PO SLEDEH ČLOVEKA
je teh zamotanih duševnih vzgibov v človeku, niso na sebi doživeli; zato pa jih tudi ne morejo podoživeti ob drugih. Ker pa jim to podoživetje manjka, jim manjka hkrati tisti organ, recimo sprejemni aparat, s katerim bi doživljali in dojemali podobna doživetja in lastnosti na drugih, zato jim pri vsej učenosti in nadpoprečni umski nadarjenosti manjka prepotrebnega poznavanja ljudi. Samoopazovanje se nam torej javlja tudi kot podoživljanje samega sebe. Kot tako nam je mnogo bogatejši vir lastnega spoznanja, ker nam omogoča obnovitev lastnih doživetij in tako združitev preteklih duševnih občutij s sedanjimi. S podoživljanjem se droben curek zavestno pričujočih doživljajev razširi v široko reko, ki pri različnih ljudeh različno valovi. Zlasti pa nam podoživljanje samega sebe, ki se s samoopazovanjem združuje v enotnost zavesti, vsaj nekako omogoča dojemati tudi celoto lastne osebnosti. S samopodoživljanjem nam samoopazovanje obenem odpira pot do bližnjega. Tako se nam samopodoživljanje izkaže kot dvosmerno: v eni smeri nam odkriva naš lastni jaz in njegovo celoto; v drugi pa nam odpira pogled na bližnjega in omogoča tisto osnovno razumevanje, brez katerega se konča vsaka pot do človeka v slepi ulici. Če smo torej prej prišli do zanimivega sklepa: pot do mene vodi prek tebe, potem pridemo sedaj do obratne ugotovitve: pot do tebe gre prek mene.
46
PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 46
7/28/10 7:42 AM