Issuu on Google+


Jaz vidim sebe v tebi Alexandra Pi Bachel Avtorica: Alexandra Pi Bachel E- pošta: alexandra@alexandrapibachel.net

Osebni zgodbi sta prispevali: Greta Černilogar in Mila Aldo

Strokovni pregled: dr. Anja Kostevšek

Oblikovanje naslovnice: Aleš Pungeršič

Urejanje knjige: Alexandra Pi Bachel Pomoč pri oblikovanju in urejanju knjige: Mila Aldo

Fotografije: pexels.com, Aleš Pungeršič, Ines Suljić, Anita Česnik Mažgon

Leto izida: 2017

Pomembno Misli, zbrane v tej knjigi, so avtoričine izbire, ki so njej spremenile življenje. Deli jih zgolj z namenom splošnega informiranja, navdiha in motivacije, da začnete tudi vi verjeti vase in ustvarite svojo srečo. Osebni zgodbi, predstavljeni v tej knjigi, dopolnjujeta osnovni namen knjige. V primeru, da boste sami uporabili katerekoli informacije iz knjige, kar je vaša ustavna pravica, avtorji ne prevzemajo odgovornosti za vaša dejanja. Dovoljeno je reproduciranje posameznih delov ali celotne knjige z obvezno navedbo avtorja. Naj vam služi!

Brezplačen izvod. 



VSEBINA Smisel branja knjige

5

Namesto uvoda

6

Spominjam se

8

Prebujanje

9

Jasnjenje

10

Dogajanje

11

Priložnost trka na vaša vrata

12

Uvertura v nove razsežnosti zavedanja

13

Vsako potovanje se začne s prvim korakom

14

„Ker si hudičevo seme…”

15

„Iz tebe nikoli nič ne bo!”

17

Moj pogled na “zero point”

18

Prebujanje globljega zavedanja

20

Razcvet hvaležnosti

23

Vse je odvisno od tega kako gledam

24

Pogled izza tančice iluzije

25

Jaz vidim sebe v tebi

26

Naučili so nas

27

V mojih sencah se skrivajo darovi

29

Tišina

33

Namen kreira

36

Živopisana resnica

39

Čutim ljubezen

40

Uglašena z radostjo

42


Duhovnost potrebuje manifestacijo

43

Dobivamo to, kar smo

44

Spoznanja Grete Černilogar

46

Spoznanja Mile Aldo

54

Epilog

59

Bistvo je očem nevidno

60

Rade bi ti pomagale

62

Sem Alexandra in rada bi ti pomagala

63

Sem Greta in rada bi ti pomagala

65

Sem Mila in rada bi ti pomagala

67

Priporočilo

69

Zahvala

70



Smisel branja knjige 


Zagotovo veste, da lahko trdna in varna hiša stoji le na zdravih temeljih. Svoje zavedanje moči kreirajočega namena sem razširila in zato sem posvetila posebno pozornost postavljanju omenjenega temelja. Z vami delim izbire, ki so meni spremenile življenje. S svojo prisotnostjo in delom, ki ga opravljam, sem se dotaknila ljudi. Pokazala sem jim ogledalo, v katerem so videli sebe. Začeli so poslušati, videti, okušati, vonjati, čutiti sebe. Odstirali so iluzije in izražali resnico. Na novo so spoznavali sebe in se povezovali s seboj v radosti, ljubezni in globokem cenjenju svoje edinstvenosti. Izžarevali so sebe in opogumljali svoje bližnje, da je mogoče zaživeti življenje. Spodbudili so me, da napišem knjigo. Jaz vidim sebe v tebi je napisana v vsem razumljivem jeziku, jeziku vseprisotne energije. Toda, želim vas prijazno opozoriti in vam razložiti, zakaj je branje knjige vaša odgovornost. Ne pričakujem, da vam bo škodovala, pa vendarle naj bo smisel branje knjige čisto jasen. Želim si, da vas bi lahko vibracija mojega namena prebudila, da bi spoznali svojo veličino in vsak dan znova uživali v radostnem uresničevanju sebe. Mnogokrat besede samo pomagajo prevesti to silno moč, ki bi jo marsikdo težko prenesel, tako mogočna je, in tudi tokrat je tako. Zato bo na vsakega posameznika delovala drugače in prav je tako. Vem, da si boste razumevanje in občutke ob branju knjige sami pričarali v svojih glavah in zato boste tudi odgovornost za svoje počutje in delovanje (ali nedelovanje) nosili sami. Če iz kakršnega koli razloga še niste pripravljeni nositi odgovornosti zase in za svoje življenje, prosim, odložite to knjigo in je ne berite. Ker vam ne bo pomagala! Vaše razumevanje mojih pogledov vas bo lahko samo še bolj zmedlo ali vas potisnilo globlje v vašo stisko. Tega pa si ne želim! Niti ni moj namen. Naj si še tako želim, je NEMOGOČE, da bi karkoli naredila namesto vas. Prav tako vam ne morem predati absolutne resnice ali vam podariti univerzalnega recepta za izpolnjeno in srečno življenje do konca vaših dni. Lahko pa vas moja zgodba in zgodbi soustvarjalk predramijo in v najboljšem primeru zbudijo, da začnete poslušati in izpolnjevati sebe. Moje delo in odgovornost je uresničevati sebe in samo VI sami lahko uresničite sebe. Dragi bralci, bodite blagoslovljeni v aktiviranju vaših potencialov in njihovi uporabi. Kajti brez delovanja ne bo šlo. Zgolj branje knjige vam ne bo prineslo rezultatov, lahko pa vas bo pomirilo v lažnem občutku zadovoljstva. A ne pustite se mu zapeljati! Sprememba je mogoča samo v primeru, ko VI sami nekaj spremenite v vas. Dokler nimate rezultatov v vašem življenju nečesa še ne delate prav za vas, zato raziskujte naprej.

Naj vas pričujoča knjiga opogumi na poti samouresničevanja.

(5


Namesto uvoda 


Učili so me, da si moram vedno v življenju postaviti cilj in naj le pazim, da ne bo previsok. Demonstrirali so mi, kako izgleda predano sledenje cilju, ko skorajda ne ješ, ne piješ in ne vidiš ničesar drugega, razen cilja. Povedali so mi, da v kolikor cilja ne dosežem, sem izbrala napačen in predvsem previsok cilj, kateremu nisem kos. Ob porazu se moram temu primerno vesti in se zavedati, da sem neumna in nesposobna domišljavka, ki misli, da nekaj je. Reši me lahko le, da ponižno in kesajoče se sklonim glavo in prosim velike ljudi za drobtinice ter se borim za preživetje. Vsekakor iskrena HVALA vsem mojim učiteljem, ki so me uspeli za nekaj časa prepričati v te “božje resnice” na nezavednem nivoju. Kajti moja želja, biti drugačna ter neizmerna trma, sta me motivirali, da sem se upirala z vsemi štirimi. Rekli so mi, ne naredi tega in jaz sem naredila točno tisto. Rekli so mi ne, jaz sem razumela da. Rekli so mi, da z menoj nikoli nič ne bo, jaz pa sem vedela, da iz mene bo še veliko več kot si oni lahko predstavljajo. V glavi sem si naredila načrt in za vsak slučaj vključila veliko planov B. Kljub temu, da sem mislila drugače, je nekje v meni več kot očitno odzvanjal glasek, “kaj pa če...”. Vse sem želela kontrolirati, ker nisem nikomur verjela, kaj šele zaupala. Bila sem trdno odločena, da želim priti na cilj. Vso pozornost sem usmerila na končno postajo in se skorajda nisem zavedala potovanja samega. Tako se nisem zavedala niti sebe same. Iskala sem se, tam zunaj, v množici ljudi, se enkrat poistovetila s tem, spet drugič s tistim. Nihala sem, padala, se pobirala in še z večjim zanosom in tudi trmo nadaljevala. Trudila sem se na vso moč! Postati boljši in srečnejši človek. Dokler se ni zgodil prvi zaveden padec iz 369. nadstropja, pa drugi padec pa tretji padec... potem sem se že toliko “ponastavila” in osvežila, da sem dojela. V meni se vse začne in vse konča. V meni so vsa vprašanja in vsi odgovori. V meni je moč, da spremenim sebe, da bivam s seboj, v sebi in na tej Zemlji, lahkotno in radostno. Da z vsakdanjimi odločitvami izbiram, kdo sem in potrjujem, da sem srečen človek. Ponosna sem nase, da sem prispela do sebe. In daleč od tega, da bi bila to končna postaja, pa čeravno sem si vedno tako predstavljalada bom nekoč prispela do končne postaje in potem živela v sreči, radosti in ljubezni. Brez izzivov, brez preprek, brez “slabih in nizkih energij”. Ni bilo enostavno, ko sem spoznala, da je t.i. končna postaja v resnici začetna postaja. A nekaj v meni me je spodbujalo k sprejetju resnice. Mi prigovarjalo, da ni vse tako, kot je videti na prvi pogled. Da bo še vse dobro. Ne malo težav sem imela sama s sabo, preden sem dojela, da ljubezen ni neko drugo, težko dosegljivo stanje oziroma čustvo, tam nekje zunaj mene. Ljubezen je v resnici seštevek vseh čustev in jaz sem tisto, kar nisem in tisto, kar sem. V vsaki situaciji lahko izberem, da občutim ljubezen pa naj mi okoliščine vzbujajo še tako veliko bolečino. Izbira je resnično vedno na moji strani in mi omogoča popolno svobodo soustvarjanja, po kateri sem vedno hrepenela. (6


Danes vem, da se v bolečini skriva ključ in le ko priznam in sprejmem svojo ranljivost, se le ta zlije z vibracijo ljubezni in z menoj. Jaz in moje telo postaneva pretočna, morebitne blokade nimajo priložnosti za razcvet in posledica je moje odlično počutje, ne glede na to, kje sem.


(7


1 Spominjam se


 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 


(8


Prebujanje 


Davno tega sem slišala, da duhovna pot ni ne lahka in ne za vsakogar. Svetovano mi je bilo celo, naj se takoj obrnem in zbežim nazaj. Nazaj, v svet iluzij. Nazaj, v svet nevednosti. Nazaj, v svet nečutenja oziroma občasnega čutenja osnovnih čustev. Nazaj, v stanje uboge, trpeče žrtve in od Boga pozabljene izgubljene duše. Danes se zavedam, da takrat nisem niti pomislila, da bi upoštevala nasvet. Edino, kar sem vedela je bilo, da ne spadam v “tisti” svet in da ne želim živeti ujeta v “tistem” svetu. V meni se je prebudila vsemogočna bojevnica. Povsem jasno mi je zatrdila, da “nama bo uspelo in da bova zmogli prehoditi pot samospoznanja in se samoaktualizirati”. Čeprav se mi ni sanjalo, kje naj sploh začnem in kaj vse me še čaka na potovanju, sem pogumno in z zaupanjem prisluhnila bojevnici in nadaljevala. Potem sem prebrala, da če se že podam na duhovno popotovanje, naj ga vsaj končam. Da dokler ni dobro, še ni končano. Globoko v sebi sem se odločila, da bom zaključila, kar sem začela pa naj stane, kar hoče. Saj če sem popolnoma iskrena, druge možnosti nisem niti imela, vsaj tiste sprejemljive ne. Na poti sem že nekaj časa. Pozabila sem že, kdaj se je moje potovanje v resnici začelo. Sicer pa to danes sploh ni več pomembno, samo da se je začelo! Še zelo dobro se spomnim trenutkov, ko sem zahtevala, prosila in v najtežjih trenutkih celo grozila stvarniku, tisti vsemogočni sili “iznad” mene, da mi preda jasen in konkreten navdih, kako lahko “spremenim svet”. Jezila sem se, ko sem vedno znova dobivala samo priložnosti, da spremenim sebe! Besnela sem. Ali vendar govorim nerazumljiv jezik? Očitno me ne razume in se celo brezsramno zabava z menoj. Jaz sem želela spremeniti svet in ne sebe! Saj jaz sem bila vendar v redu... Iskreno sem verjela v to, vse dotlej, dokler ni prišla nepričakovana priložnost, ki mi je podarila soočenje. Doživela sem trenutek resnice. Navidezno brezčutno in tam, kjer me je najbolj bolelo. Nenadno in nepričakovano sem prejela nepovratni paket resnice. Zdelo se mi je, da sem se v trenutku raztreščila kot bomba. Samo dovolj močna in velika bolečina me je lahko streznila. Kruto in neusmiljeno, a v resnici z obilo energije ljubezni v ozadju. Samo da tega nisem takoj razumela... Priznam, še nekaj zemeljskih let mi ni bilo popolnoma nič jasno. A sem vztrajala. Bolj sem se “manjšala”, več sem razumela. Več sem čutila, bolj sem se spreminjala znotraj sebe.

(9


Jasnjenje 


Danes mi je nekaj življenjskih resnic že jasnih in jih tudi živim. Mnogo jih še potrpežljivo čaka pred mojim pragom na svoj trenutek. A za spremembo se tokrat nikamor ne mudi. Nihče ne pritiska name, nič me ne sili, kajti vse več časa zmorem ostati in živeti v polnosti trenutka zdaj. Pomirjena sem sama s seboj in s svojimi kontrasti. Zavedam se, da mi ravno protislovja omogočajo razvoj in napredek. Kajti če ne bi imela in ne bi bila tisto, kar “nisem”, ne bi mogla postajati to, kar “sem”. Tako preprosto je to. Sedaj se šele začenja raziskovanje. Življenje. Globoko sem hvaležna za ta dar, ki ga sprejemam spoštljivo, hvaležno in z vso svojo neskončno ljubeznijo. Besede so premalo, da bi lahko opisala to veličino, ki se skriva v nas. V vsakem posamezniku. V vsaki travni bilki. V vsaki zvezdi. V vsakem kamenčku. V vsaki noči. V vsakem dnevu. V vsem, kar je, se skriva neskončni potencial ljubezni, ki se izraža na različne načine. Odstira se skozi tančico iluzije v svojih neskončnih odtenkih. Pogumno sprejemam in predajam naprej ta dar “resničnega videnja in čutenja”  resnice, radosti in ljubezni. Preprostim ljudem čistega srca pomagam, da tudi sami sprejmejo ta naravni dar videnja in čutenja resnice, radosti in ljubezni. Ljudem, katerim sem enkrat, nekoč, obljubila, da jih bom s svojo zgodbo spomnila in jim pomagala, da se ponovno povežejo v vse odtenke neskončne ljubezni. Hvaležna sem za to nalogo in odločitev, da bom spodbujala ljudi na potovanju vase. Jih podpirala v ozaveščanju, spoznavanju in sprejemanju sebe. Usmerjala v aktivacijo in uporabo potencialov. Opogumljala, da se odločijo zase in ko jim bo zmanjkovalo življenjske baterije, bom vedno našla vsaj še eno idejo, ki jih bo spomnila, zakaj je najboljša izbira za njih, da se ponovno priklopijo na notranji vir. Roko na srce, kdor je iznašel bilanco, mu čestitam in se mu zahvaljujem. Redni pregled življenjskega stanja mi omogoča priložnost za spremembe področij življenja, s katerimi nisem zadovoljna in ki me še ne navdušujejo. Povratna informacija, ki jo dam sama sebi, iskreno, konkretno in pravočasno, je osnova za izpopolnjevanje, h kateremu teži namen mojega življenja. Vedno lahko storimo, kar moremo, s tem, kar imamo, tam, kjer smo. Če smo le budni in preidemo iz želje v odločitev. Kajti, mi smo tisti, ki s svojo svobodno voljo izbiramo in se odločamo, kdo smo in kdo postajamo. Želim nam, da bi v naših življenjih zavibrirala modrost Lao Tzu-ja: "Ko boš našel pot, bodo ljudje našli tebe. Šli bodo mimo po cesti in pritegnilo jih bo k tvojim vratom. Pot, ki je neslišna, bo odzvanjala v tvojem glasu. Pot, ki je nevidna, bo odsevala v tvojih očeh." 


(10


Dogajanje 


V daljavi uzrem kroglo svetlobe, ki se kakor vrtinec v vodoravnem položaju širi in raste. Zrem v daljavo in samo sem... okamenela in predana. Čutim, kako se mi začne prebujati telo... spreletijo me mravljinci, toplota se širi, pred očmi se mi začne vrteti. Ustrašim se, da bom izgubila zavest, padla na tla in se nikoli več zbudila... Zdrznem se - od kod mi sedaj te misli? Zberem se in pomislim na moč, ki je v meni. V mojem prsnem košu jo je na pretek... Čutim pritisk, ki me spominja na trenutek tik pred eksplozijo. Eksplozijo čustev, ki se bo aktivirala v naslednjem trenutku, če ne bom sprejela energije in se zlila z njo... Vdihnem. Najprej zelo plašno. Izdihnem. V trenutku se odločim in globoko vdihnem. Imam občutek, da sem vdihnila vso energijo Zemlje, tako močan je moj vdih in tako bogat občutek prijetne zemeljske energije mi preplavi telo in notranje organe. Izdihnem. Občutim, kako se energija Kozmosa spušča navzdol in teče skozi mene, me polni, polni vsako mojo celico, na vseh nivojih, v vseh smereh časa in prostora... In že čutim sebe v polnosti... že čutim, kako se zlivam z vsem kar je, kar je kadarkoli bilo in bo. V sebi čutim klic po ponovnem vdihu, kajti enostavno sem celostna, ko se napolnim z energijo Zemlje... čutim jo. Čutim, kako mi vibrira telo in vsi organi, kako se moje celice polnijo z energijo zemlje... Sledim klicu po ponovnem izdihu in že me polni energija Kozmosa. Nežno, a bolj pristno se zlivam z energijo in postajam eno z njo. Še vedno pa “čutim”   svoje telo in samo opazujem, kako se moja osredotočenost preusmerja na področje mojega srca. V trenutku vem, da je tu središče, kjer se srečata energiji Zemlje in Kozmosa, kjer se prepleteta, povežeta in zlijeta v eno za nekaj “sekund”  in nato nadaljujeta vsaka svojo pot. Samo sem... Prisotna. Čuteča. Povezana. Diham in čutim energijo, s katero se zlivam... Postajam eno z energijo vsega, kar sem kadarkoli bila, sem in bom. Zlivam se z vsemi odtenki energije in preprosto samo čutim... in v tem trenutku odpovejo vse poznane besede, saj preprosto ne zmorem opisati dogajanja v meni. Iz moje notranjosti se dvigne val globoke hvaležnosti za izkušnjo čutenja in vedenja, ki sem je bila deležna. Danes vem, da je to moč izkušnje, tistega delčka izkušnje, ki se ga nikoli ne da opisati z besedami. Njegov namen je čutenje izkušnje same.

(11


Priložnost trka na vaša vrata 


Tok tok... Priložnost trka na vaša vrata. Ji boste odprli? Se vas bo energija le dotaknila ali se boste zlili z njo? “Ljudje si v resnici ne želijo ozdraviti. Želijo le olajšanje, kajti ozdravljenje je boleče.” Ko sem prvič prebrala besede Anthonya de Mella, sem bila šokirana. Čeprav sem se razburjala, kakšne neumnosti vendarle piše ugledni psihoterapevt in pisatelj, mi njegov citat ni dal miru. Nato me je v nadaljevanju branja knjige zadelo: “Prebujanje je namreč neprijetno. V postelji je lepo in udobno, zbujanje pa vas razdraži.” Tudi jaz sem morala najprej DOVOLJ trpeti in priti vse do tanke meje, kjer sem imela samo dve možnosti. Ali povsem brezglavo pobesnim in se umestim med psihične bolnike ali pa naredim preboj in postanem avtentična. Življenje tudi vam nenehno pošilja nove priložnosti. Vsak dan jih je vse polno na vašem dosegu. Tudi meni je še vedno precej težko razumeti ZAKAJ je tako, a vedno lahko spregledate le, ko je čas pravi oziroma ko DOZORITE. V tem trenutku imate priložnost, da izberete in se odločite. V svojem imenu, zase. Storite to! A vendarle se ne obremenjujte, če še niste dozoreli. Vaš čas zagotovo prihaja... Energija je univerzalni jezik, razumljiv ljudem. Bralci, ki so pripravljeni, jo bodo začutili in se zlili z njo. Vseh ostalih se bo le dotaknila in jim ponovno odprla nova vrata priložnosti, ko bodo pripravljeni. Morda je prava stopnja zrelosti mnogo primernejši izraz kot pripravljenost. A nekako je ne morem preprosto zamenjati... Očitno oddaja povsem drugačne vibracije. Zaupam, da bo izbrana beseda zavibrirala mnogim ljudem, četudi bi jo jaz z lahkoto zamenjala. Vsak plod potrebuje svoj proces zorenja, prav tako naše ideje, odnosi kot tudi zavedanje. Včasih besede niso na mestu na prvi pogled, a v tem trenutku nastopi priložnost za energijo, ki jo začuti čisto vsako živo bitje in dopolni ali nadgradi besedo. Pomeni besed in besednih zvez dobijo nove razsežnosti razumevanja. Energija je živa, vseprisotna, tako je tudi ta zapis živ in vseprisoten. Na vsakega posameznika deluje drugače. Kajti vsakemu šepeče svoje sporočilo. Vsakega prebuja na svojevrsten način. Vsakega se dotakne tam, kjer se ga lahko. Vsakemu preda “tisto” , kar potrebuje ta trenutek. In tako dobimo novo priložnost, kot že ničkolikokrat v svojem življenju, da preprosto izberemo, kar je usklajeno z nami in našo energijo.

(12


Uvertura v nove razsežnosti zavedanja 


Sedaj že veste, da energija ne pozna ne časa in ne prostora. Je vseprisotna, vsedelujoča in vsemogočna. Ta knjiga vas je pritegnila, kajti poklicala vas je njena energija. Energija vaše resnice, radosti in ljubezni. Odprite svoja čutila, spodbudite njihovo delovanje in se odprite sebi in čutenju vsega kar je. Vaše energijsko srce se razširja in posledično se krepi vaše fizično srce, ko sledite sebi. Z vsakim utripom ste pristnejši vi in bližje sebi. Z vsakim utripom močneje sijete neskončni potencial, ki ste vi sami. Z vsakim utripom spreminjate sebe in svoje življenje v lastno pravljico ter s tem spodbujate tudi druge, da odvržejo svoje okove in izstopijo iz svojih ječ, v katere so se sami zaprli. Zavibrirajte z energijo vsega, kar je in jo izrazite v svojih odtenkih. Kajti, VI ste eden izmed odtenkov mavrice in brez vas, mavrica ne bi bila mavrica in svet ne bi bil takšen, kakršen je. Ste izjemni in v sebi nosite svoj odtenek veličastnosti. Odkrijte se... pokažite kdo ste... kateri odtenek ste... Prispevajte k veličastni sliki priložnosti, ki ji rečemo življenje. Kajti, jaz vidim sebe v tebi. Pa če se zavedaš ali ne, tudi Ti vidiš sebe v meni.

(13


2 Vsako potovanje se začne s prvim korakom


 
 



 
 
 
 
 
 
 


(14


„Ker si hudičevo seme...” 


Že dolgo se pripravljam na soočanje s teboj - s seboj. S temo, ki je postala moja senca in me je vedno in povsod spremljala. Že dolgo okrevam in se pripravljam na priznanje. Tukaj sem. Čutim sebe v polnosti. Globoko sem izpolnjena, ko se v meni prosto pretaka energija miru in ljubezni. Tako povezana s seboj zmorem zbrati dovolj moči in energije in nenazadnje obilo poguma, da lahko stopim pred tebe in te pogledam. Resnično pogledam. Se ti zazrem v oči... tako odprto in iskreno, da naenkrat občutim zlivanje dveh popolnoma drugačnih energij v eno. Potopim se vate, v tvoj svet... in VIDIM. Vidim izza tančice iluzije, izza vseh preprek in ovir, ki so bile še nekaj trenutkov nazaj edino, kar je ujelo moj pogled in mojo pozornost. Vidim, da v resnici nisi prav nič drugačna od mene... pa čeprav moj um vpije, da temu ni res tako. Tako zelo si želim biti drugačna od tebe, da zavestno odklanjam vse, kar me kakorkoli spominja nate. Tako močno čutim bolečino, ko mi pritisneš na rano... Nikoli nisem mogla razumeti, kako si me lahko podprla s prizadevanjem vedno novih ran. Pozneje, ko sem opremljena z novimi spoznanji gledala nazaj, sem te celo občudovala. Občudovala tvojo izjemno sposobnost, kako si me zadela naravnost v srčiko rane. Večja rana je bila, bolj odprta in krvaveča, natančneje si zadela naravnost v njeno srce. Smejala si se mi, ko sem se zvijala in ječala od bolečin. Ko sem te prosila, da nehaš... da se ustaviš... si ti dobivala večjo moč in sam Bog te je ustavil, preden sem izgubila zadnji atom energije. Ni me bolelo tvoje dejanje kot tako. Umirala sem od želje, da bi izvedela ZAKAJ. Zakaj se mi to dogaja? Zakaj izkušam zame najbolj primitivno dejanje človeštva na lastni koži, od osebe, kot si ti? Od osebe, ki bi po vseh človeških pravilih morala biti drugačna, ljubeča in skrbna. Me spoznavati in vsak dan bolj ljubiti, takšno, kakršna sem izbrala, da bom. Ko sem premagala strah pred teboj v trenutkih, ko mi je bilo resnično že vseeno, kaj se bo zgodilo z menoj, sem te vprašala: “Zakaj?” In odgovarjala si mi kot pokvarjena plošča: “Ker si hudičevo seme. Ker si hudičevo seme. Ker si hudičevo seme...” Hudičevo seme? Hudičevo seme, hudičevo seme… je odzvanjalo v meni dolgo v noč, ko sem se stiskala k steni, saj je bila edina, ki me ni odrinila stran. Edina, ki me je sprejela takšno kot sem. Edina, ki mi je dovolila, da se je dotaknem in zaprem oči in samo sem, v njenem objemu. Raziskovala sem po svojih zmožnostih in večkrat precej nerodno prosila za pojasnilo “napačne” ljudi. Saj ni bila njihova reakcija nič nepoznanega, kajti samo potrdili so mi, kar sem že slišala. Slišala tisočkrat, več tisočkrat od tebe. “Nimaš pojma! Kaj se pa greš ti? Kdo pa misliš, da si?” (15


Očitno sem nekdo, ker me ne zlomi prav nič. Očitno sem nekdo, ker me ne ubije prav nič. Očitno sem nekdo, ker vedno znova v najtemnejšem delu noči vidim luč! Očitno sem nekdo... Očitno sem nekdo, ker še danes diham... se razvijam... spreminjam... živim. Pa tako zelo si se trudila, da bi me pokončala. Ubrala si vse načine, ki so ti bili znani, da bi me izbrisala iz tega obličja. Izkoristila si resnično vsak trenutek, da izpolniš svojo nalogo. Dihala si za to, da bi sama dobila priznanje, da bi lahko odšla domov. Bivala si na Zemlji, a svoje srce si pustila na nebu. Morda pa si ga zgolj pozabila... kar bi jaz zelo rada verjela in s tem nekoliko opravičila in omilila tvoja dejanja. Ko si bila bitko sama s seboj, hlastala za svetlobo, ker so bili delčki tebe vsekakor povezani s sijočo svetlobo, si sama trpela bolj kot jaz. Čutila sem te... in tako kot sem jaz tebi dajala moč in te nezavedno opogumljala, da si stopnjevala prizadejanje ran, tako je v meni rastla notranja moč, da ti pokažem nasprotno. Samo pokažem in ne dokažem. Kajti vedela sem globoko v sebi, da nikoli ne boš zmogla razumeti svojega poslanstva. Vsaj ne v tem življenju, v tej človeški preobleki. Vse si dala od sebe, priznam, da bi mi lahko “izbila” vsako pikico svetlobe, ki je vsak dan znova sama od sebe zasijala v meni in te zbodla v oči. Vem, kako je, ko te tujek zbode v oči... bolečini ni primerjave in le “malokdo” jo lahko prenese. Jaz sem jo!

(16


„Iz tebe nikoli nič ne bo!” 


Vsak dan znova si mi ob vsaki priložnosti povedala, da iz mane nikoli nič ne bo. Imela si neverjetno moč in soustvarjala si namesto mene. Dolgo časa, veliko let si bila moja temna in skrita vodnica. V meni si utrdila prepričanje, da nisem vredna in skoraj sem se sprijaznila s tem. Le izredno močna potreba po “biti drugačna” in moja trma sta me rešili. Ja, seveda je imelo še marsikaj neotipljivega “prste vmes” pri reševanju, a o tem kdaj drugič. Življenje si posvetila temu, da me utrdiš. Ko zdaj pogledam nazaj, si mi v resnici namenila izredno veliko svoje pozornosti. Vedno sem bila le jaz “na tapeti”, stalno se je govorilo le o meni - o hudičevem semenu. Vedno je bilo potrebno ukrepati v povezavi z menoj. Bila sem kot neuničljivi plevel bolj ga puliš, močnejši postaja. In to te je neopisljivo vznemirjalo in te spodbujalo, da si stopnjevala svoje prijeme in načine uresničitve svojega poslanstva. Danes vem, da je bil to del velikega načrta. Oboževala sem pravljico Grdi raček, ker sem se z lahkoto poistovetila z glavnim junakom. Čutila sem, da nisem prav nič drugačna od grdega račka in hvaležna sem bila, da mi je pokazal možnost in mi vlil upanje, da se bo tudi moja zgodba srečno končala. Nekoč... Kmalu! Nenehno utrjevanje, da iz mene nikoli nič ne bo in da nisem vredna, je soustvarjalo vedno nove življenjske priložnosti, kjer se je to na prvi pogled potrjevalo. A tik preden sem klonila, se je v zadnjem hipu razblinila vsaka najmanjša sled, da iz mene nikoli nič ne bo. Nisem mogla verjeti, da se je to res zgodilo... da se je na koncu vse rešilo v mojo korist. Vedno znova me je kljuvala nežna misel, da očitno iz mene nekaj bo, drugače ne bi bila že tolikokrat rešena. Resda je bil tih, komaj slišan glasek, a jaz sem ga slišala. Še danes ga slišim, predvsem takrat, ko so moji dnevi polni teme. Počutila sem se, kot da bi mi prijazni neznanec nalil gorivo v prazni rezervoar sredi puščave, sredi ničesar. Tako sem lahko zopet sedla nazaj v svoje telo in se podala naprej v življenje. Hvala, skrivni neznanec, za vse hektolitre goriva, ki si mi ga dostavil ob najbolj nemogočih urah in na najbolj odročne kraje tega prostora. Hvala, da si bil vedno predan in požrtvovalen. In nenazadnje, hvala, da si bil ravno ti vedno v službi, ko sem klicala prvo pomoč.

(17


Moj pogled na “zero point” 


Ob sebi sem imela zelo močno osebo, ki mi je hkrati pomenila vse in nič. Če sem bolj natančna, sem se pred mnogimi leti zavedala samo tistega dela, da mi ne pomeni čisto nič in bolje zame, da odidem čim dlje stran od nje. Po eni strani mi je neopisljivo brezsrčno grenila življenje in mi kazala, kaj in kdo zagotovo nisem, a po drugi strani mi je omogočila izkušnjo spoznanja, kaj in kdo sem. Najin izjemno naporen in negativen odnos mi je omogočil priložnost izjemnega preboja, kar sem dojela po mnogih letih najine surove vojne. Bolj sem razpihovala temo, večja in temnejša je postajala. Vsaj tako se je zdelo. Ko se je približeval moj najtemnejši del noči, sem bila prepričana, da “tega trenutka in te bolečine” zagotovo ne bom zmogla preživeti. Intenziteta čustev je nekontrolirano in divje naraščala, ena misel je sledila drugi, črna luknja je lačno zevala in me z magnetno močjo vlekla vase. Naenkrat se je sprožil plaz izjemno močne energije in imela sem občutek, da me želi pogoltniti vase in me raztreščiti na bilijone atomov po celem vesolju. Ironično, a ravno takrat se je zgodilo nekaj neverjetnega in nepričakovanega. Aktivirala se je točka preloma. Zaznala sem nekaj nevtralnih trenutkov, kot da bi se moja bit pripravljala, da se zlije z veličino nične točke. Začutila sem olajšanje, mir, praznino. Energija je tekla in me ovijala v čisto radost. Stapljala sem se z ljubeznijo, vse dokler nisem postala ljubezen sama. Zavedam se, kako se sedaj to sliši, a tisti, ki ste doživeli podobno izkušnjo, točno veste, kako težko jo je korektno opisati. Vem, da bo vsak izmed vas prebral tisto, kar lahko njegova zavest sprejme in prav je tako. Nekoč sem našla pismo in prebrala v njem, da lahko spremeniš svoje določeno poslanstvo in da ti predstavlja življenjski izziv. Da se tvoja resnična odrešitev skriva v tem, da me sprejmeš in vzljubiš. Da vidiš sebe v meni... da vidiš skozi temo svetlobo. Modra gospa te je spodbujala, da svoje sovraštvo spremeniš v spoštovanje. Da svoje strahove zamenjaš za ljubezen. A karkoli si naredila, izrekla ali izrazila, se je manifestiralo kot mučenje in trpinčenje in bila sem prepričana, da živiš samo za to, da me pokončaš. Več kot očitno pa je imelo življenje drugačne načrte z mano in je moja bit brez mojega vedenja sodelovala v višjem načrtu. V človeško posebej občutljivih letih sem dobila posebno podporo v obliki izjemne osebe, ki me je skorajda vsak dan spremljala in me opogumljala nadaljnja štiri leta. Še danes ne morem izmeriti svoje globoke hvaležnosti in jo stlačiti v en sam hvala, za vse, kar je naredila zame. Tumor na ledvicah se je preobrazil z njeno pomočjo in neizmerno ljubeznijo, ki jo je v potokih zlivala vame, da sem si opomogla. Nekoč ustrahovana in izropana ljubezni, sem jo ob tej priložnosti srkala v vsako celico svojega telesa. Ona mi je pokazala možnost za preobrat in spodbudila odločitev, v katero smer se bom podala. Čeprav o tem ne želi ničesar slišati in trdi, da sem vse naredila “sama”, se moja hvaležnost pristni, ljubeči in mili gospe iz dneva v dan bolj krepi. S še večjo skrbnostjo in predanostjo delim modrosti in pomagam ljudem ter se

(18


zavedam, da je namen hvaležnosti v sprejemanju in deljenju. Ne morem si predstavljati, da bi bilo drugače. Razpočila bi se, če bi obdržala vso to silno hvaležnost zase! Na mojem potovanju je bilo še veliko postojank, kjer sem se skozi izkušanje okrepila s pogumnim vztrajanjem in napolnila z upanjem. Vse to mi je pomagalo priti na konec začetka in vsem sem neskončno hvaležna. Ljubim vas... Ko danes zapisujem svoje misli, rahlo pozibavajoče se na nežnih valovih mogočnega oceana, se zavedam, kakšno veliko srečo sem v resnici imela. Koliko nevidnih pomočnikov in paznikov sem imela ves čas ob sebi! Koliko podpore in spodbude sem dopuščala nezavedno že takrat. Izjemno! Ta izkušnja mi je omogočila, da sem se soočila z blagoslovom ničnosti. Spoznala sem, kako polna in bogata z energijo je v resnici točka nič. Točka, ki je brez vsakršnega upora in misli in bi jo lahko opisala kot praznino, je zasedla v mojem raziskovanju posebno častno mesto. V svoji srčiki združuje vse, kar je in obstaja, v vseh smereh časa in prostora. Točka preloma mi predstavlja točko ravnovesja. Mir, tišina in praznina v sebi nosijo izjemne darove in me spodbujajo, da na svojem potovanju sledim navdihu in napredujem. Vedno znova ustvarjam harmonijo dveh vidikov in opazujem njuno spontano združevanje v eno samo obliko. Danes vem, da brez strahu ne bi poznala ljubezni in da mi je ravno točka preloma omogočila preboj.


 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 



 (19


Prebujanje globljega zavedanja 


In sva se družno odločili za sanjsko potovanje. Najbolje da v tople kraje, z idiličnimi plažami in čudeži narave. Obvezno z veliko potenciali kulinaričnih užitkov, saj sva bili obe navdušeni gurmanki. Dobro bi bilo, da bi bilo to potovanje tudi duhovna izkušnja. In se razume, da GRATIS. Čez dobra dva meseca sva že sedeli na letalu... Najina manifestacija je bila preprosto POPOLNA. V mali indonezijski vasici, tam na rdeči preprogi, mi je zadnji dan potovanja belolasi devetdesetletnik nizke rasti po svojevrstnem pregledu povedal šokantno novico: “Izkoristila si vse bonuse, ves limit in čas je, da se posloviš od življenja.” Po glavi so mi začele nekontrolirano divjati misli: “Kakšen limit neki sem porabila? Limit na banki??? Pa saj ga bom vrnila!!! Ma kako limit... kaj sem narobe naredila... saj so mi vendar dovolili limit... saj ga nisem ukradla ali si ga sama odobrila...” Nato mi je švignila skozi možgane še bolj divja misel: “Poslovim od življenja?!” Njegovi pomočnici, angleško govoreči, svetlolasi in nekoč uspešni svetovalki iz daljne Nemčije, se je prej nasmejani obraz zresnil, oči so se ji orosile, prijateljica se je utapljala v solzah, starejša Avstralka se je začela hlipajoče stiskati k možu. Edino tri ruske sestre so imele delo same s seboj. Nastala je smrtna tišina, pogledi pričujočih so se povesili in mene je stisnilo v srcu... Čutila sem le krč in odmeve v glavi. V enem samem trenutku me je spreletelo - če sem vse to preživela, kar sem, zagotovo obstaja rešitev! Belolasi modrec pa je le ponavljal v svojem jeziku: “Porabila si ves limit! Porabila si ves limit! Porabila si ves limit!” Povedal mi je, da sem dobila nenavadno veliko bonusa v tem življenju in da, žal, je “to to” ... Jaz pa ga sploh nisem poslušala, pred očmi sem videla mojo malo blondinko in vedela, da mi bo uspelo! Uspelo zaradi nje in tudi zaradi sebe! Dokazovala sem mu, da moj čas še ni zaključen tu na Zemlji: “Imam malo hčerkico, za katero moram poskrbeti in ji omogočiti srečno in zdravo otroštvo, ji pomagati vstopiti v svet odraslih... Vsak otrok potrebuje mamo, sploh pa moj otrok... Končno sem se osvobodila omejujoče službe in se odločila zase. Želim pomagati sebi! Želim pomagati drugim!”   On pa je le zmajeval z glavo in ponavljal: “Porabila si ves limit! Porabila si ves limit! Porabila si ves limit!” Prijateljica se mi je približala in tokrat že močno prestrašena sem jo prosila, da ga skupaj prepričava, naj mi pomaga. V meni je odzvanjal mogočni glas bojevnice: “Uspelo ti bo! Ne odnehaj! ” (20


Solze so lile v potokih. Ihtenje je rezalo smrtno tišino. Vmes, ko sem uspela, sem blebetala nepovezane delčke iz svojega življenja... se kesala, opravičevala in postajala vedno lažja. Naenkrat je dvignil glavo, se zravnal (klečal je na kolenih pred menoj), me pogledal v oči in vprašal: “Si pripravljena več plačati za še eno priložnost?” Pogledala sem prijateljico, ki je že hitela preverjati najini denarnici in seštevati, koliko denarja nama je ostalo. Bili sva na koncu najinega potovanja, tik pred odhodom domov. Pomolila mu je rupije in eure. On pa je odkimal z glavo in rekel, da ne potrebuje denarja. “Daruj Brahmanu” je še dodal in pokazal na hindujski oltar, ki se je brezsramno svetil v obilju darov. Vedela sem, kako pomembno je častenje njihovih bogov. Večkrat dnevno jim darujejo cvetje, kadila, hrano, kovance in bankovce, bonbone pa tudi cigarete. Nekateri svojemu božanstvu cigareto celo prižgejo. Predano molijo za blagoslove, zaščito in pomoč njihovim družinam. Zelo konkretni so v svojih željah in predani akciji, ki jo zahteva njihov predstavnik bogov. Priznam, da ga nisem razumela. Pojma nisem imela, kaj ima v mislih. V enem trenutku sem se ozrla k oltarju, kjer so bili daritve in slike bogov Vishne, Shive in Brahme. Vem, da je bil eden izmed njih posebej velik in bleščeč v svoji pisani lepoti. Srečala sem se z jasno upodobljenimi očmi in misli so se mi ustavile. Takrat se mi je čisto malo posvetilo, ravno dovolj, da sem prikimala: “Da, pripravljena sem več narediti. Za človeštvo. Odkimal je z glavo: “Zase. Najprej zase.” Pritrdila sem nekoliko odmaknjeno, kot zadeta od močne droge in skozi glavo mi je zopet švignila misel: “Najprej bom poskrbela zase in nato pomagala drugim.” Komaj sem vzdržala njegov močan in jasen pogled, nakar je pokimal svoji pomočnici. Vstal je in odšel v svojo pritlično staro hiško. Vsi prisotni smo pomočnico zasuli z vprašanji in prosili za pojasnila. Med drugim je povedala, da se to zelo redko zgodi in da sem, kolikor ve, druga oseba, ki ima takšno izkušnjo. Zame je bil podatek, da je pomagal omenjeni osebi, zelo pomemben, saj mi je vlival upanje, da rešitev, ne glede na vse, obstaja. Tri ruske sestre, za katere sem prepričana, da se jim je življenje tistega dne zaradi celostne izkušnje povsem spremenilo, so zavpile, da prihaja nazaj. Mali belolasi mož se je vrnil s skodelico riža. Usedel se je na svoj stol in počasi jedel svoj riž. Tiho smo ga opazovali in meni so minute predstavljale celo večnost. Ko sem si že oddahnila, da se je končno okrepčal in da bo nadaljeval z delom, si je privoščil še cigareto. Zamaknjeno je vdihaval dim in vidno užival v vsakem dimu. Sem pa tam je navrgel kakšen povsem zabaven komentar, da nas je predramil, saj smo ga opazovali kot hipnotizirani. Predvsem jaz sem ga gledala kot vsemogočnega boga, ki mi bo rešil življenje še pred dejansko smrtjo. (21


Ulegla sem se na rdečo preprogo. Pokleknil je nazaj k meni, sklenil roki in molil. Nato mi je dvignil majico, toliko da se je razkril trebuh in mi z alkoholnim flomastrom narisal simbol čez cel trebuh. Blagoslovil me je, se mi nasmejal in rekel, da zaključuje za danes z delom. Po prihodu domov sem naredila drastične in hitre spremembe. Danes vem, da sem delovala iz strahospoštovanja in strahu, da ja ne bom kaj pozabila, zamudila ali naredila narobe. Moje življenje bi bilo zagotovo mirnejše naslednjih nekaj let, v kolikor bi dovolila sodelovanje uma in srca. Takrat tega nisem vedela, saj sem bila obkrožena s podobno mislečimi in čutečimi ljudmi. Roko na srce, to je bila moja pot in tudi zaradi nje sem danes takšna kot sem in neizmerno bogata. Še zdaj, po toliko letih me vsake toliko spreleti obljuba, ki sem jo dala. Strezni me, ko se ne znam ustaviti in samo hitim postoriti še to in ono. Opomni me, da sem končno pomembna sama sebi. Predvsem pa me zbudi, ko me prime, da bi vse skupaj pustila in postala “normalen človek”. Zelo trd oreh sem. Nič čudnega, da sem doživljala velike preizkušnje in predvsem, da sem živela z močno osebo, ki me je izzivala do temeljev. Minilo je kar nekaj časa, preden sem uspela slišati tihi glasek: “Prej boš to sprejela in razumela, prej se bo razrešilo. Kajti ubežati pred njo ne moreš...” Takrat sem zagotovo vedela, da je čas pravi, da vidim sebe v tebi. In začel se je najzahtevnejši in najgloblji proces zame. Ko sem že mislila, da sem se dotaknila globine, se je izbilo “dno” in začela sem padati... in padati... samo čutila sem lahko, kako se spuščam še nižje... in še vedno se spuščam v globine sebe in še do danes nisem pristala. Če sem povsem iskrena, si tega končnega (iluzornega) cilja niti ne želim več. Ni mi več do cilja samega. Dovolj imam bežanja, prikrivanja in sprenevedanja. Pa ne zaradi utrujenosti, kje pa, zmogla bi še kakšen krog, temveč iz globoke odločitve, da posvetim svojo pozornost in svoje življenje pravim stvarem. Kajti tako zelo uživam na sami poti, ki je bogata in nepričakovana. Včasih se res malo preveč potopim v pekoči okus kajenskega popra, a le tako vem in okusim, kako nežna in krhka je bazilika. Dopuščam, da nasprotja ali kontrasti, kakor jih rada poimenujem, opravljajo svoje poslanstvo in mi kažejo odtenke. Sama pa izbiram med vsemi možnostmi in izberem odtenek, ki ga trenutno potrebujem. Hvaležno in odgovorno. In velikokrat že ljubeče.

(22


Razcvet hvaležnosti 


Danes sem ti hvaležna, da si me potisnila v lastne globine. Hvaležna sem ti, da si mi posvetila svoje življenje. Da si mi namenila toliko pozornosti, energije in časa, da sem se lahko razcvetela v najlepši cvet svoje vrste. Na najbolj oddaljenem mestu, kjer so vsi drugi trdili, da je nemogoče preživeti. Na najbolj izropanih tleh, kjer ni pogojev za rast. Nekoč davno tega... si me prisilila, da sem sama razvila obrambne mehanizme in preživela v zame najbolj težkih okoliščinah. Prisilila si me, da sem se zanesla nase. Prisilila si me, da sem v ključnih trenutkih vedno slišala tihi glasek znotraj sebe. Prisilila si me, da sem se vedno znova rešila. Danes sem ti globoko hvaležna, da znam iz nemogočega ustvarjati mogoče. Danes sem ti globoko hvaležna, da znam sprejeti svojo jezo, strah, žalost, ljubosumje, zavist... in jih izraziti. Danes sem ti globoko hvaležna, da prepoznavam svojo radost, resnico, ljubezen in jo delček po delček delim z drugimi. Veliko fizičnega ravnotežja ustvarjam s tem, ko izražam svojo veličino. Ne zmorem vsega naenkrat in tudi hiteti ne morem, tako da mimogrede vadim še potrpežljivost, ki so mi jo ob rojstvu pozabili dodeliti. Hvaležnost me usmerja v to, kar imam. Utrjuje mojo prisotnost v sedanjem trenutku in krepi mojo radost, ker imam v resnici vsak trenutek veliko razlogov, da se počutim in sem bogata. Sem obilje in izhajam iz tega občutka, zato v vsaki nevihti slej kot prej vidim sončne žarke. Priznam, da sem zelo kompleksna oseba. Edino tako močna in mogočna oseba kot si ti, zmore v resnici toliko ljubezni, pa čeravno je skrita v meglici iluzije, da me spremlja na moji poti. Hvala ti, draga sopotnica. Hvala za priložnost, da sem s tvojo posredno pomočjo ustvarila življenje po svojih merilih. Hvala, da se spoznavam in se uresničujem. Korak za korakom.

(23


3 Vse je odvisno od tega kako gledam

(24


Pogled izza tančice iluzije 


Najprej morajo maske sploh obstajati, da lahko padejo. Veliko let sem mislila, da so maske edina pot, da preživiš v današnjem svetu. Napolniš si notranje skladišče z najrazličnejšimi maskami in po potrebi izbereš najprimernejšo. Se opremiš in podaš v boj. Vedno znova dokazuješ drugim in svetu, da imaš prav. S svojimi željami, ki imajo izhodišče v temi, ustvarjaš vedno večja pričakovanja. Do drugih, predvsem pa do sebe. Trki v zid pred seboj so vedno bolj boleči, saj si že precej poškodovan, poškodovana. Kriviš druge in s prsti kažeš nanje, jih obsojaš in zmerjaš, kako so ti mogli “to narediti”. Tebi, ubogemu malemu bitjecu, ki je še preveč krhko in nevedno, da bi se lahko podalo v odkrito soočenje. Povedali so ti, naučili so te in potrdili z dokazi, da si vse to in še več. Da ne zmoreš in ne boš zmogel, zmogla drugače, kot da se skrivaš in tajiš, kdo v resnici si. Nekateri so šli celo tako daleč, da so v tvojem imenu soustvarili tvojo novo podobo. Opremili so te z navodili, kdo vsekakor nisi. Povedali so ti, mame, očetje, babice, dedki, učitelji v šolah, brez navodil ni reda, znanja, izdelka... Samo zgube so brez navodil, ki tavajo tam nekje, zunaj, daleč stran od nas, normalnih. Sicer jih opazujemo na skrivaj, kajti že samo soočenje z očmi bi bilo lahko usodno za nas, zato glej v tla in boj se jih. In če ne bi rad postal eden izmed njih, izobčencev, sprejmi ta navodila kot edina prava.” Sprejeto. Utrjeno. Zasidrano. In zapečateno v shrambo spominov, globoko v podzavesti. Živel si življenje, sledil navodilom, bolj si se jim predajal, bolj nesrečen si postajal. Računica izkušenih dobronamernih učiteljev se ni izšla. Ali pa si ti sam zgrešil, se zmotil, naredil nekaj narobe... Kako da ne, saj so ti vendarle povedali, da iz tebe nikoli nič ne bo in da nisi vreden ničesar lepega. Pa vendarle... se tudi v tebi prebuja tihi glasek, ki trdi ravno nasprotno? Sliši ga. Resnično ga sliši in mu posveti vso svojo pozornost. Poskusi... poskusi izbrati drugo zgodbo. V nezadovoljstvu je prisoten največji potencial zadovoljstva. Lahko ga prebudiš! Kajti, tam, kjer je želja, je tudi pot. Se sprašuješ, kako sem lahko tako prepričana v te trditve? Preprosto zato, ker “jaz vidim sebe v tebi...”

(25


Jaz vidim sebe v tebi 
 
 Prepričuješ me, da te tudi jaz vidim kot nebogljeno bitje, zvezano in ihteče za zapahi lastne ječe. Čutim, kako si prepreden z močnimi strahovi, ki postavljajo dodatne ključavnice na vrata tvoje namišljene ječe. Slišim, kako psuješ in obsojaš vsakega, ki pride mimo. Vidim te, kako s kazalcem desne roke kažeš nanj in medtem spregledaš, da so kar trije prsti usmerjeni nazaj vate. In če pogledam bolje, če se potopim v tvoje oči in se zlijem s teboj, vidim... kako veličastno in mogočno bitje si v resnici. Prav tako vidim, kako te je igra iluzije povsem osvojila. Prepričan si, da si kaznovan in vržen v najbolj varovano ječo, priklenjen z neuničljivimi jeklenimi okovi in pozabljen od Boga. Prepričanje te je povsem zasužnjilo in zaradi njega ne vidiš izza tančice iluzije. Ko pa bi se uspel ustaviti in uporabiti pogled opazovalca, bi uvidel, da te le tančica loči od resnice, radosti in ljubezni. Uvidel bi, da si se zaradi občutka varnosti obdal z nežnimi travnimi bilkami, ki jih sam doživljaš kot jekleno kletko. William James je nekoč dejal, da se ne pojavi nobena sprememba mentala, ne da bi jo spremljala ali ji sledila sprememba v telesu. Na moje počutje izredno vpliva moj mental. Moja čustva stalno nekaj provocira, z namenom nazornega prikaza smeri, v katero so me napotile moje misli. Če pogledam podrobneje, ko si uravnotežim levo in desno možgansko polovico, spoznam, da so moja čustva le nezmotljivi opomniki, ki mi sproti poročajo, ali sem ali nisem usklajena s svojim bistvom. Danes, ko vidim v tebi nekaj, česar do sedaj nisem priznavala pri sebi, zaznam to kot priložnost za spremembo. Uporabim svoja čudovita znanja in večinoma učinkovito spremenim prepričanja. Poznam občutek pretočnega telesa in odličnega počutja, kar mi je izredna motivacija, da vedno znova spreminjam misli in čustva, ker vem, da to, kar mislim in čutim, tudi postajam. Jaz vem, kaj pomeni in zakaj sem predana napredku - pa razumeš tudi ti? Vem, da tudi ti potrebuješ svoj čas. Čeprav se v resnici le privajaš na novo vibracijo in zoriš. Edino pomembno je, da preprosto čutiš, karkoli že čutiš. Ko si dovoliš čutiti, se razkorak med “tu in tam” manjša. Takrat tudi ti naenkrat vidiš drugačno mene. Čudiš se, od kod mi vsa ta milost, nežnost, notranja moč in zdrava samozavest. Ne bodem te več v oči in soočanja z mano so veliko bolj prijetna. Kajti tokrat ti ne pritiskam več na gumbe bolečine, temveč odkrivam tvoje potenciale in te spodbujam, da jih aktiviraš. Kakor nežna sapica razpiham meglice okoli tvoje veličine, saj ti je to veliko bolj sprejemljivo, kot če ti povem, da v resnici vse sam ali sama narediš. Deluješ na najvišji frekvenci in preprosto te zanima le še dobrobit sočloveka. Izhajaš iz sebe in deliš svoje modrosti naprej... da služijo svojemu namenu. 
 (26


Naučili so nas 


Samo ti veš, kaj vse so te naučili. Kaj vse so zasadili v tvoj mental in zasidrali v tvoje srce. Samo ti imaš možnost, da spremeniš, kar se spremeniti da in sprejmeš, česar se ne da spremeniti. Samo ti lahko zamenjaš programe v sebi, ki so že zastareli in neuporabni. Programi, ki ti prinašajo tisto, česar si v resnici sploh ne želiš, so več kot očitno odslužili. Dr. Lipton z nami deli svojo modro ugotovitev: “Vsaka celica je programljiv čip in jedro celice je trdi disk s programi. Toda, kot pri računalniku, je programer tisti, ki kontrolira disk, in ne disk programerja.” Priznam, večkrat sem pomislila, da bi danes s to zavestjo, izbrala drugačno, lažjo pot. Med vsemi učitelji bi izbrala samo tiste resnično prijetne in najboljše. Izmed vseh izkušenj bi potegnila ven tiste najlepše, seveda prav nič boleče. A ko se v ogledalu zazrem v svoje oči... se zavem, da potem to ne bi bila več jaz. Preplavi me hvaležnost za vse ljudi, ki so me prizadeli in ranili in za vse ljudi, ki sem jih jaz prizadela in ranila. Preplavi me hvaležnost za vse ljudi, ki so mi bili slabi učitelji in za vse ljudi, katerim sem jaz bila slaba učiteljica. Preplavi me hvaležnost, da sem toliko let kazala podobo, katera nisem bila prava jaz. Zato lahko danes zavedno in pristno delim sebe, takšno kot sem, z vami, dragi sopotniki. Učim vas in vam pomagam, da se uresničujete in izražate svojo veličastnost. S svojimi spremembami in odličnim počutjem vplivam na vas, saj vam kažem, da preprosto JE mogoče. Ljudje se zelo bojite svoje veličine. Ne vsi, a zelo veliko vas je še vedno prestrašenih in nevednih, kakšna veličina se skriva v vas. Kako da ne, ko pa so vas prepričali, da ko je Bog delil darove, je ravno tebe preskočil. Pa tebe. In tebe... Veliko vas je prepričanih, da niste nihče, nič ali pa res nič posebnega. Veliko posameznikov ima prepričanja in vzorce v neskladju s svojimi srčnimi željami, mnogi živijo izven sebe, nezavedajoč se, koliko teže prevzemajo nase iz okolice in so brez notranjega kompasa. Na takih temeljih, ki so trhli in nezdravi, je nemogoče zgraditi izpolnjeno, uravnovešeno in srečno življenje. Zaradi te omejitve se tudi vaš pravi jaz ne more izraziti in vaša kreativnost je zatrta v kali. Po eni strani verjamete, ker so vas tako naučili, da morate izbirati med preverjenim in poznanim in da ne morete imeti vsega, po drugi pa vam vera in upanje v drugačno življenje ne prinašata miru. Vaša odločitev je, kateremu delu vas boste namenili vašo dragoceno kreativno energijo v obliki pozornosti.

(27


Danes srčno verjamem, da je možno, kot tudi edino naravno, biti srečen in moder, v lastnem stanovanju, z dobrim avtom, notranje izpolnjen in miren ter srčno uživati in deliti svoje manifestacije z drugimi. Ni bilo pa vedno tako. Tudi jaz se še zelo dobro spominjam svojih izgovorov in uporov. A kljub temu sem od strani opazovala “drugačne, posebne ljudi” in zaznala njihove uspehe. V sebi sem vedela, da je mogoče. Spraševala sem se: “Dobro, lahko poskusim. Če ne bom preverila, ne bom vedela. Ampak kako?” Vaja dela mojstra. Kolikokrat ste slišali ta pregovor? Kako močno vam je šel ali vam gre še vedno na živce? Tudi če mu ne verjamete, ta modrost deluje in ima vpliv na vas. Se spomnite, kako ste trenirali in vadili, da niste vredni, da si ne zaslužite, da ste nič in da iz vas nikoli nič ne bo ter podobno? Se zavedate te predane vadbe? Ko boste odvrgli svoje oklepe in jasno vedeli, kaj si želite, boste vedno bolj predano in zaupljivo vadili nove programe. Programe, ki jih boste vi sami oblikovali. Jih izbrali v množici možnosti in se odločili zanje. Odgovorno boste sledili notranjemu navdihu, ki bo po vsej verjetnosti zelo tih in nežen. A vi ga boste slišali! Kajti poskrbeli boste za vaše dragoceno telo, sproti boste preobražali stres in strah iz vaših celic in tako omogočali energiji prosto pretočnost. Vedno več časa boste na vibracijah, ki vas izpolnjujejo in navdušujejo. Nekdo se bo kopal v veselju, prijaznosti in sreči, spet drugi bo proizvajal neskončne vire ljubeče pozornosti in ljubezni, vsi vi pa boste postajali edinstveni izrazi vira - vsega kar je. Vsak na svoj način, v svojem odtenku. Z lahkoto boste opazovali lepoto okoli vas, saj boste vi sami vibrirali na frekvencah lepote. Drobtine boste zamenjali za konkreten kos pogače po vašem lastnem okusu. In najlepše pri vsem tem je, da boste lahko DELILI svoje vibracije in s tem polnili druge z upanjem in jim bili živ dokaz, da je mogoče. Vi jih boste učili, da JE mogoče.

(28


V mojih sencah se skrivajo darovi 


Nas in naše življenje vodijo prepričanja. Dandanes, ob vsej ponudbi izjemnih informacij, nam je že kristalno jasno, da se vsaka sprememba začne v našem notranjem svetu. Nekateri univerzalne zakone razumejo po svoje. Znajo povedati, da se enostavno MORAMO osredotočati na pozitivne vidike nas samih in vztrajati ter pozabiti na naše sence. Naj bodo še tako veliki bojevniki, tovrstna prepričanja bore malo pomagajo v praksi življenja, saj delujejo soodvisno. Preprosto povedano, nekaterim kljub velikemu trudu ne uspeva najbolje. Ko se bolj natančno posvetimo posamezniku, ugotovimo, da je poln strahov. Celo tako močno se uspe prepričati, da ga iluzija povsem obda in zasužnji. Ne priznava drugega dela sebe, ga pa močno sovraži. Zavestno se mu odpoveduje ali pa ga nezavedno tlači globoko vase. Ali pa je prepričan, da je senčni del že davno nazaj predelal in da senc v njegovem življenju več ni. Če nečesa ni več v nas, potem tega enostavno ne zaznavamo v našem življenju. Ste se tudi vi kdaj vprašali, zakaj vam je tako težko priznati, da je neka senca del vas? Razmišljate, da bi s priznanjem potrdili, da je nekaj narobe z vami, da si ne zaslužite in niste vredni? Ali pa se bojite razočarati, ali, Bog ne daj, prizadeti svoje najbližje? Veste, da bi priznanje svoje sence očrnilo vašo sicer zgledno družino ali bi bilo za vaše nadrejene v službi to povsem nesprejemljivo? Bolj se trudite skriti ali potlačati ali se kakorkoli znebiti svojih določenih občutkov in emocij, več upora ustvarjate in manj zadovoljstva in miru občutite v sebi. Najlažje nam je pogledati zunaj sebe in iskati razumevanje na primer v naravi, kajti v naravi lahko vidimo odsev nas samih. Ko smo dovolj dolgo nezadovoljni, nesrečni in sebični, nam narava zrežira naš notranji scenarij v živo. Odvijejo se naravne katastrofe ali vojne, saj se je nabralo dovolj smeti, onesnaženih vod in iztrebljenih živali, predvsem pa dovolj nezadovoljnih in notranje osiromašenih ljudi. Ponavadi naravne katastrofe dobro prevetrijo nas in naša življenja in so nujno potrebna točka preloma, da življenjski cikel spremeni smer. Ne dolgo nazaj sva se z življenjskim sopotnikom pogovarjala, kako ironično nam narava odgovarja. Po drugi strani pa nam povsem jasno in skrbno pomaga. Govorila sva o tem, da ne zbolevajo samo ljudje za rakom, temveč tudi narava. Ste že slišali kdaj za sibirsko čago, ki naj bi zdravila raka? Če se boste pozanimali, boste ugotovili, da ni sibirska čaga nič drugega kot rak drevesa, kot jo simbolično imenujejo nekateri poznavalci. Goba v nekaj letih izčrpa zdravilne lastnosti drevesa, najpogosteje breze, katera se nato posuši in odmre. Znanstveniki pa se navdušujejo nad izjemno močjo parazitskega organizma in preberemo lahko ogromno pričevanj hvaležnih ljudi, ki jim je pomagala pri ozdravitvi raka. Očitno bo nekaj na starem reku, da se klin s klinom zbija. To je bila odlična iztočnica (29


za pregled najinih misli, namer, pozornosti in čustev, da sva uvidela, katera verjetja bi bilo dobro vzeti pod drobnogled. Ni toliko pomembno, kaj se nam zgodi, kot to, kako se bomo mi na to odzvali. Kako bomo priznali svojo senco, s kakšnim namenom ji bomo namenili pozornost in kakšne misli bomo izbrali. Obožujem modrega Hermesa in pogosto izhajam iz njegovega termina “Kakor zgoraj, tako spodaj”. Mnogi se strinjamo s pogledom te večne resnice tudi iz drugega aspekta, “Kakor znotraj, tako zunaj”. Ugotovimo, da obstajata notranji in zunanji svet. Kar nosimo v sebi, se materializira nekje v naši zunanjosti. Kamorkoli, kadarkoli in s komerkoli gremo, nam naša senca vedno sledi. Vztrajno se odseva v drugih ljudeh, kjer obstaja največ možnosti, da jo uvidimo, ker je tako neposredna. Ali pa si pomaga z našimi ranami, kjer nas preko bolečine kliče na soočanje. Predano išče nove poti razkritja, saj je njen osnovni namen preobrazba. Darilo, ki ga nosi senca, nam ga skozi pot spremembe razkrije, predvsem pa nam omogoči, da smo, kdor smo in da to svojo edinstvenost iskreno in ljubeče delimo z drugimi. Bili so časi, ko sem tudi sama sledila učiteljem, ki so me učili “rezati, žagati, sekati” in predvsem uničevati tako imenovane negativne eterične vezi. Predano sem se učila ohranjati vezi brezpogojne ljubezni. Po vseh izkušnjah, samoraziskovanju in učenju sem se seveda zavedala večine negativnih vidikov sebe. Ko so se aktivirali, sem jih prosto zavrnila, jim povedala, da me motijo in mi ne služijo več. Zelo jasna sem bila v sporočanju, da jih ne priznavam in ne sprejemam. Moja realnost je bila polna izkušenj, ki so me spravljale ob živce. Namesto, da bi mi končno uspelo “prerezati vse negativne eterične vezi”, sem se vedno slabše počutila, posedovala sem vedno več nemira, jeze in razočaranj. Neizpolnjenost je bila sestavni del mojega vsakodnevnega počutja. Vedno sem bila jaz tista, ki je naletela na kretenske voznike na cesti, ki so hupali, bentili in izsiljevali. Prav zanalašč so vozili počasi, ko se je meni resnično mudilo. Zaradi njih sem velikokrat zamujala, pa čeprav sem šla vedno dovolj zgodaj na pot. Ko sem prispela na cilj, so me pozdravljali nezadovoljni, tečni in sebični ljudje. Večino časa sem preživela med izkoriščevalskimi, potuhnjenimi in agresivnimi ljudmi, ki so pred mojimi očmi odkrito manipulirali z drugimi. Srce se mi je trgalo, ko sem zgrožena opazovala nemočne ljudi, ki so se sprijaznili in dovolili, da so teptali po njih in jih zaničevali. Odveč je poudarjati, da sem bila tudi sama večkrat izigrana, neslišana in prizadeta. Kolikokrat sem razmišljala, kako je mogoče, da je svet tako poln sebičnih manipulantov... Tako sem se še bolj trudila in se zavestno osredotočala na pozitivno in lepo plat mojega bitja. Sanjalo se mi ni, da sem hkrati na drugi strani utrjevala tisto negativno plat sebe, tisto plat, ki je nisem marala in sem se je želela za vsako ceno znebiti. V moji podzavesti so domovala prepričanja in emocije, ki so se ob tolikšni zavestni pozornosti še bolj vztrajno nameščala v varnem, poznanem in domačem okolju.

(30


Zavestno sem se obračala stran od videnih senc in se celo zgražala nad drugimi ljudmi, ki so jih tako brezsramno delili z menoj. Kajti, jaz pa že nisem bila sebična, hudobna, manipulatorska, potuhnjena in agresivna ženska! Vedno, ampak res vedno je zunanji svet le odsev našega notranjega sveta. Ko danes zaznam zunaj sebe nekaj, kar me vrže iz tira ali zaboli, vem, da je le blagoslov in nič grozljivega ali nesprejemljivega, kot sem včasih verjela. Vzamem si čas zase in se sprostim, ker vem, da se rojeva nekaj velikega. Dopustim, da se senca razvije, se pokaže in razcveti. Jaz pa jo košček po košček priznavam, ji namenjam ljubečo pozornost in jo sprejemam. Vsega naenkrat še vedno ne morem predelati ali sprejeti, ker je to kljub širšemu zavedanju preveč naporno zame. Vsekakor pa zmorem z majhnimi koraki osvobajati senčni del sebe in uživati v uravnovešanju moje svetlobe in teme. Mnogokrat sem opazovalka, spodbujevalka in podpornica izjemnim preobrazbam. Želela sem si deliti z vami delček močne zgodbe s čudovitim sporočilom. Hvaležna sem za Njeno podporo in privolitev, da jo delim z vami. Hvala, ljubljena. Klientka mi je opisovala težko otroštvo, ko je bila velikokrat lačna, pretepena in prestrašena. Pogosto alkoholiziran, sicer poslovno uspešen oče, ji je s svojim fizičnim nasiljem med drugim utrjeval brezpogojno spoštovanje avtoritete. Ko je prišla k meni, so jo pestile psihične stiske, prekomerna teža ji je že resno ogrožala zdravje. Povedala mi je, da prihaja zaradi težav na poslovnem področju. V prvi službi se je soočala z agresivnim, posesivnim in neiskrenim sodelavcem. Precej dobro je znala povedati, kakšen je bil njen sodelavec, kaj jo je motilo na njemu in kaj vse bi moral spremeniti, da bi se ona počutila bolje. Njen kolega je bil avtoritativna osebnost in bilo mu je bolj malo mar, kaj si ona misli, da bi moral narediti. Ker se je vedno osredotočala na tisto, kar ji ni bilo všeč in jo je motilo, je zamenjala službo. Veselila se je nove poslovne priložnosti, kjer pa ji je že po nekaj dneh nasmeh uničila kruta realnost, saj je trčila v težkega šefa, ki je bil verbalno nasilen, nečloveški in prezahteven do nje. Notranji nemir jo je dušil in napadi panike so bili vedno pogostejši. Anksioznost je reševala s čudežnimi tabletkami, ki naj bi jo stabilizirali. Čeprav je že preživljala pekel, se ji je življenje ustavilo, ko je dobila odpoved z zelo slabo oceno dela. Ko v Sloveniji ni dobila nove službe, se je začela ozirati po tujini. Kmalu je odletela več tisoč kilometrov stran, prepričana, da bo sedaj sreča na njeni strani. Spoznala je čudovitega moškega, za katerega je bila prepričana, da je tisti pravi. Strasti so se se kresale in nasprotja so se privlačila in tihi glasek je bil pretih, da bi ga slišala. Sem pozabila omeniti, da je bil njen princ na belem konju hkrati tudi njen nadrejeni in ona njegova prva ljubica? Po nekaj mesecih cedenja medu in mleka si je zaslužila prvo klofuto in še na plačilni listi se ji je poznalo. Tako razočarana in prizadeta se je spraševala, kaj je naredila, da se je drži taka smola. Klofute so se vrstile in postajale vse močnejše, tako da je velikokrat padla po stopnicah ali se zaletela v predrznega kolesarja. Želela je uiti noremu moškemu, kot ga je imenovala, a bila je odvisna od njega. Tako osebno, kot poslovno. Nekako se ji je uspelo izviti iz začaranega kroga in priletela je nazaj v Slovenijo brez enega samega kovčka. A v sebi in na svojem telesu je pridno shranila vsa bremena in skrila t.i. negativna čustva.

(31


Po nekaj mesečnem osredotočenem in vodenem samospoznavanju je spoznala, da se v njeni temi skriva svetloba in da ravno njena senca skriva največja darila. Spoznala je, da so njene sence le dragoceni opomniki, kaj vse lahko še prepozna, objame, sprejme ali spremeni pri sebi. Samostojno je osvobajala večletno bolečino, jezo, žalost, ljubosumnost iz sebe... in postajala vedno bolj spremenjena, svojevrstna in srečna. Tako kot je na začetku znala našteti vse, kar je pri njej grdega, napačnega, negativnega in ni zmogla izustiti niti ene resnične pohvale sebi, tako je na koncu z dvignjeno glavo, iskrečimi se očmi in prijaznim nasmehom povsem jasno povedala, kaj občuduje pri sebi, zakaj se ima rada in kakšna je njena veličastnost. Pa ne gre za to, da je to uspela samo povedati, temveč je tudi živela sebe v vsakem trenutku. Tudi takrat, ko je povsem jasno in prijazno rekla NE osebam, v kateri družbi se ni počutila dobro. Šele ko je sledila svojim prijetnim občutkom v sebi, je začelo njeno življenje zrcaliti njeno notranjo izpolnjenost, srečo in zadovoljstvo. Danes jo mnogi občudujete in ji sledite, saj odseva takšno karizmo in milino ter vam vliva zaupanje, da se ji resnično ni moč upreti. Zavedna je, da vas s svojo čisto energijo, subtilno in lahkotno spodbuja, da odvržete maske in živite svoj potencial. Ona ve, da je mogoče, da vam vaše sence odkrijejo največje zaklade. In njena zgodba, ki jo je delila z vami je dokaz, da lahko pogledate na svoja nasprotja z vidika preveritve, koliko zares verjamete v to kar živite. Kdaj boste bolje vedeli ali ste usklajeni z resnico, če ne ravno v trenutku preizkusa? Kdaj boste videli pestrost raznolikosti, če ne ravno v trenutku pojava nasprotij? Ni vam treba čakati, da si boste v očeh drugega zaslužili njegovo pohvalo. Ni vam treba iti preko sebe ali početi stvari za druge, v katere ne verjamete ali vam prinašajo slabo počutje. Raje se podajte na predano in iskreno potovanje vase in si drznite zaključiti notranje potovanje z glasno, iskreno in pristno pohvalo samega sebe. S cenjenjem sebe se vam odpirajo povsem nova vrata v blagodejni svet. Veliko se vas z lahkoto samoponižuje, saj vam je ta strup že močno zlezel pod kožo. Kaj bi se zgodilo, če bi vzeli “kramp in lopato” in se spustili v svoj rudnik z napisom SAMOPONIŽANJE in poskusili najti lastni diamant? Samo VI imate pravi kompas in vodstvo, ki vas bodo popeljali do sebe. Ne verjemite napisanim besedam, temveč preizkusite sami. Meni je uspelo, Njej je uspelo in tudi Vam bo uspelo v lastnih sencah najti prave zaklade!

(32


Tišina 


Kolikokrat sem bežala v glasno glasbo ali glasne pogovore! Kolikokrat sem blebetala neumnosti, samo da bi preglasila tišino! Moja resnica je, da sem tišino lahko prepoznala šele takrat, ko sem se zavedala hrupa. Kreirala sem dovolj zmede, miselnih procesov in obveznosti, da me je v enem trenutku popadla nora želja po tišini. Najprej sem bila prepričana, da je tišina posledica hrupa ali bolje rečeno njen vzrok. Ampak če sem izhajala iz hrupa, se je v meni pojavila tišina, ki je nosila pridih hrupa s seboj. Mojemu umu ni uspelo doseči tišine, proizvedel je samo še več dejavnosti. Jasno, saj enako privlači enako, kot pravi Abrahamov nauk. To pa ni bilo to. Zato sem ubrala drugo pot. Prvi odziv na spremembo je bil porazen za marsikaterega udeleženega. Moj nasilni umik v osamo, prekinitev stikov in komunikacije z drugimi, je bil jasen znak, da sem zopet uspela napolniti sebe s pretiravanjem. Od kar pomnim zase, sem po naravi črno bela. Šele pred leti sem se začela učiti in sprejemati njune kombinacije in odtenke. A tovrstno potovanje nikakor ni bilo lahko. Moja miselna aktivnost je bila neuničljiva. Vsaj tako se je zdelo. Pridno sem obiskovala različne delavnice, seminarje in izobraževanja, da bi se zmogla potopiti v tišino. Od mojih učiteljev sem dobila izjemne nove informacije, ki so mi pomagale bolje razumeti sebe in dogajanje. Na vse možne načine so mi želeli pomagati in mi olajšati potop v tišino, a več kot mi držati lu�� na poti ni bilo možno. Potovati in predvsem čutiti sem morala sama. Bila sem naveličana zunanjih glasnih zvokov in še bolj glasnih delov sebe. Neumorno sem spraševala, saj je moj um želel najprej dobro razumeti, da bi lahko odstranil prepreke na poti potopa v tišino. V enem trenutku sem se naveličala svojega iznajdljivega postavljanja vprašanj, ker se uvidela, da v resnici postavljam vedno ista vprašanja, ki jih le zakrijem pod novimi kombinacijami besed. Postala sem precej zdolgočasena, ker resnično več nisem vedela, kaj naj počnem sama s seboj. Ko se je temu pridružila še lenobnost, sem povsem spontano ujela val nenačrtovane odmaknjenosti. Ko sem se spet zavedla sebe, sem se igrala zanimivo igrico ter se ob vsaki misli, ki se mi je porodila, vprašala: “Kdo misli te misli? Kdo govori?” Ko sem zaznala čustvo, sem spraševala: “Kdo čuti to čustvo?” Pravi trenutek sem povsem spontano prestopila v vlogo opazovalca. Neznansko sem se zabavala ob opazovanju in se čudila, kako mirno zmorem pogledati na dramo ali določeno situacijo zgolj iz vidika objektivnega opazovalca. Ugotovila sem, da je vsaka situacija zgolj situacija. Da sem jaz tista, ki jo obarvam s pesimističnim ali optimističnim pogledom. Šele takrat sem dojela pravi pomen mojih odzivov na določene situacije. Ko sem zavestno izbrala svoj odziv in situaciji podelila negativno ali pozitivno oznako, sem se zavedala, kako briljantna zavestna ustvarjalka sem. In kako veliko bolj mirna in nežna postajam, ko ostajam nevtralna opazovalka. Brez nekega velikega dela in truda, samo z umikom v vlogo opazovalke. (33


Temu je sledila tudi moja pozornost. Ko sem izklopila poistovetenje s situacijami in se premaknila v vlogo opazovalke, se je spreminjala tudi moja pozornost. Vedno bolj jasno in predvsem pravi trenutek, sem uspela slišati tihi glasek znotraj sebe. To me je dodatno motiviralo, da sem se podala v naravo in za začetek zgolj posnemala tišino. Opazovala sem naravne pojave in si predstavljala, da slišim tišino v vetru ali dežju. Moja pozornost je prešla na opazovanje travne bilke, ki se mi je zdela neverjetno sproščena, pa naj je bila pri miru ali gibajoča se s pomočjo vetra. Oči sem velikokrat uprla tudi v razkošne krošnje mogočnih dreves ter opazovala izjemno sproščenost in predanost vej in listov, šibkemu ali močnemu vetru. Tako preprosto se je zdelo vse skupaj. Tako naravno. Kaj hitro sem se ujela v oponašanju mogočnega drevesa. Čutila sem, kako se moja stopala zlivajo s toplo zemljo, kako se moje noge in trup naravnavajo in kako se moja glava priključuje predanemu plesu vetriča. V mislih sem si predstavljala dele telesa in poskušala začutiti mišice. Ker nisem zmogla začutiti vseh mišic, sem potovala z roko gor in dol po telesu in samo spoznavala in čutila dele telesa. Prav tako sem si domišljala, da čutim svoje organe. Napetost je počasi popuščala in sproščenost se je poglabljala. Vedno sem se na začetku namenskega sproščanja udobno namestila, a ni minilo dolgo, ko sem se mogla premakniti, ali vsaj iztegniti roko ali nogo. Nisem razumela, kako je mogoče, da se človek res udobno namesti, a ga ravno to udobje slej kot prej zapusti. Najprej sem se obremenjevala, da ne morem mirno sedeti niti petnajst minut, kmalu pa mi je postalo vseeno, saj sem vedela, da se za bolečino skriva zgolj olajšanje in razcvet. Ta čudovita izkušnja čutenja sebe in sproščenosti sta me popeljala vse do razkritja jasne želje po meditiranju. Teorijo sem poznala, vsaj mislila sem tako. Večkrat sem prav z užitkom sodelovala na vodenih meditacijah, dokler me potovanje ni pripeljalo do presežka energije skupine, ljudi, zvokov. Takrat sem si prvič v živo ogledala vadbo budističnih menihov in razsežnosti njihovih mojstrskih umov, ki so jih tako z lahkoto upravljali. Jasno, zopet sem se ujela v iluzijo “to je pa res enostavno”. Začela sem oponašati budistične menihe in zen mojstre. Brala sem o njihovih vadbah, si ogledovala posnetke, požirala filme in vsakič znova zaključila: “Da, to bom enkrat tudi jaz obvladala!” Bila sem pridna učenka, ki je začela z usmerjanjem pozornosti na dihanje. Dihala sem predano, a mi na začetku ni uspelo več kot slabih deset minut zbranosti. A sem vztrajala. Ker če je uspelo njim vaditi tišino nekaj dni skupaj, potem lahko uspe meni vsaj nekaj deset minut dnevno. Še bolj zavzeto sem vadila osredotočanje na dihanje in naenkrat sem se zavedla, da se na koncu meditacije ne spomnim, na kaj sem mislila, o čem sem razmišljala ali kaj sem opazovala. Dosegala sem sicer kratke, a zame neprecenljive trenutke tišine, praznine, niča... Zelo težko opišem z besedami, kajti v resnici se ne spomnim “dogajanja” v tišini, niti občutkov ali česarkoli oprijemljivega. To je le stanje ničesar sredi ničesar.

(34


Vedno jasneje sem videla materijo in vedno glasneje slišala svoj višji jaz. Ko sem se spet predala stresnemu tempu življenja, me je notranji klic spomnil na izjemne učinke tišine. Če sem ga le poslušala in se odmaknila v prijetno samoto, sem se umirila v sebi in proces sam me je vodil do globoke, nežne tišine, ki jo tako rada opišem kot praznino. Na začetku te knjige sem že delila z vami izkušnjo stapljanja s tišino, s seboj in z virom vsega, kar je. Zaupala sem vam svoje občutke in resnično je nemogoče natančno opisati notranjo izpolnjenost in radost, ki me preplavi, ko dosežem to stanje. Danes sem že povsem brez strahu, ko se mi izklopijo čutila do te mere, da zmorem navezati stik s svojo resnično bitjo. Danes vem, da je ravno tišina ustvarjalna. Danes vem, da je to prelomna točka, ki mi omogoča stapljanje s trenutkom zdaj, ko sem celostna in povezana z vsem, kar je. V tem trenutku izkušam samo neopisljive občutke, ki bi jih lahko strnila v besedo ljubezen, če bi že morala to duhovno izkušnjo opisati. Duhovno potrebuje materialno, da se izkuša, strinjam se, kajti vidni del duha je materija. Tišina je prostor, kjer se napolnim z mirom in radostjo in sem vsaj še nekaj naslednjih trenutkov ali celo dni bolj ljubeča, pozorna in nežna do sebe in drugih. Kajti v njih vidim samo ljubezen, ne glede na obnašanje vidim izza morebitne nesramnosti ali jeze, vidim njihovo popolnost. Navdušeno jih zasipam s cenjenjem, radostjo in ljubeznijo.

(35


Namen kreira 


Vedno sem sveto verjela, da zelo dobro vem, kaj si želim. A moje realno življenje je večkrat pokazalo nasprotje želenega. Po vseh teh izrazitih izkušnjah, ki sem jih doživela, mi je bilo jasno, da nečesa še ne razumem. Življenje je igra, izjemno zanimiva in v resnici precej preprosta. Vztrajno nam pošilja vedno nove priložnosti, da spregledamo. Če ne danes pa jutri ali čez deset let. Pred mnogimi leti je bil moj namen, da imam lepo stanovanje, čudovit zakon, zdrave tri otroke in uspešno kariero. Verjela sem, da me bo to globoko osrečilo. Razkrilo moje sposobnosti in dokazalo vsem ljudem, da si kljub njihovemu neodobravanju preprosto zaslužim najboljše. Živo se še spomnim trenutka, ko se je pisalo leto 1997, ko sem bila postavljena pred dejstvo, ali se preselim ali pa je najina zgodba zaključena. Vse v moji notranjosti se je divje uprlo tovrstni manipulaciji, a izdavila sem komaj slišni DA. Seveda sem zelo jasno občutila slabo počutje, a v tistem trenutku nisem bila sposobna razumeti ozadja in ukrepati drugače. Spakirala sem kovčke in se odpeljala v prav posebno vas, s prav posebnimi prebivalci. Ko sem razpakirala zadnji kovček, sem planila v jok. V prsih me je neznansko tiščalo, v glavi se mi je vrtelo in šlo mi je na bruhanje. Pomislila sem, zakaj se vendarle selim. Da bom končno srečna! In da to dobim, se moram takoj odseliti iz starega doma, kjer sem bila nezaželena in precej nerazumljena, vse prevečkrat nesrečna. Se poročiti, ustvariti čudovito stanovanje in roditi enega otroka in dva posvojiti. Vmes še doštudirati in najti dobro službo. In do konca svojih dni živeti v pravljični idili. Bila sem tako trdno prepričana, da grem na boljše, da sem z malo truda spregledala opominjujoča čustva. Ko sem si močno drhtenje telesa razložila kot navdušeno pričakovanje, sem se prepričala, da sem na pravi poti in grem svoji sreči naproti. Zelo sem se potrudila, da sem v nekaj letih ustvarila izjemno lepo stanovanje, z najnovejšo tehnologijo in zavidljivimi kosi pohištva. Zavedala sem se, koliko energije in ljubezni sem vložila v vsak milimeter stanovanja. Moj partner mi je bil v podporo predvsem pri finančnem zalogaju, saj mu je bilo res vseeno, ali je stena bela ali rumena, pohištvo iz iverala ali pravega lesa in ali bo še naslednjih več deset let še vedno spal na babičini žimnici ali na latex ležišču. Za njega je bilo vse dobro! Njegova apatičnost mi je šla na živce in sem se zelo pogosto jezila nanj, a v resnici mi je bila pisana na kožo, saj sem tako imela večjo svobodo. Jasno, da tega nisem priznala na glas. Bolj sem bila nesrečna, več truda sem vložila v dodatne izboljšave stanovanja. Ko sem bila žalostna, sem privlekla domov novo, še bolj posebno lončnico. Namesto, da bi si priznala osamljenost, sem raje pripravila “Michelin” večerjo z osmimi hodi in povabila še več ljudi

(36


na gostijo. Ob vseh pohvalah in občudovanju sem se uspela tudi sama napolniti za nekaj dni. Ooo, kako je prijalo! A kaj, ko je bil rok trajanja očitno prekratek. Karkoli sem naredila pa verjemite, da sem bila zelo aktivna in pravi multipraktik z dobršno mero iznajdljivosti in idej, me ni izpolnilo. Vse, kar sem dosegla, je bila samo še močnejša bolečina. Po nekaj letih sem ugotovila, da mi je vsekakor uspelo ustvariti prelepo stanovanje, a še zdaleč ne doma. Priznanje, da se še nikoli nisem nikjer počutila doma, me je presunilo. Kmalu sem zmogla videti, kje v resnici tiči moj problem. Razumela sem, da je to le odsev moje notranje neizpolnjenosti in da me nobena zunanja stvar ne bo osrečila. Skriti namen se je razkril sam od sebe. Zdaj sem doumela, da namen kreira, ne glede na izbrane besede in verjetja, kaj jaz mislim, da si želim. Spremenila sem, kar sem lahko in preprosto sprejela tisto, česar ni bilo mogoče spremeniti. Od takrat naprej sem vedno pogosteje izbrala namen še pred aktivnostjo. Vozila sem starega Megana s tisto luštno belo ritko. Ko je oddelal svoje, mi je to vedno pogosteje jasno demonstriral z okvarami, ki so bile pregrešno drage. Šla sem skozi fazo “Jaz si novega avta ne morem privoščiti”, se prebila skozi vse logične računice, vse dokler se nisem povabila na zmenek sama s seboj. Odkrito sem se vprašala: “Alex, kaj si TI resnično želiš?” “Nov avto,” se je v hipu pojavil odgovor. Vztrajala sem z vprašanji, ki so bila vedno bolj konkretna: “Katere znamke? S kakšnim motorjem? S kakšno dodatno opremo? Kakšne barve? Zakaj si želim nov avto? Zakaj točno določene znamke?” Najpomembnejša vprašanja so se začela z vprašalnico zakaj. Postavljala sem pametna vprašanja in prejemala pametne odgovore. Slika mojega avtomobila se je vedno bolj jasnila. V mislih sem ga že izbrala. Da pa bi se res prepričala, ali je moja izbira prava, sem prešla na naslednji korak. Povabila sem prijateljico na kosilo, saj sem vedela, da se bo pripeljala s službenim (in mojim sanjskim) avtom. Dovolila mi je, da sva naredili nekaj krogov. Ko sem držala volan, sem v rokah čutila mravljince, ko sem pritiskala na zavoro, se je moja noga segrela od prijetne energije, ko sem se mimogrede pogledala v ogledalo, sem imela nasmeh razširjen do ušes. Telo mi je vibriralo v popolnem navdušenju. Ker pa sem sedaj že dobro poznala svoj mojstrski um, sem vključila previdnost. V avtosalonu sem se dogovorila za nekajdnevno preizkusno vožnjo. Dali so mi najboljši tip vozila, glede na moj stil vožnje in želje. Ne boste verjeli, da me je popolnoma razočaral. Razmišljala sem, kako je to mogoče. Na srečo sem ubrala pot k rešitvam in iskala, kaj konkretno me je pri isti znamki avtomobila tako odbilo. Ugotovila sem, da sta me športno podvozje in “naviti” motor razočarala. Jupi, pa sem dobila rešitev! Avto sem vrnila v avtosalon in odkrito povedala (37


mnenje. Iz salona sem se odpeljala z drugim tipom vozila, ki pa me je povsem očaral, prevzel, navdušil... Bila sem več kot očitno zaljubljena in odločena. Do mojega belega konja me je ločila le še malenkost - zajeten kupček denarja. A občutila nisem nobenega pritiska, ker sem se jaz že vozila v tem avtu, vonjala vonj po novem, nasmejana in srečna sem naju s hčerko pripeljala varno na cilj, neopisljivo sem uživala, ko se je avto trdo oprijemal cestišča tudi v bolj razgibani vožnji, pa čeprav samo v mislih. Jaz sem vedela in čutila, da sem ponosna lastnica novega, čudovitega BMW-ja. Moja srčna in jasna želja se je uskladila z notranjimi verjetji in vibracija je bila na strani čutenja tistega, “zato” si želim točno ta avto. Ko so se domači in nekateri prijatelji križali, ko sem jim razlagala o mojem belem lepotcu, sem se jaz samo še smejala in ostajala v sebi. Nič več me ni uspelo spraviti iz tega avtomobila! Odlično sem prodala stari avto, dobila izplačano odpravnino in v novi službi so me izdatno podprli s potnimi stroški, saj sem avto uporabljala tudi v službene namene. Pa še celo kupila sem ga po ceni, ki sem si jo jaz zamislila. Če kaj kreira, je to zagotovo namen ali bolje rečeno vibracija namere, s katero se uskladimo. Rada rečem, da mi besede niso toliko pomembne, kot energija, ki je za temi besedami. Če ste vozili prehitro po obvoznici, je pomembna vaša namera - zakaj ste vozili prehiro? Ste se spozabili, ker govorite po telefonu, zamujate, ker ste včeraj predolgo veseljačili ali vozite prijateljico, ki vam v avtu že dobesedno rojeva?

(38


Živopisana resnica 


Slišala sem, da “je lepota v očeh opazovalca”. Potrebovala sem kar lep čas, da sem razumela to modrost. “Ko te opazujem, vidim, da si prisrčen in zabaven, imaš veliko srce in si vedno pripravljen pomagati. Ko te gleda moja sestra, vidi, da si neotesan, egoističen in drugim pomagaš na način, ki je všeč tebi.” Ali v resnici opazujeva isto osebo? In konec koncev, čigava resnica je sedaj RESNICA? Že od nekdaj sem iskala veliko resnico. Ne vem točno zakaj, a vedno sem verjela, da obstaja ena sama resnica in da mi jo bo nekdo razkril. Investirala sem veliko energije, da sem našla svojo resnico. Presenečena sem bila, ko sem jo našla v sebi. Moja resnica ni ena sama, ima veliko obrazov in še več odtenkov. Je živa in nenehno spreminjajoča se. Ob svoji resnici se najboljše počutim. Ko pa mi ni več udobno, raziščem, kje tiči razlog in razširim svojo resnico. Spoznala sem, da objektivna resnica ne obstaja, pa naj se še tako trudimo dokazati njen obstoj. Vsaka situacija v našem življenju je zgolj situacija. Mi, opazovalci ji dodamo energijo in ji določimo pomen s svojim pesimističnim ali optimističnim pogledom. Pogosto se avtomatsko odzivamo, nezavedajoč se, da res ni kriva mama, karma ali zvezda za naše počutje. Gledano iz točno določenega vidika, sem jaz ženska določenih misli, prepričanj, namenov, čustev, občutkov, vibracij in pozornosti. Da bi zmogla preživeti v tem informacijsko in vibracijsko bogatem svetu, sem si ustvarila filtre, preko katerih spustim samo tiste vibracije, s katerimi sem na nekem nivoju usklajena. Z njihovo pomočjo pogosto nezavedno oblikujem svoje resnice. Ko iz kakršnegakoli vzgiba razširimo svoja obzorja, se začnemo zavedati, da naša prepričanja oddajajo točno določeno vibracijo. Nekateri se ustrašijo in se še močneje oprimejo starih prepričanj in najdejo še več izgovorov, ki so mimogrede čisto na mestu, gledano iz njihovega zornega kota. Najbolj pogumni pa zavihajo rokave, gredo vse do bolečine, do samega centra in še dlje, preko bolečine in naenkrat se trpljenje razvije v čisto radost, saj se nehajo upirati spremembam. Poznajo svojo resnico in jo spoštujejo. Z drugimi jo delijo z jasnimi nameni. Morda zgolj kot drugo možnost, širjenje obzorij, vsekakor pa da izrazijo sebe. Ko je človek dovolj zaveden sebe in svoje resnice, je usklajen in pretočen. Sije ljubezen in oddaja radost, saj je takšna njegova vibracija, ki jo deli in deli in deli na vse strani.

(39


Čutim ljubezen 


Ljubezen ima veliko odtenkov. Ljudje po svoje doživljamo ljubezen in ji nadevamo različne pridevnike, ji poklanjamo speve in jo pogosto povzdigujemo nad druga čustva. Prehitro jo znamo pogojevati ali pa jo celo iščemo zunaj sebe, v drugih ljudeh, otrocih ali domačih ljubljenčkih. Pričakujemo, da se nam bo spremenil svet, ko nam bo nekdo zmogel dati dovolj ljubezni. Z lahkoto se navežemo na nekoga ali nekaj in postanemo pravi odvisneži od zunanje ljubezni. Ko pa je človek pristen in usklajen s svojim bistvom, lahko dostopa do lastnega vira ljubezni. Ljubezen izžareva in deli ter pomaga drugim, da najdejo svoj vir. Ni mi še uspelo povsem zadovoljivo opisati ljubezni z besedami, vsekakor pa jo lahko začutim in čutim in čutim... in vse pogosteje tudi zavedno delim z drugimi. Za sebe ne morem trditi, da sem mojstrica brezpogojne ljubezni. Do sedaj sem jo uspela začutiti in razvijati samo pri svoji ljubi hčerki. Karkoli naredi, sprejmem in jo imam rada. Karkoli reče, sprejmem in jo imam rada. Preprosto sem ji naklonjena in s predanostjo skrbim zanjo. Še vedno se ujamem, da velikokrat dajem prednost njej, pa čeprav treniram ljubezen do sebe na vsakem koraku. Zanjo bi resnično naredila vse, ker jo vidim popolno, skozi oči božanskega. Ego sploh ne pride zraven! Z lahkoto delim z njo vse, kar sem, postajam in imam. Ne vem, ali se bo to kdaj spremenilo. Občutim pa že določene spremembe, saj odrašča in se spreminja tudi ob vzpodbudi hormonov. Sem pa tja si zna nadeti različne maske in oponaša ljudi, ki jih kakorkoli občuduje. S tem njena pristnost izginja, kar ji tudi iskreno povem. Pa vendarle se na koncu sama odloči, kaj bo naredila z mojim mnenjem. Včasih zaznam, da ji že postavljam dobronamerne pogoje, v smislu: “Lina, moraš najti veselje v tem predmetu, ker se učiš zase. Šolski sistem je tako organiziran, da v kolikor imaš odlične ocene, lahko ti sama izbiraš šolo, v nasprotnem primeru pa šola izbira tebe.” Po naravi je bolj sramežljiva in tiha, stike navezuje na povsem drugačen način kot jaz. Še kako hitro se slišim, kako ji v najinih pogovorih o nasprotnem spolu pojasnjujem, da če želi komunikativnega fanta, mora ona biti komunikativna, ali pa če želi zvestega fanta, mora biti najprej ona zvesta sebi in nato lahko uživa v medsebojni zvestobi. Znam ji tudi postaviti pogoj, da v kolikor ne bo namenila kvalitetnega časa učenju, ji bom omejila uporabo telefona ali tablice. Verjemite, da to delam z najboljšimi nameni, a kljub temu z enim priokusom, saj se zavedam razkoraka med mojo in njeno resnico ter sistemom, v katerem živimo. Vzpostavljam ravnovesje po svojih najboljših močeh. In sedaj se upravičeno sprašujem, ali sploh še razvijam brezpogojno ljubezen do hčere? Svojega življenjskega sopotnika ljubim in obožujem. A še kako hitro sem mu dala jasno vedeti, da sta pristnost in zvestoba na prvem mestu. Prav tako je iskrenost prioritetna vrednota v najinem odnosu. Na srečo sva se našla dva zelo podobna človeka. A, če sem popolnoma iskrena, je bila na primer pristnost moj pogoj. Prav tako zvestoba. Če bi ga (40


ljubila brezpogojno, potem mu ne bi izpostavljala pogojev, kakšen naj bo, pa naj bo to še tako naravno in dobronamerno. Trenutno živim v deželi kontrastov. V deželi, kjer opazujem brezizrazne in zakrite ženske, katerim je takorekoč edina skrb lepo poskrbeti za otroke, a najlepše za svojega moškega. Sprašujem se, ali te ženske občutijo brezpogojno ljubezen? Slišim, da imajo mnogi njihovi moški ljubice, a ne vem, ali to žene sploh moti. Meni je nesprejemljivo, da ne bi slišala partnerja daljše obdobje ali da ne bi vedela, kje je, a njim je normalno, da moža ni na spregled več dni in niti ne vprašajo, kje je bil. Jaz si ne predstavljam, da bi moj mož sedel za veliko mizo in sam izbiral zase najboljšo hrano, mene pa bi poslal v kot za mini mizo in mi naročil hrano po svojem izboru, seveda če bi si jo tisti dan s svojo pridnostjo zaslužila. Opazujem in zaključujem, da je na njihovi stopnji zavesti to zagotovo brezpogojna ljubezen. Tako sem tudi sama bolj pomirjena in se boljše počutim in mi je prav malo mar, kakšna je njihova resnica, saj jo živijo in ustvarjajo oni in ne jaz. Jaz si “tega” ne predstavljam, zato pa živim “tisto”, kar si lahko in tudi si predstavljam. Ljudje ustvarjamo izključno skozi odnose do ljudi, do stvari in do dejavnosti v svojem življenju. V resnici imamo vsi en sam cilj - izboljšati odnos do sebe. Najpomembnejši odnos v našem življenju je naš odnos do nas samih. Predana sem samospoznavanju in krepitvi ljubezni do sebe. Dnevno ozaveščam, zakaj ljubim sebe, kaj mi je všeč, kaj si želim in na različne načine izražam ljubezen do same sebe. Usmerjam pozornost na pozitivne vidike sebe in jih s tem tudi krepim. Kar iščem, to najdem. O čemer govorim in razmišljam, to raste. Prav zaradi mojega zavedanja, da imam priložnost spremeniti sebe, sem sposobna zaznati nasprotja v svojem življenju na višjem nivoju. Nekoč sem tudi sama želela uiti nasprotjem, a so mi vztrajno kazala ogledalo. Morda se vam zdi smešno, a jaz danes ljubim nasprotja, saj so moji prijatelji, ki mi vedno iskreno in direktno pokažejo priložnosti za izboljšanje. Z veliko mero dobre volje in lahkotnosti se podam v preobrazbo. Moje novo učenje zajema večjo skrb za fizično telo, saj sem dojela, da gresta duhovni in fizični razvoj z roko v roki. Ker sem človek akcije in mi ni ravno blizu čakanje, rada zorenje pospešim kolikor se da. Motivirana sem, da z redno vadbo krepim svoje telo. Tudi s tem dejanjem izkazujem svoji biti vso čast, ki si jo zasluži in izkušam, kaj pomeni ljubiti sebe. Čutim ljubezen in s tem sem povsem zadovoljna. Ne ukvarjam se več s pridevnikom brezpogojno, ker mi je povsem jasno, da ljubezen čutim ali pa ne.

(41


Uglašena z radostjo 


Kako zelo sem hvaležna učenju, ki me je nagradilo z znanjem prisluhniti svojim čustvom. Po naravi sem pozitivna in nasmejana ženska, ki z veliko žlico zajema življenje in uživa v obilju materializiranih duhovnih kreacij. Morda mi je zaradi prirojene optimistične energije dano več potenciala občutenja dobrobiti na vseh nivojih. Kar pa zagotovo vem, je, da sem zavestna ustvarjalka, ki ustvarja življenje po svojih merilih in v tem neskončno uživa. Uživam v mnogih radostih življenja in sem globoko hvaležna, da zmorem na večih področjih življenja občutiti radost. Uživam, ko se pogovarjam s hčerko, uživam, ko se s svojim najdražjim podiva s kolesi po gozdu, uživam, ko razvajam s kulinaričnimi dobrotami svoje najdražje, uživam, ko podpiram svoje kliente na potovanju vase, uživam, ko pišem to knjigo, uživam, ko se tuširam s čisto vodo, uživam, ko se zbujam v čistem, svežem in toplem stanovanju. Uživam, da mi je dana cela paleta pisanih čustev, med katerimi lahko svobodno izbiram. Ko vem, kaj si resnično želim, me pozitivni občutki podpirajo in mi sporočajo, da uresničujem sebe v danem trenutku. Krepim pozitivna čustva radosti, ljubezni, resnice, hvaležnosti, vere, zaupanja... Sledim dobrim občutkom. Zavedna sem, da v kolikor počnem, kar me veseli, se družim z ljudmi, ki me nasmejejo, uživam svežo in biološko hrano, ki me napolni z energijo, izbiram glasbo, ki me radosti, kupim torbico, s katero se počutim še pristnejša jaz in izbiram knjige, ki me bogatijo, sledim sebi in svojemu namenu. Izbiram, da večinoma vidim v ljudeh nekaj lepega, pozitivnega, rada jih pohvalim, izpostavim njihovo odličnost, govorim jim, zakaj se meni zdijo tako posebni, spomnim jih na njihov pogum, profesionalnost ali karizmo, podpiram jih v iskrenem izražanju svoje resnice ali pa jim pomagam z govorjenjem o njihovih pozitivnih spremembah izboljševati pogled nase in krepiti ljubezen do sebe. Vem, zakaj se ljudje dobro počutijo v moji družbi. Kajti ko se jaz dobro počutim, sem prijetno vznemirjena, navdušena, razigrana in izražam, kar in kdor sem, oddajam vibracije. In te vibracije so prijetne, navdihujoče in magnetne. Vsak od nas se želi počutiti boljše in le ko se mi počutimo dobro, lahko opazimo dobro v sočloveku. Pomagamo mu z zgledom in vero, da si tudi on lahko izboljša počutje, saj ga spodbujamo, da izraža svojo resnično naravo in uživa v drobnih radostih. 


(42


4 Duhovnost potrebuje manifestacijo


 
 
 
 
 


(43


Dobivamo to, kar smo 


Jaz, ti, vi - mi vsi potrebujemo konkretno vzpodbudo za razvoj in napredek. Na začetku je naše zavedanje precej pod vplivom naše primarne okolice, zato je povsem na mestu rek, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Prevzamemo prepričanja staršev, učiteljev in drugih ljudi iz naše okolice. Tako tudi strahove, jezo, maščevalnost in druga čustva udomačimo v sebi, še preden dobro razumemo, kaj to pomeni in nezavedajoč se, da to sploh niso naša čustvena stanja, da smo jih le posvojili in se poistovetili z njimi. Tako dobimo osnovni paket, na katerem začnemo graditi nadaljnje predstave in razvijati iluzije. Opazujemo naravo in različne ljudi iz naše okolice. Izkušanje zunanjega sveta je manifestacija duhovnosti. Mi, kot opazovalci, moramo v svoji okolici opaziti ljubeč par, nasmejana in srečna obraza in velikodušno dejanje, da se zavemo svoje trenutne resničnosti. Spoznanju, da je mogoče drugače, dodamo osebno noto. Zavemo se, da živimo v nezdravem odnosu, polnem nezadovoljstva, poniževanja in nespoštovanja, obsojanja in tekmovanja. Samo zavedanje pa ponavadi ni dovolj močna motivacija za spremembo. Potrebujemo zelo močno čustveno intenziteto, da nam “poči film” in naredimo preboj. Izguba ali razhod partnerja, bolezen, finančni bankrot ali druge velike življenjske preizkušnje so ponavadi povod za novo zavedanje in življenje. Staro naredi prostor novemu. Zavedanje, da strah nosi največji potencial ljubezni, žalost - veselja, nespoštovanje - spoštovanja, nam pri osebnem napredku neopisljivo pomaga. Brez zavesti ni opažanja in ne izkustev. Z njeno pomočjo razumemo stvarnost. Naša bit domuje v notranjem svetu. Ko usmerimo svojo pozornost na našo bit, ki je brezčasna in neskončna, se zgodi čudež. Največji in čustveno najbolj boleči življenjski udarci nas lahko dobesedno prebudijo iz iluzornih predstav o sebi, svetu in življenju. Ko razširimo svoje zavedanje, naredimo prostor za napredek. V mojem življenju je veliko lepih in velikih ljudi, ki živijo življenje, napredujejo, širijo svoje zavedanje ter osmišljajo življenja vseh nas. Prosila sem meni zelo dragi osebi, ki ju cenim tako iz poslovnega kot osebnega vidika, da z vami delita delček svoje življenjske preobrazbe. Šli sta skozi globoke osebne preobrazbe. Soočili sta se s seboj in s svojo temo. V bolečini sta prejeli darove, ki so jima spremenili življenje. V sebi sta našli vzrok in razloge za vsa nasilna, neljubeča dejanja, ki sta jih bili deležni v svoji okolici. Usmerili sta se vase in se predano in odgovorno podali na potovanje v lastne globine. Vsak dan bolj pristno izražata sebe, se zlivata z ljubeznijo in živita svojevrstno življenje. V viziji pisanja knjige sem videla tri sodelujoče. Čeprav nisem razumela, sem zaupala. Videla sem izhodišče in cilj. Imela sem malo konkretnih informacij, a kljub temu sem se prepustila procesu. Sledila sem notranjemu vodstvu in danes sem dobila potrditev v snovni obliki, da je bilo še kako vredno prepustiti se in slediti navdihu.

(44


Greta in Mila sta se na začetku komajda poznali. Skupaj z mojo prošnjo sta dobili še naslov knjige in navodilo, da se prepustita lastnemu navdihu. Med seboj nista komunicirali na temo pisanja. Nemalo presenečena sem bila, ko sem brala njun izbor, ki se je samo dopolnjeval in sestavljal v celoto. Solze ganjenosti in hvaležnosti so mi tekle, ko se je še enkrat, brez mojega vmešavanja in nadzorovanja, materializirala velika inspiracija. Tri močne, samosvoje ženske smo se povezale v sočutju, razumevanju in ljubezni. Tako različne posameznice smo uporabile moč sodelovanja in danes lahko delimo z vami svoje intimne izkušnje z enim samim namenom, da se tudi vi inspirirani ob naših zgodbah podate na potovanje vase.


 
 
 
 (45


Spoznanja Grete Černilogar 


„Moje misli odplavajo v otroštvo, kjer sem se prvič soočila z ljubeznijo. Skupaj z mamo sva živeli pri babici in dedku. Zelo rada se spominjam domačije na vrhu hribčka pod katerim teče reka, za domačijo pa majhen potoček. Tako rada sem imela ta kraj. Narava je bila moja zavetnica, z njo sem se lahko zlila in uživala v vsakem trenutku. Srce je bilo v svojem ritmu in vse je bilo tako mirno. Spokojnost in mir sta bila največji darili za majhno deklico, ki je v sebi nosila veliko praznino. Že kot dojenčica sem odraščala brez očeta. Mama se je zaljubila v moškega tako imenovanega lovca. Uzrl je njene iskrice v očeh in neukročeno srce, ki je hrepenelo po svobodi. Slednje ga je pognalo v akcijo vse dokler ni ujel svojega plena. Pričaral ji je najlepšo ljubezensko romanco. Strast in omama sta jo zaslepili. Prepustila se je in si dovolila, da je ljubljena. Razmerje je trajalo dobri dve leti. Lovec se je igral s svojim plenom, vse dokler ni mama oznanila nosečnost in romance je bilo konec. Zanjo se je začelo obdobje brezupa in nemoči. Ni vedela, kje naj išče svoje zatočišče, a v njej je žarela lučka moči. Mama je ženska, ki ima v sebi neizmerno moč. Vedno se je borila za svoje življenje. Poiskala je še zadnje upanje, katerega se je oprijela in verjela v najvišje dobro. Vrnila se je domov v svoj rojstni kraj in poiskala pomoč pri svojih starših in bratih. Spopadala se je z velikim razočaranjem, namreč razočaranje ni odsevalo samo v njenih očeh, ampak tudi v očeh njene matere. Do prvega leta starosti sem se “crkljala” v dedkovem objemu. Zelo hitro je prišel njegov čas slovesa, namreč zbolel je za pljučnico. V našo hišo so vstopili hudi časi. Babica je ostala sama brez moža, s hčerko in njenim nezakonskim otrokom ter z dvema sinovoma. Mama je vsak dan odhajala v službo, ki je bila dve uri oddaljena od našega kraja. Prometne povezave so bile zelo slabe, zato sem jo videvala le ob večernih urah. Tako so tekli dnevi in leta. Namesto mamine ljubezni, me je babica zasipala z vso svojo ljubeznijo. Bila je tako dobra z menoj. Imela sem samo njo na celem svetu. Močno sem se navezala nanjo, na domačijo in na okolico. Ko sem dopolnila tri leta, sva se z mamo odselili v mesto. Ob slovesu je bila bolečina v mojem srcu nevzdržna in komaj sem se držala pokonci. Soočila sem se z odvzemom največje ljubezni. Hrepenela sem po babici in njeni ljubezni. Večkrat sem jokala in po licu so mi tekle solze žalosti. Mama je izgubila službo in večkrat sva bili lačni. Tonila je v hudo depresijo, ki ji ni bilo videti konca. Večkrat se je z udarci znašala name, a danes vem, da so bili to udarci nemoči in brezupa. Tudi zanjo je prišel čas, ko si je končno dovolila in spoznala moškega, ki je bil zanjo pripravljen narediti čisto vse. To je bil človek, ki jo je neizmerno ljubil. Zavedal se je, da ima ob sebi zelo močno žensko, čeprav z ranjenim srcem, a v njej je bila moč bojevnice. (46


Ko je moški vstopil v najino življenje, se je življenje obrnilo na pravo mesto. V stanovanju je bilo veliko veselja, smeha in ljubezni. Tako rada sem ga imela. Končno sem dobila očeta, ki sem ga potrebovala. Hlastala sem po njegovih objemih in komaj sem čakala, da me je prijel za roko in odpeljal na dolge sprehode, kjer sva se lahko pogovarjala ure in ure. Zame so bili to zlati časi. Objemi ljubezni. V maminih očeh sem končno lahko videla srečo, ljubezen in toplino. Redkokdaj me je objela, a v tem obdobju je bilo veliko iskrenih in toplih objemov. Prišli so dnevi, ko je besedno napadala svojega moškega, ki jo je neizmerno ljubil. Rada ga je poniževala in čutila njegovo žalost. Končno sem dojela, da je njena žrtev v življenjski igri. Večkrat sem jokala, ko sem videla, kako njen moški, ki sva ga sprejeli v svoj dom, z bolečino v srcu odhaja in prihaja. Vsi skupaj smo se znašli v začaranem krogu, kjer ni bilo ne začetka ne konca. Leta so minevala in v njih je bila tako sreča kot žalost. Končno je napo��il trenutek, ob katerem sem globoko zajela sapo, saj sem izvedela, da se bosta poročila in da je na poti dojenček. Ob vseh teh novicah sem se zjokala od sreče. Moški, ki je prihajal in odhajal v naš dom se je končno opogumil in se odločil, da bo ostal z nami v tako imenovani sreči in nesreči. Dobila sem očima, ki ga še danes neizmerno spoštujem in mi predstavlja osebo z velikim srcem. To je oseba, ki me je in me še vedno tako neizmerno ljubi. To je vez, ki temelji na ljubezni in takšne vezi so večne. Veselje, ki je zavzelo posebno mesto v mojem življenju, so bile poletne počitnice, ki sem jih preživela pri babici. Tako radi sva se imeli. Že na vratih sva se objeli in cela dva meseca uživali v objemu druga druge. Ona me je tako močno čutila in me zasipala z ljubeznijo na vsakem koraku. Pri njej sem si dovolila in si snela oklep, ki me je ščitil pred krutostjo, kajti pri njej sem čutila brezpogojno ljubezen. Tudi moja babica je v sebi nosila veliko bolečino, ki jo je skozi leta razjedala. Prišli so dnevi, ko je jokala v kuhinji in si želela, da bi stvari lahko spremenila. Za babico so bili to težki časi brezupa. Ni imela več moči in utrujena od bolečine se je predala. Iskrica življenja je usihala. Ob koncu počitnic je prišla mama pome in me odpeljala v mesto. Veliko sem prejokala in se s težkim srcem sprijaznila, da grem ponovno v krut svet, ki ni poznal ljubezni. Pri mojih šestnajstih letih sem stopila v razmerje s fantom, ki je bil štiri leta starejši od mene. Ko sem ga končno očarala z vsemi svoji aduti, se je pričelo razmerje, ki je trajalo devet let. To je bil fant, ki je znal zapolniti prazen prostor v meni. Znal je igrati več vlog, od očeta, ljubimca, šaljivca, šarmerja in vse do fanta. Postala sem odvisna od njegovih vlog, kajti dal mi je čisto vse, kar sem tisti trenutek potrebovala. Moja ljubezen do njega je bila neizmerna in predala sem se mu z vsem srcem. To je bila ljubezen, o kateri se je veliko govorilo. Ko sem končno ob sebi imela ljubezen, so moji potenciali priplavali na površje. Blestela sem na vseh področjih. V meni je bila intenzivna moč, ki je iskala tisoč in en način da se izrazi v svoji popolnosti. Moja navzočnost je marsikateremu vzela dih, kajti moja lepota, ki je prihajala iz moje notranjosti, je bila občudovanja vredna. Bila sem samozavestna in (47


polna ljubezni. Ljubezen, ki sem jo brezpogojno sprejemala sem vzela za svojo in bila slepa za marsikatero napako. Veliko bolečih dejanj sem spregledala, samo da sem lahko imela ljubezen. Vendar so se boleča dejanja, ki so še bolj odpirala mojo srčno rano, stopnjevala, vse do meje nemoči. Veliko noči sem prejokala in skrivala svoj zatečeni obraz. Ponovno sem začutila, kaj pomeni biti ponižan, brez vrednosti in nepomemben. Od fanta, ki sem ga brezpogojno ljubila, so žaljivke deževale name. Ko me je zagledal v solzah, sem dobila očitke, da se smilim sama sebi. Nikoli nisem bila dovolj dobra, ne glede na to, kaj vse sem naredila. Bila sem željna ljubezni in ravno v tem obdobju me je doletela izguba osebe, ki sem jo ljubila od dne, ko sem prijokala na svet. Nisem razumela smrti babice in na Boga sem izlivala vso jezo, kar sem jo premogla. Izgubila sem čisto vse. Počutila sem se, kot da bi stala sredi puščave, brez vode in hrane. Nisem imela ne moči ne volje, da bi živela. Moje telo je več kot očitno hiralo in kmalu sem pristala na zaskrbljujočih kilogramih, zaradi katerih sem tudi mami vlila občutek sočutja. Vsi okrog mene so mi vlivali pogum in voljo, a sama sem si želela le objem babice in njene ljubezni. Po dolgih letih sem zbrala pogum in prekinila večletno zvezo, ki je bila obsojena na propad. Sledilo je eno leto velike teme in joka. Vse stvari so kot bumerang prihajale k meni na preobrazbo. A na trenutke mi je zmanjkovalo moči in svoje brezno sem še povečala. Šla sem v globino, iz katere nisem videla izhoda. Kamor koli sem se obrnila, vsepovsod je bila tema. Životarila sem iz dneva v dan, saj je vse lepo izgubilo smisel. Vendar se je tudi to obdobje moralo končati in korak za korakom sem priplezala iz teme in si dovolila, da me nežni sončni žarki grejejo po licih. Končno sem dobila voljo do življenja in se prepustila, da me vodi moč, ki je tlela v meni. Študentska leta so bila leta, v katerih sem odrasla v osebo, ki je vedela, kaj si želi od življenja. Odločila sem se, da se bom prepustila toku in živela svobodno življenje. V tem času sem diplomirala in si poiskala prvo službo. Moja želja je bila uslišana. Podjetje, ki mi je ponudilo delovno mesto, je bilo uspešno in tukaj sem lahko izrazila svoje potenciale. V tem obdobju sem izvedela, da je mama zbolela. Tumor v glavi je postajal vedno večji in operacija je bila neizogibna. Ko sem pogledala v njene oči, me je zlomilo v srcu. Skupaj sva združili moč za preskok ovire, ki je bila videti kot najina poguba. Z roko v roki in željni ljubezni sva se odločili, da skupaj zmoreva vse. Prvič v življenju sem začutila pomen vloge mama. Dala mi je življenje, borila se je zame z zadnjimi močmi. Sebi je vzela, samo da je lahko dala meni. Vsaka mama je najboljša mama. Vsak dan posebej sem ji hvaležna, ker so me izkušnje, ki sva jih doživele na najini skupni poti obogatile z močjo, ki je tako veličastna, da mi na trenutke vzame sapo. Na osnovi izkušenj lahko dajem ljubezen in več kot je dajem, več je tudi prejemam. Vsaka izpoved osebe mi odpre obzorje, ki mi je še kako poznano. Vendar vem, da je vsako bolečino mogoče pozdraviti le z ljubeznijo. Zazrla sem se v nebo in prosila zvezde naj mi pošljejo moškega ob katerem bom srečna in ljubljena. (48


Moja prošnja je bila uslišana in ne da bi se zavedla, že je pred menoj stal moški, ki mi je ponudil svoje srce. To so čarobni trenutki, ki jih nikoli v življenju ne pozabiš. To je moški, ki me neizmerno ljubi in je zame pripravljen narediti vse. Bili so trenutki, ko sem težko sprejela toliko ljubezni naenkrat. Bala sem se, da ko bom ponovno ljubila z vsem srcem, mi bo ponovno vzeta. Iz dneva v dan sem se učila, kako zaupati v ljubezen in si dovoliti biti ljubljena. Ko premoreš toliko ljubezni v sebi, da jo lahko deliš in se obenem zaveš, da ti ni popolnoma nič odvzeto, se zaveš, da si sam en del velike ljubezni. Danes z roko v roki hodiva po najini življenjski poti, ki je polna ljubezni, objemov in poljubov. V otroštvu so se mi večkrat postavljala vprašanja kot so npr.: Zakaj odraščam sama z mamo brez očeta in zakaj mi mama ne pokaže ljubezni? Zakaj imajo lahko drugi topel dom, poln ljubezni in jaz, dom poln jeze, sovraštva, bolečine in osamljenosti? Zakaj sem sama z mamo v hudi stiski, ki je ni in ni konca? Zakaj mi mama na tako krut način kaže, kako živeti življenje? S čim sem si zaslužila vse to? Res, nisem dovolj dobra? Res, v meni ni ničesar, kar bi lahko človek vzljubil? Sem res manj vredna? Ali sem res tista dojenčica, ki je nezaželena prišla na svet in sedaj išče ljubezen v vsakem živem bitju in vedno ostane sama in ponižana? Kar nekaj let je preteklo, da sem prišla do spoznanja, da sem si JAZ izbrala starše in točno takšno otroštvo. Še več časa je preteklo, da lahko danes z zavedanjem napišem vse te besede.

(49


Pismo očetu “Dragi oče, Neskončno sem ti hvaležna, da si ti tista črna lisa, ki se mi kaže v meditaciji in da si ti tisti, ki si dal delček sebe, da sem danes tukaj in živim svoje življenje. Veš, kolikokrat sem te želela ob sebi in iskala tvojo tolažbo. Veš, kolikokrat sem jokala, da sem nezaželen otrok, da me še oče noče videti in nisem niti toliko vredna, da bi zame plačal preživnino, da bi lahko z mamo živeli normalno življenje, kot vsi ostali ljudje. Veš kolikokrat sem si predstavljala, da si prišel pome in me odpeljal v rajsko deželo, kjer bom lahko živela srečno življenje. Vendar je prišel trenutek, ko sem končno spoznala, da te ne bo. Nikoli nisi imel namena, da bi vzpostavil stik z menoj. Ta del življenjske zgodbe si zaključil in živiš svoje življenje. Vem, da nisi želel drezati “v sršenje gnezdo” in si tako postal ravnodušen do vseh pisem, ki ti jih je pošiljala mama, da ji pomagaj za voljo otroka, ki mu nima kaj dati jesti.Vso svojo otroštvo sem se jezila nate in na Boga, ki sta naju v polni nemilosti zapustila. Prišel je dan, ko sem spoznala, da te nikoli ne bom videla in da nikoli ne boš prišel pome. Nisem več razmišljala o tem in preprosto sem skušala živeti življenje, ki mi je bilo namenjeno. V meni je nastala velika praznina, ki jo še danes čutim. Ta del nič ne čuti in nič več ne obsoja. Tukaj v meni je. Od šestega leta dalje imam ob sebi očima, ki je z menoj delil vso svojo ljubezen in si želel, da ga sprejmem za očeta po katerem sem hrepenela. Z njim sem lažje živela, ker je v naš dom pripeljal ljubezen in luč. Vedno je bil ob meni in me razumel ter sočustvoval z vso mojo bolečino. Danes je ponosni dedek, ki neizmerno ljubi moja dva otroka. Vem, da me nikoli ne boš obiskal in ravno tako ne boš obiskal moje družine. Večkrat sem upala, da se bo zgodil ta dan, da te bom na vratih objela in nato bova govorila ure in ure. Danes vem, da niti ta dan ne bo prišel in končno po vseh terapijah, ki sem ji opravila in po vseh odpuščanjih, ki sem jih namenila tebi, sem spoznala, da enemu in istemu človeku ne odpuščamo celo življenje, ampak je to trenutek, ko smo pripravljeni, da to naredimo. Dragi oče, danes ta trenutek poteka proces “odpuščam sebi”. Ravno, ko pišem te besede me je obiskal očim in mi prinesel še zadnjo zelenjavo iz njive. Kako me čuti v ključnih trenutkih! Z zavedanjem, ki ga imam danes, vem, da sem te izbrala z namenom, da si lahko skreiram očeta po lastni podobi. Toliko hvaležnosti je v meni ravno ta trenutek, ker vem, da bom skreirala fantastičnega očeta v vseh pogledih in v vseh smereh časa in prostora (kot napiše moja draga Alex). Hvala ti za tvoj prispevek, s katerim si obogatil moje življenje. To darilo je zame neprecenljivo in končno sem si dovolila, da ga odvijem in sprejmem.   Te objemam. Tvoja hči”

(50


Pismo mami “Draga mama, Moja ena in edina, ki mi je poklonila življenje in me vzela v svoje naročje. Vem, da je bil porod zate mučen, naporen in da si po dvainštiridesetih urah popolnoma omagala. Hvaležna sem ti, da si vztrajala do konca, ker sem čutila tvoj strah. Strah pred biti sam brez podpore, brez ljubezni, brez denarja, brez sočutja drugih ljudi in brez toplega zavetja. Borila si se s strahom in v srcu čutila bolečino, jezo in sovraštvo. Nisi se zavedala kaj pomeni imeti otroka, ga vzgajati in mu nuditi tako nematerialne kot materialne stvari. Nisi vedela, na koga se lahko obrneš po pomoč in neskončno si bila vesela, ko te je v porodnišnici obiskal brat, ki si ga imela tako rada. On je bil tisti, ki te je opogumil, da vztrajaj in se vrni k svoji družini. Za trenutek ti je bilo lažje in si upala v boljši jutri. Celotno moje otroštvo nama ni bilo postlano z rožicami. Postala si velika borka, ki se je borila vse do zadnje iztisnjene moči. Nikoli nisi omagala, vendar se je z bojem stopnjevala tvoja bolečina, jeza in sovraštvo. Tvoja čustva sem čutila v vsakem udarcu, v vsaki hladni besedi, v vsakem dejanju, ki je vedno znova rezalo rane v moje srce. Nisi mi prisluhnila, od mene si želela nemogoče in nikoli nisem bila dovolj vredna, da bi me vzljubila. Tako močno sem si želela tvoje ljubezni in ti si mi vedno znova kazala bolečino, jezo in sovraštvo. V tvojih očeh sem čutila hladnost in v tvojih rokah moč. Vse, kar si čutila v srcu si prelivala name in v trenutku nerazsodnosti naredila dejanje, ki si ga kasneje močno obžalovala, vendar, kar je storjeno, je narejeno. Vem, iskala si ljubezen in v obupu naredila stvari, katere se še danes spominjaš in vem, da se ravno zaradi teh dejanj obsojaš. Draga mama, naredila si točno to, kar si znala. Vem, da bi danes delala drugače. Toliko obsojanja in negativnih čustev je bilo v tebi, da si zbolela. Tvoja bolezen ti je ponovno pokazala, da si prava borka, da se znaš boriti za življenje, vendar ni dovolj, če se samo borimo in tudi do tega spoznanja si prišla. Postala si utrujena in sedaj si želiš miru. Spoštujem tvojo odločitev, čeprav sem večkrat vztrajala in si želela, da bi v sebi začutila nekaj več in dobila ponovni zagon za življenje, da bi lahko ŽIVELA. Dolgo časa nisem razumela tvojih dejanj, da si lahko tako pozabljena, nekje v osami, brez volje in energije do življenja, ko pa v meni vre moč po izražanju in kreiranju na vseh področjih. Končno po vseh teh letih sem tudi sama prišla do spoznanja, da smo ljudje tisti, ki se odločimo, kako in na kakšen način bomo živeli. SPREJMEM tvojo odločitev in te ne obsojam. Razumi me, da težko gledam tvoje oči, v katerih se zrcali tvoja duša. Toliko imaš v sebi moja draga mama, da globoko vdihnem, ko začutim to tvojo moč in ta moč je zrcalo mene same. Hvaležna sem ti za pot, ki sva jo skupaj prepotovali. Pokazala si mi kontraste v vseh odtenkih. Danes vem, kaj pomeni: sovražiti – ljubiti; tepsti – objeti; obsojati – spoštovati; govoriti – prisluhniti; kaznovati – nagraditi; zmerjati – pohvaliti; kričati – mirno govoriti;  vzeti – dati; in še in še kontrastov bi lahko naštevala, ki si mi jih pokazala ti, draga mama.   Ti si tista, ki si mi pokazala, kako sem lahko na tisoč in en način dobra mama. Vsaka mama je dobra mama. Otroci nas izberejo z razlogom, ker vedo, kaj jim lahko ponudimo in to je njihova izkušnja na kateri bodo rasli.

(51


Naučila si me, da nikoli v življenju ne smeš obupati, da se moramo vedno znova in znova pobrati in začeti od začetka. Veš kolikokrat se spomnim nate, ko mi spodleti in padem. Vedno znova in znova se poberem in vztrajam vse do konca. Vem, naučila si me na zelo trd način, ki je meni zelo neljub, vendar sem dojela bistvo in hvala ti. Pokazala si mi kako in na kakšen način in danes znam. To je tvoje darilo, ki si ga podarila meni. Končno sem si dovolila in ga sprejela. Sama lahko sprejmem darilo, ko začutim, da je dano z ljubeznijo in končno sem dojela, da je to brezpogojna ljubezen, ki jo mama nudi svojemu otroku. Sedaj me lahko vidiš v vlogi mame. Vidim te, kako me opazuješ in si želiš, da bi lahko ravnala drugače. Ne obsojaj se, ker si mi dala točno to, kar sem potrebovala. Neizmerno te imam rada in vedi, da si moj največji blagoslov. Te objemam. Tvoja hči”

(52


Danes gledam na svoje otroštvo kot opazovalka, ki sprejema čisto vsa darila, ki so ji podarjena. Vsa nestrpna jih odvijam in z vsakim vdihom se zavem, kako srečna sem lahko, da je vse to, bilo dano MENI. Hvaležna sem za izkušnjo, ki mi je dala veliko in čutim, da vseh teh daril ni in ni konca. Hvaležna Greta, ki si je dovolila in pogledala na svoje otroštvo brez sončnih očal, ki so ji temnile pogled.“ 



 
 
 
 
 
 
 
 


(53


Spoznanja Mile Aldo
 
 
 „Čakam te že vrsto let, čakam, da se zbudiš. Čakam, da se osvobodiš. Čakam, da se preobraziš in znova rodiš. Čakam, da svoje življenje zaživiš. In pasivno bi lahko čakala še tisoče let, kajti ne čakam tebe, čakam samo sebe. Včasih pozabim, da vse kar vidim v tebi, prepoznavam v sebi. Naj ti zašepetam intimno izkušnjo o spoznavanju in prepoznavanju same sebe skozi druge ljudi. Nekoč je obstajala drugačna resničnost mojega življenja. V tisti resničnosti sem živela črne dni, privlačila temne ljudi, izkušala nezdrave odnose in doživljala tragične dogodke, ki so se drug za drugim nizali. Tista resničnost je bila temnejša od najtemnejše noči. Moji najdražji so se mi prikazovali v temačni, čarovniški preobleki. Kot najstrašnejša prikazen me onesrečevali, poniževali in zaničevali. V njih sem videla le njihove temne plati. Verjela sem, da je to edina podoba, ki mi jo lahko prikažejo in raziskovala sem različne poti, da bi si dokazala, da temu tako ni. Obtoževala sem sebe, svoj obstoj in sipala na svoje rane mnogo soli, kajti srce je bolelo v vsej tej temi, jaz pa nisem znala najti luči. Skrajno nesrečno bitje je živelo v meni, sovražila sem tebe in tebi podobne ljudi. Kritizirala in obsojala vse, kar te predstavlja v tvoji temi. Postavljala sem ti nemogoča in previsoka pričakovanja, da bi našla pot do lastne vrednosti. Trpinčila sem sebe, kaznovala in mučila svoje telo. Bruhala, stradala, se tepla, izbirala grozljive in psihično agresivne ljudi, ki bi dokazali moje lastno prepričanje, da zame ljubezni ni. Zahtevala sem od tebe, da mi poveš in dokažeš: “Življenja vredna si.” Nisem vedela, da skrivnosti moje lastne življenjske poti pozna samo moje srce in da v njem skrite so vse potrebne modrosti. Jaz nisem vedela, želela pa sem, da veš ti. Da odkriješ modrosti mojega srca, da me prepoznaš, da mi dovoljenje za življenje daš. Nisem vedela, da imam sposobnost rešitve prepoznati in da lahko sama spremenim staro in ustvarim novo življenje. Nisem vedela, da imam moč sama ustvariti vse tisto, kar si v resnici želim. Nisem prepoznala sebe, svojih potencialov in svoje moči. Sebe sem spoznala preko tebe, ko videla sem te v tvoji temi in sočutno objela tvoje ranljivosti. Hvala ti. Včasih sem jokala vse noči, včasih me je srce bolelo zaradi takšnih, kot si ti. Verjela sem v iluzijo, v katero sem se pustila ujeti. Želela sem v tej namišljeni predstavi bolečine, žrtev vloge prevzeti. Nisem zmogla svoje lastne veličine prepoznati. Zato sem potrebovala nekoga, kot si ti. Da pokažeš mi druge prespektive, da pokažeš mi, da se lahko osvobodim lastnih iluzij.

(54


Nisem znala poslušati lastnega telesa in fizičnih znakov, ki so kazali, da se oddaljujem od ljubezni do resničnega bitja, življenja in namena bivanja na Zemlji. Nisem zmogla prisluhniti telesu, ko je z bolečino izkrivljalo moje kosti. Nisem zmogla prepoznati, da bolečina moje mišice z razlogom krči in po ozdravitvi hrepeni. Nisem mogla zaživeti življenja in zato se mi je včasih um tako močno zameglil, da sem izgubila moč lastne razsodnosti. Oddaljila sem se od ljubezni, odšla sem v čisto temo. Sprejela sem mnoge bolezni, tudi anoreksijo in bulimijo. Potrebovala sem jih, da so mi fizično dokazale, kako moje notranje bitje po osvoboditvi od škodljivih misli kriči. Bolezni izbrala sem si, da bi mi na grob način dokazale, da prav nihče drug, razen mene same, moj sovražnik ni. Zavračala sem hrano spoštovanja, ljubezni, nežnosti, pripadnosti in vrednosti. Zavračala sem vse ljudi, ki bi lahko pokazali, da vredna sem življenja in ljubezni. Nihče mi pomagal ni. Vsaj ne tako, kot sem si jaz želela, da bi vzel to bolečino iz mene, jo prebolel in me osvobodil. A nihče ne more oddelati ali preboleti bolečine od kogar koli drugega, razen svojo lastno. Moja bolečina se je skozi anoreksijo okrepila. Telo se je navadilo, da je postala kruta odvisnost, ki ni bila več kazen, saj sem v njej začela uživati. Na podlagi destruktivnih misli ter občutka osamljenosti in nevrednosti, bulimijo za nov način kaznovanja, izbrala sem si. Bulimija me je odlično podprla pri nizkotnih mislih o sebi, da pričarala sem še več občutkov samopomilovanja, krivde, gnusa in osamljenosti. Skrivala sem vse to v svoji globini, skrivala sem se pred seboj in drugimi ljudmi. Obupana in nemočna sem se gnusila sebi in želela kaznovati do smrti. Še danes se živo spomnim tistih dni, ko sem okusila hrano spoštovanja, sprejemanja in občudovanja ter čez nekaj minut izbruhala vse iz globin, kjer se je skrivala vsa ta bolečina, ki sem jo potiskala in samo upala, da bo nekoč le nevtralen spomin. Bolečina pa je rasla in krepila vse negativne občutke sovraštva, krivde, slabe volje in nemoči. Želela sem izbruhati vso bolečino, želela in pričakovala sem, da bo po bruhanju lažje, da bom zopet zagledala tisto luč v temi. Nikogar nisem imela tiste grozne dni in polne gneva ter obupa noči. Čutila sem ogromno gnusa, a svoje težave nisem mogla priznati ne sebi, ne drugim. Počutila sem se zapuščeno, ničvredno in osamljeno, skušala napolniti tisto grdo praznino, ki tako zelo skeli. Pričakovala sem tudi od drugih ljudi, da bi napolnili to luknjo, iz katere vse občutke najraje izbruhala bi. Bolelo me je več let, mesecev, tednov in nešteto dni, preden spoznala sem, da v tebi in drugih ljudeh rešitve ni, ampak se rešitev skriva v meni. Trajalo je, zdi se mi, tisoče let, preden sem prepoznala, da sama ustvarjam svoj bizarni, izprijeni, boleči svet. Trajalo je, zdi se še dlje, preden sem ozavestila in resnično začutila, da je v meni problem. Trajalo je dolgo, preden prepoznala sem se, v teh tvojih očeh. Trajalo je kar nekaj hudih bolečin, (55


gnilih zob in obolelih organov, preden sem ugotovila, da spremeniti moram ta svoj svet, v katerem je lahko vsak hitro ujet. Tako zelo težko priznala sem si, da strah me je sebe, življenja in drugih ljudi. Žalostna sem bila, ker nihče ni mogel pomagati, vse dokler nisem v sebi zares želela pomoči. Ko sem končno v vsaki celici telesa začutila željo po življenju in osvoboditvi, sem našla čudovito terapevtko, ki me je podprla pri zdravljenju in spodbudila za poglobljeno delo na sebi, da bi ugotovila, da se ne skriva rešitev v tebi, ampak leži že ves čas v meni. Z njeno podporo sem ugotovila, da sem edina, ki lahko sebe priznam in dovolim lasten obstoj. Šele z lastno voljo, željo po zmagi in osvoboditvi, sem se odločila za proces zdravljenja duše, telesa in uma, v katerem sem še danes. Šele danes čutim, da v tisti moji neskončni luknji, vse več sreče, ljubezni in radosti leži. A brez priznanja globoke osamljenosti, nespoštovanja in nevrednosti, se to zavedanje še danes zgodilo ne bi. Danes sem hvaležna vsem občutkom, kajti kazali so mi, da sebe ne ljubim in da svoje telo zlorabljam do celic, do kosti. Bojevala sem se s telesom in stradala ga vrsto let. Polnila sem um z nezdravimi mislimi in prepričanji, ki so povzročila negativne posledice na mojem fizičnem in psihičnem zdravju. Ko pogledam svoje telo z notranjimi očmi, vidim, da se danes v njem skrivajo ognojki. Skrivajo se potrgani organi in krhke kosti. A šele po vsej tej zadani bolečini, sem spregledala, da v tebi iščem rešitve, ki jih zame tam ni. Rešitve so v vsaki celici mojega telesa. Ležijo v vsakem organu, v mišicah, v moji koži, polnijo vse moji kosti. Ko povežem svoje možgane in svoje srce, ko dovolim tišini, da napolni moje bitje in moje ime, se pokažejo rešitve, v obliki preprostih in lahkotnih sledi in kažejo znake za moje najboljše življenjske izbire in poti. Ko sem mirna v sebi, lahkotno svoj čas telesu, umu in duši, posvetim. Lahkotno prisluhnem in izvajam tehnike, s katerimi preobražam svoja prepričanja in misli, ki so nekoč škodovale mi. Lahkotneje prepoznavam blokade, ki omejujejo uresničitev mojih pravih potencialov in prepoznam sebe v tebi. Lahkotneje se vase zazrem, lahkotneje se škodljivim odločitvam odpovem. Lahkotneje se tudi v tvojo dušo poglobim, lahkotneje te iz svojega okovja spustim in te lastnih pričakovanj osvobodim. Lahkotneje sebe v tebi prepoznam, lahkotneje se ljubezni predam. Nič več te ne bremenim, nič več te iz svojega življenja ne podim. Življenja strah me več ni, čedalje manj svojo energijo in sovražne misli namenjam tebi, ker zdaj vem, da vse, kar delam tebi, v resnici namenjam sebi. Naj te ne bo strah te življenjske poti, ki skriva mnoge radosti. Šele, ko sebe prepoznaš v drugih ljudeh, začneš širiti lastno samozavedanje. Ne boj se prijateljev in znancev, ki prikličejo bolečino v tvoje dlani, to počnejo samo zato, da prepoznaš kdo nisi in kdo si v resnici ti. (56


Sprejmi negativne lastnosti v drugi osebi, kajti ponuja se ti odlična priložnost, da prepoznaš, kje si in kje te več ni. Ponuja se ti priložnost, da sočutno prepoznaš in sprejmeš bolečino, ki skriva se tam, v tvoji lastni temi. In, ko jo sprejmeš, jo lahko osvobodiš. Po osvoboditvi povečuješ ljubezen, sočutje in spoštovanje do sebe. In šele, ko sprejmeš sebe, lahko sprejmeš in razumeš tudi mene. Ne boj se iti v lastno temo, ne boj se obupa in lastne nemoči. Priznaj si, da si vse to tudi ti. Priznaj si, da se včasih jeziš, obsojaš in bremeniš. Priznaj si, da te je strah teh tvojih novih odločitev in poti. Priznaj si, da včasih ljubosumje razžira tvoje oči, da tvoj vid se megli in v prsnem košu ti nekaj zagori, da najraje v globine skočil bi. Priznaj, da vse te občutke občutiš tudi ti. Jaz ti priznam, da čutim jih. Nekoč bilo me je sram, danes pa vem, da mojih največjih zmag, brez teh občutkov bilo ne bi. Danes vem in sprejemam, da v meni osamljenost, žalost in nemoč in še marsikaj drugega živi. Danes vem in sprejemam, da brez bolečine ne bi znala čutiti miline. Danes vem, da brez strahu ne bi znala prepoznati ljubezni. Danes vem, da brez bolezni ne bi zmogla čutiti hvaležnosti za zdravje. Danes lahko čutim tebe, ker zelo dobro čutim samo sebe. Danes zaznavam svoje in tvoje izjemne potenciale in naju objemam z neskončnim objemom topline, da naju povzdignem v široke višine, ki se raztezajo levo in desno, gor in dol in spodbujajo naju, da uresničiva najine darove. Spodbujajo naju, da ceniva vsak najin vdih in izdih, da doseževa sam vrh in da zaplavava brez strahu vse do najtemnejših globočin. Da najdeva vsak sebe. Da lahko nato jaz prepoznam v tebi sebe in ti v meni sebe. Hvaležna sem nama za vsak skok. Hvaležna, kot je za bonbone hvaležen navihan otrok. Hvaležna sem sebi, ker sem se za življenje odločila. Hvaležna sem tebi, ker sem se tudi s tvojo pomočjo v svojo resnično podobo spremenila. Hvaležna sem svoji dragi mami, ki ni pobegnila od mene, tudi, ko sem bila v najgloblji temi. Hvaležna sem ti draga mami, da jaz vidim lepo sebe v lepi tebi in da ti vidiš lepo sebe v lepi meni. Hvaležna sem vsem, ki soustvarjajo svet radosti in ljubezni.”

(57


Mila Aldo: Tebi 
 


Nekoč je bolelo s teboj živeti.
 Nekoč je bolelo v tvojo bolečino strmeti. 
 Nekoč je bolelo to tvoje utrujeno telo objeti. 
 Nekoč je bolelo videti tvoje teme. 
 Nekoč je bolelo poslušati tvoje grobe besede. 
 Bila si ogledalo moje lastne bolečine. 
 Bila si resničnost moje temne globine. 
 Bila si iluzija nekega življenja iz pradavnine. 
 Bila si prikazen iz moje lastne praznine. 
 Bila si žalostna podoba moje lastne podobe. 
 Danes lahkotno prepoznam toplino tvojih oči.
 Danes me gledajo drugače, 
 dozdeva se mi, da je v njih manj žalosti, manj skrbi. 
 Zbudila se vera je v tvojih očeh,
 zdi se mi, da srečala si srečo na svojih poteh. 
 Danes si izjemna ženska, polna moči.
 Danes prepoznam tvoje lepe plati,
 kajti prepoznavam samo sebe v svetlobi.
 Danes si ti jaz in jaz sem ti. 
 


(58


5 Epilog

(59


Bistvo je očem nevidno 


V priljubljeni zgodbi Mali Princ, Antoinea de Saint-Exuperya, je zbranih veliko življenjskih modrosti. Cvetlica Malega Princa je posebna zanj, zaradi ljubeče pozornosti in skrbnosti, ki ji jo je namenil. Citat 'Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.' me je navdihnil, da se potopim v globino raziskovanja. Spoznala sem, da je uspeh v sodelovanju zdravega razuma in čistega srca. Eno brez drugega preprosto ne ustvarja celote. Zavedanje odpira možnosti izbir, ko se sprostimo, pa dobimo pospešek, ki izvira iz čustvenih temeljev. Ljudje velikokrat potrebujemo streznitev, da se lahko zbudimo iz iluzornega spanja. Pozornost iz sosedovega avtomobila, sodelavkinega ljubimca, razkošnih in pregrešno dragih oblek medijske osebnosti, solznih oči mimoidočega, preusmerimo nase, na edinega človeka, ki ga lahko v resnici vidimo, čutimo in predvsem spreminjamo. Prebujeni upravljamo s svojimi mislimi, opazujemo, katera čustva se rojevajo in sprejemamo svoje sence in prepoznavamo telesne občutke. Prebujeni se ukvarjamo s seboj in opazimo sebe! Trud, borbo in upor zamenjajo lahkotnost, pretočnost in z zaupanjem se prepustimo življenju. Brez vrednotenja opazujemo, kaj se dogaja zunaj nas v neposredni okolici. Zavedamo se, da je točno ta trenutek, tukaj in sedaj, v tem trenutku, najdragocenejši trenutek za nas. Dihamo in se osredotočimo na dih in sledimo naravnemu izdihu. Ko se smejemo, se smejemo in postanemo en sam smeh. Ko smo žalostni, se žalostimo (meni še ni uspelo, da bi se pristno smejala in se uspela zraven še žalostiti). Ko smo radostni, se prepustimo radosti in vibriramo radost. Smo polno zavedni, prisotni, osredotočeni. Čuječi. Živi! Čuječi uspemo razorožiti besnega nadrejenega, ko ga spomnimo na pravkar uspešno izpeljani posel ali omehčamo jeznega življenjskega sopotnika, ko se prikažemo s steklenico najinega najljubšega vina, ga pogledamo globoko v oči in mu s pristnim nasmehom v toplem objemu zašepetamo iskreno opravičilo za zamudo na večerjo. Ko se prepustimo najljubši glasbi, plesu, peki peciva, ustvarjanju mandal ali teku v gozdu, omehčamo in sprostimo sebe in svoje telo in si naredimo medvedjo uslugo. Tako sproščeni se pristneje zavedamo svojega doživljanja v sedanjem trenutku ter sprejemamo to doživljanje. Zavedanje in sprejemanje sta dopolnjujoča se in soodvisna sodelavca, ki nas podpreta v polnem doživljanju sebe v danem trenutku. Velja poudariti, da se nam res ni potrebno truditi ohranjati stanja zavedanja ali čuječnosti. Dovolj je že, da se lahko vedno znova vračamo v sebe, v stanje čuječnosti, ko zaznamo, da nam je pozornost ušla k sosedu ali na včerajšnja poročila. Zdrave temelje gradimo, ko brez napetosti in notranje prisile, postopno in z užitkom korakamo iz situacije v situacijo. 
 
 “Vaja dela mojstra…” Koliko ljudi z lahkoto izpusti drugi del modrosti: “... če mojster dela vajo.” Zato še enkrat, v popolnosti celote: “Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo.” (60


Kolikokrat se je meni zgodilo, da sem potrdila, da poznam tisto knjigo, da sem brala o zdravilnih učinkih sproščanja, da sem slišala o tem, da samo akciji sledi reakcija. A šele ko sem se prebudila, sem se zavedala, da bore malo vem, če nimam rezultatov. Mislim, da ni potrebno posebaj poudarjati, da je bilo to zavedanje eno največjih pretresov v mojem notranjem svetu. Kako lažje in bolj navdihnjeno sem delovala, ko mi ni bilo več potrebno skrbeti za vse! Zavedala sem se, kaj je moje delo in sem ga (skoraj) brez pritoževanja tudi opravila. Seveda le v primeru, da sem bila čustveno motivirana v ozadju. Izbrala sem energijo, jo zagnala v vrtinec, si natočila Pu Erh in se prepustila sproščenemu in radostnemu uživanju. Navdušena sem opazovala, kako se je drugi del želje materializiral pred mojimi očmi. In to brez mojega truda, vloženega časa ali energije - v resnici brez mojega vmešavanja v delo, ki ni moje. Spoznala in sprejela sem sebe in proces še vedno teče, ni zaključen. Vzljubila sem svoje senčne dele in drznem si pokazati svojo veličino. Hvaležna sem za vsak novi pogled, novo dejanje, ki izraža mojo ljubezen do mene same. Edino tako lahko vidim v posameznika, se mu zazrem v oči in vidim njegovo veličino. Moje osebne izkušnje predstavljajo obsežno knjižnico modrosti, iz katere črpam nasvete, ki so meni pomagali izboljšati moje počutje in kvaliteto življenja. Sama sem veliko doživela in izkusila, velikokrat padla in skorajda obupala, a se uspela vedno znova pobrati in iti do konca. Navdihnjena in polna vere črpam iz bogate zakladnice, ker čutim, da je moja okolica polna izjemnih posameznikov neomejenih zmogljivosti, ki so sposobni velikih, čudovitih dejanj, ki izboljšujejo življenja vseh nas. Želim vas prebuditi, da bi spoznali svojo veličino. Bistveno spoznanje pa lahko preprosto opišem z globokimi besedami Og Mandina, ker so pisane zate. Ljubljeni, ko boš IZBIRAL in se ODLOČAL, najprej z ljubeznijo preštej svoje blagoslove, razglasi svojo edinstvenost, pojdi še kilometer dlje, kot je potrebno in modro uporabljaj svojo moč odločitve. In vedi, da si ti, ljubljeni, največji čudež na svetu. Svet postaja pristnejši in boljši zaradi tebe. Beri mojo zgodbo in prebral boš svojo. Hvala, da si in hvala, da tudi Jaz vidim sebe v tebi.

(61


6 Rade bi ti pomagale


 
 
 
 
 
 
 


(62





(63


Tebi, ki si nekje na svoji poti izgubil sebe in si že utrujen od teka na dolge proge v začaranem krogu. Tebi, ki si iskren in imaš čiste namene, si bistrega razuma in velikega srca. Tebi, ki nekje globoko v sebi veš, da je mogoče, da se lahko počutiš boljše in živiš lepše življenje, ne glede na to, v kako težki situaciji se trenutno nahajaš. Kljub strahovom si pripravljen tvegati in pogumno prevzeti odgovornost zase in za svoje življenje. Odločil si se za VEČ obilja vsega dobrega. Tebi, ki si pripravljen preseči svoje dosedanje razmišljanje, razširiti in prestaviti svoje meje in poglede. Pripravljen si sprejeti dejstvo, da če ti do sedaj ni uspelo, potem skoraj zagotovo še ne “veš vsega”. Kajti, če bi res vedel, kako narediti bolje, bi to že naredil. Veličastne stvari v življenju so najbolj enostavne in preproste in včasih je dovolj že samo spremeniti pogled. Tebi, ki si pripravljen pomagati in deliti svojo srečo in sebe z drugimi, ko najprej poskrbiš zase, kajti deliš lahko samo tisto, kar imaš. Ponavadi v smehu povem, da lahko deliš samo svoj dobiček... pa še resno mislim. Ker če sam nisi srečen, ne moreš deliti sreče. Tebi, ki si pripravljen investirati svoj čas vase in se posvetiti sebi. Se sprostiti. Zazreti v svoje oči, se potopiti vase in zliti s seboj. Tebi, ki si pripravljen vaditi, ker se zavedaš, da kdor vadi, po vsej verjetnosti napreduje. Točno tebi, človek, lahko pomagam. Tvoja pot je tvoja izbira in edinstvena izkušnja, a veliko bolj umirjena in radostna bo, v kolikor se ne boš spotaknil ob vsak kamenček, problem, strah ali drugo oviro na poti. Nekaj kilometrov lahko narediva skupaj. Lahko te učim, kako spoznavati sebe in izražati svojo resnico, kako vzpostaviti in negovati lastni odnos do sebe, kako uporabljati svoje potenciale ter uživati življenje. Veselim se najinega kreativnega sodelovanja. Obljubim ti, da bom dala vse od sebe, kar je v moji moči in ti pomagala, da boš začel uresničevati sebe. Tukaj si, da radostno uživaš življenje. Več o meni in mojem načinu dela si lahko prebereš na moji spletni strani alexandrapibachel.net

(64





(65


Kdo še verjame vate?

Jaz, ki sem velikokrat iskala ljubezen. Jaz, ki sem velikokrat obupala od iskanja. Jaz, ki sem velikokrat klonila in se zvijala od bolečine. Jaz, ki sem se vedno znova pobrala v upanju in želji, da najdem izgubljeno LJUBEZEN. Jaz, ki sem z zlomljenim srcem tavala po puščavi in se spraševala: “Ali še kdo misli in verjame vame?” Jaz, ki sem iz brezna opazovala zvezde in upala v nov začetek in ponovno rojstvo, tebe draga LJUBEZEN. Jaz, ki te bom vodila na konec mavrice z zavedanjem, da z vero in upanjem ponovno ugledaš LJUBEZEN. In ta bo našla tebe in ti odprla srce . LJUBEZEN je tista, ki verjame vate.

Prisluhni si! Vsak korak je nov začetek. Dovoli si! Stopaj v neznano. Prepusti se! Roka nevidna te vodi. Objemi se! To si ti v objemu ljubezni. Tukaj sem zate, da ti pomagam. Z velikim veseljem te  vodim in usmerjam na poti odkrivanj in spoznanj. Sem tvoja sopotnica, ki  ti  na osnovi izkušenj, pridobljenega znanja in orodij pomagam. Ob tebi hodim, te bodrim in vlivam moči   vse do popolne jasnitve. Lahko mi pišeš na greta.cernilogar1@gmail.com

(66


(67


Z dolgoletnimi izkušnjami v temi in poglobljenim procesom spoznavanja sebe, sem se naučila ogromno o življenju, o temi, o sprejemanju sebe in lastnih omejitvah ter razbijanju blokad, ki so mi preprečevale, da bi videla svet brez lastnih bolečih iluzij. In, če se tudi ti počutiš izgubljeno v svetu, ki ti kaže le nesrečo, žalost, obup in zmedo, se spomni name in potrudila se bom, konkretno, dosledno in predano s teboj poiskati rešitev za osvoboditev. Obljubim ti lahko le, da te bom usmerila, te podprla in ti namenila svojo ljubečo energijo sočutja in razumevanja, žal pa ne bom mogla narediti stvari namesto tebe. Ti se moraš odločiti, da je čas za spremembe in vztrajnost ter prevzeti odgovornost nad lastnim življenjem. Jaz sem lahko tvoja dobra vila, ki te nežno in z vsemi svojimi izkušnjami, znanji in čuti spodbudi, da se obrneš vase in poiščeš rešitve, ki so usklajene s tvojimi vrednotam in notranjimi resnicami. Podprla in spodbudila te bom, da od trenutka najinega sodelovanja začneš izbirati zase bolj zdravo hrano, ki bo oplemenitila in pozdravila tvoje fizično, psihično in duhovno telo. S svojimi bogatimi poslovnimi izkušnjami te bom spomnila, da najdeš svoje poslanstvo in da tisto, kar delaš, delaš z zadovoljstvom, predanostjo in kvaliteto. In se učiš iz napak, ki to niso. Da spoznaš sebe v poslovnem uspehu, ki bo prinesel še več osebnega zadovoljstva. Če pa želiš vse to doživeti na prav poseben način in še bolj razviti lastne potenciale, te bom popeljala skozi izkušnjo procesa spoznavanja sebe in lastnih potencialov v angleškem jeziku, da utrdiš in obogatiš znanje angleščine ter začutiš sebe in druge na globljih nivojih zavedanja. Če me želiš bolje spoznati in si ustvariti prvi vtis, lahko prebereš moj blog na aldomilawordpress.com. Za sodelovanje in kontakt pa obišči spletno stran milaaldo.eu.

(68


Priporočilo 
 »Izjemno sem uživala v branju navdihujoče knjige. Tudi vas lahko obogati in spodbudi na potovanju vase. Odstrani tančico iluzije in prebudi speče potenciale, da boste tudi VI živeli svojo resnico.« S temi mislimi sem podprla navdihujočo knjigo, ko se je rojevala v fizično podobo. Obožujem odlične knjige in v veliko veselje mi je, ker se naš prostor polni z izjemnimi, novodobnimi knjižnimi deli. Privoščim vam le najboljše, zato vam priporočam v branje živo knjigo, ki vas bo popeljala na nove nivoje razmišljanja o življenju in vas samih. Pustila vam bo pečat, če se ji boste le prepustili. Iluzija prevare je nastala kot navdih mlade avtorice pri soočanju z različnimi življenjskimi preizkušnjami. Namen je okrepiti VREDNOTE in vero v spremembe na bolje. Vsak posameznik ima v sebi MOČ, da prispeva svoj osebni pečat. Skozi številne kratke zgodbe avtorica predstavi svoj pogled in izkušnje pri srečanju z različnimi IZZIVI. Univerzalni zakoni vedno delujejo in z upoštevanjem le-teh lahko ustvarimo NEBESA NA ZEMLJI. Bralca nagovarja naj izkoristi svoj potencial in postane najboljša verzija sebe. Vedno pa je potrebno poslušati svoje SRCE. Več o knjigi pa je možno izvedeti na: iluzija-prevare.weebly.com ali facebook.com/ Iluzijaprevare


Prof. ddr. Matjaž Mulej, doktor ekonomskih znanosti in doktor menedžmentskih znanosti ter zaslužni profesor teorije sistemov in inovacij »Ta knjiga nam razširi ZAVEST, nam pokaže pot do ZAVEDANJA, nas popelje bližje ENOSTI, kjer se dogajajo ČUDEŽI. Draga Anja ostani srce!«

Iluzija prevare

»Ta knjiga s številnimi kratkimi poglavji vzame malo časa za branje in veliko za premišljevanje o sodobni življenjski praksi. Z zanimanjem sem jo prebral.«

Iluzija prevare

Mateja Jurkas, lastnica centra zdravja in lepote Veda »Izjemno sem uživala v branju navdihujoče knjige. Tudi vas lahko obogati in spodbudi na potovanju vase. Odstrani tančico iluzije in prebudi speče potenciale, da boste tudi VI živeli svojo resnico.« Alexandra Pi Bachel, mentorica za boljše in kvalitetnejše življenje »Iluzija prevare je knjiga, ki bralca pritegne z načinom razmišljanja avtorice o eksistencialni podobi našega časa. Predstavlja nekonvencionalno razmišljanje mladega človeka o sodobnih resnicah, zablodah in priložnostih. Bralca nagovarja naj iz faze lenobe preide v aktivno soustvarjanje tega sveta, tako kot to počne avtorica sama. Zanimivo in poučno branje!«

Dr. Anja Kostevšek Dr. Anja Kostevšek

Anita Hrast, ustanoviteljica in direktorica Inštituta za razvoj družbene odgovornosti (IRDO)

(69





7 Zahvala

(70


Rada bi ubesedila svojo globoko hvaležnost in izrazila ljubezen in spoštovanje vsem ljudem, ki so pripomogli k mojemu razvoju in napredku. Ganjena sem ob tolikšni spodbudi, ki mi je omogočila, da so se moje misli pretvorile v zapisane besede. Hvala, ljubljeni moj, srčni in življenjski sopotnik. Hvala, da vidiš mojo veličino in me navdihuješ, spodbujaš in verjameš vame. Hvala za tvojo neizmerno ljubezen in neskončno podporo. Hvala, da sem lahko ob tebi povsem razgaljena- ranljiva in mogočna, slišana in ljubljena. Hvala, da vidim sebe ob tebi v najlepši luči. Hvala, da sem ob tebi postala še boljši človek. Hvala za najino vzajemno podporo in ljubezen. Hvala, da Jaz vidim sebe v Tebi. Ljubim te. Hvala, ljuba moja hči, da si ob meni in da mi je dano voditi te k izražanju sebe. Hvala, da bogatiš moje življenje s svojimi globokimi modrostmi. Hvala, da si me v mojih najtemnejših delih življenja razumela brez besed in me podprla s svojim neopisljivim rahločutnim čutenjem: “Mami, saj bo vse v redu. Rada te imam. Ti skuham čaj?” Tako preproste, a hkrati tako zdravilne besede, ki si jih izrekla vedno v pravem trenutku. Hvala za tvoje veliko srce. Hvala, da Jaz vidim sebe v Tebi. Rada te imam. Hvala, draga moja primarna družina. Hvala, da sem z vašo pomočjo in s pomočjo kontrastov našla sebe in svojo resnico. Hvala za močne izkušnje, ki so me usmerile na pot nenehnega razvoja in napredka. Hvala, draga mama in dragi oče, da sta zmogla pospremiti na pot življenja tako kompleksno bitje. To zmorejo samo najboljši! Hvala, draga sestra, da si me nesebično podprla v najtežjih trenutkih mojega življenja. Hvala, da Jaz vidim sebe v vsakemu od vas. Rada vas imam. Hvala, ljuba Mila. Velika in čista duša. Ob tebi sem spoznala vsemogočnost univerzalnih zakonov in moč namere. Hvala, da sem te lahko vodila po tvoji izjemni razvojni poti, te spodbujala in verjela vate. Hvala za tvoje neizmerno zaupanje vame. Hvala, da tudi z mojo pomočjo svetu kažeš svojo veličino. Hvala, da si še močneje utrdila moje verjetje, da je vse, kar si srčno želiš, mogoče. Zelo sem ponosna nate. Hvala, da si bila takoj pripravljena sodelovati v tem projektu kot prostovoljka dobre volje in si pripomogla k rojstvu te knjige. Tvoj prispevek je neizmeren. Hvala, da Jaz vidim sebe v Tebi. Rada te imam. Hvala, ljuba Greta. Mogočno bitje ljubezni. Hvala, da si vstopila v moje življenje in ga obogatila s svojo prisotnostjo. Hvala, da si me izbrala kot vodnico na potovanju vase in mi pokazala, kaj vse je še mogoče. Hvala za zaupanje, da lahko spodbujam in podpiram tako veličastno žensko kot si ti na poti samouresničitve. Hvala, da si neizmeren vir ljubezni v človeški podobi in da vedno pravi trenutek objameš sočloveka s svojo veličastno energijo. Hvala, da si bila takoj pripravljena sodelovati v tem projektu kot prostovoljka dobre volje in si pripomogla k rojstvu te knjige. Hvala, da Jaz vidim sebe v Tebi. Rada te imam. Hvala, ljuba Anja. Hvala, da sva se ponovno srečali v tem življenju in se povezali. Hvala, da lahko iskreno občudujem tvoj mojstrski veleum in veliko srce. Hvala, da se lahko jaz učim od tebe in hvala, da ti sprejemaš mojo pomoč. Hvala, da slediš mogočnemu klicu in izpolnjuješ svojo veliko nalogo, ne glede na to, kako zahtevna zna biti včasih za človeško bitje. Hvala, da postaja naš svet boljši s tvojimi kreacijami. Hvala, da nam osmišljaš življenja na edinstven način. Tvoj prispevek je neskončen, kot je neskončna tvoja ljubezen (71


in predanost vsemu in vsakomur. Hvala, da si bila takoj pripravljena sodelovati v tem projektu in si pripomogla k rojstvu te knjige. Hvala, da Jaz vidim sebe v Tebi. Rada te imam. Hvala vsem vam, ki sem vas srečala in ki ste se me dotaknili na svojevrsten način. Vsak izmed vas je moder in dragocen učitelj in je zaslužen za moj napredek. Hvala, da tudi z vašo pomočjo izražam sebe in svojo resnico. Hvala vam za vsa ogledala in vztrajno spodbudo, da vedno pridem do konca začetka. Hvala vsem vam, ki ste mi v enem trenutku življenja predstavljali kontrast- večji je bil kontrast, mogočnejši je bil moj napredek. Hvala vsem vam, ki mi nesebično kažete razsežnost veličine in mogočnosti. Hvala, da lahko skupaj z vami soustvarjam boljšo verzijo sebe in lepši svet. Hvala, da Jaz vidim sebe v Vas. Rada vas imam. Hvala viru vsega kar je, za cenjeno izkušnjo Življenja. Hvala za vse navdihe in tvojo neskončno potrpežljivost. Hvala za vztrajnost in soustvarjanje novih priložnosti, ko spregledam ali preslišim prva subtilna sporočila. Hvala za vso mogočno energijo, s katero se lahko kadarkoli napolnim. Hvala za polje neskončnih možnosti, do katerega lahko dostopam in soustvarjam, kar si srčno želim. Hvala za tvoj čudoviti izraz mene same.

(72



Knjiga jaz vidim sebe v tebi