Page 1


Spisanieto izleguva so blagoslov na Negovoto Visokopreosve{tenstvo Mitropolit Povardarski Gospodin Agatangel

DESETTE BO@JI ZAPOVEDI 1.

Jas sum Gospod Tvoj, da nema{ drugi bogovi osven mene. 2. Ne pravi idol, nitu kakva slika, od ona {to e gore na neboto i {to e dolu na zemjata i {to e vo vodata pod zemjata; da ne im se klawa{, nitu da im slu`i{. 3. Ne izgovoraj go naprazno imeto na Gospoda, Tvojot Bog. 4. Pomni go denot za po~ivka, za da go praznuva{; {est dena raboti i svr{i gi vo niv site svoi raboti, a sedmiot den e po~ivka na Gospod, tvojot Bog. 5. Po~ituvaj go tatko si i majka si za da ti bide dobro i dolgo da po`ivee{ na zemjata. 6. Ne ubivaj. 7. Ne vr{i prequba. 8. Ne kradi. 9. Ne svedo~i la`no protiv svojot bli`en. 10. Ne po`eluvaj ni{to {to e tu|o.

Sodr`ina: ‡ Mitropolit Povardarski Agatangel (Stankovski) Osvrt na sekularizmot vo Makedonija ‡ Protojerej Aleksandar [meman Za Krstot ‡\akon Vlatko Stoimenov Istoriski prikaz na poslednite denovi od Hristoviot `ivot na zemjata ‡ protojerej Zlatko Angeleski Razmisluvawe pred grobot na Besmrtniot ‡Sv. Tihon Zadonski Nedela na Bludniot sin ‡Aleksandar [meman Hristos voskrese ‡ Pouki od starec Pajsij ‡ Ilija Pop Gonov Bogopoznanieto vo teologijata na starecot Sofronij ‡ Arhimandrit Danil Aerkis Vistinska podgotovka za Svetata pri~esna ‡ Sveti Nikola Kavasila Kakov pridones mu dava na `ivotot vo Hrista Svetoto pri~estuvawe ‡ Vang Jung (evangelska qubov od - Dale~iot Istok) @rtvuvawe ‡ Arhimandrit Georgij Kapsanis Crkvata - mesto na ~ovekovoto obo`uvawe ‡ Kiril ^apov Stradawe na Ruskata pravoslavna crkva ‡ Jeromonah Serafim Rouz Pravoslavnoto vospituvawe i svetot okolu nas ‡ Psiholog Slobodanka Pop Andonova Neveruvawe - Ateizam ‡ Smislata na hristijanskite praznici ‡ D-r. Jordan Jovev Prevencija od poroci ‡ Sne`ana Kolevska Dejnosta na vele{kite majstori i zografi vo XIX i XX vek ‡ sve{tenik Borislav Bobevski Propoved za Nedela na Pravoslavieto ‡ Nikola Cilakov Darot Gospodov - nasoka vo `ivotot ‡D-r.Zoran @ivkov i D-r.Todor Vlah~ev

... 1 ...5 ...9

...14 ...18 ...20 ...22 ...24

...27 ..28

...30 ...32 ...34 ...36

...38 ...40 ...42 ...44

...46 ...49 ...51

‡Qubovta - najcelishodna du{evna hrana ‡ Objasnuvawe na nekoi posebni obredi vo Crkvata (Podigawe Panagija)

...55

Pravoslavna Svetlina - spisanie za pravoslavna vera, obrazovanie i kultura, godina I, broj 1, izleguva ~etiri pati godi{no izdava~: Povardarska Eparhija na Makedonskata Pravoslavna Crkva, Veles www.povardarska-eparhija.org.mk glaven i odgovoren urednik: Mitropolit Povardarski Agatangel ureduva~ki odbor: |akon Vlatko Stoimenov, Ilija Pop Gonov, Nikola Cilakov, dipl. teolog Sne`ana Kolevska lektura: Kosovka Saveska dizajn i kompjuterska podgotovka: Ilija Pop Gonov pe~ati: „Raster“ - Prilep


Osvrt na sekularniot karakter na Republika Makedonija Mitropolit Povardarski †Agatangel (Stankovski) sekularniot princip, religioznosta e zatvorena vo depoata na privatnosta. Za razlika od ovie op{testva, vo demokratskite evropski dr`avi nikade ne e naru{ena sekularnosta so toa {to Nacionalniot televiziski servis, na primer, }e prika`uva sobitija od religiozniot `ivot na Verskite zaednici. Vo Evropa, skoro i da ne postoi dr`ava kade veronaukata ne e vlezena vo obrazovniot sistem na dr`avata. Primer, vo Anglija, vladetelot na dr`avata, vo isto vreme e i poglavar na crkvata, {to zna~i, de jure stanuva zbor za klasi~na teokratija, pa toa voop{to ne im pre~i na angli~anite da ja razvivaat demokratijata, pa duri i na ostanatiot del od svetot da mu prodavaat kultura i civilizaciski vrednosti. Direktniot prenos na pravoslavnata liturgija na Makedonskata televizija ne mo`e da ja zagrozi sekularnosta na dr`avata, tuku naprotiv mo`e edinstveno da pomogne vo izgradbata na podobra i pocvrsta demokratija, za{to nositel na demokratskite vrednosti ne e samo zakonot, tuku i blagorodnosta i duhovnosta na sekoj poedinec, koj, se razbira, prestavuva osnovnata }elija na op{testvoto. Od druga strana se pra{uvame li {to e toa koe kako hrana najpove}e ni se nudi na makedonskiot mediumski prostor? Kako mo`e bezbrojnite i bezli~ni tok{ou emisii da bidat pokorisni za sekularnata makedonska demokratija od prenosot na bogoslu`bite, ~ij osnoven i sostaven del e i propovedta vo koja najpove}e se zboruva za fragmenti od Evangelieto ili za nenadminatite, i vo kni`evna i vo duhovna smisla, poslanici na apostol Pavle - formira~ot na prvata crkovna zaednica na makedonskata po~va. Kako mo`e da pominat nezabele`ano i da ne pretsavuvaat nikakov problem vo odnos na demokratijata infantilnite kvizovi, koi site znaeme deka se lesen na~in na

Vo napisot „Sekularnosta na Makedonija dovedena vo pra{awe“, neodamna objaven vo „Utrinski vesnik“, se postavuvaat nekolku dilemi vo vrska so funkcioniraweto na politi~kiot sistem na makedonskata dr`ava, poto~no se pravi obid da se preispita i utvrdi aktuelniot odnos na Makedonskata pravoslavna crkva, i voop{to na site verski zaednici, so Vladata na Republika Makedonija. Jas najprvo bi sakal da potenciram deka preku ovoj tekst ne sakam nikomu da mu se nametnam, tuku, ako mi bide dozvoleno, bi sakal edinstveno aktivno da se vklu~am vo raspravata, celosno po~ituvaj}i go tu|oto mislewe, pa kolku i da e sprotivno na moeto. Nakuso bi sakal da se zadr`am na ovaa tema, koja, preku mediumite, po koj znae koj pat, se postavuva na uvid i analiza na po{irokata makedonska javnost. Vo osnova, celiot tekst, go analizira pra{aweto za sekularniot karakter na dr`avata, stavaj}i akcent na toa deka vo posledno vreme na MPC ì se ostava golem prostor vo mediumite, i deka so usvojuvaweto na noviot zakon za dr`avni praznici, i so sproveduvaweto na proektot nare~en Veronauka i so denacionalizacijata na odzemeniot crkoven imot, vsu{nost, se doveduva vo pra{awe tokmu sekularnosta, koja site znaeme deka e deklarativen princip na sekoja politika od osamostojuvaweto na Makedonija, pa sè do deneska. Prvo, treba da ras~istime za kakva sekularnost zboruvame i kakva sekularnost posakuvame i branime? Dali sekularnosta podrazbira celosna marginalizacija na Verskite zaednici i zabrana za izrazuvawe na verskite ~uvstva na poedinecot? Fakt e deka nie Makedoncite porano `iveevme vo edno sekularno op{testvo, koe od pove}e pri~ini do`ivea istoriski kolaps i totalen neuspeh vo prakti~niot `ivot. Sekularizacijata koja zabranuva sloboda i javen `ivot na verskite zaednici i deneska postoi, no edinstveno vo totalitarnite op{testva kako {to se Severna Koreja ili Kuba. Tamu, sproveduvaj}i go celosno 1

Pravoslavna Svetlina


zarobotuva~ka preku drakonskata cena na impulsite, potoa emisiite na horoskopxiite i baja~ite koi se pomesteni vo udarni termini i koi ne retko se sostaven del i od obrazovnite emisii. Dali velelepnoto peewe na Crkovniot hor vo Soborniot hram „Sveti Kliment Ohridski“ se pla{ime deka nekogo mo`ebi }e go rasipe na moralen i duhoven plan ili pak, mo`eme da zaklu~ime deka ova edinstevno mo`e da ja oblagorodi i nadgradi ~ovekovata li~nost. Ne smeeme da zaboravime deka nacionalnata kultura na makedonskiot ~ovek, vo golema mera e izgradena tokmu od crkovnite lu|e. Temelot na pismenosta, obrazovanieto i naukata go imaat postaveno Svetite bra}a Kiril i Metodij, potoa sv. Kliment, sveti Naum itn., dodeka nacionalniot identitet, preku prerodbata vo 19 vek, go imaat potvrdeno, a potoa i razvieno, preku intelektualna i duhovna dejnost tokmu lu|eto koi sekojdnevno bogoslu`ele vo makedonskite pravoslavni hramovi. Zo{to sega da imame strav od ne{to koe e avtenti~no na{e? Se pla{ime ili pak se sramuvame od na{eto minato? Sakame li da napravime prekin vo na{iot istoriski razvoj? Spored toa, kolku i da sakame, nie kako makedonsko op{testvo, ne mo`eme da izgradime „~ista“ sekularna dr`ava tokmu zaradi toa {to korenot na nacionalnoto bitie na Makedoncite se sodr`i vo religioznosta ili poto~no vo pravoslavnoto hristijanstvo. Primer za „~ista“ sekularna dr`ava, vpro~em, i ne postoi vo dene{na Evropa. Sekularnosta, koja od nekoi lu|e ni se prepora~uva e prisutna edinstveno vo totalitarnite dr`avi i op{testva, i toa nadvor od evropskiot kontinent. Od druga strana ne mo`eme da se slo`ime so konstatacijata deka postoi ekstremna vrska pome|u religioznata i politi~kata elita vo dr`avata, tuku postoi zaedni~ki interes i zaedni~ko pole za rabota. Spored principite na demokratijata, dr`avata e servis na gra|aninot, taa preku zakonite mu gi garantira pravata i slobodata, a ne mu ja nametnuva ili ograni~uva razvojnata perspektiva. Sekoj vernik, koj vo isto vreme e i dano~en obvrznik na dr`avata, ima pravo na nacionalniot mediumski servis i vo u~ili{tata, da dobiva prava informacija, da konzumira programa bliska na negoviot interes i da se obrazuva, i toj i negovite deca, spored

svoite li~ni ubeduvawa. Dr`avata i Crkvata imaat isti interes, a toa se razbira e edno zdravo i pravilno razvieno op{testvo, kako na moralen, taka i na duhoven plan. Od pravilniot razvoj i postavenost na op{testvoto, na krajot na krai{tata, zavisi i opstanokot na dr`avata, no i nejziniot ekonomski razvoj. Crkvata i dr`avata moraat me|usebno da sorabotuvaat isto kako {to toa moraat da go pravat i razli~nite nevladini organizacii ili zdru`enijata. Op{testvoto pretsavuva mozaik, koj dr`avata ima za zada~a da go sostavi i uredi, za na krajot toa da dade edna ubava i blagorodna slika. Sekoj dopir na dr`avata i Crkvata ne mora vedna{ da se do~eka na no` i da se polemizira deka navodno nekoj ja predal „svetata sekularizacija“, tuku toa e eden normalen i priroden proces, koj vo idnina neminovno i nezapirlivo }e se odviva. Sega, vo ovaa situacija, kolku i da se obiduvame da pre~ime, sepak, vernicite }e najdat na~in javno da si go iska`at svojot sopstven svetogled, za{to toa e del od nivnata li~nost, od nivniot na~in na `ivot i od razvojot na nivnoto bitie. Se soglasuvame so toa deka Crkvata i dr`avata edna na druga si trebaat, kako {to tvrdi profesorot Matevski, no vo na{iov slu~aj tie se primorani me|usebno da rabotat, zaradi toa {to konkreten primer e deka dr`avata, preku Crkvata indirektno e napadnata. Ne bi se slo`il so toa deka MPC bara od dr`avata da se vklu~i vo sporot koj go imame so SPC, tuku ovde dr`avata samata bi trebalo pove}e da se anga`ira, za{to se spori pra{awe od nacionalen interes. Politikata na na{ite sosedi preku svoite nacionalni crkvi se obiduva da pobedi vo sporot okolu imeto, a toa se razbira e ve}e dr`avno pra{awe i ne smee vo nikoj slu~aj da se relativizira ili potcenuva. Koga politikata ne bi bila vklu~ena vo sporot okolu na{ata crkovna samostojnost, toga{ veruvam deka na{ata avtokefalnost dosega bez problem }e be{e verifikuvana od strana na ostanatite sestrinski Pravoslavni crkvi. Vra}aweto na denacionaliziraniot imot vo nieden slu~aj ne e usluga koja ni ja pravi dr`avata, tuku toa e pra{awe od domenot na pravdata i pravednosta. Ona {to nekoga{ od pravoslavnite vernici, nekoj dr`ej}i se strogo do sekularnata filozofija go odzel bespravno i na sila, sega dr`avata tranzi2

Pravoslavna Svetlina


cioniraj}i se vo demokratska i pravna dr`ava samo vsu{nost se obiduva da gi sprovede svoite osnovni principi. Taka, taa vo odnos na denacionalizacijata treba da bide pravedna kako kon verskite i svetovni organizacii, taka i koj obi~nite lu|e, ~ii predci, preku makotrpna rabota i doma}inluk, steknale sopstven imot. [to se odnesuva, pak, do toa deka nekolkute verski praznici, koi od neodamna stanaa i dr`avni, navodno }e go pogazele sekularniot princip na dr`avata, isto taka ne mo`eme vo celost da se soglasime. Kako praznuvaweto na denot na Svetite Bra}a Kiril i Metodij ili na denot na sveti Kliment, na primer, bi bile opasni po politi~kiot sistem na Makedonija koga ovie na{i lu|e so svojata besceneta rabota go zadol`ile ne samo Slovenskiot rod, tuku i celata svetska kul-tura i civilizacija. Tie ve}e na Zapad se smetaat za osnovopolo`nici na Evropskata civilizacija i kultura. Ako tie dobivaat takov respekt na Zapad, kolku li nie, koi sme direktni potomci na ovie Velikani od svetski kalibar, }e treba da gi po~ituvame i da se gordeeme so nivnoto delo. Zo{to da bidat sporni denovite kako {to se Bo`ik, Veligden, Veliki petok, ili Vodici, koga realno na tie denovi celiot narod e izlezen od svoite domovi, se upatuva do pravoslavnite hramovi i aktivno u~estvuva vo proslavata. Ovie praznici ponekoga{ se edinstevenata prilika za da se vidime so semejstvoto, za{to vo ostanatiot del od godinata sme obi~no prezafateni za ovaa rabota. [to zna~i, poglednato od vakviot socijalen aspekt, praznuvaweto na ovie denovi e beskrajno korisno, pa duri i po`elno. Zo{to da bide sporen praznikot Zadu{nica, koga nasekade vo civiliziraniot svet postoi den koga celoto op{testvo dobiva mo`nost da pojde na grobi{ta i da im ja oddade dol`nata po~it na negovite po~inati rodnini i prijateli. Ako napravime edna anketa }e vidime deka golem del od makedonskoto naselenie retko gi posetuva grobi{tata, {to zaradi nedostatok na vreme, {to zaradi sopstvena dekulturalizacija. Tokmu zaradi toa i ne treba da se pra{uvame za{to na{ite grobi{ta se nao|aat vo zapu{tena sostojba, a vo ostanatiot svet se mesta kade lu|eto gi pravat i svoite pro{etki. Sekoj grob e eden vid mal spomenik, za{to vo nego le`i polo`ena edna cela istorija na eden

`ivot, pred kogo, bez razlika na sè bi trebalo barem edna{ vo godinata da se poklonime. I na krajot dojdovme i do veronaukata. Za nea, vo site ovie godini na samostojno `iveewe, e zboruvano i pi{uvano mnogu. Prvo, ne mo`eme da se soglasime so konstatacijata deka voveduvaweto veronauka vo u~li{tata }e dovede do podelba po verska osnova na decata i roditelite, za{to podelbite ne se princip na religioznoto u~ewe, tuku negov osnoven interes e tokmu razbiraweto, tolerancijata, qubovta i po~ituvaweto na razli~niot od sebe. Religioznosta vo osnova go u~i ~ovekot da se zapoznae samiot sebe, pa preku toa, otkako dobro }e se prou~i i utvrdi, podobro }e go razbere i drugiot, koj e kulturolo{ki poinakov. Zarem ne ste zabele`ale deka podelbite kaj nas nastanuvaat ne od religiozni ili kulturni pri~ini, tuku najpove}e od zavist i sebequbie, {to }e re~e, zaradi toa {to nekoj prethodno ne se izgradil na duhoven i moralen plan. Vtoro, ne mo`eme da se slo`ime i so toa deka proektot veronauka vo 2002 godina do`iveal totalen kolaps. Toa se samo pristrasni i apriorni tvrdewa bez nikakva realna osnova. Veronaukata, spored statistikata koja nie kako Bregalni~ka eparhija vo toa vreme ja imavme (koga jas bev Bregalni~ki vladika), koja e prilo`ena na uvid na dr`avnite organi i na po{irokata makedonska javnost, glasi deka procentot na posetenost na ovaa nastava se dvi`e{e od okolu 70% vo gradskite sredini i od okolu 95% vo selskite sredini i pokraj toa {to ova pra{awe, za `al, nekoj uporno go politizira{e, ne bivaj}i svesen za posledicite od ovaa postapka. Kolku {to jas se se}avam i vo ostanatite gradovi vo Makedonija, gore-dolu, se dvi`ea istite brojki i procenti. Ako ovie brojki i pokazateli nekomu mu se dokaz za „totalen kolaps“, toga{ toj navistina ima problem so realnosta. Ne znam zo{to povtorno se {iri veronaukofobija, koga taa edinstveno }e mu pomogne na ~ovekot da gi oblagorodi i pravilno da gi kanalizira sopstvenite darbi i kvaliteti. Edno treba da zapomneme vo ovoj pogled: ~ovekot ne smeeme da go pretvorime samo vo folder koj sobira informacii, na {to realno i se bazira dene{novo na{e obrazovanie, tuku potrebno e da se znae nau~enoto pravilno i da se upotrebi. Vo istorijata na ~ove{3

Pravoslavna Svetlina


tvoto mnozina bile dobro obrazovani, no sepak ostanale nevospitani. Mnozina bile na~itani i golemi mudreci, no sepak ostanale do kraj podli i zlobni, so {to nepovratno, so svoite postapki, go osakatile ~ove{tvoto. Da ne bidam pogre{no razbran, jas ne tvrdam deka so voveduvaweto na veronauka vo obrazovniot sistem na dr`avata }e se re{at, od moralen aspekt, site problemi koi nie gi imame, no siguren sum deka }e napravime golem grev i pred sebe i pred Boga, no i pred na{ite deca, ako barem ne se obideme ne{to da popravime na podobro vo na{eto op{testvo. Vo pogled na ova ne mo`e da ni pomogne nikakov evrokomesar ili belosvetski politi~ar, tuku edinstevno mo`eme da si pomogneme samite nie so delata na svoite race. Zatoa da deluvame i da rabotime na teren, a ne samo da se gri`ime za formata, koja ponekoga{, i pokraj celata nejzina bleskavost, sepak vo svojata su{tina mo`e da sodr`i i bezbroj opasni otrovi. Nie, veronaukata ja nudime na dr`avata, ne zaradi sopstvena zabava ili satisfakcija, tuku zaradi toa {to mislime deka, od aspekt na moralnosta imame {to da ponudime i da mu pomogneme na sopstvenoto op{testvo, povikuvaj}i se na sops-

tveniot istoriski bekgraund, na golemiot i dlabok trezor na mudrosta, vozvi{enosta i ubavinata koi se sostaven del od Biblijata, od li~nosta Hristova, i od delata na Svetite oci. P. S. Se pra{uvam najiskreno, so {to ovoj natpis go zazede ~elnoto mesto na naslovnata stranica na vesnikot? Zarem ne se pova`ni i poslo`eni za analiza problemite vo zdravstveniot sektor, raste~kata pedofilija vo op{testvoto, bludni~eweto i nemoralnosta na u~enicite, {to pretstavuva realna slika na „aktuelniot“ `ivot i interes na makedonskata mladina itn... Se pla{am da ne se pretvorime vo depresivno op{testvo so izmesteni moralni kriteriumi, koe ama ba{ ni{to ne go zasega, nitu, pak, mo`e da go iznenadi. ^uvaj nè Bo`e od ova zlo!

4

Pravoslavna Svetlina


Protojerej Aleksandar [meman

Za krstot Pilat, rimskiot prokurator, pri koj{to be{e zatvoren, kam{ikuvan i ismevan Hristos, ka`al: „Jas ne nao|am nikakva vina vo Toj ^ovek.“ No, toa ka`uvawe u{te pove}e ja rasplamtilo tolpata. Tie izvikale: „Raspni Go! Raspni Go!“ Hristoviot krst e edno postojano pra{awe, naso~eno kon dlabo~inite na na{eto soznanie: zo{to dobroto predizvikuva sprotivnost i zloba; zo{to vo svetot toa dobro e sekoga{ raspnato na krst? O~igledno e deka go izbegnuvame odgovorot na toa pra{awe, prefrlaj}i ja vinata na nekoj drug: ako nie, ako jas bev tamu vo taa stra{na no}, ne bi postapil taka, kako {to postapile site ostanati. No, dlaboko vo na{ata sovest znaeme deka vistinata e druga. Znaeme deka Hristos ne bil izma~uvan, raspnat i namrazen od nekakvi izrodi, neobi~ni lu|e, opfateni od nekakvo zlo. Toa bile lu|e „kako i site“ drugi. Pilat duri i se obidel da Go za{titi Hristos, da ja ubedi tolpata; toj ì predlo`il na tolpata da Go oslobodi Hristos zaradi praznikot. Potoa, gi izmil racete pred o~ite na site, za na toj na~in da poka`e deka ne se soglasuva so toa ubistvo. Vo nekolku crti Evangelieto go otslikuva obrazot na toj beden Pilat - negovata ~inovni~ka sovest, negovata stra{livost, zaradi koja odbiva da postapi spored sovesta. No, zar ne se slu~uva isto i vo na{iot `ivot, vo `ivotot na lu|eto okolu nas? Ne `ivee li Pilat vo sekoj od nas vo sekoe vreme? Koga }e dojde mig da ì ka`eme re{itelno i kategori~no ne na nepravdata, nepravednosta, zloto i omrazata, ne se li predavame na

Onoj {to se oblekuva so Svetlina kako so riza, neoble~en stoe{e na sudot i po obrazot primi udari od racete {to gi sozdade: toga{ crkovnata zavesa se razdra, sonceto se pomra~i, ne mo`ej}i da go gleda poni`uvaweto na Boga, pred kogo treperi se {to e sozdadeno: Nemu da Mu se poklonime (10 antifon na Veliki Petok)

soblaznitelnata udobnost „da si gi izmieme racete“? Zad Pilat stojat rimskite vojnici. No, tie isto mo`at da ka`at vo svoja odbrana: nie samo gi ispolnuvame zapovedite koi ni se zadadeni. Ka`ano ni be{e da „fatime“ nekoj skitnik, koj predizvikuva nemiri i bezredie. [to ima tuka za osuda? Zad Pilat i vojnicite e tolpata, odnosno lu|eto, koi samo pred {est dena tor`estveno Go pre~ekaa Hrista pri vleguvaweto vo Erusalim i vikaa Osana. Sega vikaat: Raspni Go! No, neli, voda~ite, u~itelite i fariseite na istite tie lu|e im objasnile deka On e pretstapnik, Koj{to gi naru{uva zakonite i obi~aite, i zatoa spored zakonot (sekoga{ spored zakonot, sekoga{ spored soodvetniot paragraf) On treba da umre... Taka, sekoj od u~esnicite vo toa stra{no delo „po svoe“ bil prav, imaj}i si opravdanie. I site zaedno ubile ^ovek, „vo Kogo nema nikakva vina“. Zatoa i prvata smisla na krstot e toj da bide sud nad zloto. Ili, u{te poto~no - nad psevdodobroto, zad koe{to se prikriva zloto vo svetot, i koe{to ja osiguruva negovata stra{na pobeda. Od tuka i vtorata smisla na Hristoviot krst: zad nego stoi na{iot 5

Pravoslavna Svetlina


mojot - krst, za koj{to Hristos ka`al: „Koj saka da vrvi po Mene, neka se odre~e od sebe, neka go zeme svojot krst i neka Me sledi...“ Toa ozna~uva deka izborot koj im pretstoel na site vo taa no} - i na Pilat, i na vojnicite, i na tolpata, i na sekoj ~ovek vo taa tolpa - postojano, sekoj den, stoi pred sekoj od nas. Nadvore{no, toj mo`e da se odnesuva na ne{to {to ni se ~ini ne mnogu va`no, vtorostepeno. No, za sovesta nema ni{to prvostepeno i vtorostepeno. Ima samo vistina i nevistina, dobro i zlo. Da go nosi{ sekoj den svojot krst - ne zna~i samo da gi nosi{ so sebe tegobite i bremeto na `ivotot, tuku pred sè - da

`ivee{ vo soglasnost so svojata sovest; `ivotot da ti bide ~ist od sudot na sovesta. Po~ituvaj}i go krstot, da si spomneme kakov e toj. Za {to ni govori, kon {to nè povikuva? Da si spomneme za krstot kako za izbor. Izbor, od koj zavisi sè vo svetot i bez koj vo svetot zasekoga{ }e se zacarat temninata i zloto. „Za sud dojdov Jas na ovoj svet,“ veli Hristos. Pred toj sud - sud na raspnatata qubov, vistina i dobro - e ispraven sekoj od nas.

Prevod od bugarski: Dan~e Milanova

Preumno zerkawe Vo denot koga okoto moe ugore

i toga{ koga `ena - jabolko zabraneto skina, - za bo`ica da bide no, „ne po svoja vina“, i, u{te koga brat na brata no` mu zabi vo ruvoto svoe imeto mi se javi. Toga{ - ,,Sueta se vikam"- priznav, a jazikot svoj bolno go griznav. I vidov deka te{ko mi e da go smenam imeto svoe. No, ete, pak za~uka silno srceto moe, i dobiv od nego znak ne vra}aj se - mi re~e - vo bedata pak.

vide, i pak, potem - posaka popreku da bide, vo toj den za Vistinata doznav jas i duhot moj go proslavi toj ~as. Toga{ kako bumerang - odozgora na mislata moja ì se vrati, za pra{awe koe do sebe go bev pratil. I ~uv glas po mene {to ita: „Koja si ti, nasekade {to skita{?“ Za mig me obzede smrten strav }e izlezam li ~ist i pred sebe prav? I pak potem za Vistinata misla letna, ispoved ~ista na jazik mi se vmetna: Vo denot koga Bog posaka angel da bide, i slavata Negova sekoj da ja vidi,

Viktorija Novakovska

6

Pravoslavna Svetlina


|akon Vlatko Stoimenov

Istoriski prikaz na poslednite denovi od Hristoviot `ivot na zemjata VELIKI ^ETVRTOK

go napravil od strav i od {ok poradi toa {to toj poinaku se vospituval i poinaku o~ekuval da se pojavi i da zavr{i Mesijata. Petrovoto odrekuvawe vo su{tina e nerazbirawe na proro{tvata od Stariot Zavet, vo koi se zboruva za doa|aweto na Pomazanikot. Tamu se veli deka Mesijata }e bide Car Judejski i Toj }e go vozobnovi slavnoto Izrailsko carstvo. Petar bil soblaznet od ovaa „megalomanska“ ideja, no poradi ova podocna se pokajal, stanal eden od najgolemite propovednici na hristijanstvoto i na krajot, raspnat na krst so glavata nadolu, postradal ma~eni~ki vo Rim vo 63 godina. Juda, bil vo blizina na Hrista od koristoqubie i opurtunizam. Toj e tipi~en pretstavnik na revolucionernata struja vo toga{nata Judeja. Zna~i, sli~no kako i Varava i toj se borel za nacionalno obedinuvawe i osloboduvawe na Izraelcite od strana na Rimskoto carstvo. Juda, vo Hristos, gledal samo edna politi~ka figura i mo`nost za gradewe i unapreduvawe na svojata politi~ka kariera. Juda, so eden zbor, veruval deka po pobedata vrz Rimjanite i vospostavuvaweto na slobodnoto i samostojno carstvo, nalik na Davidovoto i Solomonovoto, toj }e bide eden od rakovoditelite, ministrite i ~elnite lu|e vo dr`avata. Samo taka mo`e da se protolkuva negovoto soblaznuvawe od `enata koja so skapoceno miro go pomazala Hrista. Otkako protiv ova „rasturawe“ i „kvazi - gri`a za siromasite“ se pobunile site apostoli i po zborovite na Hrista deka ovaa `ena go podgotvila za pogrebenie, Juda oti{ol kaj prvosve{tenicite i se dogovoril so niv za trieset srebrenici da go predade Spasitelot (Mat. 26,6-16). Podocna Juda, za razlika od Petar, totalno i krajno razo~aran se samoubil i so toa tragi~no go zavr{il svojot `ivot i svojata istorija. Juda,

So

vleguvaweto Hristovo vo Erusalim, odnosno praznikot Cvetnici, zavr{uva Svetata ^etiriesetnica i zapo~nuva Strastnata Sedmica - Sedmicata na stradawata Hristovi. Gospod Isus Hristos, sekojdnevno prestojuval vo Solomonoviot hram i ovde go propovedal Evangelieto. Toj najprvo go is~istil hramot od preprodava~ite poka`uvaj}i so toa, deka hramot Gospodov e mesto za molitva i sredba so Boga, a ne mesto za pazarewe i ne~esno i nedoli~no odnesuvawe. Vo ovie nekolku dena Hristos iska`al prekrasni besedi i paraboli, koi se dosta pou~ni i zna~ajni za razbiraweto na Negovata nauka. Na Veliki ^etvrtok, Crkvata Bo`ja se se}ava na poslednata Hristova ve~era so svoite u~enici vo Erusalim. Ovde, na ovaa ve~era, Gospod Isus Hristos }e ja vostanovi Evharistijata, odnosno Pri~esta, koja e osnovna Tajna na zaedni~areweto vo Crkvata. Hranej}i se so Teloto i Krvta Hristovi, nie hristijanite so Boga i me|usebno se soedinuvame. Seto ova go pravime slobodno, so qubov i bez nikakva prisila. Zaedni~arej}i so Na{iot Bog nie, spored zborovite na Svetite Otci, stanuvame mali Hristosi, vo Hrista se oblekuvame i go primame Negoviot um. Na Veliki ~etvrtok Juda, eden od dvanaesette, se posomneval vo li~nosta Hristova, vo Negovata misija i nauka. Po apseweto i zatvoraweto na Hrista, od Nego ne se otka`al samo Juda, tuku istoto go napravile i ostanatite apostoli. Hristos otvoreno mu prorokuval na apostol Petar deka ova toj }e go stori tripati pred da zapee petel, odnosno pred da se razdeni. Pome|u odrekuvaweto Petrovo i predavstvoto Judino treba da pravime razlika. Petar, pred sè, ova

7

Pravoslavna Svetlina


hristijanski `ivot e da go preobrazime, spasime i usovr{ime na{iot `ivot i na{ata li~nost. Sli~no kako Hristos, da nau~ime da mu blagodarime na Boga za sè i za dobroto i za lo{oto i za radosta, no i za tagata. Na Veliki ^etvrtok, Hristos bil izveden na sud pred judejskiot Sinedrion so koj rakovodel prvosve{tenikot Kajafa. Na ova sudewe bile dovedeni mnogu la`ni svedoci, no sepak i pokraj toa, ne na{le ni{to seriozno za da Go pogubat. Na krajot dvajca od svedocite svedo~ele deka Hristos rekol oti mo`e da go urne Bo`jiot hram i za tri dni povtorno da go soyida (Mat. 26, 61). Ova ostavilo silen vpe~atok vrz prisutnite, koi mnogu povr{no gi protolkuvale ovie zborovi. Hramot, za niv, bil mesto kade prestojuva Bog. Hramot e simbol na duhot i mo}ta na Izrailskata istorija, toj e spomenik i ~uvar na evrejskiot nacionalizam i patriotizam. Spored niv, onoj koj }e se obide da go ru{i e vinoven pred svojot narod i zaslu`uva smrt. No, Hristos ne zboruval direktno za hramot, tuku toj zboruval za hramot na Svoeto telo, za Svojata smrt i za Svoeto voskresenie. O~igledno e deka Sinedrionot, zaslepen od omraza i so namera da Go ubie, zaboravil na proro{tvata od Stariot Zavet, koi zboruvaat za pojavata i ra|aweto na Mesijata. Poni`en, tepan i isfrlen od evrejskta zaednica, Hristos bil zatvoren vo }elija, kade utredenta vo petok, trebalo da ja o~ekuva kone~nata presuda.

sprotivno na Petar, ne na{ol na~in i logika da se pokae i da ja razbere vistinskata su{tina i smisla na Hristovoto prestojuvawe me|u lu|eto. Na Veliki ^etvrtok, pred da bide predaden, vo Eleonskata gora Hristos ja do`iveal svojata predsmrtna agonija. Toj spored pravoslavnata dogmatika e Sin Bo`ji, vtoroto Lice na Sveta Troica, roden od Marija Bogorodica zaradi nas i na{eto spasenie kako ~ovek. Vo Hristovata li~nost neslieno i nerazdelno prestojuvaat i Bo`jata i ~ove~kata priroda. Hristos e celosen Bog, no i celosen ~ovek, ednakov so nas lu|eto vo sè, osven vo grevot. Hristos, otkako ja primil na{ata priroda, normalno e da gi primi so toa i site na{i slabosti i stravovi. No, veli~inata na negovata li~nost e vo toa {to Toj gi nadminal i pobedil istite ovie slabosti i stravovi. Hristos ni poka`al kako treba da se odnesuvame koga }e nè napadnat te{kotii i isku{enija. Vo te{kite momenti od na{iot `ivot, ne treba da padneme so duhot vo razo~aruvawe i mlakost, tuku postojano treba da go imame Negoviot odgovor pred nas: „O~e, ako mo`e da odmine od Mene ovaa ~a{a, da ne ja ispijam, no neka bide voljata Tvoja“ (Mat.26, 42). So ova Hristos ni poka`al kakov treba da bide na{iot stav kon stradawata koi se neminovni vo na{iot `ivot „bidete budni i molete se, za da ne padnete vo isku{enie. Duhot e bodar, no teloto e slabo.“ (Mat. 26, 41). Pove}e od jasno e deka `iveeme vo svet koj ne e sovr{en, istoto mo`eme da go ka`eme i za na{ite du{i i tela. No smislata na na{eto postoewe e niz branovite na stradawata da znaeme kako da plivame. Smislata na na{iot

VELIKI PETOK

Veliki Petok e den koga nie pravoslavnite hristijani se se}avame na Hristovite stradawa, na Negovoto raspnuvawe na Krst, na Negovata smrt, na Negovoto sleguvawe vo Adot i izbavuvaweto i voskresenieto na mrtvite. Na ovoj den se poka`alo celoto licemerie na ~lenovite na evrejskiot Sinedrion i lagata na svetovnata rimska vlast i nejzinite zakoni, oli~eni vo upravnikot na Judeja - Pontij Pilat. Otkako napravile sovet za da Go ubijat Hrista, Evreite go odvele vrzan vo pretorijata i Go predale na svetovnata uprava. Evreite, poto~no fariseite i kni`nicite od sinedrionot, znaele deka nemaat takva vlast za da go izvr{at ubistvoto, pa pobarale pomo{ i dozvola ova da go izvr{i rimskata vlast, koja toga{ vladeela so Palestina. Tie, otkako Go 8

Pravoslavna Svetlina


predale Isusa si zaminale ottamu za da ne se oskvernat poradi utre{niot praznik Pasha i za da mo`at mirno da ja jadat ve~erata. Eve go licemerieto na evrejskiot Sinedrion: Fariseite i kni`nicite, koi se prika`uvale kako narodni voda~i i za{titnici, predavaat, uslovno re~eno, na „tu|inci“; ~ovek od svojot narod. Nim ne im bilo dovolno toa {to }e go osudat i otfrlat od svojata zaednica, tuku ja sakale Negovata krv, gnevni poradi Negovite zborovi i qubovta i vlijanieto koja ja u`ival me|u narodot. Hristos, ~estopati zboruval protiv nivnoto licemerie, pa ottamu tie se po~uvstvuvale zagrozeni i se pla{ele da ne gi izgubat svoite pozicii i svojata vlast me|u lu|eto. [irej}i ja propagandata, mnogu podlo go obrabotile i podgotvile narodot. Postavile klu~ni lu|e na site mesta me|u tolpata za da se zadu{i sekoj {to }e se obide da go brani Hrista od Pilata. Tie postapile onaka kako {to postapuva sekoja politi~ka grupacija, inaetlivo i `estoko propagiraj}i gi svoite nameri, `elbi i stavovi, ne gri`ej}i se voop{to za vistinata. Fariseite i ponatamu ostanale na vlast, no go zagubile Boga, go zagubile ona {to gi pravi da bidat narodni voda~i. Preteruvaj}i vo svoeto bezumie go navele narodot da go oslobodi razbojnikot Varava, koj vo toj moment im bil pomil, otkolku pravdata i vistinata. So pomo{ na lagata i „psihologijata na tolpata“, fariseite ja ostvarile svojata namera, da go trgnat „opasniot“ Hristos, Koj zboruval za Carstvoto koe ne e od ovoj vek. Evreite so ova go izbrale patot na stagnacija, povr{nost i kone~no smrt. Tie isto taka licemerno postapile i pred Pilat, tvrdej}i deka ovoj ~ovek se pretstavuva sebe si kako Car Judejski, naveduvaj}i go so ova, da gleda vo nego svoj politi~ki neprijatel, ~ovek koj se obiduva da go vodi narodot protiv rimskata vlast i ~ovek koj se obiduva da mu go odzeme prestolot. Kako postapil Pontij Pilat kon ovie obvinuvawa? Toj kako rimski gra|anin, u~en i vospituvan vo rimskoto pravo, se dr`el kon Hrista nepristrasno. Otkako vo Nego ne videl nikakva opasnost, re{il Hristos da bide osloboden. No sepak podocna, od diplomatski i dr`avni~ki pri~ini, Pilat ne sakal da gi navredi evrejskite velikodostojnici. Iako znael deka ne se raboti za razbojnik i pottiknuva~ na neredi (duri i negovata `ena se zastapuvala da bide pu{ten ovoj ~ovek), iako go narekol duri i pravednik, sepak po reakcija na Sinedrionot i tolpata, toj

odlu~il da bide pu{ten na sloboda razbojnikot, a pravednikot po `elba na razbludenata masa, odlu~il da bide raspnat so smrt {to ja zaslu`uvaat najgolemite prestapnici. Pontij Pilat vo ovoj slu~aj postapil kako eden obi~en politi~ar populist. Nemu mu bilo potrebno da ja zadovoli tolpata momentalno, da ja opijani, da se poka`e kako dobar vladetel. Toj vo ovoj slu~aj, ne se gri`el mnogu za pravdata i vistinata. Za nego vistinata e relativna, momentalna. So ovoj poteg, Pilat smetal deka }e dobie mir i politi~ki poeni. Sovesta mu govorela edno, a dr`avni~kata kvazi - mudrost drugo. Otkako narodot mu rekol deka Hristos se pretstavuva Sebe si za Sin Bo`ji, Pilat se upla{il pove}e. Za nego kako rimjanin vrhovno bo`estvo bil edinstveno rimskiot imperator. Onoj koj se pretstavuva kako Sin Bo`ji, spored Pilat, ve}e po~nuva da se me{a vo dr`avni raboti. Po ova Pilat re{il da bide ubien Hristos, smiruvaj}i ja tolpata i ne davaj}i im mo`nost na Evreite da go kodo{at i klevetat pred vlastite. Pilat si gi izmil racete, mesto da go {titi pravednikot. So neviden cinizam, toj odlu~il da mu bide „prijatel“ na ]esarot. Evreite od nego pobarale da postavi stra`a pokraj grobot za da ne bide grabnato teloto. Pilat ja postavil stra`ata i go zape~atil kamenot. Na Veliki Petok, po smrtta Isusova, se rascepila crkovnata zavesa. Grobovite se otvorile i mnogu tela na upokoeni svetii voskresnale. Na ve~ernata bogoslu`ba vo Crkvata nie hristijanite, se sprovirame pod pla{tanicata na koja e izobrazen Hristos {totuku simnat od krstot. Hristos, po negovata smrt, se simnal vo Adot i ovde go propovedal Evangelieto na mrtvite. Sprovnuvaj}i se (minuvaj}i) pod pla{tanicata nie go simbolizirame razbivaweto na portite na Adot i na{eto preminuvawe od smrt vo `ivot. VOSKRESENIETO HRISTOVO

Voskresenieto Hristovo, Veligden e najgolemiot i najzna~ajniot hristijanski praznik. „Dokolku Hristos ne voskresne{e, toga{ prazna e na{ata propoved, prazna e i va{ata vera.“ - veli apostol Pavle. Kako da gi protolkuvame ovie zborovi? Na koj na~in da im pristapime? Zarem Voskresenieto Hristovo ne e samo eden aspekt na Li~nosta Hristova? Kako toa mo`e da bide edinstveno dovolno? [to e so Negovata propoved, Negovoto u~ewe, Negovoto snishodewe, 9

Pravoslavna Svetlina


Negovite ~uda? Se razbira deka e normalno da si gi postavime site ovie pra{awa. Nie lu|eto, znaeme otprilika {to e dobro, a {to e lo{o. Vo na{ata civilizacija postojat bezbroj eti~ki i moralni sistemi. Preku sovesta i instiktite, mo`eme da nau~ime kako da se postavime pome|u sebe, kako da sozdademe normalni odnosi i normalna komunikacija. I pred pojavata na Hrista `iveele ~esni i moralni lu|e, toa ne e sporno. @iveele lu|e koi se dr`ele do osnovnite eti~ki normi. I po Hrista postoele lu|e koi bile tradicionalni ili voop{to ne bile hristijani, koi sozdavale odli~ni moralni sistemi i koi i den denes se {iroko prifateni vo ~ove{tvoto (pr. Kant). I toga{ i denes, postoele i postojat religii koi navidum propovedaat kakov - takov osnoven moral. No, Hristos ne do{ol za na lu|eto da im propoveda u{te eden ve}e postoe~ki moral, da sozdade u{te eden nov eti~ki pravec. Hristos ne do{ol za da sozdade nov zakon, za{to zakonot po svojata su{tina e negativen i toj vo osnova go obremenuva ~ovekot. Zakonot i etikata vo izvesna smisla go porobuvaat ~ovekot. Etikata e jarem, a zakonot okovi. Zakonot i etikata ne ja garantiraat slobodata. Slobodata stoi nad zakonot i moralot. ^ovekot e takvo bitie, {to ne sekoga{ si go saka korisnoto i dobroto. I toa e del od negovoto osnovno pravo. Eve {to veli apostol Pavle za zakonot: „Preku delata na Zakonot, pred Nego nema da se opravda niedna plot, bidej}i preku Zakonot se poznava grevot.“ (Rim. 3; 20). Zna~i, nie mo`eme da se dr`ime do zakonot i moralot i pokraj toa da ne bideme spaseni. Zakonot i etikata ne ni go garantiraat Carstvoto Bo`jo. Zakonot i moralot ne sekoga{ nè vodat vo Nebesniot Erusalim, koj e cel (eshaton) i smisla na na{iot hristijanski `ivot. Toga{ se postavuva pra{aweto: [to e ona {to ni go dal Hristos? Zarem Negovata propoved bez voskresenieto ne zna~i ni{to? Zarem taa bez Voskresenieto e u{te edna „propast“ i „dekadencija“ za ~ovekot? Nie }e ka`eme: Da! Hristovata propoved nema smisla bez Negovoto Voskresenie. Hristovata propoved i Negoviot sistem bez voskresenieto e samo u{te edno simpati~no dvi`ewe bez cel, kako i mnozinata drugi do toga{. „Ako Hristos ne voskresnal, suetna e verata va{a; vie ste sè u{te vo svoite grevovi; toga{ i onie {to umrele za Hrista, zaginale. I, ako samo vo ovoj `ivot se nadevame na Hrista, toga{ nie sme najbedni od site lu|e“ (1Kor. 15; 17-19). Kolku i da ni izgledaat stra{ni i

voznemiruva~ki ovie zborovi na Apostol Pavle, sepak tie ja izrazuvaat su{tinata i smislata na samoto Voskresenie. ^ovekot vo osnova ima samo eden problem, a toj e kako i na koj na~in, da ja nadmine i pobedi smrtta. Smrtta e osnovnata ~ove~ka „bolest“. Smrtta vo golema mera go opredeluva i determinira ~ove~kiot `ivot, pa i samiot ~ovek. Smrtta e najgolemata ~ove~ka tragedija, smrtta e negovoto prokletstvo. I pokraj mnogute eti~ki sistemi Martin Hajdeger rekol: ^ovekot e bitie rodeno za smrt. Ni~e mnogu dobro zaklu~il. Ako ~ovekot e smrtno bitie i negoviot `ivot zavr{uva so smrt, toga{ zo{to ni se potrebni site tie zakoni, morali i eti~ki sistemi. Zarem tie ne go samo zala`uvaat ~ovekot? Zarem ne se tie edinstveno utopija i zabluda za samiot ~ovek? Ako ne postoi besmrtnosta, ako ~ovekot iskreno veruva deka nema `ivot posle smrtta, ako ~ovekot e iskren pred sebe si, toga{ edinstveno mu preostanuva da ja hrani svojata volja za mo}, svojata sebi~nost, svojata posesivnost i svojot egoizam. Iskreniot ~ovek, bez vera vo besmrtnosta, treba i mu preostanuva edinstveno toa, da grabi i da se dvi`i kon nad~ovekot, kon svoite planovi, `elbi i nagoni, ne gri`ej}i se mnogu za drugiot. Surovosta, oholosta i zlobata na toj na~in se opravdani. Zakonot i moralot se pateti~ni prestavi na ~ovekot koj kone~no }e umre. Ni~e vo ovaa smisla i pogled za moralot e ispraven. Negovata iskrenost i logika vo golema mera go pobija moralot, a religijata, sfatena kako moral i zakon, ja dovedoa do logi~ka opasnost. Rekovme deka smrtta e najgolemata ~ove~ka tragedija. Kako i koga nastapuva smrtta vo ~ovekoviot `ivot? Dali mo`e da se prestojuva vo nea u{te dodeka ~ovekot e `iv? Se razbira - Da! Gospod Isus Hristos na svoite apostoli im rekol: Ostavete gi mrtvite da gi pogrebuvaat svoite mrtvi. Pa se postavuva slednoto pra{awe: [to ja predizvikuva vakvata smrt? Biblijata e kategori~na po ova pra{awe. Plata za grevot e smrtta. „Osilkata na smrtta e grevot, a silata na grevot e Zakonot.“ (1Kor. 15; 56). Zna~i pome|u grevot i smrtta postoi znak na ednakvost. Grevot i smrtta se me|usebno zavisni. Postoi ekvivalent pome|u niv. Grevot ja inicira smrtta, i ne samo toa, grevot ja dr`i smrtta kako svoj zalo`nik. Spored svetite oci, odnosno pravoslavnoto asketsko iskustvo, grevot e egzistencijalno proma{uvawe. Grevot e nevozvra}awe na Bo`jata qubov. Toj e samovolno otfrlawe na 10

Pravoslavna Svetlina


Bo`jata blagodat i neprestojuvawe vo nea. Grevot spored toa e anti`ivot. Prebivaweto, pak, vo grevot e prebivawe nadvor od samiot `ivot, odnosno prebivawe vo smrtta. Se nametnuva pra{aweto, kako toga{ onie {to nemaat nikakvo podvi`ni~ko iskustvo, nitu pak ~ule za Boga, gledame deka se `ivi? Mo`ebi poradi Bo`jata milost i Bo`jata qubov? No ne e samo zaradi toa. Tie se `ivi samo zaradi Bo`jata promisla za sekoj od nas posebno, vo koja se sodr`i i milosta i qubovta Bo`ja kon nas. Bog za site nas predvidel (promislil) da bideme spaseni. Na sekoj od nas mu e opredeleno da zaedni~ari so Boga. Bog ~eka, mol~i i nè slu{a. Toga{ koga od dlabo~inata na srceto }e povikame kon Nego, toga{ Toj i }e se poka`e. Bog ostava na na{ata sloboda ponekoga{ da mu velime i ne! Toj ne e tiranin i despot, nitu pak nie sme roboti. Pravilno zaklu~il Pavle Evdokimov deka Bog, zaradi golemata qubov kon nas, iako Semo}en, uslovno se napravil da bide nemo}en samo vo edna rabota, a toa e da nè natera so sila da Go sakame. Bog `ivee vo nepristapna svetlina (ka`ano na bibliski jazik), a negovite izlivi od su{tinata se onie {to go o`ivotvoruvaat svetot. Bog nikoj nikoga{ ne go videl, vo su{tinata Negova, koja e nepristapna. Izlivite (energiite) nadvor od Nego dozvoluvaat da Go vkusime, da prestojuvame vo Nego, da Go vidime. Da ne be{e pojavata Hristova, Bog sè u{te }e be{e sokrien za nas. Bog od Stariot Zavet e „skrien Bog“, pa zatoa postoi Zakonot za da se odr`i redot, disciplinata i harmonijata vo ~ove~kata zaednica. Po pojavata Hristova i Negovoto Voskresenie, Zakonot i moralot go otstapuvaat svoeto mesto na blagodatta, odnosno na energijata Bo`ja. Zakonot otstapuva pred slobodata. So Voskresenieto Hristovo ni se dava mo`nost da ja pobedime smrtta. Kako }e bide toa? Predavaj}i se, hranej}i se i zaedni~arej}i so Nego na Liturgijata, dobivame mo`nost da ja primime (zdobieme) prirodata Hristova. „Jas ne `iveam pove}e, tuku Hristos `ivee vo mene“ - veli apostol Pavle ili „Bog stana ~ovek, za ~ovekot da stane bog“ - velat svetite oci. U~estvuvaj}i vo proslavenata priroda Hristova, vo Hrista se oblekuvame, stanuvame mali hristosi. Za da go postigneme ova, se razbira deka treba da stoime nadvor od grevot, odnosno da bideme vo eden postojan podvig, kako {to be{e i Samiot Hristos. Predsmrtnata agonija vo Eleonskata gora ni poka`uva kako treba da se postavime i odnesuvame sprema isku{enijata. Na{ata

priroda po padot na Adam, koja takva ja nasledivme, e potencijalno naso~ena i kon grevot i kon doblesta. „Bidej}i smrtta dojde preku ~ovekot (Adam), taka i Voskresenieto od mrtvite stana preku ~ovek (Hristos)“ (1Kor. 15; 16). „Prviot ~ovek e od zemja, zemjen; Vtoriot ^ovek e Gospod od neboto, kakov e zemniot takvi se i zemnite i kakov e Nebesniot, takvi se i nebesnite; i kako {to go nosime oblikot na zemniot, taka go nosime i obrazot na Nebesniot“(1Kor. 15; 47-49). Dovolno }e bide za nas da vikame edno ednostavno - Ne! na grevot i edno ednostavno Da! na dobroto i sè {to toa sodr`i. Na liturgijata go vikame ona - Da! Nie na Boga nema {to da Mu prineseme, nitu tele, nitu obleka, nitu pak, `ivotot, bidej}i i toj ne e na{. Edinstveno ne{to {to mo`eme da Mu dademe i prineseme na Boga, toa e na{ata qubov. Zatoa na{ata qubov ja personificirame vo lebot i vinoto {to go prinesuvame na liturgijata. Bog go prifa}a i ni vozvra}a so davawe na Negoviot Voskresnat Sin. Liturgijata e edinstvenoto mesto za sredba so Nego. Na{iot `ivot e podgotovka me|u dve liturgii. So zavr{uvaweto na poslednata liturgija se stremime podvi`ni~ki da ja pre~ekame novata. Voskresenieto Hristovo i prethodno Negovata smrt i poslu{nost do samiot Krst e mo`ebi edinstvenata rabota koja su{tinski nè razlikuva od drugite religii. Voskresenieto e premin od smrt vo `ivot, toa e porta na vistinskiot `ivot. Hristos, voskresnuvaj}i, stana na{ata Pasha - Premin. Ne e dovolno da se dr`ime do odredeni religiozni normi i pravila, tuku treba vistinski, iskreno i golo da Mu pristapime na Voskresnatiot. Ova e edinstveniot na~in i nie u{te ovde da go primime Carstvoto Bo`jo vo sebe i da go do`iveeme @iviot @ivot.

11

Pravoslavna Svetlina


RAZMISLUVAWE PRED GROBOT NA BESMRTNIOT protojerej Zlatko Angeleski

Zamolknaa bezumnite krikovi, besramnite smeewa, dofrluvawata i pcuewata. Ona {to uporno go baraa fariseite i pijanata tolpa od narod se slu~i - Hristos go predade Svojot duh na krstot. Golema i stra{na tajna se odigra i istorijata zabele`a edno zlostorstvo, kakvo {to dotoga{ ne se slu~ilo nitu, pak, nekoga{ }e se slu~i. A {to se slu~ilo? Na toa pra{awe ni dava odgovor edna crkovna pesna: ,,Go fatija Onoj, do Kogo nikoj ne be{e dostoen da se dopre; Go vrzuvaat Onoj, Koj go oslobodi Adam od kletvata; nepravedno Go ispra{uvaat Onoj, Koj gi poznava tajnite na na{ite srca; go zatvorija vo temnica Onoj, Koj bezdnite gi zatvora; pred Pilat kako prestapnik stoi Onoj, pred Kogo treperat nebesnite sili; po liceto Go udiraat Tvorecot, Koj so Svojata raka sozdava; Sudijata na `ivite i mrtvite se raspnuva; Pobeditelot na pekolot se zatvora vo grobot...“ (6-ta stihira od Ve~ernata bogoslu`ba na Veliki Petok). Navistina, golema i stra{na tajna e seto ova {to se slu~uva. Mnogumina taa gi soblaznila i gi dovela vo somnevawe. Onoj, Koj ja pobeduva{e prirodata, gi zastanuva{e vetrovite, ja stivnuva{e burata, ode{e po vodata kako po suvo, gi le~e{e neizle~ivite, gi voskresnuva{e mrtvite - Velikiot, Prekrasniot i Neprocenliviot, Koj pove}e vrede{e otkolku celata priroda i celiot svet, pove}e otkolku celata zemja i site nejzini zakoni, sega im se pokoruva na zakonite i mrtov i bez zdiv se polo`uva vo grobot. Silite na pekolot, kako {to ni izgleda, ja slavat pobedata, no tokmu vo samata nivna

pobeda se sostoi i nivnata pogibel. Spasitelot umre, no so Svojata smrt ja pobedi smrtta, go urna pekolot i go pobedi |avolot. Toa e patot na pobedata na dobroto nad zloto - pat na smirenieto, samopo`rtvu-vanata qubov i smrt, pat koj nikako nema da saka da go priznae sovremeniot svet i sovremenata nauka. Toa e edinstveniot pat na ve~niot `ivot i spasenieto koj ni go poka`a Spasi-telot, po koj nie nikoga{ ne sakame da odime, pa zatoa silite na zloto pobeduvaat, so svoite race do sè dopiraat i pobeduvaat, vladeat nad sè, pa duri i nad sekoj poedine~no. I nie, slugite na taa sila, koi sme robovi na porokot i grevot, sega sme vo situacija da gi gledame stradawata na na{iot Gospod, da ja slavime Negovata smrt i da Go pogrebame Gospodarot i Tvorecot na `ivotot. So kakvi o~i }e Go gledame ova telo na na{iot Bog, koga se svrtuvavme nastrana, za da ne gi gledame Negovite stradawa, a so strast gi gledavme soblaznite od ovoj svet? So kakvi ~uvstva }e zastaneme pred ovoj grob, koj e izvor na `ivotot, koga site ~uvstva na na{ata du{a gi predadovme na knezot na temninata, na tatkoto na lagata i strasta, i toa samo za eden mig na skapani zadovolstva, za mig na valkani nasladi? So kakva sovest }e gi celivame krvavite noze na bo`estveniot U~itel nie, koi site do eden so svojot `ivot kovevme klinci vo Negovite rani? Golgotskiot prestap na Evreite ni izgleda tolku mnogu u`asen, taka {to i ne mo`eme da go sporedime so nekoe drugo divja{tvo i drskost vo odnos na Boga. Izgleda deka i samiot |avol bil vxa{en, pa vo poslednite migovi, koga ve}e izgledalo deka mo`e da se slavi pobedata, toj 12

Pravoslavna Svetlina


te i gladnite ne gi pomagame i za nas ne postoi Hristovata zapoved: „Odi, prodaj go svojot imot i razdaj go na siroma{nite!“. Za nas e sveto samo edna pravo na sopstvenost, nie ne gi poznavame pogledite i naukite na svetite otci i u~itelite na Crkvata, pa duri i ne mislime deka treba da se otka`eme od bogatstvoto! Toa e dol`nost na monasite, taka se opravduvame, a ne na{a, koi `iveeme vo svetot i koi treba da obezbedime miren i spokoen `ivot. Nie hulime na Boga, prokolnuvame, zaviduvame i ponekoga{ detski razmisluvame deka sme lo{i samo zaradi toa {to nemame zlato i srebro, a koga bi go imale, bi postanale podobri. Ako sme silni so svojot um i znaewe, toga{ gordo gi izdignuvame svoite glavi i so prezir se odnesuvame kon onie koi se poslabi od nas, a svojot um i znaewe gi izdignuvame nad sekoja dobrodetel. Ako imame vlast, nie ne ja iskoristuvame za dobroto na mladite, tuku gi poni`uvame do najskotski stepen i gi izma~uvame. Ako sme lu|e so cvrst karakter, nie ne go iskoristuvame za umno`uvawe na dobrodetelite, za svoe ispravawe i usovr{uvawe, tuku so nego se trudime da stekneme {to pove}e bogatstvo, slava i suetna ~est. Ako sme mladi i zdravi, toga{ mladosta i zdravjeto gi iskoristuvame za zadovoluvawe na svoite strasti, za trupawe na poroci i telesni nasladi, a sekoe vozdr`uvawe od seto toa ni izgleda kako prestap protiv nas samite i kako ne{to nazadno. Povr{noto poznavawe na naukata na nekoi im dava pravo da gi prekinuvaat vrskite so Crkvata, a golemite umovi na naukata ne gi u~at deka vrskata so Crkvata e smisla na `ivotot i uslov za duhovniot napredok. No, celiot u`as i celata tragedija na na{eto vreme ne se sostoi samo vo toa. Najlo{oto se sostoi vo toa {to nie ne sme svesni za nepravdata vo koja sme navlezeni, za protivre~nostite me|u zborovite i `ivotot i poro~nosta, koja ni gi zatvora o~ite i ni go pomra~uva umot. Nie nikoga{ sebe si ne se smetame za vinovnici. Toa

kako da se odrekuva od nea vo liceto na neznabo`ecot Pilat koj pra{uva: ,,Carot va{ li da Go raspnam? Jas ne nao|am nikakva vina vo Nego! Osvestete se!“. No, voodu{evuvaweto od sopstvenata buka i gordelivata hrabrost tolku mnogu gi pomra~ila evrejskite umovi, taka {to tolpata vo svoeto bezumstvo gi nadminala site zla demonski, pa u{te posilno vikala: ,„Raspni Go, raspni!“. Vo najubavite migovi od svojot `ivot, vo momentite na religisko voodu{evuvawe site nie razmisluvame deka nikoga{ ne bi postapile taka so Isus Hristos, pa koga On povtorno bi do{ol na zemjava da propoveda, kako {to nekoga{ im propovedal na Evreite, nie bi ostavile sè i bi trgnale po Nego. Na mnogumina toa im izgleda taka i mnogumina toa go posakuvaat. No, zarem nie ne se la`eme samite sebe? Sigurno deka se la`eme, za{to na{iot sega{en `ivot ne e ni{to drugo, tuku povtoruvawe na onie isti zborovi: ,,Raspni Go, raspni!“ i postojano i ve~no raspnuvawe na Hristos vo nas samite. Me|utoa, seto toa nie go zadu{uvame vo sebe so ~uvstvoto na samozadovolstvo i farisejsko opravduvawe. I koga pristapuvame kon Hristoviot grob na celivawe, na{ata sovest ni govori: ,,Priznaj go toa barem sega, pred da se pokloni{ na grobot i pred da go celiva{!“. Da se osudime sebesi i da se kaznime, da ja otvorime na{ata du{a i dobro da sfatime so kogo sme: dali so onie koi pla~ele na Golgota, ili so Negovite ubijci? So ova pra{awe jasno }e odredime i }e sfatime kako sme se podgotvile da go do~ekame Hristovoto voskresenie: dali kako {to go o~ekuvale `enite mironosici i apostolite, ili kako rimskite stra`ari, ili kako prvite hristijani - so ~uvstvo na qubov i `elba za podvig, ili kako dene{nite sovremeni lu|e - so povod za pove}e telesni zadovolstva i nasladi, pijanstvo i nenasitno jadewe... Eve go na{iot `ivot pred Tebe, Gospodi! Ako sme bogati, toga{ siroma{nite, bolni13

Pravoslavna Svetlina


otfrlil ni blagorazumniot razbojnik!“. Nie gi slavime Tvoite stradawa, Gospodi, go slavime i Tvojot pogreb, daj ni da go slavime i Tvoeto slavno voskresenie, no ne samo ona koe navistina se slu~i vo Erusalim pred dvaeset vekovi, tuku i voskresenieto vo na{ite du{i i vo na{ite srca, ta i na{ite srca da bidat zafateni so plamenot, onaka kako {to bile zafateni i srcata na patnicite za Emaus na denot na Tvoeto voskresenie. Za hristijaninot sekoga{ e potrebno vo nego da `ivee Isus Hristos, no vo dene{no vreme, vo ovie momenti, toa e osobeno potrebno. Silite na pekolot so golema ogor~enost se naoru`uvaat protiv sinovite na Crkvata, sekoj den sè pove}e i pove}e rastat redovite na Hristovite protivnici, najne-pomirlivite neprijateli na hristijanstvoto. Nie do sega bevme nebre`ni za svoeto religiozno i moralno neznaewe, pa Bog ni ispra|a isku{enie koe, mo`ebi, }e bide za slava na Crkvata, na Hristos i Negovoto delo. Toa isku{enie }e bide te{ko za nas, za{to na{ata volja e oslabnata i nie sme vo vlast na na{ite strasti. Kobnite znaci na toa isku{enie ve}e visat nad na{ite glavi. Kni`arnicite se polni so nesovesni i gnasni knigi so antihristijanska sodr`ina, vo koi se napa|a i uriva sè {to e sveto za hristijaninot, vo koi se prokolnuva Bog, Hristos i Negovata sveta Crkva i sekoe sredstvo se smeta pogodno za urivawe na religijata. Oskvernuvawata i bogohulstvata od den na den zemaat sè poostar i podrzok karakter i se prenesuvaat od privatnite doma{ni razgovori vo u~ili{tata i prosvetnite ustanovi, vo koi mladinata i nivnite ideali se trujat. Te{ka i `alna perspektiva za na{ata idnina! Site ja gledaat i site ja pret~uvstvuvaat, no slepi se i gluvi, zlostorni~ki negri`livi i potpolno pasivni. Na site strani se {irat teorii koi go otfrlaat moralot, dobroto i zloto. Ni

ne ni go dozvoluva na{ata gordost i na{eto samoqubie. Nie site za sebe velime: jas sum dobar, jas sum vo pravo i sovesen vo svojata rabota, pa so zadovolstvo vinata ja prefrlame na drugite, gi ukoruvame za gre{kite, za zabludite, za grevot, a nitu eden ne pomisluva deka so pravo mo`e da mu se ka`e: lekaru, izle~i se samiot! Inteligencijata i site op{testveni sloevi, pa duri i decata, gi osuduvaat sve{tenicite, gi napa|aat, gi navreduvaat i ismejuvaat, a ne sakaat da priznaat deka sve{teni~kite redovi imaat najgolema zasluga za svojot narod i za svojata Crkva, pa ako ne gi po~ituvaat, toga{ sigurno zaslu`uvaat barem da ne bidat navreduvani. Sepak, ni pastirite ne se na visinata na svojot povik, za{to ~estopati i tie gi osuduvaat svoite arhipastiri i inteligencijata. Na site strani samo osudi, samo zamerki, i toa taka odi do beskraj. Site edni so drugi se obvinuvaat, a nikoj ne se obvinuva sebe si, pa nesakaj}i se povtoruva stra{nata istorija na na{ite praroditeli vo rajot, kade {to imalo samo optu`bi i prefrluvawe na vinata eden na drug, a nemalo ni tro{ka smirenost i pokajanie. Zarem toa e patot na hristijanskiot podvig, patot na smirenieto, qubovta, samoodrekuvaweto i stradaweto, patot koj ni go poka`a i trasira Gospodarot na na{iot `ivot, Spasitelot Isus Hristos, i ni zapoveda samo po nego da odime! Takov e na{iot `ivot. Vo nego nema svetlina, tuku samo mrak; nema vistina, tuku samo laga; nema dobrodeteli, tuku samo poroci; nema dela na pravdata i qubovta, tuku samo nepravda, zloba, omraza i osveta. I kako takvi nie se osmeluvame da pristapime pred Tvojot grob, Gospodi, koj `ivot ni nosi, i da Te celivame so ustite, koi gi osuduvale i klevetele bli`nite. O, Gospodi, od dlabo~inata na na{ata du{a povikuvame i molime: ,,Prosti ni i sudi ni spored milosta, a ne spored pravdata! Ne nè otfrlaj od Tebe ovoj ~as, kako {to ne si go 14

Pravoslavna Svetlina


roditelite, ni vospituva~ite vo toa ne gledaat ni{to opasno i ni{to stra{no! Navistina, te{ko mu e na vistinskiot hristijanin da `ivee vo edno vakvo vreme. Mo`ebi povtorno e blisku vremeto koga povtorno }e zapo~nat gonewa na Crkvata, koga najubavite hramovi }e se pretvorat vo teatri, vo koncertni sali i vo domovi na nemoral. Ako ne nam, toga{ na na{ite deca im pretstoi golemo isku{enie, a mo`ebi duri i ma~eni{tvo. No, Tvojata milost neka nè spasi, Gospodi, i neka ni podade sila da gi podneseme isku{enijata.

Poka`i ni go, Gospodi, Tvoeto slavno voskresenie vo nas, za da mo`eme zaedno so apostolot da povikame: ,,Nie pove}e ne `iveeme, tuku Hristos `ivee vo nas!“. Samo toga{ za nas nema da bidat stra{ni nikakvi isku{enija. Samo toga{ radosno }e gi podnesuvame gonewata, }e bideme podgotveni da go primime Tvojot podvig i nema da se borime so nasilstva i ubistva protiv Hristovite neprijateli, tuku so primerot od sopstveniot `ivot vo Hrista i na{iot Gospod.

15

Pravoslavna Svetlina


NEDELATA NA BLUDNIOT SIN Sv. Tihon Zadonski 19 fevruari 1861 g.

Vo ovaa nedela svetata Crkva

(Lk. 15, 11- 32) „Eden ~ovek ima{e dva sina. Pomladiot od niv mu re~e na tatka si: Tatko, daj mi go delot {to mi pripa|a od imotot! I tatkoto im go razdeli imotot. Po nekolku dena, pomladiot sin koga sobra sè, otide vo dale~na zemja i tamu go potro{i svojot del, `iveej}i bludno. I otkako potro{i sè, nastana golem glad vo taa zemja i toj se najde vo maka; pa otide pri eden ~ovek vo taa zemja i se pogodi, i toj go prati vo svoeto pole da pase sviwi. I straden be{e da go napolni svojot stomak rok~iwa, {to gi jadea sviwite, no nikoj ne mu gi dava{e. A koga dojde na sebesi re~e: „Kolku naemnici pri tatk mi imaat leb vo izobilie, a jas pak, umiram od glad.“ Ke stanam i }e otidam pri tatka si i }e mu re~am: Tatko, zgre{iv protiv neboto i pred tebe i ne sum ve}e dostoen da se nare~am tvoj sin; no primi me kako eden od svoite naemnici. Pa stana i otide pri tatka si. I koga be{e u{te daleku, go vide tatkoto negov i so so`ali na nego, pa potr~a, go pregrna i go celiva. I sinot mu re~e; Tatko, zgre{iv protiv neboto i pred tebe i ne sum dostoen da se nare~am tvoj sin! A tatkoto im re~e na slugite svoi: Iznesete najubava promena i oble~ete go, i dajte mu prsten na rakata negova obuvki na nozete; pa doterajte i zakolete ugoeno tele: da jademe i da veselime, oti ovoj moj sin mrtov be{e i o`ive, izguben be{e i se najde...

nè u£i na smireno £uvstvo na pokajanie so koe se zdobiva Bo`jata milost, a denes saka da nè dovede do voodu{evuva£kata re{enost ostavaj}i go grevot da odime po vistinskiot pat kon nebesniot Otec. Poradi toa vo prikaznata za bludniot sin se prika`uva, od edna strana `alnata sostojba na gre{nikot vo svojata otpadnatost od Boga, a od druga strana radost i mir vo koi nebesniot Otec gi prima onie koi se kaat. Da trgneme po patot na ovoj gre{nik, negoviot pad i ispravuvawe. Retko koj, od nas ovde prisutnite nema vo nego da ja prepoznae svojata prikazna, bilo vo svetli ili mra~ni crti. Vo na{ite misli da se vratime vo izminatite godini, koga postevme, se ispovedavme i pri~estuvavme so Svetite Hristovi Tajni. Vo kakvo samo bla`enstvo be{e na{ata du{a! Kako li sè ì izgleda{e svetlo: vo nea, okolu nea i nad nea, vo dale~noto minato, vo dlabokata idnina! Kakva li samo ti{ina caruva{e vo srceto! Kakva harmonija postoe{e vo `ivotot, kakva zrelost vo mislite i cvrsta odlu~nost vo ostvaruvaweto na dobrite nameri! Kakva podgotvenost da se bara Bog i nepokoleblivo da se odi po patot na Bo`jite zapovedi! Ni se ~ine{e deka nema pobla`en ~ovek od nas i si govorevme vo sebe: ve}e nikoga{ nema da go promenime na{iot praveden `ivot koj go zapo~navme sega i deka nikoga{ nema da ja izgubime ovaa radost i sekoga{ }e Mu pripa|ame na nebesniot Otec, ^ie miluvawe na Negovata gri`liva desnica silno go ~uvstvuva{e na{eto srce. Kolku se navistina bla`eni onie koi izdr`ale na samoto delo, iako ne vo potpolna mera, vo tie svoi dobri raspolo`enija i sovesni vetuvawa! No dali

se site takvi? Zarem pogolemiot del od nas ne ja povtori prikaznata na bludniot sin? Potsetete se!... Eve pomina vrazumuva~kiot i otreznuva~ki post i nastapija svetli praznici; po niv dojde rascvetanoto i nasmeano godi{no vreme. Si dopu{tivme sebe si malo olesnuvawe, kako nekoe pravo na odmor, po izdr`anite podvizi na strogiot `ivot {to dotoga{ gi vodevme. Voop{to ne ni pa|a{e na um sosema da se predademe na razonodite. Prvo sakavme samo edna{ da se pro{etame, ne razmisluvaj}i na posledicite. No taa prva razonoda ostavi vidliva traga vo du{ata i prili~no go razni{a blago~estiviot red koj {totuku be{e vospostaven. Revnosta za strog `ivot oslabna i mislata ~esto se vra}a{e na iskusenoto nevino zadovolstvo. Nekoe od prezemenite blago~estivi zanimawa be{e izostaveno iako ne bez zabele{ka, no sepak bez dol`nata skru{enost. Eve se sozdade mo`nost kaj nas - pak razonoda i zabava. Toga{ bevme posmeli vo zabavuvaweto, iako dobrite misli doa|aa da nè vrazumat, nie 16

Pravoslavna Svetlina


sozdavaweto i so koja te ukrasuva Gospod tvojot Izbavitel? Zar ti {to go nosi{ Bo`jiot lik, taka dolu da lazi{ i da se valka{ vo ne~istotii? Voskresni go vo mislite svoeto dostoinstvo i potrudi se da go obnovi{! Ne gledaj na toa {to tvoite nadvore{ni me|uodnosi se pravilni. Toa ne vredi, tuku vredat tvoite ve~ni odnosi kon Boga i Negovite Svetii. A kakvi se tie odnosi?! Pomislata na Boga ispolnuva so strav, ama so sinovski strav, a ne so strav na zlostornik. Dolikuva li taka da bide i so nas, Bo`jite ~eda? I {to? Zna~i }e ostane{ taka i nema da se pogri`i{ da gi dovede{ vo red naru{enite odnosi?! Pa, pobrzaj - ili }e propadne{! Denes - utre }e dojde smrtta. So zatvoraweto na o~ite, za nas }e se zatvorat dverite na Bo`joto milosrdie, ako prethodno ne se potrudime da vlezeme vo niv. A {to toga{? O, taa nesre}a ni zborovi ne mo`at da ja opi{at! I ne odolgovlekuvaj! Ne odlo`uvaj! Eve so svetiot post, doa|a zgodno vreme. U{te sega odlu~i da go iskoristi{ za spasenie i podgotvuvaj se za toa. Na sekoj na~in sam sebesi napregaj se i pobudi ja zaspanata revnost za spasenie na site mo`ni na~ini koi ti se ostaveni na voljata so Bo`jata blagodat, koja sè ustrojuva. A Gospod e blizu! Toj samo ~eka da ka`e{: stanav i odam! I pred da mu se pribli`i{ On }e te presretne i }e te primi vo tatkovska pregratka so tatkovska qubov. Pogledni samo kolku slugi prestojuvaat vo Negoviot dom i Mu slu`at! Pogledni: tamu e Magdalena, tamu e Zaharija, Marija Egipjanka, Pelagija i drugi na koi im nema broj. Pa nemoj da o~ajuva{, ama nemoj i da odlo`uva{. Gospod nema da gi spomne tvoite bezzakonija i poradi radosta za tvoeto vra}awe, koe }e go izraduva celoto Nebo, }e ti vrati sè {to ti izgubi. Seto toa go znae{ i samiot. Ve}e si ja vkusil sladosta na ispravuvaweto, negovite pogodnosti i ute{nite plodovi. Ima{e nesre}a pak da padne{, pa pobrzaj da se ute{i{ so novo ispravawe. Pa kolku pati da pa|a nekoj, Gospod }e go primi so qubov koga }e stane. A ako nekoj sè ostavi sam na sebe i so zadovolstvo se osudi sebesi da se

grubo gi otfrlavme kako predvremeni. Plodot na ova se pomra~uvawe i voznemirenost (nemir). Praviloto na blago~estiviot `ivot koe go imavme prifateno, po~navme da go ~uvstvuvame kako te{ko i ma~no i ~estopati ni doa|a{e da go otfrlime, }e dojde li, si velime, vreme koga pak }e po~neme da mu slu`ime na Boga, a sega malku da se opu{time. Popu{tawe po popu{tawe i za toa vreme voobi~aenata strast ja podignala glavata i ja po~nala svojata beseda so srceto. So ogled na toa deka se stari poznanici, brzo povtorno se slo`ija! Nema pove}e sprotivstavuvawe kon strasnite pomisli. Se dopu{ta u`ivawe vo predmetite na strasta i strasnite postapki. U`ivawata ja kolebaat voljata. ^estoto povtoruvawe na toa, vnatre vo nas pottiknuva na vra}awe na staroto, doa|a do soglasnost so grevot - i nastanuva vnatre{en pad! Se sozdava mo`nost, i se ostvari padot na delo. Potoa pa|awe po pa|awe, i vnatre{no i nadvore{no, stignavme do prethodnata grevovna sostojba. Moralnoto rastrojstvo be{e potpolno i nie izgledavme kako bludniot sin, koj otkako potro{i sè, nao|aj}i se daleku od svojot otec, gi pase{e sviwite i se hrane{e so nivnata hrana. Ti koj dojde vo ovaa nevolja, sporedi go toa {to e sega vo tebe, so ona {to be{e: za`ali i zapla~i! Kako be{e sè svetlo, a sega sè naokolu e mrak. Site ~isti misli i Bo`ji spasonosni vistini kako da se ukradeni, a koga }e pominat ni izgledaat sosema nejasni. Kako samo se raduvavme prestojuvaj}i vo Crkvata, a sega sè crkovno zra~i so studenilo. Toga{ ne ni se odvojuva{e od slu`bite, a sega so brzawe zaminuvame. Na{ata nadvore{nost mo`ebi ne e promeneta, a vnatre pritegnatost i taga ni go jadat srceto! Seto ova go znae onoj {to padnal i go ~uvstvuva na delo i sigurno go znae i ~uvstvuva pove}e od toa {to posmatra~ot mo`e da najde zborovi da go opi{e. Ama, jadna du{o zarem nepovratno }e se predade{ vo racete na svojot pad?! I ako go podar`uva{e pa|aweto na bludniot sin, nema li da se pogri`i{ da go podar`i{ vo negovoto ispravuvawe? Dojdi si pri sebe! Pogledni tamu kakva pusto{ ima, nema{tija i rasturenost! Dali e toa ubavinata so koja si ukrasena pri 17

Pravoslavna Svetlina


valka vo grevovnata kal, i Gospod }e go ostavi nego, i koj znae dali nekoga{ }e se seti na nego! Pa probudi go Bo`joto se}avawe na tebe so gri`ata i trudot za ispravuvawe i On }e dojde i Sam }e te podigne, podavaj}i ti ja Svojata semo}na raka i }e te izvle~e od dlabo~inata vo koja se prpelka{. Ne odlo`uvaj go koristeweto na Bo`joto dolgotrpenie, koe ostanalo u{te za tebe i sè upotrebi kako bi porevnuval za trudot na ispravuvaweto. Soberi gi okolu svoeto srce site pottiknuva~ki vistini, i od neboto i od zemjata, i od sega{nosta i od idninata, kako najposle bi do{ol do re{enosta da ka`e{: „]e stanam i }e otidam!“ I potoa stani i otidi! Otidi kaj Nebesniot Otec, koj te ~eka, i ne samo {to te ~eka, tuku i te bara i na site mo`ni na~ini se gri`i za tvoeto obra}awe, poka`uvaj}i podgotvenost da ti bide dobar

pomo{nik vo ova te{ko, i za tebe presudno delo. Toa sega site zaemno }e si go posakame edni na drugi, nie koi pomalku ili pove}e padnavme. ]e si go posakame i }e se prinudime edni so drugi, da ne poedine~no, tuku site zaedno se vratime kaj Otecot i da postaneme edno so Nego, i so celiot Negov dom, i so carstvoto na bla`enite i spasenite i onie koi }e bidat bla`eni vo vekovi. Amin

Aleksandar [meman

ne voskresna, suetna e va{ata vera. Ako go li{ite hristijanstvoto od taa pashalna radost, ako mu ja odzemete Pashata, {to }e ostane? - ]e ostane samo spomen za eden neobi~en u~itel, ~ii{to zborovi za qubovta i smirenieto se pe~alna istorija za u{te eden tragi~en neuspeh. ]e ostane cini~nata misla: {to mo`e da postigne edna propoved za qubovta i bratsvoto vo svet, kade {to, nezavisno edni od drugi, sekoga{ }e tor`estvuvaat pilati, judei, farisei i vlasnici; svet, vo koj{to i da se ka`e, sè e osnovano na silata, stravot, prinudata... I vsu{nost to~no toa se obiduvaat da doka`at neprijatelite Hristovi. Tie stoeja u{te toga{ pred krstot na koj be{e On raspnat i Mu se podbivaa: Ako si Sin Bo`ji, kako {to veli{, slezi od krstot i nie }e Ti poveruvame. Se nadeva{e na Boga - sega Toj neka Mu pomogne! No, Hristos ne sleze od krstot, a Bog o~igledno ne odgovori na Negoviot lelek: Bo`e Moj, Bo`e Moj, zo{to Me ostavi? I ako so toj lelek, stradanie i smrt zavr{uva hristijanstvoto, navistina e kraj na site nade`i i iluzii. Toga{ zloto tor`estvuva bezuslovno i zasekoga{.

Prevod: sestrinstvoto od manastirot „sv. \orgi Pobedonosec“ Raj~ica

Nedelni besedi, 1969 g.

HRISTOS VOSKRESE! U{te edna{ ni be{e dadeno da go do`iveeme toj praznik nad praznicite, toa tor`estvo nad tor`estvata. U{te edna{ ni se predlaga da primime vo sebe radost - na koja í nema ramen na zemjata, svetlina - so koja ni{to ne mo`e da se sporedi, da po~uvstvuvame, da vidime, da osoznaeme ne{to, koe, po zborovite na apostolot: „oko ne videlo, uvo ne ~ulo i na ~oveka ne padnato na um mu ima...“ Hristos Voskrese! U{te od mnogu odamna svetot se ma~i da ja raznebiti ovaa vistina, da go obesmisli ova pozdravno i radosno voskliknuvawe. Se obiduvaat da ni doka`at deka Hristos ne samo {to ne voskresnal, no deka i voop{to ne postoel, deka sè e laga. No, od druga strana, pak, apostolot veli: ako Hristos 18

Pravoslavna Svetlina


Bogopoznanieto vo teologijata na starecot Sofronij Ilija Pop Gonov Za da se zboruva za na~inot na bogopoznanieto vo teologijata na starecot Sofronij, }e mora da se yirne vo Negovoto `itie i da se potseti na negovata prva sredba so Boga. Toa negovo sretenie so Boga }e stane osnova na negovoto teolo{ko izlo`uvawe na bogopoznanieto. Bog mu se javuva kako Li~nost, kako {to nekoga{ mu se javil na Mojsej na gorata Sinajska: „Jas sum Onoj koj {to e“ (2. Moj. 3,14). Za Starecot golemata tajna na Li~nosta e sodr`ana vo faktot, deka sme sozdadeni spored obrazot Bo`ji, i deka Bog ni se otkri vo svoeto Ime: „AzÍ ÙsmÍ s͈i“. Celoto bitie, ovoj svet i Bog se sodr`at vo moeto jas i Negovoto Ti. Starecot veli, ako sme vo Nego, toga{ i jas sum - postojam, no nadvor od Nego umiram. Svetot nikoga{ nema{e da dojde do bogopoznanie, ako Bog Logosot - Vtoroto lice od Svetata Troica ne se ovoplote{e vo ~ove~ka priroda. Zna~i, vistinskata i nepokoleblivata osnova na bogopoznanieto ni e dadena vo ovoplotenoto Slovo Bo`jo, Isus Hristos. Za starec Sofronij neuspehot na nehristijanskite filosofi denes, a i vo minatoto e toa, {to koga ja baraat vistinata, sekoga{ go postavuvaat pra{aweto {to nekoga{ Pilat mu go postavuva{e na Hristos: ,,[to e toa vistina?“ (Jn. 18, 37-38). Vistinata nikoga{ ne se bara so [to, tuku so Koj, za{to vistinata e vo li~nosta na Bogo~ovekot Hristos. „Jas sum patot, vistinata i `ivotot“ (Jn. 14, 6). Vo li~nosta na Bogo~ovekot Hristos, Bo`estvenata Vistina ostanuva imanentna na ~ovekot objektivna, i pretstavuva ve~na, `iva, istoriska stvarnost. Za ~ovekot da ja napravi subjek-tivno imanentna, spored sta-

recot Sofronij, potrebno e praktikuvawe na Bo`jite zapovedi. Za nego, tie ne pretstavuvaat nekakvi moralni principi, tuku samootkrivawe na Boga. Metodologijata na hristijanskata gnoseologija vo potpolnost ja nao|ame razrabotena kaj svetite Otci. Eden od svetite filosofi i podvi`nici - sveti Isak Sirin, ~ii dela starecot mnogu dobro gi poznaval, na edno mesto veli: „vistinskoto sozercanie na setivnata i nadsetivnata priroda i na Sveta Troica, doa|a vo Hristovoto otkrovenie. Hristos toa im go poka`al na lu|eto, najprvo koga vo Svojata Ipostas go izvr{il obnovuvaweto na ~ove~kata priroda, na koja ì ja vratil i povtorno ì ja dal prvi~nata sloboda i so Sebe nas nè ponese da go pomineme patot, pa so Negovite `ivotvorni zapovedi da stigneme do vistinata.“ Zna~i Bog i ~ovekot vo li~nosta na Bogo~ovekot se soedineti nerazdelno, taka {to ~ove~kiot razum ne se uni{tuva, tuku se preporoduva, is~istuva, osvetuva, prodlabo~uva i se osposobuva za poznavawe na Bogo~ove~kite vistini na `ivotot. Glavnata pri~ina poradi koja ne mo`eme da go sozercavame sè ona {to e Bo`jo e sostojbata so organot za spoznavawe. Analiziraj}i go ~ovekot i negovata empiriska dadenost, svetite Otci, sogleduvaat deka gnoseolo{kite organi se zaboleni. Pri~inata e grevot. Grevot ima svoi ~uvstva, a toa se strastite (J’ B’20), a 22

Pravoslavna Svetlina


strastite se bolest na du{ata. Grevot i strasta ne ì pripa|aat na du{evnata priroda, no tie se tu| i protivpriroden dodatok na du{ata. Umot mo`e da gi sogleduva tajnite, otkako }e ozdravi. So duhovno sozercanie se udostojuvaat samo onie koi preku praktikuvawe na dobrodetelite steknuvaat du{evna ~istota. „Bla`eni se ~istite po srce za{to tie }e go vidat Boga“ (Mt. 5,8). Mo`eme da vidime deka vo bogoslovieto na starec Sofronij nema oddale~uvawe od u~eweto na svetite Otci na Crkvata. Za nego vistinskoto sozercanie zapo~nuva {tom staneme svesni za grevot vo nas. Nasetuvaweto na grevot e duhoven ~in, nevozmo`en bez blagodatta, bez pribli`uvawe kon nesozdadenata Svetlina. A pri nejzinoto projavuvawe nie sogleduvame kade se nao|ame duhovno vo dadeniot mig. Vo toj moment du{ata ja poznava, isto kako nekoga{ apostolite gledaj}i go Negovoto preobra`enie. Toga{ taa kako i tie izgovara: „Gospodi dobro ni e da bideme ovde“ (Mt. 17,4). Toa e den na povtorno ra|awe, moment koga povikot: „Gospodi pomiluj me gre{niot“ na ~ovekot mu stanuva lajtmotiv olicetvoren niz celiot `ivot. I apostol Pavle na patot kon Damask ja videl taa ista Svetlina, i vo nejzinata pojava go prepoznal Hristos. Isto taka i mnogu erarsi, ma~enici i pravednici vo minatite vekovi bea udostoeni so sli~en dar. Pa i vo na{ite denovi ovaa blagodat ne prestanuva da se izliva na onie koi veruvaat. Za starecot, viduvaweto na nesozdadenata Svetlina e neraskinlivo vrzano so verata vo Hristovoto Bo`estvo. Preku ~ove~koto telo vo Hristos, preobrazeno na Tavor, se poka`ala prirodata na Bo`estvoto. Taa e odblesok na Trite Lica, sozercuvana od apostolite. Nie pak, go sogleduvame vo toj proslaven oblik. Od ova gledame deka ~ove~kata priroda na Bogo~ovekot poslu`uva kako mo`nost za otkrivawe na Svetata Troica. Za sveti Simeon Bogoslov „Bo`jata svetlina stanuva na~elo na na{ata svest, vo

nea nie Go poznavame Boga i se zapoznavame samite sebe. Taa gi ispituva dlabo~inite na bitieto koe se soedinuva so Boga“. Ovaa Svetlost starec Sofronij ja narekuva Svetlost na Voskresenieto, za{to pri doa|aweto na ovaa Svetlost ~ove~kiot duh preminuva kade {to ne postoi smrtta. Celoto iskustvo na starecot za bogopoznanieto go nao|ame vo Negovoto delo „Da se vidi Bog kakov {to E“. Vo toa delo, vo negovata li~nost sogleduvame golem naslednik na sveti Grigorij Palama vo pristapot kon nesozdadenata Svetlina i zapovedite Hristovi. Dodeka vo negovata teologija centralno mesto zazema Hristos, vo spisite na starec Siluan Boga go poznavame preku tretoto Lice od Svetata Troica Svetiot Duh. Nam dobro poznatoto delo Starec Siluan pretstavuva kodeks na spisi (kako {to nekoj go narekuva) psaltir koj izvira od postojanata molitva. Tokmu vo ovoj psaltir postojano se sre}avame so Bogopoznanieto za koe prethodno zboruvavme. Ovie spisi gi spomnuvame, bidej}i vo teologijata na starec Sofronij, vo site oblasti, proniknuvaat mislite na sveti Siluan, negoviot duhoven otec. Ovoj svet ~ovek bil osvoen od edna ideja koja go ispolnuvala celoto negovo bitie. Idejata stanala rezultat na ~udnoto Gospodovo javuvawe. Vo toa tajno javuvawe, toj poznal deka Bog e bezmerna qubov i deka edinstveno se poznava preku Svetiot Duh. Duhot Sveti e Toj {to mu go otkril Hrista i Koj go u~el na qubov i smirenie. Toa {to go primal vo momentot na Bo`joto javuvawe i toa {to proizleglo od nego, starecot go smetal kako kriterium na vistinskiot pat, merka za sekoja pojava vo duhovniot `ivot i krajna cel za sè ona {to pravime i barame. Toj postojano se vra}a na edna ista tema: Bog se poznava samo preku Svetiot Duh; Gospod bezmerno go qubi ~ovekot i taa qubov se spoznava samo preku Svetiot Duh; deka Svetiot Duh e duh na Pravoslavna Svetlina 23


vozdr`uvawe, celomudrenost, krotkost, smirenie i qubov kon neprijatelite. Poradi golemata qubov kon celiot svet, koj ne mo`e da go prepoznae Boga, toj si dal golema sloboda pred Nego, pa za Boga pi{uval kako bogovidec, taka {to nekoi od bra}ata od manastirot se soblaznile mislej}i deka e oprelesten, isto kako i nekoga{ sveti Simeon Nov Bogoslov. Za sveti Simeon bilo nevozmo`no sosema da se skrie vo tajnost golemoto otkrovenie. Toj od golema qubov kon bli`nite i voden od `elbata site lu|e da gi napravi u~esnici na blagodatta, ~uvstvuval obvrska da im go otkrie svojot duhoven opit i na drugite. Sveti Simeon bil cvrsto ubeden deka Bog ja razdava vo polnota svojata blagodat na sekoj koj go bara od seto svoe srce. Toa e golemata qubov na svetite du{i - denono}nata molitva za siot svet, za svetot da go prepoznae vistinskiot Bog. Postojanata molitva na sveti Siluan bila: „Milostiv Gospodi daj ja blagodatta na site narodi na zemjata, za da Te poznaat, bidej}i bez Svetiot Duh ~ovek ne mo`e da ja poznae, nitu da ja razbere tvojata qubov“. Za sveti Siluan edno e da se veruva deka Bog postoi, a drugo e da se poznava Bog. Mnogu filosofi i u~eni lu|e doa|aat do uveruvawe deka postoi Bog, no ne go poznale. Pri~inata e edna, a nea ja sozdava korenot na site grevovi - gordosta. Zna~i, od opitot na starec Sofronij sogleduvame deka bogopoznanieto e realnost. Verata vo ovoplotenoto Slovo Bo`jo i ~uvaweto na Negovite zapovedi, se elementite na taa realnost. A od opitot na prepodobniot Siluan sogleduvame deka so smirenieto Bog ni go daruva Svetiot Duh preku kogo go poznavame Boga isto kako {to

i Adam pred padot Go gledal i postojano se nasituval od Negovata qubov. Od ~itaweto na `itijata i delata na svetite Otci gledame deka sozercanieto na Bo`estvenite raboti se potpolna realnost za site hristijani. Ona {to go gledale prorocite, apostolite i ma~enicite, na ist na~in i sega Hristovite ~eda se udostojuvaat da go vidat, veli sveti Maksim Kapsokalivit vo razgovorot so sveti Grigorij Sinait. Toa go potvrduva so citat od Svetoto Pismo: „}e izleam od Mojot Duh vrz sekoja plot, i }e prorokuvaat“ (Joil. 2,28). I za sveti Simeon sozercanieto i gledaweto na Boga e su{tinska crta na sekoj hristijanin, pa toa ime (hristijanin) ne mo`e da go nosi onoj koj sè u{te nemal poznajno videnie. Toj na edno mesto veli: „A onie koi u{te ne se poznale i ne sozercuvale takvo bogatstvo nitu barale so golema istrajnost, pla~ i solzi, da se is~istat i na takov na~in da go steknat i potpolno da se soedinat so nego, i da imaat zaednica vo Nego, ka`i kako voop{to da se narekuvaat hristijani?“ No, ete, darot Hristov se otfrla. Nie Hristijanite treba da znaeme deka Bog ni podaril nesporedlivo pove}e od site proroci i pravednici do Hristovoto doa|awe na zemjata. Na ova }e go nadovrzeme ka`uvaweto na eden od svetite Otci - deka nie mnogu pove}e dobivme preku Hrista, otkolku {to izgubivme vo Adama. „Ako vie ostanete pri Moeto slovo navistina }e bidete Moi u~enici, i }e ja poznaete vistinata i vistinata }e ve oslobodi“ (Jn. 8,31-32).

24

Pravoslavna Svetlina


Za tridnevniot „post“ bez maslo bez maslo“, ne ozna~uva, deka }e „pristapat kon pri~estuvawe.“ @alno e ako otidat nepodgotveni! Dol`ni se da se podgotvat, i toa mnogu dobro. Da ne ja praktikuvaat lesnata podgotovka so „tridneven post bez maslo“, tuku da se podgotvuvaat so ponapornata duhovna, no i su{tinska podgotovka.

Arhimandrit Danil Aerkis Kako {to konstatiravme, dene{nite hristijani so post (tridneven ili petdneven) ja ograni~uvaat svojata podgotovka pred svetata Pri~estna. So blagoslovenoto sredstvo na postot, |avolot uspeva da gi izmami pravoslavnite hristijani. Na edni im popre~uva na patot kon ~esto pri~estuvawe, a drugi, gi voveduva vo „grevovi poradi nedostojno pri~estuvawe“. Osven {to se izmameni od |avolot, tie samite se izmamuvaat. Smetaat, deka ako zapazile nekakov post, koj nema nikakva vrska so postite, opredeleni od Crkvata, tie se smetaat za podgotveni za sv. Pri~estna. I imaat la`livo ~uvstvo, deka se pri~estuvaat dostojno. Vidovme, deka vrz osnova na Svetoto pismo, svetite kanoni i svetite otci, ne postoi zadol`itelen post pred pri~estuvaweto. Za onie, koi posakuvaat i se stremat kon ~esto pri~estuvawe, ne se predviduva nikakov drug post, osven onie posti koi se opredeleni i osveteni od Crkvata (sreda, petok, ~etiriesetdnevniot post, Petroviot, Bogorodi~niot, i drugite posni denovi preku godinata). Ovie posni periodi ne se vostanoveni so cel, za po niv da se pribli`ime do ^a{ata na @ivotot i da se pri~estime, kako {to za `al nekoi smetaat. Za{to ako e taka, toga{ bi trebalo da se pri~estuvame samo po pove}ednevnite posti vo godinata, a so toa go primame satanskoto mnenie, deka hristijanite mo`at da se pri~estuvaat samo ~etiri pati vo godinata. Osven toa, ako be{e taka, onie koi imaat pre~ka (epitimija) i ne mo`at da se pri~estat, ne bi trebalo voop{to da postat! Zna~i ja povtoruvame vistinata proverena vo Svetoto Pismo i Predanie: Edno e postot, a drugo e bo`estvenata Pri~estna. Ne postime za da se pri~estime, i se Pri~estuvame ne za{to sme postele. Se pretpo~ituva deka, vernicite podgotveni pristapuvaat kon ^a{ata na @ivotot. Za toa deka ne se zadol`eni da go sledat tu|oto na Crkvata t.e. „tridnevnoto postewe

Streme` kon sv. pri~astie Verata vo tajnata na sv. Pri~estna; verata, deka vo sv. Putir vistinski se nao|a Bogo~ovekot Isus Hristos; verata, deka bo`estvenata Pri~est e najpotrebnata hrana za na{ata duhovna priroda, ra|a vo ~ove~kata du{a `elba i kopne` da vleze vo neposredna vrska, da stane edno so Bogo~ovekot - na{iot Gospod. Prvite hristijani „sekoj den ednodu{no pretstojuvaa vo hramot“(Dela 2:46). Taa ednodu{nost, taa ognena `elba, treba da prisustvuva vo srceto na vernicite. Nie ~esto imame `elba da se sretneme so prijateli, rodnini i drugi lu|e {to ni se mili. Nesporedlivo pogolema i posilna `elba treba da imame za sredba so Gospod Isus Hristos Koj e Najvozqubeniot od vozqubenite. Preku Bo`estvenata pri~estna nie ne samo {to se sre}avame, no i stanuvame edno so Hristos. Stanuvame u~esnici vo Plotta i Krvta na Gospod Isus Hristos t.e. stanuvame Hristonosci. @elbata za ~esto pri~estuvawe se zgolemuva so mislata, deka bo`estvenata Pri~estna vo idniot `ivot e zalog za sovr{eno op{tewe so Boga vo Ve~niot `ivot. Zna~i, glavna pretpostavka za da go nasledime Carstvoto nebesno e u~estvoto vo sv. Tajna Pri~estna. I da zabele`ime deka, `elbata za postojano pri~estuvawe e rezultat na na{ata ognena qubov kon Hristos; t.e. rezultat od bo`estvenata lubov. Zatoa pred da se pri~estime, velime: „Privle~i me, Hriste, so qubovta Svoja preobrazi me so Tvojata bo`estvena `elba”

25

Prevel i podgotvil: Ilija Pop Gonov Pravoslavna Svetlina


@rtvuvawe Vang Jung (evangelska qubov od Dale~iot Istok) se slu~i edniot od niv da ima sin, a drugiot }erka. Svojata sopruga prv pat ja vidov na denot na svadbata. Koga go trgna tradicionalniot crven vel i koga ì go vidov liceto - se u`asnav. Liceto ì be{e polno so luzni od bubulici, zbr~kano i nekako bezbojno. Ima{e retki ve|i i podignati o~ni kapaci. Ima{e 19 godini, a mene mi izgleda{e deka ima 40. Ednostavno bev nadvor od sebe. Gi prekolnuvav roditelite da ne me teraat da se `enam so takva „unaka`ena“, no ni{to ne pomogna. Majka mi me te{e{e deka ubavinata ne e najva`na vo `ivotot, deka mojata `ena e dobra i ~esna devojka i }e ja zasakam koga }e ja zapoznaam podobro. No, jas u{te od prviot den ja namraziv. Ne sakav da ja poglednam, nitu da zboruvam so nea, se preseliv na Voenata akademija i ja napu{tiv i nea i roditelite. Vo u~ili{teto ostanuvav i za vreme na letniot raspust, sè dodeka tatko mi ne isprati po mene eden rodnina i mi naredi da se vratam doma. @ena mi ja zateknav kako prigotvuva ve~era. Koga vlegov, ja podigna glavata i mi se nasmevna, no jas ne ja otpozdraviv. Majka mi postojano mi prefrluva{e i mi govore{e deka te{ko se ogre{uvam kon `enata, deka taa e dobra, mirna i poslu{na. „Ve}e polovina godina e vo na{ata ku}a i od utro do mrak ne prestanuva da raboti za nas. Niedna{ ne se po`alila na tebe, niedna{ ne sme ja videle da zapla~e, no, znaj sine moj, deka taa vo sebe, vo svojata du{a gorko strada“. U{te edna{ gi poslu{av svoite roditeli i toga{ se vrativ doma, no moite ~uvstva kon `ena mi ne se promenija. Se obiduvav da ne ja zabele`uvam. Zboruva{e tivko, a koga ponekoga{ }e ja navredev, ponizno mol~e{e. Ja prezirav od dnoto na du{ata. Vo tekot na 30te godini od na{iot bra~en `ivot, retko koga ì se imam nasmevnato, i nikoga{ nemav so nea izlezeno. Ima{e denovi koga ja posakuvav i nejzinata smrt.

Pove}e od tri godini boleduvav od o~ite. Stradav od mnogu silna dalekovidost, a potoa dobiv i vospalenie na desnoto oko, taka {to re~isi bev poluslep, koga otidov vo bolnica. Tamu mi rekoa deka boleduvam od keratitis i deka verojatno sum se zarazil od bazenot vo Voenata akademija, kade rabotev kako u~itel po plivawe. Po edna godina neuspe{no lekuvawe, doktorot mi soop{ti deka vidot mo`e da mi se povrati edinstveno ako na desnoto oko mu se presadi zdrava ro`nica. Me|utoa, nemav pari za tolku skapa operacija. Koga í rekov na svojata `ena, taa, na moe golemo iznenaduvawe, mi dade {tedna kni{ka, na koja - ni samiot ne znam kako, uspeala da za{tedi 20. 000 novi tajvanski dolari. „Ako ne bidat dovolno“, re~e, „}e nabavime u{te. Na nepismenite kako {to sum jas, ne im vredi mnogu {to imaat o~i, no so tebe e poinaku. Ti si pismen ~ovek i tebe vidot ti e potreben.“ Taka, blagodarej}i na parite koi mojata `ena cel `ivot gi {tedela, uspeav da se zapi{am na listata na pacienti na eden poznat doktor. Ne ~ekav ni eden mesec, koga doktorot mi se javi deka na{ol donator. Imav golema sre}a, za{to lu|eto ~ekaa i po nekolku godini za da se najde soodvetnata li~nost. Imeno, treba{e nekoj da umre vo bolnica, pod nadzor na lekar i negovoto semejstvo da dade soglasnost vedna{ posle negovata smrt - da se pristapi kon presaduvawe. Taka, vlegov vo bolnicata poln so nade`. Koga po operacijata, me iznesuvaa na nosilka od operacionata sala, }erka mi Jung mi prijde, se nadvi nad mene i tivko mi re~e: „Sè pomina dobro. Mama saka{e da dojde, no se pla{e{e da ne ti pre~i“. „Neka ne doa|a!“ - rekov. Ne sakav da me poseti. Te{ko ja podnesuvav i doma, a ne pak i vo bolnica. Se o`eniv so nea po `elba na roditelite, koga imav 19 godini. Tatko mi i tatko ì bile golemi prijateli i u{te pred da se rodime, si vetile eden na drug deka }e se orodat, ako 28

Pravoslavna Svetlina


toa be{e prv pat, za ovie 30 godini da ì se zablagodaram za ne{to. Taa brzo dojde do masata, ja ostavi ~inijata, pa se svrte kon yidot i po~na ne~ujno da pla~e. „Mamo, ka`i mu, sè ka`i mu!“- niz solzi izvika na{ata }erka. „Neka znae deka ro`nicata be{e od tebe!“ Jas ja zgrap~iv za ramewata i ja poglednav vnimatelno. Levoto oko na mojata `ena ì be{e zamateno, kako {to be{e moeto pred operacijata! Ja potresov silno. „Cvete moj zlaten“, (prv pat toga{ go izgovoriv nejzinoto ime), „zo{to, zo{to toa go napravi?!“ Taa samo go skri liceto vrz moeto ramo i prodol`i tivko da pla~e. Ja dr`ev taka pregrnata, a potoa poleka se spu{tiv na kolena kaj nejzinite noze...

I pokraj sè, taa kon mene poka`a trpenie i qubov mnogu pove}e, od bilo koj drug {to go poznavav. Koga dojdov vo Tajvan imav nizok ~in vo vojskata i mojata zarabotuva~ka edvaj stiga{e da se prehranime i da platime kirija. Na{eto dete be{e bole`livo i toa mnogu nè ~ine{e, taka da, mojata `ena, onaka - nepismena i neobrazuvana, se obiduva{e i samata ne{to da zaraboti. Koga }e gi zavr{e{e doma{nite raboti, plete{e slameni {e{iri. Koga se preselivme vo edno ribarsko mesto, krpe{e ribarski mre`i, a dodeka `iveevme vo vnatre{nosta, nau~i da ukrasuva grn~iwa. Jas ~esto bev slu`beno otsuten, no ne morav da se gri`am za ku}ata i za decata. Vo toj pogled mo`ev sosema da se potpram na nea. Koga se penzionirav, se preselivme vo edna ku}i~ka na periferijata od gradot, za{to ne sakav moite poznanici da doa|aat kaj nas i da ja vidat mojata `ena. Inaku, na{ata }erka Jung be{e ve}e go zavr{ila {koluvaweto i rabote{e, dodeka na{iot sin, pomlad od nejze, sè u{te studira{e. Ja molev Jung da ne mu spomnuva na brata si za operacijata, za da ne mu pre~i vo u~eweto, taka {to, vo bolnicata samo taa doa|a{e. Mi donese duri i tranzistor za polesno da gi pominam dolgite bolni~ki denovi so zavoj na o~ite. Toga{ imav premnogu vreme i po~nav da razmisluvam za svojot pominat `ivot. Za prv pat po~uvstvuvav sram {to ì zabraniv na svojata `ena da me poseti. Koga po 15 dena mi go izvadija zavojot, bev silno vozbuden i edvaj se osudiv da go otvoram desnoto oko. „Gledate li svetlina“- me pra{a doktorot. „Da, gledam nad sebe“.- „Toa e lamba“ - re~e toj. Operacijata be{e uspe{na i posle edna nedela tolku se oporaviv, {to ve}e mo`ev da go vidam prozorecot, krevetot, {olot ~aj... Dodeka so kolata se vra}avme doma, }erka mi celo vreme mol~e{e. Na krajot, posle tolku dena povtorno go pre~ekoriv pragot na svojata ku}a. @ena mi izleguva{e od kujnata, nosej}i ~inija so jadewe. Koga me vide, samo ja navedna glavata i re~e: „Se vrati“... „Ti blagodaram {to mi pomogna da ja platam operacijata“- rekov. Mi se ~ini deka

prevod od srpski: Viktorija Novakovska

29

Pravoslavna Svetlina


Arhimandrit Georgij Kapsanis

CRKVATA - MESTO NA ^OVEKOVOTO OBO@UVAWE Onie koi sakaat da se soedinat so Hristos, so Boga Otecot preku Hrista, znaat deka toa soedinuvawe mo`e da se ostvari samo vo Teloto Hristovo, a toa e na{ata Sveta Pravoslavna Crkva. Soedinuvawe, sekako, ne so Bo`jata Su{tina, no so Hristovata obo`ena ~ove~ka priroda. Me|utoa, ova soedinuvawe so Hristos ne e nadvore{no, nitu pak moralno. Nie ne sme sledbenici Hristovi kako {to lu|eto se sledbenici na nekoj filosof ili u~itel. Nie sme ~lenovi na Teloto Hristovo - na Crkvata. Crkvata e Telo Hristovo, Telo vistinsko, a ne „moralno“, kako {to nekoi teolozi znaat pogre{no da ispovedaat, ne vpu{taj}i se vo dlabo~inite vo duhot na Pravoslavnata Crkva. Hristos nè prifa}a nas hristijanite i pokraj na{ata nedostojnost i ogrevovenost i nè vtkivuva vo Svoeto Telo. On nè pravi svoi ~lenovi i nie vistinski, a ne moralno, postanuvame ~lenovi na Negovoto Telo. Sv. ap. Pavle veli: „Bidej}i nie sme ~lenovi na Negovoto telo - od Negovata plot i koskite Negovi“ (Ef. 5,30). Sekako, vo zavisnost od duhovnata sostojba na hristijaninot, toj ponekoga{ e `iv ~len na Teloto Hristovo, a ponekoga{ umrtven. No, duri i kako mrtov ~len, toj ne prestanuva da bide ~len na Teloto Hristovo. Na primer, pri kr{tevaweto ~ovekot stanuva ~len na Teloto Hristovo, no ako ne se ispoveda, ako ne se pri~estuva i ako ne `ivee duhovno, toj stanuva mrtov ~len na Hristovoto Telo. No, nasproti toa, {tom }e se pokae, vo istiot ~as e proniknat od Bo`estveniot @ivot i povtorno stanuva `iv ~len na Hristovoto Telo. Ne mu e potrebno povtorno da bide krsten. Od druga strana, pak, onoj koj ne e krsten, ne e ~len na Teloto Hristovo iako vodel moralen `ivot. Nemu mu e potrebno da go primi Svetoto Kr{tenie za da stane ~len na Teloto Hristovo, za da se vtkae vo samiot Hristos. Kako ~lenovi na Hristovoto Telo, nam ni se daruva `ivotot Hristov i toj `ivot stanuva na{ `ivot. Na toj na~in nas ni se daruva `ivot i nie sme spaseni i obo`eni, {to bi bilo nevozmo`no dokolku Bog ne bi nè napravil ~lenovi na Svoeto Telo.

Spored svetite otci, ne{eto spasenie bi bilo nevozmo`no bez Svetite Tajni na Crkvata preku koi nè prima Hristos i nè pravat ednotelesni i ednokrvni so Hristos. O, kolku e pregolem blagoslovot da se bide pri~esnik so Svetite Tajni! Hristos stanuva na{, Negoviot `ivot stanuva na{ `ivot, Negovata krv stanuva na{a krv. Zatoa sv. Jovan Zlatoust veli deka Bog ne mo`e da mu ponudi na ~ovekot ni{to pove}e od ona {to mu go nudi vo Svetata Pri~estna. Nitu pak ~ovekot mo`e da bara ne{to pove}e od ona {to go prima vo Svetata Pri~estna. Spored toa, primaj}i go Svetoto Kr{tenie i Miropomazanie i ispovedaj}i gi svoite grevovi, nie se pri~estuvame so Teloto i Krvta Gospodovi i stanuvame bogovi po blagodat. Soedinuvaj}i se so Boga nie pove}e ne sme Mu tu|i, no bliski prijateli. Vo Crkvata, kade {to se soedinuvame so Boga, nie `iveeme vo edna nova stvarnost {to Hristos ja donese na svetot; stvarnost na novata tvar. Toa e `ivotot na Crkvata i `ivotot Hristov, `ivot koj stanuva na{ kako dar od Svetiot Duh. Vo Crkvata sè vodi kon obo`uvawe - Svetata liturgija, Svetite Tajni, Bo`estvenata pobo`nost, propovedaweto na Evangelieto, postot, sè. Crkvata e edinstvenoto mesto kade se ostvaruva obo`uvaweto. Crkvata ne e socijalna, kulturna ili istoriska ustanova kako i drugite ustanovi od ovoj svet. Taa e potpolno razli~na za razlika od site ostanati svetovni ustanovi. Vo svetot postojat razli~ni ustanovi, organizacii, fondacii i drugi korisni zdru`enija. Me|utoa, na{ata Pravoslavna Crkva e edinstvena, bidej}i vo nea e edinstvenoto mesto kade ima zaedni~arewe pome|u Boga i ~ovekot, edinstveno mesto kade ~ovekot mo`e da dobie obo`uvawe. ^ovekot mo`e da stane Bog edinstveno

30

Pravoslavna Svetlina


vo Crkvata i nikade na drugo mesto. Toj toa ne socijalnite slu`bi, nitu vo bilo koe drugo prekrasno i dobro mesto {to svetot mo`e da go ponudi. Kolku i da e dobro, toa ne mo`e da go ponudi ona {to Crkvata mo`e. Vsu{nost i zatoa svetovnite sistemi i ustanovi nikoga{ ne mo`at da bidat zamena za Crkvata, bez razlika kolku i da doprinesuvaat za napredokot. Mo`no e zaradi nas, slabite i gre{ni lu|e, od vreme na vreme vo Crkvata da dojde do kriza i te{kotija. Mo`no e vo krugot na Crkvata da dojde i do skandal. No, toa se slu~uva za toa {to vo Crkvata site sme na pat kon obo`uvawe i sosema prirodno e na toj pat da se projavat i ~ove~kite slabosti. Nie ne sme bogovi, no stanuvame bogovi (po Blagodat). No, kolku i da se slu~uvaat takvi neprijatni raboti, nie nema da se odale~ime od Crkvata, zatoa {to vo nea ja imame edinstvenata mo`nost da se soedinime so Boga. Na primer, odime vo crkva na Sveta Liturgija i tamu sre}avame lu|e koi ne se vnimatelni na Liturgijata, koi razgovaraat edni so drugi i gi voznemiruvaat onie okolu niv i toga{ na um ni doa|a slednata „logi~na“

go mo`e nitu na univerzitetite, nitu vo pomisla koja glasi: „[to voop{to dobivam od toa {to doa|am vo Crkva? Neli }e be{e podobro da si ostanam doma kade bi mo`el skoncentrirano i vo mir da se molam?“ Me|utoa, na takvite pomisli morame trezvenoumno da im se sprotivstavime na sledniov na~in: „mo`ebi vo domot bi imal pove}e nadvore{en mir, no ne bi ja imal Bo`jata Blagodat koja me osvetuva i obo`uva. Ne bi go imal Hrista Koj e prisuten vo Svojata Crkva, nitu pak bi gi imal Negovoto Sveto Telo i Negovata Pre~ista Krv, koi se vo Negovata Sveta Crkva, na Svetata Trpeza. Ne bi u~estvuval na Tajnata Ve~era, Svetata Liturgija. Bi bil odvoen od moite bra}a vo Hrista, koi zaedno so mene, go pretstavuvaat Teloto Hristovo.“ Zatoa, {to i da se slu~i, nie nema da otstapime od Crkvata, bidej}i edinstveno vo nea se nao|a patot kon obo`uvaweto. prevel: otec Qup~e Milanov

31

Pravoslavna Svetlina


Ние ги мразиме христијаните и го мразиме христијанството, бидејќи христијанството проповеда љубов и милосрдие kon ближниот што се коси со начелото на болшевизмот

Во историјата на Русија, од покрстувањето на Киевското кнежество до Петар Велики, Црквата е над политиката. Господ ја дава и зема власта. Големи кнезови, цареви и на крај императори владеат по милоста божја, a државната власт е должна да го штити доброто од злото, и своите поданици da ги учи на Божјите закони. Во rуската православна традиција владетелот влегуваl како свештеник низ царските двери во олтарот да се причести со Светите Тајни, заедно со свештенството. Револуцијата во 1917 година, која го разруши вековното Руско царство, со себе повлече огромни и тешки последици за Руската pравославна cрква. Отворените и непрiкриени гонења врз Црквата од страна на комунистичката власт, која доаѓа на чело на Руската држава, добиваат апокалиптични димензии. Комунистичката власт за своја цел го поставува искоренувањето на секоја религија, која според марксистичкото учење претставува само суеверие. И овде главниот удар е извршен врз Православната Црква, започнувајќи со затвoрање на црквите, со нивно уништување, полициски иследувања и убиства на свештенослужители, кое понатаму прераснува во систематска борба против Црквата, и сè со една цел: нејзино уништување. Верата и Црквата во Советскиот Sојуз се наоѓалe во многу тешка положба и од сaмиот почеток на револуцијата преживувale многу тешки денови. До темел се разрушени поранешните односи помеѓу Црквата и државата, а старото уредување на цркovниот живот како и да не постои. Февруарската револуција од 1917 година ќе ја прекине историската мисија на Руската pравославна cрква. Учењето на Комунистичката партија и нејзиниот став kon Црквата биле во спротивност со верските догми и со големите задачи на Црквата. Тие преку своите претставници отворено признавале дека

уништувањето на Црквата е една од првите задачи за остварување на болшевичката програма. „Сите цркви морат да бидат збришени од лицето на земјата“. А пак комесарот за народна просвета Луначарски рекол: „Ние ги мразиме христијаните и го мразиме христијанството, бидејќи христијанството проповеда љубов и милосрдие спрема ближниот што се коси со начелото на болшевизмот“. Сепак, Руската pравославна cрква била единствена структура која го обединува некогашниот ССР духовното и геополитичкото пространство на Руската империја). Од Октомвриската Револуција до „перестројката“, Руската pравославна cрква е третирана како главен непријател на советската власт. Многу верници слегуваат во катакомби, настапува епоха на мачеништво. Но на коските и крвта на миliони православни маченици знајни и незнајни коi пострадале за Христа и Русија, денес е обновена Руската православна црква. Од 1917 година до почетокот на „перестројката“, во времето на гонење и мачеништво на Руската pравославна cрква, советската власт ја прокламирала целта на револуцијата: „Ликвидирање на црквата, рушење на православните храмови, манастири, светите мошти и конфискација на целокупниот имот.“ Ленин ја прогласил првата петолетка на советското безбожништво со повик на ликвидација на монаштвото и свештенството, без суд и одобрение. Милиони православни христијани, гледајќи дека безбожништвото ги претвoра лу|ето во ѕверови на болшевизмот, го

32

Pravoslavna Svetlina


избрале мачеништвото и кренале кон Големата Руска Голгота. Тие сfатиле дека невозможен е компромис со злото и дека е невозможно лично спасение со рамнодушност kon насилието над светиите и svoite ближни. Седумдесет години на комунистичка диктатура за Московската патријаршија значела апсолутна подреденост на советската власт. Zborovite на св. Апостол Павле до Римјаните „дека нема власт која не е од Бога dadena“ станала изговор за потчинување на Црквата на оние кој се борат против неа. Меѓутоа, aпостол Павле ја има во вид само онаа власт која служи на Бога. Се случувало Господ да допушта безбожна власт како воспитна мерка, за гревовите на народот кој што го отфрлил божјиот закон. Таква власт на пример 1917 година не била од Bога, туку по негово допуштање послужила како педагошко средство за покајување и вразумување на народот. Тешкиот и маченички крст на патријаршискиот престол во тој временски период го понесува светиот патријарх Тихон. И несомнено тој останува golema zna~ajna црковна личност во тој тежок период. Патријархот Тихон мудро управува со бродот на Црквата по житејското море, разбранувано од револуцијата и неговата положба била тешка, не само затоа што животот му бил постојано во опасност, та дури и не поради тоа што за седум години од своето патријархување поминал низ секојдневни морални тортури, туку пред сè затоа што никогаш во историјата на Црквата немало таква ситуација. Неговата светост патријархот Тихон умира ноќта помеѓу 25 и 26 март 1925 година. Според зборовите на vладиката Максим без никакво сомневање е отруен, а и голем дел од верниот народ во Русија и денес сметаат дека светиот патријарх Тихон е отруен. За неговиот тестамент, Владиката Максим тврди дека е фалсификат. Веста за смртта на патријаrхот Тихон брзо се проширила во Москва и низ дијаспората. Неговите мошти биле изложени во Донскиот манастир, и за време на изложувањето на неговото тело, повеќе од милион христијани се простувале со својот Владика. Токму така, положбата на патријархот била таква, каква што немало во историјата на Русија, затоа верниот народ излегол во толку голем број, за разлика од пред една година при смртта на Ленин.

Онака како што и самиот прорекол за себе на 21 ноември 1917 година во Успенскиот sобор, за време на интронизацијата, велејќи, дека ќе стои цврсто за Црквата сè до смртта, ќе ги казнува отстапниците и ќе ги разобличува. Тие завети Владиката ги сочувал.

Podgotvil: Kiril ^apov

33

Pravoslavna Svetlina


Psiholog Slobodanka Pop Andonova

Kolku {to e va`no pra{aweto vo psihologijata na religijata, za religioznoto do`ivuvawe na lu|eto ‡ odnosno veruvaweto vo Bog, tolku e va`no i pra{aweto za neveruvaweto, odnosno ateizmot. Psihologijata na nevernicite ili bezbo`nicite, e daleku pokomplicirana, otkolku {to ni se ~ini. No, za psihologijata na religijata, va`no e pra{aweto pred sè, zo{to go nema veruvaweto? Od kade, vo koja forma, nastanuva neveruvaweto? Vsu{nost, kolku e bitno psiholo{koto pra{awe za su{tinata na vistinska, iskrena i dlaboka religioznost, isto taka e va`no i obratno: {to e tolku dlaboka, „iskrena“ i potpolna ireligioznost i postojano neveruvawe i dali vop{to mo`e da postoi kaj ~ovekot? So pravo, se postavuva pra{aweto: Dali ateizmot (bezbo`nosta), e mo`en teoriski, a ne samo prakti~no, kako bezbo`en `ivot? Postoi li, kaj ~ovekot, nepokoleblivo uveruvawe, deka ne postoi Bog? Ateizmot kaj nitu eden ~ovek ne e i ne mo`e da bide neprekinat, definitiven i apsoluten. Strogo zemeno, ne postoi ateizam, tuku samo bekstvo od religijata. Psiholo{ki e neopravdano za ~ovekot od detstvoto do starosta i vo site migovi na isku{enija, da bide bezbo`nik cel `ivot. Trajno i nepokolebivo neveruvawe vsu{nost i ne e mo`no, zatoa {to sekoj ~ovek, ako ne porano, toga{ podocna, veruva vo Boga. Psiholo{ki lesno e objasnivo da re~eme deka retko mo`eme da naideme na mlad, zdrav i bogat ~ovek, koj bi bil dlaboko pobo`en, otkolku na star, slab, siroma{en ~ovek koj veruva vo Bog. Deka starite lu|e pove}e mislat na Boga, poka`uva i eksperimentalnata

psihologija na religijata, no, isto taka, vo periodot na pubertetot, mo`ni se golemi preobrazuvawa, preroduvawa vo pogled na religioznosta. Kon Boga, ne treba da vodat samo razni nevolji i nesre}i, tuku i qubov i blagodarnost. Zatoa psiholo{ki e neto~no misleweto na onie koi tvrdat deka religijata e proizvod na rezignacija, starost, slabost i neznaewe ili neukost. Sosema e prirodno deka mladosta, silata i mo}ta, ne vodat tolku kon religijata, kako toa {to se slu~uva vo starosta, bolesti t.e. koga se pribli`uva krajot na `ivotot na zemjata. Na bogatiot, navistina, ne mu e lesno da vleze vo Carstvoto Bo`jo, bidej}i, na onie na koi im se ~ini, deka sekoga{ mo`at da imaat sè {to }e posakat i koi `iveat vo izobilstvo, ~esto, ne gi ni poznavat najgolemite zadovolstva na zemjata. Koj ne poznava nikakvi `elbi, gri`i, razni napori ‡ intelektualni i moralni, ne ja poznava ni pravata ~ista qubov, nitu iskrenoto prijatelstvo, pa zatoa toj ne e ni potpoln ~ovek. Mnogu ~esto, silna religioznost se javuva i kaj mladi lu|e, koi do`iveale te{ki isku{enija, kade {to i `ivotot im doa|al vo pra{awe i kade e predizvikana revolucija vo vnatr{niot `ivot, kako {to toa bil slu~ajot so Tolstoj, koj sakal da se samoubie, no go na{ol spasenieto vo Boga. Mnogumina pak, posle do`iveana te{ka kriza, do`ivuvaat iznenadno ozaruvawe i za prv pat vo izobilstvo go po~ustvuvaat bo`estvenoto vo svojata du{a. Religioznoto te`neewe, ne se javuva samo kako te`neewe da se spasi ~ovekot od mo`nata realnost, od o~ajuvawe, kako {to mislat mnogumina. 36

Pravoslavna Svetlina


Toa se javuva i vo pregolema sre}a, no vo `ivotnite nevolji, kade {to zemskata pomo{ ne e mo`na, se bara spas od Sevi{niot, semo}niot Bog, no toa lu|eto brzo go zaboravaat. Za iskreno, dlaboko veruvawe, potrebno e cel ~ovek, cela du{a, t.e. golemo `ivotno iskustvo i mnogu isku{enija, za{to, posebno, golema nesre}a ili nevolja, mo`e da predizvika potres i preobrazuvawe na celoto ~ove~ko bitie. Kako nastanuva neveruvaweto? Ne postoi nekoj nepogre{liv princip, po koj bi mo`ele da odlu~ime deka toj princip doveduva do nereligioznost. Motivite na nereligioznosta naj~esto se: neznaewe, sebi~nost, nemoralnost i drugi neprijatni ne{ta, za razlika vo religijata, vo pra{awe e ne{to mnogu ubavo, dobro, {to ne mu e dadeno na sekoj ~ovek da pronikne vo toa, za{to religioznost nema bez ubavina, dobrina i vistina. Me|utoa, vo nevolja nikoj ne mo`e da se oslobodi od svojata vera, pa duri ni primitivnite narodi, koi veruvale vo razni duhovi, gatawa, a se somnevale vo veruvaweto vo Boga, poka`uvaj}i ja pritoa svojata nadmo}nost. Ova zna~i deka i neveruvaweto kako i veruvaweto e staro kolku i religijata. Motivite na neveruvaweto mo`e da se tolku skrieni kaj ~ovekot koj neveruva, {to toj ne e ni svesen za toa, Vsu{nost, individualnata analiza poka`uva deka, vo slu~aj na neveruvawe, svesnoto „jas“, se povleklo od elementite na veruvawe, no tie potisnati elementi (barawa) na religijata dejstvuvaat i ponatamu vo nesvesniot i potsvesniot du{even `ivot. Zatoa, mnogu zna~ajno za pra{aweto na neveruvaweto e sposobnosta za samoanaliza. Ako se obideme da nametneme vera, so sila na nekoj, toa predizvikuva neveruvawe, no ne mora da zna~i deka toa }e ostane kako trajno du{evno

raspolo`enie. Ako nekoj, pak, ima negativen stav kon religijata, toga{ toj, toa lesno }e go najde i kaj nekoj drug. Kaj nereligioznite, odnosno koi neveruvaat, postoi nedostatok na razbirawe, pogre{no gi tolkuvaat religioznite pojavi, gi slu{at zboruvawata koi se {tetni za verata vo Boga i sl. Me|utoa, vistina e deka tokmu religiozniot akt go pravat ~ovekot ~ovek i sekoj koj veruva vo Boga, sekoga{ }e veruva. Dlaboka religioznost, koja ne e tolku ~esta (od bogoslovsko gledi{te) se smeta za dar Bo`ji i milost Bo`ja, isto kako i sekoj drug dar {to go imal ~ovekot. No steknuvaweto na verata ima svoj doprinos i aktivnost, taa ima svoi barawa, a bezuslovnoto barawe e „upodobuvawe na Boga“ (IMITATIO barawe, koe pretstavuva CHRISTI), odgovornost, koja kako princip e najbitno obele`je na ~ovekot. Vo taa smisla religijata e podvig, ~in na slobodno odlu~uvawe, zad koj stoi potpolniot ~ovek i koj go preobrazuva ~ovekot vo celosno nov ~ovek.

37

Pravoslavna Svetlina


onoj vistinski postoi, t.e. ve~no postoi, vo ve~na zaednica so Boga, koj postoi vo Bo`joto se}avawe. Bo`joto se}avawe, vsu{nost ne e kako ~ove~koto - odzemawe od zaboravot na onoj na kogo Bog se se}ava, tuku e negovo otrgnuvawe od ve~nata smrt, od negovoto poni{tuvawe, od nebitie. Zatoa Crkvata se se}ava na svoite svetiteli, za{to ako se zaboravat, }e bide pristrasnost vo koja nema mesto vo Crkvata, a tie iako sveti, imaat potreba da bidat spomnati na Liturgijata - za{to i svetitelite edinstveno se spasuvaat poradi toa {to se ~lenovi na Teloto Hristovo, t.e. Crkva. Proslavuvaweto na Boga i Negovite svetiteli, ne pretstavuva dodatna ili ukrasna osobina na evharistiskata zaednica, tuku edna od nejzinite su{tinski karakteristiki, bidej}i spasenieto se bara i nao|a edinstveno vo zaednica so site vo Teloto Hristovo. Proslavuvaj}i go Boga i svetitelite, na crkovnite praznici nie posredno ja proslavuvame radosnata vistina na Bo`joto ovoplotuvawe. So toa {to Sinot Bo`ji se ovoplotil, ostanuvaj}i vistinski Bog, i postanuvajki i vistinski ~ovek, poka`al deka materijata od koja sme sozdadeni i bez koja ne mo`eme, ne smee da se prezira, tuku e sveta i dostojna za sekoja po~est, samo ako se upotrebuva spasonosno, a ne zloupotrebuva pogubno. A svetitelite, podu~eni od Hristos kako ve~en primer, poka`uvaat kako treba materijata da op{ti so Bog; i kako sozdadeniot svet da se odnesuva kon Boga. So drugi zborovi, tie poka`uvaat kakov

Psalmopevecot David nè podu~uva: „Slavete go Boga vo Negovite svetii.“ ^ovekot e bitie koe Bog go sozdal od nebitie vo bitie, za da postane podoben na Nego. I navistina, toa e najgolemiot poziv na ~ovekot da stane podoben na Svojot Tvorec t.e. da go ostvari hristijanskiot (kategori~en imperativ) : „Bidete sovr{eni kako {to e sovr{en Va{iot Otec nebesen.“ Zna~i, bidete sovr{eni kako {to e sovr{en Onoj Koj e edinstven svet i izvor na sekoja svetost. So zborovite „bidete sveti“ Bogo~ovekot vsu{nost saka da ni ka`e postanete svetiteli. Od ova pogolemo nazna~enie vo na{iot `ivot nemame. Poradi toa sme se rodile, poradi toa `iveeme i poradi toa edinstveno `iveeme. Ako ovaa potresna vistina ja do`iveeme so seto svoe bitie i svoj `ivot, i kon nea se naso~ime, toga{ }e bideme dostojni da se nare~eme Hristijani, i ke mo`eme da gi sfatime onie koi svojot `ivot go posvetuvat da ja ostvarat taa cel, poradi koja Crkvata gi proslavuva narekuvaj}i gi Bo`ji svetiteli. Niv, Crkvata, im posvetuva posebni denovi ‡ praznici. Vo prazni~nite denovi nie ne pravime ni{to drugo, tuku go proslavuvame Boga neposredno (ako stanuva zbor za Hristovi praznici) ili posredno (ako stanuva zbor za svetitelski praznici). Pa zatoa Bo`jite ugodnici gi spomnuvame na sekoja Liturgija (bidej}i hristijanskiot praznik e nerazdelen od Liturgijata), a im posvetuvame posebni pesni za denot koga gi slavime, molej}i go Boga da gi spomne vo carstvoto Svoe, bidej}i samo 38

Pravoslavna Svetlina


41

Pravoslavna Svetlina


Veruvaweto deka alkoholot dava sila za rabota, deka ja zajaknuva krvta i ja potpomaga otpornosta na teloto e {iroko rasprostraneto me|u lu|eto. Skoro voop{teno se veruva deka pijalakot e neophodno potreben koga se izvr{uvaat te{ki raboti. Ra{ireno e i veruvaweto deka alkoholot go pomaga umetni~koto tvore{tvo. Dosta e da se spomene deka upotrebata na alkohol ~esto se brani so primeri na golemi umetnici koi mnogu piele. Sekoj od nas slu{nal sli~ni mislewa so koi onie koi konzumiraat alkoholni pijaloci ja branat svojata potreba za alkohol. Imaj}i gi vo predvid ovie fakti, postavenoto pra{awe za dejstvoto na alkoholot vrz rabotosposobnosta e neobi~no va`no vo prevencijata (spre~uvawe) na alkoholizmot. Pojavata na redovna upotreba na alkohol me|u fizi~kite rabotnici i me|u onie koi rabotat vo te{ki uslovi, kako {to se rudarite, {umskite rabotnici, rabotnicite vo `elezarnicite i drugi, poteknuva tokmu od raznite veruvawa, op{to prifateni me|u na{iot narod, deka alkoholot e potreben vo te{ka fizi~ka rabota i vo te{ki uslovi. Toa donekade e usloveno i od nevnimanieto na rabotnite organizacii koi na rabotnicite vo takvi uslovi ne im obezbeduvaat zdrav i sve` pijalok. Postojat i mnogu drugi veruvawa, kako na pr. deka `enata po poroduvaweto treba da pie vino za da ja nadomesti izgubenata krv i sila i da dobie dovolno mleko za novoroden~eto. Se pie zime, za{to se veruva deka alkoholot zagreva, se pie i vo gore{tinite oti „alkoholot i razladuva“. Vo nekoi kraevi rakijata e univerzalen lek za tegobi vo `eludnikot, a crvenoto vino e sredstvo za jaknewe na krvta. Koj u{te ne ja ~ul prikaznata deka crvenoto vino treba da se pie, za{to bo`em sodr`i `elezo. Sosema e razbirlivo deka vrz osnova na ovie prifateni veruvawa, retko koj vedna{ }e prifati deka alkoholot mo{ne lo{o vlijae na rabotosposobnosta. Potrebni se fakti koi }e go potvrdat toa. Alkoholot predizvikuva dobro raspolo`enie, samodoverba i nekriti~na borbenost. ^ovekot i po zemaweto na mali koli~ini alkohol se ~uvstvuva pojak i posilen. Kolku pati se ispiva ~a{a vino za da staneme pohrabri vo tek na nekoja raspravija ili `ivotna neprilika. Obi~no potoa ne se pra{uvame kolku takvoto pottiknuvawe na

dr. Jordan Jovev Tranzicijata i turbulentnite vremiwa niz koi denes pominuva na{eto op{testvo, ostavaat surovi tragi vo svesta na naselenieto. Tie tragi, naj~esto, se sogleduvaat vo porastot na poro~nite naviki kaj lu|eto koi od devedesetite godini pa navamu se vo ogromen i nezapirliv porast. Toj dvi`e~ki poro~en proces, mo`ebi trael od sekoga{, preku prekumernoto koristewe na alkoholot i cigarite, no denes prifa}a i mnogu moderni svetski trendovi, kako upotrebata na drogite i zloupotrebata na raznite medikamenti, ~ie dejstvo go uni{tuvaat ~ovekovoto telo, ja trujat ~ovekovata du{a, gi uni{tuvaat semejnite odnosi, op{testvenite odnosi, kako i na{ata zaednica so Boga. Bolestite na zavisnost po svojata masovnost i ekspanzija gi zagrozija op{estvata i go zgolemija nivniot interes za nivno suzbivawe, lekuvawe i rehabilitacija. Vo nade` da alarmirame i apelirame na razurnuva~kata tendencija na ovie poroci, }e uka`eme na nekoi aspekti od nivnoto dejstvo i prakti~nata uni{tuva~ka mo}. Vo prvata tema }e se zadr`ime na alkoholot, kako sredstvo {to ~ovekot go zema za da gi izbegne barawata na sekojdnevieto i da ja ubla`i psihi~kata tenzija. Bolesti na zavisnost - alkoholizam Denes bez nikakvo somnenie vo svetot, na Balkanot, i vo na{ata dr`ava, alkoholizmot pretstavuva kompleksna i suptilna patolo{ka pojava. Kompleksnosta na problemot se gleda vo toa {to toj navleguva vo site pori na ~ovekoviot `ivot i go zagrozuva od site aspekti: medicinski, socijalen, ekonomski, pedago{ki, praven i dr. Alkoholot e sredstvo {to ~ovekot go zema za da gi izbegne barawata na sekojdnevieto i da ja ubla`i psihi~kata tenzija. Bolestite na zavisnost po svojata masivnost i ekspanzija gi zagrozija op{estvata i go zgolemija nivniot interesot za nivno suzbivawe, lekuvawe i rehabilitacija. Dejstvoto na alkoholot sposobnosta za rabota na ~ovekot

vrz

40

Pravoslavna Svetlina


^esto se postavuva pra{aweto: „kako toa da ne se umira ~esto od akutno truewe so alkohol?“. Odgovorot e relativno ednostaven. Obi~no kaj pijaniot nastapuva besvest ili po~nuva povra}awe, pred da ja ispie smrtonosnata koli~ina alkohol, taka {to koncentracijata od 5% alkohol vo krvta nema taka ~esto. Alkoholot viljae negativno i vrz refleksite na ~ovekot. Toj predizvikuva docnewe na refleksite, {to se narekuva prodol`eno refleksno vreme koe normalno te~e me|u zabele`anata opasnost i reakcijata koja nastanuva za da se spre~i opasnosta. Alkoholot go prodol`uva refleksnoto vreme i toa e edna od glavnite pri~ini za nesre}ite koi alkoholot gi predizvikuva vo soobra}ajot, na rabota, itn. Alkoholot ja smaluva i otpornata sila na organizmot, pa zaradi toa sekoja bolest na alkoholi~arot pote{ko se lekuva i bara podolgo izostanuvawe od rabotata, a osven toa i pove}e go zagrozuva i samiot `ivot na bolniot. Taka ponekoga{ alkoholi~arot umira od vospalenie na belite drobovi, koe inaku so obzir na sovremenite metodi na lekuvawe stana skoro sosema voobi~aena bolest. Zna~i, alkoholot ja oslabuva muskulnata masa, doveduva do prodol`uvawe na refleksnoto vreme, ja smaluva otpornosta kon bolestite i so toa negativno vlijae na sposobnosta za rabota kaj ~ovekot. Kaj alkoholi~arot so tekot na vremeto nastapuva promena na li~nosta koja predizvikuva gubewe na ~uvstvoto na dol`nost, nezainteresiranost kon semejnite dol`nosti, i voop{to moralno i eti~ko propa|awe. Toa e edna od pri~inite koi uslovuvaat kriminalnite dela kaj alokoholi~arite da bidat po~esti. Zaradi toa alkoholizmot e pri~ina za mnogu kriminalni i voop{to asocijalni dela. I akutnoto pijanstvo e ~esta pri~ina za asocijalno odnesuvawe, agresivni dela i sudiri so op{testvoto koi ~esto doveduvaat do dalekuse`ni negativni posledici za alkoholi~arot i negovoto semejstvo.

borbenosta bilo pravilno i kolku toa navistina ni pomognalo. Namesto na drug, prigoden na~in da gi re{ava `ivotnite problemi, alkoholi~arot so pomo{ta na alkoholot si sozdava ~uvstvo na prividno zdravje i sila. Ovaa osobina na alkoholot, stru~nite lica ja smetaat za glavna pri~ina ~ovekot da pie. Taa pomo{ dobiena od alkoholot podocna skapo se napla}a i od alkoholi~arot i od negovoto semejstvo. Iako po zemaweto na pijalakot postoi subjektivno ~uvstvo na sila, vistinata e obratna, po zemaweto na alkohol se smaluva rabotosposobnosta, silata i mo`nosta za razumno razmisluvawe. Nau~nite trudovi potvrduvaat deka ve{ta~kata borbenost i raspolo`enie postepeno doveduvaat do postojana potreba od alokohol. Taka se pojavuva i bolesta alkoholizam. Pijanstvoto zavisi od koli~inata na alkoholot vo krvta. Trezveniot ~ovek nema alkohol vo krvta. Koli~inata na alkohol vo krvta od 0,5% (polovina promil) ne se manifestira kako pijanstvo. Toa e koli~inata koga na 2000 kapki krv vo krvotokot edna e alkohol. Sepak i pri takvo minimalno koli~estvo na alkohol se namaluva silata na muskulite za 16%. Vo koncentracija od 1,0% (takvata sostojba nastanuva najkasno eden ~as koga lice od 70 kg telesna te`ina }e ispie polovina litar vino) oslabuva vnimanieto i voljata, dvi`ewata ve}e ne se to~ni, iako liceto se u{te nema vidlivi znaci na pijanstvo. So koncentracija od 1 do 2% nastapuva lesno pijanstvo, liceto stanuva crveno, pulsot i di{eweto se zabrzani, govorot e brz i zbunuva~ki. So 2-3% alkohol vo krvta, ~ovekot gleda udvoeno i ima nerazbirliv govor. Koncentracijata na alkohol vo krvta od 3 do 5% predizvikuva te{ka pijana sostojba i besvest, a ako koncentracijata e pogolema, nastapuva smrt so akutno truewe od alkohol. Poradi akutnoto truewe so alkohol, smrtta nastapuva {tom sredno razvien ~ovek gladen ispie odedna{ 3/4 od litar kowak.

41

Pravoslavna Svetlina


Dejnosta na vele{kite majstori i zografi vo 19 i 20 vek ovoj objekt se razlikuva od dvete pogorenavedeni crkvi po na~inot na pokrivawe. Taa e podignata na 12 kupoli, od koi 5 kupoli dignati na povisok tambur obrazuvaat krst na samiot vrv. Vo 1850 ja gradi tribrodnata bazilika „Presveta Troica” vo [tipsko Novo Selo a vo 1861 g. ja gradi crkvata „Sveti Arhangel Mihail” vo s. Dolno ^i~evo - Vele{ko, kako petokupolna zgrada so kambanarija. Vo Srbija, Andreja gradi mnogu crkvi i toa vo: Turekovac, Pe~ewevac, Smederevo, Ni{, Vrawe, Pirot. Isto taka gradi crkvi vo Saraevo, Mostar, ^ajni~e i Sjenica. Vo izgradbata na crkvite Andreja poka`uval golemi tehni~ki poznavawa. Do izraz posebno doa|aat pri izgradbata na crkvata „Sv. Vm~. Pantelejmon” vo Veles za koja sozdava plato za gradba vo nepogoden ridest teren. Crkvite vo Makedonija Andreja gi gradel od odbran materijal. Vo crkvite „Sv. Vm~ Pantelejmon”, „Presveta Bogorodica” vo [tipsko Novo Selo i drugi, stolbovite se drveni i oblepeni so malter. Isto taka i lacite, svodovite kako i kupolite izvedeni se vo drven rabic i malterisani. Od kamen se izveduvani obemnite yidovi, apsidite, portalite a po nekade i prozorcite, kako i zavr{nite venci se izveduvani od obraboten kamen. Andreja e majstor na skulpturalno oblikuvawe vo kamen. Apsidite na negovite crkvi osobeno na tie vo Makedonija gradeni se vo dobro obraboten kamen so minimalni spojnici. Apsidite se obi~no pove}estrano re{avani so vitki koloni na ivicite, a zavr{uvaat so profilisani venci. ^esto se ukraseni i so sklupturalni pretstavi na `ivotni i angeli. Majstorstvoto vo obrabotkata na kamenot toj go poka`uva i vo

Sne`ana Kolevska Vo svoite ramki na bogatata kulturna i prosvetna dejnost na vele{ani kako i vo kulturnata istorija na Veles, zazema posebno mesto dejnosta na vele{kite majstori - graditeli i zografi. Grupiraj}i se vo poedini tajfi, vele{kite majstori i zografi izgradile i `ivopisale golem broj na crkvi niz celiot Balkan. Tie gradele obi~no soborni crkvi, objekti so dosta golemi dimenzii, koi po svojata arhitektura, pretstavuvale visok tehni~ki domet za vremeto vo koe se gradeni. Ovie majstori i zografi se od rodot na Renzovski, Damjanovi i Zografski i nivnite potomci. Isto taka se istaknuvaat i zografot Haxi Koste, majstorot \or|i Novakov - Xongar i zografot Dimitrija Andonov - Papradi{ki. Po svoeto poteklo Renzovski se Mijaci, rodum od s.Treson~e, a vo Veles doa|aat vo vtorata polovina na XVIII vek. Tie poto~no, se naselile vo s. Papradi{te. Andreja Damjanov (1813 - 1878) e roden vo s. Papradi{te. Majstorskiot zanaet go nau~il, rabotej}i zaedno so svojot tatko. U{te kako mlad bil naklonet kon grade`ni{tvoto. Toj raboti so svoite bra}a na zavr{uvaweto na crkvata „Presveta Bogorodica” vo Skopje. Edna godina podocna, vo 1835 g. toj ja obnovuva crkvata „Sveti Jovan“ vo Kratovo, re{avaj}i ja kako trikorabna bazilika zasvodena so polucilindri~ni svodovi. Vo Veles, Andreja ja gradi crkvata „Sveti Velikoma~enik Pantelejmon“ vo 1840 g. I ovaa crkva ima bazilikalna forma. Re{ena e kako tribrodna bazilika, opfatena od dvete bo~ni strani so tremovi, koi vo katot minuvaat vo galerii, kade {to e pomestena `enskata crkva. Crkvata vo manastirot „Sveti Joakim Osogovski“ kaj Kriva Palanka, Andreja ja gradi vo 1845 g. Arhitekturata na

42

Pravoslavna Svetlina


izveduvaweto na portalite, vo ~ii barokni formi poka`uva ~uvstvo kon odmerenost i preciznost vo rabotata. Vo samite arhitektonski koncepcii na crkvite, vo nivnite osnovi, kako i vo samoto oblikuvawe, majstorot Andreja prenesuva ve}e poznati formi i elementi od razli~ni stilovi - od vizantiskiot pa do barokot.

freski i slikal ikoni. Vo Veles rabotel na `ivopisot vo crkvata „Sveti Spas” vo 1921 g. potoa vo crkvata „Sv. Vm~. Pantelejmon” vo 1940 g. , vo s. Papradi{te 1933-34 g. vo tamo{nata crkva. Vo svojot `ivopis \or|i Zografski ja napu{ta donekade tradicijata na starite zografi i vnesuva izvesni elementi na realizam i sloboda vo tretiraweto na likovite na svetcite, osobeno vo nivnite obleki. Umrel vo 1946 g. na 75 - godi{na vozrast ostavaj}i ni neprocenlivo kulturno bogatstvo. Zografot Haxi Koste bil sovremenik na Andreja Damjanov. Toj go obnovuva `ivopisot vo crkvata na manastirot „Sv. Vm~. Dimitrija” vo Veles. Isto taka rabotel na ikoni za crkvata „Sv. Vm~. Pantelejmon” vo Veles i vo manastirskata crkva „Sveti Arhangel Mihail” vo s. Dolno ^i~evo. Vo `ivopisuvaweto na ikonite Haxi Koste ja prodol`il tradicijata na starite zografi. Ima dobar crte` i skladno slo`en kontrasen i sin kolorit pri koi{to pozadinata e dadena vo sini tonovi. Umrel vo 1884 g. vo Veles. \or|i Novakov - Xongar e poznat vele{ki majstor. Gradel crkvi vo Makedonija, Srbija i Bugarija. Vo Veles i Vele{ko ja izgradil crkvata vo s. Papradi{te. Prika`anoto tvore{tvo na vele{kite majstori i zografi pretstavuva golem pridones kon afirmacijata na makedonskoto kulturno nasledstvo vo ovaa oblast na kulturata. Delata na vele{kite majstori i zografi, odnosno nivnite crkvi, po arhitektonsko tehni~kite i umetni~kite kvaliteti pretstavuvaat najgolemi dostignuvawa vo XIX vek na Balkanot. Ikonite na vele{kite zografi bazirani vrz bogatite tradicii na starite zografi dostigaat odredeni umetni~ki kvaliteti. Bezbrojnite ikoni, kako i izvedenite freski vo mnogu manastiri i crkvi na Balkanot svedo~at za golemata tvore~ka aktivnost na vele{kite zografi. Deloto na vele{kite majstori i zografi pretstavuva golem pridones kon op{toto tvore{tvo na makedonskite majstori i zografi.

Vo vnatre{nosta crkvite se prostrani i impozantni, kako vo Makedonija taka i vo Srbija i Bosna i Hercegovina. Primerot so dvete galerii vo crkvata „Sv. Vm~. Pantelejmon” vo Veles, ja potencira monumentalnosta i dekorativnosta vo re{avaweto na vnatre{niot prostor vo navedeniot spomenik. Iako ne se sosema orginalni, delata na Andreja Damjanov pretstavuvaat najuspe{ni ostvaruvawa za toa vreme. Mnogu u~eni gi klasificiraat crkvite na majstorot Andreja me|u najubavite i najgolemite na Balkanot. Osven so gradba Andreja se zanimaval i so `ivopis. Vo ikonostasot na crkvata „Sv. Vm~. Pantelejmon” so~uvana e ikona od 1848 g. so negov potpis i ikona vo crkvata „Sveti Spas”. Vo tajfata na majstorot Andreja se neguvalo i kopani~arstvoto. So ovoj zanaet se zanimaval Nikola Damjanov kako i nivniot rodnina po `enska linija zografot Mane. Andreja imal ~etiri sina, no so grade`ni{tvoto i zografstvo se zanimavale samo Damjan i Jovan. Damjan se istaknuval kako graditel na crkvi. Negovo delo vo Veles e crkvata „Presveta Bogorodica” izgradena vo 1905 g. Najstariot brat na Andreja, \or|i Damjanov imal tri sina od koi dvajca se zanimavale so grade`ni{tvo zografstvo. Toa se zografite Jakov i Janko. Jakov gi izgradil crkvite vo vele{kite sela: Omorani, Oraov Dol, Ska~inci, Grn~i{te i Krajnici. Istovremeno toj go raboti `ivopisot vo navedenite crkvi zaedno so negovata tajfa. Posleden zograf od golemoto semejstvo Renzovski - Zografski e sinot na Jakov - \or|i Zografski. Zografskiot zanaet \or|i go u~el od tatka si a vo 1887 g. odi vo Rusija kade {to zaedno raboti so bugarskiot slikar Dimitriev. \or|i se zanimaval samo so `ivopis. Izveduval

43

Pravoslavna Svetlina


Vo imeto na Otecot i Sinot i Svetiot Duh ! AMIN Propoved proiznesena na 25.02.2007 godina na Arhijerejskata Sveta Bo`estvena Vasilieva Liturgija vo Soborniot hram ,,Sv. vm~. Pantelejmon” - Veles vo Prvata Nedela od Svetata ^etiriesetnica NEDELA NA PRAVOSLAVIE

sve{tenik Borislav Bobevski

,,Boga lu|eto ne mo`at da go vidat, na Nego nitu ~inovite angelski ne smeat da poglednat, no preku tebe ^ista, nam ni se javi Slovoto Ovoploteno, zatoa Ti blagodarime Lestvico Nebesna, {to ni Go poka`a Spasenieto na du{ite na{i“ golema pobeda na Pravoslavieto nad zemnite mudruva~i, koi so svoeto ereti~ko mudruvawe se obiduvaa celi devet vekovi, da mu na{tetat na ustrojstvoto na Crkvata so svoite pogre{ni u~ewa, za na krajot pobedonosno da bide zavr{ena taa te{ka i ma~na borba, vo vremeto na Blago~estivata carica Teodora i nejziniot sin Mihail. A bidej}i ovoj nastan za prv pat bil proslaven vo prvata nedela od velikiot post, tokmu zatoa i nie denes, po mnogu godini od toga{, si spomnuvame za toj radosen moment. Ereticite ne uspeaja da nanesat poraz, zatoa {to ne znaeja deka stolb i tvrdina na taa vistina e samiot Bog. Toj e onoj bedem, koj{to nè {titi nas hristijanite niz tekot na vekovite i zatoa Svetiot apostol Pavle na edno mesto otvoreno }e istakne: ,,Stremete se so `ivotot va{ Bog da bide vo vas, a ako Bog e so vas, toga{ koj }e e protiv vas“. I ne slu~ajno, tokmu zatoa vo ovaa Nedela na Pravoslavieto, Crkvata kako duhovna hrana go nudi Evangelieto za prizivot na Natanaila kon blizinata Bo`ja. A {to ni veli Evangelieto: So izleguvaweto Hristovo na propoved tokmu vo taa neznabo`e~ka Galileja, otade Jordan, mudro ni se otkriva smislata za Bo`joto doa|awe ovde na zemjata, a toa e ,,da gi povika i spasi zagubenite“. Na toj povik najprvo se odziva svetiot apostol Filip, koj bez nikakvo somnenie vedna{ poa|a po Hrista, prepoznavaj}i go vo Nego veteniot Mesija. Toa go doznavame tokmu od obra}aweto na Filipa kon negoviot drugar Natanail koga mu veli: „Go najdovme Isusa, sinot Josifov od Nazaret, za kogo pi{uva{e Mojsej vo zakonot i prorocite“. Kolku ednostavno zboruva Filip. Kako tie nekolku zbora „vrvi po mene“da

Va{e Visokopreosve{tenstvo, po~ituvani otci, dragi bra}a i sestri! So osobena ~est i ogromno zadovolstvo bi zboruval denes, vo ovaa prigoda, vo ovaa prva nedela od svetiot veligdenski post, za toa {to Crkvata, taa Nevesta Hristova, napravila i postojano pravi za nas nejzinite ~eda - hristijanite. Za toa, kako Bogomudrata ni Majka na{a, vodena od Premudrosta na Nejziniot Sin i Bog Na{, postojano donesuvala i im nosi pobedi na site onie koi{to svojata nade` i zastapni{tvo ja polagaat vo taa ,,La|a na spasenieto“. Vleze li ~ovek edna{ vo nea so vistinska revnost i duhovno zadovolstvo, toga{ veruvajte deka preobrazbata na duhot sretnuvaj}i se so vistinata }e zasvetli na site onie, koi{to sakaat da go vidat Boga vo seta svoja premudrost. A kakov li e toj prizor, dragi moi, da se vidi Carot na Vojskite Nebesni? Kolku li stra{no i veli~estveno e videnieto na Liceto Bo`jo vo taa nepristapna svetlina, a pri toa da se ostane `iv? Kakva li radost go opfa}a duhot, koga znae deka lice v lice se sretnuva so svojot Sozdatel? Golemi i dlaboki se tajnite Bo`ji, no, On tokmu nam odlu~i da ni gi otkrie, tokmu nam odlu~i da ni ja poka`e Svojata celina na trite Ipostasi i da nè pretstavi kako kruna na sè {to e sozdadeno od Negovite pre~isti race. Zatoa i psalmopevecot David veli: „[to e toa ~ovek, ta se se}ava{ na nego, ili pak sinot ~ove~ki ta go posetuva{. Si go napravil malku pomal od an”elite, a so slava i velelepie si go oven~al“. Svesni za takvata slava i bogolepie so koja sme oven~ani, sozdadeni kako ikoni Hristovi, red e i nie denes, kako i celiot pravoslaven svet, da si spomneme za taa

44

Pravoslavna Svetlina


zna~ea celo edno otkrovenie za du{ata koja kopnee po Boga. No, na svojot kopne` po Imeto Bo`jo toj ne dodava nikakov somne`, tuku naprotiv uveren vo svoeto Bo`jo poznanie, se obiduva i svojot drugar da go uveri vo toa. I zatoa mu veli: „go najdovme“, za i nam da ni se otkrie na~inot na koj se doa|a do Boga, a toa e kopne`ot i postojanoto barawe na vistinskata svetlina niz ovoj mra~en i bezli~en svet. Kako kontrast od brzoverieto Filipovo, Evangelieto ponatamu ni go izlo`uva odgovorot od Natanaila, koj na radosta za Bo`joto pronao|awe od Filip za~nuva edna somne`, velej}i: „Mo`e li ne{to dobro da izleze od Nazaret“. A Svetiot Apostol Filip, ne otstapuvaj}i od svoeto misionerstvo i apostolski metod, pritoa ne sakaj}i pove}e da se doka`uva so Natanaila mu veli: „E pa, dojdi i vidi“. I zasegnat od ovie zborovi Natanail navistina trgnuva so nego. A koga Preblagiot Bog go gleda Natanaila kako doa|a pri Nego, so pofalba go veli~a velej}i mu: „deka e vistinski Izrailec vo kogo nema lukavstvo“. Vo ovaa pofalba se skriva i na{iot priziv i nade` deka i nie kako lu|e ispolneti so bogomislie, kopneewe za Boga, barawe na Boga, ~ekawe na Boga i nade` vo Boga, }e bideme kako Natanail pofaleni javno, kako nov i izbran narod Bo`ji. No Natanail na ovaa pofalba od Boga ne se ponese kako vistinski Izrailec, koj {to vo vakov moment bi se pogordeal pred narodot, tuku naprotiv vo sebe si se sepna i mu veli na Gospoda: „Od kade me poznava{?“ Od kade znae{ kakvo e moeto srce i du{a koga prv pat vo `ivotov se sretnuvame? Ako me nare~e{e po ime, mojata du{a pomalku bi se iznenadila, no ti govori{ za dlabo~inite ~ove~ki, zboruva{ za mojata du{a i srce, za ne{ta koi {to te{ko se otkrivaat. No Bog Koj sè znae, i ja znae{e du{ata na Natanaila, na koja i treba{e u{te edna mala iskra na nade` za da go nadmine somne`ot, go obdaruva so otkrovenie na u{te edna tajna velej}i mu: ,,U{te pred da te povika Filip, koga be{e kaj smokvata, Jas te vidov. Toa zna~i deka, kako Bog, Koj go znae celiot tvoj `ivot, nevidlivo prisustvuvav i odblizu ja vidov slu~kata na va{iot razgovor, i ne sakam da

go na`alam Filipa, koj revnosno se ponese kon tebe, tuku sakam i nego, i tebe, da ve nagradam so duhovni o~i za da go izbegnete dosega{noto va{e slepilo. Za onoj {to gi poznava tajnite na duhot lesno e da gi poznae i tajnite na teloto, i tajnite na dvi`eweto na teloto ~ove~ko, bez pri toa da bideme vo Negova blizina. Kade da se skrieme od tvojot pogled Gospodi? Kade da izbegame od Tvoeto sevidlivo oko? Kako mo`eme, a da ne go po~uvstvuvame Tvoeto Golemo i stra{no prisustvo? Psalmopevecot David na Sevidliviot Bog mu veli: „Gospodi Ti si me ispital i me znae{. Ti od daleku gi znae{ mislite moi. Patekata moja, ti si ja ispital; site pati{ta moi si gi predvidel. U{te i zborovite ne mi do{le do jazikot moj, a ti Gospodi, ve}e gi znae{: sè {to bilo i sè {to }e bide. Za{to, Ti si me sozdal i si ja polo`il rakata svoja vrz mene. Se voshituvam na tvoeto znaewe, toa e previsoko i ne mo`am da mu prijdam! Kade da otidam od tvojot duh i od Liceto Tvoe kade da pobegnam?“ Treba da potencirame deka ovie ~udesa Bog nikoga{ ne gi pravi popusto, i sekoga{ se trudi otkrienoto i storenoto da bide onolku, kolku {to ni e potrebno, bez pri toa so bilo kakov pritisok vrz na{ata volja da deluva na na{eto opredeluvawe. A opredelbata pak Natanailova e pove}e od jasna: „Ravi, Ti si Sin Bo`ji, Ti si Carot Izrailev“. Dali e ova istiot onoj ~ovek koj{to pred samo nekolku momenti vele{e: „deka od Nazaret ne mo`e da izleze ni{to dobro“. Dali e ova istata usta, koja{to pred malku govorej}i vo izrailski duh ropta{e protiv `elbata Filipova da go zapoznae Mesijata? Mnogu malku dragi bra}a i sestri, ì treba na vakvata du{a za da napravi metanija, da napravi preobrazba, polna so voshit od koja treperi ~ove~koto telo vo strav da pogledne vo silata i slavata Bo`ja i da ostane `iva. No, Natanail precizno go imenuva Boga, narekuvaj}i go Sin Bo`ji i podigaj}i ja li~nosta Hristova tolku visoko, so {to i samiot se iska~uva do

45

Pravoslavna Svetlina


moment mo`ebi Hrista go razbira kako obi~en zemen car na Davidoviot prestol. I na krajot preblagiot Bog deluva so blag ukor koj ne va`i samo za Natanaila tuku i za site nas ovde denes prisutni, kako i za site onie, koi{to ne go smetaa za neophodno toa da bidat ovde denes na ovaa Bo`estvena Liturgija, na koja ja slavevme pobedata na Pravoslavieto, a toa e sledniov ukor: „Veruva{, oti ti rekov deka te vidov pod smokvata; }e vidi{ mnogu pove}e od toa“, a nam pak so potvrda ni se obra}a deka: „Od sega neboto }e bide otvoreno i angelite Bo`ji }e se iska~uvaat i simnuvaat nad Sinot ^ove~ki“, {to i niz tekot na istorijata postojano se slu~uva. Tokmu poradi toa, po primerot od Evangelieto Bog nè povikuva i nam dragi bra}a i sestri, u{te od ovoj moment, da vetime pred Negovoto lice vo Negoviot dom, deka na{ite du{i i srca koi prethodno }e gi

is~istime so post i molitva, }e gi prigotvime za `iveali{ta negovi, `iveali{ta na duhot vo koj }e caruva pravdata, vistinata, krotosta i qubovta. Ne sekoj ~ovek koj e roden na zemjava, ja ima ~esta „pravo da go slavi Boga“ kako nas hristijanite, na koi{to Svetosta ni ja predadoa samite Apostoli, a toa Apostolsko Preemstvo na ovaa po~va go umno`uvaa bezbroj sveti ma~enici i vo dobro pobednici, koi so svojata krv ja natopija ovaa Makedonska po~va i so svetosta svoja gi izmija na{ite grevovi, kako makedonski pravoslaven narod Bo`ji, kako nov Izrail carsko sve{tenstvo za koe samiot Bog go pofali i odr`uva, i za kogo prigotvuva ve~ni nasladi vo Svoeto Carstvo Nebesno, postojano, sega i sekoga{ i vo ve~ni vekovi Amin.

46

Pravoslavna Svetlina


D Daarroot t GGoossppooddoovv -- nnaassookkaa nnaa ` `iivvoot toot t Koga ~ovekot }e ja spoznae svojata darba, }e go pronajde svojot mir i spasenie, }e go smiri svojot duh, }e `ivee primerno, }e bide sposoben da gi uvidi problemite da drugite i da izleze vo presret vo nivnoto re{avawe

Bog e Golem. Bog e Vozvi{en. Bog e Semo}en. Toj e na{iot pastir, ~uvar i odreditel na na{ata sudbina. Sovr{eno nè poznava nas - negovite ~eda, go poznava duhot na{, ja poznava radosta i bolkata vo na{ite du{i, za{to Toj nè sozdal, Toj nè otelotvoril, i stavil du{a vo na{ite tela. Bog ja znae dobrinata {to sme ja storile, no go znae i najlo{iot grev, grevot {to go krieme vo dlabo~inata na na{ata du{a. Sekoj pat koga Go povikuvame da gi ispovedame na{ite grevovi, sekoj pat koga Go spomnuvame Negovoto ime da se zablagodarime za dobroto vo `ivotot na{ - Toj go pozdravuva toa, go pozdravuva na{eto priznanie, za ne{tata {to Toj ve}e gi znae. Nie, ~edata Bo`ji, se vrtime vo eden krug na `ivotot, kade {to }e gi spoznaeme site raboti, i dobri i lo{i, sre}a i radost, i taga i bolka, qubov i milost, i omraza i zloba. No svesni sme, sekoga{, da go spoznaeme dobroto, da ~inime dobri dela, da pomagame, da bideme polni so milost, svesni sme da ja veli~ime dobrata strana na `ivotot i sekoga{ da te`neeme kon nea. A Gospod Bog go znae toa, za{to Toj taka odredil. Bog nì daruval telo i du{a, nì daruval srce, za da sakame i da qubime, i nì daruval um, za da rasuduvame i da spoznavame, za da go spoznaeme dobroto i da go osudime lo{oto. I toa e zaedni~ki, vidliv dar za site lu|e. Ponatamu, vo `ivotot, u~ime od iskustvata i gi razvivame i usovr{uvame svoite sposobnosti, u~ime kako da `iveeme primerno, kako da bideme dobri li~nosti, kako da sozdademe i da oddr`ime zaednica so drugite. Zna~i, vo `ivotot startuvame so darovite Bo`ji, srceto i umot. No dali e toa sè {to Bog go daril vo telata na{i? Dali e toa dovolno nie, lu|eto, da sozdademe i odr`ime me|usebna zaednica?

Postoi u{te eden skrien, vnatre{en aspekt na ~ovekovata du{a, {to se razlikuva od ostanatite Gospodovi darovi po toa {to se odnesuva na sekoj ~ovek posebno. Toa e nevidliv del, koj tlee vo ~ovekovata du{a, i go grize ~ovekot se dodeka ovoj ne go spoznae i ne go realizira. Toj intimen del e darbata na ~ovekot za ~inewe na ne{to. So ovoj dar Bog sakal da se osigura deka ~ovekot lesno i ubavo }e go pomine zemskiot `ivot, deka preku ovoj del od du{ata }e go pronajde svojot vnatre{en mir, }e go jakne svojot duh, }e go jakne svojot milostiv kapacitet, za polesno da ja sozdade zaednicata so drugite i aktivno da u~estvuva vo nejzinoto odr`uvawe. 47

Pravoslavna Svetlina


Sekoj ~ovek ima skriena strast za nekoja rabota. Sekoj ~ovek ja spoznava taa strast. No ne sekoj se drznuva da ja realizira taa svoja darba za ~inewe na nekoja rabota. Toga{ ~ovekot gre{i, zatoa {to toa e negovata sudbina opredelena od Boga, da bide ona {to mu go nalo`uva negovata du{a, da bide ona koe }e go pravi sre}en, bez razlika dali e toa dobra op{testvena ili dr`avni~ka funkcija ili „kr{ewe na kamewa“. Tuka ~ovekot mora da ja pobedi gordosta, mora da go izdr`i op{testveniot pritisok, zatoa {to samo taka }e dojde do svojata sre}a. ^ovekot mora da sfati deka realizacijata na darbata koja tlee vo nego, a e dadena od Boga, e va`en del vo opstojuvaweto na zaednicata i op{testvoto. Koga }e se realizira toj vroden aspekt na du{ata, ~ovekovata sredina }e bide ispolneta so qubov i mir, zatoa {to ~ovekot, pred sè, }e gi zadovoli sopstvenite duhovni potrebi i }e bide celosnono podgotven da poka`e interes i milost za problemite na drugite lu|e. Blagodatta na ovoj dar e golema, ~ovekot mora da ja spoznae i pravilno da ja razbere, za{to toa e negovata nasoka vo zemskiot `ivot, od Boga dadena, nasoka preku koja }e zra~i svetlinata na negoviot duh i nasoka so koja }e uspee da gi spoznae dobroto, qubovta, milosta, prijatelstvoto i zaednicata so drugite lu|e.

Poslanie na Apostolot Pavle do Rimjanite Glava sedma Opravduvaweto preku vera osloboduva od slu`bata na Zakonot i obvrzuva kon slu`bata na Hrista. Borbata na vnatre{niot i nadvore{niot ~ovek 15. A {to da pravam, ne znam; bidej}i ne go vr{am ona, {to go sakam, tuku ona, {to go mrazam, toa go pravam. 16. Ako, pak, go pravam ona, {to ne go sakam, toga{ se soglasuvam so Zakonot deka e dobar. 17. I vo takov slu~aj jas ve}e ne go pravam toa, tuku grevot, {to `ivee vo mene. 18. Jas znam deka vo mene, odnosno vo moeto telo, ne `ivee dobroto; bidej}i `elba za dobro vo mene ima, no da go pravam toa, ne nao|am sili. 19. Oti ne dobroto, koe go sakam, go pravam, tuku zloto, {to ne go sakam, go vr{am. 20. A {tom go vr{am ona, {to ne go sakam, ne go vr{am ve}e jas, no grevot, {to `ivee vo mene. 21. I taka, vo sebesi nao|am takov zakon deka, koga sakam da pravam dobro, zloto mi se nametnuva.

pi{uva: Nikola Cilakov

48

Pravoslavna Svetlina


prim. D-r Zoran @ivkov prim. D-r Todor Vlah~ev

QUBOVTA - NAJCELISHODNA DU[EVNA HRANA DENOT KOGA ]E PRESTANE[ DA QUBI[ E DENOT KOGA ]E PO^NE[ DA UMIRA[

Za da vidi{ kolku qubi{, pra{aj se kolku strada{ (starec Siluan) „ Da zboruvam na site ~ove~ki jazici, pa duri i na angelski, {tom qubov nemam, }e bidam bakar {to yvoni, ili kimval {to yve~i. Da imam proro~ki dar i da gi znam site tajni, da gi imam site znaewa za site raboti, a i takva silna vera {to i planini da premostuvam - ako qubov nemam, ni{to ne sum“ (Himna na qubovta ispeana od bo`enstveniot apostol Pavle, upatena do Korintjanite poradi nivnoto prevoznesuvawe so nivnite darbi, a osobeno na darot so jazici (1. Kor. 13, 1-2). QUBOVTA pretstavuva najcelishodna du{evna hrana na ~ovekot i kako takva e neophodna za pravilen razvoj i odr`uvawe na zdravjeto. Toa e slo`eno ~uvstvo {to te{ko se definira, zo{to se raboti za dinami~na, promenliva i mnogu ~uvstvitelna sodr`ina na ~ove~kata psiha. Taa e pregolema i predlaboka da bi bila sfatena, izmerena ili opi{ana so zborovi. Spored vladikata Nikolaj Velimirovi}, „Qubovta e nesozdadena, nematerijalna i ve~na“. Taa ne se kupuva i nea mo`e da ja opi{e samo onoj {to ja ima po~uvstvuvano, zatoa {to SAMO ONOJ KOJ I SAMIOT QUBEL ZNAE [TO E TOA QUBOV. Zatoa qubovta mora da se do`ivee za da mo`e da se dava ponatamu kako sozdava~ka energija koja gi oblikuva lu|eto. Vistinskata qubov ne e samo odnos sprema nekoja li~nost, tuku i stav - orientacija na na{iot karakter. Taa ne samo {to ni ja dava ubavinata na du{ata, tuku i silata i mo}ta koi ni pomagaat da gi prebrodime te{kotiite vo `ivotot. Qubovta e najubava koga se ~eka. Taa e prvata ubava rabota {to ni se slu~uva vo na{iot `ivot, koga sè se menuva i se budat site setila. Taa e kako cvet {to se otvara na sonce edno proletno utro i ne znae u{te dobro {to mu se slu~uva i se zbunuva. Ni{to vo svetot ne e poskapoceno od qubovta. Samo zaradi qubovta `ivotot se obnovuva (~i~ko Ali). Vo qubovta ne samo {to ne se pravi zlo, tuku se ostvaruva dobro. Sekade kade {to ja nema nea, vladee zloto i nesre}ata. Dobroto i sre}ata se nao|aat samo vo nejzinoto carstvo. Sprotivnost na qubovta ne e omrazata, tuku nedavaweto na qubov od {to proizleguvaat strastite, posesivnosta, apatijata, izoliranosta od nadvore{niot svet i nedoverbata. Vo familiite kade otsustvuva qubovta sekoj `ivee za sebe i eden pokraj drug. Bez qubov `ivotot e prazen. Nejziniot nedostatokot mo`e da bide pri~ina i za pojava na nevrotski zaboluvawa. QUBOVTA SE RA\A I UMIRA VO ZAEDNI^KIOT @IVOT Qubovta pretstavuva vistinska du{evna hrana samo dokolku se javuva vo {to e mo`no po~ist oblik, bez ili so {to e pomalku primesi na sebi~nost. Samo nesebi~nata qubov koja dava sè, a za vozvrat ne o~ekuva ni{to, mo`e da ja ispolni du{ata i da sozdade vistinska sre}a, za{to samo ONOJ KOJ QUBI BARA Sè, DAVA Sè i postojano misli na sakanata li~nost. Da qubi{ zna~i da se nadmine{ samiot sebesi. Sekoj od nas saka da qubi i da bide quben, a toa podrazbira i podgotvenost za `rtvuvawe. Samo dokolku ~uvstvoto kon li~nosta {to ja qubime e protkaeno so podgotvenost za `rtvuvawe mo`e da stane zbor za qubov. Vsu{nost, vzaemnata qubov na ma`ot i `enata ja pravi nivnata celovitost. Bez nea, i ma`ot i `enata se samo edna polovina. Ottuka, te{ko na ma`ot koj ja ima osvoeno rakata, no ne i srceto na sakanata. Qubovta e dijada ‡ dvajca so edna du{a, pri {to onoj {to qubi i qubeniot kako da ne se dvajca, tuku edno. Dve du{i i dve tela se edno, a teloto svoe se pretvora vo dom vo koj se vseluva sakanata li~nost (otec Sanxakovski). „Ako du{ata qubi samo ne~ie telo , toga{ toa e sladostrastie; ako pak qubi druga du{a,

49

Pravoslavna Svetlina


no ja qubi bez Boga , toga{ toa e so`aluvawe ili odu{evuvawe; duri toga{ koga du{ata vo Boga qubi druga du{a , toga{ toa e qubov“. (vladika Nikolaj Velimirovi}) KOLKU E POGOLEMA QUBOVTA TOLKU E POGOLEMO STRADAWETO NA DU[ATA Pati{tata na qubovta se te{ki i strmni za{to taa ne doa|a koga sakame nie, tuku koga toa }e ni bide dozvoleno. Pri qubov se otvara du{ata i taa se raduva na toa. Iako qubovta ne treba da bide stradawe, da se qubi zna~i i da se strada, pri {to kolku e taa pogolema, tolku e pogolemo i stradaweto na du{ata. Vqubenite o~i se slepi o~i. Ne mo`ej}i da ja razbereme qubovta, se zaqubuvame vo (pogre{ni) li~nosti koi ne ni ja vozvra}aat na na~in na koj nie o~ekuvame. Ne razbiraj}i ja i neprepoznavaj}i ja, lu|eto, a osobeno mladite, samo tr~aat po nea bez da ja do`iveat. Denes pove}eto od mladite znaat za setila, a ne znaat za qubov. Za niv „qubov“ pretstavuvaa nivnite strasti ‡ telesnoto sladostrastie. Zborot qubov vo dene{no vreme ~esto pati znae da bide i nepoznat zbor {to mnogu lu|e, a sobeno `enite, sakaat da go slu{nat. Te{ko e da bide{ vquben, a da ne mo`e{ da go iska`e{ toa. Toa {to ni velat deka nè qubat, ne zna~i sekoga{ i qubov. Edinstven na~in nekoj da te vozqubi e samiot da qubi{. OD SIMPATIJA DO QUBOV - KON NEPRIJATELITE Postojat pove}e vidovi na qubov. Kako prva bi ja spomnale roditelskata, odnosno qubovta na roditelite sprema decata i obratno, pri {to dominantno mesto zazema maj~inata qubov. Maj~inata qubov na zemjata postoi otkako postoi zemjata i nea ja ima nadminato samo Gospod Isus Hristos so qubovta kon ~ove~kiot rod. Maj~instvoto e edno od najgolemite ~uda na svetot - tajna skriena vo du{ata i srceto na majkata. Majkata na zemjata e isto {to i Bog na neboto. Postoi i drugarska, odnosno prijatelska qubov koja pretstavuva temel na sekoe zaedni{tvo preku koja na drugiot mu posakuvame dobro, odnosno sakame da mu pomogneme. Postoi i qubov sprema tatkovinata, prirodata, muzikata, poezijata i t.n. Koga ~ovek nema qubov, toj im se predava na strastite. Qubovta sekoga{ e li~nosna. Taa e mo`na samo sprema li~nosta (svesna), za razlika od potrebata koja e mo`na samo sprema predmetite. Ottuka qubovta nema ni{to zaedni~ko so qubovta (strasta) kon odredeni predmeti ili pojavi kako {to se: kon parite (srebroqubie), kon samiot sebe (samoqubie), kon postojanoto barawe za laskavi zborovi i pofalbi (slavoqubie) i sekako najlo{ata od site strasti - za vlast (vlastoqubie). Ovde bi nabrojale i nekoi strasti na teloto kako {to se: bludot, prequbata, prejaduvaweto, lakomosta, neumerenosta, nezasitenosta, rasko{ot, ko~oporeweto i dr. Preku materijalniot `ivot lu|eto ja ostvaruvaat svojata najiskrena qubov – qubovta sprema hranata. Lu|eto izgradija mnogu zgradi i objekti, no vo niv ne se vnese mir, qubov, spokojstvo i trajna sre}a. „Ne mo`ete da slu`ite na Boga i na bogatstvoto“ (Mt. 6, 24). „Kade e va{eto bogatstvo, tamu }e bide i va{eto srce“ (Lk.12, 34). A koga vo qubovta ke navlezat parite, se otvoraat vratite na pekolot. Po svojot intenzitet qubovta varira od obi~na simpatija, preku vqubenost, pa sè do qubov kon neprijatelite i celokupniot svet. PO TOA SE RAZLIKUVAME NIE HRISTIJANITE OD DRUGITE ‡ PO QUBOVTA (Jovan 13, 35), koja nè u~i da gi qubime na{ite neprijateli. Na{ata religija e religija na qubovta i mirot. Ottuka Hristos veli: „Lesno e da go qubi{ toj {to te qubi. VI ZAPOVEDAM DA GI QUBITE NEPRIJATELITE SVOI. So toa }e ja obesmislite omrazata“. Za qubovta sprema neprijatelite starecot Siluan veli: „Na{ata hristijanska du{a nema da ima mir ako ne se moli za svoite neprijateli. Koj lo{o misli za svoite neprijateli, vo nego nema Bo`ja qubov i toj ne go poznava Boga“. Da poka`uvame qubov i kon prijatelite i kon neprijatelite. So svojata qubov najbrgu i najsigurno }e gi pobedime i }e gi popravime site svoi neprijateli. „Ste slu{ale deka e re~eno: Qubi go svojot bli`en i mrazi gi neprijatelite. Jas pak vi 50

Pravoslavna Svetlina


velam: „Qubete gi neprijatelite svoi, blagoslovuvajte gi onie koi ve kolnat, pravete im dobro na onie {to ve mrazat, i molete se za onie {to ve navreduvaat i gonat.“ (Mt. 5. 43-44) QUBOV KON BLI@NITE I BOGA

Vozqubi Go Gospoda, tvojot Bog so seto svoe srce, so seta svoja du{a, so seta svoja sila, so siot svoj razum. Vozqubi go svojot bli`en kako seb si (Mt 12, 31) (Dvete najgolemi hristijanski zapovedi)

Posebna qubov na koja nè u~i na{ata hristijanska vera pretstavuva QUBOVTA KON BLI@NITE I QUBOVTA KON BOGA. „NOVA ZAPOVED DAVAM, im rekol Isus na hristijanite ‡ DA SE QUBITE EDEN SO DRUG KAKO [TO JAS VE QUBAM I PO TOA ]E SE POZNAETE DEKA STE MOI U^ENICI“ (Jn. 13, 34-

35). Ovoj vid na qubov e temelot na hristijanskiot moral i religija ~ija krajna cel e posvetenosta za dobroto na bli`niot duri i po cena na sopstveniot `ivot. Ne mo`eme iskreno da go qubime bli`niot poradi `estokoto protivewe na na{eto neis~isteno srce vo koe se javuvaat: strasti, bes~ustvitelnost, omraza, kleveta, osvetoqubivost, zavist, potsmev, osuda, potsmevawe na negovite grevovi, ogor~enost od negovite uspesi. Takvo e na{eto srce dodeka ne se is~isti so samoprekoruvawe, molitvi, mnogu nadvore{ni i vnatre{ni podvizi, trpewe na taga, navredi, nepravdi i dr. Hristijanskiot `ivot se sostoi vo osloboduvawe od vakvite bolni du{evni naklonosti. Bli`niot go zasakuvame na toj na~in {to }e go isfrlime gnevot, zlopamteweto i osvetata, }e prostuvame i popu{tame, }e se odu~uvame od raspravii i kavgi koi se plod na gordosta i samoqubieto, }e zboruvame dobro za onie koi zboruvaat lo{o za nas, }e vozvra}ame na zloto so dobro i }e se molime za onie koi ni smisluvaat razni sramoti, navredi, isku{enija i progonstva. Qubovata sprema bli`nite pretstavuva najgolema potvrda i za iskrenata qubov sprema Boga. Onie {to iskreno go qubat Boga, iskreno gi qubat i svoite bli`ni, zo{to bez qubov kon bli`niot, nema nitu qubov kon Boga. On od ~ovekot bara qubov, no vistinska qubov, duhovna i sveta, a ne me~tatelna, telesna, oskverneta so gordost i sladostrastie. Boga e nevozmo`no da Go qubime poinaku osven so srce is~isteno i osveteno so Bo`estvenata blagodat. Na{ata qubov kon Boga i kon Carstvoto Bo`jo sekoga{ treba da bide na prvo mesto. QUBOVTA GO DONELA BO@JIOT SIN NA GRE[NATA ZEMJA ‡ OD QUBOV KON NAS GRE[NITE Prviot zbor koj go nau~il Gospod ~ovekot bil zborot qubov. I pokraj toa, mnogumina od nas zaludno go izgovaraat ovoj zbor bez da znaat kako treba vistinski da se qubi. Isus do{ol toa da ni go poka`e. Dokaz za Bo`jata qubov sprema lu|eto e Negovoto prisustvo pome|u niv vo momentot koga im e te{ko, kako i preku delata napraveni za nivno dobro za {to vo Biblijata ima bezbroj primeri. Vrvot na Isusovota qubov se poka`al koga umrel ne za pravednite, tuku za gre{nite - za onie na koi do{ol da im pru`i spasenie, a go mrazele. Bog e qubov - najgolema duhovna ubavina. Su{tinata na Boga e Negovata qubov. Toj {to prebiva vo qubovta, prebiva vo Bog i Bog vo nego (Jn, 4:16) Zatoa, ako ne veruvame vo Boga, kako mo`eme da veruvame vo qubovta. Tamu kade {to nema qubov nema ni vera. Bez qubov nema ni vistina. Ottuka, qubovta nadvor od Boga ne e qubov. ]e zavr{ime onaka kako i {to po~navme, so prodol`enieto na himnata na qubovta od apostol Pavle upatena do Korintjanite (1. Kor. 13, 3 ‡ 8). „Da go razdadam celiot svoj imot, da dozvolam teloto da mi izgori – {tom qubov nemam ni{to ne mi koristi. Qubovta e dolgotrpeliva, polna so dobrina, qubovta ne zaviduva, qubovta ne se prevoznesuva, ne se gordee, ne pravi {to e nepristojno, ne bara svoe, ne se srdi, ne misli zlo, na nepravdi ne se raduva, a na vistina se raduva, sè izvinuva, vo sè veruva, vo sè se nadeva, sè pretrpuva. Qubovta nikoga{ ne prestanuva“. 51

Pravoslavna Svetlina


Objasnuvawe na nekoi posebni obredi vo Crkvata

(Podigawe Panagija)

Panagija e zbor so koj Grcite ja imenuvaat Bo`jata Majka, kako sesveta i najsveta. No ovde pod ova ime se podrazbira ~estica leb, koja se posvetuva na Majkata Bo`ja. Pobo`nite hristijani, a osobeno monasite i drugite duhovni lica, imaat obi~aj po zavr{etokot na trpezata da mu blagodarat na Boga, podigaj}i panagija, t.e. so prvite tri prsta od dvete race se podiga nagore triagolna ~estica od lebot, vadej}i ja vo ~est i spomen na Presvetata Bogorodica. Sv. Simeon Solunski veli: „od predlo`eniot leb za spasenie na site se vadi triagolna ~estica ozna~uvaj}i ja sv. Troica, a edinstveniot centar (vrvot na ~esti~kata) ‡ edinstvoto na Bo`joto bitie. Zna~i, kako i da se svrti ovaa ~esti~ka sekoga{ ima tri strani i agol koi se soedinuvat vo eden ostar kraj. Ovoj obi~aj, ni doa|a od svetite otci i e ~uvano vo pismena forma od apostolsko vreme, sekojdnevno prinesuvaj}i i na Svetata Troica - edinstveniot na{ Bog, vo imeto na Bogorodica - koja so posredstvo na Nejzinata Bo`estvena ro`ba nie ja spoznavme Svetata Troica.“ Koga se podiga panagijata?

Panagijata ne se podiga samo po trpeza, tuku i vo drugi okolnosti od `ivotot. Sv. Simeon veli: „najnapred panagijata e vostanovena koga bra}ata }e zavr{at so trpezata za da go osveti, a i ozna~i krajot na potrebuvawe na hrana, osobeno za slava na Bo`jata Majka koja go rodila Lebot na `ivotot Koj sekoga{ gi nahranuva na{ite du{i. Panagijata se podiga i vo sekoe vreme koga nekoj ja povikuva za pomo{ i posredni~ka Presveta Bogorodica. Se podiga za vreme na svetata Liturgija - osobeno koga se prinesuva Tajnata `rtva na Nejziniot Sin i Bog na{, - da dobieme od Nejze molitvena pomo{. A na Liturgijata se podiga (voznesuva) koga sve{tenoslu`itelot vozglasuva: „Osobeno za Presvetata…“. No panagijata se voznesuva i poradi drugi pri~ini: koga nekoj stapuva vo slu`ba, trgnuva na pat, patuva po voda i drugi razni okolnosti, - kako {to e napi{ano vo samite molitvi. Podigawe na leb, kako edna znamenita tor`estvena ceremonija se izvr{uvala i vo dvorot na vizantiskiot imperator po ru~ekot. Ova go svedo~i Kodin pi{uvajki: „ po zavr{etokot na trpezata, se prinesuva lebot vo panagijar (~inija pokriena so pokrivalo na koe e izobrazen likot na Presvetata Bogorodica), toga{ imperatorot stanuva, i od onie koi se na masata prv go zema panagijarot podigaj}i go od masata, mu go 52

Pravoslavna Svetlina


podava na doma}inot, a ovoj na imperatorot. I koga imperatorot }e go dobli`i do ustata site gromoglasno mu peat: „mnogaja leta“ (za mnogu godini).

52

Pravoslavna Svetlina

Православна Светлина (01)  

Списание на Повардарската епархија на МПЦ

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you