Page 1

Študentsko

Letnik XI, št. 1, april 2012

Študent, izkoriščajo te! 6 Novinar 14 Gremo na svoje? 18 TEDxFERI 16 Oglaševalska industrija danes april 2012

35 1


Ĺ tudentsko

: Mateja Skledar

Fotografinja

Foto kotiÄ?ek

Oblikovanje:

Barbara Borko

jan |

|31


Uvodnik

Abakus v novi preobleki Študentski časopisi igrajo v svetu medijev pomembno vlogo. Oblikujejo mnenja študentov, spodbujajo razmišljanje, širijo informacije, prav tako pa služijo kot sredstvo pridobivanja pomembnih izkušenj, ki jih bodo študentje v svetu dela krvavo potrebovali. Vseeno pa so študentski časopisi nagnjeni k propadu, veliko časopisov je propadlo tudi v samem času krize. Da lahko študentski časopis izhaja po nekem rednem terminu, za to potrebuje denar. Denar si lahko pridobi z raznimi sponzorji, oglaševalci. Kaj pa se zgodi, ko pride kriza, ko oglaševalci zatajijo? Kaj se zgodi, ko se morajo študentje sami soočiti s pomanjkanjem denarja? Iznajdljivost. Postati je potrebno iznajdljiv, potrebno se je znajti. Ubrati je treba alternativne poti, čeprav se je potrebno nekaterim stvarem odreči, jih spremeniti na način, ki nam ne odgovarja. Nato je potrebno alternativne poti nadgraditi, jih vzeti za svoje ter narediti boljše. Preseči pričakovanja, spodbuditi zanimanje, morda celo večje kot prej. Gre za trnovo in težko pot, v katero bo vloženo veliko truda, ampak tu ni prostora za dvom. Mi smo tu za vas. Da vam širimo obzorja in spodbudimo zanimanje o določenih temah. Morda tokrat res v elektronski obliki, a želimo, da ostanete z nami. Podprite nas, pišite nam in skupaj ustvarimo drugačen ter boljši Abakus.

Založnik in izdajatelj Društvo študentov FERI Smetanova 17 SI 2000 Maribor http://www.ds-feri.net Predsednik Blaž Rošer blaz.roser@gmail.com Glavna in odgovorna urednica Mojca Marš mojca.mars@gmail.com

Sodelavci: Igor Čož, Damjan Frančić, Cvetka Gašparič, Manuela Horvat, Dragana Jovišić, Lucijan Korošec, Natalija Obrulj, Žiga Pavlovič, Mateja Skledar, Barbara Vehovar, Marisa Višnić Grafična podoba Davor Kirbiš davor.kirbis@gmail.com Naslovnica Fotografinja: Mateja Skledar skledar.mateja@gmail.com Model: Petra Brence

Namestnica glavne in odgovorne urednice Monika Horvat

Oblikovanje: Davor Kirbiš davor.kirbis@gmail.com

Ostali uredniki: Jasmina Godec Barbara Vehovar

Oblikovanje - Kulturni kotiček in Razvedrilo Barbara Borko barbaraborko91@gmail.com

Zadnja stran Igor Čož cozigor@gmail.com Lektoriranje Denis Kalamar denis.kalamar@gmail.com Spletni arhiv http://issuu.com/abakus/ Letnik XI, št. 1, April 2012 Akademska revija Abakus je vpisana v razvid medijev Ministrstva za kulturo RS pod zaporedno številko 1107. Prispevki avtorjev ne odražajo vedno stališč uredništva.

april 2012

3


Kroglice

Besede: Barbara Vehovar, Mojca Marš Slike: Splet

ACTA Evropska unija se je pred časom pridružila mednarodnemu sporazumu za boj proti ponarejanju oz. sporazumu, ki ga poznamo pod imenom Acta. Definirajo ga kot »mednarodni trgovinski sporazum, njegov namen pa je uskladitev mednarodnih standardov glede zaščite pravic ustvarjalcev glasbe in filmov, modnih ustvarjalcev, proizvajalcev farmacevtskih izdelkov in drugih izdelkov, ki so pogosto tarča kraje intelektualne lastnine.« Za mnoge je ta sporazum še vedno neznanka. Nas bodo res, če bomo malce preveč izkoristili svojo svobodo govora, kar vse po vrsti strpali v zapore, ali je to le manjša sprememba, ki pa je potrebna? Vsako stvar je potrebno gledati z več različnih kotov in splošno znano je, da vsakdo vleče vodo na svoj mlin. Zakaj bi tokrat bilo kaj drugače. Sami se moramo odločiti, kaj bomo verjeli.

EPK 2012

Ne samo naš časopis, ampak tudi Evropsko prestolnico kulture 2012 pri nas na neki način zaznamujejo kroglice. Simpatične kroglice različnih barv, ki nas nagovarjajo, da se »Zavrtimo skupaj!« Da zavrtimo skupaj našo energijo in skupaj naredimo mesto Maribor pravo prestolnico kulture. Lahko rečemo, da si je Maribor v prejšnjih letih zagotovo zaslužil ime mesta razcveta, zato se potrudimo, da ta razcvet znova doživi z našo pomočjo. Naj nam ne bo mar za grde jezike ljudi, ki ne živijo tukaj, ki ne čutijo te pripadnosti, kot jo čutimo mi. Edino, kar je pomembno, je to, da mi verjamemo in vemo, da nam bo to uspelo. Čeprav samo dvomilijonski, veljamo za zelo delaven in kreativen narod. Po svetu lahko vidimo naše pripadnike na pomembnih položajih; tudi z našimi športniki ni dobro češenj »zobati«. Sedaj pa pokažimo tudi, kako zanimiva, pestra in raznolika je naša kultura.

4

april 2012


Kroglice

SLOVENSKA NESTRPOST IN DEMOKRACIJA Družinski zakonik je bil zavrnjen. Pričakovano? Kakor za koga. A v Abakusu se te problematike ne bomo lotevali, te že-tisočkrat-preglodane kosti lahko obirajo drugi mediji. Raje se bomo povprašali o slovenski nestrpnosti, ki jo je pred referendumom bilo na pretek; iz obeh strani, da ne bo pomote. Glavni krivec za takšne vrste prerekanja in nestrpnost je bilo kakopak slabo poznavanje družinskega zakonika, saj se ljudem, roko na srce, tako dolgega “spisa” pač ne ljubi brati. Raje se bodo prepustili prostemu toku medijev, da jih nesejo, kamor jih že bodo. “Polni znanja” se bodo nato spuščali v debate na raznih forumih in netili nove ognje nestrpnosti, s tem pa povečevali slabo voljo, med ljudstvo širili laži in Slovence še bolj delili na dva pola.

Ko smo že vsi mislili, da se bo stanje po referendumu uredilo, je zopet udarilo. Najbolj agresivno je bilo seveda takoj po prvih neuradnih podatkih glede izida. Medije, družabna omrežja in forume so preplavili komentarji, napisani z velikimi črkami in z neštetimi klicaji na koncu povedi. Nekakšne vrste anarhija pa se je iz ure v uro krepila, dokler ni bilo jasno, da je referendum padel. Udarilo je: Slovenija se je razdelila na zmagovalce in poražence, nestrpnosti pa še vedno ni bilo videti konca. Čas je, da se naučimo biti strpni tako eni kot drugi. Čas, da se naučimo, da je delitev na zmagovalce in poražence nesmiselna, kot je mešanje zraka. Prelaganje krivde za kakršne koli dogodke, pa naj bo to javno laganje ali slaba udeležba na volitvah, je zapravljanje časa. Odločilo je ljudstvo. To je demokracija.

PREHITRO IZ TOPLIH OBLAČIL? Rek naših babic pravi, da moramo spomladi čim dlje zdržati v toplih oblačilih, jeseni pa se ne smemo prehitro zaviti v šale in plašče. Kot lahko vidimo sedaj, ko se počasi približuje pomlad, se večina posameznikov tega ne drži. Takoj ko malo posije sonce, veliko število ljudi že veselo koraka v majicah s kratkimi rokavi. To se zdi nekaj povsem normalnega. No, nekateri res malce pretiravajo, ampak ozračje se spreminja. Zdi se, kot da je bilo včeraj, ko smo se še stiskali v toplih plaščih in šalih, sedaj pa ti je vsako toplo oblačilo že kar hitro odveč. Priča smo že skoraj pravim poletnim temperaturam. Drži, da se je določenih nenapisanih pravil naših babic včasih dobro držati, ampak ob tako spreminjajočem se vremenu se pač moramo zanesti nase in na svoje počutje, pa naj nam naša babica še tako dopoveduje drugače.

april 2012

5


Kritično

ŠTUDENT, IZKORIŠČAJO TE! Pridobivanje izkušenj - najljubši izgovor delodajalcev. Alergičnost študentov na besedo “izkoriščanje” je neverjetna. Zatiskanje oči še nikoli ni bilo tako prisotno, kot je danes, medtem ko je z izkoriščanjem drugače. Slednje je med študenti že dolgo časa, le da smo besedo zavili v celofan in temu rekli “pridobivanje izkušenj”. Pridobivanju izkušenj prikimavam, a ne pozabimo, da to traja le določen čas. Ko pa na delovnem trgu postaneš dejansko kompetenten, a še vseeno delaš za prazen nič, dobi izraz “pridobivanje izkušenj” čisto nove dimenzije in čas je, da pride do sprememb. V mišljenju in denarnici, se razume. Besede: Mojca Marš Slike: Mateja Skledar

Sem ena izmed študentov, ki

osamosvojitvi pripisuje velik pomen. Gre za fazo, ki je ob koncu študija nujno pomembna – ne samo zato, ker ne želim ožemati svojih staršev, marveč zaradi “globljega pomena” osamosvojitve. Konec koncev si človek zase, živiš svoje življenje in prav je, da si ga krojiš po svoji meri. Z osamosvojitvijo pa je pogojena tudi finančna neodvisnost, ta pa je – kot študentki – odvisna zgolj od študentskega dela. Da bo do tega prišlo, 6

april 2012

sem se zavedala že v srednji šoli, ko sem načrtovala svojo poklicno pot. Že v prvem letniku gimnazije sem začela z aktivnim delom na področju novinarstva ter si do fakultete zbrala zajeten skupek izkušenj. “Dobila bom dobro službo z dobro plačo, tako to gre,” sem si mislila in starešine novinarstva so mi prikimavale. Ampak tu se moja logika, ki bi v teoriji bila čisto pravilna, saj se je ujemala z vsemi popolnimi vzorci, izkaže za

en velik larifari, napako v sklepanju, sistemsko napako. Kljub uspešnemu izdelovanju fakultete in obširnemu naboru obštudijskih dejavnosti, kljub svoji izobraženosti in izkušenosti, nisem sposobna najti dobrega študentskega dela, ki bi mi nudilo točno to, kar potrebujem – pridobivanje dobrih izkušenj na področju medijev (boljših, kot jih že imam) ter (do neke mere) finančno neodvisnost. Sama pač imam takšno srečo, da naletim na


Kritično izkoriščevalske nadrejene, ki niso sposobni nič drugega, kot nakladati o tem, kako dragocene so izkušnje in kako se iz “prostovoljnega dela” največ naučimo. Prav tako (do pred kratkim) alergična na besedo izkoriščanje sem pristala v košu tistih študentov, ki imajo poleg faksa še malo morje služb, kjer pa so plačani z zrakom, seveda.

spremembah moramo hrepeneti vsi oziroma vsaj velika večina, saj tako delodajalcem ne bo preostalo drugega, kot da bodo študentom za opravljeno delo dali dostojno plačilo. Ne zahtevamo bogastva, zahtevamo le toliko, kolikor za zdaj potrebujemo za preživetje. In če mi ne bomo stopili koraka naprej ter spremenili našega mišljenja – kdo bo?

mi pa jim brezglavo nasedamo. Nehajmo si zatiskati oči in na stvar poglejmo iz drugačne perspektive. Izigrali so te. Tebe in mene. Nasedel si jim. Hočeš tako še dalje? Hočeš še naprej poosebljati podložno ovčko brez vsakršne želje po uporu in lastni besedi? Ali se hočeš na delovnem trgu dokazati kot spodoben delavec s pridobljenim kvalitetnim

“Prostovoljnega dela imam dosti. Dosti imam zahrbtnežev, ki se kitijo z našimi uspehi in dosežki, medtem ko si mi ne moremo privoščiti niti dostojnih počitnic na primer. Presedajo mi ljudje, ki me tolažijo z besedami, da mi bo vse to enkrat prišlo prav. Kdaj, če ne zdaj?” Prostovoljnega dela imam dosti. Dosti imam zahrbtnežev, ki se kitijo z našimi uspehi in dosežki, medtem ko si mi ne moremo privoščiti niti dostojnih počitnic, na primer. Presedajo mi ljudje, ki me tolažijo z besedami, da mi bo vse to enkrat prišlo prav. Kdaj, če ne zdaj?

Dovolj smo stari, da vzamemo stvari v svoje roke in pokažemo, da sta tudi naša dobra volja in prosti čas nekaj vredna. Konec je sklicevanja na krizo in kako ni denarja za plačilo. Zavedajmo se, da večina podjetij to uporablja kot izgovor,

znanjem, s katerim lahko dosežeš še več, kot si misliš sam? Odločitev je tvojih rokah. Odloči se pametno!

Ko pridemo tako daleč, da se te problematike zavedamo, je polovica dela že postorjena, a zavedanje problematike je šele začetek poti, najtežji del nas še čaka. Uveljavljanje naših pravic je eno težjih del in preizkušenj, s katerimi se soočamo študentje, ki že nekaj časa delamo preko študentskih servisov. Postavljanje pogojev ni več tako enostavno, še težje pa je zavedanje, da nismo brezplačna delovna sila, katero se lahko po mili volji izkorišča. Smo ljudje, smo delavci z določenimi znanji in kompetencami, katere se lahko na delovnem mestu uveljavlja bolj, kot si mi mislimo. Delodajalci se tega še predobro zavedajo, a ta dejstva zavijejo v en velik paket, imenovan izkušnje-katere-silahko-pridobiš-le-na-tem-delovnemmestu. Mi pa ostajamo zaslepljeni z obljubami o boljši prihodnosti, katero bomo dosegli z zastonjskim mučenjem v študijskih letih in garanjem za prazen nič tako na fakulteti kot delovnem mestu. Reševanje te problematike ni v rokah delodajalcev, marveč se skriva v naši samoiniciativi in želji po korenitih spremembah na področju študentskega dela. En samcat študent, ki bo zahteval plačano študentsko delo, še ni dovolj, saj bo v tem primeru izkoriščevalski delodajalec poiskal pač brezplačno nadomestilo tega študenta. Po

april 2012

7


Študentsko

ŠOJTER Kdo stoji za to nepogrešljivo aplikacijo?

Z razvojem mobilnih tehnologij smo prišli tako daleč, da si vsakdana brez aplikacij ne moremo več predstavljati. Priznajmo si ali pa ne – življenje z njimi je lažje. Šojter je ena tistih aplikacij, ki študentu pride še kako prav. Pa smo se kdaj vprašali, kdo za tem sploh stoji? In kako so prišli od ideje do končnega izdelka, da so zdaj na študentskih mobilnih telefonih nepogrešljivi? Besede: Mojca Marš Slike: Spletni arhiv

Začetki Šojtra Šojter se je osnoval v glavah nadobudnih mladih študentov, željnih novih izzivov. Jure Žove, Marko Part in Primož Zagoričnik so eni izmed tistih študentov Fakultete za elekrotehniko, računalništvo in informatiko, ki so od študijskih let želeli odnesti nekaj več, kot samo znanje, naučeno na predavanjih. Uspešnost posameznika se namreč kaže predvsem skozi lastno angažiranost za dobre projekte, tega pa so se Jure, Marko in Primož predobro zavedali. Šojter je aplikacija za pametne mobilne telefone, ki omogoča iskanje ponudnikov 8

april 2012

subvencionirane študentske prehrane, ki se nahajajo v bližini. Nudi podatke o natančni lokaciji, kako do tja prispeti, stalni in dnevni ponudbi, ceni … Pogovarjali smo se z ekipo in povedali so nam, kako so sploh prišli do

na neki način prišel moj brat, ko je videl, da poteka natečaj za najboljšo Android aplikacijo. Takrat sem začel razmišljati, da bi se natečaja morda udeležil, poklical sem Marka in Primoža, ki sta bila takoj za stvar; od tu naprej pa je šla naša pot

“Šojter je aplikacija za pametne mobilne telefone, ki omogoča iskanje ponudnikov subvencionirane študentske prehrane, ki se nahajajo v bližini.” ideje o projektu, ki bo nadaljnjim generacijam študentov predstavljal nekaj nepogrešljivega. “Do ideje je pravzaprav

po zanimivih tirih,” pove Jure. Do same ideje o aplikaciji za študentsko prehrano so prišli z daljšim premlevanjem o tipu


Študentsko aplikacije, ki bi bila za slovenski trg kar najbolj pomembna: “Razmišljali smo, da je način študentskega prehranjevanja v Sloveniji nekakšna posebnost – zakaj ne bi te posebnosti izkoristili nam v prid?”

dizajnu, zato smo stopili v stik s prijateljem Tomijem Močnikom,” pove Jure. Po dveh mesecih je bila aplikacija izdelana: “Sledili so še zadnji popravki in izbira imena, do katerega smo prišli na koncu. Izbrali smo kombinacijo dveh besed: študentski fojter; tako smo prišli do imena Šojter.”

Šojter na natečaju in aplikacija Funky Calories

Google Play

Na prvem natečaju so po mnenju glasovalcev dosegli deveto mesto. Šojter so nato objavili v Android Marketu, sami pa posegli po drugem projektu. “Naš naslednji projekt je šel v drugo smer. Funky Calories je aplikacija, s katero

“Šojter se je osnoval v glavah nadobudnih mladih študentov, željnih novih izzivov. Jure Žove, Marko Part in Primož Zagoričnik so eni izmed tistih študentov Fakultete za elekrotehniko, računalništvo in informatiko, ki so od študijskih let želeli odnesti nekaj več, kot samo znanje, naučeno na predavanjih.” App store

Razvoj aplikacije Po razdelitvi vlog (Jure in Primož sta skrbela za sam razvoj aplikacije, Marko za podatke) so se lotili razvoja. “Začetek ni bil tako enostaven, saj smo začeli praktično iz nič,” nam pove Jure. Na fakulteti namreč ni predavanj, kjer bi obravnavali razvoj mobilnih aplikacij, zato so se morali angažirati sami. Ležerne večere je zamenjalo aktivno brskanje po programerskih straneh in učenje razvijanja mobilnih aplikacij. S trudom, aktivnim delom in veliko kave se daleč pride.

preračunavaš izgubljene kalorije skozi opravila, ki si jih opravil čez dan, pa naj bodo še tako banalna. Aplikacijo je bilo zabavno razvijati, a je Šojter požel večji uspeh,” pove Jure. Tudi z aplikacijo Funky Calories so se udeležili natečaja in tam dosegli tretje mesto v kategoriji Igre. Pot za Šojter pa se tu ni končala: “Tu se nismo smeli ustaviti, zato smo se odločili razviti Šojter še za iOS. Pri dizajnu je tokrat pomagal Davor Kirbiš, ki je s svojim oblikovanjem pomagal že pri Funky Calories.” Šojter za iOS je luč ugledal decembra 2011. “Glavno bistvo naše aplikacije je lajšanje izbire, kam na študentsko kosilo. Seveda smo želeli s pomočjo oglaševanja s Šojtrom kaj zaslužiti, a silili ne bomo. Če bo slučajno mimo prišla kakšna priložnost, ki nam bo odprla še kakšno pot, jo bomo z veseljem zagrabili, do takrat pa bo vsak gradil na svoji karieri, saj se le s trudom in vztrajnostjo daleč pride,” zaključi Jure, mi pa upamo, da bi bilo tako angažiranih študentov vedno več.

Razvijanje aplikacije je trajalo približno dva meseca. “Nekje na polovici razvoja smo dobili potrebe po boljšem, lepšem

april 2012

9


Študentsko

Veš, kaj ješ? - Kakovost hrane na policah slovenskih trgovin Dvorana Antona Trstenjaka, MF

16.00 Zveza za nordijsko hojo Slovenije:

PONEDELJEK, 2. april

16.00 ZVEZA POTROŠNIKOV SLOVENIJE:

Nordijska hoja

Mestni park

Prijave na: studentski.svet@uni-mb.si

18.00 Flexshop

Predstavitev prehranskih dodatkov in pravilne fitnes vadbe Fitnes in konferenčna soba v študentskem domu 5

17.30

TOREK, 3. april

PONEDELJEK, 2. april

TEDEN ZDRAVJA

Pomladni maraton plesa in gibanja

SREDA, 4. april

Vodna košarka in vaterpolo

Prehrana in športna aktivnost, z degustacijo zdravih prigrizkov 16.00

Obisk Ruth Podgornik Reš (prva Slovenka, ki je pretekla Špartatlon) in ogled dokumentarca 246,8

Dvorana Borisa Podrecce, MF 17.00 ZA ŽIVLJENJE, DŠMM

Obnovitveni tečaj prve pomoči Lesena dvorana, mansarda rektorata UM Obvezne prijave na: studentski.svet@uni-mb.si

april 2012 individualna potovanja

staljubljana.com

Kopališče Pristan Vstop prost!

Obvezne prijave na: studentski.svet@uni-mb.si

16.00 Marko Roblek, bosonogi maratonec

ČETRTEK, 5. april

16.00 MOJCA CEPUŠ, nutricistka:

Predavalnica E 105, FERI

ČETRTEK, 5. april

Skupinski tek za začetnike

Mestni park 17.30

Stres na delovnem mestu Predavalnica Alfa, FERI

10

17.00

SREDA, 4. april

16.00 Karierni center:

Bosonogi tek

Mestni park

Prijave na: studentski.svet@uni-mb.si

Udeležba brezplačna! Pomladni maraton plesa in gibanja TOREK, 3. april

TOREK, 3. april

UŠC Leona Štuklja

17.30 Registracija 17.45

Pilates

18.30

Zumba

19.15

TNZ oblikovanje

20.00

Latino Mix

20.45

Zumba II

21.30

Yoga

Vstop prost! Najvzdržljivejši bodo sodelovali v žrebanju za praktične nagrade.


Kultura

ALI KULTURO V ČASU KRIZE SPLOH POTREBUJEMO?

Pomen kulture

Kultura je, kot posledica posameznikove in družbene ustvarjalnosti, ogledalo družbe. Da bi lahko opravljala svoje naloge, potrebuje popolno svobobodo za ustvarjalce in stabilno financiranje. Pri tem vsaka ustvarjalnost, čeprav se zdi nekoristna ali ne vedno »razumljiva«, sama po sebi predstavlja vrednoto. Kultura je namreč sama sebi namen in ob tem za veliko ljudi smisel življenja, ki ne nastane vedno kot produkt h komercialnosti usmerjenega uma. Besede: Dragana Jovišić Slike: Mateja Skledar

Zakaj vlagati v kulturo? Ker gospodarski učinki kulture niso takojšnji, nekateri radi o kulturi govorijo kot nepotrebni v času krize. Dolgoročno pa posvečanje pozornosti kulturi pripomore k zmanjšanju javnih izdatkov, ublaži družbene posledice brezposelnosti, propadanja mest in podeželja ter marginalizacije. Razvoj kulture v zadnjem času spodbuja samozaposlovanje ter nastajanje malih ter srednje velikih podjetij, ustanovljenih z malo kapitala, ki so obenem inovativna in tehnološko razvita, kar še posebej velja za avdiovizualno in glasbeno področje. Evropska unija sprejema finančne

odločitve za nove kulturne projekte, kljub stanju krizne situacije, ker meni, da kultura v današnjih časih potrebuje vzpodbudo za svoj razvoj. Menijo, da kulturni in avdiovizualni sektor potrebuje finance, »da čim bolj izkoristi enotni trg in pritegne novo občinstvo v Evropi in zunaj nje. Brez te pomoči bi bil vstop na nove trge težaven ali celo nemogoč.« Poleg tega vidi priložnost v promoviranju kultur evropskih narodov, kar bi bila spodbuda za večjo turistično dejavnost. Pomembno se jim zdi tudi povečati zanimanje za učenje jezikov.

Komu je kultura namenjena? Za mnoge je kultura stvar omike. To vodi k prepričanju, da sta kultura in

ustvarjanje postranski v gospodarskem smislu in tako odvisni zgolj od javnih subvencij, v breme davkoplačevalcev in zato v času krize nepotrebni. Če na spletu beremo komentarje pod članki na temo kulture in količini sredstev, namenjenih kulturi, je večina takega mnenja. Kriza v Evropi, ne samo pri nas, pri marsikomu zmanjšuje zanimanje za pomen kulture in dediščine pri iskanju morebitne rešitve. Pa vendar, kultura je namenjena vsem ljudem. Pod kulturo namreč razumemo jezik, umetnost, civilizacijo, glasbo in bonton. V najširšem pomenu vse produkte posameznika, skupine ali družbe inteligentnih bitij.

april 2012

11


Kultura

Za stanje kulture in njen status v družbi je pomembno naše osebno razmerje do kulture in ni zgolj stvar zakonodaje. Po besedah Mitje Čanderja, programskega direktorja EPK, smo pri nas velikokrat deklarativno zelo naklonjeni kulturi in umetnosti, vendar jo obenem obravnavamo kot zgolj dekorativni del družbenega življenja, z EPK pa bodo skušali začrtati nove smernice, ki bi ta prepad premostile. »Morda se to v tem trenutku sliši kot utopija, toda brez takšnih utopičnih idej se ne bomo mogli izvleči iz krize, v kateri smo trenutno, zgolj predajanje obupu in fatalizmu ne bo prineslo rezultatov,« so bile njegove besede.

Finančna kriza Kultura sicer ne bo rešila ekonomske krize ali prihodnjih socialnih, političnih in okoljskih izzivov, vendar po mnenju strokovnjakov omenjenih težav ne bo moč rešiti brez nje. Na dvodnevnem strokovnem seminarju platforme CultureWatchEurope na Bledu je dvajset strokovnjakov, oblikovalcev politik in praktikov kulturnega sektorja poudarilo, da v času krize ne smemo pozabiti in zanemariti vloge in pomena kulture.

Financiranje

Projekta, ki na področju kulture že dalj časa čakata na realizacijo, sta NUK z novimi, večjimi prostori in nova stavba umetniških akademij.

12

april 2012

Priporočen delež Evropske unije, ki naj bi ga vsaka država namenila kulturni dejavnosti, je od 2,5 do tri odstotke BDP. V Sloveniji je bilo letos kulturi namenjeno slaba 2 % BDP. Kulturniki ob tem opozarjajo, da dva odstotka proračuna, namenjena kulturi, nista dovolj. Na vprašanje, kaj o vprašanju kulture menijo politične stranke, so le-te različno odgovarjale. Npr.: mnenje Stranke enakih možnosti je, da bi moral biti NUK zgrajen daleč pred ljubljanskim stadionom. Večina strank meni, da bomo šele z zagonom gospodarstva lahko govorili o povečanju sredstev, namenjenih kulturi. Čedalje večja potreba je po pritegnitvi zasebnih sredstev za financiranje kulture. Mogoče bo ob dvigu zavesti o pomembnosti kulture to v prihodnosti lažje. Kulturni delavci in politični predstavniki bodo morali pokazati več iznajdljivosti pri odkrivanju novih virov financiranja. Država bi morala razmisliti o možnostih stimulacije za vlagatelje v kulturo v primeru sponzorstva ali donatorstva. Sredstev je torej iz leta v leto manj, kulturnih društev pa vedno več. Kulturne institucije bodo zato primorane usmeriti se v podjetništvo oz. tržno obnašanje in razmisliti tudi o večjem poudarku na ustrezni promociji svojega delovanja.

Programi za spodbujanje kulturne in ustvarjalne industrije – Epk (Evropska prestolnica kulture) in drugi projekti »EPK je pomemben tudi zato, da se kultura uveljavi v družbenem prostoru kot relevantna kategorija,« meni Čander. Ideja EPK je, »da celotna regija zaživi z EPK in doseže premik s pomočjo kulture". Program EPK bi se moral prvotno končati leta 2004, ampak je bil zaradi uspešnosti programa podaljšan za naslednjih petnajst let. Izkušnje so namreč pokazale na dolgoročen vpliv na kulturo in turizem izbranih mest. Za kulturno prestolnico Evrope izberejo vsako leto eno ali več mest. V mestu oživijo razstave, dogodki, ki opozorijo na kulturno dediščino mesta in regije. Poleg tega pa družbeno dogajanje popestrijo še najrazličnejše predstave, koncerti in druge prireditve, na katerih se predstavijo igralci in umetniki iz vse Evrope. Namen programa "Prestolnice kulture" je namreč poudariti različnost in pestrost evropske kulture. Trenutno zelo aktualen je projekt EPK v Mariboru. Priprave, snovanje programa in vzpostavljanje potrebne infrastrukture potekajo že od leta 2008. Dogajanje v Mariboru in petih partnerskih mestih se je že začelo letošnje leto. Vsega skupaj bo izvedenih 412 projektov, od tega 283 v Mariboru, 103 v partnerskih mestih, 26 pa


Študentsko Kritično je skupnih oziroma mrežnih programov. Njihova skupna vrednost pa bo znašala 16,5 milijona evrov. Na obzorju pa je že naslednji program na področju kulture, ki nosi ime Ustvarjalna Evropa. Evropska komisija ga bo predlagala za proračunski okvir obdobja 2014–2020. Zagotovil bo podporo vsem, ki delajo na področju kinematografije, televizije, scenskih umetnosti in kulturne dediščine. Predlog bi zagotovil finančna sredstva za 300.000 umetnikov in kulturnih delavcev, poleg tega pa podprl tudi distribucijo več kot 1000 evropskih filmov in okrog 5500 literarnih prevodov. O predlogu se bosta Svet EU in Evropski parlament še posvetovala.

Reši se kultura! Kako? Država bi lahko sprejela (davčne) ukrepe, ki bi zasebnike in podjetja spodbujala k vlaganju (prek donacij in sponzorstva) v kulturno dejavnost. Prihodnost kulture je mogoče v močnejši povezavi med turizmom in kulturo. Z vzgojo in trajnim izobraževanjem zaposelnih v kulturnih ustanovah se lahko poveča splošno zanimanje za dejavnejšo vlogo v procesih ohranjanja in prenove kulturne dediščine, kjer je Slovenija v okviru Evropske unije najšibkejša. Pomemben je razvoj kadrovskega potenciala, kulturna vzgoja (razvijanje kulturne zavesti in izražanja), razvijanje čuta in potrebe za etično, estetsko, duhovno.

Slovenska kultura znotraj EU Evropski okvir nam s skupnim sodelovanjem na različnih projektih narekuje vključevanje v dialog kultur. Postali smo del širšega kulturnega prostora, kar je spodbuda za lastno ustvarjalnost in ohranjanje pretekle, tj. kulturne tradicije v Sloveniji. Naloga kulturne politike v naši državi je zato z nacionalnim kulturnim programom opredeliti javni interes na področju kulture, odpreti oči ljudem za nove pobude in omogočiti sodobno ustvarjalnost ob upoštevanju najvišjih evropskih standardov, na drugi strani pa varovanje in oživljanje kulturne dediščine, pomembne za Slovence kot narod in njegovo identiteto v tem vse bolj povezanem evropskem prostoru.

Kot članica EU mora slovenska kulturna politika dosledno slediti sklepom Sveta Evropske unije z natančno postavljenimi roki. Načrti za prestrukturiranje v kulturi so: digitalne knjižnice, muzeji, arhivi ter druga kultura, ki bo omogočila boljšo dostopnost večjezične kulturne dediščine vsem ljudem tako strokovni kot najširši javnosti.

Za konec Trajnostnega razvoja si ni mogoče zamisliti brez neupoštevanja kulture, ki jo razumemo kot »celostno življenje ljudi« in vrednot, ki jih vsebuje, in v ožjem smislu, kulture kot umetniške dejavnosti.

“Račuholiki” Zanimivo je, da kolumna spada med moje najbolj priljubljene novinarske zvrsti, vendar jo zelo težko napišem. Izpod mojega peresa oz. bolje rečeno tipkovnice lahko nastane le takrat, ko sem jezna. Zakaj sem tokrat jezna? Bil je spet eden izmed tistih težkih dni, ki so v zadnjem času zelo pogosti (skorajda vsakodnevni), ko zasovražim računalnik in telefon. Ta dva namreč, poleg mojih res najbližjih oseb, ki mi pomenijo vse na svetu, predstavljata moje življenje, z njima se zbudim in tudi zaspim. Je tako res vsako novinarsko življenje? Velikokrat sem že slišala, da so starejši in izkušeni novinarji povedali, da biti novinar pomeni biti to s srcem in dušo, pomeni dati samega sebe v celoti v to. In res je. To ne pomeni, da se odpraviš v službo, delaš svojih osem ur, prideš domov in odmisliš vse, kar je povezano s tem. Biti novinar pomeni, da si v tej koži 24 ur in ne moreš iz nje. Zjutraj vstaneš z mislijo, da pregledaš novice in si že ob prihodu na delovno mesto na tekočem z dogajanjem. Potem si obsipan z nešteto informacijami, odhodi na teren, pripravo prispevkov, po prihodu domov pa spet prisluhneš večernim novicam. Spat se odpraviš z mislijo, kaj si tisti dan doživel, kaj si videl – so bili to lepi prizori ali prizori izkoriščanja, grozote? Aja, in še nešteto telefonskih klicev, ki jih opraviš čez dan, je potrebno omeniti. Takrat pogosto spoznaš, da nekateri ljudje določenih preprostih stvari ne razumejo ali morda nočejo razumeti! Novinar lahko dela tudi od doma, pri čemer potek dneva ni nič kaj dosti drugačen, razlika je le v tem, da se od tebe pričakuje, da poleg vseh delovnih obveznosti vmes skuhaš kosilo, morda kaj počistiš, opereš perilo, zlikaš in še poklepetaš s tistimi, ki nimajo nobenih nujnih obveznosti. »Ja, kaj si pa delala ves dan?« In ko že hočeš našteti, komu vse si poslal e-pošto, koga vse si poklical, da bi se z njim kaj dogovoril, koliko besed si že danes v Wordu zapisal, naenkrat tiste besede, ki so pika na i: »Ah, ja, saj si tako bila cel dan na računalniku in nič pametnega nisi naredila …« V takih trenutkih si želim, da računalnik in telefon ne bi obstajala ali preprosteje – da bi novinarski poklic bil bolj cenjen. april 2012

13


Študentsko Kritično

Sovražnik ali prijatelj? Poklic novinarja je na videz zelo lahek poklic, kajti napisati nekaj besed ne more biti višja fizika. Vendar pa je zmotno takšno razmišljanje, saj je poklic novinarja vedno težje delo, namreč, upoštevati mora vrsto predpisov in poskrbeti za verodostojnost napisanega. Beseda: Cvetka Gašparič Slika: Mateja Skledar, splet

V svetu, v katerem živimo,

je težko shajati brez informacij in brez tega, da vsak dan izvemo nekaj novega. Mediji so tisti, ki nam odpirajo pogled v nove informacije, novinarji pa so osebe, ki poskrbijo za osveščenost. Pomembno je razumeti, da je novinar oseba tako kot mi, ne glede na to, kaj bo objavil v svojem prispevku. Ljudje smo različni in takšna so tudi naša mnenja in naše razmišljanje. Novinarji poročajo o vsakodnevnih dogodkih, objavljajo razne fotografije, pišejo zgodbe o nas in o vsem, kar bi lahko vzbudilo zanimanje. In ravno takrat, ko pišejo zgodbo o kakšnem posamezniku, se zna zgoditi marsikateri neljubi dogodek. Velikokrat sem videla primere v časopisih, kako mlada družina potrebuje pomoč, saj jim je pogorela hiša in so ostali brez vsega. V tem primeru je novinar hotel povedati širnemu svetu, da obstaja nekdo, ki nujno potrebuje človeško roko in tako je na svojstven način pomagal

14

april april2012 2012

družini v stiski. Na drugi strani pa gre za objavljanje takšnih informacij ali zgodb, ki kršijo zakon. Obstajajo namreč vrste zakonov, po katerih se morajo novinarji ravnati; med drugim sta zelo pomembna Zakon o medijih in Kodeks novinarjev. Želela bi opozoriti predvsem na primere, ko novinar prizadene ljudi s svojim početjem. Največ medijskih hiš stremi

informacij. In kadar gre za denar, čustva niso pomembna. Spomnim se primera, ko so v televizijski oddaji razkrili ime dekleta, ki je bilo zlorabljeno. Dekle je imelo za tem psihične posledice. Primer je bil obravnavan na sodišču, vendar škoda je bila storjena. Mediji so naredili krivico dekletu, ki je trpelo in ki si je zaslužilo spoštovanja do zasebnosti.

“Vendar pa je včasih storjena t.i. krivica ljudem, ki so s svojim početjem prizadeli velike populacije samo zato, da bi prišli do svoje koristi. Je potem to krivica ali pogled resnici v oči?” k cilju: čim bolje in čim hitreje prodati informacije. Ponekod so novinarji pripravljeni narediti vse samo zato, da pridejo do najbolj »sočnih«

V takšnih primerih se vprašamo, ali je res denar toliko pomemben, da lahko zaradi njega prizadenemo ljudi? Zagotovo imajo ljudje do takšnih


Študentsko Kritično

novinarjev nespoštljiv odnos, saj jim je bila storjena krivica. Vendar pa je včasih storjena t.i. krivica ljudem, ki so s svojim početjem prizadeli velike populacije zaradi svoje koristi. Je potem to krivica ali pogled resnici v oči? Julian Assange je avstralski novinar, ki je z razkritjem določenih tajnosti osupnil svet. Kot pravijo, je za mnoge junak, vendar so ga kljub temu aretirali, saj je za nekatere ljudi postal državni sovražnik. Če že ni junak, bi pa lahko rekli, da je zelo pogumen človek, ki je prestopil meje novinarstva in z ustanovitvijo

WikiLeaksa začrtal nove meje svobodnega novinarstva. Vsekakor novinarji ostajajo naši posredovalci sporočil, pa naj bodo ta resnična ali neresnična. Če se nam zgodi, da pride v objavo napačna informacija, se lahko pritožimo samemu uredniku medija ali pa poiščemo pravico na sodišču. Pa vendar je v tem rešitev? Po raznih analizah je prišlo do ugotovitev, da je v medijih veliko novic zapisano na način, ki zavajajo javnost in so pogosto neresnične. Vendar pa se moramo zavedati, da je v medijih dovoljeno uporabljati selektivno

resnico, torej, kar povemo je resnično, vendar ne povemo pa vsega. Lahko se pritožimo, dobimo odškodnino ali kakorkoli dosežemo svoj namen in smo zadovoljni. Vseeno pa včasih pozabljamo na to, da so novinarji le ljudje kot mi in da se je motiti človeško. Navsezadnje pa smo velikokrat srečni, da izvemo vse novice, od tega, kaj počno slavni, do tega, kaj se dogaja po svetu, in tako smo veseli, da obstajajo osebe, ki so toliko radovedne, da se dokopljejo do informacij, ki jih dobimo »servirane na krožnik«.

april 2012

15


Opomba uredništva: Članek je bil napisan novembra, leta 2011. V tem času se je na tem področju veliko postorilo, a prispevek vseeno objavljamo, saj spodbuja kritično razmišljanje študentov. Iz arhivov

Zakaj TEDxFERI in zakaj še hodim na predavanja? TED-ov slog kratkih, jedrnatih govorov prenaša kvalitetne ideje, zapakirane s pravo mero »entertainmenta«, vložkov stand-up, filozofijo KISS, da nam uspe obdržati koncentracijo celih 18 min in nas navdušijo za nadaljnjo poizvedovanje: »PR for nerds«, če hočete. Hkrati pa TED z nalaganjem videoposnetkov posameznih predstavitev širi krog gledalcev in spodbuja sodelovanje v debatah na spletnem portalu. Ob tem postavlja standard in nam ponuja odlično priložnost spoznavanja z najaktualnejšimi področji raziskovanja znanosti, doživetij in tehnološkimi rešitvami. Sejem idej. Besede: Žiga Pavlovič Slike: Mateja Skledar

Neodvisna franšizna izvedba

TEDx, katere nekaj izvedb smo že imeli v Sloveniji, na plečih prostovoljcev raste in se približuje predstavitvenemu nivoju matične konference. Na TEDxLjubljana, oktobra 2010, v Kinu Šiška je bil čisti užitek gledati 18 predavateljev polnih 6 ur. V druščino se lahko vključi tudi Univerza v Mariboru na več različnih načinov. Mene osebno zanima raziskovalno delo profesorjev, rezultati projektnih del študentov, ideje in prototipi fakultetnih »start-upov«. Uporabimo format TED, imenujmo zadevo TEDxFeri, povabimo študente v organizacijo, omejimo govorni čas in prepovemo pozdravne govore. Profesorji in študentje imajo priložnost za prvovrstni PR svojega delovanja. 16

april 2012

Po drugi strani TED še zdaleč ni edini na področju informativnih videov. Fora.tv prikazuje daljša akademska predavanja, @Google talks svojo široko selekcijo govornikov in drugi specializirani seminarji, ki objavljo predavanja na internetu. Tudi slovenske gore list, Videolectures. net, in spletne lekcije univerz so del te skupine, kar se svetovnega spleta tiče; razlike so predvsem v tehnologiji in vsebini predstavitev. In smo pri seminarjih Outofthebox. Projekt na pobudo rektorja Univerze v Mariboru, dr. Rebolja, vodita dr. Marko Ivanišin in dr. Marko Samec in je polno vstopil v drugo sezono. Moja vključitev v projekt gre nekako tako. Kolega Aljaž, »majster« za video,

pravi: »Čuj ti, rab'm en'ga za kamere relokejtat med predavanj'm«, in jaz: »Dej stari, connecti me!« (eh, koga hecam, nihče od naju ni mariborčan). Na začetku sem torej Žiga Pavlovič – premikalec kamer. Pomembna pozicija! Prinaša dostop, preko katerega lahko uresničimo svoje ideje.

Zakaj hodim na predavanja? So te lekcije na internetu priložnost spoznati drugačen pogled na temo, ki smo jo obravnavali na predavanjih domače fakultete? Ali preprosto obiti predavalnice in se snov naučiti preko interneta po lastnem tempu? Predavatelja na videu lahko začasno ustavim, ko grem na stranišče, kadar koli zmotim in zahtevam ponovitev, ko izgubim miselno nit; se vrnem, ponavljam. Vendar govorec z videa


Iz arhivov

ne more odgovarjati na vprašanja, ne sodeluje v debati, kar pa bi lahko počeli na univerzi. Zato hodim na predavanja. A vedno znova razočaran odhajam zaradi sistema, po katerem profesorji večino časa porabijo za predstavitev snovi in je

na primerih, razvijamo lastne teorije in eksperimentiramo. Obratno kot zdaj: večji poudarek na vajah, kot predavanjih, namenjenih samim sebi. Gotovo imate v tem trenutku nekateri mnogo pomislekov ali idejo že poznate in krivite tog sistem, ki daje

vaje predstavile v predavalnici in križale z različnimi argumenti. Študentje se lahko snov naučimo sami v miru, veliko argumentiramo in eksperimentiramo pa nato v predavalnici. Sam bi temu rekel situacija »win-win«. Da se to uvede,

“Na začetku sem torej Žiga Pavlovič – premikalec kamer. Pomembna pozicija! Prinaša dostop, preko katerega lahko uresničimo svoje ideje.” krešenje mnenj le za aperitiv držanja pozornosti. Dostikrat je izsiljeno z izpostavljanjem študentov, kar vodi še do večje distance in razkoraka v komunikaciji med profesorjem in študenti. Kaj če bi pedagoški proces, osnovnosrednješolski-univerzitetni, obrnili? Namesto da poslušamo osnovno snov na predavanjih, jo samostojno predelamo doma ob videolekciji po lastnem ritmu, praktično ena na ena in v predavalnici s profesorjem nato skupno obravnavamo snov, apliciramo

premalo avtonomije za spremembe. Vse se da, če se hoče. Poudarek na »hoče«. Ideja seveda ni nova, eno od aplikativnih rešitev pa smo imeli priložnost slišati letos na TED-u. Salman Khan, nekdanji analitik sklada hedge, je za potrebe matematičnih inštrukcij svojih dveh sestričen posnel in naložil lekcije na Youtube. Khan Academy prikazuje pedagoške rešitve na osnovi videolekcij s poudarkom na eksperimentiranju in vaji, dokler snov ni osvojena. Matematika je verjetno najbolj praktična za avtomatično preverjanje, medtem ko bi se esejske

bi nas moralo začeti srbeti, predvsem nas študente – želimo boljša predavanja? Pozabite na ankete! Na nas je, da predlagamo rešitve.

april 2012

17


GREMO NA SVOJE? Mladi ostajajo doma

Nič čudnega ni, če se dekle noče zapletati z moškim, ki se še vedno drži mamice za krilo, mar ne? Takšnih primerov je danes veliko. Vendar vzrok ni le emocionalna nestabilnost. Mladi danes nimajo stalne zaposlitve in so zato še leta in leta po končanem šolanju ekonomsko odvisni od svojih staršev. Besede: Barbara Vehovar Slike: Mateja Skledar

35-letni Tripp je očarljiv in

družaben moški, ki se kljub svojim ne več tako rosnim letom še ni pripravljen odseliti od doma svojih staršev. Očitno mu pač nič ne manjka. Doma živi brezplačno, ima lepo sobo, mama mu kuha, pere, kaj bi sploh hotel še lepšega? Ker nič ne kaže, da bi se to kaj kmalu spremenilo, pa sta se njegova starša odločila vzeti vajeti v svoje roke. Vsi ptički pač morajo nekega dne poleteti iz gnezda, kar pa bo moralo veljati tudi za njunega sina. Odločita se najeti zabavno, pametno in lepo Paul, ki v bistvu motivira moške kot je Tripp, da se odločijo oditi na svoje … Komedija z naslovom Čez 30 in še pri tastarih opisuje situacijo, s katero se

18

april 2012

dandanes vedno bolj srečujemo. Vedno več otrok raje ostaja doma, kot pa gre na svoje. Vendar pa v vsakdanjem življenju ni vse tako »lahko«, kot to prikazujejo v filmih. Mladi doma ne ostajajo zgolj

Saj veste, kako pravijo: »Najprej štalca, pol pa kravca.« Mladi glede tega mislimo dokaj racionalno. Vsak, ki se želi osamosvojiti, si mora najprej zagotoviti svoj prostor za bivanje. Neko okolje, v katerem bi lahko

“Kakšna prihodnost nas čaka? Če temu sploh lahko rečemo prihodnost? Danes večina ne ve, kaj bo potem. To obdobje je postalo silno nejasno in težko.” zaradi tega, ker nočejo sami kuhati, prati, pospravljati, ampak temu botrujejo mnogi drugi, bolj kompleksni razlogi.

zaživel svoje neodvisno življenje in se, ko bo mislil, da je pravi čas, odločil tudi za družino. Pa naj bo to stanovanje ali


Razmišljanja Študentsko za tiste bolj ambiciozne že kar hiša. Tako eno kot drugo predstavlja velik finančni zalogaj za posameznika. Cene nepremičnin pa se neznatno višajo, kar seveda nima pozitivnega vpliva na osamosvajanje mladostnikov. Poleg tega je trg dela za prebivalstvo med petnajstim in devetindvajsetim letom zelo negotov. Žal statistike kažejo, da je vedno več mladih brezposelnih. Le-ti danes že tako težko dobijo službo, če pa jo, je ta za določen čas, kar jih prikrajša tudi kreditne sposobnosti. Tako lahko o svojem stanovanju kar sanjajo. Nimajo denarja niti za plačevanje podnajemniškega stanovanja, kaj šele, da bi sanjali o čem večjem. V takšnih primerih pa po navadi družine mladih prevzamejo vlogo amortizerja in namesto države pomagajo mladim. Raziskave namreč kažejo, da smo Slovenci eni tistih narodov, ki se s svojimi družinami najbolje razumemo. Poleg tega pa smo tudi narod, kateremu ogromno pomenijo hiše. Starši mnogih mladih so gradili ogromne hiše, v katerih je dovolj prostora za najmanj dve generaciji. Okoli 70 % prebivalstva naj bi živelo v hišah, kar pa po drugi strani tudi dviguje povprečje starosti otrok, ki odhajajo od doma. Sicer pa, zakaj bi se na silo selili v hitro zgrajena, nekakovostna stanovanja, če pa nam starši odstopijo npr. podstrešje kakovostno zgrajene hiše, ki si ga lahko uredimo po mili volji. Živeti skupaj je lahko čisto prijetna izkušnja. Zagotoviti je potrebno le, da je ta dogovor dober za obe strani. Brez jasnih pravil in določenih mej pač verjetno ne bo šlo. Smotrno se zdi, da bodo tudi otroci, če imajo službo, kaj prispevali v skupno blagajno. Vse je stvar dogovora, katerega se ne smemo izogibati. Obstaja še en pogled na to problematiko. Danes so časi namreč popolnoma drugačni kot nekoč. Mladi so takrat zgodaj stopali v zakon, se osamosvajali in ustvarjali družino. Starši so veljali za veliko avtoriteto, otroci so jih morali brezpogojno ubogati. Ko so otroci prestopil v odraslost, so dobili določene, če temu lahko tako rečemo, privilegije. Meja med otroštvom in odraslostjo je bila takrat očitna. Kako pa je v današnjem svetu? Starši in otroci so v večini primerov drug drugemu prijatelji. Če so mladi nekoč imeli značilen medgeneracijski konflikt s svojo družino, smo danes priča popolnoma drugačnim situacijam. V tem seveda ni nič spornega, prav nasprotno. Vendar se včasih zdi, kot da imajo starši vedno manjšo, skoraj nično avtoriteto.

Karmen Zeme, MF

Menim, da mladi ostajajo doma dlje časa, ker se dlje izobražujejo, poleg tega je dandanes zelo težko najti službo. V prihodnosti si najprej želim, da bom uspešno zaključila svoje izobraževanje, šele nato bom razmišljala o družini, stanovanju, … Študij je precej dolg in do moje popolne finančne neodvisnosti, ko bom lahko odšla »na svoje«, bo preteklo še kar nekaj časa. Upam, da bom svoje načrte lahko uresničila, ampak brez podpore staršev bi mi bilo zagotovo precej težje.

Darja Žikovšek, FF

Vzroke za omenjeno problematiko iščem v tem, da v današnjem času najemnine stanovanj ali gradnja hiše predstavljajo precejšen finančni zalogaj za mladega človeka, ki je na začetku svoje poklicne poti, doba šolanja se podaljšuje, mladi se zaposlujejo relativno pozno. Moja želja v prihodnosti je, da čim prej končam študij na univerzi, pridobim izobrazbo in si poiščem službo, v soodvisnosti omenjenih dejavnikov pa bom odločila, kdaj bo prišel ta trenutek tudi zame.

Tadej Strašek, FS

Da, seveda, mladi predolgo ostanejo doma pri starših. To pa zato, ker otroci predolgo študirajo in nimajo dovolj svojih finančnih sredstev, da bi se sami lahko preživljali ali živeli na svojem. Moje želje so, da bi čim prej končal študij in potem lahko dobil službo, ki bi mi pomagala pri ustvarjanju svojega doma in družine. Seveda mi jih bo uspelo uresničiti. april 2012

19


Razmišljanja

Kot da bi nekateri nenadoma postali sužnji svojih razvajenih otrok, ki so jih sami vzgojili. Otrokom se pri starših ponuja lagodno življenje. Zagotovo se jim v takem primeru ne mudi od doma. Tudi »odraslih privilegijev« se mladi začnejo posluževati že precej zgodaj. Večina staršev pa je seveda navdušenih, da imajo svoje otroke doma in so posledično danes starši največji zaupniki in zavezniki otrok oziroma mladostnikov. Možen razlog, zakaj se odrasli otroci ne osamosvojijo, je tudi dokaj prijazen izobraževalni sistem pri nas. Slovenija se »ponaša« tudi z velikim številom mladih, ki še študirajo, kar seveda otežuje osamosvajanje. Konec koncev, kaj pa nam preostane drugega? Vemo, da je službo v trenutnem stanju družbe težko dobiti. Zakaj torej ne bi izkoristili statusa študenta? Tako nam je omogočeno vsaj študentsko delo, ki v našo blagajno prinese kakšen dodaten evro. Ko naredimo diplomo, se tako nimamo kje zaposliti. V zadnjem času velja takšen trend, da nam diploma sploh ne zagotavlja delovnega mesta. Mogoče celo nasprotno 20

april 2012

– diplomante delodajalci ne zaposlujejo preveč radi, ker vedo, da jim bodo morali plačati več, kot zaposlenim s poklicno šolo. Delati morajo pa tako eni kot drugi enako. Če je stanje tako zaskrbljujoče, zakaj je potem še vedno toliko razpisanih mest na fakultetah? Zakaj potem država ne spodbuja izobraževanj za druge poklice, ki pa nam jih primanjkuje? Na drugi strani pa so tukaj starši, ki svoje otroke silijo v gimnazijo. Slednjim ob koncu gimnazije tako ne preostane drugega, kot da gredo na fakulteto. To pa podaljšuje obdobje osamosvajanja. In spet smo tu, na začetku. To je začaran krog, ki ga bo potrebno prekiniti. Kateri je pravi krivec za omenjeno problematiko? Težko je sklepati nasploh. Vsak primer zase je unikaten in zato je potrebno vsakega posebej proučiti. Do takrat pa je zagotovo najpomembnejša naloga družbe ta, da se mladim zagotovijo kakovostne zaposlitve. V nasprotnem primeru se bo stanje le še poslabšalo. Število mladih bo še bolj upadlo. Rodnost bo vedno manjša. Družino je brez zaposlitve in strehe nad glavo zelo težko načrtovati.

Mladi Slovenci po raziskavah celo veljajo za ene tistih Evropejcev, ki se najpozneje odselijo od doma. Velikokrat slišimo, da nas primerjajo z Italijani, ki veljajo za velike mammone. Slovenci naj bi pri tem celo prehiteli Italijane. Vendar, če pogledamo po drugi strani, pa nas ne morejo ravno metati v isti koš. Mladi pri nas niso ravno razvajeni, pri njih ni problem to, da se nočejo odseliti od doma. Problem je, da nimajo možnosti in sredstev, s katerimi bi se lahko postavili na svoje noge. Gre za generacije, ki imajo in bodo imele težave na trgu dela, ki vse dlje bivajo pri starših, ki se ekonomsko vse pozneje osamosvajajo, ki se vse pozneje odločajo za družine in otroke ... Kakšna prihodnost nas čaka? Če temu sploh lahko rečemo prihodnost? Danes večina ne ve, kaj bo potem. To obdobje je postalo silno nejasno in težko. Mogoče bi lahko trenutno situacijo primerjali z besedami, s katerimi je naš velik pesnik France Prešeren opisoval slovo od svoje lastne mladosti, iz katerih lahko razberemo, da je bila le-ta vse prej kot z rožicami postlana. In takšno mladost bomo očitno za samo pustili tudi mi.


Študentsko Kritično

VOZI POČASI! Novi zakonu v prometu

Po navadi je bilo nekako tako, da kdor je vozil prehitro in pod vplivom alkohola, je vedno dobro prišel skozi. Nekdo, ki pa tu in tam spije kakšen kozarček in malce pritisne na plin, ko se mu mudi v službo, bo pa sedaj plačal še višje kazni. Besede: Barbara Vehovar Slike: Mateja Skledar

V začetku julija lanskega leta je

naša država »bogatejša« za kar nekaj

zakonodaja, ki bo sistematično urejala preventivo, izobraževanje in nadzorstveno politiko«. Za nas

“Spremembe se morajo pričeti na vrhu, le-ta nam je vzgled, da bomo dobri vozniki.” zakonov. Jih poznate? Po besedah Katarine Kresal je to »nova prometna

davkoplačevalce pa to pomeni nič drugega kot to, da se bodo kazni za

prometne prekrške precej zvišale. Veste, kakšna kazen vas lahko doleti, če na primer skozi naselje prekoračite dovoljeno hitrost za 12 km/h? Predstavljajte si, da se peljete skozi naselje, misli imate nekje drugje in pač niste pozorni, koliko kaže števec za merjenje hitrosti. V daljavi zagledate policista, ki vas »prijazno« usmeri ob rob vozišča. Groza, naleteli april 2012

21


Študentsko Kritično ste na radar! Povrhu vsega ste pa peljali 12 km/h preveč. V današnjih časih delajo vedno varnejše osebne avtomobile, v katerih mogoče prav zares nimamo občutka, da se peljemo prehitro. Torej, dodelijo vam kazen 300 €, poleg tega pa dobite še 3 kazenske točke. Kar velik zalogaj za vašo denarnico. Če je med vami junak, ki se bo upal skozi naselje peljati s kar enkrat večjo hitrostjo, kot je dovoljena, pa bo oškodovan za 1200 €, poleg tega bo pridobil 18 kazenskih točk, kar posledično pomeni tudi odvzem vozniškega

dovoljenja. V primeru, da vas ustavijo in je vrednost alkohola večja od 1,1 promila, ne boste le izgubili vozniškega dovoljenja (kot je bilo to do sedaj), ampak boste obvezno morali opraviti tudi program zdravljenja zasvojenosti z alkoholom in psihofizičnimi substancami. Z novo prometno zakonodajo želijo »zmanjšati število smrtnih prometnih nesreč in število telesno poškodovanih v prometnih nesrečah, povečati varnost vseh udeležencev v cestnem prometu, s predvidenim

rehabilitacijskim programom vplivati na spremembo odnosa do cestnega prometa in takojšnjo izločitev najhujših kršiteljev iz prometa in njihovo hitro nadaljnjo obravnavo«. Vse lepo in prav, ampak v naši državi, s tako nizkimi standardi, si skoraj ne moremo privoščiti tako visokih kazni. Poglejmo primer Nemčije, državo, kateri želimo biti podobni. Pri njih bi za prekoračitev 12 km/h morali plačati globo, ki bi znašala »pičlih« 25 €. Razlika kajne? Višina plač pri nas in v Nemčiji nekako ni primerljiva, kaj šele, da bi bile naše plače toliko višje, da bi bili zmožni plačevati tolikšne kazni. Izpraznjeno državno blagajno bomo očitno odslej polnili z novimi kaznimi, ki bodo v povprečju za več kot 20 % višje, kot so že bile; že pred 1. julijem lanskega leta smo glede na razvitost in povprečno plačo na samem vrhu v Evropi in tudi svetu. Kazni so visoke, koliko bo to zmanjšalo število prometnih nesreč in nezgod, pa bomo videli. Glede na to, da ima večina razvitih držav bistveno nižje kazni za prometne prekrške, lahko sklepamo, da ni povezave med višino kazni in številom prekrškov. Vedno več se govori, da bi se morali vozniki učiti skozi vse življenje biti strpni, varni vozniki. Ti novi zakoni mogoče predstavljajo neki začetek. Zakonodaja prinaša namreč rehabilitacijske programe, predvsem za voznike pod vplivom alkohola, drog in zdravil, ki lahko vplivajo na vožnjo. Predvidene so tudi psihosocialne delavnice. V okviru dodatnega usposabljanja za varno vožnjo pa bodo imeli strastni zbiralci kazenskih točk enkrat v treh letih možnost, da jim pristojni organ iz registra izbriše štiri kazenske točke. Pogoj bo opravljen rehabilitacijski program, štiri nezaželene točke pa se bodo zbrisale šele, ko prekrškar opravi zdravstveni pregled s svetovanjem. Spremembe se morajo pričeti na vrhu, le-ta nam je vzgled, da bomo dobri vozniki. Kršenju prometnih pravil po dolgem in počez, ko pa bi bilo potrebno odgovarjati za posledice, sledi sklicevanje na imuniteto. To ni ravno način, ki bi nam državljanom lahko bil v zgled.

22

april 2012


Študenti

NOVI ŠTUDENTSKI ZAKONI Študente v letu 2012 čakajo spremembe na področju študija Z začetkom leta 2012 bo začel veljati nov zakon o štipendiranju. Mladoletni dijaki bodo ostali brez državnih štipendij. Država razmišlja o ukinitvi absolventskega staža. Besede: Damjan Frančić Slike: Mateja Skledar

V letu 2011 V letu 2011 so na ministrstvu sprejeli nov Zakon o štipendiranju. Zakon, ki je začel veljati z januarjem 2012, prinaša mnogo sprememb na področju državnih štipendij za mladoletne dijake ter študente. Pred kratkim pa so se pojavile govorice, da bi naj v veljavo vstopil tudi zakon, s katerim bi želeli ukiniti absolventski staž ter znižati število poskusov za opravljanje posmeznega izpita. Zakon o štipendiranju Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev spreminja razporejanje socialnih transferjev, to pomeni, da mladoletni dijaki državnih štipendij do svojega 18. leta ne dobivajo več. Štipendije so mladoletnim dijakom nadomestili s povečanjem otroškega

dodatka in z drugimi socialnimi prejemki. Novi Zakon o štipendiranju pa prinaša še mnoge druge novosti. Ena izmed teh je, da se je doba prejemanja štipendije

socialnih razmer letnik bili prisiljeni ponavljati. Novi zakon o štipendiranju pa prinaša tudi jasna določila glede obveznosti štipendista. Štipendist mora brez premorov napredovati v svojem izobraževanju, torej brez ponavljanja

“Štipendist mora brez premorov napredovati v svojem izobraževanju, torej brez ponavljanja letnika, sicer se mu pravice do štipendije odvzamejo.” uskladila s trajanjem bolonjskih programov, vendar je študentom omogočeno, da podaljšajo prejemanje štipendije za eno leto, v primeru, da so iz zdravstvenih razlogov ali zaradi

letnika, sicer se mu pravice do štipendije odvzamejo. Novost je tudi, da se bodo štipendije podeljevale samo za 1. in 2. bolonjsko

april 2012

23


Študenti

stopnjo višješolskih in visokošolskih programov, torej študenti podiplomskih programov državnih štipendij ne bodo več prejemali. Po novem lahko študent prejema več štipendij hkrati, vendar ta ne sme presegati zneska v vrednosti 400 eur, kajti v tem primeru se posamezniku zmanjša državna štipendija oziroma bo državna štipendija mirovala. Z novim zakonom o štipendiranju uvajajo tudi več vrst kadrovskih štipendij, in sicer: sofinancirane kadrovske štipendije, kadrovske štipendije v organih državne uprave in druge kadrovske štipendije. Največjo novost pa predstavljajo štipendije za deficitarnost, ki so namenjene dijakom oziroma študentom deficitarnih programov, torej posameznikom, ki že prejemajo sofinancirano kadrovsko štipendijo oziroma tistim, ki ne najdejo delodajalca, ki bi jim lahko podelil sofinancirano kadrovsko štipendijo. Velike zaostritve so se pojavile tudi na področju Zoisovih štipendij. 24

april 2012

Posameznik mora za to vrsto štipendije izpolnjevati več pogojev hkrati, in sicer: visoko povprečno oceno in dosežene izjemne dosežke. Do zdaj je bilo dovolj le, če si izpolnjeval že enega izmed teh pogojev.

staža po prvi in drugi bolonjski stopnji in o opravljanju izpitov. Ljubljanska univerza je že pripravila osnutek novega statuta, v katerem naj bi bila najpomembnejša novost

“Študenti bi naj imeli le dve brezplačni možnosti opravljanja izpita, tretji pa bi bil komisijski in obenem tudi plačljiv. Če študent v teh treh poskusih ne opravi izpita, bi moral zapustiti študij.” Z uvedbo novega zakona se je prav tako dvignil cenzus za pridobitev državne štipendije polnoletnih dijakov in študentov na 630 evrov neto na družinskega člana. Vsi, ki v letu 2011 niso dobili državne štipendije, ker so presegali še »stari« cenzus, so lahko zato januarja znova dali vlogo.

Ukinitev absolventskega staža Po govoricah sodeč, naj bi bil v pripravi nov visokošolski zakon, ki bo vseboval tudi zakon o ukinitvi absolventskega

sprememba izpitnega reda. Študenti bi naj imeli le dve brezplačni možnosti opravljanja izpita, tretji pa bi bil komisijski in obenem tudi plačljiv. Če študent v teh treh poskusih ne opravi izpita, bi moral zapustiti študij.


Razmišljanja

ŽIVALI SO »PAMETNEJŠE« OD LJUDI

Česa se lahko ljudje naučimo od živali in ali je njihova nerazvitost prednost

Ljudje smo izredno razvita bitja in naši možgani so zmožni razmišljati abstraktno ter iskati rešitve med mnogimi možnostmi. Ljudje znamo tudi dobro prikrivati ter prelisičiti marsikoga! Že v sami besedi »prelisičiti« je moč zaznati povezavo med ljudmi in živalskim svetom. To povezavo si dandanes razlagamo s teorijami, da smo ljudje nadgradnja opic. Nekateri znanstveniki trdijo, da smo se razvili iz ribe, ki je postopoma prehajala na kopensko življenje in dobila iz plavuti noge. Te so postajale vse razvitejše, dokler ni prišlo do plezanja na drevesih ter tako nekako do gorile. Iz opice pa prav tako v milijardah let v zadnjo fazo homo sapiensa oz. mislečega človeka. Da nas od šimpanzov loči le 1 % ni iz trte zvit podatek, pri tem je zanimivo to, da ljudje in živali kljub sorodnosti pogosto ne delujemo v harmoniji. Morda razlog tiči prav v naši boljši umski razvitosti, saj nam človeške lastnosti, kot so škodoželje, egoizem, iznajdljivost pogosto prinašajo zastrašujoče posledice. Besede: Marisa Višnić Slike: Mateja Skledar

Že pračlovek je kaj kmalu

ugotovil, da so živali lahko uporabne in da njihovo meso pomaga pri preživetju. Uporabil je žival kot šibkejšo od sebe, si jo podredil, od nje užival meso, mleko, si naredil oblačila in kožuh uporabljal tudi za prekrivanje strehe nad glavo. Za lov na živali so skozi čas izumili pravcata orožja in s tem nehote razvijali svoje sposobnosti. Ključen trenutek, ki nas loči od živali, je namreč bil, ko se je človek iz dreves spustil na tla in začel izdelovati ter uporabljati

orodja in orožja. Tega živali ne zmorejo in še dandanes so ostala na tej točki. Zato začenjam razmišljati, da se naše zlo skriva prav v tem človeškem napredku. Če to tezo razvijam naprej, se najprej soočim s »karakternimi lastnostmi« živali. Te po naravi niso hudobne in zanje ne more veljati človeško merilo o dobrem in zlem. Za naklonjenost samice se borijo z enakimi »orožji«, ključnega pomena je pogosto hitrost in njena učinkovitost. Živali ne izzovejo nasprotnika vse dokler

jih ta ne ogroža. Ljudje pa pripravljamo orožja za sovražnike že mnogo prej in iščemo razloge za napad, vse iz osebne koristi ali širše – koristi države in (včasih) državljanov. Tako ljudje kot živali imamo svoje vodje, stražarje, vendar si živali v idejah niso raznolike, medtem ko je pri ljudeh to stalnica. Če bi bili bolj podobni svojim prednikom, menim, da bi imeli precej manj težav in bi kot celota bili skladni. Morda celo ne bi govorili o »skupinah z istimi interesi«, temveč o

april 2012

25


Razmišljanja enotnosti. Zanimivo! Imeli bi eno samo vlado, na primer. Živali se borijo za svoj obstanek in tako bi lahko delovali tudi mi. Zakaj temu ni tako, se odgovor morda skriva v sredstvih, ki jih imamo – denar. V resnici se borimo zato, da obstajamo, vendar smo si v boju neenakovredni. Miš se ne bori z mačko, le skuša ji uiti, na tak način ji »nasprotuje«. Pri nas pa se borijo reveži z bogataši. Zdi se mi, da včasih zaradi obupa in notranjega protesta, ki se sprevrže v protest vseh enako mislečih, pozabljamo, kdo je že od začetka močnejši. Ravno zaradi svoje razvitosti in zmožnosti predvidevanja, kaj bo z nami, če nam bodo vladali neprimerneži,

tem se zdijo tako organizirane. Nimajo osebnih kriz in zmanjšane samozavesti in se ne obremenjujejo z zunanjim izgledom. Premalo so razvite, da bi se zavedale same sebe. Premalo, da bi škodile same sebi in drugim z namenom, da bi dokazale svojo moč brez osnutka prehranjevanja. Zaradi nerazvitosti so prijazne do sebe. Z mojega vidika so pametne in zdi se, kot da vedo, da obstaja vedno rešitev za vsak problem, kot bi poznale ta naš rek in se zares ravnale po njem. Živalska komunikacija ne poteka na isti ravni kot človeška, vendar je treba priznati, da so tudi brez te višje razvitosti veliko bolj solidarne ena do druge. Mati mladička nikoli ne bo zavrgla,

medtem ko samec nabira hrano in tako dela zaloge. Skupaj učita mladičke loviti in jih pripravljati na življenje. Ne prepirata se, kateri od njiju bo opravil katero delo, temveč se lotita stvari, ki so nujne za opraviti. Krpata obveznosti eden drugega in ne razmišljata o svojih čustvih in o tem, kateri je bolj ali manj sposoben. Se ne prepirata in ne hvalita, temveč skrbita za uresničitev nagonov. Ljudje nismo takšni. Pomembno nam je s kom smo in kakšni smo z njim. Pomembne so nam spretnosti drugega partnerja in skozi zvezo ves čas zavestno ali ne presojamo, ali partner ustreza našim merilom. Bistveno je, da si želimo ob sebi imeti nekoga, s katerim se

“Če bi bili bolj podobni svojim živalskim prednikom, menim, da bi imeli precej manj težav in bi kot celota bili skladni. Morda celo ne bi govorili o »skupinah z istimi interesi«, temveč o enotnosti. Zanimivo! Imeli bi eno samo vlado, na primer.” prihaja do nesoglasij. Do upora. Nismo se pripravljeni sprijazniti, ker menimo, da poznamo rešitve. Razvitost uma pripelje do vojn, česar v živalskem svetu ne bomo nikoli srečali. Imajo politiko »en na enega« in probleme rešijo med seboj. Če koga izključijo iz krdela, se ta umakne, še bolje, če se ta počuti odklonskega, se umakne kar sam. Kje, za vraga, bomo to videli pri nas? Podobno je z ubijanjem. Živali ne ubijajo zaradi ubijanja, temveč samo zaradi prehranjevanja samih sebe. So veliko bolj sočutne med seboj, čeprav to lastnost štejemo za človeško. Ljudje med seboj radi čutimo nadmoč in si to iskreno izkažemo, še bolj iskreno v kriznih časih, ki jih imamo. Ker je za ljudi pomembno imetje, niso pomembne življenjske zgodbe posameznika in v tistem trenutku ne šteje nič, ko je pištola že namerjena. Ker je svet tako naravnan, da morajo biti reveži in bogataši za ravnovesje, je problem v tem, da tisti, ki nimajo, bi radi imeli, tisti, ki pa že imajo, želijo še več. Zaradi hrepenenja po več postajamo nenasitni. Kot država se borimo za energijo, surovine in tudi informacije, kot posamezniki pa za pravico. Življenje je pogosto ogroženo zaradi teh napetosti, medtem ko pri živalih tega ni. Ljudje pogosto obupamo nad vsem, zato si sami vzamemo to, kar nam je bilo dano – življenje. Samomorilnost se zvišuje zaradi osebnih kriz, nemoči in brezizhodnosti. Živalim čas ne hiti prehitro, dobro vedo, kaj je njihov smisel življenja in pri vsem

26

april 2012

četudi je ta šibkejši od ostalih. Skrbela bo zanj z enako mero in niti slučajno svojega mladiča ne bo pokončala sama. Če bo ta umrl, bo zaradi naravne šibkosti ali pa bo slej ko prej končal kot plen drugim živalim. Ljudje pa kot inteligentna bitja verjamemo, da lahko sodimo o tem, kdo si zasluži živeti in kdo ne. Tako ravnamo do sebe in tudi do drugih. Podobno je s posvojitvijo. Ptica, kateri je bilo podtaknjeno tuje jajce, se ne bo spraševala, če je njeno ali ne. Poskrbela bo, da bo tudi tuj mladič dobil hrano in enako pozornost. Njeni mladiči se ne bodo spotikali ob »drugačnega« in ga bodo sprejeli. Njihova »politika« je preprosta in ljubeča. Živali ne poskrbijo samo zase in druge člane, delujejo kot družina in si med seboj razdelijo naloge. Vzemimo za primer glodalce. Ti v gozdu, polju, travniku živijo v luknjah, v rovih, se vijejo daleč v zemlji. Ti rovi so razdeljeni med seboj in vsak prostor predstavlja svoj namen. Imajo prostor, kjer imajo shranjeno hrano, prostor za mladiče, potrebe itd. Ali vas to ne spominja na hišo? Ločena je s stenami, da nastanejo sobe. Za vsak prostor skrbita tako samec kot samica. Ustvarjata si skupen »dom«, ker si je samec priboril njeno naklonjenost v boju z drugimi samci in samica je tista, ki je to sprejela. Možno je tudi, da si ga je izbrala na podlagi barvitosti, kar velja pri nekaterih ostalih živalih. Tako v svojem skupnem življenju skrbita za rod in obstanek. Samica v času brejosti počiva,

lahko o vsem pogovorimo, človeka, ki nas razume in ne obsoja. Mora imeti lastnosti, ki nam povedo, da je oseba zanesljiva, iskrena in da nas v svoji vsej biti zna osrečiti s tem, kakšna je, in uresničiti naša pričakovanja. Po vrhu vsega more biti privlačen/-a in med partnerjema se mora splesti vez, ki temelji na medsebojnem sprejemanju. Kaj vse je potrebno, da dva sploh pristaneta skupaj, kadar govorimo o ljudeh! Četudi vse to najdemo v svojem partnerju, se lahko vedno nekaj zalomi. Partnerja se naenkrat ne marata več in iz ljubezni se razvije sovraštvo. Živali ne iščejo popolnosti v partnerjih in zaradi tega tudi niso razočarane. Med seboj se sprejmejo zaradi okoliščin in zaradi nivoja sporazumevanja, ki ga imajo. Sicer višje razvite živalske vrste imajo sposobnost dajati glasove: s pesmijo ali kričanjem opozarjajo nase, na nevarnost, sporočajo, da so odkrile plen, pošiljajo ljubezenske klice. Tako kot ljudje živali poznajo način medsebojnega komuniciranja, čeprav ne govore kot mi. Nobena živalska vrsta pa ni sposobna uveljavljati jezika, s katerim je mogoče izražati misli, kot to zmoremo ljudje. Tega je sposoben samo človek, ki si je to sposobnost razvil z delom in življenjem v skupini. Morda je to spet naš problem, ker smo tako razviti, da si vse, kar dojamemo, lahko delimo. Nehote trčimo na nesoglasja in oblikujemo nesprejemanje. To se odraža med partnerskimi in družinskimi odnosi, v družbi, državi in nasploh po svetu.


Razmišljanja

PONEDELJEK, 2. april

Mestni park

TOREK, 3. april

Nordijska hoja

16.00 ZVEZA POTROŠNIKOV SLOVENIJE:

16.00 Karierni center:

SREDA, 4. april

16.00 Zveza za nordijsko hojo Slovenije:

16.00 MOJCA CEPUŠ, nutricistka:

ČETRTEK, 5. april

PONEDELJEK, 2. april

TEDEN ZDRAVJA 16.00

Veš, kaj ješ? - Kakovost hrane na policah slovenskih trgovin Dvorana Antona Trstenjaka, MF

Stres na delovnem mestu Predavalnica Alfa, FERI

Prijave na: studentski.svet@uni-mb.si

18.00 Flexshop

Prehrana in športna aktivnost, z degustacijo zdravih prigrizkov Predavalnica E 105, FERI

Predstavitev prehranskih dodatkov in pravilne fitnes vadbe Fitnes in konferenčna soba v študentskem domu 5

Obisk Ruth Podgornik Reš (prva Slovenka, ki je pretekla Špartatlon) in ogled dokumentarca 246,8

Dvorana Borisa Podrecce, MF 17.00 ZA ŽIVLJENJE, DŠMM

Obnovitveni tečaj prve pomoči

Lesena dvorana, mansarda rektorata UM

17.30

Pomladni maraton plesa in gibanja

SREDA, 4. april

UŠC Leona Štuklja

17.00

Skupinski tek za začetnike

Mestni park 17.30

Vodna košarka in vaterpolo Kopališče Pristan Vstop prost!

Obvezne prijave na: studentski.svet@uni-mb.si

Udeležba brezplačna! Pomladni maraton plesa in gibanja TOREK, 3. april

TOREK, 3. april

Obvezne prijave na: studentski.svet@uni-mb.si

17.30 Registracija 17.45

Pilates

18.30

Zumba

19.15

TNZ oblikovanje

20.00

ČETRTEK, 5. april

Latino Mix

16.00 Marko Roblek, bosonogi maratonec

Bosonogi tek Mestni park

Prijave na: studentski.svet@uni-mb.si

20.45

Zumba II

21.30

Yoga

Vstop prost! Najvzdržljivejši bodo sodelovali v žrebanju za praktične nagrade.

april 2012 individualna potovanja

staljubljana.com

27


Intervju

INTERVJU S PROF. DR. IVANOM ROZMANOM Pomembna je kombinacija dela in življenja Govorili smo z nekdanjim dekanom in rektorjem, prof. dr. Ivanom Rozmanom. Vprašali smo ga, kaj bi na univerzi spremenil, kako preživlja svoj prosti čas, zakaj so slovenski študentje drugačni od tujih, iz tega pa smo izvedeli kar nekaj zanimivih stvari. Besede: Natalija Obrulj Slike: Natalija Obrulj

Bili ste rektor Univerze v Mariboru (UM). Delo rektorja ni ravno lahko delo. Kako ste se znašli v vsem tem, v vseh teh papirjih? Ste imeli vedno vse pod nadzorom? So vam kdaj stvari ušle izpod nadzora? Delo rektorja res ni lahko delo, iz preprostega razloga, ker je univerza zelo velik sistem (zaposlenih je okoli 9000,

28

april 2012

in zajema okoli 53000 študentov). Poleg tega univerza vzdržuje kar nekaj fakultet (ko sem postal rektor, je bilo teh fakultet devet, ko sem rektorski mandat zapustil, je bilo fakultet 17). Se pravi, da je število fakultet zelo naraslo in s tem tudi obseg dela. Bistveno delo rektorja je, da je neke vrste dober t. i. trener, se pravi, da predvsem skrbi, da strokovne službe oz. drugi delavci delajo kar brez pomoči številnih

ljudi, ki pomagajo upravljati tako velik sistem, kot je univerza. Seveda pa lahko v takem velikem sistemu včasih hitro gre kaj iz rok, še posebej takrat, ko ne dobiš kakšnih verodostojnih informacij. No, trudil sem se, da je bilo tega čim manj oz. da sem pač z različnimi informacijskimi tokovi, ki sem jih dobival, na neki način preprečeval, da se kaj takšnega v večji meri ni moglo dogajati.


Intervju Vaš mandat rektorja je trajal kar celih osem let. V tem času ste na univerzi uvedli veliko novih, predvsem pa pozitivnih sprememb. Katere od teh so bile najpomembnejše oz. katere so na univerzo vplivale najbolj pozitivno? Mislim, da je univerza v tem času doživela res kar velik razvoj. Postala je bogatejša za osem novih fakultet, poleg tega pa se je tudi število študijskih programov zelo povečalo (ko sem začel, jih je bilo okoli 98, ko pa sem delo rektorja končal, pa jih je bilo kar 210). Če pomislimo, da smo v tem času prešli na nov sistem financiranja celotne univerze, hkrati pa je univerza postala, ne samo neke vrste podaljšana roka državnih organov, ampak je dejansko začela opravljati tudi s svojim premoženjem – je to narekovalo, da smo morali spremeniti celoten sistem upravljanja. No, kljub temu pa mislim, da sem univerzi vnesel nekaj duha, predvsem zavedanje, da univerza ni samo, da nekaj izobražuje, ampak da more skrbeti tudi za mlado generacijo, da se ti razvijajo, ne nazadnje, da univerza mora prispevati tudi k celotnemu napredku družbe. Začeli smo uvajati tudi zavedanje o podjetniškem karakterju univerze, ki pa še danes pušča določene sledi; mogoče je ta ideja univerzo popeljala ob bok drugim razvitim evropskim univerzam.

Če bi lahko zavrteli čas nazaj do takrat, ko ste bili rektor – kaj bi spremenili, popravili, morda drugače izpeljali kakšne projekte? Verjetno bi res izpeljal kakšno stvar kako drugače, mogoče v kakšnih podrobnostih. No, eventualno pa mislim, da bi kar ponovil pot, ko sem razvijal in dajal ideje za razvoj. S tem, da bi pa ob izpeljevanju kakšno stvar verjetno res poskušal izpeljati drugače.

Vam je kdaj sploh ob vsem tem delu sploh ostalo kaj prostega časa? Vedno govorim, da mora človek živeti življenje hkrati z delom. Pa je tudi nekaj zabave, če lahko tako rečem. Znati pač moraš kombinirati med enim in drugim. Drugače tudi teh osem let, če verjamete ali ne, na položaju rektorja ne bi mogel preživeti.

Zdaj ko niste več rektor, bi lahko rekli, da imate več prostega časa? Če ga imate, nam lahko poveste, kako ga preživite? Vsekakor imam obveznosti manj, kot sem jih imel v tistem času; tam se je že začelo zjutraj z zvonjenjem telefona, običajno s sami težavami. Moram reči, da sem v tem času rektorstva dobil tudi vnuka, ki mi zapolni en del časa (smeh). Najdejo pa se vedno kakšni drugi izzivi. Nekoliko se mi pozna, da sem bil malo odsoten, pa zdaj sodelujem pri pripravi novih predmetov, ki jih tudi poučujem, in me tudi to kar precej zaposluje.

Bili ste eden izmed pobudnikov študija računalništva in informatike na takratni tehnični fakulteti, veljate pa tudi za utemeljitelja študijske smeri Informatika na univerzitetni in strokovni stopnji. Ali lahko na kratko opišete, kako se je pojavila ideja, pa vse tja do uresničitve ideje? V bistvu sem bil v času svoje kariere na univerzi pobudnik kar precejšnjih idej. Res pa je, da smo v tistem letu – leta 1984 smo v obliki tri peresne deteljice (profesorja Žumerja, Guide ter mene) – začeli razvijati idejo postavitve študija računalništva in informatike v tem mestu. Jaz sem bil med to trojico najmlajši, vendar zato nisem odigral manj pomembne vloge (smeh), nenazadnje sem na vseh tistih državnih organih opravil zagovarjanje tega študija in kasneje mislim, da sem tudi prestal kar nekaj težkih pogajanj glede umestitve študija računalništva in informatike na naši univerzi, v smislu državno priznanega raziskovanja. Se pravi, da je takrat tudi ta disciplina dobila podporo iz državnih raziskovalnih sredstev. Resda potem, ko smo med seboj na neki način razpravljali o tem, kako bi si področja razdelili, sem se vseeno odločil preiti na drugo področje, ki ga nisem razvijal v času doktorskega študija, pač sem se nekako odločil, da se bom bolj posvetil svojemu nadaljnjemu raziskovanju, se pravi razvoju informatike, informacijskih sistemov. No, to sem potem začel udejanjati in iz tega je nastal inštitut za informatiko oz. z drugim izrazom raziskovalno delo v smislu informatike. Tudi kasneje, ko sem bil dekan FERI-ja, mislim, da sem odigral kar pomembno

vlogo, kajti prišli smo do študijskega programa Medijske komunikacije. Kar tri leta sem bil bitko z marsikaterimi »prijatelji«, ki so nasprotovali, da bi na naši univerzi, pa tudi na naši fakulteti, začeli z izvajanjem tega programa. Po treh letih je ekvivatacija študija tudi uspela.

Predavali ste na številnih tujih univerzah. Bi lahko rekli, da se drugi (tuji) študentje v čem razlikujejo od naših, so si v čem podobni? Ja, večkrat poudarim, da pride do določene razlike. Ne vem, kaj je dejansko narobe z našimi študenti oz. ne da je kaj narobe z njimi, ampak z načinom samega srednješolskega izobraževanja. Ko predavaš na tuji univerzi, mogoče se še v Evropi toliko ne pozna, izjema so skandinavske države, predvsem pa, če predavaš ameriškim študentom, začneš predavati in v naslednjem trenutku je že polno rok, ki te nekaj sprašujejo. Tam so predavanja objavljena že naprej, študentje se na predavanja pripravijo – pripravijo si že določena vprašanja, ki so zelo smiselna. Študentje te zasujejo z vprašanji, dejansko imaš s študenti prej dialog, kot pa bi imel predavanja. Pri nas pa praktično teh vprašanj ni. Študentje te poslušajo ali pa tudi ne. Vzpostaviti tisti dialog med profesorjem in študenti je pri nas nekoliko težje. Pri nas se profesorji zadovoljijo, ko dobijo predstavitve power point in potem mogoče enkrat kasneje skušajo iz tistega kaj razbrati. Bojim se, da mogoče mnogokrat izgubijo to priložnost, da bi profesorja zasuli z vprašanji in bi na neki način profesorja prisilili, da bi moral znati zadostiti njihovo radovednost. Je pa res, da če že hočeš nekaj vprašati, pa da je to vprašanje smiselno, moraš imeti tudi kar nekaj znanja.

Kako bi pravzaprav to drugačnost pri nas spremenili, da bi bilo dejansko več zanimanja za sam študij? Po eni strani je naloga profesorja, da nekoliko bolj pritegne študente. Po drugi strani pa mislim, da bi bilo treba spremeniti ali pa vsaj poskušati spremeniti mišljenje študentov, da bi se študentje bolj zavedali, da je obiskovanje predavanj v bistvu najcenejši način, kako bodo prišli do znanja. Kasneje, tudi tekom njihove življenjske poti ali pa gradnje osebne poklicne kariere, ne bodo april 2012

29


Intervju imeli priložnosti obiskovanja tako poceni in kvalitetnih predavanj. Karkoli se bodo želeli naučiti, bodo morali za to plačati.

Kako to, da ste se potem odločili ostati tukaj v Sloveniji, v Mariboru? Ves čas sem bil patriot in sem na neki način tudi želel razvijati v Sloveniji in prispevati k njenemu razvoju. Študiral sem v Ljubljani in se vrnil nazaj v Maribor. Zdelo se mi je prav, da mestu, iz katerega izhajam, pomagam.

Za seboj imate res ogromno dosežkov, na vseh področjih tako poklicnih kot tudi znanstvenih. Zagotovo pa je le nekaj tistih, na katere ste najbolj ponosni. Kateri so to? Vsekakor moram reči, da me je moja življenjska pot peljala skozi različna področja. Nenazadnje tudi na področje znanstveno-raziskovalnega dela. Mislim, da smo tudi na tem področju dosegli kar nekaj rezultatov. Razvil se je celoten inštitut za informatiko. Če pogledam zelo daleč v tista začetna leta, takrat sem pomagal zgraditi

celotno programsko opremo sistemov vodenja železniškega prometa na takratnih mikroračunalniških sistemih. Za tiste čase je bil to kar primerno velik dosežek. Primeren tudi zato, ker so ti sistemi resnično delovali tudi v številnih državah, kjer je pač tista avtomatika tistim sistemom tudi ugodila. Nenazadnje smo potem razvijali sistem ocenjevanja kakovosti v programskem inženirstvu. In ta projekt je, mislim, kulturo dela v takratnih informacijskih in računalniških sistemih premaknil na višji informacijski nivo. Na podlagi objav in konzultacij so se naša slovenska podjetja po vzoru iz tujine sploh začela zavedati, kako pomembno je, da si uredijo svoj proces razvoja informacijskih sistemov. Kasneje smo se začeli tudi ukvarjati z objektno tehnologijo, kjer smo skupaj s sodelavci prišli do kar nekaj izvirnih rešitev razvoja objektnih sistemov in nasploh glede možnosti načina uporabe objektne tehnologije. Vemo, da je kar nekaj konferenc ostalo do danes, med njimi je tudi OTS – takrat je to pomenilo objektna tehnologija Slovenije – ideja pa je še vedno ostala

ista; tj., kako približati znanost razvijalcem, sploh tistim mlajšim, ki so bolj odprti in na tem področju predstavljajo določen temelj napredka. Konec koncev lahko pod največje dosežke štejem tudi to, da sem bil štiri leta dekan FERI-ja in osem let rektor univerze. Univerza se je v tem času utrdila tudi v mednarodnem pristopu, kot priznana evropska in svetovna univerza. Ko sem postal rektor, je bila univerza v Mariboru na 1200. mestu, ko sem jo zapustil, je bila na 544. mestu med svetovnimi univerzami. In mislim, da je tudi to res izredno velik dosežek.

In še za konec: kaj bi sporočili vsem študentom? Vedno pravim, da se diploma ne napiše v zadnjem letu, ampak se že dela v prvem semestru študija. Predvsem pa hočem poudariti, da je potrebno sprotno delo. Ni samo delo, ampak je življenje treba znati tudi živeti in kombinirati z delom ter se imeti prijetno, se pravi zabavno. In če znaš to kombinirati, boš uravnotežena osebnost, ki bo lahko ustvarjalno delovala.

za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, smer Medijske komunikacije. Že na informativnem dnevu so me s predstavitvijo navdušili in me v resnici sploh ni zanimalo, kako težak je ta faks, koliko se bom moral učiti. Vedno me je zanimal ta študij in bil sem vesel, da sem lahko postal eden izmed mnogih študentov medijskih komunikacij.

FERI – enostavna fakulteta?

Vendar so mi vsi letošnje poletje, preden sem prišel na faks, začeli govoriti, da sem se odločil za faks, ki je eden najlažjih, da se bom brez učenja rešil vseh izpitov, da predavanja ne koristijo nič in da v Maribor pravzaprav prihajam samo zaradi žurk, druženja s prijatelji itd. Pa je temu res tako? Niti približno ne. Ne vem, zakaj vsi mislijo, da je ta faks tako lahek; po mojem skromnem mnenju namreč noben faks ni tako lahek, da bi ga kar brez učenja končali.

Ob koncu osnovne šole smo se odločali za nadaljno izobraževanje v srednjih šolah. Vsi so nam govorili, da moramo dobro premisliti, za katero šolo se bomo odločili, da bomo stopili eno stopničko višje in postali bolj zreli. Srednjo šolo sem brez večjega vloženega truda končal z dobrim učnim uspehom, nikoli se nisem zares potrudil za kakšno boljšo oceno, zadovoljen sem bil že s tem, da je bilo pozitivno. Po končani srednji šoli in uspešno opravljeni maturi pa sem se vpisal na Fakulteto

Na faksu sem že nekaj časa in priznam, da sem v teh mesecih vložil veliko več truda, kot sem kadarkoli prej v osnovni in srednji šoli. Veliko časa posvetim vajam, brez katerih pristop na izpit ni možen, redno hodim na predavanja, pa čeprav me snov na trenutke ne zanima. Tudi izpiti niso tako zelo lahki, kot vsi govorijo. V knjižnici sem presedel veliko ur preden sem šel na izpit, pa še vedno ni bilo dovolj za najboljšo oceno. Včasih se potem sprašujem, če je res napaka v meni, ali pa so vsi okrog mene tako zelo nadarjeni, da vse izpite in faks opravijo brez večjega truda. Morda so pa samo zavistni, ker jim ni uspelo priti na ta faks? Točnega razloga za lažne govorice ne vem, je pa res, da se na vsakem faksu moraš učiti, ampak tudi to učenje ni tako težko, če študiraš to, kar te v resnici veseli.

Za vsakega posameznika je izbira fakultete zelo pomemben korak v življenju. Vsi se trudimo, da bi nas sprejeli na faks, ki nas zanima, ki nudi izobraževanje na področju, v katerem si sami sebe predstavljamo v bližnji prihodnosti.

30

april 2012


Študentsko Študenti

STROKOVNA EKSKURZIJA Avstrija, Nemčija

Beseda: Lucijan Korošec Slika: Jernej Černelič, Jernej Zabavnik

Absolventi Fakultete za elektrotehniko,

računalništvo in informatiko (FERI), starega študijskega programa Elektrotehnike, smeri Močnostna elektrotehnika, smo se v ponedeljek, 13. 6. 2011, odpravili na petdnevno strokovno ekskurzijo v Avstrijo in Nemčijo. Izpred fakultete smo z avtobusom odrinili ob ne čisto študentu prijazni uri. Prva postaja je bila energetsko središče Kaprun, kjer smo si ogledali pretočno hidroelektrarno.

Jez pri Kaprunu Še isti dan smo se odpravili proti Münchnu, kjer smo prenočili, drugi dan pa smo si ogledali tamkajšnji tehniški muzej. Kljub temu, da smo v tem muzeju mnogi že bili, se tukaj vedno najde nekaj, česar še nismo videli.

Skupinska fotografija pred tehniškim muzejem

Preden smo zapustili bavarsko prestolnico, smo se ustavili še v nekdanjem koncentracijskem taborišču iz časov tretjega rajha v bližnjem mestecu Dachau. Dejstvo je, da so Nemci zelo dobro razrešili s svojo preteklostjo, kar pa ne velja za mnoge druge nacije.

Dachau april 2012

31


Študentsko Študenti Pot smo nadaljevali proti Stuttgartu, kjer je sledila nočitev. Naslednje jutro smo se odpravili v Mercedes-Benzov muzej. Ogledali smo si tudi proizvodno linijo motorjev za model A. Še isto popoldne smo si ogledali manjši Porschejev muzej, nato pa pot nadaljevali proti Nürnbergu, kjer smo prenočili.

Stuttgart – Mercedes-Benz

Pogon električnega avtomobila – Porsche l. 1900

Drugi dan je sledil ogled Siemensove proizvodne linije velikih asinhronskih motorjev, kjer smo bili med drugim presenečeni, kako so delavci za tekočim trakom delovali zadovoljno. Prav tako smo imeli voden ogled skozi proizvodno halo kontaktorjev, ki razen kontrolinga deluje povsem avtomatizirano brez posadke. Prehodili smo halo, kjer proizvajajo krmilnike za avtomatizirane procese. Slednja velja za trenutno najsodobnejšo halo v Evropi. Zadnji dan smo obiskali bližnji kraj Amberg, kjer so nam Siemensovi zaposleni predstavili možnosti zaposlitve v koncernu Siemens. Za konec smo si ogledali še proizvodnjo nizkoserijskih transformatorjev velikih moči. V petek, 17. 6. 2011, smo se zgodaj popoldne odpravili proti Sloveniji in v domači Maribor prispeli okoli 10h zvečer. Z ekskurzijo smo dobili potrditev, da sta Avstrija in Nemčija tehnološko zelo razviti državi, zelo dobro pa se spopadajo tudi z aktualno ekonomsko krizo. Zato marsikdo med nami resno razmišlja o ustvarjanju kariere v najmočnejši evropski državi.

Oddih po napornem dnevu

32

april 2012

Nürnberg ponoči


Kultura

Najbolj seksi predstava na slovenskih gledaliških odrih

Kaj imajo skupnega kritika EPK, dogajanje v erotični trgovini, kjer se rušijo seksualni tabuji, a hkrati ohranja romantika, medsosedski odnosi z »brati« Hrvati ter duhoviti dialogi? Njihov preplet ustvarja MAKS SEKS ŠOP, najbolj seksi gledališka komedija v Sloveniji. Beseda: Manuela Horvat Slika: Manuela Horvat, Mateja Toplak

O seksu govorimo vsi, a skoraj

nihče v javnosti. EPK kritiziramo skoraj vsi. Tudi v javnosti. Tudi o sosedih Hrvatih imamo Slovenci marsikaj povedati. Ptujski režiser Samo M. Strelec, ki je slovenski javnosti med drugim znan po predstavi Svobodni zakon, se je odločil zadeve vzeti v svoje roke in vse troje povezati na svojevrsten in zabaven način. Na slovenske gledališke odre je oktobra letos popeljal komedijo z

naslovom Maks seks šop ali Ni meja za pimpEPKa. Predstava je žanrska komedija, izpeljana iz moško-ženskih odnosov, hkrati pa je parodija na Evropsko prestolnico kulture (na kar nakazujeta besedi Maks in drugi del besede pimpEPKa), ki se leta 2012 odvija v Mariboru. V glavnih vlogah sta se odlično znašla eden najžlahtnejših slovenskih komedijantov Gojmir Lešnjak – Gojc, ki ga najbolj poznamo po vlogi Cveta iz slovenske

zdravniške nadaljevanke Naša mala klinika, in gostja s hrvaške gledališke scene Jagoda Kralj Novak. Scenarij je prirejen iz motivov gledališke igre Petra Turrinija Grillparzer im Pornoladen, nastali po gledališki igri Willarda Manusa Love Boutique. Vendar, od osnovne zgodbe je ostalo le še ogrodje, saj je prepoznavnost osnovnega teksta približno deset odstotna. Tako je igra, ki jo Gojc in Kralj Novakova igrata na odrih, popolnoma nova. april 2012

33


Kultura V Mariboru se je veliko govorilo o mariborskem kulturnem središču, ki bi naj bilo zgrajeno v okviru evropske prestolnice kulture. Tega središča Maribor sicer še zmeraj nima, a zgodba najbolj seksi gledališke predstave, ki se trenutno odvija na slovenskih gledaliških odrih, se kljub temu odvija v tem nedokončanem središču, v katerem je postavljena

Maribora zaide tudi urednica hrvaške nacionalne televizije, ki poroča za HRT o dogajanju na mariborskem EPK, Regina. Gospod Maksimiljan (za prijatelje Maks) ji razkaže asortiman izdelkov, jo pouči o njihovem delovanju, uporabi in učinkovanju. Toda gospa urednica je zahtevna in se ne zadovolji samo s teorijo … Predstava je zabavna, žgečkljiva ter na

Predstava je tudi energetsko varčna, saj ustvarjalci namesto klasičnih reflektorjev uporabljajo reflektorje z žarnicami s svetlečimi diodami, ki namesto 50 kW porabijo 2 kW električne energije na uro. Predstava je vsekakor vredna ogleda, saj vam obljublja skoraj uro in pol smeha in zabave. Tudi če ste »sramežljivih oči«, naj vas nikar

“Predstava je žanrska komedija, izpeljana iz moško-ženskih odnosov, hkrati pa je parodija na Evropsko prestolnico kulture (na kar nakazujeta besedi Maks in drugi del besede pimpEPKa), ki se bo leta 2012 odvijala v Mariboru.” tudi manjša trgovinica s seksualnimi pripomočki – Maks seks šop. V ta seks šop, ki ga vodi gospod Maksimiljan, upokojeni šepetalec Slovenskega narodnega gledališča, med obiskom

34

april 2012

navihan način odgovarja na vprašanja, ki so se Vam gotovo večkrat zastavila, vendar jih niste upali vprašati na glas.

ne skrbi, saj je ekipa z režiserjem Strelcem na čelu poskrbela, da je dotično tematiko predstavila na okusen način, primeren za vse, razen za mlajše od 15-ih let.


Poučno

OGLAŠEVALSKA INDUSTRIJA DANES Oglaševanje je prodorno ter igra pomembno vlogo v naši ekonomiji in družbi na splošno. Danes oglaševalci bombardirajo potrošnike z oglasi tekom celega dne. Oglasi se pojavljajo z novicami, zabavo, do katere potrošniki dostopajo, nagovarjajo nas z obcestnih plakatov, med internetnim brskanjem. Pridejo v zavest potrošnika in imajo velik potencial vplivanja na misli, vedenje, čustva in odločitve. Mnogo ljudi meni, da je oglaševanje uporabljeno kot sredstvo za zavajanje in posledično veliko prodajo, s čimer se potrošniki morajo sprijazniti – kot posledico svobodne ekonomije oz. v imenu pravice svobodnega govora. Beseda: Dragana Jovišić Slika: Splet

Definirajmo oglaševanje

Beseda oglaševanje izhaja iz latinskega glagola 'adverto', ki pomeni usmeriti pozornost k nečemu. Je vsaka plačana oblika neosebne predstavitve ali pospeševanja idej, izdelkov ali storitev s strani prepoznanega sponzorja (Kitchen). Gre za del tržno-komunikacijskega spleta, le-ta pa je del marketinga. Druge komponente tržnega komuniciranja (promocije) so tudi publiciteta, odnosi z javnostmi, osebna prodaja, pospeševanje prodaje, oprema prodajnega prostora, ... V javni rabi velikokrat uporabljamo tudi izraz reklama, kar pa zagotovo ni sprejemljivo, saj pomeni reklamacijo in zavajanje. Oglaševanje je dejavnost, v kateri ni oziroma ne bi smelo biti prostora za zavajanje.

Zakaj je oglaševanje pomembno? V resnici je oglaševanje pomembno iz številnih razlogov: je sredstvo – orodje tržne komunikacije za spodbujanje prodaje, povečuje potrošnikovo občutljivost na cene, tekmovalnost med podjetji. Poleg tega, da gre pri oglaševanju za nujno komponento gospodarstva, nas seznanja z novostmi, izboljšavami na trgu, potrošnike uči uporabljati izdelke. Prav tako je pomembno za obstoj medijev, ki skupaj s portali ponujajo oglasni prostor za nizko ceno. Lastnikom medijev zato ni potrebno potrošnikom

zaračunavati polne naročnine za medij. Poleg tega imajo oglasi, s tem, ko se pojavljajo kot del medijske vsebine, tako kot preostala vsebina vpliv na občinstvo in nosijo družbeno odgovornost, saj skupaj z medijem narekujejo družbene vrednote, dodatno konstruirajo medijsko realnost in prispevajo k vtisu občinstva o mediju. V oglaševanje se danes vlaga vedno več denarja in zaposluje veliko ljudi. Po podatkih ugledne revije New England Journal of Medicine veliko farmacevtskih podjetij porabi več denarja za oglaševanje kot za raziskave in razvoj.

Kritiki oglaševanje dojemajo kot vsemogočno in manipulativno tvorbo, ki ji ne more nihče ubežati in ki jih podleže vsak posameznik. Potrošnike vidijo kot neracionalne posameznike, ki kupujejo simbolne vrednosti izdelkov v svojem neskončnem lovljenju sreče in ne vedo, kaj potrebujejo za zadovoljitev svojih potreb.

Cilji Med cilje oglaševanja štejemo: povečanje povpraševanja, tržni delež, osveščenost, informacije o produktih/storitvi in izboljšanje ugleda.

april 2012

35


Poučno Dejavnika, ki vplivata na povpraševanje, sta cena in zamenljivost. Zelo dober način za povečanje povpraševanja je doseganje prepoznavnosti. Ta omogoča, da se visokopovpraševanje nadaljuje tudi po prenehanju oglaševanja.

Ali oglaševanje res deluje, kdaj?

Medijska resnica V današnji poplavi resničnostnih in talent šovov, ki se vrstijo kar eden za drugim, je tokrat na vrsti X Faktor. X Faktor je v Sloveniji novost, medtem ko na tujih medijskih tržiščih velja že za preverjeno formulo do uspeha. Tukaj ne mislim uspeha posameznikov, ki se X Factorja udeležijo, marveč uspeha samega talent šova. Ni namreč skrivnost, da tovrstni šovi v blagajne prinesejo kar zajetne kupčke denarja. Medijska hiša POP TV si lahko zopet mane roke, saj je gledanost oddaje na višku, propagande pa kot vemo ne manjka. Vendar pa je pri vsej stvari zmotljiva ena stvar. Namreč glede na to, da gre za resničnostni talent šov, zakaj je potem posredovana roka scenaristov? Vsi se namreč zavedamo, da brez budne režiserske taktirke, ki samo za naš televizijski monitor izbira tiste najbolj »izstopajoče« ljudi, šov pač ne bi bil tako zanimiv. Ne smemo pozabiti na dejstvo, da ne izstopajo samo tisti z dejanskim talentom, marveč predvsem tisti posebneži, čudaki, prehvaljenci ali kakorkoli jim rečejo. Svet, katerega živimo, nam mediji prikrojijo in ustvarjajo vsakodnevno s svojimi zgodbami, najsi bodo resnične ali neresnične. Zmeraj imajo efekt. Mediji so postali del vsakdana in brez njih bi bilo težko. Ne bi izvedeli, da je neka hollywoodska igralka noseča, da se predsednik vlade poroči in da je naša država v krizi. Le-tega ne bi želeli slišati, pa vendar je resnica boleča, ampak toliko bolj cenjena. Navsezadnje pa je X Factor šov, poln žalosti, sreče, različnih čustev in takšno je tudi življenje. Torej je bolje, če nam mediji kdaj prikrojijo resnico zato, da je šov bolj uspešen? 36

april 2012

Učinki oglaševanja niso vidni takoj; analitiki so prišli do ugotovitve, da gre po trikratnem ogledu oglasa za efektivno oglaševanje. Ob prvem ogledu oglas v nas vzbudi zanimanje za znamko. Ko si ga ogledamo drugič, imamo znamko raje, po tretjem ogledu pa je velika verjetnost, da izdelek kupimo. Nekateri so prepričani o kvaliteti oglaševanega produkta/storitve šele potem, ko si izmenjajo mnenja z drugimi potrošniki, tretji pa ne bodo opravili nakupa, dokler jim ne poidejo zaloge ali ne začutijo, da potrebujejo produkt. Kljub temu da se (ne)odločimo za nakup, nam pogosto nekateri dobri slogani, oglasi ostanejo v spominu še dolgo potem, ko oglasa ni več v medijih (npr. televizijski oglas za tuno Calvo).

Katere so oglaševalske tehnike? Oglaševalci uporabljajo več različnih tehnik, da nas prepričajo v nakup izdelkov/plačevanje storitev: Ponavljanje - Zahteva velike stroške.

Težnje - Oglaševalci »prisilijo« kupce, da sledijo trendom, ki jih sami ustvarijo. Pričevanja - Kvaliteto produktov oglaševalci jamčijo s pričevanji navadnih uporabnikov ali strokovnjakov. Pritisk - Oglaševalci skušajo prepričati

ljudi v nakup z gesli, kot so: »Zaloge omejene ...«, v času razprodaj.

Asociacije - Produkte oglašujejo s privlačnimi dekleti, uporabljajo trendovske besede, s katerimi potem asociiramo produkt (daje občutek dobrega, primernega produkta). Oglaševalska gesla Podzavestna sporočila Hibridna sporočila (prikrito oglaševanje) - Ta termin

zajema vse plačane poskuse vplivanja na javnost zaradi komercialnih koristi – gre za objavljanje vsebin oglaševalskega značaja v obliki novinarskih objav (sodobni trojanski konj), za dražljaje v vizualnih medijih, glasovne dražljaje v zvočnih medijih, … Namen: prepričati kategorijo potrošnikov, ki oglaševanju ne posveča pozornosti, najti pot mimo obrambnega zida, s katerim se branijo pred vsiljivimi oglaševalskimi sporočili.

Nove, netradicionalne oblike oglaševanja Ponudba netradicionalnih medijev je zelo raznovrstna, saj je katero koli okolje, ki ga na inovativen način lahko uporabimo za prenos sporočil, potencialni oglaševalski medij. Veleplakati so edini tradicionalni medij, ki ga uporabnik sreča izven doma, vsi ostali mediji izven doma pa so netradicionalni (poslikave na hišah, oglaševanje na avtobusih in drugih prevoznih sredstvih, velikanskih balonih in cepelinih, vključujoč digitalne prikazovalnike v nakupovalnih centrih, zračne napise, ki jih za seboj puščajo letala, …). Ostale oblike netradicionalnega oglaševanja so: uporaba virtualnih znakov znotraj TV-programa (npr. ko se med košarkaško tekmo na ekranu prikaže logotip podjetja), oglaševanje na CD-ROM-ih, v digitalnih medijih (elektronsko dopisovanje, spletne pasice, spletne strani za družabne stike, videoigrice in portali za izmenjavo – You Tube ipd.). Po mnenju raziskav naj ljudje ne bi bili še toliko navajeni na oglaševanje v novih medijih, saj se je oglaševanje tukaj razvilo veliko kasneje kot sami digitalni mediji. Zato nas oglasi v digitalnih medijih pogosto razburjajo in se nam zdijo vsiljivi. Zagovorniki novih medijev poudarjajo njihovo možnost v tem, da lahko z oglasom istočasno oglašujemo in prevzamemo naročilo, kar je dobro za potrošnika in tudi oglaševalca.

Prepovedi iz Odloka o oglaševanju – Uradni list Republike Slovenije 13. člen Uporaba lokacij brez dovoljenja iz 8. in 11. člena tega odloka je prepovedana. Lepljenje malih in velikih plakatov je prepovedano na zunanjih površinah izložb, sten, oken, vrat, zidov, ograj, dreves, gradbiščnih ograj in podobno. Prepovedano je tudi oglaševanje na vozilih in prikolicah z majhnimi ali velikimi plakati in drugimi podobnimi načini oglaševanja (svetlobni, vrtljivi). Prepovedano je trositi propagandni material in ga zatikati ali lepiti na avtomobile. Prepovedana je nenamenska uporaba in poškodovanje objektov ali naprav za oglaševanje ter poškodovanje in zakrivanje vsebine oglaševanja.


Študentsko

TEDEN ZDRAVJA Pilates

18.30

PONEDELJEK, 2. april

TOREK, 3. april

16.00 Karierni center:

SREDA, 4. april

17.30 Registracija 17.45

16.00 ZVEZA POTROŠNIKOV SLOVENIJE:

16.00 MOJCA CEPUŠ, nutricistka:

Veš, kaj ješ? - Kakovost hrane na policah slovenskih trgovin Dvorana Antona Trstenjaka, MF

Stres na delovnem mestu Predavalnica Alfa, FERI

Prehrana in športna aktivnost, z degustacijo zdravih prigrizkov

Predavalnica E 105, FERI

ČETRTEK, 5. april

TOREK, 3. april

Pomladni maraton plesa in gibanja 16.00

Obisk Ruth Podgornik Reš (prva Slovenka, ki je pretekla Špartatlon) in ogled dokumentarca 246,8

Dvorana Borisa Podrecce, MF 17.00 ZA ŽIVLJENJE, DŠMM

Zumba

Obnovitveni tečaj prve pomoči

Lesena dvorana, mansarda rektorata UM

19.15

Obvezne prijave na: studentski.svet@uni-mb.si

20.00

Latino Mix

20.45

PONEDELJEK, 2. april

TNZ oblikovanje

TOREK, 3. april

17.30

Pomladni maraton plesa in gibanja

UŠC Leona Štuklja

Vstop prost!

17.00

Skupinski tek za začetnike

Mestni park 17.30

Vodna košarka in vaterpolo

Kopališče Pristan Vstop prost!

Obvezne prijave na: studentski.svet@uni-mb.si

ČETRTEK, 5. april

Najvzdržljivejši bodo sodelovali v žrebanju za praktične nagrade.

Prijave na: studentski.svet@uni-mb.si

18.00 Flexshop

Fitnes in konferenčna soba v študentskem domu 5

SREDA, 4. april

Yoga

Nordijska hoja

Mestni park

Predstavitev prehranskih dodatkov in pravilne fitnes vadbe

Zumba II

21.30

16.00 Zveza za nordijsko hojo Slovenije:

16.00 Marko Roblek, bosonogi maratonec

Bosonogi tek

Mestni park

Prijave na: studentski.svet@uni-mb.si

april 2012 individualna potovanja

staljubljana.com

37


Poučno

MICRO EXPRESSIONS Čustva na obrazu

Vsi ljudje se razlikujemo med sabo in niti dva si nista popolnoma enaka. Veliko razlik se najde med nami, a na srečo obstajajo stvari, ki so skupne vsem. Ena od teh so čustva. Imamo jih vsi, razlika je samo v tem, kako intenzivna so pri posamezniku, ampak še vedno vsak človek nosi enake znake za ista čustva in to kar na obrazu.

Beseda: Jan Dolar Slika: Jan Dolar

Čustva so pomemben del našega

življenja. Vsak dan smo večkrat pod vplivom vsaj enega, pa če se tega zavedamo ali ne. Ko nas neko čustvo prevzame, tudi če se zavedamo tega, vsaj nekaj časa nimamo nobenega vpliva na to, saj so svoj mehanizem v naših telesih. Svojih čustev navadno nočemo pokazati vsem okoli sebe: da smo slabe volje, nas je strah ali enostavno nočemo, da bi drugi vedeli, kako se počutimo. Problem je edino ta, da nas je narava naredila take, da se ta čustva pokažejo v naši govorici telesa in na to nimamo nobenega vpliva. Naj se še tako trudimo namenoma skriti znake, ki izdajajo naša čustva, jih bo

pokazal naš obraz, čeprav samo za delček sekunde. Znaki, ki pokažejo naša čustva, so univerzalni za vse ljudi in niso priučeni; enaki so ne glede na raso, kulturo, okolico. To je trdil že Darwin, njegove teze pa je potrdil Dr. Paul Ekman, ko je šel leta 1954 za tri leta živet med domorodce v Papuo Novo Gvinejo, kjer je proučeval njihove obraze. Prav Dr. Ekman je našel in dokazal obstoj mikroizrazov. Ti niso nič kaj drugačni od navadnih izrazov, ki se kažejo na obrazu za določeno čustvo, razlikujejo se samo v trajanju in razlogu. Kdaj je izraz mikroizraz? Mikroizrazi se pojavijo ravno takrat, ko hočemo svoja

Gnus velja za enega nevarnejših čustev, če je usmerjen proti človeku, sploh, če se meša z jezo. Kaže se z izrazitim gubanjem nosu v predelu med obrvema in z dvigom zgornje ustnice. Značilni pri tem sta tudi gubi na vsaki strani nosu, ki potekata od nosu proti zunanji strani ust. Intenzivnost gnusa se pokaže v nagubanosti nosu in dvigom ustnice. Bolj kot je nos naguban in ustnica dvignjena, močnejše je čustvo.

38

april 2012

čustva skriti ali pa celo preden nas določeno čustvo sploh prevzame: na primer preden sploh postanemo jezni, se lahko naše ustnice zožijo samo za trenutek, kar pa že lahko kaže na prikrito jezo; če se naša zgornja veka za trenutek malo spusti, lahko pomeni, da postajamo žalostni. Ti izrazi se pojavijo v trenutku, trajajo od petine sekunde do malo več kot sekundo. Izrazi na obrazu žal ne pokažejo vseh možnih čustev, tako ni univerzalnega izraza za ljubezen ali ljubosumje. Čustva, ki se pokažejo na obrazu, so gnus, jeza, presenečenje, strah, veselje, zaničevanje in žalost. Poglejmo, kako se vsako od teh čustev kaže na obrazu.

Jeza se najhitreje opazi na ustnicah. Ustnice se stisnejo skupaj ter se zožijo ali pri zelo močni jezi napnejo in raztegnejo, pri čemer se pokažejo tudi zobje. Obrvi se znižajo in potegnejo skupaj, vse to pa spremlja še strmenje, pri katerem ima človek izrazito odprte oči. Samo tak premik obrvi pa lahko kaže tudi na to, da se človek osredotoča na nekaj in torej ni nujno, da je jezen.


Poučno Presenečenje je čustvo, ki je lahko pozitivno ali negativno. Nikoli ne traja več kot sekundo, če nekdo kaže presenečenje dlje od tega, to pomeni, da ga je zaigral in sploh ni bil presenečen. Na obrazu se lepo pokaže z dvigom obrvi, usta se spustijo in odprejo, oči pa so široko odprte.

Žalost, ko jo vidimo, kar hitro zbudi enaka čustva pri nas, dovolj je samo pogled na sliko žalostne osebe in že lahko sočustvujemo z njo. Na obrazu se kaže z rahlo spuščenim robom ustnic, zgornja veka se spusti, zaradi česar skoraj zgleda, da je človek zaspan ali zdolgočasen, zdi se tudi, kot da oči gledajo v prazno. Na sliki sem naredil močnejši izraz žalosti, ki mogoče ni ravno primeren za mikroizraz, želel sem poudariti še dvig notranje strani obrvi in nagubanje čela.

Strah na videz zelo spominja na presenečenje, saj sta si izraza dokaj podobna. Obrvi se dvignejo tako kot pri presenečenju, ampak se pri strahu tudi potegnejo skupaj. Pri očeh se zgornja veka dvigne, spodnja pa se napne. Ustnice se rahlo raztegnejo horizontalno in nazaj proti ušesom. Ta razteg pa je najboljši pokazatelj intenzivnosti strahu.

Veselje se enostavno kaže z iskrenim nasmehom. Usta gredo v nasmeh, pri čemer se dvignejo ličnice, kar pa še zdaleč ni najpomembnejši pokazatelj veselja in tudi ne kaže, ali gre za pravi nasmeh ali ne. Pri vsakem pravem nasmehu morajo delovati mišice okoli oči. Morajo se pojaviti tiste »smejalne« gubice na zunanji strani oči, brez njih ni pravega nasmeha. Pri zelo izrazitem zaigranem nasmehu se pojavijo vsi ti znaki, ampak manjka malo znižanje obrvi na notranji strani, kar pa malokdo lahko naredi prostovoljno in je zelo težko opaziti.

Zaničevanje ni mišljeno dobesedno. Tukaj govorimo o »moralni vzvišenosti«, občutku, da smo boljši od nekoga, da je naše mnenje boljše/pravilno. Zaničevanje je edino od teh čustev, ki se pojavi samo na eni strani obraza naenkrat in ga je najlažje prepoznati. Kaže se samo v tem, da se rob ustnic na eni strani napne in dvigne.

Zdaj ko veste, kako naj bi ti izrazi izgledali, lahko poskusite sami prebrati počutje druge osebe. Nikoli ne mislite, da veste, zakaj oseba nekaj čuti! Poudariti je treba, da če vidite mikroizraz, čustva na obrazu, to ne pomeni, da veste, zakaj opazovani tako čuti. Če se pogovarjate s to osebo, je možno, da ta izraz nima nobene povezave s pogovorom ali situacijo, lahko se je oseba samo spomnila nečesa ali se nekaj zamislila. Preden kakor koli omenite svoje opaženje,

se prepričajte o razlogu čustva in se vprašajte, ali ste sploh z osebo v takem razmerju, da bi želela deliti ta čustva z vami (mikroizrazi se pojavijo takrat, ko skušamo skriti čustva in za to vedno obstaja razlog). Poleg vsakodnevne uporabnosti poznavanja mikroizrazov, se branje in iskanje le-teh uporablja tudi pri odkrivanju laži. Ravno na to temo obstaja TV-serija »Laži mi« (Lie to me), pri kateri ves čas sodeluje tudi

Dr. Ekman in skrbi za to, da so stvari, prikazane v seriji, pravilne. Ker so čustva v življenju ljudi tako zelo pomembna, je dobro vedeti, kako se oseba poleg nas počuti in ravno izrazi na obrazih nam pomagajo to videti. Vse to nam pomaga k lažjemu sobivanju in resnično izboljšuje naša razmerja v družbi, posredno pa se nam izboljša tudi kvaliteta življenja.

april 2012

39


Razvedrilo

Ljubezen Ah ta ljubezen … Za marsikoga strašna bolezen, za marsikoga greh, a spet za nekoga velik uspeh. Včasih zaradi nje trpiš in ponoči zaradi tega ne spiš! Včasih pa od nje kar žariš, ravno toliko, da od nje ne pregoriš! Ljubezen nam zagon in upanje da, z njo se vsaka težava zrahlja, je kot žarek sonca, kateremu ni videt’ konca. Ljubezni se ne moreš upreti, prav tako je ne moreš zatreti, lahko jo samo za nekaj časa pogasiš, in čez čas jo spet v sebi prebudiš! Ljubezen nas omamlja, včasih pa tudi ozdravlja. Ljubezen nosi v srcu vsak, pa naj bo revež ali pa junak!

Natalija Obrulj

40

april 2012

Čigavo je to venenje, ki je tiho kakor pomladna vila, ki ga čuti vsaka moja žila, ki je kakor nočno bdenje? Oh, ti ljubezen zdanja, ki slepiš mi oči, ki poženeš po žilah strastno mi kri, si moja srčna rana. Kakor noč si nična, pa vseeno nežna, kakor dan bežna, si moja poguba. Kako tebe v meni ubiti? Kako na novo pot brez tebe iti? V mojih mislih si le ti … Samo ti … Monika Horvat


Razvedrilo

Življenje

Čas

Naj te življenje zmeraj vodi na prave poti, da nikoli kaj slabega se ti ne zgodi

Kakor spremljevalec moj, vedno bdi nad menoj. Uiti mu želim, vendar se ga ne znebim.

Uživaj življenje zdaj in nikoli se ne kesaj za nazaj! Vse se z razlogom zgodi, in bodi srečen, da tukaj zdaj si!

Pravijo, da je tisti, ki rane celi, tisti, ki je potreben, da se ljubezen rodi, tisti, ki ti nasmeh na ustnicah naredi.

Nikoli za določene stvari ni prepozno in prav nič ni tako grozno, da rešiti se ne bi dalo in to naj bo vsem v pobudo malo! Življenje je kljub vsemu lepo, pa čeprav včasih še kako grenko, vse zlahka ne gre, a obupati se nikoli ne sme!

Vendar enostavno teče, nič ne reče in ko ga dohitiš, spoznaš, da več ne živiš. Monika Horvat

Natalija Obrulj

april 2012

41


Razvedrilo

Zabava

Beseda: Splet Slika: Barbara Borko

Velikost modrčka A – Ampak, kje so? B – Bolj malo se vidi! C – Cucljal bi jih! D – Dobre, dobre! E – Enormno dobre! F – Ful silikona!

Pralni stroj

Medicinska fakulteta Na medicinski fakulteti poskuša profesor malo sprostiti vzdušje: »V katerem mesecu se rodi največ otrok?« Študentje ugibajo: »V oktobru?« »Ne!« »V maju?« »Ne!« »V februarju?« »Ne! V devetem mesecu!« Blond študentka: »V septembru, torej?«

Mož vstopi v kopalnico, ker želi oprati majico v pralnem stroju. Gleda gumbe, a po dveh minutah razmišljanja nima pojma, kako. Mož: “Kateri program je potrebno vklopiti za pranje majice?” Žena: “Ali je majica bombažna ali sintetična?” Mož: “Ne vem!” Žena (nervozno): “Kaj piše na majici?!” Mož: “Laško je zakon!”

Kako prepoznati hekerja 1. Enkrat ste ga v službi sprovocirali in vaš naslednji račun za telefon je bil 10.000 €. 2. Vsakič, kadar v službi pade internetna povezava, je presenetljivo miren. 3. Na nerazložljiv način lahko brezplačno gleda program HBO in to na službenem računalniku. 4. Med filmom »Mreža« je 95-krat zavil z očmi. 5. Na profilu Facebooka ima med hobiji napisano »kodiranje«. 6. Ko zjutraj prižge svoj računalnik, slišite: »Dobro jutro, gospod predsednik.« 7. Slišite ga mrmrati: »Da vidimo, kako boš sedaj uporabljal svojo kartico Visa, ti bebec.«

42

april 2012


Gassar (16. 9. 2011)

Llorret de Mar (14. 9. 2011)

Llorret de Mar (14. 9. 2011)

Park Güel (14. 9. 2011)

Ptuj (19. 2. 2012)

Ptuj (19. 2. 2012)

Rambla (15. 9. 2011)

Ptuj (19. 2. 2012)

Fotografovi utrinki Ptuj (19. 2. 2012)

Slike: Davor Kirbiš Teme: Španija & Francija, Ptujski karneval 2012


Ĺ tudentsko

44

april 2012


Abakus - April 2012  

Abakus študentski brezplačnik april 2012

Advertisement
Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you