K naslovnici revije
Jajčne celice imajo sposobnost do neke mere popravljati napake semenčic Intervju s prof. dr. Irmo Virant Klun, senior klin. emb., univ. dipl. biol. Polona Lečnik Wallas Leta 1978 se je v Veliki Britaniji rodil prvi otrok iz »epruvetke«, deklica Louise Brown, in sledil je nepričakovan razvoj postopkov zunajtelesne oploditve. Od takrat mnogi neplodni pari po vsem svetu uporabljajo to tehnologijo, ki omogoča rojstvo otrok, ki jih drugače ne bi bilo. O postopkih zunajtelesne oploditve smo se pogovarjali z vodjo Laboratorija za oploditev z biomedicinsko pomočjo na KO za reprodukcijo Ginekološke klinike prof. dr. Irmo Virant Klun, senior klinično embriologinjo, univ. dipl. biol. Sam postopek zunajtelesne oploditve je zelo zahteven in kompleksen. Gre za specifično področje dela, kjer v izjemno tesnem sožitju sodelujete ginekologi in klinični embriologi. Vi se srečujete s skrajnimi oblikami neplodnosti, saj mora par sprva skozi zdravljenje neplodnosti, preden pride do vas. Kdo vse sodeluje v laboratoriju in kako delo poteka? Da par pride do zdravljenja z zunajtelesno oploditvijo (ZTO), je lahko eden izmed razlogov tudi ta, da so bile predhodne oblike zdravljenja neuspešne. Beležimo približno eno tretjino parov z ženskimi vzroki neplodnosti, eno tretjino parov z moško neplodnostjo, ena tretjina parov pa ima oboje. Dva dela sta izredno pomembna: prvi je klinični del, kjer se žensko pripravlja za zunajtelesno oploditev, drugi je srce zunajtelesne oploditve – to je laboratorij za oploditev z biomedicinsko pomočjo. Novo življenje namreč nastane tu, pod mikroskopi. V naravi v vsakem menstruacijskem ciklu dozori običajno en sam folikel, ena jajčna celica. Mi pa potrebujemo več jajčnih celic, da je postopek ZTO bolj uspešen. Žensko pripravljamo s hormoni, z njimi spodbujamo jajčnike. Spodbujanje jajčnikov pomeni, da zavremo naravno delovanje jajčnikov ter umetno s hormoni od zunaj uravnavamo njihovo delovanje, s tem pa dosežemo superovulacijo in večje število jajčnih celic. Postopek je možno izvesti tudi v naravnem ciklusu, na naravni jajčni celici, ki jo pridobimo, a je manj uspešen in pri mnogih ženskah, ki pridejo k nam, ni mogoč. V laboratoriju nas je zaposlenih pet, praktično vsi imamo visoko izobrazbo; poleg mene v laboratoriju delajo še štirje klinični embriologi in tudi dva mlajša raziskovalca. Skrbimo za podmladek, čeprav so časi težki. Mnoge pacientke, ki pridejo do vas, nimajo naravnega menstruacijskega ciklusa in za večjo uspešnost postopka je treba jajčnike hormonsko spodbujati. Vendar se je tudi to z leti spremenilo. Nam lahko razložite, kako? V zadnjih letih je poudarek na krajših in bolj blagih postopkih hormonskega spodbujanja jajčnikov, kjer se porabi bistveno manj hormonov. Res je, da je tudi število jajčnih celic manjše, 8
ampak so le-te dobre kakovosti. To je seveda bolje za žensko. Na pacientko dobimo povprečno šest jajčnih celic. Rast foliklov spremljamo z ultrazvokom. Ko so folikli dovolj veliki oz. zreli, pride pacientka na poseben ultrazvok, ki ima v sondi še aspiracijsko iglo, in se iz jajčnikov, iz vsakega folikla aspirira jajčno celico. Te aspirate takoj prenesemo v naš laboratorij in pričnemo s postopkom zunajtelesne oploditve. To je srce zunajtelesne oploditve. Jajčne celice se v aspiratih prenesejo v vaš laboratorij. V kakšnih pogojih morate delati in na kakšen način jih shranjujete? Zlato pravilo je, da delamo na toplem, aspirate damo takoj na toplo, v termoblok, ogrevan na 37° C. Imamo brezprašno komoro, v kateri delamo v sterilnih pogojih. V vsakem aspiratu poiščemo jajčne celice. Jajčne celice vsake pacientke gojimo ločeno, damo jih v posebno gojišče. V začetkih IVF smo gojišča delali sami, sedaj je šel razvoj naprej, uporabljamo komercialno dostopna, že pripravljena gojišča, ki so pred uporabo skrbno testirana. Gojišča za zunajtelesno oploditev imajo kompleksno organsko in anorgansko sestavo, a so kljub temu relativno enostavna. V gojišče spravimo jajčne celice, ki jih damo v CO2-inkubator. Ta se lahko uporablja tudi za gojenje drugih celic v medicini, v njem je 37° C in 6 odstotkov CO2 v zraku. Biofizikalni parametri so zelo pomembni, kot tudi senzibilnost v rokah kliničnega embriologa, kar vse lahko vpliva na izid postopka zunajtelesne oploditve. Biofizikalne parametre v laboratoriju ves čas skrbno spremljamo. Ko prenesete jajčno celico, potrebujete seme za oploditev. Kako pripravite seme in na kakšen način kontrolirate kakovost? Seme lahko moški tudi zamrznejo, v katerih primerih je to mogoče? Pri večini parov sveže oddan vzorec semena natančno pregledamo, ocenimo pod mikroskopom in ga na poseben način pripravimo za postopek zunajtelesne oploditve. Postopka ne delamo samo pri neplodnih parih, ampak tudi pri moških, ki so preboleli raka. Pri njih dobimo globoko zamrznjeno seme, ki so ga shranili pred kemo- oz. radioterapijo. Pri teh moških gre za začasno ali trajno stanje brez semenčic, saj lahko tovrstna terapija izrazito poškoduje delovanje mod in kakovost semena. Tako lahko dobimo zamrznjeno seme, ki je bilo shranjeno več let, ga odmrznemo, izvedemo postopek zunajtelesne oploditve in paru omogočimo otroka. V mnogih primerih drugače zdrav moški v semenskem izlivu nima semenčic, zato androlog naredi biopsijo mod. Tkivo mod pregledajo histologi in embriologi. V mnogih primerih najdemo semenčice, ki so primerne za zunajtelesno oploditev. Zelo veliko je mladih moških s poslabšano kakovostjo semena. Pri njih je ZTO edina možnost, saj ne obstaja nobena klinično preverjena hormonska ali druga terapija, ki bi lahko moškemu pomagala do boljše kakovosti semena.
Revija ISIS - April 2014
02 K naslovnici Zbornica.indd 8
21.3.2014 14:36:16