baréd
24
baréd → njiva
Franjo Baš
baréta, tudi baretka, okrogla in ploščata mehka čepica razl. materialov; priljubljena oblika pokrivala med vsemi plastmi preb., predvsem v 15. in 16. stol. Po 1. sv. v. in do zdaj je bila priljubljena oblika b. baskovska čepica; nosili so jo moški in ženske vseh starosti v vsakdanji zimski in prehodni opravi, najpogosteje ženske nižjih in srednjih družb. plasti. Poleg klobučevinastih serijskih izdelkov so v omenjenem času v navadi tudi doma pletene in kvačkane ženske in M. M., J. Ž. otroške b. bárhent, debela, na narobni strani kosmata bombažna tkanina. Uporabljali so jo za oblačila v višjih družb. plasteh na Slov. v 17., 18., 19. in 20. stol., preprostejše preb. v 19. in 20. stol.
A. B.
baríla (ben. barila, lesena posoda), ben. votla mera za tekočine, 64,4 l, na Primor. do 1857 S. V. 66,3 l. Barlè, Jánko (Budanje, 1869 – Zgb., 1941), stolni kanonik, zgodovinar, glasb. pisec in etnobotanik. Končal je bogoslovje v Zgb. 1892, od 1921 je bil dopisni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti. Zbiral je imena slov. rož, domačih živali in gradivo o pripovedkah in vražah. V LMS je obj. drobce iz narodne zakladnice (1893) in prispevka o ženitovanjskih šegah Belokranjcev in pastirskem prazniku v Gribljah (1889), sodeloval je v Izvestjih muzejskega društva za Kranjsko (o belokr. pisanicah, 1893), v Etnol. je obj. etnobotanično delo Prinosi slovenskim nazivima bilja (1936–37). Lit.: V. Möderndorfer, In memoriam. Narodopisec Janko Barle, M. Ra., I. S. G. Etnol. 14, 1942.
bárm, blagó, živina. Na zgodnji pomen živine pri razvoju zasebne lastnine pri Slovencih kaže dejstvo, da je beseda blago prešla na premičnine.
J. F.
barvárstvo → modrotiskarstvo barvílna jágoda (Phytolacca americana, navadna barvilnica), okrasna rastlina, ki so jo sadili pred hišami in po vinogradih. S sokom plodov so na rdeče barvali vino in pecivo. V ljud. zdravilstvu so liste in korenine uporabljali za zdravljenje revme, živčnih obolenj, krčev, V. M. čirov in ran. bárvna simbólika, kult. konvencionalni pomeni barv. V visokem sred. veku se je v heraldiki uveljavil razločevalni pomen barv brez simboličnih pomenov; hkrati se je razvijala b. s. liturgične oprave. V poznem sred. veku sta postavili svoji b. s. alkimija in astrologija. Na teh osnovah so se najprej pri višjih družb. plasteh uveljavili določeni pomeni barv v vsakdanjem življenju. Imeli so razmeroma stalno abstraktno veljavo kljub spreminjajočim
SEL 1-B.indd 24
se modnim barvam: črna je postala barva žalovanja in resnosti, bela nedolžnosti, rdeča ljubezni, rumena ljubosumja, modra zvestobe, zelena upanja itn. Ti pomeni so postali del evr. kulture; deloma so se ohranili. Razmeroma slabo so se uveljavili v kmečkem okolju, kjer so bile do poznega baroka razširjene predvsem naravne barve gradiv, zlasti bela, siva, rjava in rdečerjava. Žive barve so prišle v kmečko kulturo v 2. pol. 18. stol.; v 19. stol. so pomenile nekaj prazničnega, vendar so bile večinoma brez določnejše b. s. Črna barva je za kmečko preb. postala žalovalna šele ob koncu 19. stol.; starejše kmečke mrliške rjuhe so bile npr. dostikrat rdeče vezene in starejši črno vezeni zglavniki so bili del bale. Je pa tudi v kmečkem okolju v 2. pol. 19. stol. rdeč nagelj pomenil G. M. ljubezen.
bás, 1. glasbilo (→ leseni bas); 2. najnižji glas v Z. K. ljud. večglasju. Báš, Ángelos (Tabor, Žalec, 1926), etnolog. Diplomiral je iz etnol. in narodne zgod. na FF v Lj. 1951, doktoriral z disertacijo Noša v poznem srednjem veku in 16. stoletju na Slovenskem 1959 (povz. obj. 1959, skrajšano Noša na Slovenskem v poznem srednjem veku in 16. stoletju, 1970; gradivo je bilo pripravljeno tudi za razstavno zbirko Mestnega muzeja Ljubljana 1956–64). V l. 1950–63 je bil kustos v Mestnem muzeju v Lj., nato v SEM, od 1979 na ISN SAZU (znan. svetnik od 1981), od 1991 v pokoju. V l. 1968–70, 1982, 1987 in 1992 je bil Humboldtov štipendist v Tübingenu in Münchnu. L. 1969 je postal docent, 1978 izredni in 1984 redni prof. etnol. v Lj. Prvi na Slov. se je povečini ukvarjal s → historično etnologijo in preučeval obdobja od poznega sred. veka do 19. stol. V tem okviru je obdeloval materialno, zlasti oblačilno kulturo (Oblačilna kultura na Slovenskem v Prešernovem času (1. polovica 19. stoletja), 1986; Oblačilna kultura na Slovenskem v 17. in 18. stoletju, 1992) in agrarno gosp. Preučeval je tudi geogr. omejene skupine preb. in zanje značilne gosp. dejavnosti (Gozdni in žagarski delavci na južnem Pohorju, 1967, 2004, razstava SEM 1965; Savinjski splavarji, 1974, razstava SEM 1975; Ljutomerske konjske dirke, 1976). B. raziskave izvirajo iz njegovega pojmovanja predmeta etnol. kot zgodovine načina življenja pri posameznih narodih ali na posameznih ozemljih; pri tem pomeni način življenja razmerje vseh družb. skupin, ki sestavljajo neki narod ali preb. nekega ozemlja, do danih kult. prvin, kakor tudi vplive, ki jih je imelo zadevno razmerje na življenje teh družb. skupin. Na OEKA FF je imel podiplomska predavanja o etnol. Slovencev (1978–99); od 1995 je vodil vaje iz historične etnol., od 2000 vodi vaje iz historične antrop.; od 2003 predava zgod. slov. etnol. Ur. je → Slovensko ljudsko izročilo (1980), → Traditiones (1986–88), → Etnološki pregled (1986–90), od 1991 je kot glavni ur.
21/11/07 1:48:43 PM