Zdr avniki v prostem času s pretirano resnostjo in vprašljivo preudarnostjo. In to še posebno velja pri ustvarjanju in poustvarjanju umetnosti. Potrebno je imeti tudi nekaj poguma. Brez našega koraka v prostor med ljudmi, brez drobnih nesebičnih pozornosti do sočloveka, pa naj bo to le nekaj preprostih, a odkritih besed, bomo osamljeni in nepošteno za tako stanje krivili le druge. Če nočeš ali ne znaš odpreti srca, če ne gledaš na drobne vsakdanje malenkosti, pozornosti, ostajaš siromak dolgočasnega vsakdana, le z lahko pridobljenimi in priučenimi navadami, brez vsake barvitosti, ki jo lahko da spontana radoživost, ki občuduje in ceni malenkosti na prehojeni poti. Poiskati moramo trajne vrednote, ki so ti lahko v oporo v težkih trenutkih. Včasih hočemo videti cel svet, pa spregledamo občutenja bližnjih, barvitost travnikov, slikovitost kamnitih poti in tudi hudomušno vegastih hišk. Nekateri se skušajo ljudem približati še na druge načine, kot današnji, lahko rečem, slavljenec in razstavljalec. Poleg pisane besede, ki jo je dolga leta neupravičeno skrival pred javnostjo, je govoril namesto njega čopič, povezan z živopisno paleto. Življenje oživi ob vonju oljnih barv, barve so dramilo, čopič ukazuje barvam, življenje se zliva v akvarelih in umirja ob nežnih pastelih. S priprtimi očmi ustvarjaš meglice, v njih lebdijo hiše in ptice, s svetlobo se gibljejo, okorne, slikovite, zavite med ulicami in drevjem, med nebom in valovito ravnino. Njihova nedorečenost je čar, vsak si jih lahko dokončno oblikuje po svojih željah. Nisem poklican, niti usposobljen, da bi ocenjeval umetnikove pesniške in likovne dosežke. Lahko le rečem, da je slikarsko šel skozi različna obdobja, ki jih je zaznamovala uporaba različnih barvnih odtenkov, zaznamovala jih je zanj značilna figuralika oseb z izrazitimi očmi, zanj značilnimi nakazano trikotastimi osebami, na obrazih pa je mogoče opaziti nostalgičnost, otožnost in tudi žalost.
In današnje »pijane«, »nore«, zame predvsem vegaste hiške. Zamislite si, da v bleščeči svetlobi obmorskega sonca pripreš oči, se zagledaš v kipeče smetanaste oblake, v vrških valovitega morja lahko zagledaš neštete majhnim zvezdam podobne odseve sonca in ob zahajajočem soncu razpotegnjene zlatorumene trakove. In tedaj lahko uzreš v prepletu svojih trepalnic kot med meglicami migotajoče obrise slikovito barvitih hišk, oblečenih v bela, rumena, rdečkasta pročelja, z rdečimi strehami, belo obarvanimi okenskimi
okvirji in temnimi okni, ki gledajo v svet kot temne poželjive, nemirne in radožive oči. Robovi hiš kot v meglicah pri fatamorgani, migetajo, se krivenčijo, nagibajo druga k drugi kot ženske, ki si imajo v prikritem šepetu toliko novega povedati. Ljudem prijazne, vabljive, očarljive in šegavo nagajive hiške vzpodbujajo veselje, rojevajo optimizem, V njih je nekaj že izgubljenega otroštva. Kdor nosi otroštvo v sebi vse življenje, je bogat. V njem je sproščenost, spontanost, doživetja so pristna, nenarejena, od zvonkega smeha pa tudi do prikritih solz, ko začutiš razočaranja, bolečino in si zaželiš tišino. Vendar, ohraniti v srcu otroštvo je bogastvo.
Če si preveč realističen, teh hišk ne moreš videti, enostavno prezreš, ne vidiš, kako se svetlobni žarki ob gibanju oblakov plazijo po strehah hišk in jih skorajda božajo in občutiš le en sam dolgočasen soparen in vročičen dan.
Folk etc. bend.
Štirje predsedniki KUD-a: Z. Zupanič Slavec, A. Dolenc, F. Pečjak, P. Kornhauser. Revija ISIS - Junij 2012
93