IZSELJENSKO DRUŠTVO SLOVENIJA V SVETU
Blaž Miklič, režiser Gledališko dejavnost bi lahko uvrstili na lestvico pokazateljev živahnosti izseljenske skupnosti takoj po leposlovnem ustvarjanju. Ta dejavnost zahteva – v smislu ohranjanja žive besede in misli – kar nekaj zaledja, ki ji nudi ne samo aktivne sodelavce na odru in za njim, temveč tudi publiko, ki se zaveda pomembnosti tovrstnega ustvarjanja in jo podpre z vsemi svojimi močmi. Upoštevajoč te dejavnike je Izseljensko društvo Slovenija v svetu organiziralo po Sloveniji več gostovanj različnih gledaliških skupin, ki so se uveljavile v svoji domači skupnosti. Kot so nastopajoči sami večkrat izrazili, ta gostovanja pomenijo gledališki užitek, ko lahko v strnjenem času zaigrajo po petkrat, sedemkrat, desetkrat delo, ki bi ga drugače morda le dvakrat. Pomeni jim tudi priznanje matične domovine za vse napore pri ohranjanju slovenske narodne identitete in kulture med sorojaki v krogu lastnih izseljenskih skupnosti. Delovanje izseljenskih gledališčnikov sloni na predhodnikih, ki so – tako kot oni – svoje sposobnosti odkrivali na krajših nastopih v šolski dobi, v družbi prekaljenih igralcev in režiserjev v mladih letih, nato pa sami vzeli v roke ustvarjanje na odru. Malokdo je imel priliko ali se je odločil za formalno izobraževanje; morda le za krajše tečaje pri uveljavljenih igralcih in režiserjih iz okolja. Zato je težko sprejeti novico, da je sredi najplodnejše dobe ustvarjanja na odru bolezen odnesla Blaža Mikliča, igralca in režiserja iz Buenos Airesa. Njegovo zagnanost in ljubezen do vsega, kar gledališče pomeni, bo težko pozabiti. Blaž Miklič se je rodil leta 1957 v Buenos Airesu. Tudi njega je že od mladega zanimalo gledališče. Bolj resno je začel nastopati pod režijo Frida Beznika v igri Paula Claudela Ivana Arška na grmadi. In od takrat naprej je na vsakem nastopu k režiserjevim navodilom dodal svoj razpoznavni navdih. Na slovenskih odrih je srkal gledališko ustvarjanje pri Nikolaju Jeločniku, Maksu Borštniku in Fridu Bezniku. Pri seminarju za gledališčnike v Buenos Airesu, ki ga je imel igralec in pesnik Tone Kuntner, se je Blaž zavedel pomembnosti poudarjanja čustev pri recitacijskih nastopih. Močna podpora njegovemu delu pa je bil obisk dramske šole za režiserje priznane argentinske igralke in režiserke Alejandre Boero. Vse učenje, spoznavanje in odkrivanje gledališkega sveta je uporabil pri režiserskem delu v domačem Našem domu v San Justu in pri Slovenskem gledališču v Buenos Airesu. V sklopu zadnjega je leta 2005 gostoval v Sloveniji s Čehovim Stričkom Vanjo, kjer je tudi odigral glavno vlogo. Nepozabna pa je tudi akademija v Cankarjevem domu, ki jo je zrežiral ob šestdesetletnici povojnega izseljenstva. Na široko je razpel svoj režiserski opus: od klasičnih komedij, burk in veseloiger do tragedij in globokih duhovnih dram. Letos mu je bila uslišana želja, da z domačo Gledališko skupino Naš dom San Justo pokaže v Sloveniji in na Koroškem klasični misterij španskega srednjeveškega avtorja Pedra Calderona de la Barce Veliki oder sveta. Gledališka turneja je uspela, vendar brez režiserja, brez Blaža za odrom: smrt ga je nekaj dni prej iztrgala iz ljubečega družinskega objema, iz Našega doma in slovenske skupnosti v Argentini, ki jim je posvetil mnogo svojega življenja in dela. Gregor Batagelj
22
Moja Slovenija / Julij 2010