Zdr avniki v prostem času
Relativnost Če ti poklonim tri srca, vsa zate so premalo, ko pa le moje srce dam, odveč ti bo postalo.
Uran Pevec neugnan, s sopevci ubran, goreč kristjan, ljudem predan, a poteptan.
Minljivost Kot sam trenutek mimobežne zvezde je naše bivanje na svetu. So v tem prepletu, veselje rojstva in bol življenja in led in voda, vrenje v ognju, krožeči ples svetlobe, teme, živahni kres, ki z leti ugaša. Si mar pripravljen? Te ne vpraša.
Ta čas Obrazi mimo nas hitijo, v njih so preplah in misli skrite. Obrazi mrki skrivajo težave, ni motivacije, ne sreče prave, življenjski smisel se izmika, med bližnjimi vse manj je stika.
Peščica je ljudi, ki zre v prihodnost, a mnogi skrivajo temno usodnost.
Mavrici Daj, skleni pot z menoj, da v zemljo vtkem nebo. Razgrnil se bo svet z barvitostjo prežet od temnih mrkih senc prek modrega neba, vijolic drobnonežnih, rdečine maka, rumenega le cvetličnjaka in rjavolasih lepotic beline brez, topline mleka, oranžnih pomarančevcev sive grenkobe zdravilnega pelina, kot rdeča češnja sladka obljuba nežnega poljuba, topline, ki prek rok pretaka se iz srca v srce. Ves spekter v meni bo blestel in v tebi bo iskal odmev.
Pozaba Čeprav še živ, si mrtev za ta svet, prijatelji zgubili tvoj naslov in znanci kot kovanci ušli so v krog porabe in tvoje le pozabe. Misli bledijo, besede izgubljajo pomen. Pošteno tvoje delo, v smetišču osamelo bodo prekrili
z zemljo, ki odela kmalu bo še tvoje zemeljske ostanke in duše tvoje ne bodo prepoznali zgubljene v množici vesolij za vse večne čase.
Tišina Zaprla so se vrata, umolknili tečaji vrat in zrak je obnemel, zamrl je vsak smeh, prah se ne plazi več po tleh. Le čas potiho plete pajčevine ust, besede so negibno ujete, pogled zastrt za nežnim zastorom pozabe. Kdo bo priprl vrata? Kdo ubil tišino, prahu dal življenje in času smisel.
Razpoloženja Kako težko je biti v enem dihu odločen in popustljiv, jedrnat in topel življenjski in obživljenjski trpko vsakdanji in zamaknjeno zasanjan, sproščen in premišljujoč, poduhovljen in predmeten, poln sarkazma in neprizadet. E-naslov: tomaz1945@yahoo.com
Velika polna luna Albert Juteršek Zvečer tistega dne, ko je radio objavljal, da je ameriški general McArthur vzpostavil mostišče za hrbtom severnokorejske vojske, ki je grozila, da bo potisnila vojsko Združenih narodov v morje, je vzhajala iznad tovarne Remec velika luna. Fantje, ki smo stali na poti pred novo Mavčevo hišo, smo ugibali, ali bo generalu uspelo ustaviti vojni prodor. Spomin na našo vojno nam je še tičal v kosteh. Nato je nekdo zatrdil, da je velika polna luna normalno velika, če ji obrneš hrbet in jo pogledaš sklonjen med svojimi nogami. Seveda smo vsi preskusili, če je res manjša. Bila je manjša, kar normalno velika, kakršna bi bila visoko na nebu. Nihče ni vedel, zakaj je tako, in tudi do danes še nisem videl zapisa razlage. Je že tako, da si zapomnim tisto, česar ne razumem oziroma si ne morem razložiti. Po neobičajnem opazovanju velike vzhajajoče lune je nenadoma v večerno tišino eden od otrok rekel na glas: »V Rogu so jih petnajst tisoč pobili«. Kar zdrznil sem se, ker sem prvič slišal na glas izrečeno, za kar smo potihoma vsi vedeli. Pa je nekdo le pripomnil, da so mogoče le zaprti, na prisilnem delu. S tem se nismo strinjali, saj ne bi bilo mogoče prehraniti toliko ljudi več let. Ob razmišljanju o tem nas je zazeblo in vsak zase smo odšli domov. E-naslov: albertjutersek@hotmail.com 66
Revija ISIS - April 2014
08 Zdravniki prosi cas.indd 66
21.3.2014 14:46:55