Zdr avniki v prostem času do dna zamrznila in poginilo je vse, kar je prej z muko ustvarjal (saj se spomnite splošnega fizikalnega pravila: bolj ko je snov mrzla, gostejša je). Čira-čara, hokus-pokus: izumil je anomalijo vode, zaradi katere led plava na površju, voda pa ne zmrzne v globino.
V slani vodi je še šlo. Kako pa naj poseli kopno? Zrak s čistim kisikom je bil hudo strupen, dodati mu je moral kar precej dušika. Za hrano živalim je moral tudi rastline preseliti na kopno. Silno težka naloga: dežja je bilo premalo in kar nekaj milijonov let se je trudil, kako naj reši to nalogo. Potem se mu je posvetilo: izumil je površinsko napetost vode, zaradi katere voda lahko premaga težnost in steče navzgor, tja do vrha 30 metrov visokega drevesa. Mimogrede, za ta izum je dobil prvo nagrado na vesoljskem božanskem forumu inovatorjev. Da, voda, kopno, nato še zrak. Mimogrede je patentiral magnetizem, tako da po več tisoč kilometrih ptiči lahko najdejo lansko gnezdo in lososi svoje drstišče. Od tu dalje je bilo vse le čista pravljica: morje je valovilo, oblaki so nosili vodo proti hribom, ribe so se množile, ptiči in kuščarji so se valili, pomladi in poletju s cvetjem in plodovi sta sledila mrzla jesen in zima. Seveda, pozabili smo na ekologijo: vse, kar je odmrlo, je služilo za novo življenje mikrobom, žuželkam in črvom, tako da je bil svet lepo pospravljen in brez smeti.
Gledal je Bog ta pravljični planet. Vse je bilo čudovito, on pa ni bil vesel. Kaj pomaga, si je mislil, če je vse tika-taka, ko pa me nihče ne občuduje. Rože cvetijo, čebele nabirajo med, ribe plavajo, srne in volkovi se preganjajo, ptiči pojejo – name pa nihče niti ne pomisli! Nikogar ni, ki bi mi ploskal, ki bi me
slavil, ki bi sploh vedel, da sem vse to sam ustvaril. In to s toliko truda in inovativnega premišljevanja!
Kakšna dva milijona let je tega, kar je Bog ustvaril občudovalca. Vedel je (seveda je vedel, česa pa Bog ne ve), da je to tvegano početje, toda samoljubnost mu ni dala miru in drugače ni šlo. In res, človek je hitro (v božjem dojemanju časa) poselil Zemljo. Kamor je prišel, povsod je častil Boga. Različna imena je mu dajal, pa Boga to ni motilo: še dobro se mu je zdelo, da ga tale človek oblači v tako različne oblike. Res, postajalo je prav zabavno, kje vse so ga ljudje videli in kaj vse je slišal o sebi. Ne vem, če smem zapisati, da Boga skrbi, kako se bo ta zgodba razpletla. Boga ne skrbi, on ve; mene pa skrbi. Bo občudovalec ostal pri svojem slavljenju Boga ali pa se bo iz občudovalca spremenil v uničevalca? Veliko je človek že uničil, kar je Bog v milijonih let ustvaril. Izginjajo živali, rastline, planet se spreminja v smetišče. Kako bo, to ve samo Bog: človek lahko uniči sebe, življenja na Zemlji pa ne more uničiti. Okoljska kataklizma ali jedrska vojna, saj ni velike razlike: človek bo svet razrušil in uničil, preživela pa bodo primitivna bitja, morda tudi kakšna podgana. Čez nekaj milijonov let (malo v božji perspektivi) se bo vse zavrtelo znova. Drugačna bitja bodo kraljevala svetu, Bog pa bo spet premišljal o svoji večni igri in iskal novega občudovalca. ***** Ne dvomim, da bomo tudi pri tej indični sodbi doživeli pritožbo na Vrhovno in Ustavno sodišče. V imenu ljudstva razsodil Matjaž Zwitter
Kako sem postal dober čebelar in ostal slab alkoholik! Dogajalo se je v času pred več kot pol stoletja, ko kmetje še niso bili zdravstveno zavarovani, enako kot tudi duhovniki, ki niso bili člani državnega Ciril-Metodovega združenja, ter nas je bilo komaj dva ducata zdravnikov s pionirsko vipavsko bolnišnico, brez porodnišnice. Dojenčki so se rojevali na domovih, v kolikor porodnicam ni uspelo doseči jeseniške ali postojnske porodnišnice, ker goriška je bila na laški strani in je bila meja zaprta tudi za porodne krče! S kolegi, ki so danes večinoma že vsi pod rušo, smo si pomagali z babicami na terenu, ki so bile večinoma iz tržaške babiške šole. Ob tem pa nismo pozabili nauka ljubljanskega profesorja Novaka in njegovih kolegov iz ljubljanske porodniške klinike, da narava poskrbi, da se 99 odstotkov dojenčkov rodi brez zapletov. O reševalni službi smo tedaj lahko le sanjali, saj smo imeli le trofejna vozila, ki so poskakovala na cestah, polnih lukenj! »Dobra volja je najbolja,« so nas učili tudi naši učitelji na ljubljanski medicinski fakulteti! Tako so nam bili za razvedrilo številni dogodki in pripetljaji v naših barakah ali zasilnih domovih. V njih smo bivakirali, čakajoč na nove ambulante in dispanzerje ter na patronažne sestre, ki so bile še kako potrebne na terenu, kjer so redki zdravniki kolovratili le s kolesi!
Na koncu je treba omeniti tudi vesele dogodke, ki so nam razvedrili naše čemerne obraze! V tistem času je tovarna Pliva v 90
Zagrebu poslala v promet sirupe v stekleničkah po dva decilitra in narod je navalil v ambulanto po thymotussan ali ephetussin, da se je zastonj sladkal doma ali na poti v oštarijo! Moj pokojni bolničar Venčko me je opozoril, da je ugotovil, zakaj so okrog moje ambulante roji čebel! Čebele so se na veliko sladkale, saj so moji »pacienti« za barako, v kateri je bila ambulanta, na veliko izlivali sladko tekočino. Nujno so rabili stekleničke, ki so bile v tistih časih edina možnost, da so vanje nalili žganje za prodajo v laški Gorici, kamor je lahko vsak posameznik nesel 2 dcl »šnopsa«. Nas so pa opikale čebele in jaz sem doživel svoj prvi anafilaktični šok! Čez nekaj dni me je obiskal moj hvaležni pacient Savel z Vogrskega ter se mi opravičeval, da je moji medicinski sestri zaračunal drugi flaškon vina, ki ga je prišla iskat k njemu, ker je baje prvega vinjeni doktor razbil. Nasmejal sem se od srca, ker ne prvega ne drugega flaškona nisem videl, kaj šele, da bi kaj vina popil, ker sem od rojstva abstinent! Če na terenu ne bi bilo takih bodrih dogodkov, bi ostali brez zdravnikov! Aleksander Nardin, že dolgo upokojeni družinski dohtar
Revija ISIS - Oktober 2014
14 Zdraviki v prostem casu.indd 90
23.9.2014 14:37:53