Page 1

.maj08

maj 2008 | urednik: alois paulin | http://www.mmsm.si/dvojka


MMSM kot krovna mladinska organizacija v Mariboru pripravlja prvo mladinsko konferenco, ki bo junija 2008, na temo

»mladinska problematika«. Mladinska problematika je aktualen in obširen pojem. Obsega vse od mladinske in študentske politike, preko mladinskih prostočasnih aktivnosti in organiziranja do politik in strategij zaposlovanja mladih in razvoja »mladinske dejavnosti«. A kaj je tisto, kar mladi dejansko želimo in potrebujemo? Ali obstoječ sistem mladinskega in študentskega organiziranja krije realne potrebe? Kakšna so pričakovanja mladine do družbe? Kaj so njihovi problemi in kako jih je mogoče rešiti? Vabimo vas, da aktivno sodelujete pri razpravi o mladinski problematiki v obliki mnenj, predlogov in raziskav. Vaše predloge tem in povzetke pričakujemo do 31.05.2008 v elektronski obliki na mcon@mmsm.si. Več informacij o konferenci in aktualno dogajanje lahko spremljate na www.mmsm.si/mcon08.


V Sloveniji vlada anarhija - pa čeprav so ceste čiste, in brezperspektivnost - kljub visokem deležu akademskih nazivov. Državni aparat ni sposoben zagotoviti pravnega varstva, niti poštenih razmer za razvoj gospodarskih dejavnosti (tudi za to je temelj učinkovito sodstvo). Politika je zdavnaj pozabila na poslanstvo zastopanja interesov naroda in se osredotoča le na lastne in povezane interese. Družba ne potrebuje nujno vrtcev in domov za ostarele – naj stari pazijo na mlade, tudi ne subvencij in pokojnin (tudi to je več tisočletij funkcioniralo vzajemno medgeneracijsko). Kar

foto: Aleš Gjerkeš

Slovenski socialni sistem je v fazi totalnega kolapsa. Pokojnine postajajo žrtev nizke natalitete, produkcija in s tem zaposlenost se je outsourcala na vzhod. Državni kapital se zlorablja v individualne interese prikoritnikov, njihovi aparatčiki pa hlinijo idilične razmere. Delavske zahteve po višjih plačah in tarnanje glede inflacije postanejo domala paradoksalne, saj se v isti fazi zagovarja dumpinški model zaposlovanja preko študentskih servisov. Ne le, da pri slednjem odpade vsa socialna varnost, za katero se je delavski razred boril desetletja, tudi vzajemni doprinos v socialne sklade ni več podan. (Koncesijske dajatve, ki so praktično edina realna oblika obdavčitve dela preko študentskih napotnic, pa se vlagajo v vzgojo novih generacij aparatčikov in oportunistov.) Nobena skrivnost ni, da sistem študentskega dela za občasno delo koristijo tudi neštudentje, enako ne preseneča, da prihajajoče generacije akademikov vedno manj verjamejo v svoje penzije. Družba posledično hote in zavestno drsi v neoliberalistične razmere – kar pa je predvsem ironično. Ironično, saj na medgeneracijski, sterilni, vzajemnosti bazirajoč socialni sistem ne bo preživel niti sto let…

kolofon dvojko izdaja: Mestni Mladinski svet Maribor (MMSM), Trg revolucije 9, 2000 Maribor, ki ga zastopa Aleksandra Jahić odgovorni urednik in oblikovalec: Alois Paulin alois.paulin@gmail.com

Bivši mladinski funkcionar in mariborski mestni svetnik, Matevž Frangež, nam je zaupal, zakaj in kako je vstopil v politiko, ter kaj želi v njej spremeniti.

8

naslovnica: Manca Gracar fotografije: Simon Koležnik, Marko Samec tisk: Dravska tiskarna d.o.o. Valvasorjeva 38, Maribor letnik I, št. 4, 12. 05. 2008 (5.IV.2008) naklada: 2000 kom.

Minister za pravosodje se z vsemi močmi bori proti slabem stanju pravosodju. SIstemske krivice nam kljub temu ni zmogel razjasniti.

20

Dvojka je vpisana v Razvid medijev pri MK-RS pod zaporedno št. 2124. Bistveno načelo 2ke je pravica do kritičnega razmišljanja. Z vsebino posameznih prispevkov ni njuno, da se strinja odgovorni urednik, niti izdajatelj. Posledično je vsak prispevek v izključni moralni odgovornosti njegovega avtorja.

Univerza se dokončno skuša znebiti dr. Andreja Fištravca. Že pred časom so mu skenslali docenturo, sedaj pa mu branijo ponovno habilitacijo.

28

izumrli proletariat

Več kot šestdeset let vladavine proletariata je družbene razmere premešalo in destabiliziralo do mere, ko postaja vprašljiv smoter državne ureditve, kot jo poznamo. Pravo je odraz volje vladajočega razreda in volja trenutno vladajočega očitno ni red in poštenost, temveč vulgarni konzum in kič. Neracionalno zavzemanje za eliminacijo vsakršnih (zlasti »kozmetičnih«) socialnih in etičnih razlik je dovedlo do situacije, ko je zahodni družbi zmanjkal trden, nosilen sloj prebivalstva.

družba potrebuje, je redefinicija svojih temeljev in ureditev razmerij. Ne glede, kakšen je sistem – fevdalen, patriarhalen, socialističen, kapitalističen – njegova primarna naloga je zagotoviti stabilnost in zanesljivost pravnega redu.

63 let približevanja neoliberalizmu

Dela ne manjka - službe so tiste, katerih primanjkuje. Slovenski narod se je – tako kot preostala »zahodna« civilizacija – znašel v spirali presitosti in dekadence, izhod iz katere bo boleč in glasen.


btw... Z živo knjižnico nad stereotipe in predsodke „Bralci“, ki bodo letos v Ljubljani obiskali „živo knjižnico“, si bodo lahko izposodili posebno čtivo. Za 30 minut si bodo lahko „izposodili“ posameznika, ki je tarča stereotipov in predsodkov, in v pogovoru z njim izvedeli, kar koli jih bo zanimalo. Organizatorki Slovenska filantropija in Legebitra bosta projekt Živa knjižnica letos izvedli štirikrat – prvič 23. maja na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.

z osebo s posebnimi fizičnimi potrebami ali redovnikom in še številnimi drugimi „knjigami“.

Koncept žive knjižnice izvira iz Danske, kjer so ga prvič organizirali pred osmimi leti z namenom, da bi preprečili nasilje med mladimi. Zaradi inovativnosti in pozitivnega odziva so koncept hitro posvojile organizacije po Evropi. Tudi v slovenskem prostoru želijo s projektom vzpostaviti dialog med bralcem ali bralko in posameznikom, ki se srečuje s predsodki in stereotipi. Projekt je bil pri nas prvič organiziran lani. Tudi letos pa zaradi kadrovskih

In kakšni so odzivi slovenskih obiskovalcev Žive knjižnice? Nejc Šink s Slovenske filantropije pravi, da večinoma zelo dobri: „Odzivi bralcev, razen redkih izjem, so bili lani večinoma zelo pozitivni in so pozdravljali našo idejo. Bilo je sicer nekaj posameznikov, ki so v negativnem tonu razglabljali o določenih skupinah. Niso pa se potem šli s to »knjigo« pogovarjat, da bi se soočili s svojim predsodkom.“ Uspeh žive knjižnice je tako odvisen od samoiniciative bralca, saj bolj kot na množičnem informiranju živa knjižnica temelji na osebni izkušnji. Kako se ozaveščanje javnosti skozi živo knjižnico razlikuje od drugih pristopov - denimo shodov, kot je Parada ponosa - pojasnjuje Simon Maljevac, predsednik Legebitre: „Medtem ko Živa knjižnica preko aktivnega dialoga sooči

in finančnih omejitev projekt ostaja zgolj ljubljanski.

bralca/bralko z lastnimi predsodki in stereotipnimi predstavami o različnih manjšinah ter družbeno ogroženih skupinah, Parada ponosa predvsem opozarja slovensko javnost o težavah in problemih s katerimi se srečujejo istospolno usmerjeni posamezniki in posameznice. Tako da je omenjeni aktivnosti težko medsebojno primerjati, čeprav v principu stremita k podobnemu cilju; sprejemanju različnosti v družbi. Verjamem pa, da le preko izvajanja tovrstnih aktivnosti lahko približamo problematiko istospolno usmerjenih posameznikov in posameznic slovenski javnosti ter posledično sprejemanja raznolikosti v družbi.“

Nabor prostovoljcev bo letos vsaj tako pester kot lansko leto. V živi knjižnici si bo mogoče izposoditi člane manjšin, ki so diskriminirane bodisi institucionalno ali pa se podobno srečujejo s socialno distanco, a se o njih javno spregovori še redkeje. Bralec, ki se bo odločil, da „knjige ne bo sodil po platnicah“ se bo tako lahko pogovarjal z gejem, muslimanko, Romom, Izbrisanim; pa

dvojka.maj08

Pozitivno do marginaliziranih pa se je naravnala tudi država, saj je projektu tako lani kot letos namenila svoja sredstva. Po peripetijah z gradnjo džamije, Izbrisanimi in selitvijo romske družine Strojan je s podporo projektu dala vsaj vtis, da ima posluh za položaj manjšin. Ali gre samo za lepo gesto in ali bo ostalo le pri


tem, se bo zares pokazalo po koncu našega predsedovanju EUju. Takrat bodo oči Evrope uprte drugam, Evropsko leto medkulturnega dialoga pa za nami. Naj spomnimo, da si je Slovenija kot eno izmed prioritetnih nalog v času predsedstva EU-ju zadala „spodbujanje dialoga med različnimi kulturami, prepričanji in izročili“. Živo knjižnico bo v Ljubljani mogoče obiskati še 31. maja in 1. junija na Prešernovem trgu, 2. avgusta na Kongresnem trgu in 14. oktobra ponovno na Gospodarskem razstavišču. Organizatorji opozarjajo, da je po knjigi prepovedano polivati pijačo in hrano, knjiga pa si pridržuje pravico, da pogovor prekine, če se z njo ravna nespoštljivo.

Dominik Maher

Več mladosti za Maribor Projekt VEČ MLADOSTI je projekt Mlade Slovenije, ki se bo odvijal v mesecu maju, juniju in juliju. S tem projektom želimo, da mladi postanemo polnopravni udeleženci v postopkih odločanja in začnemo dejavneje prevzemati odgovornejše funkcije tako v gospodarstvu kot v politiki. Menimo, da je napočil čas, za našo vključevanje v odločitve, ki bodo vplivale na našo prihodnost in katerih posledice bomo živeli mi in naši potomci. Omogočimo priložnost mlajši generaciji. Mladi predstavljamo upanje za oblikovanje novih, boljših družbenih odnosov, drugačen način izražanja solidarnosti, dialoga in premoščanja razlik v družbi. Čas je da slovenska politika naredi korak naprej in v svoje vrste in v svoje delovanje vnese VEČ MLADOSTI! V Mariboru bomo v ta namen prirejali različne sklope aktivnosti. Projekt bo ponujal udeležbo, koristnost in sodelovanje. Zainteresiranim občanom želimo skozi javne razprave z uglednimi gosti skozi 3 mesečno obdobje, omogočiti predstavitev njihovih

stališč do posameznih tem in nato konstruktivne pripombe zajeti v sklep, katerega bi bili sposobni zagovarjati na podlagi argumentov. Za tiste, ki so željni organiziranih športnih prireditev na prostem smo sestavili del aktivnosti, ki bo lahko prinesel nova povezovanja za nadaljnjo skupno druženje v rekreacijskem prostoru. Del programa zajema tudi spoznanju lepot Slovenije v obliki organiziranih izletov. Eden teh bo 19. julija v Strunjan, kjer se bo odvijal turnir v odbojki na mivki po tem pa skupna zabava kot zaključek projekta VEČ MLADOSTI.

www.vecMladosti.si Josip Smiljan

5


neto je pravzaprav bruto...

»siva cona« samozaposlovanja »svobodni h

S

amozaposlovanje je danes več kot le pogosta oblika zaposloslovanja. T.i. svobodnjaki, samostojni podjetniki, študenti, projektni delavci, pogodbeniki, podpogodbeniki, delo na črno, na sivo in še kaj. Tukaj torej ne govorimo več samo o najbolj znani obliki samozaposlovanja, ki jo poznamo pod kratico s.p., ampak še o številnih drugih prikritih in prisilnih oblikah samozaposlovanja, ki so posledica neo-kapitalistične logike in novih oblik organizacije dela in managementa, ki jih je le-ta uvedel. Vse bolj pogosto se dogaja, da firme niso pripravljene zaposliti npr. nekega strokovnjaka, ki ga potrebujejo za svoje redno poslovanje, ampak mu ponudijo pogodbeno delo. Pri čemer seveda pričakujejo od njega, da bo najprej ustanovil svoje podjetje oziroma s.p. in nato pogodbeno delal zanje. Največja težava, ki se tukaj pojavi, je seveda v tem, da temu človeku njegovo neto izplačilo, ki mu ga po pogodbi izplača firma, v resnici predstavlja njegov bruto prihodek iz katerega mora odvesti še prispevke in dajatve. Za dosego enakega plačila mora torej delati bistveno več, zraven tega mu pogodbeno delo ne pokriva bolniškega staleža, letnega dopusta, ni regresov, božičnic in ostalih bonitet. Tudi ni varnosti na daljši rok, kajti pogodbe so večinoma kratkoročne.

Skratka: samozaposleni je polno odgovoren za svojo finančno in socialno varnost. Tako delodajalci kot država so bolj kot ne razbremenjeni vsakršne odgovornosti za njegovo materialno preživetje. Delavec ima plačane le neposredne delovne ure, medtem ko pa zagotavljanje pogojev dela (prevozi, izobraževanja, posredna delavna aktivnost, malica ipd.) ostane neplačano. Vse navedeno seveda ne velja samo za samostojne podjetnike, ampak tudi za samozaposlene v kulturi oziroma t.i. svobodne umetnike, ki so kljub temu, da vsaj nekaterim država subvencionira osnovno zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, popolnoma prepuščeni samim sebi. In prav podobno velja tudi za t.i. večne študente, ki izkoristijo vse možne poti zavlačevanja statusa študenta prav zato, ker jim to omogoča določeno obliko zaposlitve; delo preko študentskega servisa moramo namreč prav tako prepoznati kot prikrito obliko samozaposlitve. Samozaposlitev na ta način zaposlenemu nalaga še neko dodatno odgovornost in sicer odgovornost, da sam nenehno išče delo samemu sebi. Kadar je namreč nekdo zaposlen pri nekem delodajalcu, takrat mu delu priskrbi delodajalec, naloga delavca oziroma zaposlenega je v tem, da to delo opravi. Samozaposleni pa mora opraviti oboje; hkrati mora namreč biti dovolj podjeten, da si delo najde in nadalje še dovolj strokoven na svojem specifičnem področju, da to delo tudi opravi. Biti mora hkrati strokovnjak na nekem področju in hkrati podjetnik, ki se znajde na trgu.

dvojka.maj08

Morda bi pomislili, da ima samozaposlovanje dovolj prednosti, ki se tičejo predvsem svobode in odgovarjanja samemu sebi, da te prednosti odtehtajo naštete pomankljivosti. Toda če vzamemo v ozir, da je tukaj omenjena svoboda bolj kot ne priročna fikcija, da bo svobodni umetnik vselej lačen, če se vsaj deloma ne odpove svoji svobodi in začne producirati umetnost, ki je zaželjena na trgu in da bo enako lačen tudi vsak samostojni podjetnik, ki bo ignoriral trde pogoje svobodnega trga, potem hitro vidimo, da tukaj ni veliko svobode in samostojnosti, temveč da so ti pojmi pravzaprav prazne floskule, medtem ko polna odgovornost ostaja. Zanimiv je tudi odnos države do pojava samozaposlovanja. Država si namreč ne drzne brezpogojno pritisniti na večje firme in institucije ter jih prisiliti večjemu rednemu zaposlovanju. Najverjetneje iz strahu pred padcem na števcu gospodarske rasti. Hkrati pa mora država zaradi pritiskov javnosti in mednarodne tekmovalnosti zmanjševati brezposelnost. Pri tem se zato poslužuje takšnih improvizacij kot so npr. javna dela, in v to vrsto improvizacij sodijo tudi državni in občinski razpisi za subvencioniranje samozaposlovanja. Država torej vzpodbuja ljudi k samozapolovanju, da bi zmanjšala brezposelnost in se oprala krivde. Pri čemer pa ljudje ne znamo dobro računati, kajti dva ali tri tisoč evrov nepovratnih sredstev, ki jih dobi nekdo ob ustanovitvi s.p.ja, ne more nikoli odtehtati vseh prikrajšanj v zvezi s socialnim in zdravstvenim varstvom, ki jih bo ta samostojni podjetnik utrpel v tej obliki zaposlitve. Kot smo že rekli: neto je pravzaprav bruto, delavnik je neskončen, ni regresov, ni bolniških nadomestil za krajša obdobja, za daljša obdobja bolezni pa so nadomestila nižja od srednješolskih štipendij, ni zagotovljenega dela, in tudi svoboda ter samostojnost sta zgolj bedni racionalizaciji. Država je pri vzpodbujanju samozaposlovanja vsekakor dobro potegnila svoje državljane, vsekakor je potegnila ta daljšo. Mnogi bi si najverjetneje drznili trditi, da je povsem normalno od odraslega posameznika pričakovati, da bo sam poskrbel za svojo finančno varnost. Toda takšno prepričanje je očitno nepremišljena posledica liberalne ideologije, s katero je prežeta naša družba. V strnjeni različici se ta ideologija glasi: vsak človek je svobodno bitje in zato odgovarja sam zase. Država je dolžna poskrbeti zgolj za enake možne vseh svojih


Na tem mestu je naloga države, da s svojimi programi ter s pritiskom na gospodarstvo zagotovi nove oblike socialne varnosti, ki bodo skladne z novimi oblikami fleksibilnega zaposlovanja. Konec konec bi pričakovali od strokovnjakov s področja organizacije dela, ekonomije in managementa, da premorejo dovolj domišljije in inovativnosti, da si kljub nujnosti uvedbe fleksibilnosti in mobilnosti v prakso zaposlovanja zamislijo nove podporne sisteme zagotavljanja socialne varnosti. Po principu stare modrosti: da bo volk sit in koza cela. Potrebujemo povsem nov koncept dela in zaposlovanja in temu primerne nove prakse socialne varnosti. Berimo Rifkinov Konec dela, berimo Virnovo Slovnico mnoštvo, berimo The New Spirit of Capitalism. Na srečo je nekaterim že uspelo delno osvetliti način, kako lahko in kako moramo na problematiko dela in zaposlovanja pogledati s popolnoma novega zornega kota.

Karolina Babič

Ob smrti dr. Janeza Drnovška je na političnem parketu je zavladalo tiho premirje, trenutek ko pogledamo malo nazaj in se spomnimo velikega državnika. Ob vsem tem pomislim na bolj človeško plat. Upam, da so mu sodelavci in prijatelji, ki so imeli toliko dobrega za povedati o njem, to povedali tudi njemu ko je bil še med nami. Naj bo človek še tako skromen, vsakdo rad sliši pohvalo in potrditev za dobro delo. Dr. Janez Drnovšek je bil pravi človek na pravem mestu ob pravem času. Ves čas svojega političnega dela je imel dva velika cilja (EU in NATO), ki sta bila tudi največja projekta Slovenije do danes. Ti cilji so bili doseženi, ob tem je bila uspešno izvedena tudi tranzicija, v tem času je nekaj veljalo predvsem doseganje konkretnih rezultatov. Navdih in upanje sta obstajala sama po sebi predvsem zaradi nove države. Prihaja čas, ko bo potrebno v slovensko politiko vnesti, ob konkretnih ciljih, tudi upanje in navdih, saj brez motivacije tudi cilji niso doseženi po načrtih. Če je cilj družba temelječa na znanju moramo ljudi motivirati, da vlagajo v svoje znanje. V ZDA Baracku Obami očitajo, da daje preveč upanja ljudem in da bo temu upanju sledilo razočaranje. Vseeno pa je danes v ZDA veliko ljudi, ki spet verjame v politiko in politike.

po Titu Tito

državljanov, od tu naprej pa so prepuščeni samim sebi. Toda ta ideologija je iluzorna, kajti ne upošteva dejanske različnosti ljudi v sposobnostih in vrednotah, ne upošteva obstoja dejanske in prikrite neenakosti, ki je nikoli ni mogoče izravnati, ne upošteva dejanske prepletenosti in soodvisnosti vseh družbenih pojavov, ki ne dovoljuje tako enostavne obravnave problematike svobode in odgovornosti posameznikov. Tako kot nihče nikoli ni odgovoren zgolj samo zase, ampak je vselej vsaj posredno odgovoren tudi za druge, tako tudi nihče ne more biti v celoti odgovoren zase, ampak so zanj odgovorni tudi drugi. Že samo dejstvo, da ljudje živimo v družbah, priča o tem, da nihče ni in ne more biti popolnoma svoboden in zatorej tudi ne popolnoma odgovoren za svoje življenje; in glede na kompleksnost svobodnega gospodarstva gre še toliko manj pričakovati od ljudi, da bodo polno odgovorni za svojo finančno varnost. Odgovornost za materilno plat življenja si morajo deliti vsi trije: torej posameznik/ delavec, država in širša družbena ekonomija. Če so po eni strani vse finančne koristi odvisne od vseh treh elementov, potem ne gre prelagati odgovornosti zgolj na delavca s tem, da se ga potihem prisili v »sivo cono« samozaposlitve.

David Delakorda www.david.mladiforum-mb.si

i h« ljudi

Ključno vprašanje v slovenski politiki pa je, kdo je najprimernejši za naslednjega prvega ministra. Odgovor se ponuja na dlani, nekdo ki je mešanica dr. Janeza Drnovška in Baracka Obame, nekdo z jasnimi cilji in konkretnimi načrti ter bo ob tem tudi navdihnil in motiviral ljudi. Na bližajočih volitvah v Državni zbor se bosta jasno soočila dva koncepta politike. Konzervativni in socialdemokratski. Oba dajeta vizijo družbe prihodnosti, vendar se obe viziji krepko razlikujeta predvsem v odnosu do malega človeka. Ko je umrl Josip Broz Tito je bila celotna Jugoslavija prepričana, da za njega ni nadomestila. Vzklikali so po Titu Tito. Torej samo Tito je dovolj dober, da nadomesti Tita. V Sloveniji je začel prevladovati podoben vtis, ko po dr. Janezu Drnovšku naj ne bi bilo nikogar, ki bi bil podobno sposoben voditi družbo in državo. Vendar se nam na prihodnjih volitvah kaže politični prvak, ki ima potencial preskočiti visoko postavljeno letvico. Z izbiro pravega se lahko najbolje oddolžimo dr. Janezu Drnovšku za vse kar je dobrega naredil za Slovenijo. Upam si trditi, da bi njemu to tudi največ pomenilo.

7


foto: Marko Samec

Matevž smatra, da so mladi danes pod pritiskom, da si kupijo stanovanje. Rad bi, da bi država gradila več stanovanj in tako nižala cene.

“življenje v Sloveniji je preveč normirano.”

in persona: Matevž Frangež


M

atevž je letnik '78. Že od mladih nog se sprehaja po politčnem parketu in pri tem stopiclja vedno višje. Njegova naslednja velika ambicija je nacionalni politični oder. Za 2ko nam je zaupal, da ga kot pravnika skrbi togost in birokratiziranost Slovenije, ki pusti premalo svobode posamezniku. Kaj človeka pri rosnih tridesetih motivira, da se želi vmešavati v nacionalno politiko in sooblikovati usodo naše države? Kaj želiš spremeniti? Verjamem v spremembe. V skupnosti je prisotna želja po spremembah, vprašanje pa je, ali politika to željo prepozna in spremembe dirigira tako, da te niso grožnje ljudem, temveč navdih za doseganje pozitivnega napredka. V politiki si želim sprememb politike same. Mislim, da politično ozračje, ki vlada 17 let po demokratičnih spremembah, ni dobro. Politični prostor je vse bolj zaprt, premalo je interakcije med javnostjo in politiko. Politika se ne trudi dovolj, da bi zaznala realne probleme ljudi, posledično pa se dogaja, da politika zasleduje neke svoje fiktivne interese in se ukvarja s prestižnimi vprašanji, namesto da se bi ukvarjala s potrebami ljudi. Vprašanje je bilo konkretno, odgovarjaš pa abstraktno - kaj so tiste realne potrebe ljudi, za katere misliš, da jih je treba poslušati? Politika je vedno moderacija, posredovanje. Ne verjamem v ljudi, ki se predstavljajo kot mesije, pač pa v ljudi, ki so sposobni se ljudem predstaviti kot točka zaupanja. Politika mora biti dostopna, dostopna pa je lahko samo preko politikov, torej ljudi, da se lahko vzpostavi dvosmerni tok komunikacije. Želja po spremembah v politiki je samo ena od želja po spremembi. Ker bo ta pogovor objavljen v mladinskem časopisu, se bom osredotočil na področje mladih. Zelo dolgo sem se ukvarjal z mladinskimi vprašanji in mislim, da jih tudi danes še dobro poznam. Še vedno je realen problem stanovanj za mlade. Danes so mladi pod pritiskom, da si kupijo stanovanje, saj v Sloveniji najemnega trga stanovanj praktično ni. V odsotnosti razvitega najemnega trga stanovanj pa mladih ostaja edina možnost, da se zadolžijo za več desetletij ali pa – kot kažejo statistike – v povprečju do 32 leta živijo pri starših. Država mora z intenzivnim vlaganjem v izgradnjo stano-

vanj za najemni trg korigirati neugodne razmere na trgu, torej bistveno povečati ponudbo stanovanj, da bodo najemnine dostopnejše. Smo unikum, ko se nakup stanovanja bolj izplača kot njegov najem. Vsaj v prvih letih, dokler se mladi in mlade družine ne postavijo na stabilne ekonomske temelje, bi morala to biti realna in dostopna alternativa nakupu stanovanja. Drugi problem mladih pa je zaposlovanje za določen čas, toliko omenjani flexicurity, ki ga razumem kot nujo glede na globalne ekonomske in konkurenčne razmere. Osebno mislim, da z zaposlovanjem za določen čas ni nič narobe, manjkajo pa ustrezni mehanizmi in ponudba finančnega sektorja. Nekdo, ki je zaposlen za določen čas, ne more dobiti dostopnega kredita (predpostavljam, da nima nepremičnine, s katerim ga bi lahko zavaroval). Danes je najem kredita pogosto nujno za zadovoljevanje osnovnih potreb. Država mora vzpostaviti garancijsko shemo, s katero bo jamčila za najetje posojil oseb, zaposlenih za določen čas. Na ta način bi uravnotežili bistveno pomanjkljivost zaposlovanja za določen čas, ljudem pa dali več varnosti in širše možnosti za ureditev ekonomskega in socialnega položaja. Ko sva pri zaposlovanju na določen čas – mene to spominja na študentsko delo. Največji problem zaposlitve mladih je po mojem ta, da delodajalci v glavnem zaposlujejo študente, ker so cenejši… Moti me to, da država različno obravnava različne prihodke. Mislim, da je potrebno uvesti sistem, ki bo obdavčil dohodek ne glede na vir. Bom pa zadnji, ki bom govoril proti študentskemu delu. Zakaj? Tu gre v bistvu za ogromen socialni dumping… V sedanjih razmerah da, ker se študentsko delo davčno obravnava drugače kot redno. Študentsko delo je predvsem namenjeno temu, da mladi pridejo do ustreznih delovnih izkušenj. Sam se veliko delal s študenti in sem mnenja, da so neprecenljiva delovna sila, pa ne v smislu tega, da znajo seliti omare, ampak za to, ker premorejo izjemno ustvarjalnost, imajo izjemen zagon in se želijo dokazati. Pa še najcenejši so? Morda tudi to. Ampak to ni poanta. Mogoče je ravno eden od problemov politike, da razume probleme parcialno. Študentsko delo v tej državi ni problem, temveč predstavlja izjemno možnost, da usposobi mlade generacije, jih oboroži z znanjem in izkušnjami za prodoren nastop v tekmovalnem svetu. Poznam mnoge mlade ljudi, ki so v času študija zagrabili možnosti, ki so jih imeli preko študentskega dela in so iz tega nastala prava študentska podjetja. V tem vidim perspektivo, ne motenj.

9


Da šeenkrat navežem na socialni dumping – praviš da v Sloveniji študentsko delo ni problem… Tega nisem rekel, rekel sem, da se poizkuša na študentsko delo gledati kot na parcialni problem, je pa dejansko problem zaradi neenakega obravnavanja posameznih virov dohodkov. Študentsko delo je potrebno nadgrajevati in ga vedno bolj povezovati s predmetom študija. Odličen primer za to je denimo Zavod PIP, ki je danes največja nevladna organizacija za posredovanje brezplačne pravne pomoči občanom. Študenti prava del študijskega procesa opravijo z delom na PIPu. Država nima problema študentskega dela, pač pa problem neenakega obravnavanja posameznikov. Podobno je tudi z upokojenci, ki – ne glede na upokojitev – skrivajo izjemno bogastvo izkušenj in modrosti, ki jih družba potrebuje. Ne smemo pristati na to, da so upokojenci breme družbe, ampak moramo stremeti k temu, da oblikujemo možnosti, da izkažejo svojo koristnost v tvornem medgeneracijskem sodelovanju. To lahko dosežemo z različnimi oblikami dela v času penzije, part-time, projektno delo, osebne storitve, medsebojna samopomoč starejših. Moja babica je stara 82 let in še vedno frizira precejšen krog svojih znank. To ji prinaša nekaj malega k skromni penziji, predvsem pa jo dela vitalno, vpeto v socialno okolje in neverjetno energično. Situacijo v Sloveniji sem želel primerjati z situacijo v Nemčiji – tam sicer nimajo študentskih napotnic, kot mi, imajo pa masivne probleme z izkoriščanjem statusa praktikantov. Praktikanti tako delajo prakso nekaj let v enem podjetju, potem spet nekaj let v drugem in tako v nedogled. Praksa pa je bistveno manj plačana in delo ni zaščiteno, enak problem ima naše študentsko delo. Pri mnogih problemih, ki obstajajo v tej državi, lahko ugotovimo, da izhajajo iz odsotnosti ustreznega nadzora. Slovenija je preveč normirana, življenje je iz pravnega vidika močno zapleteno. Če želimo sprostiti kreativno energijo, moramo državo ustrezno poenostaviti. Okrepiti je potrebno predvsem nadzor, zato pa sprostiti področja, kjer stroga državna regulativa ni potrebna, da dosežemo ustvarjalni preboj ljudi. Primer, ki ga navajaš za Nemčijo, je posledica tega, da to ni zadostno nadzorovano, enako kot pri nas študentsko delo. Kje se je pri tebi zgodil zdrs v mladinsko/študentsko politiko? Kaj te je motiviralo? Kot otrok sem imel izjemno željo, biti novinar; veliko sem se igral, da sem novinar, ki poroča iz vojnih žarišč. Takrat je bil aktualen razpad naše nekdanje skupne države in pojav vojnih situacij na področju bivše Jugoslavije. V to sem se zelo oživel in si predstavljal, da sem novinar. Na neki točki pa sem ugotovil, da želim spreminjati stvari in ne le poročati o njih. V krogu sošolcev in skupin, katerim sem pripadal, sem vedno veljal za tistega, ki se zna boriti za skupne interese. Že v osnovni šoli sem bil več let predstavnik razreda, kar se je nadaljevalo tudi v srednji šoli. Takrat je prišlo do razmisleka, da dijaki v Mariboru nimamo ustrezne platforme za sodelovanje - ustanovili smo Dijaško skupnost, ki je nekaj let zelo uspešno delovala in postala tudi najaktivnejši del slovenske dijaške organiziranosti. V študentskih letih me je zamikala študentska politika, tudi iz želje po ustvarjanju sprememb. Mislim, da smo te tudi aktivno soustvarjali tako v Mariboru kot na nacionalni ravni. Kaj pa si študiral? Pravo. Si ga končal? This close… Zakaj SD, zakaj levica? Mislim, da so nekatere stvari, ki so ti položene v zibelko – način vzgoje, vrednote, pogled na svet, ki ti ga dajo v veliki meri starši. Vedno sem bil

dvojka.maj08

vzgajan v duhu, da je treba biti pravičen, da moram biti prvo pravičen jaz, če želim pričakovati pravičnost od drugih. V zgodnjih 90ih sem imel priložnost videti kolaps socialnega sistema. Še kot otroka so me ljudje prosili za nekaj tolarjev pomoči. Iskal sem izhod iz prizadetosti in občutka, da družba, kateri pripadam, razpada. Mislim, da je Maribor plačal zdaleč najvišjo ceno samostojnosti. Takrat marsikdo v Mariboru osamosvojitve ni razumel kot priložnost za začetek nečesa novega, temveč zgolj kot kolaps starega. To so bili težavni časi. V manjšem obsegu je to oplazilo tudi mojo družino, a dovolj, da sem videl, da to povzroča travmo, zaradi katere se potem še leta niso mogli postaviti na svoje noge. Vedno sem verjel, da je ločnica med levico in desnico v tem, da levica verjame v človeka in mu zaupa, desnica pa postavlja sistem, ki človeka na nek način duši in uokvirja, da dobi nadzor nad posameznikom. Kot levičar predpostavljam, da je človek dober in ne potrebuje nadzora, da pa potrebuje priložnost in moč, da lahko svoje talente uresniči. Zakaj SD? SD-ju sem se pridružil, ker sem kot 15letni fant čutil, da sem socialni demokrat, ki so ga navdihovale besede Willyja Brandta, Olofa Palmeja in drugih evropskih socialdemokratov in socialistov. V Sloveniji sem našel ustrezno aplikacijo tega v Združeni listi in vesel sem, da sem pozneje imel možnost sodelovati v spreminjanju ZLSD v moderno SD, ki je danes na čelu sodobnega toka evropske socialne demokracije. Govoril si o fazi razpada Jugoslavije – kako gledaš danes na to? Je bil razpad koristen? Nobena stvar, pri kateri umre toliko ljudi, ni koristna. Ne mislim vojnih razmerij, temveč razpad države kot take. Težko ločim razpad države in posledice razpada. Mislim pa, da je bil razpad Jugoslavije neizogiben. Če gledam nanj kot Slovenec, smo si z osamosvojitvijo uresničili tudi stoletni sen po samostojnosti. Iskreno pa obžalujem, da je ta razpad spremljalo toliko mračnih zgodb, toliko nasilja, toliko sovraštva in toliko izgubljenih življenj. Če bi bilo povsod več demokratične zrelosti in volje, bi lahko bilo drugače. Če pogledamo tok zgodovine, ugotovimo, da je Slovenija v 17ih letih samostojnosti prehodila izjemno pot gospodarskega in socialnega napredka in da danes predseduje EU. Treba je priznati, da je bilo v tem času narejeno izjemno veliko delo, za katerega je težko verjeti, da je bilo to praktično delo ene generacije. Govoriš o napredku – a spremembe, ki jih vidim, so nesposoben sodni sistem in razprodana država. Kje tu vidiš napredek? Kakovosti življenja ne moremo meriti samo po ekonomskih dobrinah. Romantično se še spominjam časov, ko sta bili v trgovinah dve vrsti kruha – črni in beli. Verjamem, da je izbira pravica, pa naj bo to v ekonomskem, političnem ali osebnem kontekstu, saj je to najbolj konkretna manifestacija človekove svobode. Kolikor sem spoznal sistem, ki ga je gradila Jugoslavija, smatram da ta sistem ni bil dovolj svoboden. Tako poudarjana enakost se je ustvarjala z izravnavanjem v


sivini, namesto da se bi vzpostavljala z razumevanjem, da je družbo sprva treba dvigniti na višji nivo in da je mogoče višjo kakovost življenja graditi ne z ustvarjanjem povprečja, ampak vzpodbujanjem prodornosti izven njega. Nisem človek, ki bi gledal samo črno-belo. Tudi ta država ima probleme, probleme, s katerimi se trenutna vlada ni bila sposobna učinkovito soočiti. Varnost je skušala povečati s represijo, težave pravosodja pa s političnim nadzorom, družbene spremembe je vsiljevala, namesto da bi okoli njih gradila potreben družbeni konsenz. Vendar pa je treba po 17ih letih v tej državi ugotoviti objektivni napredek, ljudje živijo bolje, imajo več priložnosti in so vpeti v globalna dogajanja bistveno bolj, kot pa kdajkoli v preteklosti. Problemi pravosodja, policije, zdravstva obstajajo in jih je kot prioritetne potrebno nagovoriti, vendar težave teh subsistemov še ne pomenijo, da je v krizi celoten sistem. Treba je omiliti te težave in mislim, da alternativni vladni program SD na pravilen način odgovarja na te težave. Vloga države, ki gradi svoje podsisteme v piramido se je izkazala za zelo motečo – država ni piramida, temveč skupnost. V vsaki skupnosti pa so posamezni členi delujoči le, če imajo zadostno mero svobode in odgovornosti ter če so na ustrezen način – nikakor pa ne pod prisilo – povezani v delujočo celoto. Učiteljem je treba vrniti njihovo moč in jim dati priložnost, da so ustvarjalni, ne pa da zgolj izvajajo idejo nacionalnega curriculuma. Podobne probleme imamo na področju zdravstva in sodstva, kjer pa pride v igro še prej omenjena prevelika normiranost države, nesvoboda, pravo zatiranje ustvarjalnosti. Geslo: »moč in oblast«? To ni moje geslo. Moč sama po sebi me ni nikoli inspirirala, oblast sama zase pa tudi ne. »Oblast« se mi zdi tudi zastarel izraz in ga sam ne uporabljam. V Sloveniji imamo lepo besedo za to: javna služba. Tistemu, ki ga izvolimo na visok, odgovoren položaj, ne damo oblasti in neomejenega mandata, temveč ga izvolimo, ker vanj zaupamo, da bo funkcijo izvajal v dobrobit skupnosti. Ta odgovor me preseneča – če pogledam mladinsko in študentsko politiko, je dokaj jasno, kaj oblast pomeni… Bil si tudi predsednik ŠOUM svojčas… Na svoje delo v študentski politiki sem ponosen. Verjamem, da sem v času, ko sem vodil ŠOUM, ustvaril pomembne spremembe. V tistem času se je organizacija notranje demokratizirala in odprla navzven, pomemben del sredstev je bil razdeljen preko javnih razpisov izvajalcem interesnih dejavnosti. Trudili smo se, da študentska politika ne bi bila arogantna in samozadostna, v tistem času smo organizacijo odprli in bistveno povečali stopnjo zaupanja študentov vanjo. Vzpostavile smo nove dejavnosti – Zavod PIP, založba Litera, Solidarnostni sklad ŠOUM, vrsto novih projektov itd. Te spremembe so v pomembnem delu plod moje iniciative in izjemne ekipe, ki je takrat oblikovala študentsko organizacijo. Na nacionalni ravni se je sprejela nova Študentska ustava, ki je vzpostavila ŠOS kot nacionalnega predstavnika študentov. Še

11


ob izvolitvi na mesto predsednika se je to zdelo nepredstavljivo in nemogoče. Začeli so se tudi procesi spreminjanja zakonodaje na področju študentske prehrane in študentskega dela, vključno z zdravstvenim zavarovanjem študentov in novi sistem štipendiranja. Sistem, kot sem ga 2001 predlagal za štipendiranje, je danes jedro modela, po katerem nameravamo štipendiranje spremeniti znotraj SD. Geslo »mlahava, sredinska politika«? Nisem ekstremist, nikjer. Mislim, da sem vedno imel sposobnost prepoznati argumente različnih sogovornikov in jih spraviti na skupni imenovalec. Zame kompromis ni psovka, temveč priložnost, da oblikujemo soglasje v družbi. Ne verjamem v ekstremno, temveč zmerno politiko. Če zmernost pomeni, da sem sredinski, potem sem sredinski. Moje srce pa je vedno bilô in vedno bílo na levi strani. Gre torej za kombinacijo levih vrednot, ki so del mene in okolja, iz katerega prihajam, in določene mere politične zrelosti, ko se zavedam, da na silo ni mogoče dosegati ničesar, ampak je za spremembe potrebno veliko dogovarjanja in sodelovanja, da dosežemo optimalne rešitve. Geslo »falirani študentje«? Če govorimo o kontekstu težav, da nekdo iz različnih razlogov ne pride do diplome, je pa v času svojega izobraževanja na drugačne načine prišel do znanja in sposobnosti, da se sooči s tekmovalnim svetom in najde svoje priložnosti, ki jih zna uresničiti, potem sem zadnji, ki bom iskal ali ponujal listine o svojem znanju. Ti si Mariborčan? Born and raised Pa tvoj rod? Po eni strani izrazito mariborski, izrazito delavski, po drugi strani pa bližje podeželju, torej kmečke korenine. V meni se je združil delavsko-kmečki stan, kar je mogoče tudi razlog – poleg družinskih predispozicij – da sem se znašel v levem spektru politike. Že moj dedek je bil politično aktiven. Babica mi je dosti pripovedovala o njem, kaj je počel in kako bi bil danes name tudi ponosen. Mnogi ljudje, ki jih danes srečujem v mestni politiki, se ga spominjajo kot zelo pravičnega gospoda, veliko ljudi iz sedanje generacije je kot tajnik takratne občinske skupščine vzel v službo in jim bil mentor. GosT: Na lokalnem nivoju se govori manj o abstraktnih, zato pa bolj konkretnih stvareh – ljudje vidijo ceste, pločnike, fasade… Prej sem omenil Maribor v začetku 90ih kot brezperspektivno mesto. Danes ga vidim drugače – kot mesto z številnimi priložnostmi in sol-

dvojka.maj08

idnim gospodarstvom. Zdi se mi pa, da je v Mariboru dosti priložnosti, ki jih ne znamo izkoristiti. Še posebej sedaj, leto in pol po nastopu župana Franca Kanglerja, mestno ne bo izkoristilo svojih priložnosti. Pripravljajo se trije veliki projekti – EPK 2012, Univerzijada 2013, sočasno pa se izvaja program občinskega varstva okolja. Zdi se mi, da v Mariboru ni strategije, kako te stvari uresničiti, mnogo stvari se dela parcialno in ad-hoc. Ta politika krpa luknje na cesti, namesto da bi sistematično odpravila vzroke za njihov nastanek. Če želimo uresničiti velike priložnosti Maribora, je potrebna drugačna politika, ki bo na bistveno bolj sistematičen in celovit način odgovorila na sedanje izzive in jih uresničevala ob hkratnem dviganju kakovosti življenja vseh nas. Na to se prepogosto pozablja. Ste pa svetniki dobili za to svoje spomenike – češnje… Zelo lepa pobuda in simpatičen projekt, a sem tudi malo razočaran. Pričakoval sem, da bomo morali izkopati luknjo in posaditi češnjo, dejansko pa je bilo to že vse narejeno, z lopato smo samo kozmetično izravnali zemljo. Jaz sem se pripravil za akcijo, a akcije ni bilo Bomo pa še sadili. Župan je pozitivno reagiral na mojo pobudo, da ob Pekrskem potoku med ulico Pohorskega odreda in Kardeljevo cesto obnovimo park, in že zagotovil drevesa. V okviru projekta TvojeMojeMesto.si se trudimo zagotoviti še nekaj dodatnih otroških igrišč in klopi, da se bi v tem delu mesta rodil nov park. Ko govorimo o lokalni politiki, moramo razmišljati, kaj lokalna politika stori za to, da je lokalno okolje boljše. Meni je v politiki največja nagrada, da me ljudje prepoznajo kot točko zaupanja, me nagovorijo na cesti in mi zaupajo svoje probleme, tudi izjemne osebne stiske, ki niso nujno povezane s socialnim ozadjem, temveč tudi z problemi zdravja ali osamljenosti. Ko vidim, da sem deležen tega zaupanja, vem, da moje politično delo dosega svoje namene. Torej te politika veseli, ker lahko ljudem pomagaš? Kaj pa je politika drugega?

Alois Paulin

Matevž Frangež foto: Marko Samec


ENO O

MEDNAR

OD

L DRUŽB A IV T S E F NI

A

NICIRANJ

A KOMU DZIVNEG


120m2 za mlade Prostori MMSM so namenjeni tudi tebi - za druženje, izobraževanja, vadbe, konference. Na razpolago sta dva opremljena prostora (sejna soba in učilnica), WC in kuhinja. Za večje mladinske dogodke je na voljo do 50 stolov in projektor, v učilnici je tabla, za sproščeno druženje pa so tu kavči in na projektor priključena

sejna soba / mladinski prostor 40 - 50

TV. Prostori so obenem primerni za filmske in druge multimedijske predstavitve. Možen je tudi dogovor za souporabo pisarne in naslova, kar je izključno namenjeno mladinskim društvom.


Prostore je možno najeti tudi za komercialne potrebe (razni kurzi, sestanki, družabni dogodki nemladinskih društev). Lokacija je v samem centru Maribora, na desnem bregu Drave. V neposredni bližini so pošta, bankomat, možnost parkiranja in različni gostinski prostori.

učilnica

Za dodatne informacije smo vam na razpolago preko maila: info@mmsm.si, telefonsko: 02 / 250 20 91 ali preko faksa: 02 / 250 20 92.

Mestni Mladinski svet Maribor Trg revolucije 9, 2000 Maribor

20 - 30 t 02 250 20 90 | f 02 250 20 92 | m info@mmsm.si www.mmsm.si/prostori


foto: linusb4 (@sxc.hu)

sodnik naj bi bila častna služba brez neomejenega mandata, smatra prof. dr. Alojz Paulin

tudi sodniki naj odgovarjajo za svoja dejanja!

pravo, pravičnost, poštenost?


N

aše tuzemsko bivanje lahko delimo na dve veliki področji – naravoslovje in družboslovje. Vera je vezana že na zunanjezemsko življenje. Le naravoslovju se imamo zahvaliti za ogromen tehničen napredek, saj je samo v zadnjem stoletju svet katapultiral od petrolejke do vsemirja, povzročil nikdar viden dvig življenjskega standarda, obenem pa omogočil silno brutalne vojne, katere povzroča družboslovje. Družboslovje pripravlja tudi revolucije in po svoje razdeljuje materialne dosežke naravoslovja. Med vodilne naravoslovce lahko štejemo tiste, po katerih so imenovane merske enote, npr. Nemca Siemensa, Srba Tesla in Šveda Nobela. Med vodilne družboslovce pa Marxa, Engelsa, Lenina, Trotzkega (Bronstein), Hitlerja. V Slovenskem okviru lahko štejemo med vodilne naravoslovce Kuhelja, Osana, Peterlina, Plemlja, Strojnika, med vodilne družboslovce pa Kidriča, Kardelja. Generale, kot so De Gaulle, Franco, Rommel, Žukov, bo že šteti med naravoslovce, saj so morali imeti veliko tehnično in organizacijsko sposobnost. Kam pa spada pravna znanost, ki ima praktično vse tri oblasti v rokah? Želeti bi bilo, da bi bila točna kot naravoslovna. Kako je s to znanostjo pri nas? Poldrugo desetletje sem živel v Hamburgu in Švici. Po dolgih letih od vrnitve pa vidim, da se, čeprav izhajamo iz istega rimskega prava in so zakoni večkrat zelo podobni, pravna praksa in njih posledice porazno razlikujejo: po številu samomorov, prometnih in drugih nesreč smo pri vrhu, pa tudi mnogo ubojev se očitno prekvalificira v nesreče in samomore. Pokojni akademik, profesor mednarodnega prava, dr. Stojan Cigoj mi je rekel: »Jaz bi se bal pri nas priti pred sodišče.« Njegov sošolec, dipl. inž. strojništva, je iskal pravico pred sodiščem. Prof. Cigoj je dal njegovim vlogam oziroma dopisom, povezanim s procesom, atest visoke kvalitete in še sam jih je morda dopolnil. A ta njegov znanec ni dosegel ničesar pred našo »pravico«. V ozemeljskem sporu se je kmet, ki je bil tožbo in s tem (svojo) zemljo izgubil, znesel nad sodnikom. Pozneje se je ugotovilo, da je sodnik, ki je sodil, na debelo spreje-

mal kuverte z devizami in druge darove. Sodil je za osebno korist, ne po pravici. Pa se je sodišče zmotilo in rubilo napačno osebo. Sodnica se je upravičila in rekla oškodovancu, da bo dobil pomotoma rubljen denar vrnjen. Pa ni. Tudi vloga na Ministrstvo za pravosodje ni nič pomagala. Ločena žena je bila dolžna poslovnemu partnerju lep znesek. Polovico hiše, ki je bila prepisana nanjo, je pravno veljavno prepisala na poslovnega partnerja v odplačilo svojega dolga. Pa je v pravni hierarhiji visoko stoječi mož svetoval tašči, naj naredijo antidatirano darilno pogodbo, kot da je bil ta del hiše že pred prepisom na ločeno ženo podarjen vnuku oziroma sinu. Zadeva je stekla in »poslovni partner« je zgubil že nanj prepisano polovico hiše. Ni lepo od tašče in njenega svetovalca, da sta se goljufije lotila, a videti je, da goljufija in laž spadata med pravila igre. Morda bolj žalostno pa je, da uradni mož (ali žena) pravice to izpelje in nič hudega slutečega »poslovnega partnerja« ogoljufa. Pa so nemško govoreči Avstrijci na Koroškem pregnali leta 1942 slovensko govoreče iz njihovih kmetij. A ko je padel nacionalsocialistični režim leta 1945 so se brez problemov nekdanji lastniki vrnili na svoje domove. Saj tisti, ki so se po izgonu pravih lastnikov naselili na njih domove, so se morali zavedati, da so se polastili ukradenega imetja, pa četudi so zanj formalno kaj plačali. Analogno je bila po komunistični revoluciji 1947 pregnana stara Gorenjska družina iz doma svojih prednikov. Po padcu realsocializma bi bilo pričakovati, da bi se brez komplikacij vrnili na dom njihovih pradedov in da se bo nova oblast opravičila za storjeno krajo. A ne tako. Vse tri veje slovenske oblasti, zlasti pa sodna, se opirajo na vse nepoštene trike, tudi falsificirane dražbe, da bi to nekdaj vzorno in trdno kmetijo dokončno uničile. Pa je nekdo 1993 kupil od svojih sodedičev takrat po denacionalizaciji še ne vrnjeni dedni delež. Kupoprodajno pogodbo mu je sestavila ustavna sodnica, prof. dr. Miroslava Geč Korošec, neoporečnost pogodbe sta mu potrdila še dva znana odvetnika in tudi danes v njeno veljavnost verjame priznana univerzitetna docentka dednega prava. Prvostopenjski sodnik je razsodil kupcu v prid, a potomci prodajalcev so se pritožili, ker bi pač želeli dobiti še enkrat že prodano in plačano stvar, na kar jim je druga stopnja (Koper) ugodila. V Švici ali Nemčiji ta zadeva sploh pred sodišče prišla ne bi. Pri nas pa očitno sodna veja oblasti z nepoštenimi odločitvami hote ustvarja potrebo po delovnih mestih pravnega sektorja. Bili so časi - »na Zahodu« so deloma še, da dana beseda velja, pri nas pa še s pisno pogodbo nič ne velja (primer obveznice Lesnine, Metalne, itd.). Ne samo magisterij, tudi vsako diplomo, pa čeprav le kot komentor, sem vedno prečital. Če sem pogledal sodni spis procesa, v katerem sem bil akter, pa nikjer nisem našel nobene opazke sodečega sodnika. Očitno sodnik pred razsodbo spisov sploh ni prebral in vse moje pisanje je šlo v zrak. In sodba »v imenu ljudstva« se je izšla, če ne že na podlagi vez in poznan-

17


stev, pa vsaj kar tako po naključju. Tako ravnanje je za narod nevzdržno. Upravičeno je komandant milice (danes policije) tistemu, ki je prišel iskat pomoči, svetoval: »Mi vam pomagati ne moremo, branite se kakor veste in znate, s kolom, z nožem.«

V Sloveniji bi lahko dopustili sodnike iz sosednje Avstrije, ki še govorijo slovensko. Sodniki ne bi smeli biti nedotakljivi – za škodo, ki jo povzročajo, bi morali odgovarjati.

Ne zdi se mi težka pravna praksa, saj sem jo moral sam izvajati; običajno uspešneje kot s pomočjo pravnikov. Torej problem ni znanje, problem sta vestnost in poštenost.

Slovenski spor, ki se rešuje na Sodišču ES, rešujejo slovenski sodniki – pošteno bi bilo, da ga bi reševali tuji.

Slovenija je imela 31.12.2007 1.083 sodnikov, oz. sodnic. Torej preko 50 na sto tisoč prebivalcev. Irska pa le tri. Švica jih ima pa verjetno še manj.

Latinščina pri študiju prava ni več pogoj, kar je napačno. Tako kot matematika, tudi latinščina zahteva logično razmišljanje, kar slovenskim sodnikom manjka.

Po pisanjih Norman Doukoffa (vrhovnega sodnika dežele Bavarske) sem šel primerjati (bruto) plače Slovenskih in avstrijskokoroških sodnikov in prišel do ugotovitve, da so slovenske 10-20% višje od avstrijskih, katere so brez dvoma višje od nemških. Z gotovostjo pa lahko povem, da sem pred cca. poldrugim letom pri notarju v Celovcu plačal 30€, v Sloveniji pa za isto stvar 21.000 SIT, to je 90€, torej 3x več za isto stvar. Verjetno so tudi odvetniki pri nas dražji, kot v Avstriji (isto velja tudi za zdravnike.) Pri vsem tem pa bodi še omenjeno, da v Sloveniji pride na vsakega prebivalca vsaj po en proces, na sosednjem koroškem na 50 ljudi eden, v severni Nemčiji ali Švici pa prebivalci sodišč praktično ne poznajo. Pa še nekaj: do vrhovnega sodnika dežele Bavarske in do predsednika deželnega sodišča Koroške sem brez nadaljnjega prišel telefonsko, pri nas pa to do zadnje sodnice ni mogoče.

Sodstvo in EU Tako kot je bila pred dvanajstimi stoletji Evropa združena pod cesarstvom Karla velikega, tako je danes združena v EU. Pred petimi stoletji je Celjski grof, katerega grb je danes sestavni del grba Slovenije, rekel: »Pred vojno, kugo in slabimi sodniki nas obvaruj, o bog.« No, kugo so premagali antibiotiki, vojne že preko 60 let ni bilo več, a ne tako tudi pri slovenskih sodnikih. Problem Slovenije je njena majhnost, sodniki in odvetniki pa se med sabo dobro poznajo in razumljivo je, da jim je v interesu, da čim več zaslužijo. Da pravda traja več let, je že normalno, a tudi več desetletij trajajoči spori niso redkost. Tako ne preseneča, da se pravde dostikrat končajo kar s smrtjo enega ali večih udeležencev, kazenski pregon pa zastara. Proti katastrofalnemu stanju sodstva je tudi ministrstvo na zgubljenem položaju, zaslužni profesor dednega prava pa mi je rekel, da je po njegovem znanje prava pri 80% odvetnikih in sodnikih močno pomanjkljivo. Mar ne bi bilo primerno, da bi bili Slovencih v pravnih zadevah v enaki poziciji, kot državljani zahodne Evrope? Nekaj predlogov za rešitev problematike sodstva:

dvojka.maj08

Noben sodnik naj ne bo do upokojitve sodnik. Po petih letih naj bo ponovno izvoljen, ali naj gre iz sodne službe. Sodnik naj ne bo poklic, sodnik naj bo častna služba. Sodnik višjega sodišča naj ima magisterij ali diplomo dveh fakultete, sodnik vrhovnega sodišča pa doktorat znanosti. Načelno naj bo mogoče, da sodniška mesta zasedejo tudi ljudje z nepravniškimi poklici. Morda bi vnesli več vestnosti in poštenosti, reda in ekspeditivnosti. Morda bi ti ljudje novih poklicev uporabili tudi računalnike – pri enakem inputu sledi enak output (sodba). Sodba potem ne bi bila odvisna od dolžine nosu oziroma vez. Verjetno je več kot polovico procesov direktno ali indirektno premoženjskega značaja. Brez dvoma bi take primere lepše reševal geodet (mejne) ali ekonomist (finančne), kot pa pravnik, ki o teh stvareh nima pojma. Tistih nekaj pravil prava, ki jih po pravni plati potrebuje, si lahko prebere iz uradnih listov in priročnikov. V težjih primerih naj bi prosil za izvedeniško mnenje domače ali tuje pravne fakultete. Sicer pa bi pot na pravne fakultete priporočal tudi našim pravnikom. V svoji brezupni preobremenjenosti bi morali biti naši pravniki take novitete zelo veseli. Tu predlagane spremembe niso v krajevnih in časovnih dimenzijah nič novega. Omogočile pa bi, da bi strokovnjaki – v sedanji praksi le izvedenci v teh za ljudstvo zelo bistvenih vprašanjih – tudi odločali. V zgodovini je morda vplivala na ljudi oblika vladavine. Brez dvoma pa je vplivnejša sodna oblast, ki obvlada tudi izvršno oblast in po svojem tolmačenju tudi zakonodajo. Sodstvo odloča o življenju in smrti ljudi, o obstoju in nehanju družin in rodov. Zato je poštenost sodnikov primarna v življenju ljudstev oziroma naro-


Zelo malo mi je bil všeč komunističen sistem, a priznati moram, da so bila zadnja leta socialistične Jugoslavije bistveno manj obremenjujoča, kot je pravni sistem majhne države Slovenije. Mar ne bi bilo smiselno, da bi EU tudi kadrovsko pripomogla k ureditvi sodstva pri nas?

zasl. prof. dr. Alojz Paulin

refuziranje vsakršne participacije

Po teh tu naštetih primerih se ne moremo braniti vtisa, da naše sodstvo spada med družboslovje, ne naravoslovje, kjer ga bi hotel videti prof. Cigoj. V tej zvezi se spomnimo še izreka sovjetskega zunanjega ministra Andreja Višinskega, ki je bil stric poljskega kardinala Višinskega. (Višinski spadajo med poljsko-ukrajinsko plemstvo): »Pravo je izraz volje vladajočega razreda.« No, pa ta vladajoči razred je lahko urejen ali pa neurejen.

Pomlad se je dejansko začela in se naseljuje v ožilja mnogih. Seveda se slednje ne opazi zgolj v potencirani dobri volji, zasanjanih pogledih ter prisluhu šelestenja bilk. Veliko populacije tega sveta, ki jim mi tako zlahka rečemo ljudje, se namreč odloča za nov trend doživljanja pomladi (pomladi, življenja…tanka je meja). Trend, ki pravzaprav zaobjema tako večno nezadovoljstvo z dogajanjem, situacijo ali razvojem. Gonilo modernega človeka je torej nezadovoljstvo, ki pa ga, namesto da bi ga gnalo naprej, konstantno spotika in nato s cokli pleše po njegovem že slutenem porazu. In mi smo tako radi večne žrtve nepoštenega sveta, ki preprosto ne premore dovolj integritete in pristne naklonjenosti, da bi nam dal kaj več kot klofuto v žametni rokavici. Na žamet pa smo tako ali tako alergični. Viktimizacija je nasploh zakon v naši državici in glede na vsesplošno dogajanje bi kot tak lahko bila te dni sprejeta v Uradnem listu Republike Slovenije. Mislim, da nas je že Cankar s svojo Francko in njenim neumornim tekom za vozom naučil, da se sicer ljudje na tej zemlji ne vdamo, a dosežemo pa tudi nič. Lepa misel, polna globine ter želje po takojšnjem posedanju na Zavodu za zaposlovanje, zapustitvi sedem članske družine, prenehanju jemanja sredstev proti diareji in podobnim radostim. Navsezadnje smo a priori določeni za slabo in pri slednjem ne zaleže tudi noben ogled ala Secret dokumentarca. Slovenskemu političnemu prostoru morebiti nežno pomaga, da je trenutno pod budno ''ouko Evrope'', a še tako vesten organ vida potrebuje svoj počitek. Pa ne bi poli ali problematizirali. Kajti nekje se v človeku prižge večna luč uvida, ognjemet razburkanih spoznanj, eksplozija zavedanja … nikoli ne bomo zadovoljni. Slednje bi namreč bil ekvivalent priznavanja dobrega v življenju. Priznanje, da pa je občasen piš pomladnega vetra ob srkanju kofeina na sončni strani terase dovolj, da nam srce poskoči v ritmu We Are The Champions pesmi. V našem svetu pa opazimo zgolj, da je piš doprinesel v našo skodelico predragega napitka trop (krdelo, jato …) mušic, da nam je sonce z vnemo tekmovalnega kmeta ustvarilo dodatno pego, ki kazi celoten imidž, ter da smo tako zelo sami, ker nas nihče ne razume. Nas in naše zagotovo obstoječe globine. Zato bodem sedaj krenila v z dežjem obsijano pokrajino ter enostavno refuzirala vsakršno participacijo s takšnim kvazi vdajanjem v usodo. Lepo je v naši domovini biti tak.

med vrsticami

http://www.vecer.com/blog/blabla

dov. Zato naj vstop v kasto sodnikov ne bo omejen le na en sam samcat profil diplomantov, kot je to danes pri nas. Odprt naj bo celotnemu narodu od določene izobrazbe naprej. Tudi ustava zahteva enako pravico vseh državljanov do vladanja – in sodstvo je gotovo zelo pomemben, če ne celo najpomembnejši del oblasti.

19


foto: Marko Samec

Odvetniki se upirajo, ker skuša v sodstvo uvesti red, študij pa je po njegovem preveč podrejen kadrovski politiki univerz.

“študentje ne dobijo praktičnih znanj, kar je slabo.”

o pravu z ministrom prof. dr. Šturmom


D

r. Lovro Šturm je minister za pravosodje, ni član NSI (čeprav to marsikdo misli), zato pa član Suverenega Malteškega viteškega reda. Trudi se vpeljati red v slovensko sodstvo in promovirati izvensodno reševanje sporov, čemur se pravniki vehementno upirajo. Priložnost za ekskluzivni pogovor z njim smo dobili pozno zvečer, po nastopu v živo na mariborski RTV. Ko sem imel intervju z vašim kolegom, dr. Zupanom, mi je bilo simpatično, da je govoril konkretno in ne politično abstraktno. Tudi vi st bolj konkretni pri politiki, manj govorite, zato pa več delate. Nekoč sem dobil nasvet, da je v politiki treba biti čim bolj nejasen, čim bolj abstrakten, kajti če si konkreten, te lahko hitro zaj***? No, s tem se ne morem strinjati. Nedoločljive izjave in izmikanje se na koncu obrnejo proti tistemu, ki jih izjavi. V Sloveniji so največji problem pri sodstvu sodni zaostanki, nekatere stvari se vlečejo tudi preko 20 let. Kako gledate na to, da se Slovenci izrazito radi tožarimo – kot da bi bil to narodni šport? Strinjam se, da je to problem. Jaz vsako pravdanje odsvetujem. Sam sem imel to srečo, da nisem imel še nobene pravde, niti nisem bil tožen, niti nisem tožil nikogar. Pomembno je, da se stranke sporazumejo izven sodišča, zato posvečamo tudi več pozornosti alternativnim oblikam reševanja sporov, tu smo sprejeli zakona o arbitraži in mediaciji. Tudi sistem sodnih taks smo preoblikovali tako, da se takse deloma vrnejo strankam, če rešijo spor sporazumno, še pred sodiščem, oz. pred glavno obravnavo. V istem duhu smo sestavili tudi predlog Zakona o odvetniški tarifi, ki odvetniku da pravico do 2/3 honorarja, če spor reši še preden pride na sodišče, oz. do polovice, če jo reši s poravnavo. Te stimulacije naj bi pospešile izvensodno reševanje sporov. Josip Smiljan: Če sem prav obveščen, je v predlogu novega zakona tudi varovalka, ki ščiti poraženca. Prihajalo je do izigravanj, ko je tožnik, ki je vedel, da bo brez dvoma zmagal, obljubil svojemu advokatu pretirano visoko nagrado, saj je vedel, da bo poraženec tisti, ki jo bo moral plačati.

(Pri takšnih primerih je prišlo potem do podkupnine nasprotnikovega advokata, da bi spor zgubil., op.) To so izjemni primeri. Z novim predlogom Zakona bodo tudi takšne možnosti ukinjene. Na začetku se bo spor ovrednotil, odvetniška tarifa pa bo pavšalna in neodvisna od števila procesnih dejanj. Če bo pavšalno se bo tudi odvetnik potrudil, da bo procesnih dejanj čim manj in tako bo spor rešen hitreje, saj ne bo zavlačevanja. Enako bo veljalo za poraženo stranko, saj bo plačala le pavšalno ceno spora, neglede koliko je druga stran plačala odvetniku. Nov tarifni sistem smo naredili po vzoru nemškega. Nemci so sistem spremenili šele pred leti in se je dobro obnesel. Pričakujemo, da bodo dobri rezultati tudi pri nas, čeprav se temu odvetniki srdito upirajo. Kakšna pa so prizadevanja za zajezitev korupcije v pravosodju? V Sloveniji je velik problem, da se sodniki in advokati med seboj dobro poznajo in potem hitro »letijo kuverte«. Če poznate kakšne konkretne primere korupcije, bi bilo hvalevredno, če jih predložite. Sami veste, da je kaj takega dokazati težko… Obstajajo kakšna prizadevanja? Če mislite, da se bi advokati oz. sodniki morali izločati, če se med seboj poznajo, tega seveda ni. Slovenija je majhna in do nedavnega so vsi študirali na isti fakulteti, hvalabogu jih imamo zdaj več. To je en korak v smer, da se ne poznajo vsi pravniki med seboj :-) To je res. Poznam pa primer, ko je bil advokat pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja, pa še vedno prosto opravlja svoj poklic. Se da mogoče takšne primere kako rešiti? Ne, da bi bili na koncu vsi pravniki kriminalci… V novem zakonu o odvetništvu bomo tudi nekoliko zaostrili kazni za takšne primere, torej disciplinske prestopke. Postopek bomo naredili tudi bolj transparenten in omogočili večjo vlogo stranskih intervenientov. A tudi tu odvetniki protestirajo, ker so do zdaj vse te postopke vodili praktično sami. Bili ste tudi minister za šolstvo in šport, zdaj pa ste pravosodni minister. Je kaj razmišljanja, da se bi v Sloveniji uvedlo pravo že v srednjih šolah kot obvezni predmet? Sam sem se šolal v Avstriji, kjer smo imeli zadnji dve leti srednje šole pravo in državoznanstvo. Meni se to zdi zelo poučno in vzgojno. To je gotovo koristno, samo je bila to gimnazija?

21


To je bila trgovska akdemija. Vidite, za takšno usmeritev je to koristno, ker je prav, ko greš v gospodarsko dejavnost, da poznaš osnove prava.

Verjamem, da so, v praksi pa prihaja do pomanjkanj tiste prave logike... S tem se ne morem strinjati, da bi …

To je res, samo mislim, da je znanje prava danes koristno povsod. Bi bilo smiselno, da se bi kaj takega v Sloveniji uvedlo? No, če gre kdo pozneje študirati jezike, ga najbrž ne bo rabil…

Verjetno ste tudi v položaju, v katerem se bi le težko… Kakšna pa bi bila varianta, da se bi – glede na to, da je Slovenija tako majhna in vsak vsakega pozna – sodstvo liberaliziralo. Sojenje je nenazadnje zgolj storitev in bi bilo možno, da se bi tudi »outsource-alo«, tako da bi kot Slovenec lahko šel v Nemčijo, da mi sodijo tam. To je praktično neizvedljivo, poleg jezikovnih preprek…

Že Hitler je rekel, da smo Slovenci Rabil ga bo takrat, ko bo koga tožil narod pravnikov… Moje osebno stališče do šolskega izobraževalnega sistema – isto velja za študij na pravni fakulteti – je, da naj se dijaki in študentje ukvarjajo z manj predmeti, zato pa tiste bolj intenzivno proučujejo. Jaz nisem pristaš velike količine predmetov in izpitov. Na pravnih fakultetah imajo veliko količino predmetov, ki so velikokrat rezultat tega, da je treba ustvariti delovna mesta. Pogosto gre tu za profesorje, ki so bili pred tem še asistentje, še prej pa mladi raziskovalci in so specializirani na neko področje, ki potem mora postati obvezen predmet, da dobi dotični mesto kot profesor. Takšni specializirani predmeti naj bojo v magisterskem študiju, osnovno izobraževanje naj pa ima manj predmetov, katere naj študentje temeljito osvojijo. Že dr. Zupan je lepo povedal glede »incesta« na univerzah, ko je od študenta do rednega profesorja v isti stavbi in med istimi ljudmi… Kakšno pa je vaše stališče na to problematiko? Jaz se strinjam, da to ni v redu. V tujini to poteka tako, da je sprva sodnik, potem gre za profesorja, potem pa za odvetnika, gre za neko fluktuacijo. Pri nas pa je vse zabetonirano in zacementirano, kar ni dobro, temveč zelo slabo. Študentje ne dobijo dovolj praktičnih znanj in ne znajo uporabiti pravniškega znanja v konkretnih primerih. Na dobrih fakultetah v tujini predavajo praktiki, študij pa je usmerjen tako, da je možno znanje uporabiti takoj v praksi. Tudi sam sem hodil na nekaj predmetov na pravno fakulteto, pa sem bil presenečen, da je preko 90% ženskega spola. Kaj, ko bi tu vpeljali moške kvote? Feminizacija v slovenskem sodstvu je zelo močna, kar lahko postane problem. Pri študiju pa jaz ne bi delal delitve, saj je študij odprt za vse. Dobro pa bi bilo, če bi bila v sodstvu enakomerno zastopana oba spola. Enakomerna zastopanost bi bila zelo pomembna npr. pri sestavi senatov, ko gre za družinske spore in podobno, da niso iz enega spola, neglede kakšnega. So pa sodnice, ki jih jaz poznam, zelo dobre in kvalificirane.

dvojka.maj08

Kakšen avstrijskokoroški Slovenec prav lepo slovensko govori… Sodniki tudi ne poznajo slovenske zakonodaje. Poleg tega je sodstvo del državne suverenosti in element državotvornosti, to je bolj razmišljanje za znanstveno fantastiko No, treba je razmišljati progresivno … Je res, da ste vi Malteški vitez? To je res. Sem član Suverenega Malteškega viteškega reda. To je v bistvu neka suverena država, samo da nima teritorija? Ne, ni država. No, ima svoje sodstvo in svojo vlado… Ne, nima ne vlade, ne sodstva. Nima državnih prerogativ, to so pravljice… To me preseneča, ker na njihovi uradni spletni strani piše, da imajo svojo vlado, svojega »Grossmeister-ja«… To je nekaj drugega, te interne stvari so, ni pa teritorija. Teritorija ni, to je res. Ciljam bolj na vprašanje, kako je, če ste vi kot fizična oseba potem državljan na eni strani Slovenije, na drugi strani ODM… Jaz sem samo državljan Republike Slovenije, tam nimam nikakršnjega državljanstva. V bistvu me je zanimalo, če je njihov pravni red mogoče bolj urejen kot slovenski… Posvetne zadeve so v izključni pristojnosti držav.


Znan mi je iz medijev, težko pa govorim o konkretnih zadevah.

V ta vsekakor dvomim, žal. No, na drugi strani pa pride pri denacionalizaciji do primerov, ko upravičenci za odvzeto komunalno opremljeno zemljišče dobijo 0.2€/m2, kar ni nič! To je v bistvu norčevanje iz denacionalizacijskih upravičencev… Takšna so pač določila ZDen, kakršnega je sprejel Državni zbor. Se vam zdi to pravično? Nadomestila bi bila gotovo pravičnejša, če bi bila uresničena leto dni po sprejemu ZDen, kakršen je bil zakonski rok. Država pač ni zagotovila spoštovanja tega zakona.

Te klišeje je treba razčistiti, saj so ženske tiste, ki imajo oblast v druži in ne moški. Tako imajo ženske v rokah najmočnejšo od treh vej oblasti: sodstvo. K tem pride še javna uprava in večina direktorskih mest, če pa ima nek pravni subjekt moško »vodstvo«, pa kratek vpogled v njegovo strukturo kaj kmalu razkrije, da ženske na ta mesta odločilno vplivajo. Še zmeraj potrebujemo ženske kvote? Upravičeno je vprašanje, ali je takšna moč in protekcija žensk primerna. Če ostanemo pri sodstvu… - funkcionira? Nikakor. Statistika pa kaže, da je v Sloveniji od 1.083 sodnikov le 264 moškega spola, žensk je torej 75,6% 1 . Pogled v zadnje letnike pravnih fakultet pa priča o še bolj drastičnih nesorazmerjih v bodoče.

obveznosti, pa ne bi bil rad odgovoren, če bo zamudil…

Vedno bolj je moč opažati, da živimo v ginekokraciji, zgolj farsa in mazanje oči je bajka, da imamo moški v rokah oblast in pravico.

Alois Paulin

Ginekokracija je v historičnem smislu logično povezana z matriarhatom, pravnim sistemom, ki se suče okoli ženske kot matere.

Intervenient: Mogoče bi počasi zaključili, ker ima minister še

prof. dr. Lovro Šturm foto: Marko Samec

moške kvote

No, Born je primer, ko je bilo njegovo premoženje pred vojno pod hipoteko, med vojno so ga Nemci arizirali, po vojni je dobil reparacije s strani Nemčije, sedaj pa dobil še denacionalizirano. Kolikor vem, je šel ta primer šel skozi vse upravne in sodne inštance. Če dvomite v legitimnost tega primera, potem dvomite v naša sodišča.

Polemika, ki je aktualna že preko sto let, je »podrejenost« ženskega spola moškemu ter prevlada slednjega v gospodarstvu, politiki, cerkvi, skratka – povsod, kjer gre za denar in družbeni vpliv. In odkar imajo ženske volilno pravico, si politika na vsak način prizadeva, da bi te mite negovala in obnavljala, hkrati pa seveda vsak ponuja svojo rešitev tega blazno pomembnega problema. Moderen buzzword tozadevno so postale »ženske kvote«. Ta termin označuje pojav, ko pripada ženskam delež vodilnih mest, bodisi v politiki, bodisi v industriji, kljub temu, da se niso uspele priboriti do njih in si jih niso prislužile. Uradna utemeljitev tega je, da so ženske, čeprav so blazno sposobne in razgledane, žal preveč trhle, da bi v prerivanju za stolčke uspele. Je temu res tako?

proti vetru

medijc

Aha… Preidimo na denacionalizacijo – enkrat ste omenili, da ima najbogatejši Slovenec več premoženja, kot pa se vrača v denacionalizaciji, kar rad verjamem. Zdi se mi pa vseeno paradoksalno, da se na eni strani vračajo fevdalni gozdovi in premoženje, ki ni bilo nikoli vzeto. … vam je primer Born kaj znan?

Medtem ko je dedovanje in »nasledstvo« rodu pri nas tradicionalno moška domena, je v drugih kulturah – naprimer v hebrejski – ženska tista, ki nadaljuje drevo prednikov (to je tudi bolj logično – mater semper certa est…). Dominantna ženska vloga se danes še vedno priznava v bolj odročnih področjih, kot je Nepal, opazna pa je bila tudi pri Indijancih Severne Amerike, avstralskih Aborigines, prebivalcih otokov Tihega oceana, ki pa jih je vse po vrsti povozila »zahodna« civilizacija.

1

Nemških sodnikov je (relativno) 2x manj, delež žensk pa je 33%.

23


če je neodgovorna država,

o starših, ki storijo vse v izogib plačevanju p in študentih, ki jih to najbolj prizadene

V

Sloveniji živi več kot 50.000 otrok, ki bi morali prejemati preživnino. Kljub sodnim odločbam, izterjavam, celo zakonu, po katerem je neplačevanje preživnine kaznivo dejanje, pa je številni ne vidijo nikoli. Vzrok se ne skriva zgolj v dolgoletnih papirnatih vojnah ali pa v postopkih za katere je potreben denar, čeprav niso zagotovilo za uspešno pridobitev denarja. Vzrok se skriva v ljudeh, v očetih, pa tudi materah, ki naredijo vse za to, da se izognejo plačilu včasih že tako sramotnih preživnin.

»Moj oče je dobro materialno preskrbljen: ima trgovino, vikend na morju, gradi novo hišo. Ves čas mi govori, da ne bom dobila ničesar, če ga tožim za višjo preživnino, ker ima več otrok in ne prijavlja dobička od poslovanja. S sestro, obe študentki imava odločbo, da nama mora plačevati

preživnino. Nekaj mesecev jo je plačeval, nato sva ga morali s tožbo tožiti, da je plačal zamujeno, sedaj pa že več kot eno leto ne plačuje več. Vmes je prodal parcelo, od katere sva mislili, da nama bo plačal preživnino pa je ni, sedaj pa si je tudi uredil status brezposelnega (že prej je imel v službi dogovorjeno, da je imel prijavljen najnižji osebni dohodek), čeprav vsi vemo, da »fuša« in dobi na roke veliko denarja).« Takšne in podobne zgodbe pri nas niso prav nič neobičajnega, številni dolžniki se namreč poslužujejo najrazličnejših načinov, da bi pretentali sodišča: odpovedujejo se rednim delovnim razmerjem in delajo na črno, prepričujejo delodajalce, da ne upoštevajo sodnih odločb ali pa premoženje prepisujejo na druge. Nekdanji partnerji dolžnikov so običajno prepuščeni samim sebi, ne poznajo sodnih postopkov, nekatere pa morajo celo plačati – rubež

videoboks

kreativna delavnica dokumentarnega filma petki in sobote | 9.5.-7.6. 2008 | Prvi oder Ustvarimo dokumentarni film! Svoj dokumentarni film lahko posnameš na videoboksovi delavnici, ki jo organizira PIFF - društvo za preoblikovanje družbene komunikacije v sodelovanju z Gledališko šolo Prve gimnazije Maribor. Delavnico bo vodila Uja Irgolič, filmska montažerka, samostojna ustvarjalka na področju kulture. Posnete dokumentarne filme bomo, ob tvojem soglasju, predstavili na Festivalu DokMa. Prinesi svojo kamero in delaj z njo, če jo imaš (DV). Postani del ekipe in se prijavi! Kako bomo ustvarjali: 1. Pogledamo izbrani film, debatiramo, osvojimo filmsko teorijo 2. Razpredemo ideje, napišemo sinopsis, sestavimo ekipo, organiziramo snemanje 3. Snemamo na raznih lokacijah 4. Pregledamo posnetke in se lotimo montaže 5. Zmontiramo in oblikujemo film do končne podobe 6. Uživamo veselje ob aplavzu na premieri filma start: petek, 9.maj 2008, ob 16. uri prijave do: ponedeljek, 5. maj 2008 lokacija: Prvi oder Maribor urnik: petki 16.00-20.00, sobote 10.00-14.00 in popoldne kotizacija: 40 € (plača MKUD, če si dijak Prve gimnazije)

organizatorja:

delavnico podpirajo: MESTNA OBČINA MARIBOR

dvojka.maj08


so neodgovorni tudi starši

u preživnin

poslovnih prostorov nanese tudi do slabih 4.000 evrov. Ko otroki dosežejo polnoletnost je vsa skrb urejanja dokumentov nenadoma prenesena nanje. Študentje niso več upravičeni do preživninskega nadomestila, če pa šolanja ne nadaljujejo, pa jim preživnina tako ali tako ne pripada več. »Sem 22-letna študentka in študiram 80km od svojega doma zato stanujem čez teden v privatnem študentskem stanovanju skupaj s sostanovalci. Moja sestra je stara 18 let in se vsak dan vozi z vlakom 30 km daleč v šolo. Vse to stane veliko denarja. Mama in oče sta ločena že 7 let in oče je 2 leti plačeval preživnino 15.000 sit, ki si jo je sam določil. Rekel je, da če ga bomo tožili, bo pač delal na črno in od njega ne bova dobili niti tolarja. Ker sem študentka in me študij veliko stane, čeprav sem redna študentka, sem ves čas v minusu kolikor sem lahko, da imam kaj za jesti. Res mi ne gre preveč dobro. Ko sem nekaj časa nazaj klicala očeta, ki je zamujal 10 dni z nakazilom preživnine, če mi lahko nakaže denar za najemnino, mi je rekel, da iz nič ni nič, naj grem delat! Ko sem začela jokati in mu povedala, da trenutno ne morem delati, ker bi rada čimprej zaključila faks (pa čeprav občasno delam, da lažje živim) pa mi je le odložil slušalko in me od takrat ni poklical. Odločila sem se, da vložim tožbo, dobila sem brezplačno pravno pomoč in to storila. Ko je bil po pošti obveščen je imel 8 dni časa da se pritoži in se očitno je, ker sem danes dobila po pošti obvestilo, da ne moremo na sodišče, ker oče nima službe, se pravi nimajo kaj terjati. Že dva meseca nisva s sestro dobili denarja od njega, pa vendar veva, da ima denar, saj skrbi samo zase, plačuje za stanovanje smešno nizko najemnino, ima avto, punci pa je kupil pred kratkim za rojstni dan mobitel vreden okoli 90.000 tolarjev!«

lila sem, da sem mu za zmeraj ušla. Določili smo majhno preživnino -20.000 sit, saj mi, kot sem dejala, ni dal niti centa. In se je začelo:zaradi te preživnine dobivam manjšo štipendijo. Pa si z mamo rečeva, da bova dobili dokazilo, da mi oče ne plačuje preživnine in bom dobila denar iz sklada. Vloživa tožbo, zahtevava rubež in takoj pride zahteva, da morava dati 50.000 za izvršitelja. Živiva iz rok v usta, pa nama zamrznejo zahtevo, ker nimava denarja za zagon rubeža! Tako ne morem do dokazila o neplačevanju preživnine. Vem, da je oče brezposelnež, ki se je preselil k neki ženski, ki ga preživlja. Nima premoženja, je skoraj brez delovne dobe. Vendar ne bi pisala, če ne bi izvedela, da bi morala očeta preživljati (op.p. v primeru, da bi ji poravnal vso preživnino). Država mi ne pomaga, ko bi morala od očeta dobiti denar, za odvetnika ni denarja, ko pa bi morala jaz za to pošast, ki me nima rada, plačevati dom, bi me našli takoj….« Na društvu Ostržek, nevladni organizaciji, ki pomaga upravičencem do preživnin, so samo v letu 2004 pripravili več kot 2.000 predlogov za izvršbo. Po besedah predsednice društva Bože Plut se zaradi pomanjkanja zakonodaje in nespoštovanja mednarodnih pogodb več kot tretjina preživnin ne izterja. Konec marca, leta 2005 je bilo v Sloveniji za skoraj 24 milijonov evrov neizvršenih sodnih odločb za izterjavo preživnin. Še posebej zanimiva je predsedničina primerjava otroka in psa: denar, ki ga država nameni psom v zavetiščih, je štirikrat višji kot znaša povprečna slovenska preživnina.

Anita Kovačič

Nekatere preživnine ne dosegajo zneskov, ki bi lahko zadostile osnovnim človekovim potrebam. Na tiste, ki jim uspe izterjati celotno, letno preživnino pa preži tudi krut davčni zakon, po katerem lahko mati oziroma študent izgubita pomembno olajšavo, nekateri nekdanji partnerji namreč te otroke radi navajajo kot vzdrževane člane. Če tako na primer študent mesečno prejema 70 evrov preživnine, to letno znese dobrih 800 evrov. Znesek je vsaj dvakrat manjši od olajšave, ki jo bo lahko uveljavil njegov starš oziroma olajšave, ki jo bo študent izgubil. »Oče ni zame nikoli dal niti centa. Z njim sem živela do 15. leta, nato sva mu z mamo pobegnili, saj je njo zverinsko tepel, mene pa je sicer pustil fizično pri miru, me je pa stalno psihično napadal, mi kradel denar, zmerjal, ponoči zbujal in žalil. Mis-

25


novi logotip UM

v sedmih tednih do nove identitete »najpomembnejše slovenske znanstvene i n

K

orupcija in klientelizem pod krinko »avtonomnosti« je na univerzah pogost pojav – ne le pravila napredovanja (habilitacije), izvajanja in nabor predmetov so podvržena diskriminatornem sistemu vez in poznanstev, ki je močno zasidran v akademskem prostoru, tudi izvedbe fizičnih opravil/storitev so strogo podrejene »akademskemu duhu«. Najnovejši umotvor leaderjev Alma mater Mariborensis v večni konkurenčni borbi z ljubljansko univerzo je nova grafična identiteta, ki bo predstavljala univerzo kot visoko kvalificirano, učinkovito, moderno in državljanom prijazno. Želja Rektorata, ki je očitno nezadovoljen z obstoječim designom (modro-zlata barvna shema, stilizirana vzhodna fasada Slomškovega trga 15), je prenoviti ali na novo oblikovati CGP (celostno grafično podobo) UM, njenih članic, Študentskih domov ter UKM, s ciljem vzpostaviti »kakovosten in razpoznaven sistem UM kot v prihodnosti najpomembnejše slovenske znanstvene, ustvarjalne in pedagoške ustanove«. Ker je UM odprta univerza, in ker želijo novo CGP roditi javno in transparentno, je UM objavila 27.03.2008 ustrezni razpis, ki traja slaba dva meseca in se zaključi 15.05.2008. Ker je UM visoko kvalificirana in učinkovita univerza je razpis interne narave – saj se le tako lahko izbere nedvoumno najboljši osnutek in se komisiji ni potrebno obremenjevati z nezrelimi predlogi. Na razpis se lahko prijavijo organizacijske enote UM, pri čemer mora biti vodja projekta zaposlen na UM, imeti univerzitetno izobrazbo iz področja oblikovanja, likovne umetnosti ali komuniciranja in biti habilitiran vsaj za docenta. Vsi se zavedamo, da gola akademska pozicija ne vpliva nujno tudi na strokovne kakovosti, tudi vodilni na UM se. Strokovno kvalifikacijo prijavitelj izkaže s tem, da je v zadnjih petih letih izdelal in prodal vsaj eno CGP na znanstvenem oz. izobraževalnem področju, vsaj eno naslovnico za knjigo in izdelal ter prodal vsaj eno spletno stran iz področja znanosti. Ker je UM moderna univerza in se zaveda potenciala mladega, kreativnega kadra, dobi projekt, pri katerem bodo sodelovali tudi študentje, več točk pri ocenjevanju. Ker je UM avtonomna univerza, sestavljajo ocenjevalno komisijo glavni tajnik UM, trije dekani, direktor ŠD, dva diplomirana inženirja arhitekture in en akademski grafični oblikovalec. Upravičeno iščemo v komisiji močnejšo zasedenost pomembnih imen grafične, likovne in marketinške stroke, ki bi v odločitev vnesli lastne strokovne izkušnje, a tudi njena politična sestava je »prorežimska«, tako zamanj iščemo predstavnike opozicije znotraj UM.

dvojka.maj08

Vse karakteristike razpisa jasno indicirajo, da je zgolj formalen in da gre za v naprej dogovorjeno potezo. Ker razpis ni zavezujoč, najboljšim trem predlogom pa je obljubljena nagrada, je dopustna tudi špekulacija, da v ospredju ni nova podoba UM, temveč zgolj podelitev »nagrade«. V nasprotnem primeru pa nas upravičeno lahko skrbi za demokratičnost in strokovnost izbire bodoče identitete UM. Kako poteka prenova CGP na academii, se spomnim iz lastnih izkušenj, ko sem sodeloval pri prenovi CGP Ekonomsko-poslovne fakultete, leta 2003/04. Že takrat je UM neformalno vezala svoje članice na enotno grafično shemo, pri kateri je vsaka fakulteta imela avtonomijo lastnega logotipa, ki je bil inferioren element CGP. To shemo uporablja še danes večina fakultet, medtem ko so se druge (tudi EPF) vizualno separirale. V akademskih sferah je v tistem času prihajalo do zamenjav – izvoljen je bil nov rektor, zamenjali so se dekani, tako tudi na EPF. In novi dekan je želel začeti z osveženo zunanjo podobo svoje fakultete. V sklopu zamenjav se je obnovila tudi spletna prezenca UM, a tudi za EPF se je planirala nova spletna predstavitev. Izhodišče za oblikovanje je bila podobno prepotentna vizija, kot jo sanja UM: »EPF bo ena najbolj priznanih poslovnih šol v srednji Evropi. Bo univerzitetna ustanova z mednarodno upoštevanim znanstvenoraziskovalnim delom in z najsodobnejšim prenosom znanja, ki bo sposobna odgovarjati na stvarna vprašanja gospodarske in družbene prakse.« CGP EPF naj bi bil prepoznaven, moderen, dinamičen, obenem pa naj izžareva tradicijo, poslovnost in resnost, po možnosti naj logotip vsebuje akronim »EPF«. Glede na to, da je »kvaliteta« grafične podobe bolj ko ne stvar mode, kulture in predvsem percepcije naročnika, je bilo zahteve za CGP možno poenostaviti na preprosto pravilo: »logo naj ugaja dekanu«. Tako so precejšnji delež raziskav zavzele osebne preference dekana. Pomembno vlogo v razmišljanju je igrala tudi informacija o njegovi predanosti severnoalpskim športnim avtomobilom. Ker EPF kot fakulteta obstaja šele od leta 1989 in je od tedaj izgubila dosti sijaja in reputacije, ki jo je imela njena predhodnica (VEKŠ) svojčas širom Jugoslavije, je bila naša naloga, da bi logotip izražal tradicijo, zgolj stvar manipulacije z elementi, saj zgodovinske opore ni bilo.


i n pedagoške ustanove«

Okoli motiva logotipa sprva ni bilo debate, saj je bila nesporna izhodiščna točka akronim, torej črke E, P, F. Namen vztrajanja na tem elementu je bil cilj vcepiti ljudjem naziv fakultete v spomin. Pozneje mi je uspelo prepričati dekana, da se ohrani uporabo dosedanjega motiva – stiliziranega Merkurja/Hermesa s kaducejem. Merkur je bil rimski (oz. še prej pod imenom Hermesa grški) bog trgovstva (in malega milijona drugih stvari še povrh). Naslednji kriterij je bila barva – barve univerze so zahtevale zlato barvo na modri podlagi, kar je bila tudi izhodiščna kombinacija za konstrukcijo logotipa. Dekan je sprva absolutno vztrajal na tej kombinaciji, a mi ga je uspelo prepričati, da rdeča barva izžareva ekonomsko moč in elito, ter stoji za finance, tradicijo, dinamiko. Ko sem ga prepričeval, da je rdeča barva bolj primerna, sem imel slučajno oblečeno rdečo kravato, katero sem uporabil za ilustracijo. (Me je pa sredi stavka stisnilo, ko sem opazil, da ) on nosi modro kravato

Elegantne krivulje logotipa in moderno postavitev pisave je pozneje zamenjala oskubljena varianta. Iz krivulj so nastale okorne linije, rotacija logotipa se je spremenila v drugo smer, s čimer se je zgubila uravnoteženost in dinamičnost. Prenova CGP EPF-a je potekala amatersko in klientelistično. Prenova CGP UM ne nakazuje na nič kaj bolj korekten pristop. Po naših informacijah se bosta na razpisu potegovala Inštitut za medijske komunikacije na FERI in Inštitut za konstrukterstvo in oblikovanje Fakultete za strojništvo, govora pa je tudi o kadru iz pedagoške. Komu je razpis pisan na kožo, pa bo pokazal čas, saj si vlogo favorita kandidati drug drugemu podajajo kot vroč krompir.

Alois Paulin

Ta poteza pa se je izkazala sprva za neugodno – saj je odslej nujno morala biti prezentna tudi rdeča barva, poleg modre in zlate, ki sta še vedno bili pogoj. Elementov in barv se je iz sestanka do sestanka nabiralo vedno več. Tako se je gradilo z elementi akronim (EPF), izpisano ime fakultete, Merkur, »dinamika«, ter barvami modra, zlata, bela, rdeča. Iz oblikovalskega vidika je bil to pavi dizaster. Večkrat smo bili v situaciji, ko je izgledalo, da je logotip že ustrezen in je treba le, da se ga malo še izpili, a je že naslednji konceptualni predlog bil bolj všečen, a še vedno ne popoln. Odločitev je padla na zadnjem sestanku, ko sem tik prej predlagal še en, razmeroma devianten osnutek, pri katerem sem integriral »dinamiko« v obliki rahlo nagnjenega rdečega kvadrata z Merkurjem. Ta predlog nikakor ni ustrezal »pogojem« v smislu barv, saj je uporabil le rdečo. Ta predlog je bil sprejet z navdušenjem – bil je moderen, dinamičen, rdeč in vseboval je Merkurja. Volk sit, koza cela. Edino težavo je predstavljal simbol univerze, ki v začetnem predlogu tega logotipa ni bil predviden, a je bil nujno zahtevan. Okoli simbola univerze je bila obširna debata, saj je bilo zahtevano, da je simbol v rdeči kompoziciji prepoznaven, ni pa smel biti inferioren. Moje stališče je bilo, da ga sploh ne bi bilo, če pa že, da bi bil manjši, prosojen in delno zakriti od »kvadrata«.

27


Na odločitev senata univerze, ki dr. Andreja Fištravca ni ponovno izvolil v naziv docenta za predmetno področje sociologije, se je Fištravec pritožil, kar je Senat Univerze v Mariboru (v nadaljevanju UM) sprejel in ponovno odločanje o zadevi predal Senatu Filozofske fakultete v Mariboru. Takrat naj bi dekan Filozofske fakultete v Mariboru (v nadaljevanju FF), dr. Marko Jesenšek, Fištravcu predlagal, da naj objavi še en dodatni strokovni članek, kar je Fištravec tudi storil in ne samo to, namesto ene predlagane objave, je objavil še eno dodatno ter še dva referata. Kljub slednjemu pa je Senat FF sklep o Fištravčevem neimenovanju ponovil. Na odločitev FF se je Fištravec ponovno pritožil, a je Senat UM na svoji 11. redni seji odločil, da se pritožbi ne ugodi.

foto: Simon Koležnik

»zdi se mi, da se dogaja obračunavanje z opozicijo na volitvah«

avtonomija univerze

Š

tudente sociologije na Filozofski fakulteti v Mariboru je na začetku študijskega leta 2007/08 presenetila vest, da dr. Andrej Fištravec, ki je še lani predaval predmeta občo sociologijo in sociologijo mladine, v letošnjem študijskem letu ne bo več predaval. Da slednje ne pomeni samovolje dr. Andreja Fištravca, je bilo znano takoj po tem, ko se je izvedelo, da je Senat Univerze v Mariboru Fištravcu odvzel naziv docenta, kar je posledično pomenilo tudi to, da mu je bila odrejena prepoved izvedbe predavanj na fakulteti.

Dr. Andrej Fištravec v pogovoru za Dvojko pove, da izpolnjuje vse pogoje za ponovno imenovanje v docenta in poudari, da je Senat UM prejel tudi eksplicitno pozitivno oceno za njegovo delo s strani strokovnih poročevalcev, in sicer zaslužne prof. dr. Mace Jogan, prof. dr. Albina Igličarja ter prof. dr. Sergeja Flereta. Prav tako je bil Fištravec za svoje delo visoko ocenjen s strani študentov in zaradi slednjega je začuden nad glasovanjem predstavnikov Študentskega sveta, ki sedijo v Senatu UM, kajti kljub pozitivni oceni s strani študentov, so predstavniki študentov glasovali proti njegovemu ponovnemu imenovanju v naziv docenta. Fištravec je prepričan, da je narava ozadja za njegovo neimenovanje izrazito neakademska. »Takšno ravnanje univerze vidim kot primer ustrahovanja, ustrahovanja v tem smislu, da če nisi z


nami, ne samo da si proti nam ampak tudi ne boš več tukaj«, pove Fištravec. Povod za navidezno nenadni spor med UM in njim pa po Fištravčevem mnenju sega dve leti nazaj, ko je nastajala FF in je del akademske sfere na tej fakulteti želel, da vodstva FF ne bi prevzel sedanji dekan FF, dr. Marko Jesenšek, saj so na tem mestu bolj videli dr. Vesno Vuk Godino. Slednja se je pustila prepričati, da gre v ta projekt in želela si je ustvariti svojo ekipo. »V tej ekipi«, pravi Fištravec, »je videla tudi mene. In zdi se mi, da se zdaj dogaja obračunavanje z najbolj izpostavljenimi deli te ekipe. Konec koncev, če vam orišem, kolegica Vuk Godinova, ki vodi delo teoretske sekcije v okviru svetovne antropološke zveze, pripravlja na Univerzi v Ljubljani habilitacijo za redno profesuro, medtem ko bo na mariborski univerzi mogoče dobila docenturo«. Predvsem pa želi Fištravec opozoriti na to, da UM s tem, ko meni, da je podelitev naziva v docenta volilna odločitev, ravna nezakonito. Ali je temu res tako, bo izgleda odločilo sodišče, saj je Fištravec že napovedal, da bo zoper Univerzo v Mariboru vložil tožbo. A takrat verjetno na univerzi ne bo več zaposlen, saj Fištravcu po tem, ko mu je univerza odvzela pravico do poučevanja študentov, grozi še izguba službe. Namreč, rektor UM dr. Ivan Rozman in dekan FF, dr. Marko Jesenšek sta v začetku meseca aprila proti Fištravcu vložila disciplinski postopek. Po njunem mnenju je Fištravec s tem, ko je trem študentkam omogočil evidenčno opravljanje izpita iz predmeta sociologije, prekoračil svoja pooblastila. Fištravec je skupaj s svojim pooblaščencem odv. Albinom Plojem na te obtožbe spisal zagovor, katerega jedro je, da Fištravec v odredbi ni dobil nobene prepovedi, ki bi govorila o tem, da ne sme izvajati izpitov oziroma preverjanje znanja, temveč le prepoved pedagoškega dela, kar po njegovem mnenju pomeni prepoved izvajanja predavanj. Poudaril pa je tudi, da v primerih omenjenih študentk ni šlo za opravljanje izpita, saj slednjega niti ni razpisal, temveč so opravljale zgolj evidenčno opravljanje znanja. Sam izpit bi lahko opravile zgolj na razpisanem roku, katerega bi lahko razpisali le začasni nosilci predmetov. In tukaj je nastal problem, kajti slednji izpitnih rokov niso razpisali in tako vpis evidenčno opravljenega izpita jasno da ni bil mogoč. A vodstvo univerze vztraja pri svojem. Rektorjev pooblaščenec, nekoč glavni tajnik UM, odv. Rajko Vrečar, ki mu je UM zadevo prepustila v odločanje, je mnenja, da je Fištravec s tem, ko je študentkam omogočil, da so pri njem opravljale evidenčni preizkus znanja, prekršil svoja pooblastila in s tem huje kršil pogodbo o zaposlitvi. Pred dnevi je Fištravec prejel pisanje UM, v katerem ga vodstvo univerze obdolžuje suma storitve kaznivega dejanja. In ker ima po zakonu vsak pravico do zagovora, jo je dobil tudi Fištravec. Na zagovor je bil Fištravec povabljen zelo hitro, v manj kot osmih dnevih od prejema obdolžitve. Na zagovoru, ki ga je vodil rektorjev pooblaščenec, Fištravec ni spregovoril niti besede. Na vprašanja, ki so bila zastavljena njemu, je odgovarjal njegov

pooblaščenec,odv. Albin Ploj. Bil je jedrnat. Na vsa zastavljena vprašanja v zvezi s tem, ali je dr. Andrej Fištravec marca letos res ustno izprašal že omenjene študentke, je odv. Ploj odgovoril enako, in sicer: »Odgovori na ta vprašanja so bili že podani«. Po opravljenem zagovoru nam rektorjev pooblaščenec še ni znal povedati, kako bo odločil. Je pa Fištravec povedal, da z univerzo, kakršna je ta trenutno, ne želi več sodelovati. Odločitev o tem, ali Fištravcu sledi izredna ali redna odpoved delovnega razmerja iz krivdnih razlogov, ali morda zgolj opomin, bo po besedah rektorjevega pooblaščenca znana še letos, kako bo odločil, pa nam tik po zagovoru še ni znal (ali hotel) povedati. Kako to, da do dneva zagovora sindikat ni podal nikakršnega mnenja v zvezi z zadevo, smo povprašali koordinatorja sindikalnih zaupnikov SVIZ na UM, dr. Danila Koržeta. Povedal je, da sindikat namerava podati svoje mnenje in nam zaupal, da sindikat podpira Fištravca. Je pa tudi poudaril, da za podajo mnenja obstaja osem dnevni zakonski rok in da UM s tem, ko je Fištravcu omogočila zagovor dva dni pred pričetkom prvomajskih praznikov, tega roka ni upoštevala. Tako kot dr. Fištravec in odv. Ploj tudi Korže ugotavlja, da se UM okoli primera Fištravec izredno mudi. Določilo statuta UM, ki govori o tem, da je odločitev v naziv docenta volilna odločitev pa Korže komentira v smeri, da se tudi statut UM spreminja zelo hitro in spominja se prejšnjega statuta, v katerem je bilo v členu, ko je govora o izvolitvah, sprva zapisano, da je to odločitev po prostem preudarku. Na vprašanje, ali obstajajo primeri, da je UM v naziv docenta izvolila nekoga, ki ni imel pogojev za imenovanje, je Korže odgovoril pritrdilno. Fištravčev pooblaščenec odv. Albin Ploj je napovedal, da se bo, v kolikor bo s strani UM prišlo do odpovedi delovnega razmerja dr. Fištravcu, poslužil sodnega varstva. Razmišlja pa že tudi o tem, da bo vložil zahtevo za oceno skladnosti statuta UM s samim zakonom ter tako zahteval končni odgovor, ali je že večkrat omenjena volilna pravica, ki je trenutno inkludirana v statutu UM, zakonito določilo ali ne. Na podlagi hitrih akcij univerze je za pričakovati, da bo končna odločitev o Fištravčevi usodi znana zelo hitro. Mnenje 300 študentov, ki je z lastnoročnim podpisom izkazalo podporo svojemu profesorju, pa je izgleda da izzvenelo v prazno. Na očitke velikega dela študentov kot tudi javnosti, da univerza s tem, ko izjemnemu pedagoškemu delavcu odvzema pravico do izvajanja predavanj, dela škodo predvsem študentom, univerza tolažilno odgovarja, da v primeru odpovedi delovnega razmerja Fištravcu nikakor ne bo odvzeto pedagoško poslanstvo, saj nenazadnje ima zagotovo veliko možnosti, da v prihodnje poučuje na kateri od srednjih šol.

Vesna Lovrec 29


S59DXX

Radioklub "ŠTUDENT" Maribor

http://s59dxx.uni-mb.si/ s59dxx@uni-mb.si

O KLUBU

Kaj je radioamaterstvo?

Radioklub "ŠTUDENT" Maribor (S59DXX) je bil ustanovljen leta 1975 na pobudo študentov Univerze v Mariboru. Osnovni namen delovanja je vzpodbujanje tehnične kulture in gojenje ljubezni do raziskovanja razširjanja elektromagnetnega valovanja.

Radioamaterstvo je ljubiteljsko, nepoklicno ukvarjanje z radiom oz. radiotehniko. Prvi prenos sporočil preko radijskih valov se je izvedel leta 1895. Leta 1903 se je uspešno poslalo prvo sporočilo iz Evrope v ZDA, leta 1961 pa smo dobili prvi radioamaterski satelit. Radioamaterji skrbimo za izobraževanje članstva na področju elektronike in telekomunikacij ter razvijamo in vzpodbujamo veselje do konstruktorstva.

Kako postanem radioamater? Ob zadostnem številu prijav se organizira 15-urni radioamaterski tečaj. Po uspešno opravljenem preverjanju znanja se pridobi radijsko dovoljenje in se lahko vključi v aktivnosti kluba.

OBVESTILA Vabilo na radioamaterski tečaj

Radioamaterske delavnice

K prijavi na radioamaterski tečaj vabimo predvsem mlajše - študente, srednješolce in osnovnošolce.

V sodelovanju z UM FERI in ŠOUM tekom leta organiziramo radioamaterske delavnice na katerih se spoznavamo z osnovami razširjanja elektromagnetnega valovanja, delom z radijsko postajo, konstrukcijo anten in mnogimi drugimi zanimivimi dejavnostmi.

Če želiš izvedeti več nam piši na:

s59dxx@uni-mb.si

PROJEKTI

GALERIJA 5,7 GHz visokofrekvenčna glava Slovenski radioamaterji smo razvili in zgradili najhitrejše radioamatersko paketno omrežje na svetu. Trenutno smo v zaključni fazi razvoja naslednje generacije omrežja, ki bo sposobno prenosov do 10 Mb/s.

Izdelava anten Pomemben del konstruktorskih aktivnosti je povezan z izdelavo anten za željeno frekvenčno področje delovanja naprave. V okviru radioamaterskih delavnic bomo izdelali tudi antene za WiFi.

PARTNERJI

Dogodki

Radioamaterski tečaj

Tehnika UM FERI

Radijska postaja in merilni inštrumenti Š.O.U.M.1959

Arhiv QSL kartic

QSL kartice potrjujejo uspešno zvezo


Uho; Oko: podpira in se zavzema za inovativno, progresivno, sodobno mariborsko, slovensko, evropsko umetnost in glasbeni svet.


2ka.maj08  

Medtem ko se minister za pravosodje, dr. Lovro Šturm, z vsemi močmi bori proti slabem stanju v pravosodju, se Univerza v Mariboru skuša zneb...