Page 1

Literarno-likovno glasilo

Februar 2017

V tej številki vam predstavljamo: poezijo ……………………………………………………………………………………………………………………………..1–14 prozo …………………………………………………………………………………………………………………………….. 15–25 likovna dela …………………………………………………………………………………………………………………….1–25


UVODNIK

Izzvati v sebi že nekoč doživljeno čustvo in nato s kretnjami, linijami, barvami, podobami, izraženimi z besedami, predati to čustvo tako, da tudi drugi doživijo isto čustvo, to je stvar umetnosti. (Lev N. Tolstoj)

Dragi bralci, v Ginku vam predstavljamo pesmi, prozna besedila in risbice, ki so nastale v tem šolskem letu. Nekatere izmed pesmi, ki govorijo o prijateljstvu, ste že slišali na bralnem maratonu ob slovenskem kulturnem prazniku. Naj vas besede Leva N. Tolstoja spodbudijo k ustvarjanju in pisanju, da boste poskočili od veselja, ko bodo vaša besedila odrasla in jih boste delili tudi z nami.

Majda Kukolj, prof.


POEZIJA

PRIJATELJSTVO

Prijateljstvo se začne tako, da drugemu podaš roko. Vedno mi stoji ob strani in me pred vsem hudim brani.

Prijateljev imam veliko, a niso vsi z menoj toliko,

Neli Stjepanović Wahibi, 1. a

kot bi si želela sama, saj glavna je še vedno mama.

Albina Morina, 5. a PRIJATELJ

Prijatelja imeti je lepa stvar le, če zanj ti je mar.

Črn, bel, Kitajec ali Turek, katere vere si ne šteje, saj na svetu za prijateljstvo ni meje.

Prijatelja ne izbereš po izgledu, izbereš ga po srcu.

Miha Ferlinc, 5. a Zen Tratnik Rashid, 1 . a

1


POEZIJA

PRIJATELJ Pravi prijatelj je tisti,

LJUBEZEN

ki te rad ima. Vedno, ko v stiski si,

Ljubezen, nekaj najlepšega v življenju,

ti je pripravljen pomagati.

zgodi se večkrat, a ena prava je.

Tudi, ko mu kepo vržem za vrat,

Se zaljubiš,

mu je toplo, saj ga greje prijateljstvo.

zvezek s srčki počečkan je. Zadnji kos torte ti odstopi,

Starši kregajo te,

kljub svoji sladkosnedosti.

ti pa poslušaš jih ne. Ljubezen razočara te,

Nate se ne jezi,

misliš, vse šlo je po zlu.

čeprav ga premagaš v košarki.

A na koncu drobna pikica, ki ljubezen nosi, najde te.

Aleksander Tomić, 7. a

Anja Gostenčnik, 5. a

Adea Emini, 1. a

Ana Antunovič, 2. b 2


POEZIJA

Svetla Strnad Ornik, 2. b

Alja Krajnc, 2. a PRIJATELJSTVO JE TAKO

Prijateljstvo je takšno, LJUDJE

kakor sam si ga želiš. Včasih takšno, včasih drugačno. Sladko je kot med.

Vsi smo enaki, vsi imamo roke, noge, glavo in telo.

Prijatelji so zate tam,

Čeprav so iz drugih krajev, smo si enaki.

ko si žalosten.

Vsi imamo usta, vsi imamo nos in oči,

Prijatelji so dan in noč,

saj smo ljudje.

noč in dan. Ni važno kdo si, kaj si, kje si.

Nejc Katič, 3. b Julija Gerlič, 2. a

3


POEZIJA

PRIJATELJ Prijatelj je tisti, ki rad te ima, ki te ne zavrne. In ko ti je hudo, te potolažiti zna. Prijatelj posluša te, ko si v stiski. Poda ti roko, da lažje bo šlo. Gal Mohorko, 5. a

Hudo mora biti, če prijateljev nimaš. Takrat spoznaš, da samo sebe imaš.

PRIJATELJSTVO Nuša Sterger, 2. a

Kdo je tisti, ki ti stoji vedno ob strani? Kdo pomaga ti, ko sam ne veš, ne kod ne kam? Komu lahko zaupaš? In če imaš ga, nisi sam? To lahko je le prijatelj! Če imaš prijatelja, je to veselje in zabava. Prijatelj ni nikoli eden ali sam, prijatelja sta najmanj dva, saj veže ju prijateljstvo. Barbara Ribič, 7. a

Bela Strnad Ornik, 5. a 4


POEZIJA

KAPA (likovna pesem)

Glavo pokriva, tako da ušesa in lase od mraza

Stanislav Krajnc, 4. a

skriva. Volnena, pletena, rdeča, mornarsko modra, kuharsko bela ali zelena, s francoskim šarmom narejena, ali na božičkovi glavi nakrivljena, z mavričnimi barvami prepletena, vedno jo želim na svoji glavi, ko veter piha in se sneženje ne ustavi.

Ian Lončar, 8. a

Anže Namestnik, 4. a

Julija Gerlič, 2. a

Link Breznik, 4. a

5


POEZIJA

PRIJATELJ

Prijatelj me spoštuje in me bodri. Ko mi je dolgčas, me zabavati želi. Ko se poškodujem, mi pomagati želi. Če pa kaj pozabim, Taja Pek, 3. b

mi posodi vse reči. Ko pa moj prijatelj ne utegne teh stvari, se pesmica obrne in vse se spremeni.

Vid Gregorn, 4. a

Sara Vilčnik, 6. a

Naja Motoh, 3. a

Sara Stoporko Vidovič, 3. b 6


POEZIJA

BREZ PRIJATELJA NE GRE

PRIJATELJ

Prijateljstvo je čudoviti dar,

Sprašujem se, če ga imam,

ki ne moreš ga kupiti za denar.

kdo je pravi in zakaj.

Prijatelj te razvedri

Je dober z menoj, kadar nič ne znam

in ti privošči lepe stvari.

ali samo kadar mu nekaj dam?

Ne zatoži te učitelju, Ne vem, kako naj izvem,

če goljufal si pri testu.

kako ga naj prepoznam,

Prijatelj je tisti, ki ti pomaga,

saj mi vedeti ne da,

ko vsi ostali so že odšli.

če sem jaz tista, ki pomagati zna.

Pravi prijatelj te v težkih trenutkih pokonci drži.

Prijatelj si pravi takrat,

Pove ti resnico,

kadar brez besed veš,

čeprav te boli.

kako nasmejati še tako žalostno srce.

Prijatelj ceni tvoje dobre lastnosti in sprejme tvoje slabosti.

Morda pa je res,

Vedno ti pomaga

da prijatelja spoznaš v hudih nočeh.

po svojih najboljših močeh, zato je tudi poseben v tvojih očeh. Lana Podpečan, 6. a Zoya Čurin, 7. a

Naja Podpečan, 3. b

Miha Ferlinc, 5. a 7


POEZIJA

NAJBOLJŠE JE PRIJATELJSTVO

O, to prijateljstvo, kaj bi naredili, če ga ne bi dobili. Z žalostjo bi to objokovali in sami med tujci ostali. Šemsija Hajrizi, 9. a

Prijateljstvo je lepo, včasih je slepo. Najlepše je tako, da ti jemlje sapo. Prijateljstvo bo ostalo tam, kjer si mnogokrat sam.

Žiga Tolevski, 6. a

Naja Podpečan, 3. b

Nikolina Trajkova, 3. a

Mirnesa Kičin, 6. a 8


POEZIJA

PRAVI PRIJATELJ

Zapri oči in pomisli, kaj s tvojim prijateljem se trenutno godi. Je vse v redu? Ali ga kaj skrbi? Lana Podpečan, 6. a Zapri facebook in ga raje pokliči. Nikoli ne veš, morda je v stiski.

Bodi strpen, če kdaj reče ne in te zavrne! Počakaj, da nazaj v dobro voljo se povrne! Daj mu čas, poskusi ga razumeti, ne namesto tega na njega se dreti. Iman Palkić, 6. a Vse bo še v redu, tvoj prijatelj bo spet nazaj in lahko bosta šla v vajin najljubši kraj.

Qendresa Buzhala, 6. a

Eva Šauperl, 6. a 9


POEZIJA

MAMA

Mama je ena sama. Ko pogledam jo, se tako nasmeji, da kar poletim v nebo.

Pia Urankar, 6. a

Vedno se z mano igra. Žogo si podajava, zgodbice prebirava in od veselja skačeva. Včasih se mama razjezi, takrat dobim kazen, da sem potem čisto blazen. Nič televizije, nič interneta, Iman Palkić, 6. a mama se mi zdi preveč napeta. Na koncu pa spor vedno zgladiva in se oba pomiriva. Saj življenje je eno samo in jaz imam samo eno mamo.

Blaž Kolarič, 6. a

Belkize Abdula, 6. a 10


POEZIJA

NAPITEK VESELJA

Prišel je dan, DOMIŠLJIJA

temačen in zaspan. Zunaj je mrak in nočni strah.

Domišljija je lepa, Kaj naj naredim?

a včasih tudi grda.

Naj zaspim?

Vsaka je tvoja

Ne, napitek veselja naredim!

in tudi samo moja.

Pogledam po sobi,

Greš v deželo vil,

nikogar ni,

greš v deželo Nil.

le radio tam v kotu gori.

Greš v deželo risank ali v deželo pisank.

Pogledam skozi okno in takrat kot blisk me prešine, hitro skočim v kuhinjo,

Domišljija ne pozna meja.

da me ne mine.

Pod posteljo je pošast, na oknu je zmaj,

Vzamem v roke kozarec, maline,

pa hitro zaspi nazaj.

dodam še banane in mandarine, prilijem sok z veseljem.

Saj je bil samo zmaj Tolovaj,

Nato izpijem ga in glej!

ki poslal ga je Mai.

Dan ni nikakor več zaspan,

Ta pesem je domišljija,

temveč s sončnimi žarki obsijan.

ki je samo moja in ne tvoja. Žiga Tolevski, 6. a

Lana Podpečan, 6. a

11


POEZIJA

KDO JE MOJ PRIJATELJ

ZIMA

Moj prijatelj je vsak, ki mi ob strani stoji.

Prišla je zima,

Moj prijatelj je vsak,

snežak na hribu kima.

ki z mano dobre in slabe trenutke deli.

Bele snežinke padajo z neba, svetijo se kot svetla zvezdica.

Pravi prijatelj gre vedno s tabo tja, kamor želiš.

Fantje po snegu se podijo,

Od pravega prijatelja vedno potuho

deklice v kotu se smejijo.

dobiš.

Snežne kepe majhne in velike,

Najlepše na svetu je to,

mame so odprle snežne dežnike.

da ob meni pravi prijatelji stojijo in se z mano veselijo.

Veliko veselja in snežnih radosti, Jure Krajnc, 4. a

še več otroških je norosti, ko zima pobeli vse ceste in hribe, vsi otroci veselijo se zime.

Majhne snežinke, čisto prave potepinke, v vetru se vrtijo in se po tiho smejijo.

Kai Schlauer, 6. a

Sara Vilčnik, 6. a 12


POEZIJA

PRIJATELJSTVO

Kaj je prijateljstvo? Je morda zbirateljstvo? Morda je to mornar? Saj ni krmar?

Ne, prijateljstvo je duh, ki ne odganja muh. Ampak potrebuješ prijatelja in nikar skladatelja.

Iva Biluš, 4. a

Barbara Ribič, 7. a

Jan Ristić, 7. a

Zoya Čurin, 7. a 13


POEZIJA

PRIJATELJSTVO

V šoli se je med nami pravo prijateljstvo razvilo in prehitro je teh devet let minilo. PESEM O PRIJATELJSTVU

Prijateljstvo mi zelo veliko pomeni. Upam, da se tako

Pojdi po zeleni trati in srečal boš prijatelja.

ne zdi samo meni.

Radostno ga objemi. In zasuj ga z lepimi željami.

Želim si, da bi prijatelji še dolgo ostali.

Jezo brž pozabi.

Tudi, ko bomo nove sošolce spoznali.

Aleks je poskočil od sreče, ko Tonček mu navihano reče:

Tudi z njimi želim dobro prijateljstvo razviti

»Ej ti, kam se ti tako mudi?

in se lažje

Lepo te je videti.«

skozi težke dneve prebiti.

Jutro se razliva.

Arlind Morina, 9. a

Sončni žarki božajo nam lica. Tvoja dlan podaja žogo. Vedno tecimo do sonca, ostanimo prijatelji do konca.

Anže Namestnik, 4. a

14


PROZA TINA IN TRIJE DUHOVI Tina je zelo trmasta, samovšečna in nesramna do svojih bljižnih. Vseeno ji je, koga prizadene in nikoli ne upošteva svoje mame. Ko se je nekega dne ob zelo pozni uri vrnila domov, jo je mama vprašala, kje je bila, vendar je Tina povzdignila svoj glas in dejala, da je to prav nič ne briga. Stekla je v svojo sobo ter zaloputnila z vrati, nato pa, kot da se ni nič zgodilo, odšla spat. To noč je imela zelo nenavadne sanje. Obiskal jo je duh preteklosti in jo popeljal do nekaterih preteklih dogodkov, kjer se je vedla zelo neprimerno. Dogodek, ki se je Tini najbolj vtisnil v spomin, je bil njen dvanajsti rojstni dan, za katerega ji je mama kupila majico, ki si jo je vedno želela. Majica je bila znane znamke in stala kar nekaj denarja, Tina pa je odprla darilo in majico zalučala na tla, saj je bila napačne barve. Mama je bila žalostna, da Tini darilo ni bilo všeč, še posebej pa jo je razočaralo njeno vedenje. Tega počutja seveda ni pokazala in Tina se do sedaj ni zavedala, da njeno ravnanje ni bilo pravilno. Naslednje jutro se je zbudila pretresena. Kljub tem sanjam pa ni takoj spremenila svojega vedenja in je že zvečer spet bila nesramna. Njena sestra jo je želela objeti, ona pa jo je potisnila vstran. To noč jo je ponovno obiskal duh - tokrat duh sedanjosti. Pokazal ji je sestro, ki sedaj žalostna sedi v svoji sobi, saj meni, da je njena sestra ne mara. Tina je ni namenoma želela prizadeti in ugotovila je, da mora biti bolj prijazna do ljudi ter spoštovati njihova čustva. Ta misel ji je od trenutka, ko je zjutraj odprla oči, krožila po glavi. Ko se je zvečer odpravila v posteljo, jo je v sanjah obiskal duh, tokrat tretjič. Imenoval se je duh prihodnosti. Odpeljal jo je leta naprej, ko je že bila stara šestdeset. Videla se je sedeti na postelji in z žalostjo v očeh po telefonu klicati stare prijatelje ter sorodnike, toda nihče se ni oglasil. Njena dejanja so strgala vezi med njimi in sedaj je bila sama ter ni imela nikogar, ki bi ji stal ob strani. Duh je spregovoril in dejal: »Strpnost hodi skupaj s spoštovanjem do sebe in sočloveka,« nato pa je izpuhtel. Tina se je prebudila in nemudoma stekla k sestri in mami, ju objela ter se jima opravičila za svoje vedenje. Poklicala je tudi svoje prijatelje in se trudila stkati nove vezi. Bila je srečna ob misli, da bo sedaj življenje potekalo bolje in sklenila, da bo zmeraj upoštevala to, kar so ji povedale sanje. To je bilo tudi njeno zadnje srečanje z duhovi, saj njihove pomoči več ni potrebovala. Sedaj je bila spremenjena oseba. Lara Jazbinšek Berghaus, 9. a

15


PROZA SVET JE TAKO PROSTRAN IN VSAK OD NAS TAKO MAJHEN - A ČE NAS POVEZUJE PRIJATELJSTVO, SMO VELIKANI (živalska pravljica)

Osamljena mačka se je sprehajala po ulici. Čakala je na smetarski avto, ki pripelje smeti, saj se je tako prehranjevala. Tistega dne ji je to presedlo in si je rekla: »Odšla bom v mesto. Poiskala bom lastnika!« In tako se je polna upanja in pričakovanja odpravila v mesto. Lakota je bila že neznosna. Na poti je v parku srečala veverico in jo vprašala: »Ali so tu doma kakšne miši?« Veverica je vedela za trop mišk, ki živijo v kleti bližnje stavbe, vendar si je mislila: »Miške so moje sestrične. Mačko bom speljala na napačno sled.« Mački se je zlagala in odskakljala na bližnje drevo. Mačka se je razočarana odpravila naprej. »Ko le ne bi bila tako osamljena!« je zajokala. A jok in smiljenje samemu sebi ne poteši lakote, zato se je odpravila naprej. Prišla je do bloka in srečala mačko, identično sebi. »Oh, le kako je to mogoče! Še eno čedno bitje, kot sem jaz!« se je smejala, nakar je skozi steklena vrata prišel človek in odsev se je razblinil. Malo razočarana, ker je bil tisto samo odsev, se je zapodila po stopnišču v blok. V tretjem nadstropju je srečala skupino mačk, ki so mijavkale: »Oh, ti pa si grdo mače, le kdo te je privlekel v naš blok! Tako grde mačke že nimajo lastnika.« Maček s košato belo dlako je pristopil do nje in ji rekel: »V tem bloku ne boš ostala niti dneva. Nihče te ne bo vzel k sebi.« Na koncu hodnika se je zaslišalo odklepanje vrat. Ven je pogledal povprečen moški v tridesetih. Vse mačke so se razbežale in ostala je sama. »Kako plašne mačke, da se bojijo šelestenja vrečke za smeti,« je pomislila. Ko so se vrata zaprla, je stekla do vrečke, iz katere je dišalo po ribah. S kremplji je razparala vrečko in začela glodati ostanke. Po obedu se je zleknila v kleti, vendar ni našla udobne lege. Pogledala je, kaj jo moti in pred seboj zagledala magično svetilko. Podrgnila se je ob njo in pred njo se je prikazal duh. Rekel ji je: »Imaš tri želje. Uporabi jih razumno.« Mački so se zasvetile oči in nenadoma jo je vsa utrujenost minila. Zaželela si je: »Želim si lastnika, želim si, da nikoli več ne bi bila lačna in želim si topel dom.« Duh je plosknil z rokami, vendar se ni zgodilo nič, le svetilka je izginila in z njo duh. Mačko je premamil spanec. 16


PROZA Zbudila se je v razkošnem stanovanju na lepi beli blazini in vse je dišalo po ribah. »Sem v nebesih?« je vprašala, nakar je zagledala moškega, katerega smeti je pred nedavnim jedla. Izkazalo se je, da je kuhar. »Zdravo muca, ime ti bom dal. Ime ti bo Princesa!« Princesa je pomislila: »Morda res nisem v nebesih, vendar sem v raju. Zdaj živim svoje mačje sanje!«

Maja Jenčič, 9. a

Lana Podpečan, 6. a

Žiga Tolevski, 6. a

PRIJATELJSTVO

Nekoč je živela Alja. Spoznala je prijazno deklico po imenu Sara. Skupaj sta hodili v šolo. V šoli sta se učili in igrali. Postali sta najboljši prijateljici. Zaupali sta si skrivnosti. Potem se je Alja preselila in se prepisala na drugo šolo. Obe sta bili zelo žalostni, še vedno sta se obiskovali in se odločili, da bosta za vedno ostali prijateljici. In tako je ostalo vse do danes. Sara Stoporko Vidovič, 3. b 17


PROZA AL RIABKO

Rad bi, prav od srca rad bi vam povedal zgodbo, kako sem spoznal svojega najboljšega prijatelja Al Riabka. Pisalo se mi je čudovito leto in ne bi vedel, tudi če bi moral, kaj v tem letu spremeniti. Nekega dne zagledam na poti domov iz šole dečka, ki v hudi zimi čepi zunaj in si ogleduje igrače in vse dobrine otroškega sveta. Od tistega dne naprej pa se nisem več počutil tako dobro kot nekaj dni poprej. Tako sem se s tem ubadal cele dneve in to mi je zbodlo in strlo srce. Pa saj ga nisem mogel gledati takšnega, kot je - razcefranega in ubogega dečka. Kot si lahko mislite, je ta deček postal moj prijatelj in prijatelj marsikoga drugega. Odpravljal sem se na rojstnodnevno zabavo k svojemu novemu sošolcu. Ker je bila zima in je pihal tudi mrzel veter, sem hodil s sklonjeno glavo in ravno takrat, ko hočem pogledati, ali je semafor že "pozelenel", zagledam njega. Brez premisleka sem prikorakal do njega in obstal ob izložbi. "Dober dan … gospod," me je ogovoril. "Pozdravljen … gospod," sem mu odvrnil in začela sva se krohotati. Povem vam, vedel sem, da bo tisti dan, dan, ko se bo zgodilo nekaj lepega in resničnega. Na da bi kaj razmišljal, sem ga nato povabil v trgovino. Točno sem si zapomnil, katera igrača ga je najbolj mikala, in vzel sem mu kar dve. Najhujši del je prišel na blagajni, saj sem porabil ves svoj prihranek. Odkorakava iz trgovine, se usedeva na bližnjo klop in opazujeva ti igrači. Pa reče: "Hvala ti, ena bo zame, ena pa za mojo sestro." Nato pa me tako močno objame, da močnejšega objema še nisem dobil, in vedel sem, da je bil ta objem res iskren. Čez nekaj časa sem ga vprašal, zakaj stoji tukaj in začel mi je razlagati svojo zgodbo. "Živeli smo v Abu Dabiju, premožnem mestu. Živeli smo sanjsko življenje, kajti moj oče je bil izvrsten in zelo uspešen izumitelj. Sredi vsega lepega pa ga je zadela neozdravljiva bolezen. Seveda veš, kaj se je nato zgodilo, a problem je bil v tem, da moja starša nista bila poročena. Z mamo smo se, kot bi mignil, znašli na cesti. Nato smo tavali čez hribe, reke, mesta … in prispeli do obale, kjer smo se na "črno" vkrcali na neko ladjo. Tako smo torej odpluli, ne da bi vedeli kam. No, kot vidiš, smo pristali tukaj."

Ostal sem brez besed ...

18


PROZA Prvi razlog je bila njegova zgodba, drugi pa deček sam. Smilil se mi je. Zakaj mora ravno takšnega človeka doleteti kaj takega! Tako sva postala prijatelja in kasneje tudi sošolca. Mnogim se je prikupil, imeli so ga radi in ga sprejeli medse. Nikoli ni bil preveč osamljen ali žalosten … Pripoved pa sedaj moram zaključiti - pozen sem že. Mudi se mi, mudi na Al Riabkovo rojstnodnevno zabavo. Žak Kravos, 7. a

Alja Sterger, 6. a

Barbara Ribič, 7. a PRIJATELJSKA DOGODIVŠČINA Ta zgodba govori o Timu, ki je padel v luknjo.

Zgodba se je začela, ko se je Tim odpravil na pot v gozd iskat psico Milo. Pripravil je šotor in se odpravil na pot. Napisal je seznam stvari, da bo vedel, če je kaj izgubil. Hodil je in hodil in prišel do gozda. Ko je stopil v gozd, je zaslišal tuljenje. Odšel je naprej. Ko je prišel globoko v gozd, je znova zaslišal tuljenje in videl volkove. Naglo je splezal na drevo. Volkovi so odšli in Tim je prišel z drevesa in nadaljeval pot. Prišel je h gori Triglav in se začel vzpenjati. Težko je bilo, saj so bile stene spolzke. Zagledal je skalno polico. “Tukaj se bom utaboril,” si je rekel. Ko je minila noč, je nadaljeval pot. Končno je prišel do vrha in začel hoditi dalje. Prišel je k luknji, zagledal majav most, bilo je tvegano, da gre preko. Odločil se je da ga prečka, vendar se je most strgal in Tim je padel v luknjo. Klical je: “Na pomoč, na pomoč!” Na pomoč mu je priskočil Nejc. Vzel je vrv in ga rešil. Skupaj sta našla psico Milo. Nejc Katič, 3. b 19


PROZA PIFLAR MARKO (živalska pravljica) Nekoč je živela medvedja družina, katere člani so bili oče medved, mama medvedka in njuna sinova Marko in Vinko. Vinko je bil starejši brat, Marko pa je bil star komaj šest let. Vedno je bil izločen iz družbe, saj je bil temnejši od vseh svojih prijateljev in vedno je bral knjige, imel pa je tudi zadnjo taco, ki je bila krajša od drugih treh. Napočil je čas, ko je medvedek Marko moral v šolo. Vedel je, da se mu bodo posmehovali, zato ni hotel nikamor. Mama mu je govorila, da je to obvezno in ga na koncu prepričala, da je odšel v šolo. Ko je prišel tja, je videl veliko drugih medvedov, ki so se razlikovali od njega. Vedel je, da ga nihče ne bo maral, ampak vseeno je z nekom hotel skleniti prijateljstvo. Šel je do prvega, ki ga je videl, in se mu predstavil. Vendar se je ta začel iz njega norčevati. Norčevanju so se pridružili tudi njegovi prijatelji. Marko je bil užaljen in žalosten, zato je hotel kar se da hitro oditi iz šole. In tako so tekli dnevi … Ves dan se ni pogovarjal z nikomer, a pri pouku je pridno sodeloval in vedno je vse vedel, zato so ga klicali piflar. Po pouku je takoj odhajal domov. Doma ga je mama spraševala, ali se je imel lepo, ampak on jo je samo pogledal in odšel v svojo sobo. Marko je v šoli najraje risal. Nekega dne pa je učiteljica rekla, da bodo risali portret drug drugega po parih. To ga je zbegalo. Ni hotel, da bi risal nekoga, ki ga ne mara. Doletelo ga je, da je bil v paru z medvedom Žanom. Žan je bil lep in postaven medved in seveda - prav nič ni bil navdušen, da mora risati Marka. Začela sta risati, vendar nista spregovorila niti besedice. Ob koncu risanja so portrete morali pokazati drug drugemu. Marko je rekel, da ga je Žan narisal lepo, čeprav ni bilo tako. Ko pa je Žan videl portret, ki ga je narisal Marko, je bil navdušen. Narisal ga je čudovito in Žan mu je to tudi povedal. Marku je postalo toplo pri srcu in vedel je, da je dobil prijatelja. Naslednjo uro so imeli športno. Marko je ni maral, saj je imel zadnjo taco krajšo od drugih, zato ga medvedji sošolci nikoli niso hoteli imeti v ekipi. Toda tokrat je bilo drugače. Igrali so tacomet in Žan ga je povabil v svoje moštvo. To ga je tako razveselilo, da je, čeprav s krajšo taco, zabil kar tri gole. Na koncu igre so mu vsi čestitali, saj so videli, kaj zmore. Marku pa se je tistega dne samo smejalo, saj je vedel, da so ga končno sprejeli takšnega, kakršen je. Miha Moleh, 9. a 20


PROZA GLEDATI IN VIDETI NI ISTO

Bila je sobota. S prijateljicami smo se dogovorile za sprehod. Sedela sem v parku in čakala, da se vsak čas prikažejo. Ob čakanju so moje misli počasi odšle v neznano … Razmišljala sem in začela opazovati mimoidoče ljudi. Le kam se vsem tako mudi? Brez prijaznih pogledov, samo hitenje in resni obrazi … Nekateri so hitro korakali mimo, drugi se prepustili uživanju v parku. Kar naenkrat se je moj pogled ustavil. Nekaj me je zmotilo. Razmišljanje se je ustavilo. Pogled na deklico, ki je sama sedela ob drevesu. Ni delovala veselo. Na neki način sva si bili v tem trenutku nekako podobni. Obe sami, čakava. Čakava, da nama nekdo spremeni dan. Začutila sem, da moram v njenem primeru biti to jaz. Brez pomislekov sem se odločila, da se ji približam. Skušala sem izgledati kar se da umirjeno. Ko sem naredila prvi korak, so se moje misli spremenile. Priznam, malo me je bilo strah. Ne toliko pristopa do nje ali preprostega pozdrava ter vprašanja, kaj jo teži …, ampak nje kot osebo. Morda zaradi samega dogajanja v svetu. V svetu, kjer si ljudje najprej ustvarimo mnenje, ne da bi osebo spoznali. Pomisleke sem odrinila vstran ter se postavila v njeno kožo. Že sem stala pred njo. Ni vzdignila pogleda. Še naprej je žalostno strmela predse. Kdo ve zakaj, zato sem jo prijazno vprašala, kaj je tisto, kar jo teži? Po dolgem obotavljanju ter nezaupanju je odgovorila: ,,Mar ne vidiš?'' Takrat sem spoznala. Problem je bil v njenem videzu. Bila je temne polti. Povedala mi je, da se je z družino preselila iz toplejših krajev. Zaradi temnejše polti je v njenem razredu niso najbolje sprejeli. Kar naprej so jo izključevali iz družbe in jo zmerjali. V njenih očeh se je dodobra lahko zaznala osamljenost, občutek krivde ter velika želja po prijateljstvu. Biti to, kar si, in da te nekdo takšnega sprejme. Človek ni sam kriv za to, kakršen je. Menim, da je ravno drugačnost tista, ki šteje. Tista, ki osebo naredi posebno. Zato sem ji povedala, da mora biti vesela ter ponosna nase, da je drugačna od ostalih. Rahlo mi je vrnila nasmeh in lahko si videl iskrico veselja v njenih očeh. Tudi jaz sem se tisti dan nekaj naučila, kar si bom vedno zapomnila - da gledati in videti ni isto. Od sedaj naprej se bom vedno trudila osebo najprej spoznati in si nato dovolila ustvariti mnenje. Je veliko bolj pravično do osebe, saj videz lahko velikokrat vara. Spoznala sem tudi, da je pravzaprav žalostna deklica ob drevesu zelo dobra oseba, samo pravi ljudje si tega še niso dovolili opaziti. Adriana Sefić, 9. a

21


PROZA KDOR HOČE VIDETI, MORA GLEDATI S SRCEM

Pljusk. Kaplja vode se razmaže na oknu starega, sivega avtomobila. Oglasi se majhen bled fant: »Ali je še daleč?« Gledal je nestrpno, kot da bi pričakoval nekaj pomembnega. Na sprednjem sedežu je sedela gospa srednjih let. Držala je potovalni kovček sive barve, ki je bil natovorjen, da bi si človek mislil, da tovorijo slona. Dečku ni nihče odgovoril, dokler se ni z zadnjega sedeža oglasil fant, star približno petnajst let. Že na prvi pogled si lahko ugotovil, da so družina. Njihov avtomobil ni bil nič drugačen od velikega kupa prtljage na dveh kolesih. Fanta na zadnjem sedežu sta bila vso pot tiho kot miški. Čez kakšno uro premetavanja in vzdihovanja so zavili z glavne ceste na stransko zaprašeno in blatno pot. Če si se ozrl naokoli, si si mislil, da tukaj ne more živeti prav nihče, a za veliko sekvojo je stala prav lepa hišica, dovolj velika za štiričlansko družino. Prav očitno je postalo, da so se selili. Ko so se vrata avtomobila odprla, sta se fanta zapodila, da si poiščeta vsak svojo sobo. Obraz starejšega od sinov je bil ves mrk. Bilo je prav očitno, da mu selitev ne ugaja. Do večera je že dišalo po večerji, prtljaga je bila na svojem mestu in vse, kar je še manjkalo, je bila zbrana družina. Pravzaprav je manjkal le še en član. V prostoru so se slišali le koraki zaskrbljene mame, ker ni bilo starejšega sina na večerjo. Napotila se je v njegovo sobo. Ko je vstopila, ga je videla, kako sloni ob oknu. Z otožnim glasom je vprašal: «Zakaj smo se morali preseliti? Zapustil sem vse svoje prijatelje, na novi šoli me pa prav gotovo nihče ne bo maral!« Mama je samo povesila glavo, stopila do fanta ter ga objela. Verjetno je fant potreboval prav to. Dokaz, da vsi le niso popolnoma pozabili nanj. Vse je bilo tako tiho, kar je bila velika razlika od mesta, od koder so prišli. Zjutraj jih je zbudil le zvok maminega glasu. »Šola!« Bil je prvi dan pouka v novi šoli. Grozna je bila že sama misel, kako bo dvajset obrazov strmelo vanj, ko se bo v zadregi predstavljal. Toda kmalu je naš fant že stopal po hodniku, takoj za veliko gospo, najverjetneje ravnateljico. Vstopil je v razred. Vsi so ostrmeli in z zanimanjem opazovali gmoto sramu, ki se je pojavila na vratih. Nov sošolec je prav zagotovo vzbudil zanimanje v vseh. Pouk se je odvil nenavadno hitro. A ko se je že odpravljal domov, mu je pot prekriža bleda postava, oblečena v zelene hlače in rjavo srajco. Nadel si je nasmešek in novinca prijazno vprašal: » Ali ti lahko razkažem okolico?« In občutek, da zanj ni nikomur mar, se je v hipu razblinil. Droben nasmeh, prijazna beseda … Morda pa le ne bo tako slabo. Tilen Sernc, 9. a

22


PROZA NAJBOLJŠA PRIJATELJA Jakob se je sprehajal v gozdu. Nenadoma se je iz grma prikazal medved. Hotel je pojesti Jakoba. In se je prikazal Timotej. Medveda je udaril s palico. Medved je odšel, ker ga je bolelo. Rekel je: «Brunda, brunda.« Jakob in Timotej sta od takrat najboljša prijatelja. Anže Glaser, 2. a

PRIJATELJSTVO Imam mačjega prijatelja Džoleta. Vidim ga med vsakimi počitnicami, ko odpotujem k babici in dedku v Srbijo, v Niš. Džole je prava ruska mačka. Je sive barve in ima zelene oči. Je moj prijatelj zato, ker ko sem žalostna, me razveseli le božanje njegovega mehkega kožuha. Rada ga imam, ker je zelo umirjen, nikoli me ne poškoduje s svojimi kremplji in je zelo ubogljiv. Nekega dne, ko sem pri dedku in babici preskakovala kolebnico, sem zaslišala mijavkanje. Zagledala sem Džoleta na strehi. Klicala sem ga, da bi prišel nazaj, a je še vedno samo mijavkal. Poklicala sem teto. Ugotovili sva, da ne zna splezati s strehe. Poklicali sva strica, ki je vzel dolgo lestev in jo nastavil Džoletu, da je lahko splezal s strehe. Pri tem smo ga vsi spodbujali in klicali. Maček je moral vložiti veliko truda, da mu je uspelo s strehe. Nato sem ga pobožala in močno stisnila k sebi. Džole je zame najboljša mačka na svetu in vem, da bo najino prijateljstvo večno. Ana Antunović, 2. b

Qendresa Buzhala, 6. a 23


PROZA PRIJATELJSTVO Prijatelj je tisti, ki ti vedno stoji ob strani in te ima rad. Prijatelji se včasih skregajo, ampak se potem pobotajo in čisto pozabijo, zakaj so se skregali. Prijatelj je sočuten in te zabava. Zelo je pameten in ti pomaga. Prijatelji so vsi, tudi če so drugačni in čeprav so drugačni, so prijazni in te ne pretepajo. Luka Petre, 3. a O PRIJATELJSTVU Pravi prijatelji te poslušajo, spoštujejo, podpirajo, so sočutni in ti pomagajo. Pravi prijatelji ti stojijo ob strani. Pravi prijatelj ceni tisto, kar narediš zanj iz srca. Če ti nekdo nekaj kupi, to še ne pomeni, da je tvoj pravi prijatelj. Živa Avdičaušević, 3. a

Zoya Čurin, 7. a

Qendresa Buzhala, 6. a

24


PROZA PRIJATELJA SPOZNAŠ V NESREČI

Neja se je pred petimi leti preselila. Sprva v novem mestu ni imela prijateljev. Prvih nekaj mesecev se je počutila osamljeno, vendar, ko so vse njene sošolke izvedele, da prihaja iz bogate družine, so hotele biti njene prijateljice, zato so se ji prilizovale. Neja je bila sprva z vsemi prijazna in je bila njihova prijateljica, kmalu za tem pa je ugotovila, da bi jo vsa dekleta ubogala, ne glede na to, kar bi rekla. In začela jim je ukazovati. Lejla, ki je bila prej glavna med dekleti, je postala njena najboljša prijateljica. Skupaj sta začeli izbirati sošolke, ki bi lahko bile njune prijateljice. Njune prijateljice so postale vse sošolke, razen Ane. Rekli sta ji, da je predebela in pregrda, da bi lahko bila njuna prijateljica. Ana je bila takrat užaljena, prizadeta in počutila se je izobčeno. Ker pa je vseeno hotela biti njuna prijateljica, se je odločila, da bo shujšala. Tistega dne je začela s telovadbo. Odločila se je tudi, da bo vse, kar bo pojedla »izbruhala«. To je tudi storila. Ko je njena mama ugotovila, kaj počne, se je z njo pogovorila. Ana ji je zaupala svoje težave s prijateljicami. Mama ji je rekla: «Ana, takšna kot si, si čisto v redu. Če tega ne vidijo Neja in njene prijateljice, niso vredne tvojega prijateljstva.« Po pogovoru z mamo je spoznala, da ima mama prav. Nekaj mesecev kasneje pa se je zgodilo, da so bili Nejini starši obtoženi pranja denarja. Tako je Nejina družina skoraj obubožala. V šoli so se Neje sedaj izogibale vse njene prijateljice. Ko je pristopila k Lejli in jo vprašala, zakaj se je vse izogibajo, ji je povedala, da se je izogibajo, ker se ne družijo z ljudmi, katerih starši so zločinci. Neja je že preživljala težke čase. Težilo jo je to, kar se je zgodilo s starši, zdaj pa so ji še prijateljice obrnile hrbet. Edina, ki je takrat pristopila k njej in se z njo pogovarjala, je bila Ana. Neja ji je povedala, kaj se je zgodilo in Ana jo je potolažila. Neji je bilo v trenutku žal za to, kar je storila Ani in se ji je opravičila. V tistem trenutku je Neja spoznala, kaj pomeni prijateljstvo. V šoli so se Neje še vedno izogibale njene prejšnje prijateljice, vendar ji je bilo vseeno, saj je zdaj imela pravo prijateljico. Katarina Ribič, 8. a

25


POVABILO K SODELOVANJU

Vse učence vabimo k sodelovanju pri nastajanju nove številke šolskega glasila. Prispevke lahko pošljete na e-naslov majda.kukolj@guest.arnes.si ali pa jih prinesete v šolsko knjižnico.

Obilo ustvarjalnega navdiha in lepih trenutkov v šolskem vsakdanu naše šole!

Osnovna šola Maksa Durjave Maribor Ruška cesta 15 2000 Maribor Telefon: 02 330 47 02 Faks: 02 330 47 03 Spletna stran: www.o-md.mb.edus.si Elektronski naslov: os-maksa.durjave@guest.arnes.si

Slika na naslovnici: Qendresa Buzhala, 6. a

Prispevke zbrali in uredili: Majda Kukolj, Marija Stojnšek Kmetec Oblikovanje: Dragica Vek Februar, 2017

26

Šolsko glasilo Ginko  

Februar 2017

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you