V nekem nenavadnem gozdu, v neki nenavadni deželi, ob nekem nepoznanem času so živela prav nenavadna bitja. Bila so majhna in velika, debela in suha, imela so noge in roke in glavo in oči. No, nekatera so imela več glav in več oči. Nekatera samo eno. Imela so ušesa in velika usta, da so se lahko kar se da veselo in široko smejala. Njihove noge in roke so bile le stežka na miru. Najraje so poplesavale in se gibale. Pravzaprav so to bitjeca, ki so bila med drugim tudi najrazličnejših barv ali pa kar pisana, ki so raje, kot da bi hodila, plesala, poskakovala, se plazila in se vrtela. Če so že hodila, so hodila ritensko ali pa postrani. Ja, to jih je strašno zabavalo.
Ponedeljek je bil v Tananiji, kot se je dežela naši bitji imenovala, prav poseben dan. Ob ponedeljkih so namreč hodili čisto običajno. Ob ponedeljkih so tudi imeli vsegozdno akcijo čiščenja in vsegozdno akcijo dobrega soseda. Vsak Tananijec je moral v ponedeljek narediti vsaj tri dobra dela. Eno je bilo dodeljeno vsem: vsi so pomagali čistiti gozd in svoje domove. Preostali dve dobri dejanji pa si je izbral vsak sam. Nekateri so poskrbeli za gozdne živali, drugi za zemljo, tretji za svojega prijatelja. Vse je bilo dovoljeno. Vse, kar je bilo za nekoga ali nekaj dobro. In da je bilo veselo vzdušje, so metulji igrali na klarinet in violino.
Ob torkih so praznovali dan dišečega lonca. Tananija je dišala po enolončnicah, čorbah, pecivih, juhah. V svoje ogromne lonce so metali najrazličnejše gozdne sadeže, plodove, zelenjavo, začimbe in vrteli svoje kuhalnice. Kuharija je trajala ves dan in vsak se je potrudil po svojih najboljših močeh. Na tla so položili prte in vsak je pristavil svoj lonec. Točno ob 6. uri je zakukala kukavica in poskočila veverica, takrat so pritekli, priplesali, priskakljali ali se priplazili prav vsi Tananjici z največjo žlico, ki so jo premogli in začeli zajemati. Ob torkih res nihče ni ostal lačen. In po obilni večerji so Tananjici odšli na vsetananjiski sprehod po njihovem nenavadnem gozdu. Hodili so ritensko, poplesavali, poskakovali po eni nogi in preskakovali korenine.
Ampak torek še ni nič napram petku. Ob petkih so se zbrali, ko je padla noč. Pozabili smo povedati, da je vsak Tananijec imel en del telesa, ki je ponoči lahko zagorel kot svetilka. Tako se nobeden ni še nikoli v vsej zgodovini Tananjije ponoči izgubil, niti zašel s poti. In kljub tem, kot boste slišali, posebnim petkovim večerom so vedno našli pot domov. Vsak petek so obiskali jamo čarvilic. To niso bile ne čarovnice in ne vile. Bile so strah vzbujajoče, male, stare ženičke, ki so živele v temačni in vlažni jami. Rade so pripovedovale strašljive zgodbe. In ob tem so rade z glasovi in gromom spravile Tananjice v strah in trepet. Njihove zgodbe so bile strašne, včasih grozne, a poučne. In vsi so jim radi prisluhnili. Čarvilice so pekle najboljši koreninski štrudelj v vsem gozdu in svojih gostov niso nikoli pustile lačne.