SLOVENSKE DOMAČIJE
40
Občina in vas Žetale Žetale in vasi okoli nje so šele od leta 1998 samostojna občina. Pred tem so spadale pod občino Ptuj in nazadnje še pod občino Majšperk. Gre za majhno občino, saj meri le 38 km2. Žetale same so majhno obmejno haloško naselje, ki premore le okoli 450 prebivalcev. So razloženo naselje z gručastim jedrom v zgornjem delu doline potoka Rogatnica, ob križišču cest iz Podlehnika, Majšperka in Rogatca. V dolini in na prisojnih območjih so manjše njive in travniki, nekaj je sadovnjakov, sicer pa prevladujejo gozdovi. Prebivalci se preživljajo z živinorejo in gozdarstvom, zaposleni pa so v Rogatcu, Rogaški Slatini, Celju in na Ptuju. Na griču nad jedrom naselja stoji župnijska cerkev sv. Mihaela iz 15. stoletja. Po njej se je kraj v 15. stoletju imenoval Mihaelova vas. Prva omemba kraja Žetale je še nekaj stoletij starejša. Leta 1228 je namreč grof Gotschach von Harsse prodal vas Žetale Ptujskim gospodom. Cerkev sv. Mihaela je bila zgrajena okoli leta 1450, izpričano pa je tudi, da je leta 1473 skozi Žetale potoval znameniti Paolo Sontonino, ki je napisal še bolj znameniti dnevnik potovanj po Sloveniji. Po turških napadih in s tem povezanimi oskrunitvami cerkva mu je oglejski patriarh naročil na novo posvetiti te cerkve in jih tako “očistiti neverne nesnage”. Omembe vredna je tudi letnica 1716, ko so grofje
Egennbergi iz Rogatca v Žetalah začeli graditi znano romarsko cerkev Marija Tolažnica (Trošt) in jo dokončali leta 1725. V njej so še vedno v rabi znamenite Janečekove orgle, izdelane leta 1763.
Miza v hiši s klopjo, stoli in nabožnimi slikami v kotu nad njo.
Besedilo in fotografije: Tomaž Štefe
Moja Slovenija / Julij 2010
Vukova hiška O starosti in lastništvu Vukove hiške ni točnih podatkov. Po prepričanju domačinov naj bi jo v osemdesetih letih 19. stoletja postavil odvetnik iz Maribora ali s Ptuja kot svojo počitniško hiško – danes bi ji rekli vikend. Znano je, da je bila v letih od 1887 do 1904 v lasti družine s Ptuja. Tega leta jo je kupila Blaževa družina (Horvatovi), da bi tako poskrbeli za dediščino svojega otroka. Ti so danes neposredni sosedje te hiške. Zadnja lastnica je bila Antonija Horvat. Kot vdova se je poročila z Leopoldom (Poldetom) Vukom, po katerem je hiška tudi dobila ime. Bil je invalid, ki se je preživljal z izdelovanjem lesenega kmečkega orodja (vile, grablje ...). Po smrti žene Tončke ga je občina poslala v dom za ostarele, dobila pa je hiško z nekaj malega zemlje. Obnova hiške je stekla ob pomoči evropskih sredstev leta 2005. Kot piše na panoju v hiški, je bilo še v prvi polovici 20. stoletja več skromnih lesenih “cimpranih” hiš kot ilovnatih “butanih” in zidanih stavb, z večinoma slamnato streho in preprosto razporeditvijo prostorov: vežo, kuhinjo, veliko sobo, “hišo” in malo sobo, “hiško”. Na podstrešju so bile lesene skrinje za žito in pletene omare za shranjevanje suhega mesa. V številnih hišah so bile še črne kuhinje, kjer se je dim z ognjišča prosto dvigal pod obokan strop in skozi lesen ali zidan dimnik na plano. K opremi so sodili mizica s škafom za vodo, sklednjak ali omara za lončeno in kovinsko posodo, grebljica za pepel, lopar za kruh in “burklje” za postavljanje loncev v peč. V veliki sobi je bila v kotu lončena krušna peč s klopjo, ki so jo kurili iz kuhinje. Nasproti je bila miza s klopmi in razpelom ter nabožnimi podobami v kotu nad njo. V hiši je bila tudi postelja, ki je imela po navadi izvlekljiv predal, v katerem so spali otroci. Mala soba je bila opremljena s posteljo in omaro, nepogrešljiv del hišne opreme so bile tudi ročne žrmlje. Svetili so si s petrolejkami ali posebnimi svetilkami z repičnim oljem. Gospodarska poslopja klet, skedenj, hlev, kolarnica in druga so bila po večini ločena od stanovanjske hiše. Tudi Vukova hiška je “cimprana” z ognjiščno kuhinjo, sobo s krušno pečjo, balkonom in slamnato streho s čopoma na obeh koncih slemena. “Nasajena” je v hrib v smeri vzhod–zahod z gankom po celi dolžini vhodne polovice hiše. Notranjost hiške je sila skromna in enostavna, saj premore le dva prostora: vežo ali “lojpo” s kuriščem in veliko hišo s krušno pečjo, posteljo, mizo in omaro. Šest majhnih okenc daje primerno svetlobo in varuje pred nadležnim mrazom. Hiška je tudi podkletena – klet je iz kamna – vendar ne funkcionira kot odprt prostor za obiskovalce. Na koncu lahko ugotovimo, da je Vukova hiška zelo dober pričevalec časa oziroma načina življenja in bivanja v Halozah pred okoli 200 leti.