Filmski katalog 2012-13 by Kulturni dom Nova Gorica

FILMSKO GLEDALIŠČE FILMSKI VRTILJAK FILMI VISOKE ŠOLE ZA UMETNOST UNIVERZE V NOVI GORICI IN ŠOLE UPORABNIH UMETNOSTI FAMUL STUART 1

19. 10. 2012

Fant s kolesom

Jean-Luc, Pierrre Dardenne (Belgija/Francija/Italija, 2011) 26. 10. 2012

Habemus Papam: Imamo papeža Nanni Moretti (Italija, 2011) 16. 11. 2012

Cezar mora umreti

Paolo, Vittorio Taviani (Italija, 2012) 23. 11. 2012

Ime mi je Li

Andrea Segre (Italija/Francija, 2011) 30. 11. 2012

Le Havre

Aki Kaurismäki (Finska/Francija/Nemčija, 2011) 21. 12. 2012

Koža, v kateri živim

Pedro Almodóvar (Francija, 2010) 11. 1. 2013

Umetnik

Michel Hazanavicius (Francija/Belgija, 2011) 18. 1. 2013

Viharni vrh

Andrea Arnold (Velika Britanija, 2011) 25. 1. 2013

Ločitev

Asghar Farhadi (Iran, 2011)

1. 2. 2013

Melanholija

Lars von Trier (Danska, 2011) 15. 2. 2013

Zaklonišče

Jeff Nichols (ZDA, 2011) 22. 2. 2013

Oslo, 31. avgusta

Joachim Trier (Norveška, 2011) 1. 3. 2013

Pogovoriti se morava o Kevinu Lynne Ramsay (Velika Britanija, 2011) 8. 3. 2013

Sramota

Steve McQueen (Velika Britanija, 2011) 22. 3. 2013

Alpe

Yorgos Lanthimos (Grčija, 2011) 5. 4. 2013

Potomci

Alexander Payne (ZDA, 2011) 19. 4. 2013

Ženska, ki poje

Denis Villeneuve (Kanada/Francija, 2010) 26. 4. 2013

Drevo življenja

Terrence Malick (ZDA, 2011) Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica ob petkih ob 20.15.

Krizno obdobje Tak naslov nosi eden najlepših prvencev v zgodovini slovenskega filma, delo pred nekaj leti žal preminulega domačega cineasta Francija Slaka. V njem je leta 1981 odkrito, iskreno in brezkompromisno spregovoril o svoji generaciji, mladih, ki so se po obdobju revolucionarnih 70. let, ko se jim je dozdevalo, da bodo lahko spremenili svet, ustvarili pravičnejšo družbo, v kateri bosta vladali resnična svoboda in enakopravnost, nenadoma znašli v megli, deziorientirani in brez jasnih ciljev. Ta občutek izgubljenosti in negotovosti, celo tesnobnosti ob nejasni prihodnosti se je pojavil znova. Le da tokrat ne prežema samo ene generacije, pač pa celotno človeško družbo, v prvi vrsti zahodno, ki se je znašla sredi najhujše družbeno-ekonomske krize po II. svetovni vojni. Zaostrene gospodarske razmere, ki jih je sprožil pohlep in lahkomiselnost finančnega kapitala, so udarile po vseh, ne le po revnih in gospodarsko manj razvitih deželah, negativne posledice teh pa najbolj neposredno občuti večinski srednji sloj, ne pa tisti – kot bi bilo pričakovati –, ki so jih povzročili. In prav način reševanja zaostrenih gospodarskih razmer je zabil še zadnji žebelj v krsto prepričanja, da živimo v najboljšem vseh možnih svetov (nenazadnje so nas vseskozi prepričevali, da je zahodna, kapitalistična družba edini pravi dom demokracije, svobode in družbene enakosti) ter s tem hkrati sprožil vseprežemajočo družbeno krizo, ki je razkrila šibkosti obstoječega sistema vrednot in veljavnih družbenih razmerij. A čeprav teh uvodnih strani našega kataloga, ki jih tradicionalno namenjamo pregledu filmskih naslovov, uvrščenih na program prihajajoče sezone Filmskega gledališča, ne nameravamo žrtvovati na račun aktualne družbene problematike, temveč bomo ohranili njihovo primarno filmsko usmeritev, bo odmev tega

našega, zdajšnjega 'kriznega obdobja' še kako prisoten. Še nas same je namreč presenetilo, koliko del se tako ali drugače, bolj ali manj neposredno dotika aktualnih, zaostrenih družbenih razmer in njihove morda najbolj usodne spremembe – spodnašanja temeljev obstoječega sistema individualnih in družbenih vrednot. Tako kot običajno sta bila glavna kriterija pri izboru filmov kakovost posameznega dela in njegova relevantnost v kontekstu sočasne avtorske produkcije. Prepričani smo namreč, da bi izbor, ki bi izhajal iz določenih tematskih preferenc, s seboj prinesel tudi bolj ali manj poudarjeno redukcijo za avtorsko produkcijo sicer tako značilne raznovrstnosti. Tako pa smo znova dobili vsebinsko, stilno in nenazadnje tudi geografsko zelo raznoliko osemnajsterico filmov: prinašajo nam tako zgodbe o kaznjencih kot tudi zgodbe o državnih poglavarjih, zgodbe o posameznikih in zgodbe o skupinah, zgodbe, ki so neposredno, dokumentaristično podane, in zgodbe, ki se bahajo s svojo estetsko dodelano formo, zgodbe, ki so umeščene tu, v našo bližino, in zgodbe od tam, daleč stran, zgodbe iz preteklosti in zgodbe iz našega časa. Pa vendar, ko smo se po opravljeni selekciji znova vrnili k izbranim filmskim delom in pričeli razmišljati o njihovih značilnostih, med njimi iskati stilne in idejne sorodnosti, smo bili skoraj osupli nad tem, kolikšen del filmov se na idejni ravni sooča z aktualno družbeno krizo in kolapsom obstoječega sistema vrednot kot eno njenih najbolj perečih posledic. Seveda velja takoj opozoriti, da pri večini del nimamo opraviti z neposrednim nagovorom neke konkretne družbene realnosti, da povečini to sploh niso dela v žanru klasičnega družbeno-angažiranega oziroma političnega filma, pač pa se to soočanje dogaja posredno, celo alegorično ter ob nadvse raznovrstnih pristopih, tako na formalni kot tudi stilni ravni.

Letošnji izbor znova potrjuje tudi tezo, da sta ustvarjalnost in zaostrene razmere (družbene, ekonomske, politične, verske) nekako povezana. Že večkrat smo namreč lahko opažali, da so posamezne nacionalne kinematografije ustvarjalni preporod doživljale prav v letih krize. Spomnimo se na primer na vzpon daljnoazijskih kinematografij v 90. letih, predvsem tajvanske in južnokorejske, ki sta se dogajali vzporedno z domačo politično krizo, nato južnoameriških kinematografij na začetku stoletja, predvsem iz tistih držav, ki so najbolj občutile posledice gospodarskega zloma v Argentini (prav argentinski film je doživel osupljiv preporod in skoraj desetletje so argentinska dela predstavljala stalnico na filmskih festivalih po svetu), v zadnjem desetletju pa smo bili priča renesansi romunskega filma, ki se je dvignil iz pogorišča tranzicijskih družbenih sprememb, in nazadnje grškega filma, ki še vedno kljubuje prostemu padu domače ekonomije. Stopnjevanje krize v evropskem prostoru pa v zadnjih štirih letih očitno daje ustvarjalni zagon tudi pisani množici evropskih kinematografij, kar lahko ne nazadnje opažamo tudi prek izbranih del za program našega Filmskega gledališča v zadnjih par letih. Poglejmo si sedaj konkretneje, kaj nam prinaša letošnji izbor. Kot smo že namignili, letos najštevilnejšo skupino predstavljajo dela, v katerih lahko najdemo bolj ali manj glasne odmeve aktualnih družbenih razmer. V tem pogledu sta morda še najbolj neposredna dva filma: Le Havre finskega mojstra Akija Kaurismäkija in Ime mi je Li italijanskega debitanta Andree Segra. Oba na tematski ravni spregovorita o položaju ekonomskih beguncev v Evropi, a z radikalno različnimi pristopi. Kaurismäki nam ponudi stilno dovršeno delo, ki evocira francoski film 50. let, t. i. poetični realizem, medtem ko sama pripoved o afriškem dečku prevzame formalne značilnosti pravljice. Pod to krinko 'larpurlartizma' pa se skriva nadvse premišljena poteza. Kaurismäki se namreč za to

evokacijo filmske preteklosti še zdaleč ni odločil zgolj zaradi estetskih vzgibov ali celo naključno. S to potezo je v filmsko zgodbo kot junaka vrnil malega človeka, predstavnika proletariata – tistega, ki ima danes v družbi vse manjšo vlogo, čeprav predstavlja večino in čeprav se boj za prihodnost bije predvsem na njegovih plečih – in nas spomnil na to, da je bil ta včasih brezkompromisni zagovornik najvišjih idealov družbe, bratstva, enakosti in svobode. Le Havre je tako optimistični klic k solidarnosti v času, ko se posameznik v strahu za svojo usodo vse bolj prepušča sebičnim vzgibom in je gluh za klice na pomoč ostalih, še posebej, če so ti 'drugačni'. Mladi Andrea Segre se problematike beguncev v svojem čudovitem prvencu z naslovom Ime mi je Li loti drugače: v industrijsko okolje beneške lagune umesti lirično dramo o ljubezni med dvema emigrantoma različnih narodnosti in prek njune zgodbe opozori tako na aktualno problematiko družbene integracije kot tudi medkulturne komunikacije. Pri tem gledalca opozori na številne predsodke, ki so prisotni tako med večinskim prebivalstvom kot med manjšinsko skupnostjo beguncev in ki so predvsem posledica zapiranja v meje lastne kulture. V letošnjem izboru je še posebej močno zastopana sosednja Italija. Tako imamo v njem še dva italijanska predstavnika, ki se vsak na svoj način soočata z aktualnim vsakdanom italijanske družbe. Delo veteranov, bratov Taviani, je pričelo nastajati še za časa in z mislijo na Berlusconija, a ni nič manj aktualno niti danes, ko je na oblasti 'apolitična' elita. Cezar mora umreti je zanimiv eksperiment, dokumentarno igrana drama, ki spregovori o uprizoritvi Shakespearjevega Julija Cezarja za zidovi rimskega zapora La Rebibbia. S posrečeno umestitvijo in zasedbo vlog pa sama Shakespearjeva gledališka igra prevzame vlogo nekakšnega komentarja aktualnih družbenih razmer. O odtujenosti vladajočih elit in zlorabi moči pa na svojevrsten način spregovori tudi

Nanni Moretti, veliki kritik italijanske družbe. Tako v svojem delu Imamo papeža med drugim presprašuje tudi vlogo, ki jo v življenju italijanske družbe danes igra papeška država. Naslednja tri dela lahko vidimo kot posredno kritiko potrošništva in pridobitne logike, ki sta v obdobju poznega kapitalizma, torej v našem času, postali svojevrstni religiji in sta nadomestili klasični sistem vrednot ter posledično družbi odvzele vezno tkivo. Belgijski ustvarjalni tandem, brata Dardenne, sta s presunljivo zgodbo o mladem Cyrilu z naslovom Fant s kolesom kritično spregovorila o vlogi staršev, ki se pod pretvezo iskanja finančne trdnosti pogosto odpovedo celo starševski ljubezni, otroci pa posledično materializirajo svojo odnos do njih (Cyrilu kolo postane nadomestek za odsotnost očetove ljubezni). O vse bolj materialistični družbi, ki živi samo od nadomestkov, spregovorita tudi norveški Oslo, 31. avgusta Joachima Trierja ter Alpe Grka Yorgosa Lanthimosa. Predvsem slednji je čudovita prispodoba čustvene izpraznjenosti sodobne družbe, katere člani so samo še prazne lupine, to svojo notranjo praznino pa poskušajo zapolniti z igranjem vlog, torej z življenjem drugih. Lanthimos to občutenje stopnjuje z absurdom in s črnim humorjem. Njegova prispodoba je silovita, a hkrati tudi nadvse nekonvencionalna, zato bo nekatere morda presenetila. O vse močnejšem občutku odtujenosti, ki je prodrl celo za zidove družine in posameznikove intime, spregovorita po svoji intenzivnosti skoraj šokantna britanska filma: Pogovoriti se moramo o Kevinu Lynne Ramsay ter Sramota

Steva McQueena. Slednji gre v svoji kritiki obstoječega sistema vrednot celo tako daleč, da posameznikovo na videz popolno svobodo zaradi njene čustvene izpraznjenosti proglasi za ječo. Ta tesnobnost in slutnja brezizhodnosti, ki naj jo prinašajo zaostrene ekonomske in družbene razmere, pa se v dveh filmih udejanji na prav poseben način: kot meditacija o grozeči apokalipsi, bližnjem koncu sveta. Seveda govorimo o von Trierjevi Melanholiji in Zaklonišču Američana Jeffa Nicholsa. Prvi temo estetizira, drugi z njo ruši mejo med realnostjo in fantazijo. Seveda velja opozoriti še na dve deli, ki sicer ne spadata v kontekst 'kriznega obdobja', a sta njuna avtorja s svojim izjemnim občutkom za preplet družbenega in intimnega preprosto navdušila občinstvo in kritiko na vseh koncih sveta. To sta filma Ločitev Iranca Asgharja Farhadija, ki presprašuje odnos med spoloma v rigidni in konservativni iranski družbi, ter Ženska, ki poje Kanadčana Denisa Villeneuva, v katerem prek usode posameznika spoznamo turbulentno in zapleteno preteklost multikulturnega in večverskega Libanona. Za zadnja štiri dela – Potomce Alexandra Payna, žanrsko obarvano Almodóvarjevo Kožo, v kateri živim, Umetnika Michela Hazanaviciusa ter kozmično Drevo življenja Terrenca Malicka – pa bi lahko rekli, da so svojevrstne meditacije o spopadu posameznika, pa naj gre za preprostega očeta ali ustvarjalca, z minljivostjo in s pozabo. Denis Valič

Fant s kolesom

(Le gamin au vélo, Belgija/Francija/Italija, 2011, barvni, 86 min.)

režija: Jean-Luc, Pierrre Dardenne scenarij: Jean-Luc, Pierrre Dardenne fotografija: Alain Marcoen montaža: Marie-Hélène Dozo igrajo: Cécile de France, Thomas Doret, Jérémie Renier, Olivier Gourmet, Fabrizio Rongione, Egon di Mateo produkcija: Les Films du Fleuve festivali, nagrade: Cannes 2011: velika nagrada žirije; evropske filmske nagrade 2011: za najboljši scenarij; Flaiano 2011: zlati pegasus za najboljšo režijo; Valladolid 2011: posebna omemba; Karlovi Vari 2011, Toronto 2011, Pusan 2011 São Paulo 2011, Solun 2011 povprečna ocena občinstva: 5 povprečna ocena kritike: 4,5

zgodba

Skrb za dvanajstletnega Cyrila prevzame socialna služba, saj ga je oče na lepem in brez besed zapustil. Ko ga odpeljejo v internat, se Cyril počuti kot ujetnik, ki so ga na silo iztrgali iz rok očeta. Trdno je namreč prepričan, da ga ta ni zapustil, pač pa da je socialna služba tista, ki jima onemogoča, da bi bila skupaj. Poln jeze zahteva, da mu od doma dovolijo pripeljati vsaj kolo, ki mu ga je podaril oče in na katerega je močno navezan. In tudi ko se izkaže, da je oče medtem kolo že prodal nekomu drugemu, Cyril tega ne verjame. S svojo odločnostjo in s pomočjo frizerke Samanthe, ki se v njegovem življenju pojavi povsem naključno, kolo tudi zares dobi nazaj. A očeta še vedno ni na spregled, v Cyrilu pa se jeza le še kopiči. S Samantho se zbližata, saj je ta prevzela občasno skrbstvo nad Cyrilom. In medtem ko v Samanthi vse bolj raste ljubezen do tega zapuščenega fantiča, Cyril večkrat zlorabi njeno zaupanje, saj vztrajno beži in išče očeta. Ko ga končno najde, doživi hladno prho, saj oče noče slišati o tem, da bi živela skupaj in da bi zanj prevzel odgovornost. Cyril, prežet z občutkom zapuščenosti in jeze, je videti vse bolj izgubljen …

komentar

»Ta 'kinetičnost' osrednjega junaka in kamere se v Fantu s kolesom nenadoma prekine; ne kar tako, temveč v zelo čustvenem prizoru (avtorja ga imata za obrnjeno pietà), ko se Cyril med še enim begom pred zasledovalci tesno oklene, dobesedno ovije okrog mlade frizerke Samanthe (Cécile De France), ki bo kot bi jima bilo usojeno - ob vikendih postala njegova nadomestna mati. Skupaj resda najdeta očeta (zdaj dela v restavraciji, spoznal je drugo žensko), ki pa sina hladnokrvno zavrne in mu ukaže, naj se ne vrača. Za marsikoga šokanten prizor in primer brezčutne starševske neodgovornosti je v kontekstu opusa belgijskih bratov pravzaprav pričakovana prelomnica.

Tudi zato, ker Cyrilovega očeta igra Jérémie Renier, igralec, ki je v Otroku (2005) svojega novorojenčka v stiski hotel prodati trgovcem z belim blagom. Zato lahko mirno špekuliramo, da sta Dardenna Fantiča s kolesom zasnovala kot neformalno nadaljevanje Otroka. 'Neprodani sin' je medtem za silo odrastel, dobil ime, toda zaradi pomanjkanja starševske vzgoje in pozornosti (da ljubezni sploh ne omenjamo) postal utelešenje mladostniške jeze in neprestane kolerične konfrontacije, obenem pa lahka tarča starejših vrstnikov, ki ga izkoriščajo. Odrešitev (kot deux ex machina) nastopi v podobi ženske, ki neformalno posvoji Cyrila. Samantha je v interpretaciji Cécile De France utelešenje sanjskega, irealnega bitja, neke vrste neznani leteči predmet v dramski zgradbi, logičnem smislu in v kontekstu opusa Luca in Jean-Pierra Dardenna. /…/ To ni več socialni, temveč magični realizem.« Simon Popek, Delo »Brata Dardenne na opustelih ulicah Serainga vedno najdeta zgodbo z dobrim suspenzom, ki gledalca čustveno posrka vase brez posiljevanja z običajnim arzenalom sredstev, ki jih za boljšo identifikacijo z liki film rad prikliče iz nabora svojih mnogih možnosti. Nobene ekspozicije, nobene glasbe; liki so enostavno tako življenjski in zgodbe so, čeprav težke in sive, dramaturško tako spretno speljane, da zagrabijo že po prvih nekaj kadrih. Brata pač bolj kot psihološka zanima moralna dimenzija človeške eksistence. Na to so osredotočeni vsi njuni filmi in tudi Fant s kolesom ni izjema. Tisto, v čemer se ta film razlikuje od njunih prejšnjih, pa je za odtenek prijaznejša tonaliteta. Kot v zgodbi sta se režiserja tudi v estetskih izbirah tokrat otresla značilne sivine in dodala celo nekaj malega muzike. Fant s kolesom je, če malo karikiram, pravzaprav prvi film bratov Dardenne v barvah, in čeprav je konec tudi tokrat precej odprt, se film vendarle zaključi z bolj optimistično noto kot prejšnji. S

tem ima veliko opraviti tudi kolo iz naslova, ki na eni strani funkcionira kot narativni propeler in na drugi kot simbol Cyrilove osamljenosti, nakopičene jeze in, nenazadnje, njegovega potovanja v lepši jutri. Canska velika nagrada žirije je povsem na mestu.« Špela Barlič, Pogledi

izjava avtorja

»Zgodbo sva dolgo nosila v sebi: ženska, ki pomaga fantu, da najde pot iz nasilja, katerega suženj je. Prva podoba je bil ta deček, tempirana bomba, ki se umiri in potolaži, zahvaljujoč drugemu živemu bitju. Verjamem, da človeško sočutnost nosimo v sebi vsi. Kar stori Samantha, bi v njenem položaju moral storiti vsak. Takšna dobrota nas zbega. Zaradi nje opustimo svoje navade in se podamo na tvegano pot. To je revolucionarno. Nisva želela psiholoških razlag. Nobene potrebe ni, da bi sedanjost razlagali s preteklostjo. Želela sva, da si gledalec reče: 'Ona to počne!' To zadostuje. Film sva si zamislila kot nekakšno pravljico z negativnimi liki, ki poskrbijo, da deček izgubi svoje iluzije, ter Samantho, ki se pojavi kot dobra vila. Nekaj časa sva celo razmišljala o tem, da bi film naslovila 'Pravljica za današnji čas'. /…/ To je najin najbolj optimističen film. Je tudi prvi film, ki sva ga posnela poleti, zato je ton vedrejši, prijaznejši morda, in ne tako dramatičen.«

režiser

Brata Jean-Pierre (rojen 1951) in Luc Dardenne (rojen 1954), sloviti belgijski režiserski par, sta odraščala v valonskem industrijskem mestu Seraing, prizorišču skoraj vseh njunih igranih filmov. Po seriji formalno drznih in politično angažiranih dokumentarcev in dveh igranih celovečercih sta sredi devetdesetih let pritegnila pozornost mednarodne publike s filmom La promesse (1996). Od leta 1999, ko je njun četrti celovečerec Rosetta na festivalu prejel zlato palmo, so bili njuni filmi v Cannesu redno nagrajeni z eno pomembnejših nagrad: Sin (Le fils, 2002) z nagrado za najboljšega igralca, Otrok (L'enfant, 2005) ponovno z zlato palmo, Lornina tišina (Le silence de Lorna, 2008) pa z nagrado za najboljši scenarij. Zadnjih pet celovečercev bratov Dardenne smo imeli priložnost videti tudi na LIFFu. V svojih filmih, v katerih beležita vsakodnevno življenje pripadnikov delavskega razreda na robu družbe, se pogosto osredotočata na odnos med otroki in starši. S svojim naturalističnim pristopom, družbeno angažiranostjo in humanistično naravnanostjo sodita med najpomembnejše predstavnike t. i. novega realizma.

Jean-Pierre in Luc Dardenne, režiserja in scenarista

Habemus Papam: Imamo papeža

(Habemus Papam, Italija, 2011, barvni, 104 min.)

režija: Nanni Moretti scenarij: Nanni Moretti, Francesco Piccolo, Federica Pontremoli fotografija: Alessandro Pesci glasba: Franco Piersanti montaža: Esmeralda Calabria igrajo: Michel Piccoli, Nanni Moretti, Renato Scarpa, Jerzy Stuhr, Franco Graziosi, Camillo Milli, Dario Cantarelli produkcija: Sacher Film festivali, nagrade: nagrada david di donatello italijanske filmske akademije za najboljšega igralca 2012; zlati globus za najboljši italijanski film po izboru tujih dopisnikov v Italiji 2011; srebrni trak italijanskega združenja filmskih novinarjev 2011: za režiserja, za izvirni scenarij, za produkcijo, za fotografijo, za kostume, za scenografijo; Cannes 2011, Moskva 2011, La Rochelle 2011, Karlovi Vari 2011 povprečna ocena občinstva: 4,5 povprečna ocena kritike: 4

zgodba

Po papeževi smrti se sestane zbor kardinalov in začne se izbor novega papeža. Tu ni pretendentov – prav vsak med njimi je lahko izbran. Po nekaj neuspešnih poskusih se iz dimnika Sikstinske kapele vendarle pokadi dim prave barve. Izbor novega papeža preseneti mnoge, predvsem pa samega kardinala Melvilla, ki se tik pred svojim inavguralnim nastopom pred verniki, le nekaj korakov do balkona, s katerega naj bi jih pozdravil, sesede pod težo odgovornosti, ki mu jo prinaša novi položaj. Cerkev se znajde v neprijetnem položaju, saj milijonski avditorij vernikov, tako tistih, prisotnih na trgu sv. Petra, kot vseh ostalih pred televizijskimi zasloni, nestrpno pričakuje pozdravni nagovor novega papeža. Kaj se z njim pravzaprav dogaja? Ga hromi občutek tesnobe pred odgovornostjo, ki jo mora prevzeti? Meni, da ni kos zahtevni nalogi? Je omajana njegova vera? K novemu papežu naposled pripeljejo priznanega psihoanalitika, ki pa je zaprisežen ateist. Ta kmalu ugotovi, da je lažje organizirati tekmo v odbojki med kardinali, kot pa izpeljati odkrit pogovor z novoizvoljenim papežem. In medtem ko ti zabijajo čas med čakanjem, kardinal Melville zbeži izven vatikanskih zidov, tam, kjer se odvija pravo življenje …

komentar

»Imamo papeža učinkuje kot izmenični tok, je delo dveh vzporednih in izmenjujočih se linij; Morettijeva konservativna stran je hotela ustvariti film o staranju, osebnih dvomih, odgovornosti do institucije in družbe, zmotljivosti, občutkih krivde itd. Toda Morettijeva igriva, parodična linija vseskozi pritiska po drugi strani in lepo razkriva Morettijev narcizem in ekshibicionizem, kot smo ga vajeni od prvega filma z zelo zgovornim naslovom Jaz sem samozadosten (1976). Moretti kot psihoanalitik čudovitemu

Piccoliju v vlogi papeža vseskozi krade šov in vampirizira komaj vzpostavljeno melanholično noto, njegov lik ima po prvi psihoanalitični seansi in papeževem begu v realnost sodobnega Rima v filmu komaj kaj iskati. Toda Moretti vztraja, trivializira material in rine v prvi plan. Predvsem pa ostaja na pol poti, podobno kot v filmu Maša je končana (1985), kjer je sam nastopal v vlogi mladega duhovnika, ki se po službovanju v izolaciji in vrnitvi v realnost večnega mesta ne znajde. Maša je končana in Imamo papeža nazorno pokažeta Morettijevo zadrego v odnosu do obravnavanja cerkve; do nje ni sposoben zavzeti ne plemenite distance (kot na primer Roberto Rosselini) ne izvesti frontalnega napada, kar je lep del kariere počel Marco Bellocchio.« Simon Popek, Delo »Opus Nannija Morettija, brez dvoma osrednjega cineasta sodobnega italijanskega filma, bi lahko ponazorili s sinusoido, ki oscilira med hudomušno, a tudi ostro družbeno satiro, ki jo najdemo v filmih, kot so Rdeča parabola (Palombella rossa, 1989), April (Aprile, 1998) in Kajman (Il caimano, 2006), ter intimnimi, skoraj liričnimi dramami, kakršni sta Dragi dnevnik (Caro diario, 1993) in Sinova soba (La stanza del figlio, 2001). A hkrati moramo priznati, da Moretti med obema nikoli ni delal ostre ločnice. Tako tudi v njegovih družbenih satirah najdemo veliko intimnih momentov, njegove intimne drame pa v sebi vedno nosijo tudi družbeni komentar. /…/ To prepletanje nenazadnje niti ni tako zelo moteče. Na trenutke je celo domiselno in takrat prav iz njega izhajajo nekateri najsijajnejši trenutki filma, na primer Bruzzijeva prva seansa s papežem pod strogim nadzorom vatikanskega cenzorja (odlični Jerzy Stuhr) in zvedavimi pogledi celotnega zbora kardinalov, njegovo prepričevanje kardinalov, da tudi Sveto pismo govori o primeru klinične depresije, ali pa prizor v gledališču, kjer kardinal

Melville v trenutkih najhujše duševne agonije najde nekaj spokoja ob sledenju pripravam na uprizoritev Utve Antona Čehova. Žal pa je Moretti tokrat vanj malce na silo vključil tudi prizore, kot je na primer kardinalski odbojkarski turnir na dvorišču znotraj vatikanskih zidov, ki naj bi imeli funkcijo nekakšnih (ne najbolj posrečenih) komičnih intermezzov. S tem je povsem po nepotrebnem načel homogenost celote in porušil sicer enakomeren ritem pripovedi. Čeprav se Moretti tokrat ne približa svojim najsijajnejšim dosežkom in mu mnogi očitajo celo to, da je zanj tako značilna družbena satira tokrat izgubila večino svoje ostrine, je film Imamo papeža vendarle zanimivo in v kontekstu njegovega opusa celo edinstveno delo.« Denis Valič, Pogledi

izjava avtorja

»Skušam se izogniti temu, da bi javnosti pripovedoval, kar že ve. /…/ Film je umeščen v sedanjost, a brez kakršnekoli povezave z aktualnimi dogodki. Gre za izmišljeno zgodbo: moj film govori o mojem Vatikanu, mojem konklavu, mojih kardinalih./…/ Mislim pa, da lahko temo in protagonistovo tesnobo apliciramo tudi na druge okoliščine, druge svetove, in da se lahko dotakne tudi gledalca, ki je daleč stran od likov, ki jih prikazujem. /…/ Delček mene je tako v psihiatru, ki ga igram, kot v depresivnem papežu. /…/ V filmu sem želel spojiti komedijo in dramo, groteskni in realistični ton.« Nanni Moretti, režiser in koscenarist

režiser

Nanni Moretti se je rodil leta 1953 v Brunicu. Filmu se je zavezal že v mladosti, ob tem je treniral vaterpolo (in nekajkrat zaigral tudi za mladinsko reprezentanco Italije) ter se kot militantni član zunajparlamentarne levice že zgodaj vključil v politično življenje. Že 1976 je na super osmičko posnel svoj prvi celovečerec pomenljivega naslova Jaz sem samozadosten (Io sono un autarchico). V njem se 'rodi' Michele Apicella, avtorjev filmski alterego, ki ga vedno tudi sam odigra. Z drugim celovečercem Ecce Bombo je bil leta 1978 povabljen v tekmovalni program festivala v Cannesu. Mednarodna kritika je v njem kmalu prepoznala enega najobetavnejših mladih italijanskih cineastov. In res so številna njegova kasnejša dela, katerih ironična ost je naperjena predvsem proti sodobni italijanski družbi, prejela niz festivalskih nagrad na različnih koncih sveta. Tako so na primer Sladke sanje (Sogni d'oro) na beneškem festivalu leta 1981 prejele posebno nagrado žirije, Maša je končana (La messa è finita) pa srebrnega medveda v Berlinu leta 1986. S filmom Dragi dnevnik (Caro diario, 1993), ki je bil v Cannesu nagrajen z zlato palmo za režijo, s prav tako v Cannesu premierno predstavljenim Aprilom (Aprile, 1998) ter z na istem festivalu z zlato palmo nagrajeno Sinovo sobo (La stanza del figlio, 2001) Moretti doseže svoj ustvarjalni vrhunec. Sledi politična satira Aligator (Il caimano, 2006), v kateri se loti italijanskega premiera Berlusconija, Habemus Papam: Imamo papeža (Habemus Papam, 2011) pa je njegov zadnji celovečerec. Poleg režije, pisanja scenarijev in igranja se Moretti posveča tudi produkciji ter vodenju rimskega kinematografa Novi Sacher.

Cezar mora umreti

(Cesare deve morire, Italija, 2012, barvni/čb, 76 min.)

režija: Paolo, Vittorio Taviani scenarij: Paolo, Vittorio Taviani; v sodelovanju s Fabiom Cavallijem (priredba Shakespearjeve drame Julij Cezar) fotografija: Simone Zampagni glasba: Giugliano Taviani, Carmelo Travia montaža: Roberto Perpignani igrajo: Cosimo Rega, Salvatore Striano, Giovanni Arcuri, Antonio Frasca, Juan Dario Bonetti, Vittorio Parrella, Rosario Majorana, Vincenzo Gallo, Francesco De Masi, Gennaro Solito, Francesco Carusone, Fabio Rizzuto, Maurilio Giaffreda produkcija: Kaos Cinematografica festivali, nagrade: Berlin 2012: zlati medved za najboljši film tekmovalnega programa; nagrada david di donatello italijanske filmske akademije 2012: za film, režijo, produkcijo, montažo in zvok; srebrni trak italijanskega združenja filmskih novinarjev 2012: celotni kreativni ekipi filma povprečna ocena občinstva: 4,5 povprečna ocena kritike: 4,5

zgodba

Film se prične z zaključkom gledališke uprizoritve Shakespearjevega Julija Cezarja. Kmalu odkrijemo, da ne prizorišče ne nastopajoči niso povsem običajni: igra se odvija v strogo varovanem rimskem zaporu La Rebibbia, igralci pa so tamkajšnji zaporniki, pretežno mafijaši, morilci in ostali doživljenjski kriminalci. Tako se nam Shakespearjevo delo pokaže v povsem novi luči, ob tem pa njegovo besedilo zadobi tudi silovit naboj, saj v interpretaciji teh zapornikov njegove besede postanejo meso in kri. In čeprav se na primer med avdicijo za posamezne vloge v ta filmski dokument, razpet med resničnostjo in fikcijo, prikradejo tudi komični trenutki, pa vse bolj čutimo utesnjenost zaporniške scenografije ter silovitost čustev, ki zapornike prevzamejo med interpretacijo Shakespearjevega večnega teksta, ki tudi v sodobnosti živi svoje življenje in o njem pripoveduje svojo zgodbo.

komentar

»Pravijo, da so Italijani rojeni igralci, da so kot ljudje strastni in afektirani; njihova pojava v kombinaciji z lokalnimi dialekti in prepoznavno gestikulacijo lahko tvori pravšnje temelje za nastopaško teatralnost oziroma teater življenja. /…/ S filmom Cezar mora umreti sta brata Taviani ta prirojeni nacionalni 'talent' postavila v ustrezen kontekst: svojo dokudramo ali inscenirani dokumentarec sta namreč posnela v še kako realnem okolju rimske strogo varovane jetnišnice Rebibbia, kjer so na dolgoletno zaporno kazen obsojeni nekateri najhujši italijanski zločinci. Osemdesetletna brata Taviani, prejemnika letošnjega zlatega medveda, sta hotela ujeti nevsakdanji ustvarjalni proces; Bardovo dramo o zaroti proti Juliju Cezarju je z zaporniki kot igralci šest mesecev pripravljal Fabio Cavalli, režiser, ki nemalokrat sodeluje z zaporniki. Primernejšega teksta za okolje strogo varovanega zapora in tamkajšnjih obsojencev verjetno ni. Julij Cezar je zgodba

o oblasti, ambiciji, iluzijah o nesmrtnosti, koruptivnosti moči, zaroti, zvestobi in izdajstvu. Tematika potemtakem perfektno korespondira s kriminalno preteklostjo zapornikov, ki se znajdejo v osrednjih vlogah. Eni so ubijali, drugi preprodajali droge, tretji so kot del mafijskega podzemlja verjetno počeli vse mogoče. Film je razmeroma konservativna ilustracija življenja kot teatra in obratno, toda na eni točki je naravnost imeniten; to je proces izbire igralcev za ključne vloge, v katerem morajo kandidati osebne podatke in svoj status pred aretacijo podati v stanju besa in čustvenega pretresa.« Simon Popek, Delo »Točno, Levjesrčni sodi v zapor – tja, kjer brata Taviani, auteurja mnogih arty klasik (Oče gospodar, Noč svetega Lovrenca, Kaos), najdeta idealne šekspirjanske igralce. Film Cezar mora umreti, zmagovalec berlinskega festivala (zlati medved), se odpre z barvno predstavo Shakespearovega Julija Cezarja, takoj zatem pa se vrnemo nazaj, v čas avdicije, na katero prihajajo tipični šekspirjanci, interniranci italijanske strogo varovane, črno-bele jetnišnice Rebibbia, v kateri začne potem postopno – vzdolž dolgih, mučnih, eksorcističnih vaj – nastajati Julij Cezar. Zaporniki – vsak s svojo psihogeografijo, vsak s svojim pikantnim dosjejem, vsak s svojim odnosom do družbe, ki jih je škartirala – se zlahka identificirajo z liki, ki jih igrajo (vzporednic je zvrhan koš), še toliko bolj, ker jih igrajo resnični zaporniki (tudi mafijci), obsojeni na dolge zaporne kazni. Le kdo bi se znal bolje identificirati s tem, kar se dogaja v Juliju Cezarju? Le kdo bi se bolje znašel v vseh tistih avtodestruktivnih igrah moči? In le kdo bi znal Julija Cezarja bolj prepričljivo likvidirati? Toda Fellinijeva Vaja orkestra to ni. Le Shakespeare je končno doma, v avtentičnem okolju, v katerem je meja med realnostjo in fikcijo oz. med življenjem in umetnostjo – pa tudi med igranim in dokumentarnim filmom ter

med amatersko in profesionalno produkcijo – tako zabrisana kot v glavi Edwarda Levjesrčnega, ki si je tavianijevski evangelij o regenerativni, čudodelni, mesijanski, utopični, odrešiteljski vlogi umetnosti, tako ljub filmskim festivalom (še posebej očitno berlinskemu), razlagal preveč po svoje, da bi ga kritiki pravilno ovrednotili, kaj šele nagradili, kar pa ne pomeni, da zaporniki po tem, ko enkrat odkrijejo in spoznajo umetnost, nimajo razloga, da bi se jim zapor ne zdel še hujši in še neznosnejši kot prej in da se obenem ne bi počutili kot umetniki, ki se jim zdi zaradi umetnosti vredno sedeti v zaporu, magari do smrti.« Marcel Štefančič, jr., Mladina

izjava avtorjev

»Nikoli nisva imela v mislih nič drugega [kot Julija Cezarja, op. ur.]. Najina izbira je bila neizogibna: možje, s katerimi sva hotela delati, so imeli preteklost – daljno ali bližnjo –, ki smo jo morali upoštevati; preteklost, ki so jo zaznamovali hudodelstva, napake, prestopki, zločini in razdrti odnosi. Zato sva jih morala soočiti s prav tako močno zgodbo, ki je šla v nasprotno smer. In v tej italijanski filmski različici Shakespearovega Julija Cezarja prinašava na filmsko platno občudovanja in zaničevanja vredne odnose med človeškimi bitji, ki vključujejo prijateljstvo, izdajstvo, oblast, svobodo in nezaupanje. In tudi umor. /…/ Bedo njihovega življenja obsojencev sva skušala postaviti nasproti poetični silovitosti čustev, ki jih zbuja Shakespeare – prijateljstvu in izdaji, umoru in stiski spričo težkih odločitev, ceni oblasti in resnice. /…/ Vsakdo pozna zgodbo o Brutu in zanimalo naju je, kako bi bilo besedilo slišati v napolitanskem narečju, ki ga govorijo ti 'možje časti'. /…/ V igri gre za oblast, izdajo in umor voditelja. Razmišljala sva, da bi vanjo morda lahko vključila njihove izkušnje, njihove osebnosti in njihove realnosti.«

režiserja

Paolo in Vittorio Taviani (oba rojena v toskanskem San Miniatu, prvi leta 1931, drugi 1929) sta se sprva posvečala novinarstvu, po srečanju z nizozemskim dokumentaristom Jorisom Ivensom in sodelovanju pri njegovem dokumentarcu L'Italia non è un paese povero (1960) pa sta presedlala med cineaste in kmalu postala glasnika nove generacije italijanskih režiserjev. Že leta 1967 sta posnela svoj prvi igrani celovečerec, znamenite I sovversivi, s katerim sta napovedala revolucionarno leto 1968. Sledil je Sotto il segno del scorpione (1969), za tem pa kritiško nadvse uspešna San Michele aveva un gallo (1971) in Allonsanfan (1974). Tri leta kasneje sta s filmom Oče gospodar (Padre padrone, 1977) doživela prvi vrhunec svoje kariere, saj je film v Cannesu prejel zlato palmo. Sledi Il prato (1979), že takoj za njim pa znova v Cannesu nagrajeni (tokrat s posebno nagrado žirije) Noč svetega Lorenca (La notte di San Lorenzo, 1982). V Kaosu (Kaos, 1984) sta priredila niz kratkih zgodb Luigija Pirandella. Manj uspešen je bil njun poskus prodora na globalni trg: film Dobro jutro, Babilon (Good Morning Babilonia, 1987) je bolj ali manj pogorel. Vrnitev k političnim temam s filmom Le affinità elettive (1996) jima znova prinese več uspeha. Sledi manj uspešno obdobje, ko snemata tudi televizijske projekte, nato pa se leta 2007 s filmom La masseria delle allodole vrneta na mednarodno prizorišče in s svojim zadnjim delom Cezar mora umreti tudi na pota stare slave.

Paolo in Vittorio Taviani, režiserja in koscenarista

Ime mi je Li

(Io sono Li, Italija/Francija, 2011, barvni, 100 min.)

režija: Andrea Segre scenarij: Marco Pettenello, Andrea Segre fotografija: Luca Bigazzi glasba: François Couturier montaža: Sara Zavarise igrajo: Zhao Tao, Rade Šerbedžija, Marco Paolini, Roberto Citran, Giuseppe Battiston produkcija: Jolefilm, Aeternam Films festivali, nagrade: Benetke 2011: nagrada FEDIC, nagrada laterna magica, nagrada Lina Mangiacapre; Reykjavik 2011: posebna omemba; London 2011: nagrada Satyajit Ray; Lecce 2012: nagrada Mario Verdone; nagrada david di donatello italijanske filmske akademije 2012: za najboljšo igralko; Tetouan 2012: za najboljšega igralca, za najboljši prvenec povprečna ocena občinstva: 5 povprečna ocena kritike: 5

zgodba

Shun Li je nezakonita kitajska priseljenka, ujeta v zanko sumljive pogodbe z izkoriščevalskim delodajalcem. Ta ji obljublja, da se ji bo po odplačilu dolgov v Italiji lahko pridružil njen osemletni sin. Nekega dne je Shun Li iz tekstilne tovarne na obrobju Rima nenadoma premeščena v Chioggio, majhno mestece v beneški laguni. V taverno, kjer zdaj dela kot natakarica, že dolga leta zahaja tudi Bepi (Šerbedžija), stari ribič, ki je v Italijo pred mnogimi leti prišel iz Jugoslavije. Med mlado priseljenko in Pesnikom, kot ribiča kličejo prijatelji, se kmalu splete nežno in krhko razmerje, ki vznemirja tako kitajske kot italijanske lokalne skupnosti.

komentar

»Ta film je drugačen od tistih, ki jih snemajo danes. Hodi po poti umetniških filmov, ki so jih pred dvajsetimi, tridesetimi leti snemali režiserji, kot so Pavlović, Makavejev, Klopčič, Slak in Tadić. /…/ Ime mi je Li je pravi avtorski film.« Rade Šerbedžija, igralec »To imenitno igrano zgodbo je zrežiral dokumentarist Andrea Segre. V filmu nemogoča ljubezen, in vendar ljubezen, poveže Bepija, 'slovanskega ribiča in pesnika' (Rade Šerbedžija), in mlado Kitajko Shun Li (Zhao Tao) v Chioggi (Ciosi), v zahojenem okolju recesijske italijanske province, kjer nad ribiški ladjami in ribiči kakor da lebdijo Julijske Alpe … To je naš jadranski svet, svet odličnih ribičev 'čozotov', ki so si stoletja v laseh s sosedi, kakor v Goldonijevi komediji Le barufe ciosote (Primorske zdrahe) ali kakor je zapisal pesnik Mate Balota: Napili smo se vina/najedli polente/Čozoti pa so rekli: 'Perdio, che gente!' ... Film za našo mediteransko dušo! Nežen, družbeno kritičen, topel, okopan

v bonacah in meglicah, skozi katere mojstrsko pluje kamera; barke, usode, zven besed v tukajšnjih jezikih in narečjih ob novem jeziku ambienta – kitajščini ... Andrea Segre je ustvaril kompakten artefakt, ki v obrisih obuja neorealizem, še bolj pa neameriško šolo novega, zlasti azijskega filma. Ime mi je Li nas – že opažen in nagrajen (Zhao Tao je prejela prestižno italijansko nagrado david za glavno žensko vlogo, Rade Šerbedžija pa nagrado za najboljšo moško vlogo na festivalu v Tetouanu v Maroku) – subtilno vrača k sredozemskemu izvoru in ga slika kot edino možno in dostojanstveno človeško rešitev. Izvrstno povedana izvrstna zgodba.« Milan Rakovac, boter filma na festivalu Kino Otok »Že po desetih minutah ti postane jasno, kakšen film gledaš. Če ne drugače, pa zaradi občinstva, ki se prične skoraj fizično odzivati na dogajanje na platnu. Takih malih čudežev v kinodvoranah ni več prav veliko. Segre v film vnese svojo izkušnjo dokumentarista, verjetno najboljšega ta trenutek v Italiji. Morda bi bilo pretiravanje reči, da je film mojstrovina. Nenazadnje je to celovečerni prvenec mladega cineasta. A Segre ima jasno stališče tako o stanju sodobnega filma kot tudi o svetu, v katerem živi in ustvarja. In o njem spregovori tako s ponižnostjo velikih kot tudi strastjo in pogumom tistih z družbene margine. Imenujem se Li zato gledalcu prinaša drugačno, svežo filmsko izkušnjo, posredovano s čudovito zgodbo, prepredeno z razmišljanji o čustvenih zadevah in družbenih problemih, razmišljanji, ki so iskrena in predvsem nadvse aktualna. In morda bi lahko rekli, da Segre blesti prav v tem: da zna povedati nekaj relevantnega o našem tukaj in zdaj, ob tem pa se ne odreče filmu kot umetnosti.« Boris Sollazzo, Liberazione

izjava avtorja

»Zamisel za film se je porodila iz dveh potreb. Na eni strani sem želel z zgodbo, ki je hkrati realistična in metaforična, najti način, kako v svetu, ki ustvarja vedno več priložnosti za kontaminacijo in krizo identitete, spregovoriti o razmerju med individualno in kulturno identiteto. Po drugi strani pa sem čutil potrebo, da spregovorim o dveh krajih, ki imata v mojem življenju velik pomen in sta hkrati tipična za dandanašnjo Italijo: multietnično obrobje Rima in Benečija – regija, ki je doživela izjemno hitro ekonomsko rast in se je v zelo kratkem času iz dežele izseljevanja spremenila v deželo priseljevanja. /…/ Ime mi je Li je sinteza mojega dela kot režiserja dokumentarnih filmov. /…/ Raznolike izkušnje pri ustvarjanju dokumentarcev so mi omogočile, da vidim ne le zgodbe o realnosti, temveč najdem tudi zgodbo v realnosti. Pomagale so mi razkriti intimno in globoko človeško razsežnost realnosti tudi pri perečih in aktualnih temah dandanašnje družbe. Pri Ime mi je Li sem želel

spoštovati postopke in slog dokumentarnega filma /…/, hkrati pa so me pri podajanju vzdušja in opisovanju okolja navdihovali preciznost in subtilnost orientalskega filma ter nekateri zgledi v mednarodnem neodvisnem filmu.« Andrea Segre, režiser in koscenarist

režiser

Andrea Segre je rojen leta 1976 v Dolvu blizu Benetk. Režiser številnih dokumentarnih filmov za televizijo in kino je tudi raziskovalec na področju sociologije komunikacij. Več kot deset let se posveča predvsem problematiki migracij in je ustanovitelj združenja ZaLab, v okviru katerega ustvarja filmske projekte in video delavnice. V svojih dokumentarcih se osredotoča zlasti na dve temi: preseljevanje v Evropo (A metà, A sud di Lampedusa, Come un uomo sulla terra, Il sangue verde) ter družbeni in geografski prostor Benečije (Marghera Canale Nord, Pescatori a Chioggia in La mal’ombra). Ime mi je Li je njegov prvi celovečerni igrani film.

Le Havre

(Le Havre, Finska/Francija/Nemčija, 2011, barvni, 93 min.)

režija: Aki Kaurismäki scenarij: Aki Kaurismäki fotografija: Timo Salminen montaža: Timo Linnasalo igrajo: André Wilms, Kati Outinen, Jean-Pierre Darroussin, Blondin Miguel, Elina Salo, Evelyne Didi, Quoc-Dung Nguyen, Laika, François Monnié, Roberto Piazza, Pierre Étaix, Jean-Pierre Léaud produkcija: Sputnik, Pyramide Productions, Pandora Film festivali, nagrade: Cannes 2011: nagrada ekumenske žirije, nagrada FIPRESCI; Chicago 2011: zlati hugo za najboljši celovečerec; Reykjavik 2011: nagrada občinstva; nagrade Louis Delluc 2011: za najboljši film, finska nacionalna filmska nagrada jussi 2012: za najboljši film, režijo, scenarij, fotografijo, montažo in stransko igralko povprečna ocena občinstva: 5 povprečna ocena kritike: 4,5

zgodba

Marcel Marx, nekdaj pisatelj in razvpiti boem, se zateče v pristaniško mesto Le Havre, kjer postane loščilec čevljev. Sanje o literarni slavi je pokopal in zdaj srečno in zadovoljno živi na relaciji med najljubšim barom, službo in soprogo Arletty. Nato pa mu pot nenadoma prekriža mladoletni begunec iz temnega osrčja Afrike. Oborožen le s prirojenim optimizmom in z neomajno solidarnostjo svojih sosedov se mora Marcel spopasti z brezbrižnostjo in s slepo birokratsko mašinerijo evroameriške civilizacije ter z njenimi lakaji – policijo, ki je na sledi begunskemu dečku. Čas je, da si Marcel pološči čevlje in pokaže zobe.

komentar

»Aki Kaurismäki, melanholični poet finske proletarske realnosti, se je po natanko dvajsetih letih vrnil v Francijo in (v francoščini) posnel Le Havre, s katerim je po lastnih besedah želel izraziti razočaranje nad novo Evropo in njeno restriktivno imigrantsko politiko. To je vsekakor novost v njegovem opusu; čeprav je Finec vedno solidariziral s proletariatom in z malim človekom, njegovi filmi nikdar niso bili tako odkrito angažirani. Le Havre je zgodba o dečku iz Gane, ki med begom pred policijo ostane sam na mestnih ulicah; pomagati mu skuša francoski boem Marcel Marx (Andre Wilms), nekdanji pisatelj, zdaj čistilec čevljev in mož na smrt bolne žene Arletty (Kati Outinen), ki je nekoč, kakor pravi, 'živel boemsko življenje'. /…/ Le Havre pa je tudi neskončna zakladnica slogovnih referenc, ki jih Finec dosledno podvaja s pomenljivimi detajli. Emocija in melanholija junakov koreninita v francoskem poetičnem realizmu tridesetih let, zato je Marcelovi ženi ime Arletty, ki je ikona takratnega francoska filma; Melvillov hladni slog je podvojen z ikonografijo dežnih plaščev in kamaraderijo med predstavnikom zakona in 'zločincem', karakterističnim prestopnikom z

moralno težo; sklepni ozujevski kader s cvetočo češnjo se lepo prilega zmernemu družinskemu optimizmu itd. Lahko bi rekli, da je prepojen z estetskimi prijemi, namernimi anahronizmi in grozljivimi klišeji o Franciji in Francozih, toda prav v tem tičita njegova lepota in izvirnost: pereči imigrantski problem sodobne Evrope je relevantno prikazan tudi zato, ker spominja na utopijo, saj se v filmu nič ne zgodi in nič ni videti tako kot v resnici.« Simon Popek, Delo »Med sodobnimi cineasti bi težko našli avtorja, ki bi znal s tako (vsaj na videz) lahkotnimi potezami ustvariti sodobno klasiko, kot to naredi finski režiser Aki Kaurismäki. Le Havre je retromojstrovina, mali biser sodobnega avtorskega filma, v katerem se aktualni družbeni komentar prepleta z zanj tako značilno zadržano komiko in subtilno ironijo. Obenem pa je tudi poklon nekemu določenemu obdobju francoskega filma, v katerem so junaki, večji od življenja samega, izhajali predvsem iz proletariata. /…/ A tu se stvari zapletejo. Ne samo da je Le Havre močno stilizirano delo, ki s svojo mizansceno in koloritom evocira estetiko poetičnega realizma, z nekaterimi liki (odlični Jean-Pierre Darroussin v vlogi temačnega policijskega inšpektorja Moneta) pa tudi melvillovske noir krimidrame, in se s tem oddaljuje od 'klasičnega' političnega filma, kakršnega smo poznali predvsem v sedemdesetih letih. Le Havre ob tem premore tudi pravljične elemente (dvojni srečni konec: čudežna ozdravitev njegove žene Arletty in uspešna napotitev dečka z ladjo preko kanala). Nam torej Kaurismäki preko zgodbe o Marcelu Marxu, ki temnopoltega dečka Idrissa reši pred izgonom in mu omogoči nadaljevanje poti do Londona, kjer ga čaka njegova mati, ponuja pravljično-politični film? Pravzaprav ne. Le Havre velja prej gledati kot nekakšno politično utopijo, prežeto z nežnim humanizmom,

ki v dobi, ko napovedi za prihodnost le še stopnjujejo temačno podobo našega časa, poskuša v gledalcu prebuditi vsaj nekaj upanja in optimizma.« Denis Valič, Pogledi

izjava avtorja

»Evropski film se ne ukvarja kaj dosti z vztrajnim poglabljanjem finančne, politične, predvsem pa moralne krize, ki nas je privedla do večno nerazrešenega vprašanja beguncev, ki poskušajo prodreti v EU, in njihove nedosledne ter pogosto podstandardne obravnave. Sam nimam nobenega odgovora na ta problem, vseeno pa sem se hotel lotiti te tematike, četudi v svojem precej nerealističnem filmu. /.../ V osnovi bi lahko zgodba nastala v skorajda kateri koli evropski državi, razen morda v Vatikanu – ali pa še posebej tam. Najbolj logično bi seveda bilo, če bi se to zgodilo v Grčiji, Italiji in Španiji, saj (milo rečeno) nosijo najtežje breme problema. Kakor koli, prevozil sem vso obalo od Genove do Nizozemske in našel, kar sem iskal, v mestu bluesa in soula in rokenrola, v Le Havru.« Aki Kaurismäki, režiser, scenarist in producent

režiser

Aki Kaurismäki (rojen leta 1957 v Orimattili na Finskem), danes eno največjih imen evropskega avtorskega filma, si je v mladosti želel postati pisatelj, na poti k filmu pa se je preizkusil še v številnih drugih poklicih, od poštarja, pomivalca posode pa do filmskega kritika in scenarista. Ko je dokončno zavil na filmsko pot, je sprva nastopal kot producent, scenarist in igralec v filmih starejšega brata Mike. Nato pa je leta 1983 k režiji pristopil tudi sam: posnel je Zločin in kazen (Rikos ja rangaistus, 1983), priredbo istoimenske mojstrovine Dostojevskega. Celovečernemu prvencu je sledila vrsta izrazito avtorskih filmov, polnih Kaurismäkijevega značilnega humorja in poetike, med drugim kultni film ceste Leningrajski kavboji gredo v Ameriko (Leningrad Cowboys Go America, 1989), posvetilo pariškim umetnikom z naslovom Boemsko življenje (La vie de bohème, 1992), poklon nememu obdobju z delom Juha (1999) in nenazadnje Luči v temi (Laitakaupungin valot), ki smo si jih lahko ogledali na LIFFu leta 2006. Njegovi filmi žanjejo uspehe na številnih mednarodnih festivalih, največji kritiški uspeh pa mu je prinesel Mož brez preteklosti (Mies vailla menneisyyttä, 2002), za katerega je leta 2002 prejel veliko nagrado žirije v Cannesu.

Koža, v kateri živim

(La piel que habito, Francija, 2010, barvni, 120 min.)

režija: Pedro Almodóvar scenarij: Pedro Almodóvar (po literarni predlogi Thierryja Jonqueta) fotografija: José Luis Alcaine glasba: Alberto Iglesias montaža: José Salcedo igrajo: Antonio Banderas, Elena Anaya, Blanca Suárez, Jan Cornet, Marisa Paredes, Bárbara Lennie, Fernando Cayo, Roberto Alamo produkcija: Blue Haze Entertainment, Canal+ España, El Deseo D.A. S.L.U., FilmNation Entertainment, Instituto de Crédito Oficial (ICO), Instituto de la Cinematografía y de las Artes Audiovisuales (ICAA), Televisión Española (TVE) festivali, nagrade: nagrade BAFTA 2012: za najboljši film v neangleškem jeziku; španske nacionalne filmske nagrade goya 2012: za najboljšo igralko, glasbo in masko, za najboljšega mladega igralca; Sant Jordi 2012: nagrada občinstva; Cannes 2011, Karlovi Vari 2011, Toronto 2011, Helsinki 2011 povprečna ocena občinstva: 4,5 povprečna ocena kritike: 4

zgodba

Dr. Roberta Ledegarda, priznanega plastičnega kirurga, vse od nesrečne smrti njegove žene, ki je zgorela v prometni nesreči, zanima le eno: želi ustvariti novo kožo, takšno, ki bi bila lahko rešila njegovo ženo. Po dvanajstih letih truda in raziskav mu uspe ustvariti kožo, ki varuje pred vsakršno poškodbo. Poleg mnogih let raziskovanja in študija pa je Robert potreboval še tri druge stvari: nobenih predsodkov, zaupnika in človeškega poskusnega zajčka. Predsodki mu niso delali težav. Marija, ki je skrbela zanj vse od njegovega rojstva, je bila njegova najbolj zvesta zaupnica. Zataknilo pa se je pri človeškem poskusnem zajčku ...

komentar

»Koža, v kateri živim je divje zavit in ponekod zelo duhovit film noir, s katerim se v režiserjev svet vrača Antonio Banderas, avtorjeva igralska muza osemdesetih let, ko je Almodóvar še eksperimentiral s popartističnim kičem, spolnimi provokacijami in divjimi narativnimi krivuljami. Danes je Almodóvar artikuliran, docela klasičen avtor, tako v pripovednem kot vizualnem smislu, toda kljub umirjenemu slogu se je v Koži vrnil k številnim temam, ki so ga obsedale v zgodnji fazi ustvarjanja. /…/ Privlačnost Kože je v režiserjevem poigravanju z napol pozabljenimi arhetipi žanra; svojo prepoznavno, kičasto in do zadnjega detajla dizajnirano mizansceno prepoji z žanrskimi klišeji in jih priredi sodobnosti oziroma svojemu svetu: grajsko ječo nadomesti z luksuzno opremljenim interierjem, grad nad pečino z vilo nad Toledom, sivolasega norca z nič manj norim Banderasom, ki je po ločitvi z Almodóvarjem po letu 1990 v Hollywoodu postal utelešenje latino stereotipa.« Simon Popek, Delo

»Douglas Sirk je snemal predvsem kičaste melodrame (Imitacija življenja, Veličastna obsedenost, Zapisano v vetru, Vse, kar dopuščajo nebesa, Potemneli angeli ipd.), ki jim Pedro Almodóvar vedno z veseljem pritrjuje. Zdaj pa si predstavljajte, da bi Sirk posnel triler, ali bolje rečeno - predstavljajte si, da bi Sirkov film posnel Alfred Hitchcock, ki bi svojo obsedenost s fluidnostjo spolne identitete, tako pikantno poudarjeno v Vrtoglavici in Psihu, spel s Franjujevo psihogrozljivko Oči brez obraza, v kateri genialni plastični kirurg ugrablja ženske in išče obraz za svojo hčerko, ki ji je obraz iznakazila prometna nesreča. Dobili bi triler, ki bi bil potemnel od obsedenosti. Bil bi leden, a obenem seksi. Morbiden, a obenem gladek kot koža. Artificielen, a obenem zapeljiv. Napet, a obenem filozofski. Grozljiv, a obenem glamurozen. Šokanten, a obenem sublimen. Strasten, a obenem morilski. Precizen, a obenem perverzen. Voajerski, a obenem past za pogled. In Koža, v kateri živim je tak triler, v katerem se srečajo Sirk, Hitchcock in Franju, toda Pedro Almodóvar potem poskrbi, da se ne prepoznajo in da – tako kot mi – blodijo po vrtoglavo sterilnem labirintu genialnega plastičnega kirurga (Antonio Banderas).« Marcel Štefančič, jr., Mladina

izjava avtorja

»Zelo so me pritegnile srhljivke iz štiridesetih let režiserjev, kot je Fritz Lang. Pravzaprav – tega nisem povedal še nikomur od teh, ki sedajle sedijo za to mizo z menoj – sem več mesecev razmišljal, da bi posnel nem, črno-bel film, v slogu filmov Fritza Langa; a scenarij se s to zamislijo ni povsem skladal. Na koncu [in po različnih osnutkih] je bil edini jasen zgled film Oči brez obraza Georgesa Franjua. Frankenstein Mary Shelley ali še bolje mit o Prometeju, na katerem je zasnovan, je boljši zgled, kar pa sem ugotovil šele pozneje.« Pedro Almodóvar, režiser in scenarist

režiser

Pedro Almodóvar (rojen leta 1951 v španski pokrajini La Mancha v mestu Cazada de Calatrava) je nedvomno mednarodno najbolj prepoznavni španski cineast. Ko je bil Almodóvar star 8 let, se je njegova revna družina preselila v pokrajino Extramadura, ki nastopa tudi v nekaterih njegovih filmih, kar velja tudi za obdobje šolanja, ki ga je preživel v frančiškanski šoli. Represivne metode učenja in spolna zloraba so ga za vedno zaznamovale ter v njem prebudile zavračanje cerkve in njenega učenja. Pri 17-ih je zbežal v Madrid, in čeprav tam ni nikogar poznal, zaradi česar se je le stežka preživljal, mu je bilo končno dano, da je pričel izražati svojo ustvarjalno naravo. Sprva je risal stripe in sodeloval z različnimi kulturnimi revijami, se nato pridružil avantgardni gledališki skupini in končno osnoval še satirični punk rock band. Leta 1974 je nato posnel svoj prvi kratki film. Sledili so še številni drugi in leta 1980 tudi njegov celovečerni prvenec z naslovom Pepi, Luci, Bum in druga dekleta na kupu (Pepi, Luci, Bom y Otras Chicas del Montón). Že z njim je Almodóvar dokazal, da je pravi mojster stila in ironije ter da ima zelo odprto stališče do spolnosti in nekonvencionalne

morale. V sledečih Labirintu strasti (Laberinto de Pasiones, 1982) in Mračnih navadah (Entre Tinieblas, 1983) Almodóvar poleg igre in režije poskrbi tudi za glasbo in scenografijo, a kmalu ugotovi, da bi bilo bolje, če se osredotoči na režijo. S filmom Kaj sem naredila, da sem si to zaslužila? (Que he Hecho para Merecer Esto?, 1984) v njegov opus vstopi humor, že s svojim naslednjim filmom, delom Ženske na robu živčnega zloma (Mujeres al Borde de un Ataque de Nervios, 1988), pa se premočno uveljavi tudi na mednarodni sceni. S tem filmom v njegov filmski svet vstopijo močni ženski liki, ki jih vedno postavlja v središče zgodbe in ki svoje družbene in seksualne težave rešujejo s pretkanostjo, z bistrostjo in s humorjem. Sledijo same uspešnice, od Zaveži me (Atame, 1989) in Visokih pet (Talcones Altos, 1991) do Cveta moje skrivnosti (La flor de mi secreto, 1995) in Vse o moji materi (Todo sobre mi madre, 1999), za katerega prejme oskarja za najboljši tuji film. S filmoma Slaba vzgoja (La mala educacion, 2004) in Vrni se (Volver, 2006) se vrne v obdobje svojega otroštva, s svojim zadnjim filmom Koža, v kateri živim pa se preizkusi v klasičnem žanru srhljivke.

Umetnik

(The Artist, Francija/Belgija, 2011, čb, 100 min.)

režija: Michel Hazanavicius scenarij: Michel Hazanavicius fotografija: Guillaume Schiffman glasba: Ludovic Bource montaža: Anne-Sophie Bion, Michel Hazanavicius igrajo: Jean Dujardin, Bérénice Bejo, John Goodman, James Cromwell, Penelope Ann Miller, Missi Pyle produkcija: La Petite Reine, La Classe Américaine, JD Prod, France 3 Cinéma, Jouror Productions, uFilm festivali, nagrade: Cannes 2011: nagrada za najboljšega igralca; Chicago 2011: nagrada občinstva; francoske nacionalne filmske nagrade César: za film, režijo, fotografijo, glasbo, scenografijo in najboljšo igralko; San Sebastian 2011: nagrada občinstva; oskarji 2012: nagrada za najboljši film, režijo, glasbo, kostumografijo in najboljšega glavnega igralca; nagrade BAFTA 2012: za film, režijo, scenarij, fotografijo, glasbo, kostumografijo in glavnega igralca. povprečna ocena občinstva: 4,5 povprečna ocena kritike: 4,5

zgodba

Hollywood leta 1927. Obdobje nemega filma se počasi približuje svojemu koncu. George Valentin je eden nespornih filmskih idolov; prepoznaven po ozkih brčicah in značilni beli večerni opravi igra v eksotičnih pripovedih o intrigah in neustrašnih podvigih. Na premieri svojega novega filma spozna Peppy Miller, mlado in živahno igralko na poti do uspeha. Medtem ko se Peppy počasi vzpenja na hollywoodski lestvici, se George znajde pred razpotjem: naj sprejme zvočni film ali pa tvega zdrs v pozabo.

komentar

»Umetnik je francoski nemi film, ki je na oskarjih premagal vse zvočne filme. Če ste videli prejšnje filme Michela Hazanaviciusa, potem niste niti v sanjah pomislili, da bi lahko kdaj dobil oskarja. A po drugi strani, če ste videli njegove prejšnje filme, ki so od prvega do zadnjega – vsi trije, heh! – slavili cinefilijo in filmsko preteklost, stare filme in stare žanre, ste si lahko predstavljali, da bi se vse to lahko končalo s kakim Umetnikom, črno-belim nemim filmom, himno dobremu, staremu, smešnemu Hollywoodu. Še več, ko se je francoski tajni agent Hubert Bonisseur de la Bath, alias OSS 117, ki ga je pred mnogimi leti kreiral Jean Bruce, kralj francoskega pulpa, in ki ga igra Jean Dujardin (hja, umetnik), v filmu OSS 117 – Rio ne odgovarja, pastišni parodiji starega francoskega kvazibondovskega kiča, spustil med vse tiste bondovske swinging zajčice in se začel ob štiklu Gentle on My Mind (via Dean Martin) ležerno zibati, je bil George Valentin – junak Umetnika – sondiran. Treba mu je bilo le še odvzeti barve in zvok. Hollywood pa itak ljubi filme, v katerih se kdo drastično žrtvuje. Je kaj bolj drastičnega od filma, ki žrtvuje barve in zvok?« Marcel Štefančič, jr., Mladina »Resnična lepota in globina Umetnika se razkrivata na njegovi površini, v lahkotnem

in mojstrskem prelivanju oblike v vsebino in obratno. To je morda najočitneje v prizoru, v katerem Georgea tlači nočna mora o prihodu zvočnega filma: njegova (in z njim naša) ušesa naenkrat preplavi vulgarno zvočno nasilje, za katerega se nikoli nismo zavedali, kako moteče je, pa naj gre za nekaj tako banalnega, kot je škripanje stola ali lajanje psa. Hazanavicius je očitno razumel, da preoblaganje filmov s posebnimi učinki ne doseže ničesar (razen tega, da občinstvo otopi), in se jim je preprosto odpovedal. Na taki asketski, minimalistični podlagi lahko naenkrat še najpreprostejši trik na primer senca, ki se začne premikati ločeno od svojega 'gospodarja'- izzove tisto staro čudenje, čarobnost, ki je neločljivo povezana z začetki premikajočih se slik na velikem platnu. Umetnik je morda zgodovinsko nedosleden (spomnimo se: Moderni časi, popolnoma nema uspešnica Charlieja Chaplina, so bili posneti še leta 1936), a iskren izraz ljubezni do filma kot medija, ki niti ne potrebuje besed, da bi se vanj zaljubili in z njim čutili. In navsezadnje nam film postavlja tudi – za nas tukaj in zdaj še kako relevantno – vprašanje: kaj pomeni biti umetnik v umetnosti nenaklonjenem času?« Ana Jurc, MMC

izjava avtorja

»Filmov ne snemam, da bi poustvaril resničnost. Ustvariti želim predstavo, v kateri bodo ljudje lahko uživali in pri tem ne pozabili, da je natanko to – predstava. Zanima me stilizacija realnosti, možnost poigravanja s kodami. Tako sem dobil idejo o filmu, ki bi se dogajal v poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih in ki bi ga posnel v črno-beli tehniki. /…/ Osredotočil sem se na zadnjih pet let dobe nemega filma, predvsem ameriškega. Po moje so bili to najboljši filmi; tudi postarali so se elegantno. Način podajanja zgodb v ameriških nemih filmih pravzaprav ni zelo drugačen od načina podajanja dandanašnjih filmov.« Michel Hazanavicius, režiser in koscenarist

režiser

Michel Hazanavicius se je rodil leta 1967 v Parizu. Že v zgodnjih 90. letih je pričel snemati kratke filme, nato pa je sledil niz uspešnih televizijskih filmov. Celovečerni filmski prvenec Mes amis posname leta 1999, leta 2006 pa kritiko navduši s svojim drugim celovečercem, iskrivo parodijo na vohunske filme OSS 117: Le Caire, nid d'espions, v katerem sta igrala Jean Dujardin in Bérénice Bejo. Nadaljevanje, OSS

117: Rio ne répond plus iz leta 2009, je utrdilo Hazanaviciusov sloves režiserja kakovostnih in med občinstvom priljubljenih del. Legendarni filmski mojstri, ki jih občuduje, so vsi po vrsti začeli pri nemih filmih: Alfred Hitchcock, Fritz Lang, John Ford, Ernst Lubitsch in F.W. Murnau. Na podelitvi oskarjev, kjer je slavil njegov Umetnik, je dejal: 'Rad bi se zahvalil trem ljudem: Billyju Wilderju, Billyju Wilderju in Billyju Wilderju.'

Viharni vrh

(Wuthering Heights, Velika Britanija, 2011, barvni, 129 min.)

režija: Andrea Arnold scenarij: Andrea Arnold, Olivia Hetreed (po literarni predlogi Emily Brontë) fotografija: Robbie Ryan montaža: Nicolas Chaudeurge igrajo: Kaya Scodelario, James Howson, Solomon Glave, Shannon Beer, Steve Evets, Oliver Milburn, Paul Hilton, Simone Jackson, Lee Shaw, James Northcote, Amy Wren, Nichola Burley produkcija: Ecosse Films, Film4 festivali, nagrade: Benetke 2011: nagrada za tehnično odličnost (fotografija); Valladolid 2011: nagrada za najboljšo fotografijo, posebna omemba za stranska igralca; Lodz 2011: bronasta žaba za fotografijo; Toronto 2011, Reykjavik 2011, Zürich 2011, Rio de Janeiro 2011, Leeds 2011 povprečna ocena občinstva: 4 povprečna ocena kritike: 4,5

zgodba

Gospod Earnshaw na svojo osamljeno kmetijo sredi yorkshirskih močvirij nekega dne pripelje od vseh zapuščenega dečka, ki ga je našel na ulicah Liverpoola. Da mu ime Heatcliff in ga vzgaja skupaj s svojima otrokoma: nežno hčerko Catherine in sinom Hindleyjem. Med Heathcliffom in Cathy se stke močna vez, njuni srečni dnevi pa se kmalu končajo, saj po očetovi smrti kmetijo prevzame Hindley, ki je Heathcliffu vse prej kot naklonjen. Edgar Linton, sin bogatih veleposestnikov, zaprosi Catherine za roko. Cathy, razpeta med čustvi in razumom, pa s svojo odločitvijo sproži plaz tragičnih dogodkov, katerih posledice močno zaznamujejo obe družini.

komentar

»Viharni vrh je kraj, v katerem sobivajo lepota in surovost, zemeljska stvarnost in sublimnost. Tudi liki so kakor spojeni z naravo, s tistimi vred, ki so že 'ukročeni', torej socializirani. Umiranje za jetiko ali smrt ob rojstvu otroka, ubijanje živali – vse je naravni del bivanja. Dialogi so tokrat umaknjeni v ozadje, kadar pa se zvrstijo, brez odloga vzniknejo težave. Zmožnost sporazumevanja pri teh samotnih značajih je rudimentarna. Ljubezen med Heathcliffom in Cathy – jedro te večne zgodbe – se prav tako rodi onkraj besed. Je prvobitna, v vmesnem prostoru med sestrsko-bratsko in spolno ter presega meje obeh, v svoji iracionalnosti pa se nagne čez robove družbeno sprejemljivega, celo tuzemskega. Viharni vrh je obenem pripoved o neukrotljivi strasti, o strastni človeški naravi, ki se ji ne uspe uresničiti in zato postane neobvladljivo uničevalna. Zanimiva, tako v knjižni kot filmski obliki, ostaja tudi v svojem prenosu iz roda v rod, pri čemer se v enigmatični dediščini zrcali vsakič nova doba. V filmu Andree Arnold je konflikt, tj. neuresničljivost ljubezenske zveze med Cathy in Heathcliffom, zaostren s tem, da je Heathcliff, ki ga sprejmejo v

družino, črnska sirota. Tako je zgodbi, z učinkom nadgraditve, dodana komponenta rasizma. V ospredju, vendar drugače kot v knjižni predlogi, je prikaz krutosti, ki sproži novo krutost; spirala nasilja se ne pretrga. Proti koncu se mučnost zgošča, film nas ne spusti iz krempljev. Vleče nas globlje v svoj vrtinec, brez katarzičnega trenutka ali spoznanja, ki bi prineslo drobec olajšanja.« Tesa Drev, Pogledi »Le dve leti po odličnem celovečernem prvencu Akvarij (Fish Tank, 2009), sodobni zgodbi o odraščanju sredi betonske džungle, se britanska ustvarjalka Andrea Arnold vrača s priredbo angleške literarne klasike iz sredine 19. stoletja, Viharnega vrha Emily Brontë, romana o kipečih strasteh sredi yorkshirske pušče, ki bo literarne puriste šokirala, tiste, ki iščejo sveže in drzne adaptacije klasik, pa prijetno presenetila. V nasprotju z večino dosedanjih filmskih priredb tega dela, ki so v njem videle predvsem romanco in patos, se je Andrea Arnold odločila za povsem drugačen pristop – v njenem delu ne bomo videli lepih panoramskih posnetkov, sijajnih kostumov in čustveno nabrekle glasbene spremljave, saj je z zgodbe Emily Brontë odluščila vse odvečno in jo slekla do najbolj elementarne, gole in pristne ter na trenutke celo grobe mladostniške strasti. S tem ko je Heathcliffa spremenila v temnopoltega fanta, pa je refleksijo z razredne prenesla na rasno razslojenost britanske družbe.« Denis Valič, Pogledi

izjava avtorja

»Zamisel o priredbah literarnih del mi ni bila nikoli prav všeč. Knjiga namreč uporablja jezik, ki je povsem drugačen od filmskega. /…/ Toda roman Emily Brontë je posebne vrste literatura: prepoln je nasilja, smrti in krutosti. /…/ Je gotski, feminističen, socialističen, freudovski, incestuozen, okruten in instinktiven.

Poskušati vse to spojiti v film je ambiciozna in morda nespametna naloga. /…/ Živeti s tem zadnjih osemnajst mesecev je bilo težko. Zelo sem hvaležna za barje, ptice, vešče, pse in nebo. Vendar je bilo boleče, in morda mi ta zgodba nikoli več ne bo dala dušnega miru. Nisem prepričana, da bi mi ga morala. Nisem prepričana, da bi ga komur koli morala.« Andrea Arnold, režiserka in koscenaristka

režiser

Andrea Arnold (rojena leta 1961 v Dartfordu v Veliki Britaniji) se je sprva uveljavila kot igralka, nastopala pa je predvsem za televizijsko produkcijo. Že konec 90. let se je lotila samostojne režije in tako je nastal niz treh

kratkometražcev, med katerimi ji je zadnji, Wasp iz leta 2003, prinesel celo oskarja za kratki film. Še isto leto se je kot režiserka preizkusila tudi na TV, leta 2006 pa je posnela svoj celovečerni prvenec, odlično Rdečo cesto (Red Road). Film je bil premierno predvajan v glavnem tekmovalnem programu festivala v Cannesu, kjer je prejel veliko nagrado žirije. Andrea Arnold je tri leta kasneje uspeh ponovila tudi z Akvarijem (Fish Tank, 2009), Viharni vrh pa je njen tretji celovečerec. Njena dela zaznamuje surov, naturalističen pristop do perečih socialnih problematik, v ozadju katerega tičita redko videna empatija in globoko humanistično prepričanje. S tem se Andrea Arnold suvereno vpisuje v tisto tradicijo britanskega filma, ki so jo proslavili Lindsay Anderson, Tony Richardson, Ken Loach in Mike Leigh.

Ločitev

(Jodaeiye Nader az Simin, Iran, 2011, barvni, 123 min.)

režija: Asghar Farhadi scenarij: Asghar Farhadi fotografija: Mahmood Kalari glasba: Sattar Oraki montaža: Hayedeh Safiyari igrajo: Leila Hatami, Peyman Moadi, Shahab Hosseini, Sareh Bayat, Sarina Farhadi, Babak Karimi, Ali-Asghar Shahbazi, Shirin Yazdanbakhsh, Kimia Hosseini, Merila Zarei produkcija: Asghar Farhadi Productions festivali, nagrade: Berlin 2011: zlati medved za najboljši film, nagrada ekumenske žirije, srebrni medved za najboljšega igralca in igralko, nagrada žirije časnika Berliner Morgenpost; Durban 2011: nagrada za najboljši film in scenarij; Pulj 2011: zlata arena za najboljši film mednarodnega programa; Sydney 2011: nagrada za najboljši film tekmovalnega programa; Erevan 2011: zlato granatno jabolko za najboljši film; St. Peterburg 2011: grand prix za najboljši film; San Sebastian 2011: nagrada drugačen pogled; in številne druge povprečna ocena občinstva: 5 povprečna ocena kritike: 5

zgodba

Simin, ki bi rada zapustila Iran in tako omogočila hčerki boljše življenje, zaprosi za ločitev, saj njen mož Nader noče zapustiti svojega bolnega očeta. Sodišče ne ugodi njeni prošnji, zato se Simin vrne v hišo svojih staršev, hčerka Termeh pa se odloči ostati ob očetu. Ko Nader najame mlado pobožno žensko, da bi mu pomagala skrbeti za očeta, ne sluti, da mu ta nekaj prikriva …

komentar

»Potem ko se je iz kinodvoran ravno dobro poslovil Masaker Romana Polanskega, prihaja na platno Kinodvora film z zelo podobnim narativnim ogrodjem: dva zakonska para poskušata kar se da civilizirano razrešiti medsebojni spor, a sta v svoji uglajenosti z vsakim kadrom manj prepričljiva. In kot je bilo v Masakru zabavno opazovati, kako hitro se razgrajujejo zavezništva med protagonisti in kako se z enako hitrostjo tvorijo nova – enkrat na osnovi zakonske zveze, drugič spola, tretjič ljubezni do posebne sorte viskija –, tako je v Ločitvi najbolj zanimivo slediti ritmu, v katerem podobna zavezništva ustvarjamo gledalci s tistimi liki, za katere verjamemo, da v danem trenutku govorijo resnico. Dokler ne ugotovimo, da je ne. Ločitev je v bistvu tipičen iranski film: poigrava se z majavo mejo med realnostjo in fikcijo, skozi lokalni kolorit obdeluje temeljne dileme človečnosti, v svojo pripoved dejavno vključuje gledalca in si ob tem daje neverjetno veliko opraviti z vprašanjem resnice oziroma, natančneje, s problemom njene nestanovitne narave. Asghar Farhadi skozi navidez preprosto pripoved spretno preklaplja med mnogimi obrazi resnice in jih na koncu izenači tako, da se pozicije protagonistov naposled medsebojno izničijo. /…/ [Je] razmišljujoč, vsakršnega blišča oskubljen film z odprto pripovedno strukturo. Navidez povsem spontan, preprost, a v resnici do kraja domišljen. Vse v njem je videti tako

naravno, tako banalno, da mnoge pomembne geste in besede mimogrede ostanejo neopažene. Tiste vrste film, skratka, ki ga boste hoteli videti še enkrat, in to takoj zatem, ko se bo odvrtela odjavna špica.« Špela Barlič, Pogledi »Ločitev, s katero je režiser Farhadi na lanskem Berlinalu pobral zlatega medveda, leto dni kasneje pa še tujejezičnega oskarja, je v prvi meri res družinska drama, toda še bolje se obnese kot sodna drama, natančneje kot odvetniški oziroma 'pravni triler', ki mu na primer Grishamovi romani (kaj šele filmi) ne sežejo do kolen. Iranski film je po svetu največkrat dojet kot huda eksotika, no, v naših krajih je bil v zadnjih letih dovolj reden gost, da ga lahko obravnavamo bolj vsakdanje. Mnogi Farhadijevi filmi operirajo s kompleksno pravno logiko znotraj islamskega Irana, za nameček še z moralno etičnimi imperativi; njegovi junaki načeloma niso podvrženi sodnemu pregonu, pač pa islamsko pravo definira razmerja med številnimi junaki njegovih kompleksno razvejenih dram, ki jim v sodobnem filmu težko najdemo par. Ločitev – izvirni naslov se veliko lepše prevaja kot 'Nader in Simin se ločujeta' – je pravniški triler brez odvetnikov, prične se v sodni dvorani in konča v dnevni sobi ob Koranu. /…/ Ta dihotomija med svetim in profanim je gonilna sila Farhadijevega opusa. Tako Farhadijeva Ločitev vsebuje dva simbolna pomena, razvezo med naslovnima junakoma in ločitev/delitev na civilno in versko pravo. Če ji dodamo še element razrednih razlik, ki v enaki meri motivirajo dejanja junakov, dobimo eksplozivno dramsko mešanico in najboljši film leta.« Simon Popek, Delo

izjava avtorja

»Ločitev je detektivka brez detektivov. Občinstvo je tisto, ki mora razvozlati uganke; odgovorov bo toliko, kot je gledalcev. Film ne vsiljuje idej in ne ponuja odgovorov, pač pa postavlja vprašanja. /…/ Časi, ko je bil režiser vzvišen nad svojim občinstvom, ko je nastopal kot usmerjevalec ali glasnik, so po mojem mnenju minili. Gledalci so manj pasivni in bolj vpleteni v zgodbo; ob gledanju filma izberejo svoje stališče. Vlogo detektiva zato prepuščam gledalcu.« Asghar Farhadi, režiser in scenarist

režiser

Asghar Farhadi se je leta 1972 rodil v mestu Homayoonshahr sredi province Isfahan. Na teheranski univerzi je diplomiral iz gledališča, kasneje pa še iz gledališke režije na univerzi Tarbiat Modares. Po študiju se je vrnil v Isfahan in znotraj Iranskega mladinskega filmskega društva pričel snemati prve filme na super 8 in 16 mm kamero. Kasneje se je lotil pisanja in režiranja gledaliških iger, sodeloval pa je tudi z iransko nacionalno televizijo. Leta 2001 je skupaj z režiserjem Ebrahimom Hatamikio napisal scenarij za uspešen film Ertefae Past, dve leti kasneje pa posnel svoj režijski prvenec Raghss dar ghobar. Širše mednarodno priznanje mu je prinesel četrti celovečerec Darbareye Elly, s katerim je leta 2009 osvojil berlinskega srebrnega medveda za najboljšo režijo in nagrado za najboljši igrani dolgometražec na filmskem festivalu Tribeca. Ločitev je režiserjev peti celovečerni film.

Melanholija

(Melancholia, Danska, 2011, barvni, 134 min.)

režija: Lars von Trier scenarij: Lars von Trier fotografija: Manuel Alberto Claro montaža: Molly Malene Stensgaard igrajo: Kirsten Dunst, Charlotte Gainsbourg, Kiefer Sutherland, Alexander Skarsgård, Brady Corbet, Cameron Spurr, Charlotte Rampling, Jesper Christensen, John Hurt, Stellan Skarsgård, Udo Kier produkcija: Zentropa Entertainments, Memfis Film, Zentropa International Sweden, Slot Machine, Liberator Productions, Zentropa International Köln festivali, nagrade: Cannes 2011: nagrada za najboljšo igralko; evropske filmske nagrade 2011: za najboljši film leta, za fotografijo in za scenografijo; Hamptons 2011: posebno priznanje za izjemno interpretacijo (Alexander Skarsgård); danska nacionalna filmska nagrada robert 2012: za najboljši film, režijo, scenarij, fotografijo, montažo, scenografijo, zvok, igralko in posebne učinke; Sant Jordi 2012: nagrada za najboljšo tujo igralko; Moskva 2011, La Rochelle 2011, Erevan 2011, Toronto 2011, Zürich 2011, New York 2011, Pusan 2011 povprečna ocena občinstva: 4,5 povprečna ocena kritike: 4

zgodba

Justine, ki dela v oglaševalski agenciji in že nekaj časa boleha za hudo depresijo, se bo kmalu poročila na razkošnem posestvu, kjer živita njena sestra Claire in njen mož John. Težko pričakovano poročno slavje, ki ga njena sestra Claire organizira s pomočjo svojega moža, se kljub trudu Claire kmalu sprevrže v pravo morijo. A ne zaradi Justine, kar je pričakovala Claire, pač pa zaradi razprtij znotraj družine in med ljudmi, ki so tako ali drugače povezani z njo: prepirati se prično Justinini starši, njen šef hoče med slovesnostjo sklepati posle, svoje pa vendarle doda tudi Justine, ki si na svojo poročno noč privošči bližnje srečanje z neznancem. Zdi se, kakor da se sprva nihče ne zaveda, da se Zemlji približuje orjaški planet Melanholija, ki bo izničil vsako sled življenja na njej. Ko se preteče katastrofe zavedo, pa se presenetljivo najbolj mirno odzove prav Justine …

komentar

»Von Trier, soavtor manifesta in ustanovni član danskega filmskega gibanja Dogma 95 ter režiser mojstrovin, kot so Lom valov, Idioti, Dogville in Antikrist (za mnoge sporen), je znan po svoji ekscentričnosti, provokativnosti in megalomskosti. A prav tako se že vrsto let bori z depresijo in verjetno je prav njegovo osebno doživljanje te bolezni pripomoglo k izhodiščni temi filma. /…/ Von Trier spreminjajoči se psihološki univerzum obeh sester, postavljen v kontekst konca sveta, slika počasi, z veščo uporabo filmskih sredstev. V njem ni prostora za prikazovanje naraščajoče panike po ulicah ali drže vladajočih politikov niti za slikanje medijske evforije, pač pa režiser stavi na to, da je dogodek dobesedno svetovnega merila mogoče prikazati z minimalističnim, partikularnim portretom človeške melanholije, ki jenja in se povečuje ob bližajočem se istoimenskem planetu.« Jela Krečič, Delo

»Konec sveta so po h’woodskih spektaklih odkrili tudi art filmi – Zaklonišče, Another Earth, Melanholija. V h’woodskih filmih katastrofe so liki vedno tako plitvi, tako prazni, tako generični in take karikature, da vam je za njih povsem vseeno – tudi če jih vse skupaj odpihne. Melanholija pa je film katastrofe z liki, za katere nočeš, da umrejo. V h’woodskih filmih katastrofe komaj čakaš, da pokaže konec sveta. V Melanholiji pa si konca sveta ne želiš. /…/ Je sploh še kaj smiselno, če bo sveta konec? Absolutno: če bo konec sveta, potem je vse smiselno. Tudi poroka. Justine (Kirsten Dunst) se namreč ravno poroča z Michaelom (Alexander Skarsgård), toda „nekaj“ – freudovska preslikava apokalipse – jo tako žre, stiska in muči, da se med svatbo, ki sta jo organizirala njena sestra (Charlotte Gainsbourg) in njen svak (Kiefer Sutherland), stalno skriva, podobno kot Melanholija za Soncem – kot da bi dvomila v smiselnost svojega početja in kot da bi videla Antikrista, ki je pokazal, da je poroka le uvod v konec sveta. Njeni obup, depresija in avtodestruktivnost se stopnjujejo v ritmu Antikrista. Ali bolje rečeno: njen strah, da poroka za žensko pomeni konec sveta, se poravna z ledenim kozmičnim tvitom, da niti poroka – njeno žrtvovanje, njeno mučeništvo, njen Lom valov – ne more preprečiti konca sveta. Kaj če sveta ne bo konec? In kaj če si svet rešitve ne zasluži? „Zemlja je zlobna,“ pravi Justine: „Za njo nam ni treba žalovati.“ Toda vprašanje, zakaj bi se poročila, če pa si svet ne zasluži rešitve, je le aspekt paranoidnega vprašanja: zakaj bi se poročila, če pa bo čez dve milijardi let konec sveta?« Marcel Štefančič, jr., Mladina

izjava avtorja

»Mislim, da je v Justine veliko mene. Precej je zasnovana na moji osebnosti in mojih izkušnjah z napovedmi sodnega dne in depresijo. Medtem ko naj bi bila Claire ... normalna oseba. /.../ Psihoanalitik mi je nekoč povedal, da se

melanholiki navadno bolj trezno odzovejo na katastrofalno situacijo kot običajni ljudje. Deloma zato, ker lahko rečejo: ‘Sem ti rekel!’ Deloma pa zato, ker nimajo kaj izgubiti. To je bil zametek Melanholije. In čez manj kot leto dni je bil scenarij napisan, igralci izbrani in ekipa je začela snemati.« Lars von Trier, režiser in scenarist

režiser

Lars von Trier se je (kot Lars Trier, vzdevek 'von' je dobil med študijem) rodil leta 1956 v Köbenhavnu na Danskem. Leta 1979 se je vpisal na dansko filmsko akademijo, med študijem posnel kratka filma, ki sta na festivalu študentskega filma v Münchenu prejela nagradi, diplomiral pa je leta 1983 z enournim Images of Liberation, ki je postal prvi študentski film s kino distribucijo. Takoj po študiju se je lotil celovečernega prvenca, stilizirane krimidrame Elementi zločina (Elements of Crime, 1984). Sledila je mračna znanstvena fantastika Epidemic (1987), z Evropo (Europa, 1991) pa je zaključil t. i. evropsko trilogijo. Po velikem uspehu filma sta s prijateljem Petrom Aalbækom Jensenom,

producentom, ustanovila produkcijsko hišo Zentropa (po vlaku iz filma Evropa) in prvi veliki uspeh studia je bila von Trierjeva televizijska serija Kraljestvo (Riget I in II, 1994-97). Leta 1995 je s Thomasom Vinterbergom sestavil filmski manifest Dogma 95. Leta 1996 je posnel Lom valov (Breaking the Waves), s katerim je v Cannesu osvojil veliko nagrado, a to delo še ni bilo narejeno po načelih Dogme, čeprav jih je von Trier večino že upošteval. Tako so njegov prvi dogmatični film šele Idioti (Idioterne, 1998). Sledi Plesalka v temi (Dancer in the Dark, 2000) s pop pevko Björk v glavni vlogi, ki pa je bil njegov prvi večji neuspeh, nato pa še prva dela nedokončane 'ameriške trilogije' Dogville (2003) in Manderlay (2005). Zatem je posnel manj uspešno komedijo Glavni šef (Direktøren for det hele, 2006), zmagoslavno pa se je vrnil s kontroverznim Antikristom (Antichrist, 2009) in najnovejšim filmom Melanholija. Ob premieri slednjega v Cannesu si je von Trier s spornimi izjavami na tiskovni konferenci (simpatiziranje z nacisti) prislužil status 'persone non grate' na tem prestižnem festivalu.

Zaklonišče

(Take Shelter, ZDA, 2011, barvni, 120 min.)

režija: Jeff Nichols scenarij: Jeff Nichols fotografija: Adam Stone glasba: David Wingo montaža: Parke Gregg igrajo: Jessica Chastain, Kathy Baker, Katy Mixin, Michael Shannon, Shea Wigham, Ray McKinnon, Lisa Gay Hamilton, Guy Van Swearingen produkcija: Hydraulx Entertainment, REI Capital, Grove Hill Productions, Strange Matter Films festivali, nagrade: Cannes 2011: nagrada sekcije Teden kritike, nagrada FIPRESCI, nagrada SACD; Gijón 2011: posebna nagrada žirije za najboljši film; Zürich 2011: nagrada zlato oko za najboljši film mednarodnega programa; Palm Springs 2012: za izjemne igralske dosežke (Jessica Chastain); nagrada kritiških združenj iz Vancouverja, Toronta, New Yorka, San Diega, Washingtona, Los Angelesa, Chicaga in vseameriškega združenja filmskih kritikov za najboljši film leta povprečna ocena občinstva: 4 povprečna ocena kritike: 5

zgodba

Curtis LaForche živi v malem podeželskem mestecu v Ohiu z ženo Samantho in šestletno gluho hčerko Hanno. Je dober delavec, predan mož in skrben oče. In čeprav ima vseskozi finančne težave, z ženo in otrokom živijo zgledno in srečno družinsko življenje. A nato Curtisa začno preganjati zlovešče nočne more in slutnja bližajoče se apokalipse. Sprva o tem z nikomer ne spregovori. Da bi premagal svoj strah in zaščitil svojo družino, prične na dvorišču družinske hiše obsedeno graditi zaklonišče. Njegovo nerazumljivo vedenje prične begati njegovo ženo, med sodelavci in sosedi pa sejati nemir in vzbujati nerazumevanje. Toda Curtisu je vseeno, saj je njegov strah pred tem, kaj bi lahko sanje v resnici pomenile, veliko večji od nelagodja, ki ga čuti med lokalnim prebivalstvom in v odnosih znotraj družine.

komentar

»Režiser Jeff Nichols Curtisov problem opazuje z dveh strani: skozi upodobitve sanj nas postavi v glavo protagonista in kaže, kako je izguba kontrole nad lastno realnostjo videti od znotraj, drugi pogled pa nam s perspektive Curtisove žene, hčerke in sodelavca kaže, kako je razpad sistema videti od zunaj. Gledalcu sta torej ponujeni tako subjektivna kot objektivna perspektiva, Nichols pa se ob tem zelo potrudi, da ne dodaja nikakršnih navodil za uporabo. Kako boste videno interpretirali in kako globoko v film se boste spustili, je odvisno samo od vas. Tudi jekleni obraz Michaela Shannona v vlogi Curtisa pri identifikaciji ni v posebno pomoč, Nicholsova distanca pa se še poglobi v zaključnem poetičnem zasuku, ki je v takšni disonanci z realističnem preostankom filma, da se boste vprašali, če ne bi bilo morda treba revidirati vseh preteklih 120 minut. Je Curtis v resnici norec ali prerok? Odgovor na to vprašanje niti ni tako zelo pomemben. Pomembneje je razširiti pogled in Curtisovo

intimno zgodbo umestiti v sodobno, s strahom in z negotovostjo prežeto družbo, ki trepeta pred naravnimi katastrofami in boleznimi, pred gubami in zaobljenimi trebuščki, pred podivjanimi Norvežani in zlobnimi Arabci. Strah kot da se je odcepil od svojih virov in obvisel v atmosferi, mi pa ga vsak dan nevede vlečemo v pljuča. Zaklonišče lepo pokaže, kako poguben učinek ima podivjan, razsrediščen strah na intimni in družbeni ravni.« Špela Barlič, Pogledi »Zaklonišče bi v običajnih razmerah hitro obveljalo za film, ki plehko eksploatira motiv junakove notranje stiske. Toda Nichols je vendarle eden najperspektivnejših ameriških režiserjev! Tako ni mogoče spregledati, da mu zelo dobro uspe izpeljati dialog med intimno družinsko dramo in grozečo realnostjo aktualne družbene realnosti. V tem smislu je Zaklonišče blizu Haynesovi bravuri Varen (1995), kjer je bila vse bolj odtujena in bolna Julianne Moore 'alergična na 20. stoletje'. Nasprotno pa Curtisa in njegovo družino ogroža akutni problem 21. stoletja, finančni bankrot (podjetja ali posameznika), kar v družinsko idilo LeForchevih vnese nemalo nemira, sploh ko žena izve, da je Curtis vzel drugi kredit in kmalu zatem izgubil službo. Družina in Biblija sta pri Nicholsu vedno tesno stkani; Zaklonišče v okviru družinske dinamike vseskozi namiguje na 'biblično kataklizmo', medtem ko je v prvencu Nasilne zgodbe (2007) oče sprte sinove svoje 'prave' in 'neprave' družine ločil prav po krščanskih (Stephen, John, Mark) in pankrtskih (Son, Kid, Boy) imenih. Zaklonišče utrjuje Nicholsov status znotraj mladega ameriškega filma, sploh ker ohranja danes redko videno tradicijo klasične, linearne naratologije, postavljene v ruralni srednji zahod in prežete z arhetipi, ki konstituirajo Ameriko in ameriški sen: nasilje, družina, denar.« Simon Popek, Delo

izjava avtorja

»Mislim, da na svetu obstaja splošno občutenje tesnobnosti in stresa. Menim, da je že kar otipljivo. Želel sem ustvariti film, ki bi se tega dotaknil. Vseeno menim, da film ponuja možen odgovor na ta stres in to tesnobnost. Upam samo, da ga boste lahko nekako razbrali. /…/ Zaklonišče je prav tako kot Nasilne zgodbe interpretacija žanra. V njem sem skušal elemente trilerja spojiti z bolj temperamentnim pripovedovanjem zgodbe in vse skupaj zliti v dramatičen film. V prvi vrsti pa sem želel, da bi film – onkraj napetih trenutkov groze – pripovedoval zgodbo o družini, katere člani si po najboljših močeh prizadevajo, da bi ostali zvesti drug drugemu vpričo potencialne katastrofe.«

režiser

Jeff Nichols se je rodil leta 1978 v mestu Little Rock v Združenih državah Amerike. Je eden osrednjih predstavnikov mlade generacije ameriškega neodvisnega filma. Njegov prvenec Nasilne zgodbe (Shotgun Stories, 2007), v katerem je glavno vlogo prav tako odigral odlični Michael Shannon, je prejel številne nagrade in priznanja kritikov, slovenskemu občinstvu pa ga je na ljubljanskem LIFFu leta 2007 osebno predstavil sam režiser. Zaklonišče je njegov drugi celovečerni film. Trenutno končuje tretji celovečerec, delo z naslovom Mud, v njem pa bodo nastopili Matthew McConaughey, Reese Witherspoon in Michael Shannon.

Jeff Nichols, režiser in scenarist

Oslo, 31. avgusta

(Oslo, 31. august, Norveška, 2011, barvni, 94 min.)

režija: Joachim Trier scenarij: Eskil Vogt, Joachim Trier (po literarni predlogi Pierra Drieu La Rochella) fotografija: Jakob Ihre glasba: Torgny Amdam, Ola Fløttum montaža: Olivier Bugge Coutté, Gisle Tveito igrajo: Anders Danielsen Lie, Malin Crépin, Aksel M. Thanke, Hans Olav Brenner, Ingrid Olava, Kjaersti Odden Skjeldal, Oystein Roger, Tone B. Mostraum produkcija: Don't Look Now, Motlys festivali, nagrade: RiverRun 2012: posebna omemba za najboljšega igralca; Cannes 2011, La Rochelle 2011, Toronto 2011, Helsinki 2011, Atene 2011, São Paulo 2011, Rotterdam 2012 povprečna ocena občinstva: 4 povprečna ocena kritike: 4,5

zgodba

Anders bo kmalu končal program odvajanja od drog, ki se izvaja na podeželju, zato mu dovolijo, da se odpravi v mesto in si začne iskati službo. Svoj izhod podaljša čez noč – pohajkuje naokrog in se srečuje s starimi prijatelji. Življenje mu je bilo naklonjeno, saj prihaja iz dobro situirane družine, je inteligenten in lep, zato se zdaj, ko se je rešil pekla drog, nikakor ne more sprijazniti s tem, da je svoje življenje praktično zapravil in ob tem pustil na cedilu vse, ki so mu bili blizu. Čeprav ima le 34 let, ima občutek, da se je njegovo življenje že končalo. V tej noči se v njem bijejo duhovi preteklih napak in upi v drugačen jutri, novo življenje in morda celo ljubezen. Toda najprej mora preživeti noč in dočakati jutro.

komentar

»Trier nam ponuja tiho, a resnično vznemirljivo mojstrovino, čudovito sestavljeno kot mozaik bežnih, epizodičnih trenutkov iz Andersovega življenja. In prav evokacija teh Trierjevo delo prepoji z močno melanholijo, saj je preko njih gledalcu dano, da opazuje, kako Anders izgublja status aktivnega subjekta svojega življenja in se postopno spreminja le v opazovalca. Sentimentalnost pri tem nadomesti Andersov sarkazem, njegove pogosto pretirane reakcije, celo nekakšna domišljavost. Predvsem ob slednji se pričnemo spraševati, ali ni tista otroška krhkost, ki jo je hkrati moč opaziti pri njem, le nekakšen obrambni mehanizem, s katerim pri ljudeh poskuša vzbujati simpatije, pa čeprav je jasno, da se izogiba temu, da bi za svoja dejanja prevzel odgovornost. /…/ In čeprav je film v tematskem pogledu zahteven, pa ga njegova hkratna liričnost povzdigne tudi v ljubezensko pesem mestu Oslo, ki pridobiva na moči z vsakim trenutkom in vsakim kotičkom mesta, ki jih Anders ujame z očesom kamere, saj to beleženje spremlja zavest, da gre za njegov

'zadnji pogled' na mesto. /…/ Na koncu nas Oslo, 31. avgust povsem prepriča, tako kot tankočutni portret osebe, kot tudi s svojim opozarjanjem na družbene probleme.« Ela Bittencourt, Slant Magazine »Trier pogumno krene po stopinjah, ki jih je s svojo mojstrsko priredbo La Rochellovega [Pierre Drieu La Rochelle] romana Le feu follet iz leta 1931, v istoimenskem filmu iz leta 1963, tlakoval veliki Louis Malle. A pri tem se odloči tako za to, da tej vznemirljivi eksistenčni zgodbi vdahne sodobnejšega duha, kot tudi za to, da mesto luči, Pariz, zamenja za norveško prestolnico Oslo. In čeprav morda res ne doseže intenzivnosti in lepote Mallovega dela, pa mu vseeno uspe ustvariti edinstveno in senzibilno pripoved. /…/ Trier s kamero kot senca sledi svojemu osrednjemu liku in gledalcu pri tem nudi bližnja, intimna srečanja z njim preko številnih bližnjih posnetkov. Pri tem pa se pred nami hkrati razvija tudi prava simfonija mesta, saj nas popelje na čudovito potovanje po ulicah Osla. Tako se lepota zunanjega sveta in ta neizprosna študija karakterja zlijeta v celoto osupljive lepote. Oslo, 31. avgust je čudovito odigrano in tankočutno zrežirano delo, nežni in tihi portret trpeče duše. Res je, da ga je morda zaradi vseprežemajočega občutka brezizhodnosti in nekakšne 'mračnosti' na trenutke težko gledati, a tisti, ki bodo vztrajali, bodo nagrajeni. Če se za konec vrnemo k Mallu in njegovi priredbi, lahko Trierju očitamo le to, da na ravni zvočne podobe filma ni segel po tako posrečenih rešitvah, kot jih je imel Malle, saj je pri njem uporaba skladbe Gymnopédies Erica Satieja filmu dodala novo dimenzijo.« povzeto po blogu Bonjour triestesse

izjava avtorja

Vedno sem se štel za filmskega ustvarjalca, ki na stvari gleda s kritičnega stališča, obenem pa snemam filme o dozdevnih srečnežih in privilegirancih. Vedno se malce razžalostim, ko rečejo, da je tu na Norveškem življenje tako dobro, da nimaš o čem pripovedovati, da nimamo konfliktov. Se ne strinjam povsem. Tudi v življenju srednjega razreda so velike tragedije.« Joachim Trier, režiser in koscenarist

režiser

Joachim Trier se je rodil leta 1974 v Köbenhavnu na Danskem. Odraščal je v družini filmskih ustvarjalcev (oče je bil mojster zvoka, mama režiserka kratkih filmov, ded pa slavni norveški režiser Erik Løchen). V mladosti je posnel veliko skateboarderskih filmov, nato se je vpisal na Evropsko filmsko akademijo na Danskem ter zatem še na Britansko državno filmsko in televizijsko akademijo (NFTS). Med študijem je posnel nekaj kratkih filmov in zanje prejel tudi nekatera festivalska priznanja (na primer s filmom Still je leta 2001 v Milanu prejel nagrado občinstva). Leta 2006 je prišel na vrsto celovečerni prvenec Repriza, s katerim je osvojil glavno nagrado v Karlovih Varih, Oslo, 31. avgusta pa je njegov drugi celovečerec.

Pogovoriti se morava o Kevinu

(We Need to Talk About Kevin, Velika Britanija, 2011, barvni, 112 min.)

režija: Lynne Ramsay scenarij: Lynne Ramsay in Rory Stewart Kinnear (po literarni predlogi Lionela Shriverja) fotografija: Seamus McGarvey glasba: Jonny Greenwood montaža: Joe Bini igrajo: Tilda Swinton, John C. Reilly, Ezra Miller, Ashley Gerasimovich, Jasper Newell, Rocky Duer, Siobhan Fallon Hogan, Alex Manette produkcija: BBC Films, UK Film Council, Independent festivali, nagrade: evropska filmska nagrada 2011: za najboljšo igralko; britanska nagrada za neodvisni film 2011: za najboljšo režijo; Gent 2011: nagrada občinstva canvas; London 2011: nagrada za najboljši film; Talin 2011: nagrada za najboljšo režijo; nagrada združenj filmskih novinarjev San Francisca, Londona, Dallasa in Austina; Cannes 2011, Telluride 2011, Toronto 2011, Reykjavik 2011, Atene 2011, Rio de Janeiro 2011, Pusan 2011 povprečna ocena občinstva: 5 povprečna ocena kritike: 5

zgodba

Eva je nekoč postavila svoje ambicije in kariero na stranski tir, da bi rodila Kevina. Njun odnos je bil zapleten vse od njunih prvih skupnih dni. Dan pred šestnajstim rojstnim dnem Kevin zagreši nekaj grozljivega, popolnoma nerazumljivega in neodpustljivega. Njegovo šokantno dejanje Evo popolnoma vrže s tira – spopada se z občutki globoke žalosti in bremenom odgovornosti. Je imela svojega sina v resnici sploh kdaj zares rada? In kolikšen del tistega, kar je storil Kevin, je njena krivda?

komentar

»Krvava drama je tu le ozadje za prvovrsten družinski horor, pretanjen psihološki pingpong med mamo, ki se s težavo spopada z izzivi materinstva, in najbolj nemogočim otrokom na svetu. Lynne Ramsay groze ne režira s klasičnim arzenalom grozljivkastih trikov, ampak s pomočjo sugestivne avdiovizualne pokrajine, ki se s svojo metaforiko zarije naravnost v globinsko psihološko tkivo gledalca. Tako v tem filmu ne boste videli niti kaplje krvi, zato pa litre in litre rdeče barve, ki jo skuša Eva (Tilda Swinton) s skrhanimi nohti zaman spraskati s sebe; nobenih od groze in strahu spačenih grimas, le izžet, naveličan, sesirjen Evin obraz in kljubovalen, zloben nasmešek njenega sina (Ezra Miller); nobenih razlitih očes, le sočen liči, ki zaškripa med Kevinovimi zobmi; nobenega psihiranja z grozečo glasbo, le vrhunsko urezan, kot britev oster zvok ter ironično kontrapunktiranje zvočnih in slikovnih plasti. Suspenza ne gradi s klasičnim stopnjevanjem proti presenetljivemu koncu, ampak, nasprotno, konec postavi na začetek in nato štrika naprej in nazaj po času, da iz fragmentov zgradi celovito sliko, ki ne vsiljuje nobene vnaprejšnje interpretacije. Temo šolskih masakrov v resnici izrablja predvsem za to, da postavi tista neprijetna vprašanja, ki se tičejo zagat in strahov materinstva in si jih redko katera ženska v 'veselem pričakovanju'

upa iskreno zastaviti sebi, kaj šele izustiti na glas. Kaj če svojega otroka ne bom zmogla imeti rada in kaj če moj otrok ne bo maral mene? Kaj če rodim pošast? Kaj če vzgojim pošast?« Špela Barlič, Pogledi »Škotska režiserka Lynne Ramsay si je za svoj tretji celovečerec (in prvi film po skoraj desetih letih) izbrala adaptacijo kontroverzne literarne uspešnice iz leta 2003. Istoimenski roman izpod peresa Lionel Shriver je za veliko platno priredila s pomočjo moža Roryja Kinnearja. Pri tem sta se morala spopasti z izzivom, kako subjektivni zorni kot svoje protagonistke, ki se v knjigi razkriva prek njenih pisem možu, ujeti na film - in to brez naracije iz offa in podobnih 'bergel' (ter celo z zelo malo dialoga). Ogromen del zaslug za to, da se ta poskus subjektivne naracije ne sesuje kot hiša iz kart, gre gotovo Tildi Swinton, ki uspe z minimalnimi sredstvi pokazati vso brezizhodnost situacije, v kateri se je znašla njena junakinja. Njen androgini, eksotičen videz tukaj na nek način še poudarja tujost in odrezanost od okolice, ki jo je izločila iz svojega okolja. /…/ Lynne Ramsay je posnela pogumen film, ki si drzne načeti enega od redkih še obstoječih tabujev naše družbe (da materinska ljubezen morda le ni brezpogojna in samoumevna) in ki ga je vsaj tako neprijetno gledati, kot je težko od njega umakniti pogled.« Ana Jurca, MMC

izjava avtorja

»Moj namen ni bil ustvariti tematskega filma o množičnem uboju na srednji šoli. Te teme se je lotil že sijajni Slon (Elephant), mene pa je zanimal predvsem odnos med materjo in sinom. /…/ Gre za esencialno družinsko dramo, pripeljano do grozljivih skrajnosti. /…/ To ni tradicionalna psihološka grozljivka, to je Evina osebna grozljivka, subjektivna grozljivka /…/ Knjiga Pogovoriti se morava o Kevinu ima kljub

vsemu značilnosti žanra. Bralec ve, da se obeta nekaj strašnega, hkrati pa nestrpno obrača strani, da bi izvedel več. Ta struktura je bila zame kot filmsko ustvarjalko zanimiva in želela sem jo obdržati.« Lynne Ramsay, režiserka in koscenaristka

režiser

Lynne Ramsay se je rodila leta 1969 v Glasgowu. Po študiju fotografije se je vpisala na Britansko državno filmsko in televizijsko akademijo (NFTS), kjer je leta 1996 diplomirala s kratkim filmom Small Deaths, nekakšnim nizom vinjet o vznemirjujočih trenutkih iz življenja mladega dekleta. Za film je prejela nagrado žirije v Cannesu. Svoj izjemni talent je potrdila še v

istem letu, saj je tudi kratki Kill the Day (1996) očaral festivalsko občinstvo (nagrada žirije na festivalu Clermont-Ferrand). Sledil je prav tako kratkometražni Gasman (1997), ki ji je znova prinesel nagrado žirije v Cannesu, ob tem pa tudi nagrado BAFTA za najboljši kratki film. Leta 1999 je posnela svoj prvi celovečerec, izjemnega Podganarja (Ratcatcher), poetičen film o otroški krivdi in odraščanju v revnem predmestju Glasgowa v sedemdesetih. Film je v trenutku navdušil kritike in požel številne nagrade, ogledali pa smo si ga lahko tudi na LIFFu. Sledil je še en kritiško in festivalsko uspešen film, priredba kultnega eksistencialističnega romana Alana Warnerja Morvern Callar (2002). Pogovoriti se morava o Kevinu je režiserkin dolgo pričakovani tretji celovečerec.

Sramota

(Shame, Velika Britanija, 2011, barvni, 99 min.)

režija: Steve McQueen scenarij: Abi Morgan, Steve McQueen fotografija: Sean Bobbitt glasba: Harry Escott montaža: Joe Walker igrajo: Michael Fassbender, Carey Mulligan, James Badge Dale, Nicole Beharie produkcija: See-Saw Films, Film4, UK Film Council festivali, nagrade: Benetke 2011: nagrada CinemAvvenire za najboljši film, nagrada FIPRESCI, nagrada pokal volpi za najboljšega igralca; britanska nagrada za neodvisni film 2011: za najboljšega igralca; Toronto 2011, San Sebastian 2011, Zürich 2011, New York 2011, Sevilla 2011, Austin 2011, LIFFe 2011 povprečna ocena občinstva: 4 povprečna ocena kritike: 5

zgodba

Brandon je mlad in uspešen newyorški poslovnež. Pod videzom urejenega in privlačnega moškega pa se skriva spolni odvisnik, ujet v začaran krog avantur za eno noč, brezupnih romanc in internetnega seksa. Obsesivni rituali Brandonovega samotnega življenja se podrejo, ko nekega dne v njegovo manhattansko stanovanje privihra njegova impulzivna sestra Sissy. Na begu pred bolečimi spomini in sestrino potrebo po bližini se Brandon požene globlje v mračno newyorško podzemlje.

komentar

»Film, ki tematizira peklensko spiralo spolne odvisnosti, sicer prinaša precejšen odmik od Lakote, čeprav ohranja prepoznavno čustveno senzibilnost in izrazit fokus na telo. Sramota je film nelagodja; lepa, estetsko dovršena, a tudi skrajno neprijetna filmska izkušnja, ki ostaja vseskozi trdno osredotočena na svojega protagonista, a kljub temu pove veliko tehtnega tudi o svetu, v katerem živimo. Film, v katerem ni niti zrna erotike, zato pa veliko eksplicitnega seksa, za kamero pa režiser, ki zna plan držati dovolj dolgo, da zares občutite mučno praznino pod kožo njegovega razčlovečenega junaka. Ni naključje, da je za glavno vlogo ponovno izbral Michaela Fassbenderja, igralca, ki igra z vsako mišico svojega telesa in poleg tega nosi še obraz, v katerem se lahko prepozna vsak od nas. Tudi scenografija Sramote je simptomatična. Trdota velemesta, množica brezimnih teles na podzemni železnici, minimalistična in sterilna, vsega človeškega očiščena stanovanja – vse to so zunanje podvojitve Brandonove notranje izvotljenosti in osiromašenega čustvenega sveta, ki se je zožil na eno samo temeljno občutje: sram. /…/ Da ne bo nesporazumov: Sramota ni kakšen ošaben, hermetičen avtorski egotrip. V bistvu je relativno konvencionalen, premočrten, v svoji obliki zelo preprost in čist film, ki gledalca v trenutku posrka vase. In

vendar je to zelo poseben, pomemben film, ki ga nikakor ne smete zamuditi. Zame brez dvoma film (preteklega) leta.« Špela Barlič, Pogledi »V filmu Sramota prav tako najdemo vmesni prostor med dušo in telesom, še posebej v eksplicitnih in odtujenih seksualnih prizorih, ki jih režiser zvito prekrije z najbolj nežno orkestralno glasbo. V enem od intervjujev je McQueen dejal, da Lakota pripoveduje o človeku brez svobode, ki je svoje telo uporabil kot politično orodje in s tem ustvaril lastno svobodo. Na drugi strani pa Sramota preiskuje človeka, ki uživa vse svobode zahodnega sveta, a si z navidezno spolno svobodo ustvari svoj lasten zapor. Oba filma pripovedujeta o telesu. Fizično stradanje na eni strani in izobilje, ki nikoli ne privede do sitosti, na drugi. /…/ Sramota je predvsem izjemno poetičen film o osamljenosti in žalosti, ki vstopa globoko v intimo glavnega junaka. To je tudi zgodba o bratu in sestri, za katera nikoli ne izvemo, zakaj sta tako žalostna, nesrečna, poškodovana, samodestruktivna. McQueen nam dovoli, da gledamo, da vse vidimo z mikroskopsko natančnostjo, a nam ničesar ne razlaga. Nekaj pa nam je jasno – glavno vprašanje filma je: Zakaj se je včasih tako težko približati človeškemu bitju?« Irena Štaudohar, Delo – Sobotna priloga

izjava avtorja

»Priča smo nenehni seksualizaciji družbe in ob tem smo postali že otopeli. Kako naj kdorkoli krmari po tem labirintu, ne da bi ga okolje omadeževalo? Želel sem raziskati to očitno, a prezrto vprašanje. /…/ Umetnost ne more ničesar razrešiti. Lahko samo opazuje in opisuje. Bistveno je, da umetnost postane objekt, ki ga lahko vidiš, se o njem pogovarjaš, se nanj sklicuješ. Film je objekt, o katerem lahko razpravljaš, lažje kot o dogodku samem.

/…/ Kako se približaš človeškemu bitju? Skozi tehnično sredstvo, s pomočjo filmskih naprav. Pri tem ne gre za socialni realizem ali izposojanje reportažnega pristopa in uporabe kamere iz dokumentarnega filma.« Steve McQueen, režiser in koscenarist

režiser

Steve McQueen, rojen leta 1969 v Londonu, je eden vodilnih britanskih sodobnih umetnikov. Razstavljal je v najpomembnejših muzejih in galerijah, npr. Guggenheim, MOCA, Tate in Center Pompidou, ter se pojavil na uglednih

manifestacijah, kot so Beneški bienale, Documenta ipd. Leta 1999 je prejel prestižno Turnerjevo nagrado za umetniško delo. V letu 2008 je posnel svoj prvi 'klasičen' celovečerni film Lakota (Hunger), v katerem je prvič sodeloval z igralcem Michaelom Fassbenderjem, in takoj navdušil še filmsko kritiko. Film je prejel številne nagrade, med drugim zlato kamero za najboljši prvenec v Cannesu in nagrado vodomec na 19. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu. Sramota je njegov drugi celovečerec in hkrati delo, s katerim je le še utrdil svoj izjemni filmski talent.

Alpe

(Alpeis, Grčija, 2011, barvni, 93 min.)

režija: Yorgos Lanthimos scenarij: Yorgos Lanthimos, Efthimis Filippou fotografija: Christos Voudouris montaža: Yorgos Mavropsaridis igrajo: Stavros Psyllakis, Aris Servetalis, Johnny Vekris, Ariane Labed, Aggeliki Papoulia produkcija: Haos Films, Hellenic Radio & Television (ERT), Faliro House Productions, Feelgood Entertainment, Marni Film, Avion Films, Cactus Three, Nova festivali, nagrade: Benetke 2011: nagrada osella za najboljši scenarij; Sydney 2012: glavna nagrada tekmovalnega programa za najboljši film; Sofia 2012: nagrada FIPRESCI – posebna omemba; Toronto 2011, LIFFe 2011, London 2011, Viennale 2011, Pusan 2011, Rotterdam 2012 povprečna ocena občinstva: 4 povprečna ocena kritike: 4,5

zgodba

Imenujejo se Alpe. Njihov vodja je Mont Blanc. Skrivnostno skupino sestavljajo še medicinska sestra, mlada gimnastičarka in njen nepopustljivi trener. Podjetje, v katerem vladata strog red in disciplina, ponuja svoje usluge svojcem in prijateljem nedavno preminulih. Da bi jim pomagali preboleti izgubo, začasno prevzamejo vlogo ljubljenega pokojnika. Postanejo lahko ljubka hčerka, ljubeča žena ali stari prijatelj – z vsemi pokojnikovimi posebnostmi vred. A tudi to delo ni brez nevarnosti.

komentar

»Alpe so namreč skupina moških in žensk, ki nadomeščajo mrtve, ali bolje rečeno, žalujočim ostalim igrajo mrtve, okej, preminule, s čimer jim lajšajo bolečino, ime Alpe pa si nadenejo iz dveh razlogov: prvič, ker to ime ne razkrije, kaj dejansko počnejo, in drugič, ker so Alpe nenadomestljive, same pa lahko nadomeščajo katerokoli drugo goro. Člani skupine si nadenejo imena alpskih vršacev (Mont Blanc, Monte Rosa, Dom, Weisshorn, Matterhorn, Fisteraarhorn, Aletschhorn, Barre des Ecrins in tako dalje), potem pa začnejo impersonirati mrtve: preminule kapitane, preminule žene in tako dalje. /…/ In vse to počnejo smrtno resno, obešenjaško ledeno, tako rekoč zombijsko, brez distance in samoironije. Absurdisti, ki se ne zavedajo svoje absurdnosti. Ne le da mrtve igrajo bolje kot sebe, ampak se v koži mrtvih počutijo bolje kot v svoji koži. Ko igrajo mrtve, so najbolj pri sebi. Mrtve igrajo zato, da bi prikrili, da so tudi sami mrtvi. Alpe niso le film o izgubi identitete ali pa le film o ljudeh, ki so tako mrtvi, da so povsem odvisni od igranja mrtvih: Alpe kažejo, kako mrtev je kapital in kako srka žive. Ko umreš, imaš večji potencial kot tedaj, ko si živ. Ergo: če hočeš preživeti na trgu, če hočeš torej preživeti vse ujme sodobnega kapitalizma, se moraš delati mrtvega. To je tvoja dodana vrednost. Kapitalizem je treniranje mrtvih.

Še več, kapitalizem je najboljša priprava na smrt. In obratno: smrt je najboljša priprava na kapitalizem.« Marcel Štefančič, jr., Mladina »Alpe nas presenetijo že pred samim začetkom, v trenutku, ko se srečamo z naslovom. Čeprav je res, da je tudi predhodno režiserjevo delo nosilo precej nenavaden naslov, pa nas ta tokrat ne preseneti le zaradi svoje 'nenavadnosti'. Ena osnovnih značilnosti del t. i. novega grškega filma in zlasti Lanthimosovih filmov je namreč usmerjenost v tukaj in zdaj grške družbe. Naslovna geografska oznaka v gledalcu za trenutek porodi dvom, ali bo avtor tudi v tem filmu vztrajal pri kritičnem soočenju s sodobno grško družbo oziroma z njenim tukaj in zdaj. A nato že uvodni prizor vse ne le postavi v koordinate pričakovanega, pač pa nas s svojo domiselnostjo tudi navduši. /…/ In čeprav je podoba grške družbe v Alpah vsaj sprva videti veliko bolj fragmentarna in kaotična kot tista iz Podočnika, pa se Alpe vseeno zdijo veliko bolj zrelo in dovršeno delo. Navsezadnje se tudi humor, ki izhaja iz absurdnosti nastalih situacij, zdi tu veliko subtilnejši, pa čeprav je hkrati tudi precej bolj mračen. A na koncu nas morda še najbolj navduši dejstvo, da so Alpe prepredene z referencami in aluzijami tako na aktualno družbenopolitično stanje znotraj sodobne grške družbe (odtujenost tistih, ki vodijo, čustvena praznina, popačen pogled na realnost …) kot tudi na grško duhovno-kulturno tradicijo (ob njihovem igranju vlog, pri katerem ni čustvene soudeležbe, pač pa le nošenje 'maske' drugega, se takoj spomnimo na antično dramatiko). In prav to je tisto, kar Alpe z vsakim novim ogledom dela bogatejše.« Denis Valič, Pogledi

izjava avtorja

»Filma sta popolni nasprotji. Podočnik je zgodba človeka, ki želi ubežati izmišljenemu svetu, Alpe pa govorijo o nekom, ki skuša vstopiti v lažen svet. /…/ Film je fikcija, v gledanju ni nič realnega. Ko pa svetove, ki jih ustvarimo za nek film, umestimo v kontekst 'realnega sveta', postanejo ti njegov del. /…/. Igralske nastope poskušam ohraniti preproste. Ne želim, da bi jih gledalec gledal kot realistične; hočem, da je jasno, da je igra del filmske predstave. Elemente pa vendarle skušam sestaviti tako, da bo izid takšen, kakršnega sem si zamislil./…/ In to je zame veliko bolj resnično: urediti filmske elemente na čustveno prepričljiv način, ne da bi moral pri tem nazorno prikazovati čustva.« Yorgos Lanthimos, režiser in koscenarist

režiser

Yorgos Lanthimos se je rodil leta 1973 v Atenah. Tam je tudi doštudiral filmsko in televizijsko režijo, po študiju pa je zrežiral vrsto videov za grške plesno-gledališke skupine, televizijskih oglasov, glasbenih videospotov, kratkih filmov in gledaliških predstav. Bil je tudi eden izmed soustvarjalcev uvodne in sklepne slovesnosti na olimpijskih igrah v Grčiji leta 2004. Njegov celovečerni prvenec Kinetta je bil prikazan na filmskih festivalih v Torontu in Berlinu, kjer je požel številne kritiške pohvale. Mednarodno slavo mu je prinesel drugi celovečerec Podočnik (Kynodontas, 2009), ki je med drugim prejel nagrado posebni pogled v Cannesu, vodomca na ljubljanskem LIFFu in nominacijo za tujejezičnega oskarja leta 2011. Yorgosa Lanthimosa poleg Athine Rachel Tsangari (pri njenem Attenbergu je Lanthimos sodeloval kot producent in stranski igralec) uvrščajo med osrednje predstavnike novega vala grškega filma, ki je Grčijo v zadnjih letih znova postavil na svetovni filmski zemljevid.

Potomci

(The Descendants, ZDA, 2011, barvni, 115 min.)

režija: Alexander Payne scenarij: Alexander Payne, Nat Faxon, Jim Rash fotografija: Phedon Papamichael montaža: Kevin Tent igrajo: George Clooney, Shailene Woodley, Amara Miller, Nick Krause, Patricia Hastie, Beau Bridges, Rob Huebel, Robert Forster produkcija: Fox Searchlight Pictures, Ad Hominem Enterprises festivali, nagrade: Hamptons 2011: posebno priznanje za mladega igralca; Havaji 2011: nagrada za najboljši celovečerec; nagrade zlati globus 2012: za najboljšo dramo in za najboljšega igralca; nagrade MTVja 2012: nagrada za najboljšega mladega igralca; Santa Barbara 2012: nagrada virtuoso za najboljšega mladega igralca; nagrade združenja ameriških piscev 2012: nagrada za najboljši scenarij – priredbo; Telluride 2011, Toronto 2011, New York 2011, Gent 2011, Austin 2011, Solun 2011, Torino 2011 povprečna ocena občinstva: 5 povprečna ocena kritike: 4,5

zgodba

Po tragični ženini nesreči se skuša nepremičninski magnat Matt znova zbližati z odtujenima hčerkama. Ker je vedno skrbel predvsem za finance, je starševstvo zanj povsem nova izkušnja. Kljub temu se skuša vživeti v razburkano življenje nadobudnih najstnic in s skrajnimi napori ohranja potrpljenje ob nenavadnem obnašanju prijatelja starejše hčerke. Za dodatno razburjenje poskrbi razkritje, da je imela Mattova žena ljubimca, zato se v iskanju odgovorov na številna vprašanja vsi skupaj odpravijo na nepozabno zabavno popotovanje.

komentar

»Še vedno sveži dobitnik dveh zlatih globusov (za najboljšo dramo in glavno moško vlogo) gladko leže v dosedanji režijski lok Alexandra Payna; Payne namreč v filmih zelo rad 'maltretira' svoje človeških zmot in napak polne ter od vsega sveta, še najbolj pa od sebe, odmaknjene moške junake, ki jih v globok pogled navznoter prisili šele neke vrste življenjska kriza. Takšno usodo so doživeli preračunljivi profesor Jim (Šolske volitve, 1999), zateženi upokojenec Schmidt (Gospod Schmidt, 2002), frustrirana nerealizirana umetnika Miles in Jack (Stranpoti, 2004) in zdaj tudi Matt, deloholični odvetnik, odtujeni mož in samooklicani 'rezervni starš', ki se mu v trenutku, ko njegova žena pade s čolna in pristane v komi, kot bumerang vrne vse, kar se je slabega nabralo v vseh tistih letih, ko je iz dneva v dan le prekladal papirje v pisarni: soočiti se mora z nepovratnostjo situacije in ugašanjem svoje žene, pridobiti naklonjenost svojih dveh odsotnih hčera, izpeljati posel stoletja in kastrirati ženinega ljubimca. Ena od odlik filma je gotovo spretnost, s katero scenarij in režija obvladata zmešnjavo likov in podzgodb, ki se v trenutku nemoči zgrnejo nad Matta; način,

kako jih tesno zvežeta v koherentno celoto in na koncu razpleteta v nagajivo dvoumen finale.« Špela Barlič, Pogledi »Situacijska komična drama, ki brez zadrege in z zvrhano mero poguma spregovori o tem, kakšni smo ljudje drug do drugega, ko se znajdemo v neljubih življenjskih okoliščinah, nam odstira tiste plati človeške psihe, za katere smo pogosto prezaposleni, da bi jih uzrli. Tukaj ne mislim zgolj nekakšnih skritih temačnih plati, s katerimi se tako rada ukvarja psihoanaliza, pač pa v poštev pridejo tudi vse tiste vsakdanje malenkosti, ki so praviloma bolj dobrohotne. Payne nadvse težko življenjsko situacijo, v kateri so se znašli protagonisti, začini z zanj značilnim pikrim situacijskim humorjem, ki deluje kot nekakšna naravna protiutež in nam kot gledalcem pomaga hkrati ohranjati distanco do dogajanja in pravšnjo dozo empatije do žalujočih. Poleg tega je vredno omeniti še dejstvo, da ima Payne v svoji produkcijski pogodbi za snemanje filmov tudi klavzulo, na osnovi katere ima zadnjo besedo glede vsebine in estetike slehernega kadra, kar je za njegove filme nemara ključno.« Žiga Čemernik, Razgledi

izjava avtorja

»Veliko ramišljam o tem, kako naj snemam svoje filme. Še posebej če imam v njih toliko likov, kot v Potomcih. Takrat se resnično potrudim, da jih postavim v ospredje in da je kamera vedno zazrta vanje, a pri tem si vedno želim ujeti še okoliško dogajanje, tisto zadaj in morda malce bolj ob strani. V mojih filmih se tudi tam vedno kaj dogaja. Zato raje kot globino polja pozornost usmerjam k njegovi širini, h kontekstu zgodbe.« Aleyander Payne, režiser in koscenarist

režiser

Alexander Payne se je (kot Alexander Papadopoulos, saj izhaja iz družine grških priseljencev) rodil leta 1961 v Omahi v zvezni državi Nebraska. Na prestižni univerzi Stanford je študiral španščino in zgodovino. Po dokončanem študiju se je vpisal še na filmsko šolo kalifornijske univerze (UCLA). S svojim diplomskim filmom The Passion of Martin (1991), ki je bil premierno predstavljen na festivalu v Sundancu, je navdušil mnoge, tudi ljudi pri Miramaxu, ki so mu zato omogočili, da se je lotil svojega celovečernega prvenca Citizen

Ruth (1996). Sledile so Volitve (Election, 1996), s katerimi je navdušil festivalsko občinstvo po svetu in filmsko kritiko. Ker je bil tudi z naslednjim filmom Gospod Schmidt (About Schmidt, 2002) nadvse uspešen, si je od takrat dalje kot eden redkih sodobnih ameriških cineastov zagotovil, da njegove pogodbe predvidevajo njegov popolni nadzor nad filmom. Nato je posnel Stranpota (Sideways, 2004), za katera je prejel svojega prvega oskarja (za scenarij – priredbo), Potomci pa so njegov zadnji celovečerni film.

Ženska, ki poje

(Incendies, Kanada/Francija, 2010, barvni, 130 min.)

režija: Denis Villeneuve scenarij: Denis Villeneuve (po gledališki igri Wajdija Mouawada) fotografija: André Turpin glasba: Grégoire Hetzel montaža: Monique Dartonne igrajo: Lubna Azabal, Mélissa Désormeaux-Poulin, Maxim Gaudette, Rémy Girard produkcija: micro_scope festivali, nagrade: Toronto 2010: nagrada za najboljši kanadski celovečerec; Valladolid 2010: nagrada za najboljši scenarij, nagrada občinstva; Varšava 2010: velika nagrada za najboljši film; Rotterdam 2011: nagrada občinstva; nagrade kanadske filmske akademije genie 2011: za najboljši film, režijo, scenarij (priredbo), fotografijo, montažo, zvok in najboljšo igralko; québeške filmske nagrade jutra 2011: za najboljši film, režijo, scenarij, fotografijo, montažo, zvok, kostume, scenografijo in najboljšo igralko; nagrade združenj filmskih kritikov Vancouvra, Toronta in Bostona povprečna ocena občinstva: 4,5 povprečna ocena kritike: 5

zgodba

Po smrti njune matere notar izroči Jeanne in Simonu Marwanu dve kuverti: ena je namenjena njunemu očetu, za katerega sta mislila, da je mrtev, druga pa njunemu bratu, za katerega nista vedela, da obstaja. Jeanne se odloči, da bo odpotovala na Bližnji vzhod in raziskala zgodovino svoje družine, o kateri dotlej ni vedela skoraj nič. Simona materina zapuščina sprva pusti hladnokrvnega, vendar je njegova ljubezen do sestre tako močna, da ji kmalu sledi na pot, na kateri skupaj začneta odkrivati zgodbo svoje matere, ki je povsem drugačna od tiste, ki sta jo poznala doslej.

komentar

»Čeprav se kanadski cineast Denis Villeneuve s svojim četrtim celovečercem, Žensko, ki poje ni podal v iskanje še ne uhojenih smeri filmske pripovedi, pa nam v njem vendarle ponuja izvirno variacijo znanih narativnih elementov, s katero nas suvereno ter z izjemnim občutkom za preplet osebnega in družbenega popelje skozi čas in prostor. /…/ Gledalca vodi od intimnega prespraševanja osebne identitete, ki žene osrednja lika, prek s travmatičnimi dogodki in zamolčanimi skrivnostmi posejane družinske kronike, do s krvjo prepojene in z državljansko vojno zaznamovane zgodovine dežele – v kateri kljub dejstvu, da v filmu ni izrecno imenovana, ni težko prepoznati sodobnega Libanona – in nazaj. In pri tem v ospredje izmenično postavlja predvsem dva lika, hčerke Jeanne ter matere Nawal (brat Simon ter predvsem notar, materin delodajalec in družinski prijatelj, se v pripoved domiselno vrneta nekaj pozneje), katere pretresljivo zgodbo, tesno povezano s krvavim družbenim dogajanjem v sedemdesetih in osemdesetih letih, Villeneuve podaja preko t. i. flashbackov, spominskih rekonstrukcij preteklega dogajanja. Na tem mestu pa nas znova navdušita njegova domiselnost, saj se pri vključevanju slednjih v

narativni tok odreče konvenciji, ki zahteva, da flashbacke na formalni ravni ločimo z različnimi stilnimi elementi (na primer s prehodi ali uporabo črno-bele fotografije), s čimer zabriše mejo med preteklostjo in sedanjostjo.« Denis Valič, Pogledi »V starogrških tragedijah so sinovi pobijali svoje očete in spali s svojimi materami (Kralj Ojdip), matere so pobijale svoje otroke (Medeja), očetje so pobijali svoje otroke (Hipolit), sinovi so pobijali svoje matere (Oresteja), očetje so žrtvovali svoje hčerke (Ifigenija na Avlidi), sinovi so si življenje jemali pred očetovimi očmi (Antigona). In ne pozabite: v Bakhantkah je Agava šele po streznitvi ugotovila, da je v orgiastičnem transu na palico nataknila glavo svojega sina. Starogrške tragedije bi bile telenovele, če se ne bi dogajale v času dolgih, krutih vojn, če torej vojna ne bi bila naravno stanje te družbe. Zmnožite krutosti starogrških tragedij, pa dobite 'naravno stanje' Bližnjega vzhoda, skozi katerega je šla 'ženska, ki poje': zaročenca ji ubijejo kar njeni, vzamejo ji otroka in ga prelevijo v otroka-vojaka, njo pa predelajo v gverilko, ki jo potem, v zaporu, mučijo in posiljujejo, toda to je le uvod v 'naravno stanje' družbe, ki – tako kot junaki starogrških tragedij – misli, da bo vojne konec, če bo žrtvovala ženske.« Marcel Štefančič, jr., Mladina

izjava avtorja

»Okoli matere Nawal sem namenoma ustvaril politični vrtinec. Vojne, ki so pogubile to regijo, so včasih vključevale kar 17 različnih frakcij z zavezništvi in izdajami osupljive zapletenosti za nepoučene. Da bi ostal zvest tej realnosti, je moral politični položaj ostati kompleksen, ne da bi se spodkopalo zasnovo filma. Gledalci morajo razumeti bistvo tistega, kar se da razumeti, ob tem pa sprejeti dejstvo, da je položaj postal preveč kompleksen za črno-beli prikaz.« Denis Villeneuve, režiser in scenarist

režiser

Denis Villeneuve se je rodil leta 1967 v kraju TroisRivières v kanadski provinci Québec. Že zelo zgodaj se je uveljavil kot eden najbolj nadarjenih filmskih ustvarjalcev svoje generacije. Njegova dela premorejo resnično edinstven vizualni slog ter svež način pripovedovanja zgodbe. Na mednarodno sceno je prepričljivo vstopil že s svojim celovečernim prvencem Un 32 aout sur Terre (1998), ki je bil premierno predstavljen v canski sekciji Določen pogled. Dve leti pozneje je posnel dramo Maelström, za katero je v

Berlinu prejel nagrado FIPRESCI ter še 25 drugih festivalskih nagrad. Sledil je osemletni premor, zatem je posnel kratki film Next Floor (2008) ter zanj v Cannesu prejel nagrado za najboljši kratki film. Že naslednje leto je nastal njegov tretji celovečerec Polytechnique, ki je premiero znova doživel v Cannesu, nato pa se je odpravil na pot po številnih svetovnih festivalih. Ženska, ki poje je njegovo zadnje delo, z njim pa je pristal v ožjem krogu kandidatov za tujejezičnega oskarja.

Drevo življenja

(The Tree of Life, ZDA, 2011, barvni, 138 min.)

režija: Terrence Malick scenarij: Terrence Malick fotografija: Emmanuel Lubezki glasba: Alexandre Desplat montaža: Hank Corwin, Jay Rabinowitz, Daniel Rezende, Billy Weber, Mark Yoshikawa igrajo: Brad Pitt, Sean Penn, Jessica Chastain, Fiona Shaw, Irene Bedard, Jessica Fuselier, Hunter McCracken, Laramie Eppler, Tye Sheridan produkcija: Brace Cove Productions, Cottonwood Pictures, Plan B Entertainment, River Road Entertainment festivali, nagrade: Cannes 2011: zlata palma za najboljši film; nagrade ameriškega filmskega inštituta (AFI) 2011: nagrada za film leta; Palm Springs 2012: nagrada puščavska palma za izjemni ustvarjalni dosežek (Brad Pitt), nagrada spotlight (Jessica Chastain); nagrade združenj filmskih kritikov Austina, Bostona, Ohia, Chicaga, Dallasa, Floride, Kansas Cityja, Londona, Los Angelesa in številnih drugih povprečna ocena občinstva: 5 povprečna ocena kritike: 4

zgodba

Zgodba nas popelje k petčlanski družini, ki v 50-ih letih prejšnjega stoletja živi na ameriškem srednjem zahodu, natančneje v teksaškem mestu Waco. Dogajanje spremljamo skozi pogled Jacka, najstarejšega izmed treh sinov. V zgodnjih letih svojega življenja, ki jih je opredeljevala predvsem bližina ljubeče in nežne matere, Jack v svetu vidi le nedolžnost in srečo. A bolj ko je v njegovo življenje vstopal strogi oče, bolj je ta podoba sveta postajala mračna, svet pa vse bolj podoben labirintu. Jack je očeta videl kot tistega, ki je v družino prinašal surovost in bolečino, zato ga je na trenutke sovražil. A z leti se je ta problematični odnos z očetom spremenil. Odrasli Jack, izgubljena duša v modernem svetu, ki pa v sebi nosi bogato izkušnjo življenja, zdaj svoje razmerje z očetom vidi v povsem drugačni luči. Zdi se, da njegova dejanja razume in da mu je pripravljen odpustiti.

komentar

»A če je bilo božje delo res že opravljeno z genezo (ne biblično, ampak 'znanstveno' in obenem visoko estetsko), pa se Drevo življenja vendarle sklene z neke vrste rajskim imaginarijem, v katerem se srečujejo živi in mrtvi in kjer je lahko obnovljena oziroma šele prav ustvarjena družinska harmonija. In če je v tem kakšna 'idejna teža' filma, moram reči, da je neprimerno bolj skromna od stilistične. Ta pa je dejansko vrhunska, ne le zaradi kozmičnogenealoških podob, marveč zaradi skoraj nenehnega in prav osupljivega gibanja kamere in prizorov, ki se pojavljajo kot iz reke spominov in delujejo s skoraj hipnotično močjo. Drevo življenja je elegija za življenjem, od katerega je ostal samo spomin na otroštvo.« Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

novega. Avtor, ki ga je (predvsem ameriška) kritika po Kubrickovi smrti razglasila za edinega dostojnega naslednika, se je po dveh preprostih, izjemo učinkovitih filmih (Surova balada, 1973; Nebeški dnevi, 1978) za dvajset let zaprl, meditiral, študiral filozofijo (predvsem Heideggerja), nakar se je vrnil v filmski svet ter v dvanajstih letih posnel tri fenomenološkoeksistencialne meditacije, ki vsaka po svoje nagovarjajo človeka in njegovo vlogo v svetu. /…/ Drevo življenja je čudovito posnet film, toda še tako lepe podobe postanejo utrujajoče, sploh če ne korespondirajo z vsebino. Malick je vse predhodne teme povezoval s tradicionalnimi ameriškimi žanri in ikonografijo, v Drevesu življenja pa ostaja v 'vicah', pitoreskne podobe so bolj same sebi namen kot konkretna nadgradnja prenapihnjenih filozofskih in religioznih idej, ki temeljijo na šibkih narativnih temeljih. Univerzalno temelji na specifičnem, veleva ljudska modrost, ki jo je Malick pozabil. A kdo bi ga jemal resno, če bi Drevo trajalo osemdeset minut, za kolikor v resnici premore substance.« Simon Popek, Delo »Teksaške sončnice so čakale na svojega Van Gogha.« Marcel Štefančič, jr., Mladina

izjava avtorja

»Gre za neznatno zgodbico o dečku, ki odrašča v 50-ih letih, o njegovi materi, ki je poosebljena milina, in strogem očetu. Deček se prebija skozi zgodbo svojega odraščanja in počasi določa, kdo bo, ko odraste. Nasproti tej zgodbi pa se odvija še drobna, neznatna mikrozgodba sveta, ki sega od rojstva do smrti vesolja.« Brad Pitt, igralec in producent

»Okrog Drevesa življenja se od canske zlate palme krešejo mnenja, kar pri Malicku ni nič

režiser

Terrence Malick se je rodil leta 1943 v ameriški zvezni državi Illinois, odraščal pa je v Teksasu in Oklahomi. Leta 1966 je dokončal študij filozofije na Harvardu in se nato vpisal še na univerzo v Oxfordu. Ob vrnitvi v Združene države je predaval filozofijo na MIT in delal kot svobodni novinar za časopise Newsweek, Life in The New Yorker. Kasneje se je odločil vrniti k študiju – tokrat filma na Ameriškem filmskem inštitutu, kjer je leta 1969 študij zaključil s kratkometražcem Lanton Mills. Nekaj let kasneje je za resnično malo denarja posnel celovečerni prvenec Surova balada

(Badlands, 1973), pet let zatem pa še Božanske dneve (Days of Heaven, 1978), ki mu leta 1979 prinesejo oskarja za najboljšo fotografijo ter nagrado za najboljšega režiserja v Cannesu. Odmevnost teh filmov je izjemna, Malicka pa (predvsem ameriški) kritiki razglasijo za edinega pravega nadaljevalca dela Stanleyja Kubricka. A Malick se je nato nenadoma preselil v Pariz in popolnoma umaknil iz javnega življenja. Leta 1998 se je zmagoslavno vrnil z enim najlepših vojnih filmov, s sijajno Tanko rdečo črto (The Thin Red Line, 1998), za katero je prejel zlatega medveda na filmskem festivalu v Berlinu. Sledil je lep, a ne najbolj posrečen Novi svet (The New World, 2005), Malickovo videnje odkritja Amerike. Drevo življenja, njegov zadnji film, mnogi vidijo kot njegov filmski testament.

Filmi Visoke ĹĄole za umetnost Univerze v Novi Gorici in Ĺ ole uporabnih umetnosti Famul Stuart

5. oktober 2012

Čisto sveži filmi

(Kaj zanima mlade generacije Visoke šole za umetnost Univerze v Novi Gorici?) 6. oktober 2012

Prvi diplomski filmi

(Prvi diplomanti Visoke šole za umetnost Univerze v Novi Gorici) 12. oktober 2012

Kopljemo po arhivih

(Arhivski filmi Šole uporabnih umetnosti Famul Stuart)

Tri filmske večere lahko spremljamo izbor študentskih filmov dveh šol, ki sta po svojem nastanku tesno povezani: Visoke šole za umetnost Univerze v Novi Gorici in Šole uporabnih umetnosti Famul Stuart iz Ljubljane. Prvi večer predstavlja najnovejše filme, izdelke preteklega študijskega leta, najmlajše generacije študentov. Zadnji večer koplje po arhivih. Tako je med najstarejšim in najmlajšim filmom osem let razlike. Nastala sta na dveh različnih šolah. Drugi, srednji večer, je večer, ki povezuje: nastopajo diplomanti, ki so se vpisali na eno, študij pa zaključili na drugi šoli. Generacija veteranov, prvih diplomantov Visoke šole za umetnost Univerze v Novi Gorici. Visoka šola za umetnost Univerze v Novi Gorici je nastala na podlagi šestnajstletnih izkušenj Šole uporabnih umetnosti Famul Stuart. Od leta 2009 do zaključka študijskega leta 2011/12 je delovala v Ljubljani, z novim študijskim letos se seli na Goriško. V programu Digitalne umetnosti in prakse, poleg modulov fotografija, novi mediji in sodobne umetniške prakse, ponuja tudi modula videofilm in animacija. Filmi, ki se prikazujejo v treh filmskih večerih, so večinoma izdelki teh dveh modulov. Rene Rusjan

Čisto sveži filmi

(Kaj zanima mlade generacije Visoke šole za umetnost Univerze v Novi Gorici?) Damir Grbanović, Mark Bizilj, Klavdij Juvan, Simon Reher, Yet Another Day, 2012, 03' 23'', animirani film Mark Bizilj, Potek mišljenja, 2012, 02' 38'', delavnica Prostori umetnosti, video Valerija Zabret (Valérie Wolf Gang), Lucid dreams in a mechanical world, 2012, 02' 31'', delavnica Fashion Video, video Jurij Meden, Trije kratki filmi v enem (Three short movies in one), 2012, 08' 53'', video Valerija Zabret & Marija Laura Potočnik & Matthias Prosekar & Kalle Koebler, Angelina, 2012, 06' 00'', Venetian connection, delavnica, dokumentarni film Jaka Žilavec & Maximilian Conway, Modou, 2012, 09' 13'' Venetian connection, delavnica, dokumentarni film Gaja L. Kutnjak, Od 1912 (Since 1912), 2011, 06' 13'', dokumentarni video Valerija Zabret (Valérie Wolf Gang), Čez 10 let (In 10 years), 2011, 11' 14'', igrani film

V prvem sklopu filmov Visoke šole za umetnost Univerze v Novi Gorici se predstavlja najmlajša generacija študentov z izborom filmov in vaj, narejenih v študijskem letu 2011/12. Gre za bero svežih izdelkov, ki so nastali bodisi na delavnicah (Vennetian connection, Fashion Video, Prostori umetnosti, prostori znanosti) bodisi so del rednega dela v modulih videofilm, animacija in sodobne umetniške prakse od prvega do tretjega letnika.

Venetian connection

Prvi diplomski filmi

(Prvi diplomanti Visoke šole za umetnost Univerze v Novi Gorici) Urška Djukić, Prvi dan v službi, 2010, 25' 07'', diplomsko delo, igrani film Polona Zupan (Pila Rusjan), Njena pravila, moja pogostitev, 2010, 07' 56'', del diplomskega raziskave, kratki igrani film Urša B. Potokar - Kaj, kdo, kje na Animateki 09, 2010, 07' 05'', diplomsko delo, dokumentarni video Dunja Danial, Pesem, 2010, 05' 53'', diplomsko delo, eksperimentalni film Miha Šubic, Zadnje kosilo (Last Lunch), 2011, 03' 44'', diplomsko delo, animirani film Iva Musović, Niti (Meshes), 2011, 19' 02'', diplomsko delo, igrani film

Prvi diplomanti Visoke šole za umetnost Univerze v Novi Gorici so svoj študij pričeli še na Šoli uporabnih umetnosti Famul Stuart in bili nato del prve generacije, ki je povezala obe šoli. So torej tista veteranska skupina študentov, ki je skupaj z učiteljskim jedrom postavila okvir, razprla pahljačo raznovrstnosti, ki jih ponuja profil diplomanta digitalnih umetnosti in praks. Vsa diplomska dela seveda ne sodijo v okolje filma, kljub temu pa je med prvimi diplomanti prav teh največ. Tukaj se tako (v kronološkem zaporedju) predstavljajo: kratka igrana 'kriminalka' z vprašanjem o 'čefurjih v slovenskem filmu' v ozadju; kratki igrani film, ki je pravzaprav le en del diplomske raziskave (drugi del je galerijska dvokanalna video instalacija in je tu ne bomo videli); ena od verzij video dokumenta festivala animacije; video delo, ki raziskuje (ne)razmerja med zvokom in sliko; animirani film v 3D-tehniki ter kratki igrani film, ki plete zgodbo med dvema neznancema.

Prvi dan v službi

Zadnje kosilo

Kopljemo po arhivih

(Arhivski filmi Šole uporabnih umetnosti Famul Stuart) Andrej Arsenijevič, Welcome to my nightmare, 2004, 16' 32'', igrani film Anja Zorko, Delia, 2006, 09' 55'' videopoezija Tina Avšič, Delia, 2006, 09' 14'', animirani film Polona Zupan, Novoletna (ne)pričakovanja, 2006, 21' 12'', igrani film Matej Kolmanko, Goslač, 2007, 07' 51'', igrani eksperimentalni film Jaka Žilavec, Zadnja želja, 2010, 6' 19'', igrani film Miha Šubic, Prehranjevalna veriga (Food chain), 2008, 02' 32'', animirani film Miha Šubic, Opekozlagalec (Brickloader), 2009, 02' 07'', animirani film Miha Šubic, Šah Mat, 2008, 15' 51'', igrani film Miha Šubic, Inkman, 2010, 02' 49'', animirani film Brskanje po arhivih Šole uporabnih umetnosti Famul Stuart je vedno zapleteno, a zabavno početje. Zapleteno zato, ker je šola v svojih šestnajstih letih delovanja, preden je del svojih programov predala svoji 'hčerki', Visoki šoli za umetnost Univerze v Novi Gorici, proizvedla nepregledno število večjih in manjših del ter vaj, od katerih bi si marsikatera zaslužila uvrstitve v različne izbore. Zapleteno je tudi, ali še posebej zato, ker so izdelki, tako kot šolina področja delovanja, narejeni v zelo raznolikih medijih. Tudi če izvzamemo tiste, od kiparskih in drugih objektno prostorskih, ki so lahko predstavljeni le dokumentarno, in se lotimo le tistih, ki so nastali na oddelku za Digitalne medije (ta je predhodnik sedanjega programa Digitalne umetnosti in prakse), moramo prebrskati fotografije, interaktivna dela, video dela, ki izrazito sodijo v druge prostore, npr. galerije, in bi jih v kinodvoranah lahko predstavili le kot eksperiment, in ko pridemo do 'filmov' in mislimo, da bo sedaj naloga lahka, šele začnemo z delom. Veliko del, ki bi jih uvrstili, je namreč že podleglo času – bodisi jih težko rekonstruiramo v celoti bodisi je problem v formatih ali je s kopijami narobe kaj drugega. Potem je tu tudi dilema, ali predstaviti vse kategorije ali le nekatere. Tu manjka namreč marsikateri zanimiv dokumentarni film, ki pa bi npr. po dolžini presegal takšen izbor. Zapleteno početje, torej, zakaj pa naj bi bilo tudi zabavno? Ker pomeni arheološko izkopavanje spominov na ta čudovita leta šole (prvo generacijo je vpisala daljnega leta 1994), ki je bila na nek način pionirska v marsičem ter nudila odskočno desko mnogim mladim, tako študentom kot učiteljem, in ustvarila veliko 'skupnost famulcev', ustvarjalcev, ki so izkušnje in odnose iz te male šole odnesli s seboj in jih živo prepletajo

14. 9. 2012

Ledena doba 4: Celinski premiki

Steve Martino, Mike Thurmeier (ZDA, 2012) sinhronizirano, 6+ 28. 9. 2012

Rango

Gore Verbinski (ZDA, 2011) sinhronizirano, 7+ 12. 10. 2012

Ferdo Krota

Peter Dodd (Danska, 2011) sinhronizirano, 9+ 9. 11. 2012

Paranorman

Sam Fell, Chris Butler (ZDA, 2012) podnapisi, 9+ 23. 11. 2012

Madagaskar 3

Eric Darnell, Tom McGrath, Conrad Vernon (ZDA, 2012) sinhronizirano, 6+ 21. 12. 2012

Arthur Božiček

Sarah Smith, Barry Cook (Velika Britanija/ZDA, 2011) sinhronizirano, 7+ 18. 1. 2013

Loti in skrivnost mesečevega kamna Heiki Ernits, Janno Põldma (Estonija, 2008) sinhronizirano 5+

25. 1. 2013

Pogum

Mark Andrews Brenda Chapman Steve Purcell (ZDA, 2012) sinhronizirano, 8+ 15. 2. 2013

Pobalinka Céline Sciamma (Francija, 2011) podnapisi, 10+ 22. 2. 2013

Vratar Liverpoola

Arild Andresen (Norveška, 2010) podnapisi, 8+ 15. 3. 2013

Slepe stene: ljubezen v virtualni dobi

Gustavo Taretto (Argentina/Nemčija/Španija, 2011) podnapisi, 13+ 12. 4. 2013

Delfin: zgodba o sanjaču

Eduardo Schuldt (Nemčija/Italija/Peru, 2009) sinhronizirano, 7+ 26. 4. 2013

Svet oceanov

Jean-Jacques Mantello (Velika Britanija, 2009) sinhronizirano, 7+ (ob razlagi staršev 5+) Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica ob petkih ob 18.00

Film svojevrstno združuje vse umetnostne zvrsti (likovno, glasbeno, gledališko, plesno) in ima visoko estetsko ter doživljajsko vrednost. Otroke in mlade spodbuja, da si ustvarijo svoj pogled na svet, ob tem ko raziskujejo univerzalne teme in se učijo prepoznavati različne zorne kote. Filmska vzgoja je zato pomemben del širše kulturno-umetnostne vzgoje, ki nudi estetsko izkušnjo, gradi odnos do sveta, omogoča prenos vedenja o umetnosti in kulturi, od posameznika zahteva aktivno vlogo ter mu (po)kaže različne poglede, rešitve, spodbuja njegovo domišljijo in inovativnost, razvija kritično mišljenje, estetski čut ... Prav zato Kulturni dom Nova Gorica že vrsto let oblikuje poseben filmskovzgojni program za otroke in mladino, ki smo ga poimenovali Filmski vrtiljak. Skozi program, prilagojen različnim starostnim skupinam, skušamo otroke in mlade navajati na poglobljeno spremljanje avdiovizualnih vsebin. Za otroke in mlade so namreč vedno najzanimivejše teme, ki so osrednje v njihovem trenutnem življenjskem obdobju. Z razvojem se spreminja priljubljenost žanrov, prav tako se s starostjo občutno poveča možnost sprejemanja informacij. Filmi, ki vzbudijo radovednost otrok in mladih, so dragocen pripomoček na poti zorenja in učenja. Pri izboru filmov smo bili pozorni na njihovo kakovost ter ustreznost glede na razvojne stopnje otrok in mladih. Učenje skozi igro (kar v

nekem smislu film za otroka tudi je) je proces, ki se najbolj obrestuje, če ga čim prej začnemo in čim bolj nevidno vtkemo v nezavedno otroka. Prav zato smo velik poudarek dali animiranim filmom, ki so otrokom najbližji, poleg tega pa pogosto predstavljajo otrokova prva srečanja s filmsko umetnostjo. Imenitni občutki ob filmskih zgodbah, ki brišejo prostor in čas, dajo prosto pot domišljiji. Ker otrokovo sprejemanje sveta še ni omejeno s predsodki, veliko lažje prisluhne novim vsebinam in oblikam. Režiserjeva domišljija ga zabava, hkrati pa mu odpira pot v prikriti svet lastnih domišljijskih predstav. Odpirajo se mu vrata v skrivnostni in dragoceni svet ustvarjalnosti, obenem je to priprava na ustvarjalni odnos do življenja nasploh ter do uresničevanja človekovih osebnih in poklicnih sanj. Ko se pri izboru filmov sprašujete, za katero starost so primerni, bodite pozorni na oznako. Starost v krogcu pove najnižjo starost, pri kateri ocenjujemo, da bodo učenci zmožni film razumeti. Mnogi filmi pa so lahko zanimivi tudi za otroke v drugih starostnih obdobjih. Seveda ponujeni filmski naslovi niso namenjeni samo otrokom in mladim. Program je vabljiv tudi za vse filmske sladokusce, saj so bili nekateri filmi v svoji kategoriji večkrat nagrajeni na najprestižnejših filmskih tekmovanjih in festivalih. Mateja Poljšak Furlan

Ledena doba 4: Celinski premiki

(Ice Age: Continental Drift, ZDA, 2012, sinhronizirano, 94 min.) režija: Steve Martino, Mike Thurmeier scenarij: Michael Berg, Jason Fuchs, Mike Reiss glasovi: Ray Romano, Denis Leary, John Leguizamo, Queen Latifah, Keke Palmer, Jennifer Lopez, Seann William Scott, Aziz Ansari, Rebel Wilson, Josh Peck, Nick Frost, Heather Morris, Alan Tudyk, Kunal Nayyar, Peter Dinklage sinhronizacija: Jure Mastnak, Jernej Kuntner, Sebastijan Cavazza, Katja Ajster, Maja Končar, Alenka Kozolc Gregurič, Nina Valič, Rok Kuntner, Sanja Zalar, Primož Ekart, Uroš Maček distribucija: Blitz Film & Video Distribution žanr: animirana družinska pustolovščina

zgodba

Stari prijatelji Sid, Manny in Diego se morajo podati na novo pustolovščino, ko celinski premiki spremenijo podobo sveta. Potujoči na velikanski ledeni gori se poskušajo vrniti domov, toda morska prostranstva so polna nevarnih avantur, divjih piratov, pogubnih morskih siren in srhljivih morskih pošasti. Zvesti mamut Manny je odločen, da se kljub vsem težavam vrne k družini, čemerni tiger Diego se prvič zaljubi, čudaški lenivec Sid pa kot vedno skrbi za kaos in zabavo.

komentar

»Ne glede na to, kakšnega zapleta smo se domislili za posamezen film, gre vedno za družino – in za to, kako Mani, Diego, Sid in njihov širši klan vedno krijejo eden drugega. Takšno pripovedništvo in humor pritegne vsakogar, kjerkoli.« Lori Forte, producentka serije

Rango

(Rango, ZDA, 2011, sinhronizirano, 107 min.) režija: Gore Verbinski scenarij: John Logan po zgodbi Gora Verbinskega in Jamesa Warda Byrkita glasovi: Johnny Depp, Timothy Olyphant, Abigail Breslin, Isla Fisher, Bill Nighy, Alfred Molina, Ray Winstone, Ned Beatty sinhronizacija: Andrej Vozlič, Vesna Slapar, Tone Kuntner, Valter Dragan, Sebastjan Cavazza, Robert Waltl, Lija Pečnikar, Tone Gogala festivali, nagrade: oskar 2012 za najboljši animirani celovečerni film distribucija: Karantanija Cinemas žanr: animirana družinska pustolovščina

7+ niti ne bi smelo biti pretežko, toda celo v pestri druščini plazilcev, dvoživk in raznovrstnih drugih puščavskih živali izstopa in kaj hitro pade v oči lačni ujedi. A zahvaljujoč urnim nogam in kopici srečnih naključij se Rango uspe izogniti zagotovi smrti. Nekako mu uspe priti v Prah, zadnje mestece, kjer je Divji zahod še živ. Še preden se dobro zave, kaj se sploh dogaja, postane šerif in edino upanje, da bo mesto še kdaj dobilo vodo. In čeprav se v Prahu govori, da poštenjakom kaj hitro odklenka, se Rango ne ukloni in s pomočjo iznajdljivosti, prijateljev in obilo gole sreče postane to, česar celo kameleon ne more hliniti – pravi junak.

komentar zgodba

Rango je rahlo depresiven kameleon, ki tava po puščavi Mojave in tuhta, kaj bi sploh počel. Že po nekaj korakih začne spoznavati nevarnosti surovega okolja. Dolgoletni hišni ljubljenček je namreč doslej svet opazoval samo skozi steklo terarija, ob tem pa si domišljal, da je vrhunski igralec. Razmišljujoči popotnik, ki ni kaj posebej vešč v prirojeni lastnosti – barvnemu prilagajanju okolici, v kateri se nahaja –, je gluh za opozorila ostalih puščavskih prebivalcev. Sicer se skuša zliti z okolico, kar kameleonu

»Zaljubljenci v kavbojke in razgledani filmofili bodo v izrisanki našli marsikaj zase.« Joker.si

zanimivost

Gore Verbinski si je Ranga od samega začetka zamišljal z glasom Johnnyja Deppa. Rango je do neke mere podoben kapitanu Jacku Sparrowu, je svoboden duh, igralec, ki se rad predstavlja v mogočnih vlogah, hkrati pa ni čisto prepričan sam vase.

Ferdo Krota

(Orla Frøsnapper, Danska, 2011, sinhronizirano, 81 min.) režija: Peter Dodd scenarij: Ole Lund Kirkegaard (avtor romana), Søren Danielsen, Peter Dodd glasba: Halfdan E, Søren Siegumfeldt zvok: Flemming Christensen, Morten Pilegaard montaža: Erick Leos, Per Risager glasovi: Jakob Foged, Jamie Casper Holmes, Janice M. Jacobs, Christian Kuntz, Toke Uthaug Rasmussen, Jeppe Sandholt, Jakob Steffensen sinhronizacija: Matevž Miller, Miha Rodman, Rok Kunaver, Maruša Bertoncelj, Lija Pečnikar, Jure Lavrin, Igor Potočnik, Tanja Ravljen, Jana Flajs, Luka Per, Matej Rajk, Nejc Smodiš, Štefan Kušar, Primož Vozelj, Vladimir Kosovič-Doša, Veronika Ložak distribucija: Continental film žanr: animirana družinska komedija

sestrična Klara, ki je prišla na počitnice. V hiši na drevesu poslušajo glasbo, tekmujejo s polži in preizkušajo Jakobove nenavadne izume. Toda v mestu živi tudi večji fant Ferdo Krota, o katerem Viktor pravi, da je »največji, smrdljivi, neumni nasilnež mesta«, ki nenehno preganja mlajše in šibkejše od sebe. V mesto pride cirkus Bardini. Predstava, ki se napoveduje, bo prav posebna, saj vključuje zadnji nastop velikega kralja topovske krogle Dona Krausa. K sodelovanju so vabljeni tudi domačini, ki lahko sodelujejo s posebnimi veščinami. Vsakdo lahko nastopa! Viktor brž začne pripravljati nastop s svojim psičkom Klobaso, toda načrte mu prekriža Ferdo Krota in ugrabi Klobaso. Sam želi pripraviti smrtonosno cirkuško točko s psom, v kateri je pasje življenje postavljeno na kocko. Predstava je prava zmešnjava, toda stari kralj topov Kraus v Ferdu ugleda izjemen talent. Se bo zgodba vendarle končala dobro za vse naše junake?

komentar zgodba

Poletne počitnice so tu! Prijatelja Jakob (še kar priden fant) in Viktor (še kar nagajiv fant) ter njegov pes Klobasa radi uganjajo norčije v soseski: kradejo jabolka, na prosto spustijo prašiče, ponagajajo gospodu Novaku in so polni predrznih načrtov. Pridruži se jima še Jakobova

»Četudi se družinski film (namenjen je otrokom od 9. leta starosti dalje) loteva resnih tem, v njem ne manjka humorja, ob tem pa na domiseln način pokaže otrokom, kako se mora vsakdo postaviti zase in ob tem poskrbeti tudi za svoje bližnje.« Špela Standeker, Dnevnik

Paranorman

(ParaNorman, ZDA, 2012, podnapisi, 81 min.)

režija: Sam Fell, Chris Butler scenarij: Chris Butler glasovi: Kodi Smit-McPhee, Anna Kendrick, Christopher Mintz-Plasse, Leslie Mann, John Goodman, Casey Aﬄeck, Jodelle Ferland, Jeremy Shada, Bernard Hill, Tempestt Bledsoe, Jeff Garlin, Elaine Stritch, Tucker Albrizzi distribucija: Karantanija Cinemas žanr: animirana družinska pustolovščina zgodba

Mestece Blithe Hollow živi od turistov, ki ga obiskujejo kot prizorišče slavnega lova na čarovnice pred 300 leti. 11-letni Norman rad gleda grozljivke in bere o duhovih. Deček ima dar, da vidi in govori z mrtvimi, denimo s svojo ljubljeno babico. Večinoma je raje v njihovi družbi kot pa s svojim vinjenim očetom, odštekano mamo in globoko plitko sestro Courtney. Nepričakovano ga čudni stric Prenderghast obvesti, da je stoletja staro čarovničino prekletstvo resnično in se bo kmalu uresničilo, le Norman pa lahko prepreči, da se meščanom zgodi kaj hudega. Ko sedmerica zombijev pod vodstvom Sodnika vstane iz

9+ grobov, se Norman skupaj s prijatelji znajde v divji dirki s časom, za petami pa jim je šerifinja Hooper. V boju z zombiji, duhovi, čarovnicami in drugimi neživimi prikaznimi Norman odkriva svojo pravo moč, ki pa počasi prerašča njegove sposobnosti nadzora, kar kmalu povzroči še več zabavnega kaosa.

zanimivost

Studio Laika se je specializiral za animirane filme, posnete v tako imenovani tehniki stop-motion. Gre za postopek, pri katerem ustvarjalci s fotografijo neznatnih premikov fizičnih predmetov in lutk ustvarijo videz animacije. Gre za dolg in zahteven proces, ki danes v dobi računalniške animacije postaja vse redkejši. Lutke junakov v Paranormanu so sestavljene iz kovinskega ogrodja, ki omogočajo lažje premike, največ truda pa pobere animacija obrazov. Za glavo Normana so uporabili skoraj 9.000 zamenljivih delov, da so lahko pokrili vse potrebne obrazne izraze, sicer pa so morali lutkarji za junake ustvariti kar 31.000 posameznih delov lutk, zgradili pa so tudi 75 prizorišč filma. Najzahtevnejše animacije so za eno sekundo predvajanja zahtevale kar 24 menjav delov obraza, nekateri kadri (recimo tisti, ko Normana v kopalnici obišče stričev duh) pa so potrebovali skoraj leto dni snemanja.

Madagaskar 3

(Madagascar 3: Europe's Most Wanted, ZDA, 2012, sinhronizirano, 81 min.) režija: Eric Darnell, Tom McGrath, Conrad Vernon scenarij: Eric Darnell, Noah Baumbach glasovi: Ben Stiller, Sacha Baron Cohen, David Schwimmer, Frances McDormand, Chris Rock, Jada Pinkett Smith, Sherri Shepherd, Cedric the Entertainer, André Benjamin, Andy Richter sinhronizacija: Marko Potrč, Lara Jankovič, Nina Ivanič, Ana Dolinar Horvat, Jure Mastnak, Andrej Murenc, Klemen Klemen, Janko Petrovec, Jan Bučar, Rok Kunaver, Gorazd Žilavec distribucija: Karantanija Cinemas žanr: animirana družinska pustolovščina

zgodba

V nadaljevanju živalskih prigod se pogumni lev Aleš, čudaška zebra Martin, boječa žirafa Milko in odločni povodni konj Slavka odpravijo v Monte Carlo, da bi našli pingvine in z njihovo pomočjo odleteli nazaj domov, v newyorški živalski vrt. Kaos, ki ga ob tem povzročijo, jim na glavo nakoplje srd neizprosne konjederke DuBois, zato se na begu preko Evrope skrijejo med vagone potujočega cirkusa. Toda nastopajoče živali niso navdušene nad prišleki, zato si morajo prijatelji izmisliti osupljive cirkuške točke, ki bodo navdušile gledalce.

zanimivost

Tako kot prejšnja dva se je tudi tretji del podal v popolnoma nov kraj in v nova vprašanja. Pri vsakem od treh celovečernih animiranih filmov o navihanih živalih naj bi se ustvarjalci namreč držali znamenitih Emersonovih besed: Življenje je potovanje, ne cilj. Risane junake je tako pot najprej ponesla iz New Yorka na Madagaskar, nato z Madagaskarja v Afriko, zdaj pa iz Afrike v Monte Carlo, Rim, London in naposled še v njihov ljubljeni in pogrešani New York.

Arthur Božiček

(Arthur Christmas, Velika Britanija/ZDA, 2011, sinhronizirano, 97 min.) režija: Sarah Smith, Barry Cook scenarij: Peter Baynham in Sarah Smith glasovi: Johnny Brennan, Matt Lucas, James McAvoy, Bill Nighy, Hugh Laurie, Jim Broadbent, Ashley Jensen, Imelda Staunton, Will Sasso, Miggie Donahoe sinhronizacija: Matevž Miller, Niko Goršič, Jernej Kuntner, Mojca Funkl, Tone Kuntner, Tilen Artač, Marjeta Ljerka Belak distribucija: Continental film žanr: animirana družinska pustolovščina

zgodba

Zaradi velikega števila otrok Božiček za raznašanje daril že dolgo ne uporablja več letečih jelenov in sani, temveč mu pri delu pomaga najstarejši sin Steve z vojsko škratov. Nekega božičnega večera pozabijo dostaviti darilo enemu izmed stotine milijonov otrok. Drobna napaka ne zmoti nikogar, razen Božičkovega najmlajšega sina Arthurja. V prepričanju, da noben otrok ne sme ostati brez daril, se Artur, najmanj sposobni izmed Božičkov, skupaj z dedkom Božičkom in letečimi sanmi odpravi na zabavno napeto odpadniško misijo, v kateri tekmuje s časom, z muhastim Dedkom in z zavijanjem daril obsedeno škratovko Bojano Švigelj, da bi dostavil še zadnje darilo, preden vzide božično jutro.

Loti in skrivnost mesečevega kamna

(Lotte ja kuukivi saladus, Estonija, 2011, sinhronizirano, 75 min.)

režija: Heiki Ernits, Janno Põldma scenarij: Heiki Ernits, Andrus Kivirähk, Janno Põldma vizualna podoba: Heiki Ernits montaža: Janno Põldma glasba: Sven Grünberg producenti: Vilnis Kalnaellis, Riina Sildos, Kalev Tamm distribucija: FIVIA – Vojnik žanr: animirana družinska pustolovščina

z nadnaravnimi sposobnostmi, s katerimi premagajo še enega okrutnega sovražnika. Občutek varnosti, ki ga pri otrocih ustvarijo filmi o Loti, temelji na dejstvu, da bi mladi gledalci radi obiskali Izumiteljsko vas in se podali na dogodivščine skupaj s psičko. Izumiteljska vas ni oddaljen in nedostopen pravljični svet, temveč gre za svet, ki ga otroci poznajo iz svojega življenja. Edina razlika je, da je svet na filmu nekoliko zanimivejši in bolj fantazijski.« Janno Põldma

zgodba

komentar

Psička Loti neke noči najde kamen, ki ima skrivnostno moč. Le komu pripada? Njen stric Klaus, stari izkušeni popotnik, ve še za dva taka kamna, ki ju hranita njegova prijatelja. Loti ga pregovori, da gresta skupaj na pot in ju poiščeta. Lotin očka je izumitelj, zato jima sestavi prav posebno vozilo, s katerim lahko odpotujeta. Toda kamna iščeta tudi nenavadna tujca, plašna zajca s tremi ušesi. Pot je polna presenečenj, hudomušna in še bolj nenavadna, kot si jo lahko domišlja mala radovedna psička. Bo Loti uspela rešiti skrivnost mesečevega kamna? In zakaj sta jima ves čas za petami plašna dolgouha tujca?

izjava avtorja

»Loti daje otrokom občutek varnosti. To ni tista varnost, ki jo otrokom dajejo junaki

»Ljubka zgodba o prijaznosti, prijateljstvu, radovednosti in učenju o drugačnih ljudeh – no, v tem primeru o triuhih zajcih. Očarljiva je tudi animacija, liki so narejeni preprosto, medtem ko so detajli, kot so ogenj, dež in listje, realistični.« L.A. Story »Film se odlikuje po izjemni estetski dovršenosti – zaradi živih barv in velikega števila podrobnosti spominja na vrhunsko slikanico. Otroci med gledanjem filma kar ne morejo biti tiho; ko so se junaki približevali Otoku pingvinov, je približno petletni deček pred mano v dvorani vzkliknil: 'Vau, krasno!', čeprav se takrat ni nič dogajalo in smo na platnu lahko občudovali le pokrajino.« Kaarel Kressa, Eesti Päevaleht

Pogum

(Brave, ZDA, 2012, sinhronizirano, 100 min.) režija: Mark Andrews Brenda Chapman Steve Purcell scenarij: Mark Andrews, Steve Purcell, Brenda Chapman, Irene Mecchi glasba: Patrick Doyle igrajo: Kelly Macdonald, Billy Connolly, Emma Thompson, Julie Walters, Robbie Coltrane, Kevin McKidd, Craig Ferguson, Sally Kinghorn, Eilidh Fraser, Peigi Barker, Steven Cree, Steve Purcell, Callum O'Neill, Patrick Doyle, John Ratzenberger distribucija: Cenex – Vojnik žanr: animirana družinska pustolovščina zgodba

Mlada junaška Merida, izurjena lokostrelka in trmasta hčerka kralja Fergusa in kraljice Elinor, je odločena, da si bo usodo krojila kar sama, mimo dvornih pravil o obnašanju princese in pričakovanj o tem, kakšen mora biti njen ženin. Je hrabra in neustrašna – pleza po pečinah, strelja z lokom in se bori z medvedi, predvsem pa je odločena, da se bo v življenju podala na svojo pot. Tako se upre starodavnemu običaju, ki je svet za neposlušne in uporniške lorde:

8+ mogočnega lorda MacGuﬃna, čemernega lorda Macintosha ter nergavega lorda Dingwalla. Meridina nepremišljena dejanja povzročijo v kraljestvu zmešnjavo in sprožijo val besa. Ko se po pomoč obrne na čudaško čarovnico, ji je izpolnjena usodna želja. Zaradi nevarnosti, ki sledi, mora Merida uporabiti vse svoje sposobnosti in spretnosti (pri tem ji pomagajo tudi njeni prebrisani in nagajivi bratje trojčki), da pravočasno izniči vražje prekletstvo in odkrije pomen pravega poguma. Pogum je 13. celovečerni animirani film iz slavnega studia Pixar, v katerem so nastale mojstrovine, kot so Svet igrač, Reševanje malega Nema, Pošasti iz omare, Avtomobili, V višave in druge.

izjava avtorja

»Glavna tema filma je pogum in kako zbrati dovolj poguma, da prekineš spone. Merida je hrabro in neustrašno dekle – pleza po pečinah, strelja z lokom in se bori z medvedi –, vendar pa je najtežje najti pogum v svojem srcu. » Mark Andrews, režiser

Pobalinka

(Tomboy, Francija, 2011, podnapisi, 82 min.) režija: Céline Sciamma scenarij: Céline Sciamma fotografija: Crystel Fournier montaža: Julien Lachery produkcija: Bénédicte Couvreur igrajo: Zoé Heran, Malonn Lévana, Jeanne Disson, Sophie Cattani, Mathieu Demy festivali, nagrade: nagrada žirije Teddy – Berlin 2011; glavna nagrada – Odesa 2011; nagrada Lumière 2012 za najbolj obetavno igralko (Zoé Heran); nagrada ECFA – Cine-Jeune, Saint-Quentin 2011; najboljša igralka – LGBT festival NewFest, New York 2011; nagrada občinstva – LGBT festival Frameline, San Francisco 2011; nagrada žirije – LGBT festival, Filadelfija 2011; najboljši igrani film – LGBT festival, Torino 2011; Los Angeles 2011; Viennale 2011; Edinburg 2011; Göteborg 2012; sekcija perspektive LIFFe 2011 distribucija: Demiurg žanr: mladinska drama

zgodba

Laure je desetletna deklica, ki bi jo v kavbojkah, spodnji majici in s kratko pristriženo pričesko zlahka zamenjali za fanta. S starši in z mlajšo

10+ sestrico Jeanne se je pravkar priselila v novo sosesko. Ko prvič sreča prikupno Liso in jo ta vpraša za ime, se ji Laure obotavljivo predstavi kot Mikaël in deklica v hipu postane deček. Dolgi počitniški dnevi minevajo ob igranju nogometa, kopanju v reki, preganjanju po bližnjih travnikih … in prvih poljubih. Laure uporabi vso svojo iznajdljivost, da bi prepričljivo odigrala vlogo Mikaëla, fanta, kakršni so vsi drugi. A brezskrbno poletje se bo kmalu moralo končati …

komentar

»Tankočuten portret otroštva tik pred puberteto – ko sta telo in identiteta še fluidna – raziskuje svobodo, četudi kratkotrajno, ko še nismo vezani na svet spolnih kod in njegova toga pravila.« Melissa Anderson, The Village Voice »Pobalinka je prisrčen, na dušek narejen film, ki si vsekakor zasluži, da ga vidi čim več ljudi. Gleda se kot nekakšen nežno stiliziran dokumentarec. Pojdite ga gledat že zato, da boste videli, kako solidno je lahko videti film, posnet s fotoaparatom in skromnim proračunom, in kako malo drame je potrebne za napeto zgodbo, če z njo rokuje spreten pripovedovalec. Oziroma pripovedovalka.« Špela Barlič, Pogledi

Vratar Liverpoola

(Keeper’n til Liverpool, Norveška, 2010, podnapisi, 90 min.) režija: Arild Andresen scenarij: Lars Gudmestad fotografija: Gaute Gunnari montaža: Jon Endre Mørk zvok: Bent Holm producenta: Håkon Øverås and Karin Julsrud produkcija: 4 ½ igrajo: Ask von der Hagen, Susanne Boucher, Andrine Sæther, Mattis Asker, Jostein Brox, Kyrre Hellum, Kåre Conradi, Fridtjov Såheim, Tore Sagen festivali, nagrade: Berlinale 2011 – kristalni medved v sekciji Generation Kplus; Zlín Film Festival 2011 – nagrada žirije za najboljši film za otroke; BUFF Film Festival – nagrada občinstva in nagrada European Children's Film Association (ECFA); FIFEM Montreal 2011 – nagrada žirije za najboljši film distribucija: Demiurg žanr: komedija zgodba

Trinajstletni Jo se boji igrati nogomet, strah ga je hladnokrvnih morilcev, tuša v šoli, sošolca Toma Erika, namesto katerega dela domače naloge, in še marsičesa. Prepričan je, da je življenje nevarno, in meni, da se mora do konca šolanja nujno izogibati vsaj agresivnih sošolcev, nevarnih športov in luštnih punc. Vse gre po načrtu, dokler ne dobi nove sošolke: Mari. Je lepa in pametna ter obvlada matematiko in

nogomet. Jo je prepričan, da je Mari njegova sanjska punca. Če hoče, da ga bo opazila, mu mora uspeti nekaj izjemnega, mora tvegati. Vsi v razredu zbirajo nogometne sličice, najbolj zaželena pa je zelo redka sličica vratarja Liverpoola Joséja Manuela Reina. Če bi jo Jo uspel dobiti, bi si končno povečal ugled med vrstniki in predvsem – pridobil bi pozornost dekleta.

izjava avtorja

»Moramo sanjati in moramo imeti pogum, da smo, kar smo. Še vedno se spomnim, kako je bilo, ko sem imel trinajst let. Občutil sem močan pritisk in boriti sem se moral za to, da sem bil sprejet.« Arild Andresen, režiser

komentar

»Vratar Liverpoola je eden najbolj očarljivih filmov za najstnike v zgodovini Norveške. Za mladostnike od 10. do 15. leta je res pravi zaklad, predvsem zato, ker ima odlično zgodbo. In čeprav film nagovarja predvsem mlade, je lahko zanimiv tudi za odrasle. Govorimo o dobrem filmu, ki razgrinja klišeje in slepe pege. » Helge Grønmo, An.no »Napolnjen s humorjem in domišljijskim pripovedovanjem Vratar Liverpoola kritično opazuje veselje, ki se poraja ob ljubezni, prijateljstvu in mladosti skupaj s pripadajočimi izzivi. Von der Hagen zlahka upodablja mladega Joja, saj predstavlja pravo kombinacijo čudaškosti in nedolžnosti. Če brskate za res dobrim filmom, ste ga našli.« Tamee Tanoor, Cinequest

Slepe stene: Ljubezen v virtualni dobi

(Medianeras, Argentina/Nemčija/Španija, 2011, podnapisi, 95 min.) režija in scenarij: Gustavo Taretto fotografija: Leandro Martínez montaža: Pablo Mari, Rosario Suarez produkcija: Natacha Cervi, Hernán Musaluppi igrajo: Pilar López de Ayala, Javier Drolas, Inés Efrón, Carla Peterson, Rafael Ferro, Adrián Navarro festivali, nagrade: svetovna premiera v sekciji Panorama, nagrada občinstva (2. mesto) – Berlinale 2011; najboljši film – Atene 2011; najboljši film, najboljši režiser, nagrada občinstva – Gramado, Brazilija 2011; Festival Latinbeat – Lincoln Center, New York 2011; najboljši filmi – festival La Mirada, Melbourne 2011; nagrada občinstva – Festival latinskoameriškega filma, Toulouse 2011; Karlovi Vari 2011 distribucija: Demiurg žanr: romantična komična drama zgodba

Urbani kaos sodobnega Buenos Airesa. Martín in Mariana prebivata vsak za svojo 'slepo steno' (medianera) v nasproti si stoječih stanovanjskih blokih. On je spletni oblikovalec in agorafobik, ki le redko zapusti svoje enosobno stanovanje. Ona je aranžerka izložb, ki ji je nedavno končano razmerje strlo srce. Čeprav se njune poti pogosto križajo, se nikoli zares ne srečata. Kako najti ljubezen v mestu s tremi milijoni prebivalcev?

13+

izjava avtorja

»O Slepih stenah rad razmišljam kot o urbani bajki, umetni in humorni 'konstrukciji', ki pripoveduje o sodobnem življenju v velikih mestih. /…/ Ideje za film so se mi porodile ob radovednem opazovanju Buenos Airesa in njegovih prebivalcev. /…/ Veliko sem se posvečal fotografiranju Buenos Airesa – mojega mesta. Najprej je bil to le eksperiment v kompoziciji, potem pa so se izza oblik začele pojavljati ideje. Začel sem z določenimi detajli in končal s širšo perspektivo. Na tej točki sem se začel poigravati z zamislijo, da nam je Buenos Aires podoben ... Kdo se pravzaprav prilagaja komu? /…/ Konec koncev lahko vedno odpreš majhno okno v svoji 'slepi steni' in spustiš žarek sonca v svoje življenje.« Gustavo Taretto, režiser in scenarist

komentar

»Prisrčna, trendovska romantična komedija o nevrotičnih samskih ljudeh v virtualni dobi, ki jo bodo gledalci od začetka do konca spremljali z nasmehom. /…/ Slepe stene bodo po vsej verjetnosti uspešnica, posebno pri urbanem občinstvu, ki si želi inteligentnih, ironičnih, dobro odigranih, očarljivo odbitih namesto predvidljivo osladnih romantičnih komedij. /…/ Javier Drolas in Pilar López de Ayala sta čedna in simpatična in film prav tako.« Natasha Senjanovic, The Hollywood Reporter

Delfin: zgodba o sanjaču

(El delfín: La historia de un soñador, Nemčija/Italija/Peru, 2009, sinhronizirano, 86 min.) režija: Eduardo Schuldt scenarij: Michael Wogh, Eduardo Schuldt montaža: Aquiles Breton Ichikawa glasba: Antonio Gervasoni glasovi: Robbie Daymond, Debra L. Repashy, Michael Ferreri, Steven Booth, Marilyn A. Billone, Dino Gervasoni, Corey J. Holtzberg, Melissa LaFore, Dina MonacoBoland, Brian W. Roberts sinhronizacija: Kristjan Guček, Gregor Gruden, Jana Zupančič, Vesna Pernarčič, Uroš Smolej, Andrej Murenc distribucija: FIVIA – Vojnik žanr: animirana družinska pustolovščina

zgodba

Film govori o mladem delfinu Danijelu Aleksandru, ki zapusti svoj domači koralni greben in se poda v raziskovanje oceana in poskuša odkriti pravi pomen svojega življenja. Daniel je mlad uporniški delfin, ki sanja o deskanju na valovih zunaj dolgočasnega zaliva, kjer živi. Neke noči se odloči slediti svojemu srcu in se v nasprotju s pravili odpravi na nevarno odprto morje. Danijelovo jato zgodba spodbudi, da se tudi sami podajo na pot. Čudoviti svet zunaj lagune jih prevzame in prvič v življenju se počutijo svobodne.

Svet oceanov

(Oceanworld, Velika Britanija, 2009, sinhronizirano, 85 min.)

7+ (ob razlagi tudi) 5+

režija: Jean-Jacques Mantello scenarij: Francois Mantello, Jean-Jacques Mantello fotografija: Gavin McKinney glasba: Christophe Jacquelin zvok: Courtney Bishop, Colette Dahanne, Beauxregard Neylon vizualni učinki in montaža: John Daro naratorka: Vesna Pernačič producent: Francois Mantello distribucija: FIVIA – Vojnik žanr: dokumentarni film zgodba

Ob pripovedovanju morske želve spremljamo življenje v oceanu od Velikega avstralskega koralnega grebena in argentinskega polotoka Valdez do otoka Roca Partida v Mehiki, dóma tisočih morskih psov. Priča smo najrazličnejšim dogodkom: opazujemo jato orjaških ostrižev, bežimo pred belim morskim psom, čez greben sledimo morskim golobom. Spoznamo družino kitov glavačev, smejemo se škatlastim ribam in umikamo nežnim algovnicam. Ponoči je življenje v morju še posebej dramatično, murena zapusti svoj varni brlog, da se poda na lov. Čez dan srečamo razigrane morske leve in opazujemo delfine, ki skozi igro urijo mladiče. Spoznamo brazdaste kite, orke, kladvenice, orjaške meduze in strupene vetrnice. Učimo se o vseh mogočih prebivalcih morja, saj želva

dobro pozna njihove navade. Poglejte okorne in orjaške morske krave. Ste vedeli, da na dan pospravijo skoraj 50 kg morskih rastlin? Priča smo rojstvu malega kita grbavca – no, z dobrimi štirimi metri novorojenček ni ravno majhen. Ne vidi še dobro, zato ga mama kitovka vsakih nekaj minut nežno potisne proti površju, da vdihne zrak. Brž, skrijmo se, prihajajo peščeni tigrasti morski psi. Ti so nevarni, bolje se jim je izogniti, čeprav so koristni morski čistilci, ki jedo slabotne, bolne in poginule živali. Še malo, pa nas želva pripelje nazaj na obalo. Tu bo v pesek skopala gnezdo in izlegla jajca. Za nami je popotovanje, dolgo 9000 km. Spoznali smo njen svet, svet oceanov.

komentar

»Izjemno pri tem filmu je, da je vanj vključen ves svet oceana: kiti, morski psi, želve in drugi organizmi, denimo korale. Na tak način lahko vidimo tudi njihove odnose – vse vrste so medsebojno povezane in odvisne. Če so korale prizadete, se to odraža v vsej verigi in vpliva na vsa druga živa bitja.« Jean-Michel Cousteau

zanimivost

Film je rezultat sedemletnega dela filmskih ustvarjalcev, biologov in okoljevarstvenikov, ki so sodelovali v 25 podvodnih ekspedicijah v mednarodni zasedbi, posneli 200 ur materiala v divjini ter preživeli več kot 1.500 ur pod vodo.

VPIS ABONMAJA FILMSKO GLEDALIŠČE ZA SEZONO 2012/2013: Kdaj: od 26. septembra do 18. oktobra 2012 Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica (T 05 33 540 16) Kako: osebno Kaj vam abonma omogoča: • ogled izbranih predstav sezone, ne da bi morali sproti skrbeti za vstopnice, • ugodne cene, • redno obveščanje o programu, novostih in drugih ugodnostih, • priložnost za družabnost, povezano s kulturnim dogodkom. Cena abonmaja: 60 € Cena za upokojence, študente in dijake: 40 €

Cena vstopnice za posamezno filmsko predstavo: 5 € Cena vstopnice za dijake in študente: 3 € Za uveljavitev popusta morajo dijaki in študenti pri vpisu predložiti veljavno dijaško ali študentsko izkaznico, upokojenci pa odrezek zadnje pokojnine.

V Kulturnem domu Nova Gorica verjamemo, da s filmsko dejavnostjo vzpodbujamo razvoj filmske kulture na Goriškem in tako vedno bolj razširjamo krog ljubiteljev filma. Kulturni dom Nova Gorica si pridržuje pravico, da zaradi nepredvidenih okoliščin spremeni datume oziroma program, o čemer boste pravočasno obveščeni. Ponudbo bomo skozi leto še dopolnjevali, zato vas vabimo k rednemu obisku naše spletne strani www.kulturnidom-ng.si/kinocenter, kjer bomo objavljali novosti in vse dodatne informacije o posameznih filmskih programih. Napovedi vseh naših dogodkov redno objavljamo tudi v sredstvih javnega obveščanja. Program umetniškega filma nastaja v sodelovanju z distributerji in drugimi partnerji: Blitz Film & Video Distribution, FIVIA – Vojnik, CENEX – Vojnik, Cinemania group, Continental film, Demiurg, Karantanija Cinemas, Kinodvor in drugimi posamezniki.

INFO

Kulturni dom Nova Gorica Bevkov trg 4 SI 5000 Nova Gorica T: +386 (0)5 335 40 15 F: +386 (0)5 335 40 19 E: mestnagalerija@kulturnidom-ng.si W: www.kulturnidom-ng.si

Blagajna T: +386 (0)5 335 40 16 E: blagajna@kulturnidom-ng.si Urnik: od ponedeljka do petka od 10.00 do 12.00 in od 15.00 do 17.00 oziroma uro pred predstavo.

Filmski program je podprla:

Izdal: Kulturni dom Nova Gorica, 2012 Zanj odgovarja: Pavla Jarc Besedilo: Denis Valič, Rene Rusjan, Mateja Poljšak Furlan Uredila: Mateja Poljšak Furlan Jezikovni pregled: Andrejka Šušmelj Avtor logotipa Filmsko gledališče: Vinko Torkar Oblikovanje: Tadej Hrovat Tisk: Marko Koncut Naklada: 1000