béla káča
28
Internationalis v Rimu. Drž. n. za znan. delo Sabora Republike Hrvatske 1998, Zlata plakeM. Ra. ta FF v Lj. 1999.
velikonočnega → žegna, tudi drugače je jedilnik podoben velikonočnemu; b. → rožnovenska nedelja (Istra). Lit.: N. Kuret, PLS 1, Lj. 1989; A. Pucer, Šmarje pri Kopru, Šmarje P. Š., H. L. P. 1995.
béla káča, pravljični lik. V naspr. z drugimi kačami ima b. k. večinoma pozitivne lastnosti. Na glavi ima krono, je krotka in živi v bližini hiš. Nasprotno je velikanska b. k., kraljica vseh kač, hudobna, žre ljudi in živino, svoje življenje T. Ci. in kačji rod brani z ognjem in silo.
béla nóša, vrsta ljud. noše, ki so jo nosili do 70. l. 19. stol. na panon. oblačilnem obm. Po materialu in kroju je b. n. najbolj podobna oblačilom sosednjih narodov, zlasti Madžarov in Zagorskih Hrvatov, tudi Čehov, Slovakov in j. J. Ž. Poljakov. béla omêla (Viscum album), grmičasta rastlina z belimi jagodami, raste na vejah listnatega drevja. Iz nje se pripravljajo čaji za srce, krvni obtok, zdravljenje zlatenice, ščitnice, trebušne slinavke, senenega nahoda, astme in zaustavitev krvavitev. Prašek iz b. o. so uporabljali pri božjasti in krčih. Pri ozeblinah in krčnih žilah so pripravili vročo kopel iz b. o. Iz kuhanih omelinih jagod so pripravljali ptičji lim za → limanice. Kot zimzelena rastlina je b. o. božično-novoletno okrasje. V. M. béla žêna → vila Bélcebub → Satan
Bela kuhinja, preurejena po 2. svetovni vojni iz črne kuhinje, Pristava (Ljutomer), 2000
●
béla kúhinja, prostor v hiši, namenjen za pripravo jedi, obedovanje in dnevno bivanje; strok. izraz za prostor, v katerem se ogenj ohranja v zaprtih kuriščih, tj. zidanih ali premičnih štedilnikih, ne več na odprtih ognjiščih, značilnih za → dimnice in hiše s → črno kuhinjo. B. k. so se na podeželju pojavile v 2. pol. 19. stol., ko so črne kuhinje preurejali v bele: nad odprtinami krušnih peči so pozidali dimnik, ognjiščno ploščo obzidali in zaprli s kovinskimi vratci. V podaljšku zaprtega ognjišča so pozidali štedilnik in ga z dimnično tuljavo povezali z osrednjim dimnikom. Stene, strope in oboke kuhinje so očistili vsaj do trde podlage, jih ometali z apneno malto in pobelili. Z uvajanjem b. k. se je zelo zboljšala kakovost bivanja, kuhinja je postopoma postajala glavni bivalni prostor. Hiše, zgrajene po 1. sv. v., so imele b. V. H. k. že v zasnovi. béla nedélja, a. mála vélika nóč, botríška nedélja, prva nedelja po veliki noči; sklep velikonočnega praznovanja. Ime izvira iz starokršč. časov, ko so novokrščenci ves teden po → veliki noči prihajali v cerkev v belih oblačilih. Bela oblačila, znamenje čistosti, so izpričana od 4. stol., poseben pomen so dobila v 17. stol., ko so jezuiti na nedeljo po veliki noči uvedli skupinsko prvo obhajilo. Na Štaj. in Dol. je bila še na zač. 20. stol. navada, da so na ta dan vabili botre na kosilo. Za b. n. se prihrani nekaj jedi iz
SEL 1-B.indd 28
Beléna, Beléstis, Beléstis Augústa, Beléstris, Belínca, keltska boginja, spremljevalka Belina. Njun kult je bil razširjen predvsem v Noriku in Akvileji in je pozneje prešel v ljud. izročilo (→ sv. Sobota). Oltarja, posvečena B., so našli v Podljubelju v Karavankah. B. so častili predvsem kot zdravje prinašajočo boginjo svetlobe, ki skrbi za rojstvo in razvoj bitij, deloma sorodno rimski Diani in ilirski Silvani, spremljevalki Silvana. Na podljubeljskem oltarju so poleg nje upodobljeni drevo, panter in nedoločljiva divja žival. Značilno je, da so svetišče B. postavili na gorskem prehodu, zato so se ji priporočali zlasti popotniki (→Belin). Lit.: M. Šašel Kos, Pre-Roman Divinities of the Eastern Alps and M. K. Adriatic, Lj. 1999.
Bélial → Satan belíč → Belin béli júg → jug ●
Belín, Belínus, Belénus, sv. Belín, a. najpomembnejši noriški bog, bog luči, sonca, zdravilnih moči, zaščitnik pred sovražnimi napadi (Tertulijan, zač. 3. stol.); b. vilinsko bitje z zdravilnimi močmi. Kult B. je bil razširjen v Iberiji, Galiji in V. Alpah. Iz obm. Norikov se je razširil v Karnijo in Oglej, od tod v Ce. Pomembna kultna središča so bila predvsem na Štalenski gori in ob gradu Zigulln pri Celovcu, v Ostrovici pri Šentvidu ob Glini, njemu posvečena oltarja so našli v Beljaku, oltarja, posvečena njegovi spremljevalki → Beleni, v Podljubelju. V ljud. izročilo je prišel predvsem na Goriškem in Tolminskem, tam so ga imeli za velikega zdravi-
21/11/07 1:48:52 PM