Forum obveznosti in so v trenutnem sklopu. Prav tako bo izvajalec vaj lahko v večji meri in temeljiteje posegel v razreševanje bolezenskih stanj, zlasti kadar gre za stanja, kot jih srečujemo pri kritično bolnem otroku. V kakšni meri in kako poteka ocenjevanje kakovosti zlasti praktičnega pouka (vaj) na raznih katedrah na Medicinski fakulteti, nam ni znano. Vsekakor pa bi bilo koristno, da bi fakulteta po posameznih katedrah strokovno in didaktično neoporečno pripravila modele ankete za ocenjevanje kakovosti programov vaj za vse
klinične predmete. Določeni nosilci programov vaj pa bi morali ankete sproti pregledovati in se ustrezno odzivati na pripombe študentov in tudi izvajalcev. Tako bi lahko kakovost praktičnega pouka tudi sproti zboljševali in gotovo ne bi moglo prihajati do hitrih in pavšalnih ocen ter nepotrebne prizadetosti izvajalcev vaj. E-naslovi: janezprimozic@gmail.com, stefan.grosek@kclj.si, gorazdmlakar@siol.net
O »zdravi« in »nezdravi« družbi in njeni prihodnosti Razmišljanje je vezano na članek iz Sobotne priloge, predvsem pa na odmev, ki ga je napisala gospa Darka Verbič.
Že vrsto let tudi meni daje pri delu teorija izbire z realitetno terapijo veliko oporo. Z navdušenjem delim z gospo tudi veselje nad »razbijanjem tabujev, da je možna in delujoča le ena pot, pot medikamentozne terapije«. A vse bolj jasno mi postaja, da so tabuji, ki jih javno mnenje pripisuje zdravstvu, v zadnjih letih včasih bolj projekcija predsodkov javnosti kot realno dogajanje v zdravstvu.
Vesela sem tudi, da je gospa izbrala neobsojanje psihiatrov, »ki se desetletja držijo iste paradigme in definicije duševne bolezni in svoje zdravljenje utemeljujejo s trditvijo, da je norost simptom tako ali drugače okvarjenih možganov, za kar pa ne obstajajo nikakršni znanstveni dokazi.« Opažam, da gospa sicer dobro pozna spremembe psiholoških korelatov dobre psihoterapije, ne pozna pa dovolj dobro spreminjanja tkivnih oz. metabolnih korelatov našega vedenja. Raziskovalni zagon slikovnih in funkcionalnih raziskav možganov – pa tudi genetske in epigenetske dinamike – je skokovit in odlično razlaga nekatera že desetletja ali stoletja znana psihološka dejstva. Tudi ukvarjanje s konopljo prinaša prve razlage za povezavo vedenjskih značilnosti njenih dolgoletnih uživalcev z nekaterimi spremembami možganov. Slikovno prepoznavanje možganskih bolezni omogoča tudi drugačno razumevanje »kriminalcev«, za katere je ob kaznovanju nujna tudi možganska rehabilitacija kot preventiva ponovitve kaznivih dejanj.
Švedska znanost je pred več kot desetletjem prišla do zanimive ugotovitve: Povprečna življenjska doba v njihovi splošni populaciji je bila okrog 80 let, med uporabniki heroina pa 42 do 43 let. Po dvajsetih letih uživanja heroina je bila namreč mrtva skoraj ena tretjina ljudi. Posledica tega odkritja je bila švedska uvedba zdravljenja z metadonom in buprenorfinom. Že prej so do podobnih rezultatov in posledične uvedbe zdravljenja prišli v Ameriki, Franciji, ... med zadnjimi še Kitajci. In v teh državah je bil dosežen dramatičen upad aidsa, hepatitisa B in C, kriminala, zelo se je povečal delež preživelih, narasla je stopnja
zaposlenosti ... V Rusiji pa ne. Tam je uporaba drog velik problem, zdravljenje z opioidnimi zdravili pa je prepovedano! In takoj ob zasedbi Krimskega polotoka je ruska narkomafija že blokirala tamkajšnje programe zdravljenja, v katere je bilo vključenih preko 800 oseb. Človekove pravice in pravice pacientov so ponekod pač stvar politike.
Zdravniki smo v zadnjem času v številnih slovenskih medijih predstavljeni kot tisti, ki ljudem grobo in zahrbtno preprečujemo samozdravljenje, jih uničujemo s cepivi, jim vsiljujemo zdravila in izvajamo še vsakovrstno drugo »nasilje v imenu pomoči«. Mediji pa, po fenomenu odvisniške transakcije, kot Preverjeno objavijo zgolj enostranski in brutalno zlorabljajoč prikaz nečesa, kar jim kot informacijo servira samooklicana žrtev. Saj v njej ne prepoznajo dejanskega preganjalca. Na svoj rešiteljski izplen ponosni novinar seveda ne more dojeti sekundarne – tokrat medijske – travmatizacije dejanske žrtve. A pred novinarjem in pred zdravnikom stoji enak življenjski in strokovni izziv: izbrskati resnico. Kdaj bomo v večji meri dojeli »vrednost osebnega odnosa do dela in samoizpopolnjevanja, ki osmišlja človeka in ga vzpostavlja kot nacionalni kapital«? ( J. Markeš: Trdoživost tete iz ozadja, Delo 22. 2. 2014). Morda bo celo Ministrstvo za šolstvo spoznalo, da je ena od stezic v »zdravo« družbo lahko program »Oblikovanje osebnosti šolarjev«. Že dve leti leži v njihovih predalih. Če se je morda izgubil, ga lahko najdejo v knjigi »Država v megli«.
Prim. Jasna Čuk Rupnik, vodja Centra za preventivo in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog Logatec Pojasnilo: Prispevek je bil pripravljen za objavo v PP 29 Sobotne priloge, a ga Delo ni objavilo. Že pred tem tudi odgovorni na POP TV niso izpolnili moje prošnje, da bi mi poslali posnetek ene od oddaj Preverjeno. Naročiti sem ga želela z namenom, da bi ga v Centru pogledala skupaj s prizadeto pacientko in skušala tako omiliti hudo sekundarno čustveno travmo, ki jo je doživela Revija ISIS - Junij 2014
04 Forum.indd 33
33
22.5.2014 15:18:37