{ Rudarjenje nekoč } Zgodovina na kupu
( 56 )
Dvomim, da je še kje košček Slovenije s toliko zgodovine, kot je premore ta njen skrajni severozahodni del. Že pred mejnim prehodom z Italijo na Predelu te pozdravijo ostanki topniške avstroogrske baterije, ki je nekoč merila na Nevejsko sedlo. Po nekaterih italijanskih virih naj bi prav iz nje izstrelili prvo topovsko kroglo na soški fronti. (V dokaz, da zgodovina ni mrtva, jo krasi svež grafit 'Ein Tirol'.) Nekaj metrov naprej stojita opuščeni carinarnici na italijanski in slovenski strani pa kmalu za njima umirajoči lev in ostanki trdnjave Predel. V njej so maja 1809 po nekajdnevni bitki s premočnimi Francozi v danes že pozabljeni vojni med Francijo in Avstrijo padli skoraj vsi njeni branilci skupaj s poveljnikom, inženirskim stotnikom Johannom Hermannom von Hermannsdorfom, ki jo je tudi zgradil. Dva, tri ovinke naprej po spuščajoči se cesti naletimo na nov most čez hudourniško strugo Predelice, po kateri je jeseni 2000 prihrumel zemeljski plaz, odnesel stari most, na svoji rušilni poti razdejal Log pod Mangartom in pod seboj pokončal sedem ljudi. A še preden nas cesta pripelje v ta na pogled idilični kraj med gorami, je treba skozi Strmec, mimo spomenika padlim, ustreljenim domačinom, ki so jih pobili esesovci kot povračilo za partizanski napad na rudnik svinca in cinka v Rablju in na vojaško enoto, ki je zadevo preiskovala. In ko smo v Logu in ko govorimo o zgodovini, moramo omeniti še pokopališče iz prve svetovne vojne in stare fotografije džamije, ki je nekoč, med to vojno, stala v tem za mošejo popolnoma edinstvenem kraju – edina kadarkoli v Sloveniji. Za nami je vsega šest kilometrov poti. Kot lahko vidite, je zgodovina, predvsem 'uvožena', tukajšnjim ljudem, pa tudi tistim, ki so jo zanesli sem od drugod, prinesla samo slabo, trpljenje in pogubo. Obstaja pa svetla izjema, pomnik na nekaj, kar je kraje, ki ležijo na svoji strani treh bližnjih meja, povezovalo in jim prinašalo kruh. Trd in nevaren, a vseeno kruh. Če boste pri majhnem obeležju sv. Barbare, ki stoji med Spodnjim in Zgornjim Logom, zavili na stransko cesto in po njej peljali kakšnih sto metrov, boste naleteli na vagončke in lokomotivo, takoj za njimi pa na vhod v predor, v Štoln, kot so mu rekli (po nemški besedi za predor); po njem so vozili rudarje do rudnika v Rablju, v katerem je delalo veliko Slovencev, najprej z Avstrijci, potem pa, ko so ti odšli in je Rabelj padel pod Italijo, z italijanskimi kolegi.
Rudnik v Rablju Če se s Predela spustimo na drugo stran od opisane, kmalu naletimo na Rabelj, po italijansko Cave del Predil, mestece, ki s svojimi nekajnadstropnimi zgradbami nekako ne sodi v osrčje alpske pokrajine. Ni treba biti prav posebej pameten, da izveš, zakaj so tam. Na severozahodnem obrobju vasice z mestno podobo se v strmine Kraljeve špice zažira rana dnevnega kopa nekdanjega rudnika svinca in cinka. Pod njo stojijo rudniške zgradbe in pod njimi so do globine 550 metrov do zadnjega, 17. obzorja segli rudarji v iskanju srebrnih svinčevih in rumenih cinkovih žil, ki v nasprotju s tistimi v rudnikih premoga ne ležijo vodoravno, pač pa bolj ali manj navpično. Natančnega datuma prvega rudarjenja v tej krajih ne ve nihče. Po nekaterih legendah naj bi tukaj prvi kopali že Rimljani, prvi pisni viri,
ki omenjajo rudarjenje v Rablju, obstajajo šele tisoč let po propadu rimskega imperija, ko je bamberški škof Anton dodelil Trbižanom in Bovčanom pisno dovoljenje za izkoriščanje rude na tem področju. Do začetka 18. stoletja so jo kopali na površju, potem pa začeli riti tudi pod zemljo. Prodiranje v globino je bilo nevarno in zahtevno predvsem zaradi vode, ki se je pojavljala v vedno večjih količinah in v rudnik pronicala s površja, pa tudi iz globin, ujeta med skalovjem, in je pri vrtanju udarjala na plano. Ker v 18. in 19. stoletju niso imeli dovolj močnih črpalk, da bi rudnik osušili, so se morali spomniti druge rešitve. In so jo našli.
Štoln Rabelj se nahaja na nadmorski višini 900 m, Log pod Mangartom pa tam, kjer danes leži vhod v predor, na višini 626 m. Če bi iz rudnika do Loga izvrtali predor, bi voda preprosto odtekla, so razmišljali in se leta 1895 lotili dela. Še prej se je morala rudniška uprava dogovoriti z občino v Logu pod Mangartom o dovoljenju za predor in odvod vode v potok Rojo na loški strani. Občina je pristala, toda s pogojem, da bodo predor izvrtali Ložani in Strmčani, od katerih so se mnogi potem zaposlili v rudniku. Priprave na vrtanje so trajale do leta 1899, ko so se dela začela. Šest let je minilo, da je bil predor končan, čeprav je bil sam preboj narejen že leta 1902. A takrat so bile predvidene mere predora manjše, potem pa je, tudi ali predvsem zaradi načrtov generalštaba avstroogrske vojske, Štoln začel dobivati današnjo podobo. »Predor, tak, kakršen je zdaj, ni bil narejen zaradi odvajanja vode, ampak predvsem zaradi vojske,« razlaga Jaka Vadnjal, upokojeni zdravnik iz Zagorja pri Pivki, ki je še kot študent medicine spoznal dekle iz Loga in si kasneje z njo, ženo, postavil vikend, kjer živi zadnjih petnajst let. »Kaj pa naj delam v Kranju?« kjer je delal v zdravstvenem domu, pravi, »tam bi si samo kravžljal živce.« In ker ga je vedno zanimala zgodovina Primorske, se je lotil preučevanja rudnika in Štolna, o katerem je ob njegovi stoletnici napisal zelo informativno brošuro. Bil je tudi prvi, ki je ugotovil, koliko avstrijskih vojakov in opreme je šlo v prvi svetovni vojni skozi rudnik na fronto. »Zaradi tega sem jih tudi že slišal,« priznava, »tako od Italijanov kot Avstrijcev, ki niso mogli prenesti, da bi nek laik ugotovil to, česar sami niso znali. Prav zadnjič je bil tukaj pri meni neki profesor iz Celovca, ki je dvomil o mojih dognanjih, in sem mu rekel: Če rudarska poročila lažejo, potem sem lagal tudi jaz. O prvi svetovni vojni je danes napisanega toliko, da se bog usmili, ampak nihče nima podatkov o prevozu. Sam sem pa razmišljal, da bom do podatkov prišel tam, kjer mora biti narejen obračun vojne. V rudniku so zelo natančno zapisali vsakega vojaka in vsako tono tovora, ker je vse to morala vojska tudi plačati.« In po njegovih podatkih je šlo skozi Štoln v letih 1915 do 1917 impresivnih 33.385 vlakov s 400.157 vagončki, ki so prepeljali na bojišče 446.890 vojakov. A vsaka vojna se nekoč vendarle neha. Tako se je tudi prva svetovna in predor je spet služil odvodnjavanju ter prevozu rudarjev na delo. Vse do leta 1970, ko ga je rudniška uprava zaprla, saj je postal avtobusni prevoz čez Predel cenejši od prevoza z ozkotirno železnico, ki jo je bilo treba nenehno vzdrževati. Občasno, ko je bila cesta pozimi zaradi snega zaprta, so predor in železnico spet usposobili.