Issuu on Google+

JANEZ PUHAR

(1814–1864)

Dokumentarna razstava ob dvestoletnici rojstva prvega slovenskega fotografa in fotografskega izumitelja Galerija v Prešernovi hiši v Kranju marec/april 20141


JANEZ PUHAR

(1814–1864) Biografski podatki Janez Avguštin Puhar je bil rojen 26. avgusta 1814 v kamnoseški družini v Kranju. Njegov oče Jožef Puhar (1776–1852), posestnik in kamnoseški mojster za mlinske kamne, se je kot vdovec leta 1812 poročil z Marijo Lebar (1783–1866) iz Struževega pri Kranju. Janez Puhar je bil prvi otrok iz tega drugega zakona. Imel je brata Matija, ki je prav tako postal duhovnik, in tri sestre Franco, Johano in Terezijo. Puharjev rod izvira iz stare kamnoseške družine s Police pri Kranju. Po vpisih v matične knjige župnije Kranj je mogoče Puharjevim prednikom slediti od leta 1640. Oče Jožef Puhar je kupil hišo v Kranju (mesto št. 82 oziroma Konjska ul. 108, Štanglova hiša). V matičnih knjigah je Puharjevo rodbinsko ime navedeno kot Pucher, Puecher, Puechar, Puchar in Puhar. V krstni knjigi je Janez Puhar vpisan kot August Johann Pucher, v latinsko pisanih škofijskih dekretih Joannes Puhar. Sam se je podpisoval v skladu s krstno knjigo: Pucher. Mati Janeza Puharja in obe babici so bile slovenskega rodu. Obiskoval je normalko v Kranju in po končanem tretjem razredu gimnazijo v Ljubljani. Odlikoval se je z znanjem tujih jezikov in matematično-naravoslovnih predmetov, ukvarjal se je z risanjem. Profesor fizike in kemije Janez Kersnik ga je navdušil za razne kemične poskuse.

2

3


svetlobnih odtenkov pri objektih, prikazanih s pomočjo camere obscure, tj. portretov.

Želel se je posvetiti umetnosti, vendar se je na materino željo odločil za duhovniški poklic. 31. marca 1838 je imel v Kranju novo mašo.

18. junija se je v Carniolii oglasil avtor izuma Janez Puhar s pojasnili o izvirnosti svojega postopka. Dopis, datiran s 24. majem, je podpisal s kratico J. P–r. Puhar je v Carniolii hkrati odgovoril avstrijskemu strokovnemu glasilu Innerösterreichisches Industrie und Gewerbe Blatt, ki je v 39. št. metliškega izumitelja pozvalo, naj podrobneje opiše izvirnost in praktično uporabnost iznajdbe.

Istega leta je postal župnijski pomočnik (kooperator) v Leskovcu pri Krškem. Kot kaplan je služboval v Svibnem (1839), Metliki (1839), Ljubnem na Gorenjskem (1842), Radovljici (1845), na Bledu (1846–1853), v Cerkljah na Gorenj­ skem (1853–1861), Smledniku (1861), Kamniku (1862) in na Dovjem (1863). Umrl je 7. avgusta 1864 v Kranju.

Prve objave o Puharjevih fotografskih izumih

Glava škofijskega dekreta, s katerim je bil Puhar prestavljen z Bleda na novo službeno mesto v Cerkljah na Gorenjskem (v: Mirko Kambič, »Janez Puhar (1814–1864) / Novi prispevki k njegovi biografiji«, Kranjski zbornik, 1990, str. 125)

Janez Puhar se je z dagerotipijo, t. j. z načinom fotografiranja, ki naj bi ga iznašel francoski slikar Louis Mandé Daguerre, seznanil zelo zgodaj. O Daguerrovi iznajdbi je ljubljanski časnik Carniolia poročal februarja 1839. Avgusta 1839 bila v Ljubljani že na voljo drobna, v Leipzigu natisnjena knjižica o dagerotipiji.

Dagerotipija (unikatna svetlobna slika na posrebreni kovinski podlagi) je bila zahtevna in draga fotografska tehnika. Puhar je naslednje leto v Metliki odkril cenejši in lažji način fotografiranja s pomočjo steklenih plošč, prekritih z žveplenimi izparinami. S poskusi je nadaljeval v Ljubnem na Gorenj­ skem in nato na Bledu.

Janez Puhar, ki je tehniko dagerotipije obvladal že leta 1840, je bil prvi znani dage­ ro­ tipist na Slovenskem. Njegove dage­ rotipije se niso ohranile. 10. maja 1841 je poročevalec iz Metlike v Carniolii opisal novo iznajdbo, ki se je posrečila v Metliki in omogoča natančno razmnoževanje tiskanih del, litografij in jeklorezov. Gre za suh postopek, pri katerem nista potrebna tiskarska preša in tiskarsko črnilo. Postopek je uporaben tudi za kopiranje dagerotipskih plošč. Postopek je nadalje uporaben za niansiranje 4

Omembi dagerotipije in camere obscure pričata, da je Janez Puhar v Metliki začel razmišljati o novih fotografskih postopkih. Puharjevo pojasnilo, da za finejše detajle pri kopiranju jeklorezov ni primeren papir, nas opozarja, da je svoje kemične poskuse povezal z uporabo stekla.

I. K., »Mottling in Unterkrain / Wichtige Erfindung« – Metlika na Dolenjskem / Pomemben izum, Carniolia, 10. 5. 1841, št. 3, str. 11.

Janez Puhar, »Entgegnung«, Carniolia, 18. 6. 1841, št. 14, str. 55 5


Odkritje 19. aprila 1842

Posebnosti Puharjevega fotografskega postopka

1

Hiša v Ljubnem na Gorenjskem, v kateri se je Puharju leta 1842 posrečil postopek fotografiranja na steklene plošče

Puhar je očiščeno ploščo iz navadnega okenskega stekla ali brušenega stekla za zrcala prevlekel s tanko plastjo žveplenih izparin. Na steklu se je nabrala »bisernobela plast, ki je proti svetlobi modrikasto rdeče presevna«.

2

Spominska plošča na hiši v Ljubnem (foto D. Globočnik)

4

(Življenje in tehnika, april 1978, str. 254)

Za rojstni dan Puharjevega izuma velja 19. april 1842. Puhar je bil tedaj kaplan v Ljubnem na Gorenjskem. Datum navaja Puhar v pismu Avstrijski akademiji znanosti na Dunaju (Arhiv Avstrijske akademije znanosti, Puharjev fascikel pod oznako 18/1851).

Sledila je osvetlitev plošče, med katero so se iz železne posodice na dnu aparata usedali hlapi živega srebra. Pri tem je Puhar živo srebro segreval, da je začelo izparevati. Več živega srebra je bilo na tistih mestih na plošči, na katera je padalo več svetlobe. Osvetljevanje je sprva trajalo približno minuto, nato pri močni svetlobi samo 15 sekund.

Ploščo je nato v zamračenem prostoru za nekaj sekund izpostavil jodovim param.

3

Ploščo je vložil v preprost, ročno narejen fotografski aparat, ki je deloval na principu camere obscure (t. j. škatla z luknjico, skozi katero prodira svetloba, na zadnji steni se izriše obrnjena slika predmeta pred odprtino). Kot objektiv je uporabil za dve coli goriščne razdalje veliko lečo iz navadnega stekla (1 cola = okrog 25 mm, 1 avstrijska cola = 26,2 mm, torej okrog 52–53 mm).

Slika je bila slabo vidna, zato jo je Puhar ojačal z bromovimi parami in utrdil z alkoholom. Postopek je trajal 5 do 8 minut.

Puhar je obvestilo o odkritju hyalotipije (slike na steklu) oziroma »svetlopisa« (»svetlopisja na steklo s pomočjo žvêpla«) objavil leta 1843 v Carniolii. Pod članek se je podpisal »J. P., kaplan na Gorenjskem«. Članek je ponatisnil graški strokovni časopis Innerösterreichisches Industrie und Gewerbe Blatt. Svetlopis je slovenski prevod besede fotografija. 6

»Neu erfundenes Verfahren, transparente Heliotypen auf Glasplatten darzustellen« – Novoizumljeni postopek za izdelavo prosojnih heliotipij na steklenih ploščah, Carniolia, 28. 4. 1843, št. 104, str. 416

Da bi ohranil tako nastalo fotografijo, je stekleno ploščo prevlekel s temnim firnežem. Pokril jo je z drugo stekleno ploščo in zalepil robove na vseh štirih straneh, s čemer jo je dodatno zavaroval pred vlago in prahom.

7


Janez Puhar, Avtoportret, hyalotipija (fotografija na steklu) ali svetlopis, 12,1 x 10,3 cm, Narodni muzej Slovenije v Ljubljani, inv. št. F-60 (Foto: Tomaž Lauko, NMS) 8

Janez Puhar, Avtoportret, originalna fotografija je izgubljena (po negativu preslikave v Narodnem muzeju Slovenije, 14,5 x 9,8 cm, inv. št. F-65) 9


Janez Puhar, Ženski portret (najbrž sestra), fotografija na steklu, 11,5 x 9,4 cm, Narodni muzej Slovenije v Ljubljani, inv. št. F-63 (Foto: Tomaž Lauko, NMS) 10

Janez Puhar, Moški portret – strelec (portret svaka), okoli leta 1855, fotografija na steklu, 11,2 x 9,7 cm, Narodni muzej Slovenije v Ljubljani, inv. št. F-64 (Foto: Tomaž Lauko, NMS) 11


Janez Puhar, Andrej Vavken in Ivan Franke, okoli 1860, fotografija na steklu, 11,5 x 9,7cm, zasebna last (Foto: Arne Hodalič)

Janez Puhar, Cerklje na Gorenjskem, okoli 1860, fotografija na steklu, 8,4 x 6,7 cm, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana (Foto: Sarah Bervar)

Dvojni portret Ivana Franketa (1841–1927) in Andreja Vavkna (1838–1898) se je ohranil pri Vavknovih potomcih. Franke in Vavken sta zaigrala prizor nalivanja vina in nazdravljanja, torej gre za prvi žanrski motiv v domači fotografiji. Obe osebi sta zanimivi. Frankè se uvršča med začetnike realistične smeri v slovenskem slikarstvu. Fotografija je nastala pred njegovim slikarskim študijem. Kasneje se je uveljavil tudi kot ribiški strokovnjak. Andrej Vavken je bil rojen v Planini na Notranjskem. V Ljubljani je končal štiri razrede realke in učiteljsko pripravnico. Od 1857 do upokojitve 1893 je služboval kot učitelj in organist oziroma nadučitelj v Cerkljah. Hkrati je vodil svoje posestvo, trgovino, gostilno in pošto. Od 1868 do 1898 je bil župan. Slovel je kot pevec, zborovodja in skladatelj. Vavken je uglasbil več Puharjevih pesmi. 12

Prva slovenska fotografska veduta oziroma krajina prikazuje cerkljansko cerkev in vas v ozadju. Nastala je med Puharjevim službovanjem v Cerkljah v letih 1861 ali 1862. Fotografija je bila posneta z Andrejevega vrta. V ospredju stoji Vavken, ki se je 8. julija 1861 priženil na Andrejevo kmetijo. Najbrž je nastala med Vavknovo poroko in Puharjevim odhodom iz Cerkelj. 13


»Čim se naznačuje njegov pokrok u Daguerskim svetlotisku? Glavna prednost je, da Puharjeve podobe stojé v prirodni legi, (in der natürlichen Lage), kar se pri dosadanjih drugih ni doseglo. Kje je tegu uzrok? Uzrok je jedini, da je podobílo (podobonosič) prozračno (skozividno), da se radi zavolj tega podoba nasprotne lege s promenjenjem stekla na drugo stran v prirodno lego promení.« (»Vitezl. Radonievič« (Jožef Schwegel), »Domača umetnija«, Novice, 11. 6. 1851, št. 24, str. 115) Puharjeva posebnost sta bila kemični postopek z žveplenimi izparinami in suh fotografski proces. Uporabljal je pare in ni potreboval kopeli.

Puharjeve slike na steklo so večinoma neprozorne. Prosojne so le v primeru, če je plast na plošči tanka in enakomerna.

Tako kot dagerotipije so bile tudi Puharjeve fotografije hkrati negativ in pozitiv, odvisno od kota vpadne svetlobe ali temnega ozadja. Zato je zadnjo stran steklenih plošč zatemnil oziroma postavil steklene plošče pred črno ozadje, ki je obrnilo tone in dalo videz pozitiva. 14

Puhar je mnogo fotografiral. Njegova fotografska zapuščina je večinoma izgubljena. Puharjeva sestra Terezija (roj. 1816), poročena Polec, je 1892 Deželnemu muzeju izročila fotografijo na steklo, kolorirano risbo, Puharjevo pismo v francoskem jeziku in slovensko pesem. Urednik Doma in sveta dr. Frančišek Lampe je ohranil pričevanje: »Kakor pripovedujejo, zapustil je mnogo bakroreznih zbirk in umetnostnih knjig, tudi fotografične priprave, ki so se poizgubile.« (Frančišek Lampe, »Ivan Pucher, svetlopisec«, Dom in svet, 1893, str. 240) Ohranjenih oziroma znanih je samo šest fotografij, ki jih je Puhar izdelal po lastnem kemičnem postopku (puharotipije ali poznejše izboljšave v tej tehniki). Največ jih hrani Narodni muzej Slovenije v Ljubljani.

Puharjeve fotografije so njemu v čast imenovali

puharotipije.

Dagerotipija je bila fotografija na neprosojni bakreni plošči, zato je bila na njej ujeta zrcalna slika. Puhar je stekleno ploščo po slikanju in fiksiranju obrnil in tako dobil naravno lego motiva.

Na fotografijah so vidne poškodbe, načel jih je zob časa, vendar so se ohranile, kar je dokaz, da je Puharju uspela trajna slika. Med znanimi Puharjevimi fotografijami sta prva avtoportreta v domači fotografiji, ki morda pričata o iznajditeljevi samozavesti. Alfonz Müllner omenja fotografijo na stekleno ploščo v velikosti 12 x 10 cm, ki jo je sestra izročila Deželnemu muzeju. Na njej Puhar stoji med Vavknom in sestro. »Die Figuren sind 6–6,5 cm hoch, sehr scharf und rein gegeben.« (po: Alfonz Müllner, »Johann Augustin Pucher«, Argo, 1893, št. 1, str. 1) Puharjev fotografski portret sestre Terezije Puhar, poročene Polec (fotografija na papirju), je hranil Puharjev nečak, dvorni svetnik, zdravnik dr. Julij Polec v Kamniku. Terezija je bila fotografirana v dekliških letih. V lasti dr. Julija Polca, ki so ga Nemci ustrelili kot talca 31. januarja 1944, so bili tudi Puharjev avtoportret (fotografija na steklo), tri slike na solnat papir (Blejski otok, Svatba v Kani Galilejski, reprodukcija neke svetopisemske ženske osebe) in reprodukcija Vodnikovega portreta (po: I. Zika, »Kje so Puharjeve slike«, Kamniški občan, 1968, št. 8., str. 7).

15


Pot do javnega priznanja izuma fotografije na steklo S steklom so eksperimentirali tudi drugi, vendar nikomur ni uspelo razviti uporabnega postopka za fotografijo na steklu. Puharju je za pet let uspelo prehiteti podoben izum Francoza Abela Niépcea de Saint-Victor (1805–1870), ki v večini svetovne literature velja za izumitelja fotografije na steklo.

Novice so poudarile: »Mi pa spomnimo v 'Novicah' te znajdbe posebno s tem naménam, de se našimu rojaku pervenstvo te znajdbe ohrani, in de ne bojo kdaj naši nasledniki to znajdbo, če se jim iz drugih krajev oznani, kot ptujo znajdbo občudevali, ampak de bojo vedili, de je svitlopise na steklene ploše naš rojak gosp. Puhar znajdel – in dé se takó čast iznajdnika ohrani.« (»Čast, komur čast gré«, Novice, 28. 11. 1849, št. 48, str. 209)

Ko je Puhar izvedel, da je Niépce o svojem postopku leta 1847 obvestil francosko Akademijo znanosti in naslednje leto objavil podrobnosti o postopku, je začel iskati pot za uveljavitev svojega prvenstva. 14. septembra 1849 so o Puharjevem izumu raz­ pravljali na shodu ljubljanskih znanstvenikov. Kot dokaz je Puhar predložil dve fotografiji oziroma sliki na steklenih ploščah (cerkev in župnišče na Bledu). Puharjev izum je ljubljanskim znanstvenikom predstavil naravoslovec Ferdinand Schmidt (1791– 1878). »Naš rojak, častiti gosp. kaplan Janez Puhar, bistro­ umen naravoslovec, pa je znajdel na prav lahko vižo tudi s pomočjó sončnih žarkov obraze vpodobovati ne na drazih rudninskih plošah (Metallplatten), ampak na steklenih (glažnatih) plošah, in je že več tacih podob napravil, med kterimi na priliko cerkev in farovž v Bledu očitno spričujeta, de gosp. Puharjeva znajdba je imenitna znjdba. On imenuje te podobe 'svitlopise' (Hyalotypie, Transparente Glasbilder) in si še vedno prizadevuje, to znajdbo na nar višji stopnjo popolnamosti povzdigniti.« Ferdinand Schmidt je na srečanju naravoslovcev povedal, da je Puhar »pripravljen mnogoterih takih podob po naročilu napraviti, ako se mu reč ali kraj oznanita, ki jo kdo vpodobljeno želi.« Naročila za fotografije bo v Ljubljani sprejemal Albin Jenko (Čevljarska ulica št. 170). 16

Puhar se je povezal z dr. Antonom Schrötterjem von Cristellijem, tajnikom Cesarske akademije znanosti na Dunaju, ki je bila ustanovljena leta 1847. Von Cristelliju, ki so ga zanimali predvsem problemi z žveplom, je Puhar v dveh pismih razložil svoj fotografski postopek. Priložil je tudi fotografije na steklo.

»Fünfzehnte Zusammenkunft der Wissenschaftsfreunde«– Petnajsto srečanje Prijateljev znanosti, Illirischer Blatt, 2. 10. 1849, št. 79, str. 315–316.

Puharjev izum so obravnavali člani akademije, ki so soglašali z objavo v Poročilih akademije. Januarja 1851 je Puhar opis svojega fotografskega postopka, ki ga je imenoval prosojna heliotipija na stekleni plošči, objavil v Poročilih matematičnonaravoslovnega razreda Akademije znanosti na Dunaju (»Die Transparentlichtbilder auf Glas«, Sitzungberichte der Mathematisch-Naturwissenschaftlichen Klasse der Keiserlichen Akademie der Wissenschaft, Band IV., 1851, str. 43–46). 17


Puhar je v Poročilih matematično-naravoslovnega razreda Aka­ de­­ mije znanosti na Dunaju omenil, da je postopek uporabe žvepla pri izdelavi transparentnih fotografij na steklenih ploščah odkril pred osmimi leti, a ga je nato bistveno izboljšal. Menil je, da so njegove fotografije v primerjavi z dagerotipijami in talbo­tipijami dokaj skromne in se zdijo manj popolne. Razlog je v nepopolnosti sredstev, ki jih je imel na voljo. Ker pa je način izdelave popolnoma nov, so vredne pozornosti visoke Akademije znanosti. »Prav posebej primeren je moj postopek za plastične in arhitekturne predmete in za jekloreze, kar je deloma razvidno tudi iz priloženih vzorcev. Za lahno upodobitev zračne perspektive pa je (postopek) kot nalašč ustvarjen; barvne tone je možno v določenih primerih poljubno modificirati, svojevrstna presevna modrina se zelo ugodno razlikuje od mrzlega, svinčenega neba na vedutah na srebrnih ploščah, kjer se povrhu kažejo še obrnjene.« Poudaril je, da postopka ne želi ohraniti v tajnosti in da bo uspel vrzeli v podrobnostih primerno zapolniti, ko bo imel na voljo boljše pripomočke. Menil je tudi, da bi bilo mogoče s fluorovodikovo kislino podobo jedkati na steklo.

Sodelovanje na razstavah v Londonu, New Yorku in Parizu Puhar je od maja do oktobra 1851 kot eden izmed treh fotografov iz avstrijskega cesarstva svoje slike na steklu predstavil na Véliki razstavi v Londonu (Great Exhibition of the Works of Industry of all Nations, prva izmed velikih mednarodnih gospodarskih razstav). Veliko londonsko razstavo si je ogledalo šest milijonov ljudi.

Kristalna palača v Londonu, 1851

Ob zaključku opisa postopka v Poročilih akademije je Puhar zapisal: »Ker je izum še v razvojnem stadiju, ne bi bilo prav, če bi pričakovali dovršene dosežke (rezultate). Lahko pa pričakujemo znaten napredek od vrste snovi, ki jih je treba še preiskusiti, zlasti od ogljikovega žvepelca in od kalijevega klorata. Predvsem pa je potreben večji Voigtländerjev aparat z veliko svetlobno jakostjo,* če naj bodo slike v senčnih partijah izrazite; nabava takega aparata pa ostaja za moje razmere verjetno zelo vprašljiva.«

27. marca 1852 je Puhar prejel povabilo za sodelovanje na svetovni razstavi v New Yorku (World Fair of the Works of Industry of all Nations). Razstava se je začela leta 1853, trajala je 15 mesecev, ogledalo si jo je 1.250.000 ljudi.

Kristalna palača v New Yorku, 1853

* Voigtländerjev aparat: 1. Petzval-Voigtländerjev portretni objektiv z veliko svetlobno močjo ali 2. prvi kovinski fotografski aparat na svetu, ki ga je konec leta 1840 skonstruiral optik Peter Wilhelm Friedrich Voigtländer. V prodaji je bil od začetka leta 1841. 18

V Uradnem katalogu razstave je Puhar naveden pod zaporedno številko 740: »PUCHER, J. Veldes, Upper Carniola. Inven. – Photographs on glass, a new discovery.« Puharjeve fotografije so bile uvrščene med dela slikarjev, kiparjev, grafikov, medaljerjev in dekoraterjev. Puhar naj bi na londonski razstavi dobil tudi medaljo. Prvi Puharjev biograf prof. Jurij Jarc piše: »V francoski razstavi v Parizu in v angleški v Londonu so njegovi narisi medaljo srebrno in zlato zaslužili.« (Jurij Jarc, »Janes Puhar«, Arkiv za povjestnicu jugoslavensku, V. knjiga, 2. del, Zagreb, 1859, str. 136)

Laibacher Zeitung je maja 1852 poročal, da je Puhar slike za newyorško razstavo že izdelal, mdr. Madonno po Rafaelu in čudovito panoramo. Laibacher Zeitung dodaja, da se je Puharju posrečil velikanski korak. Po zaslugi izboljšanja fotografskega postopka so na fotografijah svetla mesta kot najbolj bela svila, sence pa so črne kot črnilo (po: »Laibach, 26. Mai«, Laibacher Zeitung, 27. 5. 1852, št. 120, str. 511). Leta 1855 je Puhar sodeloval na svetovni razstavi Exposition universelle v Parizu. V Arhivu republike Slovenije je ohranjena Puharjeva prijavnica, izročena Trgovsko obrtni zbornici 8. no­ vembra 1854. Na razstavo je poslal fotografije na steklu, na papirju in t. i fotografije z dotikom na steklo. 19


Tudi tokrat je Puhar v razstavnem katalogu vpisan kot izumitelj – »Pucher Jean, vicaire de la paroisse de Zirklach, Carniole«, »Inventeur. Photographies, nouveau procédé« (Catalogue spécial des envoi d'Autriche, Pariz 1855, v prvi izdaji pod zaporedno številko 1686 in v drugi pod zaporedno številko 1216).

Mestna hiša v Parizu. Tu so Puharju leta 1852 priznali naziv »izumitelj fotografije na steklo« (v: Mirko Kambič, »Janez Puhar in njegov Bled, povezan z Dunajem, Londonom, Parizom in New Yorkom«, Bled 1000 let (zbornik), Bled 2004, str. 309)

Diploma Narodne akademije za kmetijstvo, manufakturo in trgovino Puhar se je leta 1852 obrnil na francosko Narodno akademijo za kmetijstvo, manufakturo in trgovino (Académie Nationale, Agricole, Manufacturière et Commerciale), ki mu je 9. maja 1852 ponudila sprejem med svoje člane in diplomo.

Pismo vikonta Louisa de Daxa

Puharjeva prijavnica za svetovno razstavo v Parizu, 8. november 1854 izročena Trgovinski in obrtni zbornici v Ljubljani

Puhar je s fotografskimi poizkusi nadaljeval na Bledu, kjer je služboval kot kaplan od leta 1846 do leta 1853. Več fotografij je razdal tujim obiskovalcem Bleda. Puhar je dobro obvladal angleški, francoski in italijanski jezik. Znal je igrati na gosli, kitaro in glasovir, ki ga je s pomočjo mizarja tudi sam izdelal.

(Arhiv Republike Slovenije, TOI, fasc. 104/1, 1855–1865)

Leta 1850 je kaplana Puharja na Bledu obiskal dr. Janez Bleiweis, ki je v Novicah zapisal, da Puhar »po opravljenih duhovnih dolžnostih za zmirej veči izobraženje svoje imenitne znajdbe – svitlopíse na steklo delati – se veliko trudi«. »Bog mu daj le kakiga blagiga pripomočnika, de bi v stan prišel, si izverstniga potrebniga orodja omisliti.« (Janez Bleiweis, »Spomín popotovanja po Štajarskim in Gorenskim«, Novice, 1850, št. 44, str. 185)

Zaključek Puharjevega pisma tajniku Pierru Aymaru Bressionu (Académie Nationale v Parizu, najbrž 1852)

Poročilo o izumu, ki ga je Puhar napisal za dunajsko Akademijo znanosti, je 4. septembra 1852 objavil francoski žurnal La Lumière.

(Foto: Tomaž Lauko, NMS)

Narodna akademija za kmetijstvo, manufakturo in trgovino je Puharju 17. junija 1852 podelila diplomo, s katero mu je priznala naziv »izumitelja fotografije na steklo« (»Inventeur de la photographie sur verre«). Originalno diplomo hrani Narodni muzej Slovenije v Ljubljani. 20

La Lumiere, 1852, št. 37

Tednik La Lumière je 25. septembra 1852 (št. 40) objavil pismo enega svojih bralcev, vikonta Louisa de Daxa, ki je bil leta 1849 zaposlen v francoskem konzulatu v Trstu. 21


Zdravniki so mu svetovali spremembo zraka in ga napotili na Bled. Vikont Louis de Dax je na Bledu s Puharjem veliko razpravljal o umetnosti in dagerotipiji. Od Puharja je kupil štiri fotografije na steklu, ki jih je kasneje z veseljem pokazal znanim osebnostim.

Puharjeve risbe in svetlopisi na papirju

Vikont Louis de Dax je zapisal: »Puhar je imel za svoj postopek le objektiv 1/4, ker si večjega ni mogel kupiti. Uporabil je kose navadnega stekla. O svojem postopku je bil zelo zadržan, toda rekel mi je večkrat (in to mi je ponovno zatrdil oskrbnik gradu, ki ga je videl pri slikanju), da ne uporablja nobene trde snovi, da uporablja izparine, da stekla predhodno ne obdela in da je pri mnogih poskusih dosegel modrino neba. Ker gre za finese detajlov, za kontrast med svetlejšimi in temnejšimi deli, kažejo poslikane plošče neko dobro opazno posebnost. Postavljene na neposredno dnevno svetlobo, izgubijo za oko vsako sled motiva. Enako je, če jih položiš na bel papir. So kot običajne steklene plošče. Toda če se v določeni oddaljenosti položi temna odbojna ploskev, ali če jih gledamo v poševni legi proti dnevni svetlobi, tedaj se pokažejo vse podrobnosti slike živo in jasno.«

Puhar je preizkušal tudi možnosti fotografiranja na papir z žveplom in živim srebrom. Publicist in urednik Doma in sveta dr. Frančišek Lampe (1859–1900) piše, da je naravoslovec prof. Josip Hubad (1850–1906) od Puharjeve sestre Ivane iz Kranja dobil list s Puharjevim lastnoročnim napisom: »1853. Den 25. October 9 Uhr ist die Photographie auf Papier mit Schwefeldampf und Quecksilber erfunden worden. Pucher Joh.«

Z objavami in poročili o izumu je Puharju nekako uspelo doku­ mentarno zabeležiti svoje prvenstvo, ne pa tudi uveljaviti prak­ tičnega postopka, ki bi bil bolj dostopen kot dagerotipija in bi lahko odprl pot do reproduciranja fotografiranih motivov. Vendar je Puharjev izum ostal vezan izključno na avtorjevo oseb­no rabo. Puharja so prehiteli drugi izumitelji. Postopek, s katerim so izdelovali fotografije na steklene plošče, je temeljil na podlagi poznejših, vendar ob nastanku opaznejših in v praksi uporabnejših dosežkih.

22

Poleg postopka fotografije na steklo je Puhar izumil prenašanje slik s elastičnih plošč na papir, povečevanje slik z »laterno magico« (obrnjena camera obscura s svetilom), pretiskavanje slik s tiskarsko barvo in stiskalnico in postopek fotografiranja na papir. Slednjega naj bi izumil leta 1853.

Jožef Wagner, Bled, 1842, litografija

Po mnenju tajnika kranjske Kmetijske družbe Gustava Pirca (1859–1923) se je Puhar ukvarjal tudi s platinastim tiskom, za kar je 1851 prejel medaljo na londonski razstavi (po: Alfonz Müllner, »Johann Augustin Pucher«, Argo, 1893, št. 1, str. 6). Podrobnejše poročilo o Puharjevih uspehih pri uporabi stekla za svetlobno kopiranje je novembra 1852 objavil Laibacher Zeitung. Puhar je nadgradil postopek kopiranja z dotikom (»die sogenannten »Moser'schen Berührungsbilder« aus Glas«). Videli smo čedno transparentno sliko – s čudežno privlačnostjo nerazložljivega. Postopek omogoča prenašanje tiskanih črk, jeklorezov, litografij in lesorezov zgolj na podlagi dotika stekla in predloge – brez vsakršnih poškodb prototipa. Činitelji tega zanimivega postopka so vsesplošno znane snovi, ki v plinasti obliki kondenzirajo na steklu. Dotik povzroči spremembo polarnosti, zato predhodno pripravljeno površino obložijo hlapi snovi v različno debelih plasteh in različnih kemičnih povezavah (po: Dr. K., »Laibach, 11. November«, Laibacher Zeitung, 12. 11. 1852, št. 260, str. 1109). Poročevalec v Laibacher Zeitung Dr. K. je poudaril, da so Mo­ serjevi poizkusi in njegova teorija o latentni svetlobi pač samo poizkusi, zato si gospod Puhar upravičeno lasti izvirnost svojega izuma »slik z dotikom na steklo«, ki jih je Puhar poimenoval s slovenskim imenom »tičnopis« (po slovenskih besedah tik in pisan). 23


Janez Puhar, Zadnja večerja, svetlopis grafičnega lista, 6,1 x 7,8 cm, Narodni muzej Slovenije, inv. št. F-58 (Foto: Tomaž Lauko, NMS)

Janez Puhar, Gregor Rihar v čolnu, 1856, svetlopis risbe, bela tempera, 10,1 x 6,5 cm, Narodni muzej Slovenije, inv. št. F-66 (Foto: Tomaž Lauko, NMS)

Janez Puhar, Blejski otok, koloriran svetlopis grafičnega lista, 5,1 x 6,5 cm, Narodni muzej Slovenije, inv. št. F-59 (Foto: Tomaž Lauko, NMS) Puhar je bil spreten risar. Njegov prijatelj, slikar in duhovnik Franc Pustavrh (1827–1871) omenja, da je risal, kakor da bi nitke prešteval. Viktor Steska je v pregledu slovenske likovne umetnosti leta iz leta 1927 zapisal: »Puhar je bil tudi dober risar. Njegove risbe in akvarelne slike so natančno in določno izvršene ter kažejo okus za lepoto, nadarjenost in spretnost.« (Viktor Steska, Slovenska umetnost I, Ljubljana 1927, str. 286) 24

Janez Puhar, Portret očeta in sester Francke in Terezije, kolorirana risba, 9 x 7 cm, zasebna last (v: Mirko Kambič, »Janez Puhar (1814–1864) / Novi prispevki k njegovi biografiji«, Kranjski zbornik, 1990, str. 117)

Janez Puhar, Portret sestre Johane, kolorirana risba, 8,2 x 7 cm (okvir 17,5 x 16 cm), zasebna last (v: Mirko Kambič, »Janez Puhar (1814–1864) / Novi prispevki k njegovi biografiji«, Kranjski zbornik, 1990, str. 118)

25


Puharjeve pesmi

Najbolj znana Puharjeva pesem je »Otožnica po rajnkem Kamilu Mašeku, c. kr. učeniku glasbe v Ljubljani«, ki jo je Puhar napisal v spomin svojemu prijatelju. Kamilo Mašek (1831–1859) je bil zgodnjeromantični skladatelj češkega rodu. Pesem je uglasbil Andrej Vavken, učitelj in organist v Cerkljah na Gorenjskem. Pesem je ponarodela kot žalostinka »Vigred se povrne«.

Janez Puhar je ob smrti sestre in brata objavil pesmi v Zgodnji Danici. Sestra Frančiška, ki je umrla v mladih letih, je bila odlična pevka. Imenovali so jo »Kranja slavček«. Rokopis pesmi hrani Narodni muzej Slovenije v Ljubljani (inv. št. O-2017).

»Venec na grobu sestre Frančiške Puhar, spo­ što­vane pevke na cerkvenem koru kranj­skiga mesta«, Zgodnja Danica, 1852, št. 12, str. 45. (Foto: Tomaž Lauko, NMS)

Iz Pesmi za štiri moške glasove 1872– 1897, Glasbena Matica v Ljubljani, 1922 »Venec spoštovanja in priserčne bratovske ljubezni na grob čast. Gospoda Matevža Puherja, kaplana v Naklem. Umrl 18. listop. 1856«, Zgodnja Danica, 1856, št. 52 26

Andrej Vavken je v Glasih gorenskih I (1861) poleg »Otožnice« objavil tudi naslednje pesmi, za katere je besedilo napisal Puhar: »Zdrava, draga domovina!«, »Poziv Gorencam«, »Mlin«, »Sêlsko veselje«. Vavken je uglasbil tudi besedilo Puharjeve pesmi »Dan presveti«. V drugem zvezku Vavknovih Glasov gorenskih (1863) sta bili objavljeni Puharjevi pesmi »Poziv Gorencam« in »Lovska«. V 27


pesmi »Poziv Gorencam« (»Poziv Gorencem«) je Puhar zapisal bojevite besede: »Zatoraj, gorenska / Ti skalnata stran, / Ti zemlja slovenska / Stoj' tujcu v zabran; /…/ Po šegi domači / Mi ho'čmo živet'; / Gorje mu, kdor tlači / Slovenski naš svet!«

O Puharjevi narodni zavesti poleg slovenskih pesmi, dejstva, da je izum imenoval po slovensko: svetlopis, priča tudi podatek, da je bil leta 1858 med darovalci denarnih prispevkov za Vodnikov spomenik. Andrej Bohinc, župnik v Cerkljah, in Janez Puhar, kaplan v Cerkljah, sta prispevala vsak po 1 florint, medtem ko sta 30 kr. prispevala Franc Arhar, drugi kaplan v Cerkljah, J. Wauken, učitelj v Cerkljah, Šturm, okrajni zdravnik v Cerkljah pa 16 kr. (po: »Darovi za Vodnikov spominek«, Novice, 1858, št. 14, str. 112). Na Puharjevo ime naletimo tudi pri nabiralni akciji za Jelačićevo vojsko v letu 1848. Puhar, kaplan na Bledu, je prispeval 3 goldinarje, tamkajšnji župnik Jožef Hafner pa 2 goldinarja (po: »Peti spisek darov za brate Horvate«, XXIV. dokladni list k Novicam, 1848, št. 48, str. 49). Leta 1859 je Puhar prispeval goldinar za opremo kranjsko-primorskega prostovoljnega lovskega bataljona (po: »VI. Verzeichniß …«, Amtsblatt zur Laibacher Zeitung, 1859, št. 160, str. 472). Za primerjavo: leta 1840 je Puharjev celoletni dohodek znašal 200 goldinarjev.

Jurij Jarc je zapisal, da je Puhar slovel kot »hvalevredni dušni pastir, tedaj ga imajo povsod radi, kamor pride in ljudje imajo v vanj tako zaupanje, da je čudo; posebno zavoljo tega k' je tako domač, postrežen, dobrovoljin zraven pa tudi učen mož«. Puharjevo zanimanje za posvetne reči, fotografijo, slikarstvo, tehniko in pesništvo, je najbrž prispevalo k temu, da nikoli ni dobil svoje župnije.

(v: Andrej Vavken, Glasi gorenski, Drugi zvezek, Ljubljana 1863, str. 12)

Janez Puhar je pisal slovenske in nemške pesmi. Znanih je najmanj dvanajst slovenskih in štiri nemške pesmi. Slednje je objavljal v časniku Laibacher Zeitung.

»Abschiedgruß an Veldes«, Laibacher Zeitung, 1853, št. 103

Nekateri so menili, da je bila velika vnema, s katero se je Janez Puhar posvečal fotografiji, kriva, da je umrl zaradi sušice (tuberkuloze) v rojstnem kraju v starosti 49 let. »Pljučna jetika mu je še le 50 let staremu končala na mnoge strani delavno življenje.« (»Iz Kranja«, Novice, 24. 8. 1864, št. 34, str. 279) Zaradi dolgoletnega vdihavanja strupenih živosrebrnih in žveplenih hlapov med poskusi naj bi Puharju odpovedala pljuča.

Damir Globočnik

28

29


Pri pripravi besedila za razstavo je bila uporabljena naslednja literatura: Jurij Jarc, »Janes Puhar«, Arkiv za povjestnicu jugoslavensku (uredil Ivan Kukuljević Sakcinski), V. knjiga, 2. del, Zagreb, 1859, str. 136–138 Alfonz Müllner, »Johann Augustin Pucher«, Argo, 1893, str. 1–6, 65–66 Frančišek Lampe, »Ivan Pucher, svetlopisec«, Dom in svet, 1893, str. 144, 240, 382–384 Anton Zankl, »Ein Beitrag zur Geschichte der Photographie«, Wiener freie Photographen-Zeitung, 1900, 2. zvezek, str. 18–21, 3. zvezek, str. 40–43 Janko Branc, Puhar Janez Avguštin, Slovenski biografski leksikon, 8. zvezek, Ljubljana 1952, str. 595–597 Helmut Gernsheim, The History of Photography, Oxford University Press, London 1955, str. 150–151 Wolfgang Baier, Quellendarstellungen zur Geschichte der Photographie, Fotokinoverlag Leipzig, 1965, str. 152–153 (druga izdaja München, 1977) Mirko Kambič, »Janez Puhar, izumitelj fotografije na steklo, 1814– 1864«, 150 let fotografije na Slovenskem 1839–1919 (katalog razstave, Mestna galerija v Ljubljani), I. del, Ljubljana 1989, str. 15–17

Mirko Kambič, »Janez Puhar in njegov Bled, povezan z Dunajem, Londonom, Parizom in New Yorkom«, Bled 1000 let (zbornik), Bled 2004, str. 307–310 Janez Močnik, »Janez Avguštin Puhar«, Podobe nekdanjih časov, Cerklje na Gorenjskem 2004 Primož Lampič, »Janez Puhar, slovenski izumitelj fotografije na steklo«, National geographic Slovenija, februar 2009, št. 2, str. 26–33 Damir Globočnik, »Prvi slovenski fotograf in fotografski izumitelj Janez Puhar«, Fotoantika, 2011, št. 28, str. 39–49.

Za dovoljenje za objavo reprodukcij Puharjevih fotografij in del na papirju se zahvaljujemo Narodnemu Muzeju Slovenije in Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani. JANEZ PUHAR (1814–1864) Dokumentarna razstava ob dvestoletnici rojstva prvega slovenskega fotografa in fotografskega izumitelja Galerija v Prešernovi hiši v Kranju, marec/april 2014 Izdal: Gorenjski muzej Za Gorenjski muzej: mag. Marjana Žibert, v. d. direktorica

Alojzij Žibert, Duhovnik-izumitelj Janez A. Puhar, Katehetski center, Knjižice, Ljubljana 1989, 34 str.

Gorenjski muzej, Tomšičeva 42, 4000 Kranj, www.gorenjski-muzej.si

Mirko Kambič, »Janez Puhar (1814–1864) / Novi prispevki k njegovi biografiji«, Kranjski zbornik, 1990, str. 115–127

Fotografija: Tomaž Lauko, NMS, Arne Hodalič idr.

Mirko Kambič, »Novo odkritje o delu izumitelja Janeza Puharja, presenetljivo pismo«, Delo, 10. 11. 1999, št. 261, str. 13

Tisk: Medium d.o.o.

Mirko Kambič, »Fotografija v odsevu razstave industrijskih izdelkov vseh narodov v Londonu 1851«, Šumijev zbornik – raziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem, Ljubljana 1999, str. 382

Marec 2014

30

Kustos razstave in besedilo: ddr. Damir Globočnik Oblikovanje razstavnih panojev in zgibanke: Barbara Bogataj Kokalj Izvodov: 600

31


32


Janez Puhar (1814 - 1864)