PO SLEDEH ČLOVEKA
nost« gre onstran prostornosti in časovnosti, pomeni hkrati objem vesolja (univerzum), je totalna onstranost. Ta onstranost je za verujočega Bog; v molitvi se doživlja v dnu svojega bitja hkrati v njegovi navzočnosti; za neverujočega pa je ta onstranost doživljanje bitnega dna vesolja, kolikor je onstran vsega nastajanja in spreminjanja končnosti in ogroženosti. Onstranost v molitvi potemtakem nikakor ni morebiti kakšna »predstava«; marveč jo človek doživlja neposredno, doživlja, kakor bi jo v vsakdanu pač ne mogel, obdan s tisočerimi »predstavami«. Odkod neki naj bi sploh taka predstava prišla, se sprašuje ob tem Minkowski. Prav tako molitev ne izvira morda iz kakšne »ideje«, npr. neskončnega, kakor razlagajo nekateri verski psihologi nastanek religioznosti; kajti tudi taka ideja bi imela svoj prvi vznik neizogibno v »predstavi« naših čutov, ker bi pač izhajala iz abstrakcije »končnosti«. Molitev torej pač ni nobena posebna življenjska drža, kakor jo srečujemo tudi v živalskem svetu pri domesticiranih živalih, če nas kaj »prosijo«. Ne, molitev je samobitni pojav življenja, ki se ne da dalje razčlenjevati. Ker je onstran prostorskih in časovnih dimenzij, je bližja nastajanju kakor bitju; saj zadeva dogajanja na dnu človekovega obstoja. Prav zato pa je tudi obrnjena v prihodnost. Predstavlja najvišjo stopnico na črti pričakovanja in upanja: priteguje prihodnost v sedanjost. »Dalje ne morem. V molitvi zajemam valovito gibanje nastajanja v celoti. Vidim ga, kako prihaja k meni ... ko grem onstran nastajanja; opazujem horizont in odkrijem neizčrpni vir novih moči ... lahko rečem, da sem onstran časa … ideja večnosti mi priplava na dan ... Večnost je edina oblika, v kateri se nam ponuja možnost, kako prebresti nastajanje.« Pri tem nam gre za čisto psihološko, antropološko analizo pojava molitve, ki izvira iz eksistencialne potrebe človeka, da bi si utrdil svoj duhovni obstoj. Zato – smo rekli – se vzbuja predvsem, kadar je človekov obstoj ogrožen. Če ne bi bilo takih situacij, ali bi ljudje še sploh imeli potrebo moliti? Ali bi »srečno človeštvo« še molilo? To vprašanje si odpira Minkowski. Zato pa tudi »uslišanje« molitve ne sodi k bistvu molitve. Še dalje: zato
242
PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 242
7/28/10 7:42 AM