Z lutkami k besedam – in drug k drugemu. V B. Hanuš in J. Sitar, Moje prvo berilo, priročnik. Ljubljana: DZS. Tomori, M. (1990). Psihologija telesa. Ljubljana: DZS. Trefalt, U. (1993). Osnove lutkovne režije. Ljubljana: Zveza kulturnih organizacij Slovenije.

265


VADBA STABILNOSTI IN RAVNOTEŽJA V VODI ZA OTROKE IN STAREJŠE STABILITY AND BALANCE EXERCISES IN WATER FOR CHILDREN AND ELDERLY Rajko VUTE¹, Tatjana NOVAK²

¹ Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Slovenija ² Šolski center Rudolfa Maistra, Kamnik, Slovenija

IZVLEČEK Hoja predstavlja osnovni način gibanja na kopnem, medtem ko je plavanje osnovni način premikanja v vodi. Za otroke in starejše je vadba ravnotežja v vodi lahko koristna in zabavna oblika vadbene ure. Z ustrezno izbiro vaj in iger lahko razvijamo ali ohranjamo stabilnost in ravnotežje ne glede na posameznikovo starost, njegove telesne sposobnosti ali zdravstveni status. Ključne besede: ravnotežje, otroci, starejši, vadba v vodi ABSTRACT Walking is the basic movement pattern on solid ground while swimming is the basic way of moving in the water. Children and elderly can enjoy the benefits and fun by adding stability and balance exercises to their swimming sessions. With a proper selection of exercises and games, an individual either develops or maintains stability and balance regardless of his/her age, physical abilities or condition of health. Keywords: children, elderly, exercises in water UVOD V prispevku želimo predstaviti nekatere zamisli, vezane na delo v vodi, s katerimi lahko prispevamo k sposobnostim ohranjanja in vzpostavljanja ravnotežnega položaja mladih in starejših z različnimi gibalnimi sposobnostmi. Če je hoja osnovni način gibanja na kopnem, je plavanje osnovni način gibanja v vodi. Plavanje predstavlja človekovo obvladovanje vode z lastnimi silami, ki mu omogočajo varno gibanje v želeni smeri na vodni gladini ali pod njo (Kapus, 2002). K preprostim oblikam gibanja v vodi, kjer se v plitvi vodi s pomočjo rok in nog lahko premikamo na različne načine, je mogoče dodati tudi vaje in igre, ki omogočajo razvijanje in ohranjanje ravnotežja. Ker plavanju pripisujemo primernost za vsa starostna

266


obdobja, od dojenčkov, malčkov, otrok, mladostnikov, odraslih in starejših, je vadba v vodi s poudarkom na ravnotežju mogoča in smiselna. Za osebe s posebnimi potrebami lahko rečemo, da za njih plavanje presega pomen drugih športnih dejavnosti, saj osebam s prizadeto sposobnostjo gibanja omogoča večjo samostojnost pri gibanju, krepi in ohranja telesne sposobnosti, vpliva na počutje in kakovost življenja. Verjamemo, da so prav različne oblike gibanja v vodi in plavanje most tako med mladimi in starejšimi, kot tudi med posamezniki različnih telesnih in duševnih sposobnosti. Želimo opozoriti tudi na možnosti vključevanja otrok, mladostnikov in starejših s posebnimi potrebami v tovrstno vadbo. Cilj prispevka je poudariti pomen ravnotežja in predstaviti nekatere načine razvijanja in ohranjanja ravnotežja v vodi za otroke in starejše. POMEN RAVNOTEŽJA PRI OTROCIH IN STAREJŠIH Sposobnost ohranjanja ravnotežnega položaja in sposobnost vzpostavljanja ravnotežnega položaja sta izjemno pomembni sposobnosti, ki ju v specifičnih starostnih obdobjih in zdravstvenih stanjih dojemamo in vrednotimo različno. Ker tako na otroke kot na starejše nenehno delujejo sile, ki rušijo njihov ravnotežni položaj, se moramo tovrstnim motnjam odzvati z ustreznim kompenzacijskim gibalnim programom. Podobno se dogaja tudi pri vzpostavljanju ravnotežnega položaja, ko je le ta zaradi različnih razlogov porušen. Med osebami s posebnimi potrebami je s težavami ravnotežja izrazito izpostavljena cerebralna paraliza v svojih pojavnih oblikah spastičnosti, atetoze in ataksije (Vute, 1999). Med dejavnike, ki pogojujejo ravnotežje, poleg centralnega ravnotežnega organa v srednjem ušesu in ravnotežnega centra v malih možganih pomagajo pri ohranjanju ravnotežnega položaja še pomožni organi, kot so: čutilo vida in čutilo sluha, tetivni in mišični receptorji, receptorji v obsklepnih strukturah in taktilni receptorji v koži (Pistotnik, 1999). Poznavanje dejavnikov, ki vplivajo na gibalno vedenje otrok, mladostnikov in tudi starejših, je pogoj za razumevanje značilnosti njihove gibalne in športne dejavnosti. Pri pripravi ustreznih strategij in intervencijskih programov za spodbujanje aktivnega življenjskega sloga je prav tako pomembno, da navedene skupine dejavnikov proučujemo glede na različne oblike gibalne/športne aktivnosti in ugotavljamo njihov učinek v specifičnih kontekstih (Dolenc in Pišot, 2010). Vsako gibanje, na kopnem ali v vodi, vedno vključuje tudi vzpostavljanje ravnotežnega položaja. Otroci z nepravilnostmi v delovanju vestibularnega sistema ne občutijo natančnega delovanja sil gravitacije in imajo posledično težave s celovito kontrolo svojega telesa. Pri porušenem ravnovesju je načeta tudi ustrezna mišična kontrola, rezultat pa se kaže v težavah pri ohranjanju in vzpostavljanju ravnotežja med sedenjem, stojo in pri gibanju (Cheatum in Hammond, 2000). Težave z vestibularnim sistemom in posledično z ravnotežjem so pri starejših od 70 let pogost razlog za obisk pri zdravniku. Med aktivnostmi, ki ugodno vplivajo na ohranjanje in vzpostavljanje ravnotežnih položajev pri vseh starostnih skupinah, izstopa prav plavanje.

267


PLAVALNE VEŠČINE OTROK IN STAREJŠIH Plavanje sodi med tista gibanja, ki jih ni mogoče pridobiti z drugimi vsakodnevnimi izkušnjami, kot sta npr. hoja, tek. Premikanja v vodi se človek nauči sorazmerno hitro. Proces učenja pravilne plavalne tehnike, ki človeku omogoča, da se premika v vodi dalj časa, pa je sorazmeroma dolg, zato je treba z učenjem začeti pravočasno. Za osvojitev določenega sklopa gibov je potrebno namreč veliko število ponavljanj, tudi do 8000. Ko je gibanje usvojeno, je praviloma tudi avtomatizirano, zato je krivulja pozabljanja majhna. To pomeni, da je znanje plavanja razmeroma trajno znanje (Jurak, 2002). Slednje velja upoštevati, ko načrtujemo vadbo starejših, saj znanje plavanja omogoča tudi številne druge dejavnosti v vodi, od iger do aerobike. Če so vaje ravnotežja v vodi za otroke aktivnost za dopolnitev in popestritev vadbene ure, so za starejše lahko tista oblika vadbe, ki ohranja vitalne mehanizme zanesljivega gibanja v svojem bivanjskem prostoru. Zaradi kompleksne strukture ravnotežja je za njegovo izboljševanje oziroma ohranjanje v veljavi načelo velikega števila ponovitev. V pripravah za vadbo ravnotežja v vodi velja omeniti, da so tako med mladimi kot med starejšimi tudi osebe s posebnimi potrebami, ki jim voda v marsičem zelo olajša izvajanje vaj. Plavanje dokazano razvija in ohranja sposobnost gibanja ter z njo povezano samostojnost, ki je ključnega pomena tako v otroštvu kot v starosti. Ohraniti telo pri močeh in prožno, vzdrževati srčno-žilno in dihalno sposobnost na optimalni ravni so pomembni za telesno pripravljenost vsakogar, ne glede na posameznikova leta in njegove telesne in duševne sposobnosti. Da želja po športnem udejstvovanju in novih izzivih na področju športa ostaja tudi v poznejšem življenjskem obdobju, potrjuje raziskava, v katero je bilo vključenih 66 žensk starejših od 65 let iz osrednje Slovenije, od katerih je bilo 32 vključenih v redno enkrat tedensko športno vadbo, 34 pa jih v organiziranih oblikah športne vadbe ni sodelovalo (Vute in Novak, 2010). Pri športno dejavni skupini so kot najbolj privlačne izstopale želje po plesu, fitnesu in splošni telesni vadi, medtem je druga skupina usmerila želje po športnem udejstvovanju v splošno telesno vadbo, vadbo doma in aerobiko. Plavanju so prisodile mesto med tistimi športnimi dejavnostmi s katerimi se poleg hoje, kolesarjenja in planinstva še zdaj najpogosteje ukvarjajo. Na osnovi izraženih želja starejših žensk ugotavljamo potrebo po razširitvi možnosti za dejavnostih v vodi in ob njej. Vadba v vodi ima številne pozitivne učinke v smislu ugodnega počutja in posledično zmanjševanja stresa, opazni so učinki odpora vode, zmanjšano je znojenje, potreba po kakšni dodatni specialni opremi za vadbo pa dejansko ne obstaja. Vadbo v vodi lahko priporočimo vsem starostnim skupinam, z vključitvijo vadbe ravnotežja pa dodamo tisti del, ki je še posebej pomemben tudi za samostojno gibanje v bivalnem okolju.

268


VADBA RAVNOTEŽJA V HALLIWICKOVEM KONCEPTU UČENJA PLAVANJA Koncept, ki ga je utemeljil James Mc Millan, upošteva načela hidrostatike, hidrodinamike in mehanike telesa in ga je poimenoval z imenom Halliwick (Halliwick Association of Swimming Therapy, 2010). Način vadbe se je izkazal kot primeren in varen za vse starostne skupine, za najrazličnejše vrste in oblike motenj in prizadetosti, pa tudi za vse tiste, ki omenjenih težav nimajo. V programu desetih točk, ki je osnova učenja plavanja po Halliwickovem konceptu, je zelo poudarjena tudi vadba za razvijanje in ohranjanje ravnotežja. Svojevrsten izziv je vključevanje iger, saj z njimi lahko dosežemo skrite cilje tudi na področju ravnotežja. Ko izbiramo vaje in igre ravnotežja za otroke, upoštevamo, da so poznane in preproste, pri mladostnikih je poudarjeno raziskovanje in vključevanje tekmovalnih oblik, medtem ko morajo odrasli razumeti pomen iger in v njih najti miselni izziv; igre jim pomagajo pri sprostitvi, starejši radi vadijo tudi ob glasbi. Pri vključevanju vaj in iger ravnotežja upoštevamo stopnjo znanja vsakogar, saj je med otroci in starejšimi velika razlika. Pri Halliwickovi konceptu so igre del procesa učenja in so osredotočene na pridobivanje izkušenj osnovnega gibanja, ravnotežja, spreminjanja smeri gibanja, dihanja, nadzorovanja položaja glave, uporabe turbulence in vzgona, drsenja, varnosti v vodi itd. Predstavljamo izbrane vaje in igre, ki jih najpogosteje uporabljamo v okviru Halliwickovega koncepta učenja plavanja in za katere menimo, da so hkrati odlične vaje za razvijanje in ohranjanje ravnotežja otrok in starejših. Vaje in igre za psihično prilagoditev: – stoja na mestu, pihanje v piščalko, tudi pod vodo – stoja na mestu in potapljanje glave – ploskanje z rokami, povezano z ritmičnim vdihovanjem in izdihovanjem v vodo – hoja v različne smeri, posnemanje korakov velikana – kengurujevi poskoki – kača – vesoljska ladja, obkroževanje plavalnega učitelja – vožnja s kolesom, kanujem, motornim čolnom Vaje in igre za uravnoteženje: – iz ležečega položaja na hrbtu v položaj "stola" in obratno – igra v krogu: sonce – leži na hrbtu, dež – brca z nogama, veter – piha v vodo – iz položaja stoje v položaj "gobe" – salta s pomočjo učitelja plavanja, plezanje po njem navzgor in obrat – vrtenje mlinskega kolesa – vrtenje v pokončnem položaju v krogu, določenem s sklenjenima rokama učitelja – igra v krogu: pošiljanje paketov, plavalci menjavajo mesta

269


– vrtenje okrog vzdolžne osi v položaju leže z obračanjem glave, prekrižanjem rok in nog – zaviranje vrtenja s proti gibi – samostojno vrtenje proti učitelju plavanja – padec v vodo naprej, obrat v položaj na hrbtu in zaključek gibanja v položaj "stola" – odriv v drsenje na trebuhu, obrat na hrbet in zaključek gibanja s položajem "stola" – drsenje z obratom skozi obroč ali sklenjene roke dveh pomočnikov – drsenje na hrbtu, obrat in prijem za rob bazena – igra v krogu: ribe v mreži Vaje in igre za nadzorovanje gibanja v vodi: – hoja po vseh štirih po plitvi vodi – hoja iz plitve v globljo vodo – pobiranje predmetov z dna bazena – sedanje na dno bazena – položaj "gobe", premikanje v različne položaje – položaj "mrtvaka", ugotavljanje sposobnosti lebdenja na vodi – spreminjanje položaja rok in vpliv na ohranjanje položaja "mrtvaka" – spreminjanje položaja nog in vpliv na ohranjanje položaja "mrtvaka" – ohranjanje telesa v navpičnem položaju – z vrtinčenjem vode pod plavalčevim hrbtom premikati plavalca po bazenu – leže na hrbtu upiranje valovom, ki jih z gibanjem ustvarjajo drugi v skupini – plavalčev odriv od roba bazena in drsenje z glavo v vodi skozi "razburkano morje" Elementarne oblike gibanja v vodi in osnovni plavalni slog: – premikanje plavalca v hrbtnem položaju z zamahi rok ob telesu – premikanje z delom nog – premikanje v obliki osmice – povežemo delo rok in nog – hrbtno plavanje s spremembami smeri gibanja – tehnika hrbtnega plavanja – priprava na plavanje v preostalih položajih: bočno, prsno, kravl, delfin V tem delu smo predstavili zasnovo nekaterih značilnih primerov vaj in iger v vodi (Halliwick Association of Swimming Therapy, 2010), ki poudarjajo tudi razvijanje in ohranjanje ravnotežja in so prepoznavne v štirih značilnih sklopih: psihična prilagoditev, uravnoteženje, nadzorovanje gibanja v vodi in plavanje.

270


ZAKLJUČEK Plavanje ohranja izjemno pomembno mesto ne samo kot športna dejavnost ampak tudi kot rehabilitacijska možnost, življenjska potreba in civilizacijska norma. Plavanje uvrščamo med najučinkovitejše metode za razvijanje različnih spretnosti, ravnotežja, moči in vzdržljivosti. Samostojnost gibanja je pomembna tako ta otroke, starejše kot za tiste med njimi, ki so gibalno ovirani. Upoštevanje principov vadbe ravnotežja v vodi omogoča, da so tudi dejavnosti v vodi varno vodene in dostopne širokemu krogu ljudi. Tako pri otrocih kot tudi pri starejših moramo pri delu v vodi računati tudi na nepredvidljive situacije. Da bi bila vadba zanimiva, koristna in varna, mora biti tudi način vodenja ustrezen vadečim v skupini. Če v skupini prevladujejo osebe s posebnimi potrebami, uporabljano individualni princip vadbe. Poudarjamo, da je proces učenja plavanja dejansko neprekinjeno naprezanje za ohranjanje ravnotežnega položaja plavalca, saj mu le tak položaj zagotavlja uspešno in varno gibanje v vodi. Pri vadbi otrok ali starejših po omenjenem konceptu vadbe je za učiteljevo ustvarjalno delo vedno dovolj prostora, da oblikuje in dodaja nove vaje in igre. LITERATURA Cheatum, B. A. in Hammond, A. A. (2000). Physical activities for improving children's learning and behaviour. Champaign: Human Kinetics. Dolenc, P. in Pišot, S. (2010). Dejavniki gibalne/športne aktivnosti otrok in mladostnikov. V B. Šimunič, T. Volmut, T. in R. Pišot (ur.), Otroci potrebujemo gibanje (str. 1 5–24). Koper: Knjižnica Annales Kinesiologiae. Halliwick Association of Swimming Therapy (2010). Halliwick Swimming for Disabled People. London: A & C Black. Jurak, G. (2002). Učenje plavanja kot gibalno učenje. V V. Kapus idr., Plavanje, učenje (str. 61–75). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Kapus, V. (2002). Plavanje, učenje. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Pistotnik, B. (1999). Osnove gibanja. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Vute, R. (1999). Izziv drugačnosti v športu. Ljubljana: Debora. Vute, R. in Novak, T. (2010). Health education and desirable sports among elderly women who joined the Slovenian regional project Sport for healty life. V M. Krejci et al. (Eds.), Adequate movemet regime and bio-psycho-social determinants of active life stile (str. 151–160). Česke Budejovice: University of South Bohemia.

271


ŠPORTNO-REKREATIVNE DEJAVNOSTI OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI SPORT AND EXERCISE FOR CHILDREN WITH SPECIAL NEEDS Erna ŽGUR Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Vipava, Vipava, Slovenija IZVLEČEK V prispevku je predstavljena vloga gibanja in primerjava različnih športno-rekreativnih dejavnosti oseb s posebnimi potrebami. Gibanje in z njim povezane razne športne dejavnosti je pomembno za vsakega človeka, še zlasti za osebe s posebnimi potrebami, pri katerih je potekal razvoj nekoliko drugače, predvsem počasneje. Gibanje je prisotno v najrazličnejših športnih dejavnostih, v športnih zvrsteh ter v predpisanih vzgojno-izobraževalnih področjih. Osebe brez izrazitih težav gibanja o tem le malo razmišljajo. To nastopi šele takrat, ko se njihov način gibanja, premikanja… pomembno spremeni. V prispevku je predstavljena primerjava med programom Motor Activities Training Program (MATP), ki je del veljavnega programa Specialne olimpiade, ter s predmetnim področjem gibalno-športne vzgoje v posebnem programu vzgoje in izobraževanja. Oba programa sta namenjena osebam, ki izkazujejo pomembno odstopanje v duševnem razvoju, povezanim s primanjkljaji na področju motorike, senzorike, socializacije. Med obema je možno najti več podobnosti in povezovalnih elementov. Tudi za osebe s posebnimi potrebami, ki imajo primanjkljaje na različnih gibalno-senzoričnih področjih, je športnorekreativna dejavnost priložnost povezovanja in spoznavanja sveta ter ljudi, priložnost dokazovanja in preseganja lastne zmožnosti in potrditev v disciplinah, njim prilagojenih. Osnovni primanjkljaj s področja gibanja ni nikoli tolikšna ovira, da ne bi te osebe doživele gibalnega uspeha in samopotrditve z vključevanjem v različne, njim prilagojene, športne zvrsti. Ključne besede: gibanje, športno-rekreativne dejavnosti, osebe s posebnimi potrebami

ABSTRACT The paper presents the movement role and comparision of different sport and recreative activities at persons with special needs. Movement and other sport activities are significant for humans, especially for people with special needs and their different and slower development. Movement is present in wide variety of activities, sports skills and certain educational areas. Person without movement problems does not think about it. Thinking appears, when the way of movement is significantly changed. The paper presents the comparision between Motor Activities Training Program (MATP), valid part of Special

272


Olimpics and school subject motorics and sport at special program of education. Both programs are intended to persons that shows significant and important deviation at mental development conected with motor, sensoric and social deficits. Between both programs are similarities and spines. Sports and recreational activities are an oportunity for socialising among people, oportunity of demonstration and exceedance of self capability and confirmation at different disciplines at people with special needs and different deficits. Basic motoric deficit isn't a barrier for people with special needs and they can achive motor success and self affirmation by integrating at adaptive sports activities.

Key words: movement, sport and recreative activities, person with special needs UVOD Gibanje, premikanje… in vse, povezano z njim, je nekaj naravnega, ljudem danega. Tu ni potrebno ločevanje na »drugačnost v razvoju« zaradi prisotnosti primanjkljajev, ovir ali omejitev, kar posledično najdemo pri osebah z več primanjkljaji. Ni nujno, da je gibalni primanjkljaj prvi in edini. »Zdravi« ljudje oziroma ljudje brez izrazitih in očitnih težav s področja gibanja o tej danosti le malo razmišljamo, jemljemo jo kot nekaj danega. O tem razmišljamo šele, ko se naš ustaljeni način gibanja spremeni ali postane drugačen. Motorika je del celostnega zorenja in spreminjanja organizma (Jones in Barker, 1999) in je nedeljivo povezana z razvojem in zorenjem otrokovih kognitivnih, emocionalnih in socialnih kompetenc. V razvoju človeka se najprej vzpostavijo hierarhično nižji nivoji, pri čemer imajo pomembno vlogo refleksi (Voerman in Gregorič, 2005). Šele z rastjo in zorenjem so dani pogoji za skladen razvoj hierarhično višjih, bolj kompleksnih in zahtevnejših struktur. V normalnem razvoju ne prihaja do preskakovanja posameznih razvojnih funkcij, ampak si te sledijo v skladu s svojimi razvojnimi zakonitostmi. Najprej se vzpostavijo nižji, nato višji nivoji. Pri nastanku primanjkljaja in pojava abnormnosti prihaja do preskokov pojavljanja razvojnih funkcij, kar je odraz neharmoničnosti razvoja (Dolenc-Velicković, 2010). Gibanje je pomembno za vse ljudi: za zdrave in za osebe s posebnimi potrebami, ki imajo primanjkljaje tudi na gibalnem področju. Osnova človekovega gibalnega razvoja je nedotaknjen, nepoškodovan centralno-živčni sistem (Scherzer, 2001; Gage, 2006). Karkoli zmoti razvoj živčnega sistema, so posledice, ki nastanejo, vidne in se odražajo na več področjih, in sicer na področju motorike, senzorike, percepcije, kognicije. Tako gredo osebe z več primanjkljaji, zlasti ko gre za primanjkljaje s področja duševnih funkcij in motorike, skozi drugačen razvoj (Magill, 1998; Carr in Shepherd, 2000). Ta je običajno počasnejši, uporablja več nezrelih gibalnih vzorcev; motorične spretnosti pa so pogosto slabše razvite zaradi neustreznega živčno-mišičnega kontrolnega mehanizma, ki je posledica slabše prevodnosti senzornih in motoričnih impulzov (Behram, Kliegman in Jenson, 2004). Pri razvoju »zdravih« otrok

273


poteka spontano proces učenja raznoterih motoričnih znanj. Pri osebah z več primanjkljaji je potrebno upoštevati, da se morajo motoričnega znanja naučiti na njim ustrezen način. Naučena osnovna motorična znanja jim je potrebno avtomatizirati z ustreznim treningom in z usmerjeno ter vodeno vadbo. Z zadostno avtomatizacijo posameznega motoričnega znanja pride pri osebah z več primanjkljaji do trajne in zadovoljive usvojitve motorične veščine. VLOGA GIBANJA Kljub različnemu poteku razvoja se lahko vprašamo, ali je gibalni razvoj teh oseb res tako drugačen in poseben. Splošne zakonitosti razvoja, tudi gibalnega, so namreč skupne vsem bitjem (Miller in Bachard, 2006). Prisotna motnja v duševnem razvoju ali drugi primanjkljaji s senzorično-motoričnega ter perceptivnega področja narekujejo le drugačen pristop, modifikacijo učenja posameznih oblik gibanja, izbiro zvrsti športa ali rekreacije. Osnovni primanjkljaj ni nikoli tolikšna ovira, da bi osebam z gibalnimi in drugimi primanjkljaji onemogočal njihovo enakovredno vključevanje v športne dejavnosti, njim primerne. Tudi oni, in sicer ob ustrezni prilagoditvi naravnega gibanja ter iz tega izpeljanih raznih športnih dejavnosti, zmorejo aktivno sodelovati. Preko takih dejavnosti se želijo na primeren sodelovalnotekmovalni način potrditi, dokazati ter zmagovati. Učitelji, športni pedagogi, trenerji, vaditelji, torej osebe, ki se srečujejo z njimi v raznih šolskih ali zunajšolskih programih, jim lahko zagotovijo ustrezne športne dejavnosti ne glede na njihove primanjkljaje – posledično – na ovire. Izbira, ki temelji na osnovnem naravnem gibanju, daje priložnost in možnost, da osebam s posebnimi potrebami ponudimo tisto, kar dejansko zmorejo, kar jim je blizu; predvsem tisto, pri čemer rade sodelujejo in se potrjujejo kot enakovredni partnerji. Sem spadajo razne oblike gibanja: hoja, tek, plazenje, lezenje, lazenje, igre z žogo, manipulacijske igre (prijemanje žogice, izpuščanje, odrivanje, kotaljenje, metanje…). Različni strokovnjaki, učitelji, starši…, preveč dvomijo v svoje inovativnosti pri zadovoljivem vključevanju oseb z več primanjkljaji v razne gibalno-športne dejavnosti. Tako se pozablja na običajne oblike vseh tistih športno-gibalnih dejavnosti, ki so v svoji izvedbi preproste, enostavne, zahtevajo le minimalne pogoje za vadbo ali dodatno prilagojeno opremo. V procesu šolanja in usposabljanja oseb z motnjami v duševnem razvoju ter več primanjkljaji lahko zadostuje že osnovna vadba, z uporabo preprostega naravnega gibanja: plazenja, lezenja, lazenja, kotaljenja, hoje, teka, vožnje z vozički, trokolesi; premikanja v vodi, plavanja. Torej, gre za uporabo takšnih oblik gibalne dejavnosti, ki so tako osnovne, da so primerne tudi za osebe, ki imajo več gibalnih in drugih primanjkljajev. Za to gibanje ne potrebujemo veliko finančnih sredstev. Izbor ponujenih gibalno-športnih dejavnosti je včasih bolj odvisen od »iznajdljivosti in lastne angažiranosti« osebe, trenerja, volonterja, učitelja, ki izvaja gibalno-športne dejavnosti z osebami z več primanjkljaji.

274


VLOGA RAZLIČNIH GIBALNO-ŠPORTNIH DEJAVNOSTI Kako priti do enostavnega programa različnih gibalnih/športnih dejavnosti, ki jih lahko ponudimo osebam s posebnimi potrebami, ki imajo več primanjkljajev? V pomoč nam je lahko program Motor Activities Training Program (MATP), sestavni del programa Specialne olimpijade (www.specialolympics.org), namenjen osebam s težjimi motnjami v duševnem razvoju in z drugimi primanjkljaji s področja motorike ter senzorike. Program MATP vključuje področje gibljivosti, udarjanja, ročnosti, brcanja, vožnje z invalidskim vozičkom ter vodnih aktivnosti. Tu gre za vrsto gibalnih dejavnosti, ki so primerne za osebe z več primanjkljaji, in sicer s primanjkljaji s področja vida, sluha, motorike, govora in komunikacije. Včasih je potrebna le dobra volja, osnovno znanje in veliko pripravljenosti ter potrpežljivosti, saj so osnovna gibalna znanja tako preprosta, enostavna, da poiščemo za vsakega tekmovalca tisto, kar si želi, zmore in potrebuje. Velika prednost programa MATP je v tem, da omogoča vsakemu posamezniku s posebnimi potrebami ustrezen individualni program vadbe. Ta upošteva vsa posameznikova močna področja, vse njegove mentalne ter fizične zmožnosti, hkrati pa upošteva primarne ovire posameznika, zlasti s področja gibalnih in duševnih sposobnosti. Za primerjavo teh osnovnih gibalnih znanj so vzeta področja iz programa MATP ter programa gibalne/športne vzgoje iz posebnega programa vzgoje in izobraževanja. Po posebnem programu se izobražujejo in usposabljajo osebe z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. Ta predstavlja osnovni dokument za izobraževanje oseb z motnjami v duševnem razvoju (www.mizks.gov.si). Njegova prednost je zlasti v individualizaciji ter fleksibilnosti posameznih predmetnih področij, naravnan pa je na individualne posebnosti posameznika. Upošteva

izhodišče, da je usposabljanje teh oseb specialno-

pedagoški in andragoški proces. Med obema programoma najdemo veliko skupnih točk, ki vključujejo gibalne vsebine. Program MATP (Special Olympics International, www.specialolympics.org) vsebuje naslednja področja: -

gibljivost

-

udarjanje

-

ročnost

-

brcanje

-

vožnja z invalidskim vozičkom

-

vodne aktivnosti

Program

gibalne/športne

vzgoje

vsebuje

v

posebnem

programu

vzgoje

in

izobraževanja

(www.mizks.gov.si) naslednja vsebinska področja: -

gibanja, nevezana na spretnost hoje

-

naravne oblike gibanja

-

vaje za razvoj samopodobe

275


-

elementarne igre

-

ples

-

športni program

-

podpodročja: športni dnevi, tekmovanja, interesne dejavnost in šola v naravi

Pregled obeh programov kaže, da so si dejavnosti MATP in gibalne/športne vzgoje iz posebnega programa podobne in vključujejo osnovna gibalna znanja in spretnosti. Magill (1998) navaja pomen pravočasnega razvoja posameznih motoričnih spretnosti, ki se jih v svojem razvoju uči vsak otrok. Njegovo zorenje in gibalno napredovanje je zajeto v temeljno gibalno fazo razvoja in vključuje tri stopnje. Za začetno gibalno stopnjo razvoja so značilni gibalni poizkusi, ko gibalno dejanje pride do cilja in namena. Gibanje je še pomanjkljivo in nedovršeno, ker še ni povsem vzpostavljena njegova časovna in prostorska integracija; gibanje je s skromnim ritmom in nezadovoljivo koordinacijo. Veliko oseb s posebnimi potrebami in z več primanjkljaji ima opisane načine gibanja. Mnogi od njih ne razvijejo zrelejšega, bolj koordiniranega gibanja. Začetni stopnji sledi osnovna gibalna stopnja, za katero je značilno, da vključuje večji in kvalitetnejši nadzor nad temeljnim gibanjem, večja je tudi ritmičnost tega. Nekatere osebe z več primanjkljaji uporabljajo gibalne sposobnosti, razvite v tem obdobju, vse življenje in ne razvijajo zahtevnejših, specializiranih oblik. Vzrok je zlasti v pomanjkljivih gibalnih izkušnjah ali v manjšem številu priložnosti za ustrezno vadbo, trening in vključevanje v gibalno-športne dejavnosti. Sledi zrela gibalna stopnja, za katero je značilno, da je posameznik vse bolj gibalno samostojen in gibalno učinkovit ter uspešen. Njegova kontrola gibanja je bolj razvita, zato je gibanje dovršeno in zrelo. Te stopnje ne dosežejo vsi ljudje. Pri razvoju gibalnih spretnosti je v ospredju zorenje organizma; vplivi okolja imajo le manjšo, obrobno vlogo. Vendar imajo že odrasle osebe priložnost, da z ustrezno in vodeno vadbo ter primerno spodbudo izboljšajo spretnosti manipulacije in stojnosti oz. stabilnosti. To je pomembno tudi za osebe z več primanjkljaji, pri katerih se lahko pogosto pojavijo procesi, povezani z manjšo plastičnostjo centralno-živčnega sistema, s prisotnostjo pridobljenih primanjkljajev ter poslabšanjem psihofizičnega stanja. Pregled obeh programov in njunih ciljev nakazuje, da gre za podobne vsebine in dejavnosti, v katere se lahko vključujejo osebe z več primanjkljaji. Oba programa omogočita, in sicer v polni meri, cilj, to je doživljanje uspeha, samopotrditev, druženje in povezovanje z vrstniki. Omogočata zadovoljivo preizkušanje in potrjevanje v tekmovanju ter vključevanju v najširše segmente športnega, vzgojnoizobraževalnega in socialnega delovanja. Pika na i ali dodana vrednost MATP je zlasti v množičnosti in organizaciji športnih tekmovanj pod okriljem Specialne olimpiade, dela svetovnega združenja.

276


Tabela 1: Cilji programa MATP in cilji programa gibalne/športne vzgoje v posebnem programu vzgoje in izobraževanja CILJI PROGRAMA MATP

CILJI PROGRAMA GIBALNE/ŠPORTNE VZGOJE  pridobivanje gibalnih izkušenj in športnih znanj

razvoj motoričnih in socialnih spretnosti

razvoj socialnih spretnosti

zavedanje lastnega telesa in svojih gibalnih sposobnosti

sodelovanje v rekreacijskih dejavnosti njihovega okolja skupaj s starši

vključevanje v okolje in spodbujanje komunikacije

doživljanje uspeha, zabavnih doživetij

sproščanje napetosti, razbremenitev in sprostitev

udeleževanje na športnih tekmovanjih

aktivno preživljanje prostega časa s športno – rekreativnimi dejavnostmi

sodelovanje in tekmovanje na športnih prireditvah

druženja

in

Z vključevanjem osnovnih ter preprostih gibalnih elementov s področja lokomocije in manipulacije v redne vzgojno-izobraževalne procese tudi pri osebah z več primanjkljaji učinkujemo na psihološke, socialne in širše anatomsko fiziološke dejavnike. Psihološke in socialne učinke lahko razčlenimo na dobro počutje posameznika ob vadbi ali treningu, sprejetost med sebi enakimi oz. sprejetost od drugih, potrditev in samopotrditev v določeni gibalni veščini, pozitivno samopodobo, porast samodiscipline zaradi konstantne vadbe. Ta se lahko z rednim in sistematičnim treningom odraža ne le na gibalnem področju, ampak posredno tudi pri drugih vzgojno-izobraževalnih dejavnostih. Za vsakega učitelja ali trenerja je prav gotovo pomembno zadovoljstvo njegovega učenca ali varovanca, ki se kaže tudi na področju večje emocionalne in socialne zadovoljivosti ter sprejetosti. Jones in Barker (1999) pa omenjata vlogo anatomsko-fizioloških učinkov na področje mišično-vezivnega tkiva, ki se kažejo kot zadovoljiva mišična sprostitev ob primerni telesni vadbi. Tudi pri osebah s posebnimi potrebami nastopi ob ustrezni vadbi splošna sprostitev celega telesa. Redna vadba omogoči tem osebam manjšo mišično preobčutljivost na posamezne zvrsti gibanja. Z ustrezno in vodeno vadbo spodbujamo razvoj in vzdrževanje dobre telesne drže ali drže posameznih delov telesa. Učinki vadbe se odražajo na povečani zmožnosti koordiniranega gibanja, ki je rezultat skladnega

delovanja

proprioceptivnega sistema, kar je lahko največja preventiva pred poškodbami. Z ustrezno vadbo pa učinkujemo na dolžino in elastičnost mišično-vezivnega tkiva. To je pomembno tudi pri osebah z več

277


primanjkljaji, ki imajo zaradi osnovne diagnoze s področja motorike že nakazane ali prisotne kontrakture ali deformacije lokomotornega sistema. Prav obdobje osnovnošolskega izobraževanja je najprimernejši čas za učenje osnovnega gibanja ter postopen prevzem kontrole nad večino gibalnih dejanj (Magill, 1998; Scherzer, 2001). V tem obdobju se tudi osebe z več primanjkljaji na neprisiljen, sproščen in spontan način naučijo večine elementov motoričnih znanj: teka, plezanja, metanja, skakanja, preskakovanja, lovljenja, odbijanja…, kar je pri njih pogosto združeno z istočasno, tudi več let trajajočo, terapevtsko obravnavo. Še pomembnejše je, ko gre za osebe z izrazitejšimi gibalnimi primanjkljaji. Ta osnovna gibanja predstavljajo pestro kombinacijo športnih in rekreativnih dejavnosti, ki jih lahko nevsiljivo vpnemo v predpisane vzgojno-izobraževalne programe s področja gibanja in športa. Tako pridobljena osnovna gibalna znanja tvorijo temeljne pogoje za razvoj zahtevnejših manipulacijskih veščin. Program MATP in program gibalno-športne vzgoje v posebnem programu vzgoje in izobraževanja omogočata v največji meri individualizacijo in upoštevanje zmožnosti vsakega posameznika. Oba pričenjata z uporabo tistih gibalnih znanj, ki jih ima posameznik že zadovoljivo razvite, ob primerni individualni vadbi pa jih lahko še dodatno razvije. Oba programa vključujeta različne oblike gibanja, športno-rekreativne dejavnosti, ki so primerne širši populaciji oseb s posebnimi potrebami. Prav tako vključujeta vlogo emocionalnih, socialnih ter duševnih komponent razvoja. Včasih primanjkuje osebam z več primanjkljaji ustreznih pozitivnih spodbud iz okolja; morda nimajo dovolj priložnosti za vadbo in trening, morda jim primanjkuje le dovolj priložnosti, da se pomerijo z drugimi, podobnimi, in predvsem, da se pomerijo s samim seboj. Ko se taka oseba potrjuje v posameznih elementih športnih disciplin, gradi tudi svojo pozitivno samopodobo. S sodelovanjem in »zdravim primerjanjem« tudi te osebe same pripomorejo, da preko svojega zadovoljstva in sprejetosti sooblikujejo ne samo svoje, ampak tudi življenje drugih oseb s posebnimi potrebami.

LITERATURA Behram, R. E., Kliegman, R. M. in Jenson, H. B. (2004). Nelson Textbook of Pediatrics. Philadelphia, PA: Elsevier/Saunders. Carr, J. in Shepherd, R. (2000). Movement Science. Foundations for Physical therapy in rehabilitation. Second edition. Maryland, An Aspen Publication. Dolenc-Velicković, T. (2010) Neuro-developmental treatment for early intervention, lectures and demonstrations. V K. Žiberna (ur.), International congress on cerebral palsy (VIII), An open-minded approach to the therapeutic options, Bled, 19. Gage, J. R. (2006). The Treatment of Gait Problems in Cerebral Palsy. Mac Keith Press, Clinical in Developmental Medicine, Cambridge: University press.

278


Jones, K. in Barker, K. (1999). Human Movement Explained. Butterworth-Heinemann. Magill, R. A. (1998). Motor learning: Concept and applications. Dubuque: McGraw-Hill. Miller, F. in Bachard, S. J. (2006). Cerebral Palsy. A Complete Guide for Caregiving. Baltimore: A Johns Hopkins press health book. Posebni program vzgoje in izobraževanja za otroke z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. (2005). Pridobljeno 8.6.2012 s:

http://www.mizks.gov.si/fileadmin/mizks.gov.si/pageuploads/podrocje/posebne_potrebe/pdf/Pose bni_program_vzgoje_in_izobr.pdf Scherzer, A. L. (2001). Early Diagnosis and Interventional therapy in Cerebral Palsy. An Interdisciplinary Age-Focused Approach. Cornell University Medical Center. New York. Special Olympics International. Pridobljeno 8.6.2012 s: http: www.specialolympics.org. Voerman, G. E. in Gregorič, M. (2005). Neurophysiological methods for the assessment of spastificity: the Hoffman refleks, the tendom reflex and the stretch reflex. Disability and rehabilitation, 27 (1/2), 33– 68.

279