A kljub samoupravljanju in »neposrednem izražanju interesov delavskega razreda«21 je vseskozi obveljal im plicitni dvokrožni sistem, po katerem so na prvi ravni odločali na ravni delavskega sveta, SZDL itn. Na drugi ravni pa so ne le v okviru uprave in političnega delo vanja, temveč tudi na področju gospodarstva, pri vseh pomembnih odločitvah, naj je šlo za mesto direktor ja ali za perspektivni plan občine ali podjetja, vse do srede osemdesetih let22 nazadnje odločali na sestanku organizacije Zveze komunistov. ZK in njena egalitarna ideologija sta pomenili okvir, v katerem je bilo mogo če odstaviti direktorja, ki ni povsem sledil dogovorjeni »liniji«. Marsikdaj so si z uspešno instrumentalizacijo ideologije omogočili strokovne odločitve, podporo s partijskega vrha, kredite, novo službo ali kroženje na vrhu itn. Le redki direktorji, sicer sami člani Zveze ko munistov, so si v prvi polovici osemdesetih let dovolili izgnati politične debate v okviru osnovne organizacije ZK iz strokovnih diskusij.23 Šele v drugi polovici osem desetih let je začela s splošno političnim in ideološkim sproščanjem povezava med strokovnimi in političnimiideološkimi odločitvami slabeti. Za konec osemdesetih let je značilno, da so se kontrolni mehanizmi v veliki meri sprostili, komunistični sistem se je gospodarsko, ideološko in konceptualno povsem izčrpal.24 Novih, povsem nedvoumnih pravil še ni bilo, kar je omogočilo divjo privatizacijo v marsikaterem podjetju. Bolj kot ideološki je bil za večino ljudi v povojnem času razvidnejši drugi proces, izrazit proces industria lizacije in deagrarizacije. Večina kmetov se je zaposlila, dopoldne je delala »en šiht« v tovarni, popoldne »dru gi šiht« doma, kar jim je omogočala tudi organizacija dvo- ali triizmenskega dela.25 Njihovi otroci so dvajset let pozneje že živeli v središču, v Postojni, Pivki ali Ko šani, in tako je bila večina kmetij prepuščenih starejši generaciji ali pa opuščena. Še leta 1961 je bilo v kmetij stvu okrog 30 %, danes je manj kot 5 % aktivnega pre bivalstva. S tem je prišlo do premika v vrsti dejavnosti, namesto kmečkogospodarske storitvene predvsem v kovinsko- in lesnopredelovalni industriji. Industrializa cija je prinesla tudi temeljno spremembo v razmerju med spoloma in ženskam omogočila enakopravnejši položaj doma in na delu. Dostopnost gozda, vodna energija in številne žage, ki so nastale še v 19. stoletju, so bile dobra osnova za
zelo intenzivno lesnopredelovalno industrijo (SICLA, Innocente Loi idr.) med obema vojnama. Iz teh je po nacionalizaciji v prvih povojnih letih nastalo podjetje Javor, ki se je razvilo v enega pomembnih dejavnikov gospodarskega in socialnega razvoja, predvsem v sami Pivki in okolici. V gospodarskem oziru se je Javor pre bil med glavne akterje na področju predelave lesa, po hištvene industrije, predvsem pa opažnih plošč in iz delave furnirja na jugoslovanskem trgu in tudi odpiral podružnice v drugih jugoslovanskih krajih. Hkrati pa je Javor, tako kot večina drugih podjetij v času socializ ma, skrbel za vse ravni življenja »delavskega razreda« in skušal dvigniti njihov življenjski standard ne le na delovnem mestu (npr. z urejeno prehrano v delavski menzi ali z obratnim zdravnikom in skrbjo za zdravje na delovnem mestu), temveč tudi zunaj njega, npr. s skrbjo za počitniške domove, ozimnico ipd. Tako kot za druge tovarne so bile tudi za Javor pomembna skrb stanovanjske razmere delavcev; podjetje je zelo veli ko investiralo v dvig stanovanjskega standarda. Veliko podjetij je bilo ob odkupu stanovanj po »Jazbinškovem zakonu« leta 1991 prikrajšanih za vloženi denar. Posebno vlogo je dobila kovinsko-predelovalna indu strija. Podjetje LIV je nastalo iz majhnega Kovinskega podjetja, livarne, a je našlo dovolj proizvodnih in tr žnih niš (npr. sesalniki, mešalci betona, ...), s katerimi se je npr. število zaposlenih v zadnjih petdesetih letih od nekaj deset povečalo na tisoč; do danes je ohranilo delo več kot 800 zaposlenih. Svojo proizvodnjo je ob zmanjšanem številu delavcev celo povečalo in je uspe šen izvoznik. S samoprispevki, intenzivnim zaposlovanjem, visokim vlaganjem v stanovanja, z urejeno zdravstveno in soci alno politiko, so občani in občanke dosegli bistveno višji standard. Podjetja Nanos, Perutninski kombinat Pivka, Javor, LIV idr. so postala pomemben dejavnik v razvoju slovenskega gospodarstva. Socialistični čas visoke zaposlenosti, stalnih dohodkov, razmeroma dostopnega stanovanja in zdravstvenega sistema, kolektivna odgovornost, netekmovalnost in z njo povezana uravnilovka, enakomerno razpršen in hkrati splošno omejen dostop do nekaterih dobrin, čas, v katerem »ni bilo treba misliti na jutri,« je za števil ne še danes ena najboljših oblik družbenega sistema.
O odnosu voditeljev do delavskega razreda na simbolni ravni priča tudi spomenik Edvardu Kardelju na Trgu revolucije v Ljubljani. Kardelj je urejen, lepo oblečen človek z izrazito fiziognomijo, na drugi pa so amorfno oblikovani delavci, ki naj mu sledijo. Prim. Jurij Fikfak in Jože Prinčič: Biti direktor v času socializma. Med idejami in praksami. Ljubljana: Založba ZRC, 2008; Klaus Roth (ur.): Soziale Netzwerke und soziales Vertrauen in den Transformationsländern. Ethnologische und soziologische Untersuchungen. Freiburg: Lit Verlag, 2007. 22 Na osnovi nekaterih primerov partijske kontrole posameznika še v prvi polovici osemdesetih letih je mogoče sklepati o obrobnem položaju območja; proces opuščanja ideološke kontrole in demokratizacije je z nekajletnim zamikom sledil dogajanju v samem središču Slovenije. 23 Prim. Jurij Fikfak in Jože Prinčič (ur.): Biti direktor v času socializma. 24 Aleksij Yurchak: Everything Was Forever, Until It Was No More. The Last Soviet Generation. Princeton: Princeton University Press, 2005. 25 Prim. dve deli Irene Portis Winner: A Slovenian village. Žerovnica. Providence: Brown University Press, 1971; Semiotika kmetstva v tranziciji. Slovenski vaščani in njihovi sorodniki v Ameriki. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. 21
22