Page 1

GINKO POSEBNA IZDAJA Z LITERARNIMI IN LIKOVNIMI PRISPEVKI

OŠ MAKSA DURJAVE MARIBOR ŠOLSKO LETO 2011/2012


2


POSEBNA IZDAJA Z LITERARNIMI IN LIKOVNIMI PRISPEVKI

Dragi učenci, veseli sva, da ste bili skozi celotno šolsko leto tako kreativni. Nastalo je veliko literarnih in likovnih prispevkov, ki so vam in naši šoli lahko v ponos. Upava, da boste še večkrat poslušali svoje srce in svoje misli izlili na papir ter ustvarili še več lepih literarnih ali likovnih izdelkov, ki bodo razveseljevali vas, ko jih boste čez nekaj let ponovno prebirali ali gledali, prav tako pa bodo razveseljevali tudi druge. Vaši likovni izdelki skozi vso šolsko leto krasijo šolske hodnike, sedaj pa je je izšla še posebna izdaja Ginka. Ta Ginko je poln vaših literarnih utrinkov, krasijo pa ga nekateri vaši likovni izdelki. Upava, da ga boste z veseljem prebirali. Ostanite takšni kot ste – iskrivih oči, polni novih idej in zvedavi, predvsem pa negujte svoje sanje! Učiteljici Blanka in Mojca

3


KAJ BI SE ZGODILO S KNJIGAMI, ČE JIH VEČ NIHČE NE BI BRAL? Knjige bi ostale na policah in se postarale. Čendresa Buzhalo in Lana Podpečan, 1. a

Knjige bi uničili in otroci bi bili žalostni. Tomaž Varga, 2. a Čendresa Buzhalo, 1. a Knjige bi postale neuporabne. Zoya Čurin, 2. a

Knjige bi bile žalostne. Barbara Ribič, 2. a

Če knjig več ne bi brali, bi izgubile črke in postale zvezki. Miha Čirič Budihna, 3. a

Lana Podpečan, 1. a

Pozabila bi brati in knjižnica bi se zaprla. Knjige bi bile žalostne in ne bi jih več našla. Marisa Ribič, 3. a

Ko nihče več ne bi bral knjig, ne bi več znali brati. Iz knjig bi pobegnili pravljični junaki. Nihče jih ne bi našel in knjige bi ostale same, pravljični junaki pa pozabljeni. Katarina Ribič, 3. a Kaj bi bilo? O, kaj bi bilo, če nobeden ne bi vzel knjige v rokó? Takrat odšle bi knjige proč in pustile bi temó. Rok Goropevšek, 4. a

Belkize Abdulahu, 1. a

Knjige mi pomenijo veliko. Res bi bil žalosten. Knjige pa bi bile žalostne kot mi. Iz knjig se naučiš veliko novih in pravilnih besed. Memet Hasani, 4. a Če nihče več ne bi bral knjig, bi bile prašne in zavite v pajčevino. Še sreča, da se to ni zgodilo. Jaz jih berem včasih dvakrat na dan. Včasih pa pozabim. Žiga Pernek, 4. a 4


Knjige ne bi bile vesele in bi razpadle, če jih ne bi uporabljali. Ne bi bile več uporabne. Sredko Markovid, 4. a

Nekega dne se je kmet Tone zbudil v prelepo jutro. Na svoji nočni omarici je imel veliko knjig, ki jih je zelo rad bral. Bral je vsako jutro in vsak večer. Niso ga zanimali telefon, računalnik, televizija. Zanimale so ga le knjige. Kmet Tone je imel brata, ki ga je tehnologija zelo zanimala. Doma je imel računalnik in dva televizorja. Kmet Tone se je rad družil s svojim bratom. Nekega dne je njegov brat prišel na obisk. S seboj je prinesel svoj prenosni računalnik, ki kmeta Toneta ni zanimal, a je vseeno pogledal, kaj ta reč zmore. Čez eno uro se je na računalnik že privadil. Brata je prosil, če mu ga posodi za en teden. Tisti večer Tone ni bral svoje knjige, ampak se je zanimal samo za računalnik. Njegove knjige so obležale v kotu. Tudi naslednje dni ni nič več bral, le sedel je za računalnikom in na svoje knjige čisto pozabil. Nekega večera, ko je Tone spet sedel za računalnikom, je zmanjkalo elektrike. Tako Tone ni mogel sedeti za računalnikom in je razmišljal, kaj bi lahko počel. Spomnil se je na kup knjig v kotu. Pobral je zadnjo knjigo in jo pričel brati. Ob tem se je spomnil, kako prijetno se je počutil ob branju, in ugotovil, da noben računalnik ne more nadomestiti knjige. Luka Moleh, 5. b

V ponedeljek je Miha prišel iz šole in z mamo sta sedla h kosilu. Ko sta pojedla, je Miha odšel v sobo igrat računalniške igrice. Čez nekaj časa je v sobo prišla mama in rekla Mihi, naj gre raje brat knjige, saj bo to bolj koristno za njegove oči. Miha je pridno ubogal in šel brat knjige na posteljo. V trenutku, ko je mama stopila iz sobe, je Miha že bil za računalnikom in si sam pri sebi rekel, da so knjige dolgočasne in brezzvezne. To so knjige slišale in se močno razjezile. Zvečer, ko je Miha že spal, so imele knjige sestanek. Na sestanku so se dogovorile, da bodo naslednji večer Miho prepričale, da jih spet začne brati. Naslednji večer se je Miha pogovarjal po telefonu s svojim sošolcem. Pripovedoval mu je, kako rad igra igrice in gleda TV, njegova mama pa želi, da bere knjige. Knjige so ga slišale in ko je končal pogovor, so ga prosile, naj vsaj poskusi brati ter mu pokazale nekaj raztrganih knjig. Povedale so mu, da se to zgodi, če človek ne bere knjig in tako grdo ravna z njimi ter da nočejo, da se to zgodi vsem knjigam. Miha je vzel eno knjigo in odhitel na posteljo brat. Strgane knjige je pobral in zalepil. V šoli je vsem povedal, kaj se mu je zgodilo ter da so knjige tako super kot filmi. Sošolci so mu verjeli in do naslednjega jutra prebrali vsak po eno knjigo ter bili zelo navdušeni nad njimi. Ta novica se je razširila po vsem mestu in vsi so spet brali knjige. Tea Podboj Breznik, 5. b

5


Nekega dne se odprla knjižnica, imela je polno knjig. Knjižničarka je čakala in čakala, da bi prišla kakšna gospa, otroci ali gospod, ampak nihče ni prišel v knjižnico. Knjižničarka je bila jezna, ker nihče ni prišel po knjige. Naslednji dan je knjižničarka prišla v službo in videla, da je nekdo razbil okno in odnesel vse knjige. Na poti domov je videla, da so knjige iz knjižnice plavale v reki. Skušala jih je potegniti iz reke, a jih je ujela le pet. Te knjige je skušala podariti otrokom, ki so se igrali na ulici. Otroci niso želeli brati knjig. Knjižničarka je ugotovila, da nihče noče brati knjig, zato se je naslednje jutro odločila, da ne bo imela več knjižnice, ampak bo odprla pekarno. Končno je imela polno obiskovalcev v svoji pekarni. Ajda Remih, 5. b

Knjige so v redu, knjige so »fajn«! Le kaj bi se z njimi zgodilo, če vsak človek ne bi prebral vsaj 10 listov na dan?

Jaz sem knjiga vsevedka in sem tvoja tetka. Brez mene ne bi šlo, brez mene je pusto.

Vseeno, če je otroška, mladinska, roman ali povest, v te knjige se vživiš prav zares.

Če me ne boš prebral, boš nepismen postal. Vedno boš oral, nikoli zdravnik ne boš postal.

In če ne boš več bral, boš nepismen postal, to je rekel Prešeren sam, ki naš pesnik bil je znan. Žiga Korpar, 6. a

Šeherezada Bernica, 5. a

Z mano nič ne bo, tebi bo pa vse ušlo. Meli Buzhala, 6. a

Če knjig nihče več ne bi bral, potem ne bi nihče nič znal. Knjiga te nauči pisati, brati in drugih stvari, takšnih, ki so pomembne za ljudi. Če hočeš šolo končati, moraš knjige začeti brati. Vesna Krajnc, 6. a Matic Slana, 5. a 6


LITERARNI UTRINKI MOJA SREČNA DEŽELA V srečni deželi bi lahko vzeli čarobne paličice in začarali, da se čas ustavi, zato da bi šli vsi skupaj na sprehod. Potem bi čas spet pognali naprej in bi začarali, da imamo čarobne moči in bi z zlato ladjo odpluli na sladkorni otok. Tam bi v gozdu našli zlati potok, v njem bi plavala zlata ribica in ko bi jo ujeli, bi nam izpolnila želje. Lina Breznik, 1. a

Moja srečna dežela bi bila polna sladkarij in računalnikov, na katerih bi lahko igrali veliko igric. Vsak otrok bi dobil svoj telefon. Namesto dežja bi z neba padal denar. Blaž Kolarič, 1. a

V srečni deželi bi vsi morali biti srečni. Sladoled bi dobili zastonj. V šolo bi odšli, kadar bi želeli. Lahko bi se kopali in delali, kar bi hoteli. Aleksej Mošič, 1. a V srečni deželi bi lovili zlate in srebrne ribice in jih jedli. Vse bi bilo lepo in veselo. Vsak dan bi imeli zabave. Žiga Tolevski, 1. a

Čendresa Buzhalo, 1. a

Lana Podpečan, 1. a 7


ZGODBA O POBEGLI ŽIRAFI Žirafa je pobegnila iz živalskega vrta. Imela je tako dolg vrat, da je segla do najvišjega drevesa. Ko se je potikala po mestu, je srečala volka. »Zdravo,« je rekel volk. Žirafa se je volka prestrašila in pobegnila v gozd. V gozdu je srečala veveričko. Vprašala jo je: »Ali bi se igrala z mano?« »Ja,« je rekla veverička. Igrali sta se skrivalnice, se lovili in se igrali še druge zabavne igre, dokler ni žirafa opazila, da se temni. Veverička je vprašala žirafo: »Ali lahko prespim pri tebi v mestu?« Žirafa je rekla: »To pa ni slaba ideja. Kje boš pa spala?« »Spalno vrečo bom nesla zraven,« je rekla veverička. »Ja, ti si pa pametna,« je rekla žirafa veverički. In odpravili sta se v mesto. Aleksander Tomič, 2. a

PETER NOS Peter Nos ima najbolj poškodovan nos na celem svetu. Ima veliko prijateljev. Peter Nos je vsemu kos. Je zelo prijazen in domiseln. Prijatelji se z njim veliko igrajo. Tudi smejijo se zelo. Peter Nos mi je všeč, ker je smešen. Všeč mi je zgodbica Skrbimo za živali. Peter Nos in njegovi prijatelji so pomagali živalim. Tina je skuhala čaj in ga vlila v potok, da se ribe ne bi prehladile. Andraž je naredil gnezdo za vrabčke, Marko pa bo pisal lastovkam v Afriko. Peter Nos pa bo pomagal medvedom pri zimskem spanju. Zoya Čurin, 2. a

Peter Nos je svojo prijateljico Majo povabil na šah. Zmagal je. Od takrat velja pregovor: Peter Nos je vsemu kos. Aleksander Tomič, 2. a Peter Nos je igral šah z očetom in ga je premagal. Potem je odšel na zrak. Videl je drevo z gnezdom, kjer so bili ptiči. Peter Nos je splezal na drevo. Nato je padel in si zlomil nos.

Peter Nos je vsemu kos, po cesti hodi bos. Veliko prijateljev ima tudi doma. Z njim se igram, pojem, plešem in vse znam. Barbara Ribič, 2. a

Lana Podpečan, 1. a

8


REVEN MOŽ Nekoč je živel reven mož, ki ni imel dovolj denarja za svojo družino. Šel je v gozd. Srečal je veverico. Pozdravil jo je. Rekel ji je: »Reven sem in ne morem skrbeti za družino.« Veverica je rekla: »Prinesi mi lešnike in jaz ti dam v zameno zlatnik.« Šel je dalje in srečal psa. Tudi njemu je rekel, da je reven in ne more skrbeti za družino. Pes mu je odgovoril: »Prinesi mi kost in dam ti zlatnik.« Mož je šel po gozdu naprej in prišel do drevesa. Drevo mu je reklo: »Ti kaj pomagam?« Odgovoril mu je, da je reven in potrebuje pomoč. Drevo je reklo: »Pojdi po vrč vode in me zalij.« Prinesel je vrč vode in drevo mu je dalo štiri zlatnike. Tako ni bil več reven, ampak še vedno ni bil srečen. Srečal je revno deklico in ji dal vse svoje zlatnike. Deklica je bila vesela, on pa je postajal srečen. Žak Kravos, 2. a

STARI DED Nekoč, pred davnimi časi, je živel star ded. Živel je v svoji stari hiši, v centru mesta. Vsak dan je moral skrbeti sam zase, saj ni imel nikogar, ki bi mu pomagal. Ker je bil zelo, zelo star, je bil zelo, zelo počasen. Hiter je bil kot polž. Nekega mrzlega zimskega dne je staremu dedu zmanjkalo drv. Tako se je odpravil v gozd po drva. Najprej se je oblekel, obul ter vzel sekiro. Počasi se je odpravil v gozd. V gozdu si je počasi pripravil drva. Ko je imel dovolj drv, se je počasi odpravil domov. Doma je ugotovil, da je že pomlad. Stari ded se je odločil, da gre na morje. Spakiral je kovčke in se s polžjo hitrostjo odpravil proti morju. Ko je prispel na morje, je opazil, da so vsi oblečeni v jakne. Na jezeru pa se še drsajo. Stari ded je ves prezebel sedel na hlod in opazoval, kako so se drsali. In zaradi svoje počasnosti se stari ded nikoli ni mogel skopati v morju. Zoya Čurin, 2. a

DOBRA DINOZAVRA Nekoč, pred davnimi časi, so živeli dinozavri. En tiranozaver je imel veliko prijateljev. Njegov najboljši prijatelj je bil spinozaver. Nekoč je ljudi napadel strašen zmaj. Podiral in zažigal jim je hiše. Ljudje so tekali in kričali na pomoč. Tinozaver in spinozaver sta se odločila, da bosta ljudem pomagala. Napadla sta zmaja. Ko so se borili, so vsi trije treščili v goro. Nastala je velika votlina, v kateri je bil skrit zaklad. Zmaj je od strahu pobegnil. Dinozavra sta zaklad pustila ljudem. Ljudje so zgradili novo mesto. Spomin na dobra dinozavra so ljudje postavili dinozavroma kip. Mateo Pavlovid, 2. a

Kristjan de Bree, 8. a 9


PRAVLJICA O DOBREM FANTKU Dedek, fantek in babica so šli v gozd. Fantek je srečal medvedko. Vprašal jo je: »Kje imaš svoj brlog? Ali mi lahko pokažeš svoje mladiče?« »Ne, ker se zelo bojim za njih,« mu reče medvedka. Potem gredo dalje. Fantek sreča lisico, ki je imela v ustih kokoš. Vprašal jo je, zakaj ima kokoš v ustih. »Da nahranim svoje mladiče,« mu reče lisica, ki je imela pet mladičkov. »Ali jih lahko vidim,« vpraša fantek. »Ne, ker se zelo bojim zanje,« reče lisica. Potem gredo dalje in srečajo lovca. Lovec vpraša fantka: »Ali si kaj videl medvedko, da jo ustrelim? Ukradla je med iz panja.« »Videl sem jo, ampak ti ne povem, kje je,« je rekel fantek. Lovec je vprašal: »Kaj pa lisico, si srečal lisico? Ukradla je kokoš.« »Ukradla jo je za svoje mladičke, ne smeš je ustreliti,« je rekel fantek, ker je vedel, da so njeni mladički lačni. Lovec je rekel: »Če mi ne poveš, kje sta medvedka in lisica, pa bom ustrelil fazana!« Fantek ni rekel nič. Ko so to slišali fazani, so odleteli in lovec je ostal brez večerje. Tomaž Varga, 2. a

Sara Radosavljevid, 8. a

Jernej Čelofiga, 8. a

MORJE Oj, za morjem, modrim morjem, barka je priplula – le zakaj? Na tej barki, velikanski barki, kapitan je zaspan – le zakaj? Na tej barki plavajoči siv galeb je pristal, Alja Bislimaj, 8. a

z barko v širni svet se bo podal. Aleksander Tomič in Žak Kravos, 2. a 10


MOJE SREČANJE Z MARSOVCEM Pri poročilih so oznanili, da je na Zemljo prispel Marsovec: »Če ga kdo najde, prosimo, naj pokliče na 040 181 102.« Naslednje jutro sem šla v šolo in zagledala Marsovca, ki je ležal na cesti. Marsovec me je opazil in začel zelo čudno kričati. Naenkrat je vstal in me pozdravil. Odzdravila sem in vprašala: »Kako si prispel na Zemljo?« Marsovec mi je končno odgovoril: »To je dolga zgodba. Začne se takoj, ko sem vstopil v moj leteči krožnik, ki me je vozil sem ter tja in na koncu sem pristal na Zemlji.« Vprašala sem, ali je kaj narobe z letečim krožnikom. Marsovec mi ni znal odgovoriti. Odšla sem k leteči ladji, jo pregledala in ugotovila, da je ročica za vzlet pokvarjena. Popravila sem jo. Marsovec je bil zelo vesel. Zahvalil se mi je, se poslovil in odšel domov. Katarina Ribič, 3. a

Lara Čurila, 3. a

MISLI O MAMI Mamica je kot čuvaj, stoji mi ob strani vsak dan in ko spi, vedno misli name. Jaš Štajnmec, 3. a Mama je ena sama, najboljša na svetu je mama, stoji mi ob strani, vsega hudega me brani. Katarina Ribič, 3. a Svojo mamo rada imam, poljubček vsak dan ji dam, skupaj se igrava in poklepetava. Ananda Ribič, 3. a Mama je ena sama, vedno mi stoji ob strani, vedno mi pomaga in jaz pomagam njej. Leon Bejta Kurnik, 3. a Mama je ena sama, srce je prijazno, lepa je kot sonce, to je naša mama. Marisa Ribič, 3. a Mamica je kakor sonce, ki na nebu se smehlja in z oblački se igra. Miha Čirič Budihna, 3. a Mama je ena sama, prva beseda je mama, to je moja mama, najboljša mama. Lara Čurila, 3. a Mama je ena sama. Moja mama je Sanja. Je moje sonce, ki me greje in je moje veselje. Ian Lončar, 3. a 11


JAZ SEM KONJ

JAZ SEM KONJ

Jaz sem konj, ti pa ne, jaz se pasem, ti pa ne, rad sem v hlevu, ti pa ne, mene vsakdo jaha, tebe pa nihče, jaz visoko skačem, ti pa ne, tebe muhe motijo, mene pa sploh ne. Jaš Štajnmec, 3. a

Jaz sem konj, ti pa ne, jaz pa hitro tečem, ti pa ne, jaz pa imam kopita, ti pa ne, če me hočeš uloviti, moraš se začeti boriti. Aleksej Čosid, 3. a

Lara Jazbinšek Berghaus, 4. a

BARVAMO, BARVAMO Barvamo, barvamo rože vesele. Štejemo, štejemo rožice bele. Pojemo, pojemo pesem veselo. Lovimo, lovimo mačico belo. Žiga Pernek, 4. a

Leon Bejta Kurnik in Katarina Ribič, 3. a

V STARI ŠOLI S sošolci in petimi razredi smo prišli v muzej stare šole. Nisem vedela, kaj naj pričakujem, zato sem bila radovedna. Odložili smo nahrbtnike in bunde ter slekli kape, šale … Poklicala nas je neka gospa, se predstavila in povedala, da bo naša vodička. No, ko je končno nehala predstavljati sebe, muzej in nas prenehala spraševati, se je začelo. Peljala nas je v sobo, kjer smo dekleta morala obleči smešne srajce, fantje pa tudi nekaj podobnega. Vodička je rekla, da se bomo morali za enimi vrati vživeti v vlogo učencev, saj bomo v takšnem razredu kot v starih časih. Povedala nam je, da bomo dobili učiteljico in da jo moramo klicati gospodična učiteljica, ne gospa, ker tega ne mara. Bila sem živčna, ker nisem vedela, kaj bo za temi vrati. No, malo sem še morala počakati, da smo se dogovorili, kaj moramo reči, ko pride gospodična učiteljica. Vstopili smo in dekleta smo morale na eno stran, fantje pa na drugo stran učilnice. Posedli smo se in na mizi sem videla tablico, kredo in gobico. Počutila sem se zelo čudno. Določili smo reditelja – Filipa, ki briše tablo, in Leontino, ki zapira vrata za učiteljico. Učiteljica je vstopila v razred in vsi smo vstali, potem pa v en glas rekli: »Bogdaj, gospodična učiteljica!« Pogovarjali smo se o lepem vedenju. Vse, kar smo napisali na tablico, smo morali takoj zbrisati. Dobili smo tudi liste z besedili, ki so jih morali nekateri na glas prebrati. Kmalu je bilo konec tega pouka in edino, kar me je še kar zanimalo, je to, kdo je bila učiteljica. Lara Jazbinšek Berghaus, 4. a 12


LISICE Lisice so zanimive živali. Komaj čakam, da jih tudi vi spoznate. Polarne lisice so bele barve, živijo na severu in so ogrožena vrsta. Imajo gosto dlako, ki jih varuje pred mrazom. Sodijo v družino psov in so sesalci. Dlaka se jim spreminja – pozimi je bela, poleti pa rjavkasta. Rep je dolg 35 cm, velike pa so med 65 in 90 cm. Tehtajo približno 5 kg. Prehranjujejo se s pticami, v glavnem jedo meso. Enkrat na leto skotijo 3–9 mladičkov. Navadne lisice skotijo 4–8 mladičev. Lisjak pomaga pri njihovi vzreji. Prehranjujejo se z mrhovino, jagodami … Dolge so od 60 do 80 cm, njihov rep pa od 35 do 50 cm. Odrasli samci tehtajo do 10 kg. Imajo podolgovato vitko telo, na glavi pa šilasta gibljiva uhlja in šilast koničast smrček. Kožuh je rdeče ali rjave barve. Trebuh in spodnji del nog sta bela. Živijo v gozdnih predelih, redko v gorah, posamezno ali v redkih skupinah pa živijo v brlogu. So sesalci. Dolgouhe lisice se hranijo z žuželkami in tudi z manjšimi sesalci, s ptičjimi jajci, z jagodami in drugimi sadeži. Po navadi pojedo vse, kar najdejo, kajti žuželk nimajo na razpolago celo leto. Skotijo 2–3 mladiče. Mlade lisice prvič zapustijo brlog po dveh in pol tednih. Meni so lisice všeč, pa vam? Lara Jazbinšek Berghaus, 4. a

Kaja Počivavšek, 5. a

DOGODIVŠČINE V HIŠI EKSPERIMENTOV V Hiši eksperimentov mi je bilo zelo všeč, ker sem lahko poskusil veliko eksperimentov. Najbolj zanimiv poizkus je bila postelja, na kateri so bili žeblji. Najprej me je bilo zelo strah, ker sem mislil, da je to zelo nevarno. Toda ko sem se ulegel na posteljo, je zelo žgečkalo. Tedaj sem videl, da to sploh ni nevarno. Nato sem si izbral mlinčke. Zelo so bili zanimivi. Sestavljeni so bili iz cevi, po kateri je tekla voda, jaz pa sem moral zadevati krake na mlinčku, da se je lahko vrtel. Ta eksperiment sem izvajal skupaj z Memetom. Bil je težji od prejšnjega. Najtežji pa je bil tisti eksperiment, pri katerem si moral gledati v pikico in klikniti na gumb, da se je slika vrtela. Ko se je vrtenje nehalo, sem pogledal v bel zid. Zelo sem bil očaran nad tem eksperimentom. Filip Berko, 4. a 13


PRVIČ NA TRENINGU JAHANJA V petek, ko je mama prišla po mene v šolo, mi je povedala, da me je vpisala na trening jahanja. Prvi trening je bil že istega dne. Na hipodromu v Kamnici je bilo zelo živahno. V hlevu je bilo šest konjev. Vsi so bili zelo negovani in lepi. Najlepši je bil črno-rjavi konj, ki mu je bilo ime Zeus. Na tem edinem temnem konju sem preživela prvo uro treninga. Takoj se mi je zasidral v srce. Po jahanju sem mu dala korenček in ga pomagala očistiti. Naslednje dni sem komaj čakala, da minejo in da bom spet v družbi konj. Po treningu me sicer bolijo noge in hrbet, vendar to ni pomembno, saj sem zadovoljna in srečna. Anja Stojakovič Voglar, 5. a

PRVI DAN KITARE Mama me je vpisala v glasbeno šolo na Metelkovi ulici. Glasbena šola mi je bila takoj zelo všeč. Upala sem, da mi bo igranje kitare dobro šlo. Seveda nisem imela velikih težav. Mojemu učitelju je bilo ime Stojan Kralj. Bil je prijazen in kmalu sva skupaj igrala pesem Zapuščeni mlin. Ta pesem je moja najljubša, saj sem z njo prvič javno nastopala. Počutila sem se kot slavna zvezda, čeprav sem imela komaj sedem let in sem obiskovala prvi razred kitare. Poleg kitare sem seveda morala hoditi k nauku o glasbi, kjer spoznavamo note, brez katerih ne bi mogli igrati instrumenta. Nauk o glasbi mi ni tako všeč kot kitara. Sedaj sem pri kitari že v četrtem razredu. Je veliko težje kot v prvem razredu, vendar ne bom obupala, saj pridno vadim skoraj vsak dan. Igranje kitare me zelo veseli. Nekoč bi bila rada slavna kitaristka. Metka Jenčič, 5. a

PRVA PETKA Tisti dan sem bila še posebej na trnih, saj smo pisali test. Ko nam je učiteljica razdelila teste in sem s svojim nalivnim peresom zapisala svoje ime, sem komaj čakala, da začnem odgovarjati na vprašanja. Nekoliko vprašanj je bilo lahkih, nekoliko težkih, ker pa sem se učila, pa sem na vsa vprašanja znala odgovoriti. Na koncu sem test še enkrat preletela in ga nato oddala na učiteljičino mizo. Imela sem kar dober občutek. Teden pozneje nam je učiteljica predala teste in bila sem vedno bolj na trnih. Učiteljica je z belo kredo na tablo pisala točkovnik. Nato nam povedala naše napake v testih. Ko sem test dobila v roke, sem se bila srečna, saj sem dobila svojo prvo petko. Živa Tolevski, 5. a

14


NAROBE DAN Včeraj je bil zelo čuden dan. Dogajalo se mi je veliko čudno zanimivih stvari. Moja sestra Anja je zjutraj zbolela in prvič ni šla v šolo. Bil je četrtek in takrat greva po pouku z avtobusom sama domov. Ko je bila ura pol tri, sem se odpravil proti avtobusni postaji. Pred postajo sem želel iz žepa potegniti avtobusne kartice, vendar jih nisem nikjer našel. Ugotovil sem, da sem jih pozabil. Vzel sem telefon, da bi poklical mamo, a ugotovil, da je prazen. Stekel sem nazaj v šolo in prosil učiteljico, če lahko pokliče mojo mamo. Povedal sem ji, da sem pozabil kartice in da bom šel domov peš. Prišel sem do prvega večjega križišča. Semafor ni deloval, a jaz tega nisem vedel. Pet minut sem čakal, potem pa ugotovil, da je pokvarjen. Ko sem prečkal cesto, sem se spotaknil in si poškodoval koleno. Vsi ljudje so me na poti prehitevali, ker sem hodil s polžjo hitrostjo. Ko sem bil doma, sem bil vesel, da mi ni treba več iti nikamor. Aleksander Stojakovič Voglar, 5. a

ROJSTNI DAN Vabila že pišem in tudi nekaj narišem. Ta dan sem starejša in pametnejša ter hkrati srečnejša. Ta dan preživim kakor želim, seveda bedarij ne naredim. Vendar ta dan hitro se izteče, torej hitro je končan. A vseeno sem vesela, ker je to moj rojstni dan! Herolinda Buzhala, 5. a

BREZVEZNA KNJIGA Poredni Tonček pravi:

GALEB

Brezvezna je ta knjiga,

Brž napiše enko v redovalnico

raje bi se žogal,

in mu jezen pravi:

kaj me briga knjiga.

Tako ne bo več šlo!

Knjiga je užaljena in reče:

Tonček pa si misli:

Saj ti bo še žal,

Učitelj ima prav,

če ne boš prebral me,

le če knjigo bom prebral,

tepček boš ostal. Nagajivi Tonček v šolo pride spet,

Leontina Nošaj, 5. a

moder bom postal. Metka Jenčič, 5. a

učitelj pa opazi, da pojma nima spet. 15

Na nebu leti, da se dan lepši zdi. Ko pogledaš ga ti, se ti zavrti. Bela krila, belo telo za sinje nebo. Na krilih tvojih poletela bi, če dovolil bi mi, skupaj sanjala bi. Moj galeb, razširi krila, da se ne bom prehitro zbudila. Metka Jenčič, 5. a


JEDILNI PRIBOR NA POTI V TERME Nastopajoči: Žlica, Žličnik, Vilica, Viličnik, Krožnik Žlica: Žličnik, Žličnik, a bi šel v terme? Žličnik: Hm, naj pomislim … Žlica: Prosim, nazadnje sva bila pred enim tednom … Žličnik: Ne! Žlica: Prosim. Žličnik: Ne in pika!! Žlica: Lepo te prosim … Žličnik: V redu, ampak samo, če lahko zraven pride moj bratec Viličnik. Žlica: Seveda lahko. Bom tudi jaz poklicala mojo sestro Vilico in ji rekla, naj gre z nami, da Viličniku ne bo dolgčas … Viličnik: Ampak čez pet minut pride k meni Krožnik … Žličnik: Pa naj pride z nami še on, pokliči ga po žličkafonu ali priborfonu. Viličnik: Ja, super! Vilica: Ja, tako nam ne bo dolgčas … Krožnik (po žličkafonu): Ja super, bom vzel moje najljubše kopalke ... Vsi: Gremo zabavi naproti … Terme čakajo … Matic Slana, 5. a

PREPIR Nastopajoči: Kitara, Omara, Koš za smeti in Radio Kitara: Jaz sem najlepša! Omara: Lažnivka, jaz sem najlepša! Koš za smeti: Ne, jaz sem najlepši! Radio: Ni govora, jaz imam najboljši posluh. Omara: Jaz sem najuporabnejša, najlepša in največja. Kitara: Mene pa ima najrajši Metka, najraje od vseh vas. Koš za smeti: Misliš? Brez mene bi plavala v robčkih. Radio: Brez mene bi ji bilo dolgčas. Omara: Če pa mene ne bi imela, ne bi mogla nikamor dati oblačil. Kitara: Nimam se časa pogajati z vami. Z Metko imava vaje. Koš za smeti: Če ti tako praviš. Omara: Saj imaš prav, res se nam ni treba prepirati. Radio: Vsak je po svoje lep. Omara, Kitara, Radio in Koš za smeti: Ja, bodimo spet prijatelji. Metka Jenčič, 5. a

16


JUNAKI NAŠEGA ČASA Junak je tisti, ki premaga svoj strah, Nekomu pomaga in v vsaki bitki zmaga. Zelo radodaren je in nate vedno spomni se. V šoli junaki smo vsi, učenci, kuharji, učitelji. Tudi naši starši pravi junaki so, ker nam pomagajo, nas vzgajajo in nam včasih tudi ponagajajo. Pravi junak si tudi ti in to za vedno zapomni si.

Tea Podboj Breznik, 5. b

Učenci 5. b-razreda

VESOLJSKO POTOVANJE

MOJE VESOLJSKO POTOVANJE

1,2,3 gremo na Luno vsi! Inženirji glave so staknili, da raketo bi naredili. Tinček že od malih nog si želi, da na Luno poleti. V vesolju je res lepo, zvezde bleščijo se močno. A najlepša se mu Zemlja zdi, ker tam so njegovi starši in prijatelji, zato brž nazaj poleti. Timotej Furek, 5. b

Vesoljsko potovanje je lepa pot, kot bi se z bratom šel skrivalnice in se skril v kot. Tam vidiš lepe reči, kot je kepica sladoleda, mogoče tri. Na planetih živijo Marsovci in vesoljci, to so dobri prijatelji kot tvoji sošolci. Ko se vrneš domov, so tam tvoje igrače, majice, jakne, frače in kakšne strgane hlače. Luka Moleh, 5. b

Danijela Korošec, 5. b

Šukrija Hajrizi, 5. b 17


MOJ DAN Prebudim se ob 7. uri. Moji dnevi se začnejo različno. Včasih sem dobre volje, včasih pa slabe. Moj dan polepša Vesnin obisk. Vesna namreč vsako jutro pride pome, nato pa skupaj odideva v šolo. Pred poukom imam velikokrat pevski zbor. Nato imam 5 ur pouka. Ko končamo, grem vedno na kosilo, potem pa imam običajno različne dejavnosti. Domov pridem okoli 15. ure. Najprej vedno počivam, po počitku naredim domačo nalogo in se učim. Čez nekaj časa jemo večerjo, nato delam kaj za računalnikom. Včasih tudi gledam televizijo. Ob pol desetih zvečer se stuširam, si umijem zobe, oblečem pižamo in grem v posteljo. Pred spanjem velikokrat berem knjigo. Ob 22. uri zaspim. Ardhmerije Buzhala, 6. a

ŠOLA Nekoč se je nekdo odločil, da bo šola obvezna – ampak, zakaj?! Morda zaradi učenja in spoštovanja do drugih. Imel sem prijatelja Žigo. Ni hotel hoditi v šolo, pa tako smo ga silili pa ni hotel. Njegova družina je bila zelo revna, s starši pa se ni najbolje razumel. Tako sva se nekega dne odpravila na sprehod in se pogovorila o vsem tem. Rekel mi je, da bi zelo rad imel bogato družino in ne revne, kot jo ima sedaj. Povedal sem mu, da materialno bogastvo ni vse. Več pomeni bogastvo v srcu. Ko sem se v šoli naučil več stvari, sem mu začel pomagati tako, da sem ga učil. Bilo je zelo težko. Rekel sem mu, naj že začne hoditi v šolo, saj mu bodo tam lažje pomagali. Odločil se je, da bo res storil to. Težava je bila le v tem, da je v šolo vedno zamujal, saj ni imel budilke ali telefona. Čez nekaj dni je imel rojstni dan in nisem vedel, kaj naj mu podarim. Ker je pogosto zamujal, sem se odločil, da mu bom kupil najboljšo budilko na svetu in še peresnico. Z darilom je bil zelo zadovoljen in se mi je zelo lepo zahvalil. Jaz pa še vedno ne vem, zakaj je šola obvezna! Anej Krajnc, 6. a

SONCE Zjutraj vstanem, si oči pomanem, skozi okno pogledam in sonce zagledam. Na vzhodu vstaja, na zahodu zaspi, nas greje in razvaja, včasih pa nam tudi nagaja. Sonce je luč sveta, zato za nas poskrbi, da se v temi ne izgubimo in smo srečni vse dni. Vesna Krajnc, 6. a

Kristijan de Bree, 8. a

18


MAVRICA

SREČA

Nebo prekrili temni so oblaki, prinesli dež so in otrokom veselo čofotanje v mlaki.

Najhitrejša pot do sreče je biti to, kar si, in osrečevati druge ljudi. Skrivnosti sreče ni, pride in odide sama.

Ko vse skupaj je minilo, vreme se je razjasnilo. Mavrica se čez oblake je razpela, v svoje barve rožnate se pravljično je odela.

Srečni smo samo za kratek čas, in vseeno je, če kralj si ali kmet, princesa ali perica, sreča te nekoč bo obiskala in te obdarovala. Svojo srečo prevečkrat spregledaš, tujo pa zavidaš. Če srečo imaš, se morda niti ne zavedaš, da imaš skoraj vse, četudi bogastva ne!

Lepih pisanih bila je barv: rdeče, oranžne, rumene, zelene, modre in vijoličaste. Onkraj mavrice rad bi bil vsak otrok, ker tam se pravljice rodijo in med otroci živijo. Diana Kos, 7. a

Ni vse zlato, kar se sveti, in ni vse sreča, kar ti uspe. Morda si za svojo srečo odgovoren sam. Morda pa te je že obiskala, le da ti tega nisi vedel … Laura Beriša, 7. a

Meli Buzhala, 6. a

Vesna Krajnc, 6. a 19


SANJE Sanje so za Manje, Vanje sanjajo Manje … Sanje so za Borute, Irene sanjajo Filipe … Sanje so rokavčki za valove, raketa za višine … Sanje so domišljija, in se vsak dan snidejo. Kdo pravi, da so sanje So za vse tiste, ki

Manje so za Vanje, Boruti sanjajo Irene, odskočna deska za obl ake, dihalke za globino, kjer bivajo junaki samo za Manje, Borute in Vanje? verjamejo vanje! Ana Švarc, 7. a

ŽIVLJENJE Brendon Bernica, 3. a

POZDRAVLJENA

Postajam odrasla, spoznavam življenje, se zgražam nad zlobo, tavam iz sobe v sobo.

Pozdravljena polja zrelih rumenih žit, takšna naša srca bi morala bit. Oh, poglej te prelepe mravljice, takšne so kot iz pravljice.

Zelena mi ponazarja otroško veselje, rdeča odseva skrite želje, modra spominja na avto, ki nikamor ne pelje.

Pozdravljena deklica in pozdravljen fant, ki imaš rdečkasta lica! Ljubezen je prava veselica. Vedno lepa, včasih slepa, v njo verjamejo prav vsa dekleta. In če se konča, postane pravo trpljenje in brez smisla postane to naše življenje. Filloreta Morina, 8. a

Takšno je življenje, včasih se ustavi in noče naprej. Takrat potrebujemo srce in glavo, da najdemo rešitev pravo. Filloreta Morina, 8. a 20


EH, TA ŠOLA Eh, ta šola! V šolo hoditi in se učiti se mi ne da.

DOMAČA NALOGA

Pri petih letih sem že pisati moral znati v tretjem razredu zelo dobro brati, v devetem razredu pa že skoraj direktor postati.

Ura osem je zvečer, naloge pa od nikjer. Ves obupan še razmišljam, rime iščem, verze stiskam. Mamo prosim, Nino iščem, svinčnik grizem – in nato … majhen žarek le odkrijem, pesem na papir ulijem. Nejc Čelofiga, 8. a

Le kaj mi šola bo, če pa sem pameten zelo? Vse že znam, še bolje kot za pet. Črke vse po vrsti – a b c č k r l ž m n – znam in vem, da pet krat pet je deset. Vem da Slovenija leži v Mariboru pod Dravskim mostom teče reka Nil po angleško – jaz sem tu – se reče I love you in vem, da po zraku leta krokodil. Vendar nečesa ne razumem. Zakaj se učitelj tolikokrat jezi in zakaj mama v lica zardi, ko moje spričevalo v roke dobi?

Herolinda Buzhala, 5. a

Prav zares ne vem! Morda veš ti? Ognjen Malinid, 8. a

21


FACEBOOK Postajamo odvisni, zanemarjamo šolo, zapiramo se v sobe, se grebemo za lajke in polni smo zlobe. Zima mineva, zrak se ogreva, facebook-bolezen se nas loteva. Neozdravljivo bolni smo vsi. Vsako minuto preverjamo profile. Vodi nas novo pravilo – več lajkov imaš, več veljaš.

Ognjen Malinič, 8. a

Pozna kdo za facebook-bolezen zdravilo? Filloreta Morina, 8. a

SONCE Tam na obzorju sonce sveti, sonce rumeno žari, vsak, ki to opazi, se ga razveseli. A, ko sonca več ni, luna pride na plan in nam s svojo nežno svetlobo osvetli temen dan. Maks Kravos, 9. a Ognjen Malinič, 8. a

22


IZLET Matic ni imel lepega življenja. V šoli mu ni šlo dobro, starši pa so ga sovražili. Prav tako je le redko odšel iz Maribora in še nikoli ni bil na morju. Nekega dne pa se je odločil, da bo kar sam šel tja. Šel bo v Koper, kjer ima prijaznega strica. Temu je bilo mar za svojega nečaka, čeprav sta se videla le enkrat. Matic si je izbral datum, vzel sto evrov iz svoje denarnice in odšel na železniško postajo. Njegov vlak je prišel kar hitro. Matic je hitro stopil nanj in vožnja se je začela. Toliko tujih stvari naenkrat še ni videl in vse se mu je zdelo tako neverjetno. Čas mu je hitro minil in že je bil v Ljubljani, kjer je samo prestopil na naslednji vlak. Cel čas je gledal skozi okno in opazoval stvari, ki jih prej ni nikoli videl. Nato je pa prispel v Koper in se malo razgledal po tujem mestu. Nekaj časa je samo taval, nato pa je zašel v ulico, kjer so bile same palme, za njimi pa morje. Matic tako srečen še ni bil nikoli prej v življenju, vseeno mu je bilo za starše. Ob morju je ostal še kakšne pol ure, nato pa je odšel v trgovino. To je bila velika trgovina. Matic je kupil nekaj sendvičev in plastenk vode, denarja je imel še na pretek. Začel se je spraševati, kje je njegov stric in kako ga bo našel. Ni imel niti najmanjše ideje, kje je živi ali kakšen je naslov njegove hiše. Stopil je k blagajni, plačal za hrano in pijačo, nenadoma pa se je nekdo iz sosednje blagajne zadrl: »Matic, kaj pa ti tu delaš?!« Matic se je ozrl in zagledal svojega strica, ki mu je mahal kot nor. Bil je vidno vesel, da vidi svojega nečaka. Tudi Matic je bil presrečen, da je našel morda edino osebo, ki ga ima rada. Sprehodila sta se do stričevega doma, medtem pa mu je Matic razložil, zakaj je prišel. Stric je ves čas prikimaval in govoril, da se Matičeva starša nikoli nista popolnoma razumela, je pa tudi rekel, da sta se pred leti veliko bolje ujela. Matic tega ni mogel verjeti, saj se ni spomnil, da bi se njegova starša popolnoma strinjala glede česarkoli. A njegovega strica se ni dalo prepričati in zato ga je Matic vprašal, če lahko ostane pri njemu. Stric je odkimal, čeprav je vedel, da bi zelo rad skrbel zanj. Rekel je: »Oprosti Matic, a jaz znam skrbeti samo za sebe, čeprav te imam rad. Tu verjetno ne bi bil preveč srečen, ker bi hodil v drugo šolo, srečeval same neznance … Tudi morja bi se naveličal.« Te besede so Matica zelo razžalostile, saj je vedel, da mora nazaj k svojim staršem v Maribor. Matičev stric je imel majhno, a zelo lepo hišo. Maticu je bila zelo všeč. Ogledoval si jo je z vseh strani, stric pa je govoril: »Tu lahko ostaneš do nedelje, ker je danes petek in jutri ni šole.« Matic je takoj odgovoril: »Kaj pa potem?« Stric je le skomignil z rameni in rekel: »Najprej se bom pogovoril s tvojima staršema in jima sporočil, kje si. Prepričan sem, da ju zelo skrbi zate. Verjemi mi. Rekel jima bom tudi, naj posvetita več časa tebi in drug drugemu in naj ne mislita samo na sebe. Tako, kot sta se vedla, je čudež, da se še nista ločila.« Takrat je ura odbila enajsto in utrujeni Matic je šel spat kar v kavbojkah. Naslednji dan sta se s stricem sprehajala po mestu, se ustavljala pri nenavadnih zgradbah in jedla sladoled. Bilo je veliko otrok Matičeve starosti, ki so se Maticu smejali v obraz in pravili: »Ha ha ha, ta pa hodi okoli z nekim starim!« A Maticu je bilo čisto vseeno, užival je na vsakem koraku. S stricem sta se usedla na klop ob morju in gledala valove. Maticu je bilo to neizmerno všeč. Zvečer je stric poklical Matičevo mamo. Začela sta se pogovarjati. Mama je takoj omenila, da Matica že več kot en dan ni domov in da jo grozno skrbi zanj. Matičev stric jo je pomiril in ji rekel, da je njen sin odšel na kratek izlet k njemu na obalo in da je živ in zdrav. Matičeva mama je takoj rekla: »Hvala bogu. Se lahko pogovorim z njim ali je preveč jezen na naju?« Matic je vzel telefon in rekel: »Lahko govoriš z mano, zelo lepo se imam.« Najprej sta se pogovarjala o tem, kako je v Kopru in kako se je Matic peljal z vlakom. Nato pa je njegova mama rekla: »Zakaj si pa sploh odšel?« Matic je odgovoril: »Ker sem želel videti svet zunaj Maribora in ker sta se z očetom veliko prepirala. Mislil sem, da me ne potrebujeta več.« Te besede so Matičevo mamo zelo presenetile. Takoj je rekla: »Seveda te potrebujeva, Matic! Zadnje čase sva pač nekoliko pozabila na tebe, ker sva imela veliko slabih dni v službi. Rada te imava Matic, ne pozabi tega.« Matičeva mama je to rekla zelo iskreno in Matic se je pomiril. Že je hotel nekaj reči, vendar ga je mama prehitela: »V Kopru lahko ostaneš, kolikor dolgo želiš. Pomembno je, da se imaš lepo in da uživaš. Z očkom pa te že pričakujeva«. Matic je prekinil klic in rekel: »Jutri grem domov.«

Andrej Drofenik, 9. a 23


Pri nastanku glasila so sodelovale: Margita Zambo Žel Marjana Farkaš Tatjana Mali Mojca Rozman Barbara Rozman Marija Topolnik Vida Ditrih Anja Ravnjak Zdenka Opalič Maja Stojnšek Kmetec

Avtorica slike na naslovnici: Sara Radosavljevid, 8. a

Zbrali, uredili, oblikovali, lektorirali: Blanka Kovačec Mojca Kralj

Število izvodov: 200

Izšlo v maju 2012

Ginko Posebna izdaja  

šOLSKO GLASILO OŠ Maksa Durjave Maribor

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you