iz zgodovine medicine bi dobili še eno sobo za matere z novorojenci, so leta 1873 naredili pregradno steno, število postelj pa se je povečalo s petnajst na enaindvajset. Leta 1890 je bilo v porodnišnico sprejetih 186 mater in 168 otrok, imela je 20 postelj, povprečna ležalna doba porodnic je bila 17 dni, povprečni oskrbovalni stroški so znašali 1 gld in 55 kr na dan, umrljivost porodnic je znašala 0,55 odstotka, otrok pa 6,55 odstotka. Pri Slovencih velja za začetek razvoja ginekologije ustanovitev ginekološkega oddelka leta 1870 v Deželni bolnici v Ljubljani pod vodstvom dr. Alojza Valente. Ginekološki oddelek se je skupaj s porodnišnico leto dni po velikem ljubljanskem potresu leta 1896 preselil v paviljon 3 (na mestu današnje ORL-klinike) nove bolnišnice ob Zaloški cesti. Porodnišnica je zaradi v potresu uničene hiše na današnji Dalmatinovi ulici vmesno leto prebila v zasilnih barakah med današnjo Dunajsko in Miklošičevo cesto. Četudi se je ginekološko-porodniški oddelek preselil v novo bolnišnico, so bili prostori že v samem začetku premajhni, zato je takratni vodja dr. Alfred Valenta pl. Marchthurn rešil problem z dograditvijo prizidka. Tako je nadalje tekla dejavnost vse do konca prve svetovne vojne. Po vojni ginekološko-porodniški oddelek ni imel možnosti za širjenje, zato se je za njegovo usodo zavzel novi primarij Alojz Zalokar (1887–1944). Ministrstvu za ljudsko zdravstvo v Beogradu je predložil statistične podatke o rodnosti v osrednji Sloveniji in izjemno skromnem številu porodniških postelj ter ga s tem prepričal, da je odobrilo sredstva za nakup večjega objekta. Izbrali so hiralnico oziroma t.i. Cesarja Franca Jožefa I. azil za neozdravljivo bolne na takratni Stari poti 3, za katero je bila 16. oktobra 1921 sklenjena kupna pogodba med prodajalko Kranjsko hranilnico v Ljubljani in kupcem državnim zakladom Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Kupnina je znašala 18 milijonov kron oz. 4,5 milijona dinarjev. Poslopje, gospodarske stavbe in obsežni vrt so odtlej pripadali samostojni Bolnici za ženske bolezni in porodništvo, katere ravnateljstvo je 3. oktobra 1922 prevzel prim. Zalokar. Stavbo so prilagodili potrebam bolnišnice, kolikor se je to dalo, a vsem zahtevam ni
Stavba Mestne porodnišnice na Ulici stare pravde v Ljubljani je med leti 1957 in 1972 domovala v nacionaliziranih prostorih Doma duhovnih vaj arhitekta Jožeta Plečnika ob cerkvi sv. Jožefa na Poljanah (fotoarhiv Inštituta za zgodovino medicine MF UL).
zadoščala. Prve porodnice in ginekološke bolnice je bolnišnica sprejela 23. januarja 1923, 20. marca istega leta pa jo je slavnostno odprl vodja higienskega oddelka Ministrstva za zdravstvo v Beogradu in začetnik sodobnega javnega zdravstva v tedanji Jugoslaviji dr. Andrija Štampar.
Prim. Zalokar si je prizadeval, da bi čim več nosečnic iz mestnega predela in okolice rojevalo v porodnišnici, zato je tudi ta porodnišnica postopoma, kljub 143 posteljam za porodnice in 59 posteljam za novorojenčke v letu 1937, postajala premajhna in so jih morali odklanjati. V 15 letih obstoja (do leta 1938) je bilo v t.i. rdeči hiši, ker je imela rdečo fasado, 25.383 porodov. Posebno skrb je prim. Zalokar posvetil vzgoji in izobraževanju ginekološkega osebja in babic. Leta 1921 je napisal učbenik Predavanja o porodništvu za učenke državne babiške šole v Ljubljani. Prim. Zalokar je prvi na Slovenskem ustanovil posvetovalnice za nosečnice in materinski dom, vključen v program varstva matere in otroka. Od porodniških operacij sta se v njegovem času najbolj uveljavili sectio caesarea classica in sectio caesarea cervicalis transperilonealis. Med drugimi porodniškimi operacijami je bilo največ ročnih pomoči z ekstrakcijo ploda.
Med drugo svetovno vojno je ljubljanska porodnišnica s svojim osebjem in prostorskimi možnostmi nudila čvrsto podporo ne le vsem porodnicam, ampak tudi partizanskim aktivistkam in Osvobodilni fronti. V Kočevskem rogu so v začetku leta 1944 uredili partizansko porodnišnico z oddelkom za novorojenčke in dojenčke. Vodila jo je dr. Božena Grosman. Leta 1944 je prim. Zalokar umrl in njegovo mesto je prevzel dr. Vito Lavrič (1906–1997).
Klinična bolnišnica za ginekologijo in porodništvo Po drugi svetovni vojni je vodenje Bolnice za ženske bolezni in porodništvo za dr. Vitom Lavričem (1906–1997), ki jo je vodil le leto dni po Zalokarjevi smrti (1944), prevzel prof. dr. Pavel
Stavba Porodnišnice Ljubljana, odprte leta 1987, ki je prinesla okoli 300 postelj za porodnice in novorojenčke ter tudi oddelek za patološko nosečnost in neonatološki oddelek (foto Blaž Bertoncelj, 2012). Revija ISIS - November 2012
51