S knjižne police tragična. A če bralec to okno odstrani, od tragičnosti zgodbe ne ostane prav nič. Ostane le izkušnja strašne zločinskosti. Handkejeva zaznamovanost s slovenskostjo je znana in je pretresljiva. Tudi v Zgodbi Dragoljuba Milanovića je vsaj ena slovenska beseda, lastovice (str. 20), četudi meni lepše zvenijo lastovke. Precej več pa je srbskih besed, zapisanih v latinici, na str. 33 pa sta ime in priimek obsojenca zapisana celo v cirilici.
Tako se mi zdi, da je Handke manj zaznamovan s slovenstvom kot pa z nekakšnim posebnim jugoslovanstvom, radikalnim tako zelo, kot se je to pokazalo v dogodkih okoli leta 1990.
O Handkejevih motivih za to naklonjenost pa bom ugibal tudi v prihodnje. Marjan Kordaš
Nedelja
Cerkveni list Krške (celovške) škofije, št. 15/16, 8. april 2012 Če se prav spomnim, sem ta časopis slovenskemu zdravništvu doslej predstavil vsaj trikrat. Vsakokrat zato, ker je številka obravnavala tematiko, ki me je razburkala in spodbodla poseben tok misli, ki sem ga moral – moral! – zapisati. In brž ko je zapis, (z)manjka le še korak do dokončne oblike, nujne za objavo. Kot lahko bralec ugotovi iz datuma, gre tu za velikonočno Nedeljo. Že na otip sem čutil, da ima prilogo. A ko sem videl njen naslov, sem se je takoj lotil. Je kar obsežna (23 strani) in je v celoti posvečena 70. obletnici izgona skoraj 1.400 Slovencev s Koroškega v razna taborišča v Nemčiji. V nacistični terminologiji je bila to t. i. K-Aktion, izvedena v jutranjih urah 14. in 15. aprila 1942. Oblikovno je najbolj udarno dvoje:
Na drugi in tretji strani je seznam izgnancev, pod njim pa zemljevid dvojezične Koroške z označenimi kraji izgona. Na nadaljnjih straneh so faksimili izvirnih dokumentov ter posamezne fotografije. Zdi se, da je za izgon na Koroškem nacistična birokracija uporabljala obrazce, izvirno namenjene za izselitev Slovencev iz »južne Štajerske« (str. 7).
Za celoten vtis mora bralec seveda prebrati vse prispevke. Temelj je zapis Aktion K, začetek sistematičnega pregona vseh Slovencev iz Koroške (Teodor Domej). Večina pa je posrednih sporočil, kako je posameznike, rojene po vojni, zaznamovala travma (izgnanih) staršev. Kako je v tistih časih deloval nacistični verklc, pa izvrstno opisuje kratka zgodba na str. 21 (Hanzi Schaschl). Največjo sporočilnost pa ima uvodnik, pravzaprav esej (str. 4–5) Reginalda Vospernika. Tudi on je bil med izgnanci, četudi »le« kot štiri leta star otrok. Njegov zapis je kot lok, ki sega od mešanice osebnih, otroških spominov prek zgodovinskih podatkov ter njih analize do sedanjega dojemanja slovenstva na Koroškem. Zapis je pravzaprav esej o vprašanju, kakšen pomen (vlogo?) ima jezik v človekovi identiteti. In če bralec vsaj okvirno pozna tematiko knjige Petra Handkeja Immer noch Surm (Še vedno vihar), lahko občuduje, kako Vospernik v enem odstavku(!) opiše dramatizacijo te knjige, nedavno predstavo v dunajskem Burgtheatru, ki je, kot zapiše Vospernik, »...religiozna spoštljivost pred tiskano slovensko besedo«.
Se pravi, velikonočno prilogo Nedelje sem bral po kosih in v premorih precej premišljal ter se pogovarjal. Z zamudo sem dognal, da je priloga naslovljena z dvema stihoma iz neke pesmi Andreja Kokota,
Vendar je še čas, kajti pomlad že prihaja in naslov sem zgoraj poskusil zapisati enako, s poudarkom besed čas ter pomlad.
Ker sem bral po kosih in v premorih, sem ves upehan prijadral do str. 18, ki se začne tudi s pesmijo Andreja Kokota
»Pustite me tu,/ na robu večera,/ da sonce pospremim/ za hrbet Dobrača/ da vidim,/ kako življenje/ na vasi zamira, da slišim,/ kako se ljubezen/ v domove vrača« in pod to pesmijo ves presenečen uzrl nemško besedilo.
Četudi so vsi (vsi, vsi, vsi!) koroški Slovenci dvojezični, se mi zdi, da je nemško besedilo v slovenski Nedelji pravzaprav huda izjema. Torej sem ga takoj prebral, dognal, da gre za svojevrsten čudež, dognal, da ga moram prevesti in vključiti v recenzijo.
Četudi se besedilo v nemščini bere gladko, sem se s prevajanjem kar dolgo ubadal. Tudi ugibal, zakaj se je avtorica, prof. dr. Marina Jamritsch, profesorica na gimnaziji (BORG, BundesOberstufenRealgymnasium) v Šmohorju (Hermagor), odločila za takšno obliko, da v slovenščini zveni nekako po ovinkih. Takole: Marina Jamritsch:
Proti damnatio memoriae V preteklih 25 letih šolam res ni mogoče več očitati, da so pri pouku zgodovine »prišle le do prve svetovne vojne«. Prisoditi sodobni zgodovini prostor, ki ji pritiče, sodi dandanes ne le k izpolnitvi učnega načrta, temveč hkrati ustreza temu, kar je za večino učiteljev zgodovine tudi »uradno«. A merodajnega miselnega koraka, da se je vse tisto, kar je v učbenikih zapisano o nacizmu, v miniaturi zgodilo tudi pred lastnimi hišnimi vrati – v domači vasi, v domači dolini – pa na mnogih krajih Revija ISIS - Junij 2012
67