PO SLEDEH ČLOVEKA
bilo vendarle dobro zanj samega, če bi poiskal kakšnega človeka, ki bi mu lahko pomagal, ko bo prišel na kliniko. In zanimivo! Tam je bil otrok, ki je neprestano jokal, nobeno zdravilo ni nič pomagalo. Jožetova mati pa se je spomnila zdravnikovega navodila, da bi bilo dobro, če bi Jože komu drugemu kaj pomagal. Dvignila je jokajočega otroka in ga položila sinu v naročje. Jože je prvi trenutek začudeno »gledal«, potem je začel otroka božati po laseh, kolikor je pač mogel sam s svojo levo roko. In glej: otrok je takoj nehal jokati. Mati opisuje ta trenutek: zdelo se ji je, kakor da sta oba otroka na mah zaživela v skupnem višjem stanju zavesti, v kateri sta bila samo mir in blaženstvo. Ob priložnosti, ko je dr. Jampolsky obiskal Jožeta, je vzel s seboj še drugega dečka, ki je začel pripovedovati, da lahko danes opravlja stvari, ki so jih zdravniki imeli za nemogoče in da bo tudi Jože še enkrat to zmogel. Prišel je ravno v pravem času, kajti starši so medtem že izgubili vero, da bo Jože mogel še sploh kdaj kaj več. Deček mu je dopovedoval iz lastne izkušnje, naj si zmeraj dopoveduje: »Jaz zmorem ovreči vse dvome; nič ni nemogoče.« Jožetovi starši so ugotavljali, da je bil ta več vreden kakor kdorkoli drug. V njem so končno doživeli človeka, ki je bil nekdaj v enakem stanju kakor zdaj Jože in je vendarle uspel. Dva meseca pozneje je Jože s pomočjo drugih začel polagoma hoditi. Nekaj pozneje pa je njegova mati zdravniku sporočila, da je Jože začel tudi govoriti. Vprašal jo je, ali bi dovolila, da bi ga Jože spremljal na predavanje, ki naj bi ga imel pred invalidnimi otroki. Mati je navdušeno pristala in ko je Jože pred občinstvom prišel na vrsto, je vstal in takole govoril: »Nikoli ne vemo, kaj bo kdo v prihodnosti dosegel. Poglejte mene. Jaz bi bil moral samo vegetirati. Povejte vašim pacientom, da ne smejo nikoli odnehati, da nič ni nemogoče; poglejte samo mene.« Vsi z zdravnikom vred so imeli od ganjenosti solzne oči. Zopet enkrat drugič je vzel s sabo Aleksandra, da sta se peljala z letalom na obisk k Jožetu. To je bilo nepopisno doživetje, biti s slepim prvič v letalu. Aleksander mu je pripovedoval, da sta ga pred tednom obiskali
84
PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 84
7/28/10 7:42 AM