Marija 8

Page 1

8 GLASILO SLOVENSKEGA NARODNEGA SVETIŠČA MARIJE POMAGAJ

IZHAJA ŠTIRIKRAT LETNO LETNIK 3 – ŠT. 8 junij 2012 CENA: 2 EUR

PODARJENI IZVOD


3 Uvodnik piše p. dr. Silvin Krajnc 4 O veri, verovanju in statistiki piše Gregor Čušin 6 V Marijinem naročju Iz brezjanske kronike 12 Marija iz Amerike piše Ana Korenč 14 Intervju – p. Polikarp Brolih pogovarja se Petra Grimani 19 Slovensko ljudstvo je v globini marijansko – br. José Rodríguez Carballo ofm pogovarja se Petra Grimani 22 Po Mariji k Jezusu – Tolažba v bolezni piše J. F. 24 Prostovoljstvo piše Vesna Leban 28 Slovenska Marijina svetišča – Strunjan piše Rok Andres 30 Mreža evropskih Marijinih svetišč – Lurd piše Vesna Leban 34 Sestre na Brezjah piše Vesna Leban 36 Evangeljski odlomek piše diakon Ferdinand Rus 38 Ribniška Marija Pomagaj piše Vesna Leban 40 Godoskop – Sveti Vid 41 Vem, komu sem veroval (2 Tim 1,12) piše dr. Jurij Bizjak 44 Marija Pomagaj v slovenski književnosti piše Božo Jakopič 42 Marijine molitve iz izročila Cerkve piše br. Miran Špelič OFM 45 Gorski venec okoli Brezij piše Matjaž Geršič 46 Suvereni malteški viteški red piše dr. Tadej Jakopič 49 Ljudske pobožnosti in evangelizacija piše škof Lindsay Urwin 52 Narod k Materi (stereotip) piše Marjana Dacar 54 Serafinski rožni venec piše Petra Ulamec 56 Povest – Košnja piše Janez Resman 60 Duhovnost v družini piše p. Bogdan Rus 64 Tik tak – zakramenti piše p. Bogdan Rus 66 Kreposti: Vera 68 Romanja: Tekaški križev pot pogovarja se Vesna Leban 71 Dobrote iz Marijine hiše kuha s. Nikolina Rop 72 Dekanije molijo piše Polonca Zupan Grašič 73 Škofijska Marijina svetišča


Z MARIJO NA POTI UPANJA Obiskovalci romarskih poti srečujemo veliko različnih ljudi, ki prihajajo na te posvečene kraje. Na obrazih mnogih prepoznamo bolečino, žalost, zaskrbljenost, morda celo obup. Poleg osebnih in družinskih tragedij so mnogi zaradi socialnih, političnih in ekonomskih razmer potegnjeni v vrtinec negotovosti. Večkrat občutimo vse te razmere, kakor da bi se znašli v puščavi, ali da bi stali nad prepadom, ali zašli v slepo ulico. Ne čudimo se več tako zelo poročilom o samomorih, o brezupu mladih, o nasilju. Bolj kot kdaj koli ta naš svet potrebuje kristjane, ki se močno zavedajo svoje poklicanosti, da prebujajo upanje in pokažejo na vrednote, za katere je vredno živeti. Poklicani smo, da vedno bolj postajamo Božji prijatelji in da z Jezusovo in Marijino ljubeznijo pomagamo nositi bremena vsem, ki nas potrebujejo. Knjiga razodetja spregovori o zmaju, ki se bojuje proti ženi. V tej ženi prepoznavamo Marijo, »ki je postala Cerkev,« kot bi rekel sv. Frančišek. Med dobrim in zlom je neprestan boj. Kdo bo na koncu zmagal? Božja beseda nas ne pušča v dvomih, saj zatrjuje: »Zdaj je prišlo odrešenje, moč in kraljevanje našega Boga ter oblast njegovega Mesija.« (Raz 12, 10) Romarji na tem svetu smo tako gotovi, da bo zadnja beseda beseda Boga, ki je od mrtvih obudil svojega Sina in sprejel Marijo v nebesa. Več kot dvesto let že prihajamo kot romarji k Mariji Pomagaj na Brezje. Koliko ranjenih in zlomljenih src je pred njo izjokalo svojo bolečino. Smemo upati, da so ob njej dobili novo upanje za nov začetek. Marija Pomagaj je med nami kot Zvezda upanja. Papež Benedikt XVI. v svoji encikliki Rešeni v upanju pravi: » Človeško življenje pomeni, da smo na poti. H kateremu cilju? Kako najdemo pot življenja? Življenje se nam dozdeva kakor vožnja na pogosto temnem in viharnem

morju zgodovine, med katero se oziramo po zvezdah, ki nam kažejo pot. Prava ozvezdja našega življenja so ljudje, ki so znali prav živeti. Oni so svetilniki upanja.« Bistvena naloga v našem življenju je priti h Kristusu, sprejeti ga za Odrešenika, zaznati ga kot sonce, ki je vzšlo nad teminami zgodovine. »In kateri človek«, se sprašuje papež, »bi mogel biti bolj kakor Marija zvezda upanja? Marija, ki je s svojim »da« samemu Bogu odprla vrata v naš svet.« (Spe salvi 49) Marija nas vedno vodi k svojemu Sinu. Ona je zvezda upanja, vendar sprejema svetlobo od svojega Sina. Jezus je razodetje človekoljubnega obraza Boga, ki je vse storil za človeka in človeštvo. Njegova ljubezen je prisotna v našem svetu in je izvir našega upanja ter nas nagiba, da ljubimo ta naš svet in ga vztrajno delamo vsak dan bolj človeškega. »Veliko upanje na Božje obljube daje pogum in smer delovanja v dobrih kakor v slabih urah.« (Spe salvi 35) Marija Pomagaj nas v svoji preprosti kapeli sprejema, posluša, sočustvuje z nami, nas tolaži, razume in vliva upanje. Ko je z učenci po Jezusovem vnebohodu molila in potem spremljala prve začetke Cerkve, je ostajala med njimi kot njihova mati, kot mati upanja. Marija Pomagaj je med nami kot mati upanja. Sklenemo to razmišljanje z molitvijo, s katero papež zaključuje svojo okrožnico: »Sveta Marija, mati Božja, naša mati, uči nas s teboj verovati, upati in ljubiti. Pokaži nam pot v njegovo kraljestvo. Zvezda morja, sveti nam in vodi nas na naši poti!« p. Silvin Krajnc, rektor

MARIJA 8 I 3


O VERI, VEROVANJU IN STATISTIKI Ljudje ne maramo negotovosti. Načrtovanje in izpolnjevanje zadanih ciljev daje občutek varnosti. Gotovosti. Moči. Da sem gospodar svojega življenja. Časa. Prostora. Zato so najrazličnejše statistike tako priljubljene. Ker mi na podlagi preteklih rezultatov napovedujejo prihodnost. »V tem življenjskem obdobju obstaja tolikšna verjetnost, da se mi zgodi to in to … V tej situaciji bom, če bom tak in tak in če bo to in to, ravnal tako in tako … Teh in takih je toliko in toliko ...« 4 I MARIJA 8


- Gregor Čušin

Statistike so katekizem jasnovidcev. Predvsem pa mi zagotavljajo, da sem tak kot drugi. Da so drugi kot jaz. In da sem jim godi kot meni. Da nisem sam. Najlaže je narediti razpredelnico, preštevati in vnašati podatke. In mnogi ljudje naredijo razpredelnico tudi iz svojega življenja! Ker je to najlaže. In prinaša občutek varnosti. Preverljivosti. Gotovosti. Verjeti, da je Kristus vstal od mrtvih, je nekaj, kar odstopa od običajnega načina razmišljanja. To je podatek, ki ga težko razvrstimo v razpredelnico. Ni jih veliko, ki bi jim uspelo vstati od mrtvih. Po do sedaj zbranih podatkih je to uspelo samo enemu. Kristusu. In to je, statistično gledano, nezanimivo. Neprimerljivo. Nemogoče. Zato ne čudi, da mi statistike postrežejo s podatkom, da menda kar tretjina kristjanov ne verjame v Kristusovo vstajenje! Verjeti, da v mojem minljivem in ranljivem telesu biva še bolj ranljiva, a neminljiva duša, da je življenje na tem stvarnem in otipljivem svetu le kratek postanek, da se nadaljuje tudi, ko moje minljivo telo zapade preverljivi in gotovi smrti, je skregano z vsako logiko. In statistiko. Je nepreverljivo in zato nemogoče. In tako ne čudi, da statistike povejo, da je menda vse več takih kristjanov, ki ne verjamejo v posmrtno življenje. In so menda med njimi tudi kardinali, škofje in duhovniki! Kajti zadnja rubrika v razpredelnici je številka parcele na pokopališču!

Preverljivosti. Gotovosti. Nedeljska maša? Kljukica. Molitev? Kljukica. Zakramenti? Kljukica. Položnica za Karitas? Kljukica. Nasmešek na obrazu? Kljukica. Življenje? Kljukica. Smrt? Kljukica. Nebesa? Klju… Glej ga, kljukca!? A ne gre tako? Ne vem dosti o Bogu, a o enem sem prepričan: Bog ni birokrat, ki bi me odpravil s kljukico in se me na hitro odkrižal. O ne! Bog me »križa« vse življenje! Medtem ko mi statistika pravi: Tak si kot drugi!, mi Bog govori: Poseben si! Neukalupljen! Ker si ustvarjen po božjem kalupu. Bog pa je hkrati Isti in Spremenljivi! Neverjeten. Neprimerljiv. Medtem ko mi statistika pravi: Zdaj pride to in to!, me Bog sprašuje: Kaj želiš? Pozabi na preteklost! Ne misli na prihodnost! Bodi z mano ta trenutek. Zaupaj mi! Verjeti v Boga je stvar ponižnosti: Priznati, da je nad mano še Nekdo. Ki je pravi gospodar življenja. In časa. In prostora. Verjeti Bogu pa je stvar vere: Položiti roko v Njegovo stran! Položiti svoje življenje pred Njegove noge! Dotakniti se roba Njegove obleke in se prepustiti čudežu! Fiat! Zgodi se!

Pa tudi mnogi kristjani, ki pravijo, da verjamejo v Kristusovo vstajenje in v posmrtno življenje podležejo statistiki. In naredijo razpredelnico iz svojega verovanja. Ker je to najlaže. In prinaša občutek varnosti. MARIJA 8 I 5


V Marijinem naročju - iz brezjanske kronike

24. marec 2011

DEKANIJSKO ROMANJE NOSEČNIC, DRUŽIN IN VSEH, KI SI ŽELIJO OTROK Na praznik Gospodovega oznanjenja smo imeli na Brezjah romanje nosečnic, družin in vseh, ki si želijo otrok. Mnogi pari in družine prihajajo k Mariji Pomagaj, da bi bilo z otrokom vse dobro med nosečnostjo in v življenju. Mnogi se priporočajo Božji Materi, da bi lahko postali starši. Svoje molitve smo danes združili v eno prošnjo Bogu ter v zahvalo za vsak dar življenja. Pred sveto mašo so družine iz radovljiške dekanije v baziliki molile križev pot. Ob 10. uri je sledila sveta maša, pri kateri je zbrane pozdravil rektor, p. dr. Silvin Krajnc. Sveto mašo je daroval koprski škof dr. Jurij Bizjak. V pridigi je poudaril pomen zvestih, trdnih zakonov in razumevanja v družini. Zbranim je zaželel, da bi bilo to srečanje kakor čaša hladne vode v vročem dnevu, kot je bila novica na6 I MARIJA 8

dangela Gabrijela, da bo devica Marija postala Božja mati, čaša hladne vode za vse človeštvo. Zaželel je,da bi odšli z današnjega slavja okrepljeni, čvrsti, z večjim zaupanjem v Gospoda in z večjim zaupanjem v našo nebeško Kraljico. Božji Sin nam namreč s svojim učlovečenjem na poseben način razodeva, da smo vsi božji otroci, kako je božje otroštvo sveto in kako vzvišeno je dostojanstvo vsakega človeka. Devica Marija pa nam s svojim božjim materinstvom razodeva, kako sveto je vsako materinstvo, kako vzvišeno je dostojanstvo vsake matere. Gospod jemlje in daje življenje in vsaka žena je kot mati Gospodova najtesnejša sodelavka. Pri vsakem novem življenju namreč sodelujejo trije: oče in mati in Vsemogočni. Po prošnjah je sledil škofov blagoslov nosečnic, družin in vseh tistih, ki si želijo otroka.


o koncu slovesnosti sta nas navdušila Gregor in Kristina Čušin. Igralec je tokrat nastopal v vlogi očeta, saj sta nas s hčerko Kristino prek razmišljanj v pismih nasmejala. In ganila ob lepem pričevanju, kako različno, vendar globoko doživljata odnos oče – hči.

NEDELJE V POSTU Škof dr. Jurij Bizjak Srečanje smo zaokrožili v parku pred baziliko na pogostitvi in ob sproščenem klepetu. Oče štiričlanske družine Zevnik iz Kranja je povedal: »Danes smo prišli k Mariji Pomagaj na Brezje, ker pričakujemo tretjega dojenčka. Žena je v sedmem mesecu nosečnosti, junija pričakujemo novega člana družine in se nam je to zdela dobra priložnost, da na materinski dan poromamo k Mariji Pomagaj in si izprosimo nekaj milosti.« Hvala zakoncem in družinam, da ste si vzeli čas in na praznik Gospodovega oznanjenja prišli na Brezje. Ker je bila prošnja vseh navzočih za otroke in družine globoka in iskrena, pa tudi otroško razigrana, bomo zagotovo slišani!

BREZJANSKI KRIŽEV POT

Vsako postno nedeljo smo se po stari romarski poti podali izpred Romarskega urada proti Posavcu, od koder se je ob pol treh popoldne odpravila procesija nazaj proti Brezjam. Molitev križevega pota so pripravile različne skupine - župljani Ljubnega, kranjski in radovljiški skavti, župljani Zlatega polja, brezjanski pevski zbor in številni posamezniki. Šolske sestre z Brezij pa so med postajami molile rožni venec. Milostno je bilo. Sama pot, še posebej teža klanca, ki smo ga ob molitvi rožnega venca in premišljevanju Jezusovega trpljenja premagali. In se povzpeli »na goro«, do brezjanske bazilike, kjer je bila sveta maša. MARIJA 8 I 7


20. april 2012

OBISK GENERALNEGA MINISTRA REDA MANJŠIH BRATOV Slovensko Marijino narodno svetišče je v petek, 20. aprila 2012, gostilo br. Joséja Rodrígueza Carballa ofm, generalnega predstojnika Reda manjših bratov. Generalni minister je ob deseti uri somaševal z vsemi brati na čast Materi Božji, kraljici Reda manjših bratov. Kot je povedal v nagovoru, je zanj obisk svetišča, kot so Brezje, velika milost. Ob obiskih te dni opaža, da je slovensko ljudstvo Marijino, kakor dokazujejo številna svetišča in Mariji posvečene cerkve po naši deželi. V nagovoru med homilijo je razmišljal o vlogi Marije v našem življenju. Povabil nas je, naj bomo res Marijini. Biti Marijin pa ne pomeni le graditi cerkva njej v čast, praznovati njenih praznikov in romati v njena svetišča. Generalni minister je poudaril, da danes po Mariji prihaja do nas povabilo: bodimo odprti za Božji načrt, pripravljeni na služenje in zvesti Bogu.

br. José Rodríguez Carballo ofm

»Nosite Marijo v svojem srcu, nosite Marijo v svojem življenju, kajti tako boste nosili Kristusa. Marija nas vedno vodi h Kristusu. Ona ni cilj, ona je bila Kristusova služabnica. Cilj je vedno Kristus. In kakor so govorili že naši predniki, je pot, ki nas vodi najhitreje in najbolj zanesljivo do Kristusa, Marija. Marija nas spremlja na poti, naj blagoslovi to ljubljeno slovensko provinco, naj blagoslovi ves red manjših bratov, naj blagoslovi vaše skupnosti, drage sestre, ki ste navzoče, naj blagoslovi vaše družine, dragi romarji! In naj naše življenje postane podobno Marijinemu. Naj postanemo nosilci Božje besede, ki se je učlovečila, nosilci v današnjem času. MIR IN DOBRO!«

8 I MARIJA 8


5. maj 2012

GASILCI PRI MARIJI POMAGAJ V soboto, 5. maja 2012, smo se pri Mariji Pomagaj zahvalili za Božje varstvo pri delu gasilcev, za njihovo nesebično pomoč in zgled solidarnosti. Domačim brezjanskim gasilcem so se na romanju pridružili kolegi iz Borovnice, Naklega, Radovljice, Vrhnike, Žalca, Gotovelj, Viča, gasilci iz Preddvora pa so se na romanje podali kar peš.

1.maj 2012

BLAGOSLOV STARODOBNIKOV Starodobniki ali kakor jim rečemo s tujko, oldtajmerji, so ljubezen mnogih slovenskih voznikov. 1. maja so se ustavili na Brezjah. Z veseljem smo jih sprejeli. V organizaciji Društva starodobnikov iz Naklega je potekala letos prvomajska parada. Ustavili so se tudi na Brezjah in prejeli Božji blagoslov. Ljubiteljem je bilo na ogled veliko zanimivih vozil, ki so izkazovala skrb njihovih lastnikov. Lepo druženje je kazalo, da se naslednje leto spet srečamo pri Mariji Pomagaj.

Sveto mašo je ob 11.30 daroval p. Bogdan Rus. Gasilcem se je zahvalil za njihovo nesebično darovanje za druge, za stalno pripravljenost vsakega izmed njih v srcu, kar je nekaj velikega. Poudaril je, da ni umetnost življenja v tem, da ni težav, ampak da težave rešujemo. In sprejeti tako držo, da smo pripravljeni pomagati sočloveku, ni lahko. Drža gasilcev pa je taka in je lahko zgled mnogim ljudem. Nekaterih stvari v življenju se ne da povrniti in žrtvovanje za druge je prav ena takih reči. Lahko smo samo hvaležni. Dodal je še, da je človek najbolj človek takrat, ko se daruje za drugega, ko tudi sam deluje kot ljubezniv človek za drugega. In tukaj pri Mariji Pomagaj želimo reči hvala za vse vaše delo, dragi gasilci, naj vas Bog varuje! Sveti maši je sledil blagoslov gasilskih vozil, skupno fotografiranje in druženje. Slovesnost je požrtvovalno pripravil g. Metod Gaber, gasilec z Brezij. Lepo vzdušje nas je zadržalo ob druženju pred baziliko tudi po evaharistični daritvi. Sklenili smo, da se naslednje leto spet srečamo, verjetno na sam god sv. Florijana, 4. maja 2013, pri poldvanajsti sveti maši. MARIJA 8 I 9


5. maj 2012

OBČNI ZBOR DRUŠTVA LJUBITELJEV JASLIC V soboto, 5. maja 2012, so se pri Mariji Pomagaj zbrali člani Društva ljubiteljev jaslic. Po molitvi rožnega venca je p. Leopold ob 8.30. uri pri glavnem oltarju daroval sveto mašo, ko je v evangeljskem nagovoru posebej izpostavil sveto družino, družino in pomembnost jasličarstva. Po maši so se člani Društva ljubiteljev jaslic zbrali v dvorani nad zakristijo na redni skupščini. P. Leopold, duhovni in organizacijski vodja društva, se je v uvodnem govoru vsem navzočim zahvalil za trud, ki so ga v preteklem letu vložili v jaslično ustvarjanje. Celotno dogajanje sta s skladbami povezovala pevka ga. Francka Šenk in g. Tomaž Plahutnik, ki jo je spremljal na citre. S svojim nastopanjem sta ustvarjala »čudovito sozvočje, atmosfero pri bivanju jasličarjev pri Mariji Pomagaj«.

6. maj 2012

ROMARJI Z GOMILSKEGA V nedeljo, 6. maja so romarji iz župnije Gomilsko prispeli na Brezje in se Mariji zahvalili za vso njeno dobroto. Prišli so na različne načine: peš, z motorji, avtomobili in avtobusom. Zbrali so se romarji iz Zabukovice, Dobrne, Šentilja pri Velenju, Polzele, Tabora, Gomilskega in Vranskega. Večina tistih, ki so se odpravili na romanje peš, je krenila na pot v petek in prvič prenočila na seniku v Motniku. Štirje romarji iz Vranskega in eden iz Polzele so se odpravili na pot v soboto in se združili v skupino sedemnajstih romarjev na prelazu Kozjak. Preko Kamnika in Cerkelj so drugi večer prišli v Adergas in prenočili v tamkajšnjem samostanu. Po večernih šmarnicah s premišljevanjem Marijinih kreposti so bili lepo postreženi od domačega župnika. Enako tudi zjutraj, ko so nadaljevali pot v dežju. Skupina enaindvajsetih, nazadnje so se ji pridružili še trije romarji iz Savinjske doline, je mimo Naklega in Podbrezij priromala k Mariji Pomagaj na Brezje. V baziliki Marije Pomagaj so imeli sveto mašo, ki jo je daroval župnik gospod Cirej z Gomislega. Romarji so povedali, da je bila pot lepa, romanje pa milostno in nepozabno doživetje. Večina jih je romala že večkrat, Janko iz Zabukovice celo enajstkrat. Vsi so se zahvalili Bogu za moč in pomoč in si v tem mesecu splošne avdience pri Mariji izprosili od nje posebno milost. Hvala vam, dragi romarji, za vašo pot. Molimo, da bi bile vaše molitve uslišane.

10 I MARIJA 8


23. maj 2012

VEČER SLOVENSKIH KRŠČANSKIH IZROČIL Na predvečer praznika Marije Pomagaj, kraljice Slovencev, Slovenci po svetu že 36 let prižigajo sveče in molijo v dober namen. Slovenci v domovini pa se na ta dan v velikem številu zberemo v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah in se priporočamo Njej, ki varuje slovenski narod in slovenska krščanska izročila v svetu. Tako smo na ta dan v duhu in molitvi povezani vsi Slovenci po svetu. Ob 19. uri so bile v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah šmarnice in molitev rožnega venca. Ob 20. uri se je začela sveta maša, ki jo je ob somaševanju duhovnikov daroval celjski škof. dr. Stanislav Lipovšek. Sveto mašo so prenašali na valovih Radia Ognjišče, prisostvovala pa ji je tudi ministrica za Slovence po svetu ga. Ljudmila Novak.

13. maj 2012

PRVOOBHAJANCI IZ VAVTE VASI PRI MARIJI V nedeljo, 13. maja 2012, so se na Brezjah zbrali prvoobhajanci iz Vavte vasi na Dolenjskem. Tudi romanje k Mariji Pomagaj je namreč del resne priprave na prvo sveto obhajilo. P. Silvin je otroke sprejel in jim na kratko razložil zgodovino Marijinega svetišča na Brezjah, opisal pa jim je tudi svojo življenjsko zgodbo kot primer, kako lahko Bog in Marija vsakomur stojita ob strani. Prvoobhajanci so prišli pod skrbnim vodstvom g. župnika Jerneja Marenka in sestre Pije Marc ter ob spremstvu njihovih staršev. Najprej so obiskali Marijo v svetišču, potem poslušali razlago v atriju samostana, na koncu pa so si ogledali še muzej jaslic. Naj Bog blagoslovi provobhajance in njihovo lepo pripravo na prvi prejem zakramenta evharistije! Nad njihove družine pa kličemo tudi varstvo in blagoslov Marije Pomagaj.

Po sveti maši smo med petjem litanij in v soju skoraj tisoč lučk milostno podobo spremili v procesiji po vasi, sledile so slovesne Marijine večernice. S praznikom smo vstopili v drugo leto priprave na praznovanje 200-letnice podobe Marije Pomagaj. Vsi smo poklicani, da se na milostni dogodek dobro pripravimo. MARIJA 8 I 11


MARIJA IZ AMERIKE - Ana Korenč

12 I MARIJA 8

Smo v Marijinem mesecu maju in spomin se mi vrne daleč v petdeseta leta. Teta Micka iz Amerike nam je vsako leto poslala paket. Ko smo dobili obvestilo o pošiljki, smo nestrpno čakali, da ga je nekdo od domačih prinesel iz urada, kamor ga je morali iti iskat. Zbrali smo se okrog mame in dih nam je zastajal, ko je jemala iz njega obleke, čevlje, blago in podobno. Med stvarmi je bila tudi posebna škatla, naslovljena name in sestro Vido. Še danes slišim šelestenje papirja, ko je sestra odvijala vsebino. V roki se ji je znašel kipec Marije, podoben lurški Materi Božji. Bila je iz porcelana in božansko lepa, žal pa se ji je odlomila glava. Drugi kipec je bil nekoliko manjši. Klečeča Marija z malim Jezusom v naročju in na naše veselje nepoškodovan. Vedno sem sanjala, da bi imela lurško Marijo, vendar me je starejša in pametnejša sestra pregovorila, da sem se odločila za Marijo z Jezuščkom, ker je bila bolj stabilna, ona bo pa svojo že tako zlepila, da se ne bo nič videlo.


Za mojo Marijo je sosed naredil še poličko in to je bil naš hišni oltarček. Posebej v maju je bil lep, okrašen z izvezenim prtičkom in najlepšim cvetjem. Tudi prvi zvončki, ki smo jih včasih otroci izkopali izpod snega, in sploh prvo cvetje, je bilo namenjeno njej. Ob sobotah, ko smo poribali po hiši in zamenjali šopek pri Mariji, se je zame začela nedelja. Kadar pa je treskalo ali smo bili v kaki nevarnosti, sem s sklenjenimi rokami stala pred oltarčkom in molila. To je bil res svetel del mojega otroštva. Ob koncu osnovne šole sem odšla v Ljubljano. Z mano je odšla tudi Marija. V stanovanju, kjer sem živela pri neki družini, zanjo ni bilo pravega prostora. Znašla se je med kozarci v vitrini. To je bilo mladostniško obdobje, vihravo, veselo, obdobje učenja in dokazovanja. Ljudje, s katerimi sem se srečevala, niso poznali božiča in velike noči. K maši sem šla poredko, pa še pazila sem, da me ni kdo videl. V šoli smo imeli obrambno vzgojo, poslušali o socializmu in samoupravljanju. Ko sem se poročila in odselila, se je selila tudi Marija. Spet smo jo postavili na »varno« in pozabili nanjo. Kot bi mignil, je minilo desetletje, celo dve. Družina, gradnja hiše, otroci, šola, odgovorna služba, družbeno udejstvovanje, vsega je bilo preveč. V nekem obdobju me je zlomilo. Bolezen je kazala zobe.

Segla sem po glini in jo začela oblikovati. Nastala je figura, okorna, brez nežnih potez obraza in lepih prstov na roki, podobni Mariji iz Amerike. Tudi klečati ni znala, zato sem jo posedla na podstavek. V ničemer si nista bili podobni. Glina se ne more primerjati s porcelanom, jaz pa ne z umetnikom. Pa vendarle, to je bila moja prva Marija z Detetom v naročju. Namesto imenitnega naglavnega ogrinjala je imela lase spete v kito, in preprosto obleko. Zdelo se mi je, da zraven sodi tudi sv. Jožef in ovčke in nastale so prve jaslice. Na razstavi v Ljubljani sem tisto leto na veliko presenečenje dobila nagrado in utemeljitev strokovne komisije, ki jo še danes ne razumem. To mi je dalo moči, da sem se začela učiti oblikovanja, risanja, slikanja, restavriranja in veliko delati. Danes se zavedam in sram me je, kolikokrat sem jo zatajila - Marijo. Ponavljanje besed Zdrava, Marija, milosti polna …. so se mi zdele nesmiselne, molitev pa neiskrena, ker sem bila z mislimi drugje. Na priporočilo duhovnika sem počasi odkrivala Sveto pismo in se srečevala s svetimi besedili. Sedaj me privlačita Marijina notranja lepota in Jezus, ki je zame velika skrivnost. Marija iz Amerike pa je dobila spet pravo mesto v našem domu.

»Če se zaprejo vsa vrata, Bog odpre okna, samo prositi ga je treba,« je včasih rekla mama. Ko mi je bilo najtežje, sem se spomnila teh besed. Potrkala sem pri Njem, se Mu opravičila in Ga prosila, naj me sprejme. Enostavno sem se Mu izročila in verjela v pomoč.

Križ na čelu in surova glina sta postala medija za stik. Popeljeta me v svet lepote in ustvarjalnosti, drugačne molitve in zamaknjenosti. Ure in ure preživim ob premišljevanju in z Njima. Delo in misli se spajajo v eno. V takem vzdušju se oblikujejo sedaj figurice za jaslice. Ko se »prebudim«, ocenim svoje delo in sem vedno presenečena.

Nekje se je spet pojavila Marija z Jezuščkom. Šele tedaj sem opazila njen lepi obraz, nežen, prosojen. Drobcena Jezuščkova ročica sega po Marijini roki in nogici se dotikata njenega naročja. Gube obleke mehko padajo ob telesu in materinska drža izžareva posebno milino.

Bog mi je odprl okno in podaril poseben blagoslov in čas.Velikokrat premišljujem, kako enkratno, zame najprimernejšo pot je izbral Bog, da se mi je približal. Kolikokrat tega sploh ne vidimo in mu ne dovolimo. Jaz sem vesela in hvaležna, da ga nisem spregledala. MARIJA 8 I 13


pater Polikarp Brolih INTERVJU - 2. del

70 let ste frančiškan, bili ste tudi oče slovenske Frančiškove družine. Kako doživljate življenje v skupnosti? Lepo. Vsaka skupnost je lahko zelo topla in bogata, čimbolj so vsi člani s srcem in dušo odprti Bogu. Jezus je obljubil: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi«. Vatikanski koncil je to zelo poudaril. V Jezusovem imenu smo zbrani takrat, kadar je med nami karitas, dobrohotna ljubezen. Premalo je, če ljudje skupaj molijo, pa se nimajo radi med sabo. Ali če imajo ista pravila in dnevni red, pa je med njimi distanca. Skupnost - redovniška, družinska, zakonska, poslovna - je topla, če je v sredi karitas. Trudimo se, da je tega čimveč. Povsod pa smo ljudje tudi Adamovi potomci. Vsi imamo napake. To je treba mirno prenesti in gledati na bližnjega z dobrohotnostjo in tudi samemu sebi sproti priznati napake, da se duhovna atmosfera sproti obnavlja. Vsak dan je nov začetek, danes smo lahko boljši kot včeraj. Popolna skupnost bo šele v onstranski gloriji. Kaj je naloga vaše frančiškanske skupnosti – kot varuhov Narodnega svetišča na Brezjah? Tukaj smo kot služabniki evangelija. Oznanjamo ga ne samo z besedo, ampak s celotnim življenjem. Na uslugo moramo biti vernikom, ki z zaupanjem priha-

14 I MARIJA 8


- Petra Grimani

jajo k Mariji. V nas morajo vedno najti pripravljenega poslušalca njihovih tegob in težav. Z veliko ljubeznijo moramo postati vsem vse. Pa naj bo ta romar preprost delavec ali zahteven profesor. Pastirček ali zdravnik, če želite, redovnica ali družinska mati. Vsakemu moramo biti na voljo. Potem pa Sveti Duh da modrost, da vsakomur damo, kar potrebuje. Bog se nas poslužuje, mi smo samo orodje v Njegovih rokah. Mati Terezija je lepo rekla,da je samo svinčnik, s katerim Bog piše ljubezensko pismo človeku.

Življenje kristjana je polno nasprotij, dvomov in strahu. Po eni strani se sodobni človek ničesar ne boji, po drugi strani pa je toliko strahu. Kako to premagati? Čisto preprosto. »Jaz sem z vami«. Ta beseda ni veljala samo apostolom. »Jaz sem z vami«, Jezus govori tudi nam. Verniki in duhovniki grešimo, ker premalo verujemo v absolutno Božjo naklonjenost nam vsem. On komaj čaka, da mu rečemo: »Zaupam vate in računam nate«. Sv. Peter, prvi papež, je v prvi encikliki, v svojem prvem pismu, napisal, naj vse skrbi preložimo na Gospoda, ker on skrbi za nas. V sedanjih tegobah in skrbeh naj se oče, mati, pa tudi drugi – če nas bremeni sedanje, težko delo, izročamo Bogu. On hoče, da z njim računamo in se njemu izročamo. Sebe in svoje skrbi. »Ne skrbite za jutrišnji dan«, nam pravi. Če bom zvest vodstvu Boga, navdihom Svetega Duha, bo dan lep. Tudi če bodo težave, bodo blagoslovljene. Kakšen pomen imajo molitev in zakramenti? Velik. To je stik duše z Bogom. Molitev mora biti iskren, prisrčen razgovor z Bogom, ki je moj prijatelj in me pozna. Zaupam vanj. Zato Jezus pravi v čudovitem evangeliju: »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Vi pa recite: Oče naš.« Jezus nam s tem odstra-

ni vse daljave med Bogom in človekom. Recite: »Oče naš.« Judje še Božjega imena niso upali izraziti. Jezus pa nam da za Boga besedo bližine, topline. Z Bogom se tikamo, ker je naš oče. In beseda oče je včasih pomenila še veliko več. Danes toplino predstavlja beseda mama, takrat pa jo je izražala beseda oče. Jezus nam hoče povedati, kako zelo nam je Bog naklonjen, vsakemu izmed nas. Tudi če sem sam kdaj pomanjkljiv. Bog ostane zvest, tudi če sem sam nezvest. Molitev je razgovor. Moč molitve ni v njeni količini, ampak v kakovosti, v ljubezni.

Kako nas spreminja prejemanje zakramentov? Zakramenti so zelo velik dar. Tistim, ki jih kaj bremeni in pridejo v cerkev po mnogih letih, moram povedati čudovite besede, ki jih je Bog izrekel že pred Kristusom in jih nikdar ni preklical: »Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kakor sneg, ko se k meni obrnete.« Bog hoče, da mu zaupamo. Ne le pri spovedi. Na pol verni ljudje vidijo v Bogu strogega Gospoda, tako so nas, na žalost, včasih učili. Bog je ljubezen. Bog ima človeka rad, tudi če je grešnik. Nima rad njegovih grehov, ampak njega. To premalo poudarjamo. Bog te ima rad, prav in samo tebe, tudi če toneš v grešnosti in grehu. Bog te išče in čaka. Čaka, da mu rečeš: »Zaupam vate in žal mi je«. Tisti hip, ko mu rečeš »žal mi je«, te objame. Zakrament sprave ali spovedi je milost. Kaj pa evharistija? Tako smo navajeni tega zakramenta, da ne vidimo več njegovega čara. Bog, ki je na dosegu roke. Ne samo, da je postal človek, da je vse daljave odstranil med sabo, Bogom, in nami. Ne samo, da je šel za nas na križ in dokazal, da več od tega ne more dati. To je človeško gledanje. On je šel še en korak naprej. Postal je kruh, da je ostal med nami, ki se z njim hranimo. MARIJA 8 I 15


»Bog te išče in čaka. Čaka, da mu rečeš: »Zaupam vate in žal mi je«. Tisti hip, ko mu rečeš, »žal mi je«, te objame.«

Večkrat nam sveta maša pomeni obveznost. Ne znamo se veseliti tega, da lahko pristopamo k mašni daritvi, kjer prejemamo Jezusa. Kot Adamovim potomcem nam je marsikaj težko. Težko nam je moliti. Nismo pripravljeni. Ali iti k maši. Včasih je tudi to težko. To je človeško. Če je v meni ljubezen, grem, moj Bog, zaradi tebe. Premagati moram ta naravni odpor. Ko sem utrujen do konca in si rečem, da si bom vseeno vzel čas za molitev. Tudi za mašo, za zakramente. Včasih je zame breme, pa grem kljub temu. Včasih se mi Bog skrije, da ga ne čutim. Ne njegove bližine ne njegove tolažbe. Čeprav mi vest ne očita ničesar težkega. Bog se skrije in prav nič me ne vleče k maši. Tako je bila popolna tema v duši tudi pri svetnikih. Vendar grem naprej v veri. Naredim korak, čeprav moja narava ni prav nič razpoložena. Volja pa hoče, zato grem. Kako premagati utrujenost, naveličanost, ki je je toliko v današnjem svetu? Veste, tu pa nam ostane samo eno. Vse je mogoče tistemu, ki hoče. Hočem pa samo takrat, ko imam nekoga rad. Mama bo skrbela za otroke, ker jih ima rada – čeprav bodo kdaj nemogoči, čeprav bodo odklanjali njeno dobroto. Človek, ki ne čuti nobenega mika, ki je utrujen in ima vsega čez glavo, je napolnjen s tegobami sveta, življenja in službe. HOČEM, moj Bog. To je zvestoba. Verujem vate, in čeprav se skrivaš in ne čutim ne tolažbe ne tvoje bližine, GREM. Hoteti – to je pa milost, ki jo Bog daje. Zato ne smem opustiti molitve, tudi kadar nisem prav nič razpoložen. Ne opustiti maše, čeprav se mi ne ljubi. 16 I MARIJA 8

Kako naj drugim prinašamo sadove svoje vere? Jezus nam pravi, da smo sol. Juha, ki je je veliko, postane užitna zaradi ščepca soli. Tako tudi v družbi brez Boga pravi kristjan izžareva Boga. Dober človek prinaša Boga tudi, če o njem ne govori. Če človek živi v prijateljstvu z Bogom, ga prinaša med neverne sodelavce v službi, izžareva njegovo dobroto s tem, da je uslužen, potrpežljiv, in ko doživi žalitev, se nasmeji in gre naprej z dobroto. Zato nam Jezus pravi: »Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.« Kristjan prinaša Boga v skupnost s tem, da izžareva ljubezen, tudi če je težko, tudi če je kdo usmerjen proti njemu. Jezus nas uči, naj vračamo hudo z dobrim. To je kultura evangelija, ki ni lahka, zmore jo živeti človek, ki je v zvezi z Bogom. V zvezi z Bogom pa smo takrat, ko molimo in prejemamo zakramente. Kako pogosto naj hodimo k spovedi? Mesečna spoved spada že med pogoste spovedi. Kdor mesečno hodi, če pa pride kriza prej, če zdrsnemo, pa naj pride že prej. Če vest očita težko kršitev Božje volje, bom šel čimprej. Kdor hodi mesečno, je to zelo v redu. Kdor pa nima prilike priti vsak mesec, naj si vdak dan spraša vest in se zvečer skesa. Če ne občutimo težke krivde, sproti obžalujemo, je to veliko. Navadimo se vsak večer obžalovati, ker smo grešili. Žal mi je, Jezus, zaradi tebe. Če mi je iskreno žal, da sem žalil Boga, mi bo Bog odpustil. Vendar je prav, da grem potem, ko je prilika, k spovedi. Če bi pri maši rad pristopil k obhajilu, pa nisem bil pri spovedi in me bremeni


teža kršitev, naj iskreno zmolim kesanje, ker sem žalil Boga. Bog mi odpusti in sklenem, da bom šel k spovedi, potem grem lahko k obhajilu. Iskreno kesanje iz ljubezni do Boga odpusti tudi težek greh, takoj, samo ostane obveznost iti k spovedi. Če te prilike takrat ni, smem iti k obhajilu in grem k spovedi potem.

Kako vas kot spovednika bogati spovedovanje? Bogati me, moram reči. Rad spovedujem. Spovedancu se posvetim. Iz njegove izpovedi skušam spoznati njegovo notranjo razpoloženje in mu pomagati. Če je skeptik, mu povem, da ga ima Bog zelo rad. Naj se ne boji. Rečem mu, da je 24 ur na dan v Božji roki, ki je topla in varna, ker je Očetova, ker je Božja. Ne izgubiti zaupanja. Bog vam je bližje, kot si vi mislite. Spovedancu dajem pogum iz prepričanja, ne iz leporečja. Ne govorim kar tako. Prepričan sem o tem, da je Bog blizu, samo zaupaj mu, ker ga boli, če mu ne verjameš, da te ima rad. Če gre za vaše otroke – veliko staršev danes potarna, da njihovi odrasli otroci nimajo več časa za Boga. Molite zanje! Nikogar Bog ne bo spustil iz svoje in Marijine roke, če nekdo moli zanj. In če molitev ni uslišana takoj? Zaupajte! Tudi če vaša molitev ni uslišana že jutri, bo

uspešna, ker »če me boste prosili v mojem imenu, vam bom to dal«. Če se sklicujete na moje trpljenje, bom to storil, česar me prosite. Kadar mi prosimo, da se človek spreobrne, da bo postal dober človek. Da bo moj sin ali hčerka, kot moli mati, našla spet pot k Bogu, ta molitev ne bo zaman, čeprav se to ne bo zgodilo že jutri. Bog ima čas in on pripravlja teren. Molitev ni brez učinka, če verujemo. Ljudem zagotavljam gotovost njihove molitve, ker nam to zagotavlja Bog. Žali ga, če molimo s polovičnim zaupanjem. Morda bo, morda ne. Sem premajhen, moja molitev ni svetniška – dvomim ... Kadar je k Jezusu kdo pristopil in ga česa prosil, mu je Jezus rekel: »Tvoja vera te je ozdravila«. Če je videl vero. Tako sam spovedanca hočem prepričati, da ga ima Bog rad, da je to absolutna resnica in naj zaupa v to in gre naprej. Zaupaj, v Božji roki si in te roke Bog ne bo umaknil. Samo nadaljuj.

Kot spovednik in kot duhovnik opogumljate ljudi? Ko ljudem dajem korajžo, me to bogati. Mnogi sprejmejo in se zahvalijo, ker jim govorim iz prepričanja. Ko vam govorim, še sam to doživljam. Sam sem se namreč v velikih težavah že v mladosti odločil za Boga. Bog ve, kje bi bil, če ne bi v mladosti prejel tistega križa. Veste, križ, ki vas teži in zaradi katerega izgubljate MARIJA 8 I 17


tolažbo, je blagoslovljen, če ga nosite z Jezusom. Tako mu daste pečat svetosti. Če trpite z nevoljo, morda jezni na Boga, ker vam pošilja križ, hudi nase in na okolico, je to zapravljeno, če pa nosite z Jezusom, je križ posvečen. Trpljenje je nekaj svetega, Jezus sam je šel skozi vse težave. Najlepša duša, Mati Marija, ki ji je Bog dal vse privilegije, je bila brez enega privilegija – da bi ne trpela. Marija ni prišla po tepihu v nebesa! Marsikakšen kristjan bi pa rad. Češ, pošteno živim, verni smo, pa je križ za križem. Bog hoče s tem nekaj povedati. Če križ nosite z Jezusom, bo križ blagoslovljen. Nihče ne more po tepihu v nebesa, ker te poti ni.

Kaj vam pomeni romanje, ki je simbol našega življenja, naše zemeljske poti proti nebesom? Mene osebno romanje ne privlači. Ne. Bil sem v Palestini, zanimivo je bilo, a me ne privlači, ne bi šel več. Jezus je tu. Čar in lepota romanja je, da doživljam ob krajih, kjer je Jezus živel in delal, Božjo bližino in da iz nje znam živeti. V kolikor je pa božja pot breme s programom, da nimam časa, da bi čisto v miru molil, je pa to neprivlačno. Vse je novo, drugačno, navsezadnje pa pridem domov utrujen. Ne od molitve, ampak zaradi pomanjkanja molitve.

18 I MARIJA 8

Tako prevečkrat romamo danes. Kaj pa včasih? To je bilo drugače. Romali smo na Brezje, peš ali z vozovi, od doma iz preddvorske fare. To so bile ure. To so lepi spomini, ko smo romali s starši. Tudi kasneje sem romal kot dijak, ko sem v Kranju obiskoval gimnazijo. To je bil obisk Marije, ne množično romanje. Ko sem sam, doživim romanje, ko sem v množici, pa ne. Obsedeni smo s tem, da hočemo vse videti, če smo že tu. Tako je preveč dobrot na krožniku ... Ko se prenaješ, pa ničesar več ne okusiš. »Kdor veliko roma, se redko posveti«. Ko je množica, ni zbranosti, ko se hočeš ustaviti in moliti. Sam. Ob Jezusovem grobu, v dvorani zadnje večerje, v vrtu Getsemani ... Romanje naj bo notranje poglabljanje v življenje Jazusa in njegove matere, da bomo od tega imeli sad. Hvala, p. Polikarp, za življenjski zgled in besede, ki nas opogumljajo!


“Prihajam kot romar med romarji, da bi prosil: Marija, pomagaj!”

SLOVENSKO LJUDSTVO JE V GLOBINI MARIJANSKO - Petra Grimani

Na Brezjah smo bili veseli obiska br. Joséja Rodrígueza Carballa ofm, generalnega predstojnika Reda manjših bratov. O tem slovesnem d ogodku smo že poročali v rubriki V Marijinem naročju. Po slovesnem bogoslužju in litanijah v čast Materi Božji smo generalnemu ministru postavili nekaj vprašanj:

Rekli ste, da človek hrepeni po vrednotah evangelija. Svetišča, kot so Brezje, so znamenje velike žeje po Bogu med ljudmi danes. V kakšnih pogledih je delo duhovnikov in nas laikov, ki delamo v svetiščih, poseben izziv za romarje in ljudi, ki prihajajo k nam? menim, da imajo svetišča pomembno vlogo v evangelizaciji. Če se dobro pripravi bogoslužje v svetiščih, sprejem in poslušanje romarjev, je to približanje Jezusu prek Marije. Potem pa je treba v marijanskih svetiščih posebno pozornost nameniti temu, da Marija ni cilj, pač pa vedno vodi k Jezusu. In Marija vedno govori »Karkoli vam poreče, storite!«. Nadalje so marijanska svetišča pomembna za evangelizacijo zato, ker so tako ali drugače zelo navzoča v naših kulturah. Torej je lahko približati ljudi Bogu prek Marije. Vendar pa to MARIJA 8 I 19


mora biti solidna, zanesljiva, trdna marijanska teologija.

To ste zelo lepo povedali tudi v pridigi, da ni dovolj, da so Mariji posvečene naše cerkve. Kako naj v polnosti živimo iz marijanske duhovnosti? Mislim, da se marijanska duhovnost na koncu vedno steče v »Tukaj sem!«. Razpoložljivost, brezpogojna odprtost za Božji načrt. Zato pa potrebujemo vero. Marija je verna žena. Že sveti očetje govorijo, da je Marija najprej spočela besedo v srcu prek vere, potem pa še v svojem telesu. Gre torej za razpoložljivost, ki je sad vere. Popolno zaupanje Vanj, ki mu ni nič nemogoče. To je več kot dovolj za marijansko duhovnost. Brez tega pa je ni mogoče udejanjati. Kako se osebno, brat José, generalni minister, pogovarjate z Marijo? Že kot otrok sem bil vzgojen tako, da sem v Mariji videl mater. Torej se pogovarjam z njo zelo po domače. Mogoče bi moral večkrat moliti zdravamarijo. Lahko pa zatrdim, da je Marija vedno navzoča v mojem življenju kot ljubljena oseba, kot oseba, ki mi je blizu. Čutim jo, da je zelo navzoča v mojem življenju. Zahvaljujem se ji, kot bi se zahvalil človeku, osebi, v katero popolnoma zaupam. In če imam kaj prositi, jo prosim tako, kot bi prosil nekoga, v katerega povsem zaupam. Tako kot sem se pogovarjal z mamo, ko je bila še živa. Kako naj vsem romarjem, ki prihajajo v svetišče približamo evangelij, da bi tudi oni lahko v vsakdanjem življenju živeli po njem? Evangelij ni ideja, evangelij ni ideologija, evangelij je oseba. Torej moramo predstaviti Jezusa. Približati moramo ljudi Jezusu. Danes je veliko žeje po Bogu, tudi nepriznane. Naša naloga je, da tako, kot je nekoč to storil Filip, približamo ljudi Jezusu. Kot je Filip Grke. In tu znova vstopa Marija. Po Mariji k Jezusu. In pri tem ni nobene težave. Pustiti moramo ob stani ideje, ideologije in predstaviti Jezusa kot osebo, kot človeka, kot prijatelja. Ideologije umirajo, ideje se spreminjajo. Če nekdo sreča osebo, Jezusa, se pa to ne spremeni. Če nekdo pusti Jezusu, da mu spremeni srce, to ostane 20 I MARIJA 8

za vedno. Težava je, ker se mnogo kristjanov še ni srečalo z Jezusom in je potem njihova vera zelo površna, površinska. Nova evangelizacija ima cilj zlasti v tem, da bi se srečali z Jezusom. Če nekdo sreča Jezusa, se njegovo življenje spremeni, kot se je spremenilo življenje svetega Frančiška.

Kot naslednik svetega Frančiška obiskujete brate in jih spodbujate. Zdi se, da to spodbudo rabi ves narod, vsi Slovenci. Kje naj iščemo in najdemo to spodbudo? To opogumljanje je v Jezusu. Tudi Frančišek ni cilj za nas. Sveti Frančišek je posrednik. Posrednik, ki nam kaže, kako živeti tako, kot je živel On. Je globoko zaljubljen v Jezusa. Če ima sveti Frančišek kaj povedati današnjemu svetu, je to, da je našel zaklad, Jezusa. Jezus je bil zanj vse, lepota, bogastvo, dobro, najvišje dobro. Kdor se sreča z Jezusom, mu ne manjka več ničesar. Papež Benedikt XVI. vedno ponavlja to misel mladim. Ko Jezus vstopi v človekovo življenje, ne vzame ničesar, da pa vse. Papež je v apostolskem pismu pisal o letu vere. Kako naj nas Marija spremlja na poti vere, kako je lahko ona vrata vere? Vrata so Kristus, Marija pa je spremljevalka na poti, da pridemo skozi vrata. Marija nam pomaga, ker hodi vzporedno z nami proti Jezusu. Marijo bi rad videl kot spremljevalko na poti in to je velika usluga, ki nam jo Marija ponuja. Da nam roko in nam pokaže na Jezusa. To je velika pomoč tudi na poti vere. Svetišča naj bi bila center karitativnosti. Kako naj udejanjamo dobrodelnost v našem svetišču na Brezjah? Iti k Jezusu vedno pomeni hoditi v družbi z mnogimi drugimi, še posebej s tistimi, ki so v potrebi. K Jezusu ne moremo priti sami. Torej tudi svetišča, ki so središča za pot k Jezusu, morajo biti središča, kjer so vsi sprejeti, še posebej ubogi. Verovati v skrivnost učlovečenja pomeni verjeti prav to. Odkar je beseda meso postala, ne moremo k človeku priti sami. Zato morajo svetišča opravljati tudi veliko socialno, humanitarno


Po treh dneh obiska v Sloveniji se je generalni minister vrnil v Rim. Pohvalil je pastoralno delo slovenskih frančiškanov, vidi pa še veliko izzivov pri delu z mladimi in s sodobno kulturo. Hvaležni smo za obisk in spodbudo Frančiškovega naslednika, pa tudi lepe besede zahvale ob zaključku petkove slovesnosti:

vlogo. Ne samo zato, da bi dajali, ampak tudi zato, da sprejemajo. Mi ubogim, revnim dajemo, od ubogih pa lahko tudi veliko prejmemo. Ubogi so naši veliki učitelji. Dovolj je, če jim prisluhnemo, ne samo z ušesi, ampak s srcem. Pri svetiščih ne gre samo za vprašanje češčenja, gre tudi za vprašanje solidarnosti. Solidarnosti v veri, pa tudi solidarnosti v častnih dobrinah. Papež nas je v letošnji postni poslanici povabil, naj gledamo drugega, naj upremo svoj pogled v drugega, da bi odkrili njegove potrebe in da bi na te potrebe odgovorili z velikodušnostjo. Kristjani se moramo spominjati stavka iz apostolskih del: »Več veselja je v dajanju kot v sprejemanju«. In pa tisti stavek svetega Frančiška: »S tem, ko dajemo, prejemamo.« Sveti Frančišek je vedno aktualen, ker nas uči dojeti vrednote, ki so aktualne, ker so vrednote evangelija. Ponuja nam tudi odgovore na gospodarsko krizo, ki nas pesti. Nanjo svetnik odgovarja s skromnostjo in solidarnostjo. Pogosto pozabljamo, da so dobrine last vseh, saj je Bog stvarnik vsega. Pa tudi oče vseh, revnih in bogatih.

»Pred koncem slovesnosti bi se vam rad še enkrat iz srca zahvalil. Vsak obisk Marijinega svetišča mi pomeni posebno milost. Lahko vam povem, da je to, da sem danes tukaj, sploh da sem živ, po zaslugi Marijinega varstva in po zaslugi preproste vere neke žene – moje mame. Ko sem pri dveh letih skoraj umrl, mi je Marijina priprošnja prinesla ozdravljenje. Zato je zame vrnitev v Marijino hišo vedno kot vrnitev domov. Danes sem se znova Gospodu zahvalil za dar življenja in za dar bratov. Predvsem pa, da nam je dal Marijo. Naj nas ona, Devica, ki je postala Cerkev, kot pravi Frančišek, ona, v kateri je bila in je vsa polnost milosti, spremlja povsod, kamorkoli bomo šli. In vi, dragi bratje in sestre, kadarkoli pridete v to svetišče in če se spomnite in ne veste, za koga bi molili, molite za generalnega ministra. Molite za to provinco, molite za vse brate po svetu. Dal vam bom Frančiškov blagoslov za vse nas, za naše družine, še posebej naj velja za bolne in otroke.«

MARIJA 8 I 21


PO MARIJI K JEZUSU

Marija Pomagaj tolažba v bolezni - J.F.

Mnogim je vera položena v zibelko in srečna sem, da je tudi meni. Posebej blizu mi je mati Marija, tako kot je bila moji mami. Ko je pred več kot desetletjem v lepi starosti umrla, je imela ob sebi podobo Marije Pomagaj z Brezij. To je podoba, ki nima umetniške cene, ima pa neprecenljivo vrednost zame in moje življenje. Ob tej podobi sem jokala, ko je mama prehajala na oni svet, ob Njeni podobi sem jokala in prosila, ko je moje življenje zaradi bolezni postajalo vse težje. Že od mladih letih sem imela težave z ledvicami, nenehna obolenja so vodila v kronično odpoved in nenazadnje tudi na dializo. Brez močne vere, pomoči moža, družine, prijateljic in dobrih ljudi ne bi zmogla: kako dragocene so bile vse prijazne besede, vprašanja: »Kako gre?« in molitve, ko so videli, da hodim sklonjene glave. Tudi nenehna romanja na Brezje so mi bila v uteho, ko sem v tišni, največkrat delovnega dne, prosila Marijo, naj bo luč v mojih najbolj temačnih dneh. Spomnim se, da sem takrat, ko je bilo najbolj hudo, v romarsko knjigo ob oltarju zapisala: »Mati Marija, prosim, pomagaj mi, res ne zmorem več.«

22 I MARIJA 8


Bili so boljši in slabši dnevi. Toda bil je večer, ko se je vsa teža bolezni zgrnila name. Blizu mi je bil Jezus v svojem trpljenju na križu. V solzah se je zrcalila podoba Marije Pomagaj, želela sem, da v naročje vzame tudi mene. In ko se je v meni rojeval največji obup, ki je mejil na brezup, je zazvonil telefon. Imeli so ustrezno ledvico zame. Odrešitev. Čudež. V trenutku so se solze poslušile, v meni se je zbudila neznanska moč, ki prihaja edino od zgoraj. Vem, da so moji domači takrat spletli pravo molitveno vez in vem, da me je prav blaga priprošnja pri Bogu in Mariji, poleg dobrih kirurgov, vsega zdravniškega osebja, zdravniškega duhovnika Mira Šlibarja in moje močne volje, rešila neznanosne teže bolezni. Operacija je uspela, moje telo je sprejelo ledvico. Danes je moje življenje drugačno - zagotovo pa lepše in bolj kakovostno. Seveda prihajajo preizkušnje in borbe, a hvaležna sem Mariji, Bogu, družini, vsem prijateljem, da zmorem. Korak za korakom. Vsak trenutek pa je del mene tudi neznani darovalec, ki mu v molitvi vsak dan večkrat rečem hvala in čutim močno vez. Zaradi svoje nesebičnosti mi je podaril življenje. Nikoli mu ne bom mogla stisniti roke, pogledati v obraz, a zame je angel rešitve.

Vse, ki ste bolni, želim spodbuditi s svojim zgledom. Z zaupanjem v Božjo in Marijino pomoč boste zmogli: pokleknite, jokajte, zaupajte. Vsi, ki ste zdravi, pa tako ali tako že veste, da zdravje ni samoumevno, zahvaljujte se zanj, prosite in ga negujte. Vsem, ki ne veste, ali bi darovali organe po svoji smrti ali smrti vaših najdražjih, pa na srce polagam prošnjo - prosim, rešujte življenja, saj je to eno največjih in najbolj humanih dejanj, ki jih lahko človek naredi za bližnjega. “Ljubite se med seboj, kakor sem jaz vas ljubil,” nam pravi Kristus, ki je za vse nas daroval svoje življenje. V bolezni sem še bolj spoznala, kako nad menoj in vsem, ki potrebujemo pomoč, bdi Mati Marija. Kako dragocena je njena podoba, ob kateri je molila že moja mama, zdaj pa jaz skrbim, da je oltarček ovenčan z molitvijo in cvetjem. Ona nas varuje in v njenem naročju smo varni. Marija Pomagaj, tolažba v bolezni, prosi za nas.

MARIJA 8 I 23


16. junija 2012 bo romarsko svetišče na Brezjah ponovno sprejelo prav posebne romarje. Revija Ognjišče že 44. leto zapored organizira vseslovensko romanje bolnikov in invalidov. Ostareli, bolni in invalidi bodo prišli K Mariji Pomagaj po novo upanje, tolažbo in vero. Da bi pomagali bolnikom, invalidom in starejšim in jim omogočili romanje, se bo tudi letos na Brezjah zbralo lepo število prostovoljcev. Prostovoljci, večinoma starejši in mlajši skavti, malteški vitezi in drugi svoje delo vsako leto opravljajo predano in z veseljem. O prostovoljcih in sami organizaciji Vseslovenskega romanja bolnikov in invalidov smo se pogovarjali z Bojanom Burgerjem in Andrejem Galičem iz Ognjišča:

- Vesna Leban

24 I MARIJA 8

Kakšno je vajino delo pri organizaciji romanja bolnikov in invalidov na Brezje? Letošnje leto bo že 44. vseslovensko romanje bolnikov in invalidov na Brezjah. Midva skrbiva za vso organizacijo glede romanja, razen svete maše. Od nabave čaja, kave, sladkorja, sendvičev za prostovoljce in sokov za bolnike in invalide. Sicer pa je organizacija že zelo utečena in poteka gladko: vsako leto je treba pripraviti pisma, pesmarice, spominske podobice in podobice za maziljenje za vse romarje. Včasih smo pri nas zbirali tudi prijave romarjev in papirni material pošiljali po pošti, sedaj udeleženci romanja to dobijo kar na Brezjah. Kar se tiče svete maše in obreda maziljenja, zadnja leta za to skrbijo duhovniki, prej smo to organizirali mi. Tudi berila smo včasih zbirali mi. Treba pa je na sam dan romanja poskrbeti, da razobesimo plakate in smerokaze. Poskrbimo tudi, da je dovolj duhovnikov za spoved, za podeljevanje obhajil in svetega maziljenja. In seveda nadzirati celotno dogajanje. Pri tem nama veliko pomaga tudi Klemen Svetelj, vodja UNIPAS.


PROSTOVOLJSTVO Kakšni so bili začetki? Bojan: Na same začetke imam zelo lepe spomine, to je zdaj že preteklost. Na idejo za organizacijo Vseslovenskega romanja bolnikov in invalidov na Brezjah je prišel gospod Bole, direktor Ognjišča. Prvo leto je bilo romanje organizirano za tiste, ki so se prijavili; romarji so dobili kosila pri sestrah na Brezjah. Do takrat v Sloveniji za bolnike in invalide ni bilo nobenega podobnega srečanja, zanje ni nihče naredil nič. Že prvo leto romanja je bila cerkev polna, naslednje leto je bila že premajhna, nato pa smo počasi pričeli s svetimi mašami na prostem. Svete maše so na prostem vsako leto, tudi če je vreme slabo, razen pred tremi leti je bilo tako hudo, da je bila sveta maša v cerkvi. Romarji so to mašo poslušali povsod, kjer so bili zvočniki: v zakristiji, v samostanu in nekateri celo na avtobusu po radijskem prenosu. Se pa organizatorji še bolj kot slabega vremena bojimo neznosne vročine, ki jo bolniki še posebej težko prenašajo.

Koliko prostovoljcev sodeluje pri romanju bolnikov in invalidov na Brezjah? Včasih je bilo prostovoljcev veliko več. Predvsem iz okoliških, gorenjskih župnij jih je bilo veliko, pa tudi iz Ljubljane smo jih samo iz Šentvida in Šiške na Brezje peljali poln avtobus. Tudi iz Sostrega so prihajali po trije, štirje kombiji. To so bile v glavnem mladinske skupine. Nekateri so prihajali tudi sami. Tako je bilo tista leta navadno okrog 200 mladincev, ki so radi prišli in uživali zraven, lepo je bilo. Zlata leta romanja bolnikov in invalidov so bila v 80. letih prejšnjega stoletja, prišlo je po dvanajst, trinajst, tudi štirinajst tisoč romarjev. Potem pa je začelo število počasi upadati. Danes je mlade prostovoljce zelo težko dobiti, enostavno jih ni. Pridejo pomagat radovljiški skavti, tudi nekaj drugih skavtov, a jih je le za vzorec. Nekaj se glede prostovoljstva zadnja leta dela tudi na Brezjah,

sicer pa mladih prostovoljcev zelo primanjkuje. Pridejo pa vsako leto starejši skavti in člani Malteškega viteškega reda, ki so zelo zagreti in radi pomagajo. Pa tudi zelo so zanesljivi, brez njih bi bilo res težko.

Kakšne so naloge prostovoljcev na romanju bolnikov in invalidov na Brezjah? Prostovoljci opravljajo različna dela. Postavljajo stole, potrebujemo jih kot redarje, da pazijo, kako se odvija promet z vozički. Prostor pred baziliko Marije Pomagaj imamo namreč vedno razdeljen. Na enem delu so romarji, ki jih spremljevalci pripeljejo s svojimi vozički. Potem številne bolnike pripeljejo prostovoljci z našimi vozički na sedeže; en del je namenjen lažjim bolnikom, en del težjim bolnikom in en del za spremljevalce. To imamo vedno nekoliko razdeljeno in zato morajo redarji paziti, da ta krožni transport poteka nemoteno. Prostovoljci med mašo in rožnim vencem delijo pijačo, saj mnogi ne morejo sami do nje. Skrbijo tudi za nemoteno podeljevanje obhajila in svetega maziljenja, pri tem usmerjajo duhovnike. Vsako leto prostovoljno pride tudi skupina zdravnikov iz jeseniške bolnice, ki poskrbijo za bolnike, če je potrebno. Vedno je prisoten tudi rešilni avto za kakšen nujen primer. Morava pa tudi omeniti že utečeno ekipo prostovoljk, skupino žensk, ki se razdeljijo v skupine po tri in skrbijo za to, da gredo nepokretni lahko na stranišče. Umijejo jim roke, jih dajo iz vozička in nazaj na voziček. Njihovo delo je res neprecenljivo.

Koliko prostovoljcev pa danes sodeluje na romanju bolnikov in invalidov na Brezjah? in kako jih bolniki sprejemajo? Če bi želeli res kvalitetno pokriti Romanje bi rabili približno stopetdeset prostovoljcev, pride pa jih običajno okrog sto, stodvajset. Samo za transport z vozički raMARIJA 8 I 25


bimo recimo šestdeset prostovoljcev, imamo namreč trideset vozičkov in dva prostovoljca na enega. Tako pa morajo biti prostovoljci, ki pridejo, bolj pridni in početi več stvari hkrati.

Kako udeleženci romanja sprejemajo prostovoljce? Bolniki in invalidi prostovoljce sprejemajo zelo lepo, zelo so zadovoljni, da kdo pokrbi zanje. Da so prostovoljci tisti dan na razpolago samo njim, da so jim takrat na voljo. Da je tisti dan namenjen prav njim in samo zanje. Sploh začetki so bili res edinstveni, saj se je romanje bolnikov in invalidov na Brezjah začelo, ko nikjer drugje ni bilo nič podobnega. Danes ima že vsaka dekanija dekanijsko romanje za bolnike in tudi vsaka župnija posebej. In zato se nekoliko pozna upad udeležencev romanja na Brezjah. Ampak Brezje so le Brezje in ljudje radi pridejo sem. Tisti, ki hodijo že vsa leta, se že dobro poznajo, se vsako leto vidijo, srečajo, najdejo in poklepetajo. Ta velika množica bolnikov vsakemu udeležencu da veliko moči in poguma za premagovanje bolečine.

Zakaj Marija Pomagaj toliko pomeni bolnim in trpečim? Marija Pomagaj pomeni veliko vsem, ne samo bolnim in trpečim. Pa vendar, čisto iz človeškega vidika je zelo pomembna množica ljudi, množica bolnih, ki se udeležijo romanja bolnikov in invalidov. Ko tako ali drugače trpeči vidijo, da niso osamljeni, da nimajo samo oni križa, pač pa še mnogi drugi. Ta moment je zelo pomemben, saj tako vidijo, da niso sami v trpljenju. Ta skupina ter prisotnost Boga in Marije, vse to pomaga. Če si sam, velikokrat misliš, da so vsi pozabili nate, če je pa veliko ljudi in pravo vzdušje, je bolnim in trpečim lažje. In zato tako radi pridejo na Brezje, raje kot na župnijska srečanja bolnikov. Tam ni tako velike množice romarjev in takega vzušja.

Kako bi navdušili še več ljudi za prostovoljstvo? Misliva, da je osnovna celica v domači župniji in osnovni vodja je župnik. Če jih bo on znal navdušiti, bodo prišli, če jih ne bo znal, jih ne bo. Samo navdušiti jih je treba! 26 I MARIJA 8

Enako je s skavti. Če bi vodje skavtov znali navdušiti svoje skavte, bi tudi verjetno prišli. Izkušnje so namreč take, da tisti mladi, ki pridejo, radi pomagajo, se imajo lepo in gredo domov zadovoljni. Rečejo, da bodo še prišli, nikoli ni negativnega vtisa. Radi pomagajo in ne vem, zakaj jih potem naslednja leta ni več. Misliva, da je res glavni problem v tem, da se nihče ne potrudi, da bi jih navdušil in motiviral. To bi se dalo lepo početi v duhu medgeneracijskega sožitja, ki je dandanes tako moderno. _

Na koncu smo nekaj kratkih vprašanj postavili tudi trem skavtom iz Radovljice: Matevžu, Luciji in Vidu, ki kot prostovoljci že več let sodelujejo na romanju. Na kakšen način kot prostovoljci sodelujete pri romanju bolnikov in invalidov na Brezjah? Kako to doživljate? Matevž: Kot voditelj pri skavtih vedno želim odgovarjati na aktualne potrebe. Ker se je pokazalo, da je ta potreba večja pri sami pripravi na dogodek, smo se radovljiški skavti odločili da prihajamo na Brezje en dan prej in pomagamo pri pripravah prostora. Samoiniciativno pa skavti pomagajo tudi v soboto. Lucija: Za prostovoljce se vedno najde dovolj dela. Ko sem bila na Brezjah nazadnje, smo najprej pripravljali stole in klopi (torej prostor za mašo), potem pa smo vsem, ki so pršili stregli kavo, vodo in sok. Vid: Kot mladi skavti naša četa že nekaj časa sodeluje pri tem dogodku. Začnemo s postavljanjem stolov nekaj dni pred romanjem. Na samem romanju pa sodelujem že nekaj let. Običajno sem v pomoč pri deljenju papirnega materiala; to je program svete maše s pesmaricami in pa broške s simbolom in podobico romanja. Romanje vsako leto doživim drugače, na novo. Je lepa izkušnja, ki ti ob tem, da pomagaš drugim, da veliko moči in volje za delo. Vam je bilo všeč, kaj pričakujete letos? Matevž: Sodelovanje mi je bilo všeč, zato se vsako leto vračam. Pričakujem, da bo letos boljša organizacija. Vid: Mi je všeč. Pričakujem lepo vreme, ki je res potrebno za tako veliko prireditev. Potem bo tudi romarjev veliko in bomo vsi skavti imeli kaj početi.


Kaj kot prostovoljci delate, kakšne so vaše naloge? Matevž: Prostovoljstvo ni služba, temveč način življenja. Kot prostovoljec se ne poglabljam v to, kaj so moje naloge, temveč skušam pomagati človeku, ki potrebuje pomoč. Lucija: Karkoli mi dajo delati. Vid: Kot sem že povedal, nekaj dni pred romanjem pomagamo pri pripravi prostora. Na dan romanja pa ob prihajanju bolnikov delimo papirni material in dajemo informacije, kasneje pa delimo vodo, razvažamo bolnike in jim na druge načine pomagamo. So romarji hvaležni za vašo pomoč? Matevž: Z romarji na srečanju nimam neposrednega stika (prpravljam prostor). So pa že večkrat skavti, ki so bili na srečanju, povedali kakšen dober občutek je, če pomagaš nekomu, ki potrebuje pomoč Lucija: Romarji so zagotovo hvaležni. To se vidi že na njihovih obrazih, ko z nasmehom sprejmejo vsako ponujeno pomoč. Vid: Ja, so hvaležni. Sploh tisti, ki so povsem odvisni od pomoči in nimajo ob sebi nikogar, ki bi jim pomagal. Ob tem sem vesel tudi sam. Imate tudi sicer kakšne izkušnje s prostovoljstvom? Kakšne? Matevž: Skavtski zakon se glasi: Skavt pomaga bližnjemu in naredi vsak dan vsaj eno dobro delo. Ta zakon nas zavezuje k temu, da vidimo ljudi v stiski in jim pomagamo. Vsak skavt se sam odloči, kako in koliko bo pomagal. Dobro delo pa pride do izraza še posebej na taboru, ko pomagamo kot skupina. Lucija: Lansko leto sem kot prostovoljka delala na pediatrični kliniki v UKC, kjer sem se po dve uri na teden igrala z otroki, ki so dlje časa v bolnici, letos pa enkrat na teden delam družbo brezdomcem v njihovem dnevnem centru v Ljubljani. Vid: Sem precej aktiven; kot animator, ministrant in pomočnik v župniji. S skavti pa ob vsaki prošnji radi priskočimo na pomoč.

Kaj mislite, na kako bi se dalo še več mladih navdušiti za prostovoljstvo? Matevž: Starši bi morali z zgledom pokazati mladim, da prostovoljstvo ni nekaj, kar se izvaja v okviru društev, klubov, organizacij, ... ampak je nekaj, kar nam bogati življenje in je del našega vsakdana. Lucija: Zdi se mi, da bi morali sami doživeti in videti, koliko lahko s prostovoljnim delom nekomu daš in koliko lahko sam dobiš od nekoga, ki ga z dobrim delom osrečiš. Vid: Pomembno je, da jim dajemo zgled in da jih vključimo zraven. Ne vem, včasih se mi zdi, kot da se sramujejo česa. Hvala Bojanu, Andreju in skavtom za odgovore in pripravljenost na pogovor. Naj ob tej priliki vse mlade in mlade po srcu povabimo, da se kot prostovoljci udeležite romanja bolnikov in invalidov na Brezjah! Veseli vas bomo! MARIJA 8 I 27


slovenska MARIJINa SVETIŠČa:

strunjan 500 let Marijinega prikazanja - Rok Andres

28 I MARIJA 8

Ko se od solin pričnemo vzpenjati navkreber si ne predstavljamo, da nas bo pot pripeljala na poseben kraj. Tudi če smo redni obiskovalci teh krajev, nas lahko mir in tišina okoli strunjanske cerkvice vedno znova prevzame in umiri. Pogled nam sega po rodovitni kraški okolici, do obalnega zaledja in na drugi strani do morja v vsej njegovi širini. Stoječ pred strunjansko cerkvico se romar znajde sam s petsto let starim čudežem prikazanja, ki ga nagovarja, da se odpre in postane dovzeten za Božjo milost. Ko gledamo cerkvico Marijinega prikazanja, si težko predstavljamo, da bi se tu zgodilo kaj velikega. Pa vendar sta v Sloveniji samo dve cerkvi, ki stojita na mestu izpričanega Marijinega prikazanja, Sveta Gora pri Gorici in Strunjan. Strunjan je še vedno najbolj oblegano Marijino svetišče v Istri. To se najbolje vidi po velikem številu votivov, ki jih ljudje še vedno prinašajo v zahvalo. Dan današnji je Strunjan obiščejo skupine z vseh koncev Slovenije, ezuli – izseljenci, pregnanci, begunci z one strani meje, Istrani, romarji iz obalnih krajev in vse do Buj, Buzeta, Labina, Pazina. Strunjanska župnija je živa, a še vedno se poznajo posledice vojne, fašizma in socializma, tudi ogromno preseljevanj. Ljudje iz Strunjana so goreči, saj so v zadnjem stoletju morali tvegati ali žrtvovati veliko, če so želeli ohraniti na-


rodno dediščino in se zavedajo velike pomembnosti vere. Mnogokrat se jim pri nedeljskih mašah pridružijo romarji, turisti ali gostje bližnjih hotelov. Patru Niku Žvoklju, ki z vso zavzetostjo skrbi za Strunjansko župnijo, nikoli ne zmanjka dela. Še posebno v tem času, ko je dela, s pripravo na veliko obletnico, toliko. Največ dela ima s pripravo na predvečer praznika, 14. 8., ko bo po morju krenila procesija z barkami. Vodil jo bo koprski škof dr. Jurij Bizjak, slovesno mašo pa bo daroval ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres. Na praznik Marijinega Vnebovzetja pa bo slovesna maša v treh jezikih, v jezikih krajev, od koder prihajajo romarji. Za oba dogodka bodo pripravili zunanje prizorišče, saj bo cerkev ob takem dogodku daleč premajhna za vse. Duhovne priprave na dogodek tečejo že nekaj časa. Marijin kip, ki sicer stoji v cerkveni ladji in ga na dan pred praznikom vnebovzetja za barkami popeljejo od Pirana do Strunjana, nato pa peš do cerkve, ob letošnjem jubileju roma po obalnih župnijah. Kamor koli pride, je Marija sprejeta s hvaležnostjo in navdušenjem. Mnogo ljudi se še spomni peš romanj k strunjanski Mariji, ko so hodili tudi po več dni, sedaj pa Marija prihaja k njim. Po pričevanjih so ta srečanja vedno polna vere in upanja. To je obenem tudi Marijino vabilo na njeno slavje. V sklop priprav sodijo molitev in koncerti. Med drugim tudi dva koncerta gregorijanskih koralov, v počastitev benediktincev in benediktink, ki so prvi delovali na tem kraju. Izvedli so slikarsko kolonijo, načrtujejo izdajo knjige, razglednic, zgibank. Dogodkov ob tako veliki obletnici ne manjka. Še posebej omembe vredna pa je obnavljanje kapelic. Kapelice so kot verske korenine in z obnavljanjem želijo potrkati na srca ljudi, da bi se začeli spraševati o svojem verovanju. Ta trenutek se v strunjanski okolici dogaja mala renesansa – kapelice se vračajo v novogradnjah. Strunjan je torej na začetku renesanse. S svojo umaknjeno lego in v močni povezanosti z naravnim okoljem daje tisto, kar velika svetišča ne zmorejo dati. Da lahko v parku in cerkvi najdeš mir, tišino, povezanost s stvarstvom, Božji dotik in Marijino roko.

ROMARSKA S svojimi križi za božjim križem romarji istrski gremo v Strunjan. Tamkaj je svet nebesom najbliže, kakor postavljen na božjo dlan. Za nami so Kubed, Lopar in Podgorje, za nami Buzet, Koštabona, Grožnjan, za nami Rižana, Dragonja in morje, pred nami Marija in njen sveti hram. Psalme tam pojejo trte in oljke, letajo angeli, človek je mil, cerkev na griču je biser iz školjke, tam je po romanju dolgem naš cilj. (iz župnijskega koledarja 2010)


- Vesna Leban

Lurd je že sto petdeset let kraj molitve in milosti, ki ga vsako leto obišče na milijone romarjev. V to majhno mestece v Pirenejih na jugu Francije se dnevno zgrinjajo množice vernikov in nevernikov, ki se želijo pokloniti Mariji, vsakdo s svojim namenom. Tu leži petnajst kapelic kot petnajst skrivnosti rožnega venca, višja srednja cerkev iz skalovja in veličastna bazilika z vitkim belim zvonikom. Njen glavni oltar se nahaja natančno nad votlino, v kateri se je prikazovala Marija in kjer izvira zdravilni studenec. Nastanek tega romarskega kraja opisujejo Marijine besede, izrečene deklici Bernardki: »Pridite, pijte vodo iz izvira in se z njo umijte; Povej duhovnikom, naj sezidajo tukaj kapelo in ljudje naj v procesijah prihajajo na ta kraj.« Danes je Lurd glavno krščansko romarsko središče. Ko je 14-letna lurška pastirica Bernardka Soubirous 11. februarja 1858 s sestro in prijateljico nabirala drva, je v skalni jami Massabielle nedaleč od Lurda doživela izkušnjo, ki je za vedno spremenila njeno življenje, pa tudi življenje mesta Lurd. Na ta dan je doživela prvega od 18 prikazovanj »čudovite mlade gospe«, ki je stala v skalni niši. Drugi dve deklici nista videli ničesar. Bernardka je trdila, da je Gospa oblečena v belo tančico z modrim pasom, da ima na obeh stopalih zlato vrtnico in da v rokah drži rožni venec. Čeprav se je »gospa« na Bernardkino vztrajanje šele v 17. prikazovanju predstavila kot »Brezmadežno spočetje«, so vaščani domnevali, da gre za Devico Marijo. Tako je potrdila versko resnico, ki jo je pred tem razglasil papež Pij IX. Štiri leta kasneje je Cerkev po natančni in strogi preiskavi potrdila nadnaravni značaj prikazovanj. Takrat je bila Bernardka varovanka redovnic v Lurdu. Leta 1866 se je udeležila posvetitve oltarjev v spodnji cerkvi nad votlino, potem pa je odšla v samostan usmiljenk v Nevers v osrednji Franciji, kjer je z ljubeznijo stregla bolnikom vse do svoje smrti 16. aprila 1879. Leta 1933 je bila razglašena za svetnico. 30 I MARIJA 8

LURD DANES Marijino naročilo je bilo izvršeno v vsej svoji polnosti. Ne samo, da stojijo v Lurdu danes tri veličastne cerkve, tja prihajajo procesije romarjev z vsega sveta. Vsako leto ga obišče okoli šest milijonov vernikov, ki se priporočijo Mariji v tamkajšnji baziliki. Številni se z vodo umijejo ali se celo okopajo v njej in z vero upajo na ozdravitev in na pomoč v bolezni in stiski. Bernardka pa ni bila edina posrednica med nebom in lurško zemljo, tudi na druge ljudi je izlila svojo milost. Papež Benedikt XVI. je ob 150. obletnici prikazovanja Marije v tem romarskem središču dejal: »Že 150 let romarji neprenehoma obiskujejo votlino Massabielle, da bi slišali sporočilo spreobrnjenja in upanja, ki je naslovljeno nanje. In mi smo storili enako«. V Lurdu je danes več cerkva, kapel in bazilik. Tri leta po prikazovanjih je domači duhovnik Abbé Dominique Peyramale skupaj s krajevnim škofom odkupil zemljišče okoli votline in pričel z deli, da bi območje naredili bolje dostopno za obiskovalce. Pričeli so tudi z gradnjo prve od cerkva, ki je danes znana kot Kripta in je med najmanjšimi. Druga cerkev na tem območju, posvečena leta 1876, je Bazilika Brezmadežnega spočetja, znana


LURD Mreža evropskih Marijinih svetišč

tudi kot Zgornja bazilika. Tretja je Bazilika sv. Rožnega venca, ki jo je konstruiral arhitekt Leopold Hardy in je bila posvečena leta 1901. Sprejme 1500 vernikov. Od decembra 2007 je pročelje te bazilike okrašeno z mozaikom slovenskega umetnika p. Marka Ivana Rupnika.

podzemna bazilika. V njej lahko sedi 5000 vernikov, zraven pa je prostora še za 350 invalidskih vozičkov.

Podzemna bazilika sv. Pija X. je največja in najbolj nenavadna cerkev na tem območju. Oblikoval jo je arhitekt Pierre Vago in je bila dokončana v letu 1958 v pričakovanju ogromnih množic ob stoletnici prikazovanj. To je moderna betonska stavba, ki je skoraj popolnoma pod zemljo in lahko sprejme 25.000 vernikov. Stilno je zelo drugačna od preostalih dveh bazilik, strop spominja na prevrnjeno ladjo, vzdušje je precej temačno. Na stenah so prikazane skrivnosti rožnega venca, v posebni tehniki barvastega stekla.

Svetovni dan bolnikov spodbuja k prebujanju čuta za bolne in trpeče, pa tudi za vse ostale, ki so v stiskah in potrebujejo tolažbo in pomoč. Cerkev povezuje praznovanje svetovnega dneva bolnikov z obletnico prikazovanja Marije v Lurdu, ker so s tem krajem povezana številna uradno potrjena in nepotrjena čudežna ozdravljenja. Cerkev je Marijina prikazovanja potrdila ravno na obletnico prvega prikazanja, zato na ta dan obhajamo spomin lurške Matere Božje.

Zadnja zgrajena cerkev na tem področju pa je Cerkev sv. Bernardke, moderna stavba z relativno malo okrasja. Posvečena je bila leta 1988, zgrajena pa je nasproti votline - na kraju, kjer je sv. Bernardka stala ob zadnjem prikazovanju. To je moderna stavba z relativno malo okrasja. Oblikovana je tako, da v ladjo spušča kar največ dnevne svetlobe, uporabljeni so svetli materiali, kar jo dela opazno svetlejšo, kot je

2. februar SVETOVNI DAN BOLNIKOV

Papež Benedikt XVI. je prav ob 150. obletnici prikazovanja Marije v tem romarskem središču daroval mašo za bolne in poudaril, da je vera tista, ki vernikom daje moč za boj z boleznijo: »Trpljenje lahko poruši še tako trdno ravnovesje, lahko zamaje čvrste temelje zaupanja in včasih celo pripelje človeka do tega, da ne najde več pravega pomena in vrednot življenja«.

MARIJA 8 I 31


ROMANJE BOLNIKOV IN INVALIDOV V LURD Vsakoletno romanje bolnikov in invalidov v Lurd organizira U.N.I.T.A.L.S.I.. To je združenje laikov, ki si prizadeva pomagati bolnikom z izvedbo bolniških romanj v Lurd, Fatimo in drugam. Zveza je bila ustanovljena leta 1903. V goriški sekciji U.N.I.T.A.L.S.I. sodelujejo tudi Slovenci. Pobudo za sodelovanje je dal pred dvajsetimi leti pokojni msgr. Franc Močnik, organizirano pa se bomo Slovenci letos pridružili romanju sedmič. Romanje organizira Bolniška župnija pod vodstvom bolniškega duhovnika Mira Šlibarja. Romajo bolniki, invalidi, zdravi romarji, prostovoljni pomočniki in pomočnice (zdravniki, medicinske sestre ...). Tema letošnjega romanja v Lurd (23. do 29. junija 2012) je: MOLITI ROŽNI VENEC Z BERNARDKO. Vodi ga goriški nadškof msgr. Dino De Antoni, s slovenskimi romarji pa bosta potovala msgr. Metod Pirih, upokojeni koprski škof, in msgr. Alojzij Uran, upokojeni ljubljanski nadškof. Romarji bodo nesli s seboj v Lurd pred Marijo vso veliko družino Slovencev doma in po svetu in še posebej molili in darovali vse, kar spada k romanju, tudi za nove poklice in nove škofije. Slovenci se v Lurdu prepoznajo po banderu z brezjansko Marijo. Msgr. Miro Šlibar nam je na vprašanje, kaj pomeni bolnikom in invalidom romati v Lurd, odgovoril: 32 I MARIJA 8

»Že to, da gredo lahko od doma, bolnim in invalidom veliko pomeni. Začutijo, da jih imamo radi in da je z njimi veliko mladih, ki se jim posvečajo, ki so tam samo zanje. Potem doživljajo čudovita bogoslužja, že na vlaku imamo mašo, nočno češčenje Najsvetejšega, molitve. Predvsem pa na romanju doživijo veliko duhovnega, množice bolnikov in invalidov pa jim dajejo mnogo moči in poguma za premagovanje bolečine. Tako vidijo, da niso sami in osamljeni v svojem trpljenju. Ko vidijo, da ni čudež to, kar pričakujejo, ampak je čudež duhovne narave. To, da lažje nosijo svojo bolečino, da jo darujejo, da so tako apostoli tudi v trpljenju. Za nas, ki smo z njimi, pa kliče k življenju po evangeliju to služenje, biti usmiljeni Samarijan. To je čisto vzajemno. Pa še to je pomembno, da nismo združeni samo Slovenci med sabo, da se družimo s skupino iz Gorice, da se čuti to čezmejno bratstvo. Z nami so bili že večkrat tudi Bolgari, tako da smo res povezani v eno veliko Cerkev.«

LURD IN SLOVENCI Brezje so bile pogosto slovenski Lurd, ker so ljudje doživljali povezavo med tema dvema marijanskima svetiščema. Tudi zato, ker si romanja v Lurd niso mogli privoščiti. Na vprašanje, kakšno povezavo vidi med svetiščema in zakaj Marija Pomagaj toliko pomeni bolnim in trpečim, nam je msgr. Šlibar odgovoril:


Tanja Oblak: Klekljan oltarni prt za Lurd

od preproste ideje do svetovnega projekta

»Leta 2010 sem kot spremljevalka slepe prijateljice tudi jaz potovala z bolniki v Lurd. To je bila posebna izkušnja, saj sem prvič v življenju popolnoma pozabila nase in ves svoj čas posvetila prijateljici in drugim bolnikom. Lurd sem doživela kot kraj velikih milosti, ki so jih še posebej deležni bolni in ostareli. Domov sem se vrnila utrujena, a nadvse srečna, s prepričanjem, da se bom k lurški Mariji še vrnila.

»Vedno pravim, da je Marija povsod, je tukaj, je v Lurdu in Marija je v teh naših prelepih svetiščih. Marija je za mnoge tudi samo v domači hiši, ko ne morejo nikamor več iti. Svetišče na Brezjah je za nas Slovence tako blizu, Marija nas povezuje tudi, ko nismo tam. Marija Pomagaj je za ljudi še posebej pomembna, ko pride bolezen oz. invalidnost. Tudi če nismo na Brezjah, smo v prošnjah, v duhu povezani z Marijo. Bolniki, invalidi in trpeči se radi spominjajo let, ko so bili mlajši in zdravi in so romali k Mariji Pomagaj. Priporočali so se ji tedaj in se ji priporočajo še danes. Vsem ni dano, da v starosti in bolezni prenesejo pot v Lurd in tako doživljajo to bližino pri Mariji Pomagaj, saj se tudi na Brezje zgrinja množica trpečih. In ta množica jim daje veliko moči in poguma za premagovanje bolečine in darovanje trpljenja. Predvsem je to občestvo Cerkve, ki trpi, ki pa hkrati odrešuje, ki evangelizira, ki kliče Božjega blagoslova.« Naj Marija Pomagaj in lurška Mati Božja preko naših molitev spremljata ter v veri opogumljata in utrjujeta vse naše bolne in preizkušene brate in sestre.

Med molitvijo in premišljevanjem sem se nekaj mesecev za tem odločila, da pri naslednjem romanju, skupaj s svojimi klekljaricami simbolično sodelujem tako, da izdelamo in na romanju poklonimo klekljan prt za kamniti oltar v lurški votlini. Idejo je podprla Afrodita Hebar Kljun, predsednica Združenja slovenskih klekljaric, ki je k ustvarjanju tega izdelka povabila slovenske klekljarice, vendar pa se je ideja hitro razširila tudi preko meja domovine in zavzela neslutene razsežnosti. Projekt je presegel vsa pričakovanja, saj je pri klekljanju čipk (kvadratne oblike, dimenzij 10 x 10 cm) sodelovalo več kot štiristo klekljaric, iz več kot sto mest, iz številnih držav, iz štirih kontinentov. V izdelek, ki je tako postal tudi simbol povezovanja in sodelovanja med različnimi državami, narodi in verstvi, je bilo vloženih več kot pet tisoč ur dela (v ta čas ni všteto ročno šivanje prta), ob tem pa je potrebno poudariti, da je v vzorcih, ki so različni, ogromno simbolike, med njimi pa je tudi veliko unikatnih. Iz pisem, ki sem jih prejemala skupaj s koščki čipk, je izžarevalo veselje, veliko pa je bilo tudi zahval in prošenj, naslovljenih na Lurško Marijo. Izdelek visoke kulturne in simbolne vrednosti je bil do 15. junija 2012 razstavljen v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični. Dan zatem, ob vseslovenskem romanju bolnikov in invalidov na Brezjah, je bila na njem opravljena evharistična daritev. Prt bo nato konec meseca junija skupaj z bolniki potoval v Lurd, kjer ga bodo romarji, pod vodstvom duhovnika Mira Šlibarja poklonili tamkajšnji župniji pri skupni sveti maši, ki jo bodo darovali slovenski, italijanski in francoski škofje.«


SESTRE NA BREZJAH Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja Skupnost šolskih sester na Brezjah je zaživela v letu 1965 v skromni mali hiši, ki so jo sestre kupile in jo polagoma obnavljale. Med drugo svetovno vojno so bile namreč vse sestre pregnane, vse hiše so jim bile vzete. Dve rodni sestri iz skupnosti Šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja, ki sta bivali v Ljubljani, sta kot Gorenjki želeli kupiti hišo na Gorenjskem. Opazili sta oglas za hišo na Brezjah, v neposredni bližini bazilike. Sama lokacija v bližini Marije Pomagaj jima je bila zelo všeč in tako so sestre tu ustanovile svojo skupnost. Zaradi dotrajanosti stavbe in vedno večje potrebe (prošnje sester za dopust, za nego v starejših letih) pa je v soglasju s provincialno upravo nastal načrt za večjo zgradbo, kar se je leta 1972 tudi uresničilo. Tako popravila stare hiše kot gradnjo nove je vodila pokojna sestra Hedvika, izredno sposobna, preudarna in gospodarna. Tako so sestre začele sodelovati v župniji, v katehezi, vodile so gospodinjske tečaje in razna srečanja. Danes 34 I MARIJA 8

je to skupnost, v kateri živi veliko onemoglih sester in sestre, ki jim velikodušno strežejo. Sestrska skupnost danes šteje 18 članic, imajo pa tudi štiri civilne laike, skupaj jih je torej 22. Ker skupnost biva na Brezjah, je njihovo poslanstvo v veliki meri prilagojeno romarjem, ki prihajajo k Mariji Pomagaj. Tako hiša kot celota, pa tudi vsaka posamezna sestra, skušajo romarjem odgovarjati na vsa vprašanja. Ljudje namreč pri njih iščejo razne informacije glede svetišča, pogosto kar prek telefona. Prav tako sestre redno sodelujejo pri bogoslužjih, vsak dan gredo k maši, berejo berila, če je potrebno, delijo obhajila, sodelujejo pri petju. Kolikor je v njihovi moči, postorijo, kar je aktualno potrebno v delih cerkvenega leta, če ne drugega, pa molijo. Sestra katehistinja hodi poučevat verouk v sosednji župniji, na Ljubno in na Ovsiše. V postnem času pa so sestre sodelovale tudi pri vodenju križevega pota po stari romarski poti od Posavca proti Brezjam.


- Vesna Leban

Temelj njihovega duhovnega življenja predstavlja Frančiškova duhovnost, ki pa je zelo povezana z marijansko duhovnostjo. Svetemu Frančišku je bila Marija sploh zelo blizu in kakor je Marija njemu blizu, je tudi sestram, še sploh pa kot žena, redovnica. Marijin lik sestre tako ali drugače vedno spremlja; nje, ki so na Brezjah, pa še toliko bolj tesno, v večji meri, v večjem zaupanju, z večjimi, pomnoženimi prošnjami. Predstojnica, sestra Nikolina, pravi, da vsaka sestra, ki se oglasi na Brezjah, osebno ali po telefonu, navadno prosi, naj jo priporočijo pri Mariji. Tudi zunanji ljudje, poznane družine in posamezniki, ki se znajdejo v težavah, se prav tako močno priporočajo, povedo celo, zakaj. Številni pridejo kar osebno in se priporočijo ali dajo za kakšno mašo, da se opravi pri njih. Marija jim je torej svetel zgled, ena vodnica, priprošnjica, sestre se zelo rade obračajo nanjo in so pod njenim varstvom. Sestre se vsak dan najprej zberejo v hišni kapeli za jutranjo molitev, za brevir. Temu sledi vsakodnevna maša in po njej osebno premišljevanje. K bogoslužju pridejo vse sestre, pripeljejo tudi tiste onemogle, ki lahko sedijo na vozičkih, razen petih, ki so nepokretne. Tem pa delijo obhajilo v tistem delu dneva, ko so najbolj sveže, najbolj pri močeh. Vse tri dele dneva, tako zjutraj, opoldne in zvečer, imajo skupno molitev, po molitvi pa je vedno obrok. Tako gredo vedno iz kapele k skupni mizi. Tiste sestre, ki skrbijo za nepokretne bolnike, opravijo vso nego že zjutraj, pred tem, da lahko pridejo k skupni molitvi. Vedno pa je ena sestra na obhodu, da sliši onemogle, da je stalno dosegljiva, če je potrebno. Za bolnike skrbijo tri medicinske sestre in njihova prva dolžnost je prav skrb zanje. Seveda pa pomagajo tudi na vrtu, pri čiščenju, kakor je kje kdaj potrebno. Takrat se med seboj dogovorijo, da dve dokončata nego bolnika, da gre lahko ena medtem že opravljat drugo delo. Zelo pomembno je, da za bolnike skrbijo stalne sestre, ki se spoznajo na medicino, poznajo zdravila, dajejo injekcije, poznajo bolnike in vedo, kako delati z njimi. Tako ponoči kot podnevi morajo biti sestre stalno čuječe, pripravljene, če jih bolniki potrebujejo, čeprav je ponoči po besedah predstojnice hvala Bogu kar precej mirno.

Sestra predstojnica je tudi voditeljica gospodinjskih tečajev, za kar je vedno večje zanimanje. Poleg gospodinjskih spretnosti mladim z veseljem in ljubeznijo posreduje tudi duhovne vrednote. Sestra Nikolina pravi, da bi si želela imeti tečaje še bolj pogosto, pa jo obveznosti in odgovornosti do skupnosti pri tem nekoliko omejujejo. Kuharski tečaj so imeli v marcu, aprilu, tudi v maju. Vsaka skupina šteje navadno dvanajst oseb, tečaj zajema šest obiskov v mesecu, ti so ob torkih in četrtkih popoldan po štiri ure. Ker so zaradi služb in drugih obveznosti tečajnikov tako časovno omejeni, mora sestra Nikolina že vse vnaprej pripraviti za tisti dan, nameriti sestavine in podobno. Da lahko naredijo več stvari in da delo nemoteno poteka, da ne izgubljajo časa s pripravami. Pridejo tečajniki vseh starosti, zaposleni vseh poklicev, kmečke žene, dijakinje, študentke, tudi fantje in možje. Zelo različno. Vedno pogostejši so tudi primeri, ko fant in dekle dobita tečaj za poročno darilo. Vsi se dobro počutijo pri njih, radi prihajajo tudi neverni, ni omejitve za nikogar, se pa vedno moli. Nasploh pa sestro Nikolino odnos neverujočih tečajnikov do vere, njihovo zanimanje, vedno znova pozitivno preseneča. Prek tečajev, s tem božjim darom, ki ga je prejela že ob rojstvu, se tkejo lepe vezi, lepa povezanost s tečajniki. V teh desetletjih je spoznala velik krog posameznikov in družin po vsej Sloveniji. Sestra predstojnica pravi, da je vodenje kuharskih tečajev res veliko, lepo delo, lepo poslanstvo, ampak za gospodinjsko delo žal ni nobene mlajše sestre. Imajo nekaj pripravnic, kandidatinj in postulantij že v noviciatu, vse imajo lepo izobrazbo, ampak nobena v to smer. Želela bi si, da bi imela kakšna mlajša sestra zanimanje za gospodinjstvo, da bi se ji lahko pridružila, da bi nekaj korakov naredili še skupaj. Pravi, da morda pa le je ena, da malo upanja še ima. »Če je božja volja, se bo vse uredilo,« še doda sestra Nikolina.

MARIJA 8 I 35


- diakon Ferdinand Rus

»Moja duša poveličuje Gospoda, in moj duh se raduje v Bogu mojem odrešeniku,« (Lk 1,46-47) 36 I MARIJA 8


EVANGELIJSKI ODLOMEK

V majskem izvodu revije Marija je razmišljanje ubrano na zgoraj citirane besede Magnificata in izraža željo posameznika oblikovati svojo vero po Marijinem vzoru. Mnogo iskanja in prizadevanja je potrebno, da se vsaj malo približamo temu idealu. V času šmarnic v naši domači farni cerkvi poslušamo vsak večer pred pričetkom svete maše različna razmišljanja, ki jih pripravijo laiki. V razmišljanjih, ki so vsa ubrana na zgoraj citirane besede Magnificata, – simbola Marijinih šmarnic - se izraža tista osnovna vernost posameznika, ki skuša svojo vero udejanjati po svojem idealu - Mariji. Letos obravnavamo temo: ljubezen in svoboda. Predstavitev obeh pojmov je večino razpravljavcev privedla k občudovanju Marijine vere in njeni ljubezni do bližnjega, ki se rojevata v popolni svobodi duha in njenem globokem zaupanju v Gospoda. Poslušal sem mnoga razmišljanja in v njih začutil željo po vedno večjem približevanju lastne vere tistemu vzoru, ki nam je vsem kristjanom položen v dušo. Pa smo včasih preveč zaspani, da bi ga opazili … Besede »vera« Božja Mati v uvodnem verzu sploh ne izreče. Pričuje z mnogo skromnejšo, a pomensko zelo čustveno besedo: Moj duh se raduje v Bogu … Tako nam svojo vero predstavi v sreči, ljubezni in svobodi. VERA V SREČI je udejanjanje Gospodovega načrta, ki ga je Marija sprejela ob spoznanju, da je izbrana za mater Sina svojega ljubljenega Boga. Ker je bilo njeno srce tako polno vere vanj, je čutila pripravljenost premagati vse ovire, ki bi jih lahko doživela na tem svetu. To je bil tudi vir njene sreče VERA V LJUBEZNI utrjuje njeno odločenost darovati se Bogu in ljudem. Vera in ljubezen skupaj dvigneta njenega duha in jo naredita močno za izkazovanje vseh oblik dobrote in predanosti. VERA V SVOBODI je stanje njene notranje naravnanosti, ki nikoli ne omejuje svobode bližnjega, ampak v zaupanju in spoštovanju odprtih rok čaka brate in

sestre, da se ji približajo - če to potrebujejo in si želijo njene pomoči. Na tem mestu mi pride na misel tudi močna Abrahamova vera. Živel je iz Boga in za Boga. Tisoč let pred Marijinim rojstvom ni slutil, da se bo pojavil nekdo, ki bo v svoji predanosti še večji od njega. In Marija ta ideal doseže. Danes gledamo na vse omenjene osebe in dogodke kot na davno zgodovino. Toda njihov odziv na razodete resnice je terjal mnogo večjo odločnost in zaupanje, saj so se vsi dogodki šele morali zgoditi v prihodnosti. In kje smo mi danes? Verujem. Ne upam si napisati besed, da se moja duša raduje v veri v Boga. Kaj vse kali mojo srečo v veri. Kolikokrat me zanese, da sem skeptičen do svojih odločitev, ki so se kasneje pokazale za pravilne. Kolikokrat sem obžaloval, ker nisem sprejel dobrega nasveta ali navdiha, pa bi mi bilo velikokrat lažje. Kako sem sprva podvomil v svojo Cerkev, ko so vsi mediji udarili po »Mariboru«. Koliko stvari mi je in mi še greni srečo, ki bi jo moral občutiti ob uspehih in sreči bližnjega. Kolikokrat se znajdem v razmišljanju o materialnih dobrinah. Pa ne samo na tiste, za katere sem dolžan skrbeti kot odgovoren starš – oče ali dedek. Dvomi se pojavljajo 2000 let pozneje, ko mi je dostopno Sveto pismo in tisoče razprav o odnosih med prijatelji v cerkvenem občestvu in vsemi bližnjimi, ki jih srečujem v svojem življenju. Poskušam biti boljši in k temu me priganja moj notranji glas,ki kot stalni opomnik usmerja moja dejanja in misli. Veliko spodbudo pa čutim tudi v pismu vv. Pavla Timoteju: »Prizadevaj si za pravičnost, vero, ljubezen in mir s tistimi, ki iz čistega srca kličejo Gospoda« (2 Tim 2,22).

MARIJA 8 I 37


- Vesna Leban

»V ječi sem prosil jetniško vodstvo, da mi dovoli naslikati podobo Marije Pomagaj, ki sem jo obljubil za ribniško cerkev. Moja sestra mi je vse potrebno priskrbela in prinesla v zapor. Marijino podobo sem slikal po spominu. Vmes sem večkrat prosil: »Marija, pomagaj mi, da se rešim te ječe, da bom mogel še kaj več storiti v čast Božjo in za slovenski narod.« Ko je bila slika dokončana, mi je odleglo in neko veselje sem doživljal v duši. Niti par ur ni minilo, ko so se odprla vrata ječe. Notri je stopil častnik in izjavil: »Prosti ste in lahko greste domov!« Tedaj sem ves srečen odnesel sliko Marije Pomagaj in se vrnil domov.«

RIBNIŠKA MARIJa POMAGAJ Ribniški župnik Maks Ipavec je v župnijskem listu Ribniški sejalec z datumom 6. 7. 1997 objavil kratek opis slike Marije Pomagaj, katero je leta 1941 naslikal Stane Kregar. Podatke mu je posredoval sedaj že pokojni Viktorijan Demšar, ki je bil tisti čas župnik in dekan v Ribnici. Takole piše: Slika brezjanske Marije Pomagaj ima posebno zgodovino. Leta 1940 jo je naročil tedanji župnik in dekan Viktorijan Demšar pri svojem prijatelju duhovniku Stanetu Kregarju. Stane Kregar je to milostno podobo naslikal v ječi, kamor so ga po krivici odpeljali italijanski vojaki. Takole o tem pripoveduje po krivici zaprti duhovnik - slikar: 38 I MARIJA 8

Malo pozneje sta oba z očetom to sliko prinesla v Ribnico g. Demšarju. Bila sta neizmerno hvaležna Mariji za rešitev iz tolikšne stiske. Ko je bila ob koncu vojne ribniška cerkev bombardirana, je sliko župnik odnesel v podružnično cerkev Svete Trojice v Hrovačo. Danes ima slika častno mesto spredaj pri stranskem oltarju. Verniki se zelo radi ustavljajo pred to podobo, molijo in prižigajo sveče. O Kregarjevi kopiji slike Marije Pomagaj v Ribnici smo povprašali tudi gospo Ano Kamenšek, nečakinjo duhovnika in slikarja Staneta Kregarja. Pravi, da ji je o sliki Marije Pomagaj v Ribnici pripovedovala pokojna teta Cilka Kregar, stric o tem ni nikoli govoril, čeprav so bili kot družina zelo povezani. Staneta Kregarja so ob začetku vojne po krivici zaprli Italijani, ker se je postavil v bran svojemu očetu. Kot pravi ga. Ana, je njen stari oče peljal »gare« po kolovozu mimo gostilne Slepi Janez. Tam so imeli dolgo njivo. Tedaj je prišla mimo italijanska straža in vpila nad njim, naj se umakne, stari oče pa se ni umaknil, ker jih ni slišal. Stane jih je vprašal, zakaj vpijejo na starega človeka, naj nehajo, ker je gluh in jih ne


MARIJA POMAGAJ PO SVETU

sliši. Duhovnika Staneta Kregarja so vojaki po tem dogodku odpeljali v zapor. Ga. Ana pravi, da ji je teta Cilka povedala, da je Stane Marijo Pomagaj v zaporu naslikal po spominu, ker se je tako zaobljubil, ker se je njej priporočal. Material za slikanje pa mu je v zapor prinesla prav omenjena teta. Ga. Ana nam je povedala, da obstaja še ena Kregarjeva slika Marije Pomagaj. Še nedavno tega je krasila stranski oltar šentviške cerkve v Ljubljani. Ko so cerkev prenavljali pa so jo prenesli v župnijski urad Ljubljana Šentvid, kjer ima mesto še danes.

sno zaznamoval sodobno cerkveno umetnost in obogatil naše cerkve. Umrl je 1. avgusta 1973. leta, pokopan je na šentviškem pokopališču. Galerija Staneta Kregarja domuje v Zavodu sv. Stanislava. Ustanovljena je bila z odlokom nadškofa dr. Alojzija Šuštarja 15. oktobra 1993. V njej je stalna zbirka 85 umetniških del, ki predstavljajo vse tipične faze slikarjevega dela, od nadrealizma do abstraktnega slikarstva. Dela so podarili Zavodu slikarjevi dediči: sestri Cilka Kregar in Marija Šenk ter brat Ivan Kregar.

Stane Kregar se je rodil 10. novembra 1905 v Zapužah pri Dravljah. Leta 1917 se je vpisal na Škofijsko klasično gimnazijo. V gimnazijskih letih je v njem začel dozorevati tudi duhovniški poklic, zato se je takoj po maturi vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Mašniško posvečenje mu je leta 1929 podelil škof Gregorij Rožman. Leta 1930 ga je škof poslal na Akademijo likovnih umetnosti v Prago, kjer se je navdušil za modernizem in se pridružil tamkajšnji kubistični šoli. Po ustanovitvi češke nadrealistične skupine se je oprijel novega načina ustvarjanja. Leta 1935 je diplomiral z odličnim uspehom pri prof. Maxu Švabinskem in se vrnil v Ljubljano. Službo je nastopil kot profesor risanja na Škofijski klasični gimnaziji. Tam je tudi živel in imel svoj atelje. Kot slikar se je prvič predstavil slovenski javnosti z razstavo v Jakopičevem paviljonu leta 1936. Po letu 1950 je zavestno vstopil v svet abstraktnega-nefigurativnega slikarstva. Izredno plodovit je bil na področju religioznega slikarstva. S številnimi barvnimi okni, freskami, mozaiki, oltarnimi slikami in liturgičnimi oblačili je neizbri-

(Marijina podoba na str. 38 - Ribnica, Marijina podoba na str. 39 Ljubljana Šentvid) MARIJA 8 I 39


- Vesna Leban

Vid se je rodil za časa cesarja Dioklecijana kot sin bogate poganske družine v današnji Mazari del Vallo, na jugozahodni obali otoka Sicilija. Njegov oče, bogati senator Hila, je mladega sina Vida zaupal v varstvo vzgojitelju Modestu in hraniteljici Krescenciji, ker ni vedel, da sta kristjana. Otroka sta krstila in ga učila krščanskih resnic. Te nauke sta podpirala z lepim zgledom svetega življenja, zato je otrok pod njunim vplivom zrasel v duhovitega, angelu podobnega dečka. Ko se je Vid vrnil v domačo hišo, je njegov poganski oče zahteval naj se odpove veri v Boga. Vid v to ni hotel pristati in je s svojima vzgojiteljema zbežal v Lukanijo in tam nadaljeval s širjenjem krščanske vere. Ti dogodki so se odvijali ravno v času Dioklecijanovega preganjanja kristjanov.

SVETI VID godoskop

Mučenca Vida prištevamo med najbolj češčene svetnike na Slovenskem. To je vidno že iz števila njemu posvečenih cerkva, ki jih je 41, od tega 16 župnijskih. Svetemu Vidu je posvečena tudi bazilika Marije Pomagaj na Brezjah. Priporočali so se mu v premnogih stiskah: za zdravje živcev, zoper božjast, ob nevarnosti bliska in ognja, zoper kačji pik, za ohranitev čistosti. Za nebeškega zavetnika ga imajo lekarnarji, kotlarji, pivovarji, gluhonemi, viničarji in rudarji pa tudi odrski igralci in plesalci. Slovenska posebnost pa je tudi zatekanje k sv. Vidu pri očesnih boleznih. Pomota pri razlagi imena (Vid – vid) je namreč naredila iz njega pomočnika za zdrave oči in dober vid. Svetega Vida upodabljajo na dva glavna načina: kot mladeniča s palmo in krokarjem, knjigo ali levom, in mučenega v kotlu ali s kotličem v roki. Sveti Vid goduje 15. junija.

40 I MARIJA 8

Legenda pravi, da je cesar kmalu izvedel zanj in ga dal privesti v Rim. Tam je Vid naredil nekaj čudežev, med drugim je ozdravil Dioklecijanovega sina. Kljub temu je bil s svojima spremljevalcema obsojen na smrt. Po običajnem mučenju so ga vrgli v kotel z vrelim oljem. Iz njega so ga rešili angeli in ga pospremili v Lukanijo, kjer je mladenič umrl. Svetega Vida so v 15. stoletju uvrstili med 14 pomočnikov v sili in s tem pospešili njegovo češčenje. Zaradi napake v starem julijanskem koledarju so obhajali god sv. Vida na dan poletnega kresa. Zato je Vidovo v marsičem sprejelo neke kresne šege. Prepričanje, da je ob sv. Vidu najdaljši dan in najkrajša noč, se je po Slovenskem ohranilo kljub gregorijanski koledarski reformi. O tem, kako pomemben praznik je bil to za slovensko ljudstvo nekoč, nam pričajo redki ostanki šeg, ki se sicer držijo le prav velikih praznikov (npr. prepoved dela na polju). Naj nas sveti Vid navdihuje s svojo neomajno stanovitnostjo in zaupanjem v Gospoda, radi se mu priporočajmo v prošnjah in zahvalah!


VEM, KOMU SEM VEROVAL (2 Tim 1,12) dr. Jurij Bizjak

V pismu Hebrejcem je vera označena takole: »Je pa vera temelj tega, kar kdo upa, pričevanje o stvareh, ki se ne vidijo« (Heb 11,1). Za vero je torej značilno, da priznava in sprejema nekaj, kar ni povsem razvidno! Tako je tudi v našem vsakdanjem življenju: kar vidimo in vemo, ni treba verjeti, verjeti je mogoče le dejstva, ki niso razvidna. Zato tudi apostol Pavel piše Rimljanom: »Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi? Če pa upamo, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo« (Rim 8,24-25). Vera je torej temelj in podlaga našemu upanju, pričakovanju reči, ki se ne vidijo.

Zato pa ni vsaka vera razumna, temveč obstaja tudi vera, ki ji pravimo slepa vera, to je vera, ki ni razumna. Takšni slepi veri je nasedla Eva, ki je namesto Stvarniku Gospodu verjela zapeljivi kači. Evina vera ni bila razumna, ker je verjela kači, ki je trdila, da je ustvarjeni človek lahko enak Bogu in more sam odločati, kaj je prav in kaj ni prav, kaj je dobro in kaj je slabo. Človek, ki samega sebe postavlja na vrh, ne ravna razumno in ne živi razumno: »Domišljali so si, da so modri, pa so bili nori« (Rim 1,22). In Gospod jih je razkrinkal, kakor je napovedal po preroku: »Uničil bom modrost modrih in razumnost razumnih bom zavrgel« (1 Kor 1,19).

Kot podlaga upanju je vera najtesneje povezana s pravičnostjo, kajti pravičnost pravzaprav vključuje vse naše upanje in vsa naša pričakovanja: vsakdo namreč hrepeni po tem, da pride do stanja, v katerem bo vse poravnano in prav. Kako tesna je povezava med vero in pravičnostjo, je razvidno tudi iz Kristusovega vprašanja, ki ga zasledimo samo na koncu prilike o krivičnem sodniku in ubogi vdovi: »Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8). Vprašanje razodeva vsem znano resnico in izkušnjo, da dolgotrajne krivice lahko utrujajo vero in slabijo njeno trdnost.

Prava vera pa se opira na Gospoda in zato ni slepa, temveč je razumna vera. Istim Rimljanom namreč piše apostol Pavel, da tudi brez dodatnega Božjega razodetja glede vere niso opravičljivi: »Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč razodel. Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, videti z razumom po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi« (Rim 1,19-20).

Šibka vera se namreč zamaje že pred krivično grožnjo, kakor izpričuje tudi prerok Izaija: Ko sta nad Jeruzalem prihajala dva sovražna kralja, je vsa prestolnica trepetala kakor drevje v gozdu pred vetrom. Prerok pa je kralja Ahaza miril z besedami: »Nikar se ne boj!« (Iz 7,4). In vso prestolnico spodbujal k veri: »Če ne boste verjeli, ne boste obstali!« (Iz 7,9). »V mirovanju in zaupanju je vaša moč« (Iz 31,15). V podobnem položaju je Gospod sam tolažil in bodril preroka Habakuka z besedami: »Glej, komur duša upade, ne bo ravna v njem, pravični pa bo v svoji veri živel« (Hab 2,4). »Brez vere namreč ni mogoče Bogu ugajati. Zakaj kdor hoče priti k Bogu, mora verovati, da obstaja in da je tistim, ki ga iščejo, plačnik« (Heb 11,6).

Kako torej priti do takšne razumne in prave vere? Najprej je treba priznati, da je v vsakem od nas iskra božja, ki je kot gorčično zrno naše vere. S človekovo vero je kakor z njegovo modrostjo: »Modrost je pred obličjem razumnega, norčeve oči pa na koncu sveta« (Prg 17,24). Tudi vero moramo čutiti tik pred sabo, kot jamarsko svetilko na svojem čelu. Naj nas vedno vodi in usmerja vera, ki jo psalmistu predstavlja Božja beseda: »Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč na moji stezi« (Ps 119,105).

MARIJA 8 I 41


MARIJINE MOLITVE IZ IZROČILA CERKVE (nadaljevanje) br. Miran Špelič OFM

Sv. Frančišek Asiški POZDRAV BLAŽENI DEVICI MARIJI

seboj. Zanj je tudi kraljica, torej ženska na najvišjem položaju v družbi.

Pozdravljena, Gospa, sveta kraljica, sveta Božja mati Marija, ki si, Devica, postala Cerkev. Izbral te je najsvetejši Oče nebeški in te posvetil z najsvetejšim ljubljenim Sinom in Svetim Duhom Tolažnikom. V tebi je bila in je vsa polnost milosti in vse dobro. Pozdravljena, njegova palača! Pozdravljena, njegov tabernakelj! Pozdravljena, njegovo domovanje! Pozdravljena, njegovo oblačilo! Pozdravljena, njegova dekla! Pozdravljena, njegova mati! In vse ve, svete kreposti, ki se po milosti in razsvetljenju Svetega Duha izlivate v srca verujočih, da jih in nevernih spreminjate v Bogu zveste.

sveta Božja mati Marija, ki si, Devica, postala Cerkev.

Frančiškovo duhovnost močno zaznamuje njegov odnos do Marije, ki jo ljubeče poimenuje z mnogimi izrazi. Čeprav so nastale nam najbolj poznane lavretanske litanije kar nekaj stoletij po Frančišku, pa mu ni bil neznan običaj molitve, kjer “sogovornika” kličemo z raznovrstnimi imeni. To vidimo tudi v molitvi, ki jo običajno poimenujemo Pozdrav blaženi Devici Mariji. Pozdravljena, Gospa, sveta kraljica, Najprej jo naslovi z najvišjima častnima naslovoma iz človeškega sveta. Zanj je Gospa (lat. Domina) – ne pozabimo, da se izraz Dominus v molitvenem jeziku uporablja za Boga kot Trojico ali za posamezno osebo v Trojici – tak naziv pripišemo tistemu, ki mu priznavamo oblast nad

42 I MARIJA 8

Potem sledi “teološko” ime Božja Mati, ki korenini v starem veku in ga je potrdil efeški koncil leta 431. Ker antiohijska šola ni hotela priznati tega naziva iz aleksandrijske tradicije, je bil potreben poseg Svetega Duha na koncilu. Potem se je ime Bogorodica (gr. Theotokos) razširilo in uveljavilo po vsem krščanskem svetu. Šele zatem se pojavi osebno ime Marija, ki pa je nekako v sredini. In nekako zrcalno, na drugi strani osebnega imena dobimo še njen drugi teološki naziv Devica. Poleg Marijinega materinstva, ki je nekaj neizrekljivega, mora biti nujno omenjeno tudi njeno devištvo, ki prav tako presega človeško izkustvo in doumevanje. Morda pa je najbolj nenavaden del ob samem koncu, ko Frančišek pove, da je Marija kot Mati in Devica zdaj postala Cerkev. Kako naj človek, pa naj bo še tako svet, postane Cerkev? Morda nas odgovor čaka šele nekje proti koncu molitve ... Izbral te je najsvetejši Oče nebeški in te posvetil z najsvetejšim ljubljenim Sinom in Svetim Duhom Tolažnikom. Po prvem klicu, kjer smo izvedeli Marijina najpomembnejša imena, nam jo Frančišek postavi v odnos s Sveto Trojico, z vsako od njenih treh oseb. V zvezi z njimi je omenjena kot “izbrana” in “posvečena”, glavni atribut Boga pa je njegova svetost. In Marija je, ko je posvečena, obdarjena prav s tem, namreč s svetostjo. Trojica jo priteguje k sebi, kot želi pritegniti vsakega človeka. V tebi je bila in je vsa polnost milosti in vse dobro. Marijo nadalje poveže s svojima ljubljenima pojmoma milosti in dobrega, ki v njej nimata meja ne v času ne v


količini. Sledi vrsta pozdravov Marije, ki so vsi povezani z njenim odnosom do Sina. Skupno jim je tudi to, da je Marija prikazana kot tista, v kateri Sin na neki način biva. Pozdravljena, njegova palača! Pozdravljena, njegov tabernakelj! Pozdravljena, njegovo domovanje! V prvih treh pozdravih Frančišek kliče Marijo kot prebivališče. Začne s palačo, torej s kraljevskim bivališčem, vendar pa nam palača zaradi svoje velikosti lahko popelje misel v palačo, katere strop je zvezdnato nebo. Stvarstvo je namreč pogosto prikazano kot Božja palača in Marija je stvarstvo, ki je vase sprejelo Stvarnika. V naslednjem klicu je Marija prikazana kot tabernakelj, kot prostor, v katerem hranimo presveto Rešnje telo. Marija je bila devet mesecev živi tabernakelj. Beseda tabernakelj, ki pomeni šotor, pa nas pošilja tudi v staro zavezo, kjer je bila Božja posebna navzočnost omejena na shodni šotor, ki je spremljal Izraelce v puščavi od gore Horeb do obljubljene dežele in vse do izgradnje templja. Prav tretji naziv, domovanje, pa namiguje tudi na to Božje bivališče med ljudmi, na tempelj, ki ga je zgradil Davidov sin Salomon. Tudi Marija je njuna potomka in je bila živi tempelj za Učlovečenega Boga. Pozdravljena, njegovo oblačilo! Pozdravljena, njegova dekla! Pozdravljena, njegova mati! Jezusa je Marija obdajala in varovala kot oblačilo ne le v času nosečnosti. Ob tem imenu smemo pomisliti na tisto Jezusovo obleko brez šiva, scela stkano, morda prav na njenih statvah, za katero so žrebali pod križem. Tudi Marija je bila celovit človek, brez krpe, brez šiva, nikjer ni bilo potrebno urezati blaga. In to obleko so Jezusu vzeli, ko so ga pribili na križ, a mati je ostala in ga v zadnjih trenutkih zemeljskega življenja in še po smrti odela v svojo ljubezen.

Sama se je že ob oznanjenju vpričo angela predstavila kot Gospodova dekla in ravno zaradi tega dobila od Boga naziv gospe in kraljice. Tako tudi za nas velja njegov klic k služenju, ki nas ne ponižuje, ampak nam podeli mesto v kraljestvu. Zadnji naziv je najvzvišenejši, to je Mati. Mati je tista, ki daruje življenje, ki iz svoje krvi po popkovnici hrani kri novega bitja, je tista, ki v svojem telesu pripravlja prvo hrano za novega človeka. S tem ga usposobi za življenje in poslanstvo. Tudi Bog je prav od nje sprejel ta človeški dar, da bi potem vse nas nahranil s svojo krvjo in s svojim telesom in nas tako usposobil za vstop v večno življenje. In vse ve, svete kreposti, ki se po milosti in razsvetljenju Svetega Duha izlivate v srca verujočih, da jih in nevernih spreminjate v Bogu zveste. Ko Frančišek gleda Marijo prek teh nazivov, vidi ob njej tudi množico kreposti, ki jo obdajajo. In vidi, da si Marija teh kreposti ne prilašča, ampak nam jih ponuja. Po Svetem Duhu vstopajo v življenje verujočih in spreminjajo njihovo življenje. In ko se te kreposti nekako selijo od Marije k nam – seveda ne da bi jo zapustile – se iz nas ob Mariji gradi Cerkev. Ona, ki je bila Devica, je dobila po Edinorojencu množico sinov in hčera, postala je mati vseh verujočih, iz katerih se gradi Cerkev. Tako je s temi svojimi krepostmi, na katere kažejo tudi njena imena, iz sebe, iz svojega deviškega materinstva na neki način zgradila Cerkev. Cerkev je namreč Božja hiša, Božje prebivališče, njegov tabernakelj, prostor, kjer domuje Bog. Marija je bila Jezusov prvi dom na zemlji. Danes smo to tudi mi. Ne sami od sebe, pač pa po milosti Svetega Duha in z Marijo postajamo tudi mi ta Cerkev, kar je Marija postala kot prva.

MARIJA 8 I 43


MARIJA POMAGAJ V LJUDSKI PESMI (nadaljevanje) Božo Jakopič

O Mariji romarici je ohranjena na Primorskem lepa slika našega slikarja Toneta Kralja. Na sliki je upodobljena Marija s sinkom Jezusom, ki ga varno pelja; v drugi roki pa nosi romarsko culo. Pesnik Leopold Stanek je objavil zelo zanimivo umetno pesem Slovenska romarica, za katero je značilna oblika in ritem ljudske pesmi.

K Mariji tjakaj na Goró srce me vabi premočnó. V višavju Mati je doma, tam ni več daleč do morjá. Po morju daleč vodi pot, poišče brate vsepovsod... Bom šla, bom šla, na božjo pot bom šla. Če ne še zdaj, pa k letu – slej ko prej.

Slovenska romarica Šla bom, šla, na božjo pot bom šla. K Mariji tjakaj na Goró srce me vabi premočnó. Tam vinske vse so vprek goré, a zdolaj ravno je poljé. Bom šla, bom šla, na božjo pot bom šla. Vršacev, glej, visokih svet, nad njim neba je svod razpet. Snežnikov stene so oltar, vsa ljudska srca so ji v dar. Bom šla, bom šla, na božjo pot bom šla.

44 I MARIJA 8

V ljudski pesmi, ki jo je ohranil urednik dr. Jože Glonar v miniaturni izdaji Akademske založbe v Ljubljani, z naslovom Žalostne, je v pesmi Zmešani študent prikazana Marija Pomagaj kot priprošnjica v zadnji uri. Naj v skrajšani obliki o tem govori pesem sama:

moja mat' so botra firštova, tud' so sestra cesarjeva!« ... Gospoda se spogledajo, študentu leben šenkajo. Tako še študent govori: »Moje srce preh zdrav' ne bo, dokler leben odvzet ne bo.« ... V križankah že v kep zvoni, študenta glav'ca zaboli. »Saj tolk' mi še perjenjajte, da bom zmolu litanije od lepe rože Marije.« ... Študent je zmolu litanije od lepe rože Marije. Frajman pa se vokol zavrti, študentu glavca odleti. ...

Študent je študiral premočnó, da si je zmešal svojo glavó. Sveto Trojico je premišljeval, kako so tri peršone le en Bog. ...

Strila se je gosta meglica, notri je Marija Devica iz svojim Sinom Jezusom in lubim svetim Jožefom.

Obsodijo ga zaradi prešuštva na smrt.

...

Tako še študent govori: »Ko bi gospoda vedli vi, saj bi mi leben šenkali;

Vzeli so študentovo dušico, gor v nebesa jo spremljajo.


Gorski venec okoli Brezij Matjaž Geršič AVSTRIJA

KARAVANK

E

ITALIJA

KOŠUTA STOL LA AK EŽ M PO

BREZJE

STRORŽIČ

KA MNIŠKO SAVINJSKE VELIKA A LPE PLANINA

A IC OV VA SA

JULIJSKE ALP E

DOBRČA

L JE

KL JU KA

TRIGLAV

BEGUNJŠČICA

ŠKOFJELOŠKO HRIBOVJE

LJUBLJANSKA KOTLINA

POLHOGRAJSKO HRIBOVJE

Brezjansko polje z vasjo Brezje je del Ljubljanske kotline. Ljubljanska kotlina je nastala v geološki preteklosti, v dobi, ki jo imenujemo miocen in je del novega zemeljskega veka – terciarja. V tem obdobju so poleg kotlin nastala tudi gorovja (Julijske Alpe, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe) ter planote (Pokljuka, Jelovica). Pretežni del slovenskega gorskega sveta je sestavljen iz karbonatnih kamnin, večinoma iz apnenca. Apnenec je nastajal z usedanjem odmrlih morskih organizmov, zato v njem danes lahko najdemo številne fosile. Plasti teh usedlin so se nagubale in tako so nastala gorovja.

Južno od Brezij so hribovja nekoliko bolj oddaljena. Najbližje je kraška planota Jelovica, prepredena z mnogimi potmi, ki jih radi uporabljajo kolesarji, pohodniki in strastni gobarji. Na jugozahodu nam pogleda zastira Polhograjsko hribovje, na jugovzhodu pa Škofjeloško hribovje. Obe hribovji spadata v niz vzhodnih predalpskih hribovij, ki z najvišjimi vrhovi segajo med 1000 in 1500 metri nad morjem.

Če se ob obisku Marijinega svetišča na Brezjah nekoliko ustavimo še v parku pred baziliko, lahko v miru opazujemo tudi najvišje predele naše domovine. Ljubljanska kotlina je namreč nekoliko bolj odprta le proti jugovzhodu, v ostalih smereh neba pa jo obkrožajo številni vrhovi, planote in grebeni.

Ljubljanska kotlina se proti severozahodu zlagoma oži in zapira. Takšen občutek tudi dobimo, če potujemo po cesti ob reki Savi Dolinki proti Kranjski Gori in naprej v Italijo ali Avstrijo. Potovanj po tej cesti pa je vse manj, saj nas sodobna avtocestna povezava že pri Jesenicah popelje skozi predor v Avstrijo, kjer se kmalu za mejo ceste razcepijo na vse smeri. Resda prispemo na željen cilj hitreje in bolj udobno, a smo prikrajšani za čudovite prizore visokih gora, ki nam jih ponuja potovanje po stari cesti.

Naš pogled proti severu se ustavi na Karavankah, najdaljšem gorstvu v Sloveniji, ki se raztezajo od Megvarskih vrat v Avstriji do Slovensko-hrvaške meje. Točno na severu je Begunjščica, nekoliko zahodno najvišji vrh Karavank, Stol (2236 m), vzhodno od Begunjščice pa greben Košute z Velikim vrhom kot najvišjim delom grebena. Južno od Karavank se nad dolino Završnice začenjajo Kamniško-Savinjske Alpe in potekajo vzporedno s Karavankami proti vzhodu. Če se ozremo severno, z Brezij lahko lepo vidim Dobrčo, severovzhodno pa Storžič.

Najmarkantnejši pejsaž lahko občudujemo, če se ozremo proti zahodu. Tamkaj se razprostirajo Julijske Alpe z najvišjim vrhom Triglavom, ki je z Brezij zelo lepo viden.

Brezje so ob poti proti mnogim izhodiščem za izlet v slovenske gore. Morda je to priložnost, da se nazaj grede ustavimo in Bogu zahvalimo za srečen vzpon in sestop ter se priporočimo za varstvo na naših prihodnjih gorskih turah.

MARIJA 8 I 45


SUVERENI MALTEŠKI VITEŠKI RED Dr. Tadej Jakopič

Vsakoletno srečanje bolnikov in invalidov na Brezjah je dogodek, ki vstopa v čas vsakdanje naglice in skrbi za naše lastno življenje kot trenutek premisleka o sobivanju z drugimi, katerih življenje je drugačno od našega in zato veliko bolj odprto za vertikalno in horizontalno razsežnost našega krščanskega življenja. Ljudje, ki vidno nosijo križ trpljenja, se pred milostno podobo Marije Pomagaj ob tem srečanju spet zavestno odločijo za hojo na kalvariji svojega življenja. Čeprav prosijo za tisto, kar je mnogim dano, a ne cenjeno, bolje rečeno samoumevno, lahko z njihovih obrazov preberemo tisti »zgodi se Tvoja volja«, ki je nam vseprej kot lahko ubesedljiv. Ko se srečujemo z ljudmi, ki resnično slonijo na Božjem srcu, nas njihova drža nevsiljivo prisili k spreobrnjenju našega egoizma ali pa vsaj k trenutnemu premisleku o vrednosti vseh naših nepotrebnih skrbi in ciljev, narekovanih v duhu modernega časa, ki postaja vedno jasnejši »rabelj hudi«. Ko tako ob spremljanju - morda svojih domačih ali pa drugih preizkušanih romarjev - tudi sami opazujemo brezjanski utrip tega romanja, nas preseneti število usmiljenih Samarijanov z nasmehom na obrazu in z rokami, ki nudijo pomoč vidno preizkušanim sestram in bratom. Med temi so tako posamezniki kot tudi organizirane skupine: vsi skupaj pa samo z enim ciljem – ciljem služenja drugim. Vrvež, ki ga Marija Pomagaj prav gotovo spremlja z materinskim nasmehom, se stopnjuje od jutranjih ur, dokler se s sveto zbranostjo ne začne osrednje bogoslužje pod Marijinim plaščem. Najsvetejša daritev, v kateri so združeni bolni in zdravi, stari in mladi, je globoko doživetje. Zavzeta pomoč je potrebna tudi med sv. mašo, pa naj je to delitev vode ali pa kakršnakoli drugačna pomoč. Že nekaj let so med pomočniki na Brezjah tudi člani Suverenega malteškega viteškega reda. Na rumenih odsevnih telovnikih imajo natisnjen rdeč ščit in na njem bel osmerokraki križ, poznan kot malteški križ. Suvereni Malteški Viteški red (SMVR) predstavlja četrti najstarejši cerkveni red in najstarejši križarski red. Ustanovljen je bil že pred letom 1099 (prvi podatki segajo v leto 1048), v Jeruzalemu in je skrbel za romarje, uboge in 46 I MARIJA 8

bolne. Ker je bilo prvotno redovno zavetišče ob cerkvi sv. Janeza Krstnika, so ga vzeli za svojega zavetnika in se po njem imenovali Red sv. Janeza (Krstnika) iz Jeruzalema. Romarjem, bolnim in vsem pomoči potrebnim je poleg pomoči nudil tudi vojaško zaščito. V svoje redovno vodilo je zato zapisal dvoje: TUITIO FIDEI – OBSEQUIUM PAUPERUM, kar pomeni »obramba vere in pomoč ubogim«. To vodilo je oblikovalo njegovo delovanje v Jeruzalemu, na Rodosu, na Malti ter nato vse do danes, ko je njegov sedež v Rimu. JERUZALEM DO LETA 1187 Že približno od leta 1048 se je v mestu Jeruzalemu postopoma oblikovala skupnost kristjanov, ki so se pod vodstvom benediktinskega brata laika Gerarda odločili, da bodo svoje prizadevanje in pomoč namenili romarjem, ki so prihajali obiskovat svete kraje, pri tem pa bili tako glede nastanitve in prehrane kot obrambe na svoji poti bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Geradova začetna povezanost z benediktinskim redom je dodatno spodbudila to dejavnost in kmalu se je znotraj prvih članov bratovščine sv. Janeza Krstnika znašlo vedno več prostovoljcev, ki so zaradi boljšega in bolj predanega opravljanja svojega dela dali tudi redovne zaobljube čistosti, uboštva in pokorščine. Člane nastajajoče bratovščine so spremljale pomenljive Gerardove besede: »Naša bratovščina bo nesmrtna, saj je ukoreninjena v revščini tega sveta, obenem pa bodo po Božji volji vedno živeli ljudje, ki si bodo prizadevali za lajšanje trpljenja in lažje prenašanje človeške bede«. V prvotnem jedru bratovščine so bili tako benediktinski bratje laiki, jeruzalemski kristjani, nekateri romarji iz Zahoda, ki so se odlločili za opravljanje plemenitega poslanstva, ter nekateri trgovci oz. prebivalci iz ene najstarejših italijanskih pomorskih republik, republike Amalfi. Iz tega svojevrstnega bogastva, ki ga je prinašala prav različnost članov, se je kmalu začela razvijati prava podoba prvega karitativnega reda. Rasle in razvijale so se tudi naloge, ki so postopoma prerasle zgolj sprejemanje romarjev na poti in večkrat celo njihovo spremljanje do najbljižjih pristanišč (za nekaj več varnosti). Poskrbeti je bilo treba za


sirote, najdenčke in uboge v mestu, ki jih je bilo vedno dovolj in so bili praktično brez vsake pomoči in zaščite. Prvotno je bratovščina in vedno bolj razvijajoča se skupnost sv. Janeza Krstnika skrbela le za krščanske romarje in nato za krščanske ubožce in sirote, a kmalu so bili pomoči deležni tudi drugi in prav zato je bila nastajajoča skupnost dobro sprejeta pri takratnjih oblasteh. Še več, pri svoji preprosti medicinski oskrbi in pomoči ji je mnogokrat prišla prav medicinsko dobro razvita znanost pri Arabcih, Grkih in Judih. Ti so s skupnostjo, v nekakšnem smislu Hipokratove prisege, zgledno sodelovali. Okoli leta 1080 že moremo govoriti o hospitalu, ki je bil popolnoma v rokah skupnosti in postal samostojen ter neodvisen. Prvi rektor tega hospitala je bil Gerard sam. Skupnost je v prvem obdobju (nekako prvih petdeset let od začetkov)delovala samo znotraj Jeruzalema in se šele kasneje razširila predvsem po tistih krajih, kjer je bilo večje število romarjev ali pa je potrebo po tem narekovalo kaj drugega. To drugo so bile različne donacije ozemelj, ki jih je red dobival po križarski osvojitvi Jeruzalema 15. julija 1099. Gibanje, ki ga je začel Urban II., je tako izpolnilo prvo nalogo in sedaj je bilo potrebno postaviti celotno upravo osvojenih krajev znotraj jeruzalemskega kraljestva. Vse, kar je bilo povezano s humanitarnim delom v najširšem pomenu besede, je ostalo v rokah in pristojnosti skupnosti sv. Janeza Krstnika, ki je pomagala ozdraviti mnogim ranjenim križarskim bojevnikom. S temi dejanji je napredovala tudi sama medicinska oskrba, ki so je bili mnogi deležni v velikem redovnem hospitalu s približno 2000 posteljami. Skupnost ni ostala neopažena in tako jo je Papež Pashal II. v letu 1113 uradno potrdil kot redovno skupnost. Z mnogimi privilegiji tako preprostih plemičev kot tudi vladarjev (v Sveti deželi in v Evropi) so kmalu razširili svojo dejavnost tudi drugod po Levantu, dohodke ozemelj oz. tistih komend, kjer ni bilo redovne bolnice ali zavetišča, pa uporabili za pomoč njihovim glavnim tovrstnim ustanovam (npr. v Jeruzalemu). Eden večjih hospitalov, takoj za Jeruzalemom, je bil v Akronu, sledili pa so mu nekateri manjši (npr. Beth Gibelin, Nablus idr.).

Redovni bratje so imeli vedno več dela v novonastalih hospitalih, saj je bilo vedno več romarjev (posebno po osvojitvi Jeruzalema in z razširitvijo svoje dejanosti), zato so vedno manj spremljali romarje na njihovih poteh. Ta problem, predvsem pa potrebo po stalni vojski (oboroženih silah) v jeruzalemskem kraljestvu in ostalih osvojenih teritorijih izven njega, so sedaj rešili vitezi templjarji, ki so se ustanovili po zgledu reda sv. Janeza Krstnika, a z dodatki v svojem redovnem pravilu, navezujočimi se na njihovo vojaško dejavnost. Naslednik ustanovitelja reda sv. Janeza Krstnika, Raymond du Puy, je v red sv. Janeza Krstnika ob prigovarjanju papeža vnesel še obrambno vojaško dejavnost. Nekakšna osnova zanjo je bila potrditev redovne zastave (leta 1130 jo je potrdil papež Inocenc II.) ter prva trdnjava, ki so jo dobili za obrambo (Beth Gibelin leta 1136). Beth Gibelin je imel kmalu po tem letu tudi redovni hospital. Redovno vodilo reda je s to dejavnostjo počasi dobilo popolno podobo in tako se je glasilo: tuditio fidei et obsequium pauperum – obramba vere in pomoč ubogim. Gerardov naslednik Raymond du Puy, ki je prevzel vodstvo reda v letu 1120, je sestavil redovno pravilo (nekako med leti 1125–1153), ki je obsegalo 19 točk. Redovniki, ki so imeli sedaj poleg redovnega pravila poenoteno redovno oblačilo (na črni tuniki bel osmerokraki križ), so se postopoma privajali tudi na vojaško (predvsem obrambno) poslanstvo. Aktivna vloga, ki so jo vedno imeli pri obrambi latinskega kraljestva, je spodbudila nekatere plemiče, da so redu sedaj dajali tudi nekatere utrdbe in ne samo ozemlja. Ker je bilo v nekaterih od teh utrdb najti tudi preprosta zavetišča in hospitale, so jih največkrat še dodatno utrdili. Prvo in danes najmogočnejšo ter najbolj ohranjeno križarsko utrdbo predstavlja Crac de Chevaliers (Qalaat al – Hosn), ki ga je leta 1142 dal redovnikom grof Tripolija Rajmond I. in je lahko sprejela tudi do 2000 vojakov, stalno pa je bilo v njej 60 vitezov. Ob tem jim je dal še tri bližnje vasi, ki so viteze oskrbovale s hrano. Grad utrdba Belvoir (nekaj kilometrov južno od Genezareškega jezera), ki ga je red dobil leta 1168 in po dodatnih delih in MARIJA 8 I 47


prenovi predstavlja enega prvih koncentrično zasnovanih obrambnih gradov, je bil v osrčju svoje arhitekturne zasnove (t. i. notranja utrdba) zgrajen kot nekakšen pravi redovni konvent. V tem obdobju je bila vojaška aktivnost reda resnično že dobro poznana, kar dokazujejo tudi gradovi in utrdbe, katerih število se je iz sedmih povzpelo kar na dvajset, za kar ima največje zasluge prav mojster reda Gilbert d'Assailly (1163 – 1169/70). Lahko rečemo, da z donacijami gradov in utrdb v času tega redovnega mojstra postane red sv. Janeza Krstnika resnični viteški red in kot tak nehote zavzame najpomembnejšo vlogo med njimi. Med utrdbami v posesti reda sv. Janeza Krstnika moramo omeniti tudi največjo, ki je bila podobno kot Crac de Chevaliers v Siriji in je bila nekaj časa celo redovni sedež. To je mogočna trdnjava Margat (Qalaat al - Marqab), ki je bila v redovnih rokah od leta 1181 in je bila grajena iz črnega bazalta. Z njo je bil postavljen nekakšen venec redovnih trdnjav, ki so si med seboj signalizirale bližajočo se nevarnost in jo uspešno odvrnile. Red sv. Janeza Krstnika je imel vedno pomembno mesto v strukturi samega jeruzalemskega kraljestva in prav tako tudi v drugih grofijah in kneževinah na Vzhodu. Mojstra obeh redov (reda sv. Janeza Krstnika in reda templjarjev) sta imela vsak po en ključ od zakladnice kraljestva (kjer so bili spravljeni tudi kraljevski simboli) in le skupaj z vsakokratnim kraljem, ki je imel tudi en ključ, je bilo mogoče 48 I MARIJA 8

priti do vseh dragocenosti. To je bila obenem simbolika skupnega delovanja in odločanja, saj je bilo potrebno vsako potezo v danih razmerah dobro premisliti. Vselej so bili na strani vsakokratnega vladarja v Jeruzalemu, ga podpirali pri raznih zarotah proti njemu, saj so želeli ohranjati enotnost kraljestva. Kljub novo prevzeti vojaški funkciji in mnogim uspehom na bojnem polju so ostali redovniki sv. Janeza Krstnika vselej bolj znani po karitativnem delu in služenju kot po vojaških odlikah. Papeži so jih večkrat opozarjali, da je njihova prva dolžnost skrb za bolne in uboge, šele nato vojskovanje za jeruzalemsko kraljestvo oz. kako od krščanskih grofij ali kneževin na Vzhodu. Zaradi, žal, mnogih razprtij znotraj jeruzalemskega kraljestva in zaradi prenašanje evropskih problemov in zamer v novo okolje, je prišel tudi konec jeruzalemskega kraljestva. V juniju leta 1187 se je zbrala doslej največja vojska jeruzalemskega kraljestva, ki je štela približno 15.000 – 18.000 pešcev in 1500 vitezov, med katerimi so bili tudi redovniki – vitezi reda sv. Janeza Krstnika. Muslimanski sultan Saladin je premagal zbrano vojsko, ujete viteze templjarje in viteze sv. Janeza Krstnika pa dal do zadnjega pokončati, saj so bili vselej zelo nevarni nasprotniki. Red sv. Janeza Krstnika je izgubil kar nekaj svojih posestev ter trdnjav in skupaj z ostalimi redovi se je moral umakniti iz Jeruzalema.


Ljudske pobožnosti in evangelizacija škof Lindsay Urwin, administrator anglikanskega svetišča Walsingham, Anglija

Kako neki kraj ali neko dejanje postane sveto? Enako, kot človek postane svet. Nikoli samo z lastnim prizadevanjem, čeprav je mogoče resnično svetost doseči le z duhovnim naporom. Spomnimo se, da v devetem poglavju prvega pisma Korinčanom Pavel govori o duhovnem izčrpavanju svojega telesa, da 'ko oznanjam drugim, sam ne bi bil izključen'. Vendar so duhovni napori predvsem v sodelovanju in v tem, da dovolimo Kristusu, da raste v nas. V bolj domačem jeziku bi lahko kot Marija rekli: »Da«. Tako postanemo presvetljeni in Kristus raste v nas po milosti. Kakor je rekel sv. Tomaž Akvinski: »Milost ni nič drugega, kakor začetek slave v nas«. Če torej hočemo, da bodo naši romarski kraji, naše pobožnosti, ki jih spodbujamo, polni slave, moramo biti odprti in prepoznati odvisnost od Božje milosti. V vsakdanjem življenju nam kraji postanejo pomembni zaradi tega, kar se nam je tam zgodilo – nam ali našim prednikom. Včasih so to kraji, ki jih imenujemo posvetna romarska središča. »Točka nič« v New Yorku, nekdanja bojišča v Evropi, kraj, kjer se je neki par poročil, domače igrišče nogometnega moštva ... Pri nas v Angliji so nogometna igrišča pomembnejša kot katedrale! Obstajajo geste, dejanja, določeno vedenje, ki odražajo pomembnost kakega kraja. To so lahko pesmi, ponavljajoči se rituali (kot na primer val na nogometni tekmi ali celo obleke, ki jih posvetni romarji oblečejo). Ljudje dajemo pomen krajem in stvarem. Potrebujemo to. Pomaga nam najti smisel in nas utrjuje v prepričanju, da ima življenje pomen, da smo sami pomembni in da nekam pripadamo. Toda zaradi vsega tega kraji ali dejanja ne postanejo sveti. Posveti jih lahko le Bog, od katerega prihaja svetost. Lahko rečemo, da ima samo Bog to lastnost. Če torej govorimo o Walsinghamu, Lurdu, Knocku kot o svetem kraju, je to zato, ker smo odkrili, da ga je Bog naredil takega. Svet je zato, ker Bog tukaj deluje. Svet je zato, ker je neka

oseba ali več ljudi tu srečalo Boga ali njegovo Mater in so si upali to srečanje deliti z drugimi, ga poimenovati in pričati o njem. Čeprav so romarski kraji podobni in služijo podobnemu namenu kot drugi pomembni kraji, pa se razlikujejo v izvoru pomembnosti. Ko je bil Walsingham uničen, smo to imeli za bogoskrunstvo, ker je bilo proti Božji volji. Če res moški in ženske dajejo pomen krajem in dejanjem, zakaj ne bi Bog naredil enako? In zakaj bi to naredil? Morda iz istega razloga: kakor pomnik, kot kraj učenja, morda kot kraj svarila in graje, kot kraj močne ljubezni, kraj otipljivih znamenj njegove vesoljne navzočnosti v svetu, za katerega ve, da v njem ljudje Božje navzočnosti ne čutimo vedno. Kot posledica greha celo uničujočo silo stvarjenja pogosto doživljamo nejasno. Morda nam Bog podarja Marijina prikazovanja takrat, ko svet in Cerkev izgubita izpred oči Jezusa. Vemo, kako hitro se to zgodi. Marija se je v Walsinghamu Richeldisu (Richheldis de Faverche, ustanoviteljica svetišča Walsingham o.p.) trikrat prikazala v sanjah. Kakor nam je znano, se Marija od takrat ni prikazala na ta način ali tako pogosto. Vendar to sploh ni pomembno. Pomembno je, da ljudje srečajo njenega Sina. Naj vas spomnim, da romarska središča nikoli niso končni cilj. Tudi naša obredna dejanja niso sama sebi namen. Opogumljajo ljudi, da bi verjeli v nebesa, in jih ohranjajo v upanju, da bodo prišli tja. Živimo v času, ko vidimo temačno, skozi steklo, dokler si ne bomo z Gospodom zrli iz oči v oči. Kakor Duh sam so tudi svetišča in obredi zagotovilo, predokus tistega, kar bo šele prišlo. Upati moremo, da bodo naši romarji takrat, ko bodo pogledali skozi nebeška vrata, rekli: »Ah, tole, pa je kot Fatima, počutim se kot tam!« MARIJA 8 I 49


Pred približno 25imi leti je moj najmlajši brat prišel iz rodne Avstralije k meni v Anglijo. Ni bil kristjan. Prišel je ravno takrat, ko bi jaz moral romati z nekaj mladimi v Walsingham. Pot je bila dolga 160 km. Povabil sem ga zraven. Ni bil ravno navdušen, a sem ga na koncu le prepričal. Rekel sem mu, da potrebujem nekoga za prvo pomoč. Skrbelo ga je, da bo romanje preveč pobožno zanj. Domneval sem, da je je bil zaskrbljen zaradi vseh obredov, h katerim ga bomo povabili, ali pa bom pričakoval, da bo sodeloval pri njih. Med romanjem so mladi bivali v cerkvenih dvoranah. Vsak dan smo obhajali evharistijo, prebirali Sveto pismo, molili rožni venec ... Gledal sem, kako smo brata počasi potegnili v dogajanje in je začel sodelovati. Tako je sodeloval, preden je razumel. Mislim, da je bila to kombinacija ponujenega prijateljstva; spoštovanje in trpljenje ob 30 prehojenih kilometrih dnevno kakor tudi ob doživetem češčenju. Kljub temu, da smo bili utrujeni in mokri (angleško vreme, pač), smo maševali, peli in menjaje nosili križ. Ko smo prišli v Slipper Chappel (kapela sandal o. p.), smo bili že vsi utrujeni in mnogi so imeli ožuljene noge. Moj brat je presenečen opazoval, kako so se najstniki in njihovi duhovniki sezuli, da bi zadnjo miljo prehodili bosi, kakor so to storili njihovi srednjeveški predniki. Ko sem se pogovarjal z bratom, mi je bilo jasno, da se ga je ta zadnji del romanja globoko dotaknil. Če ljudje trpijo na tak način, obstaja gotovo neka resnica, neko življenje, ki ga je on zamujal! Ko smo prišli v anglikansko svetišče in v sveto hišo, me je vprašal, kako bi lahko prižgal svečo za nedavno preminulega deda. Kasneje, še isti večer, me je v lokalni gostilni vprašal, kaj mora narediti, da bi bil krščen ... Če hočemo, da bodo Marijina svetišča pristna in da bodo opravljala delo, kar Marija pričakuje, bodo morala biti polna dejanj in obredov, ki ljudi vodijo k Jezusu. In taka dejanja in obredi bodo vedno misteriozni, polni skrivnosti. 50 I MARIJA 8

Vodilo našega anglikanskega svetišča v Walsinghamu je zapisano: Spoznajte Božjo skrivnost. To je misterij, vendar ga ne smemo podajati na mističen način. Domnevam, da bo pomensko razliko teh dveh besed težko prevesti. Toda moram vztrajati pri tem, ker se mi zdi, da ima mnogo ljudi enake strahove kakor moj brat. Ko SI Jezusov učenec, moraš biti pripravljen, kakor Peter, 'odriniti na globoko'. Nevernika ali nevernico, če ga/jo prisilimo, da stopi iz sebe, s tem zmedemo, da ne bo našel/našla povezave z Jezusom in teh obredov ne bo doživel/doživela kot bogatih in smiselnih. Zgodba, ki je napisana misteriozno, te posesa vase in je ne moreš odložiti. Želiš si obrniti naslednjo stran, ker te zanima, kaj se bo zgodilo. Tista zgodba, ki je napisana mistično, pa te zmede in pusti nezainteresiranega. Kot Angleži in vsekakor tudi kot anglikanci opažamo, da moramo razlagati romarska dejanja, ko jih opravljamo. Posvetni ljudje nimajo sveta religiozne simbolike. Vseh dejanj ne morejo sami takoj povezati s pomenom. Primer je obred osvežitve iz studenca (ki so mu udeleženci predavanja pristvovali o. p.). Vsako popoldne je lahko v ta obred vključen vsak, ki pride. Navadno prisostvuje mešanica romarjev, ki živijo z življenjem, besedo in obredi Cerkve, pa tudi turisti in radovedni, nekateri od njih so odpadli od Cerkve, nekaj pa je takih, ki nikoli niso sprejeli krščanske resnice ali obredov. Pogosto pridejo šolske skupine, ki nimajo skoraj nobene izkušnje s krščanstvom. To nam, mimogrede, nalaga pomemben izziv. V zahodni Evropi nas danes ne povezuje več skupna izpoved judovsko-krščanskega izročila, ki nam je nekoč vsem dala zdravo razmišljanje in moralo ter je celo dajala moč vladam. Naj pojasnim. Vsak, ki pride k obredu osvežitve, razume pomen vode za življenje in ve, kaj pomeni, če smo žejni. Prav tako ve, da vodo potrebujemo za umivanje, če hočemo biti telesno čisti. To je univerzalno in nas vse povezuje. Celo ta univerzalni pomen pa je različno močan. Ko


pridejo Afričani, globlje spoštujejo, ker vedo, kaj pomeni: čakati na dež ali iti k vodnjaku, biti zaskrbljen zaradi pomanjkanja vode in pogina živine. Toda vsi ne poznajo zgodovine Walsinghama ali tega, da je voda tukaj dar, ki je prišel po razodetju. Marsikdo ne ve, da naj bi imela ta voda duhovni pomen, celo zdravilno moč. Ne vedo, da so v Svetem pismu vodnjaki kraji srečanj in presenečenj, kjer ljudje dobijo več, kakor so pričakovali. Ko sta šli Rahela in Rebeka k vodnjaku po vodo, sta dobili moža. Žena, ki je šla k vodnjaku po vodo, je srečala Jezusa. Ko ljudje pridejo, jih ne sprašujemo, kaj verujejo, in ne zahtevamo ničesar od njih. Preprosto jih povabimo k studencu. Na ta način v našem času po nas dobiva odmev Jezusovo povabilo: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije«. Seveda Jezus ni imel vrča ali vode. Vabil je ljudi, naj pijejo iz njegovega lastnega življenja, moči in ljubezni. Če naj ima pot do studenca evangeljski ali re-evangeljski pomen, potem tisti, ki gredo, in tisti, ki opazujejo druge prisostvovati, potrebujejo razlago. Vsakdo izmed vas se je že srečal z izzivom, da učenje nečesa, kar se pogosto ponavlja, naredi vedno sveže, vsak dan znova. Odgovornost za del takega poučevanja prevzamejo voditelji romanja, pri turistih pa ni te pomoči pri poučevanju.

Nato so na čelu zaznamovani z znamenjem križa. Ta spomin na krst da romarju možnost, da se zopet poveže z zakladom, ki ga je zakopal, z duhovno prisotnostjo Kristusa v njem. Božja prisotnost se je začela s prvim umivanjem. To je lahko zelo močan evangeljski trenutek. Ljudje, ki so bili krščeni, pa se tega ne morejo spomniti ali se redko kdaj spomnijo, lahko najdejo novo vez s tem dogodkom, ki je, čeprav so ga pozabili, resničen. Spreminja življenje in ga Bog ni pozabil. So trenutki, ko lahko resnično začutiš, da se je v obiskovalcu prebudilo novo veselje. Končno romar sklene svoji roki v skodelico in vanjo nalijemo vodo. Ko mu ta počasi steče med prsti, nas to spominja na resničnost Božje ljubezni, ki se je dotaknila človeškega srca. Vedno se prelije k drugim. Jezus prerokuje, ko nas vabi k sebi: »Iz njegovega osrčja bodo tekle reke žive vode.« Nadaljevanje v naslednji številki.

Tistim, ki se približajo vodi, ponudimo piti. Približevanje vodi je obred, ki izraža osebno željo romarja za srečanje z Jezusom, ki je živa voda. Voda sama pa je simbol in zagotovilo Gospodove želje, da bi se naselil v njihovih srcih; da bi bil, kakor pravi sv. Pavel, upanje na slavo v njih. Navada v Jeruzalemu je bila, da so ljudje med prazniki prepevali besede preroka Izaija: »Z veseljem boste zajemali vodo iz studencev odrešenja.« Jezus je ta studenec. Pogosto poudarjamo udeležencem bogoslužja, da je bila voda tu, preden so oni prišli sem. Enako je Jezus tisti, ki ljubi prvi. Nikoli ga ne morejo oni prvi ljubiti. In zato lahko obredno pitje postane »nagovor srca srcu«.

MARIJA 8 I 51


Narod k Materi (stereotip) - Marjana Dacar

Ko mož s svojimi velikimi razprtimi dlanmi stoji pred Marijo, čuti, da stoji trdno in ve, da njegovo delo ne bo zaman. Ne zna povedati svoji družini, kako jih ljubi, in ne ve, zakaj hodijo po svoji poti, ki je tako drugačna od njegovih načel. Ne ve, kako bi jim pomagal, zato jih izroči Mariji, ki je njegova mati in bo vse to storila namesto njega, od nje pa sije svetloba. In žena, ki pride k Materi po nasvet, v njenem pogledu začuti, ali dela prav. Dobi tolažbo in mir. Njeni smo. Slovenci smo Marijin narod. Seveda se k njej zatekajo tudi drugi, a mi še posebej, saj je naša mati. Ne le moja, ampak naša – mati Slovencev, mati naroda. Lahko bi rekli, da je častiti Marijo domoljubna in narodnozavedna stvar. Ta odnos se je izoblikoval že ob srečanju Slovanov s krščanstvom, saj je podoba Marije lepo nadgradila slovansko mitologijo in način čutenja duhovnega naših prednikov. Ti so Marijo sprejeli kot nekoga, ki povezuje zemeljsko z nebesnim, človeka z Bogom. To vlogo je ohranila vso zgodovino, sprejeli pa smo jo tudi kot Mater.

52 I MARIJA 8


Kot narod Slovenci potrebujemo mater. V stikih z drugimi narodi, ki so se vrstili v zgodovini in je tako še danes, se je pokazalo, da nismo kot odrasel človek, ki bi poskrbel zase in bi se poskušal pokazati in uveljaviti pred drugimi. Nismo tekmovalni in samostojni, negotovi, vdani in pripravljeni storiti vse, da bi nas drugi, po našem mnenju večji narodi pohvalili. Do njih se vedemo kot ubogljiv otrok do matere. Stereotipni značaj neke skupine ljudi najlaže prepoznamo preko zgodb, ki so skozi v stoletjih ustnega pripovedovanja akumulirale najgloblja čutenja slovenskega človeka. Lik matere v slovenskih pripovedih najdemo v dveh vlogah: prva je mati, ki se žrtvuje za svoje otroke. To podobo najdemo na primer v pripovedkah Dvanajst ujcev, Od kdaj ima ježek bodice, pa tudi v Lepi Vidi. Druga mati, ta se pojavlja pogosteje, je vdova in ima odraslega sina edinca, ki vseskozi upošteva njene nasvete, na koncu pa se, čeprav si je na poti pridobil moč, znanje ali/in nevesto, vrne k njej in tako rekoč ne izkoristi svojih novopridobljenih veščin da bi poskrbel zase, ali pa naredil kaj zares velikega za skupno dobro. Primeri takšne zgodbe so Peter Klepec, Železni prstan in druge. Slovenci hkrati nimamo dobro izoblikovane podobe očeta. Oče je odsoten, zaprt v svet svojih omejenosti, ki jih ne more premostiti, ali pa je neodločen. V pripovedkah ga srečamo kot nekoga, ki svoje otroke pošlje v svet, ker se ne more odločiti, koga bi izbral za naslednika, ali jih pošlje v svet, ker hoče, da oni poskrbijo zanj, ali pa sam odide. Odvisni smo torej od matere, ki za nas posreduje pri očetu. Tako dojemamo tudi nebeškega Očeta in Mater, zato za Slovence najbolj logična pot do Boga pelje preko Marije. Kot vsak človek, kot vsak narod smo torej omejeni.

Nismo popolni in nas čaka vse življenje trdega dela in truda, da bi lahko presegli vse prirojene in priučene stranpoti. Pripovedke nam pokažejo, kaj prinašamo s seboj in kje so smo šibki, Marija pa je naša rešitev, kajti Ona ni le lepa slika, ki bi začasno tešila naše solze, ampak ima v naročju živega Boga, ki trajno ozdravlja. V tem smislu je za nas Slovence navezanost na mater poseben dar. Domače nam je biti vdan in zaupati nekomu, ki je naša mati in Marija je najboljša mati. Pri njej smo varni in je ne bomo kar tako zapustili. In Ona nas čaka, da se ob vsakem času zatečemo k Njej; ki nas edina zares razume. Vemo, da bo tudi nas materinsko sprejela in nam stala ob strani, ko se bomo kot posamezniki in kot narod trudili odrasti. Literatura: Slovenske basni in živalske pravljice, Ljubljana, Mladinska knjiga, 2005 Dvanajst ujcev, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1994 Bohanec, F. Ljudske pripovedi, Izbrano delo, Ljubljana, 1972 Unuk, J. Slovenske pravljice, Ljubljana, Nova revija, 2008 Trstenjak, A. Misli o slovenskem človeku, Ljubljana, Založba Mihelač, 1992 Šmitek, Z. Mitološko izročilo Slovencev: svetinje preteklosti, Ljubljana, Študentska založba, 2004 Bettelheim, B. Rabe čudežnega : o pomenu pravljic, Ljubljana : Studia humanitatis, 2002 Avsec, A. Stereotipi o moških in ženskih osebnostnih lastnostih, Psihološka obzorja 11, 2, 23 – 35 (2002)

MARIJA 8 I 53


- Petra Ulamec

1. ..... ki si ga Devica z veseljem od Svetega Duha spočela. Zato vam bo Gospod sam dal znamenje: Glej, mladenka bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel (Iz 7,14). Prva skrivnost: Sveti Duh je obiskal Devico Marijo na poseben način. Mladenka se je prestrašila, a kljub temu pogumno sledila povabilu. Postala je Božja Mati in po Njej so se izpolnile napovedi o prihodu Odrešenika. V trenutku največje žalosti, ko je stala pod križem, je zmogla sprejeti v svoje materinsko naročje vse nas, ki se še danes zatekamo k Njej. Veselje Device Marije je drugačno veselje kot ga pozna ta svet.

2. .... ki si ga Devica z veseljem k Elizabeti nosila.

SERAFINSKI ROŽNI VENEC Rožni venec veselja Device Marije je pot posebnega življenja. Od njenega spočetja dalje je to življenje usmerjal Bog sam. Namen tega spremstva je tudi v tem, da bi nam, svojim otrokom, ki smo se odločili slediti zgledu Device Marije, pokazal, kaj pomeni izreči besede: »Da, zgodi se tvoja volja.« Bog želi, da bi vsak od nas spoznal, kaj v našem življenju pomenijo te preproste besede, ki nam zagotavljajo večno življenje ob Njem.

54 I MARIJA 8

Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je mrtva vera brez del (Jak 2,26). Druga skrivnost: Devica Marija je obiskala nosečo sorodnico Elizabeto, ki je spočela v starosti. Nobena od žena ni postavljala vprašanj. Vedeli sta, da so odgovori pri Bogu in da je njuna pot slediti. Marija je z dejanjem služenja potrdila svojo vero. V telesih nosečih žena sta se pozdravila posebna, še nerojena otroka. Ob tem pozdravu sta srci mater začutili posebno veselje, veselje, ki je drugačno kot ga pozna ta svet.


3. .... ki si ga Devica z veseljem rodila.

5. .... ki si ga Devica z veseljem v templju našla.

Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj (1Jn 4, 11).

Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas (1Kor 3,16)?

Tretja skrivnost: Rojen je Božji Sin. Za nas vse je prevzel človeško telo, da bi nam bil blizu v ljubezni, veselju, žalosti, trpljenju, sreči in osamljenosti. Rojstvo otroka spremeni vsakega starša. Človek v starševski ljubezni preseže sebe in v polnosti ljudi novorojeno bitje. Dovolj je le en pogled teh nedolžnih oči. V trenutku rojstva sta Devica Marija in Jožef spoznala posebno veselje, veselje, ki je drugačno, kot ga pozna ta svet.

Peta skrivnost spremlja Božjo mater, ki je našla Sina v hiši Njegovega Očeta. V trenutku, ko ga je zagledala, je pozabila na vse skrbi. Prav vsakega od nas je Bog vesel, kadar pridemo v cerkev zato, da bi se srečali z Njim. Prav vsak od nas je Božji tempelj. Ko Bog prebiva v nas v podobi kruha, lahko spoznamo posebno veselje, veselje, ki je drugačno, kot ga pozna ta svet.

4. .... ki si ga Devica z veseljem modrim molit dala. Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen (Ps 118,22). Četrta skrivnost razkriva srečanje Božjega Sina in modrih z vzhoda, ki so prišli, da so se poklonili kralju, duhovniku in preroku. Zvezda, ki jih je vodila, se je za trenutek odmaknila zato, da bi nas opozorila. Odrešenik je tu za vse čase in za vse ljudi, pazite, da ne boste zavračali drug drugega. V skupni molitvi lahko spoznate posebno veselje, veselje, ki je drugačno, kot ga pozna ta svet.

6. ..... ki si ga Devica z veseljem prva od mrtvih vstalega videla.

7. .... ki te je Devica z veseljem v nebesa vzel in te z veseljem za kraljico nebes in zemlje kronal. Naj se veselijo nebesa, zemlja naj se raduje. Naj govorijo med narodi: »Gospod kraljuje« (1Krn 16,31). Ob sedmi skrivnosti spoznavamo cilj našega bivanja na zemlji. Devica Marija je bila vzeta v nebo in prejela je krono. Spodbuja nas, naj ji sledimo in pogumno odgovarjamo na Božja povabila zato, ker vemo, da nas v nebesih ne čaka le krona. Tam sta Božja Mati in Sveta Trojica. Podarjeno nam je, da že na zemlji okušamo veselje, veselje, ki je drugačno, kot ga pozna ta svet, in nas vodi v nebesa.

Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici (Kol 3,1). V šesti skrivnosti smo povabljeni, da skupaj sledimo Devici Mariji in se veselimo vstajenja našega Gospoda Jezusa Kristusa. Če ni praznega groba, če ni vstajenja je prazna naša vera. Če v srcu res verujemo vanj, vemo, zakaj živimo, in vemo, kam vodi naša pot. Če smo v dvomih, imamo Mater, ki nam lahko pokaže pot. Z vstalim Jezusom se lahko veselimo veselja, veselja, ki je drugačno, kot ga pozna ta svet.

Vsako soboto zvečer na Brezjah molimo za slovensko Cerkev po vzoru bl. Janeza Pavla II. Ob 19. uri je sveta maša, ob 20. uri tiho češčenje Najsvetejšega v Marijini kapeli in serafinski rožni venec, ob 21.uri pa procesija z lučkami. V zimskih mesecih (od praznika vseh svetih do bele nedelje), ko je sveta večinoma maša ob 18. Uri, pa sta samo prva dva dela, tiho češčenje in rožni venec. Sprotna obvestila glede procesije spremljajte na spletni strani www.marija.si Prisrčno vabljeni! MARIJA 8 I 55


KOŠNJA - Janez Resman

Sonce je bilo zdaj že na vrhu neba. Kot razžarjena krogla jima je viselo nad glavama in ju žgalo. Ptice so potihnile, v zraku je bilo slišati samo brnenje muh. Marko, razoglav, je stal visoko v bregu, že pod robom hoste. Zelenje je bilo tam kaj revno, nekaj rudne in vrese, vmes praprot. Sem pa tje mlado šibje, ki ga je grmovje vsako pomlad pritiščalo v travnik in pod vrhom so kosili res le zato, da se breg ni zarasel. Mrve pa je dal tisti rob kaj malo. Debele kaplje potu so se mu nabirale pod lasmi, polzele po čelu in po licih, za ovratnikom je bila srajca vsa mokra, lepila se mu je na hrbet. Tudi kosa ni več rezala kot zjutraj, klep je pobralo, da je bil čisto tanek, roka je vse pogosteje segala za pas, kjer je v govejem rogu visel kamen, s katerim je popravljal ostrino.

56 I MARIJA 8


- Janez Resman

se ne bo ob takem delu zamujal še s klepanjem. Zakaj kadar se je pri Vornovih sušilo v senožeti, je šlo zares. To je bil njihov največji travnik, ki je dal večino krme za zimo in če je bila lepo posušena, je živini več zalegla. Tomažu je Marko vrnil, ko so šli poleti v rovt, kjer se je sušilo samo enkrat, pozneje. Letos pa se je sploh čutil dolžnega, saj mu je Marko tri dni krepko pomagal, da sta pred oranjem navozila gnoj na njive, na zgornji laz pa sta ga še precej zanesla samotež, v košu. Zavili so skozi vas. Pri Ponavcu je v hlevu zamukalo živinče, pri sosednji hiši je nekajkrat bevsknil pes. Sicer pa so hiše še spale, spali so hlevi in svinjaki. Samo na spodnjem koncu je kikirikal prvi petelin. Proti koncu vasi se jim je pridružil še Jaka, hlapec najbogatejše kmetije, cele hube svobodnjaka Orneža. Ker so grajski že pospravili seno na največjem, vzhodnem bregu, ga je dan ali dva lahko pogrešil. Sta se Marko in gospodar že pred dnevi dogovorila, kdaj. Sicer pa je bilo že leta zmenjeno za to pomoč. Marko jo je vsako leto bogato odslužil pri žetvi in mlačvi, da ga je ob misli na ta dolg zabolel hrbet. Spet je postal, segel v oselnik in čez snožet je zapela osla. Najprej nizko in kratko, nato vse hitreje in višje, na koncu še poteg po vsej dolžini, znotraj, zunaj, kamen v rog in rezilo je zasikalo skozi travo. A kaj, ko je že po treh zamahih zadelo ob vrh skale, skrite v resju, da je zvonko zadonelo v breg. Izpod kose se je vse pogosteje pokadila prst, jutranje rose že davnaj ni bilo več. Le še dve redi potegneta pa tisto malo podrzata okrog leščevja pod skalo, da bodo grabljice lahko sušile. Toliko moči bo pa že še pred južino! Kako vse drugače je bilo zjutraj, ko so začeli! Še pred svitom je vstal in se opravil, boter Tonej je prilezel s podstrehe koj za njim. Jedla v temi nista, le iz škafa na pruki ob durih sta zajela s korcem vode in se odžejala. Bodo že ženske prinesle zajtrk za njimi, ko se bo zdanilo. Pod napuščem sta snela vsak dve sveže sklepani kosi, klep se je srebrno lesketal v zadnjih luninih žarkih. Sosedov Tomaž ju je že čakal na koncu lese, z oselnikom na jermenčku za pasom in tudi on z dvema kosama, da

Do senožeti ni bilo daleč. Po poti so molčali, vsak je skozi poltemo napenjal oči pod noge, da je bil korak varen. Pa še je kdaj klecnila noga ali udarila cokla ob kamen, da sta zvonko zacingljali kosi na ramenu. Ko so prispeli, se je na vzhodu, izza Dobrče, že rahlo svetlikalo. Težke trave, ovešene s kapljicami rose, so čakale. Od nekod je vzletela divja kura in odprhutala tja v breg. Prav blizu so ob tla prestrašeno udarile zajčje tace, potem se ni slišalo nič več. Še ptiči se niso zbudili, ko so možje obesili vsak po eno koso v oreh, drugo pa postavili predse in veselo so osle zapele svojo zgodnjo pesem. Prvi se je na travnik vstopil boter Tonej, se prekrižal in tiho pristavil: »Pa dajmo, v imenu božjem!« In je švistnila kosa skozi travo. Komaj je zamahnil nekajkrat, redi še ni imel za dober korak, je za njim že zapela Jakova in kmalu nato še Tomaževa. Zadnjo red je zastavil Marko, gospodar. Bogate rose so se usipale s težkih trav, redi so bile goste, močne. Bo, letos bo res dovolj krme! In dobra bo, ko ni manjkalo sonca in tudi dež je prihajal redno, kot naročen. MARIJA 8 I 57


V prvem svitu je komaj videl može pred seboj. Bržkone so vsi pomislili enako – letos nas je Bog res pogledal skozi ta veliko okno! Rahlo sklonjeni so zamahovali, da so kose švistele in so se za njimi vlekle debele redi trave. Čeprav jih je pri prvih zamahih še zeblo v dlani, so se brž ogreli. Kmalu so slekli površnike in jih obesili h kosam v oreh, koj nato so bili rokavi visoko zavihani, da je bilo veselje videti, kako se jim vozlajo mišice lehti. Prve znojne kaplje so sedle na čelo, zajedli so se v delo.

Od Vornove domačije sem so že hitele grabljice. Spredaj Anča, še deklič, s putrihom za vodo na hrbtu, grablje je nesla zmagoslavno kot fantje bandero za vstajenjsko procesijo, za njo Agata in sosedova dekla Gertruda, vsaka s parom grabelj na ramah, za vsemi pa hišna gospodinja. Čez poberinček, ki ga je nesla v komolcu, je bil pregrnjen prtiček, kadilo se je izpod njega in ob strani so ven molele svetle lesene žlice pa velik krajec od hleba.

Ko je izza Dobrče pokukalo sonce, ko so ptiči neugnano peli vsak svoj napev vse naokrog, je bil podrt že večji del ravnine. Dolge, temno zelene redi so se vlekle od meje pa vse do hoste na drugi strani. Vmes se je svetlikala sveža košenica, vsevprek pa so neutrudno skakale kobilice, lezli matijci in drugi žužki. Za njimi je neustavljivo repljal par pastiričk, s polnim kljunom sta poletavali proti streham ob robu vasi. Tam nekje mora biti lačni, čakajoči zarod. Na drugi strani, daleč proti gozdu, se je včasih med gomazenje po travi z vrha grma spustil zamišljeni srakoper. Tudi on je hitel nabirati živež za mladi rod.

Koscem so se veselo razlezli obrazi. Zdaj šele so zapele kose in misli so pohitele proti koncu redi, potem pa k prtiču, ki ga je mati razgrnila pod oreh v dnu brega. Tomaž si ni mogel kaj – zaukal je, da sta se iz bližnjega hrasta preplašeni speljali dve šoji in je za hip presenečeno potihnila vas. Naj le slišijo sosedje, da jim gre dobro od rok in da bo krme pri hiši, da kravam ne bodo štrlele lakotnice, ne jeseni ne pomladi!

Kosci so se počasi zajedli v breg. Sprva je bil položen in trave nič manj kot na ravnini. Tudi nogam ni zmanjkalo opore, kose so enakomerno brenčale po hribu, vmes so zapele osle. Sonce je začelo greti. Na oznojene vratove in obraze so se pripeljale prve muhe, sem in tje je dlan kar mimogrede plosknila po obadu. Še videl nisi, da bi zastala kosa ... Ko se je se je žareča krogla že vzpela prvi kos svoje poti po modrem nebesu in so petelini odpeli jutranjico, se je prebudila vsa vas. Vsi glasovi. Izpod streh se je ponekod prisukljal dim, po štalah je zamukala živina, vmes je ropotalo orodje, sem in tje se je vmešal človeški glas. Od spanca še raskav kot ubit lonec, včasih prijazno prigovarjajoč, včasih ostro karajoč. Vmes kdaj besen vzklik, ki mu je včasih sledil udarec. Vas je zaživela. 58 I MARIJA 8

Posedli so v senco okrog sklede s kašo, iz katere se je še kadilo, zraven je dobil vsak latvico posirjenega mleka. Boter je prvi pokrižal sebe in z leseno žlico jed, nato so sledili drugi. Gospodar je zajel zadnji. »Bog žegnaj, možje, in naj vam tekne,« je voščila gospodinja. »Kar pošteno zajemite, me z otroki smo jedle že doma!« Za vsakega je odrezala še velik kos kruha in ga namazala z zaseko. Je vedela, koliko lahko preženejo možakarji, kadar je delo tako težko. Potem je tudi ona pobrala svoje grablje in se vstopila med mladi, ki sta že hiteli brskati prve redi. Nekaj časa ni bilo slišati drugega kot včasih udarec lesa ob lončeno posodo. Komaj kaj cmokanja. To jim je šlo v slast! Potem, ko so si počasi privezali duše, so se jim razvezali jeziki.


»Dobro seno bo letos, toliko trave ne pomnim.« »Že nekaj let sem nismo sekli tako lepe ...« »Menda je bil tudi grajski breg zelo bogat. Soseda, ki sta prejšnje dni morala tam opraviti svoj letni del, sta rekla, da so ga v treh dneh zvozili sedemnajst polnih voz, toliko kot ne pomnijo.« »Tudi pri nas se obeta – še teden ali dva, da poletje pripleza še do nas, v hribe!« Prednje se je ustopila mala Anča in zvedavo opazovala može pri jedi. »Kako, Anča, a boš ti tudi kaj pomagala?« »Oča, oča, jaz pa nekaj imam. Ali naj vam pokažem?« »No, le daj, da vidimo tvoj zaklad!« Dekletce je previdno odprlo pest. Po dlani ji je prilezla pikapolonica, se povzpela po prstku in na vrhu začela razpirati krilca. »Pika polonica, zleti v nebesa in mi prinesi zlata kolesa ... Pika polonica, zleti ...« Žužek je razprl svoji rdeči, črnopikasti pokrovki, izpod njih raztegnil krilca in poletel. Zakrožil je nad možmi in skledo med njimi ter se dvignil ob vejah. Še hip, pa jim je izginil izpred oči. »Na, pa je šla. Oča, oča, kdaj mi prinese zlata kolesa?« »Ja, ko pride do nebes, vendar!« »In kje so nebesa, oča?« »Ej, daleč so, daleč, zlatolaska moja. Celo življenje

hodimo in hitimo, da prispemo do nebes, pa še jih nekaterim uspe zgrešiti! Veš kaj, Anča Čanča, da ne boš cel dan samo čančala, stopi no tjale pod grm po putrih in nam podaj vodo, da se odžejamo, potem pa spet po delu, skoraj pol brega še stoji.« Možakarji so krepko nagnili in se napili hladne studenčnice. Kar vse so spili. Gospodinja je za njimi pospravila posodo, da se ne bodo pasle muhe. Sosed Tomaž in hlapec Jaka sta si na ramena zadela kose, pobrala z vej še površnik in klobuk in zavila po bregu. Tako so bili domenjeni – zgornjo polovico bosta do opoldne že zmogla sama, Marko in boter. »Bog lonaj za tokrat in še za en drugkrat« se jima je zahvalila gospodinja. »Naj vama še dobro reže in Bog daj vreme, da bo jutri suho za na petra!« sta se poslovila in jo mahnila proti vasi. Dekleta in gospodinja so skoraj že zmešale travo po ravnini in se počasi previle v breg. Spet sta zapeli kosi, pod njima so hitele grablje, dan je počasi rastel ... Nadaljevanje v naslednji številki.

MARIJA 8 I 59


duhovnost v družini

molitev družine ZA BOLNEGA OTROKA - p. Bogdan Rus – članek in dr. Vanja Kiswarday – molitev mame in otroka

Izkušnja ob bolezni otroka je v družini vedno težka. Nihče si ne more predstalvjati, kaj čutijo starši, ko jim zboli otrok, še posebej, če zboli težje. Toda ravno v tistem trenutku potrebuje družina največ podpore in ljubezni. Ta trenutek je lahko trenutek poživljene vere v Boga. Kakor se v stiski Bog še bolj razodeva, tako se pogosto zgodi tudi v tem trenutku. Danes pa se zgodi tudi, da se starši in vsa družina zapre vase, da so vsi, kakor ohrmeli in pozabijo celo na Boga, ki edini lahko v popolnosti sliši njihovo stisko. Molitveno uro smo pripravili tudi z mislijo na vas, dragi starši, ki ne zmorete. Pred očmi imem kratek film o tem, kako sprejeti bolezen. Majhna deklical z lepimi dolgimi lasmi čaka sama doma. Ko pogleda skozi okno, nekoga opazi. Steče v kopalnico in si ostriže dolge lase ter jih nabere v svoje krilo, ki ga spodvije, kakor bi bil predpasnik. Nato steče odpret vrata. Pred vrati sta starša in bratec, ki nima las. Boleha namreč za rakom. Presenečenje staršev prekine s svojo roko, v kateri drži šop svojih las in jih ponudi svojemu bratcu. Dejanje, ki se zdi nepomembno, a je čista otroška iskrenost. Otroški pogled na svet je globok. Pokaže na tiste re60 I MARIJA 8

sničnosti in veselje, ki ga starejši velikorat ne znamo videti. Samo zamislimo si, da tako preprosto upanje verjetno živi v trpečem otroku. Celo v bolezni otroka lahko prepoznamo delovanje Boga. Tudi po tem strašljivem dogodku se lahko naša vera okrepi. Zbrali se bomo kjerkoli. Verjetno ob bolniški postelji. Ta molitev je lahko tudi za otroka, ki je v bolnišnici. Zberemo se doma, okrog domače mize, ki je v vsakem domu kakor pravi oltar. Na mizo postavimo podobo Marije Pomagaj. Ob njej lahko prižgemo svečo, če bolnega otroka to ne moti. Marija Pomagaj na sveti podobi tako nežno drži malega Jezusa, kakor bomo mi sedaj nežno v molitvenih rokah držali našega otroka, brata, sestro. Če ni prostora za podobo Marije Pomagaj pa lahko vzamemo v roke rožni venec ali pa majhen križec. Če je zraven bolni otrok je prav, da pomislimo tudi na to, koliko je v tistem trenutku sposoben dojemati. Naredimo križ: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Lepo je, da se primemo za roke in s tem pokažemo povezanost ter vero v to, da Bog ozdravlja tudi preko nas.


Zapojemo pesem: Jezus, Kralj vsega stvarstva, moj si rešitelj, moj si Gospod. Emanuel, Bog je z nami, blagoslovljen si, živi Bog.

Oče ali mama: Dobri Bog. Tukaj smo, ker nas skrbi za našega otroka (besedo otrok lahko zamenjamo z njegovim imenom). Njegova bolezen nas je užalostila, ampak vseeno mu želimo stati ob strani. Ne moremo mu povrniti zdravja. To lahko storiš samo ti. Naš otrok dobiva pomoč od zdravnikov, nas in zdravil. Ne vemo, ali je to dovolj. Prosimo te za pomoč v bolezni. Ozdravi najprej nas, da bomo upali na ozdravitev, pa tudi otroka, da bo po Svetem Duhu prejel tvoj mir. Otrok nam je znamenje, da nam ti po njem danes razodevaš svojo moč. Če je otrok navzoč, ga vsi pokrižamo na čelu, če ne, pokrižamo na čelu drug drugega.

Starejši otrok: Gospod, naš Gospod, kako čudivito je tvoje ime po vsej zemlji! Svoje veličastvo si povzdignil nad nebesa iz ust otrok in dojencev. Priklical si silno moč zaradi svojih nasprotnikov, da boš odvrnil sovražnika in maščevalca, Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ? Naredil si ga malo nižjega od angelov, s slavo in častjo si ga ovenčal. Nad dela svojih rok si ga postavil, vse si položil pod njegove noge: vse ovce in govedo, in tudi živali na polju, ptice neba in ribe morja, vse, kar se giblje po morskih stezah. Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji! (Psalm 8) MARIJA 8 I 61


Nekdo od staršev: Dobri Bog, prosimo te, da bi lahko razumeli. Če pa ne moremo razumeti, pa nam daj, da bi vsaj stali ob strani. Toliko barv ima življenje. V bolezni pa se zdi, da življenje te barve izgubi. Prosimo te, da bi imeli moč prisluhniti drug drugemu, saj nas to spomni na tvojo ljubezen. Nato lahko molimo molitev otroka in matere v bolezni: Otrok: Sveti angel varuh moj, bodi vedno ti z menoj. stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega me brani. Vidiš me, da sem bolan! Daj odženi to bolezen stran! Strah me je, ker mamico skrbi, in ker vidim, da se očka moj več ne smeji. Tako zelo si ju želim ob sebi, rad bi smeh in zgodbe, če že ne moremo na izlet! Rad bi, da bi me mami stisnila tako kot po nastopu, ko vem, da je ponosna name in me res močno objame. Zdaj pa je ta njen objem bolj plašen in tresoč, čutim njene solze in nemoč. Nisem ji v veselje, ampak v žalost. Pa tako je lepa, ko se smeje, in očka, ko žari. Jezus, še dobro, da imam tebe in angele, s katerimi se lahko pogovarjam o vsem, kar me muči. Prav prisrčno prosim te, varuj me in vodi me. Amen.

Mama: Ljubi Bog, ne razumem! Ne vem, zakaj! Moje malo nedolžno dete ni nikomur storilo nič žalega. Ti veš, da sem brez pomislekov pripravljena prevzeti njegovo bolezen in trpljenje nase. Pa me učiš sprejemati in neskončno ljubiti. Učiš me razoroženo in nemočno stati pred Teboj. Glej, odpadla je vsa oholost, vse iluzije, da jaz kot mama zmorem vse! Vsa moja pričakovanja do prihodnosti. Učiš me zaupati in ljubiti. Tudi v tem trenutku. Zdaj, ko je odpadlo vse, lahko vzljubim Križ in molim. Darujem ti strah in jezo, obup, ranjenost vse, kar mi ne dovoli doživljati veselja ob svojem otroku. Hvala Ti, Jezus, ker sem prepoznala, kako pomembno je za mojega otroka, da začuti mojo brezpogojno ljubezen, da ne trpi, ker me je razočaral, ker ni izpolnil mojih pričakovanj … So trenutki sanj, ko si privoščimo zidanje gradov v oblakih. In so trenutki življenja, ko smo sebe in svoje bližnje zmožni sprejeti prav take, kot smo. To nesebično in brezpogojno sprejemanje je vir največje ljubezni, miru in veselja. Predanosti drugemu. Služenja. Slavljenja. To premaga tudi največjo bolečino, mazili rane in daruje tolažbo.

62 I MARIJA 8


Tukaj sem, moj ljubi otrok, zahvaljujem se Bogu za tvoje življenje. Tako rada te imam tudi v tej bridkosti osrečuješ me, ker si, ker sva in ker smo skupaj; o, kako ponosna sem na to! Vsi skupaj molimo: Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas, grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri. Amen. Vsi nadaljujemo: Marija Pomagaj. Tako težko v tem trenutku rečemo besedo hvala. Tolikim si že izprosila božjo pomoč, nam v tem trenutku izprosi ljubezen, ki uči spremljati v bolezni. Tolikim si že izprosila mir, nam sedaj izprosi upanje, ki odpravlja vse prepreke za zdravje. Tolikim si že dala moč, da so nadaljevali svoje življenje, nam sedaj izprosi dobroto, da bomo znali hoditi skupaj. Tolikim si že izprosila popolno ozdravitev, nam daj, da bomo znali sprejeti tudi bolezen. Amen. Spet vsi drug drugega, predvsem pa bolnega otroka pokrižamo na čelu. Ostanemo nekaj časa v tišini, kolikor je bolni otrok lahko zdrži.

MARIJINE POČITNICE

reda 2. – 8. julij za tiste od 2. do 5. raz

9. – 15. julij za tiste od 6. do 9. razreda Zgodba govori, da je Marija, ko je bila majhna, bivala v templju. Kako je pa mogoče bivati v svetišču? Mogoče je! Romarji na Brezje so včasih v cerkvi celo prespali noč. Tudi mi lahko bivamo v svetišču. Ne ravno v cerkvi, ampak ob njej. Tako blizu, da lahko vsak trenutek pokukamo iz šotora in vidimo, da se Marija smehlja. Ali veš, da Marija lahko objame tudi tebe? Ali veš, da zdravje ne pride samo s tabletami? Ali veš, koliko je zvezd? Ali veš, da je mogoče? Ali veš, da čaj raste na travniku? Ali veš, da je vsa hrana dobra? Ali veš, da je mogoče zgraditi svetišče v treh dneh? Ali veš, da je Cerkev vsak kristjan? Ali veš, da je mogoče rožni venec moliti tudi z rokami? Vse to in še več lahko izveš v tednu Marijih počitnic! Veselimo se te!

Prijave sprejemamo v Romarskem uradu na Brezjah na telefonski številki 04/5370700 ali na elektronskem naslovu info.brezje@romar.si

MARIJA 8 I 63


- p. Bogdan Rus

MOLITEV ZA KAZEN! Prvi korak... ! Kakšno veselje in sreča. Otrok je naredil prvi samostojen korak! In potem čez čas še enega in še enega. Starši so presrečni in o tem pripovedujejo, kot o nekem svetovno pomembnem dogodku. In vendar je ta korak pomeben za vse človeštvo. Ali pa prvi korak po kakšni nesreči. Kako človek, ki je zaradi nezgode izgubil sposobnost premikanja, a se mu je to sčasoma povrnilo, srečen premika svoje noge, navdušen nad čisto običajnimi človeškimi koraki. Kako lepo bi bilo, če bi lahko tudi spoved in pokoro doživljali v luči takega navdušenja. Spoved je namreč srečanje dveh ljudi z živim Bogom. In ta dva človeka imata v sebi eno samo željo: srečati Boga, ki bo grešniku podelil odpuščanje, obema pa podelil svoj mir. Med spovedjo je prejemnik tudi spovednik, tudi za spovednika je spoved molitev in dviganje k Bogu. V naših pogovorih pogosto spoved razvrednotimo, saj spoved opišemo kot neko sodišče v katerem je človek že vnaprej obtožen, kriv in obsojen. Še več, saj se kar sam obsodi.

64 I MARIJA 8


TIK TAK - ZAKRAMENTI

Čeprav naše spovedi te misli (skoraj) nikoli ne potrdijo, jih ljudje kar naprej ponavljamo. Bog me spremlja z ljubečim pogledom in mi daje moč v življenju. On me v življenju navdušuje za dobro in mi daje moč. Njega vedno znova prosim za usmiljenje in odpuščanje svojih grehov. In ravno iz želje spovednika, da bi bila spoved resnična podoba srečanja z usmiljenim Bogom, je pokora pri spovedi največkrat molitev. Spoved je namreč vsa obrnjena naprej v prihodnost spovedanca in v darove odpuščanja, ki jih je le-ta prejel. Spoved je veselje nad tem, da se je človek soočil s svojim stanjem, s svojo polomijo, ter se odločil, da bo na novo shodil. Ni težava to, da sem padel. Katastrofa pa bi bila, če ne bi mogel in hotel vstati. Velika sreča je, da so prvi koraki odeti v nekaj tako lepega, kot je molitev. Če mi spoved daje novo življenje, potem se to zgodi v treh korakih, ki jih vse opravim z Bogom. Najprej sam premislim svoje grehe ob Bogu, ki je moj navdih in pot. Toda ta resnica mora ven ... Mora postati očitna. In to naredim s spovednikom, ki je svoje življenje izročil Bogu, da bi lahko bil podoba usmiljenja in odpuščanja. Ta resnica postaja očitna pred spovednikom, ki me sprejme in spremlja. Ena najbolj presenetljivih značilnosti spovedi je ravno v tem, da moja življenjska resnica lahko postane očitna, se utelesi. Ko priznavam svoje grehe, namreč še bolj očitno pride na dan to, da trdno verujem v Boga, ki more odpuščati. Če pred spovednikom prihaja na dan tudi tisto, kar je v meni slabega, potem tega ni več. Prihodnost je svetla, ker je prežarjena z božjim usmiljenjem. Spovednik me po božji moči napoti naprej. Kakor Jezus, ki pravi grešnici: »Pojdi in odslej ne greši več,« tako tudi spovednik, ki ni Jezus, ampak je majhen pred

Bogom, lahko spovedancu da molitev, kot najlepšo popotnico. V Svetem pismu ne piše, kaj je grešnica kasneje storila, v katero smer se je napotila. Gotovo pa je bila »opremljena« z Jezusovo besedo in njegovim znamenjem odpuščanja. Koliko ljudi danes kopiči greh na greh! Koliko ljudi živi že dolga leta v vrtincu zla, v katerem greh, iz katerega se iskreno želijo izkopati, prekrijejo z novim grehom?! In to samo zato, ker nimajo človeka in ker ne pritrdijo Bogu, ki jim govori, da je drugačno življenje mogoče. Spovednik ni sodnik. Je podoba Jezusa, ki odpušča. Je delivec milosti Svetega Duha, ki svetu prinaša ljubezen in mir. Spovednik je sodnik samo toliko, kolikor se je človek že zamajal v svojem dojemanju resnice svojega življenja. In to poskuša popraviti s pogovorom in nagovorom. Ne poskuša pa spovednik kaznovati, ampak povrniti zavedanje, da je Sveti Duh naša moč. In da bom z njim šel skozi življenje. Zato ne poskuša kaznovati. Zato molitev, ki jo da za pokoro, ni kazen. Je blagoslov, ki mi preprečuje, da ne zapadem takoj v nov greh, ampak da rastem v novo življenje.

V naslednjih številkah bomo pisali: Čim prej ven Brez obraza Spoved je praznovanje V imenu Očeta! Tudi telo moli Zakaj pa ne kreposti? xxx Včasih? Nikoli več! Kamen od srca!

MARIJA 8 I 65


KREPOSTI

VERA

Verujem, pomagaj … Berta Golob Za krepost vere je potrebna mera krep(k)osti. V bistvu pa milost. Če se zanesemo na Vincencija Pavelskega, jo Bog deli vsakomur po njegovi potrebi. Da je z njo tako kot z vodo. Ta je potrebuje polno vedro, oni dosti manj, ptič pa le za en kljunček. Potem že vemo, koliko milosti vere smo prejeli. Kolikšen talent in kaj bomo z njo/z njim počeli. Množili ali zakopali? Apostol Jakob meni, da je vera brez del mrtva. Krepost vere nas potemtakem povezuje z drugimi krepostmi, na primer z dobrodelnostjo. Živeti iz vere pomeni opaziti potrebe drugih, posnemati Simona in Veroniko. Vera ni isto kot verjetnost. Vera predpostavlja trdnost, da »sprejemamo za resnico vse, kar nam je Bog razodel in nam sveta Cerkev predloži v verovanje, ker je Bog resnica sama«, kakor beremo v Katekizmu katoliške Cerkve. Verjetnost pa temelji na možnosti resnice. Verujem v Boga. Verjamem, da se bo vremenska napoved uresničila. Iz izkušenj veri dodajamo opise: trdna vera, šibka vera, močna vera, slaba vera, dobra vera, izgubljena vera, naivna vera, zaupna vera, otroška, otročja, omahujoča, vzhičena, nebogljena … Znajdemo se nekje na tem razponu in tako vsak osebno lahko pove, kakšna in kolikšna je njegova vera. Od kdaj, zakaj in čemu. Ali je od malega privzgojena ali je tudi zavestno sprejeta. Neki pesnik pravi: »Dvom naj več ti bo kot vsaka vera.« Po svoje ima prav; v bistvu posnema apostola Tomaža in njegov »ne bom veroval, dokler …«. Jezus ga ni zavrnil, soočil ga je samo z dokazom. Naša preizkušnja pa Tomaževo celo presega: opremo se lahko samo na 66 I MARIJA 8

dokaz, ki mu je bil priča on. Torej moramo verovati (!), da se je, kar je povedano v evangeliju, res zgodilo. Kolikokrat pomislimo na krstne obljube? Po vsej verjetnosti jim je namesto nas ob našem krstu pritrdil boter, ob njegovem krstu pa njegov boter. Kot katehumen jih zavestno izrečem sam. Kot odrasel kristjan tudi – če resnično verujem. Od kod naj priteka moč za vero? Iz prošnje za milost vere. Milosti nam bo pa dane le toliko, kolikor je res potrebujemo. V smislu: dovolj ti je moja milost, moč se v slabosti izpopolnjuje (prim.2 Kor 12,9). Saj jo moremo izprositi polno vedro, a zadošča je tudi samo za en kljunček. Če bomo z njo sodelovali, kot nam je naročeno, se bo obilno množila. Sicer bo ostala brez učinka. Bog nam očitno postavlja pogoj: sodelovanje z njim. Ni treba, da se temu čudimo, saj je On sam v svojem bistvu trojstvo: nenehno pretakanje Očeta, Sina, Svetega Duha kot drug v drugega v Eno. Marsikateri nevernik razume vero kot dodano vrednost življenju, ne kot izraz nevednosti ali nekritične naučenosti. Jezus bi mu verjetno povedal, da ni daleč od božjega kraljestva (prim. Mr 12, 34). Dejansko je vera dodana vrednost, ki nas zmore utrditi v plemenitosti do soljudi z zavestjo, da je v vsakega človeka vtisnjena bogopodobnost. Ne le čudovita zmožnost narave, da enotno vrsto živih bitij dela raznoliko, ampak je vsak človek odblesk svojega Stvarnika. Neki drug pesnik to strne v spoznanje: »Nikoli ne bom nehal biti.« Če nam preizkušnja zamegljuje pogled na vero in uvid vanjo, zadošča ponoviti zaupljive besede: Verujem, pomagaj mi v moji neveri (prim. Mr 9,24). Evangelij nam jih ne ohranja tjavdan.


Vera brat Bonaventura Razmišljati o kreposti vere ne moremo brez prisotnosti človeka. Človek je lahko veren ali pa neveren. Kadar človek sledi veri, ki jo je prejel od svojih staršev ali pa kasneje v zrelem obdobju svojega življenja, takrat lahko govorimo, da človek črpa moč iz vere in se v svojem obnašanju naslanja na Boga. Če je Bog v polnosti prisoten v življenju človeka, lahko govorimo, da se je ta človek povsem poistovetil z božjo ljubeznijo. V takem stanju človek ne more živeti drugače kakor krepostno. Vera dobi svoj pravi izraz in lahko govorimo o kreposti vere. Iz tega izhajajo tudi vsa dejanja. Ta dejanja vedno izražajo božjo naklonjenost. Veliko ljudi, ki so sledili božjemu klicu, je zaradi svojega doslednega življenja v kreposti vere doživljalo nerazumevanje okolice. Mnogo ljudi, pa je izgubilo življenje. Tu bi predvsem izpostavil apostole. Oni so dosledno sledili Kristusovemu nauku. Za njih ni bilo odstopanj. Vera v odrešenje in vstajenje je bila pri njih tako močno prisotna, da lahko rečemo, da so bili nosilci vseh kreposti vere. Lahko govorimo tudi o drugih mučencih. Njihova vera je bila tako krepostna, da so raje pretrpeli mučeniško smrt, kakor da bi zatajili nauk vere. Ko govorimo o kreposti vere, nikakor ne moremo mimo deviške Matere Marije. Ona je vzor prave krepostne vere. Veliko dogodkov je bilo v njenem življenju, ki bi jo lahko odvrnili od njene poti vere. Toda ona je vse besede, ki jih je slišala, nosila in premišljevala v svojem srcu. Njena vera je vera v božjo prisotnost. Nikoli ni podvomila, čeprav je zaradi tega mnogo trpela. Živela je v senci svojega Sina. Sprejemala je stvari s polnim zaupanjem, če jo je Bog izbral za božjo mater, bo tudi storil tako, kakor je v božjem načrtu.

Vera Roman Globokar Vera je božja krepost, s katero človek odgovori na božje povabilo, da bi vstopil v odnos z Bogom. Človek veruje zato, ker ga je božji nagovor prepričal in sprejema razodetje kot resnico. Vera zahteva resnico; brez sporočila, ki je resnično, ne more biti vere. Vera (isto velja za vse ostale kreposti) je krepost zato, ker se svobodno zanjo odločim. Dokler ni osebne volje in čim večje svobode pri odločanju, ne moremo govoriti o kreposti. Vera privlači, ker je povezana z resnico, ki jo spoznavamo in prepoznavamo kot dobro. Na to odgovarja človek »hočem verovati« in se s tem odpoveduje napuhu življenja, ki je v tem, da hoče biti kakor Bog. Gre za držo, ki je značilna za Abrahama, za Mojzesa, za Samuela, za Marijo (»Tukaj sem, Gospod«). Z vero se človek povsem prepusti Bogu, gre za človekov »da« Božjemu klicu. Dokončni »da« najdemo v odgovoru Jezusa Kristusa, v njegovem življenju, smrti in vstajenju. Zato lahko verujemo vanj in v vse, kar nam je razodel in kar Cerkev, skupnost verujočih, oznanja.

To polno zaupanje postavlja Marijo vsem nam za zgled in posnemanje v kreposti vere. MARIJA 8 I 67


ROMANJE

TEKAŠKI KRIŽEV POT ŽIVE VODE Skupina tekačev z imenom Živa voda, ki teče z dobrim namenom in pomaga najrevnejšim, je tudi letošnjo tekaško sezono začela z darovanjem in 6. aprila 2012 pritekla na Brezje. Molitev, povezana z njihovo žrtvijo – tekom –, je sodelujoče že drugo leto iz Dravelj pripeljala na Brezje, kjer so bili z nami pri obredih velikega petka ob 19. uri. Pretekli, premolili in darovali so 14 postaj, vsak svojo ali morda dve, po svojih močeh. Nekateri so pretekli tudi celotno pot. Po poti so bili njihovi križi višji in nižji, saj jih je pot na Brezje vodila preko številnih dolin in vzpetih – Toškega čela, Svete Katarine, Svetega Jakoba, Sore, Suhe, Svetega Duha, Crngroba, Križne gore, Čepulj, Svetega Jošta, Besnice in Ljubnega. Svoje napore in žrtev so darovali za najbolj uboge. Živa voda nas s svojim delovanjem in tekom opozarja, da smo kristjani poklicani k dobrodelnosti in nas vabi, da se za to odločimo in zberemo sredstva za izkop vodnjakov v afriški državi Malawi, kjer deluje slovenski misijonar jezuit p. Stanko Rozman. Tek za izkop vodnjakov ima spodbujevalen namen, ko nekdo kot te68 I MARIJA 8

kač daruje fizični napor za ljudi v teh krajih, drugi pa se temu lahko pridruži v obliki denarne podpore, ki bo dosegla pomoči potrebnih ljudi. Tovrstni teki so drugod po Evropi že nekaj ustaljenega in pomenijo izdatno pomoč ljudem v materialnih stiskah. Živa voda deluje od leta 2004 na pobudo jezuita p. Mirana Žvanuta, ki je kot aktiven tekač imel izkušnjo dobrodelnega maratona na Irskem. Hkrati je tudi duhovni vodja skupine in skrbi za to, da Živa voda ne postane samo športno društvo, pač pa ostaja osmišljena s krščansko duhovno dimenzijo. Tekače opremi tudi s spodbudo z besedo in osebnim zgledom. Trenutno je na študiju v ZDA, zato ga nadomešča p. Marjan Kokalj. Pobudo za organizacijo tekaškega križevega pota pa sta dala zakonca Tadej in Monika Cvirn, člana skupine Živa voda. Zelo dobro sta pri tem združila molitev in telesni napor. Pravzaprav telesni napor postane molitev in s tem romanje na poti od Dravelj do Brezij. Gospodu Tadeju smo v zvezi s tem postavili nekaj vprašanj:


- Vesna Leban

Od kod ideja o organizaciji tekaškega križevega pota? Za lažje razumevanje bom najprej povedal nekaj o naši družini. Z ženo Moniko imava 4 otroke. Zadnjih 15 let se celotna družina ukvarja s tekom, nekateri tekmovalno, drugi pa rekreativno. V tem času smo se udeležili mnogih tekaških prireditev, a nobene, ki bi bila krščansko obarvana. V letu 2006 smo prvič tekli Ljubljanski maraton v okviru Žive vode. Z ženo sva razmišljala, da tečemo za vse mogoče namene, nikoli pa ne tečemo za Jezusa. Razmišljala sva o tem, da bi sami organizirali kakšno tekaško prireditev. Tako sva v letu 2011 prišla na idejo, da bi lahko križev pot pripravili na »tekaški način«. Z maratonov imamo izkušnje, da predvsem po določenih kilometrih tek postane prava »kalvarija«. Tako je bila ideja rojena. Treba je bilo zadevo izpeljat še v praksi. Kako je bila določena pot tekaškega križevega pota? V letu 2011 takoj po novem letu sva s pomočjo računalnika spontano začela iskati traso. Logično se nama je zdelo, da začnemo v domači župniji Dravlje. Kje pa naj bo Golgota? Ja, običajno se iz Ljubljane roma na Brezje, pa naj bo še sedaj končni cilj na Brezjah. Začetek in konec je bil znan, sedaj je bilo potrebno najti še 14 primernih postaj. Vrhovi hribov so postali postaje zato, ker je skoraj na vsakem cerkvica ali znamenje. Zamislili smo si, da bi tekači tekli večinoma po eno ali dve postaji, torej bi končali z vzponom - Kalvarijo - na razglednem vrhu. Nekatere postaje so se nam zdele simbolno logične, npr. Crngrob, Križna gora, na Čepuljah romarsko znamenje pri izviru… Nastalo je nekaj možnih tras, ki jih je bilo treba v praksi preteči in narediti natančno časovnico. Celotna trasa je dolga nekaj čez 60 km, zanemarljiva pa ni niti višinska razlika 3000 m. V pripravi smo jo v treh mesecih, v različnih časovnih obdobjih in zasedbah, le premagali. Namenoma so posamezne postaje oddaljene od 2 km do skoraj 10 km in tudi po težavnosti in višinski razliki so zelo različne in tako primerne za vsakogar. Lahko si predstavljate, da samo nenačrtovanih 10 minut med postajami pomeni pri 14 postajah debeli dve uri. V časovno okno 12 ur je bilo

treba strpati celotno traso, s premori za molitev, počitke in okrepčilo. Da bi pot potekala brez zapletov, smo za zamudnike, poškodovane, ali druge nezgode planirali še avto, ki pa na srečo za te namene ni bil uporabljen. Ko je bila časovnica končana, smo rezultat grafično in tekstovno prikazali in obvestili vse vpletene župnije. Pri tem nama je veliko pomagal p. Marjan Kokalj iz Dravelj. Seveda nisva vedela, koliko ljudi se bo udeležilo križevega pota in kako bo množica vplivala na precej natrpan urnik.

Koliko truda je bilo vloženega v priprave, kako so potekale priprave in organizacija? Glede na to, da je trasa za večino predolga, da bi jo premagali v enem kosu, je bilo potrebno poskrbeti za prevoze, okrepčila, itd. V letu 2011, ko je bil tek prvič organiziran, je bilo za to porabljenih nekako 10 vikendov. Letos le še 3, morda 4 vikende. Upoštevane so bile izkušnje iz lanskega leta, nekoliko bolj pa smo se

pripravili tudi na možnost slabega vremena, kar se je izkazalo za pravilno, saj nas je za razliko od lanskega prekrasnega sončnega vremena v letošnjem letu »blagoslavljal« pomladanski dež. Na veliki petek smo imeli tako za razliko od lanskega leta dve kompletni spremljevalni posadki z avtom in vsaj dvema osebama in vsem, kar bi lahko tekači potrebovali na poti (hrana, pijača, brisače, obleke, obliži itd …) in še dva avtomobila za morebitne prevoze. MARIJA 8 I 69


Ste zadovoljni z odzivom ljudi? Odziv ljudi je bil presenetljivo dober, glede na to, da je pri nas veliki petek delovni dan in da je bilo letos vreme vse prej kot obetajoče. Tako se nas je v Dravljah na štartu zbralo 13 tekačev in 4 kolesarji, kar je več kot lansko leto. Potem pa se je udeležba po celotni trasi samo še dopolnjevala. Pri tem je nujno poudariti, da naš cilj ni bil čim več ljudi, ampak ravno prav, da se še da obvladati na amaterski način. To pa je tam nekje do 35 udeležencev. Zanimivo je bilo, da je 7 ljudi preteklo celotno traso, od tega celo en par. Zakaj se človek odloči, da bo na Veliki petek ves dan posvetil teku in molitvi in ne norenju po trgovinah, kar je danes pred prazniki tako pogosto? Kakšen razlog ga žene? Zelo verjetno gre za mešanico tradicije in ljubezni do teka. Tekači in kolesarji več ali manj poskušamo izkoristiti vsako priložnost za rekreacijo. Če pa to lahko še osmislimo, toliko bolje. Kdor želi duhovno osmisliti veliki petek, išče priložnosti, in take ne želiš izpustiti.

Trenutek, ki ga vsak tekač doživi po svoje, na enkraten in neponovljiv način. Vsak tek, vsak korak in vsak gib telesa je unikaten. So pa nekatere stvari nam vsem skupne in ena od teh je ljubezen. Velikonočni prazniki naju vsako leto popeljejo v to za človeka nedojemljivo skrivnost. Ob križu začutimo svojo majhnost in krhkost, ki se preko velikonočnega jutra prelije v eno samo slavljenje Gospoda. Tako velikonočno tridnevje doživljam pri slehernem maratonu in seveda še posebej pri tekaškem križevem potu, ko se v družbi tekačev kot ena velika družina podamo na dolgo pot, preko velikega petka, ob znojenju in razmišljanju o smiselnosti svojega početja, skozi veliko soboto, ko se telo umiri in prepusti ritmu stvarstva, do velike noči, ko se približujemo zadnjim postajam in takrat sleherni med nami doživlja nepopisno veselje. Takrat začutimo, da je vse skupaj le imelo smisel. Vsak posameznik, ki se udeleži teka, gre pri tem skozi svojo lastno izkušnjo, tako kot mora sleherni od nas skozi svoj lastni križev pot do velike noči. Na tej poti pa seveda nismo nikoli sami.

Kdo je napisal križev pot, ki ste ga brali po postajah? V čem je drugačen? Napisal ga je p. Marjan Kokalj, njegova posebnost pa je ta, da spremlja trpljenje ljudi v gospodarsko zapostavljenih državah, kjer nimajo niti tako temeljne infrastrukture, ki bi omogočala dobro pitno vodo. Namenjen je prošnji za te ljudi in za nas, ki živimo v boljših razmerah, da bi jim znali pomagati z molitvijo in tudi v materialnem smislu na daljavo, kolikor se da.

Kakšni so sadovi tekaškega križevega pota? Je sedaj v vsakdanjem življenju kaj drugače, kakšna posebna milost? Kako povezovati telesno in duhovno plat v človeku? Tek, še posebej daljši tek, je za naju z ženo (upam, da vsaj malo tudi za najine otroke) osebno srečanje z Bogom. Je čas za molitev in čas, ko se umakneva od vsakdanjih skrbi in obveznosti. Tek je duhovna in telesna katarza. Čas za tišino in hvaležnost. Čas, ko se sreča zemeljsko z duhovnim in lepota s trpljenjem. 70 I MARIJA 8

In druge podobne akcije Žive vode? Tekači Žive vode tečejo na raznih drugih maratonih po Sloveniji in v tujini ter promovirajo nabiranje denarja za oskrbo z vodo predvsem v Afriških državah. Doslej so bile dejansko vse akcije namenjene afriški državi Malawi, kjer deluje p. Stanko Rozman, ki izgrajuje sistem vodnjakov. Najbolj značilna za Živo vodo pa je udeležba na Ljubljanskem maratonu, kjer se najbolj potrudimo za promocijo nabiranja sredstev za vodo. Če se boste kdaj udeležili maratona, nas najdete v živo rumenih majicah, na katerih z modro piše ŽIVA VODA, zraven pa je značilen logotip, ki ga najdete na naši spletni strani: www.zivavoda.org.


Sestavine: 25 dag krompirja 4 dag masla 2 rumenjaka sol 20 dag skute 15 dag moke Zabela: maslo-margarina drobtine

skutini njoki s krompirjem DOBROTE IZ MARIJINE HIŠE Krompir olupimo, prerežemo, solimo, prelijemo z vodo in kuhamo 20 minut. Kuhanega odcedimo (vodo za juho!), pretlačimo, zabelimo z maščobo, zmiksamo ter dodamo rumenjaka. Ohladimo. Nazadnje dodamo pretlačeno skuto in moko ter z roko zgnetemo v testo. Oblikujemo za palec debele svaljke in narežemo do 2 centimerta dolge njoke. Kuhamo jih v vreli slani vodi 3-5 minut, poberemo na krožnik in zabelimo z drobtinami ter ponudimo.

- s. Nikolina Rop

Nasvet: pretlačen krompir takoj zabelimo z maščobo, da ne otrdi, sicer bodo njoki manj rahli in okusni. Dokler jih ne ponudimo, kuhane in zabeljene hranimo v vroči pečici. MARIJA 8 I 71


- Polonca Zupan Grašič Ljubljana - Center

Dekanije molijo

vsako tretjo nedeljo v mesecu

V spomladanskem času so k Mariji Pomagaj na Brezje romale dekanije Cerknica, Kranj in Ljubljana Center. Vsako tretjo nedeljo prosijo za nove duhovne poklice, katere tako zelo potrebujemo in je molitev v ta namen resnično potrebna. Najprej v molitveni uri, na katero se romarji običajno pripravijo v domačih župnijah, nekateri izdelajo celo knjižice z molitvijo in pesmimi. Sledi sveta maša, kjer ob dekanu somašujejo vsi dekanijski duhovniki. Da je to res pravo romanje, se čuti že na avtobusu. Verniki molijo sveti rožni venec in pojejo romarske pesmi. Zato je romanje k Mariji Pomagaj za marsikoga pravo doživetje. Romarji vedno v velikem številu napolnijo brezjansko baziliko, svoje molitve in prošnje položijo v Marijino naročje. Čutiti je močno vero in upanje na uslišane prošnje. Hvala vsem dekanom in duhovnikom za trud. Hvala vsem za lepo molitev. Za hvaležnost, ki jo izkazujete Mariji.

72 I MARIJA 8

Kranj

Cerknica


ŠKOFIJSKA MARIJINA SVETIŠČA Narodno svetišče

Škofija Novo mesto

BREZJE

ZAPLAZ

Bazilika Marije Pomagaj

Cerkev Marijinega vnebovzetja

t 04/537 07 00 w www.marijapomagaj.net

t 07/348 90 14 w www.zaplaz.si

Urnik bogoslužja: nedelje, prazniki: 7h, 8.30h, 10h, 11.30, 16h, 19h / zimski čas 18h delavniki: 7h, 8.30h, 10h, 19h / zimski čas 18h sobota tudi 16h

Urnik bogoslužja: nedelje, prazniki: 10h, 16h

Nadškofija Maribor

Škofija Celje

PTUJSKA GORA

PETROVČE

Za napovedane romarske skupine in druge slovesnosti je maša po dogovoru tudi ob drugih urah ali na druge dni.

Bazilika Marije Zavetnice s plaščem

Bazilika obiskanja Device Marije

t 02/794 42 31 w www.ptujska-gora.si

t 03/714-0-300 w www.zupnija-petrovce.rkc.si

Urnik bogoslužja: nedelje, prazniki: 6.30h, 8h, 10h delavniki: 7h v poletni sezoni od maja do oktobra: sobota 10h, nedelja 16h

Urnik bogoslužja: nedelje: 8h, 10h delavniški prazniki: 8h, 19h /poleti, 18h /pozimi delavniki: torek in četrtek: 7h, ponedeljek, sreda, petek in sobota: 19h /pozimi ob 18h

Škofija Koper

Škofija Murska Sobota

SVETA GORA

TURNIŠČE

Bazilika Marije Božje Matere

Cerkev Marijinega vnebovzetja

t 05/330 40 20 w www.svetagora.si

t 02/573 51 23 w www.zupnije.rkc.si/turnisce

Urnik bogoslužja: nedelje, prazniki: 8h, 10h, 11.30, 16h delavniki: 7h v samostanski kapeli, 17h v cerkvi

Urnik bogoslužja: nedelje: 7h, 9h, 10.30 prazniki: 8h, 10h delavniki: 7.30h

MARIJA 8 I 73


ROMARSKI URAD BREZJE t 04/ 537 07 00 w www.romar.si odprto VSAK DAN od 7. do 20./19. ure

MARIJA Glasilo Slovenskega narodnega svetišča Marije Pomagaj Uredila: Vesna Leban, odgovarja: p. dr. Silvin Krajnc. Oblikovanje: Nina Urh, izdal in založil: Romar, d.o.o., Brezje 72b, Brezje; tel. 04 537 07 00. Spletna stran: www.revijamarija.si, www.marija.si in www.romar.si. Tisk: Tiskarna Trelc, naklada: 3000 izvodov. Cena izvoda: 2 €, v ceni je vračunan 8,5 % DDV. Fotografije: arhiv Bazilike Marije Pomagaj; strani 4, 14, 18, 38, 39 - Boštjan Martinjak; 28, 29 - Ubald Trnkoczy; 31, 32, 33 - arhiv romarskega svetišča Lurd (Francija); 8, 19, 21 - Marko Grimani; 34, 36, 40 - Janez Kotar; stran 52 - Marjana Dacar. ISSN 1855-9808


MARIJA 8 I 75


SLOVESNOSTI V drugi POLOVICI LETA 2012

NARODNO SVETIŠČE MARIJE POMAGAJ NA BREZJAH

16. junij

VSESLOVENSKO ROMANJE BOLNIKOV upokojeni škof msgr. Metod Pirih

30. junij, ob 7.00

ROMANJE MLADINE nadškof dr. Anton Stres

29. julij, ob 10.00

ZAKONSKI JUBILANTI upokojeni škof msgr. Metod Pirih

15. avgust, ob 10.00

VELIKI ŠMAREN slovesna maša z obnovo posvetitve Mariji, nadškof dr. Anton Stres

2. september, ob 10.00 105. OBLETNICA KRONANJA škof dr. Peter Štumpf 8. september MALI ŠMAREN - SREČANJE STARIH STARŠEV IN MOLITVENI DAN ZA DUHOVNE POKLICE nadškof dr. Anton Stres 7. oktober

112. obletnica POSVETITVE BAZILIKE nadškof dr. Marjan Turnšek

8. december, ob 10.00 BREZMADEŽNA sveto mašo prenaša Radio Ognjišče

REDNO BOGOSLUŽJE NA BREZJAH molitev rožnega venca :: vsak delavnik ob 6:30 in 18:30 molitvena ura pred Najsvetejšim za duhovne poklice :: vsak četrtek ob 18. uri molitev in procesija z lučkami :: vsako soboto po večerni maši molitev za duhovno in moralno prenovo slo. naroda :: prva nedelja ob 15. uri molitev za duhovne poklice in njihovo stanovitnost :: tretja nedelja ob 15. uri srečanje bratov in sester Frančiškovega svetnega reda :: zadnja nedelja ob 18. uri duh Assisija - molitev za mir in pravičnost :: 27. v mesecu ob 18. uri biblični tečaj :: vsaka dva tedna, sreda po večerni maši zakonsko občestvo :: vsak tretji ponedeljek v mesecu po večerni maši večer s terapevtom dr. J. Ramovšem v Romarskem uradu :: vsak prvi petek ob 20. uri mladinska maša :: tretja sobota v mesecu ob 19. uri maša za ozdravitev notranjih ran :: drugi četrtek ob 19. uri

Iskren BOGLONAJ vsem novim sodelavcem! Svoje prispevke (fotografije, razmišljanja, pisma bralcev …) nam lahko pošljete po elektronski pošti: info@marija.si ali z navadno pošto: Romarski urad, Brezje 72, 4243 Brezje. 76 I MARIJA 8 Če želite postati naš naročnik, nas prav tako pokličite ali nam pišite.


Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.