belúš
29
telja in verjeli, da njegov ključ ozdravi slepoto. V slov. izročilu je ohranjen spomin tudi na belíče, vilinska bitja, bili naj bi spremljevalci vil. Lit.: S. Rutar, Belinjska opatija, Soča 13, Gorica 1883; J. Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ce. 1930; M. Šašel Kos, Pre-Roman Divinities of the Eastern Alps and Adriatic, Lj. 1999.
M. K.
Bélingar, Éda (Kp., 1960), etnologinja. Diplomirala je iz etnol. in sociol. 1985 na FF v Lj. Od 1987 je konservatorka za etnol. dediščino v ZVKD Slovenije – OE NG. L. 2002 je obj. knjigo Pod zvezdnatim nebom. Arhitekturna delavnica Škrateljnova domačija v Divači. M. Ra. béli téden, praznični teden med → veliko H. L. P. nočjo in → belo nedeljo. béljenje híše, vsakoletno predvelikonočno čiščenje hiše. Na podeželju so belile predvsem ženske. Z beljenjem so osvežili zunanjo in notranjo podobo hiše in razkužili notranje prostore. Belili so ometane hiše, zgrajene iz kamna, opeke, lesenih brun ali zbite iz ilovice. V prostorih z odprtim ognjiščem so stene belili do višine ok. 160 cm, tj. do meje, kjer so se nabirale saje. V »belih« prostorih so pobelili stene in tudi strope, če so bili ometani. Beljenje lesenih stropov je bilo redko. Do srede 20. stol. so ponekod na Štaj. po beljenju krasili stene s poslikavo, nato se je uveljavilo barvno krašenje sten s pomočjo vrtljivih valjčkov. V 70. l. 20. stol. so apneni belež skoraj v celoti nadomestile V. H. ind. belilne mase. Belokránjci, preb. jv. dela Slov.; v 19. stol. tako im. po tedaj tam splošni beli noši. Prej so ljudem iz te pokr. dajali priimke po krajini ali mestu Metliki. Današnji B. so večinoma potomci slov. srednjeveških naseljencev in južnosla. beguncev iz 16. in 17. stol. V zadnji tretjini 19. stol. je med njimi postopno nastajala slov., deloma hrv. in srb. narodna zavest, prekrivala je razvito krajevno zavest, marsikdaj povezano z občutji plemenske, jezik. (slov., hrv., srb. narečja, kočevska nem.) in verske (rimskokatol., uniatske, pravoslavne) pripadnosti. Pred 20. stol. se pri B. niso uveljavile vse pridobitve agrarno tehnične revolucije: pri večini se je do srede 20. stol. ohranilo ravnanje, ustrezajoče vrednotam predind. družbe. Od srede 19. stol. je nastajal zlasti pri slov. meščanstvu pozitiven stereotip o B., podprt s prepričanjem o narodni pristnosti belokr. kulture. Spričo agrarne gostoljubnosti so nastale posplošene predstave o prisrčnosti, dobrohotnosti in mehkobi, spričo metaforičnega kmečkega izražanja predstave o odrezavosti, spričo predind. pojmovanja delavnosti negativen stereotip o brezdelju in lagodnosti B.
l. v metliškem gradu. L. 1991 so bile prenovljene vse zbirke, v nekdanji metliški vinski kleti je nastala vinarska zbirka. Poleg te hrani B. m. M. arheol., kulturnozgod., etnol. zbirko in zbirko novejše zgod. Etnol. zbirka obsega ok. 9000 predmetov, predvsem izdelke ljud. umetnosti, domače obrti, notranjo opremo, poljedelska orodja. Predstavlja življenje Belokranjcev v 19. in 1. pol. 20. stol. V l. 1981–86 je bil v B. m. M. zaposlen etnolog A. → Dular, od 1986 je kustosinja A. → Brancelj - Bednaršek. Etnol. naklonjen je bil ustanovitelj in dolgoletni ravnatelj B. m. M. J. → Dular. Dislocirane enote B. m. M. so spominska zbirka A. in E. Gangla v Metliki, Krajevna muzejska zbirka v Semiču, Spominska zbirka O. Župančiča in spominska soba O. Berkopca na Vinici. V okrilju B. m. M. je deloval → Slovenski gasilski muzej dr. Branka Božiča. B. m. M. od 1993 izdaja knjiž. zbirko Belokranjska dediščina. Lit.: A. Dular, Belokranjski muzej v Metliki, v: ETSEO. Uvod. Poročila, Lj. 1976; Petdeset let Belokranjskega muzeja, Metlika M. Ra. 2001.
Bb
Domnevni kipec Belina (bron), najden v Ljubljanici, 1. st. pr. n. š., NM
beloúška (Natrix natrix), nestrupena siva ali rjava kača z belo pego za ušesi; najpogostnejša kača na Slov. Rada se približa hišam, pride v hleve in staje, pogosto se ugnezdi v velikih kupih gnoja. Nekoč so ljudje, ki so našli jajca b. v gnoju, menili, da so petelinova. Ko so se iz kačinih jajc izlegle majhne, za ped dolge kače, je bilo to potrdilo verovanja v lintverne. Petelina so zaradi domnevne povezanosti z zlemi silami T. Ci. ubili. belúš (Asparagus officinalis, navadni b.), gojena povrtnina, uporabna v kulinariki. V domači kuhinji pripravljajo tudi poganjke divjih b. ali špargljev (Asparagus acutifolius, ostrolistni b.), ki zrastejo zgodaj pomladi, v juhi ali ocvrte z jajci. Solinarji so uporabljali svitke b. pri zlivanju slanice v solni bazen, da se ne bi poškodovalo dno. Zeliščarske knjige iz ljud. zdravilstva so
Hiša, razstavana zbirka Belokranjskega muzeja, Metlika, 2002
Lit.: A. Dular, Občina Črnomelj, Lj. 1985; M. Balkovec, Občina Metlika, Lj. 1994; M. Terseglav, Uskoška pesemska dediščina Bele G. M. krajine, Lj. 1996.
●
Belokránjski muzêj Metlíka, pokr. muzej za obm. B. kr. Ust. je bil 1951, sprva s prostori v proštiji in mestni hiši v Metliki, od konca 50.
SEL 1-B.indd 29
21/11/07 1:48:54 PM