Issuu on Google+

Dragi KUL-ezijci in prijatelji Kolezije! Vsakič, ko izide nova številka šolskega časopisa, sem še sama presenečena, ko vidim, kaj vse se na šoli zanimivega dogaja in kako ustvarjalni, domiselni in izvirni so naši učenci. Vesela sem, da vse to lahko delimo z vsemi vami. Letos je Ljubljana, naše lepo mesto, svetovna prestolnica knjige. To pomeni velika čast, hkrati pa tudi poziv vsem nam, da ne pozabimo na vrednost prebrane besede. Iz našega časopisa lahko razberete, da je naše življenje in delo prav prepredeno s knjigo. In da radi beremo. Obisk naše knjižnice nam to pove, bralni značkarji to dokazujejo, vsi prekrasni spisi in zapisi, ki jih

najdemo v zvezkih, na blogih in spletni strani, ne nazadnje tudi v časopisu, ki je pred nami, predvsem pa naše bogato znanje, so rezultat našega branja. Naj tudi vnaprej ostane knjiga naša stalna sopotnica, ki bogati, razveseljuje, razsvetljuje in včasih tudi tolaži. Našim prizadevnim novinarjem, ki so celo leto vohljali po šoli, pridno beležili in komentirali dogajanje na spletni časopis, ob koncu leta pa pripravili še tale čudovit KU-KU v naše življenje, pa se iz srca zahvaljujem in jim čestitam. Take novinarje potrebujemo! Lidija Žigon

lovščino. Naša muca je dopotovala v ZDA, v Slovenijo pa čez lužo prihaja Elizabeta, princesa s papirnato obleko. Kaj vse bo preživela pri nas, bo kmalu jasno in obetamo si dobro knjigo, polno zanimivih zgodb, ki jo bomo ustvarili skupaj s svojimi novimi prijatelji. Projekt si je za svoj ustvarjalni in inovativni koncept že prislužil evropski znak kakovosti.

Knjiga nas povezuje ...

Kolezija, mala prestolnica knjige

Nelly Tiran n

Naše mesto je v konkurenci še 6 svetovnih mest, med katerimi so se znašli resnični velikani - Dunaj, Lizbona, St. Peterburg, Riga … - osvojilo častni naziv Svetovna prestolnica knjige za leto 2010. Ljubljana bo tako do 23. 4. 2011, ko praznujemo svetovni dan knjige, s svojim dogajanjem še posebej poudarjala vrednost knjig, kolezijci pa s ponosom ugotavljamo, da je knjiga na naši šoli že od nekdaj tisto, s čimer živimo in smo povezani. Mednarodni projekt S KNJIGO DO PRIJATELJEV IN S PRIJATELJI DO KNJIGE Prvošolci naše šole smo v začetku tega leta dali pobudo, da si z vrstniki iz drugih šol po svetu izmenjamo svoje izkušnje s knjigami. Na e-Twinning portalu, kjer se povezujejo učitelji iz vse Evrope, smo hitro našli partnerje: učence vseh starosti iz Slovaške, Romunije, Bolgarije, Francije, Poljske, Islandije in Portugalske, k sodelovanju pa smo pritegnili tudi šolarje iz Združenih držav, s katerimi smo si dopisovali že nekaj mesecev. Naloge našega projekta, ki v angleščini

nosi naslov Books make friends & Friends make books, smo razdelili na dva dela: 1. Predstaviti knjigo svoje dežele drugim skupinam; 2. Napisati svojo zgodbo z ilustracijami, ki jo kasneje dodamo zgodbam drugih skupin in jih povežemo v skupno knjigo. Na našem blogu smo drug dru-

gemu predstavili svojo šolo in mesto, že od vsega začetka pa smo si izmenjavali različne novice. O izbruhu vulkana na Islandiji smo tako vedeli že dosti pred težavami z letalskim prevozom. Preučevali smo zemljevide, risali zastave, si ogledovali različne filmčke o vrstnikih iz drugih dežel in se seveda ukvarjali tudi z ustvarjanjem izdelkov, s katerimi smo širili glas o kolezijcih in Slovencih. Še posebno Američanom se je naša mala in lepa deželica zelo priljubila. Odločili smo se, da sodelujočim predstavimo čudovito slovensko slikanico Muca Copatarica. Le kateri slovenski otrok je ne pozna? Ob njej

smo v šoli preživeli mnoge prelepe trenutke – šivali in popravljali smo naše stare copate, slikali gospo muco, izdelali lutke in se šli gledališče ter sinhronizirali nekakšno risanko z angleškimi podnapisi. Izdelali smo prikupno predstavitev te zgodbe in jo poleg originalnih ilustracij posredovali drugim otrokom. Prejeli smo veliko pohval in hkrati tudi mi sami uživali ob gledanju knjig iz tujine. Tako smo spoznali dvojčici Danko in Janko s Slovaške, sestri Snudro in Tudro z Islandije, pet prijateljev s Poljske, princeso s papirnato obleko iz ZDA, Poutchy-Bloueja iz Francije in še … Pa sedaj? Naše knjižne junake smo poslali po svetu, da raziščejo tuje dežele in preživijo marsikatero pustoPovezave: http://booksmakefriends.blogspot.com/ http://www.iskriceskolezije.blogspot.com/

Vohljanje po šoli Kdaj si srečen?

/Po šoli so vohljali: Lan Grošelj, Adi Zulić, Aleks Čakš, Nina Tepina, Maša Zdešar, Ajda Toš in Anna Sangawa Hmeljak./

Mai, 9 let: Kadar imam prijatelje. Sara, 7 let: Ko grem k dedku in babici. Lara, 6 let: Ko jem palačinke z medom. Mija, 8 let: Ko sem prosta. Maruša, 13 let: Ko imam veliko prijateljev. Maša, 8 let: Kadar mi sestra ne teži. Lan, 10 let: Ko sem doma.

2 Župančičeva domovina – za ene polna vina – nas pa zanima literarna zgodovina. Najprej po gozdnih poteh smo hodili, Župančiča in gozd skupaj združili, pesmi na glas prebrali in se čisto omehčali. Potlej smo v muzej zavili, ga v celoti preučili, nato na Žeželj še rili in se izmučeni v dolino vrnili. Zvečer pisala smo privlekli na plan in se zatopili v misli kot pesnik sam. Veliko zgodb smo napisali in nekaj jih naglas prebrali.

Literarna kolonija v Beli krajini V letošnjem šolskem letu smo že drugič uspešno izvedli literarno kolonijo za devetošolce pod mentorstvom Miha-

ele Časar, Damjane Mojškerc in Petre Štampfl. Tokrat smo spoznavali našega velikega Otona Župančiča in njegovo

Julija Cesar, 9. a

deželo ter ob prebiranju njegovih pesmi tudi sami izrazili svoja občutja. n

Zahvaljujemo se vsem staršem, podjetjem in posameznikom, ki so s svojimi prispevki omogočili izvedbo 2. literarne kolonije.

S knjigo v roki

Nekaj dejstev iz naše šolske knjižnice: Največji obisk z izposojo je bil 23. 4. 2010 (ravno na dan, ko je Ljubljana postala svetovna prestolnica knjige!) – knjige si je izposodilo 79 učencev od 1. do 9. razreda.

Učitelji tujih jezikov učencem na naši šoli že mnogo let ponujamo možnost sodelovanja na tekmovanjih za različne bralne značke v tujih jezikih (Bookworm, Der Bücherwurm, EPI Reading Badge, EPI Lesepreis, EPI Lectura). V lanskem šolskem letu smo ponovno dosegli zavidanja vreden rezultat, saj so se učenci tako množično udeležili tekmovanj za različne bralne značke v tujih jezikih, da smo v državnem merilu prejeli prestižen naziv NAJ ŠOLA in prejeli tudi bogato knjižno nagrado.

Najbolj brane knjige na razredni stopnji: ● ● ● ● ●

Zdaj pa smo vsi tukaj zbrani, nekateri so še malce zaspani, pokazali vam bomo naše umetnine in naklonili učiteljicam še malo miline.

Babica pripoveduje (Kristina Brenkova) Živalske novice 1, 2, 3, … (Primož Suhodolčan) Peter Nos (Primož Suhodolčan) Tintin in njegove pustolovščine (Georges Remi Herge) Frančkove dogodivščine (Sharon Jennings)

Najbolj brane knjige na predmetni stopnji: ● Blazno resno slavni, Blazno resno o šoli, Blazno resno popolni (Desa Muck) ● Zvesti prijatelji (Bogdan Novak) ● Življenje kot v filmu (Nejka Omahen) ● Somrak, Mlada luna, Jutranja zarja, Mrk (Stephenie Meyer) ● Tri skrivnosti Drekca Pekca in Pukca Smukca (Dim Zupan) ● Zgodbe iz Narnije (C. S. Lewis) Podatke je pripravila šolska knjižničarka Lučka Križaj Šmitek . n

Čeprav je na začetku šolskega leta kazalo, da knjig za različne bralne značke v tujih jezikih zaradi finančne stiske ne bo mogoče prebirati v šolski knjižnici, so nam z donatorskimi sredstvi na pomoč priskočili starši naših učencev. Za ta prispevek in hkrati dobro naložbo v znanje naših učencev se učitelji tujih jezikov vsem donatorjem iskreno zahvaljujemo. Z nakupom knjig za šolsko knjižnico so imeli učenci OŠ Kolezija tako tudi v letošnjem šolskem letu možnost, da se tekmovanj za različne bralne značke udeležijo v zelo velikem številu. To so dobro izkoristili, kar je razvidno iz spodnje tabele. Za konec pa še misel dr. Mete Grosman o branju: »Prvo priporočilo

Ali ga uporabljaš?

Lina, 9 let: Ko me imajo vsi radi. Ajda, 8 let: Ko objamem svojo psičko Tišo. Jasna, 42 let: Ko sem zdrava. Laura, 6 let: Ko sem doma. Lana, 6 let: Ko sem v šoli.

Zakaj ti je všeč?

Da: 16 učencev Ne: 4 učenci

Koliko časa na dan preživiš na Facebooku? - 5 ur - 4 ure - 3 ure - 2 uri (5 učencev) - 1 uro (2 učenca) - 30 minut (3 učenci) - 20 minut - 10 minut - 5 minut

O FACEBOOKU … Ali poznaš Facebook? Da: 20 učencev Ne: 0 učencev (!!!)

Lahko se pogovarjaš s prijatelji. (6 učencev) Ker imam prijatelje na njem. Lahko spoznavaš druge osebe. (2 učenca) Lahko spoznavaš nove bejbe. Samo naredil sem si ga. Ker mi je pač všeč. Ker so na Facebooku igre. Ker spoznaš veliko prijateljev.

lllll

3

Kolezijci v boju z odpadki 17. 4. 2010 – Na naši šoli je v soboto, na dan največje čistilne akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu, potekal ekodan. Ker je na isti dan potekala akcija Očistimo Slovenijo, smo se odločili, da se je kot šola udeležimo.

BRALNA ZNAČKA

JEZIK

UDELEŽBA NA TEKMOVANJU

RAZRED

ŠTEVILO UDELEŽENCEV

Bookworm

angleščina

Obvezna za vse učence, ki se učijo angleškega jezika. Bralno značko izvajamo v okviru rednega pouka.

Der Bücherwurm

nemščina

44 44 37 38 41 31 16

EPI Reading Badge

angleščina

Obvezna za vse učence, ki se učijo nemškega jezika. Bralno značko izvajamo v okviru rednega pouka. Je priporočljiva, a neobvezna.

4. razred 5. razred 6. razred 7. razred 8. razred 9. razred 9. razred

EPI Lesepreis a neobvezna.

nemščina

Je priporočljiva,

EPI Lectura

španščina

Je priporočljiva, a neobvezna.

je torej: BRATI, BRATI in še enkrat BRATI, to je namreč najbolj zanesljiva pot do takega obvladovanja bralne zmožnosti, ki nas pripelje do branja z užitkom, ob katerem posta-

4. razred 5. razred 6. razred 7. razred 8. razred 9. razred 4. razred 7. razred 8. razred 9. razred 8. razred

30 32 24 21 19 23 10 15 16 16 4

235

Ta delovna sobota nam bo zagotovo ostala v spominu, saj so na naši šoli potekale različne dejavnosti, z veseljem pa nas je obiskal tudi predsednik slovenske vlade in nam zaupal nekaj nasvetov, kako lahko na preprost način varujemo naravo. In kako je potekal naš ekodan? V šolo smo prišli ob 8.30. Nato smo imeli dve uri pouka, ki smo ju izkoristili za izobraževanje o okoljskih temah. V 8. b smo se odločili, da bomo ti dve uri namenili govornim nastopom učencev, teme pa smo že vnaprej določili. Teme za govorne nastope so bile zelo raznolike, na primer ozonska luknja, sveta voda, virtualna voda, razsoljevanje vode, onesnaževanje zraka ... V teh govornih nastopih je bilo kar nekaj novih informacij, ki smo si jih tudi zapisali. Po izobraževanju nas je presenetil obisk premierja, gospoda Boruta Pahorja, ki nas je tudi nagovoril na zunanjem šolskem stopnišču in se nam tudi pridružil pri čistilni akciji. Pobirali smo odpadke, ki so ležali po pločnikih in zelenicah v našem šolskem okolišu. V naših vrečkah se je nabralo največ cigaretnih ogorkov in cigaretnih škatlic,

plastičnih vrečk, nekaj embalaže in papirčkov. Sproti smo ločevali embalažo od ostalih smeti. Po poti smo srečevali tudi ostale udeležence vseslovenske akcije Očistimo Slovenijo. Zdelo se mi je lepo, da smo se ljudje povezali z istim ciljem. Prav ta občutek povezanosti nas je še dodatno spodbudil, da smo še bolj zagnano pobirali odpadke. Da bi

prišli do tistih najbolj oddaljenih, smo bili pripravljeni narediti marsikaj – tudi skakanje čez živo mejo ni bilo ovira. Z občutkom, da smo naredili nekaj dobrega za okolje, smo se vrnili domov. Najbolj pridni pa so tudi v popoldanskem času nadaljevali z delom n

Življenje v vodi

16

149

57

4

ne napor za razbiranje črk in besed nezaznaven«. Nina Triller n

Kako je najlepše in najboljše preučevati vodo kot življenjsko okolje? Ali greš ti k vodi ali pa voda pride k tebi  In slednje se je zgodilo na naši šoli. Prvošolec Janez je svoje sošolce nekega pomladnega dne razveselil s kepo mresta v litrskem kozarcu in že v nekaj dneh je bilo v malem akvariju, v katerega smo namestili lep kamen in nekaj vodnih rastlin, vse črno od migetajočih se paglavcev. Zaradi prostorske stiske so paglavci začeli iskati novi dom in kakšen teden je bilo v učilnici 1.a razreda zelo živahno – otroci s kozarci in zaskrbljene mame, ki so kukale v učilnico. »Paglavci v hiši? Ne, o tem pa še nismo čisto prepričane …« Kmalu pa so bile skrbi odgnane in najmanj 200 paglavcev pospravljenih po domovih kolezijskih žabljeljubov. In tako ta hip odrašča nov rod kolezijskih žab, otroci pa imamo svoje veselje, ko jih opazujemo in hranimo z rastlinskim

Vida Štrancar, 8. b

planktonom v tabletah. Paglavci počasi izgubljajo zunanje škrge, začenjajo dihati s pljuči, rastejo jim noge, krajša se jim rep, … V 1.a v tem času ni poginil niti 1 paglavec, nasprotno! Nekateri so že »shodili« in samo vprašanje dni je še, ko bomo mlade poskočne žabice vrnili v naravo. Pravzaprav čakamo še na nekaj – morda pred tem celo zaslišimo tudi kakšen majčken regec … Nelly Tiran n

Voh­l ja­n je po šo­l i lllll

O drogah … Si že poskusil kaditi? Fant, 13 let: Poskusil sem že in bilo je dobro. Fant, 10 let: Še nisem poskusil. Dekle, 10 let: Nisem še poskusila. Dekle, 13 let: Nisem poskusila.

Dekle, 10 let: Nisem še poskusila. Fant, 10 let: Sem poskusil in ni bilo dobro. Fant, 11 let: Še nisem pokusil. Kaj je bilo najhuje, kar si poskusil? Fant, 13 let: KADITI Fant, 10 let: PIVO Dekle, 10 let: VODKA Dekle, 10 let: VISKI

4

Nogomet je moje življenje Moj sogovornik je učenec 8. razreda, ki se zelo intenzivno ukvarja z nogometom. Nogomet mu pomeni toliko, da je bil pripravljen oditi v drugo državo, ker je želel trenirati v najboljšem okolju. David Cvjetičanin je zelo ambiciozen, discipliniran in ve, kaj hoče. Mislim tudi, da je zelo pogumen, saj se šola na daljavo.

● Kdaj si začel trenirati nogomet in kdo te je zanj navdušil? Nogomet sem začel trenirati zelo zgodaj, ko še nisem dopolnil šest let. Za nogomet sem se navdušil sam, ker sem oboževal žogo, pa tudi moj stric je igral nogomet. ● Ali rad igraš nogomet? Seveda, nogomet je moje življenje, obožujem ga, to je več kot imeti rad. ● V katerem klubu treniraš? Že tri leta sem v Valenciji, kamor sem bil sprejet po opravljenih testiranjih. Zdaj igram in treniram v njihovi nogometni šoli ter tekmujem v najvišji nogometni ligi v Španiji, ki se imenuje liga Autonomica Infantil.

Voda Voda je nekaj, kar nas obdaja, in čeprav ji vedno nekdo ponagaja, ostaja nam zvesta, nas z življenjem napaja.

● Kako si prišel v Valencio, kdo te je vzpodbudil, da si se odločil iti v tujino? V Valencijo sem bil povabljen na testiranje, ko so prejeli posnetek moje igre in moj življenjepis. Spodbudo sem dobil od staršev, bratov, strica in ostalih. Vsak, ki ima nogomet rad, si želi trenirati v najboljšem okolju in meni se je izpolnila želja, da treniram in igram v Španiji.

Morja, oceani, reke hkrati darovi in tudi prepreke; veliko jih je onesnaženih bolj kot ne, oh, kaj če kdo bi varoval jih le. Voda je pomembna za živali in rastline, vsakič ko smo z njo, darove nam da fine. V njej lahko plavamo, se umivamo ali pa jo pijemo, le kdo ne ve, da voda je osnovna, brez nje samo še gnijemo. Voda je mehka, destilirana ali pa trda, brez nje naša prihodnost je grda. Oh, kanalizacije, industrijske odplake, ko v vodo jih spuščamo, delamo napake. Vse bolj smo ozaveščeni o tem, kako je pomembna, da rešimo pogube se, POTREBNA JE SPREMEMBA! Zato vas prosim, da z njo ravnate previdno, čez nekaj let bo prispevanje razvidno. To je bilo o vodi vse in še zadnjič povem: »Onesnažujte je ne!« Nejc Koso, 9. a

● Kako poteka tvoj dan? Vstajam ob osmih, ker grem spat ob 23. uri, saj se vrnem domov po končanem treningu šele ob 22h. Treningi so zvečer in bioritem prilagajam poznejšim uram, ker bom tekme igral, ko dokončam nogometno šolo, to bo po 18. letu, v večernih terminih. Vsak dan aktivno treniram dve uri in pol, najmanj eno uro in pol pa traja dopoldanski raztegovalni trening z obveznimi »trebušnjaki«, ki jih dnevno naredim najmanj 250. Učenje razdelim na dopoldanski del in popoldanski, ki je pred treningom. Bistveno je, da se držim urnikov, ki sem si jih sam zadal, ker bi mi drugače zmanjkalo časa. Zjutraj imam pred individualnim razteznim treningom zajtrk, nato kosilo okoli druge ure in nato še popoldansko malico. Po treningu imam ob 22h večerjo. Učim se po dopoldanskem treningu dve uri in pred popoldanskim treningom dve uri. Pred testi pa še v nedeljo. Prostega časa imam zelo malo, a jemljem nogomet kot zabavo. Počitnic nimam od septembra do konca junija, potem imam dva meseca poletnih počitnic, ki jih posvetim športu, tenisu, plavanju, atletiki, biljardu, ki ga igram za zabavo, pa družabnim igram in filmom. Filme gledam zelo rad tudi v prostem času, med šolskim letom. ● Kaj pa šola, kam hodiš v šolo? Hodim samo v nogometno šolo,

drugače se učim vse sam iz knjig in delovnih zvezkov. ● Se je težje naučiti snov, ker te ni pri pouku? Ali te to ne moti? Učno snov se učim sam, na začetku je bilo težje, zdaj imam svoj sistem. Razumljivo je, da se je težje naučiti brez učiteljevega predavanja, ker ti učitelji snov razložijo tako, da že skoraj vse znaš, jaz pa si jo razložim sam s pomočjo knjig, kar je težje, me pa ne moti, rekel bi, da mi celo prija. ● Ali pogrešaš svoje sošolce? Ne, ker sem bolj individualist in sem rad sam s sabo. ● Kako se v Španiji počutiš, kakšni so ljudje, kakšne so njihove navade? V Španiji se počutim fenomenalno. Ljudje so bolj sproščeni in manj tekmovalni kot v Sloveniji, se ne vmešavajo v druge, ne opravljajo, res so bolj nasmejani, ne hitijo, vse poteka bolj počasi, brez panike. Ljudje se družijo tudi izven svojega doma, prirejajo zabave v parkih, gostilnah, v športnih centrih, ki jih je ogromno. Zelo radi imajo glasbo, popoldanske počitke »sieste« in značilno špansko hrano. (Njihova hrana je bolj mastna, tako da je sam ne maram – jem namreč zdravo hrano.) Njihov način življenja je res super! ● Imaš v Španiji prijatelje? Prijatelje imam predvsem iz nogometne šole, pa tudi »nedeljske« z igrišč. Za druženje s prijatelji sicer nimam veliko časa, ker je nogomet moje življenje, obveznosti s šolo pa so tudi velike. Časa za klepetanje preko računalnika in igranje spletnih iger nimam, v resnici me to niti ne zanima. Rad igram karte

tarok in remi, pa strateške igre (npr. Catan) v živo in ne po internetu, zato nimam in ne bom imel svojega portala na Facebooku. ● Ti je všeč v Španiji ali bi se raje vrnil v Slovenijo? V Španiji mi je zelo všeč. Ne želim si vrnitve v Slovenijo. Ja, na počitnice, nikakor pa ne za stalno. Španija živi za šport, nogomet, zabavo, meni pa je to pisano na kožo. V Slovenijo se rad vračam, ker pogrešam mojo mami, ki živi v Ljubljani, drugače pa sem v Španiji res rad. Na začetku, ko nisem znal jezika, mi je bilo težko, zdaj pa je super. ● Ali imaš špansko državljanstvo? Ne, španskega državljanstva nimam in ga trenutno ne potrebujem, saj imam stalno bivališče in sem evropski državljan, ker imam slovensko državljanstvo. Človek načeloma ne potrebuje državljanstva države, v kateri začasno biva, zato ga tudi jaz ne potrebujem, saj bom pozneje mogoče igral nogomet v Italiji, Angliji, Franciji ali pa Rusiji, še vedno pa bom imel slovensko državljanstvo. Morda bom kdaj zaprosil za srbsko državljanstvo, ker ga ima tudi moja mami, a o tem še ne razmišljam prav veliko. Hvala za pogovor. Želim ti še veliko športnih uspehov. Z Davidom se je pogovarjala Vida Štrancar, 8. b n

Si že pil alkohol? Fant, 13 let: Sem poskusil, ampak ni bilo dobro. Fant, 10 let: Še nisem poskusil. Dekle, 10 let: Sem poskusila in ni mi bil všeč. Dekle, 10 let: Še nisem poskusila. Dekle, 10 let: Še nisem poskusil. Dekle, 11 let: Sem poskusil in bilo je zanič!

O decembrskih dobrih možeh … Katerega imaš najraje? Rezultati:

1. Božiček – 29 glasov 2. Dedek Mraz – 25 glasov 3. Miklavž – 10 glasov

5

Svetovna prvakinja v showdancu

STRAH

Enajstletna plesalka modernih tekmovalnih plesov (showdance) Staša Tušar se je s svetovnega prvenstva v Riesu v Nemčiji domov vrnila z zlato medaljo, ki je prva v slovenski zgodovini med pionirkami v kategoriji solistk. Vsi plesalci showdanca so nanjo ponosni, še posebej pa plesni klub Urška, iz katerega prihaja.

● Zakaj ples in zakaj showdance? Ko sem hodila v vrtec, sem bila zelo energičen otrok. Starši so me zato vodili v različne plesne delavnice, kjer sem se dobro počutila. Kasneje, ko sem bila stara osem let, so me vpisali v plesni klub Urška. Zaradi drugih dejavnosti nisem mogla hoditi v začetno skupino, zato sem začela plesati kar v tekmovalni skupini. Po prvih tednih sem vedela, da je to tisto, kar potrebujem, in da mi je ta zvrst všeč bolj kot hip hop, ki sem ga preizkusila pred showdanceom. Kasneje je tudi trenerka povedala, da sem za ples nadarjena, in tako se je vse začelo. ● Kdaj si začela s svojo solistično kariero? Takoj po prvem letu plesa in po prvih tekmovanjih sem se tudi sama odločila za solistično nastopanje. Na tekmovanjih sem si ogledovala različne kategorije in prav ta me je posebno pritegnila, saj pri takem nastopanju nisi odvisen od nikogar drugega kot le od sebe. In to mi ugaja. Če se zmotiš, si za to kriv sam in nihče ni jezen nate, z nikomer se ti ni treba usklajevati in uspeh toliko več pomeni, če ga dosežeš sam. Na začetku sem bila na tekmah med zadnjimi, vendar mi je šlo vsako leto bolje, in to me je gnalo naprej, da uresničim svoje sanje in želje – postati svetovna prvakinja. In z veliko truda mi je to tudi uspelo. ● Svetovno prvenstvo si obiskala letos že četrtič in ravno letos si pobrala največ nagrad. Kako ocenjuješ svoj uspeh? Seveda je to leto zelo pestro in dobro. Na državnem, evropskem in svetovnem prvenstvu sem dosegala najboljše rezultate. Letos jih je tudi največ, saj poleg sola plešem še v paru, v mali in veliki skupini. Moram priznati, da sem nase zelo ponosna, saj sem uresničila cilj, ki sem si ga zadala. Seveda pa se bom še trudila, da bom te rezultate tudi obdržala. ● Kakšni so bili občutki, ko si tako na državnem in evropskem kot na svetovnem prvenstvu stala na stopnički za zmagovalce? Občutki so nepopisno super. Že na državnem prvenstvu sem bila zelo srečna in ponosna, da sem po dveh zaporednih drugih mestih končno postala prvakinja. Ko pa sem na večjih tekmovanjih, kot sta evropsko in svetovno prvenstvo, zmagala, najprej sploh nisem mogla dojeti. Ko sem zaslišala ime druge tekmovalke, sem vedela, da sem zmagala. Občutek je fantastičen, in

potem ko z medaljo okrog vratu in pokalom v rokah stojiš na najvišji stopnički in poslušaš slovensko himno, ki igra tebi v čast, je to res nekaj takega, kar se ne da opisati. Od sreče, ponosa in veselja so mi v oči pritekle tudi solze. Res, vsakemu bi privoščila, da to doživi. ● Kako premaguješ tremo pred nastopi? Pred nastopom imam tudi jaz kar precej treme. Takrat poskusim razmišljati o čem drugem ali pa o tem, kako bom najboljše odplesala. Vedno mi pred nastopom ob strani stoji tudi trenerka. Ob njej se počutim bolje in manj me je strah. Skupaj se pred odhodom na oder igrava tudi nekakšen ples, ki je sestavljen iz nenadnih počepov in različnih lahkih figuric, ki si jih ona sproti izmisli. To vse me odvrne od razmišljanja: »Kaj če mi kaj ne bo uspelo?« Na koncu si vedno zamislim, da bom odplesala najbolje, kot zmorem, in to deluje. ● Ali si bila že na kakšnem tekmovanju izven Evrope? Ne, zaenkrat še ne. Mogoče bom z letošnjo koreografijo, ki je res zelo dobra, odšla na kakšno tekmo v Ameriko. Nekaj takega mi je namignila trenerka. Seveda pa to v prihodnosti absolutno načrtujem. ● Se zanimaš še za kakšen drug šport? Da. Vse, kar je povezano z gibanjem, mi je všeč, še posebej različne zvrsti plesov, saj ima vsak ples nekaj, kar moraš osvojiti, če hočeš postati dober plesalec. Zato hodim tudi na balet, kjer se naučim posebnih in nenaravnih gibov, ki so osnova za showdance. Eno leto sem hodila tudi na gimnastiko. Tam sem postala gibčnejša in se naučila različnih premetov in skokov. V prihodnosti pa se bom preizkusila še v modernu, ki je ena od zvrsti plesa, ki si jo želim spoznati.

Drugače pa v prostem času rada tečem, hodim ali plavam. Igram z žogo pa se raje izogibam, saj mi niso posebno všeč. ● Ali misliš postati poklicna plesalka? Žal še ne vem, kaj si želim postati. Mogoče bi res rada šla v smer plesa, vendar mi je tudi veliko drugih poklicev všeč. Seveda pa nikoli ne bi nehala plesati in trenirati, ker to gradi moje življenje in brez tega ne bi mogla živeti. ● Kako usklajuješ svoje treninge z obveznostmi v šoli? Imam kar veliko treningov, še posebej pred tekmami, zato tega ne bi mogla početi brez statusa športnika. Tako se lahko za ustno spraševanje dogovorim, kot mi ustreza in sem vprašana »napovedano«. To mi pomaga, saj drugače nimam časa, da bi se vsak dan pripravljala za vse predmete, pri katerih me lahko vprašajo. Večino snovi predelam čez vikend ali pa zvečer z domačo nalogo. Imam sicer to srečo, da se hitro učim in večino stvari dojamem in se naučim že v šoli. ● Ali te starši pri treningih podpirajo? Absolutno. Tudi oni so veseli in ponosni na moje dobre rezultate. Še posebej jim je všeč, ko s treningov pridem vesela, čeprav utrujena. Kadar nimam dovolj časa za avtobus ali pa imam premalo časa za šolo, so me vedno pripravljeni peljati na trening. Treningi, kostumi, štartnine in bivanje med tekmami niso najbolj poceni. Nasploh je ples precej drag šport, vendar so starši to pripravljeni plačati. Res me pri vsem zelo podpirajo in za to sem jim zelo hvaležna. Besedilo: Ingrid Tušar, 8. b Foto: Nataša Novak Tušar n

Pajkov strašno se bojim, še posebej pa velikih, kadar vidim jih, zbežim, tresem se ob teh umikih.

Knjigo o pajkih petkrat sem prebral, enega celo sem v vivarij dal, sem ga gledal in preučeval, zvečer z lahkoto sem zaspal.

Pa sem v knjigi to prebral: »Namesto, da se jih bojiš, mirno boš lahko zaspal, če vse o pajkih se naučiš.« Pajka smo z roko ujeli – jaz sem takrat še zbežal stran – in ga pod mikroskop deli, da bi videl ga vsak dan.

Zdaj se pajkov ne bojim, hranim jih in opazujem, rad se tudi jim smejim, boječkam se zdaj posmehujem. Bor Ratajec, 8. a Ilustrirala Ana Nagode, 6. b

FACEBOOK Facebook je itak ful hud, za naše možgane pa krut! Kaj je glavni problem? Škoduje, a ne samo našim kostem! Lahko si odvisen od iger in tečen bolj kot tiger. Če si preveč gor, postaneš dobesedno nor. Klepet s »frendi« sicer ne škodi, a vseeno - na Facebooku manj bodi! Pridruži se naravi zgleduj se po kravi! Ta je vedno zunaj. Ti greš pa lahko na Dunaj! Igraj vsaj pink ponk ali še bolje: veliki kong! Lara Prijon, Ajda Mljač, 6. b

NAŠI PRVI ČRVI/PRVOŠOLČKI

Ali si zadovoljen na naši šoli?

Vsako leto se naši šolski hodniki napolnijo z drobcenimi pr vošolčki, ki se kaj kmalu navadijo na našo šolo. V šoli se učijo, družijo in seveda zabavajo. Tu so spoznali veliko prijateljev in veliko novih in zanimivih stvari. Naju je predvsem zanimalo, kako se pr vošolčki med seboj razumejo, kako so zadovoljni na naši Koleziji in kaj počnejo po pouku. Obiskali sva naše učence v 1. a in 1. b in naključno izprašali štiriindvajset pr vošolčkov.

6

Ne boj se in ne sovraži! Na naši šoli je običajno, da vsako leto intervjuvamo kakšno učiteljico ali učitelja, ki je na tak ali drugačen način posebno zaznamoval šolsko leto. Letos se poslavljamo od pomembne osebe na naši šoli – učiteljice Marijane Štrbenk, zato sva jo povprašali o njenih izkušnjah, spominih in doživetjih. ● Zakaj ste študirali jezike? Najprej sem eno leto študirala matematiko, a mi je postalo dolgčas po književnosti. Doma pa so mi postavili pogoj, da moram letnik najprej končati, če želim študij spremeniti. Tako sem letnik končala in se potem vpisala še na slovenščino, angleščino in francoščino. In danes imam jezike veliko rajši kot književnost! ● Kateri jezik vam je ljubši – angleščina ali francoščina? Že celo življenje mi je bolj všeč francoščina. Verjetno zato, ker se je francoščina razvila iz latinščine, jaz pa sem se odločila iti študirat katerikoli romanski jezik. Pa tudi doma so vsi znali francosko in tako je ta jezik nekako rasel z mano. Angleščine pa v osnovni šoli nisem marala. Vzljubila sem jo šele v gimnaziji, ko sem v tem jeziku več brala.

● Kaj pa ste radi brali v angleščini? Večinoma kriminalke. Prebrala sem celo Agatho Christie pa Sherlocka Holmesa. To sem brala večinoma zato, da bi premagala odpor do angleščine. ● Kaj pa ste želeli biti po poklicu v naših letih? Učiteljica? Učiteljica niti slučajno nisem želela biti – izhajam namreč iz družine samih učiteljev. A po končanem študiju se je bilo najlažje zaposliti v šoli. Vmes sem nekaj časa delala tudi bolj s papirji, a se mi je sčasoma spet zahotelo delati z ljudmi in sem se vrnila v šolo. Kot otrok pa sem hotela postati igralka ali pa zdravnica. Za igralko ni-

(Hišnik Rudi v svoji delavnici nad telovadnico)

● Kaj počnete v svoji službi? Popravljam šolski inventar, skrbim za urejenost okolice šole, poleti kosim travo, pozimi odmetavam sneg z novo frezo, vsak dan pripeljem šolsko kosilo. ● Kako dolgo ste zaposleni na OŠ Kolezija? 2 leti. ● Imate pomočnika/co? Včasih mi pomagajo učenci. ● Katero delo vam je najbolj zoprno? Popravila namerno povzročenih škod.

sem bila ravno talentirana. Ne vem pa, zakaj se nisem odločila za medicino – verjetno zaradi lastne lenobe, saj je študij težek, delo zdravnika pa zelo odgovorno.

● Ste že bili v državah, katerih jezike učite? ● Kakšni se vam zdijo otroci na naši šoli? Seveda. S Zdijo se mi zelo pridni. sedemnajstimi leti sem poleti ● Kaj bi najraje počel, če ne bi bil hišnik? šla v Francijo, Bil bi profesor telovadbe. kjer sem prebivala pri francoski ● Kaj najpogosteje počnete doma? družini. Morala Zaposlujejo me opravki okoli hiše. sem kuhati – in sicer za sedem ljudi. Hišnik Rudi skrbi, da v naši šoli vedno vse deluje. Poleg tega sem z Upam, da nam bo še dolgo v pomoč (in mi njemu :) otroki ponavljala šolsko snov (takrat je bilo v Franciji to med poletjem S hišnikom se je pogovarjal obvezno) in nadzorovala, Gal Šušteršič, 3. a. da so naredili vse naloge. Fotografiral je Aleks Čakš, Bilo mi je zelo težko, saj še 6. b. nisem znala zelo dobro francosko. Sem pa še vedno v stikih s to družino in si z otroki, ki so zdaj seveda že odrasli, še vedno dopisujem. Pozneje sem šla še v Anglijo. V primerjavi s Francozi so Angleži na ● Se vam je na naši šoli zgodilo kaj lepega? Grdega? Lepo mi je, ko me otroci lepo pozdravijo.

● Kako lahko vedno poučujete s takim navdušenjem in zagonom? Se nikoli ne naveličate? Zalo rada poučujem. Mislim, da če nekaj rad delaš, se tega ne moreš naveličati. Poleg tega mi je zabavno delati z mladimi – v njih pogosto prepoznam sebe in stvari, ki sem jih počela v istih letih. Še posebaj pa rada poučujem jezike. Če hočeš drugim ljudem izraziti svoje želje, misli, interese, moraš dobro znati najprej materinščino, drugi pridejo potem, ko že malce veš, kaj z jezikom lahko počneš. In če učitelj rad uči, so stvari lažje, tudi kadar so težke. In tako si potem tudi učenci nekaj zapomnijo. Najbolj sem si zapomnila učiteljico latinščine, ki je znala ta mrtvi jezik narediti zelo zabaven. ● Kaj vas v razredu najbolj razveseli, kaj pa razjezi? V bistvu se zelo hitro razjezim – če kdo, namesto da bi pridno delal, dela zgago. Najbolj pa me ogorči in celo prizadene, če se kdo netovariško obnaša do svojih sošolcev. Razveseli me, kadar vidim, da zadeve krasno tečejo, učenci uživajo in razumejo snov. In tudi kadar je živahno in duhovito pri pouku. Kakšne ure sploh nisem nič načrtovala, pa je izpadla krasno, kakšna do pikice načrtovana pa se je čisto izpridila.

Hišnik Rudi

Odločil sem se, da naredim intervju s hišnikom Rudijem. Večkrat ga srečam na hodniku, a o njem ne vem veliko. Zdi se mi zelo prijazen in priden mož. Ponavadi je zelo zaposlen.

videz prijaznejši, v bistvu pa niso, saj so Francozi bolj odprti.

● Kako pa se je šola spreminjala v času vašega poučevanja? Zelo se je spremenila v teh 35 letih. Učenci so bili včasih precej drugačni. Vedeli so za svoje dolžnosti, svojih pravic pa niso tako izkoriščali. Bili so bolj tihi, mirni in spoštljivi. Tudi podajanje snovi je bilo drugačno – nismo npr. imeli računalnikov. Testi so bili nenapovedani, spraševalo pa se je vsevprek, vsako uro. Po drugi strani pa imam današnjo šolo rajši: odnosi so bolj odprti in pristni. ● Se za konec spomnite še kakšne anekdote, misli ali sporočila, ki bi ga delili z nami? Za konec bi povedala misel, ki pa se je nisem sama spomnila. To je stavek, ki je bil zapisan na prvi strani mojega učbenika za matematiko v gimnaziji, ki je bil precej drugačen od ostalih. Ko si ga odprl, je bil »kar za izdihnit«, ko pa si se ga navadil, je bil odličen. Na prvi strani pa je pisalo: »Ne boj se in ne sovraži«. Bolj ko razmišljam o tem, kaj bi hotela učencem, učiteljem in celo staršem povedati v zvezi s šolo, je točno to! Ko se nehaš bati in sovražiti, postanejo stvari enostavne in rešljive. Pogovarjali sta se Mija Gabrijelčič in Valerija Intihar, 9. b n

Kaj ti je na naši šoli najbolj všeč?

Kateri je tvoj najljubši šolski predmet?

Ali ti je všeč kakšna punca/ kakšen fant iz razreda ali iz šole?

Ali si veliko izposojaš knjige iz šolske knjižnice?

Raziskovali sta: Julija Cesar in Tjaša Babič, 9. a

7

Katera beseda ti pade na pamet ob besedi OŠ Kolezija? LJUBEZEN RAČUNALNIK MUČENJE ORANŽNA In midve pomisliva na MRZLO besedo KUL! LEPO ŠOLA KOT ŠOLA SLUŽBA Ker imava v njej veliko NEKAJ NAJLEPŠEGA prijateljev in prijateljic, ki SOCIALA nama pomenijo veliko! Res BEDA pa je, da učenje ravno ni kul, NIČ ampak se je pač treba učiti, HIŠNIK ker bomo znanje potrebovali ZMAJČEK, KI GA JE v življenju. ZAŠILA UČITELJICA BRANKA In ko enkrat znaš, je čisto UČENJE fajn ;) PRIJATELJI Sara JEĐUD in Ajda LJUDJE MLJAČ, 6. b UČITELJICE FLORIJAN MOČNIK VETRNICA

NAŠA ŠOLA Naša šola je vesela in ima veliko dela. V šoli vsak dan pišemo, rišemo in pojemo. Ko pri telovadbi smo, se žogamo in skačemo. Melina Zulić, Emma Stojanović, 3. a

Ilustracija Nina Senih, 4. a

Zanimalo nas je nekaj stvari, ki nas že dolgo žulijo …

KOLEZIJSKI ZMAJČEK Zmajček, zmajček nagajivi, kaj pa ti v 3.a? Tu učence veselim, tukaj plešem, se vrtim in zabavat jih učim. Rad veselo skačem, skačem sem in tja, da me vsak, prav vsak dobro res pozna. Sara Čatak , Kalina Šušteršič, 3. a

Najprej smo se oglasili pri naši ravnateljici Lidiji Žigon. ● Zakaj ne obnovimo plezalne stene v telovadnici? Zato, ker se je praktično ne uporablja. Po začetni vnemi ni bilo pravega interesa. Morda bo nekoč nekdo spet oživel plezanje v šoli. ● Zakaj tudi mi več ne sodelujemo v oddajah na televiziji? (npr. Šport in špas, Z glavo na zabavo … ) Zakaj nimamo navijaških skupin? Na nekaterih oddajah (Žogarija) smo že sodelovali, morda niti niste opazili. Sicer smo pa sodelovali tudi v akciji Z glavo na zabavo, Šport in špas, naši nogometaši so se predstavili v prispevku Kopačka v oddaji Pod enajstim mostom. Pogosto nas obiščejo radijci in naše učence povprašajo o marsičem. ● Zakaj nimamo večje računalnice? ● Zakaj imamo tako majhno Ali bo kdaj večja? telovadnico? Upam. Vendar sedaj to ni mogoče, saj nas omejuje pomanjkanje pro- Šola je bila tako zgrajena. Naša telovadnica ni majhstora. Vse je povezano z ureditvijo na, je lepa, dovolj velika in podstrešja (torej z denarjem). svetla. Mi bi potrebovali še ● Ali nas čaka kakšna prenova v malo telovadnico za lažje bodoče? izvajanje športnih dejav Si prizadevam, vendar nam letos bolj nosti. V načrtu imamo, da slabo kaže. V preteklih letih smo imeli bi usposobili podstrešje, veliko investicij in pridobitev , tako, da kamor bi preselili likovno bodo letos na vrsti drugi. učilnico, računalnico ter ● Ali je možno, da bi vsak sam poše nekaj učilnic in manjših čistil pri kosilu za sabo in ne bi kabinetov. Tako bi pridobili bilo treba dežurati? Pritožujejo se prostor in iz učilnic naspropredvsem tisti, ki niso na kosilu, ti telovadnice naredili še pa morajo dežurati … malo telovadnico. Dežuranje v jedilnici spada med delovno vzgojo. ● Precej fantov si želi pregrade na wc-jih, da jih mlajši ne bi gledali. Ali je možno, da se to naredi? Za ta problem pa prvič slišim. (Kako??? Ogorčenje nekaterih sedmošolcev … ) Moram pa reči, da še nikjer nas šolah nisem videla pregrad med posameznimi pisoarji. Imamo pa na straniščih kabine za sramežljive. ● Ali je možno, da bi vplivali na prehrano na šoli, in sicer, da bi manj uvažali slabe tuje sokove in izdelke in bi ponudili več kakovostne slovenske hrane? Glede sokov se strinjam, da morajo biti kakovostni, za hrano pa se mi zdi, da imamo dobro. Vozimo jo s sosednje šole. Sara Jeđud, Ana Logar, 6. b Potem pa smo se napotili še do vodje šolske prehrane, učiteljice Jožice Primc Merzelj. ● Zakaj pri kosilu po novem dobimo 1 palačinko, prej pa smo dobili 2? Ker so te večje. ● Zakaj na naši šoli ne kuhamo kosil? Ker je naša kuhinja opremljena samo za razdeljevanje hrane. ● Zakaj nimamo več jedilnikov na izbiro - kot na nekaterih drugih šolah? Ker ne kuhamo na naši šoli. ● Zakaj vsaj enkrat na leto ne dobimo za kosilo pomfrija? Ker ne bi bil svež, ko bi ga učenci dobili na krožnik. ● Zakaj večkrat ni hot doga za malico? Dovolj je, da ga imamo 1-krat na mesec. ● Ali bi lahko zraven dobili tudi majonezo in kečap? Majoneza je preveč mastna, kečap bi pa lahko imeli. Seveda si sedaj srčno želimo, da se nam izpolni vsaj ena želja (KEEEEEČČČČČAAAAP!!!) … Aleks Čakš, 6. b

SREČA Jaz sem srečna, ko pridemo na morje. Tam se kopam. Srečna sem, ko z mamico zalivava rože. Takrat sem vedno srečna. Takrat nimam skrbi. Počutim se, kot da bi se mi uresničila največja želja.

srečna, ko pridem iz šole. Babi je srečna, ko me mami pripelje k njej. Jaz sem srečna, ko vidim očija, mami, babico in dedija. Hana J. Dermelj, 3. b

Ana Pikovnik, 3. b Ljudje, ki so srečni, se smejijo. Oči je srečen, ko me spet vidi po dolgem času. Mami je

babico in dedkom gremo tudi v naravo. Sredi gozda imata babica in dedek hiško, kjer je prečudovito. Nekoč se je bala sena s kmetije prikotalila na mizo in stole ter jih uničila. A zdaj imata novo mizo in stole. Tam sredi gozda smo vsi srečni. Gal Šušteršič, 3. a

Jaz sem srečen takrat, ko grem na Koroško k svojemu bratrancu Lukasu. Z njim se igram, lovim martinčke in igram računalnik. Z njim, z

8

Pripoved o življenju ... … Tine Rutar Tina Rutar je moja sestrična. Živi v Ameriki, je priznana zdravnica, ima mnogo hobijev in prijateljev, njeno življenje pa je zelo razgibano. Tina je poleg vsega ostalega tudi plezalka. Pa ni bilo vedno tako ... Kot otrok, ko je živela še v Logatcu, se ji še do bližnjega griča ni ljubilo hoditi. Mnogo pozneje, ko je bila stara osemnajst let in je bila v Sloveniji na obisku, jo je moja mama odpeljala na Mojstrovko, 2200 metrov visoko goro nad Vršičem. In to ne po navadni planinski poti, temveč po plezalni poti s klini. Po uri in pol sta bili na vrhu; Tina je bila navdušena. Tako je postala plezalka. Zdaj pleza tudi prosto tako, da si sama sproti zabija kline in se varuje z vrvjo. Tina se je rodila pred triintridesetimi leti v Ljubljani. Mama Lea Svetlik-Rutar je ekonomistka. Ivan Svetlik, minister za delo in socialne zadeve, je njen bratranec. Oče Vinko Rutar, brat moje mame, je doktor fizike. Tina ima tudi mlajšega brata Mateja. Zdaj vsi živijo v ZDA. Prvič je družina odšla v Ameriko začasno, ko je bila Tina stara štiri leta. V prvi razred osnovne šole je šla v državi Missouri. Tam imajo v javnih šolah še vedno telesno kaznovanje; lahko jih dobiš z ravnilom po prstih, če nisi priden. Za nekaj let so se vrnili v Slovenijo, nato pa so se, ko je bila Tina v petem razredu osnovne šole, dokončno preselili v Ameriko. Po končani srednji šoli je Tina štiri leta študirala na fakulteti in diplomirala iz biologije in nemščine. Vsa leta je bila najboljša učenka. Odločila se je, da bo kljub dolgemu študiju postala zdravnica. V ZDA se namreč medicino in pravo študira kot podiplomski študij. Medicino je študirala na Harvardu, najboljši ameriški univerzi. Skupaj je hodila v šolo kar 21 let. Sledila so še štiri leta stažiranja in eno leto specializacije. Končno je pri 32-letih postala samostojna otroška očesna zdravnica. Tina ima zdaj svojo kliniko na univerzi v San Franciscu. Vmes dela tudi raziskave in predava na medicinski fakulteti. Med dolgotrajnim izobraževanjem so se Tini dogajale tudi druge, bolj zanimive stvari. Potovala je po Južni in Srednji Ameriki, pa tudi bolj daleč – v Novo Zelandijo, Avstralijo, na Tajsko, v Etiopijo ... Evropo je prepotovala mimogrede, ko je bila na precej pogostih

obiskih pri sorodnikih v Sloveniji. En semester je študirala na univerzi v Berlinu. Med drugim je nekaj mesecev delala tudi v begunskem centru na Blokah, kjer je otroke poučevala angleščino. Govori in piše slovensko, angleško, nemško in špansko. Tudi na športnem področju je zelo aktivna. Poleg plezanja zelo rada kolesari in teče. Ker živi tik ob Tihem oceanu, tudi veliko srfa. Končala je glasbeno šolo in igra flavto. Do lanskega leta ji je družbo delal pes labradorec z imenom Ace. V tej zgodbi o moji sestrični manjka le še srečen konec ... Našel se je tudi fant – z imenom Martin. Ukvarja se s precej podobnimi aktivnostmi kot Tina. Pred kratkim sta se poročila. Pa ne na običajen ameriški način. Poroka je bila v Sloveniji. Obred je potekal na prostem v Tolminskih koritih. Tina in Martin sta povabila vse svoje ameriške prijatelje. Zanje sta organizirala celotedenski program: ogled znamenitosti Soške in Idrijske doline in kar nekaj adrenalinskih aktivnosti (rafting, kanjoning, vzpon na Mangart, skoke v Sočo). Vsi so bili navdušeni nad lepotami Slovenije in nad gostoljubjem domačinov. Na poroki smo bili seveda tudi vsi sorodniki in prijatelji iz Slovenije in od drugod. To je bilo enkratno mednarodno srečanje mladih in starih. Zlepa ga ne bomo pozabili. Lani oktobra se je Tini zgodil še najlepši dogodek v življenju; rodila je hčerko Claudio. Žal pa je v Ameriki porodniški dopust precej krajši kot

… mojega očeta, slikarja z Japonske Mojemu očku je ime Noriaki. Vsi ga kličejo Sančan. Je z Japonske. Ko je bil majhen, je živel na gori. Po poklicu je slikar Star je 37 let. Ko se jezi, je bolje, da ga ne srečate. Prenovil je že vso hišo, sedaj ga čaka še dnevna soba. Veliko ve o zdravju. Ne mara sladkarij. Ne mara tudi snega, zato ker mora takrat »kidati«. Rad je sam doma. Zelo dobro kuha, zato namesto mami kuha kar on. Slika slike, ki jih jaz ne razumem, ampak so na njih lepe barve. V Slovenijo je prišel zato, da bi se naučil slikati. Slika abstraktne slike. Na njih je svet srca ali vesolje. Srečen je, ko konča sliko, ko dobi dobro idejo in ko ugotovi, da mu bo uspela dobra slika. Žalosten je, ko mu ne uspe narisati slike tako, kot si

je predstavljal, in ko ne more pokazati dobre slike vsem, ki jih ima rad. Japonsko pogreša, ko govori slovensko in ga Slovenci ne razumejo dobro in ko si

zaželi jesti japonsko hrano. V Sloveniji so mu najbolj všeč zrak, kruh, pršut in ko ga sosedi pozdravijo. pri nas, zato je šla dva meseca po porodu že v službo. Tina je zelo malo svojega življenja preživela v Sloveniji, a je na našo deželo zelo navezana. Všeč ji je njena narava: gore, doline, gozdovi, reke ... in prijazni ljudje. Kadarkoli utegne, pride na obisk in če se le da, s sabo pripelje še prijatelje ali znance, ker želi čim več ljudem pokazati, kako lepa je njena domovina. Blaž Božič, 8. a n

Prosti čas naših učencev Učence zadnjih treh razredov naše šole sva povprašali, kako preživljajo prosti čas in s katerimi dejavnostmi se ukvarjajo. Ugotovili sva, da je na naši šoli največ plesalcev, ki plešejo jazz balet, hiphop in shuffle. Veliko se jih ukvarja z različnimi borilnimi veščinami ali pa igrajo glasbila, kot so na primer klavir, flavta, bobni, violina ... Največ učencev se ukvarja z dvema dejavnostma tedensko, nekaj pa je tako »zagretih«, da jih imajo celo po tri ali več. Večina se je z navedenimi dejavnostmi začela ukvarjati šele letos, nekateri pa trenirajo ali igrajo inštrument že več kot tri leta. Večina otrok trenira in vadi samo za rekreacijo in zabavo, nekaj pa je takih, ki se želijo tudi v prihodnosti ukvarjati s temi dejavnostmi in postati vrhunski športniki in/ali glasbeniki. Za šolo in domače naloge naši učenci (pohvalno) porabijo kar veliko časa – od ene do dve uri na dan, nekateri pa so tako pridni, da za domače naloge in učenje porabijo tudi do tri ure in več.

Nina Sangawa Hmeljak, 3. b n

Človek je srečen takrat, ko se mu zgodi nekaj lepega. Nekaj primerov sreče: - ko si v bolnišnici in te obišče prijatelj; - ko imaš rojstni dan; - ko vidiš nekoga, ki si ga dolgo pogrešal;

Srečna sem, ko sem s svojim psom. Srečna sem, ko se zabavam. Srečna sem, ko me mama in očka poslušata. Patricija Bazelj, 3. b

Človeka ne osrečijo samo denar, računalniške igrice, drage igrače ... Midve sva na primer srečni, ko sva skupaj.

Sreča je, ko se ti v življenju zgodi nekaj prelepega. To pomeni, da si srečen HUDO. Jaz sem srečna, ko se s sestro ne prepirava. Nisem bila srečna, ko mi je boter umrl. Rada pa vidim tudi, da je moja mami srečna. Zelo rada bi, da bi bila ves čas z mojo najboljšo mamico.

Nina Senih in Ana Kosmač, 4. a

Lea Novosel, 3. b

- ko zmagaš na velikem tekmovanju; - ko dobiš dobro oceno.

9

JESEN

TEDEN OTROKA – od 1. 10. do 7. 10. 2009

SIVO, BELO, SVETLO MODRO JE NEBO.

Moja najljubša barva je …

NAD IGRIŠČEM JE TO LEPO NEBO. ZDAJ DEŽUJE, VLEČE SE IN BREZ LUKNJE JE. IN JAZ SEM TEČNA! ŽELIM SI, DA BI SIJALO SONCE IN DA BI BILO TOPLO. NEBO – SPOMINJA ME NA SNEG. HOČEM SPATI!!! Nina Tepina, Patricija Bazelj, 3. b

ORANŽNA, ker je cedevita oranžna. (Rijad) ZELENA, ker imam rada naravo. (Patricija) ČRNA, ker so moje najljubše živali – netopirji črni. (Lara, Nik) BELA, ker imajo pingvini veliko te barve. (Matic) MODRA, ker je modro morje, nebo in bazen. (Matej, Gal) VIJOLIČNA, ker imam 2 najljubši barvi - rdečo in modro - in če ju zmešaš, dobiš vijolično. (Mark) RDEČA, ker je rdeče srce. (Maj) ORANŽNA, ker je ogenj oranžen in topel. (Luka) SPOMLADANSKA ZELENA, ker je moj najljubši dinozaver zelen in ker je trava zelena. (Lia) ROZA, ker so rože take barve. (Eva Č., Elena) ZELENA, ker zelena pomirja. (Janez) RDEČA, ker sta rdeča ogenj in lava. (Ivo) RUMENA, ker je sonce rumeno in toplo in smo lahko v kratkih rokavih. (Gaja) RJAVA, ker so debla dreves, po katerih rad plezam, rjava. (Filip) ZELENA, ker so žabe zelene. (Eva Ž.) 1. a razred (izdelki so nastali v okviru e-Twinning projekta The meaning of colours)

Ema Hočevar, 2. b

Zvečer veliko učencev hodi ven. Na vprašanje, ali hodijo ob koncu tedna ven, jih je kar tri četrt odgovorilo pritrdilno. Najraje gredo ven s prijatelji, nekaj pa jih gre tudi v kino, na bližnje igrišče, nekateri starejši pa zvečer obiščejo ljubljansko »plažo«. Zanimalo naju je tudi, ali imajo naši učenci dovolj prostega časa. Na vprašanje, ali imajo premalo prostega časa, so anketiranci začuda odgovarjali tudi z ne, malo več kot polovica pa jih je mnenja, da bi ga lahko imeli več. Na koncu sva še vprašali, kaj je tisto, kar jih veseli, oziroma kaj si želijo početi, pa ne morejo ali pa ne smejo, ker jim starši ne dovolijo. Dobili sva kar nekaj odgovorov, najbolj zanimivi pa so bili tile: učenje keltščine, islandščine, vožnja avtomobila, surfanje, učenje inštrumenta ... V anketi sva ugotovili, da so naši učenci polno zaposleni s plesnimi, športnimi in glasbenimi dejavnostmi, a jim kljub temu ostaja veliko časa za šolske obveznosti in prosti čas.

Jesen pred šolo Stojim na šolskem dvorišču. Gledam modro nebo in opazujem oblak. Preliva se v sivo-belih odtenkih. Premika se po sinje modrem nebu. Stika se s sosednjim oblakom. Zdi se mi puhast in mehak kot majhna ovčka. Oblak potuje nad hišami, bloki, bolnišnicami, trgovinami … Njegova oblika se ves čas spreminja. Zelo mi je všeč, da je tako daleč stran od mene. Ves čas mislim, da se ga kljub temu lahko dotaknem in zato segam po zraku. Ana Kosmač, 4.a Jesensko nebo je sivo-belo. Vleče se nad nami, nad drevesi in igriščem. Spominja me na nevihto in začnem se veseliti snega. Samo pogledam vanj in spomnim se na počitnice. Ana Pikovnik , 3. b

Raziskovali sta: Eva Jur ko in Nika Lakovič, 9. razred n

Miha hoče svoj telefon Nekega dne je Miha slišal mamin pogovor po telefonu. Slišal je tudi, da se mama zelo zabava ob pogovarjanju po telefonu.Tudi on si je zaželel svoj telefon. Ko je mama končala, jo je Miha vprašal, če mu lahko z očetom kupita nov telefon. A mama mu je odgovorila, da mu ne bosta kupila telefona. Miha je bil tako žalosten, da se je mami zasmilil in takoj so mu odšli kupit telefon. Vito Tkalčič, 2. a

Štirje letni časi

ZIMA

PETARDA JE NEVARNA

Najpomembnejši pri petardah je pok. Ne vem, kaj je tu tako zanimivega, da jih toliko ljudi prižiga. S pokom samo splašimo živali, prestrašimo pa tudi ljudi. Če bi bilo po moje, bi petarde čisto prepovedali.

Lepo je, ko za novo leto gledam ognjemete. A ko pomislim, da si je morda tisti, ki je raketo prižgal, opekel roko ali pa se mu je zgodilo še kaj hujšega, me kar stisne pri srcu.

Petarde lahko škodujejo tudi nam, kadar jih prižigamo. Lahko si opečemo roko ali nogo. Lahko nam poči bobenček v ušesu, če je pok premočan. Okoli novega leta policisti vedno opozarjajo na

posledice uporabljanja petard. Hudo mi je bilo, ko sem po televiziji videla nekega fanta, ki bi lahko ostal brez roke, če ne bi takoj dobil zdravniške pomoči. A kljub temu je rekel, da bo še naprej metal petarde, ker je to zanj »zakon«. Poznam tudi nekoga, ki bi kmalu ostal brez vida, ker mu je raketa poškodovala oko. Pa tudi on je rekel, da bo petarde še prižigal. Meni bi bilo zelo hudo, če bi se taka nesreča zgodila meni ali mojim prijateljem, sploh pa za novo leto. Ni hec, če te nekdo poškoduje s petardo, še posebej, če jih ti ne prižigaš in jih niti ne misliš. Raketa ti lahko uniči hišo ali te poškoduje in moraš za praznike v bolnišnico.

10

VRAŽJI FANTJE Jupi, sneg je končno zapadel, zadnja ura - likovni pouk - pa nam je odpadel. Gremo ven, naredimo snežaka! Še sraka od veselja kraka. Ko gremo ven, je toplo, dan je, sneg pada in je svetlo. Tri punce valimo tri kepe, ki so velike, okrogle in lepe.

pomlad MAJ ali LJUBEZEN JE V ZRAKU …

Ljubezen je lepa zato, ker je polna čustev in hrepenenja. To mi lahko verjamete, ker sem to izkusil na lastni koži. Pravzaprav to izkušanje še ni končano. Če si zaljubljen, ti gre ponavadi vse dobro in se ti zdi, da tehtaš samo dva miligrama. Jaz sem zaljubljen že v osnovni šoli. Med vikendi komaj čakam, da v ponedeljek spet začnemo s poukom. Med poukom čakam na vsak odmor in poskušam najti svojo simpatijo. Ampak! Če si pripravljen zanjo narediti vse, raje prej preveri, če je vredna vsega tega. Ne glej samo na lepoto od zunaj. Pomembno je tudi to, kakšna je znotraj. Seveda si lahko zaljubljen v nekoga starejšega od sebe. Jaz sem od svoje simpatije mlajši tri leta. Morate pa vedeti, da vas lahko zaradi zaljubljenosti sošolci zafrkavajo. Ampak ne ozirajte se nanje. Mogoče so vam le strahotno nevoščljivi. Lan Grošelj, 5. a

Pa prideta dva vražja fanta, njuna zaseda je bližnja kanta. Mrzlih, trdih in ledenih kep imata toliko, kot je na rodovitnem polju rep.

KAKO OSVOJITI PUNCO Punce so občutljive in hkrati nepredvidljive. Zato moraš z njimi previdno ravnati. Do njih moraš biti nežen, prijazen in ustrežljiv. Do njih moraš biti pa seveda tudi direkten. Ne smeš jecljati in biti živčen. Moraš biti zbran in zabaven, nikakor ne smeš govoriti kletvic. Stopnje osvajanja: 1. Punco lepo pozdravi. 2. Glej jo v oči. 3. Pomagaj ji pri raznih zadevah. 4. Daj ji sladkarijo ali darilce. 5. Poskusi postati njen zelo dober prijatelj. 6. Povabi jo v kino, na sladoled … 7. Povej ji z občutkom in nežno, da si vanjo. Če ti ne uspe, še nisi pripravljen. Po domače povedano - nisi zrel. Teh sedem stopenj bi moralo delovati. Koraki so testirani. Moj prijatelj si je želel punco in mu je po teh stopnjah resnično uspelo. Bodite previdni in pogumni hkrati! Vso srečo! Cmok! Lan Grošelj, 5. a

Najprej razbijeta naše tri, če bi bile žive, bi tekla kri. Potem se še s svojimi zapodijo nad nas, sliši se jih, seveda, v sosednjo vas. Boj je bil v našo žalost klavrno končan, mokre smo se odvlekle daaaaaaleč stran.

PRVI POMLADNI DAN

POMLAD SPOMLADI TRAVA KONČNO ZAČNE RASTI. JE ŽIVO ZELENA IN SOČNA. SVETI SE V HLADNEM DNEVU. Nina Tepina, Maša Zdešar, 3. b

KAKO JE S FANTI

Lara Prijon, Maša Slavec, 6. b

Sonce je nasmejano in nam kaže jezik. Rože zacvetijo in se smejijo. Ptički so veseli, pesem so zapeli. Sneg se topi in vsi smo srečni – tralala! Krti kopljejo z vso vnemo. Potok teče, žubori, z njim prihaja svetloba in veselje z njo. DANES JE PRAVI POMLADNI DAN! Nina Sangawa, Hana Umek, 3. b

Fante v življenju skoraj nič ne prizadane. Prizadane jih samo, če jih punca ne mara. To pa zato, ker imajo fantje punce zelo radi! (To vam lahko pove moj prijatelj, ki je imel punco, pa jo je za nekaj časa izgubil in je bil zelo zelo žalosten, v resnici mu je biloza umreti). Fantom se v zvezah s puncami ponavadi ne godi dobro in ni jim lahko, ker nimajo zlobnih misli. Prevevajo jih le najlepša čustva. S puncami so zelo zelo dobri, z njimi ravnajo kot s kraljicami. Zato punce - če imate fanta, bodite zadovoljne z njim. Ker fantje so vam res predani. Ni jih lahko osvojiti, če pa jih, potem so čisto vaši. Adi Zulić, 5. a

Rakete in petarde bi morali prepovedati, saj zaradi njih trpijo tudi nedolžni ljudje. Kdor prepovedi ne bi upošteval, bi moral biti še bolj kaznovan kot zdaj. Policija je pri tem že veliko naredila. Gotovo se pa da storiti še kaj. In to storimo zdaj, da ne bo še za koga prepozno.

Vaša Kuku ekipa

Neža Štrancar, 6. b (Sestavek je bil nagrajen na natečaju MOL in Policijske uprave Ljubljana v okviru akcije Dovolj imam pokanja.)

11 8. FEBRUAR, SLOVENSKI KULTURNI PRAZNIK

Rad sem Slovenec, rada sem Slovenka Seveda sem rada Slovenka. Študirala sem slovenščino in jo že dolgo poučujem –to je moja materinščina, ki jo imam rada, na katero sem ponosna in želim, da bi jo znali in spoštovali tudi vsi moji učenci. Slovenščina je moj jezik, Slovenija je moja domovina, tu je moj dom in vsi moji dragi. Vse, kar je slovensko, je tudi moje in jaz ponosno pripadam slovenskemu narodu. Danes se včasih zdi, da mnogim zavest, da smo Slovenci, ne pomeni dosti. Nekateri tajijo svojo narodno pripadnost, raje bi pripadali kakšnemu bolj številčnemu narodu. Le zakaj? Prav je, da spoštujemo vse ostale narode, prav je, da se učimo tujih jezikov, a najprej je treba dobro znati svojega. Slovenski narod je v zgodovini veliko pretrpel, da se je lahko ohranil kljub majhnosti in stalni ogroženosti s strani večjih. Resnica je, da so bili ljudje mnogo bolj narodnozavedni in enotni, ko so nas ogrožali in je obstajala nevarnost, da izginemo z zemljevida. A tukaj smo – sredi Evrope – in tu bomo ostali, če se bomo le potrudili za to. V zadnjem času se narodi v Evropi vedno bolj prepletajo, meje med državami izginjajo, ampak vsi se v tej veliki mešani množici trudijo ohraniti svoje, npr. jezik, kulturo, posebnosti ... Različnost je zanimiva, nas ločuje in na svoj način tudi povezuje. Breda Jereb, učiteljica slovenščine ● Slovenija je zelo majhna dežela, ki pa ima zelo bogato zgodovino. Naši predniki so bili večinoma kmetje, ki so jih vsi izkoriščali. Toda sčasoma smo se tudi mi razvili in se 25. 6. 1991 odcepili od Jugoslavije ter postali samostojna država Republika Slovenija. S tem dogodkom se je gotovo začelo boljše obdobje in nov začetek za slovenski narod. Menim, da smo Slovenci najbolj ponosni ob dosežkih naših športnikov – ob zmagah Petre Majdič in naših dveh najboljših telovadcev, ob dosežkih Tine Maze in žal preminulega Tomaža Humarja, ob zadetkih in podajah Anžeta Kopitarja. Vsi imamo nepozabne spomine na nogometno tekmo, ko je Slovenija na stadionu Ljudski vrt v Mariboru premagala veliko večjo Rusijo in si tako zagotovila vstopnico na svetovno prvenstvo. Kaj me pri Slovencih moti? Najbolj zgrožen sem nad slovensko estrado. Večina slovenskih estradnikov misli, da so bogovi in v javnosti počnejo, kar želijo. Moti me tudi rasizem in nacionalizem pod pretvezo domoljubja. V Sloveniji imamo kar nekaj tujega prebivalstva in ni mi všeč, da jih nekateri žalijo in jim kratijo pravice. Toda rad sem Slovenec in rad živim v tej majhni deželi. Ne bi želel biti druge narodnosti, kar mi je tukaj lepo in se zaenkrat ne nameravam preseliti. Andraž Žmuc, 9. a

● Moram priznati, da so se naši predniki odločno borili za obstoj našega rodu. Čeprav drugi narodi niso spoštovali naše kulture, jezika, znanja (zaničevali so jih Avstrijci, Nemci, Italijani …), so se vseeno trudili. Rada sem Slovenka, a si to premalokrat priznam. Včasih se mi zdi, da smo bili preveč izkoriščeni in nimamo tako obsežne literature kot npr. Rusi. A Prešeren in vsi Slovenci, ki so na področju literature naredili veliko, so dokazali, da Slovenci znamo ustvariti veliko, čeprav smo na prvi pogled majhen narod. Včasih si želim, da bi bila Nemka ali Angležinja, včasih mi je šla slovenščina pošteno na živce. Včasih imam vseh slovničnih pravil (vejic, pik, velikih začetnic) dovolj. Nikoli pa slovenščine nisem sovražila. Slovenščina kot predmet je še kar zanimiv, a bolje znam neumetnostna kot pa umetnostna besedila. Nikoli pa nisem mogla reči, da je moj najljubši predmet. Tea Adamlje, 9. a ● Rojena sem bila 25. junija leta 1995 v Saratovu, v Rusiji. Bila sem prvi otrok v družini. Čez osem let je bil rojen moj bratec Artjom. On je moj najljubši človek na svetu. Ko sem bila stara šest mesecev, se je moja družina preselila v mesto Rostov na Donu. Tam sem živela devet let. Pri dveh letih sem šla v vrtec in pri sedmih v šolo. V letu 2007 se je naša družina preselila v Moskvo. V novi šoli sem našla nove prijatelje. Še zdaj vzdržujem vezi z njimi. V Moskvi sem končala sedem razredov. Leta 2008 je moj oče dobil novo službo in preselili smo se v Slovenijo. Od začetka je bilo v Sloveniji strašno: nisem imela prijateljev, nisem znala slovenskega jezika. Zelo sem žalovala za svojimi prijatelji v Rusiji. Ker v Sloveniji ni ruske šole, moram dvakrat v šolskem letu na Dunaj in takrat imam izpite iz vseh predmetov. Moj učitelj je moja mamica. Po dveh mesecih v Sloveniji mi je postalo zelo dolgčas. V Sloveniji nisem imela prijateljev, a sem jih zelo hotela imeti. In tedaj je moja mama predlagala, da bi šla v slovensko šolo. Nisem hotela, ker nisem znala slovensko. Ampak potem sem šla. Na začetku je bilo strašno, potem

RADI IMAMO …

pa se je cel razred spoprijateljil z mano. Zdaj imam veliko prijateljev, razumem slovensko in počutim se, kot da sem v Rusiji. Slovenija je drugi dom zame. Valerija Karpukhova, 9. b ● Rada sem Slovenka, ker menim, da smo Slovenci iskreni ljudje, ki spoštujejo Slovenijo in smo ponosni na svojo državo. Mislim, da ni dosti narodov, ki bi imeli tako pestro zgodovino. Všeč mi je tudi, kako zelo so si nekateri pesniki, duhovniki in drugi prizadevali za samostojno državo, uveljavitev slovenskega jezika, kako so v svojih delih Slovence spodbujali k narodni zavesti. Nikoli se ne počutim neprijetno kot pripadnica slovenskega naroda. Svojega naroda ne bi zamenjala za nobenega drugega. Anja Berk, 9. b

SLAP je čudovit delček reke. Slap sem videla v Tuniziji v nekem malem mestu. Pri slapu so bile skale in veliki listi. Ostal mi je v spominu, saj sem bila tam z mami in sestro Mašo. Zelo smo se zabavale. Nikoli ga ne bom pozabila. Slap se mi zdi nekaj posebnega. In ko sem ga risala, sem pomislila, da bi poleg narisala še kužka, ki pije vodo, ker imam kužke tudi zelo rada. Lea Novosel, 3. b

● Slovenci smo bili v zgodovini pogosto narodno ločeni in neenotnega mnenja, vendar smo skupno narodno zavest pokazali leta 1991. Ob osamosvojitvi smo z močno večino dokazali pripadnost slovenskemu narodu, kar je bil najpogumnejši korak v slovenski zgodovini. Lega Slovenije v Srednji Evropi na stiku z gospodarsko razvitima državama Avstrijo in Italijo nam je prinesla nove gospodarske tokove in večje trge. V bivši Jugoslaviji osiromašena Slovenija (zaradi stekanja državnega denarja v Beograd) je postala uspešno razvijajoča se neznanka na političnem zemljevidu (kar je bilo zelo pozitivno), ki je lahko sama urejala svojo politiko in gospodarstvo. Kmalu smo postali zelo znani po svoji raznolikosti, ki mi je zelo všeč. Zaradi naravnih lepot Slovenija privablja številne tujce, zaradi gospodarske razvitosti pa se k nam priseljujejo zlasti prebivalci republik bivše Jugoslavije. Od Panonske ravnine do Jadranskega morja lahko vsakdo vidi rastočo deželo, stičišče vplivov vseh sosednjih narodov. Ni pa mi všeč, da se v naši družbi pojavljajo in dogajajo korupcije, da veliko ljudi misli, da smo Slovenci slab narod in podobno. Seveda Slovenci nismo popoln narod, ker to noben narod ni, ampak namesto, da Slovenijo obrekujemo, se raje odpravimo obiskat kakšen naravni spomenik – goro, hrib, jezero ali morje in delno pozabimo na slabosti Slovencev. Jaz sem rad Slovenec, ker se znamo Slovenci zabavati, pomenkovati in biti veseli. Prav tako znamo delati in se na svoj račun tudi nasmejati. Jan Debeljak, 9. a Likovni izdelki so nastali pod mentorstvom Marije Erman.

Zelo rada imam SONČNI ZAHOD. Veliko jih vidim na morju. Ob vodi jih opazujem zvečer. Sončni zahod z veliko barvami vidim le redko. Sončni zahod je najbolj čudovit ob barvnih raketah. Hana Justin Dermelj, 3. b

Rada imam očija, mami, Tišo (mojega psa), mojega brata in prijateljice!!!!!!!!!!!!!!!!! Ajda Toš, 3. b

ŠOLSKI ATRIJ je moj najljubši kotiček šole. Pozimi se v njem kepamo in delamo snežaka. Poleti se tam gugamo na gugalnicah, se spuščamo po toboganu in igramo v peskovniku. Spomladi se lovimo in plezamo po plezalih. Jeseni pa se mečemo v kupe odpadlega listja in jih mečemo v zrak. Hana Umek, 3. b

BREZA IN HRAST Sara se je odpravljala proti parku. Z Jernejem je bila zmenjena ob pol štirih. Prišla je do klopce, kjer sta se zmenila in sedla. Iz žepa je potegnila majhno žepno ogledalce, se nahitro pogledala in popravila frizuro. Vedno je želela izgledati brezhibno. Bila je natančna in vestna. Stvari je opravila z odliko in vse je moralo biti brez napakice. Vedno je prihajala pravočasno, zamujanje je naravnost sovražila. Živčno se je ozrla na uro in si spet pogladila dolge zlate lase. »Nekaj je zagotovo zelo pomembno,« si je polglasno zamrmrala, ko je iskala vzrok za Jernejevo zamudo. Čez minuto ni več zdržala, poiskala je mobitel in pritisnila na gumb za hitro klicanje. Čez trenutek je zaslišala oglušujočo glasbo in telefon podržala stran od ušesa.

»Halo?! Halo?! Dajte no, malo stišajte!« je v telefon zaklical Jernej. Sara se je namrdnila. »Že spet vadi s svojim odvratnim bendom,« si je mislila in k ušesu spet prislonila telefon. »Mhmm,« je zamomljala. »Sara, srči ... Kako kaj?« jo je vprašal Jernej z rahlo živčnim prizvokom. Ogorčeno je vzdihnila. Zares je pozabil. To se ji je zdelo nerazumljivo. »Jernej! Kako si drzneš? Sem pridem pred treningom, da bova lahko skupaj, in ti se niti ne prikažeš! Ne morem verjeti!« »Čakaj, čakaj ... Zmenjena? Kje?« je zmedeno vprašal Jernej. Zdaj je bila samo še bolj jezna. »Kmet! Pri tistih dveh drevesih, belem in rjavem, se spomniš? Rekel si, da prideš! Obljubil si, da tokrat ne boš pozabil!« je še naprej vztrajno kričala Sara. Jernej je globoko vdihni. »Uh, saj res. Oh, Sara, oprosti. Ja, spomnim se, ja. Ampak zdaj ...«

12

V pesnikovi deželi (literarna kolonija v Beli krajini)

DEŽELA, KJER SE ČAS USTAVI

ZVEČER Spominjam se, kako sva pred nekaj leti poleti, prav tukaj, na tej terasi sedela vsak na eni strani, nevedoč drug za drugega. Šele ko so vsi odšli, je pristopila in me vprašala, kaj mislim, kaj se bo zgodilo s tistima dvema goloboma tam čez na drevesu. Tako sva se vse poletje vračala na teraso kot goloba na drevo. A ko je sčasoma prišla jesen, sva se le poredko videla in še redkeje spregovorila. In tako sva se počasi oddaljila. Na veliko začudenje sva se srečala še enkrat, spomnim se, bilo je konec novembra ali v začetku decembra, ko sva se srečala v knjigarni. Prelistavala je knjigo o pticah in se ustavila pri poglavju o golobih. Mislil sem si, da se je res poglobila v tiste golobe, ki sva jih skupaj opazovala na drevesu. Pristopil sem in jo povabil na teraso. Takrat, v tisti noči se je med nama prebudila ljubezen. Poleti sva skupaj posedala skoraj vsak večer in opazovala golobe, kako so srečni letali na drevo. Ko sva nekega dne tako sedela na terasi, mi je omenila, da se namerava odpraviti za pticami v južne kraje, kjer jih bo lahko opazovala tudi pozimi. Povabila me je s seboj, a sem moral odkloniti, saj nisem mogel zapustiti tega kraja, kjer so se mi zgodile skoraj vse pomembnejše

stvari – tudi najino prvo srečanje. Ona je vseeno odšla s pticami selivkami. Po koncu zime sem jih videl, kako so priletele nazaj na isto drevo, a ona se ni vrnila z njimi. V oktobru sem prejel pismo, v katerem je pisala, da se ne bo vrnila, ker ji je tam bolj všeč in da je spoznala novo ljubezen. Še danes se spominjam, kako me je to prizadelo. Takrat sem tudi napisal pesem o tem, kako me je ta dogodek zaznamoval za celo življenje. Čez nekaj let sem dobil pismo, ki mi je sporočilo, da je umrla zaradi neke bolezni. Od takrat naprej si ne morem odpustiti, da nisem odšel z njo ... ... je zapisal pesnik. Iztok Stegovec, 9. a

Bilo je nekaj let po prvi svetovni vojni – po štiriletni moriji, ki nas je vse prizadela. Mnogi so izgubili očete, brate, sinove ..., ki so padli v vojni. Tistega leta, pisalo se je leto 1922, sem z možem in sto glavami živine živela v majhni vasici, ki je ležala tik ob reki Kolpi. Večino vasi so med vojno porušili, v naši pa je razen pokopališča, majhne cerkvice in nekaj hiš vse ostalo v dokaj solidnem stanju. Ta mala vasica ob Kolpi je bila moj rojstni kraj. Stara sem bila 19 let, ko sem spoznala Jurija. Srečala sva se šele na najini poroki, saj je bilo med najinimi starši že prej vse dogovorjeno. Danes se poroke ne spomnim prav dobro, saj me tako kot tistega oblačnega dne še nikoli ni bilo strah. Po poroki sva z njegovimi prihranki, mojo doto in z nekaj posojili kupila prisrčno kmetijo. Še bolj kot kmetija sama me je prevzela pokrajina. Tista polja, travniki, majhen gozdiček na bregu hriba, potok, ki se je vije po pokrajini, tiste barve, tako raznolike, prijetne na pogled ... Najbolj pa me je začudil mir. Tak mir, ki ga človek le redko doživi. Ko zreš v daljavo, to prelepo pokrajino, se ti zdi, kot da se je ustavil čas. Takega miru do moje vrnitve v Belo krajno tik pred smrtjo nisem več doživela. Nekega dne, bil je res lep in sončen dan, sva z

možem ravno gnala živino v hlev, ko sem od daleč zagledala avto. Bila sem res presenečena, saj je v tistem času avto imelo res malo ljudi in najina kmetija je bila dokaj osamljena, zato sem se zares začudila. Ko se je avto ustavil pred hišo, sem odhitela, da bi videla, kdo je prišel. Iz avta je stopil bradat, uglajen mož, ki je pomagal še neki gospodični, ki se ji je že od daleč videlo, da je navajena razkošnega in lahkega življenja. Imela je prekrasno belo obleko in sončnik. Bila je Ana, moja sestra, ki se je že pri petnajstih letih poročila s hrvaškim bančnikom Jurčičem. Leto po poroki sta se zaradi njegovih poslov preselila v Cleveland, v Ameriko. Od takrat od Ane ni bilo glasu, zato sem predvidevala, da ali živi tako revno življenje, da jo je sram pisati domov ali pa da je tako bogata, da nas je pozabila. Ana nama je pripovedovala mnogo zgodb o bogatem življenju, nizkih cenah, večjih plačah, o Slovencih v Clevelandu, o Ameriki, obljubljeni deželi. Z Jurijem naju je ta pripoved tako ganila in prepričala, da sva mesec kasneje z vsemi najinimi prihranki kupila ladijsko karto za New York. Prodala sva kmetijo, vso živino ter se poslovila od družine. Še težje kot slovo od družine je bilo slovo od te prečudovite pokrajine, tistega gozdička, kjer sem vsako jutro poslušala petje ptic in opazovala to razburljivo življenje živali in rastlin ter tega potočka, tega modrega, bistrega potočka. Z ladjo sva kot potnika nižjega razreda potovala cel mesec in pol. 23. 6. 1922 sva prispela v New York. Nisem mogla verjeti. Amerika, obljubljena dežela, tam pa samo kaos. Povsod so tekali mornarji, ladje so glasno hupale, ljudje so panično iskali svojce, ki so prispeli z ladjami, ribiči so tulili, ko so hoteli prodati ulov, bilo je polno čudnih mož, ki so bili videti kot tatovi. Takrat, v tistem kaosu, sem prvič obžalovala, da sem odšla na to pot. Ko sva končno prispela v Cleveland, po naporni in dolgi vožnji z vlaki, sva bila že malo bolj pomirjena.

DEŽELA, KJER SE ČAS USTAVI Dekle je hodilo po vlažnem listju. Hodilo je skozi jesenski gozd. Sonce se je igralo z drevesnimi krošnjami in po tleh metalo temne sence. Vse je bilo tiho, le zvok šumečega listja je prebadal tišino kot srce parajoča zadnja pesem. ••• Taro so prebudili sončni žarki, ki so uhajali skozi zaveso in jo nežno božali po obrazu. Vstala je, si popravila spalno srajco in stopila k oknu. Skozenj je videla le hribe, ki so se kopali v zlati svetlobi vzhajajočega sonca. Barve so se prelivale iz zelene v temno rjavo. Videla je ptico, ki je letela čez nebo. Vse je bilo tako … sveže. Stopila je stran od okna. Zagrnila je zavese in ni pustila veselju, ki ga je izžarevalo novo jutro, da bi jo doseglo in pregnalo njeno žalost. Odšla je do omare, se oblekla in zapustila sobo. Ko je prišla iz hiše, sploh ni vedela, kam je namenjena. Zato se je, spominjajoč se svojih sanj, napotila proti gozdu. Rada je hodila v naravo s prijatelji, najraje pa je šla sama. Vedno je hodila, dokler ni našla kraja, kjer je bila čisto sama in razmislila o svojih težavah. Prispela je do gozda, kjer je zavila s poti in si utrla pot skozi veje. Tu še nikoli ni hodila. Razmišljala je o svojih sanjah. Kdo je bilo dekle, ki jo je videla? Kaj pomenijo te sanje? Čisto je pozabila na jutranjo žalost. Spremenila je smer hoje – zavila je levo. Hodila je po vlažnem listju. Slišala je ptice, ki so žvrgolele, a so bile tam daleč, stran od nje. Tara je še kar hodila, ko je postala lačna. Šele takrat se je spomnila, da ni zjutraj nič jedla, da njeni starši sploh ne vedo, kje je. Šele takrat je ugotovila, da ptic sploh ne sliši več. Slišala je samo … korake? Nemogoče. Nihče ni nikoli hodil po tem delu gozda – to je bil tudi razlog, da se je odločila za to smer. Torej, kako je lahko slišala korake? Zdaj je bilo vse tiho. Verjetno je bil samo veter, ki je vrtinčil listje. Odpravila se je naprej. Zakaj naprej? Mogoče bi bilo bolje, če bi se obrnila, vendar tega ni bila zmožna. Hodila je naprej. Listja je bilo toliko, da ni videla korenine, ob katero se je spotaknila in padla. Opraskala se je po rokah in si strgala majico. Zdaj se ni več hotela obrniti. Hodila je vedno hitreje, dokler ni začela teči. Naenkrat se je ustavila. Je spet slišala korake, ali pa je bil le veter? Še vedno je bilo vse tiho. Bilo je preveč tiho.

Taro je bilo vedno bolj strah. Odločila se je, da se bo vrnila. Toda kam? Ni več vedela, iz katere smeri je prišla, vedela je le, da je hodila že toliko časa, da so doma že imeli kosilo in jo gotovo že iščejo. Ni več vedela, kje je. Postajalo jo je vedno bolj strah in spet je začela teči. Počasi je začela pozabljati vse, kar je poznala … In zagrnila jo je tema. ••• Dekle je hodilo po gozdni poti. Oblečeno je bilo v belo, čisto obleko. Imelo je temne lase, ki so ji padali čez hrbet. Bilo je boso, a njene noge so bile čiste. Hodilo je naprej po listju. Sonce je sijalo med debli in risalo sence. Sence, ki so jih imela vsa drevesa, vsi grmi, vse … razen deklice. Ta ni imelo sence. Dekle se je ustavilo in veter je potegnil skozi gozd. Vlekel je listje, ga preobračal in trgal z dreves. Pihalo je vedno močneje. Deklici so lasje vihrali v vetru in ko je vse listje popadalo z drevja, je veter ponehal. Deklica se je obrnila. Imela je lep, nenaravno lep in miren obraz. Bila je popolna, vendar žalostna. Vsak delček njenega telesa je jokal, kakor da vidi vso žalost tega sveta. Odprla je usta in zakričala … ••• Tara se je zbudila. Videla je le listje nad seboj, listje ob sebi in listje – ne, to ni bilo listje, bilo je cvetje – v svojih dlaneh. Ni se več spominjala doma, staršev … Bilo je kot v sanjah. A vendar se je nekje globoko v sebi zavedala, da ne sanja. Vstala je. Sploh ni več čutila lakote, tudi popraskane roke je niso več skelele. Odšla je naprej – za soncem. Hodila je in hodila, dokler ni spet zaslišala korakov. Zdaj je bila prepričana, da so koraki. Ustavila se je, vendar koraki niso potihnili. Približevali so se. Prihajali so vedno bližje … Tara se je počasi obrnila. Zagledala je žalostne oči, belo obleko in bose noge. Sploh se ni prestrašila, saj je deklico iz svojih sanj poznala. Deklica se je žalostno nasmehnila in rekla: »Pridi, Tara, podaj mi roko. Skupaj bova hodili skozi svet.« Nasmeh je ugasnil: »Nazaj v življenje se ne moreš več vrniti.« Nina Slivnik, 9. a

Glasba je naenkrat potihnila. »Imaš vaje z bendom,« je s skorajšnjim studom rekla Sara, »in če ti to več pomeni od mene, potem, oprosti, ne vem, kaj naj si mislim! Ti tisti komplet bobnov pomeni več od najine... ljubezni?« Jernej je za desetinko sekunde preveč razmišljal. To je bilo za Saro preveč. »Kako moreš?! Tisti b-bobni ... No, tudi prav. Super. Tako ali tako sva si čisto preveč različna. Slej ko prej bi se vse končalo.« Jernej je bil osupel. Vedel je, da je Sara včasih vzkipljiva in živčna, a je ni bil vajen tako negativne in črnoglede. »Sara, samo na zmenek sem zamudil.« »Zamudil? Pozabil si. Jaz nikoli ne bi pozabila. Veš, koliko časa mi je to vzelo?« Zdaj je začela jeza počasi tleti tudi v Jerneju. »Tako misliš? Vse to, popolnoma sva si različna in to... kot, da to kaj pomeni.« »Poslušaj, Jernej, tebi ogromno pomeni bend, meni pa balet. Ampak ti mi tudi veliko pomeniš. Vendar se nikoli ne potrudiš in prideš na zmenek pravočasno, če sploh prideš. Nikoli.« »Ampak, saj sem tukaj, kajne?« je rekel Jernej bliže, kot si je mislila. Obrnila se je in ga zagledala.

Poiskala sva prenočišče, naslednji dan pa sva že bila v najetem stanovanju. Jurij je takoj po prihodu poiskal službo v bližnjem rudniku, meni pa je naročil, naj ostajam doma in skrbim za dom. Ker sem bila že od nekdaj bolj živahne in samostojne sorte, sem si še isti dan ogledala mesto. Srečala sem mnogo Slovencev, ki so mi povedali, da so tu že mnogo let in bi se takoj vrnili domov, ko bi le imeli denar in pogum. Tri leta po prihodu je mož še vedno po cele dneve delal v rudnikih, jaz pa sem postala bolničarka. Imela sva že sina Marka, ki je bil star dve leti. Leto kasneje je Marko umrl. Star je bil tri leta, ko je razsajala smrtonosna, nalezljiva bolezen, ki ga je pokopala. Takrat sem postala tiha, zadržana. Zaprla sem se vase, da še možu nisem pustila blizu, kar globoko obžalujem. Leta 1929 je bila v rudniku nesreča. Umrlo je 36 ljudi. Takoj, ko sem slišala, kaj se je zgodilo, sem vedela ... vedela sem, da je med njimi tudi Jurij. Na pogreb je prišla tudi moja sestra Ana z možem. Ponudila mi je, da bi odšla nazaj v mojo rodno deželo, Slovenijo. Leta 1931 sem že živela pri bratu, blizu tiste kmetije, ki sva jo kupila z možem. Od časa do časa sem obiskala kmetijo in gozdiček zraven. V tem gozdičku sem leta 1941 končala svoje življenje. Ravno, ko so v tistem času tam potekali hudi boji, sem nevede odšla k potoku prat perilo. Krogla me je zadela nepričakovano in hitro. Umirala sem počasi. Spominjala sem se tistih lepih radostnih mladostniških let, srečnega življenja z Jurijem in Markom ter mojih končnih dni kot vdova. Spominjala sem se tiste raznolike pokrajine, petja ptic v gozdičku, bajnih vonjav po cvetju, bistrega potočka, kamor sem hodila prat perilo. Najbolj pa me je prevzel pogled na tisto čudovito sinjemodro nebo brez oblačka, tisti spokojni mir v deželi, kjer se ustavi čas. Nika Lakovič, 9. a

PROJEKT »LEPO JE ŽIVET'« 5-nivojski model preprečevanja zasvojenosti in omamnih motenj naravnih potreb v osnovnih šolah Zaključuje se četrto leto našega sodelovanja z Inštitutom Antona Trstenjaka, ki se s preventivo na področju odvisnosti ukvarja na osnovi raziskav, ki kažejo trend, da se poseg po substancah, ki povzročajo odvisnost, pomika v zgodnejša leta. V skladu z Resolucijo o nacionalnem programu na področju drog 2004-2009 (Ur. List št. 28/2004), ki kot temeljni cilj preventive v vzgoji in izobraževanju navaja »ustvarjanje takšnih razmer, ki posamezniku dajejo možnosti za razvijanje življenjskega sloga brez uporabe drog« razvija preventivne programe, hkrati pa poskuša izkoristiti razvojno obdobje otrok, ko so še dovzetni za oblikovanje pozitivnih stališč do zdravega življenjskega sloga. Na osnovi omenjenega poskusnega programa, v katerega smo stopili med prvimi, že leta 2006, je IAT kandidiral in pridobil EU projekt »Lepo je živet«, ki je nadgradnja že prej omenjenega programa. V sklopu projekta poskuša izdelati model za izvajanje učinkovite preventive zasvojenosti in omam za osnovnošolske otroke. Bistvo modela je sodelovanje petih ravni: šolskih otrok, njihovih staršev, učiteljev osnovne šole, strokovnjakov s področja zasvojenosti in omamljanja ter mladih prostovoljcev – študentov. Ker je vzgoja otrok za zdravo in trezno življenje brez omamljanja z alkoholom, ilegalnimi drogami, motnjami hranjenja, igralništvom ipd…, danes izjemno zahtevna,

Bil je čisto zadihan. »Sara, oprosti. Res bi rad, da nama uspe.« Sari se je končno omehčalo srce. Videla je, da Jerneju nekatere stvari pomenijo veliko – tako kot njej nekatere. To je lahko razumela. »Tudi meni oprosti. Ne bi smela tako reagirati. Oprosti.« Jernej jo je objel. »No, sva potem zmenjena?« »Ja, očitno sva,« je rekla Sara in se zasmejala. »Hitro pojdi. Zamudila boš trening,« je rekel. Poslovila sta se in se napotila vsak v svojo smer. Jernej se je usedel na klopco pred hrastom in brezo. Ko je gledal v hrastove veje, se je nezavedno nasmehnil. Opazil je podobnost med njima, pa tudi podobnost med nežno brezo in Saro. In še vedno nasmejan je odšel, saj je vedel, da se bo vse izteklo tako, kot jima je pač usojeno. Eva Jurko, 9. b

13

Inštitut AT zagovarja tezo, da lahko le vseh pet partnerjev doseže pri njej dober uspeh. Tudi letošnji petošolci so bili vključeni v projekt. S prostovoljci, študenti oddelka pedagogike na filozofski fakulteti v Ljubljani, so se - po usposabljanju na Inštitutu in pod supervizijo šolske svetovalne delavke - srečali osemkrat na preventivnih delavnicah. Ozaveščali so svoje vrline, življenjske vrednote, zdrave navade in zdrav življenjski slog. Spoznali so nekatere škodljive učinke alkohola ter drugih povzročiteljev odvisnosti. Svoje delo so zelo živahno in ustvarjalno predstavili na zaključni prireditvi za starše 11. februarja 2010. V kakšnem vzdušju pa so potekale delavnice, nazorno opiše refleksija enega od osmih prostovoljcev. »Najina 7. delavnica se je pravzaprav začela že v garderobi, kjer sva bila obveščena, da morava za predstavitev domače naloge urediti računalniško podporo. Brž ko sva prišla v učilnico, so vsi hiteli pokazati, kaj so pripravili in katere reklame so videli. Po pozdravu smo začeli. Prva je bila Mica, ki je svojo reklamo kar posnela in tako smo si lahko ogledali kar domačo filmsko produkcijo. Nadaljevanje je potekalo ob predstavitvi plakata, ki sta nam ga predstavili sošolki. Videlo se je, da sta se res dobro pripravili, saj sta bili usklajeni in tudi kompozicijsko dovršeni. Sledila je predstavitev bloga in mini ankete o uživanju škodljivih snovi in srečevanje z njimi ter izjave anketiranih o občutjih, ki so jih ob poizkusu teh škodljivih snovi občutili. Videli smo še deklamiranje neke vrste pesmice. Skratka, toliko domišljije, poguma, domiselnih asociacij in kreativnosti nisem pričakoval, in posledično sem bil še toliko bolj pozitivno in prijetno presenečen.

Ovca na golf igrišču Ovca je opazovala igralce golfa. Golf ji je bil všeč. Odločila se je, da bo priredila tekmovanje. Takoj se je lotila dela. Vzela je kamen in palico ter ju skušala zvezati skupaj, pred tem pa je morala poiskati še vrvico. Ko jo je končno našla, je naredila palico za golf, nato pa poiskala primeren kotiček za luknjo. Našla ga je ob mladi sončnici sredi travnika. Nato se je lotila iskanja žogice. Odšla je tja, kjer so igrali golf in kmalu našla izgubljeno žogico. Potem se je vrnila k sončnici in jo prosila, naj še malo zraste, da bo namesto zastavice označevala luknjo. »Tega pa ne morem kar tako,« je odgovorila sončnica. Ovčka je vprašala zakaj ne. »Za rast vendar potrebujem veliko hranilnih snovi, ki jih moje korenine posrkajo iz zemlje in veliko svetlobe, ki prihaja od sonca,« ji je povedala sončnica. »Kje pa so te hranilne snovi?« je spet vprašala ovčka. Še preden je sončnica odgovorila, je ovčka vzkliknila: »Saj res, za hranilne snovi potrebuješ vodo in zemljo.« Stekla je k bližnjemu potoku in v usta zajela nekaj vode ter jo odnesla sončnici. »Je zadosti?« jo je vprašala in sončnica je odgovorila: »Za zdaj bo dovolj, da pa bi uresničila tvojo željo, potrebujem tudi veliko časa, vsaj en mesec.« Ovčka je malo pomislila, potem pa stekla v gozd in iz njega privlekla dolgo palico. »Tako dolgo pa

ne morem čakati,« si je mislila in jo hotela zapičiti v tla ob sončnici. Ta pa je zavpila: »Neeeeeeeeeeeee!!!!! Lahko poškoduješ moje korenine!« »Oprosti, rožica, palico bom zapičila malo bolj stran.« Ko jo je zapičila, se je iz zemlje zaslišalo: »Au, saj nisem rovka, ki uničuje rastline!« »Hej, saj to je kačin glas,« je zaklicala ovca. Potegnila je palico iz zemlje, se sklonila in zaklicala v luknjo: »Kača, stara prijateljica, si to ti?« »Seveda sem jaz. Kdo drug pa še koplje pod tem travnikom?« »Oprosti, no, saj nisem nalašč. Zdaj pa pridi ven, da te predstavim sončnici,« je rekla ovca. »Kakšni sončnici?« je vprašala kača in prilezla na plan. Nekaj časa je še mižala, da se je privadila na sončno svetlobo. Ko je odprla oči, je zagledala prelep zlatorumen cvet, ki se je veselo smehljal. Kača je nato vprašala ovco, kaj pomeni palica, ki leži na tleh. »Pripravljam tekmovanje v golfu. S palico sem hotela označiti luknjo.« »Lahko ti pomagam. S tem imam izkušnje,« je rekla kača. »Kaj res, si že kdaj igrala golf?« je vprašala ovca. »Seveda sem,« ji je odgovorila. »Potem pa kar poskusi,« je rekla ovca. Kača je z repom objela ročaj golf palice, zamahnila z njo, zgrešila žogico, palica pa ji je zaradi teže kamna zdrsnila iz rok in odletela v bližnji ribnik.

Ta je pripadal veliki kmetiji in tja se je včasih hodila napajat živina. Sedaj ga kmet namerava izsušiti in spremeniti v polje. V ribniku je živela želva sklednica, po oklepu in koži posuta z rumenimi pikicami. »Pustite me! Ogrožena sem!« je zaklicala želva, ko je golf palica priletela mimo nje v vodo in jo poškropila. Kača in ovca sta stekli k ribniku in vprašali želvo, kdo je. » Sem močvirska sklednica, redka vrsta želve. Kdo sta pa vedve?« »Jaz sem kača, to pa je ovca. Pripravljava tekmovanje v golfu.« »Kaj pa je to?« je vprašala sklednica. »To je neke vrste šport. Nama lahko pomagaš pri pripravah?« Sklednica pa je rekla: »Bojim se, da ne. Pravzaprav bi jaz potrebovala vajino pomoč.« »Zakaj? Kako?« je vprašala kača. »Če bodo tisti s kmetije res izsušili mojo mlako, ne bom preživela, ker brez vode ne morem živeti.« »Tudi jaz bom umrla, če izsušijo mlako!« se je oglasil še nekdo. »Kdo si pa ti?« so vprašale vse živali v en glas. »Sem mesojeda rastlina, natančneje muholovka«, je pojasnila. Takrat so s kmetije zaslišali motor traktorja, ki se je bližal in za sabo vlekel prikolico, polno zemlje. »Tega pa že ne bomo dovolili,« je pomislila ovč-

Preverila sva tudi, kako je bilo z odpovedovanjem računalniku in posvečanju časa nečemu bolj zdravemu ter ponovili nevarnosti, ki jih računalnik prinaša. Pridno so ponovili že zadnjič zelo poudarjene pasti in nevarnosti. Sledil je najbolj dinamičen del delavnice - pesnjenje propagandnih kratkih pesmic z namenom vzbuditi zanimanje za zdrav način življenja. Razdelila sva jim pripravljene besede in jim dala 10 min časa za priklic čim večje kreativnosti in domišljije. Deset minut je hitro minilo in že smo imeli pred razredom nove zvezde »hip hopa« in »rapa«. Začeli so fantje in navdušili s svojo izvedbo. Sledila sta še dve skupini deklet. Ostal sem brez besed. Res, česa so zmožni ti otroci v pičlih 10 minutah! Kapo dol pred njimi. Sestavili so vsebinsko odlične pesmi, ki so grajale pitje alkohola in presenetljivo bile tudi besedno izrazito bogate. Da ne omenjam rim in globine celotnega izdelka... Nikakor pa ne smem mimo pohvale in navdušenja pred njihovim nastopom. Nimajo popolnoma nobene treme, nastop jim je očitno blizu in če bi jih kdo spodbujal v tem, mislim, da bi bila Slovenija kmalu ena izmed držav, ki bi se lahko pohvalile z uspešneži v filmski in zabavni »hollywoodski« produkciji . Skratka, bilo je fenomenalno!« Mihaela Časar

ka in v hipu pozabila na tekmovanje v golfu. Rešitev ribnika je veliko pomembnejša naloga. Prijateljice so se skupaj odločile, da jih kmetje že ne bodo ugnali, zato so skovale drzen načrt. Nato so se razbežale vsaka na svojo stran in se pripravile na naslednji dan, ko se bodo uprle kmetu in preprečile, da bi izsušil želvin dom. Ovčka je popravila palico za golf, kača je hitro poiskala nekaj izgubljenih žogic, želva pa se je skrila, da je kmet ne bi mogel opaziti. Ko je traktor pripeljal do mlake, je kača zamahnila s palico in proti kmetu poslala prvo žogico. Žogica je zadela steklo traktorja, ga razbila in voznika zadela v nos. Voznik je zakričal:«Auuuuuuu!« Ko je priletela naslednja žogica, je kmet zapeljal vzvratno. Ustavil je tik ob mesojedki, ta pa je hitro pregriznila traktorsko gumo. Traktor je naenkrat obtičal. Ko je voznik izstopil, da bi pogledal, kaj se je zgodilo, mu je zdrsnilo in padel je v mlako, tam pa ga je čakala želva sklednica. Ko jo je zagledal, se ni mogel načuditi: »Kakšna lepa želva! Le od kod je prišla v moj ribnik?« Kmet je moral poklicati vlečno službo in ko so traktor izvlekli, mu ni nikoli več prišlo na pamet, da bi se še kdaj lotil izsuševanja mlake. Namesto tega je ribnik razširil in uredil zatočišče za močvirske sklednice in mesojede rastline. Bor Grošelj Simić, 4. a

Prijateljstvo je čudna reč ... 2. a

14

l v vrtcu. Hotela aja, ki ga je dobi zm ga bi pe le el im m si zaželela, da oj bratranec je mogla dobiti, se m lo se ze ni Bilo je poletje. M je i ga m o pa al r Post takega zmaja, ke s odpihnil zmaja. re , r te am ve sr je je u e sem imeti ravno m m n lo et vesel. Bi Naslednji da sp r. l te bi ve je il m hn te pi po od mu ga a zmaja in u naredila drugeg RINA hudo, zato sem m u želela. m m se prav, kar ni da , m ve aj zd ker smejal, ko sem ki je moj prijatelj, c, le šo so je i m počutil, ko se ŽIGA Zelo slabo sem se u. et m go no i padel pr

lego kocke. v katerem so bile o, ril da ila oč izr , začeli sva teljica , ne pa lego kock dela, da i dan, mi je prija čo tn ra js ig ro o a st el iša im pl m e m ve Ko se naj mi prines je zelo žal, ker se sem ji naročila, nu in postalo mi fo le te po Rekla sem ji, da li ša sli go jutro sva se MAJA se prepirati. Dru . av pr la di re na m nise r grem domov, ke , so mi rekli , naj jši la m jm se na ni l č bi ve m li se ko r in ni šli k prijateljem. Ke m si želel domov Nekega dne smo e je zelo zabolelo v srcu. Res se k. To m LUKA sem majhen cuce hotel k njim.

Rockefeller Center pa me po drugi strani ni preveč navdušil. Videti je bil le kot velik trgovski center. Tudi znamenita šesta avenija me ni presunila. Tja greš samo z enim namenom: zapravit ogromne količine denarja za najdražje evropske blagovne znamke. Po drugi strani pa sem bila naravnost očarana nad Broadwayem. Vse tiste lučke in neonske napise bi z veseljem videla še enkrat, pa čeprav bi morala na drugi konec sveta. Tako kot tudi Times Square, oziroma njegov zadnji del, ker do znamenitega trga pač nismo uspeli priti. Zamešali smo namreč smeri in zmotno mislili, da smo že na Times Squaru. Empire State Building me je navdušil. Sicer je bilo na njem peklensko mraz in je pihalo, toda z njega si videl cel New York, vključno z reko Hudson, pa cel Brooklyn, Bronx, Queens in Staten Island. V New Yorku sem uživala, čeprav sem občasno morala malce potrpeti in se še bolj zaviti v šal, saj je bilo precej bolj mrzlo kot v Ljubljani. New York upravičeno slovi kot lepo in razburljivo mesto, ki nikoli ne spi. Priporočam vam, da ga obiščete, a mogoče raje v spomladanskih mesecih, ko že sije sonce.

Zimski New York Decembra sem se z družino odpravila čez lužo. Najprej smo se ustavili v Miamiju, potem smo preživeli nekaj časa v državi Utah, nazadnje pa smo skočili še v New York. In prav obisk New Yorka je bil tisti del potovanja, ki mi je bil najbolj všeč in ga ne bom nikoli pozabila. Prišli smo ravno ob koncu decembra, nepripravljeni na ubijalsko zimo. Iz toplega, skoraj pomladnega Miamija v sneg in veter. Stanovali smo pri prijateljih v New Jerseyu, glavnem mestu sosednje države, Jerseya. Do centra New Yorka je bilo približno eno uro vožnje, popoldan še več, a smo vsako jutro vstali zelo zgodaj in šli na pot. Očarani smo bili predvsem nad velikostjo mesta. Navkljub zelo kratkemu bivanju v New Yorku nam je uspelo videti skoraj vse znamenitosti. Za ogled Kipa svobode smo se vkrcali na ladjico, ki nas je pripeljala do otoka s kipom. Lady Liberty je izgledala še večja kot na razglednicah – pravzaprav je bila ogromna.

Fotografije in besedilo: Eva Jurko, 9. b

Svet na Kanalu A 25. 2. 2010 sva dobila priložnost, da si ogledava snemanje in potek oddaje Svet na Kanalu A. Pred oddajo sva v okolici studiev Pop tv in Kanala A opazila mnoga zanimiva prizorišča, kot na primer tisto, na katerem so snemali resničnostni šov BIG BROTHER. To je pritegnilo vso najino pozornost, tako da sploh nisva opazila Ane, zelo dobre prijateljice Bojana Travna, urednika oddaje Svet, ki nama je prihajala naproti. Ana nama je uredila pogovor z Bojanom Travnom in ogled celotne oddaje. Odpravili smo se v notranjost, kjer nas je že čakal Bojan, ki naju je vodil skozi priprave in samo oddajo. Najprej sva šla v ''sejno sobo'', kjer so bili novinarji, voditelji in producenti, ki so pripravljali še zadnje prispevke za oddajo. Hotela sva jim postaviti nekaj vprašanj, vendar so bili novinarji tako živčni, da nama je Bojan to odsvetoval. Usedli smo se v Bojanovi pisarni, kjer nama je pokazal seznam, na katerem je natančno prikazano, kaj se dogaja vsako sekundo oddaje. Povedal nama je, da vsak dan ob 8.30, ko pride v službo, popije kavo in prelista časopis. Nato nekaj novinarjev pošlje na teren, ostali pa začnejo pisati o aktualnih novicah. Nato naju je peljal v montažno sobo, v kateri so urejali prispevke, da se je zvok ujemal s sliko. Zadnje minute pred oddajo so bili vsi tako nervozni, da je bilo najbolje za naju, da se lepo usedeva in počakava na oddajo. Ko je oddaja stekla, sva lahko Bojanu sledila v temno malo sobo, polno majhnih televizorjev, monitorjev in računalnikov. Na televizijskih ekranih

so bili novinarji na terenu, na drugi oddaja, kot jo gledamo mi doma, na drugih pa ostali programi. Na ekranu je bil tudi ''boben'', iz katerega bereta voditelja tekst. Bojan je imel zvočno povezavo z vsemi novinarji. Opazila sva, da se med oglasi vzdušje sprosti, ko pa se odvija oddaja, so vsi na trnih. Vse novice morajo potekati do sekunde natančno in nič se ne sme zalomiti. Po koncu oddaje smo se z Bojanom odpravili v studio, kjer oddajo snemajo. Poskušala sva brati iz ''bobna'', kar je bilo presenetljivo težko, ker se je tekst premikal zelo hitro. Potem smo se odpravili v tako rekoč črno sobo. V tem studiu so snemali veliko različnih oddaj in serij, med drugim tudi AS TI TUD NOT PADU?!. Ogledala sva si tudi kulise serije LEPO JE BITI SOSED in pa tudi studio oddaje 24 ur. Med najinim obiskom je oddaja še potekala. Ko smo se odpravljali proti pisarni, kjer sva opravila intervju z Bojanom, smo srečali Uroša Slaka, voditelja oddaje Svet in bivšega voditelja oddaje Trenja. Vprašala sva ga, če je bilo v oddaji Trenja težko miriti vse spore med politiki. Odgovoril nama je: »To je bil cel namen oddaje, a ko so bili preveč razburjeni, sem dal signal, da so nehali.« V studijih Kanala A sva preživela večer, poln vznemirjenja. Bojan Traven je bil izjemno zanimiv in gostoljuben sogovornik, zato lahko rečeva le: »Hvala, bilo je kul!« Ema Rogač Randl, Valentin Vrbovšek, 7. a

E-Twinning: mednarodno sodelovanje E-Twinning je projekt, v okviru katerega si v angleščini dopisujemo s šolami iz drugih evropskih držav. Z njim smo se seznanili že lansko šolsko leto, ko smo si dopisovali z učenci s Poljske, a projekt med nami še ni zaživel. Letos, ko si dopisujemo s šolami iz petih različnih držav – iz Bolgarije, Grčije, Poljske, Španije in Švedske – nam gre veliko bolje. Glavni vzrok za to je, da smo dobili teme za vsak mesec posebej in zato več naredimo. Pri letošnjem projektu z naslovom Top 10 Favourites with the EU Teenagers sodeluje 14 učencev iz 9. a in 9. b razreda. Druži nas to, da se radi zabavamo, spoznavamo nove ljudi, pa tudi ena petka na konferenco ni odveč . Preko spletne učilnice izmenjujemo mnenja o glasbi, filmih, športu, knjigah in drugih, med mladimi popularnimi temami in se spoznavamo na več načinov. Mnenje lahko posredujemo v spletno učilnico v obliki Wordovega besedila, v PowerPointu in na najbolj zabaven način – da se v šoli posnamemo s kamero. Takrat se najteže zberemo, saj se vsi (največkrat zelo neuspešno) trudimo, da se ne bi smejali. Všeč mi je, da smo v primerjavi z lanskim šolskim letom močno napredovali. Spletna učilnica je lahka za uporabo, tam si lahko ogledamo svoje prispevke in prispevke drugih učencev, s katerimi se lahko pogovarjamo. Zelo pa si želim,

da bi se lahko z učenci iz drugih držav tudi videli v živo, mogoče na kakšni izmenjavi, ali pa da bi v kombinaciji z izbirnim predmetom turistična vzgoja obiskali kakšno od držav, s katerimi si dopisujemo. Imamo tudi svoj javni blog (http://top10favourites.blogspot.com/), marca pa je bila projektu dodeljena znamka kakovosti za učinkovito in inovativno izvedbo. Nina Slivnik, 9. a

šati. Ni mi pučela čudno obna za je se ar nd a, ve ila, da hodim na la moja prijateljic ran, je začela jokati. Ni mi pust bi je se a lk šo so a Moj šla st počutila pa sem drugimi. Če sem kala sem pomoč pri učiteljici, z m ra ig se da stila, la. Pois tere ona ni hodi TINKARA aktivnosti, na ka o. et ad žalostno in priz alski vrt ji dan smo šli v živ dn le as N . la pa es rsnilo, t pr i in pri meni dvakra o šli v slaščičarno in meni je spod en m k a išl pr je a ato sm nala, da ni Moja prijateljic m se ji smejala. N Takrat sem spoz li. se bo pa z lo ja ze , š, be de ža pa in ustrašila se je r je vedela, da če mi ni smejala, ke MANCA K. iš. prijateljica pa se sreči smej ne v m lje te ija pr prav, če se

u iljevala, naj enem bra prijatelja, izs do im a en oj z m l a še st m ki bo šolca, e z grožnjo, da ne stalo žal in je šolo, sta me so i. Izsiljevala sta m po at Ko sem prišel v iju ev nj št od od a u st em la Nato je en dres. Zače . m bo di sla so lo po ze iju se nj od sem ko tekmo. Počutil JON od njiju na hokejs ata. eh en pr j predlagal, na la oba na ijatelja. Ko sva bi pr v se m se l te Zale m se slabo. sem šel prehitro. name. Počutil se , il ju vp an je uč on sm a VITO na u, l m m se Ko sem bi me. Opravičil se na zil zje ra ej ot m tleh, se je Ti m m, hip zatem pa se da pade s koleso u, l. m ža m je i se m la lo le Bi že . in sem želela bratcu šel bratec na živce MANCA D. je bilo grdo, kar da Nekega dne mi je , m se la de ve in je e m lo le sama padla. Bo

15 Katarina Bulc – 2. mesto Alja Kuhar – 3. mesto Maja Gabrič – 3. mesto Iztok Stegovec – 1. mesto TEKMOVANJE:

ŠTEVILO TEKMOVAL.

BRONASTA PRIZNANJA

SREBRNA PRIZNANJA

ZLATA PRIZNANJA

IZ LOGIKE

9

7

-

-

IZ ZNANJA O SLADKO- 18 RNI BOLEZNI

13

-

-

IZ NEMŠČINE

6

5

-

-

IZ ANGLEŠČINE

42

34

3

Eva Jurko, 9. b

IZ SLOVENŠČINE

55 (1.-5. r.) 23 (6.-9. r.)

22 10

X 2

X -

IZ GEOGRAFIJE

12

4

-

-

IZ KEMIJE

23

9

1

Jan Debeljak, 9. a

IZ FIZIKE

30

11

8

-

IZ MATEMATIKE

167 (1.-5. r.) 112 (6.-9. r.)

57 34

X 17

X -

TRIATLON, DUATLON, AKVATLON: Klemen Močnik – državni prvak v triatlonu – državni prvak v duatlonu – državni prvak v aquatlonu – 1. mesto, Akvatlon (prvenstvo OŠ) – 1. mesto IronKids, Avstrija … in še!!! (preveri njegovo spletno stran: http://freeweb.siol.net/donna/401.html) ŠPORTNO-RITMIČNA GIMNASTIKA:

Iztok z zlato medaljo

Na 14. mednarodnem Viškem likovnem salončku sta bili za svoja izdelka pod mentorstvom Marije Erman pohvaljeni učenki Eva Jurko in Vida Štrancar.

Maša Černe – 1. mesto Maša Senih – 3. mesto Jan Debeljak – 3. mesto DRŽAVNO PRVENSTVO V PLAVANJU: 50 metrov prosto: Ivana Štular - 2. mesto Štafeta 8 X 25 metrov mešano - 3. mesto Ekipno - 3. mesto

Uspehi na športnem področju: ODBOJKA, 1. liga: Mlajše deklice: 4. mesto Starejše deklice: 4. Mesto NOGOMET: Mlajši dečki: uvrstitev v končnico prvenstva osnovnih šol Ljubljane med 6 najboljših moštev Starejši dečki: uvrstitev v 1. ligo prvenstva osnovnih šol Ljubljane PODROČNO PRVENSTVO OŠ V TENISU: Miha Okorn – 2. mesto Dorian Tomaž Janežič – 1. mesto

JESENSKI KROS, TIVOLI: Iztok Stegovec – 3. mesto Klemen Močnik

PRVENSTVO OŠ V BADMINTONU: Kategorizirani igralci: Rok Kamnikar – 2. mesto Maks Štajer – 1. mesto Nekategorizirani igralci: Rok Stanič – 3. mesto Miha Okorn – 1. mesto

Leonardo DiCaprio Wer hat nicht über dem amerikanischen Schauspieler und Produzent Leonardo DiCaprio gehört? Fast alle Frauen haben! Leonardo Wilhelm DiCaprio wurde 1974 in Los Angeles, in Kalifornien geboren. Seine Mutter kommt aus Deutschland und sein Vater aus Italien. Die Eltern haben ihm nach dem Künstler Leonardo Davinci genannt. Als er ein Jahr alt war, haben sich seine Eltern Irmelin Inderbirken und George DiCaprio scheiden gelassen. Er hat dann mit seiner Mutter gewohnt und sein Vater hat ihn besucht. Er hat die Grundschule Canterbury besucht, in der Kindheit hat er die Baseball Karten gesammelt, die kommischen Bücher gelesen und die Museen besichtigt. Den größten Teil seiner Kindheit hat er in Deutschland bei seinen Großeltern verbracht. Seine Karriere hat in den Anzeigen und Serien begonnen. Seine erste Serie war 1990 Parenthood. Da hat er auch einen berühmten amerikanischen Schauspieler Tobby Maguiere kennen gelernt. Heute sind sie sehr gute Freunde. Er hat auch in den Serien The New Lassie, Rosseanne, Santa Barbara und Growing Pains gespielt. In der Filmindustrie ist er am meisten in dem Film This Boy’s Life gewesen. Diesen Film haben die Filme What’s eating Gilbert Grape (1993)(dieser Film hat ihm die Nominierung für Golden Globe und Oscar gebracht), The quick and the Dead, Total Eclipse, The basketball diaries (1995) gefolgt. Mit der Rolle in dem Film Romeo and Juliet ist er noch berühmter gewesen. Der absolute Hit, Titanic (1997), hat ihm vom Star in den Superstar verändert. Zu dieser Zeit war der 24-jährige Leonardo sehr schön, schlank und alle Frauen haben seine Posters an den Wänden gehabt. Im Jahr 1998 hat er in dem Film The man in the iron mask gespielt, im Jahr 2000 The beach, im Jahr 2002 Catch me if you can

LJUBLJANSKI MARATON: Iztok Stegovec – 12. mesto SPOMLADANSKI KROS, TIVOLI: Klemen Močnik – 2. mesto Iztok Stegovec – 3. mesto KRPANOV KROS, Velike Lašče: Jon Kuhar – 2. mesto

Aja Jerman – 1. mesto na prvi in drugi tekmi za državno prvenstvo – 2. mesto, Graz – 1. mesto v mnogoboju, Zagreb – 3. mesto, Budimpešta … in še!!! Zoja Ivančič – več uvrstitev med prvih 6 na tekmovanjih doma in v tujini. PLES: Staša Tušar – svetovna prvakinja v show plesu (solo pionirji, plesna šola Urška) – 2. mesto na svetovnem prvenstvu (skupina pionirji plesne šole Urška) Klara Kregar – 1. mesto (formacija pionirji) Ema Rogač Randl – svetovna prvakinja v jazz plesu (velika formacija plesne šole Kazina) – svetovna prvakinja v stepu (velika formacija plesne šole Kazina) – 3. mesto na svetovnem prvenstvu v jazz plesu (mala formacija plesne šole Kazina)

und Gangs of New York. Sein erfolgreiches Jahr war 2004, weil er in dem Film The Aviator gespielt hat und war für die Academic Awards nominiert. Auch das Jahr 2006 war sehr gut für ihm. Man kann sagen, dass der Film Blood Diamond der Wendepunkt war, weil er nicht schlank und kein schöner Junge war. Er ist ernster geworden, ein bischen dicker Mann und sein südafrikanischer Akzent hat ihm die Nominierungen für den besten Schauspieler bei Oscar und Academic awards gebracht. In dem vorigen Jahr har er wieder mit der Spielerin Kate Winslet aus Titanic in dem Film Revolutionary road gespielt und in diesem Jahr in dem Film Shutter Island. Also, das war seine Film Karriere. Aber wie er aussieht? Er hat ein ovales Gesicht, blaue Augen, einen schmalen Mund, eine kleine Nase, braune kurze glatte Haare und ein bischen molligen Körper. Er ist ein romantischer Typ und die Medien sprechen, dass er mit der brasilianischer Schönheit Bar Rafaeli ist. Er hat eine starke Persönlichkeit aber er ist sehr humorvoll. Er ist auch sehr einfach. Er trägt einfache Kleider, zum Beispiel T-shirts, Hosen und Sportschuhe. Er macht viel für die Umwelt. Auf seiner Webseite kann man viele kurzen Filme und Texte über die Umwelt sehen. Er hat auch viele Prämien von den Umwelt-Gruppen bekommen. In seiner Freizeit fährt er mit dem Fahrrad und sieht Basketball oder Baseball Spiele. In der Zukunft will er seine Schauspieler Karriere fortsetzen und die Famillie haben. Daša Ocepek, 9. b n

večan. Z njim se n? L je lj te ja ri p i Moj najboljš čuden fant. Zakaj čude je j nava a s , va arijo. Ampak , da d krat spre e b o n š k a ne k islim Ker včasih zi pet prijatelja. Vseeno m upaj in s s ro it va h s k dno sva nimiv. Rada eumnosti. za in n te e m a en je zelo p redila noben dobra fanta. a n va is n e š skupaj rijazna in er sva zelo p To pa zato, k .a Adi Zulić, 5

NAJBOLJŠA PRIJATELJICA JE TISTA, KI TE PODPIRA V DOBREM IN SLABEM. JAZ IMAM TAKO PRIJATELJICO IN JE NE BI DALA ZA NIČ NA SVETU. ČE IMAŠ RES PRAVO PRIJATELJICO, SI DRUGA DRUGI ODPUŠČATA. Naj vam napišem primer …

Ko prideš v šolo po nekaj dneh prehlada, ugotoviš, da bo učiteljica spraševala snov, ki je ti ne znaš. Razjeziš se na prijateljico, da te na to ni že prej opozorila, ko ti je prinesla zvezke, da prepišeš snov. In na tvoje presenečenje učiteljica pokliče prav tebe. Po dolgem spraševanje se spraviš v klop z nesrečno 2! Jezna si in razočarana nad prijateljico. Nekaj dni se kujaš, pa čeprav bi se zelo rada pobotala. Imaš močan ponos. Nazadnje le ugotoviš, da za tvojo 2 ni kriva ona. Kaj se pa nisi že prej učila! (Poleg tega pa se vsakemu zgodi, da kaj pač pozabi povedati.) Postane ti neskončno žal. Končno pogoltneš svoj ponos in ji poveš, kako čutiš. Kot prava prijateljica te sprejme in skupaj se spet spoprijemata s težavami, ki prežijo na obe. Pa tudi z lepimi stvarmi … :D Ana Logar, 6. b

16

1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. V šoli mi je zelo lepo, ker imam v njej veliko prijateljev.

Stefan, 3. a

11. 12.

Križanko sestavila Sara Jeđud, ilustrirala Anna Sangawa Hmeljak, obe 6. b

Čas je za male oglase

Anna Sangawa Hmeljak, 6.b

Ustvarjalci šolskega časopisa KUKU:

Oš Kolezija, Cesta v Mestni log 46, Ljubljana, junij 2010

Člani krožka: 3. a: Gal Šušteršič 3. b: Patricija Bazelj, Hana Justin Dermelj , Lea Novosel, Ana Pikovnik, Nina Sangawa Hmeljak , Nina Tepina, Ajda Toš, Hana Umek , Maša Zdešar 4. a: Ana Kosmač, Nina Senih 5. a: Lan Grošelj, Adi Zulić 6. b: Aleks Čakš, Sara Jeđud, Ana Logar, Ajda Mljač, Lara Prijon, Anna Sangawa Hmeljak, Maša Slavec 7. a: Ema Rogač Randl, Valentin Vrbovšek 8. b: Vida Štrancar 9. a: Tjaša Babič, Julija Cesar, Nika Lakovič 9. b: Mija Gabrijelčič, Valerija Intihar, Eva Jurko Mentorji: Matevž Sušnik, Petra Štampfl, Nelly Tiran Jezikovni pregled: Breda Jereb Oblikovanje: Srečo Gorenc, Nelly Tiran


KUKU2010