Issuu on Google+

Poetullus ptuj • sobota, 28. avgust 2010

Verižna pesem

Oder se razpira kot cvet k publiki (David Bedrač) When the wine has its own language (Laura Solomon) And the streets tongue cobble a mess until dust ( Jordan Scott) Dictators have 15 ways to ask for blood but no tongue for forgiveness (Alvin Pang) Fugl ùr hendi floginn ađ morgni (Ađalsteinn Ásberg Sigurđsson) I am innocent of all things, even life (Toby Martinez de las Rivas) Vysnívaj si ma, presnívaj si ma svojím röntgenovy'm spa'nkom (Daniel Grúň) Dal-barbari jihdanbu gewwa fija (Adrian Grima) Je vais mais nulle part (Stephane Chaumet) Bella, bella Eslovenia! A ti vengo coutar mi amor y mi exilio (Myriam Montoya) Vynuogė be odelės dabar mano siela širdžių kauliukai mano širdys visi mano ovvenimai šiandien galėtum paliest prisimerkęs (Agne Žagrakalyte) Wszystko, co wazne, juz zapisano, zostaly slogany. Jedyna nadzieja v pozarach bibliotek. ( Jacek Dehnel) Wine is wine is wine is wine... (Georgi Gospodinov) Les grappes de lumière de l'éternité. (Ferenc Rákóczy) E se tutto si fermasse ma non adesso? (Fabio Scotto) Poetry is a question, wine is the somebody who asked ( Jelena Fanailova) Poezija govoryt' riznymy slovamy, ale odnijeju movoju. (Marijana Savka) They who are alive, they are idle, dancing behind the horizon, on the dead work. (Arkadij Dragomoščenko) Telo je hiša glasu, ki ga hrani kot ogenj, skozi podrto streho vidimo nebo in ptice vzletajo v jatah. ( Jure Vuga) I nikakvi koneci ovdje ne pristoju (Silvestar Vrljić)

Ekipa Poetullusa, uradnega festivalskega časopisa ptujskih Dnevov poezije in vina 2010, je tudi uredniška ekipa Airbeletrine (http://www.airbeletrina.si), vodilnega slovenskega literarnega portala: Aljaž Kovač (odgovorni urednik), Žiga Rus (članki in koncept), Gašper Jakovac (članki in fotografija), Manca G. Renko (članki in koordinacija), Alja Pušnik (koncept) in Klemen Kramar (oblikovanje). Posebna zahvala gre direktorici festivala Jelki Ciglenečki, ki je pritisnila na sprožilec in časopis omogočila. Študentska založba. 1000 izvodov. Ptuj, 28. avgust 2010.

Dnevi poezije in vina štirinajstič, prvič na Ptuju »Enostavno premikati besede in verjeti, da jih ti premikaš, ko so v resnici one tiste, ki premikajo tebe.« (Laura Solomon)

F

Jelka Ciglenečki direktorica festivala

estival Dnevi poezije in vina je doslej gostil več kot 300 pesnikov iz vseh celin pa tudi na stotine najrazličnejših umetniških projektov. Pri svojih štirinajstih letih je zrasel v pomemben in mednarodno prepoznaven festival, letos pa je za svoje vsebine našel nov, večji in gostoljuben dom na Ptuju. Pomembno se nam je zdelo, da v novem okolju še intenzivneje kot doslej promoviramo branje sodobne poezije. Bralcev sodobne poezije je namreč vse manj in včasih se zdi, da postajajo omejeni skorajda le še na ozek krog ljudi, ki tudi sami pišejo poezijo. Pa vendar smo v festivalski ekipi prepričani, da je življenje brez poezije lahko samo prozaično. Če smo že doslej poezijo promovirali na različne načine, je v ozkih ptujskih uličicah domišljija dobila krila. Poezija vas na Ptuju čaka na okenski polici, v prazni steklenici vina, pod skodelico kave, na sedežu kolesa, v kepici sladoleda in na stranišču; morda ste jo naročili na džuboksu ali jo pohodili na prehodu za pešce. Verjamemo namreč, da je za dobrega bralca poezije potrebna nenehna vaja, ki pa se ji marsikdo takoj po srednji šoli začne izogibati. A letos se na Ptuju poeziji pač nihče ne more izogniti. Seveda pa je tudi poezija stvar okusa, zato je izbor pesnikov izredno pisan, tako starostno, slogovno kot tematsko. Gotovo ste na vsakem branju našli vsaj enega pesnika, ki vas je še posebej nagovoril. Vsak pesnik, ki letos prihaja na festival, je med najboljšimi mojstri svojega jezika, za kar je poskrbel programski svet festivala, ki je izbor 29 pesnikov sestavljal skozi več let, potoval po pesniških branjih v tujini ter za nove predloge povprašal več desetin prevajalcev in poznavalcev iz tujine. Podobno strogi smo bili pri vinu: enajst izbranih štajerskih kleti je lahko izbralo le po dve vini, ki so jih izpostavili na festivalu. Tudi letos smo iskali zanimive povezave med poezijo in drugimi umetnostmi: od najbolj klasične – poezije v glasbi – do poezije v perfomansu, filmu, v lutkovnih predstavah... Če ste med ljudmi, ki na plažo ne nosijo pesniških zbirk, preživite vsaj zadnji avgustovski teden na Ptuju, kjer lahko poezijo berete, okusite, slišite, vidite in začutite. Naj bo tudi za vas zaključek poletja poetičen! Foto: Alvin Pang in Gašper Jakovac

(Večjezična verižna pesem, ki jo – vsak po en verz v svojem jeziku – stkejo pesniki festivala, je dolgoletna tradicija Dnevov poezije in vina. Papir, na katerega je bila načečkana, se je vsak konec poletja na zadnji večer festivala ali nekje izgubil ali klavrno končal v kakšnem vinskem mehu. To tradicijo letos torej nadaljujemo in prekinjamo: pesem je spisana, vendar ohranjena in prvič v zgodovini festivala objavljena!)

www.airbeletrina.si - vodilni slovenski literarni portal

Paradoks festivala, mesta, države Aljaž Kovač urednik airbeletrine in poetullusa

K

ot je z vsemi dobrimi stvarmi v življenju, tudi Poetullusa, uradnega festivalskega časopisa ptujskih Dnevov poezije in vina, ni prav veliko skupaj. To je tisti pregovor o kvantiteti in kvaliteti, ki se je tu zgostil v vino, kje drugje v kri, kje pa je bil tudi pozabljen. Paradoksalno je, da se ta košček modrosti, čist kot diamant, velikokrat zanemarja ravno v »naši majhni državi« (dotični pridevnik je skoraj vedno obvezen). Vendar – kot je opozarjal De Quincey – paradoks sploh ni nekaj nenavadnega: je resnica, ki je videti neverjetna. Tudi poezija v korporativnem, vojskujočem se svetu, je paradoks. Tudi mesta kot Ptuj, z njihovo mirnostjo, krhko lepoto, ljudmi in njihovimi dragocenimi vini so resnica, ki je videti neverjetna. Čeprav bi bilo logično, da država velikosti in ranljivosti, kot je Slovenija, prevzame logiko kakovosti pred kvantiteto, se »de-

Razpoke

P

Aleš Šteger pesnik, ustanovitelj festivala

esniški festival? Kaj pa je to? Mnogo hrupa za nič? Srečanje bizaritet? Ta pesnik izgubi svojo zobno protezo, nek drug doživi živčni zlom, politična prerekanja, apeli in protestna pisma, petelinjenje za droben prestiž, recimo za to, kdo bo bral kot zadnji, dal priokus tišini (ali hrupu) ki ostane, ko ugasnejo mikrofon? Potem govorice, kdo je s kom, kdo proti komu, kdo brez koga, kdo brez sebe, kdo z vsemi? Potem zgodbe, take namišljene, take preveč resnične, da bi jim verjeli, in take predvidljivo dolgočasne? Plapolanje nacionalnih zastav na jamborjih, Švedi s svojo kapljasto interpretacijo, Američani s svojo suvereno interpretacijo, Nemci s svojo naselkljano interpretacijo, Francozi s svojo disko interpretacijo, Rusi s svojo melodramatično interpretacijo, Hrvati s svojo understatement interpretacijo in tako dalje? Igre brez meja, intelektualna evrovizijska popevka brez instrumentov ali nastopaštvo povprečnih do slabih igralcev, ki se večinoma ne potrudijo naučiti se svoj tekst na pamet? V območju spektakla kažejo pesniški festivali tudi zavoljo vsega naštetega dovolj razpok, da nas ne morejo prevzeti v hollywoodski maniri, a jim ravno zavoljo tega, ker to vemo, lahko bolj zaupamo kot kakemu golemu šovu. Še vedno ostaja tiho branje kot vrhovni zakon, a prevod ponešen z glasom pesnika je pač specifična zadeva. Da ne rečem edinstvena. Ker ima glas še neko drugo sporočilnost, ki je onkraj seštevkov pomenov izgovorjenega in jo je nemogoče definirati. Zato so morda prav pesniški festivali, ki so ravno zavoljo svoje prozorne spektakelske dimenzije, tako preklemano simpatični, človeško pomanjkljivi, šarmantni, skratka, in, tako kot vsaka dobra literatura, neposnemljivi.

Foto: Gašper Jakovac

4 • poetullus

paradoksalizira«, temu pač ni tako; kot pravim: resnica, čeprav je videti neverjetna. Čas ptujskih Dnevov poezije in vina je torej čas obrnjene logike, ki vlada nam, našim politikom in občasno tudi našim pesnikom. Čas tega festivala je čas kakovosti, ki vedno prihaja v majhnih steklenicah in je zaznavna v rahlih odtenkih: kot odlična vina iz te regije, kot ganljivi verzi pesnikov, kot dobri članki, iskreni časopisi in lepe ter hkrati pametne ženske. Ko se odločimo za kakovost pred količino, se odločimo za iskanje resnice: vsaj paradoksi izginejo. Takšna je bila miselnost antičnega sveta in zdi se, da se v današnji mladi generaciji spet oglaša čedalje močnejša potreba po trdnejših temeljih obstoja: lahko bi rekli, da živimo v času nezaupljivosti do paradoksov. Ptujski Dnevi poezije in vina so poskus oživljanja starodavnega na način, ki nas vznemirja – čeprav straši – danes: tudi preko paradoksalne poezije, če hočete. Modus vivendi antične Poetovie in sodobnega Ptuja bo preko raznih manifestacij iskanja zaživel kot sožitje med mestom in festivalom. Prišel bo čas, ko bosta oba nezdružljivo povezana: brat in sestra v krvi.


2 • poetullus

Žiga Rus www.airbeletrina.si

K

Gašper Jakovac www.airbeletrina.si

oncept zasebnih branj na festivalu Dnevi poezije in vina je jasen. Srž zaprte druščine, zbrane ob poeziji, je sproščena intima. Kot da je poezija vsakodnevno brana na velikih odrih s pisanimi lučmi pred več stoglavim poslušalstvom. Ne, festivalska realnost je izjema. A vendar napoved skrivne lokacije in omejenega števila sedežev obeta nekaj drugačnega. Zasebno branje Laure Solomon, ameriške pesnice, rojene v Alabami, in Gregorja Podlogarja se je odvijalo v hladnem pokritem dvorišču na Slomškovi ulici. Opaziti je bilo kar nekaj znanih obrazov: Jure Jakob, Andrej Hočevar, Fabio Scotto idr. V kozarcih je krožil ormoški Šipon. Na začetku smo prisluhnili kratkemu pogovoru, v katerem sta se govorca dotaknila aktualnega stanja v ameriški pesniški srenji, Laura pa je skušala pojasniti določene estetske procese in prvine, ki so tako ali drugače vplivali tudi na njeno lastno poetiko. Nezanemarljiv je tudi njen odnos s slovensko poezijo – kot pomemben literarni vpliv je pesnica omenila Tomaža Šalamuna, ne nazadnje pa moramo v tem kontekstu razumeti tudi njeno dolgoletno prijateljevanje s Podlogarjem. Branje je bilo prekratko. Žal so nežen Laurin glas prekinjale radijske popevke, ki so se širile iz sosednje sobe, in žal je gostiteljica za tišino poskrbela šele malo pred koncem našega druženja. Laura je resnično izjemna pesnica. Počasen ritem verzov, ki je mnogokrat intoniran kot šepetavi notranji monolog, podobe živali v nenavadnih zvezah in vedno znova občutek zlovešče nelagodnosti. Laura pravi, da v svoj notesnik zapisuje posamezne fragmente, »grobi material«, ki s časom prerašča, se združuje in oblikuje vedno bolj očitna razmerja in celote. Včasih v svoji glavi nosi podobo več tednov, mesecev, tudi let. Čaka na trenutek, ko bo življenje razgrnilo svoj instrumentarij, s pomočjo katerega se bodo podobe transformirale v pesmi. Poezije Laure Solomon v slovenskem prevodu ne prinaša le festivalski zbornik. Pred kratkim je izšla tudi dvojezična izdaja njenih izbranih pesmi z naslovom Pisma, po katerih bodo sestre spoznale brate, delo treh slovenskih pesnikov/prevajalcev, Gregorja Podlogarja, Andreja Hočevarja in Barbare Pogačnik.

Žiga Rus

Žiga Rus

na tistih malenkosti, na katere smo ob obilju odličnega vina in pesnikov uspeli skoraj pozabiti, je ta, da sta svojo udeležbo odpovedala dva gosta, tudi Les Murray, ki ga na petkovi okrogli mizi o njegovi poeziji tako žal ni bilo. A čeprav pesnik ni bil fizično prisoten, je bil preko svojih pesmi vsekakor prisoten z duhom in umom. Ali kot bi najbrž rekel sam: s svojima dvema umoma. Kot je namreč nekoč pojasnil, ima vsako človeško bitje dva uma: eden je um budne zavesti, drugi pa okultni um sanj, v katerem popolnoma živimo med spanjem, a je v obliki sanjarjenja prisoten tudi, ko smo budni. V svoji poeziji, pravi Murray, pesni v nekakšnem transu, ki tadva uma poveže drugega z drugim; jeziku, ki izvira iz take poetske povezave, zato Murray sam pravi ‘celogovor’. Tudi prevajalec Veno Taufer je, kot je povedal na okrogli mizi, opazil dvojnost Murrayevih pesmi. Čeprav so Murrayu kritiki večkrat očitali, da je njegova poezija avtobiografska, je Murray te očitke vedno odločno zavračal. Taufer ga v tem zagovarja: »Murray v svoji poeziji resda uporablja osebne izkušnje,« je pojasnil, »vendar pa jih uporablja kot vir navdiha, nato pa jih preoblikuje ali bolje rečeno poglobi do plasti podzavesti. Obenem poskuša to plast obvladovati tudi z razumom, a dovolj nežno in občutljivo, da pri tem ne poškoduje poetskega tkiva.« Murrayeve pesmi, je povedal Taufer, imajo kljub temu enoten avtobiografski temelj. Ta temelj je ponos in naslonitev na 150-letno tradicijo Murrayeve družine. Murrayevi predniki so namreč kot pionirski priseljenci v devetnajstem stoletju ustanovili farmo na avstralski zemlji. Jo ustvarili iz nič. Prigarali. Kot podton vseh Murrayevih pesmi se tako pojavlja osebna izpoved njegove avstralskosti. Obenem pa to ne pomeni, da ni njegova poezija tudi kozmopolitska, tako v vsebini kot tudi v jeziku. Pesmi se dogajajo na različnih koncih sveta, kljub temu pa Les Murray tudi v pesmih o tujini ostaja Avstralec, z značilnimi težavami svoje domovine. Domačijska in obenem kozmopolitska tematika se v Murrayevi poeziji odraža v izjemno bogatem in zapletenem jeziku. Kot je povedala voditeljica Tina Košir, se je Murray menda že kot otrok učil na pamet besede iz slovarjev, na univerzi pa naj bi naravnost ‘srkal’ znanje. Med drugim se je brezhibno naučil nemščine. Kako je bilo torej prevajati Lesa Murraya? »Bilo je zelo zelo naporno,« je priznal Taufer, »eden mojih najtežjih prevodov. V preteklosti sem prevajal tudi Geralda Hopkinsa, nadvse zahtevnega pesnika, ki se ga se lotijo samo najbolj lahkomiselni in predrzni prevajalci. Les Murray je bil podobno težek izziv. Pri prevajanju sem si pomagal tudi z internetom, a mi ta ni mogel nuditi veliko pomoči ... Na srečo pa je Murrayeva angleščina še vedno bliže Shakespearjevi angleščini kot pa današnji. Veliko je ‘arhaizmov’, ki

Kaj se zgodi s pesmijo, ko jo z glasom ‘utelesite’? Zdi se mi pomembno, da si poezijo povem naglas, da dobim njeno zvočno podobo. V takem primeru tvoja lastna poezija postane živa kot živo bitje... TOBY MARTINEZ DE LAS RIVAS: Vedno razlikujem med dvema glasovoma. Enega izmed glasov uporabljaš, ko pišeš. Je pravzaprav tihi glas, v tvoji glavi, ki premerja pesem: etično, moralno in zvočno. Pove ti, če je pesem dobra ali slaba. Ko bereš poezijo naglas, imaš manj kontrole: tvoj glas takrat zazveni precej drugače. ARKADIJ DRAGOMOŠČENKO: Ko izvajam pesmi naglas, jih pravzaprav pokvarim, saj jih poenostavim. Poskušam jih narediti bolj razumljive poslušalcem in njihovi pozornosti, zato poenostavljam kitice, odvzemam posamezne dele... Kar pesem rahlo pokvari.

razov trg, ki ga je dodobra napolnila pisana množica starih in mladih, je hrumel pod težkimi takti godbe na pihala. Začelo se je: mrak, pozija in vino. Za intermezzo, pred prvim večernim branjem na letošnjem festivalu, je nastopil Vlado Kreslin s svojim klobukom, in kot se za najboljšega pesnika med slovenskimi glasbeniki spodobi, s svojo poezijo dolgih cest in jutranjih meglic. Začeli smo pregledovati vinske karte – najprej je bil na sporedu sivi pinot iz ptujske kleti. Kot veliki poznavalci smo vrteli in duhali vino v lahkih kozarcih, med tem pa je ministrica za kulturo na odru recitirala izbrane pesmi. Z vlažnimi očmi je požirala trpko slino v suhih ustih. Njena zadrega je bila ljubka in iskrena. Potem je Jelka Ciglenečki povabila k mikrofonu prvega pesnika, domačina, Davida Bedrača, ki je v svojem recitalu šumel s

Zakaj je smiselno v tem svetu in času vztrajati v pisanju poezije? MARIJANA SAVKA: To je eno bolj običajnih vprašanj, slišim ga zelo pogosto. Sama pišem, ker... Včasih se mi zazdi, da sem bolj prevajalka glasov, ki jih zaslišim. Poezija živi v nekakšnem vzporednem svetu. Včasih lahko ta svet poezije najdeš in ga prebereš. TOBY MARTINEZ DE LAS RIVAS: Nisem prepričan, če je odločitev za pisanje poezije zavestna. Pesnik je kot nekakšen kanal; njegova naloga je, da posluša. Cel svet je pravzaprav jezik, pesnik pa poskuša poslušati mnoge glasove, ki v tem svetu obstajajo. ARKADIJ DRAGOMOŠČENKO: Na to vprašanje imam samo en odgovor: pišem, ker bi rad izvedel, zakaj pišem. Katero pesem bi vzeli s seboj na samotni otok? MARIJANA SAVKA: Vzela bi Visoko pesem iz Biblije. Zame je navdihujoča, je tudi moto ene izmed mojih pesmi. Ta pesem je ljubezen; ne kakor ljubezen, ampak to je. TOBY MARTINEZ DE LAS RIVAS: Vzel bi pesem Geoffreya Hilla ‘The Orchards of Syon’. Gre pravzaprav za sklop štiridesetih pesmi, ki so obenem religiozne, politične in osebne; obenem nenavadno eksperimentalne in tradicionalne. To je res precejšen pesniški dosežek. ARKADIJ DRAGOMOŠČENKO: To je nekako tako, kot če se znajdeš na samotnem otoku s sto evri v žepu. Ali pa z milijonom.

plastičnimi vrečkami in vrlo seciral potrošniško družbo. Bučen aplavz. Sledili so še Jordan Scott iz Kanade, Agne Žagrakalyte iz Litve, Adalsteinn Ásberg Sigurdsson z Islandije, Silvestar Vrljić iz Hrvaške in za konec še ta večer neprekosljivi Alvin Pang iz Singapurja. Pravi Babilon. Scott, ki v Sloveniji preživlja medene tedne, je iskal izrečeno med fonemi, ki »bredejo briketno toplino.« Svojo govorno napako, jecljanje, v poeziji navadno nezaželeno lastnost, je v svojem nastopu spodbujal in v njej, preko težko izgovorljivih besed, raziskoval estetske možnosti izrekanja. Sigurdsson je na oder stopil s kitaro. Islandščina je bila fantastična, brlela je, sikala in grulila, vsebina pesmi me zaradi zvočnosti jezika sploh ni več zanimala. Potem je zapel in zabrenkal o dečku, zmaju in jami ob morju, tako je vsaj napovedal. Poleg mene je sedela Laura Solomon: »Isto pesem je igral tudi včeraj, vendar je zvenela bistveno drugače,« mi je prišepnila ob koncu. Sigurdsson se mi je zdel nenavaden, krhek, naiven, deček z zmajem pač. Že zdavnaj mi je zmanjkalo vina, sem pomislil. Za konec je nastopil še Pang, mož, ki je zagotovo prehodil najdaljšo pot do festivala na Ptuju. Začel je s pesmijo o barbarih. Slutili smo, da le-ti prihajajo z zahoda. Kot Mojzes je stal pred svojim ljudstvom in izgovarjal sveto modrost: med drugim je namreč pomembno, da tujci izvedo »napačne recepte za ketupak, za otak.« Duhoviti Pang je zaključil uradni del večera, druženje pa se je ob dobri glasbi in vinu nadaljevalo pozno v noč.

E

MARIJANA SAVKA:

pa so v avstralskem svetu še vedno prisotni, čeprav izumirajo. Les Murray jih še vedno poskuša gojiti: s tem njegova poezija tudi ohranja duha jezika.« Z Lesom Murrayem slovenski bralci prvič v širšem obsegu spoznavamo avstralsko poezijo. Pred izdajo izbora Murrayevih pesmi Led sredi poletja je namreč v slovenščini obstajala le krajša antologija avstralske poezije, ki jo je uredil Bert Pribac, sam dolga leta prebivalec tega kontinenta. Novi izbor Murrayevih pesmi je slovenskim bralcem kljub prostorski oddaljenosti lahko blizu: ne samo zaradi mnogih Slovencev, ki živijo v Avstraliji, temveč tudi zaradi značilne kmečke tematike, ki je pogosta (in neizbežna) tema naših klasikov. Obenem pa Murrayeve pesmi značilno modernistično govorijo tudi o fragmentiranosti, alienizaciji, razbitosti današnjega sveta, s tem pa so nam blizu tudi v naši vsakdanji izkušnji. »Prevodna poezija se dejavno vključuje v poezijo nacionalnega prostora,« je še dejal Taufer, »seveda, če je dobra. In Murrayeva poezija to nedvomno je.«

V

Gašper Jakovac

Foto: Gašper Jakovac

oeziji se je na Ptuju te dni res težko izogniti, vendar poskusiti ni greh. A treba je biti previden. Prvič: ne pijte kave. Ne privzdigujte skodelic. Na papirnati podlogi vas bo gotovo pričakala zahrbtna pesniška vrstica. Drugič: ko hodite po mestu, ne glejte višje od linije svojih oči, ali pa buljite kar v tla. Z oken stavb visijo praporji s pesniškimi verzi. Nad njimi se ponavadi razcveta cvetje, ob jutrih pa tudi kak gol možak kot dodaten ornament strmi na ulico. Tretjič, izogibajte se Vrazovega trga. Ne samo ob večerih, ko se poezija prebira po več ur, tudi čez dan se ji tam res ne morete izogniti. Verzi so na stolih, na stenah, kamor koli že pogledate. Že ko se bližate trgu po Jadranski ulici, ne morete prezreti umetniških inštalacij. Na tisoče praznih (!) steklenic se kot steklena reka vije po tleh, v vratovih so zataknjene pesmi. V lesenih okvirjih visijo papirnati ženski torzi, na njih so potiskane pesmi. S poetično preluknjanega kosa lesa teče vino kakor kri. Tudi če se ustavite samo, da bi se pogledali v ogledalo – pesem vas bo že čakala tudi tam. Morda boste zagledali sladoledarski voziček in si zaželeli sladoleda – nikar! Dobili boste le dušno hrano, v sladki obliki pesniške vrstice. Če zagledate jukebox, ne pričakujte vaše najljubše popevke iz osemdesetih: iz njega bo zazvenel, tako je, pesniški glas. Vrazov trg tudi v soboto še ne bo varen: od 13h pa do 16h bo mikrofon prepuščen vsem količkaj pesniškim dušam z dovolj poguma. Nato sledi dražba vzglavnikov z izvezenimi verzi. Morda vas obide skušnjava in si kakšnega celo kupite – in ko človek enkrat spi s poezijo pod glavo, kako naj se je le znebi? Težka preizkušnja je pred vami. Morda je najbolje ostati kar doma, v zatemnjeni sobi, z izklopljenim radiem, televizorjem in svetovnim omrežjem. Lahko pa se ji, poeziji namreč, vendarle prepustite. Posledice? Nenapovedljive. Izbira je vaša.

Foto: Gašper Jakovac

P

poetullus • 3

A

Manca G. Renko www.airbeletrina.si

ntika nam je zapustila filozofijo in demokracijo, osupnila z vodovodom in sanitarijami, nas poučila o brezmejnosti vladarske modrosti in norosti ter nam zarisala tloris urbs quadrata, najpravilnejšo urbanistično razporeditev ulic in trga. Kdo ve, kaj vse bi lahko našli v Poetovii, Ptuju iz časa vladarja Teodozija, neposredno povezanega z zadnjo antično listino, ki omenja to mesto. A antičnemu Ptuju ne moremo določiti niti oblike, saj je v bolj ali manj bleščečih stoletjih svojega obstoja nekajkrat zamenjal lego, da bi se prilagodil Dravi, napajalki in vodni cesti, ki je Ptuj postavila na zemljevid ene izmed najpomembnejših trgovskih poti - jantarjeve. Trgovska postojanka ob prehodu čez Dravo, ki je povezovala severni Jadran s Panonijo, je edino slovensko celinsko mesto z neprekinjeno naselbinsko antično tradicijo. Med drugim jo dokazuje most, ki ga je od antike do konca 13. stoletja, ko je Drava spremenila svoj tok, vsako leto prečkalo tisoče trgovcev. Sosedstvo z Madžari je prekinilo razcvet mesta,

ki si je opomoglo šele v poznem srednjem veku. Z novim mostom, gradom, cerkvijo, dvema samostanoma in ob koncu trinajstega stoletja še z obzidjem je Ptuj postal mesto, s katerim se ni moglo primerjati nobeno izmed štajerskih mest na slovenskih tleh. Še v času krize v drugi polovici 15. stoletja, Ptuj, drugače od bližnjih mest, ni nazadoval. Mesto je bilo prizadeto šele ob koncu 16. stoletja, ko se je trgovina z madžarsko živino preselila s Štajerske na Hrvaško. Najtežjega od udarcev pa je Ptuju zadala železna cesta, ki je mesto z osrednje prometne povezave potisnila na stransko. Tako je Ptuj izgubil promet in trgovino, dejavnosti, ki sta bili stoletja vir mestnih prihodkov. Trgovske zaslužke sta nato po prehodu iz AvstroOgrske monarhije v kraljevino SHS oklestila še konkurenčno banatsko žito in dalmatinsko vino. Stoletne trgovske poti zamrejo, reka spremeni svojo strugo, nezrušljivo obzidje se spremeni v razvaline. Tone zemlje bi morali prekopati, če bi želeli ponovno dokazati antično kontinuiteto in jo ponosno razstaviti na muzejskih policah. A bistvo antike ni njena dokazljivost, temveč njen duhovni pečat. Ko ob pogledu na Dravo k ustnicam dvignemo kozarec vina in v ušesih odzvanjajo verzi, je antika bliže kot v katerem koli muzeju. Le poesis in vinum smo zamenjali za poezijo in vino – zven besed je drugačen, omama ostaja enaka.


Poetullus: časopis festivala Dnevi poezije in vina 2010