32
Kultura
GROSUPELJSKI ODMEVI | SEPTEMBER, OKTOBER 2012
Koline na filmu dr. Borisa Kuharja v Škocjanu Doktorja Borisa Kuharja vežejo na Škocjanske hribe mnogi spomini. Tu je z ekipo etnologov raziskoval tvarno in netvarno kulturno dediščino in napisal najprej doktorsko disertacijo, ki jo je priredil za knjižno izdajo z naslovom Odmirajoči stari svet vasi. Pet let je delal na televiziji kot novinar in je tudi sam snemal. Nabral si je dovolj izkušenj, da je s snemanji nadaljeval tudi, ko je postal direktor Etnografskega muzeja v Ljubljani. Nastalo je več deset filmov, posnetih še s kamero, ki jo je bilo treba vrteti ročno. Ker ni več naprav, da bi te filme vrteli, od 70 do 80 filmov je še ohranjenih, so avtor dr. Kuhar, Etnografski muzej in arhiv televizije presneli filme na digitalni medij. V soboto, 6. septembra 2012, smo v Škocjanu videli 10 filmov: enega iz Afrike, nekaj posnetkov zadnjih obrtnikov po Sloveniji, za Škocjan pa je bil najzanimivejši posnetek kolin v Zabukovju pri Baldkovih. Dogajanje je komentiral klavec Ivan Sever, sicer posnet na film samo nekaj deset let kasneje. Na posnetku je bil kot klavec še mlad fant. Do 30 prašičev je zaklal vsako zimo. Klati ga je nau-
čil oče. Med pomočniki pri klanju smo opazili tudi tedaj mladega učitelja Leopolda Severja. Najprej smo videli kratek posnetek klanja pri Severjevih doma. Prašiča so opauhali ali ošupali – ogulili so dlake s kože - ker so porabili tudi kožo za klobase kožarice. Pri Baldkovih pa so kožo odrli in jo prodali, da so za ta denar kupili riž in čreva. V klobase so sicer dajali predvsem tisto, kar so pridelali doma: proseno kašo in ješprenj. Zanimivo je bilo poslušati besede, ki smo jih že skoraj pozabili, za postopke pri klanju: prašiča obesijo, ga odprejo - prerežejo trebuh, dajo čreva ven, oderejo kožo, razkosajo, nogo dajo stran za sušit, meso dajo v salamurjo. Lepo je bilo podoživeti stare čase ob kolinah in poslušati prijetno zvenečo škocjansko govorico. Doktor Kuhar je vse dogajanje pokomentiral na svoj prijeten in duhovit način. Na violino je zaigral talentirani violinist Matic Bavdek. Turistično društvo Škocjan se je kot vedno potrudilo tudi za družabni del večera. Marija Samec
Letošnje knjige dr. Eda Škulja ter spomin na Štefana Zrnca Neumorni pisec dr. Edo Škulj je letos izdal že štiri knjige. Kot priznani organolog nadaljuje z raziskovanjem slovenskih orglarskih delavnic in njihovih orgel po cerkvah v Sloveniji in izven njenih meja. Z letnico 2012 sta izšli dve, in sicer Baročne orglarske delavnice in Goriške orglarske delavnice. V knjigi Slovenski duhovniki v Argentini je predstavil z življenjepisi slovenske duhovnike, ki so delovali med Slovenci in domačini v Argentini. V knjigi srečamo tudi avtorja knjige dr. Eda Škulja in njegovega sorodnika Karla Škulja iz Dobrepolja. Te tri knjige so domoznanske po dveh plateh: avtor je škocjanski župnik dr. Edo Škulj in izdala jih je Župnija Škocjan pri Turjaku. V soboto, 29. septembra 2012, pa je dr. Škulj po dveh predstavitvah, v Grosupljem in Škocjanu na Dolenjskem, končno predstavil še v domači fari svojo knjigo Škocjani in cerkve sv. Kancijana, ki je izšla ob srečanju Škocjanov 2012 in jo je izdala Krajevna skupnost Škocjan pri Turjaku. Dvorana v šoli se je napolnila z domačini, ki so se hoteli seznaniti s knjigo tudi preko žive besede avtorja dr. Eda Škulja, ki je obnovil legendo in zgodovinsko resnico o mučencih dveh bratih Kanciju in Kancijanu, sestri Kancijanili in njihovem učitelju Protu iz okolice Ogleja, ki so izgubili življenje zaradi globoke vere, ki je niso hoteli zatajiti. Sedem krajev je povzelo ime po zavetnikih kraja sv. Kancijanih, med njimi je tudi Škocjan pri Turjaku. Za te svetnike se je dr. Škulj začel zanimati, ko je leta 2005 prevzel župnijo, za knjigo pa je vsebino le razširil in dopolnil. V župni cerkvi so relikvije sv. Kancijanov, drobni koščici, za katere je dr. Škulj prepričan, da so res pripadale svetnikom, saj so njihove grobove odkrili in raziskali. Bogato ilustrirana knjiga s fotografijami Marjana Smerketa in z zemljevidi Jožeta Mikliča je že razprodana. Z avtorjem knjige se je pogovarjala Marija Samec, prireditev pa so popestrili recitatorji Kulturnega društva Škocjan.
Dr. Edo Škulj
Spomin na Štefana Zrnca Del sobotne slovesnosti je Kulturno društvo Škocjan posvetilo spominu na sredi poletja preminulega svojega člana Štefana Zrnca, ki se nam je najbolj vtisnil v spomin kot »Trubar«, ki ga je zaigral vsako leto na prireditvi Stati inu obstati. Duhovito ga je predstavil prijatelj Janez Sever. Štefan je igral v njegovem ansamblu in je bil velik šaljivec, saj je zabaval poslušalce in člane ansambla. Glasbi in šali je ostal zvest do konca. Zadnja leta je prepeval s harmonikarjem Dragom Elikanom, Trubarjevo besedo je znal pa tudi s šalo zabeliti, da njegov nastop ni bil nikoli dolgočasen. Tisti, ki so ga poznali, so obujali spomine na njegove šale, da se je smeh razlegal še dolgo po končani prireditvi. Lepše ohranitve spomina si verjetno tudi sam Štefan Zrnec ne bi mogel zamisliti. Drago Samec
Glasbenik Janez Sever se spominja prijatelja Štefana Zrnca.