Mlado Klasje marec 2013

Spodbudne in pozitivne novice Mlado Klasje, katerega avtorji so mladi novinarji iz občine Ivančna Gorica, vam prinaša le novice, ki jih v teh časih manjka. Tako, kot so se avtorji člankov ozrli okoli sebe in brez senzacionalizma iskali zgodbe, ki bi vas bralce pritegnile, tako se okoli sebe ozrite tudi vi. Ni vse tako črno, kot mnogi trdijo. V vsaki stvari je nekaj lepega, vse pa je za nekaj dobro in prav pozitivne energije ne manjka novinarjem iz šol ivanške občine.

Prinašajo vam novice iz vaših krajev, vam predstavljajo delo in življenje nekaterih vaših sokrajanov. Pri svojem delu jim vzorov zagotovo ni manjkalo, če izpostavim Josipa Jurčiča, ki je v svet ponesel slavo naših krajev. Kot pisatelj in novinar je odlično opazoval svojo okolico, življenje in delo ljudi, ki so ga obkrožali. Prav to so počeli tudi mladi avtorji člankov.

Ko boste prebirali naslednje članke v letošnjem Mladem Klasju, se spomnite svojih začetkov v kateri koli dejavnosti. Pod članki preberite tudi imena avtorjev, ki so morda danes vaši sosedje ali prijatelji. Čez nekaj let pa se bodo zagotovo nekatera imena pojavila v osrednjih časnikih ali pa vam bodo na vaši najljubši radijski postaji zaželeli dobro jutro in dober večer s televizijskega ekrana. Obilo užitkov ob prebiranju člankov, morda pa boste ponovno izvedeli kaj novega o svojem kraju.

Gorazd Hočevar

V Ivančno Gorico smo s Tadejem Trnovškom dobili zlato hruško

Jurčič vzor tudi našim »mladim novinarjem« Območno srečanje mladih novinarjev in literatov je letos ponovno obeleževalo rojstni dan Josipa Jurčiča. Potekalo je na začetku marca v soorganizaciji JSKD OI Ivančna Gorica in knjižnico v Ivančni Gorici. V uvodnem nagovoru je mlade iz naših šol pozdravil Tomaž Smole, podžupan Občine Ivančna Gorica, ki se je osredotočil na vprašanje aktivnega državljanstva, predstavil možnosti sodelovanja in potenciala mladih v družbenem življenju na nivoju lokalne skupnosti in širše ter jih spodbudil k vključevanju v različne dejavnosti, s pomočjo katerih lahko razvijajo svoje raznolike potenciale na socialnem in kulturnem področju.

Strokovni del srečanja, ki je bil osredotočen na predstavitev novinarskega poklica, je vodil novinar in domačin Gorazd Hočevar. V njem so mladi

Kako ste prišli na idejo za delo Zaklad pisarja Bernarda?

Kar nekaj let sem se pripravljal na knjigo, ki pa je bila na začetku mišljena kot krajša dopolnitev naših pedagoških delavnic na temo kaligrafije. Po tem, ko so bile delavnice zelo dobro sprejete, smo začeli razmišljati o malo bolj resno zastavljeni pedagoški slikanici. Zanjo je bilo potrebno veliko raziskav. Večkrat sem zato odšel v NUK, kjer so občutki res nekaj posebnega, saj nimaš prav vsak dan možnost listati po več kot 800 let starih knjigah iz Stične.

pomena za lokalno skupnost in predvsem temelj identitete, ki oblikuje posameznika, delujočega na področju ivanške občine.

Zaključek srečanja je zaokrožil urednik občinskega glasila Klasje Matej Šteh, ki je predstavil vizijo novinarskega delovanja na lokalni ravni ter mlade usmeril s konkretnimi navodili za pripravo pričujočih člankov, objavljenih v tokratni prilogi Mlado Klasje.

Na ta način smo se v izpeljavi novinarsko-literarnega srečanja poklonili rojaku Josipu Jurčiču, ki je v svojem pionirskem delu profesionalno razvijal oba medija pisnega izražanja ter se aktivno vključeval v družbene polemike svojega časa in hkrati razvijal neprecenljive ideje v svojih leposlovnih delih ter literarnem izražanju.

Simona Zorko

Od ideje do izvedbe Muzikal Maček Muri – osebno Ste vedeli, da so nekateri učenci OŠ Ferda Vesela Šentvid pri Stični kar precej aktivni? Ne? Mogoče pa ste slišali za muzikal Maček Muri – osebno?

To je bil velik projekt, ki so se ga lotili učenci izbirnega predmeta glasbeni projekt pod mentorstvom učiteljice Simone Zvonar. Po treh mesecih prizadevnega, a tudi sproščujočega dela več kot 40 učencev pa je nastal pravi spektakel plesa, petja, igranja in zabave.

Učenci izbirnega predmeta so najprej prebirali »originalnega« Mačka Murija Kajetana Koviča ter tuhtali, kako bi zgodbo o tem priljubljenem junaku postavili v današnji čas, da bi bila bližja najstnikom. Svoje ideje so zbrali ter prosili gospo Dragico Šteh, da jih je ubesedila. Muca Maca je tako postala novinarka, ki si ves čas prizadeva, da bi s slavnim Mačkom Murijem opravila intervju. On, mačji car in frajer, pa se ji ves čas izmika. Enkrat je lačen, drugič žejen, potem spet utrujen. Na

nogometno tekmo ju zvleče Gangster Čombe, slinast mačkon, ki Maco osvaja in ji celo ukrade telefon. Seveda pristane v ječi ... Na koncu se vse srečno izteče, skupaj zaplešejo na veselici; Maca pa uspe intervjuvati mačjega carja ... Besedilo je učence takoj navdušilo in začela se je pripravljalna mrzlica.

Na avdiciji so skrbno izbrali igralce, ki sta jih pripravljali učiteljici Jelka Rojec in Simona Zvonar. Igrane prizore kot v čisto pravem muzikalu povezujejo izvrstni songi Jerka Novaka, ki jih je izvedel mladinski pevski zbor, spremljal pa orkester, sestavljen iz kitar, violine, flavte ter klavirja. S kitaristkami je akorde in ritem vztrajno vadila učiteljica Martina Jurkovič, s pevkami pa Simona Zvonar. Dogajanje so dopolnjevale in dale nepogrešljiv pečat energične in nadvse domiselne točke, ki so jih odplesale spretne plesalke ob mentorstvu učiteljic Vesne Pačnik in Nine Pavlin, ki sta z izvirno masko poskrbeli tudi za prepričljivejši videz nastopajočih. Da so izgledali kot pravi mački, si je vsak izmed njih iz mehke pene izdelal par mačjih ušes in rep ter jih pobarval. Prav tako so nastale na pogled odlične jedi, ki so jih uporabili v muzikalu. Sceno v ozadju, ki je prikazovala Mačje mesto, so učenci narisali na velike rjuhe. Nad celotno likovno

podobo muzikala je skrbno bedela učiteljica Jelka Rojec, gospod Stojan Dremelj pa je poskrbel za ozvočenje in svetlobne efekte. Ves čas je predstavo spremljala tudi izvirna podoba Mačka Murija, kot si jo je zamislila učenka Rebeka Pajek, iz nje pa je oblikovala tudi vabilo.

Muzikal Maček Muri – osebno so učenci premierno uprizorili 21. decembra 2012 po proslavi pred prihajajočimi prazniki, polno dvorano pa navdušili tudi na ponovitvi 29. januarja 2013. Tokrat so predstavi dodali plesno delavnico, v kateri so najmlajše obiskovalce naučili mačjega plesa, delavnico pa sta pripravili učiteljici Vesna Pačnik in Nina Pavlin. Če si muzikala Maček Muri – osebno niste uspeli ogledati, vam je lahko žal!

Učenci so s svojimi mentoricami svoje delo opravili zares odlično!

Ernestina Lavrih, Urška Fajdiga, Tajda Femec in Rok Strmole, OŠ Ferda Vesela Šentvid pri Stični

vo izdelavo je bilo namreč potrebno toliko znanja, umetnosti, občutka za estetiko, da nikakor ne moremo govoriti o temačnosti.

Za delo, ki je vaš prvenec, ste dobili nagrado. Kaj nam lahko o njej poveste?

Nagrade se imenuje Zlata hruška in je pravzaprav najvišja nagrada na področju mladinske književnosti v Sloveniji.

Knjiga je bila med kritiki dobro sprejeta, saj mladinskih knjig s to tematiko pri nas zelo primanjkuje. Vseeno sem bil nad nagrado prijetno presenečen, saj je resnično nisem pričakoval.

Tudi drugače so odzivi dobri, tako da morda še kdaj kaj napišem.

Knjiga je slikanica, kdo je narisal ilustracije?

Ilustracije je narisal Damjan Stepančič, ki je zelo priznan ilustrator. Z najinim sodelovanjem sem zelo zadovoljen, saj se je za vsako ilustracijo zelo potrudil. Sem namreč zgodovinar in zato je bilo zame zelo pomembno, da je tudi slikovni dodatek knjigi zgodovinsko pravilen.

Omenili ste, da ste zgodovinar, kako dolgo že delate v muzeju in kakšno delo pravzaprav opravljate?

V muzeju delam že šest let, in sicer kot kustos. Torej sem nekakšen skrbnik muzejskih zbirk. Zadolžen sem za raziskovanja, popisovanje predmetov, pripravljanje razstav itd. Glede na to, da imamo v muzeju zelo majhen kolektiv, mi dela nikoli ne zmanjka. To delo me veseli in ga bom z veseljem še opravljal. Mogoče tudi napišem še kaj.

Hvala za čas, ki ste ga namenili nama in bralcem Mladega Klasja.

Zanimanje za delo Tadeja Trnovška naju je premamilo, da sva se nekega dne že na vse zgodaj napotili v stiški muzej - Muzej krščanstva na Slovenskem. Tam naju je pričakal Tadej Trnovšek, muzejski kustos in avtor nagrajenega dela Zaklad pisarja Bernarda. Povprašali sva ga o knjigi in njegovem delu.

O čem piše knjiga?

O pisarjih, ki so konec 12. stoletja živeli in prepisovali v stiškem samostanu. Osebe v knjigi so večinoma resnične. Za Bernarda tudi vemo, da je bil vodja te pisarske delavnice. Od večine pisarjev sicer sploh ne vemo imen (domnevamo, da je bilo takrat v Stični okrog 12 pisarjev in 10 knjižnih slikarjev). Za Bernarda smo izvedeli posredno (na spodnji rob ene od knjig je napisal sporočilo bralcu, v katerem se tudi poimenuje Bernard, najmanjši med Kristusovimi menihi ...). Glede na primerjavo s to pisavo, so strokovnjaki ugotovili, pri katerih kodeksih je sodeloval. Bil je tudi lektor, kar je navadno počel najbolj izkušen pisar in vodja pisarske delavnice. V primeru napak so z nožičem iz pergamenta postrgali napačno črko ali besedo in jo popravili.

Bernard in ostali pisarji so tukaj delovali le okoli šest let. V knjigi tudi zvemo, kako je opat Bernarda pripeljal v Stično in kakšne nevšečnosti je imel na poti iz Francije v stiški samostan (srečal je pošast). Glavno sporočilo knjige je, da si srednji vek napačno predstavljamo kot nekaj temačnega.

To sem skušal potrditi tudi z zgodbo o nastanku stiških rokopisov. Za njiho-

lahko spoznali konkretno izkušnjo poklicnega dela novinarja, spoznavali etične dileme novinarskega poročanja, pregledali aktualne družbeno-politične tematike, spoznavali zakonitosti posameznih novinarskih medijev in pisanja, pregledali različne oblike od reportažnega dela do priprave intervjujev itd. V zaključnem delu, ki je bil literarno obarvan, je področje domoznanstva predstavila vodja ivanške knjižnice, Ksenija Medved. Mladi so se tako seznanili z vso literarno produkcijo, ki je bila založena na področju Ivančne Gorice v preteklih letih. Spoznali so pomen in vizijo knjižničnega domoznanskega oddelka, ki sproti ohranja in zbira vso pestro in raznoliko dejavnost ljudi, povezanih z ivanškim prostorom. Domoznanska zbirka je živa dejavnost izrednega

Barbara Tekavec in Špela Zupančič, Srednja šola Josipa Jurčiča

2

Mlado Klasje

marec 2013

številka 2

Kanonfajfa Dokumentarni domoznanski film knjižnice v Ivančni Gorici Knjižnica v Ivančni Gorici se je konec lanskega leta vključila v projekt Untold Stories of the First World War (Zamolčane zgodbe iz prve svetovne vojne). Spletni portal Kamra je objavil dokumentarni film z naslovom Kanonfajfa. Film nosi naslov po ohranjenem predmetu zbiratelja Cirila Klemenčiča. Poleg njega je predmete iz prve svetovne vojne, iz svoje zbirke, za dokumentarec pokazal tudi Stane Rus in nastala je zgodba o slovenskih topničarjih v prvi svetovni vojni. Film je pod istim imenom objavljen tudi na portalu Youtube. O dokumentarnem domoznanskem filmu knjižnice Ivančna Gorica »Kanonfajfa« smo se pogovarjale z vodjo knjižnice Ksenijo Medved.

Kaj pravzaprav je domoznanstvo?

Domoznanstvo je veda, ki z najširšega vidika proučuje in raziskuje določeno območje (občino, lahko pokrajino, vso državo) in se nanaša na prostor, ljudi in zgodovino. To dejavnost opravljajo lahko posamezniki ali institucije, tudi časopis Klasje z Domoznansko galerijo ustvarja bogato zbirko o naših pomembnih ženah in možeh. Evidentiranje, zbiranje, obdelava, arhiviranje in posredovanje tovrstnega gradiva pa je ena od nalog splošne knjižnice.

Na spletnem portalu Youtube lahko vidimo kratek video z naslovom Kanonfajfa. Zakaj ste se ga odločili posneti in koliko časa je bilo potrebno za snemanje?

V knjižnici smo se konec lanskega leta odzvali na povabilo in se vključili v projekt Untold Stories of the First World War: Zamolčane zgodbe iz prve

svetovne vojne. Lotili smo se zbiranja še zadnjih drobcev iz prve svetovne vojne na našem področju. Na spletnem portalu Kamra, ki je dostopen tudi preko evropske digitalne knjižnice Europeana, smo objavili dokumentarni film z naslovom Kanonfajfa.

Obstaja pa tudi podnaslovljena različica v angleški jezik. Knjižničarji smo v časopisu Klasje objavili poziv, da se javijo imetniki predmetov in zgodb iz prve svetovne vojne, obiskali smo različne zbiralce, na koncu pristali pri dveh, ki sta tvorila koherentno zgodbo. Poskusno smo se lotili kar snemanja, snemalec je bil Dejan Maver, prevajalka za evropski portal pa Vesna Vrabič.

Kaj je ta projekt in zakaj ima takšno ime (Kanonfajfa)?

Tako je ohranjeni predmet iz prve svetovne vojne poimenoval Ciril Klemenčič. Gre za pipo oz. »fajfo«, ki so jo dobili topničarji kot vojaško opremo.

To so poslikane keramične «fajfe« z dolgimi držali, ki so jih topničarji ves čas nosili s sabo, da so imeli ogenj za prižiganje topov. Ciril Klemenčič in pa še drugi pričevalec – Stane Rus sta za dokumentarec pokazala kup stoletnih predmetov, skupno pa se je vse skupaj sestavilo v zgodbo o slovenskih topničarjih v prvi svetovni vojni.

Zakaj je pomemben za domoznansko kulturo?

Pomislite, zakaj je spomin za človeka pomemben in zakaj je pomembno, da knjižnice, arhivi, muzeji, časopisi in knjige to ohranjajo. Pomislite tudi, kako in po čem »dišijo« naši kraji, zakaj imamo tak »duh«; tako identiteto

kot jo imamo in po čem se ločimo od drugih. Vse to nas zaznamuje in določa. To smo, če malce pretiravam, pravzaprav mi.

Kako ste se odločili, da se je prav knjižnica poglobila v raziskovanje?

Splošne knjižnice skupaj z nekaterimi muzeji in galerijami ustvarjamo portal Kamra, ki se je prejšnje leto pridružila evropski akciji zbiranja spominov na 1. svetovno vojno, ki je posvečena stoletnici prve svetovne vojne. Oba naša občana imata zbirko predmetov in zgodb, z njuno pomočjo smo predstavili del naše dediščine iz tistega časa. Kamra je spletno mesto, ki združuje digitalizirane vsebine s področja domoznanstva v knjižnicah in drugih lokalnih kulturnih ustanovah. Vsebine Kamre so predstavljene kot zgodbe, s spremnimi besedili ter video in foto - dokumentacijo. Na Kamri spoznavamo zgodbe, ki so za neko področje značilne, zanimive in v interesu lokalne skupnosti. Uporabniki sedaj lahko dostopajo do vsebin, ki so bile do zdaj skrite v skladiščih knjižnic, arhivov in muzejev, arhivih društev ali predalih šolskih zbornic.

Za tiste, ki videa še niso videli, ali ga lahko na kratko opišete?

Gre za posneto pričevanje Staneta Rusa pri njem doma, glavnina je posvečena njegovemu dedku Andreju Pirnatu, topničarju iz prve svetovne vojne. Stane Rus nam je pokazal veliko predmetov iz prve svetovne vojne in povedal nekaj anekdot. Shranjeno ima tudi korespondenco med dedom in staro mamo, orožje, meče, fotografije itd. Kot nalašč je drugi zbiratelj Ciril Klemenčič premogel kanonfajfo,

ki so jo topničarji dobili ob začetku služenja vojaškega roka. Film je pri vodilnih na portalu Kamra naletel na veliko zanimanje, tako da so oba nastopajoča povabili v Mestno knjižnico v Ljubljano, ki je naša območna knjižnica in nam nudi pomoč pri vnosu gradiva. Naša občana sta o spominih, dokumentih in predmetih povedala še več.

V Klasju smo že zasledili razstavo najdb iz 1. svetovne vojne gospoda Cirila Klemenčiča, ki ima svoj muzej na Glogovici. Lahko poveste kaj več o tem?

Ob obisku pri Cirilu Klemenčiču smo se lahko na lastne oči prepričali, da ima res bogato zbirko različnih starih predmetov, lepo ohranjenih in urejenih in to ne samo iz prve svetovne vojne, nimamo kaj dodati kot »kapo

dol«. Za urejanje in ohranjanje takih zbirk gre veliko energije, veliko dela in življenjski čas posameznega zbiratelja. Za nas opravljajo delo, ki ga ne bi vsak.

Kaj pomeni to za občino in za vas?

Vse te zbirke so del naše dediščine, ki jo na ta način dokumentiramo, z novo tehnologijo tudi omogočimo dostopnost. Ko pa kdo v knjižnici išče kaj takega, (pri nas teh predmetov namreč nimamo), ga lahko usmerimo tudi na zbiratelje in muzeje, saj jih imamo v občini kar nekaj.

Boste naredili še kak dokumentarec?

Mogoče res. Tovrstno delo terja kar nekaj dodatne energije in časa ter tudi dodatnih sredstev.

Katarina Zorec in Sara Koščak, OŠ Stična

»Že odkar pomnim, sem neizmerno rad risal« Intervju z vsestranskim umetnikom Dejanom Kraljem se tolkel po prsih, medtem ko so deca milo jokala.

Kaj vam daje navdih za ustvarjanje?

Od kod jemljete motive in ideje?

Vse poberem iz življenja, izkušenj in zgodb, ki jih slišim ali preberem. Res pa je, da gre vse to skozi filter v moji glavi (vsaj mislim, da je v glavi), ki vse skupaj pomeša, izrodi, spremeni, izkrivi, napihne, doda sol in poper in na koncu servira v obliki, ki jo vidite vi, spoštovano gledalstvo. Kdaj pa se kaj tudi sam spomnim. Redko.

Ste že sodelovali na kakšnem festivalu ali razstavi? Povejte nam kaj več o tem.

Za sabo imam šest razstav, ponosen sem na vsako posebej. Razstavljal sem v Ljubljani, Novem mestu, Velenju, Ajdovščini, lani pa tudi v Kairu. Moja dela mi veliko pomenijo, saj dam v vsakega delček sebe, pa naj se to še tako pocukrano sliši. Lahko bi rekel, da je vsaka razstava dan odprtih vrat v moji glavi. Lani sem se na povabilo slovenskega veleposlaništva v Egiptu udeležil likovne kolonije v Kairu, sodeloval sem tudi na Kunigundi, festivalu mladih kultur v Velenju. Skupaj z mladimi umetniki iz cele Slovenije smo staro zapuščeno pekarno prenovili in preuredili v razstavni prostor.

Se mogoče tudi v prihodnosti obeta kakšno sodelovanje na festivalu, razstavi?

Marca grem spet v Egipt, poleti grem prav gotovo spet na Kunigundo in na Festival nasedlega kita v Velenje … V petek, 15. 3. je bila odprta v knjižnico v Ivančni Gorici moja razstava z naslo-

vom »TO NI ART«, na katero so bralci vabljeni, da si jo ogledajo. Študirate likovno umetnost na Pedagoški fakulteti. Povejte nam kaj več o študiju in svojem bodočem poklicu. Študij mi je dal veliko. Največ mi pomenijo vsa prijateljstva in poznanstva, ki sem jih tam sklenil. Na faksu se mi je ogromno stvari zgodilo prvič. Takšnih stvari, ki vem, da so pomembne za moje nadaljnje ustvarjanje in življenje. Ta štiri leta so bila res nekaj posebnega in jih ne bi zamenjal za nič drugega na svetu. Po izobrazbi bom kmalu profesor likovne umetnosti. Ali bom ta poklic tudi kdaj opravljal? Ne vem.

Se ukvarjate še s kakšno drugo umetnostjo?

Problem pri meni je, da me zanima preveč stvari in bi rad vse tudi počel.

Zelo rad imam glasbo (kdo je nima?)

in v trenutkih navdiha brenkam na kitaro in tolčem po bobnih. Prijatelju pomagam pri pripravah na snemanje njegovega novega filma Schupakface 3, razvijam računalniško igro, ukvarjam se s street artom, animacijo, kiparjenjem, oblikovanjem … Rad imam vse vrste kreativnosti.

Vam ob študiju in stripovskem ustvarjanju ostane še kaj prostega časa? Kako ga preživljate? (smeh) Prosti čas si vedno vzamem.

Preživim ga s prijatelji.

Hvala za čas, ki ste si ga vzeli za nas! V prihodnje vam želimo še veliko umetniškega navdiha in razstav ter uspešen zaključek fakultete.

Hvala tudi vam, super ste.

Ernestina Lavrih, Urška Fajdiga, Tajda Femec in Rok Strmole, OŠ Ferda Vesela Šentvid pri Stični

Foto: Rado Kralj

Mladi umetnik Dejan Kralj študira likovno umetnost na Pedagoški fakulteti. Poleg risanja stripov se ukvarja še s kiparjenjem, street artom, glasbo … Leta 2010 je zmagal na natečaju za najboljši strip, imel je tudi že kar nekaj razstav, ena izmed njih je bila 15. 3.

2013 v ivanški knjižnici.

Poznamo vas kot striparja. Kdo vas je navdušil za risanje stripov in kdaj ste s tem začeli?

Ne vem, ali me ljudje poznajo ravno kot striparja, saj moja produkcija stripov ni ravno bogata. Verjetno me bolj poznajo kot nekoga, ki zelo rad riše. Že odkar pomnim, sem neizmerno rad risal. Povsod, po vsem, s čimerkoli. V vrtcu sem kar naprej risal, v osnovni šoli sem imel porisane vse zvezke, v srednji so bile porisane še vse klopi,

no, zdaj končujem faks in me še kar ni minilo. Privlači me vse, kar je narisano, naslikano, natisnjeno … Stripi so zato moja logična izbira.

Kakšen je vaš slog risanja in pisanja stripov?

Kaotičen, poln nesmisla in slabega humorja. (smeh) Kdo vas je navdušil nad risanjem in pisanjem stripov? Imate mogoče kakšnega vzornika?

Nad risanjem stripov sem se navdušil sam, vzornikov pa je ogromno. Lahko bi rekel, da se od vsakega dobrega stripa kaj naučiš. Če bi že moral koga izpostaviti, bi bil od slovenskih striparjev to prav gotovo Tomaž Lavrič, od tujih pa Frank Miller in Jamie Hewlett. Frank zna najbolje predstaviti vzdušje, Jamie pa ima noro risbo. Tudi Alan Moore je genialen, ampak to je podobno suhoparna izjava, kot bi rekel, da so Beatli dobri glasbeniki.

Ste za svoje ustvarjalno delo že prejeli kakšno nagrado? Bi nam lahko kaj več povedali o nagrajenem delu oz. nagrajenih delih?

Nič kaj posebno velikega. Verjetno mi še največ pomeni uvrstitev mojega dela v Hall of fame na spletnem portalu 3delavnica, ki pa zdaj stagnira, oziroma bolje rečeno, odmira. V svojem času je bilo to stičišče digitalnih umetnikov in oblikovalcev iz cele Slovenije in tudi iz tujine. Vi imate verjetno v mislih nagrado knjižnice v Ivančni Gorici, za natečaj za najboljši strip. Stvar je bila taka, da sem strip poslal jaz in še razred osnovnošolcev. Začuda sem zmagal jaz in zmagoslavno vriskal ter

marec 2013

Mlado Klasje

številka 2

3

Aktivno državljanstvo – del vseh nas

Aktivno državljanstvo – kaj je to? Večina državljanov Slovenije, kljub temu, da smo že več kot dvajset let samostojni, še vedno ne ve ali pa se še ni seznanila s tem, kaj pomeni biti aktiven državljan. Ker naju je ta tema zanimala, sva se o tem pozanimali na spletu in v knjižnici ter odkrili sledeče: Pojem AKTIVNO DRŽAVLJANSTVO pomeni, da ljudje dejavno in neposredno sodelujejo na različnih področjih družbenega ekonomskega in političnega življenja. Spodbuja razvoj in preprečuje konfliktnost, zato postaja nujen sestavni del razvoja držav in njihovih združenj, kot je npr. Evropska unija.

Kot aktivni državljani se začnemo udejstvovati že kot družinski člani, sosedi in občani v svojem domačem okolju. Pri mladih imajo velik pomen mladinske organizacije (taborniki, skavti). Torej pravi aktivni državljan ni odvisen od te ali one ideologije, upa si kritizirati tako leve kot desne, tako prejšnjo kot sedanjo oblast in obe hkrati ter zavzeto brani splošne vrednote skupnosti. V času krize so v Sloveniji najlažja in najbolj vidna oblika le-tega, protesti. Še posebej sedaj potrebujemo v Sloveniji in Evropi aktivne, samostojne in razmišljujoče državljanke in državljane, ki so pripravljeni sooblikovati politiko prihodnosti.

Prav z namenom pospešenega vključevanja državljank in državljanov v evropske zadeve, so evropske institucije razvile tri programe (Program Evropa za državljane 2014-2020, Evropska državljanska pobuda ter Evropsko leto državljanov 2013), s katerimi spodbujajo evropsko aktivno državljanstvo.

To je le kratek povzetek pojma aktivno državljanstvo. Bili sva zelo presenečeni, kaj vse sva izvedeli. Zato pa naju je začelo zanimati, kako obveščeni so o tem profesorji in dijaki naše šole (SŠ Josipa Jurčiča). Postavili sva jim dve vprašanji in dobili zanimive odgovore.

Zastavljeni vprašanji: Kaj tebi pomeni pojem »AKTIVNO DRŽAVLJANSTVO«? Si tudi sam/a aktiven/na državljan/ka?

Kako bi po tvojem mnenju lahko aktiven državljan vplival na politični sistem?

Matko Peteh, univ. dipl. inž. matematike: 1. odgovor: »Pasiven državljan je politično aktiven kvečjemu na volitvah. Vse druge dejavnosti, kot so: socialni in politični protesti, objavljanje mnenj v medijih, sodelovanje na razpravah, sodelovanje v pobudah civilne družbe, dejavnosti v strankah, ..., štejem za aktivno državljanstvo. Sem bi štel tudi večino ostalih družbenih aktivnosti, ki vplivajo na kvaliteto življenja v državi: delovanje v kulturnih, športnih, humanitarnih društvih ...

Pa še kaj z nelegitimnega ali celo kazenskih področij: aktiven državljan je konec koncev tudi terorist, ki izvede atentat na političnega voditelja.« 2. odgovor: »Z aktivnimi oblikami državljanstva, ki ste jih našteli in so strogo usmerjene v politiko.«

človek, ki dela, ki je mati, oče, dijak, študent … Pri svojem delu je zavzet, dosleden, etičen – in kot takšen je lahko aktiven državljan, saj s svojim delom in ravnanjem prispeva k boljšemu življenju, boljšim odnosom med ljudmi, ne glede ne to, ali tako ravna v svojem domačem, službenem ali političnem okolju.

Vsekakor pa so današnje razmere, predvsem gospodarske in politične, tako kompleksne, da je pravzaprav težko biti aktiven državljan, ker smo pri svojem delovanju zelo omejeni.« 2. odgovor: »Aktiven državljan lahko vpliva na politični sistem na volitvah in tako, da pokaže svoje nezadovoljstvo s sistemom (tudi na protestih in demonstracijah). Prispeva lahko tudi toliko, kolikor dobro in dosledno dela in ustvarja, kot sem že zapisala zgoraj.

Kot aktiven državljan pa bi moral opazovati in nadzorovati tudi delo drugih ljudi, predvsem pa tistih, ki bistveno vplivajo na njegovo življenje. Žal večina tega ne more.«

Vesna Celarc, prof. slovenščine 1. odgovor: »O aktivnem državljanstvu do sedaj še nisem razmišljala, tako da sem pred težko nalogo. Človek je državljan določene države, če to hoče ali ne. Aktiven državljan pa je po mojem mnenju tisti, ki ve za svoje pravice in se za njih zavzema, ravno tako pa mora vedeti tudi za svoje dolžnosti in jih izpolnjevati. Konkretno s tem menim, da mora opravljati svoje delo in naloge, ki jih ima kot človek;

Igor Gruden, univ. dipl. ekonomist 1. odgovor: »Da se zanimaš za pomembne dogodke v državi in presodiš, če lahko na njih vplivaš. Če pa že ne moreš vplivati, da vsaj zavzameš jasno stališče do tega. Aktivni državljan pomeni tudi, da se jasno zavzameš za človekove/državljanske pravice od pravice do izražanja mnenj in prepričanj in drugih pravic, ki so zagotovljene z ustavo. Sam se imam za delno aktivnega državljana.«

2. odgovor: »Na politični sistem lahko vplivamo na volitvah, referendumu, demonstracijah (protesti), stavkah, lahko pa seveda celo ustanovimo svojo stranko, če se nobeni ne želimo priključiti.« Elza Rebol, dijakinja 1. a, gimnazija 1. odgovor: »Aktivno državljanstvo mi pomeni, sodelovanje za boljši jutri. Vključevanje v razne akcije in društva, ki bi pomagala državi in njenim državljanom, kot na primer udeležba volitev, zbiralne, čistilne akcije, navsezadnje tudi protesti. Sama nisem pretirano aktivna državljanka, le kakšnih akcij se udeležujem.« 2. odgovor: »Seveda lahko vpliva. Izražanje mnenj, protesti spodbudijo spremembe v državi.« Uroš Adamlje, dijak 4.a, gimnazija 1. odgovor: »Aktivno državljanstvo pomeni, da se oseba udejstvuje na volitvah, spoštuje zakone, državne prazni, ceni državne simbole, spodbuja ali deluje na kulturnem področju. Sam sem aktiven državljan.« 2. odgovor: »Aktiven državljan ne more nič narediti z današnjim političnim sistemom, lahko le na ves glas protestira in čaka, kdaj bo zalit s kakšno vodo ali solzivcem.« Manca Pirc in Alenka Sinjur, SŠ Josipa Jurčiča Ivančna Gorica

Aljaž Levstek, pesnik, o katerem bomo prav gotovo še slišali Je eden najmlajših pesnikov v Sloveniji, ki se lahko pohvalijo s svojo že izdano zbirko in to še pred svojim 20. letom. Aljaža, študenta prvega letnika medicine in nekdanjega dijaka Srednje šole Josipa Jurčiča sva povprašali o njegovi knjigi in njenem nastajanju.

Kdaj si napisal svojo prvo pesem?

Svojo prvo pesem sem napisal pred nekako štirimi leti. Bilo je ravno med poletjem med prvim in drugim letnikom, ko mi je v roke prišel Jevgenij Onjegin. Puškin me je takrat res navdušil in še danes je eden mojih najljubših romantičnih pesnikov. Po branju sem se hotel preizkusiti še sam, seveda pod velikim vplivom Puškina in romantične poezije. Tista poezija se močno razlikuje od tega, kar pišem sedaj. Prste vmes ima prof. Majda Simonič, ki me je nekako usmerila na bolj času primerne oblike.

Kje si dobil navdih za svojo knjigo?

Najprej bi rad povedal, da nisem pisal z mislijo na knjigo. Prve konkretne ideje o knjigi so se porodile prof.

Dragici Šteh sredi mojega 4. letnika, takrat pa je bilo precej pesmi iz knjige že napisanih. Z navdihom je pa tako. Težko rečem sploh navdih, prej bi rekel neko nujo, da nekaj povem, zapišem, se vprašam. Vse tisto pisanje izvira iz opazovanja ljudi in samega sebe. Zapišem navadno tisto, kar ne razumem, oz. bi si želel razumeti drugače, kot to v resnici je. Pisanje pesmi je posebna oblika notranjega pogovora tako s samim seboj, kot tudi potem z bralcem. V pesmih poveš tisto, česar ne bi povedal nikomur drugemu. Npr. zelo redko grem razlagati prijateljem, kako se mi zdi neko jutro čudovito in kako je nenavadno, da se včasih vse zavrti okrog ene osebe, ker bi me

potem vsi čudno gledali. V pesmi pa tega nelagodja ni; tam si dostikrat bolj prost, kot pa v ostalih aspektih življenja.

V srednji šoli si s svojimi pesmimi sodeloval na mnogih natečajih in prejel tudi nagrade. Katere?

Da, v srednji šoli sem nekajkrat sodeloval na območnih srečanjih mladih pesnikov in literatov. Tovrstna srečanja ti vsekakor dajo priložnost, da spoznavaš literate, ki se še uveljavljajo ali pa umetnike, ki že nekaj pomenijo.

Dvakrat sem sodeloval tudi na natečaju za najboljšega osnovnošolskega in srednješolskega pesnika Župančičeva frulica in bil obakrat povabljen v finale. Stik s pesniki moje generacije je ravno tako zanimiva izkušnja. Me prav zanima, kaj bo z nami čez 20 ali pa 30 let.

Kako se počutiš kot eden najmlajših literarnih ustvarjalcev v naši občini (in tudi v Sloveniji), ki se lahko pohvali z že izdano zbirko?

Počutje je težko opisati. Prav gotovo sem zelo vesel in hkrati hvaležen vsem, ki so mi pri izdaji zbirke pomagali. Gre res za velik projekt, ki zahteva čas veliko ljudi. A se včasih počutim, kot da te zbirke nisem napisal jaz.

Morda zato, ker sem si vedno predstavljal izdajo knjige v bolj zrelih letih, jaz pa imam svojo že pred dvajsetim letom. Tudi ko berem nekatere pesmi, imam večkrat občutek, kot da to niso

moje besede. Res nenavadno.

Kako so se na izdajo odzvali družina, prijatelji, drugi ...?

Pravzaprav nihče, vključno z mano, ni pričakoval izdaje knjige. Deloma lahko to pripišem sebi, ker sem po naravi bolj kot ne zaprt človek in neke nove stvari težko delim naprej. Pri tej starosti izdaja knjige ni ravno pogost pojav, tako da smo bili presenečeni vsi.

Po tem šoku pa so prihajale do mene pozitivne kritike z različnih strani. To je lepo slišati in je lepa popotnica za naprej.

Kdo ti je pomagal pri ustvarjanju knjige? Kdo jo je ilustriral?

Pri samih pesmih mi je zelo pomagala prof. Majda Simonič, ki mi je stala ob strani že vse od mojih začetkov pisanja. Vse pesmi so šle večkrat skozi njene roke in prav ona mi je s svojo kritiko pomagala priti do neke, upam, da svojstvene, oblike poezije. K izdaji same pesniške zbirke pa je ogromno prispevala prof. Dragica Šteh, ki je tudi idejni vodja celotnega projekta.

Ona je uspela organizirati vse v zvezi z izdajo in ona je kriva za to, da lahko te pesmi dobite v knjižni obliki. K večji živosti sta pomemben delež prispevala ilustratorja Vesna Van Midden in Viktor Župančič. Po mojem mnenju bi bila zbirka pol manj zanimiva brez njunih risb. Oblikovno se je zelo potrudil prof. Darko Pandur. Posebna zahvala gre Srednji šoli Josipa Jurčiča, kjer

sem v spodbudnem okolju preživel zadnja štiri leta in kjer sem bil deležen podpore odličnega kadra in same šole pri izdaji pesniške zbirke.

Kaj bi še povedal o sebi v nekaj stavkih?

Zagotovo nisem ravno povprečen najstnik. Že zgoraj sem omenil, da sem bolj kot ne zaprt, kar pa je v mojem primeru verjetno tudi en od vzrokov za moje pesnjenje. Ker nekatere stvari težko odlagam na splošno sprejete načine, jih odlagam v pesmi. Vedno bolj se trudim, da ne bi padel v katerega od že vnaprej pripravljenih družbenih kalupov, ker preprosto vem, da pravega kalupa zame še nimajo.

Kakšni so načrti za prihodnost? Pripravljaš morda že novo zbirko?

Prihodnost je še zelo zavita v meglo; mnogokrat ne vemo niti, ali bo naš naslednji korak še tako trden, kot je bil prejšnji. V načrtu je dokončanje fakultete, ki mi jemlje vedno več časa.

Tako da priznam: zadnje čase nisem bil ravno priden, kar se tiče pesnjenja, čeprav že tako nisem bil ravno reden pesnik. Pa je na tem mestu prav, da se ugriznem v jezik, ker se mi zdajle spet malo odpira.

Špela Zupančič in Barbara Tekavec

4

Mlado Klasje

marec 2013

številka 2

Pogovor z Grkinjo iz Višnje Gore, Lojzko Avayanos

Simon Stopar, prva »violina« SVIŠ-a

Prav gotovo vsi poznate zgodbo Kozlovska sodba v Višnji Gori. To delo pisatelja Josipa Jurčiča je bilo prevedeno že v mnoge svetovne jezike, nazadnje tudi v grščino. Za prevod je poskrbela naša rojakinja Lojzka Avayanos iz Višnje Gore, knjiga pa je del projekta, ki ga vodi Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, območna izpostava Ivančna Gorica.

Simon, s kakšnimi pričakovanji je ekipa začela sezono?

Pričakovanja pred sezono so bila obstanek v ligi, pokazati čim boljše igre doma in v gosteh, se čim bolj boriti in tudi napredovati v pokalnem tekmovanju.

Kdaj in zakaj ste se preselili v Grčijo?

Preselila sem se konec leta 1954, saj je bila moja mama poročena z očetom, ki je bil Grk in je vedno imel domotožje. Poleg tega je moja mama rada potovala, takrat pa je bil že privilegij, da si kam odpotoval.

Takrat sem obiskovala 2. razred v Stični in ko so me sošolci spraševali, kam bom odšla, sem rekla, da grem na konec sveta, saj takrat še nisem vedela, kam grem.

Kako ste to novico sprejeli?

Tega se žal ne spominjam. Verjetno sploh nisem dojela vseh teh stvari.

Koliko časa ste potrebovali, da ste se naučili grškega jezika in prevzeli grške navade?

Da sem se naučila grškega jezika, sem potrebovala šest mesecev. Glede navad moram povedati, da sem bila takrat še otrok in sem se učila postopoma.

Ali ste kaj pogrešali Slovenijo?

Da, zelo sem pogrešala Slovenijo, še najbolj pa njeno naravo, kar mi v Grčiji zelo manjka.

Ste prihajali v Slovenijo po tem, ko ste se preselili (morda na obisk ali počitnice …)?

Ne. Kot otrok nisem, saj ni bilo denarja. Šele ko sem zaslužila svoj prvi denar, sem obiskala Slovenijo. Takrat sem bila stara približno 18 let.

Kako bi primerjali Slovenijo z Grčijo? Kaj je za vas tam bolje kot tu in kaj tu bolje kot tam, kje vam je bolj všeč?

To je težko reči, saj je povsod zelo lepo. Grčija ima zelo lepo naravo, ampak jaz sem pogrešala to naravo, ki je v Sloveniji. Pogrešala sem jutranjo roso, meglico, sneg … Na severu Grčije je sicer podobno podnebje, vendar jaz živim v Atenah, ki so bolj na jugu. Drugače lahko rečem, da mi je v Sloveniji bolj všeč.

Kaj vas je spodbudilo, da ste knjigo prevedli v grščino? Ali ste jo brali kot otrok?

Ne. Knjigo sem prvič videla med prvim obiskom v Sloveniji. Nobenega namena nisem imela, da bi jo prevedla, ampak so me poklicali, če bi jo prevedla in jaz sem to sprejela.

Ko ste prevajali knjigo v grščino ali ste imeli kakšen problem, se vam je kje zataknilo?

Da, imela sem veliko težav, ker sem pozabila slovenski jezik. Pri prevajanju mi je pomagala mama in slovar, vendar sem imela še vedno

veliko težav, ker je v knjigi veliko besed, ki jih v slovarju ni in sem imela veliko dela, da sem jih prevedla. Prevajanje mi je bilo v užitek, bilo je podobno, kot bi reševala križanko, težke so a jih rešujemo za užitek.

Na kakšen način ste prevedli imena iz Jurčičeve zgodbe, ali ste imeli težave pri tem?

Da, imela sem težave, ker besed, kot so: »Zaropotaj, Štrma, Črmaž« in podobnih, ni v slovarju, moja slovenščina pa je bila po toliko letih zelo slaba. Te besede sem prevedla tako, da sem se postavila v pisateljevo kožo in razmišljala, kako bi jih on napisal v grščini.

Kako ste sodelovali z ilustratorjem Janezom Kastelicem? Ali sta se dobro razumela?

Seveda sva se dobro razumela, saj sva soseda, vendar nisva sodelovala. On je prebral knjigo in začel risati, kar mu je padlo na pamet.

Ilustracije so nato vstavili po besedilu, kakor je bilo primerno.

Ko ste prevajali, ali vam je kdo pomagal pri tem? Koliko časa ste prevajali knjigo?

Ne, nihče mi ni pomagal. Prevajala sem, kadar sem želela, ker nisem imela časovnega roka, zato težko rečem koliko časa sem prevajala, ker sem to počela v prostem času.

Ali ste kdaj prevedli še kakšno drugo delo?

V grščino sem prevedla veliko knjig. Iz angleščine, francoščine, slovenščine. Prevedla sem tudi knjigo od Kajetana Kovića, Maček Muri, knjigo od Žarka Petana, Draga Jančarja, Brine Svit, Tite Kovač Artemi …

Prevajali ste v grščino, ali ste prevedli tudi kakšno delo iz grščine v slovenščino?

Ne tega ne bi mogla narediti, saj sem glede slovenskega jezika »nepismena«.

Ali ste kot otrok radi brali knjige?

Da. Zelo rada sem brala knjige in jih še vedno.

Ali ste sami kdaj napisali svojo lastno knjigo?

Nisem pisateljica, vendar so me prosili, da bi za radio napisala kakšno otroško pravljico in sem jo. Npr. Majčken diamantek, ki je imel rad glasbo, Poreden piščanček …

Slišali sva, da ste igralka. Ali vam je kdaj prišlo na misel, da bi uprizorili Jurčičevo zgodbo »Kozlovska sodba v Višnji Gori«?

Ne, mi še ni, mislim pa, da je bila uprizorjena lutkovna predstava po vsem svetu, tudi na Kitajskem.

Za konec bi vas še vprašala, kakšen odziv bralcev pričakujete?

Knjiga je izšla 1. marca letos. V Višnji Gori je bila predstavitev prevoda in tam sta bili dve Slovenki poročeni z Grkoma in dva učitelja iz Grčije.

Oni so bili navdušeni in mislim, da bodo tudi ostali.

Gospa je bila zelo dobra sogovornica in je zelo gostoljubna oseba.

Postregla nama je s staro tradicionalno grško pijačo »mastiho« ali prevedeno v slovenščino »podmornico«, ki ima poseben okus (to je smola iz drevesa mastihe zmešana s sladkorjem, ki se jo iz žličke liže kot liziko, zraven pa se pije voda). Ob tem smo poslušali grško glasbo.

To je bila za naju res nepozabna izkušnja, zato se sogovornici iskreno zahvaljujeva za dane trenutke, ki sva jih preživeli v njeni družbi.

Klavdija Germ in Hana Mulalić, 8. razred

Kako si zadovoljen z igro in z rezultati?

Ja, vsi igramo odlično, nihče si ni mislil, da bomo tako blizu ligi za prvaka, držimo 7. mesto na prvenstveni lestvici, odigrali smo veliko tekem na vrhunskem nivoju, dosegli tudi veliko število zmag in točk. Vsi smo se vsako tekmo zelo trudili, tako v ligi kot v pokalnem tekmovanju. FINAL4 samo res težko priborili, veliko truda smo vložili. Zaključni turnir je prišel kot nekakšna nagrada za vse igralce in za trud, ki smo ga vložili in je bil za nas velika izkušnja, ki si jo bomo dolgo zapomnili.

Kaj pa pričakovanja za preostanek sezone?

Ja v ligi za obstanek bomo imeli nekaj točk naskoka pred zasledovalci. Vsi pričakujemo 10 težkih tekem, želimo si pa tisto najboljše 7. mesto na prvenstveni lestvici, kar bi bila tudi najboljša uvrstitev v zgodovini kluba.

So navijači vaš dodatni igralec in motivacija na tekmah?

Navijači so absolutno naš 7., oz. če štejemo vratarja, 8. igralec, navijači so odlični. Obiskanost na tekmah je velika, dajejo nam veliko podporo, kako doma tako v gosteh.

Navijače še enkrat pohvalim in upam, da v velikem številu pridejo še na zadnjih deset tekem.

Kot sem že omenil, je pred Ivanško ekipo še zadnjih deset tekem v t. i. ligi za obstanek, kjer se bodo borili za najboljše 7. mesto, ki si ga zagotovo zaslužijo. Stoparju se zahvaljujemo za intervju, klubu pa želimo veliko uspehov in sreče v tej in v vseh prihodnjih sezonah in upamo, da si bomo v dvorani OŠ Stična ogledali še veliko dobrih predstav RK SVIŠ IVANČNA GORICA. Sifet Ljubijankić

Ponos občine Fantje, ki so ponovno privabili navijače v dvorano OŠ Stična Vse se je nekako začelo leta 2004, ko je SVIŠ-u uspel zgodovinski uspeh - preboj v 1. Slovensko rokometno ligo. Takrat so igralci postavili nov mejnik v zgodovini kluba. Do leta 2012 so med elito nastopili še dvakrat, vendar jim je samo enkrat tam uspelo ostati. Lani pa so se uspehi zopet začeli. Navijači smo se veselili 20-tih zmag, pa tudi tistih dveh neodločenih tekem. Postalo je jasno, da bodo Ivančani v novi sezoni nastopali med 12 najboljših ekip v Sloveniji, vendar ali bodo v družbi najboljših tudi ostali?

Veliko smo pričakovali od njih, igralci so pa so presegli naša pričakovanja.

Začelo se je z domačo zmago proti Krškem, in sicer v izdihljajih tekme je Pekolj realiziral 7-metrovko. To je bilo prvo veselje v letošnji sezoni, sledilo jih je pa še veliko več. Naši fantje so bili zelo zanesljivi na doma-

čem terenu, na katerem so od konca oktobra vse do začetka februarja neporaženi. Nanizali so zmage proti: Ormožu, Sevnici, Trebnjem, Ribnici naposled tudi proti Izoli.

Predvsem bi omenil sosedski dvoboj RK SVIŠ IVANČNA GORICA : RK TRIMO TREBNJE. To je bila tekma, katero si je letos ogledalo največje število navijačev. Vsakomur od njih bo tekma še dolgo ostala v spominu.

Bila je zelo izenačena vse do zadnjih sekund. Ponovno je SVIŠ v končnici tekme pridobil 7-metrovko in breme odgovornosti je ponovno padlo na Gregorja Pekolja, ki je ohranil mirno kri in zadel za vodstvo. Trimo je imel še napad, vendar čez granitno obrambo domačinov ni šlo. Junak tekme je bil Simon Stopar, ki je Trebanjcem natresel kar 10 golov.

Vsi so nekako vedeli, da je to sezona, ki se bo ponovno vpisala v zgodovi-

no kluba kot ena najbolj uspešnih doslej. Nova potrditev jih je čakala na četrtfinalni tekmi slovenskega pokala na Ptuju, kjer so si igralci prvič priigrali nastop na zaključnem turnirju četverice najboljših v pokalnem tekmovanju, na tako imenovanem FINAL4. Odločilna tekma je bila 12.

12. 2012. Krasen datum, ki je prinesel tudi izjemen rezultat. Z bučno podporo navijačev so fantje šele v podaljških strli odpor Ptujčanov in se prebili na FINAL4. BRAVO FANTJE, BRAVO NAVIJAČI!

Uspešno tudi po novem letu

Po zelo uspešnem letu 2012 se je začelo novo, upajmo, da še bolj uspešno leto za vse ekipe RK SVIŠ.

Februarja je SVIŠ doma rutinirano premagal Izolo in tako prišel do pete domače zaporedne zmage. Serijo je

prekinil RK Celje Pivovarna Laško, ki je po odličnem drugem polčasu zmagal. Na zadnji tekmi pred FINAL4 pa so rokometaši SVIŠ-a pokazali odlično formo z zmago proti Sevnici in prišli do druge gostujoče zmage v sezoni. »Piko na i« pa so dosegli na sklepnem turnirju slovenskega pokala 2. in 3. marca v Laškem. Za vse igralce je bilo to nekaj posebnega, saj so vsi prvič nastopali na tovrstnem tekmovanju. Biti v družbi Gorenja, Celja in Kopra je bilo veliko priznanje za klub in igralce. Za polfinalnega nasprotnika SVIŠ-a je bil izžreban RK Gorenje Velenje, aktualni državni prvak. Finalni turnir je potekal v Laškem, v dvorani Tri lilije. SVIŠ je prvo tekmo klonil proti bolj izkušenim in močnejšim Velenjčanom z rezultatom 37:24, na tekmi pa sta se pred selektorjem Deničem izkazala prvi strelec SVIŠ-a

Stopar, ki je prispeval 6 zadetkov in odlični vratar Medved. V drugi polfinalni tekmi so Celjani po dveh podaljških le nekako premagali trdoživi Koper in se uvrstili v veliki finale. Na tekmi za 3. mesto, je SVIŠ po 50-minutnem vodstvu, klonil proti zdesetkanemu Kopru. Svoje so dodali sodniki in utrujenost. Čez nekaj let se nihče ne bo spomnil zakaj, ostal pa bo izjemen spomin, vsak igralec bo lahko s ponosom rekel, da je igral na zaključnem turnirju.

SVIŠ je prvi del letošnje sezone končal na 7. mestu na prvenstveni lestvici, torej bo začel končnico v t. i. ligo za obstanek, kot vodilno moštvo.

Pričakovanja pred sezono pa so bila uvrstitev okoli 10. mesta in obstanek v 1 slovenski rokometni ligi. Presenetljiva sezona nam bo zagotovo za vedno ostala v spominu.

Sifet Ljubijankić