monako Bio dirka Med obiskom kluba odkrijem, da organizirajo še reli sodobnih avtomobilov in tistih iz 50. in 60. let. Za povrh pa še, spomladi, reli avtomobilov na alternativna goriva (Rallye Monte Carlo Energie Alternative). Kakšna sreča – prav tiste dni, ko sem se potikala po kneževini. »Lahko gre za popolnoma običajna vozila, nič eksotičnega, le da jih poganjajo elektrika, bioetanol, vodik, butan propan. Pogoj je, da izpust CO2 ne presega 120 g/km,« mi pove Christian Tornatore, direktor dirke, ki ga slučajno srečam v klubu. »Dirka poteka drugič, sodeluje 64 vozil. Začela se je v Švici, nadaljevala preko Italije in Francije do nas, kjer je cilj. Organizacija je kar komplicirana – najbolj zahteven del zagotovo predstavlja polnjenje, saj je treba zagotoviti prava goriva. In to ni preprosto.« Pozneje sem lahko občudovala dirkalna vozila, parkirana pred Grimaldi forumom. Tam izvem, da, v nasprotju z ostalimi dirkami, hitrost ni pomembna, pač pa vztrajnost in vzdržljivost. Tekmovalci ne smejo preseči 50 km/h, od goriva pa je odvisno, kako in kdaj prispejo na cilj. V Grimaldi forumu sta se istočasno odvijali zanimiva razstava in konferenca na temo ekoloških vozil in obnovljivih energij. Prireditev je odprla njegova visokost princ Albert II., ki je poudaril, da mora biti varovanje okolja prioriteta različnih področij ekonomije in političnih odločitev, vsak posameznik pa bi se moral čim bolj ekološko ozaveščeno obnašati do narave in njenih virov. Ob tej priložnosti je BMW princu posodil prestižno limuzino BMW hydrogen 7; tako je postal eden stotih izbrancev, ki lahko preizkuša pogon na vodik.
V sredini: Hotel de Paris. Spodaj: Princ Albert ob prevzemu limuzine BMW hydrogen 7.
Kraljevski hoteli V kneževini Monako dajejo močan poudarek ekologiji, kar podpira na primer Oceanografski inštitut, in dobrodelnosti. letos praznujejo petdeset let delovanja na tem področju, zato pogosto pripravijo odmevne prireditve, na katere se zgrnejo pomembna imena kraljevskih družin, bogatašev in zvezdnikov. Ta segment, še posebej tako imenovanih novih bogatašev, je reden gost Monaka. Mnogi poslovneži se zaradi odsotnosti davkov odločijo svoje stalno prebivališče preseliti v to žepno državico. Za kaj takega morajo, kot mi je namignil eden od mnogih novih priseljencev, dokazati, da imajo dovolj sredstev za preživljanje – tudi z bančnim potrdilom o odprtju računa in dovolj visokem pologu. Imeti morajo tudi zagotovljeno bivališče. Hiter pregled cen na lokalni agenciji odkrije, da bi za enomesečno najemnino garsonjere 18 m2 morala odšteti 900 evrov, za 30 m2 pa 2000. Pretrese me cena za nakup: stanovanje 45 m2 za 1,490.000 milijona evrov. Kar pomeni, da je kvadratni meter okrog 33.111 evrov. Nekateri hoteli (kot je tudi moj Monte Carlo Bay Hotel&Resort) poleg običajnih sob in apartmajev nudijo stanovanja z recepcijo, sobarico, postrežbo v sobi in podobnimi storitvami, kot so hotelske.
36