Forum
Vprašanja in odgovori Nina Mazi Stara modrost, ki uči, da so vprašanja pomembnejša od odgovorov, je aktualna še danes. Čeprav je že stoletja (če ne celo tisočletja) trdno zasidrana v tradiciji človeštva, je mnogi še vedno ne sprejemajo, pretvarjajo se, da je ne poznajo (je sploh mogoče, da kdo izmed strokovnjakov v zdravstvu zanjo dejansko še ni slišal?!) ter si pred njo zatiskajo oči in ušesa. Prepričani so, da bodo lahko tako še naprej ex cathedra operirali z veleumnimi odgovori in tiste, katerim jih namenjajo, postavljajo pred zavajajoče dejstvo, da morajo zanje sami ustvariti vprašanja. Ne glede na dejstvo, da je vsebina, obsežnost in globina, predvsem pa kakovost odgovora odvisna od vrste, načina, vsebine in kakovosti vprašanja. Če slednjega ni, odgovor visi v zraku, njegova kakovost, primernost, potrebnost in vrednost pa so več kot vprašljive.
Operiranje z vprašanji, pa čeprav samo hipotetičnimi, na videz nenevarnimi, dejansko pa prav tako obremenjujočimi in zavajajočimi, je v zdravstvu stalnica. Na njej gradijo svoja izvajanja in utrjujejo svoje okope vsi po vrsti – od tistih na dnu do onih na vrhu hierarhične lestvice. Žongliranje s hipotezami – hipotetičnimi trditvami, predlogi, nepreverjenimi ugotovitvami in splošnimi, vseobsegajočimi odgovori – je značilno tudi za ministrske kandidate, namenjene na Štefanovo, in ministre, ki perspektivo zdravstva snujejo na odgovorih, nato pa po potrebi svojim podrejenim sodelavcem naročajo, naj jih ad hoc opremijo oz. podkrepijo s čim bolj primernimi vprašanji, ki pa so praviloma daleč od nujno potrebne stopnje minimalne verodostojnosti.
In ker ni neumnih, neumestnih in zgrešenih vprašanj (vsako se prej ali slej izkaže za utemeljeno in koristno), za odgovore pa so že starogrški in antični rimski misleci in poligloti ugotavljali, da so pogosto neumestni, neumni in zgrešeni ter kot taki bolj škodijo kot koristijo, zdravstvo caplja na mestu in se kljub kiklopskim naporom nikakor ne premakne v pravo smer. A pristojni tega ne opazijo in kot po tekočem traku generirajo odgovore, prepričani, da se bodo z njimi zapisali v zgodovino kot pametni, modri, ustvarjalni, domiselni, inovativni in produktivni. Ne vedoč, da se konstruktivnost, produktivnost in učinkovitost skriva v pravih vprašanjih in ne v zgrešenih odgovorih. »Kakšen smisel ima in čemu je namenjen odgovor, če ne poznamo vprašanja?« ni le filozofsko, marveč tudi pomembno vsebinsko vprašanje, ki strokovnjakom in poznavalcem upravičeno zbuja nezaupanje in dvom, jih skrbi in jim povzroča sive lase. In ker je ministrom malo mar, ali zdravnikom sivijo lasje, ravnodušno nadaljujejo z ustaljeno prakso nizanja odgovorov, ki nimajo oz. po njihovem mnenju sploh ne potrebujejo vprašanj. Zakaj bi sploh potrebovali vprašanja, če sami že vnaprej vedo, kakšen je odgovor nanje …?! Ko človek razmišlja o vprašanjih in odgovorih, mimogrede pomisli na genialnega Einsteina, ki je svojim študentom nekoč priznal, da je bil kot dijak prepričan, da pozna odgovore na vsa vprašanja, kot
bruc je menil, da ima odgovore na skoraj vsa vprašanja, po diplomi je ugotovil, da pozna odgovore le na redka vprašanja, kot profesor pa se zaveda, da odgovorov sploh ne pozna in da skuša predvsem razumeti čim več vprašanj. V skladu s staro modrostjo, da se človek, ki je prepričan, da pozna vse odgovore, ne more nič več novega naučiti.
Podobno kot legendarni oče relativnostne teorije, razmišlja tudi profesor z bostonskega MIT (Massachusetts Institute of Technology), ki pred izpitom študente razdeli v več kategorij. Pri najslabših se zadovolji z reproduciranjem tujih odgovorov, podanih v literaturi, pri malce boljših zahteva še (vsaj delno izviren) komentar k tem odgovorom, še boljši morajo dodati vsaj dva svoja izvirna odgovora, najboljši pa morajo najprej zastaviti izvirna vprašanja in nanje poiskati domiselne in smiselne odgovore. Po pogovoru z mlajšimi kolegi in študenti sem razočarano ugotovila, da pri nas glavnina profesorjev študente še vedno uvršča predvsem v najnižjo kategorijo in se na preizkusih znanja zadovolji s preprostim (čim bolj natančnim in izčrpnim) reproduciranjem odgovorov, podanih v literaturi … Vprašanja so pomembna tudi in predvsem zato, ker človeka spodbujajo k razmišljanju, iskanju in odkrivanju, pa tudi preverjanju in vrednotenju novosti. Hkrati pa mu omogočijo, da nikoli ne odneha in se ne vda – če (še) ne ve pravega odgovora, se na vprašanje vedno lahko odzove z novim vprašanjem. In če je to dovolj iskrivo, zanimivo in domiselno, mu bo z veseljem prisluhnil še tako strog izpraševalec. Morda mu bo od navdušenja celo zaupal odgovor, ki ga pričakuje od njega. Človek, ki je sposoben postavljati prava vprašanja, pravi osebi, ob pravem času in na pravi način, dejansko v sebi že nosi odgovor nanje, čeprav se tega morda ne zaveda oz. ga še ni sposoben povedati.
Z novo vlado se odpira nov list v zdravstvenih letopisih. Si bomo tokrat najprej zastavili prava vprašanja in šele nato začeli iskati odgovore nanje, ali pa bomo še naprej vztrajali pri hipotetičnih, za lase privlečenih, umetno ustvarjenih odgovorih, ki namesto rešitev prinašajo zaplete in namesto urejenega sistema ustvarjajo kaos?
Spoštovani avtorji prispevkov, zaradi nezanesljivosti medmrežja bomo vsako elektronsko pošto potrdili s povratno pošto. V kolikor od nas ne prejmete potrdila o prejeti elektronski pošti, vljudno prosimo, da nas pokličete (01 30 72 152) ali ponovno pošljete prispevek.
Uredništvo Isis
Revija ISIS - December 2014
05 Forum.indd 37
37
21.11.2014 14:02:12