Moja Slovenija - Zima 2015/2016

December 2015 letnik VIII, številka 3, www.slovenci.si

Kroženje možganov – ne izbira, ampak nujnost Društvo VTIS – globalna skupnost izobrazbenih migrantov Intervju Jure Leskovec - Univerza Stanford Slovenski misijonarji med idejo univerzalnosti človeškega dostojanstva in mejami vere Porabje: slovenščina je tesno povezana z gospodarskim razvojem

UVODNIK

Ministrova uvodna beseda Spoštovane rojakinje in rojaki, spoštovane Slovenke in Slovenci v matični domovini, v zamejstvu in po svetu!

V veliko veselje mi je, da vas lahko pozdravim in nagovorim v imenu Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Leto 2015 se s prihodom božičnega časa počasi poslavlja. Po eni strani se pričenjamo ozirati v leto, ki se izteka, in ocenjujemo svoje v preteklosti opravljeno delo, po drugi strani pa je naš pogled že usmerjen v prihodnost in načrtovanje novega.

Letošnji božični, prednovoletni čas je nekaj posebnega. 26. decembra bomo obhajali jubilejnih 25 let od prvega »dneva samostojnosti in enotnosti«, ki obeležuje razglasitev izidov plebiscita o samostojnosti, 26. decembra 1990. Takrat je več kot 95 odstotkov udeleženih volivcev na vprašanje, »ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država«, odgovorilo pritrdilno, s čimer se je začela osamosvojitev Slovenije. To je tudi praznik slovenske enotnosti, saj smo takrat Slovenci pokazali največjo mero enotnosti v svoji zgodovini, torej tisto vrednoto, ki jo gre v teh časih še posebej upoštevati.

Novo leto 2016, ki prihaja, bo za nas Slovence prav tako nekaj posebnega. 25. junija bomo s prav posebnimi častmi in slovesno slavili dan državnosti in s tem jubilejno 25-letnico obstoja naše države. Na ta dan je Slovenija postala neodvisna država, sprejeti sta bili Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. S tem državotvornim dejanjem je bil tudi s strani matične domovine postavljen trden temelj za ohranjanje slovenske kulturne in narodne identitete med našimi rojaki v zamejstvu in tujini, kar sodi med temeljne dolžnosti Republike Slovenije, predvsem pa seveda Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Naša posebna naloga in zaveza je, da z vami, našimi rojaki zunaj meja Republike Slovenije, ohranimo stike in vam po najboljših možnostih pomagamo pri vašem delovanju in razvoju. Vsaka vaša dejavnost je za nas dragocena in vedite, da se vašega poslanstva v državah, v katerih živite, zavedamo tudi v matični domovini. Za vaše požrtvovalno delo v imenu slovenstva vam ob tej priložnosti iskreno čestitam in se vam za to zahvaljujem!

Spoštovane rojakinje in rojaki, dovolite mi, da vam iskreno zaželim lepe božične praznike in vse dobro v letu 2016, obenem pa vam čestitam ob dnevu samostojnosti in enotnosti Republike Slovenije!

Gorazd Žmavc minister

DOBRODOŠLI DOMA 2016 Tradicionalna prireditev Dobrodošli doma 2016 bo ob 25. obletnici samostojne Slovenije zopet v Ljubljani. Program bo v večernih urah potekal na različnih lokacijah v središču prestolnice.

V četrtek, 30. junija, bo Vseslovensko srečanje v Državnem zboru RS, zvečer bomo za udeležence pripravili kulturni program, v petek načrtujemo izvedbo delovnih posvetov obeh svetov Vlade RS - za zamejce in svet, zvečer pa zopet kulturni program v okolici urada, v primeru slabega vremena pa v Cankarjevem domu ali šolski dvorani bližnje Osnovne šole Majde Vrhovnik.

V soboto predvidevamo slavnostno sejo obeh svetov. Predsedoval ji bo predsednik Vlade RS Miro Cerar, ki je tudi predsednik obeh svetov, zvečer pa se bo s kulturnim programom in uradnim zaključkom srečanje Dobrodošli doma 2016 končalo.

USZS Moja Slovenija 3

UVODNIK

Stopimo skupaj – tudi v digitalni Sloveniji Slovenci smo v svoji zgodovini znali stopiti skupaj, ko je bilo to najbolj potrebno, za kar ni treba pogledati daleč v zgodovino.

Spomnimo se samo projekta slovenske osamosvojitve in ustanovitve lastne države. Res smo imeli tudi izredno zgodovinsko srečo - splet okoliščin razpadanja vzhodnega bloka in konec komunizma v Evropi sta nam je bila naklonjena – a v danem trenutku smo morali stopiti skupaj in se odločiti. Takrat smo pokazali, da to zmoremo. Slovenci smo znali združiti moči za dosego jasno postavljenega skupnega cilja.

S pogumom in odločnostjo smo vsemu svetu pokazali, da zmoremo – in vse evropske države so nas razmeroma kmalu priznale kot sebi enake. Slovenija je postala polnopravna članica EU. Skoraj sočasno so potekali procesi približevanja Zvezi NATO. Čeprav si o pridružitvi tej varnostni organizaciji nismo bili več tako enotni, smo ocenili, da bodo koristi sodelovanja večje kot bi bila obramba nevtralne države. V razmeroma kratkem času smo torej kot država dosegli dva izjemna cilja, ki nam ju zavidajo večji in številčnejši narodi. Spomnimo se, kako se je govorilo o Sloveniji kot “zmagovalki postkomunistične preobrazbe Evrope” in o “ekonomskem tigru med državami višegrajske skupine”.

Sedanjost Slovenije je povsem drugačna – poosamosvojitvenemu obdobju nebrzdane rasti (in tudi pohlepa) je sledilo obdobje streznitve. Dodobra jo je razkrila gospodarska kriza, ki ji kar ni videti konca. Posledice so dramatične in ob (ne) delovanju družbenih sistemov, ki smo si jih sami predpisali in se o njih dogovorili, logične.

Iz Slovenije se je od leta 2007 izselilo preko 40.000 mladih, večinoma odlično izobraženih državljanov, ki si boljšo prihodnost iščejo v tujini. V današnjem globaliziranem svetu ta premik ne pomeni nič dramatičnega, mladi si poiščejo delo v okoljih, kjer je pač več priložnosti in tega novodobnega trenda preseljevanja tudi ni smiselno zaustavljati. Pomembnejše je vprašanje, kako s temi mladimi ohraniti stik. Si bodo v tujini nabrali dragocenih izkušenj in se obogateni vrnili domov ali so mladi v iskanju boljšega delovnega okolja z več priložnostmi za vedno izgubljena priložnost za državo Slovenijo?

Tej temi smo v prihajajoči številki namenili nekaj osrednjih člankov. Aleš Čar piše o fenomenu kroženja možganov, zanimive odgovore smo dobili iz društva VTIS – v tujini izobraženih študentov, svoja razmišljana v zvezi s to problematiko bo z vami delil Jure Leskovec – vrhunski znanstvenik, ki predava na Stanfordu v Kaliforniji - vse s ciljem, da začnemo, po našem prepričanju nov veliki projekt povezovanja Slovencev. Prepričan sem, da so največje bogastvo Slovenije ljudje – tisti, ki delamo doma, in oni, ki so odšli za boljšimi priložnostmi za delo v nova okolja. In najpomembnejše je, da ostanemo povezani in si pripravimo globalne komunikacijske platforme, na katerih se bomo združevali v nove projekte.

Veliko teh povezovanj že poteka, še več se jih pripravlja – in medij Moja Slovenija, vključno z portalom www.slovenci.si, je o tem šele začel pisati. Prav medij mora prevzeti vlogo komunikatorja, zato bomo, začenši s to številko, tudi v prihodnje osrednje vsebine namenjali povezovanju. Želimo si, da bi nova komunikacijska platforma postala živ projekt in kot je omenil dr. Leskovec, zanimiva bo postala, ko si bo na platformi sto tisoč Slovencev z vsega sveta izmenjavalo informacije o novonastajajočih projektih in konkretnih možnostih sodelovanja pri njih.

Stopimo torej vnovič skupaj in se začnimo povezovati tudi na digitalni platformi, da bomo čez nekaj let najbolj digitalno povezana nacionalna skupina, ki bo sodelovala na najboljših razvojnih in inovacijskih projektih. Povežimo vse spletne strani in mreže, kjer se Slovenci že srečujemo. Vabljeni k sodelovanju! Vašo skupnost in mrežo bomo z veseljem vključili na naš portal, napovedali vaše dogodke in srečanja. Predvsem pa si želimo novih ustvarjalcev, dopisnikov, blogerjev ... Vseh tistih Slovencev, ki si želite, da bi, povezani v tem globalnem svetu, lahko dosegli več.

4 Moja Slovenija

Brane Krajnik, izdajatelj

IZ VSEBINE AKTUALNO 6 Kroženje možganov: ne izbira, ampak nujnost 29 Projekt Po bečelah se vižej 32 ČZS si prizadeva za razglasitev svetovnega dneva čebel 34 Dražba slovenskih slik v Trstu - dokaz zanimanja za slovensko umetnost NA POSLOVNIH KRILIH 16 Potencial alpsko-jadranske regije 18 Ideje in kapital – odlična naveza 20 Sedem desetletij Elanove smučke ŽARIŠČE 22 Slovenščina v Porabju tesno povezana z gospodarskim razvojem 25 Manjšini (in politiki) zadovoljni z dogovorjenim 27 Z ustanovitvijo zveze Slovenci zaorali ledino — in uspeli KULTURA 46 V italijanskem jeziku izšla monografija o slovenskem gledališču v Trstu 47 Park vojaške zgodovine zaživel v prenovljeni podobi!

SLOVENCI PO SVETU 9 Društvo VTIS - globalna skupnost izobrazbenih migrantov 12 Za izmenjavo priložnosti potrebujemo komunikacijsko platformo 36 Nacionalni svet slovenske narodne manjšine v Srbiji 38 70 let povojnega izseljenstva - 70 let ljubezni do domovine MED NAMI 40 Slovenski misijonarji med idejo univerzalnosti človeškega dostojansva in mejami vere 42 1. Konferenca slovenskega kmetijstva in gozdarstva doma in po svetu 44 Spominski center Slovencev zunaj Republike Slovenije 45 Rafaelova družba MLADI 14 Jessica Jagec: »V Sloveniji se preveč kreativnih del pričakuje zastonj.« ODKRIVAJMO ZAMEJSTVO 48 Gorniški »multi-kulti« na stičišču štirih kultur ŠPORT 50 Tomaž Humar za novim rekordom okoli sveta

str.

6

str.

20

Moja Slovenija www.slovenci.si

str.

9

str.

22

Izdajatelj: Domus, založba in trgovina, d.o.o., za založbo Brane Krajnik Uredništvo: Dunajska 5, 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: +386 41 516 265 E-pošta: info@slovenci.si Glavna in odgovorna urednica: Blanka Markovič Kocen Lektorica: Blanka Markovič Kocen Prevodi: Kristijan Radikovič Korektura: Anja Sedej Oblikovanje in prelom: Iztok Brodnjak Fotografija na naslovnici: STO, Foto BOBO Tisk: Tiskarna Schwarz Print d.o.o.

Naklada: 1500 izvodov.

Moja Slovenija izhaja štirikrat na leto (pomlad, poletje, jesen, zima).

Izvod številke je brezplačen, posamični naročniki plačajo samo stroške pošiljanja.

str.

12

str.

40

Revija Moja Slovenija je vpisana v razvid medijev pri Ministrstvu RS za kulturo pod zaporedno številko 1603. ISSN 2232-3473.

Revijo financira Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Moja Slovenija 5

AK TUALNO

Kroženje možganov: ne izbira, ampak nujnost  Besedilo: Aleš Čar

1. OBRAT IZ BEGA V KROŽENJE MOŽGANOV Beg možganov (v strokovni literaturi običajno poimenovan z angleškim izrazom “brain drain”) je pojem, ki opisuje eno od oblik migracij, emigracijo izobraženega, visoko kvalificiranega in visoko kvalitetnega kadra v tujino. Običajno je šlo skozi zgodovino za prehajanje kadra iz manj razvitih v razvitejše družbe, kar pomeni, da je sam pojav seveda še dodatno večal razlike med stopnjami razvoja v posameznih okoljih.

Sodobna civilizacija je prinesla bistvene spremembe v načinu, stilu in možnostih, ki jih ponuja življenje.

Globalizacija, vse bolj povezni trgi in različni kulturni prostori, izjemna mobilnost sodobne družbe, novi načini komunikacij, projektni način življenja predvsem pri mlajših generacijah, ki so večinoma obsojene na prekarnost in posledično na nomadski način 6 Moja Slovenija

življenja, vse to ustvarja popolnoma nove okoliščine in možnosti. Tudi in predvsem za najboljše v posameznih okoljih.

Eden od mejnikov v zadnjem obdobju, ki je ponovno izpostavil problematiko bega možganov kot enega ključnih problemov številnih držav, je nastop gospodarske krize leta 2008.

Statistike od takrat beležijo izrazito povečanje migracijskih tokov visoko izobraženih, visoko usposobljenih in kvalitetnih kadrov iz praktično vseh držav Južne Evrope. Slovenija pri tem ni izjema, nasprotno. Pri čemer je jasno, da je kakršen koli pristop, ki bi poskušal zajeziti beg možganov s kakršnimi koli nasilnimi oziroma celo represivnimi ukrepi, je v današnjem času in današnjem svetu seveda obsojen na propad.

2. MEDNARODNA RAZSEŽNOST PROBLEMATIKE Kot odgovor na problem bega možganov se je v ciljih nacionalnih strategij povezovanja držav z diasporami pojavila nova strategija, imenovana kroženje možganov. Države iščejo ustrezne platforme za najrazličnejša sodelovanja in povezovanja, ki bodo lahko beg možganov dejansko začeli spreminjati v kroženje možganov.

V študiji Brede Mulec z naslovom Kroženje možganov: nov cilj v povezovanju držav z diasporami lahko preberemo, da v Evropi z znanstveno diasporo preko omrežij na bolj sistematičen način trenutno že komunicirajo Irska, Škotska, Poljska, Romunija in Bolgarija, večina evropskih držav pa za zdaj spodbuja predvsem ustanavljanje omrežij študentov v tujini. Torej zavest o nujnosti mreženja lastnih kapacitet. Pristopi so med seboj različni, prav tako uspešnost posameznih modelov v posameznih državah, vsekakor pa za zdaj čudežne rešitve, ki bi lahko problem preprosto spremenila v rešitev, ni na obzorju. Kar pa je glede na kompleksnost problematike tudi povsem razumljivo.

AK TUALNO

3. PRVA SOOČENJA S PROBLEMATIKO NA DOMAČIH TLEH Tudi pri nas so bili že pred leti narejeni prvi koraki v tej smeri. Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je v začetku leta 2011 pripravil akcijski načrt za sodelovanje s slovenskimi znanstveniki in drugimi vrhunskimi strokovnjaki v tujini, ki v osnovni poskuša postaviti temelje za platformo, ki bi bila sposobna procesirati tako kompleksno problematiko, kot je kroženje možganov. Dokument na dvanajstih straneh zaobjame analizo stanja, opredeli cilje, konkretne ukrepe in korake.

Med analizo stanja stvari lahko med drugim preberemo, da sodelovanje med raziskovalci, podjetji in končnimi uporabniki še vedno ne dosega želene ravni, da je vlaganja v raziskave je še vedno premalo, da so univerze ter druge visokošolske in znanstvene institucije še zmeraj premalo odprte za nova povezovanja in izzive, da se zaznava pomanjkanje ustreznih finančnih vzpodbud in pogojev za dobre karierne možnosti. Preberemo lahko, da v tujini deluje vsaj 10 % vseh slovenskih raziskovalcev, kar ob predpostavki, da je v Sloveniji 12.000 raziskovalcev, pomeni, da je zunaj naših meja še vsaj 1200 raziskovalcev. Zanimiv je tudi podatek, da je trajno preseljena okoli polovica vseh emigrantov in da Slovenija še vedno ne razpolaga s celovitim seznamom kontaktov slovenskih znanstvenikov in drugih vrhunskih strokovnjakov v tujini.

Prav imenik ima posebno mesto tudi med ključnimi cilji dokumenta, ki prepoznava potrebo po zagotovitvi kontaktov slovenskih znanstvenikov in drugih vrhunskih strokovnjakov v tujini kot eno od prioritetnih nalog, tako kot tudi povezovanje in oblikovanje mreže znanstvenikov in gospodarstvenikov, univerz, visokošolskih institucij ter vladnih in drugih institucij s slovenskimi znanstveniki in drugimi vrhunskimi strokovnjaki v tujini. Potrebno je ustvariti pogoje za vračanje slovenskih raziskovalcev v domači prostor in najti dodatne finančne vzpodbude zanje. Med ključnimi ukrepi lahko v dokumentu poleg načrta celovitejšega zbiranja podatkov najdemo tudi ustanovitev odbora za znanost, ki ima na-

men vključiti slovenske znanstvenike in vrhunske strokovnjake v pripravo strateških dokumentov RS ter razvojnih projektov, financiranih z evropskimi sredstvi, ter oblikovanje krovne spletne aplikacije Urada za Slovence po svetu.

4. PRVI KONKRETNI KORAKI Prvi nastavki za razmišljanje o novi paradigmi, ki bo sposobna povezati ključne deležnike doma in v tujini, najboljše posameznike in ključne institucije z vseh področjih človekovega delovanja, torej so. In konec koncev ne samo to: narejenih je bilo tudi nekaj konkretnih korakov, ki izkazujejo določen trud v nakazani smeri. Tu so nedvomno še številni drugi koraki, med katerimi gre izpostaviti ustanovitev Društva v tujini izobraženih Slovencev, ki je imelo ustanovno sejo članov v prostorih Slovenske akademije znanosti in umetnosti 26. decembra 2013. Oziroma – če preskočimo v sedanjost – prva konferenca z naslovom: “Slovenski možgani krožijo prek meja“, ki se je odvila 17. novembra 2015 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani - več o konfernci na youtube kanalu slovenci.si.

Ustanovljen je bil tudi odbor za znanost, ki ga omenja akcijski načrt urada. Sestavljajo ga slovenski znanstveniki iz tujine, predstavniki štirih slovenskih univerz in štirih večjih slovenskih inštitutov (Inštitut Jožef Stefan, Kemijski inštitut, Nacionalni inštitut za biologijo, ZRC SAZU) ter predstavniki državnih institucij, ki lahko in mora odigrati vlogo ključne strokovne reference in orientira v kontekstu celotne »operacije« kroženja

možganov, ne zgolj na polju znanosti in raziskovanja oziroma artikulacije možnosti za različna sodelovanja na univerzitetni ravni, izvajanja nalog vključevanja znanosti v mednarodne kroge in iskanja partnerjev za izvajanje projektov. Tudi že omenjena študija Brede Mulec z naslovom Kroženje možganov: nov cilj v povezovanju držav z diasporami, ki naredi analizo stanja, detektira ključne probleme, predstavi primere dobrih praks iz tujine, na koncu pa tudi poskuša artikulirati nekatere rešitve, med katerimi je nedvomno na prvem mestu nujnost reformiranja visokošolskih in raziskovalnih inštitucij v smislu, da bi znanstveno okolje naredile bolj mednarodno konkurenčno, odprto ter privlačno za strokovnjake, znanstvenike in raziskovalce, ne glede na to, v kateri državi delujejo.

Naslednji in prav tako ključen korak (ne samo za ožje polje znanosti, ki je obdelano v študiji, ampak v širšem smislu pojma kroženja možganov) pa je vzpostavljanje okvirja oz. omrežij za pretok informacij med člani diaspore in matico. O tem tudi govori sam zaključek študije in hkrati ta problem izpostavlja kot zametek ključne rešitve celotne uganke: »Vzpostavljeno mora biti torej interaktivno in nebirokratsko okolje, ki podpira in pomaga implementirati pobude znanstvene diaspore, interaktivno okolje različnih dejavnikov pa mora imeti osrednji center ali točko, kamor se naslavljajo pobude.

Prav tako mora interaktivno okolje vključevati tudi zasebni sektor in podjetja, da se zagotovi učinkovit prenos znanja v podjetja. Ustvariti se mora vzpodbudno okolje za investitorje ter zagotoviti posebna finančna sredstva ali sklad, ki podpira kroženje možganov.«

Moja Slovenija 7

AK TUALNO

5. KLJUČNE PROBLEMSKE TOČKE NASLEDNJIH FAZ Na tej točki je potrebno obrniti perspektivo in zadevo pogledati z nasprotne strani. Ob tem se takoj pokažeta dva ključna problema. Prvi je, da kakor koli so navedeni premisleki in konkretni koraki hvalevredni in pomembni, delujejo bolj kot ne zgolj na abstraktni oziroma načelni ravni in imajo vrsto težav pri konkretizaciji, aplikativnosti, operacionalizaciji itd. Med zavedanjem in konkretno rešitvijo problema, sploh, če gre za tako kompleksno problematiko, kot je kroženje možganov, je seveda dolga, nemalokrat naporna pot prepolna ovir, zahteva kup malih, konkretnih rešitev, optimizacij (od pravno formalne, prek kadrovske do načelne ravni).

Drug problem je, da se do zdaj navedeni premisleki in konkretni ukrepi vežejo zgolj na ožji segment širokega spektra človeškega kapitala oziroma kadrov, ki ga v najširšem pomenu besede zaobjema pojem kroženja možganov. Znanost je nedvomno ključni del, vendar pa polje s tem niti približno ni izčrpano. Onkraj znanstvenih institucij deluje cela vrsta pomembnih, visoko kvalificiranih in visoko kvalitetnih ljudi dobesedno z vseh področij družbenega življenja, od pravnikov, zdravnikov, gospodarstvenikov, podjetnikov, obrtnikov, oblikovalcev, umetnikov oziroma cel spekter kreativcev, vrhunskih športnikov … Polje je izjemno široko, disperzno in dobesedno neulovljivo. Predvsem pa osebe z ostalih področij za razliko od znanosti, kjer so raziskovalci in znanstveniki na tak ali drugačen način vendarle vezani na univerze, znanstvene in ostale raziskovalne institucije, niso vezane na nič in posledično tudi ne vmrežene (pa čeprav prek spečih, pasivnih oziroma nedelujočih mrež).

Pri ostalih preprosto ni gravitacijskih točk (oziroma so redke, njihov obstoj pa je bolj kot ne prepuščen naključju), kamor bi na tak ali drugačen način gravitirali, kjer bi bilo predvidljivo, da te ljudi lahko dobimo in zajamemo. Pravzaprav še več: ko se razmišlja o različnih metodologijah in pristopih zajema, ki bi lahko zaobjel širši pojem kroženja možganov, se preprosto ni mogoče zanašati na nobe8 Moja Slovenija

no obstoječo formalno ali neformalno mrežo, na nobeno že vzpostavljeno metodologijo ali pristop. Mrežo je treba začeti graditi dobesedno iz nič, iz trenutka v trenutek, od ene osebe do druge, od ene situacije do druge, potrebna je permanentna, neprekinjena proaktivna komunikacija na dnevni ravni, delo, ki še najbolj spominja na strastne zbiratelje in kolekcionarje, ki dobesedno z ljubeznijo in neskončno potrpežljivostjo gradijo ogromen mozaik, pri čemer je vsak nov košček, ki pade na svoje mesto, mala, vendar ključna zmaga, namesto nedosegljivega cilja pa šteje počasna, vendar vztrajna in gotova rast mrež.

6. VRT S POTMI, KI SE CEPIJO

Vsekakor ni nobene dileme, da država postavlja načelne opredelitve in sproža impulze glede obravnavane problematike. Dejstvo, da se kroženje možganov pojavi v ministrovih prioritetah na začetku mandata, govori o jasni zavesti o pomembnosti problematike.

Ustanavljanje odborov, kot je odbor za znanost, ki zagotavljajo strokovno podlago in pregled nad problematikami, je nujen prvi korak za strukturiranje problematike. Študije, ki je nastala v okviru odbora, konkretno študija izpod peresa dr. Brede Mulec, so obvezna podlaga za kakršno koli razmišljanje v nadaljevanju. Konference, na katerih se spoznavajo ključne institucije in posamezniki iz tujine in domačega okolja, torej srečanja, ki vzpodbujajo mreženja, so prvi in nujni koraki v pravo smer.

Prav tako je vzpodbudno dejstvo, da je bil letos objavljen razpis, ki se vsebinsko navezuje neposredno na kroženje možganov. Točno na tej točki pa se začnejo problemi. Različni problemi, od mišljenja, pristopa, perspektive, problemi, ki se cepijo v vedno nove in nove probleme, kot v Borgesovem vrtu s potmi, ki se cepijo. Namreč kljub temu, da je vsebinski poudarek v razpisu prestavljen v pravilno smer in da neposredno imenuje kroženje možganov, je bil v osnovi postavljen na staro in preživelo matrico. Matrico, ki predvideva izdajanje revije in seveda novo spletno stran. Tako izdajanje revije kot postavitev spletne strani kot takšne sta iz »starega« sveta. Tradi-

cionalno pojmovanje medijev – in v to tradicionalnost so vključene tudi spletne strani – zadosti funkcijam obveščanja, informiranja, spletna stran sicer ponuja interaktivnost in komunikacijo, vendar pa mreženje, sploh v okviru kroženja možganov, ki predvideva mreženje najboljših, najbolj izobraženih, najbolj kvalitetnih, najbolj kreativnih itd. naših ljudi, ki so odšli v tujino, se ne dogaja samo od sebe. Ponuditi mesto, kjer bi se lahko dogajalo mreženje, je premalo. Ne samo, da gre za najboljše, ki imajo lastne kariere, lastne poslovne in intimne poti razpredene po celotnem planetu, ampak je država dolžna vzeti v obzir, da je večina od njih doživela v Sloveniji, v naši družbi, med nami, takšno ali drugačno deziluzijo, streznitev oziroma razočaranje. Dolžni smo predpostaviti, da lep del, če ne večina, nosi s sabo po svetu takšno ali drugačno, večinoma še kako utemeljeno zamero do nas v domačem prostoru in naših institucij. Država je dolžna stopiti do njih in jih vsaj nagovoriti na pravi način. Prositi za zaupanje, prositi, če lahko njihovo znanje, kapacitete in talente začne prečrpavati in jih mrežiti v različne imenike, ki so pravzaprav imeniki, v katerih je zakodirana večina odgovorov na izzive jutrišnjega dne, na izzive prihodnosti. Država mora nastopiti izrazito proaktivno, nagovoriti te ljudi s pravo tonaliteto, v kateri nekaj ponižnosti ne bi bilo odveč, ter pokazati pripravljenost na dialog, sodelovanje in skupno delovanje ne zgolj na načelni ravni, ampak konkretni.

OPOMBA UREDNIŠTVA Na spletni strani urada od leta 2011 obstaja spletni imenik raziskovalcev, profesorjev in drugih strokovnjakov. Težava takšnih imenikov pa je, da podatki, kje ti ljudje živijo in delajo, niso ali pa so težko dostopni, njihovi naslovi se pogosto spreminjajo, o čemer na uradu niso obveščeni, omejeni pa so tudi z zakonodajo o varovanju osebnih podatkov.

SLOVENCI PO SVETU

Društvo VTIS – globalna skupnost izobrazbenih migrantov  Besedilo: Blanka Markovič Kocen • Fotografije: arhiv Društva VTIS

Društvo v tujini izobraženih Slovencev, skrajšano Društvo VTIS, je bilo ustanovljeno decembra 2013 v prostorih Slovenske akademije znanosti in umetnosti pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije. Društvo povezuje in zastopa interese slovenskih državljank in državljanov, ki so se v okviru visokošolskega študija izobraževali oziroma opravljali raziskovalno dejavnost na univerzah in drugih ustanovah v tujini. Prizadeva si spodbujati medsebojno sodelovanje slovenskih strokovnjakov, ki delujejo v tujini, in njihovo sodelovanje z izobraževalnimi in raziskovalnimi ustanovami ter gospodarstvom v Sloveniji. Vodi ga Igor Cesarec, ki je o društvu in tudi o svoji izkušnji v tujini spregovoril tudi za bralce Moje Slovenije in med drugim poudaril, da njihovi člani v tujino niso odšli zaradi gospodarske krize, temveč zaradi želje po znanju in novih izkušnjah.

Kako je nastala ideja za ustanovitev Društva VTIS? Povezovanje slovenskih študentov, raziskovalcev, profesorjev in alumnijev, ki so bili aktivni na izobraževalnoraziskovalnih institucijah v tujini, je potekalo že kar nekaj časa. Vse se je začelo v Londonu, kjer smo se slovenski študenti in raziskovalci na univerzi London School of Economics (LSE) povezali v združenje pod okriljem študentske zveze. Sčasoma smo prerasli okvirje naše univerze in začeli povezovati tudi študente drugih univerz v Londonu in širše po Veliki Britaniji. Dogodke smo organizirali tako v britanski prestolnici kot tudi v Ljubljani in mreža ljudi je postopoma rastla. Naraven naslednji korak je bil, da se povežemo tudi nekoliko bolj formalno in ideja o ustanovitvi društva, ki bo združevalo vse slovenske državljane, ki opravljajo ali so opravljali del svoje izobrazbene ali raziskovalne poti izven meja Slovenije, je bila udejanjena.

Moja Slovenija 9

SLOVENCI PO SVETU

Koliko članov imate, kako delujete in kakšna je dinamika rasti članstva?

Trenutno društvo šteje skoraj 500 članov, ki živijo, delajo ali študirajo v več kot 25-ih državah sveta. Članstvo nam stalno raste, skoraj vsak dan dobimo novega člana ali članico, ko organiziramo kakšen dogodek, pa se včlani tudi po več deset ljudi. Delujemo na globalno-lokalni ravni. Glede na razvejano članstvo je naša prisotnost globalna, vendar organiziramo dogodke lokalno, in sicer preko odborov po državah. Trenutno imamo lokalne odbore v ZDA, Angliji, na Škotskem, v Franciji, Nemčiji, Avstriji, Belgiji, na Nizozemskem, v Luksemburgu in seveda Sloveniji. Društvo vodi sedemčlanski upravni odbor, ki koordinira lokalne odbore ter ustvarja splošne smernice za delovanje društva. Vse odbore — tako lokalne kot tudi upravnega — sestavljajo člani, ki to delo opravljajo prostovoljno, v svojem prostem času, poleg službe ali študija.

10 Moja Slovenija

Kako se društvo financira?

Društvo se financira delno preko razpisov za javna sredstva in delno preko partnerjev iz gospodarstva. Trenuten seznam partnerjev društva je na voljo na naši spletni strani. Članstvo v društvu je brezplačno.

Kako društvo skrbi za svojo promocijo?

Smo mnenja, da se dobro blago samo hvali in zato so velik del promocije kar priporočila naših članov, ki svoje prijatelje, sorodnike in znance, ki so v preteklosti ali pa trenutno študirajo ali raziskujejo v tujini, sami obvestijo o društvu in jih vanj povabijo. Vendar pa za promocijo dogodkov uporabljamo tudi druge načine komuniciranja z javnostjo — preko lastne spletne strani, družbenih omrežij, kot so Facebook, Linkedin in Twitter ter tudi preko elektronske pošte.

Kako in kdo se lahko vanj včlani?

Društvo ima redne in izredne člane.

Redni član društva lahko postane vsak slovenski državljan, ki se v okviru visokošolskega študija izobražuje ali se je izobraževal oziroma opravlja ali je opravljal raziskovalno dejavnost na izobraževalno-raziskovalnih ustanovah izven meja Republike Slovenije.

Izredni član lahko postane fizična ali pravna oseba, ki ne izpolnjuje pogojev za redno članstvo, vendar lahko pripomore k obstoju in delovanju društva.

Izredni člani so lahko sponzorji, zunanji sodelavci ali podporniki društva.

Izredni člani nimajo pravice glasovanja na sejah zbora članov in ne morejo biti izvoljeni v organe društva.

Za včlanitev v društvo je treba izpolniti spletni pristopni obrazec, ki je dostopen na naši spletni strani http://www.drustvovtis.si/clanstvo/.

SLOVENCI PO SVETU

S kakšnimi vprašanji se člani društva obračajo nanj?

Društvo deluje kot skupnost, kjer si medsebojno pomagamo pri raznih vprašanjih in poizvedovanjih. Torej ne gre za to, da bi se člani obrnili na društvo, saj društvo so v bistvu člani.

Preko komunikacijskih kanalov, ki jih imamo vzpostavljene ekskluzivno za člane, le-ti lahko postavijo kakršno koli vprašanje, in potem nanj odgovorijo tisti, ki se na to temo spoznajo.

Vprašanja so zelo različna: od razprav o službah in poslovnih priložnostih preko poizvedovanj o načinu življenja v določeni državi pa vse do vprašanj o štipendiranju in razpravah o problematiki, s katero se v tujini izobraženi Slovenci srečujemo.

Kaj mlade po vašem mnenju privlači v tujini in kaj jih, poleg krize, žene tja?

Napačno je predpostaviti, da so naši člani odšli v tujino zaradi krize. Navsezadnje je bila gospodarska kriza globalna, marsikateri od naših članov pa je odšel v tujino že veliko pred krizo.

Skupni imenovalec VTIS-ovcev je, da so se v tujino podali izpopolniti svoje znanje in pridobiti nove izkušnje, ki jih v Sloveniji ne bi mogli, torej naši člani so skoraj izključno izobrazbeni in ne ekonomski migranti. To še zdaleč ne pomeni, da v Sloveniji pridobljena izobrazba ni kakovostna: ravno nasprotno, zaradi kakovostne slovenske izobrazbe so lahko naši študenti in raziskovalci uspešni na vodilnih univerzah in raziskovalnih inštitutih v tujini.

Vendar je nemogoče pričakovati, da bo Slovenija vodilna na prav vseh znanstvenih področjih, to bi težko trdili za katero koli državo. Zato se tisti, ki ugotovijo, da bodo imeli na kateri izmed tujih ustanov boljše pogoje za karierni napredek, tja tudi odpravijo.

tere slovenske strokovnjake pritegnilo k vrnitvi. Nekateri bodo pač ostali v tujini, ker bodo tam lahko uspešneje delali in to načeloma ni nič slabega.

Vendar v takih primerih bi moralo biti bolje poskrbljeno za to, da bodo takšni strokovnjaki z ustanovami v Sloveniji lahko dobro sodelovali, tudi če stalno prebivajo v tujini. Živimo v globalnem svetu, Slovenija bi se morala vanj bolj uspešno vpeti, ne pa stremeti k temu, da se vsi v tujini delujoči strokovnjaki za vsako ceno vrnejo nazaj.

Ali v društvu imate podatek, koliko državljanov se je v zadnjih letih izselilo iz Slovenije?

Tega podatka nimamo, kajti takšne statistike niso v naši domeni. Naši člani so zelo mobilni: nekateri odidejo na študij, raziskovalno delo, se potem vrnejo v Slovenijo, pa spet odidejo zaradi kariernih priložnosti, tako da tukaj ne gre za nek poseben odtok ljudi v zadnjih letih, temveč za konstantno mobilnost.

Stanley, kjer sem bil specializiran za trge denarnih valut in obveznic. Sledila je vrnitev na LSE, kjer sem zaključil še dvojni magisterij iz ekonomije in ekonometrije. Akademsko pot sem se odločil nadaljevati v ZDA, kjer trenutno na New York University (NYU) opravljam doktorat iz ekonomije in delujem kot raziskovalec in asistent. Moja področja specializacije so teoretična makroekonomija, mednarodna in monetarna ekonomija.

Vsem tistim, ki se za odhod v tujino šele odločajo, bi svetoval, naj sledijo svojim ambicijam ne glede na to, kam jih popeljejo. Skok v tujino je morda na prvi pogled zastrašujoč, vendar se na koncu poplača, saj se ti odprejo popolnoma novi pogledi na svet. Vendar mora biti posameznik pripravljen tudi trdo delati: v tujini je veliko priložnosti, vendar se je treba zanje močno potruditi.

Kakšna je bila vaša študijska pot in kaj bi svetovali vsem tistim, ki se za odhod v tujino šele odločajo?

Po mednarodni maturi na bežigrajski gimnaziji sem šolanje nadaljeval na angleški univerzi London School of Economics (LSE), kjer sem diplomiral iz ekonomije. Po diplomi sem v Londonu vrsto let delal kot analitik v ameriški investicijski banki Morgan

Mnogi izmed njih se nikoli več ne vrnejo domov, kar je za Slovenijo velika izguba.

Kako doseči, da se bodo vračali?

Nerealno je pričakovati, da se bodo vsi, ki so odšli v tujino, tudi vrnili. Slovenija namreč ne more vsem nuditi optimalnih pogojev za delo. Vendar bi morala stremeti k temu, da ustvari takšne pogoje, da se bodo vanjo selili visoko izobraženi kadri od povsod, ne glede na nacionalnost. To bo potem tudi neka-

Moja Slovenija 11

SLOVENCI PO SVETU

Intervju - Jure Leskovec

Za izmenjavo priložnosti potrebujemo komunikacijsko platformo  Besedilo: Brane Krajnik, Blanka Markovič Kocen • Fotografije: osebni arhiv J. L.

Jure Leskovec, od leta 2009 docent na eni najbolj znamenitih ameriških univerz, Univerzi Stanford v Silicijevi dolini, neodzivnost mladih pripisuje njihovemu negativnemu odnosu do države, politike in do svojih ljudi. “Slovenci smo pač taki, da se drugega kot o aferah ne pogovarjamo. Dejstvo je, da je dandanes mlado generacijo težko nagovoriti,” je med drugim povedal v intervjuju za Mojo Slovenijo. Zbirokratiziran sistem priznanja v tujini pridobljene izobrazbe po njegovem mnenju mlade odvrača od vrnitve v domovino.

G. Leskovec, kako in koliko se Slovenci, ki živite in delate v Ameriki, povezujete med sabo?

Okrog San Francisca živi 200 Slovencev, veliko od njih je mladih podjetnikov, ki pa niti ob obisku predsednika vlade Mira Cerarja niso pokazali zanimanja za organizacijo kakšnega večjega srečanja.

Odhod od doma in delo v tujini je v svojem bistvu negativna frustracija – kateri razlogi so tisti, ki bi mlade spodbudili, da bi se vrnili ali ostali v stiku z domovino oziroma, da bi 12 Moja Slovenija

se angažirali in pomagali svojim sovrstnikom poiskati priložnosti za študij in delo v ZDA? Slovenci imamo po svetu veliko ljudi dobre volje, a ne znamo stopiti skupaj in tisti, ki gredo študirat v tujino, se zelo težko vrnejo nazaj v Slovenijo . Zakaj? Ker velja med mladimi prepričanje, da se službe na inštitutih in v podjetjih ne podeljujejo na resnem razpisu. Velik problem prijavljanja za delo v domovini je, da moraš v tujini pridobljeno izobrazbo večkrat overoviti, potrebna so mnoga soglasja in potrditve birokratov – skratka, v tujini pridobljene diplome in znanstveni

nazivi v Sloveniji ne štejejo. Če želiš njihovo priznanje, jih moraš overoviti, ministrstvo mora potem listine sprejeti, da na koncu ugotovijo, da imaš “pristno listino”- postopki za priznanje v tujini pridobljene izobrazbe so v Sloveniji izjemno zbirokratizirani in vzamejo ogromo časa in energije.

Praktično nemogoče je, da bi znanstveniki, tisti, ki niso del sistema, vračali v Slovenijo. Celo leto dni lahko izgubijo, da se dokopljejo do papirjev , poleg tega pa morajo plačati prek 2.000 € nekih pristojbin, da sploh lahko začnejo s postopki priznanja izobrazbe.

Ljudje se danes v globalnem svetu odločajo, da gredo delat tja, kjer so priložnosti, in Slovenija ima veliko kvalitet. Mladi bi se vrnili, če bi imeli dobre delovne pogoje in če bi domače okolje ponudilo več priložnosti – ali morda za začetek samo poenostavilo zbirokratiziran sistem priznanja v tujini pridobljene izobrazbe.

Obstaja velika potreba po povezovanju. Državna politika, ki pomaga povezovati Slovence v svetu “od vrha navzdol”, ima težave, ker za to potrebuje ljudi , ki bi zagrabili za delo. Na drugi strani obstajajo pobude “od spodaj- navzgor”, ki so sicer zelo zdrave, a potrebujejo razumevanje in pomoč politike.

Kot primer naj navedem Ameriškoslovensko izobraževalno fundacijo (ASEF)- http://www.ase-fund.org ), kjer lahko slovenski študentje pridejo na poletne raziskovalne prakse na najboljših ameriških univerzah. Na-

SLOVENCI PO SVETU men te fundacije je, da študentje dobijo konkretne izkušnje z delom v mednarodnih skupinah. Če danes mladi želijo delati magistrski študij ali doktorat, potrebujejo priporočilna pisma in profesorji, s katerimi ti mladi delajo v Ameriki, so svetovno priznani strokovnjaki, katerih priporočila imajo zelo veliko težo. Na ta način se preko fundacije gradi mreža mladih, ki imajo zdaj 20 do 25 let, čez deset let pa bomo imeli omrežje ljudi, ki se bodo med seboj poznali in sodelovali - imeli bodo skupno izkušnjo in skupno vrednoto in bomo na tej osnovi lahko dejansko kaj premaknili.

Ta fundacija je nastala po modelu nekdanjega podjetja Hermes-Softlab, ki je sponzoriral najboljše študente, izbrane pa so poslali za dva meseca v Ameriko – sam sem bil eden izmed teh fantov – in kje smo danes? Trije so v Sloveniji profesorji, dva imata velika podjetja, jaz pa sem ostal v Ameriki. In koliko je bilo pri vsem tem stroškov?

Morda 5000 $ za vsakega od nas. Če govorimo o nekem podjetju, ki je poslalo v Ameriko dva študenta na leto in za to plačalo 50.000$, to ni prevelik strošek za tisto, kar je iz tega nastalo …

Torej – z relativno majhnimi vložki je mogoče zelo veliko narediti.

Zlahka si predstavljamo, kako bo taka mreža delovala, zelo težko pa je priti do točke, da bo dejansko delovala. Facebook (FB). Na primer, deluje od takrat, ko se mu je pridružila miljarda ljudi – če bi bil sam na FB, je taka mreža neuporabna. Če so samo trije prijatelji na FB, to nima smisla, ko se jih pridruži nekaj sto, pa FB postane pomemben.

Težko je ustvariti medij, ki bo uporaben takrat, ko so na njem trije in ne bo zacvetel šele takrat, ko jih bo tam tisoč. Pri FB so razmislili, kaj bodo naredili, da bodo omrežja dobro delala na začetku samo na Harvardu in Stanfordu, da se bodo študentje s teh fakultet pridružili, kar je že bilo dovolj gosto socialno omrežje in s tem že dosežena kritična masa uporabnikov.

Za tako komunikacijsko platformo je torej zelo pomembno razmisliti,

kako priti do kritične mase uporabnikov in kakšni bodo vmesni koraki, da bo platforma nudila dodano vrednost že takrat, ko bo v mreži samo 10 ali 50 ljudi. To je trenutno izziv take mreže! Način, kako doseči to, je, da se osredotočimo na zelo konkretne projekte – ustvariti je treba zelo gosto omrežje med majhnim številom ljudi z zelo fokusirano vsebino.

Poskusiti velja vzpostaviti stike po posameznih skupnostih, tako v Ameriki kot v Argentini, in se osredotočiti denimo na tiste, ki iščejo načine za stalno vrnitev v Slovenijo. S fundacijo ASEF bomo vsekakor pomagali. _______________________________________________

Kako narediti digitalno komunikacijsko platformo, kjer se bomo informirali, povezovali in izmenjavali priložnosti vsi Slovenci, ne gledena to, kje trenutno živimo ali ustvarjamo?

Komunikacijska platforma MORA obstajati, naj navedem primer (ne)komunikacije, ko je slovenska družina Kerže najboljšima dvema univerzama v Los Angelesu (UCLA in USCLA) zapustila štipendijski sklad z polnimi letnimi štipendijami (100.000$ /letno), namenjen Slovencem, ki bodo prišli na študij glasbe in umetnosti prav na ti dve univerzi.

Ker Slovenci teh štipendij nismo komunicirali, se nihče ni prijavil in skoraj je prišlo do spremembe oporoke v smer, da bi do teh štipendij lahko prišli študentje od drugod. Na koncu je s posredovanjem slovenskega veleposlaništva le prišlo do rešitve in se je štipendijski sklad ohranil, tako kot sta želela pokojna Keržeta –smo pa kolektivno skoraj pozabili, kaj imamo.

Moja Slovenija 13

MLADI

Kaj je bil glavni razlog, da ste se odločili zapustiti Slovenijo? Čeprav mi je bila Anglija vedno zanimiva in me je tja vleklo, nisem vedela, da se bo zgodilo tako spontano in hitro. Odšla sem na “internship” preko študijskega programa Erazmus k podjetju Mirjam Rouden, ko pa je po štirih mesecih prišel čas za vrnitev, so mi ponudili službo. Seveda sem sprejela in se tako nisem več vrnila v Slovenijo.

Zakaj ste izbrali prav London in ne, denimo, Milana, New Yorka …?

V London sem se zaljubila že, ko sem ga obiskala prvič turistično. Milano mi je bil vedno všeč in sem bila tam kar nekajkrat, a se mi je zdelo, recimo, težje, ker ne znam jezika. Tudi New York mi je všeč in ga obiščem kar pogosto, živela pa tam verjetno ne bi. Evropa mi je bolj pri srcu.

Kako ste se navadili na življenje v britanski prestolnici?

Počutim se kot doma. Vse mi je popolnoma naravno, v službo se vozim z avtom in niti ne razmišljam več, da v bistvu živim v Angliji … Navadiš se in novo okolje čez čas postane tvoj dom.

Angleži veljajo za precej hladne ljudi – ste tudi vi dobili tak vtis?

1

Jessica Jagec: »V Sloveniji se preveč kreativnih del pričakuje zastonj.«  Besedilo: Blanka Markovič Kocen • Fotografije: Eddie Cheng

Slovenski modni oblikovalki Jessici Jagec so se v Londonu odprle priložnosti, o kakršnih mnogi kreatorji le sanjajo. Vzorce, ki jih oblikuje, so uporabili pri znanih blagovnih znamkah, kot so H&M, Calvin Klein, Urban outfitters, Thakoon, Under armour in Juicy Couture.

14 Moja Slovenija

Meni se predvsem zdijo zelo vljudni in prijazni. Hladni se mi niti ne zdijo, le globlje vezi je mogoče malo težje navezati. Sicer je pa London zelo multikulturno in barvito mesto, polno različnih nacionalnosti.

Ali ste v Londonu srečali Slovence, z njimi morda celo sodelovali?

S Slovenci v Londonu nisem sodelovala, imam pa mnogo prijateljev. Kar nekaj Slovencev je tukaj, še posebej iz kreativnih industrij.

Kaj natančno obsega vaše delo?

Ustvarjam dizajne za potisk blaga, naš studio Keelergordon pa avtorske pravice proda znamkam. Oni potem potiskajo blago in naredijo oblačila. Veliko torej rišem, fotografiram, slikam in potem oblikujem vzorce v “photoshopu”.

MLADI

Kakšni so pogoji za delo v primerjavi s slovenskim poslovnim okoljem?

Glavna razlika je predvsem to, da pri nas načeloma ni kreativnih služb z osemurnim delavnikom. Tukaj je služba oblikovalca strukturno zelo podobna slovenski službi administratorja, na primer. Zdi se mi, da v Sloveniji vse skupaj bolj temelji na projektih, predvsem pa se čisto preveč kreativnih del pričakuje zastonj. Vse skupaj je razvrednoteno.

za stalno se verjetno ne bom vrnila.

Seveda domotožje pride, ampak svoje drage dokaj pogosto vidim, pogovarjamo pa se vsak dan.

+ Fotografije:

1 Jessica Jagec v svojih kreacijah 2 Jessica se v britanski prestolnici počuti kot doma

Ali spremljate modno industrijo v Sloveniji?

Koliko sledimo svetovni modi?

Ja, seveda. Slovenija ima kar nekaj nadarjenih oblikovalcev, a zadnje čase opažam, da se jih veliko seli v tujino.

Predvidevam, da iz istega razloga kot jaz. Škoda je, da v Sloveniji ni nobene možnosti za neko resnično produkcijo doma, kaj šele globalno. Ker kvalitetni dizajn zagotovo imamo.

“Škoda je, da v Sloveniji ni nobene možnosti za neko resnično produkcijo doma, kaj šele globalno. Ker kvaliteten dizajn zagotovo imamo”. ____________________________

2

Kako pogosto in ob kakšnih priložnostih se vračate domov?

Zelo spontano, pridem kakih dvakrat na leto, imam pa v Londonu veliko obiskov. Prijatelji, starši, celo babica me je obiskala dvakrat. Dandanes z vso razpoložljivo tehnologijo ni tako težko.

Le to, da božič preživljam v Angliji, ni idealno, ampak takrat imamo pač zaradi januarskih sejmov v Parizu in New Yorku najbolj zapolnjene urnike..

Kaj pogrešate v Angliji?

Družino in prijatelje. Vse drugo imam tukaj …

Mnogi mladi sanjajo o tem, da bi odšli v tujino in … uspeli. Kaj je po vaših izkušnjah ključ do uspeha?

Zdi se mi, da sem imela srečo. Šlo mi je dokaj po maslu, vendar sem po naravi taka, da vprašam. Vse je odvisno od tega, kakšna pričakovanja imajo ljudje in koliko so pripravljeni narediti, da sledijo svojim sanjam.

Pa bi lahko za vedno ostali v Londonu? Ali vas domotožje vleče, da bi se vrnili v Slovenijo?

Mislim, da bom ostala. Na tej točki si ne predstavljam, da bi se preselila nazaj v Slovenijo. Gotovo bom čez čas, ko bom malo bolj fleksibilna z dopustom, prihajala pogosteje, ampak

Moja Slovenija 15

NA POSLOVNIH KRILIH

1

Potencial alpsko-jadranske regije  Besedilo: Brane Krajnik • Fotografije: Arhiv SGZ Celovec

Ponedeljek, 23. novembra 2015, je bil povsem običajen poznojesenski dan. Na poti iz Ljubljane v Vrbo na Koroškem je danes slabo uro udobne vožnje po avtocesti skozi Karavanški predor — ravno prav, da se oko naužije beline prvega snega, ki že prekriva vrhove gora. Kako drugačna je ta pot danes, brez postanka in pregledovanja osebnih dokumentov – in kakšna je prihodnost regije brez meja?

Poslovno srečanje z naslovom Potenti{AlpeAdria}2015, ki sta ga priredili Slovenska gospodarska zveza iz Celovca in Koroška gospodarska zbornica v Casineumu v Vrbi je bil težko pričakovan dogodek. Že samo število udeležencev je dokazalo aktualnost tematike: več kot 200 ljudi iz celotnega alpsko-jadranskega prostora je prišlo na gospodarsko srečanje. Med uvodnimi govorci je bil tudi minister 16 Moja Slovenija

za Slovence po svetu in v zamejstvu g. Gorazd Žmauc, ki je poudaril nujnost bodočega sodelovanja v regiji, ki ima prav zaradi geografske in narodnostne pestrosti izjemen potencial.

Potrebo po čezmejnem sodelovanju razširjene regije med deželo Koroško, Slovenijo in Furlanijo-Julijsko krajino v Italiji je slikovito orisal predsednik koroške gospodarske zbornice Jürgen Mandl: »Za tuje investitorje je Koroška

s 560.000 prebivalci premajhna. Če pa vzamemo celotno alpsko-jadransko regijo s pet milijoni prebivalci, štirimi univerzami in štirimi letališče ter s tremi pristanišči, pa postane zanimiva.« Konkretne učinke medregijskega povezovanja je v svojem programskem govoru opisal bivši deželni glavar Južne Tirolske Luis Durnwalder. Leta 1998 ustanovljena evropska regija Tirolska-Južna Tirolska-Trentino s 1,8 milijona prebivalci predstavlja svoje interese in potenciale s skupno pisarno v Bruslju in se prav zaradi tega laže pogaja z Evropsko unijo, kadar gre za skupna prizadevanja. Predvsem pa povezovanje regij pomeni harmoničen prehod iz ene države v drugo, kajti ne gre zgolj za poznavanje jezika, temveč

NA POSLOVNIH KRILIH tudi za razumevanje mentalitete. G. Durnwaldner je duhovito orisal značaj regije: »Če za Nemca pomeni ena plus ena vedno dve, je to lahko za Italijana več ali manj.« Prav v gospodarskem okolju to razumevanje omogoča sklepanje poslov. »Blagovna menjava Slovenije z Avstrijo se je od slovenskega vstopa v EU leta 2004 povečala za 100 odstokov, z Italijo za 70 odstotkov, s Hrvaško pa od njenega vstopa v EU v samo dveh letih za 22 odstotkov. In danes ima Slovenija samo z deželo Koroško več blagovne izmenjave, kot z vso Avstrijo leta 2004,« je drug nazoren primer iz prakse prikazal generalni direktor Gospodarske zbornice Slovenije Samo Hribar Milič.

Bistveno pa je, da se izkoristijo potenciali regije, ki jih drugod ni. »Za alpsko-jadranski prostor so značilni življenjska kakovost, socialna solidarnost in geografsko ter kulturno stičišče – odpira se nemško govoreči prostor z okoli 100 milijoni prebivalcev in Slo-

venija omogoča stike v jugovzhodno Evropo,« je prepričan profesor z visoke strokovne šole Koroške Dietmar Sternad. Izpostavil je tudi, da je potrebno izkoristiti kulturne potenciale. O poznavanju kulture kot enem pomembnih faktorjev zunanjega gospodarstva so se strinjali vsi govorniki. Mestni svetnik za gospdoarstvo v Trstu in direktor Julona Edi Kraus je poudaril, da nepoznavanje kulture povzroča investitorjem in izvoznikom velike težave.

Odgovornost politike je poudarila politologinja Kathrin Stainer-Hämmerle – politika mora namesto fraz pokazati vodstvene sposobnosti, zlasti pa poudariti pomen večjezičnosti in kooperacij. Medregijsko in čezmejno povezovanje kot priložnost vse bolj dojema scena mladega podjetništva in start upov, ki so jo na kongresu predstavljali inovativni podjetniki iz Avstrije, Italije in Slovenije. Bistvo njihovega pristopa je opisal Alexander Mann (The thinKing): »V alpsko-jadranski start up sceni se dogaja ogromno. Vidi-

mo skakalnice, kjer drugi vidijo zidove.

In z vso močjo se zaletavamo vanje.« Gospodarsko srečanje je odlično moderiral dr. Kraljič Peter – mednarodno priznani analitik in svetovalec družbe Emeriuts McKinsey&Co, ki je v svojem zaključku poudaril, da se morajo vzpostaviti strukture odločanja v regiji, ter vzpodbujati idejo povezovanja. Poslovno srečanje je ponudilo veliko priložnosti za spoznavanje novih podobno mislečih ljudi in to je vsekakor prava smer sodelovanja – ker današnja Evropa je Evropa regij, tam kjer povezovanje med regijami ni prisotno, tudi Evrope ni.

____________________________________________________________

2

+ Fotografije:

1 Od leve proti desni sedijo: Christoph Kulterer,predsednik združenja industrialcev Koroške, Adi Winkler -moderator Kleine Zeitung, Edi Kraus, mestni svetnik za gospodarstvo Trst, Marko Lotrič, Lotrič d.o.o.

2 - 4 Minister za Slovence po svetu in v zamejstvu g. Gorazd Žmauc

3

4

Moja Slovenija 17

NA POSLOVNIH KRILIH

1

Ideje in kapital – odlična naveza  Besedilo: Nataša Zajec • Fotografije: Siniša Kanižaj

15 investitorjev se je zanimalo za start-upe v pospeševalniku ABC, še preden je napočil Demo Day. Luksemburško-slovenski poslovni klub LSBC je v sodelovanju s pospeševalnikom ABC povezal startupe, ki trenutno sodelujejo v intenzivnem interaktivnem šestmesečnem programu “Smart Living & Health”, rešitve za pametnejše in zdravo življenje, z vlagatelji - skladi tveganega kapitala in poslovnimi angeli, večinoma iz Luksemburga.

Lahko rečemo, da je bilo v Silicon Luxembourgu, luksemburški platformi, kjer si prizadevajo predstavljati 18 Moja Slovenija

in spodbujati start-upe in podjetniške dejavnosti, čutiti duh podjetništva.

V okviru Povezovanja idej s kapitalom so ustanovitelji Silicon Capital združili 15 vrhunskih podjetnikov in investitorjev, da bi na inovativen način pomagali podpreti obe strani skupnosti start-upov.

Pred uradnim začetkom so imeli mladi podjetniki in investitorji priložnost izvedeti več drug o drugem in se pripraviti na pogovore. Polni pričakovanj so tako start-upi kot vla-

gatelji preučili knjižico z informacijami, ki so jih zanje pripravili organizatorji.

Iskanje milijonskih naložb

Deset ABC start-upov je iskalo naložbe v skupni višini približno treh milijonov evrov, skupaj z drugimi sedmimi startupi je znesek presegel 14 milijonov.

Glede na majhen prostor dogajanja je bila koncentracija kapitala ogromna in čutiti je bilo, da bo kateri izmed startupov dobil investicijo, še preden nastopi Demo Day. Ustanovitelj Silicon Luxembourg in gostitelj dogodka Charles Louis Machuron je poudaril pomembnost sodelovanja in povezovanja regije: “Pred letom dni sem se seznanil z Luksemburško-slovenskim poslovnim klubom, nekajkrat smo se srečali in razpravljali, kako povezati ekosisteme start-upov, saj je slovenski ekosistem zelo blizu našemu. Imamo namreč skoraj enako število inkubatorjev, pospeševalnikov in start-upov, povsem

NA POSLOVNIH KRILIH

2

enak nabor vprašanj, srečujemo se s popolnoma enakimi težavami. Naše prednosti in slabosti se na splošno ne izključujejo, zato smo se odločili povezati ti dve državi in slovenskim start-upom ponuditi dogodek, kjer se bodo povezali z luksemburškimi vlagatelji.”

S strani pobudnika dogodka LSBC sta se dogodka udeležila izvršna direktorica kluba Nataša Zajec in predsednik uprave Iztok Petek: »Naš cilj je načrten uspeh in preboj slovenskega start-upa ali MSP-ja na svetovne trge skozi partnerstvo s partnerji iz Luksembourga oz. Beneluksa. Temu cilju smo s tem dogodkom, ki je nudil enakopraven dialog med luksemburškimi investitorji in najprodornejšimi slovenskimi startupi prišli velik korak bliže. Načrtujemo nadaljnje podobne akcije in dogodke.«

Luksemburške vlagatelje zanima slovenski ekosistem

Poleg sedemnajst izbranih startupov izmed 60 prijavljenih je imel ABC

priložnost pripeljati tudi pet slovenskih start-upov in tako dodatno povezati ekosistem. Ključni vlagatelji iz Luksemburga so pokazali veliko zanimanja za slovenski ekosistem in vlaganje vanj. Sproščen večer se je spremenil v dogodek “hitrih zmenkov” in vsak start-up je imel priložnost predstaviti se posameznemu vlagatelju.

Ekipi Lux Future Lab in pospeševalnika ABC sta našli še eno skupno točko - ponos, da sta mednarodni in skrbita za ekosisteme tudi izven svoje države.

Na ABC je celoten koncept dogodka naredil velik vtis, zato upa na sodelovanje tudi v prihodnje: “Redki so dogodki, kjer imajo startupi priložnost za pogovor z vlagatelji - interakcija je običajno enostranska - start-upi se zelo trudijo priti do vlagateljev, ki so na videz nezainteresirani. A ko je zagotovljen predizbor, se vzdušje spremeni in tudi investitorji postanejo željni pogovorov,” pravi Jakob Gajšek, soustanovitelj in vodja Venture Relations.

Miha Pulko, generalni direktor in ustanovitelj Krip.to, podjetja, ki zagotavlja

takojšen transfer, avtomatizirano trgovanje in arbitražo med različnimi kriptovalutami, je, denimo, takole ocenil dogodek: “Rekel bi, da je bila naša pot v Luksemburg, da bi srečali vlagatelje, precej produktivna - večina je zelo dobro razumela vizijo našega podjetja in so jo navdušeno sprejeli. Vzpostavili smo veliko uspešnih prvih stikov. Zdaj je čas, da jih preverimo, in videli bomo, kam nas bodo pripeljali.” _______________________________________________

+ Fotografije:

1 V Silicon Luxembrugu je bilo čutiti duh podjetništva.

2 Glede na majhen prostor dogajanja je bila koncentracija kapitala ogromna in čutiti je bilo, da bo kateri izmed start-upov dobil investicijo, še preden nastopi Demo Day.

Moja Slovenija 19

NA POSLOVNIH KRILIH

Sedem desetletij Elanove smučke  Besedilo: Luka Krajnik • Fotografije: arhiv Elana

Bilo je nekoč, jasnega dne, nekje na zeleni poljani pod Begunščico.

Bilo je v letih, ko je bil svet zaposlen s pisanjem zgodovine. Bilo je na kolovozu med njivami, ko je Rudi Finžgar nedaleč od svoje lope mimoidočemu kmetu povedal: ”Leta 2000 bo tukaj stala mogočna Elanova tovarna.”

Bil je prvi Slovenec, ki je v Planici preletel sto metrov. Bil je športnik, vizionar, podjetnik, mojster – vse z veliko začetnico. Bil je prvi in nemalokrat najboljši. Sedemdeset let kasneje njegov pogled v prihodnost predstavlja gonilno silo podjetja, ki je ime dežele na sončni strani Alp poneslo med zvezde.

Zgodba Elana se je začela med drugo svetovno vojno, ko je skupina trinajstih zanesenjakov in inženirjev s Finžgarjem na čelu izdelala nekaj sto parov lahkih, a vzdržljivih smuči za potrebe partizanskih čet. V prvih mesecih svobode je Rudi uspel prepričati očeta, da sta svoje stroje oddala v družbeno last in 24. septembra 1945 je bila ustanovljena zadruga za izdelavo športnega orodja. Že po prvih nekaj letih so “elanke“ v stotinah romale v Ameriko, Evropo in preostali svet. V šestdesetih letih je veliko sadov obrodilo sodelovanje s švedskim poslovnežem Larsom Bengtssonom, s 20 Moja Slovenija

pomočjo katerega je Elan na severu Evrope odprl tako imenovani Ski-Bank, ki je mladim talentom nudil možnost izposoje smuči. “Komunistke”, kot so jih dolgo imenovali drugi proizvajalci smuči, so se nekega dne znašle tudi na nogah čudežnega dečka, za katerega je desetletje kasneje navijala vsa Jugoslavija.

Stenmark še vedno prisega na elanke

Ko si je Ingemar Stenmark pripel “elanke”, ga preprosto ni bilo več mogoče ustaviti. Dvajset tekmovalnih sezon in 86 zmag v svetovnem pokalu, kasneje najuspešnejši alpski smučar vseh

časov še vedno prisega na znanje izpod Karavank, kjer so, kot je nekoč povedal sam, skozi njegovo kariero edini znali narediti “smučko” točno po njegovem okusu. Še glasneje kot uspehe ponarodelega junaka z daljnega severa smo na sončni strani Alp slavili dosežke domačih asov, ki so s svetovno elito pometali prav s pomočjo naprednih in vrhunsko izdelanih domislic iz Begunj. Bojan Križaj, Mateja Svet in Jure Franko so zgolj najbolj zveneča imena več kot 150-glave pisane druščine vrhunskih športnikov, ki so v osemdesetih letih svoje največje uspehe dosegali na kultnih “RC-jkah”.

NA POSLOVNIH KRILIH

Carving obrne pravila igre na glavo

Elan: vrhunska tehnologija v kombinaciji z vrhunskim oblikovanjem

V devetdesetih je 1963. leta ustanovljeni Elanov inštitut za inovacije “pravila igre” obrnil na glavo, ko je na trgu predstavil pionirske carving smuči. Prvo desetletje novega tisočletja se je začelo s spustom Dava Karničarja iz najvišje gore na svetu in se nadaljevalo v znamenju premikanja konstruktorskih meja na področju integriranega sistema Fusion in tehnologije WaveFlex, pri kateri je slovenskemu proizvajalcu v eni “smučki” uspelo združiti do takrat nezdružljivo vzdolžno prožnost in torzijsko togost.

V zadnjih letih se evolucija ali bolje rečeno revolucija, ki jo žene inovatorski duh “praočeta” zgodbe o uspehu Rudija Finžgarja, nadaljuje z razvojem oziroma piljenjem tehnologije Amphibio, pri kateri je zdravi gorenjski pameti uspelo združiti najboljše lastnosti različno napetih notranjega in zunanjega robnika smuči.

Vrhunska tehnologija v kombinaciji z vrhunskim oblikovanjem Elanu iz leta v leto prinaša več “aplavza”, več pohval in več prestižnih mednarodnih nagrad.

Le tako naprej!

Moja Slovenija 21

ŽARIŠČE

1

Slovenci na Madžarskem

Slovenščina je v Porabju tesno povezana z gospodarskim razvojem  Besedilo in fotografije: Ernest Ružič

Naj se bere še tako neobičajno, je za ohranjanje slovenske (tudi narečne) besede v Porabju enako pomemben gospodarski in siceršnji razvoj kot uspešno (kar zdaj še ni, a je na dobri poti) narodnostno šolstvo. Zlasti po ustanovitvi Razvojne agencije Slovenska krajina, ki jo vodi Andreja Kovač, se je pojavilo nekaj pomembnih novosti, denimo Vzorčna kmetija na Gornjem Seniku. Predvsem za turizem je pomembna nova cesta med Gornjim Senikom in Verico do mejnega prehoda pri Čepincih na Goričkem. Sočasno z gospodarstvom lahko govorimo tudi o novostih na področju kulture, kjer je najpomembnejša obnova gornjeseniškega kulturnega doma.

22 Moja Slovenija

Če se ozremo v zadnje desetletje, vidimo očiten napredek v razvoju nasploh, malo pa je storjenega za možnosti večjega števila zaposlitev, pri čemer niso mišljene velike naložbe v industrijo izven Monoštra, ampak v ustanavljanje manjših obratov v Porabju. Seveda ob upoštevanju, da je ta del Železne županije vključen v Narodni park Örseg-Stražna krajina, ki je del širše zaščitenega območja ob avstrijski meji do madžarskega dela Nežiderskega jezera na Gradiščanskem v Avstriji.

Kriteriji za ohranjanje naravne in kulturne dediščine so v naravnih parkih mnogo strožji kot v krajinskih, kakršen je v Sloveniji Krajinski park Goričko s sedežem v gradu pri Gradu ali Krajinski park Raab-Raba ob madžarski in slovenski meji na južnem Gradiščanskem.

Vendar to ne pomeni, da bi se morali zaradi narodnega parka v Porabju v celoti odreči industrijskemu razvoju, saj je mestna občina v Monoštru uredila enega prvih industrijskih parkov na Madžarskem, v katerem je bila prva tovarna iz sistema General Motors, zdaj

ŽARIŠČE pa je že več srednje velikih industrijskih obratov, ki so jih postavili Avstrijci in Nemci. Prvič prihaja iz Slovenije podjetnik, ki želi na 80 000 kvadratnih metrih postaviti velik, celo 14 metrov visok, kar je najvišja dovoljena višina, logistični center, za kar je ustanovil predstavništvo v Monoštru. Dober primer in zgled, upajmo, da ne edini! Že dolgo podjetja in podjetnike vabi župan mestne občine Gábor Huszár in izpostavlja, da bi bila prisotnost iz Slovenije v prid manjšini. Zato ker avstrijske firme zaposlujejo delavce s pričakovanim znanjem nemškega jezika, pri slovenskem podjetju pa bi imeli prednost delavci z znanjem slovenskega jezika, s čimer bi spodbujali učenje materinščine.

Za začetek: Dom rokodelcev v Andovcih

Od leta 2011 do zdaj so v Porabju odprli nekaj pomembnih objektov, v katerih so dejavnosti, ki jih prej ni bilo in imajo ugoden vpliv na gospodar-

ski in siceršnji razvoj v narodnostnih vaseh, vendar razen izjem, brez stalnih delovnih mest. V Andovcih, najmanjši porabski vasi in drugi najmanjši občini na Madžarskem, ki nima zaposlenega nikogar, župan pa funkcijo opravlja nepoklicno, so leta 2011 odprli Dom rokodelcev. Obnovili so staro kmečko hišo, ki je postala manjši etnografski muzej, v novo zgrajenem delu pa so prostori, v katerih pripravljajo različne delavnice, najpogosteje povezane s sadjarstvom ali z ohranjanjem nekdanjih obrti, kot sta pletenje košar in lončarstvo. Za prireditve je na voljo manjša dvorana, sicer pa se kraj ponaša z dvoje posebnosti, in sicer marmornato ploščo, v katero so vklesali imena prebivalcev, ki so živeli tistega leta, ko so spomenik odkrili.

Za popestritev okolice so postavili na dvorišču približno tono težko skalo iz triglavskega pogorja in jo poimenovali Mali Triglav. Tako se v Andovcih prepleta skrb za ohranjanje rokodelstva, etnologija in turizem, žal brez ustrezne

gostinske ponudbe.

Največ se je na razvojnem področju dogajalo na Gornjem Seniku, kjer so v čezmejnem projektu Upkač (smrdokavra) leta 2013 odprli Hišo jabolk, v kateri predelujejo jabolka, ki so dozorela v visokodebelnih travniških sadovnjakih. Med letom so tudi različna izobraževanja, denimo obrezovanje sadnega drevja, cepljenje drevja, kuharski tečaji in podobne dobro obiskane aktivnosti. Zdaj se pripravljajo na stiskanje soka iz jabolk, ki so zrastla v goričkih, porabskih in južnogradiščanskih visokodebelnih sadovnjakih. S programom Upkač so se lotili ohranjanja visokodebelnih sadovnjakov na porabskih in goričkih travnikih, ki so bili marsikje že zaraščeni in zanemarjeni, skrb za sadovnjake pomeni tudi skrb za ohranjanje kulturne krajine na obeh straneh meje in hkrati proučevanje redkih ptic, ki gnezdijo najpogosteje v duplih starih sadnih dreves.

2

Moja Slovenija 23

ŽARIŠČE

Vzorčna kmetija za zgled Slovencem v sosednjih državah Ena najpomembnejših in največjih naložb, vredna 835 tisoč evrov, je bila zaključena v letu 2015, ko so na Gornjem Seniku odprli Vzorčno kmetijo, ki že deluje in ob koncu tedna ponuja tudi domače jedi in sok iz Hiše jabolk.

Pobudo za Vzorčno kmetijo je leta 2010 dal tedanji in sedanji kmetijski minister Dejan Židan, zato je kmetijsko ministrstvo prispevalo dve tretjini denarja za naložbo, Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu pa tretjino. Za zdaj se na kmetiji ukvarjajo z živinorejo, redijo krave dojilje in obdelujejo nekaj prek 20 hektarjev kmetijskih površin.

Razvoj vzorčne kmetije ni končan, saj nameravajo dejavnost razširiti in k sodelovanju povabiti več porabskih kmetov, ki sicer obdelujejo manjše površine. Kot pravi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc, bi bila postavitev podobne kmetije primerna tudi v drugih zamejskih krajih. Tako se dogovarjajo, da bi porabske izkušnje prenesli med Slovence v Gorskem Kotarju na Hrvaškem, morda pa še kam. Pohvalno so se o kmetiji izrazili tudi kmetje s Koroške in Tržaškega.

Franc Fabec iz Deželne Kmečke zveze Trst se je udeležil otvoritvene slovesnosti na Gornjem Seniku.

Več novosti tudi na kulturnem področju

Po tem, ko so leta 2010 na Gornjem Seniku nekdanje župnišče obnovili in preuredili v Kuharjevo spominsko hišo s slovensko zbirko, so lani lepo obnovili kulturni dom, enega prvih v Porabju. Za ohranjanje in razvoj narodnostne kulture je bila pomembna naložba v razširitev Muzeja Avgust Pavel v Monoštru. Muzej sodi med pomembnejše slovenske kulturne ustanove, ker hrani številne predmete, ki pričajo o življenju v narodnostnih vaseh. In kar je še kako pomembno, vseskozi je za ogled dovolj zanimanja.

Na Dolnjem Seniku, kjer ob slovenski manjšini živi tudi nemška, so zelo lepo obnovili kolarjevo domačijo od kuhinje do delavnice. __________________________________________________

Fotografije: 1 S spomenikom živim, obnovljeno kmečko hišo, številnimi dejavnostmi, zlasti v zimskem času, in Malim Triglavom se ponašajo v Andovcih, drugi najmanjši občini na Madžarskem.

2 Vzorčna kmetija na Gornjem Seniku je odprta in uspešno deluje. Pohvali se lahko z dobrim obiskom ob sobotah in nedeljah, ko ponuja pester izbor domače hrane.

3 Sadjastvo nekoč in danes v Porabju in na Goričkem je predstavljeno v gradu pri Gradu na Goričkem.

4 Muzej Avgusta Pavla, v katerem je odlična etnološka zbirka iz Porabja.

5 Andreja Kovač, direktorica razvojne agencije Slovenska krajina, kjer nastajajo in uresničujejo pobude za razvoj v gospodarstva in Porabja nasploh.

3

4

5

24 Moja Slovenija

ŽARIŠČE

1

Porabski Slovenci - prekmurski Madžari

Manjšini (in politiki) zadovoljni z dogovorjenim  Besedilo in fotografije: Ernest Ružič

Petnajsto zasedanje slovensko-madžarske mešane komisije za spremljanje Sporazuma o zagotavljanju posebnih pravic madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji in slovenske narodne manjšine na Madžarskem naj bi bilo — tako večina sodelujočih z obeh strani — mnogo bolj kot dosedanje seje konkretno in spodbudno za obe manjšini. Ta sprememba naj bi se kazala v konkretnih nalogah, zabeleženih v zapisniku, ki sta ga podpisala Gorazd Žmavc, predsednik slovenske delegacije mešane komisije in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, in Ferenc Kalmár, predsednik madžarskega dela mešane komisije, ministrski poverjenik, odgovoren za razvoj sosednjih politik pri ministrstvu za zunanje zadeve in trgovino Madžarske. S pripombo, da so v zapisniku priporočila, kaj je treba uresničiti, za kar sta pristojni vladi v Ljubljani in Budimpešti.

Pomenljiva je izjava Ferenca Kalmára, ki je spremljanju ali natančneje uresničevanju sporazuma pripisal širši, evropski zgled dogovarjanja o pravicah, in kar je še posebej poudaril, avtohtonih manjšinah kot sta madžarska v Sloveniji in slovenska na Madžarskem. Pri tem je mogoča primerjava z okoliščinami, ko je bil leta 1992 v Ljubljani sporazum podpisan in je bilo zelo očitno, da ga Madžarska zaradi Evrope potrebuje bolj kot Slovenija, ki je imela že tedaj dokaj dobro zastavljeno zaščito manjšin.

Madžarski politik je posebej omenil Karpatski bazen, v katerem, vključno z Romunijo, živi nekaj milijonov pripadnikov madžarske manjšine. Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc pa najpogosteje izpostavlja pomen gospodarskega razvoja okolij, kjer živijo manjšine, in v ta namen čezmejnega sodelovanja. Prav zdaj so v pripravi projekti, s katerimi Moja Slovenija 25

ŽARIŠČE se bodo tudi manjšine prijavile na razpise za finančno perspektivo do leta 2020. Prvi, zelo dobro obiskan pogovor, na katerem so se zbrali predstavniki zainteresiranih organizacij in posameznikov iz Pomurja in Podravja ter madžarskih Železne in Zalske županije je bil, denimo, v Murski Soboti. Če v konkretnem omenimo nekatere, za porabske Slovence pomembne dogovore z zasedanja mešane komisije, je to po besedah predsednika Zveze Slovencev Jožeta Hirnöka zagotovilo, da bosta Madžarska in Slovenija v letu 2016 prispevali denar za obnovo monoštrskega kulturnega in informativnega centra. Zanimiva je pobuda zagovornice Slovencev v madžarskem parlamentu Erike Köleš Kiss, da bi ob sedanjih topografski napisih dvojezično označili, kje se začne in razprostira slovensko Porabje. Posebno priznanje si zasluži tudi etnologinja Marija Kozar Mukič, kajti porabsko borovo gostüvanje se je predvsem po njeni zaslugi uvrstilo na seznam Unescove duhovne in kulturne dediščine. Ob drugih bolj ali manj znanih nalogah so prekmurski Madžari zainteresirani za čimprejšnji sprejem sodobnega Zakona o avtohtoni italijanski in madžarski

26 Moja Slovenija

2

narodni skupnosti v Sloveniji. Pri nastajanju osnutka zakona so prekmurski Madžari aktivno sodelovali.

Kot je zagotovila madžarska delegacija, bo naslednja seja mešane komisije v letu 2016 v Porabju, torej brez enoletnega premora, kot so ga imeli zdaj. Takrat se bo tudi videlo, kako je z uresničevanjem dogovorjenega v Lendavi.

+ Fotografije:

1 Zasedanje sta vodila Ferenc Kalmár in Gorazd Žmavc, s sodelavci in predsedniki krovnih manjšinskih organizacij porabskih Slovencev in prekmurskih Madžarov.

2 Od septembra 2015 je porabsko borovo gostüvanje vpisano na seznam Unescove duhovne in kulturne dediščine, kar je veliko priznanje za vse, ki so so sodelovali v pri organizaciji etonološko in sicer pomembnega dogodka, ki vključuje prek 200 udeležencev.

3

ŽARIŠČE

1

Z ustanovitvijo Zveze Slovencev zaorali v ledino — in uspeli  Besedilo in fotografije: Ernest Ružič

Slovenci v Porabju in nasploh na Madžarskem do demokratičnih sprememb konec osemdesetih let niso imeli svoje organizacije, ampak jih je skupaj s srbsko in hrvaško manjšino povezovala Demokratična zveza južnih Slovanov s sedežem v Budimpešti.

Tudi do najpreprostejše uradne informacije o porabskih Slovencih smo morali novinarji v Budimpešto, na DZJS, kjer je bila tudi sekretarka (Irena Pavlič, pozneje dolgoletna predsednica Slovenskega društva v glavnem mestu)

zadolžena za slovensko manjšino. V Budimpešti sta izhajala tudi skupni tednik Ljudski list in vsakoletni koledar v trijezični obliki, slovenskih radijskih oddaj dolgo ni bilo, potem so jih pripravljali v Szombathelyu, oddajal pa jih je regionalni Györski studio osrednje državne radijske postaje, medtem ko so TV-oddajo Naš ekran pripravljali v Pecsu, vendar s prispevki v slovenskem jeziku kvečjemu tri ali štirikrat letno.

Ta nekoliko daljši uvod je potreben,

da bi lažje, predvsem pa objektivneje vrednotili rezultate dela Zveze Slovencev, 27. oktobra 1990 na Gornjem Seniku ustanovljene prve slovenske samostojne narodnostno-politične organizacije na Madžarskem, ki jo vse od začetka vodi Jože Hirnök, etnolog z diplomo ljubljanske Filozofske fakultete.

Po razpadu DZJS so zvezo Slovencev ustanovili mladi izobraženci, ki so študirali tudi v Sloveniji, s pomočjo starejših, izkušenih in narodnosti naklonjenih političnih, predvsem pa prosvetnih delavcev. Čez nekaj let se je Zvezi Slovencev pridružila še Državna slovenska samouprava, tako da z roko v roki organizaciji delujeta v dobro Slovencev na Madžarskem in v Porabju. V pomoč jima je tudi generalni konzulat, ki ga je v Monoštru odprla Slovenija (zdajšnji peti generalni konzul je dolgoletni raziskovalec na Inštitutu za narodnostna vprašanja in nekaj časa državni sekretar v Uradu za Moja Slovenija 27

ŽARIŠČE Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boris Jesih). Čeprav so razmere v Porabju daleč od optimalnih, se je v četrt stoletja spremenilo domala vse ali vsaj večina. Imajo svoje medije, dobro delujejo narodnostne kulturne skupine, ki so pogosto za zgled madžarskim okoljem v neposredni bližini. Še najpočasneje se dogajajo spremembe v narodnostnem šolstvu, kjer so zaenkrat rezultati zelo skromni.

Kako je zlasti z gospodarskim razvojem, pišemo na drugem mestu v reviji. Ena najpomembnejših pridobitev je vsekakor izgradnja Slo-venskega kulturnega in informativnega centra v Monoštru, v katerem so narodnostni mediji, časopis Porabje in radijska postaja, knjižnica, sedež Zveze Slovencev, manjša dvorana za likovne razstave in večja za množičnejše nastope, pa še hotel Lipa.

Vseh trinajst na Madžarskem priznanih manjšin je lani v madžarski parlament izvolilo svoje zagovornike, ki imajo enake pravice kot poslanci, le glasovati ne morejo. Slovenci so izvolili za zagovornico Eriko Köleš Kiss, ki je z enoletnimi izkušnjami kar zadovoljna. Narodnostne politične organizacije pa si bodo še naprej prizadevale za parlamentarno zastopanost, kot je v Sloveniji, kjer imata poslanca italijanske in madžarske narodnosti enake pra-vice kot vsi drugi poslanci.

Sicer pa je ob jubileju Zveze Slovencev mogoče brez pretiravanja reči, da je organizacija v četrt stoletja dosegla pomembne rezultate na vseh področjih in če bodo le-ti v naslednjih petindvajsetih letih enaki ali vsaj podobni, se bo položaj Slovencev na Madžarskem bistveno izboljšal. Morda se bere kot vljudnostna fraza, vendar zapisano potrjujejo dosedanji rezultati.

Ljubljana Dt • Ljubljana Apt • Maribor Dt • Bled Dt • Koper Dt

Better PRICE • SERVICE BOLJŠA CENA, BOLJŠI SERVIS!

Fotografije:

1 Predsednik Jože Hirnök, ki je na tem položaju vse od ustanovitve, je na slovesnosti ob 25-letnici med drugim dejal, da je bil čas po tako imenovanih demokratičnih spremembah drugačen, kajti umrle so stare vrednote,”novih pa še ni bilo. Vsi smo iskali samega sebe, tudi Zveza Slovencev”.

2 Kulturno-informativni center v Monoštru ali na kratko Slovenski dom je ena najpomembnejših pridobitev za porabske Slovence. Gre namreč za stičišče in žarišče narodnostnega kulturnega, informativnega in tudi političnega delovanja Slovencev na Madžarskem.

2

Book on www.atet.si and get FREE GPS. Use keyword SLOVENC in Discout code box.

Rezervirajte vozilo na www.atet.si in z uporabo kode SLOVENC pridobite brezplačen GPS.

Holder of CCIS certificate “EXCELLENT SME SLOVENIA” Prejemnik GZS certifikata "EXCELLENT SME SLOVENIA"

28 Moja Slovenija

+386 (0)1 320 82 30 • sales@atet.si

www.atet.si

AK TUALNO

Projekt Po bečelah se vižej  Besedilo: Slavko Mežek, Kultura-natura.si

Gibanje Kultura-natura.si se pridružuje imenitni globalni pobudi Čebelarske zveze – razglasitev svetovnega dne čebel - s projektom Po bečelah se vižej. Pri tem bo usklajeno sodelovala s ČZS, s čezmejno fundacijo Poti kulturne dediščine in biblioteko Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Več na www.kultura-natura.si.

V ta namen bodo po vsem svetu ključnim naslovom, povezanim s čebelarstvom, razposlali faksimilne komplete Po bečelah se vižej.

Prejele jih bodo čebelarske zveze in organizacije, članice Apimondie, znani raziskovalni inštituti, vse akademijske biblioteke po svetu, tuja predstavništva v Sloveniji in naše ambasade / konzulati po svetu, skupaj več kot 800 naslovov.

Z »učbenikom za vse čebelarje« bomo na najboljši možni način osvetlili in uveljavili » … čebelarja za vse čase …« - Antona Janšo, slovensko čebelarsko znanje in tradicijo, hkrati pa tudi avtohtono kranjsko čebelo.

Zakaj prav Anton Janša in njegov skoraj 250 let star učbenik? »… Prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva – umni Kranjec Anton Janša …« je okoli 1770. pod okriljem cesarice Marije Terezije na Dunaju

in po cesarskih deželah širil nova čebelarska znanja. Njegov nauk je še danes aktualen in na moč cenjen po vsem svetu.

Leta 1775 je na Dunaju posthumno izšel Janšev čebelarski učbenik DAS ANTON JANSHA HINTERLASSENE VOLLSTÄNDIGE LEHRE VON DER BIENENZUCHT (Wien, 1775; Joseph Münzberg).

Leta 1792 je Janez Goličnik, župnik iz Griž pri Žalcu, delo prevedel v slovenščino in ga natisnil v Celju: ANTONA JANSHAJA POPOLNOMA PODVUZHENJE SA VSSE ZHEBELLARJE. To je bil prvi natisnjeni čebelarski učbenik v slovenščini!

Gornjima dvema temeljnima učbenikoma v prvotni obliki je v kompletu dodana tudi slovensko-nemška študija PO BEČELAH SE VIŽEJ (več avtorjev).

Za uresničitev namere želijo sodelujoči sooblikovati projektni sklad, v katerem bodo s pomočjo donatorjev in sponzorjev zbrali predvideno število knjig.

Zato so k sodelovanju povabljeni zavedni in podjetni Slovenci, ki uspešno ustvarjajo doma, v zamejstvu in po svetu ter so ponosni na sleherno slovensko prepoznavnost. Anton Janša, slovensko čebelarsko znanje in tradicija ter kranjska čebela to nedvomno so.

Moja Slovenija 29

5 12 19 26

TOR 1 8 15 22 29

TOR

3 10 17 24 31

TOR

5 12 19 26

TOR

6 13 20 27

TOR 1 DAN SPOMINA NA MRTVE 8 15 22 29

4 11 18 25

PON

PON

2 PRAZNIK DELA 9 16 23 30

PON

4 11 18 25

PON

5 12 19 26

PON

7 14 21 28

7 14 21 28

TOR

PON

SRE 2 9 16 23 30

7 14 21 28

SRE

6 13 20 27

SRE

4 11 18 25

SRE

SRE 2 9 16 23 30

6 13 20 27

SRE

PET 4 11 18 25

NOVEMBER ČET 3 10 17 24

PET 1 8 15 22 29

6 13 20 27

PET

PET 2 9 16 23 30

JULIJ

MAJ

PET 4 11 18 25

PET 1 NOVO LETO 8 15 22 29

SEPTEMBER ČET 1 8 15 22 29

7 14 21 28

ČET

5 12 19 26

ČET

MAREC ČET 3 10 17 24 31

7 14 21 28

JANUAR ČET

SOB 5 12 19 26

SOB 3 10 17 24

SOB 2 9 16 23 30

7 14 21 28

SOB

SOB 5 12 19 26

SOB 2 9 16 23 30

NED 6 13 20 27

NED 4 11 18 25

NED 3 10 17 24 31

NED 1 PRAZNIK DELA 8 15 22 29

NED 6 13 20 27 VELIKA NOČ

NED 3 10 17 24 31

5 12 19 26 DAN SAMOSTOJNOSTI

PON

3 10 17 24 31 DAN REFORMACIJE

PON

PON 1 8 15 MARIJINO VNEBOVZETJE 22 29

6 13 20 27

PON

4 11 18 25

PON

PON 1 8 SLOVENSKI KULTURNI PRAZNIK 15 22 29

2016

6 13 20 27

TOR

4 11 18 25

TOR

TOR 2 9 16 23 30

7 14 21 28

TOR

5 12 19 26

TOR

TOR 2 9 16 23

7 14 21 28

SRE

5 12 19 26

SRE

SRE 3 10 17 24 31

SRE 1 8 15 22 29

6 13 20 27 DAN UPORA PROTI OKUPATORJU

SRE

SRE 3 10 17 24

JUNIJ

APRIL

DECEMBER ČET 1 8 15 22 29

6 13 20 27

OKTOBER ČET

AVGUST ČET 4 11 18 25

ČET 2 9 16 23 30

7 14 21 28

ČET

FEBRUAR ČET 4 11 18 25

PET 2 9 16 23 30

7 14 21 28

PET

PET 5 12 19 26

PET 3 10 17 24

PET 1 8 15 22 29

PET 5 12 19 26

SOB 3 10 17 24 31

SOB 1 8 15 22 29

SOB 6 13 20 27

SOB 4 11 18 25 DAN DRŽAVNOSTI

SOB 2 9 16 23 30

SOB 6 13 20 27

NED 4 11 18 25 BOŽIČ

NED 2 9 16 23 30

NED 7 14 21 28

NED 5 12 19 26

NED 3 10 17 24

NED 7 14 21 28

AK TUALNO

1

ČZS si prizadeva za razglasitev svetovnega dneva čebel  Besedilo: dr. Peter Kozmus, Čebelarska zveza Slovenije 2

Čebele in drugi opraševalci so za življenje ljudi zelo pomembni. Od opraševanja je odvisna kar tretjina pridelane hrane na svetu in čebele imajo med vsemi opraševalci najpomembnejšo vlogo. Z opraševanjem omogočajo kmetijsko proizvodnjo, ki zagotavlja varno preskrbo s hrano, čebele pa poleg tega s svojimi visoko hranljivimi izdelki pomembno prispevajo še k izboljšanju kvalitete prehrane ljudi. Čebelarstvo ima v Sloveniji poseben pomen. Slovenci smo v čebelarskem svetu poznani kot narod čebelarjev, saj je med tisoč prebivalci kar pet čebelarjev, kar je največ v Evropi.

Med drugim smo poznani po kranjski čebeli (apis mellifera carnica), ki je avtohtona in zaščitena čebelja podvrsta v Sloveniji in druga najbolj razširjena čebela na svetu. V zadnjem času smo v tujini prepoznavni še po pobudah za 32 Moja Slovenija

prepoved čebelam nevarnih pesticidov (neonikotinoidov), tradicionalnem slovenskem zajtrku, ki se vsako leto širi v nove države in še mnogo čem.

Ne nazadnje smo bili odlični organizatorji svetovnega čebelarskega kongresa APIMONDIA 2003 v Ljubljani in simpozija Apimedica & Apiquality leta 2010. Čebelarska zveza Slovenija (ČZS) si v svojem delovanju močno prizadeva

za zaščito čebel. Tu ima pomembno vlogo ozaveščanje javnosti o pomenu čebel in čebeljih pridelkov. Zato je ČZS podala pobudo, da se 20. maj, to je rojstni dan Antona Janše (1734—1773), razglasi za svetovni dan čebel. Pobudo je potrdila tudi Vlada RS, ki bo predvidoma v letu 2017 organizaciji Združenih narodov predlagala to razglasitev.

Anton Janša je poznan kot začetnik modernega čebelarstva in eden takratnih najboljših poznavalcev čebel. Bil je prvi učitelj modernega čebelarstva na svetu, saj ga je že cesarica Marija Terezija imenovala za stalnega učitelja čebelarstva na novi čebelarski šoli na Dunaju. Njegovo delo in življenje sta opisana v mnogih čebelarskih knjigah,

AK TUALNO med drugim tudi v knjigi Svetovna zgodovina čebelarjenja, ki je bila izdana v letu 1999.

Do sedaj so pobudo podprle že številne organizacije in posamezniki.

Med drugimi v okviru 44. čebelarskega kongresa APIMONDIA 2015 v Južni Koreji tudi največja svetovna čebelarska organizacija Apimondia. Z organizacijo APIMONDIA smo dogovorili tudi zastavo pobude, ki ima v sredini logotip pobude, na levi strani logotip organizacije APIMONDIA, na desni strani pa logotip lokalne čebelarske organizacije. Takšne zastave lahko čebelarske organizacije naročijo na ČZS, ki jim jo po izdelavi tudi pošljemo.

Do sedaj so zastave naročili čebelarske organizacije iz Črne Gore, Srbije in Kanade.

Pobuda združuje različne organizacije, posameznike, politične stranke, saj jo z veseljem podprejo vsi, ki se z njo seznanijo. Trenutno poteka akcija Svetovni dan združuje Slovence in povezuje svet, v okviru katere predsednik ČZS Boštjan Noč s spremstvom obiskuje vsa čebelarska društva po Sloveniji (210). Na poti se bo srečal z mnogimi podporniki pobude, ki bodo ob tem prejeli listino Stopimo skupaj. Verjamemo, da je pobuda dobra in da v sebi nosi veliko potenciala, za katerega upamo, da ga bo slovensko podjetništvo čim bolje izkoristilo, predvsem na področju turizma, gos-

tinstva in domače obrti. Po razglasitvi SDČ pričakujemo, da bo Slovenija v čebelarski javnosti in tudi širše še pridobila na ugledu in prepoznavnosti.

Več informacij o pobudi je na spletni povezavi: http://www.czs.si/content/ sdc. ___________________________________________________________ 3

+ Fotografije:

1 Kranjska čebela je v Sloveniji avtohtona iz zaščitena čebelja podvrsta.

2 Znak akcije Svetovni dan čebel združuje Slovence in povezuje svet z logotipi partnerjev, v okviru akcije bo predsednik ČZS g. Boštjan Noč z zaposlenimi obiskal vsa ČD po Sloveniji.

3 Čebelnjaki so posebnost slovenskega čebelarstva. S svojim videzom bogatijo kulturno krajino.

4 Zastava Svetovni dan čebel z logotipom pobude v sredini ter logotipoma mednarodne čebelarske organizacije APIMONDIA in lokalne čebelarske zveze, v tem primeru ČZS.

4

Moja Slovenija 33

AK TUALNO

2

1

Dražba slovenskih slik v Trstu – dokaz zanimanja za slovensko umetnost  Besedilo: Mirjam Muženič, RTV Slovenija

Predpraznične dni zadnjega meseca v letu je v Trstu zaznamovala rekordna dražba 127 umetniških del klasikov slovenskega slikarstva.

V dražbeni hiši Stadion z dolgoletno tradicijo so jih ocenili na skupno vrednost okrog milijona evrov. Zanimanje za ponujene umetnine je bilo nadvse veliko, po dražbi se jih je veliko vrnilo v Slovenijo, predvsem v zasebne zbirke, nekaj pa tudi v umetnostne ustanove, kjer bodo na ogled javnosti.

Dragocene slike iz zasebnih zbirk Na tržaški dražbi so bila v odkup ponujena zanimiva in za poznavalce likovne umetnosti tudi dragocena platna. Znameniti Kozolci Ivana Groharja, Krajina in še dve sliki Riharda Jakopiča, slike in risbe Zorana Mušiča, kar tri živobarvna olja Vena Pilona, Černigojeve in Spacalove slike, Kregarjevo Dekle z lubenico, olje Mladi delavec Matije Jama in še vrsta platen klasikov slovenskega slikarstva. Njihovi lastniki so bili zasebni zbiratelji, slovenski in italijanski, iz Trsta in okolice, med njimi slovenski podjetnik in mecen Vanja 34 Moja Slovenija

Lokar. V dneh pred dražbo so jih postavili na ogled in nestrpno pričakovali odločilni dan. Samo v dveh dneh so, na primer, našteli več kot 200 obiskovalcev iz Slovenije. Prišli so tudi italijanski ljubitelji umetnosti, ki so jih pritegnila dela italijanskih umetnikov, ponujena v drugem delu iste dražbe, in so hkrati občudovali tudi slovenske klasike. Kljub tolikšnemu odzivu in dobrim napovedim je udeležba na dražbi presegla vsa pričakovanja.

Dvorana dražbene hiše Stadion je pokala po šivih. V poskusu odkupa ponujenih umetnin je sodelovalo 350 ljudi, osebno prijavljenih k dražbi, na treh

telefonskih linijah in s predhodno poslanimi pisnimi ponudbami.

Dražbena hiša Stadion v Trstu

Stadion casa d`aste Trieste je ugledna dražbena hiša z 25-letno tradicijo, v kateri svoje poznavanje umetnosti združujeta brata Furio Princivalli in Adriano Princival z družinama.

Nedir Princival se spominja, da so se pred približno letom dni odločili, da bi oblikovali zbirko slik in drugih umetniških del slovenskih avtorjev in jih ponudili na dražbi. Te so sicer njihova redna praksa vsak mesec, tudi dvakrat mesečno. Poklicali so svoje stranke, zasebne zbiratelje, in jim ponudili možnost prodaje del iz njihovih zbirk. Nekateri so se povabilu odzvali in vsaka nova slika, ki so jo lastniki prinesli v dražbeno hišo, je bila presenečenje zase. Marsikdo od lastnikov tudi ni vedel, da ima doma tako dragoceno umetnino. Dražitelji priznavajo, da so resda porabili več mesecev, da ni bilo preprosto zbrati toliko del hkrati, da pa so z opravljenim nadvse zadovoljni. Pred dražbo so jih razstavili in ob ogledu doživeli tudi zanimive odzive obiskovalcev. Nedir Princival je sprejel starejšega ljubitelja slikarstva, ki je v trenutku, ko je zagledal Groharjeve Kozolce, skoraj omedlel od presenečenja. Takoj zatem je glasno priznal, da bo slika njegova, »pa naj stane … «. Nicola Princivalli je

AK TUALNO ugotovil, da je veliko Italijanov slovenske slikarje poznalo le po imenu: »Ko so prišli k nam in videli njihova dela, so se zaljubili vanje!« Furio Princivalli je opozoril na tri olja slikarja Vena Pilona. Kljub dolgoletnim izkušnjam jih do priprav na dražbo svoje hiše še ni videl, saj so na trgu izredna redkost. V Trstu se sicer že imeli Pilonove ribe, olj še nikoli. Furio Princivalli: »Sam se vedno trdil, da bi Pilona na dražbi lahko ponudili za en evro. Njegova pravo vrednost bi pokazala šele dražba oziroma zadnja ponudba novega kupca.« V ospredje je postavil tudi slike Tržačanke iz Rojane Elde Piščanec, ki je bila Jakopičeva učenka, vendar v domačem prostoru dolgo pozabljena umetnica. Kasneje se je Princivallijevo vrednotenje slikarstva Elde Piščanec potrdilo.

Pohvalne ocene zbirke slik pred dražbo

Razstavljena dela si je v dneh pred prodajo ogledalo nepričakovano veliko ljudi. Prišli so redni obiskovalci ponudbe hiše Stadion, redne in občasne stranke, veliko je bilo ljubiteljev umetnosti iz Slovenije, saj je napoved dražbe doživela veliko medijsko pozornost. Tudi sama sem se pogovarjala z nekaterimi. Starejši Tržačan si je privoščil dolge oglede in občudovanje, zlasti slik Zorana Mušiča. Priznal je, da mu je ta avtor posebej pri srcu, hkrati pa tudi, da nima dovolj denarja, da bi kupil katero njegovih del. Stalna udeleženka dražb te tržaške hiše je priznala, da si je slovenske dragocenosti pozorno ogledala in je pripravljena na morebitni nakup. Kipar iz Milj Vili Bossi ni skrival izjemnega navdušenja nad razstavljenimi slikami, saj je nekatere avtorje osebno poznal in z njimi tudi sodeloval. » Lojze Spacal je bil zelo zahteven do sebe. Ljudem v svoj atelje sploh ni dovolil, saj je bil zanj to zasebni svet. Avgust Černigoj je bil posebnež! Poleti je velikokrat nosil rdečo majico, rdeče hlače in cokle.« Zbirko je ocenila tudi profesorica likovne vzgoje na slovenskih srednjih šolah v Trstu, sama oblikovalka, Jasna Merku: »Slovenci v Trstu smo zelo ponosni na našo kulturo in med rojaki skorajda ni hiše, v kateri ne bi visela slika slovenskega avtorja. Za

nekatere vemo, k temu je pripomogla tudi decembrska dražba, za druge ne. Sama pogrešam morebitno stalno zbirko v našem prostoru. Vemo, da so Černigoju prostor namenili čez mejo v Lipici, in prav je tako. Milko Bambič s svojimi deli je ostal v senci. V prihodnje bi si želela tudi več pozornosti do sodobne umetnosti.«

Rekordna dražba

Prišlo je veliko, zelo veliko ljudi, tako, da so dvorano dražbene hiše Stadion napolnili do zadnjega kotička. Že pred začetkom mi je Furio Princivalli potrdil, da je vsaj devet desetin zbranih iz Slovenije, večina zasebnih zbirateljev in tudi dve umetnostni ustanovi. Dražba je pritegnila tudi podpredsednika deželnega parlamenta Furlanije Julijske krajine Slovenca Igorja Gabrovca.

Očaralo ga je tolikšno navdušenje nad slovenskim slikarstvom, »kar pomeni, da vlada veliko zanimanje za slovensko umetnost, da tako zanimanje odseva tudi na trgu umetnin in da so ta dela zanimiva v Trstu in širšem evropskem prostoru!« V vznemirljivem razpoloženju velikega pričakovanja se je dražba začela.

Dvojezična, v slovenskem in italijanskem jeziku. Novega lastnika je kot prva dobila slika Cvetje Saše Šantla, in to za 900 evrov. Hitro si je lastništvo dveh platen, med njimi Jakčevega modela, z zadnjim in odločilnim dvigom tablice s številko 46 zagotovila zasebnica iz Ljubljane. Černigojeve Tulipane so ponudili z izklicno ceno 2.500 3

evrov in jo bliskovito hitro prodali za 7 tisočakov. Novi lastnik Groharjevih Kozolcev je zanje odštel 90 tisoč evrov.

Slika Pogled čez most Vena Pilona pa je bila prodana za 18 tisoč manj. Obe sliki sta odšli v Slovenijo. Koordinator dražbe Nedir Princival je zaupal tudi, da so nekatera dela odšla celo v London, k slovenskemu zbiratelju.

Po pisanju tržaškega italijanskega dnevnika naj bi v Veliko Britanijo odkupili tudi tri Mušičeva dela.

Tri nove slike za Narodno galerijo v Ljubljani

Po petkovi dražbi je za tri umetnine bogatejša tudi Narodna galerija, je še sredi dražbe prijazno priznala direktorica dr. Barbara Jaki. Kupili so Mušičev Avtoportret in podobo njegove žene Ide ter Dekle v profilu Elde Piščanec. Dr. Barbara Jaki: »Maja 2016 bomo v galeriji postavili stalno zbirko del Zorana Mušiča, darilo nečakinje Vande. Pripravljamo pa tudi prvo retrospektivno razstavo slikarske Elde Piščanec, tako da jo bomo na primeren način umestili v slovensko umetnostno zgodovino.« V Trstu pravijo, da bodo čez čas morda pripravili novo dražbo. Decembrska je bila izjemna in nemogoče bi jo bilo ponoviti. In brez kančka dvoma, z njo je postalo slovensko klasično slikarstvo bolj prepoznavno, večja pa je tudi vrednost umetniških del. _______________________________________________ 4

+ Fotografije: 1 2 3 4

V Gerajtah Ivana Groharja iz leta 1908 Katalog Dražbene hiše Stadion iz Trsta Glasbenik Božidarja Jakca iz leta 1929 Pogled čez most Vena Pilona iz leta 1925

Moja Slovenija 35

SLOVENCI PO SVETU

Nacionalni svet slovenske narodne manjšine v Srbiji  Besedilo: Saša Verbič • Fotografije: arhiv NS

Nacionalni svet (v nadaljevanju: NS) predstavlja slovensko narodno manjšino v Srbiji na področjih izobraževanja, kulture, informiranja v jeziku narodne manjšine in uradne uporabe tega jezika ter sodeluje v postopku odločanja oziroma odloča o vprašanjih z navedenih področij. Delo Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine financira proračun Republike Srbije. Nacionalni svet ima predsednika, izvršni odbor, odbore za izobraževanje, kulturo, informiranje in službeno uporabo jezika. Predsednik, ki je izbran med člani nacionalnega sveta, le-tega predstavlja in zastopa.

36 Moja Slovenija

Slovenščina v srbskih osnovnih in srednjih šolah Poglavitni cilji delovanja NS so oblikovanje pogojev za ohranjanje in razvijanje nacionalne, jezikovne in kulturne identitete. V ta namen vzpostavlja in ohranja odnose z resornimi ministrstvi v Republiki Srbiji ter drugimi pristojnimi organi in javnimi službami. NS prav tako redno sodeluje z Uradom za človekove in manjšinske pravice, Ministrstvom za državno upravo in lokalno samoupravo in varuhom človekovih pravic Republike Srbije. V tem trenutku ima NS redne in okrepljene stike z Ministrstvom za šolstvo Republike Srbije, saj smo spomladi 2015 začeli postopek uvajanja slovenskega jezika kot izbirnega oziroma fakultativnega predmeta v srbske osnovne in srednje šole.

Nacionalni svet slovenske narodne manjšine v Srbiji obstaja od leta 2010.

Prve volitve v Nacionalni svet so potekale leta 2010, in sicer preko elektorjev. Leta 2014 pa so bile volitve prvič neposredne. V ta namen je bilo treba v

SLOVENCI PO SVETU posebni volilni imenik vpisati najmanj 40 odstotkov števila vseh Slovencev, popisanih v okviru popisa prebivalstva iz leta 2011. Zaradi velikega pomena neposrednih volitev v Nacionalni svet slovenske narodne manjšine so si društva Slovencev po vsej Srbiji prizadevala, da bi se v volilni imenik vpisalo čim več Slovencev, ki živijo in delajo v tej državi. Volitve so potekale 26. oktobra 2014, organizirala pa jih je Republiška volilna komisija Republike Srbije, in sicer sočasno za vse narodne manjšine v Srbiji. Udeležilo se jih je nekaj več kot 30 odstotkov vseh volivcev, vpisanih v volilni imenik. Ministrstvo za lokalno upravo in državno samoupravo je po opravljenih volitvah sklicalo konstitutivno sejo Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine, kjer so članom podelili štiriletne mandate. Na prvi redni seji Nacionalnega sveta pa je bil izvoljen tudi predsednik, Saša Verbič.

S Koordinacijo nacionalnih svetov narodnih manjšin do usklajenih mnenj

Nacionalni svet slovenske narodne manjšine redno sodeluje tudi z vsemi nacionalnimi sveti narodnih manjšin v Srbiji, kar je v tem trenutku še posebej aktualno. V aprilu 2015 je bila ustanovljena Koordinacija nacionalnih svetov narodnih manjšin v Srbiji prav

z namenom, da bi uskladili mnenja različnih nacionalnih svetov in okrepili skupni nastop predvsem pred državnimi institucijami Republike Srbije. Poleg tega pa je aprila 2015 po šestih letih vnovič zaživel Republiški svet za narodne manjšine. Predsednik tega sveta je predsednik vlade Republike Srbije, Aleksandar Vučić.

Skupni nastop nacionalnih svetov narodnih manjšin pa je v tem trenutku še posebej aktualen, saj se Srbija aktivno pripravlja na pogovore za polnopravno članstvo v EU. S skupno strategijo, ki jo uveljavljamo preko t.i. akcijskega načrta za 23. poglavje, si prizadevamo za čim učinkovitejšo pravno ureditev statusa narodnih manjšin ter njihovih pravic.

Nacionalni svet slovenske narodne manjšine tesno sodeluje z Veleposlaništvom RS v Beogradu, s katerim ohranjamo redne in prijateljske odnose.

V Republiki Srbiji Nacionalni svet skrbi tudi za redne stike z društvi Slovencev po vsej Srbiji. Danes na tem področju deluje 15 društev in kulturnih skupnosti. Slovenci imamo svoja društva v Beogradu, Novem Sadu, Subotici, Zrenjaninu, Zaječarju, Nišu, Vršcu, Kragujevcu, Boru, Leskovcu, Rumi, Kruševcu, Pančevu in Negotinu. V večini društev poteka dopolnilni pouk slovenskega jezika z elementi kulture, ki je namen-

jen tako otrokom kakor tudi odraslim.

Poleg tega pa v društvih potekajo tudi druge redne ali izredne dejavnosti, ki spodbujajo narodno zavest in pripadnost slovenskem narodu.

Povezovanje mladih v skupnih projektih

Nacionalni svet si v svojem delovanju prizadeva predvsem za vključevanje pripadnikov slovenske narode manjšine v delo v okviru projektov s področja kulture, izobraževanja in informiranja. V ta namen Nacionalni svet objavlja Razpis za financiranje in sofinanciranje projektov, ki prispevajo k ohranjanju in razvijanju narodne, jezikovne in kulturne identitete pripadnikov slovenske manjšine v Srbiji.

Svojo prihodnost vidimo predvsem v aktivnem sodelovanju mladih pripadnikov slovenskega naroda in njihovem vključevanju v najrazličnejše dejavnosti NS in društev. Prav tako si bomo v prihodnje prizadevali za tesnejše povezovanje vseh Slovencev, ki živijo na tem območju ter spodbujali skupne projekte društev v Srbiji.

Saša Verbič, predsednik Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine v Srbiji

Moja Slovenija 37

SLOVENCI PO SVETU

1

Izseljensko društvo Slovenija v svetu

70 let povojnega izseljenstva – 70 let ljubezni do domovine

____________________________

 Besedilo: Boštjan Kocmur • Fotografije: arhiv društva

Letošnji programi SVS so potekali v znamenju 70. obletnice povojnega izseljenstva. Spomnili smo se dogodkov, ki so se v Sloveniji zgodili po drugi svetovni vojni in so pognali v svet na tisoče Slovencev. V svetu se niso izgubili. Povezali so se in nenačrtno ustvarili Slovenijo na tujih tleh. Po sedmih desetletjih njihovi vnuki in pravnuki še vedno govorijo in pojejo slovensko.

Slovenci v Argentini skozi fotografijo, film in glasbo Januarja smo v Zavodu sv. Stanislava v sklopu Resnice in sočutja odprli spominsko leto z obširno razstavo fotografij o življenju in delu Slovencev, ki so se po drugi svetovni vojni nastanili v Argentini. Razstavo smo predstavili na devetih tematskih panojih, v katere smo uspeli vključiti tristo fotografij iz arhiva Izseljenskega društva Slovenija v svetu. Junija pa je RTV-Slovenija ob slovenskem državnem prazniku predvajala dokumentarec Žive Emeršič o življenju in delu tretje generacije Slovencev v Argentini, pri katerem je sodelovalo tudi naše društvo. Dokumentarec smo ob navzočnosti urednice 38 Moja Slovenija

Ob 70-letnici povojne emigracije je SVS želela pokazati matični Sloveniji, česa so Slovenci zmožni ustvariti iz ljubezni do domovine.

predstavili na kulturno-umetniškem večeru, ki smo ga poimenovali Srečanje dveh svetov. Srečanje smo začeli z razstavo o plodovitem delu scenarista in likovnega umetnika Toneta Oblaka iz Argentine in s predstavitvijo njegove knjige. Razstavo, ki smo jo nato predstavili tudi v Šentjoštu in v umetnikovem rodnem Tomišlju ter v Železni Kapli, je v atriju Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani popestrilo več glasbenih in folklornih zasedb. Sledil je koncert Večer samospevov in poezije, kjer so nastopili basbariton Marko Fink, baritona Ivan Andrés Arnšek in Lucas Somoza Osterc, violinistka Mojca Jerman, kitarist Erazem Izidor Grafenauer in Tadej Horvat na klavirju.

Pesmi izseljenskih pesnikov so reciti-

rali pesnik in igralec Tone Kuntner, Klara Keršič, Magdalena Rode, Marjana Rožanec in Andrej Høivik.

Z razstavo in s fotomonografijo dokumentarnih fotografij ljubljanskega fotografa Marjana Kocmurja, Umik čez Ljubelj, maj 1945, smo obeležili tudi spomin na začetek izseljevanja tega vala Slovencev, Razstave so se vrstile po enajstih prizoriščih: poleg Zavoda sv. Stanislava je bila razstava na ogled še v Državnem svetu Republike Slovenije, Nunskem samostanu v Škofji Loki, v galeriji Družina, v galeriji Mežnarija v Mengšu in dvakrat v Tržiču, in sicer prvi teden v Galeriji sv.

Jožefa in nato v knjižnici Jožeta Pretnarja; ob evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov smo skupaj s Študijskim centrom za narodno spravo in Vojaškim vikariatom Slovenske vojske postavili razstavo Umik čez Ljubelj, maj 1945, v celicah OZNE na Beetovnovi 3 v Ljubljani, nato še na Koroškem, v Železni Kapli, v Državnem zboru Republike Slovenije in v Koroški Beli.

SLOVENCI PO SVETU

22. tabor Slovencev po svetu

Nogometno obarvana jesen

Junija je v Zavodu sv. Stanislava potekal 22. tabor Slovencev po svetu, na katerem so preživeli begunci pripovedovali o času izpred sedemdesetimi leti, ko so odhajali iz Slovenije. Udeleženci okrogle mize so bili zakonca Majda in Alojzij Starman, Jelka Dolinar, Julija Podboj in Milena Ahčin ter Ivan Korošec, Tone Oblak in Milan Keržič. Okroglo mizo je vodil prof. Jurij Pavel Emeršič.

Med nastopajočimi na taboru je bila 25. skupina slovenskih maturantov, ki je junija in julija gostovala v Sloveniji.

Po mladinski šoli slovenskega jezika so dijaki spoznavali kulturne in naravne znamenitosti Slovenije ter se celo povzpeli na Triglav. Nastopili so tudi na osrednji prireditvi Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Dobrodošli doma, ki je letos potekala na Ptuju.

Iz Globasnice pa so 11. julija gostovali na slavnostnem večeru Koroški godalni orkester skupaj s petimi koroškimi zbori. V župnijski cerkvi v Dravljah so predstavili kantato izbranih del skladatelja Janeza Petljaka K Bogu pred oltar.

V avgustu je Trio Rêverie, ki ga sestavljajo mlade glasbenice, violinistka Mojca Jerman, pianistka Tanja Činč in čelistka Katarina Leskovar, dobitnice številnih nagrad z domačih in mednarodnih tekmovanj, odšel na svoj prvi koncert po Argentini, kjer je izvrstno predstavil slovensko glasbeno umetnost na šestih prizoriščih.

Jeseni pa je prišel čas tudi za šport: skupaj z Nogometno zvezo Slovenije smo pripravili 5. nogometno prvenstvo Slovencev po svetu. Sodelovalo je 70 fantov v šestih moštvih, in sicer iz Nemčije, Avstrije, Srbije, Makedonije, Argentine in gostitelji – iz Slovenije.

Udeleženci turnirja so si na povabilo Nogometne zveze Slovenije ogledali tekmo slovenske reprezentance proti Litvi. Tisti, ki jim je uspelo ostati dlje časa v Sloveniji, so si lahko ogledali še nekaj slovenskih znamenitosti. Kljub težkim razmeram v Sloveniji smo s skupnimi močmi in z delno finančno podporo Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu uspeli Slovencem v domovini pokazati pestro in bogato izseljensko življenje.

2

+ Fotografije:

1 Maturantje iz prekomorskih držav na Triglavu 2 Nastop maturantov na 22. taboru Slovencev po svetu 3 Udeleženci 5. nogometnega turnirja Slovencev po svetu 4 Razstava Umik čez Ljubelj, maj 1945, skozi objektiv Marjana Kocmurja v tržiški knjižnici 5 Razstava Toneta Oblaka iz Argentine v rodnem Tomišlju

3

___________________________________________________________ 5

4

Moja Slovenija 39

MED NAMI

1

Slovenski misijonarji med idejo univerzalnosti človeškega dostojanstva in mejami vere  Besedilo: mag. Silvija Fister

Slovensko misijonarstvo ima zgodovino, ki sega daleč prek prostorskih mej vsakokratne politične skupnosti, katere del je bil slovenski narod, kakor tudi njenega časovnega razpona. Med misijonarji so tako raznolike osebnosti, kot sta Ferdinand Avguštin Hallerstein, ki se je v 18. stoletju učil kitajščine in zasedel visoka uradniška mesta v cesarski Kitajski, in v Argentini rojeni Pedro Opeka, ki je zaradi svojega predvsem humanitarnega dela večkratni kandidat za Nobelovo nagrado.

40 Moja Slovenija

V času, prostoru in delu med mandarinom Hallersteinom in svetovno znanim Opeko je še veliko odtenkov, vrst dela in cerkveno ter osebno definiranega poslanstva, ki ga je, kot zapiše Zvone Žigon, težko ujeti v besede. Žigon zato v svoji knjigi Ljudje odprtih src, slovenski misijonarji o sebi (2005), ki je rezultat njegove-ga postdoktorskega raziskovanja, namesto običajnega zgodovinskega, antropološkega, etnološkega, religiološkega ali misijološkega študija, za osrednji metodi izbere študijo primera in intervju. S tem prepusti več besede neposredno misijonarjem in njihovim doživljanjem svojega dela.

Razpetost med cerkvijo in izseljenstvom

Poudarek je na relacijskem vzpostavljanju identitete posameznih misijonarjev, razpetih med identitete cerkvenih (katoliških) poslancev, religijskih oznanjevalcev in spreobračevalcev, karitativnih delavcev in tudi vrste “prostovoljnih izseljencev” ter, zavestno in nezavestno, ambasadorjev obeh

MED NAMI kultur, svoje “domače” in kulture gostiteljice. Vprašanje definicije misijonarstva in misijonarjev ter obsega njihovega dela se upravičeno pojavi že na začetku in takoj je jasno, da bo vsaka definicija ostala “delovna”, nepopolna in se bo z družbenopolitičnimi spremembami ter od misijonarja do misijonarja ves čas spreminjala. Duhovnik Anton Pačnik, ki je 16 let živel v več afriških državah, na primer sebe ne vidi kot izseljenca, saj to povezuje s prisilno izselitvijo, drugačno od dostojanstva dela cerkvenega človeka z misijo, poslanca (“missio”: iz mittereposlati). Kljub temu so misijonarji lahko tudi laiki, tj. ljudje, ki niso duhovniki ali redovniki, še posebej če imajo za misijon koristne poklice, npr. zdravniki in učitelji.

Misijonarji tako pogosto ali po sili razmer opravljajo tudi vloge ‘managerjev’, ki pridobivajo sredstva dobrodelnih organizacij, inženirjev, ki pomagajo graditi šole in cerkve, socialnih in zdravstvenih delavcev, pedagogov, kulturno-političnih delavcev, ki komunicirajo z lokalnimi oblastmi in se zavzemajo za pravice ljudi, prevajalcev, etnologov, potopiscev, antropologov, pa tudi prijateljev in zaupnikov.

Zaradi izbranega pristopa je Žigonovo delo zelo berljivo in nas v intervjujih in dopisovanjih vodi prek številnih ovir, ki jih misijonarji premagujejo vsak dan svojega bivanja v misijonu, ter ponudi samointerpretacije njihovih dejavnosti. V njegovi knjigi so dobili besedo Anton Pačnik, Janez Puhan, Marija Sreš, Franci Pavlič, Martin Kmetec, Vesna

Kulturni šok

Hiti, Janko Slabe, Jožef - Pepi Lebreht, Gabrijela Koncilija, Elizabeta Likar in Marija Leskovec.

Kakšen pa je torej vpliv kulture gostiteljice na misijonarja? Vsekakor po svojih besedah vsi doživljajo t. i. kulturni šok, ki je še bolj izrazit ob vrnitvi v Slovenijo. Naj se misijonarji še tako trudijo ohraniti izhodiščni sistem vrednot in jasne cilje, priznavajo, da jih bivanje v misijonu nepovratno spreminja oz. vsaj dodaja širšo razsežnost dojemanju svoje identitete. Videti je, da misijonarjem v različnih vlogah, državah in časovnih obdobjih ostaja skupno, da so delavci na mejah kulturnih, religijskih, družbenih in političnih ločnic, zaradi katerih ne ena ne druga stran ločnic ne bo ostala enaka kot prej.

Proč s stereotipi

Osrednja študija primera je delo Prekmurke sestre Dorice Sever, ki že 16 let živi s kanadskimi Inuiti. Za dva tedna se ji je pridružil tudi Žigon. Za študijo se je odločil tudi da bi presekal s stereotipom, ki se je tudi njemu slikal v glavi ob besedi misijonar: »Podoba belega dobrotnika med množico črnih otrok« (2005, 42). Socialno zelo urejeno področje severne Kanade je namreč daleč od “tretjega sveta” iz reklame za Unicef, zato odpihne predsodke in omogoči vpogled v kompleksnost misijonarskega dela.

Kljub temu da kritično vrednotenje dela misijonarjev ni bilo namen Žigonovega raziskovanja, vsaj za slovenske misijonarje ugotavlja, da jih ne moremo preprosto prišteti med agente akuluturacije kot dela širših procesov neokolonializma in globalizacije. Pomemben vidik njihovega dela je namreč prizadevanje, da bi ljudstva, pri katerih delujejo, ohranila lastne vrednote in kulturno izročilo ter svoj jezik. Nenazadnje tudi slovenska katoliška cerkev pred osnovne namene širjenja religije v ospredje postavlja socialni nauk in socialno skrbstvo oz. skrb za človeško dostojanstvo, vsaj kot ga razume sama.

2

Vir: Žigon, Zvone. 2005. Ljudje odprtih src. Slovenski misijonarji o sebi. Ljubljana: Založba ZRC. + Fotografije:

1 Pedro Opeka 2 Dorica Sever 3 Naslovnica knjige o Ferdinandu Avguštinu Hallersteinu

3

Moja Slovenija 41

MED NAMI

Svetovni slovenski kongres

1. Konferenca slovenskega kmetijstva in gozdarstva doma in po svetu Svetovni slovenski kongres je 21. in 22. oktobra 2015 v sklopu srečanj slovenskih strokovnjakov doma in po svetu v Ljubljani pripravil 1. Konferenco slovenskega kmetijstva in gozdarstva doma in po svetu, pri kateri je častno pokroviteljstvo prevzel predsednik Vlade RS dr.

Miro Cerar. Tematika je bila osredotočena na področji kmetijstva in gozdarstva.

Vsebino konference je Svetovni slovenski kongres pripravil v sodelovanju z Gozdarskim inštitutom Slovenije, ki je konferenco tudi gostil, Kmetijskim inštitutom Slovenije, Kmetijsko-gozdarsko zbornico Slovenije, Kmečko zvezo iz Italije in Kmetijsko-gozdarsko zbornico Koroške iz Avstrije. Navzoče so ob začetku konference pozdravili predsednik Svetovnega slovenskega kongresa dr. Boris Pleskovič, direk42 Moja Slovenija

tor Gozdarskega inštituta Slovenije dr.

Primož Simončič, državna sekretarka na Ministrstvu RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Tanja Strniša, državni sekretar na Ministrstvu RS za gospodarski razvoj in tehnologijo Aleš Cantarutti ter sekretar Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu dr.

Zvone Žigon.

Znanje in tržno organiziranje za razvoj kmetijstva V uvodnem tematskem sklopu o stanju, prihodnosti in izzivih slovenskega kmetijstva, živilsko predelovalne industrije, gozdarstva in lesarstva, ki mu je predsedoval Igor Potočnik z biotehniške fakultete v Ljubljani, so se sodelujoči strinjali, da bi tako v kmetijski kot v gozdarski panogi morali gospodariti po načelu surovinskih danosti in energetskih možnosti. Ključna elementa razvoja kmetijstva sta znanje in tržno organiziranje. V svetu je močan poudarek na teh dveh usmeritvah, medtem ko v Sloveniji stagniramo.

MED NAMI Sledil je najobsežnejši sklop z naslovom Prihodnost in izzivi okoljsko učinkovitega kmetijstva in živilskopredelovalne industrije, ki mu je predsedoval Andrej Simončič s Kmetijskega inštituta Slovenije. Sodelujoči v sklopu so ugotovili, da trend rasti v kmetijski panogi pada, država pa bi morala pristopiti h kmetovalcem z nižjimi stroški obdelovanja kmetijskih površin in zagotoviti višje cene odkupa pridelkov. Po drugi strani pa naj več pozornosti nameni varovanju kmetijskih zemljišč ter zagotavljanju in spodbujanju samooskrbe. Opozarjajo tudi, da moramo stremeti k ohranjanju kulturne krajine in Slovenijo promovirati kot deželo, ki ponuja obilo domačih kulinaričnih užitkov in specialitet.

Les kot turistična priložnost in energent prihodnosti

Primož Simončič z Gozdarskega inštituta Slovenije je predsedoval sklopu Prihodnost slovenskega gozdarstva in lesnopredelovalne industrije. Predelava lesa ne onesnažuje okolja in je skladna s turistično usmerjenostjo Slovenije. Ta naj se bolj us-

meri v predelavo lesa, uporabo lesnih izdelkov in objektov iz lesa in spodbuja promocijo lesa, ki bo v prihodnosti zamenjal izdelke, za katere se porabi več energije. S sonaravnim gozdarjenjem, ki je značilno za Slovenijo, pa naj se zagotovi večja vloga lesa kot energenta bodočnosti.

Zagotoviti kakovostno izobraževanje

Naslednji dan je potekal tematski sklop Izobraževalni sistem in prenos znanja v kmetijstvu in gozdarstvu doma in po svetu, ki mu je predsedoval Emil Erjavec z biotehniške fakultete.

Primerjalne raziskave so pokazale, da je predmetnik slovenskih biotehniških fakultet, ki obsega tudi pridobitev znanja s področja zakonodaje, šibek.

Zato bi bilo treba prestrukturirati in obogatiti predmetnik, prav tako pa razmišljati o ekstenzivnem poudarku na praktičnem šolanju, kot je to na primer v Avstriji. Predavatelji so si bili enotni, da je med mladimi vse manj interesa za zaposlovanje v kmetijskih ali gozdarskih panogah. Zagotoviti bi bilo treba kvalitetnejše vire prenosa znanja ter omogočiti kvalitetno pridobitev profesionalnih znanj.

V zadnjem sklopu, ki ga je vodil Dejan Bavčar, smo imeli priložnost prisluhniti uspešnim praksam s področja kmetijstva in gozdarstva. Predstavitve Marka Zajca (Slovenija), Stefana Predana (Italija), Janeza Jenka (Irska), Tanje Peric (Italija), Vinka Rizmala (Avstralija), Klemna Lisjaka (Slovenija), Franca Fabca (Italija) in Branka Viraga (Slovenija) so pokazale, da je na področju kmetijske in gozdarske panoge vseeno mogoče uspešno delovati. Nekateri inovativni pristopi in čezmejne prakse kažejo takšne uspehe, da bi jih bilo smiselno posnemati.

Konference se je udeležilo preko 130 obiskovalcev, pripravili smo tudi zbornik s povzetki predavanj vseh sodelujočih, ki je zainteresiranim na voljo na sedežu Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani.

Svetovni slovenski kongres

_______________________________________________

Moja Slovenija 43

MED NAMI

Spominski center Slovencev zunaj Republike Slovenije  Besedilo: Sergij Pelhan, Predsednik Združenja SIM

V Združenju Slovenska izseljenska matica vnovič poskušamo uresničiti zamisel o ustanovitvi spominskega centra Slovencev, ki živijo izven matične domovine. Na društvih, ki delamo s Slovenci v zamejstvu in po svetu, je, da predlagamo, kako bi lahko vsak prispeval k postavitvi spominskega centra, za katerega lokacijo še iščemo.

Slovenci smo posebej občutljivi do problematike izseljevanja, saj smo v dobrih 130 letih zaradi izseljevanja izgubili kar petino prebivalcev. Obenem pa izven matične domovine živi v sosednjih državah velik del Slovencev.

Zato je bila skrb države Slovenije že po drugi svetovni vojni, še posebej pa po osamosvojitvi usmerjena na ohranjanje in krepitev stikov z našimi rojaki izven matične domovine. V dobrih stotih letih izseljevanja pa je med našimi rojaki nastala tudi bogata kulturna dediščina, ki se kaže v raznolikih oblikah ustvarjanja kulturne (knjige, revije, časopisi, folklorne, pevske in glasbene skupine), etnografske in arhivske dediščine.

Dosedanji poskusi neuspešni

Zato je v Sloveniji, predvsem med društvi, ki ohranjajo stike z izseljenci, 44 Moja Slovenija

že pred več kot dvema desetletjema zaživela zamisel o ustanovitvi Spominskega centra izseljencev, ki jo je že v začetku leta 1997 zasnoval gospod Franci Feltrin, predstavnik Slovenskega svetovnega kongresa, ko je izdelal projekt ‘’Dom zamejskim Slovencem in Slovencem po svetu’’. Omenjeno zamisel je pozneje strokovno dodelal dr.

Zvone Žigon, ki je zaposlen na Uradu RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

V preteklih letih so bili že poskusi, da bi zamisel zaživela, a doslej žal brez uspeha. Še vedno namreč iščemo lokacijo za takšen muzej – spominski center.

Konec lanskega in v začetku letošnjega leta smo na Slovenski izseljenski matici sklenili, da poskusimo zamisel o ustanovitvi spominskega centra Slovencev, ki živijo izven matične domovine, vnovič uresničiti.

Našim izseljencem smo dodali še rojake, ki živijo v sosednjih državah.

Iskanje primerne lokacije S tematiko ustanovitve Spominskega centra v prihodnosti, morda tudi muzeja, smo seznanili oba ministra: ministrico za kulturo Julijano Bizjak Mlakar in ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazda Žmavca.

Kot dobra rešitev se nam je zdela lokacija novo obnovljene vile Vipolže v Goriških Brdih. Po ogledu in pogovorih z upravljavci vile smo spoznali, da je lokacija primernejša za razstave, na katerih bi predstavljali problematiko izseljenstva, zdomstva, zamejstva.

Za sam spominski center pa še vedno iščemo primerno lokacijo. Tudi v Postojni je trenutno prazna stavba bivše policijske postaje, vendar pa bi bila potrebna previsoka sredstva za obnovo.

Na društvih, ki delamo s Slovenci v zamejstvu in po svetu, je, da predlagamo vsebine, ki bi jih lahko vsak prispeval k postavitvi Spominskega centra.

Etnografski muzej Slovenije, Arhiv Slovenije, Narodna in univerzitetna knjižnica in pristojni regionalni muzej pa bi oblikovali strokovno skupino za postavitev stalne zbirke, ki naj bi čez čas zaživela v polnosti. Na matici si bomo prizadevali, da se bo proces spominskega centra nadaljeval in da se bo Slovenija tudi na tak način oddolžila vsem svojim rojakom, ki so in še vedno živijo v tujini.

MED NAMI

1

Rafaelova družba Med ljudi ponesli čas pred 70. leti  Besedilo: Mojca Tomažič • Fotografije: arhiv Rafaelove družbe

Razstava arhivskih fotografij slovenskih beguncev po letu 1945 V Rafaelovi družbi smo v jesenskem času začeli z dogodki, ki obeležujejo spomin na konec druge svetovne vojne. Leta 2006 smo začeli postavljati razstavo arhivskih fotografij slovenskih beguncev po letu 1945, 2014. pa smo jo pripravili v novi obliki in v vsem tem času razstava neprestano kroži od kraja do kraja. Prav tako se vrstijo dogodki ob razstavi. Ko so šolarji že dobro zasedli svoje klopi, smo razstavo postavili v Duhovnem središču sv.

Jožefa, nato jo je pot zanesla v Polhov Gradec in Gimnazijo Želimlje, kjer smo se srečali z maturanti v okviru pouka zgodovine.

V Duhovnem središču sv. Jožefa smo ob postavitvi razstave organizirali popoldansko srečanje z mag. Heleno Jaklitsch prav takrat, ko so se srečali tudi zakonci in družine skupine Najina pot. Helena v svojem doktoratu poglobljeno raziskuje šolstvo pri slov-

enskih beguncih in predstavlja njihovo življenje ter takratne razmere. To predavanje smo ponovili ob odprtju razstave v Polhovem Gradcu, kjer smo v sklopu kulturno-literarnih zamejskoizseljenskih večerov prisluhnili bralni uprizoritvi Sofoklove Antigone, enega temeljnih del grške in svetovne dramatike ter hkrati najbolj branega dela svetovne klasike v Sloveniji v prevodu Ivana Hribovška. Razstavo v letošnjem jesensko-zimskem času gosti tudi Gimnazija Želimlje, kjer se dijaki ob letošnji 70-letnici konca druge svetovne vojne v okviru pouka zgodovine seznanjajo s takratnim dogajanjem in življenjem slovenskih beguncev. V sredo, 4. novembra, so se v Gimnaziji Želimlje zbrali maturantje ter prisluhnili predavanju in pričevanju o slovenskih beguncih v Avstriji po letu 1945.

Najprej je mag. Helena Jaklitsch orisala splošno življenje takratnih beguncev

ter opisala čudeže, ki so se dogajali med Slovenci v tako težkih razmerah: že v prvih dneh so sredi Vetrinjskega polja so za otroke ustanovili šolo in vrtec. Tudi kasneje, ko so bili poslani v taborišča, so iskali in se trudili za preživetje in kakovostno življenje, čeprav hrane gotovo niso imeli dovolj.

Kljub temu so jim vrednote, kot so izobraževanje, delo, kultura in seveda tudi vera pomenili tako zelo veliko, da so vso svojo energijo usmerjali vanje.

Sledil je pogovor z zakoncema Starman, Majdo in Lojzetom, še živečima takratnima beguncema, ki danes prebivata v Špitalu. Na ta pogovor so se dijaki že predhodno pripravili in gosta spodbudili k pričevanju. Vladalo je sproščeno vzdušje, saj je bilo slišati tako smeh ob spominjanju in iskanju sorodstvenih vezi med dijaki, katerih sorodniki so doživeli podobno pot kot zakonca Starman, kot tudi videti kakšno solzo v očeh ob pogovoru o teh preživetih težkih trenutkih. Program sta glasbeno prepletli dijakinji na kitari in citrah. Vsekakor je bil to dogodek, ki nas je vse zaznamoval s pečatom vere in upanja. + Fotografije:

1 Bralna uprizoritev Antigone, v ozadju razstava arhivskih fotografij

Moja Slovenija 45

KULTURA

1

V italijanskem jeziku izšla monografija o slovenskem gledališču v Trstu  Besedilo: Blanka Markovič Kocen • Fotografije: Tamino Petelinšek/STA

Decembra je izšla monografija Bogomile Kravos Gledališče v svojem prostoru - Kratka zgodovina slovenskega gledališča v Trstu. Po avtoričinih besedah delo italijanskemu bralcu, »ki bolj slabo ali pa sploh ne pozna slovenske zgodovine«, prikaže 150 let tržaškega gledališkega delovanja in je hkrati tudi zgodovinski prerez celotnega dogajanja v mestu.

Kot je za STA povedala Kravosova, knjiga sledi gospodarskemu vzponu, ki pospeši tudi kulturno delovanje oziroma narodno zavest. »To sovpada s prvimi gledališkimi dogodki. Kar poznamo kot čitalniško dogajanje, počasi preraste v samostojne gledališke skupine,« je pojasnila.

Ena od skupin je delovala stalno, kar je botrovalo ustanovitvi Dramatičnega društva leta 1902, ki je od odprtja Narodnega doma 1905. v njem tudi stalno delovalo. Avtorica seveda ne pozabi na požig Narodnega doma leta 1920, ki pa ni ustavil gledališke dejavnosti.

46 Moja Slovenija

»Tudi v tistih nemogočih časih je gledališče delovalo, dokler je bilo mogoče, pollegalno... To pomeni, da je bilo predhodno obdobje izjemno tehtno, izjemno dobro zastavljeno,« je poudarila. V 30-ih letih je gledališče delovalo v popolni ilegali, po letu 1945 pa se je ponovno vzpostavilo.

Gledališče kot odraz večjezičnosti in večkulturnosti Eden od poudarkov dela je, da je slovensko gledališče v Trstu vzpostavilo svoj

diskurz, saj ponazarja prostor, v katerem deluje. »Trst je večjezično in večkulturno mesto in gledališče odraža prav to,« je še poudarila.

Po besedah Kravosove je gledališče v 50-ih letih doseglo ponoven vzpon, nekakšen vrhunec. Tako so ga dojemali tudi v slovenskem prostoru, kjer »so ga imeli za dodatno obogatitev celotnega gledališkega prostora«.

V knjigi avtorica opomni tudi na dejstvo, kako je gledališče povezano s sosedi. Med drugim je delo Mirka Mahniča Veliki slovenski pasijon vplivalo tudi na nobelovca Daria Foja.

Kravosova je še dodala, da je delo v italijanščini res namenjeno Italijanom in da bi morala v slovenščini »napisati vse na novo oziroma poudariti stvari, ki so pomembne za Slovence oziroma za nas«.

Delo z izvirnim naslovom Un teatro per la citta - Breve storia del teatro sloveno di Trieste dal 1850 al 2000 so skupaj izdali Slovenski raziskovalni inštitut iz Trsta, Slovensko stalno gledališče iz Trsta in Slovenski gledališki inštitut. Izšlo je ob 110. obletnici začetka rednega delovanja Slovenskega gledališča v Trstu v lastni dvorani. Predstavili so ga tako v Trstu kot v Ljubljani. + Fotografije:

1 Trst, Narodni dom

KULTURA

1

Park vojaške zgodovine zaživel v prenovljeni podobi!  Besedilo: Blanka Markovič Kocen

V Parku vojaške zgodovine (PVZ) so decembra zaključili 2. fazo celovite ureditve, katere izvedba je ocenjena na 1,2 milijona evrov, opravili pa so jo v pičlih 45 dneh. Park je obenem dobil tudi novo celostno grafično podobo, ki je po besedah oblikovalke Barbare Kogoj manj militantna od prejšnje. Z več kot 32 000 obiskovalci v letu 2015 sodi PVZ med najbolj obiskane muzeje v Sloveniji.

85 odstotkov vrednosti investicije je prispeval evropski sklad za regionalni razvoj, 15 odstotkov pa ministrstvo za kulturo. Občina Pivka je po besedah župana Roberta Smrdelja prispevala 240 000 evrov, kar je zadostovalo za pokritje DDV. Park vojaške zgodovine je po zgledu sodobnih vojaških in tehničnih muzejev po svetu vzpostavil pogoje za delovanje voznega dela muzejske zbirke.

PVZ pridobiva nove razstavne površine

Po prenovi celotnega dela objekta komande so v PVZ pridobili novo dvorano, razstavne in depojske površine, uredili so ogrevanje in stavbo na novo prekrili. Tako so bogatejši za 630 kvadratnih metrov površin. V okviru projekta je bila zato zgrajena tudi nova garaža v velikosti 200 kvadratnih metrov za tanke in druge vozne eksponate.

Prihodnje leto bodo del svojih

eksponatov v pivški muzej prenesli tudi Muzej novejše zgodovine Slovenije, Narodni muzej Slovenije in Tehniški muzej Slovenije. “Vsi trije muzeji bodo skušali vzpostaviti eksponate v depojih tako, da bodo smiselno dopolnjevali celoten Park vojaške zgodovine,” je povedala v. d. generalne direktorice direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo Jana Mlakar.

V okviru operacije je bila prenovljena tudi pešpot na Primož. Stara je namreč vodila skozi muzej, kar pa je bilo zaradi varnosti razstav in zbirk nevzdržno, zato je nova pot v tem delu speljana ob robu muzejskega kompleksa.

Med novostmi velja izpostaviti tudi to, da bo upravljanje parka s 1. januarjem prešlo na Zavod za upravljanje dediščine in turizem Pivka, ki bo poleg tega upravljal še s Krajinskim parkom Pivških presihajočih jezer in Ekomuzejem.

Kljub prenovi v Parku vojaške zgodovine več obiskovalcev Park vojaške zgodovine v Pivki si je v letu 2015 ogledalo več kot 32.000 obiskovalcev. Med njimi je tretjina tujih obiskovalcev in dve tretjini slovenskih. S številom obiskovalcev, ki se vse od otvoritve nenehno povečuje, so zelo zadovoljni, saj so bile letos razmere za ogled nekoliko otežene, ker so na območju muzeja potekala številna gradbena dela, je povedal direktor Parka Janko Boštjančič.

Ekomuzej kot nekakšen informacijski center predstavlja izhodiščno točko za obiskovalce pivških presihajočih jezer. To je specifičen ekosistem, ki je lahko poln vode, še večkrat pa prazen, zato lahko na tej informacijski točki dobijo obiskovalci vse potrebne informacije in si ogledajo slike, kako so videti jezera z vodo oziroma brez nje.

2

+ Fotografije:

1 Kompleks Park vojaške zgodovine (foto: Simon Avsec) 2 Podmornica, zanimivejši eksponat PVZ (foto: arhiv OVZ)

Moja Slovenija 47

ODKRIVA JMO ZAMEJST VO

2

1

Gorniški »multi-kulti« na stičišču štirih kultur  Besedilo: Tomaž Hrovat • Fotografije: Tanja Jankovič

V zadnjih nekaj ovinkih ceste, ki vodi proti Nevejskemu sedlu (V Žlebeh), nas presenečajo visoki snežni zameti levo in desno. Kakšen kontrast nasproti prebujajoči se dolini, kjer popki češenj že silovito nabrekajo in morda bodo ob našem povratku že vzcveteli.

V uri in pol zgodnje jutranje vožnje iz Ljubljane dosežemo smučarski center na Nevejskem sedlu, ki je za to sezono že ugasnil svoje naprave.

V obraz zareže oster zrak prebujajočega se dne, sneg pod nogami trdo zaškripa. Zahodni Julijci in njihova ljubko-resna lepota! Levo široki podi Kanina, desno celotna veriga Poliških Špikov oziroma Montaževe skupine, ki se v nepretrgani verigi nadaljuje vse do Viša (Wischberg, Jof Fuart). Večina gora ima tukaj najmanj trojezično poimenovanje, saj smo na stičišču štirih poselitev: furlanske, slovenske, italijanske in nemške.

48 Moja Slovenija

Na smuči si pritrdimo kože za vzpenjanje, obujemo smučarske čevlje in zakoračimo proti Montaževi visoki planoti. Med hojo razmišljam o Juliusu Kugyu, velikem klasičnem osvajalcu Julijskih Alp. Nemško govoreči Tržačan, po materi Slovenec, je pred dobrimi sto leti posvetil svoje življenje raziskovanju in opisovanju teh gora. Do tedaj še nekaterim nepoimenovanim zašiljenim vrhovom je podaril poetična imena, kot so: Divja koza, Turn gamsove matere, Kamniti lovec. Zdi se, da je bilo njegovo večno botanično iskanje skrivnostne rože Scabiose trente le praktična pretveza (ali samoprevara?) za njegovo pravo poslanstvo. Na teh poteh pa so ga, kot je bilo pri tovrstnih pionirskih raziskovanjih običajno, spremljali domači gorski vodniki iz vrst divjih lovcev, kajžarjev, kmetov in pastirjev. Priimki vodnikov: Pesamosca, Tožbar, Komac, Piussi, Oizinger zelo jasno kažejo na

mešano narodno pripadnost tega prostora. In njihovi potomci po početju in krvi se bomo tudi danes srečevali na naših gorniških poteh.

Tole razmišljanje v skorajda meditativni hoji mi prekine kleni gorniški: »Berg Heil!«. Trije pripadniki gorske reševalne službe iz Beljaka. Kako strumen in ubran je njihov hitri korak, prav nekaj germansko odločnega je v njem. »Dobro jutro,« odzdravimo in že odhitijo naprej. Na planini Pecol se bodo naše poti razšle. Oni se bodo napotili proti Vrhu strmali ali Forca del diestis, medtem ko je naš današnji cilj Forca del Palone ali Škrbina nad Cijanerico. Ta kot z dvema zamahoma meča zarezana škrbina se dviga neposredno nad majhno planinsko kočo Brazza. Pri njej dva že počivata in uživata v prvih sončnih žarkih. Sneg je še vedno trd in njegova debela srenasta zrna se lesketajo. Dobro vemo, da bo v kakšni uri sneg ravno prav omehčan za smuko, za kasnejše zaspance pa le še vodena in globoke predirajoča se kaša. »Bon di!«, v teh krajih je furlanski pozdrav morda najbolj pogost. “Bon di” in dober tek, zgoraj se vidimo!

Nad kočo zagrizemo v strmino proti škrbini. V senci potegne oster mrzel veter, ki bo na škrbini kasneje močan kakor skozi dimnik. Dolgo enakomerno pobočje optično vara; vzpon traja še debelo uro preden dosežemo zarezo v gori. Na drugi strani omamen pogled

ODKRIVA JMO ZAMEJST VO v dolino Zajzere, proti Ovčji vasi in Svetim Višarjam. Pa Viš s prepadno steno in jasno vidnimi Božjimi policami, ki so pod snegom in se kot beli trakovi vlečejo okrog gore. Tule so nekoč stale vojaške utrdbe in v moriji prve svetovne vojne so se robovi mejnih narodov brusili na najbolj surov način. Kot topovska hrana pa so se pridružili še drugi narodi Avstro-Ogrske monarhije: Madžari, Čehi, Bosanci…

Malo preden pripnemo smuči, dospe na škrbino že nova skupinica.

Ogovo-rijo nas italijansko (“Salve!”), pogovor nadaljujemo z enim od njih, ki govori lepo pojočo primorščino. Pove, da je tržaški Slovenec. Preden odvijugamo po širnih pobočjih, si zaželimo srečen povratek in dobro smuko. Na Planini Pecol se bomo morali še enkrat usta-viti. Prijetno sonce in meglice v dolini nam ne dovolijo naprej.

Pod nami je mrzla in mrakobna dolina Reklanice, na drugi strani pa široka pobočja kaninskega pogorja. Pa desno Žrd ali Sart, za njim pa morda narodnostno najbolj nenavadna Rezija, kjer so se Slovani ob poselitvi ujeli v slepi žep, ki je orografsko odprt le proti zahodu.Tako so ostali na nek način odrezani od izvornih bratov. Spet bo treba enkrat tja – prebirati zanimiva krajev-

3

na imena in v vaški gostilni prisluhniti nenavadnemu jeziku domačinov, nam razumljivemu le v sledeh.

Razmejitev med med zahodnimi in vzhodnimi Julijskimi alpami ne poteka po državnih mejah, temveč po razvodnicah. Je le geografski pojem, večina ljudi, ki ne hodi v gore, morda sploh ne ve zanj. Podobno se topi državna meja v Ratečah; pri opuščenem mej-

nem prehodu na povratku domov le zmanjšamo vozno hitrost in že smo preko. Nobene vrste, preverjanja potnih listov, preiskovanja prtljažnikov in carinjenja v tujini kupljenih izdelkov. Ti neljubi časi so (ne tako davno) mimo. Morda kot vse dobro, je tudi prosto prehajanje meja znotraj EU postalo nekako samoumevno. Da bi zahodni Julijci še dolgo ostali tako udobno dostopni za vse obiskovalce gora, si porečem. Dan zahaja zadaj za Višarjami. Upam, da kmalu spet pridemo v ta prelepi konec gorske narave in zanimivo medetnično, resnično »multikulturno« področje.

____________________________________________________________

+ Fotografije: 1 2 3 4

Poliški Špiki — Montaževa skupina Pod Škrbino nad Cijanerico Kaninsko pogorje v jutranjem soncu Pogled na Viš z Božjimi policami s Škrbine

4

MINI SLOVARČEK GORNIŠKIH POZDRAVOV Bon di! (furlansko) Salve!, Saluti!, Buongiorno! (italijansko) Berg Heil! Grüss Gott! (nemško) Živijo!, Dober dan! (slovensko) Moja Slovenija 49

ŠPORT

Tomaž Humar za novim rekordom okoli sveta  Besedilo: Tomaž Humar • Fotografije: osebni arhiv

Tomaž Humar bi lahko bil še en mladec, ki se je odločil prekolesariti svet, ker je to pač mogoče. Vendar nam njegovo ime upravičeno vzbudi spomine na enega najbolj legendarnih slovenskih športnikov vseh časov, njegovega očeta hribolazca Tomaža Humarja. Klišejsko lahko rečemo, da je po njem podedoval žilico za avanturo in trmo, ki ju je vpregel v projekt prekolesarjenja sveta v najkrajšem času za svojo starostno kategorijo — star je 19 let. Vendar to le ni navadna pot, saj se je že v pripravah spopadel z veliko težavami, med samo potjo pa se jih je po pričakovanjih pojavilo še več. O vsem tem Tomaž mesečno poroča na portalu Slovenci.si, njegove zapise pa povzemamo tudi v reviji Moja Slovenija. Verjamemo, da jih boste z veseljem prebirali. V prvi reportaži ga spremljamo od odločitve za avanturo pa do prvih dni v ZDA.

50 Moja Slovenija

Presenečenja pridejo tedaj, ko jih najmanj potrebuješ Ime mi je Tomaž Humar, 26. aprila sem dopolnil 19 let in zaključil gimnazijo.

Dan po opravljeni maturi sem se imel namen odpraviti na pot okoli sveta s kolesom, napasti starostni rekord in postati najmlajši človek, ki je obkrožil svet, ob tem pa se »imeti fino«.

No, to ni ena izmed takšnih zgodb, na žalost ali na srečo, tega še ne vem, saj ima življenje pripravljenih veliko presenečenj takrat, ko jih najmanj potrebuješ.

ŠPORT Moja pot se ni začela v Debrecenu na Madžarskem, 25. junija, kot sem načrtoval, pač pa ko sem med treningom, 14. maja, padel s kolesom na glavo, dobil 20 šivov in slamico, po kateri sem naslednji mesec bolj pil kot jedel. Kako končati šolo in opraviti maturo v manj kot mesecu dni z 20 šivi po obrazu — to je več kot umetnost! Na pot okoli sveta tudi pomisliti nisem hotel, preveč boli, če imaš nekaj, kar želiš, pred nosom, pa tega preprosto ne moreš doseči. Sprijazniti se s porušenimi sanjami, s tem, da se moraš učiti, ob tem pa ne veš, kako se bo vse skupaj zacelilo ... Nezmožnost trenirati zaradi šivov, izguba kilogramov, ker po slamici preprosto ne moreš normalno jesti ... Nerad se spominjam teh dni.

Ljudje okoli mene so trpeli, tudi zanje ni bilo lahko ...

Kakorkoli, na kratko, učil se nisem, z mislimi sem bil drugje, zdelal maturo z dvojkami, prekinil sem stike z vsemi, razen najbližjimi prijatelji, ubranil sem se vseh možnih distrakcij . Odrekel sem se vsemu, podredil sem vse enemu cilju, da se vrnem, da ne odneham . Še vedno se lahko pozdravim za silo, začnem trenirati in avgusta grem ... Dobesedno luč na koncu tunela!

Dermatolog je postal bolj reden kot moja prehrana. Nasveti, da se moram prvih tri do pet mesecev izogibati sonca, pa mi tudi niso bili všeč. Ni mi preostalo drugega, kot da kolo pripnem na ergometer in ga poganjam v dnevni sobi. Ko od znojenja dobiš gube na rokah, takrat veš, da si opravil dober trening. Najprej ena, potem dve, vse do pet ali šest ur na dan brez premora. Tako se trenira, vodo dobiš, ko si jo zaslužiš, ne ko si žejen! Slaba dva meseca vsak dan isto: najprej dermatolog potem pa trening. Po treh laserjih, manjši operaciji in veliko obiskih sem bil pogojno nared, da grem. Treniral sem veliko, a še vedno premalo, vedel sem, da bom na kolesu prebil med osem in deset ur na dan, a nisem imel izbire. Če hočem napasti rekord, bi moral že mesec dni kolesariti. Ni časa za razmislek, kupil sem letalsko vozovnico iz Španije v ZDA in vlak do Debrecena, 3. avgusta, zdaj gre zares ...

Slovenci po svetu, Slovenci v svetu Kako dolgo še lahko, ne vem, obljubim pa, da ne bom odnehal, dokler imam nad srcem slovensko zastavo in svoje ime . To dvoje predstavlja čast, ki jo moram ubraniti, vsak dan ... Znova in znova! Do vrha vsakega hriba, do konca vsake ceste! Vsak lahko napiše svoje ime na hrbet in nalepko s slovensko zastavo za štiri evre, to upravičiti, pa je druga zgodba in cena neprecenljiva.

Kako končati šolo, trenirati in vmes zaceliti vse rane, to je umetnost. Hvala bogu, da nisem butast!

Mentalna moč, ki se skriva za 70 zaporednimi dnevi na kolesu, skoraj 10.000 kilometri, je res izjemna. Z mislijo, da je moj projekt zanimiv in ima veliko potenciala, sem se obrnil na vsa večja podjetja: športna, državna, ki bi zelo pripomogla. Z ničodstotnim odzivom sem dobil stoodstotno potrditev, da se lahko zanesem le nase! S podporo družine in pravih prijateljev lahko, a težko brez ... Nemogoče! Prodal sem vse, zbral veliko, pa ta trenutek vem, da je še vedno premalo za dokončanje projekta! Vem, da mi bo prej ali slej zmanjkalo sredstev, pa mi ni prav nič mar! Kjer je volja, je pot; volje imam preveč, ceste pa tudi ne bo zmanjkalo! Od kod samozavest, da se bo vse uredilo, ne vem, pa tudi ne vem še, če se bo …Se bo že moralo!

Vse za rekord

V šoli sem bil len, so mi profesorice rade obrazložile moje ocene. Petica v redovalnici mi ni predstavljala izziva, zato se zanjo nikoli nisem trudil! Če moraš vprašati, zakaj, ne boš nikoli razumel odgovora, če pa že hočeš vedeti ... Zato ker lahko, zato ker ne vem, kaj me čaka za obzorjem, zato ker je vse, kar svet ni! Za rekord bom dal vse od sebe, pa bomo videli, če je dovolj!

Preden sem šel, nisem niti enkrat zamenjal gume na kolesu ... Včasih moraš skočiti na glavo, da pristaneš na nogah.

Kaj me »drži gor«? Ne hrana, ne spanec ... Ponos, da sem Slovenec, da sem Tomaž Humar! _______________________________________________ Moja Slovenija 51

PREVODI  Prevedel: Kristjan Radikovič

CURRENT EVENTS

Brain Drain: Not an Opportunity but a Necessity Brain drain is a term describing a form of migration, namely the emigration of educated and highly qualified people. Throughout the history, brain drain normally included the migration of people from the less developed to the better developed societies, making the differences between different environments even more pronounced.

The civilization of today has brought about essential changes to the mode, style and possibilities of life. Globalization, increasingly interconnected markets, different cultural environments, excellent mobility of the modern society, new ways of communication and the struggle of the young generations who are mostly doomed to contract work and, consequently, a nomadic

lifestyle – all of this adds up to create a completely new set of circumstances and possibilities. This especially holds true for the best representatives in individual environments.

The economic crisis in 2008 was one of the most recent milestones that reopened the issue of brain drain as one of the key issues in many a country. Ever since, the statistic has been recording a marked increase of migration flows of the highly educated, skilled, and qualified employees from all the countries in South Europe and Slovenia is no exception. It is clear, however, that in today’s world any kind of attempt to stop brain drain by force or repressive measures will be futile.

Auction of Slovenian Paintings in Trieste – Proof of Interest in Slovenian Art Last month, an auction selling a record number of 127 works by classical Slovenian painters was held in Trieste.

The Stadion Auction House, known for its long tradition, has estimated their collective value at around a million euros. There was a lot of interest in the artworks and after the auction many of the works made their way back to Slovenia, finding their place in private collections and art institutions where they will be included as new exhibits.

The paintings sold at the auction were especially interesting and valuable to the experts in the field of fine arts. They included Kozolci (Hayracks)

by Ivan Grohar, Landscape (Krajina) and two other paintings by Rihard Jakopič, paintings and drawings by 52 Moja Slovenija

Zoran Mušič, three vivid oil paintings

by Veno Pilon, paintings by Černigoj and Spacal, Kregar’s Dekle z Lubenico (Girl with Watermelon), Matija Jama’s Mladi Delavec (Young Worker) and many other paintings by some of the best Slovenian painters. Their owners were Slovenian and Italian private collectors from the Trieste region. Among them was a Slovenian entrepreneur and patron, Vanja Lokar.

The auction was attended by so many people that the Stadion Auction House was filled to the rafters. Before the beginning of the auction, Furio Princivalli confirmed that at least ninety percent of the works were collected in Slovenia, mostly by private collectors and two art institutions.

PREVODI

SLOVENIANS AROUND THE GLOBE

Jure Leskovec

To Share Opportunities, We Need a Communication Platform Ever since 2009, Jure Leskovec has been a lecturer at one of the most famous American universities – the Stanford University in the Silicon Valley. He attributes the idleness of the youth to their negative attitudes towards the country, politics and their own people.

In an interview for Moja Slovenia he said: “Slovenian never talk about anything else but scandals. Today’s young generations are hard to address.” He thinks that the bureaucracy-governed system for the recognition of education obtained abroad is discouraging young people from returning to Slovenia.

Društvo VTIS – A Global Community of Educated Migrants The Association of Slovenians Educated Abroad – abbreviated in Slovenian as Društvo VTIS – was founded in December 2013 in the Slovenian Academy of Sciences and Arts under the honorary patronage of the President of the Republic of Slovenia. The association works to connect and represent the common interest of Slovenian citizens who have pursued their education and research at foreign universities and institutions. It encourages

cooperation among Slovenian experts living abroad and their cooperation with educational institutions, research institutions and the Slovenian economy in general. The head of the association, Igor Cesarec, shares his experience with the readers of Moja Slovenia, stressing that most the association members left Slovenia to learn and gain new experience, and not due to the economic crisis as is widely believed.

THE BUSINESS WORLD

The Potential of the Alps-Adriatic Region The Monday on 23 November 2015 was a typical late-autumn day. The trip from Ljubljana to Vrba na Koroškem is today a one hour drive that follows the highway through the Karavanke tunnel. It is just enough for the eye to marvel upon the clear whiteness of the first snow perched on top of the mountains. The trip is so different from what it used to be – no stops and no inspections of ID. What is the future of this borderless region?

The business gathering entitles Potenti {AlpeAdria} 2015, which was organized by the Slovenian Economic Association in Klagenfurt and the Carinthia Chamber of Commerce in Casineumu in Velden, has been highly anticipated. The event attracted many visitors: more than two hundred people from the whole Alps-Adriatic region attended the economic gathering. One of the spokesmen at the event was Goran Žmavc, the Minister for Slovenians Abroad, who stressed the importance of future cooperation within the region.

Moja Slovenija 53

PREVODI  Prevedel: Kristjan Radikovič

THE YOUTH

THE BUSINESS WORLD

SPORTS

Jessica Jagec

Elan Skis: Seven Decades of Tradition

Tomaž Humar

“In Slovenia, Creative Work Is Often Expected to Be Pro Bono.”

Jessica Jagec, a Slovenian fashion designer, has been given an opportunity in London that many other designers can only dream about. Her creations have been used by many famous fashion brands, e.g. H&M, Calvin Klein, Urban Outfitters, Thakoon, Under Armour and Juicy Couture.

In the interview for Moja Slovenia she told us: “even though I always liked England and wanted to go there, I had no idea it would all happen so fast and spontaneously. I applied for an Erasmus internship in a company called Mirjam Rouden. After four months of being an intern, the time came for me to go home. However, I was offered an employment which I couldn’t refuse, so I stayed.” In the article you can read many interesting facts from her life and work abroad.

54 Moja Slovenija

It all happened on a clear sunny day, somewhere in the green fields below Begunjščica. It happened in a time when the world was preoccupied with writing history. It happened on a dirt road between the fields, when Rudi Finžgar – not far from his cottage – told a passer-by: “This is where a great Elan factory will stand in 2000.”

He was the first Slovenian to jump a hundred meters in Planica. He was a sportsman, a visionary, a businessman and a master – all capitalized. He was the first and many times the best.

Seven decades later, his vision of the future constitutes the driving force of a company that took Slovenia to the stars.

The story of Elan can be traced back to the WWII when a group of twelve enthusiastic engineers helped Finžgar create a couple hundred pairs of light but durable skis for the partisans.

In the first months of freedom, Rudi managed to convince his father to cast their machinery in public ownership.

What followed was the founding of the company on 24 September 1945.

In a matter of years the Elan skis have made their across America, Europe and the rest of the world. The “Communist skis”, as they were referred to by other ski manufacturers, were also used by the ski jumping prodigy that the whole Yugoslavia cheered for 10 years later.

Chasing a New Record around the World Tomaž Humar is a young Slovenian who has decided to circumvent the globe with his bicycle just because it is possible. His name reminds us of one of the most legendary Slovenian sportsmen of all time – his father, the alpinist Tomaž Humar. It could be said that the cyclist inherited his adventurous spirit and stamina from his father.

The 19-year old is aiming to ride his bicycle around the world in a record time for his age category. But can he make it? Even in the preparations phase he has confronted several problems and many more await him on his journey. You can read his monthly reports on the website Slovenci.si but you will also be able to learn about his journey in Moja Slovenija. We believe you will be delighted to follow his achievements in our magazine. In our first report, we follow Tomaž from day he decided to pursue the adventure to his first days in the USA.

PREVODI

THE BUSINESS WORLD

IN THE SPOTLIGHT

The Harmony of Ideas and Capital

The Slovenian Language in the Raba Region Closely Linked to Economic Development

Fifteen investors were interested in the start-up of the ABC Accelerator even before the Demo Day. In cooperation with the ABC Accelerator, the Luxembourg-Slovenian Business Club (LSBC) has connected the start-ups currently cooperating on an intensive interactive six-month program called Smart Living & Health, the so-called solutions for a smarter and healthier life, with the investors – venture capital funds and business angels – who mostly come from Luxembourg.

The Silicon Luxembourg, which is a Luxembourg platform striving to present and encourage start-ups and business activity, is governed by the spirit of entrepreneurship.

Aside from the seventeen start-ups selected from the sixty start-up applications, ABC had the opportunity to include five Slovenian start-ups and contribute to the interconnectedness of the ecosystem. The key investors from Luxembourg showed a great interest in the Slovenian ecosystem and investing in it. The relaxed evening gradually escalated to an event of quick meetings where each start-up had the opportunity to be presented to individual investors.

As strange as it might seem, the preservation of the Slovenian (even dialectal) language in the Raba region depends on the economic and general development of the region as much as it does on successful (which is not yet the case) ethnic education. Following the establishment of the Slovenian Raba-Country, there were some important novelties, e.g. the Model Farm in Gornji Senik. Especially important for tourism is the new road connecting Gornji Senik and Verica to the national border at Čepinci na Goričkem. The development in the region, however, is not restricted solely to the economy but also culture, hence the renovation of the Gornji Senik Cultural Center.

Taking a closer look at the last decade, we can see an immense progress in the development of the region in general but little was done to increase the number of job vacancies. Although there have been some major investments in the industry outside Monošter, newly established small businesses in the Raba region are scarce. This part of the Vas County is included in the Stražna Krajina (Örseg) National Park which is a part of a larger protected area running along the AustrianHungarian border. The criteria for preserving the natural and cultural heritage are much stricter with national parks than they are with landscape parks, such as the Goričko Landscape Park or the Raba Park by the Hungarian-Sloveniaan border. However, this does not mean that we should give up industrial development in the Raba region all together. To our luck, the Municipality of Monošter has opened one of the first industrial parks in Hungary. General Motors was the first company to open their factory there but today there are many other mediumsize industrial plants that have been built by Austrians and Germans. Now, for the first time, even Slovenians are getting involved in the project. A Slovenian entrepreneur has set up a representative office in Monošter, hoping to build a logistic center that will stretch across 80,000 square meters and will be 14 meters (which is the height limit) high. He is setting a good example for our fellow Slovenians to follow!

Moja Slovenija 55

PREVODI  Prevedel: Kristjan Radikovič

C U LT U R E

The Park of Military History Comes to Life with a Renovated Appearance The second phase of renovation of the Park of Military History (PVZ) was completed in December. The second phase took 45 days to complete and cost approximately 1.2 million euros.

The park also got a new corporate identity which is, according to the designer Barbara Kogoj, less militant than the previous. With more than 32,000 visitors in 2015, PVZ is one of the most frequented museums in Slovenia.

The European Fund for Regional

Development has contributed 85% of the value of investment, whereas the remaining 15% were contributed by the Ministry of Culture. The Municipality of Pivka, according to the mayor Robert Smrdelj, contributed 240,000 euros, which was just enough to cover the VAT. Following the example of modern military and technical museums around the globe, the Park of Military History has met the requirements for the operation of vehicle collection.

CURRENT EVENTS

Slovenian Beekeepers’ Association (ČZS) and the World Bee Day Bees and other pollinators are of crucial importance for the human life. A third of the food produced in the world depends on pollination and bees play the most important role. By pollinating they enable agricultural production, ensuring food security. In addition to that, bees also contribute to the human diet with their highly nutritious products.

Beekeeping has found a special place on the Slovenian soil. In the beekeeping world, Slovenians are known as the beekeeping nation because we have the highest percentage of bee-

56 Moja Slovenija

keepers in Europe – there are five beekeepers per every thousand people.

Moreover, Slovenia is famous for the Carniolan honey bee (Apis mellifera carnica), an indigenous and protected Slovenian bee subspecies. It is also the second most widespread bee species in the world. Slovenia is also famous for its initiative to ban neonicotinoids, pesticides dangerous to the bees and the traditional Slovenian breakfast which spreads to a new country each year. Slovenians were also the organizers of the Apimondia World Bee Congress in 2003 and the Apimedica &

Apiquality symposium in 2010. Both events were held in Ljubljana.

The Slovenian Beekeeping Association (ČZS) is strongly committed to the protection of bees. It plays an important role of informing the public about the importance of bees and bee products. They started an initiative to proclaim 20 May – the birthdate of Anton Janša (1734-1773) – the World Bee Day. The Government of the Republic of Slovenia has backed the initiative and will, presumably, pass the initiative to the United Nations in 2017.

Vesele Božične praznike in srečno Novo leto 2016 Vam želi uredništvo revije Moja Slovenija

NAROČILNICA NA REVIJO MOJA SLOVENIJA

Želim postati naročnik/ca revije Moja

Slovenija.

Revijo želim prejemati od meseca _____ naprej, do preklica.

Stroški pošiljanja v TUJINO za 4 številke znašajo 20 EUR. Stroški pošiljanja po SLOVENIJI za 4 številke znašajo 12 EUR. Ime in priimek: ____________________________________________ Ulica: _ __________________________________________________ Kraj (in zvezna država): ______________________________________ Poštna številka: _ __________________________________________ Država: __________________________________________________ Telefon: __________________________________________________ E-pošta: _ ________________________________________________ Datum in podpis: __________________________________________

Plačal sem preko banke, na vaš račun št.: SI56 1010 0005 2419 765 (Banka Koper).

Plačal bom z osebnim čekom.

Prosimo, da naročilnico z osebnim čekom pošljete na naslov: Domus, založba in trgovina, d.o.o. (Revija Moja Slovenija), Dunajska 5, 1000 Ljubljana, Slovenija.

Za dodatne informacije o možnostih prevzema ali distribucije večjega števila izvodov revije, če imate pripombe, predloge, nam pišite na elektronski naslov: info@mojaslovenija.net ali na naslov: Domus, založba in trgovina, d.o.o. (Revija Moja Slovenija), Dunajska 5, 1000 Ljubljana, Slovenija.

S podpisom te naročilnice soglašam, da lahko izdajatelj te revije moje osebne podatke posreduje v hrambo baze naročnikov osrednje revije za Slovence po svetu, s katero upravlja Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.



lastoročni podpis naročnika

RLDS O W OU FAMACTION R

ATT

CE

SIN

1818

Explore the magnificent underground of Postojna cave

www.postojnska-jama.eu Moja Slovenija

39

RLDS O W OU FAMACTION R

ATT

CE

SIN

1818

Explore the magnificent underground of Postojna cave

www.postojnska-jama.eu Moja Slovenija

39