Page 1

Glasilo Osnovne šole Hajdina 2011 - 2012 1


2


Dragi učenci in učenke, bralci in bralke naše Najdihojce iz Hajdine! Bogastvo literarnih in likovnih del prihaja med nas že 53. leto v glasilu priljubljene Najdihojce iz Hajdine. Letošnje šolsko leto je bilo literarno še posebej bogato, saj je minilo v znamenju spodbujanja razvoja bralne pismenosti. Vključeni smo namreč v dvoletni evropski projekt z naslovom Opolnomočenje učencev z izboljšanjem bralne pismenosti in dostopa do znanja. Ponosni pa smo tudi na to, da je naša učenka Gabi Štumberger izdala svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Od slona do Prešerna. Ob bogati zakladnici besednih izpovedi smo se letos ponovno odločili, da Najdihojco natisnemo in jo ponudimo bralcem v tiskani obliki. Tako kot lansko leto pa bo tudi letošnja objavljena na spletni strani šole, da si jo bo lahko pogledal še kdo.

Hvala vsem, ki ste prispevali svoja literarna in likovna dela, da bomo lahko spet uživali ob listanju in branju. Želim vam veliko lepih trenutkov ob prebiranju našega glasila. Naj bodo zbrani prispevki navdih, posebej za vas učenci in učenke, da boste tudi prihodnjem letu ustvarjali za našo Najdihojco. Še malo in šolska vrata se bodo zaprla in pred vami so težko pričakovane počitnice. Preživite jih brezskrbno in varno. Igrajte se, počivajte, uživajte, preberite kakšno knjigo in pripravite se na novo šolsko leto. Čakajo nas spet novi izzivi.

Vesna Mesarič Lorber, vaša ravnateljica

3


V ŠOLI

NA TRAVNIKU

V šoli je lepo. Učimo se in pojemo in plešemo. V šoli je lepo in se zabavamo.

Z učiteljicama smo bili na travniku. Videli smo metulje in rožice.

Maja Klaneček, 1. a Lora Šadl, 1. a

Učiteljice so prijazne . V šoli sem pridna. Rada računam in berem. V šoli se imamo lepo.

Maja Klaneček, 1. a

Ria je našla čmrlja. Nabirali smo regrat. Skuhali smo med. Videla sem čebelo. Bilo je lepo.

Lora Šadl, 1. a Bili smo na travniku. Srečali smo čebele. Iz šole smo hodili peš. Tam smo trgali regrat. In na koncu smo naredili med. Dan je bil vroč.

Ria Ana Hotko, 1. a

4


NAŠA HIŠA Mi imamo veliko hišo. Spodaj živita Luka in Peter. Imata skupno sobo. Mami in ati imata skupno spalnico. Imamo še sedem sob. Fasada je bele barve. Antonio Pintarič, 1. a

Naša hiša je zgrajena iz opeke. V pritličju imamo štiri sobe, v zgornjem nadstropju pa šest sob. Hiša je oranžne barve. Ima dva balkona. Streha je črna. Ria Ana Hotko, 1. a Moja soba je velika. Stene so bele. Imamo dve kopalnici. Jedilnica je povezana s kuhinjo. Iz jedilnice se pride v dnevno sobo. Mami ima prostor, kjer lika. Fasade še nimamo. Laura Jambrovič, 1. a Naša hiša je zgrajena iz opeke. Je svetlo zelene barve. Moja soba je velika. Stene so modre in bele. Imamo dve kopalnici in eno kuhinjo. Imamo tudi dnevno sobo. Maja Klaneček, 1. a Naša hiša je rumene barve in je zgrajena iz opeke. Ima velika okna. Streha je rdeča. Na strehi sta dva dimnika. Ima tri balkone. V hiši imamo kamin. Imam svojo sobo. Imam tri živali, muco, zajčka in ribico. Nika Sitar, 1. a V hiši živimo ati, mami, Lora in Lada. Fasado imamo oranžno. Streho imamo črno. Moja soba je rdeča in modra. Hiša je velika. V njej živita še babica in dedek. Lora Šadl, 1. a Naša hiša je zgrajena iz opeke. Fasade še nima. Ima plastična okna in pločevinasto streho. Imamo teraso. Imam svojo sobo. Največ sedimo v kuhinji. Borut Korez, 1. a Mi imamo enonadstropno hišo. V pritličju imamo predsobo, kopalnico, kuhinjo in dnevno sobo. V nadstropju pa imamo spalnico, kopalnico, igralnico in dve otroški sobi. Imamo tudi dva balkona. V predsobi imamo tudi kamin. Tia Pleteršek, 1. a

5


TO SEM JAZ Ime mi je Vita, pišem se Belić, stara sem osem let. Obiskujem 2. a razred. Imam dolge, kodraste lase, ki so temno rjave barve. Imam rjave oči. Danes sem oblečena v legice vijolične barve in v majico temno rjave barve, na njej so metulji. V šolo sem prišla v modrih čevljih.

Vita Belić, 2. a

Jaz sem Alen, pišem se Lončarič. Živim na Zg. Hajdini 203 b. Star sem osem let. Imam svetlo rjave lase in modre oči. Visok sem en meter in triintrideset centimetrov in imam osemindvajset kilogramov. Sem športnik in ljubitelj živali.

Alen Lončarič, 2. a

Ime mi je Zala, pišem se Kaisersberger. Doma sem v Gerečji vasi 8. Hodim v 2. a razred. Imam dolge svetle lase in rjave oči. Visoka sem 126 centimetrov. Ponavadi imam oblečeno roza majico in hlače. Pia je moja najboljša prijateljica.

Zala Kaisersberger, 2. a

6


PTIČJA KRMILNICA Jure se je odločil, da bo naredil ptičjo krmilnico. Najprej si je priskrbel deske. Pripravil si je orodje in pričel delati. Deske si je nažagal na določeno dolžino. Nato je sestavil hišico in jo zbil z žeblji. Ko je delo končal, je krmilnico postavil na dvorišče. Zapadel je sneg in ptički so prileteli v krmilnico po hrano. Lana Varžič, 2. a

NAŠLA SEM ČUDEŽNI PRSTAN IN SI ZAŽELELA … Nekega dne sem šla v gozd na sprehod. Daleč pred mano se je v travi nekaj svetilo. Stekla sem tja in zagledala prstan. Bil je prstan z velikim svetlečim kamnom. Pobrala sem ga in občudovala. Dotaknila sem se kamna in spremenil je barvo. Spoznala sem, da ni navaden prstan, temveč da je nekaj posebnega. Nekaj časa sem se igrala z njim in ugotovila, da se kamen tudi vrti. Ko sem ga vrtela, sem si zaželela, da bi dobila krila in bi lahko letela. Naenkrat se je pred mano pojavil beli konj s krili. Ponesel me je visoko med oblake. Letela sva nad gozdovi, polji in travniki, polnimi pisanega cvetja. Videla sva mnoge vasi in mesta. Otroci so tekali po dvoriščih in se igrali. Vsi, ki so naju opazili, so mahali in naju veselo pozdravljali. Sonce je počasi zahajalo, prstan se je vse manj svetil in izgubljal svojo moč. Vrnila sva se na jaso, kjer sem ga našla. V trenutku, ko je sonce zašlo, sta prstan in konj izginila. Nepozabne pustolovščine je bilo konec in odhitela sem domov.

Minea Peer, 2. a

7


NAŠLA SEM ČUDEŽNI PRSTAN IN SI ZAŽELELA … Nekega dne sva z mamo pospravljali podstrešje, ko sem nenadoma zagledala zvitek. Šla sem do njega in ga odprla. V njem je pisalo: »Draga Metka, če si našla to sporočilo, ga preberi. Pošilja ti ga tvoja babica Micka.« Babica je pred kratkim umrla, ampak kako je vedela, da bom našla zvitek? Eh, raje bom brala naprej. »Poglej v majhno škatlo, ki je prilepljena na zadnji strani sporočila.« In res, na zadnji strani sporočila je bila škatlica. V njej je bil prstan. Vzela sem ga iz škatlice in ga pokazala mami. Vprašala sem jo, če ga lahko odnesem v šolo in rekla je, da ja. Drugi dan sem šla v šolo. Zaželela sem si, da bi mi šlo bolje pri likovnem pouku in v tistem trenutku se mi je to uresničilo. Mislila sem, da je bila le sreča. Potem sem si vsak dan nekaj zaželela. V soboto se mi je zdelo čudno, da so se mi izpolnile vse želje v tem tednu. Sumila sem, da mi je želje uresničil prstan. Želim si, da bi uresničil vsako mojo željo. Nato se je iz prstana prikazal dobri duh in mi rekel: »Samo dve želji še imaš, uporabi ju za nekaj dobrega. Zdaj pa grem.« Le kaj naj si zaželim? Že vem, da bi bili vsi uspešni pri svojem delu. V nedeljo še nisem vedela, kaj naj si zaželim, nato pa sem se domislila. Zaželela sem si, da bi bili vsi srečni. Iz prstana je prišel dobri duh in se razveselil, da sem bila tako nesebična in plemenita. »Obljubim ti, da boš vedno srečna,« je dejal in izginil v prstan. Nikoli več ga nisem videla. Metka Šimunković, 2. a

ŽABJE KOSILO Nekoč je živela žaba Rega. Živela je v sosedovi mlaki. Regi je zakrulilo po trebuhu in si je rekla: kakšno muho si privoščim. Sedla je na lokvanjev list in čakala. Potem je priletela muha in Rega jo je opazila. Muha pa je priletela k ribniku samo jest in jezit Rego. Ampak Rega je stegnila jezik in muha se je prilepila nanj. Rega jo je pojedla in skočila v ribnik.

Tadej Murko, 2. a

8


MOJA POSTELJA Opisala bom mojo posteljo. Vsako noč spim na njej. Izdelana je iz lesa in je rjave barve. Na njej leži plišasti medvedek. Na posteljnini je narisana Barbika. Mojo posteljo postilja mamica, včasih pa jaz. Postelja je postavljena v moji sobi. Vita Žumer, 2. a

BUBA Buba je naša psička. Ima poševen rep in dolgo dlako. Prehranjuje se z govedino in briketi. Rada se igra z miško. Domuje v naši hiši in ima svojo sobo. Ima svoj fotelj, s katerega gleda skozi okno. Ko pridem z mamico in Maticem domov, se grem z njo igrat. Buba ima štrleča ušesa in na vsaki tački pet krempljev. Včasih tudi pleše na zadnjih tačkah. Imam jo zelo rad. Blaž Obreht, 2. a

MOJ MEDVEDEK Moj medvedek je svetlo rjave barve in je zelo puhast. Prvič sem ga videla v porodnišnici. To pomeni, da ga imam že od rojstva. Narejen je iz puhaste pene. Oblečen je v oblačila svetlo rjave barve. Imam ga zelo rada. Vsako noč spi pri meni. Ko se odpravljamo na morje, v hotel ali na kakšno drugo potovanje, ga vedno vzamem s seboj. Poseben mi je zato, ker sem ga dobila od mamice in atija. Brez njega ne bi mogla zaspati. Mojega medvedka nikomur ne posodim, sploh pa ga nikomur ne dam. Je moja najljubša plišasta igračka. Vita Belić, 2. a

9


MOJA ZLATKA Moja Zlatka je zlata ribica, ki je zlate barve. Živi v bučki. Zelo je prijazna in lepa. Ima zlato rumene luske. Rada je ribjo hrano. Stara je eno leto. Zlatko smo kupili v trgovini za male živali. Rojstni dan ima prvega marca. Jaz mislim, da me ima tudi ona zelo rada. Lan Glažar, 2. a

10


NAJHITREJŠI ROLERJI NA SVETU Moji rolerji imajo na vezalkah majhen gumb, s katerim sem najhitrejša na svetu. Imajo krila kot leteča vozila. Moji rolerji so najbolj posebni zato, ker rečeš gremo, in že se pelješ po svetu v domišljijo, saj so moji rolerji rolerji na DOMIŠLJIJO. Karmen Veis, 4. b

NAJHITREJŠI MOTOR NA SVETU Moj motor je hitrejši od motorja na bencin. Moj motor je hitrejši od motorja na elektriko. Moj motor je hitrejši od motorja na paro. MOJ MOTOR JE najnajhitrejši motor na svetu, saj je na nitro pogon in na domišljijo. Žiga Gerečnik, 4. b

11


PRVA TRIADA PREMAGANA!

Zopet so tri leta naokoli in v četrti razred odhajajo moji učenci, s katerimi sem preživela veliko lepih trenutkov. Dan za dnem so me razveseljevali in me tudi veliko naučili. Upam, da prvih treh let v šoli ne bodo nikoli pozabili. In kako se jih sami spominjajo? Preberite.

Karmen Jerenko, učiteljica 3. a

Pred tremi leti sem prvič stopila v šolo. Takrat sem spoznala sošolke in sošolce. Spoznala sem učiteljico Karmen, ki me uči vsa ta tri leta. V prvem razredu smo se učili številke, v drugem črke. V drugem razredu smo bili v šoli v naravi. V tretjem razredu smo seštevali in odštevali, množili in delili. Učili smo se o drevesih, o koledarju, o uri… Vsa tri leta smo obiskovali po en teden plavalnega tečaja. Vsako leto smo se udeležili akcije OČISTIMO SLOVENIJO!

Nina Klaneček, 3. a

12


Prvi dan v šoli je bil zabaven. V spominu mi je ostalo, da smo vsako leto imeli zaključek bralne značke. Imeli smo nastope, prireditve in veliko več. In v vseh treh letih smo se veliko naučili. Na primer pesmi, poštevanko, računati, brati … Ko smo imeli športni dan, smo se zabavali. Veselili smo se prihoda Dejana Zavca. Za pusta smo bili različne maske. Pozimi smo bili zunaj in se tudi imeli lepo. V vseh treh letih je bilo zabavno. Upamo, da bomo v bodoče imeli zelo lepe ocene. Petra Habjanič, 3. a Moja prva leta v šoli so mi bila še posebej všeč. Ko sem v drugem razredu spoznala nove sošolke in sošolce in ko sem v šoli prvič imela najboljšo prijateljico, hkrati pa prijazno učiteljico Karmen Jerenko. Prva leta v šoli sem se počutila lepo. Nika Krivokapič, 3. a V prvem razredu je bilo še kar v redu, saj smo imeli igralni dan. Po eni strani pa ni bilo prijetno, ker smo se sprli. Drugi razred je bil že malo težji, saj je bilo naloge več in je bila težja. A v drugem razredu se nismo tako prepirali. Proti koncu drugega razreda smo se malo polenili. V tretjem razredu je pa drugače. Tu so še težje naloge, na primer poštevanka, pisane črke, polovice, četrtine, petine… Radi igramo igralne konzole, ki deklic ne zanimajo. Nekatere deklice so se poboljšale. Pri nalogah so bolj pridne kot fantje. Zelo rade skačejo gumitvist. Pa ne samo one, tudi fantje ga zelo radi skačemo. To je vse od prvega do tretjega razreda. Smo malo nagajivi, a tudi pridni. Najraje imamo, vsaj nekateri, mogoče pa celo vsi, športno vzgojo. Tadej Deželak, 3. a V prvem razredu smo šli v terarij. Tam sem si kupil kačo kobro. Domov smo se peljali z vlakom. V drugem razredu smo šli na tri pohode. Bilo je lepo. V tretjem se učimo poštevanko. Učiteljica je prijazna. Urban Dobrajc, 3. a Ko sem bila v drugem razredu, smo šli v šolo v naravi. Tam smo streljali z lokom, hodili na pohode in se z Leo, Petro, Zalo in Karin igrali v svojih sobah. V drugem razredu smo zmagali v tekmovanju za čiste zobe. Dobili smo vlažne robčke, da smo si obrisali roke. V tretjem razredu smo se naučili pravilno igrati Med dvema ognjema! Zelo sem ponosna na naš razred, ker skoraj vedno zmagamo!!! Hi, hi, hi! Lina Vaupotič, 3. a 13


Bilo je tako, da me je v prvem razredu učila učiteljica Dragica. Učili smo se številke in črke. Rad sem se igral z lego kockami. V drugem razredu smo se učili seštevanje in odštevanje. Najraje sem imel matematiko. V tretjem razredu se učimo pisane črke in poštevanko. Zdaj me uči učiteljica Karmen. Moj najboljši prijatelj je Alson. Med odmorom se igrava in na avtobusu sediva skupaj. V šoli imam najraje, ko rišemo, ko gremo v telovadnico in ko je odmor. Leonardo Pungaršek, 3. a Ko sem stopila v prvi razred, sem poznala zelo malo sošolk in sošolcev. V prvem razredu smo se učili števila. Med odmorom smo se deklice igrale različne igre. Najboljši predmet je bila likovna vzgoja. Lepo je bilo, ko sem risala in izdelovala. Vesela sem bila, ko smo reševali matematične liste. V drugem razredu smo se učili male in velike tiskane črke. Bili smo v šoli v naravi na Treh kraljih. Najbolj všeč mi je bilo, ko smo iskali zaklad. Zelo sem se zabavala. V tretjem razredu računamo do sto, delimo in množimo. Obiskali smo ptujski grad in si ogledali glasbeno zbirko.

Lea Koderman, 3. a

14


1.9.2009 sem prvič stopil v šolo. Takrat sem srečal moje sošolce in sošolke. V razred je stopila učiteljica in se nam predstavila kot Karmen Jerenko. Prvi razred mi je ostal v spominu, kako smo risali in slikali. V drugem razredu pa smo začeli spoznavati črke in brati. Učiteljica Karmen je velikokrat pohvalila moje risbe. Peljali smo se z vlakom v Celje in nazaj. Bili smo na Treh kraljih, kjer smo spali. V tretjem razredu pa se učimo poštevanko. Sedaj mi že boljše gre. Pišemo s pisanimi črkami. Učiteljica Karmen nas ne bo več učila. Od prvega do tretjega razred je bilo lepo. Valentin Vogrinec, 3. a V prvem razredu sem spoznal, da imam veliko prijateljev. Najprej sem mislil, da so drugačni od mene, pa niso bili. Hodili smo na izlete in na plavalni tečaj. V drugem razredu smo se spoznali še bolje. Zopet smo hodili na izlete in plavalni tečaj. Včasih smo se pa tudi stepli. V tretjem razredu se učimo poštevanko in deljenje ter pisane črke. Tudi v tretjem smo hodili na izlete in bili na plavalnem tečaju. Jan Kopše, 3. a Prvo leto v šoli sem bil star šest let in sem bil ves zmeden. Potem sem se spoznal s sošolci in sošolkami.. Zdeli so se mi smešni. Potem sem se naučil brati, pisati in računati. Zdaj lahko berem podnapise v filmih in si izračunam, koliko stane sladoled. Ko je bilo konec šolskega leta, sem bil zelo vesel. Drugo šolsko leto nisem bil zmeden, ampak učiteljica se mi je zdela drugačna. V drugem letu sem se veliko več naučil kot v prvem razredu. Bilo je veliko domačih nalog, ki sem se jih naveličal. Skoraj nisem mogel več vzdržati, ko so končno prišle počitnice. Tretje šolsko leto sem se naučil pisane črke in računati do sto. Med seboj si pomagamo, če česa ne razumemo. V tretjem razredu se pa najde tudi kakšen fant, ki rad pogleda za kakšno deklico.

Tibor Zupanič, 3. a 15


Ko sem prišla prvi dan v šolo, sem bila nervozna. Ugotovila sem, da ne poznam večine sošolk in sošolcev. Imeli smo krožke. Najrajši sem imela slovenščino. Šli smo v akvarij, terarij in si kupili spominčke. Imeli smo plavalni tečaj. Komaj sem čakala, da pridem v drugi razred. Tudi v drugem smo imeli krožke. Šli smo na Tri kralje. Že prvi dan sem se poškodovala in sem morala domov. Zamudila sem dva izleta in iskanje zaklada. Najraje sem imela spoznavanje okolja. Tudi v drugem razredu smo imeli plavalni tečaj. Vesela sem bila, da sem v tretjem razredu. Učili smo se pisati s pisanimi črkami in nalivnim peresom. Šli smo na Pohorje in na pošto v Maribor. Letos imam najraje slovenščino. Sem filatelistka. V četrtem razredu bomo imeli ocene. Škoda, da ne bomo več imeli učiteljice Karmen. Zala Majhen, 3. a V prvem razredu se še nisem dobro poznal z nekaterimi sošolci. Zelo zanimivo je bilo na izletih, plavalnem tečaju in končnem izletu v Maribor. Na začetku drugega razreda smo dobili kroglo Perplexus. Zanimivo je bilo tudi v šoli v naravi, na Treh kraljih in na izletu v Celje. Začetek tretjega razreda, plavalni tečaj in izleti so bili tudi zanimivi. Upam, da bo izlet v živalski vrt zelo lep. Učiteljica je bila dobra. Zelo smo se spoprijateljili. Upam, da smo se veliko naučili. Niko Ogrizek, 3. a Ko sem prišel v šolo, sem bil star 7 let. V prvem razredu smo bili pri zobozdravniku in v Mariboru. Tekli smo na krosu. Bil sem zadnji. Bil sem na plavalnem tečaju. Spuščali smo se po toboganu. Malo že znam plavati. V drugem smo šli v Celje. Jedli smo hamburger. Kupili smo si igračke. Imam prijatelje: Leonarda, Kristjana, Nikolo, Alsona, Daniela. Rad se igram z avtomobilčki, psp, nogomet, košarko. Rad rišem. Najlepše narišem muco. Kamer Smajl Krasniq, 3. a

16


Ko sem prišla prvič v šolo, sem spoznala nove prijatelje in prijateljice. V drugem razredu smo se učili male tiskane črke. Pisali smo težke teste. V tretjem razredu smo se učili pisane črke. Štejemo do 1000. Imam prijazno učiteljico in sošolce. Skupaj se radi igramo. Beti Franc, 3. a Ko sem prišel v prvi razred, sem se veselil. Spoznal sem nove prijatelje, naučil sem se brati ter pisati. Naučil sem se pesmi in računati. V drugem razredu smo šli na plavalni tečaj. Obiskali smo gledališče in si ogledali predstavo. Šli smo v šolo v naravi . Imeli smo šolski kros. V 3. razredu smo se naučili poštevanko. Učili smo se polovice, četrtine. Naučili smo se tudi pisane črke. Zaključili smo z bralno značko. Urban Toplak, 3. a

17


MAMA RIBA JE RODILA DVOJČICI V morju je nekoč živela mama riba, po imenu Katka. Nekega dne je rodila dvojčici. Ko sta bili stari dva meseca, se je odločila, da jima bo dala ime Tina in Metka. Cele dneve sta se smejali in smejali. Nekega dne, ko sta bili že stari 9 let, sta mislili, da sta se izgubili in sta kričali na pomoč! Potem pa sta videli, da sta v kuhinji in sta se spet smejali. Ko je prišla mama, ju je vprašala, zakaj se že spet smejita. »Hi, hi, zato, ker sva kričali in sva mislili, da sva se izgubili, pa sva bili samo v kuhinji.« Nekoč pa ju je mama poklicala, naj prideta na večerjo. Ati je bil v Italiji in pogrešali sta ga. Najprej nista jedli in potem ju je mama vprašala: » Bosta jedli ali ne?« Odgovorili sta: » Bova, ja.« Nato sta začeli jesti in jesti, basali sta se do onemoglosti. Tina se je zredila za 11 kilogramov, Metka pa za 6 kilogramov. Tina je skoraj počila, ker se je preveč najedla. Čez nekaj dni pa sta se razjokali in mama ju je vprašala »Zakaj jočeta?« Ribici sta odgovorili: » Atija pogrešava.« Istega dne je ati prišel iz Italije. Ko sta ga zagledali, sta vzkliknili: » Ati, pogrešali sva te!« Nato so srečno živeli do konca svojih dni. Ribici nista nikoli več ISKALI TOLAŽBE ZA ŽALOST V HRANI. Lea Koderman, 3. a

18


OBISK PRI ZOBOZDRAVNIKU V 1. razredu veliko časa namenimo spoznavanju sebe, svojega telesa, skrbi za svoje zdravje, spoznavanju različne hrane in pridobivanju navad zdravega prehranjevanja. Zato smo se letos v oddelku podaljšanega bivanja odločili izvajati razredni projekt Zakaj nas bolijo zobje. V okviru projekta in rednega vzgojnoizobraževalnega dela v 1. razredu smo raziskovali zgradbo zobkov, njihove naloge, pomen rednega umivanja zob ipd. Ker v knjigah in na internetu nismo našli odgovorov na vsa vprašanja, ki nas resnično zanimajo, so učenci predlagali, da obiščemo zobozdravnika. Ta ima ambulanto v prostorih občine Hajdina, tako da naša pot ni bila prav dolga. Z otroci smo se dogovorili, da bodo tokrat zobozdravnika spraševali oni. Vprašanja so si že v naprej pripravili, glede na to kaj jih zanima, oziroma katerih informacij nismo našli v knjigah. Zobozdravnik Darjan Knehtl je učence prijazno povabil v svojo ordinacijo. Postali so pravi novinarji in zobozdravnika do potankosti izprašali.

19


INTERVJU Zakaj se veliko otrok boji zobozdravnika? »Pravzaprav ne vem. Ampak kot vidite, ni pri nas čisto nič strašnega.« Učenca Aljaža, ki še ni bil nikoli pri zobozdravniku, je povabil na stol in se z njimi nekoliko pošalil. »To ni navaden stol – z njim se lahko lepo vozimo gor in dol, kar je še posebej prijetno. Nato pa vzamem malo ogledalo in pogledam zobe, da vidim, koliko jih je, če so zdravi in čisti.« Tako so učenci, ki se zobozdravnika bojijo, ta strah počasi izgubljali. Kako se imenujejo naprave in pripomočki, ki jih uporabljate pri delu? »To je turbina, ročnik, puster in naprava za čiščenje zobnega kamna. Na strani pa je tudi pipica z vodo in umivalnik, kamor si izplaknete usta. Uporabljamo tudi vatice, injekcije ipd. «

Iz česa so zobje? »Zob je iz najtrše snovi v telesu, imenuje se sklenina.« Zakaj delate luknjice v zobe? »Če si slabo umivate zobe ali jeste preveč sladkarij, imate v zobeh vedno več bacilov, ki jedo sladkarije in skupaj z njimi tudi zobe. Nastanejo vam luknjice, ki jih jaz očistim.« Kaj je karies? »To je posebno ime za zobno luknjo.« V kolikšnem času nastane karies? »Od male do velike luknje je eno leto.« Kako pa se potem zobje zdravijo? »Najprej očistim luknjo v zobu s posebnim svedrom, ki se da v posebno napravo, ki jo poganja motorček. Zato se sveder vrti in »žvižga«. Nato pa lahko luknjo zapolnim z različnimi materiali, ki so različnih barv. In vi, ko pridete k zobozdravniku, si lahko izberete barvo.« Pokazal je tudi lučko, s katero posveti na ta material, da se le-ta strdi.

20


Kako izpulite zob? Ali počnete to na silo? Zobozdravnik jim pokaže klešče, s katerimi to počne. In pove, da puli le bolne zobke ali takšne, ki se majejo. Zdrav zob pa izpuli le, če je to nujno potrebno (prostor v ustih). Zakaj nam zobje izpadajo? »Ker pod mlečnimi zobmi rastejo stalni in tiščijo mlečne ven« (slika). Na sliki vidimo modre zobe – ti so mlečni, rumeni so pa stalni. Pri šestih letih imamo že kakšen stalen zob in še veliko mlečnih. Čez približno tri leta pa že imamo same stalne zobe. Nato pa nam zrastejo še zadnji zobje – modrostni. Zakaj nastane zobni kamen? »Zobni kamen nastane, če si slabo umivate zobe. Tista umazanija, ki ostane na zobeh, je zobni kamen.« S čim se pa to odpravi? »Z raznimi napravami. Tukaj imamo eno tako – imamo poseben nastavek, ki ga vstavimo na turbino in nato z njo »kljuvamo« po zobu.«

Zobozdravnik je do nedavnega za kar nekaj učencev predstavljal strah in trepet. Povedati moramo, da po tem obisku temu ni več tako. Zobozdravnik je nanje naredil res prijeten in močan vtis, saj so na koncu obiska želeli sesti na zobozdravniški stol tudi tisti, ki najprej niso upali v ordinacijo. »Saj je ta stol res poseben in velik in se lahko dviguje«, so bili navdušeni. Intervju z zobozdravnikom je presegel naša pričakovanja. Otroci so namreč dodali kar nekaj vprašanj, za katera se nismo dogovorili. Podrobno smo izvedeli, iz česa so zobje, kako se zdravijo, kaj je karies, kako ga odpravimo ipd. Menim, da je bil naš cilj več kot dosežen. Spoznali smo poklic zobozdravnika, ogledali smo si ordinacijo, naprave, pripomočke, izvedeli smo vse odgovore na vprašanja, ki smo si jih pripravili.

Napisala in fotografirala: Maja Ornik, učiteljica OPB 21


JANKO IN METKA NA VLAKU Nekega dne sta živela Janko in Metka. Za mamo sta imela hudobno mačeho. Odpeljala ju je v gozd, v katerem je živela čarovnica. Čarovnica je zelo rada jedla otroke, če jih je le zavonjala. Živela je v leseni hišici. Ko ju je našla, se je zapodila za njima. Janko in Metka sta se skrila v jamo pod skalo, v kateri je bil rov. Tekla sta po rovu, ki je vodil do železniške postaje. Čarovnica je že bila za njima v rovu. Janko in Metka sta skočila na drveči vlak, para iz lokomotive pa je pihnila v predor in čarovnica se je spremenila v prah. Rov se je sesul. Janko in Metka sta se rešila in za vedno odšla iz teh krajev.

Nikola Tomanič, 3. b

JANKO IN METKA V ZABAVIŠČNEM PARKU Janko in Metka sta se odpravila v gozd, da bi našla kaj za pod zob. Prišla sta do lepe sladke hišice, ki je stala na robu gozda. Bila sta zelo lačna, zato sta kar odlomila košček medene strehe, oblite s čokolado. Za hišico sta zagledala lokomotivo in nekaj majhnih vagončkov. Prvič v življenju sta sedla na čisto pravi vlak. Kar naenkrat pa se je začel vlak premikati. Vožnja je postajala vse bolj hitra in razburljiva. Kmalu sta ugotovila, da sedita na pravem vlaku smrti. Zelo sta uživala na divji vožnji. To je bil njun prvi obisk zabaviščnega parka, o katerem sta že dolgo sanjala.

Filip Sitar, 3. b

22


JANKO, METKA IN VLAK Janko in Metka nista imela mame, zato sta živela z mačeho in očetom. Ker so bili revni, njuna mačeha pa hudobna, ju je mačeha poslala v gozd, da bi ju požrle divje zveri. Janko in Metka sta ves dan hodila po temnem gozdu. Proti večeru sta našla železniško postajo, na njej pa je stal vlak. Hitro sta stekla na ta vlak in na njem zaspala. Zjutraj ju je odpeljal v sladkorno deželo. Ko sta prispela v sladkorno deželo, sta se hitro najedla sladkarij. V tej sladkorni deželi je živela tudi hudobna čarovnica, ki je vsak dan strašila pri drugi hiši. Ko je čarovnica videla, kako sta se Janko in Metka najedla, si je mislila, to pa bo dobro kosilo. Čarovnica ju je hotela zvabiti v svojo hišo, a Janko in Metka sta vedela, da je to hudobna čarovnica. Zato sta zbežala stran, čarovnica pa ju je lovila. Pri sladkorni železniški postaji sta se skrila, tako da ju čarovnica ni našla. Ravno v tem hipu je na železniško postajo pripeljal vlak. Skočila sta na vlak in hotela reči strojevodji, naj ju hitro odpelje stran, tedaj pa sta videla, da je to njun očka, ki ju je iskal že več ur. Z vlakom so se odpeljali na lep izlet. Na tem izletu jima je očka povedal, da sta se z mačeho ločila in potem so srečno živeli do konca svojih dni. Marko Intihar, 3. b

JANKO IN METKA NA VLAKU Janko in Metka sta bratec in sestrica. Rada sta se igrala v gozdu. Očetu sta pomagala pripravljati drva. Imela sta mačeho, katera ju ni imela rada. Poslala ju je globoko v gozd. Hodila sta tako dolgo, da se je stemnilo. Utrujena sta zaspala. Zjutraj ju je prebudil vlak, ki se je ustavil pred njima. Stopila sta na vlak. Sedla sta ob oknu in se pogovarjala. Pogrešala sta svojega očeta. Bila sta žejna in lačna. Na vlaku je zadišalo po hrani. Janko in Metka sta sledila prijetnemu vonju. V sosednjem vagonu je bila kuhinja. V njej je bila starka, ki je imela v roki veliko kuhalnico, s katero je mešala po velikem loncu. Povabila ju je, da sedeta. Postregla jima je s toplo juho in čokoladno torto. Starka se je naenkrat spremenila v staro čarovnico. Postala je grda in zlobna. Zgrabila je Janka in ga zaklenila v shrambo. Metko pa je prisilila, da je vsak dan pomivala posodo. Nekega dne ji je Metka izmaknila ključe od shrambe. Rešila je brata. Čarovnica pa je ravno takrat stala pri odprtem oknu. Janko in Metka sta jo porinila z drvečega vlaka. Na naslednjem peronu se je vlak ustavil. Med množico ljudi sta zagledala svojega očeta. Stekla sta mu v objem. Lovro Pišek Svenšek, 3. b 23


JANKO IN METKA NA VLAKU V hišici sredi gozda sta živela Janko in Metka z očetom in mačeho. Bili so zelo revni. Mačeha se je želela otrok znebiti, ker niso imeli dovolj hrane. Zato je nekega dne povabila Janka in Metko na izlet. Na drugi strani gozda je vozil vlak. Ko so prišli na postajo, jima je mačeha rekla, naj stopita na vlak. Za njima so se zaprla vrata in mačeha je ostala na postaji. Janko in Metka sta ostala sama. Mačeha se jima je zlobno smejala. Zelo sta se prestrašila in šla k strojevodju. Rekel jima je, da ne more ustaviti vlaka. Začel se je smejati. Janko in Metka sta spoznala, da to ni strojevodja, ampak hudobna čarovnica, ki se je začarala v njega. Z vlakom ju je odpeljala na drugi konec sveta. Janko in Metka sta se skrila v zadnji vagon vlaka in tuhtala, kako bi pobegnila. Zaslišala sta glasove z drugega vagona. Šla sta pogledat, kaj je to. Našla sta zvezanega pravega strojevodjo. Rešila sta ga in skupaj so odšli poiskat čarovnico. Metka je zvabila čarovnico v kot, Janko in strojevodja pa sta jo zvezala z vrvjo. Potem so se z vlakom odpeljali proti domu. Tam ju je ves žalosten čakal očka. Stekla sta mu v objem. Skupaj so se zahvalili strojevodju, da jih je pripeljal nazaj. Odšli so domov in živeli brez mačehe srečno naprej. Čez nekaj časa so se skupaj odpeljali na izlet v živalski vrt.

Aljaž Gabrovec, 3. b

NAROBE PRAVLJICA Zvezdica Zaspanka je svojim prijateljem, malim kozličkom, zašila rdeče kapice, da jih ne bi zeblo, ko so skupaj odšli k njihovi babici, ker je bila bolna. Na poti jih je ustavil Komet Repatec. Ponudil jim je, da jih odpelje k babici. Vsi so se veselili potovanja in dobrot, ki jih bodo jedli pri babici. Kozlički imajo zelo radi torto s korenčkom. Vendar je tokrat babica spekla jagodno torto in kozlički so bili razočarani. Take niso marali. Komet Repatec jim je rekel, naj jo vsaj poskusijo. Ubogali so ga in poskusili jagodno torto. Rekli so, da je celo boljša od korenčkove. Zato otroci, zdaj veste: »Če mislite, da kaj ni dobro, morate vsaj poskusiti« Filip Sitar, 3. b 24


ČE BI BIL MAMA… Če bi jaz bil mama, bi svojemu otroku kupil hrano in skrbel za njegovo zdravje. Dal bi mu ime na primer Jure ali Martin. Zvečer bi mu zapel uspavanko, da bi lažje zaspal. Marko Intihar, 3. b Če bi bila jaz mama, bi svojemu otroku kupila igračke, ki bi si jih želel. Rada ga bi imela in bi ga vzgajala. Opremila bi mu sobo. Za lahko noč bi mu zapela pesmico ali bi mu povedala pravljico. Če bi bila punčka, bi ji dala ime Katja, če pa bi bil fantek, bi mu bilo ime Jakob. Lea Kozel, 3. b Če bi bila jaz mama, bi kupila svojemu otroku vse kar si bi želel. Naredila bi mu svojo sobo. Skrbela bi za njega in za sebe. Kupila bi mu oblačila, kakršna si bi želel. Zvečer bi mu dala poljubček. Svojega otroka bi imela rada. Karin Gojkošek, 3. b Če bi bila mama, bi lepo skrbela za svoja otroka. Vsak večer bi jima prebrala pravljice in jima dala poljubčka za lahko noč. Skrbela bi za njiju in jima kuhala. Ko bi prišla otroka iz šole, bi ju pobožala in poljubila. Vozila bi ju v šolo in ju lepo oblekla in počesala. Če bi moj otrok zbolel, bi ga peljala k zdravniku. Mislim, da bom dobra mamica dveh otrok. Svojima otrokoma bom pomagala pri domači nalogi in ne bom kričala na moja otroka. Pustila jima bom, da gresta kam tudi sama. Lahko bosta šla na počitnice tudi k babici. Moja otroka bosta pridna in bosta čuvala drug drugega. Naučila ju bom hoditi in govoriti. Moja otroka bosta zdrava, pridna in dobra do drugih. Dobra mamica bom, obljubim. Lana Sel, 3. b

KAJ BI BILO, ČE BI LJUDEM ZRASLA KRILA Če bi ljudem zrasla krila, bi vsi letali po zraku kot ptiči. Na nebu bi bila strašanska gneča. Ptiči bi se letečih ljudi prestrašili in bi popadali na zemljo. Če bi ljudje leteli, ne bi potrebovali več letal. Ljudje bi letali vse dneve. Na cestah ne bi bilo več gneče. Ljudje več ne bi potrebovali Red Bulla, a če bi ga popili, bi izgubili krila. Daniel Greif, 3. b

25


TIPALKOOK

Odkrili smo novo živalsko vrsto. Tipalkook je velik 2 metra in 22 centimetrov. Je zelo ogrožena žival. Podoben je kobilici in piščancu. Je pisane barve. Ima zelo ostre kremplje. Ima tudi zelo dolge tipalke. Pazite se ga! Njegov ugriz je strupen.

Lana Vajda, 4. b

ČE BI ODPADKI SPREGOVORILI Če bi odpadki spregovorili, bi se z njimi učil in zabaval. Spraševal bi jih poštevanko. Poučili bi me o pravilnem ločevanju odpadkov. Če bi jih vrgel v napačen koš, bi bili jezni. Potem bi se že navadil in bi jih metal v pravi koš. Z njimi bi se pogovarjal, pel in plesal. Ko bi jih bilo preveč, bi jih odpeljal na ekološki otok in jih dal vsakega v svoj koš, kamor spada. Odpadki bi mi bili hvaležni in okolje tudi.

Martin Špurej, 3. b

26


NOVOLETNA Zima pred vrati stoje, z njo decembrski, dobri možje.

naše želje uresničijo. Zdaj pod srečko smo zbrali se, čakamo, da prvi mož prispe.

Veseli december bliža se, poln veselja in smeha za vse.

Vsak od njih nas bogato obdari, in kar je najpomembnejše, srečno novo leto nam zaželi.

Hitro pisma napišimo, da še pravočasno prispejo, da dobri možje jih odprejo,

Nina Štumberger, 6. a

BOŽIČNO VESELJE Božič trka nam na vrata že odeja je mehkata. Mi se s snegom veselimo in snežake naredimo. Lučke vsi mi okrasimo in vso vas razsvetlimo. Otroci se sankajo po snegu, mi se smučamo po bregu, ko snežinke padajo na tla, mi naredimo snežnega moža. Smrekice so okrašene, vse vasi so pobeljene. pod jelkami so že darila, kaj je notri nas zanima. Pečejo se nam piškoti, mi govorimo o dobroti. sorodniki so že prišli, mi še nismo v postelji. Božič se zaključi tako, da nekdo reče: SREČNO NOVO LETO NAJ BO! Ana Kolarič in Karmen Veis, 4. b

27


ZAJČEK POLJARČEK Zajček Poljarček na polju sedi, kdor se ustavi, ga ulovi. Črna barva se mu blešči, trebušček pa bel, kot repek vesel. Poljske živali ga rade imajo, vsak dan se z njim poigrajo. Poljske pridelke zobajo vsi, živali rade imajo ljudi. Ljudje mimo hitijo, se živali veselijo. Nato piknik se konča, poljarska zabava je lepa vsa. Zajček pa umazan domov odhiti, doma se umije in mami lahko noč zaželi. Klara Nahberger in Mihaela Gojkovič, 5. a

IZVIR Vsak izvir ima kanček vode, vsak izvir ima kanček ljubezni ne smemo pozabiti da kanček naše pozornosti spremeni svet. Vedeti moramo le kako ravnati, Svet ni igrača, kot naša v zaboju Igrač, svet je nekaj kar Živi in nam daje energijo. Izvir je nekaj česar v puščavi ni, puščava je kot naš pesek v peskovniku kjer se igrajo otroci.

Če ni vode ni življenja, če je voda je življenje. Naš svet je postaja vedno bolj onesnažen, zato poskrbimo da bo na setu dovolj vode za vse. Če je svet onesnažen ne trpimo samo mi ampak vsa živa bitja in rastline na svetu. Ne pozabi da je izvir nekaj kar nam daje vodo, življenje in energijo. Ne uniči vsega Svet saj še ni prepozno! Anja Hostnik in Anja Drevenšek 8. b

28


PREPIR LETNIH ČASOV V nedeljo zjutraj so se zbrali štirje letni časi. A kaj hitro se je začel prepir, da ljudje so se pritoževalitu je velik ta nemir.

Ljudje bi žalostni bili, otroškega vriska ne bi slišali. Pa rečeta jesen in zima: ne da se nama poslušati, raje greva. Preden pa greva,, vama še tole poveva: ljudje bodo žalostni bili, ker letni časi so skregani. Vsak letu nekaj da, tako je leto lepše in srečno.

Pa rekla je pomlad: z mano pride cvetja poln koš, koš poln rož, ljudje me ne zavračajo. Pa vmeša se poletje in pravi: če mene ne bi bilo, se morje ne bi segrelo in cvetje bi ovenelo. Minea in Nuša Vrabl, 5. a

LIPA IN JESEN Lipa, zakaj si tako mala in suha? Ali nič ne ješ ali nič ne piješ? Suha sem in mlada, pa ne zato, ker nič ne jem in nič ne pijem, ampak zaradi tega, ker me je narava tako oblikovala. Jesen, zakaj si tako debel in velik? Ali preveč ješ in preveč piješ? Res sem debel in velik, ampak ne zaradi tega, ker preveč jem in preveč pijem, ampak zato, ker me je prav tako kot tebe narava oblikovala. In tako nas ta pesem uči, da iz narave narejeni smo vsi. Jure Bušljeta in Luka Novak, 5. a

29


POMLAD Za zimo pride pomlad in z njo sonček zlat. Sonček se smeje in zemljo ogreje . Prvi zvonček na plan pokukal je sam. Za njim še trobentice in vijolične vijolice. Drevje začelo je cveteti in voda žuboreti. Kmetje začeli so zemljo obdelovati, da bodo imeli poleti kaj zobati.

Minea, Monika, Urška, Kaja, 5. a

JESEN Pred kratkim se je september je začel, a zdaj maj bo že odšel. To šolsko leto hitro minilo je in zdaj se bližajo počitnice. Še zadnje ocene pridobimo in že se počitnic veselimo. Vsi dobro vemo da šola kmalu za letos minila bo, a zadnji dnevi se nam kar vlečejo. Medtem pa se tudi zelo močno trudimo, da redovalnico z lepimi ocenami okrasimo.

Katja Rihtarič, 8. b

30


URŠKINO PISMO Dragi starši! Tiste noči, ko me iz plesa ni bilo nazaj, sem plesala s Povodnim možem, ki me je peljal s seboj v podvodno kraljestvo. Ko me je najprej potegnil v vodo, sem omedlela, ker nisem mogla dihati. Mislim, da me je s seboj po reki vlekel vse do morja in nato še v njegove globočine. Ko sem se zbudila, je stal tik ob meni in me gledal. Bil je kar malo grozen, s svojo zeleno kožo in črnimi brki. Nekaj časa me je kar gledal, jaz pa njega. Imel je velike črne oči, ki so bile tako gladke, da sem v njih lahko opazovala svoj odsev. »Pridi,« mi je rekel prijazno in mi pomagal vstati z mehke postelje, narejene iz nekakšne morske trave. Peljal me je po dolgem kamnitem hodniku. Ko sem pogledala gor, sem zagledala jato rib, ki je plavala deset metrov nad mojo glavo. Bila sva v nekakšni stekleni kupoli, globoko pod površjem morja. Globočine so osvetljevale nekakšne svetilke. »Tukaj je moje kraljestvo,« mi je rekel. »Tule sem pristal, ker sem bil podoben tebi. Prevzeten in izbirčen. Zdaj je to kraljestvo že 253 let moj dom.« »Pa si ne želiš iti nazaj?« sem vprašala. »Ne morem,« mi je povedal z nežnim glasom. »Vsi, ki pristanemo tukaj, smo tukaj za vedno. In sem pripeljemo vedno nove prevzetneže, da si ti zapomnijo, se zavejo, kaj so storili in se popravijo. »Potem bom tudi jaz morala ostati tukaj za večno,« sem se kar rade volje sprijaznila. Povodni mož mi je postal tako všeč, da sploh nočem več stran. »Zdaj, ko boš morala tu ostati za vedno, je najbolje, da ti pojasnim, kako ta kupola deluje,« je rekel ves očarljiv, kot je bil. Od njega sem izvedela, da jim posebna vrsta alg proizvaja kisik, ki je kupoli. Žarnice v svetilkah, ki osvetljujejo to kraljestvo, so na solarni pogon, saj je sonca na morju dovolj. Potem pa še, da… saj ne vem. Sploh ga nisem več poslušala, tako sem se zaljubila vanj. Pozneje me je peljal tudi na ogled rib, s posebnimi oblekami, ki so sicer tanke in prozorne, varujejo pa pred mrazom in dovajajo kisik. Prijel me je celo za roko! Predstavil me je tudi drugim prebivalcem podvodnega kraljestva. Kmalu sem ugotovila, kako zlobna sem bila včasih. Mislim, da sem se zaradi Povodnega moža spremenila. Tako kot vsi ljudje v podvodnem kraljestvu. Tudi jaz hočem pomagati ljudem, da se bodo poboljšali. Če že moram, za vedno ostati tu, bom ta čas preživela koristno. In tudi lepo, se mi zdi. Včeraj mi je povodni mož priznal, da je tudi on malo zaljubljen vame. Mogoče se bova nekega dne celo poročila. Upam, da me ne bosta preveč pogrešala, vajina Urška Gabriela Štumberger, 8. a

31


URŠKA 21. STOLETJA rška je moja sošolka. Vedno se druži s sošolcem Tonetom, saj sta njegova starša bogata.

ada hodi na igrišče in je vedno na Facebooku.

estega junija pa sta se sprla s Tonetom. Tone jo je povabil na kosilo v zelo razkošno restavracijo, Tone si je naročil testenine, za njo pa so imeli premalo izbire. Tone se je razjezil in odšel domov. omaj sta se spoprijateljila, jo je Tone videl z njegovim prijateljem v restavraciji.

v srednji šoli se je Urška odločila, da se bo spremenila in opravičila Tonetu. Gašper Kopše, 8. a

32


TEKMOVANJE IZ NEMŠKEGA JEZIKA Nemščina je moj najljubši tuj jezik, učim se ga že od petega leta starosti. Zdaj se ga učim že okroglih 10 let. Letos smo se učenci 9. razreda, tisti, ki obiskujemo izbirni predmet nemščine, udeležili tekmovanja iz nemškega jezika. Na njem je sodelovalo osem učencev, štirje fantje in štiri dekleta. Tekmovanje je potekalo na naši šoli 17.11.2011. Na njega smo se pripravljali z različnimi vajami, ki nam jih je dala naša učiteljica Branka Gaiser. Vsi smo bili pripravljeni dati vse od sebe in rešiti čim več nalog, saj damo vedno vse od sebe. Ob 13.00 uri se je tekmovanje pričelo. Za reševanje smo imeli 60 minut. Vsak je sedel v svoji klopi in reševal naloge. Naloge so bile različnih tipov, slušno razumevanje, bralno razumevaje, naloge, kjer smo morali dopisati glagole v pravilnem času in za na konec še spis. Jaz in moji sošolci ter sošolke smo se zelo potrudili. Vsak je dosegel kar nekaj točk od možnih petdesetih. Med njimi sem jaz dosegel največ procentov, 94%. S tem rezultatom sem bil zelo zadovoljen. Dosegel sem bronasto priznanje in »vstopnico« za državno tekmovanje. Državno tekmovanje je potekalo februarja na mariborski osnovni šoli Janka Padežnika. Za priprave sem imel dobra dva meseca. Z učiteljico sem vadil razne vaje in rešil šest preteklih tekmovalnih nalog. Prebrati sem moral tudi knjigo Anje Fröhlich, z naslovom: Danke wir kommen schon klar. Knjiga je bila zelo zanimiva, ker je bila sodobna in so v njej nastopale osebe z različnimi interesi. Na dan tekmovanja, sva se z učiteljico odpeljala s taksijem v Maribor. Pred tekmovanjem sem še malo ponovil in nato sedel za mizo v razredu in začel reševati nalogo. Naloge so se vezale na knjigo, ki sem jo prebral. Zraven so bile še druge zelo zanimive naloge, ki so mi šle dobro od rok. Reševal sem do konca, saj vedno držim in se potrudim do maksimuma. Čez nekaj tednov sem izvedel rezultate. Ves trud, ki sem ga vložil v učenje in v vaje, je bil vsega časa vreden. Dosegel sem namreč sedemdeset točk od stotih. S tem sem tudi pridobil srebrno priznanje, kar je eden mojih največjih dosežkov. Z rezultatom sem zelo zadovoljen. Hvaležen sem mentorici, ki si je zame vzela veliko časa za vaje in reševanje. Velika zahvala gre tudi mojim sošolcem in sošolkam 9. razreda, ki mi vedno pomagajo in me spodbujajo na tekmovanjih in ob podobnih priložnostih.

Gregor Rihtarič, 9. a

33


34


EKSKURZIJA V AVSTRIJO V torek, 24.4.2012, smo se učenci 7. 8. in 9. razreda, ki obiskujemo izbirna predmeta nemščino in turistična vzgoja, odpravili na težko pričakovano ekskurzijo. Ob sedmi uri zjutraj smo se utrujeni, a veseli zbrali pred šolo, ter se že pogovarjali, kje bomo na avtobusu sedeli. Kmalu smo stopili na avtobus in zasedli svoja mesta. Spoznali smo vodičko Sonjo, ki nam je med vožnjo opisovala pot. V Avstriji smo si najprej ogledali zelo poseben grad Hochosterwitz s štirinajstimi grajskimi vrati. Naslednje smo si ogledali Vojvodski prestol z dvema sedežema na Gosposvetskem polju. Nato je sledil obisk cerkve Gospe Svete. Cerkev je zelo velika, zanimiva in ima tri oltarje. Sledil je ogled Vrbskega jezera, ki smo si ga zaradi slabega vremena ogledali iz avtobusa. Jezero je največje na Avstrijskem Koroškem, v njem se poleti kopajo, pozimi pa lahko drsajo ali pa ga prehodijo. Ob jezeru je veliko počitniških hiš ter hotelov, ki turistom nudijo veliko udobja. Celovec je veliko glavno mesto Avstrijske Koroške. Je razširjena izletniška točka s triindvajsetimi gradovi in veliko parki. Čeprav vreme ni bilo najlepše, smo se sprehodili po lepo urejenem mestu. Izvedeli smo tudi, da imajo tam živeči Slovenci svoje televizijske programe, radijske postaje in srečanja. Ogledali smo si še Knežji kamen, ki je izklesan del rimskega stebra. Nazadnje smo si ogledali Minimundus. V Minimundusu sem bila prvič in bilo mi je zelo všeč, saj so vse znamenitosti sveta, vključno z nekaj slovenskimi, zbrane na enem mestu. Sprehod med njimi je bil zelo zanimiv, saj pri vsaki znamenitosti piše, iz katere države prihaja, zraven pa je tudi glasovna obrazložitev. Po ogledu smo si lahko privoščili nekaj za pojest ali si v trgovini kupili kakšen spominek. Najbolj všeč mi je bil Minimundus in tja se bom zagotovo še vrnila. Izlet je bil uspešno zaključen in izmučeni smo se odpeljali proti domu. Ob prihodu pred šolo so nas tam že čakali starši, ki so z veseljem poslušali, kaj vse smo ta dan doživeli.

Melani Berger, 9. a

35


EKSKURZIJA NA AVSTRIJSKO KOROŠKO V torek, 24.4. 2012, smo se že navsezgodaj zbrali pred šolo in se odpravili na ekskurzijo. Bili smo zelo veseli in nestrpni. Pot se je začela izpred šole in nadaljevala proti Mariboru in dravski dolini. Tam smo ob razlagi vodičke videli veliko hidroelektrarn in številne druge zanimivosti. Nato smo pot nadaljevali čez mejni prehod Holmec in se čez nekaj, za nas kratkih minut, že ustavili pod gradom Ostrovica na veliki skali. Grad ima veliko posebnost, saj ima kar 14 vrat, skozi katera moraš iti, da lahko vstopiš. Čez nekaj minut smo pot nadaljevali proti Gosposvetskemu polju, kjer smo si ogledali Vojvodski prestol. Le nekaj kilometrov naprej pa še eno zanimivost, in sicer cerkev Gospe Svete. Cerkev je bila zelo lepa in odlično ohranjena. Tukaj smo si lahko kupili tudi kakšen spominek ali prižgali svečo. Po končanem ogledu smo pot nadaljevali proti Vrbskem jezeru. Peljali smo se okrog celotnega jezera in občudovali čistočo in urejenost okolice. Zaradi vremena, ki nam ni bilo najbolj naklonjeno, saj je deževalo, nismo želeli izstopiti. Nato smo se odpravili proti Celovcu, kjer smo si iz avtobusa ogledali celotno mesto, čez nekaj časa pa se tudi peš odpravili proti Celovškemu parlamentu, kjer smo videli Knežji kamen. Ko smo si ogledali mesto, smo se odpravili na avtobus in se odpeljali v Minimundus. Ta del izleta nam je bil še posebej pri srcu, saj smo se sprehodili po »celotnem svetu v malem« in se tudi fotografirali. Bili smo že pošteno lačni, zato smo se odpravili v restavracijo, kjer smo si v nemškem jeziku naročili hrano. Po kosilo smo se počasi odpravili proti domu. Med potjo smo se pogovarjali ter veselo prepevali pesmi. Domov smo prišli okrog osme ure zvečer. Zelo smo bili utrujeni , zato smo se hitro odpravili spat, saj smo naslednji dan imeli pouk. Žan Merc, 9. a

36


37


EKSKURZIJA V CELOVEC V torek, 24. 4. 2012, smo učenci 7., 8., in 9. razreda šli na ekskurzijo v Celovec. Zbrali smo se že ob 7.00 zjutraj pred OŠ Hajdina. Vsi smo bili še malo zaspani, ampak obenem tudi vznemirjeni. Najprej so učiteljice preverile prisotnost, potem pa smo lahko stopili na avtobus in se odpeljali proti Celovcu. Vodička Sonja nam je med potjo povedala veliko zanimivosti o krajih, mimo katerih smo se peljali. Po približno treh urah vožnje smo prispeli do cilja. Najprej smo si od daleč ogledali grad Ojstrica. Poseben je zato, ker moraš iti kar skozi štirinajst vrat, da prideš do gradu. Nekaj časa smo si ga ogledovali in fotografirali, potem pa smo se odpeljali naprej. Peljali smo se do Gosposvetskega polja, kjer stoji Vojvodski prestol. To je kamniti prestol z dvema sedežema. Naš naslednji postanek je bil pri cerkvi Gospe Svete. Ogledali smo si notranjost, ki je bila zelo velika in zanimiva. Na dvorišču pred cerkvijo smo posneli tudi skupinsko fotografijo. Po ogledu cerkve smo imeli odmor za malico in se kmalu odpravili naprej. Ogledali smo si tudi Vrbsko jezero. Zaradi slabega vremena smo se okoli jezera le peljali z avtobusom. Vodička je povedala, da mu Avstrijci pravijo avstrijska riviera, ker je tako veliko. Jezero je tudi priljubljeno letovišče, zato je okoli njega veliko vikendov in manjših hotelov. Zanimivo je, da jezero pozimi zamrzne, poleti pa je tako toplo, da se v njem lahko tudi kopaš. Ogledali smo si mesto Celovec, zaradi slabega vremena večinoma iz avtobusa, kljub dežju pa del mesta tudi peš. Videli smo staro lekarno in vodička nam je povedala zgodbo o lekarnarju, ki je vedno stal ob oknu. Ker so ga bili prebivalci mesta tako navajeni, so po njegovi smrti na isto mesto postavili lutko. Ogledali smo si tudi Knežji kamen, ta je del rimskega stebra. Na njem so ustoličevali koroške vojvode. Stoji v dvorani z grbi v deželnem zboru. Za zaključek smo šli v Minimundus, ki smo se ga verjetno vsi najbolj veselili. Videli smo mnogo svetovnih znamenitosti v pomanjšani obliki, tudi slovenski NUK in Blejski grad z otokom in cerkvijo. Meni sta bila najbolj všeč Eifflov stolp in Londonska rdeča telefonska govorilnica. Ekskurzija mi je bila zelo všeč, še posebej Minimundus in Vrbsko jezero. Izvedela in videla sem veliko zanimivih in novih stvari. Tamara Majcen, 9. a

38


MARTIN KRPAN - JUNAK PA TAK Na Sveti Trojici bil mož je doma, Martin Krpan poimenovali so ga.

Martin Krpan hotel je listino, ministru Gregorju bilo ni za to.

Na svoji kobilici prevažal je sol, s polnimi vrečami se je vračal domov.

Minister Gregor kislo se drži, saj do listine mu ni.

Po ozki stezici kočija je pripeljala, Martina pozdravila in se odpeljala.

Cesar Gregorja prepričal je, Martin listino dobil je.

Martin Krpan bil je močan, kobilico s steze premaknil je sam.

Martin poslovil od Dunaja se, s kobilico domov odpeketal je.

Ko na Dunaj Brdavs je prišel, cesar bil je vesel, saj Martina je imel.

Dunaj še spomni se, da on junak »ta pravi« je.

Vedel je, da ne bo se vdal, in Brdavsa v smrt bo poslal.

Zdaj on prevaža sol sem in tja, saj ve, da ga listina rešiti zna.

Kaj imel bo za orožje on, ko vse zdrobil je kot bombon? Brdavsa on premagal je, cesar mu dal nagrado je.

Manja Gabrovec, Nika Vukovič, 7. a

39


MOJE NAJVEČJE RAZOČARANJE Bilo je pred dvema letoma, ko mi je ati sporočil, da je dobil karte. Bil sem presrečen in izjemno vesel v pričakovanju tekme. Karte so bile namenjene tekmi, ki je bila 3. septembra 2010 v Mariboru na stadionu Ljudski vrt med Slovenijo in Severno Irsko. Irci v tem času niso bili v najboljši kondiciji, zato smo pričakovali novo zmago slovenske nogometne reprezentance in uvodne tri točke v boju za Evropsko prvenstvo na Poljskem in v Ukrajini. Ura je bila približno pol sedem popoldan in z velikim veseljem smo z bratom, atijem in stricem odšli na tekmo. Ko smo prišli v Maribor, smo parkirali pod mariborsko tržnico in se odpravili proti stadionu. Tam sta se že ogrevali obe moštvi in se pripravljali na obračun. Nato sta sledili himni obeh reprezentanc. Bilo je veličastno, ko je nabito poln stadion pel slovensko himno in spodbujal reprezentante. Z žvižgom glavnega sodnika se je začela tekma. Slovenci so takoj pritisnili in si ustvarili nekaj zelo lepih priložnosti, ki pa jih niso znali kronati z zadetkom, pa tudi Irci niso dali zadetka, zato je izid po prvem polčasu ostal 0:0. V nadaljevanju so naši igrali naprej z dobro igro in mnogimi priložnostmi, vendar žoga ni in ni hotela pristati v golu. Bližala se je že 70. Minuta. Takrat je Severna Irska naredila menjavo in na teren je stopil 21-letni Corry Evans. Ta mladenič je le nekaj minut po vstopu, po manjši zmedi v slovenski obrambi, zadel gol za Severno Irsko. In to sredi Maribora! To je bil velik šok za vse, ki so tisti večer spremljali tekmo, še najbolj pa za slovenske nogometaše. Le nekaj minut po šoku so Slovenci zopet začeli oblegati vrata Maika Taylorja in Severne Irce stisnili pred njihov kazenski prostor. Tako je minil skoraj ves preostanek tekme. V enem od zadnjih napadov slovenske reprezentance je streljal Zlatan Ljubijankič, vsi na stadionu smo že videli gol, vendar je strel za las zgrešil svoj cilj. In ko je sodnik zadnjič zapiskal, smo vsi vedeli, da je tekme konec. Končalo se je z minimalno zmago Severne Irske, ki pa je bila pravzaprav senzacionalna. Potrdil se je rek, da kdor ne da, ta dobi. Vsi smo bili zelo žalostni, da smo izgubili, saj smo bili ob drugo mesto v skupini, ki bi nas popeljalo na veliko tekmovanje na Poljsko in v Ukrajino. Moje pričakovanje je bilo zelo veliko, zato je bilo veliko tudi moje razočaranje. Žan Merc, 9. a

40


MOJE DRUGO NAJVEČJE RAZOČARANJE To tekmo si bom za vedno zapomnil. Igra je bila osupljiva. Strokovnjaki za šport pravijo, da se takšna tekma, s takšnim preobratom, odvija le na vsakih 40 let. Bila je sreda, 30. novembra 2011. Na ta dan se je v Mariboru odvijala nogometna tekma med NK Mariborom in zelo uspešnim nogometnim klubom iz Belgije-Club Brugge. Ves Maribor je na ta dan bil pokonci in se veselil tekme. Tudi pogovori o njej so se slišali po ulicah in trgih Maribora. Po končanem pouku sem se z avtobusom odpeljal v Maribor k babici. Ves nestrpen sem pričakoval 18. uro, saj sem se takrat odpravil na nogometno tekmo. Pri babici sem naredil domačo nalogo in pojedel kosilo. V pričakovanju sem se pripravil na tekmo in si oblekel navijaška oblačila. Končno sva se z dedkom odpeljala proti stadionu Ljudski vrt, ki je bil prizorišče nocojšnje nogometne tekme skupine H v Ligi Europa. Pred stadionom sem počakal na moje spremljevalce: strica, sestrično in njunega prijatelja. Po nekaj minutah čakanja sem se ves nestrpen z njimi odpravil na stadion. Naša mesta so se nahajala na južni tribuni. To tribuno zaseda navijaška skupina Viole, ki velja za najboljšo navijaško skupino v Sloveniji in podpira svojo ekipo na vsaki tekmi, na vsakem koncu sveta. Tukaj je zelo glasno in čutiti je navijaškega duha. Tekma se je pričela ob 19. uri . Pred tekmo so vsi pričakovali, da se bo Maribor na njej izkazal in tudi zmagal, čeprav jih je čakala zelo uspešna ekipa. Sodnik je zapiskal začetek. Vsi smo nestrpno gledali in glasno navijali za našo ekipo. Že v enajsti minuti je Dalibor Volaš zaradi napake Belgijcev v obrambi z močnim strelom zatresel mrežo Vladana Kujovića. Ves stadion je vzklikal in se veselil. Prva zmaga Maribora v Ligi Europa je bila blizu. Drugi polčas so mariborski heroji odprli s ponovnim zadetkom. Vsi smo dvignili šale in obenem vrgli navijaške papirčke. V tem trenutku je Dejan Trajkovski dal predložek z leve strani v kazenski prostor. Ryan Donk je bil nesrečnež, ki je žogo pospremil v svoj gol, dal je avtogol. In tako so se lahko izbranci Darka Milaniča veselili v vijolčno-rumenem »dežju.« V 68. minuti je po podaji iz kota mrežo ponovno zatresel Dalibor Volaš. Ves stadion in ves Maribor se je veselil. Na tribuni so Viole pele mariborske pesmi in navijale kot še nikoli prej. Vsi smo pričakovali zmago. Bila bi prva zmaga, ki bi jo Maribor dosegel v Ligi Europa in se vpisal v slovensko zgodovino. Nato se je igra mirno nadaljevala. V 70. minuti je bilo na igrišču čutiti zelo čudno atmosfero. Nastopila je tudi zelo gosta megla, skozi katero se je zelo slabo videlo. Nato pa so belgijski 41


prvaki pokazali zobe mariborskim vijolicam in sledil je popolni preobrat, katerega ni noben pričakoval. V 74. minuti je zmedo v kazenskem prostoru izkoristil Maročan Nabil Dirar, ki je prvi na tem srečanju zatresel mariborsko mrežo. Njegova sreča se je nadaljevala v 77. minuti, ko je s pomočjo belgijske obrambe dal ponoven gol. Vsi smo pričakovali najslabše, a se nismo predali ter še bolj spodbujali štajerske prvake. Na žalost to ni pomagalo, saj je pet minut kasneje Joseph Akpala zadel gol in izenačil izid na 3:3. Izgledalo je, da se bomo morali zadovoljiti z delitvijo točk. Dalibor Volaš je pred koncem rednega dela imel še eno priložnost za zadetek in vsi smo se razveselili njegovega pogumnega napada. Na žalost ni dosegel zadetka. Nato pa je prišlo razočaranje za vse Štajerce. V zadnji sekundi je mariborsko mrežo zatresel Donk, ki se je oddolžil za avtogol v 51. minuti. V sodnikovem podaljšku je Club Brugge vodil s 4:3. Nato pa je nesojeni junak Dalibor Volaš ponovno zgrešil gol, ki bi Mariboru prinesel vsaj eno, a zgodovinsko točko. Vso slavo mu je preprečila vratnica. Tako se je končala pot NK Maribora v Ligo Europa.

Gregor Rihtarič, 9. a

42


MOJE RAZOČARANJE Nekega jutra smo se ob 8. uri dobili v gasilskem domu, saj smo imeli gasilsko tekmovanje v Grajeni. Po nas je prišel kombi, ki nas je zapeljal na tekmovanje. Imeli smo veliko vaj, zato smo bili prepričani, da se bomo dobro odrezali. Ko smo prišli na tekmovanje, je bilo tam mnogo ekip. Tekmovali so pionirji, veterani, sodelovali so tekmovalci različnih kategorij. Mi smo tekmovali v kategoriji mladincev. Nekaj časa smo čakali in se psihično pripravljali na tekmovanje. Pogledali smo vrstni red, kdaj bomo na vrsti. Kmalu smo začeli na tekmovalni progi 1. Na moje povelje so se zbrali v vrsto po dva in dva. Nato smo odkorakali na tekmovalno progo. Z veliko tremo smo se postavili pred sodnika. Dogovoril sem se, da lahko izvedemo vajo. Pospravili smo orodje, ki ga je pustila predhodna ekipa. Postavili smo se v položaj pripravljenosti. Ko je sodnik zapiskal začetek, smo hitro stekli in vsak je opravil svoje delo. Na koncu sem dvignil roko, da je vaja zaključena. Sodnik je začel pregledovati opravljeno delo. Imeli smo veliko kazenskih točk zaradi narobe narejenega vozla in govora med vajo. Bili smo zelo razočarani in potrti, saj smo pričakovali bolje izvedeno vajo. Sledila je malica. Jedli smo krajnsko klobaso in pili ledeni čaj. Nato smo čakali, da vse kategorije končajo tekmovanje. Na podelitvi smo vsi nestrpno čakali, da sodnik izgovori naše ime. Bral je rezultate od zadnje uvrščenih tekmovalcev, zato smo bili zelo hitro na vrsti. Popolnoma razočarani in potrti smo se s kombijem odpeljali v gasilski dom. Od tam smo se kasneje razkropili in vsak je šel domov. To je bilo moje veliko razočaranje v življenju.

Benjamin Mlinarič, 9. a

43


O ČISTEM MORJU Ta pesem začenja na čistem se morju,

Ko čisto morje valove spusti,

kjer zvezde plavajo na obzorju.

uživajo vsi,

Oblaki po nebu hitijo,

na obali morje valovi

da morje slano in čisto zbudijo.

in del sebe na plaži spusti. Tam vidim ljudi, ptiče, mačke, pse, tudi krokodili kažejo zobe.

V morju ribice domek imajo, morski psi pa se z vodo igrajo in ji šepetajo, kako čista je

Ko se zvečeri,

in v njej življenje pravo je.

morje se sprosti in se umiri,

Alge in korale imajo za morje

da lahko zaspi.

polna usta hvale, saj voda jim prija in jih odžeja,

Nuša Vrabl, 5. a

zato se ne grejo več preselit na daljno obzorje kot sosedov kit. Čez nekaj časa, ko nazaj pridrvi, v vodi prevale dela in se smeji.

44


MORJE JEMIRNO

Zgoraj morje valovi, pod njim pa želve, ribe

Ribič razjezil se je

morske in ostrige

ter ukrepati začel je.

mirno plavajo vse dni.

Tam v tuji deželi bo zbiral ljudi, ki bi protestirat šli.

Morja ime je bilo Jemirno, valovilo in bučalo dolge dneve in noči.

Ko vrnil se je, bilo z njim toliko že ljudi,

In mornarji so veslali mirno,

da so takoj protestirat odšli.

srečno preko njega.

Državni voditelj zaprl se je v svoj apartma in se jezil, da bi skoraj pamet zgubil.

Prišel je nekoč državni voditelj,

Ampak je ugotovil, da morju ni nič dobrega naredil.

ukazal je luko zgraditi, Poklical rušilno je službo ter zmečkal in zdrobil vse, kar je prej zgradil.

v Jemirno odplake voditi in plažo zgraditi.

Zgoraj morje valovi, pod njim pa želve, ribe, morske mačke in ostrige mirno plavajo

Nastala je zmeda velika. Ljudje so kričali in v morje skakali,

od zdaj naprej vse dni. odplake lepile so racam peruti, v luki pa ribiči delfine morili in ribe lovili. Matevž Vaupotič, 5. b

45


LEV LEO IN ŠOLA Nekoč se je v srcu Afriške polpuščave rodil levček Leo. Prvi teden svojega življenja se je še spotikal ob kamenje, njegova starša pa sta se samo smejala. Ko je bil Leo star tri leta in pol, je šel z očkom prvič na lov. Za antilopami sta se podila dve uri in končno sta eno ujela. Pri večerji sta mama in očka rekla Leu, da gre v četrtek v šolo za leve. Leo je nato le rekel: »Zakaj pa moram v šolo?« Mama mu odgovori: »Da se naučiš brati, pisati, računati …« »Zakaj pa ne gresta v šolo vidva?« Oče mu odgovori: »Sin, jaz in mama sva že končala šolo. Če boš na koncu šole imel odlične ocene, pa ti obljubiva, da gremo v deževni gozd, ki je tu blizu. Zdaj pa spat, da boš za šolo jutri naspan.« Naslednji dan je mamica pospremila malega levčka in mu rekla, da pride po njega v šolo. Dan v levji šoli se je vlekel kot jara kača in minila je matematika, nato slovenščina, potem pa še naravoslovje. Proti koncu je učiteljica Leja rekla: »Za domačo nalogo napišite opis mamice ali očka.« Ko je Leo prišel domov, je vzel list in napisal : MOJ OČKA, moj očka je velik meter in pol, ima grivo in rad lovi antilope, zna tudi rjoveti, takrat se sliši gggrrraaauu. Ko je to videla učiteljica, mu je rekla: »Bravo«, in mu na list napisala odlično oceno, pet. Mama in oče sta bila zelo ponosna. Ker je bil Leo na koncu šolskega leta uspešen, so šli v deževni gozd in kot ponavadijih je zmočil dež. Ana Pleteršek, 4. a

46


Z ŽELEZNIMI ŠKORNJI V BELI SVET Bil je lep, sončen ponedeljkov dan. Ko sem prišla iz šole, sem pred vrati zagledala zavoj. Odnesla sem ga v svojo sobo in ga na skrivaj odprla. V sobo je stopila mama, jaz pa sem škornje zalučala pod posteljo. Ko je mama odšla, sem jih potegnila izpod postelje, jih nataknila in odpeljali so me v beli svet. Pristala sem na oblaku, ki mu ni bilo konca. Hodila sem več kot dve uri in prišla do belega gradu. Škornji so me odnesli do velikega stola v gradu. K meni so prišle različne dobrote. Vse so bile žive. Z mano so se pogovarjale, igrale in mi pripovedovale zgodbo o gradu. Zvečer so me dobrote odpeljale v sobo. Tam sem našla čarobni prstan, ki je lahko izpolnil tri želje. Jaz pa sem imela samo dve. Prva je bila, da bi me odpeljal domov, druga pa, da bi lahko vsak dan obiskovala dobrote. Seveda sta se mi želji izpolnili. Tretjo željo pa sem prepustila staršem. Vesela sem, da sem lahko videvala prijatelje iz belega gradu in hkrati živela kot normalen otrok.

47


Kaja Intihar, 5. a

JAZ, PES IN… V soboto sem se s prijateljico sprehajala po vasi. Ko sva šli mimo dreves, se je pod njimi nekaj premaknilo. Zelo sva se prestrašili. Nenadoma je žival pod drevesom dvignila glavo. Bil je majhen pes modrih oči, črne dlake in majhnih ušes. Nisva vedeli, kaj naj narediva. Odločili sva se, da ga vzameva s sabo. Tako smo odšli proti domu. Mami naju je čudno pogledala in vprašala, kaj delam s psom v naročju. Odšla je po atija in skupaj smo sedli na teraso. Po posvetovanju smo se odločili, da ga bomo tri dni obdržali. Najprej smo ga umili, nahranili in ga odpeljali k veterinarju. Ta je ugotovil, da je najdeni pes zdrav in da je z njim vse v redu. Odpeljali smo ga domov, po treh dneh pa v zavetišče. Upam, da je našel lastnika, ki ga bo imel rad in zanj lepo skrbel. Urška Kiselak, 5. a 48


ČUDEŽNA KNJIGA Nekoč je živela deklica, ki ji je bilo ime Lara. Hodila je v četrti razred. Lara je imela doma veliko knjig, ki so bile čisto običajne. Vse, razen ene, ki je imela čisto navaden naslovPRAVLJICE ZA OTROKE. Na pogled je bila videti čisto navadna, v resnici pa je znala govoriti, poslušati, hoditi… Bila je kot človek, zato je imela tudi ime - Nela. Posebno ime za posebno knjigo. To ime je bilo seveda samo med knjigami. Torej! To knjigo si lahko prebral kot vsako drugo, ampak imela je svoje navade. Lara jo je prebrala le dvakrat. Knjigi Neli seveda to ni bilo všeč, zato se je odločila, da se Lari maščuje. Lara je imela sestrično, ki je bila še majhna in ji je bilo ime Nina. Stara je bila dve leti. Ko je Nina izvedela za knjigo, jo je želela slišati. Prebrala naj bi jo Lara, a je ugotovila, da je knjiga izginila. Ko je to povedala mami, je rekla, da jo je verjetno založila. Ampak Lari ni šlo v glavo, kako je kar naenkrat ni več. Nela pa je šla iskati boljšega lastnika ali lastnico. Legla je na travo, da si odpočije od napornega potovanja. Tedaj jo je našel deček Ivan in jo odnesel domov. Lepo je skrbel zanjo. Vsak večer jo je bral in lepo pospravil na svoje mesto na polici. Ivan je bil Larin prijatelj iz šole. Ker je Ivan lepo skrbel za knjigo, mu je ona zaupala, da zna govoriti, hoditi, in da ji je ime Nela. Ivan jo je nesel v šolo in tam jo je opazila Lara. Seveda ni vedela, da je knjiga sama šla od nje in je mislila, da jo je Ivan ukradel. Takrat pa se je oglasila knjiga Nela in povedala, da je pobegnila, ker je Lara ni hotela brati. Lara se je knjigi opravičila in povedala, da jo želi še zadnjič prebrati sestrični Nini, potem pa jo lahko obdrži Ivan. S tem predlogom so se vsi strinjali in srečno živeli do konca svojih dni. Urška Murko, 6. a

POČITNICE Počitnice se bližajo, koncentracije se nižajo, nam se več učiti ni, saj smo pridni že bili.

S prijatelji skupaj preživimo prosti čas, gremo v toplice ali k babici na vas. Šolski zvonec zazvonil bo konec, mi pa 'JUHU', počitnice so tu.

Šola bila naporna je zelo, a potrudili smo se, in opravili z njo.

Barbara Toplak, Nuša Petek, Nina Ekart, 7. a 49


ČOPOV STEBER Skupina plezalcev se je v Aljaževem domu pripravljala na odhod proti vznožju Triglavske severne stene. Vsi so bili zelo vznemirjeni, saj je bila zima tistega leta obilna in stena zelo spolzka. Nameravali so preplezati smer Čopov steber. Skupina je štela štiri moške alpiniste, ki so se že dolgo dobro poznali. Pripravili so nahrbtnike, pozajtrkovali in odšli na pot. Po pol ure hitre hoje po razmeroma položnem terenu, so prispeli do vznožja Triglavske severne stene. Odprli so nahrbtnike, nekaj pojedli in popili. Nato so pripravili vrvi, cepine, dereze in ostalo opremo, si zaželeli srečo in začeli plezati. Vzpon se jim je zelo posrečil, saj so po desetih urah preplezali smer. Ob štirih popoldne so prispeli do Kredarice, kjer so se obilno najedli in odšli proti vrhu Triglava. Na poti so srečali samo štiri planince, ki so se že vračali v dolino. Na vrhu so ostali kar nekaj časa in se prijetno pogovarjali ob pogledu na čudovit sončni zahod. Pojedli so tudi pito, ki jo je spekla žena enega izmed članov skupine. Njihovo prijetno druženje se je tako zavleklo do teme. Kar naenkrat so se tega zavedli. Začeli so se pogajati, kaj bodo naredili. Vremenske razmere so se namreč v zelo kratkem času izredno poslabšale. Odločili so se, da bodo noč prebivakirali v kotanji pod Aljaževim stolpom. Noč je bila dolga in zelo mrzla. Temperatura se je spustila močno pod ničlo, pričelo je snežiti. Alpiniste je močno zeblo, saj niso bili dovolj opremljeni za bivakiranje. Niso upali zaspati, saj bi zmrznili, zato so se spodbujali in si pripovedovali zgodbe. Ko so se zjutraj zbudili, so morali kar nekaj časa odkopavati zasilni šotor, da so lahko odšli na prosto. Trije v skupini so imeli močne ozebline. Odločili so se, da pokličejo gorsko reševalno službo. A ko so hoteli telefonirati, so ugotovili, da ni signala. V nemogočih razmerah so se morali odpraviti do Kredarice. Bili so izčrpani. Ko so prispeli do koče, so poklicali gorsko reševalno službo. Ta jih je s helikopterjem odpeljala v bolnišnico, ker so bili podhlajeni in prezebli. Takšna zgodba se lahko zgodi vsakemu hribolazcu, ki ni dovolj pazljiv ali »stopi v prevelike čevlje«. Matevž Vaupotič, 5. b

TIGER Tiger je črtasta zver, prihaja iz družine mačk. Od drugih se ne razlikuje po repu ali številu tačk. Tigri so lahko različni, takšni, ki jih otroška roka nariše, ali takšni, ki jih naravoslovec v knjigi opiše.

Ljudje pravijo, da so levi kralji živali. A tigri bodo za vedno v džungli kraljevali.

Nina Štumberger, 6. a 50


KAR SEJEŠ, TO ŽANJEŠ

51


52


,

MOJ DELAVNIK Vsako soboto vstanem ob osmih. Zajtrkujem ob pol devetih, pred tem pa pospravim posteljo. Potem se umijem in oblečem. Če imam domačo nalogo, jo dopoldne opravim, potem pa pomagam mamici pripravljati kosilo. Ob dvanajstih je kosilo na mizi. Po kosilu spet pomagam pospraviti. Nato sem prosta, zato se igram, gledam televizijo, igram igrice na računalnik ali počivam. Včasih gremo kam na obisk ali pride kdo k nam. Zvečer ob sedmih imam večerjo. Pospravim za seboj in se grem umivat. Po televiziji gledam oddajo Moja Slovenija. Pred spanjem preberem v knjigi še nekaj strani. Klara Nahberger, 5. a

53


NARAVOSLOVNI DAN V BOTANIČNEM VRTU Ob prihodu v botanični vrt v Pivoli smo bili polni pričakovanj, kaj bomo videli. Stopili smo za ograjo in zagledali veliko različnih rož in dreves. Vodička nam je razdelila delovne liste. Ker je bilo malo hladneje, smo stopili na sončno stran. Vodička nam je povedala, kako je nastajal ta botanični vrt. Povedala je, da so ga začeli saditi pred sedmimi leti. Najbolj mi je ostalo v spominu mamutovo drevo ali sekvoja, ki je eno najvišjih dreves v Sloveniji. Zanimivo je, da je najvišja sekvoja v Sloveniji v naši bližini, v Orešju blizu Ptuja. Nik Erhatič, 4. a

Jožica Novak

PESEM O ČISTEM MORJU Nekoč čisto morje je bilo, a danes ni več tako. Ljudje grdi smo, ker ga onesnažujemo. Storimo nekaj za to naše morje, da čisto bo, kakor naše obzorje!

Takrat, ko sonce je žarelo, zbrali smo se vsi ljudje, da bi očistili prekrasno slovensko morjé. Zdaj ko očistili smo ga, žari kot naša srca vsa. Larisa Toš, 5. b

54


OTROŠKA VARNOSTNA OLIMPIJADA Ko smo v Cirkovcih prišli v telovadnico, smo videli veliko učencev, ki navijajo. Na tribuni smo navijali tudi mi. Bili smo najglasnejši in vsi so nas gledali. Ob prvi nalogi smo se takoj odpravili na svoje položaje. Igrali smo igro podobno igri Človek ne jezi se. Na žalost smo bili v tej igri slabši, a se nismo predali. To se nam je obrestovalo, saj smo bili v drugi in četrti igri zelo dobri, v tretji pa celo najboljši. Ko smo končali četrto nalogo, smo se vrnili domov in bili smo zelo nestrpni, ker nismo vedeli za končno uvrstitev. Drugi dan smo izvedeli, da nam je uvrstitev na državno tekmovanje ušla za eno mesto, saj smo bili četrti od štiriindvajsetih skupin. Jure Glodež, 4. a Jožica Novak

POŽAR V HAJDOŠAH V petek je bil lep dan. Bila je jesen in v Hajdošah sem se ves popoldan igrala s svojo prijateljico. Tako kot pravi star pregovor »Nesreča nikoli ne počiva«, nesreča ni počivala niti danes. Kljub lepemu začetku dneva se je zvečer okoli pol devete ure, ko je bila nevihta, zanetil požar blizu avtobusne postaje Hajdoše. Hudo je grmelo in bliskalo. Strela je udarila in zagorelo je lepo urejeno gospodarsko poslopje, kjer je bilo 68 prašičev in 6 mater s pujski. Na pomoč so priskočili gasilci iz PGD Hajdoše in iz okoliških vasi. Ti so morali biti zelo previdni, saj požar ni bil majhen. Pomagat pa so prišli še nekateri sosedje in znanci lastnikov. Delo so si razdelili, nekateri so ostali še zvečer, saj je bilo potrebno budno spremljati pogorišče. Zjutraj so s skupnimi močmi le pogasili požar, ki je lastnike močno pretresel. Vsi pa so bili veseli, da se ni nikomur nič zgodilo. Čeprav požara nisem videla in sem o njem samo brala, sem videla posledice. Hiša je bila brez strehe, stene do polovice pogorele in ostanki so zaradi ognja ostali črni. Tako se zdaj jaz in nekateri moji sošolci ter učenci nižjih in višjih razredov vsak dan na poti domov sprehodimo mimo mesta nesreče, kjer lahko še vedno vidimo ostanke poslopja. Anja Molnar, 5. b

55


ČAVKA POPRAVLJA HIŠO Čavka se je zbudila in odšla ven. Odprla je vrata, ki so ji naenkrat BUUUM padla na tla. Razjezila se je in z nogo udarila ob njih. Udarila se je tako zelo, da jo je zabolelo. »Auuu, ta vrata, kako boli,« je zatarnala Čavka. Mimo je šel jež, ki se je prestrašil ter se raje potuhnil in hitro odšel mimo. Čavka je hotela zaloputniti z vrati, a se je spomnila, da so obležala na tleh. Zato je odšla iskat kladivo, ki ga je komaj našla. Potrebovala je še žeblje, ki jih v tej zmedi ni našla. Tako vrat ni mogla popraviti. »Kaj pa bi danes počela? Hhm, mogoče bi šla plavat k luži, ne, kaj pa, če bi prenovila hišo, ker mi že vse razpada? Ja, točno to, « si je mislila Čavka. Hitro je poiskala orodje in barve. Zajec in jež sta jo opazovala. Ko ju je zagledala, jima je zagrozila: »Kaj pa gledata? Raje pazita, da ne postaneta žabi! Hi, hi.« Zajec in jež sta jo takoj pobrisala, Čavka pa se je lotila dela. Čuk jo je opazoval dva dni in dve noči in se čudil, kako je delovna, saj je takšno videl le pri mešanju napojev. Živali so bile zelo vesele, da so se lahko svobodno gibale, saj ni rogovilila po gozdu. Zadnji dan je bila njena lesena koliba skoraj kot nova, le streha je še imela majhne špranje. Za zavese ni bilo časa, zato jih je pričarala, mizo je samo prebarvala. Bilo je še nekaj pomanjkljivosti, ki pa jih ni dokončala. Do konca tedna je ostala mirna, saj jo je prenova hiše utrudila. Naslednji teden pa se jež ni mogel skriti pred njeno čarobno palico. Njegove bodice so ponovno postale pentlje. Lara Tumpej, 5. b

GOBAR JOŽE Jože je zelo rad nabiral gobe v dežju, vetru, v največji vročini in ob ravno pravšnjih dneh. Nekega dne pa v gozdu ni našel niti ene samcate gobe. Ni in ni prenehal iskati gob, dokler ni prehodil vseh gozdov v okolici. Jože je bil obupan kot še nikoli, no, če povem po pravici, Jože v vsem svojem življenju še nikoli ni bil obupan. Hudo je zbolel. Pomagalo mu ni niti eno zdravilo, dokler ni prišel deček z drugega konca sveta in mu prinesel juho. To je bila gobova juha. Deček mu je povedal, da v njegovi deželi nikoli ne zmanjka gob. Ta deček, oblečen v zeleno-rjavo haljico in s klobukom, podobnim jurčku, je živel v Gobačnici. Jože se je za vedno preselil v Gobačnico. Tam je jedel gobe in spet se je dobro počutil. Minea Vrabl, 5. a

56


LAKOTA

DINA

Štirje lačni morski polži Dina je kraj, v katerem biva zmaj.

in za njimi lačni vrtni polži

Zmaj z ostrimi zobmi, ki v temni noči dinozavrčka straši.

na luno so odpotovali, da bi s sirom se posladkali.

Dinozaver je zelen, takšen ni noben. A ta raketa čudna, Rumen je zmaj tolovaj. se sredi poti ustavi, Dina je kraj, poln saj. na zelenjavni vrt se postavi. Saje so povsod, zavzemajo vsak kot. Polža pa sta srečna bla, V kotu zmaj preži, iz gobca bruha kri. saj sta zelje srečala. Minea Vrabl, 5. a Nuša Vrabl, 5. a

57


Deutsch macht Spaß

MEINE FAMILIE Mein Vater Franci ist 38 Jahre alt. Er arbeitet in einer Firma. Er isst gern Meeresfrühte. Er kocht und fährt gern Ski. Meine Muter Andreja ist 39 Jahre alt. Sie arbeitet in einem Büro. Sie isst gern Obst, Gemüse und Nudeln. Sie kocht und spanziert gern. Mein Bruder ist 8 Jahre alt. Martin besucht die Grundschule in Hajdina. Er spielt Harmonika und Fußball gern, er besucht auch Karate. Er isst gern Fleisch und Pfannkuchen. Mein Name ist Urška. Ich bin 10 Jahte alt und besuche die Grundschule Hajdina. Ich habe braune Augen und lange braune Haare. Ich habe gern Früchte, Spinat, Püree, Gemüse und Nudeln. Ich mag tanzen und Spaß haben. Urška Špurej, 5. b Ich bin Anja und bin 11 Jahre alt. Ich wohne in Hajdoše. Ich esse gern Eis. Ich mag Gymnastik. Meine Schwester Mia ist neun Jahre alt. Sie ist gern Hot-Dog. Sie hat Gymnastik gern. Meine Schwester Sara ist vier Jahre alt. Sie isst gern Schokolade. Sie spielt gern. Meine Mutter Nataša ist 34 Jahre alt. Sie isst gern Schokolade und spaziert gern. Meine Mutter ist Lehrerin für Mathematik. Mein Vater Dejan ist 34 Jahre alt. Er isst gern Äpfel. Er läuft gern. Mein Vater arbeitet bei Optima. Anja Molnar, 5. b Mein Vater Daniel ist 37 Jahre alt. Er arbeitet nicht. Er isst gern Pizza. Er kocht gern. Meine Mutter Liljana ist 38 Jahre alt. Sie arbeitet bei Vulkanizerstvo Tomanič in Kidričevo. Sie isst gern Kartoffeln. Sie kocht gern. Ich bin Larisa. Ich bin zehn Jahre alt. Ich lerne Deutsch und Englisch. Ich habe gern Kartoffeln. Ich koche gern. Ich habe zwei Vögel, Čoko und Čokica, sie sind 3 Jahre alt. Larisa Toš, 5. b In meiner Familie ist: der Vater, die Mutter, zwei Schwestern und ein Bruder. Mein Vater Sandi ist 43 Jahre alt. Er arbeitet im Gymnasium. Er ist guter Radfahrer. Meine Mutter Majda ist 37 Jahre alt. Sie arbeitet in der Schule. Sie ist gute Köchin und gute Mutter. Meine Schwester Lina ist 8 Jahre alt. Sie geht zur Schule. Sie spielt Zittern, Sie zittert so schön. Meine Schwester Hana ist 2,5 Jahre alt. Sie geht zum Kindergarten. Sie mag Salami. Mein Bruder Lovro ist ein Jahr alt. Er geht noch zum Kindergarten. Wir wohnen in Slovenja vas 1 a und kommen aus Slowenien. Wir haben keinen Hund, Katzen und Fische. Wir haben die Stallheuschecken. Matevž Vaupotič, 5. b 58


DIE BANANE DIE ZITRONE

Die Banane. Die Banane ist groß, die Banane ist groß, gelb. die Banane ist groß, gelb, süß. die Banane ist groß, gelb, süß und krumm . MOND.

Die Zitrone. Die Zitrone ist sauer. Die Zitrone ist sauer, rund. Die Zitrone ist sauer, rund, gelb. LIMO. Jure Bušjeta, Žiga Javoršek, 5. a

Deutsch macht Spaß

Nuša Vrabl, Minea Vrabl, 5. a

BIRNE Meine große Birne, meine große Birne schaut mich an. Meine große Birne schaut mich an.

Moja v'lka hruška, moja v'lka hruška gleda me. Moja v'lka hruška gleda me.

Dann geht sie in den Korb und dann geht sie in unseren Maggen.

Potem gre v košaro in potem v naš želodec. Patrik Kolar, Matic Merc, 5. b

EINE DICKE WASSERMELONE In einem Dorf lebt eine dicke Wassermelone und sie will gewinnen.

In der Presse wechselt sie sich in einen Wassermelonensaft. Und Paprika lacht und trinkt den Wassermelonensaft.

Sie kämpft mit einer Paprika und fällt in die Presse.

Matjaž Vaupotič, Gabriel Škraba, 5. b

59


VODA … Gledam predse, v ruševine, ki so včasih bile moj dom. Včasih. Pred vsem hudim, kar je doletelo ta svet. Pred vojno, bombami, triletnim poletjem... Zakaj? Ker se en človek ni mogel pogledati v ogledalo in priznati poraza? Ne. Vsi smo krivi, da smo pristali, kjer smo. Naravo smo izrabili do konca. Izsekavali gozdove, onesnaževali zrak, ki ga tako nujno potrebujemo. Preden sem napolnil štirinajst, so se gozdovi, po katerih sem se toliko potikal, spremenili v par panjev, še te so na koncu odpeljali. Vodo smo izrabljali, da smo lahko napajali velike vojne naprave, s katerimi smo se na koncu pobili skoraj do izumrtja. Vsi smo krivi. Vojna je stvari samo poslabšala, čeprav smo mislili, da to sploh ni več mogoče. Vsa ta opozorila znanstvenikov, ki jih nikoli nisem jemal resno. Po toči zvoniti je prepozno. Obrnem se stran in stežka zadržujem jezo, ki se je nabrala v meni. Ampak moram nadaljevati svojo pot. Pot, ki je še vedno ne razumem. Sedem let je že od konca vojne, ko se je sonce spustilo na Zemljo in sprostilo vso svojo moč. Zemlja se je stresla in nato… tišina. Imel si srečo, če si se lahko skril v kak bunker ali jamo. Žalostno, ne? Da je moralo sonce končati vojno. Hodim po moji stari ulici, no, kar je ostalo od nje. Mislil sem, da mi bo dom ponudil kak odgovor na vprašanja, a me spomini, ki me vežejo na ta kraj, samo še užalostijo. Zato stečem naprej po cesti, dokler ne pridem do tja, kjer se moja stara vas konča. Za tem so samo še kilometri napol razbite avtoceste, ki vodi na zahod, tja kamor sem namenjen, k morju. Za življenje je potrebna voda, in tam je je še največ ostalo. To, da je slana, ljudi že dolgo več ne moti. Tik pred koncem vojne, ko je sladke vode že krepko primanjkovalo, so ljudje začeli destilirati morsko vodo s prekuhavanjem in preusmerjanjem pare. Če je še kaj upanja, da se je kakšna organizirana skupnost ustanovila, je to tam. Kdo ve? Morda se tam najde še kakšna vrsta agrikulture. Vse te misli se mi podijo po glavi, ko nekaj zaslišim. Človeški glas. Z ramena snamem lok in se skrijem za kup ruševin. Glas se približuje in postaja vedno bolj razločen. Trije so. Dve dekleti, stari okoli šestnajst, ter moški, ki zgleda približno štirideset. Moški šepa in dekleti ga s težavo podpirata. Podobnost med njimi je nemogoče spregledati. Vsi so črnolasi, s podobnimi obraznimi potezami. Le da so poteze moškega ostrejše, lase pa ima že krepko osivele. Njegov obraz kaže na to, da je v svojem življenju veliko prestal. Dekleti nimata večjih razlik, razen da je ena večja in zgleda starejša. Po petdesetih metrih obupata in ga posadita na kamenje, ki je včasih sestavljalo mojo hišo. »Malo si odpočijmo,« reče starejša, mlajša ji samo prikima, nato pa sede na tla, nasloni se na podrti del zidu ter iz močno naloženega nahrbtnika potegne plastenko vode. Voda! Trenutno najpomembnejša stvar na zemlji, tekočina, ki ima vse pravice za obstoj življenja! Po moji glavi se sprehajajo mešani občutki: jim vodo vzamem in jih pustim umreti, ali pa jih 60


pustim in po vsej verjetnosti sam umrem zaradi dehidracije. Ne da bi razmišljal, vzamem iz tulca puščico, napnem tetivo, skočim izza kupa in se zaderem: »Roke v zrak!« Trojica se obrne k meni. V očeh moškega in starejšega dekleta vidim strah. V očeh mlajše pa, ne strah… razočaranje. Razočaranje nad tem, kar smo ljudje postali. Te oči me skoraj prevrnejo in komaj se zadržim na nogah. »Vso orožje, ki ga imate, dajte na tla in ga brcnite k meni!« jim rečem. Starejša od deklet vzame iz žepa švicarski nožek in mi ga brcne pod noge, poberem ga, nato pa pospravim puščico, lok odložim in stopim do moškega. Vsi trije stojijo kot onemeli in me gledajo. Moškemu snamem čevelj s poškodovane noge in mu potipam gleženj. Vsi trije so še vedno v šoku in ne vedo, kaj bi storili. Vstanem . »Zlomljen je,« rečem, a ne dobim odgovora. Sklonim se nad ruševinami in iz njih potegnem dva napol strohnela kosa lesa. V istem trenutku se starejše dekle požene proti meni s kot pest velikim kamnom. Umaknem se ji in ji ga z gibom, ki sem se ga naučil dolgo, dolgo nazaj, izbijem iz roke. Opoteče se ter pade. Mlajša steče do nje. Jaz pa se spet obrnem k moškemu, ki si še vedno ni opomogel in iz nahrbtnika vzamem povoj. Mlajša punca in starejša, ki se je že pripravljala na nov napad, a jo je mlajša zadržala, me zdaj z zanimanjem gledata, ko moškemu delam opornico za poškodovani gleženj. Ko končam, vstanem, tedaj me mlajša od deklet vpraša: »Kdo si?« Kdo sem? Na to vprašanje še sam ne vem odgovora. Poberem svoj lok, se obrnem ter grem nazaj proti smeri avtoceste. Ravno pridem iz vasi, ko za mano priteče mlajša od deklet. »Kam greš?« zavpije za mano. »Na zahod,« ji odgovorim. »Nič ni na zahodu!« reče zadihana, ko me dohiti. »Ti že veš,« ji posmehljivo, vendar z resnim glasom odvrnem. »Pravkar smo prišli z zahoda, tam ni nič!« mi, zdaj že jezna kot ris, pove. Jaz pa jo ignoriram in samo hodim naprej. Ona pa obupa in se ustavi. »Če tam kaj iščeš, vedi samo to, da morja ni več,« zakliče za mano, preden se obrne. Obstanem. »Morja ni več « ta stavek se odbija sem ter tja po moji glavi, ko hočem ugotoviti, če je resničen ali me skuša samo prepričati, da bi odšel z njimi. Nato se spomnim, kaj je pred sedemnajstimi leti povedal poročevalec na televiziji: »Vodne gladine so se znižale že za 50 %, svet pa je že na pragu vojne.« Voda pari, dežja pa ne pomnim že sedem let. Počasi sestavljam koščke sestavljanke, ki bi morala biti že davno sestavljena. Voda izginja… vrača pa se ne. SE NADALJUJE … Gašper Mlakar, 8. b

61


62


Najdihojca iz Hajdine Literarno glasilo OŠ Hajdina Junij 2012 Uredila: Branka Gaiser, Majda Korošec Računalniška obdelava: Andreja Novak Likovni izdelki: Učenci OŠ Hajdina Slike na naslovnici: Lara Tumpej, 5. b Izdajatelj: OŠ Hajdina Tiskanje: OŠ Hajdina Naklada: 100 Objavljeno na spletni strani šole http://www.os-hajdina.si

63


64

Profile for Andreja Novak

Najdihojca 2012 OŠ Hajdina  

Literarno glasilo Najdihojca OŠ Hajdina

Najdihojca 2012 OŠ Hajdina  

Literarno glasilo Najdihojca OŠ Hajdina

Profile for anovak22
Advertisement