Issuu on Google+


Blažka Vavpetič 3. b

TRNJULČICA IN IZGUBLJENI OBESEK


Nekoč, za devetimi gorami in za devetimi vodami, je živela Trnuljčica. Živela je v prelepem gradu s svojima staršema. Imeli so se zelo radi. Trnuljčica je za svoj rojstni dan dobila za darilo zlato verižico, na kateri je bil prelep moder obesek, ki je imel čarobno moč. Trnuljčica je bila zelo vesela svojega darila.


Nekoč se je odpravila v gozd, da bi nabrala košaro gozdnih jagod.

Ko je nabirala jagode, je Trnuljčici padel obesek z vratu. Padel ji je v globoko luknjo in mislila je, da je zavedno izgubljen. Ko je žalostno sedela in razmišljala kaj naj stori, se je nebo nenadoma stemnilo. Zaslišal je zloben smeh. Mislila je da grmi, toda to je bila čarovnica. Na svoji metli je priletela do Trnuljčice in se ji zlobno zasmejala, vedela je, kje je obesek in hotela ga je zase. Ker je imela čarovnica čarobno palico, se je pomanjšala, zlezla v luknjo, vzela obesek in odletela domov.


Z njim je zavladala celi deželi, vse se je spremenilo v sive, temne in strašljive barve, dežela je postala pusta in žalostna. Nekega dne pa je prišla dobra vila. Poiskala je Trnuljčico in ji povedala, da lahko samo ona reši deželo, vendar pa mora dobiti čarobni obesek nazaj. Trnuljčica se je odpravila proti čarovničinem gradu. Ravno takrat se je čarovnica odpravila na obisk k prijatelju čarovniku. Trnuljčica je prispela do gradu. Ni pa vedela, da ji je čarovnica nastavila past. Ko je vstopila v grad, so jo okoli rok oklenile zlate verige, bila je ujeta.

Zaprla je oči in tiho zajokala. Mislila je, da bo za vedno ujeta pa je že prišla dobra vila. Hotela je pomagati Trnuljčici. In še dobro vilo so oklenile zlate verige. Zdaj sta bili obe ujeti. Ko sta tuhtali, kaj bi storili, se je dobra vila spomnila in rekla, da lahko izgovori čarobno besedo. Ko sta bili rešeni, sta se posvetili drugi nalogi. Toda še vedno sta morali paziti. Vila je Trnuljčici še enkrat rekla, da lahko samo ona reši deželo. Začeli sta iskati čarobni


obesek. Hodili sta iz sobe v sobo. Odprli sta vrata v črno sobo in zagledali čarobni obesek. Trnuljčica ga je vzela in ko je hotela spregovoriti čarobne besede, je v sobo stopila čarovnica. Trnuljčica je pohitela s čarobnimi besedami in čarovnico začarala v žabo.

In končno je Trnuljčica rešila deželo. Dežela je ponovno postala pisana in ljudje so se veselili do konca svojih dni.


Nika Šter 3. b

ZIMA DOBI PRIJATELJA IN DELA SNEG


Nekoč je živela Zima. Bila je zelo bela, a ni znala dati snega. In druge so se ji posmehovale, ker so one znale dati sneg. Nekega dne se je odločila, da bo šla na Zemljo, da bo dobila prijatelja in da jo nauči dati sneg. Ko je Zima prišla, je srečala Nodija. Vprašala ge je, če bo njen prijatelj in če zna dati sneg. »Seveda bi bil tvoj prijatelj, a ne znam dajati snega.« Zima je rekla, da je v redu in je nadaljevala pot.

Srečala je še Sneguljčico, Marsovčke in Smrkce. A nihče ni znal dajati snega. Hodila je in hodil in prišla do grmovja, kjer je bila lisica. »Pomagaj mi in ti bom tudi jaz pomagala!« In ji je pomagala.


Ni dolgo hodila in že je prišla do potoka, kjer je že skoraj utonil zajček. »Pomagaj, pomagaj in ti bom tudi jaz pomagal!« In ga je rešila.

»Komu se me že vse pomagala, a še vedno nimam prijatelja, ki bi mi pokazal, kako se dela sneg.« Takoj, ko je to rekla, je prišla lisica in rekla: »Pridi in ti pokažem pot do gradu zlobnega čarovnika Čačari.«


»Ti se splazi notri in boš prišla do jame. Pojdi v jamo in boš videla škatlico. Vzemi iz škatlice list, razgrni ga in to je navodilo, kako narediti sneg.« In res, priplazila se je notri, a jo je videl čarovnik Čačari. Še dobro, da se je priplazil zajček in ga zamotil. Tako se je Zima priplazila do jame in naredila tako kot je rekla lisica. Šla je notri. Tam je videla škatlic in iz nje vzela list. Razgrnila je list in videla navodilo, kako narediti sneg. Ko je prišla iz jame, se je poslovila in odšla.

Doma je delala po navodilu in dajala je sneg. HURA, končno je dajala sneg.


Lara Rokavec 3. a

Princesa in zlata ro탑a


Pred davnimi časi je živela deklica. Ampak to ni bila navdana deklica. Bila je princesa. Nekega dne je hodila po gozdu in našla prelepa mladička. Prvi je bil samorog, drugi pa pasji mladič. Vzela ju je domov. Na gradu je opazila, da ima kužek zlato rožo.

Vzela jo je v roke in jo dala v vazo. Samorogu in kužku je dala ime. Samorogu je ime Iskrica, psički pa Tačka. Minevali so dnevi, tedni, meseci in leta. Ko so odrasli, je nekega popoldneva roža

izginila. Deklica je bila

obupana, ker je roža izginila. Takoj jo je šla iskat. Ni vedela, kje naj išče. Ko je hodila, je videla staro gospo in jo vprašala, da ji pokaže rožo. Ampak ni ji hotela.


Potem je bila tako jezna,da je vzela rožo iz košare. Tekla je, a stara gospa je bila čarovnica. In vzela svojo metlo in poletela.

Deklica je ponesreči obrnila zlato rožo proti čarovnici in svetloba je bila tako močna, da je čarovnico ubila. Stekla je proti domu in prijateljema povedala, da jo je našla. Vsi so bili srečni. Končno jih je dohitela jesen. Deklica je morala poiskati moža iz drugih kraljestev. Našla ga je na poti domov. Ko sta se spoznala, je vitez poljubil princeso.


Potem sta s kužkom in samorogom šli na vitezov grad. Kmalu sta se poročila. S samorogom in psom so živeli srečno in zdravo, dokler niso umrli.


Blaž Pirnat 3. a

BERAČ POSTANE KRALJ


Nekoč je živel berač. Ta berač je bil zelo, zelo reven. Bil je tudi zelo dober pastir. Pasel je ovce, krave in tako naprej. Po svetu so se širile novice, da je v globoki jami zapičen v skalo čarobni meč. Berača je zelo zanimalo, kaj ima meč na sebi čarobnega. Bil je zelo močan. In v reviji je pisalo, da lahko postane kraljevič tisti, ki bo meč potegnil iz skale. V reviji je še pisalo, da kdor je močan, naj pride v tisto jamo. Reče se ji Skala posveta.

Dobimo se v torek. Potem je prišel torek. Berač se je odpravil na pot. Na poti je srečal zmaja. V berača je bruhal ogenj, hotel ga je poteptati. Potem se je spomnil, da star pregovor pravi, da če zmaja pustiš pri miru, omedli. In to je berač tudi storil. Zmaj je v hipu omedlel. Berač je šel naprej. Kmalu je prišel do Skale posveta.


Tam je bilo veliko ljudi. Bili so po vrsti. Od 1 do 20. On je bil drugi. Ko je bil na vrsti, je meč govoril: »Potegni me iz skale…«


In beraÄ? ga je potegnil iz skale. BeraÄ? je sedaj kralj, meÄ? pa v muzeju.


Žiga Dragar 3. a

ŽALOSTNI LEV


Bil nekoč je neki lev, ki je bil zelo žalosten. Njegova mama je umrla.

Nekega dne so ga ljudje odpeljali v živalski vrt. Tam je videl sneg, Miklavža in cel kup ljudi. Videl je tudi druge živali. Tako si je ogledoval in zagledal svojega očeta. Zelo se ga je razveselil. Oče je žalostno gledal v tla. Ko je zagledal svojega sinčka, je kar poskočil od veselja. Manjši fantek je odprl te velike živali in jim dal čarobno kroglo. Oče je zavrtel čarobno kroglo. Hitro se je vse zavrtelo, oče in sinček sta se držala za velike ostre šape. Odneslo ju je na Severni tečaj.


Mali levček je pozdravil pingvinčka Podija in oba sta odpeljala očeta in sinčka v velikansko votlino. Pokazali so mu zamrznjene živali. Videl je Zambija, dinozavra in mumijo.

Ojoj! Tako se je lev ustrašil in zadrl, da se je led stalil. Ven so stopili zombiji, dinozaver in mumija. Lovili so se in lovili deset dni in deset noči, da je bila enajsta noč. Oče je spet zavrtel čarobno kroglo, spet se je zavrtelo. Tokrat sta prišla domov. Levček se je spomnil svoje mame. Začel je jokati. Oče je tolažil svojega sinčka. Sinček se je šel z očetom igrat odbojko.


Levček se je še naprej igral z očetom. Živela sta srečno do konca svojih dni.


Alenka Ravnikar 3. a

Deklica v gozdu


Nekoč pred davnimi časi je živela majhna deklica. Živela je na gradu sredi gozda.

Nekega dne se je izgubila v gozdu. Srečala je muco Copatarico.


Vprašala jo je: »Ali veš kje je moj grad?« Muca Copatarica ji je povedala,v katero smer naj gre. Srečala je še račko. Vprašala jo je: »Ali veš kje je moj grad?« »Da«, ji je odgovorila. Kmalu je zagledala grad. Stekla je noter in srečno je živela do konca svojih dni.


Leona Obreza 3. a

KRALJIト君A IN SAMOROG


Nekoč je živela kraljična. Bila je zelo lepa.

Poletnega popoldneva je kraljična izginila. Očeta je zelo skrbelo. Poslal je viteze, naj jo najdejo. Kraljična je hodila in hodila. Naenkrat je zaslišala samoroga. Stekla je k samorogu, ga pograbila in stekla v dvorec.


Tam je očeta in mater skrbelo. Nato so se zaloputnila vrata. »Kraljična!« sta zavpila kraljica in kralj. »Kje si se potikala?« »Nehaj jo kregati,« je rekla mama. »Ampak oče ima prav, pozno je že, takoj v posteljo.« Naslednjega dne je oče pogledal skozi vrata in zagledal samoroga. Poklical je kraljico. Ko ga je kraljica videla, so ga obdržali. Zdaj sta vedela, zakaj je tako pozno prišla. Kraljični sta rekla, da ga lahko obdrži.

In od takrat je kraljična upoštevala starše.


Lena IgliÄ? 3. b

PIKE


Nekoč je živela čarovnica Pika. Zelo rada je imela pike.

Imela je pikasto sedežno, kopalnico, kuhinjo, slike, vaze, knjige, skodelice, stole in mizo. Nekega lepega dneva pa je Pika šla ven in videla, da so čisto vse hiše pisane. Malo je pomislila, če bi tudi ona imela pisano hišo. Ko je prišla domov, je šla po barve in pobarvala celo hišo v zelo lepo pisano hišo. To pa še ni konec, nekaj pikastega je pustila! Ali uganete kaj?


Borut Jančigaj 3. b

MARTIN KRPAN


Nekoč je živel Martin Krpan.

Živel je v majhni koči sredi gozda. Nekega dne je moral iti v gozd po drva. Ko je nasekal drva, je mimo prišel princ na belem konju. Princ je vprašal Martina Krpana, kako mu je ime. Ko je povedal ime, sta se odpravila na travnik. Na travniku sta zagledala hiško.


Potrkala sta. Videla sta pet krožnikov. V krožnikih je bila juha. Domov je prišlo pet bratov. Videli so princa in Martina. Vprašali so, kako sta prišla k njim. Povedala sta svojo zgodbo. Skupaj so pojedli. Princ in Martin Krpan sta se skupaj zahvalila. Odšla sta domov. Poslovila sta se in upala, da se bosta spet kmalu videla. Martin Krpan je prišel domov, ulegel se je na kavč. Bil je zelo lačen. Do sitega se je najedel in srečno je živel do konca svojih dni.


Nik Resnik 3. a

FANTEK IN MIKLAVŽ


Nekoč je živel fantek. Bil je nestrpen, ker bo kmalu Miklavž prinašal darila.

Tisti dan je prišel čarobni svinčnik.

On je bil njegov najljubši svinčnik. Skupaj sta napisala pismo za Miklavža. Dala sta ga na okensko polico.


Naslednji večer so hodili parkenlji. Molil je in Miklavž mu je dal bombone. Istega večera mu je vzel pismo. Prišel je jutro. Fantek je dobil darila. S svinčnikom sta živela srečno do konca svojih dni.


Ana Ogrin 3. a

Maja in Klara


Nekoč pred davnimi časi je živela deklica z imenom Klara. Imela je zelo veliko in lepo hišo.

Imela je tudi zelo malo prijateljic, ker ji je najbolj pomenila lepota hiše in sebe. Nekega sončnega jutra se je Klara prebudila in odšla k prijateljici. Odšla je k Maji in potrkala na vrata. Maja ji je odprla in jo vprašala, kaj bi rada. Klara jo je vprašala, če sta lahko spet prijateljici. A Maja ji je odvrnila, da si tega ne želi.


Klara je vsa žalostna odšla domov. Skuhala je kosilo in sedla. Nenadoma pa je nekdo potrkal. Klara je odprla vrata. Ni mogla verjeti svojim očem. Prišla je Maja! Klara je vprašala Majo, če sta lahko spet prijateljici. Maja ji je prikimala. In srečno sta živeli do konca svojih dni.


Anže Petkovšek in Ian Kocjančič 3. b

Super junaki


Nekoč je živel Batman in imel je tri prijatelje. To so Popaj, Superman in Spiderman.

Živel pa je tudi zlobni robot. To je velik, veliki robot in je zelo dober. Ima zelo dobro opremo, ima tri glave, električno roko in močan udarec. Nekoč je robot napadel mesto. Super junak so pili čaj in niso slišali alarm .


Ostala je samo še ena hiša. Batman, Popaj, Superman in Spiderman so bili v tej hiši. Robot je ugotovil, da je hiša njihova. Planil je noter in jih pojedel. Ampak Batman je bil tako pameten in ga je izklopil. Potem ga je Spiderman tako udaril, da se je razpočil. Rešili so mesto in so živeli srečno do konca svojih dni.


Urh Humar 3. a

Lev


Nekoč je živel lev. Ta lev ni bil navaden, bil je prijazen in malo grive je imel. Nekega dne je srečal tri race.

Race so se ga ustrašile in zbežale. Lev je našel še mamo in očeta. Pritekel je k njima in ju objel. Mama in oče sta ga odrinila, ker ga nista marala. Potem je videl nekega leva. Šel je k njemu in ga prosil, če sta lahko prijatelja, ker ga nihče ne mara. »Z veseljem,« je rekel.


Tako sta bila prijatelja. Nekega dne sta se odpravila v Italijo. Tam sta videla veliko ljudi. Vsi so se ju bali.

In nek Ä?lovek je izdelal tako palico, da ko je pokazal na leva, lev ni mogel napadati. Onadva pa sta si ogledala Italijo in se odpravila domov. In Ĺživela sta sreÄ?no do konca svojih dni.


Melisa Džafić 3. a

REVNA ŽENA


Nekoč je živela revna žena, ki je imela moža, ki je hodil po cele dneve na delo k bogatim kmetom. Tako je s tem zaslužil vsaj en cekin. Vendar sta bila vsak dan vedno bolj lačna. Kmet se je nekega dne domislil, da bi delal vsak dan do večera in s tem mogoče več zaslužil. Bolna žena ga je poslala vprašat, če bi lahko tako delal. Reven kmet je šel in se srečen vrnil domov. Bolni ženi je povedal, da če bo delal cel dan, bo zaslužil več kot en cekin. Tako se je vsak dan zjutraj odpravil na delo in se vrnil zvečer. Neko jutro je žena še bolj zbolela. Kmet zato ni mogel iti v službo. Žena ga je prosila naj ji prinese vodo. Ko je popila malo vode, ji je bilo takoj bolje. Rekla je, da mora še malo poležati in se bo pozdravila. Kmet se je veselo in ponosno odpravil v službo. Tako je zaslužil kar nekaj denarja. Čez nekaj časa se jima je rodil otrok. Ponovno so se začeli problemi. Moral je paziti otroka in ni mogel hoditi v službo. Spet jim je primanjkovalo denarja. Imel je več dela in manj denarja. Tudi ostali so ostajali brez dela.


Končno se je nekdo domislil, da bi lahko hodili v gozd in lovili živali ter jih prodajali. Zamisel je uspela in trgovine so se spet odprle. Vsi so živeli srečno do konca svojih dni, ker so imeli dovolj denarja.


Knjiga pravljic 3 razred ozadje