77 V spomin
Revija ISIS Avgust/september 2015
Prim. Jurij Simoniti, dr. med. (1931–2015) Janez Lavre, dr. med., SB Slovenj Gradec Bil je topel pomladni dan, ko se je od nas tiho poslovil dolgoletni pomočnik direktorja, eden od pionirjev dializnega zdravljenja v Sloveniji, predvsem pa spoštovan učitelj in vzornik primarij Jurij Simoniti. Rodil se je 7. avgusta 1931 v Gorici v Italiji. Že leta 1932 se je družina preselila v Jugoslavijo zaradi fašističnega nasilja nad Slovenci. Oče je leta 1937 prevzel vodstvo bolnišnice in mesto vodje internističnega oddelka v Slovenj Gradcu. Tako je Jurij Simoniti obiskoval osnovno šolo v Slovenj Gradcu, klasično gimnazijo pa je končal leta 1950 v Mariboru. Študij na medicinski fakulteti v Ljubljani je končal julija 1956. Zaposlil se je v bolnišnici v Slovenj Gradcu in po odsluženem vojaškem roku nadaljeval kot sekundarij na internem oddelku. V letih 1959 in 1960 je delal v bolnišnici Mt. Sinai
Hospital v Minneapolisu v ZDA. Po vrnitvi je bil eno leto zdravnik v zdravstvenem domu v Slovenj Gradcu, da je nato lahko dobil specializacijo iz interne medicine, ki jo je zaključil s specialističnim izpitom avgusta 1965. Od tedaj je bil zdravnik specialist na internem oddelku bolnišnice v Slovenj Gradcu. Sčasoma se je vedno bolj usmerjal v obravnavo ledvičnih bolezni. Leta 1970 je med prvimi v Sloveniji začel s sodelavci pripravljati center za dializo za kronične ledvične bolnike. Ob tem je imel vso podporo predstojnika internega oddelka prof. Iva Raišpa in vodstva bolnišnice z direktorjem prim. Dragom Plešivčnikom, saj sta se oba zavedala pomena takega centra za umestitev bolnišnice v slovenskem prostoru. Dializni center je začel z delom le dva meseca za centrom v Ljubljani. Delo v dializnem centru v Slovenj Gradcu se je hitro širilo, saj je število bolnikov zelo naraščalo; sprva so v Slovenj Gradec vozili bolnike iz velikega dela Slovenije vse od Murske Sobote pa do Krškega in Zgornje Savinjske doline. Do leta 1990 je bil Jurij Simoniti v Slovenj Gradcu edini zdravnik za vse dializne bolnike in za vse dni v letu – torej v stalni pripravljenosti. Da je bilo to mogoče, gre priznanje in zahvala vsem njegovim sodelavkam in sodelavcem, predvsem pa njegovi požrtvovalnosti. Leta 1990 je prejel priznanje za pionirsko delo na področju dializnega zdravljenja. Leta 1974 je internist Stane Zupančič odšel iz Slovenj Gradca v Novo Gorico in tam prevzel vodstvo internega oddelka. Takrat je prim. Drago Plešivčnik ponudil izpraznjeno mesto pomočnika direktorja bolnišnice Juriju Simonitiju. Ta je ponudbo sprejel in delavski svet ga je imenoval na položaj, čeprav ni bil nikoli član
Zveze komunistov. Tako je potem opravljal še funkcijo pomočnika direktorja bolnišnice vse do upokojitve leta 1998. Leta 1987 je postal primarij, potem ko v Sloveniji tega naziva 20 let niso podeljevali. V 70. letih je bolnišnica v Slovenj Gradcu obnavljala zgradbo internega oddelka, za kar si je Jurij Simoniti zelo prizadeval. Obnova je bila končana leta 1977. Takoj zatem so se začele priprave za gradnjo novega otroškega oddelka, s čimer bi se bolnišnica razširila. Ob tem je prišlo do hudih sporov s širšo regijo za potreben denar. Pred obnovo otroškega oddelka je morala namreč na republiški ravni pasti odločitev, ali bolnišnica Slovenj Gradec v takem obsegu sploh obstane. Alternativa je bila, da bi ohranili dve šibki bolnišnici: Slovenj Gradec in Topolšico. S tem bi se zmanjšala regija, ki gravitira v bolnišnico Slovenj Gradec. Problem je že takrat bila slaba cestna povezava – druge pa ni. Topolšica je imela v tistem času močno politično podporo in je tudi močno lobirala. Jurij Simoniti se je zavedal, kakšen pomen ima bolnišnica za Slovenj Gradec, zato se je kot predstavnik bolnišnice odločno zavzel zanjo pri dogovarjanjih za širitev tudi v medijih. Republiški sekretariat se pri odločitvi med Topolšico in Slovenj Gradcem ni hotel opredeliti. Vendar so na koncu republiški organi vendarle dali dovoljenje za izvedbo samoprispevka v Slovenj Gradcu, s katerim so potem financirali izgradnjo novega otroškega oddelka. Tako je bil tudi zagotovljen nadaljnji obstoj in razvoj slovenjgraške bolnišnice. Žal zaradi krize v zadnjih letih Jugoslavije in spremembe ob osamosvojitvi Slovenije ni bilo mogoče obnoviti še kirurško-ginekološkega oddelka. Kljub vsemu so v tem obdobju obnovili ali dogradili več