Glasilo DiZ 2/2011

Page 1

Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo - veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa. Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

Glasilo, Letnik 10, št. 2, junij 2011, ISSN 1855-2110

Gradimo odnose, za katere je vredno živeti.

O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« (Ivan Cankar, Kurent)

»Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.« Mt 6,19–21


Sonet Lok mavrice čez svod svetlo zarisan, ki v njem prebiramo, »Jaz sem, ki sem«: v najmanjšem delčku stvarstva si podpisan z lepoto in razumom, ki sta v njem. Ker tudi v tem, kar smo storili sami, ko ves čas navdihuješ naš razum, poštenost brž spozna nebo nad nami, Te prosim, vžgi v trgovkah nov pogum: naj dajo k tem, ki so jih nalepile za deklaracijo ponujenih dobrot na vrečke, škatle in polivinile, četudi čisto skromno nekam v kot, da kupec ve, od kod je kakšna stvar, še drobno etiketo: BOŽJI DAR. (iz knjige: Molitve, Debeljak Milan, sonet št. 76) Ljubljena domovina, ob tvojem 20. rojstnem dnevu ti želimo povedati, da je veliki pisatelj prav prerokoval: res »tod živimo« veseli ljudje in trudili se bomo, da bodo veseli tudi naši zanamci. Naj te dobri Bog, ki te je ustvaril, varno vodi mimo pasti, da boš zdrava, pokončna in vesela! O domovina, radi te imamo!

kazalo

UVODNIK NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA DELOVANJE DRUŠTVA Enodnevni seminar v Makedoniji Mednarodni kongres FICPM Nadaljevalni vikend seminar v Crikvenici Naša pričevanja PISMO PATRA IVANA PLATOVNJAKA NAJIN ODNOS DO DENARJA Manj denarja, več razumevanja Naš Bog je vsemogočen – tudi v recesiji ŽIVETI S SVETIM PISMOM: Najin pogled NAŠ POGOVOR: Aleš Čerin ODGOVORNO STARŠEVSTVO Bog, ki želi sodelovati Negovati najin odnos in biti starš BITI TAŠČA/TAST MOŠKI ZAJTRK GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI: Daj nam danes naš vsakdanji kruh KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA DUHOVNA POBUDA: Bančni račun PRIPOROČAMO V BRANJE IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI: Barbara In Boris Marzi ROMARSKO POHODNIŠTVO DAR ŽIVLJENJA MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

3 4 6 6 7 8 10 12 14 14 15 16 17 21 21 22 23 24 28 29 31 34 35 39 42 44 46


UVODNIK

»Ne nabirajte si zakladov na zemlji ...« (Mt 6,19a) Težko pričakovane počitnice so pred nami. Šolske torbice bodo šle za nekaj časa v kot, hitenje od ene obveznosti k drugi se bo umirilo in marsikomu bo za hip celo uspelo uiti malo od doma na občudovanje Božjega stvarstva.

prekopal in uredil domač vrtiček ter marsikaj pripravil bolj preprosto in doma. Če se v resnici prepustimo razmisleku, koliko smo že odvisni od trgovin, predelane hrane in ostale potrošnje, nam zdrava pamet pravi, naj vsaj nekaj malega storimo drugače ... In če k temu povabimo še Gospoda, vemo, da v teh bojih in prizadevanjih nismo sami.

S tokratno številko glasila pa vas vabimo k razmisleku, kakšen odnos zavzemamo v našem življenju do denarja in do materialnih dobrin. V zadnjem času se na splošno veliko govori o recesiji, o prenapihnjenosti ekonomskega sistema in hlastanju po imeti (še) več, po nenehni rasti ... a vse, kar raste, je brezposelnost. Zato se upravičeno sprašujemo, katere so tiste vrednote, ki so meni in moji družini pomembne; jih živim ali samo sanjam o njih? Si nabiram zaklade na zemlji ali se znam čemu tudi odpovedati za Božje kraljestvo? Vse, kar smo se o tej temi naučili od prevladujočega »sistema«, po navadi ne vključuje Boga. Nekako na prvi pogled mislimo, da denar in Bog ne moreta biti povezana. Nenazadnje si je denar izmislil človek! In prav zaradi izvirnega greha si prevečkrat kopičimo bogastvo na napačnem koncu in pozabljamo na Jezusove besede: »Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.«(Lk 12,34) Ja, težko je biti pameten na tem področju in verjamem, da se vsak trudi živeti po svoji vesti.

Zagotovo si Vilma in Dani ne kopičita zemeljskega bogastva, saj neutrudno delujeta tudi zunaj slovenskih meja ter nas vse spodbujata k temu, da bi skupaj pričevali o Gospodovih velikih delih. Da se Gospod k vam sklanja v svojem usmiljenju, ste nam zaupali tudi vsi, ki ste napisali, kako sami doživljate Boga na področju vsakdanjih bojev in strahu v zvezi s preživetjem. In ker si dandanes marsikdo zares težko privošči dopust v tropskih in drugih oddaljenih krajih, vas vabim, da skupaj z romarsko-pohodniško druščino Diž-evcev obiščete enega izmed naših vršacev – Stol in si na ta način privoščite zasluženi oddih. Naj vas pot ponese kamor koli že, ne pozabite na Gospoda, na zahvaljevanje in slavljenje, da smo tako čudovito ustvarjeni prav zanj. Obenem se potrudimo, da bomo to čudovito stvarstvo, ki nam je dano, čuvali tudi za naše prihodnje rodove! Blagoslovljene počitnice vam želim. Petra Berčan

Zanimiv vidik na to temo nam odpira naš tokratni sogovornik Aleš Čerin, ki se je odločil, da bo v svojem vsakdanjiku poizkušal med vsemi ponujenimi dobrinami izbrati najbolj preproste stvari, ki pa še vedno omogočajo človeka vredno življenje. Dva meseca je za hrano porabil zgolj 1 evro na dan, kar ga je spodbudilo k temu, da si je

PRILOŽENA POLOŽNICA – obrazložitev V preteklih mesecih ste mnogi izrazili željo, naj vas glede vašega prostovoljnega prispevka, s katerim želite podpirati naša prizadevanja za naše družine, spomnimo s priloženo položnico. Tisti, ki svoje prispevke nakazujete na drugačen način, in tisti, ki zaradi finančne stiske te podpore ne zmorete, imejte priloženo položnico za brezpredmetno in neobvezujočo. Pri DiŽ-u upamo, da vam bomo naše glasilo lahko pošiljali tudi v bodoče. Hvaležni sodelavci DiŽ JUNIJ 2011

3

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE


NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

BOJ NI VAŠ, AMPAK BOŽJI

(2 Krn 20,15)

Ste tudi vi kdaj jezni sami nase? Imate tudi vi kdaj občutek, da se v vašem življenju nič (ali bore malo) ne spremeni, da se vam vedno znova dogajajo iste reči, da vedno znova ponavljate iste napake in »padate na izpitih« – in to najbolj tam, kjer mislite, da ste že zdavnaj diplomirali? Priznam, da se sam s tem venomer borim. Tudi moj prijatelj Pavel je poznal ta boj in je o njem takole pisal: »Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim … Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem … Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti?« (Rim 7,15;19;24) Mnogi veste, da sem večen optimist in da je to, o čemer razmišljam, daleč od pesimizma. Je le kruta realnost, v katero smo in bomo ujeti, dokler bomo v telesu (mesu). Ali kot na drugem mestu pravi Pavel: »Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete« (Gal 5,17). In da bo mera polna, dodajmo še Jezusove besede: »Duh je sicer voljan, a meso je slabotno« (Mt 26,41). Smo torej vrženi na sredino bojnega polja, kjer se naše meso (naše telo in greh, ki v njem prebiva) bori zoper Božjega Duha. Pa dovolj teorije. Kaj se dejansko dogaja? Dogaja se, da je naš »nasprotnik hudič, ki hodi okrog kakor rjoveč lev in išče koga bi požrl« (1 Pet 5,8), zares nenehno na preži in nas napada in pred nas postavlja situacije (okoliščine), ki za nas predstavljajo nevarnost. Ta naš in Božji nasprotnik ve, kje smo ranljivi, ve, kako nas lahko premami in zapelje, ve, kdaj bomo najhitreje in najlažje podlegli skušnjavi in se ujeli v zanko, ki nam jo spretno nastavlja. Nekdo je rekel: »Seveda, saj ima večtisočletne izkušnje. Mi pa mislimo, da se ga bomo kar tako znali ubraniti.« Če torej toliko ve o nas, ve, da smo na primer nagle jeze (smo vzkipljivi), zato nas vodi v skušnjavo, kjer se hitro razjezimo in v jezi naredimo greh: koga obsodimo, ozmerjamo ali po nepotrebnem povzdignemo glas in izrečemo besede, ki niso »v izgrajevanje« (Ef 4,29) … Če ve, da se težko upremo hrani (smo požrešni), izkoristi vsako priložnost in nas skuša pretentati, da jemo več, kot v resnici potrebujemo … Če ve, da smo radi v središču pozornosti (smo slavohlepni), kjer nas ljudje hvalijo, okoliščine tako priredi, da vsa hvala gre nam in ne Bogu, ki edini zasluži vso hvalo in slavo … Če ve, da DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

venomer nekaj godrnjamo, nergamo in kritiziramo, vsako situacijo in vsako informacijo, ki jo slišimo ali preberemo, tako priredi, da lahko mirne duše (???) kritiziramo in udrihamo po dolgem in počez, in nezadovoljstvo, ki nam preprečuje, da bi Boga slavili in se mu zahvaljevali, se po nas širi še na druge … Če ve, da je v nas dejaven duh potrošništva, nas vedno znova izpostavlja neskončni ponudbi dobrin, ki jih »moramo« imeti in mi neodgovorno kupujemo in zapravljamo ter se ne zmenimo za ljudi, ki v naši soseščini nimajo in komaj shajajo mesec za mesecem ... Evangelist Janez nas v svojem prvem pismu opozarja pred zelo podtalno vrsto zanke, ki jo danes hudič zvito in premeteno uporablja. Takole pravi: »Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove ljubezni, kajti vse, kar je v svetu – poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja – ni od Očeta, ampak od sveta. Svet in njegovo poželenje mineta; kdor pa izpolnjuje Božjo voljo, ostane vekomaj« (1 Jn 2,15–17). Še bi lahko našteval v tej smeri, saj je odtenkov tega ali onega greha, odtenkov te ali one skušnjave in zanke, ki jo na vsakem koraku pred nas postavlja naš nasprotnik, veliko. Pa ne mislim naprej razmišljati o »spretnostih našega nasprotnika«, saj ne želim, da bi kdo rekel, da poveličujem rjovenje tega premaganega leva. Raje bom razmišljal o rešitvah, o mojem deležu, o tem, kako se upreti temu spletkarju in zapeljivcu. Kot pravi apostol Jakob: »Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil« (Jk 4,7). Kako se torej uspešno upreti (upirati)? Kaj je potrebno storiti? Kaj moram vedeti in kako se moram pripraviti?

I. BITI V OČETOVEM OBJEMU Vsekakor je najpomembnejše nenehno izročanje sebe samega in vsega, kar se z menoj dogaja, v ljubeči Očetov objem. S tem ne morem pretiravati. Kdor je bral Pripoved ruskega romarja, ve, kolikokrat na dan je ta Božji mož v mislih in tudi naglas izgovarjal besede: »Gospod, usmili se mene, ubogega grešnika!« Podobno je tudi bosonogi karmeličan iz sedemnajstega stoletja, brat Lavrencij, nenehno skrbel, da je vsak trenutek dneva, ko je delal v kuhinji, na vrtu ali tiho molil v kapeli, preživel v Božji prisotnosti. Tudi jaz lahko vsak trenutek (tudi zdaj v tem trenutku) znova ponavljam: »Gospod,

4

JUNIJ 2011


NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA vsega se ti izročam. Ti prečisti moje misli, moje želje in vse moje odnose. Bodi ti moj Kralj in me vodi! Naj ti bo to, kar pravkar delam, všeč! Če želiš, da kaj spremenim, da to delo bolje opravim ali da ga opustim, mi jasno pokaži. Naj se zgodi tvoja volja in naj bodo moje misli, moje besede, vsak moj dih, moj korak in vse moje delo tebi v čast in slavo!« Kdor tako dela (priznam, da se sam za to premalo trudim), je lahko prepričan, da tak odnos in taka drža preženeta še tako besnega »rjovečega leva« (hudiča). Ko se torej pojavi nasprotnik s svojo lažjo oziroma zvijačo, zaprem oči in v mislih rečem: »Oče, ti si moj Kralj. Odločam se zate in izbiram tvojo ponudbo. V Jezusovem imenu se odpovedujem hudičevi zvijači. Amen!«

II. POZNATI IN NADETI SI BOŽJO BOJNO OPREMO Ko moj prijatelj Pavel govori o duhovnem boju (Ef 6,10–18), najprej omenja »zajemanje moči«. Kaj to pomeni? Razumem, da mi Pavel želi jasno povedati, da se sam s svojimi močmi in sposobnostmi ne morem boriti proti temu rjovečemu levu, ki ga on opiše še bolj slikovito, ko pravi, da gre za »vladarstva, oblasti, svetovne gospodovalce te mračnosti, za zlohotne duhovne sile v nebeških področjih« (Ef 6,12). Kdo sem jaz, da bi se lahko »golorok« boril proti tem strašnim nasprotnikom? Zato me Pavel roti: »Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati« (Ef 6,13). Kako vzvišeno: Božja bojna oprema mi je na voljo! Hvala ti Oče nebeški, da me ne pošiljaš neoboroženega v boj zoper mojega in tvojega nasprotnika. In dober vojak se mora usposobiti za boj – najprej mora poznati svojo bojno opremo. Nekoč sem se v »jugovojski« usposabljal za »nišanđijo« samohodnega topa. Imeli smo šest mesecev »obuke« – usposabljanja: šest mesecev smo spoznavali svojo bojno opremo in se urili z njo prav rokovati. Tudi z Božjo bojno opremo je tako: moramo si vzeti čas, da jo spoznamo in se z njo naučimo rokovati. Moramo vedeti, kaj pomenijo: pas resnice, oklep pravičnosti, obuvalo pripravljenosti za oznanjevanje evangelija miru, ščit vere, čelada odrešenja in meč Duha. Vsa ta oprema nam v boju pride prav. Če smo pozorni, je, razen meča, ki je edini kos opreme, ki ima napadalni značaj, vse drugo obrambnega značaja. In kako znam rokovati z mečem Duha, ki je Božja beseda? Poznam njegovo ostrino? Dovolim Duhu, da s pomočjo tega meča, ki je ostrejši kot vsak skalpel, iz mene izreže vse »rakaste tvorbe« (vsak greh)? Ko se torej pojavi nasprotnik s svojo lažjo oziroma zvijačo, zaprem oči in v mislih rečem: »Opasan sem s pasom resnice, oblečen v oklep pravičnosti, pokrit s čelado odrešenja, obut v obuvalo pripravljenosti JUNIJ 2011

5

za oznanjevanje evangelija miru in s ščitom vere v roki se v Jezusovem imenu upiram hudiču in ga uničujem z mečem Duha, ki me opogumlja: ‘GOSPOD je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati? GOSPOD je trdnjava mojega življenja, pred kom bi moral trepetati?’« (Ps 27,1)

III. POVABLJEN SEM NA JAGNJETOVO POROČNO GOSTIJO Kakšen privilegij! Ne morem dojeti njegove veličine. Kralj kraljev in Gospod gospodov (Raz 19,16) me vabi na poročno gostijo. Na vabilu piše, naj si nadenem svatovsko – belo – oblačilo, ki naj ga prej operem v jagnjetovi krvi ... Da, vsak dan znova sem povabljen na jagnjetovo gostijo. Vsak dan znova sem povabljen, da se nasitim s kruhom življenja in napijem žive vode. Vsak dan znova mi želi Oče dati moč za premagovanje vsakdanjih življenjskih ovir ter moč za boj proti rjovečemu levu, ki išče, koga bi požrl. Vem, da se izčrpan in sestradan vojak ne more dolgo boriti. Zato se v tem trenutku odločam in se vpisujem v Božji učni center, kjer bo moj Učitelj najboljši učitelj »Božjih borilnih veščin« med vsemu učitelji, ki je tudi Veliki Zmagovalec nad satanom, moj Odrešenik in moj Gospod, Jezus Kristus. Dani

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE


DELOVANJE DRUŠTVA

ENODNEVNI SEMINAR V

MAKEDONIJI Božja modrost nas vedno znova preseneča. Človek lahko le osupne, ko spregleda in z očmi srca vidi Božji prst in Božje delo. Ko se je lani septembra duhovnik Janez Cerar poslavljal iz Slovenije – šel je namreč v Bitolo –, je ob slovesu dejal: »Upam, da bomo kmalu tudi v Makedoniji doživeli kakšen seminar za zakonce.« Seveda se tedaj niti njemu niti nama z Vilmo ni sanjalo, da se bo to res tako kmalu zgodilo. Teden dni pred letošnjo veliko nočjo sva bila povabljena, da v Bitoli za tamkajšnje katoliške zakonce vodiva Enodnevni seminar. Zbralo se je 14 zakonskih parov, ki so prišli od blizu in daleč. Pripravila sva tri predavanja in pogovore o komunikaciji v zakonu, reševanju sporov in Božji moči, ki nam je po zakramentalni milosti na razpolago. Srečanje smo zaključili s sveto mašo, pri kateri so zakonci obnovili svoje poročne obljube. Kaj bo iz tega semena, ki je bilo posejano, zraslo, ne vemo. Bog ve in zaupamo vanj, da bo delo, ki ga je po nas začel, nadaljeval. Sicer pa Cerkev v Makedoniji, razen izjemnega duhovnega razcveta, ki ga lahko opazimo v župniji Radovo blizu Strumice, nazaduje in umira. V Bitoli, kjer sedaj vse svoje izkušnje, znanje, moči in napore v ohranjanje vere vlaga Janez Cerar, je pri delavniški maši poleg treh redovnic le še kakšen dan v tednu kakšen laik, ob nedeljah pa jih pride dvajset

 Udeležence seminarja je obiskal skopski škof, Kiro Stojanov

ali morda kakšen več. Cerkev Srca Jezusovega ima fantastično lego – leži namreč v strogem centru mesta, kjer je vsak večer »korzo« (ljudje se kakšno uro ali dve sprehajajo po ulici gor in dol, se med seboj pogovarjajo in pozdravljajo). Kljub temu nikomur ne pride na misel, da bi šel na kratek obisk k Jezusu. Le kaj bi jih pritegnilo? Na drugi strani ulice pa bife, kjer je do polnoči ali do dveh zjutraj zelo glasna glasba, ne more niti vseh postreči. Pa ni v Makedoniji »v krizi« le katoliška vera. Tudi pravoslavne in protestantske cerkve so skoraj prazne. Pa tudi džamija se ne more pohvaliti z dobrim obiskom. Lahko bi rekli, da gre za splošno versko otopelost. Zato se v svojih molitvah pred Gospodovim prestolom spomnimo na makedonske kristjane in prosimo zanje, naj se jih Gospod usmili, naj »bogat, kakor je, po svojem bogastvu v veličastvu poteši vse njihove potrebe v Kristusu Jezusu« (Flp 4,19). Dani  Glavnina udeležencev Enodnevnega seminarja v Bitoli po sveti maši v cerkvi Srca Jezusovega

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

6

JUNIJ 2011


DELOVANJE DRUŠTVA

MEDNARODNI KONGRES FICPM V tednu po veliki noči sva se z Vilmo kot predstavnika slovenske Cerkve oziroma MOD-a (Medškofijski odbor za družino) udeležila mednarodnega kongresa FICPM. Kaj je FICPM? FICPM je mednarodna zveza organizacij, ki so v posameznih okoljih (državah) odgovorne za PNZ (Priprava na zakon). Zvezo sestavljajo predstavniki držav članic, ki so med seboj sklenile dogovor o sodelovanju in povezovanju z namenom zagotoviti čim boljše pogoje in smernice za PNZ v državah članicah. Sicer pa na vsakem kongresu FICPM predstavijo tudi strokovno izbrano in dogovorjeno temo, za katero medse povabijo vidnejše mednarodne strokovnjake. Letošnja tema je imela naslov Razumni odnos do materialnih dobrin v zakonu in družini. Po tej temi, ki naju je zelo nagovorila, smo vsebinsko pripravili tudi pričujočo številko našega glasila. Za organizacijo letošnjega mednarodnega kongresa FICPM je poskrbela Hrvaška. Kongres je potekal v Malinski na otoku Krku. Udeležilo se ga je več kot 250 predstavnikov iz 13 držav članic. Vsaka država se je na kongresu predstavila in poročala o dogajanjih na področju PNZ. Tudi midva sva v sliki, besedi in pesmi pripravila predstavitev Slovenije, dogajanja na področju PNZ ter razdelila nekaj promocijskega materiala. Najini poudarki pri predstavitvi so se nanašali predvsem na spremljanje mladih parov po poroki – se pravi na njihovo usmerjanje v zakonske skupine, kjer lahko svoja spoznanja tudi s področja odnosa do materialnih dobrin nenehno oblikujejo in tako ohranjajo medsebojno edinost.

 Kongresa se je udeležilo preko 250 udeležencev iz 13 držav

 Vilma in Dani na Kongresu FICPM v Malinski med predstavitvijo Slovenije  Pogled na pristanišče v mestu Krk

Dani

JUNIJ 2011

7

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE


DELOVANJE DRUŠTVA

CRIKVENIC A

2011

da jaz takšno stvar nujno potrebujem za svoje življenje. Letos, ko je bilo potrebno rezervirati Crikvenico, sem se z Romanom o tem odkrito pogovorila. Da je to nekaj, kar potrebujem, da sem potem lahko boljša žena, bolj potrpežljiva mamica, da takšne duhovne vaje potrebujem tudi zaradi svoje vere. Ta se drugače kar nekam porazgubi, postaja mlačna, omejena na nedeljsko mašo in večerno molitev, največkrat z otroki, manjkrat pa je osebna ali zakonska. Pa me je mož tudi tokrat razumel. In sem naju prijavila.

Zadnja leta, odkar se z možem udeležujeva seminarjev za zakonce v okviru gibanja Družina in življenje, je v meni želja, da bi o tem kaj napisala. Prisotna je zlasti prve dni po takšnem dogodku, ko je v meni toliko pozitivnega, ko še kar vre od vseh novih spoznanj in se šele počasi privajam na vsakdanjost. Zato sem sklenila, da dan po preživetem vikendu v Crikvenici svoja občutja izlijem na papir in mogoče še koga navdušim, da se seminarja udeleži. Vsak začetek je težak in pri naju z možem Romanom ni bilo glede prve udeležbe nič drugače. Ko sem preko prijateljice Majde zvedela za Temeljni vikend seminar, sem se sama takoj navdušila in naju prijavila. Bilo je nepozabno. Prav tako tudi naslednji dve leti na Oazi miru na Ljubelju. Čas, posvečen le nama in Bogu. Pa globoko doživete maše, pričevanja, ki so segla do srca. Tudi način dela je nama pisan na kožo. Ni se potrebno izpostavljati, svoje misli in občutke deliš v prvi vrsti s svojim sozakoncem, z ostalimi pa le, če to želiš in te k temu nihče ne sili. V sebi sem preprosto začutila, DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Že vožnja je bila zanimiva. Krasen petkov popoldan, v avtu pa dva para. Z Majdo in Jožetom smo namreč dobri prijatelji in smo se peljali skupaj. Najini trije in njuni

8

JUNIJ 2011


DELOVANJE DRUŠTVA trije fantje pa so medtem ostali v varstvu babic. Hotel je bil na čudoviti lokaciji med zelenjem in tik ob morju. Začeli smo kot vedno s pesmijo in pozdravi. Res je lep občutek, ko srečaš znane pare. Ko naju je pozdravil nasmejani Dani, ko mi je Vilma rekla, naj nimam nobenih občutkov krivde, ker sem otroke pustila doma, sem se res končno sprostila in odklopila misli na službo in naporen teden. Letošnja tema je bila nadaljevanje teologije telesa. Kar težka tema, zato pa so bila predavanja toliko bolj konkretna in jasna, posamezni stavki

pobudo, in da že obstajajo zakonci, ki o tem pričujejo med otroki in mladimi. Zelo me je razveselila novica, da dva mlada zakonca s tremi otroki po Sloveniji na nekaj srečanjih o spolnosti odkrito spregovorita z otroki, starimi med 8 in 12 let. Jasno, takoj sem pomislila na svoje fante, od katerih sta starejša dva ravno v teh letih. Za konec bi pa še omenila, kako prav je letos prišla mala buteljka sladkega refoška, ki sva jo z Romanom imela s seboj. Pred sobotno večerno mašo je kar naenkrat do naju prišla novica, da brat Štefan nima več

voditeljev Danija in Vilme pa mi bodo še dolgo odmevali v mislih. Sploh tisti bolj konkretni, ker sama potrebujem konkretne besede. Ste vedeli, da je tako moškim kot ženskam na prvem mestu med željami hrepenenje po bližini, da pa se že na drugem mestu naše želje povsem razlikujejo? Da je nam ženskam pomemben pogovor in čustvena bližina z možem, njemu pa telesni stik, torej spolnost? Kar naenkrat mi je postalo bolj jasno, zakaj sama tako hrepenim in si želim takšnih dni, kot so bili v Crikvenici. Ker takrat lahko povem, nagovorjena s strani predavateljev in Svetega Duha Romanu vse, kar čutim, česa me je strah, da ga spet gledam z očmi dekleta pred skoraj 13 leti. In ker me Roman v pogovoru ob morju pohvali, kako dobra mamica sem, kako znam vzgajati najine fantke, kako sem potrpežljiva z njimi, kako sem sposobna v svoji službi, pa tudi, da sem lepa in da je ponosen, da sem njegova žena. Jaz te besede, to pohvalo tako zelo potrebujem, in kot je rekel Dani, najbolj jo žena potrebuje od svojega moža. Vsi smo z zanimanjem prisluhnili tudi letošnjemu duhovnemu voditelju, kapucinu bratu Štefanu Kožuhu. Mene osebno so ponovno najbolj nagovorile njegove besede, da smo Cerkev mi vsi, tudi jaz, in da tudi jaz nosim svoj del odgovornosti zanjo. Skupaj smo prišli do spoznanj, da nas, laike, čaka še ogromno dela pri vzgoji otrok, vključno s pravilno poučitvijo glede spolnosti. Da smo v tem trenutku mi tisti, ki bi tu morali povzeti JUNIJ 2011

9

mašnega vina. Pogledala sem Romana in ponudila sva najino buteljkico. Tako sva rešila problem sobotne in nedeljske svete maše. Hvala vsem za krasen, globok vikend. Najbolj pa organizatorjema, neutrudljivima Vilmi in Daniju, ter duhovniku, bratu Štefanu Kožuhu! Naj vas Bog blagoslovi, da bi vztrajali na vaši poti. Nam pa, da bi nas Božji blagoslov spremljal v vsakdanjem življenju in da bi Sveti Duh deloval med nami. Mojca Hribar, Grosuplje

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE


DELOVANJE DRUŠTVA

NAŠA

 Pričevanje za zakonce iz vipavske doline v Kanjem dolu

Naši pričevalci neradi slišijo, če kdo stoka in jadikuje, češ da se ne da nič narediti, da so že vse poizkusili, da je vse zamujeno, da ljudi nobena stvar več ne zanima, da jih ne moreš nikamor priklicati in zvabiti, da so vsega naveličani in nikomur več ne verjamejo … Pravijo, da se s takim razmišljanjem ne morejo strinjati, saj imajo drugačna izkustva, vedo pa, da tako stokanje želi slišati »naš nasprotnik«, ki razdira, ruši, razbija in ločuje … Mi pa imamo svobodno voljo in Bog nam daje možnost izbire, da se lahko odločimo zanj in za pozitiven pristop – za Ljubezen in gradnjo edinosti. Pri tem pa moramo upoštevati pomembno načelo, ki pravi: »Če GOSPOD ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji (Ps 127,1). Hvaležni smo Bogu, da je med nami še veliko »graditeljev«, ki dovolijo, da Gospod v njih in po njih zida hišo. V takih primerih se vedno znova pojavljajo nove priložnosti in nove potrebe po pričevanju, ki nas po naši lepi domovini popeljejo zdaj sem, zdaj tja. Tako nas med svoje župljane vabijo duhovniki, v svojo sredo k raznim skupinam laiki, organizatorji večjih ali manjših prireditev … Veseli smo vsakega povabila in radi se nanj odzovemo ter pričujemo, kaj Bog dela v našem življenju, koliko ima še dela z nami, kako se mu večkrat upiramo in mu ne dovolimo raznih

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

10

»kirurških« posegov v naših medsebojnih odnosih … V preteklih mesecih smo bili sodelavci DiŽ povabljeni v razne kraje po Sloveniji: •

V Ribnici sta Petra in Lojze Kokalj nagovorila starše prvoobhajancev in jim pričevala o gradnji njunega odnosa ter o poslanstvu očeta in matere. Petra in Lojze sta pričevala tudi staršem veroučencev v župniji Kranj – Šmartin. Navzočim sta spregovorila o svojem izkustvu vere in molitve v družini.

V Dornberku je potekal misijon, v sklopu katerega sta zakonca Martina in Mitja Stantič nagovorila zakonce in starše. Kmalu sta bila ponovno povabljena v Dornberk. Tokrat sta spregovorila mladim, ki se pripravljajo na poroko.

V Zrečah sta Andreja in Janko Brumec nagovorila starše veroučencev in jim spregovorila o svojih izkušnjah gradnje edinosti v družini ter o starševstvu. Bila sta povabljena tudi na Pohorje, kjer sta se srečala z mladimi gimnazijci in tudi njim spregovorila o pomenu družine in gradnje edinosti, aprila pa sta v Mariboru sodelovala pri pripravi na zakon.

Zakonca Anita in Rajko Šimonka sta pred veliko nočjo v Kančevcih nagovorila mlade. Spregovorila sta jim o pomenu osebne vere, kako se je potrebno za Kristusa osebno odločiti ter kako lepo in prijetno je hoditi za njim.

JUNIJ 2011


DELOVANJE DRUŠTVA

PRIČEVANJA

Predavanje v mestnem muzeju Krško 

Dobrovo pri Ljubljani sta nekaj dni pred sveto birmo obiskala Vilma in Dani Siter, ki sta zbranim staršem birmancev in botrom spregovorila o pomenu vere v zakonu in družini. Vse zbrane udeležence sta povabila, naj se vključijo v zakonsko skupino.

V Domžalah so člani zakonskih skupin pripravili srečanje, na katerega so povabili tudi druge zakonce in starše, ki niso člani nobene zakonske skupine. Vilma in Dani sta jim spregovorila o pomenu družine s poudarkom na negi odnosa med zakoncema ter verski vzgoji v družini.

Tudi v Šmartnem v Tuhinju je potekal misijon. Zakonca Siter sta prisotnim spregovorila o pomenu družine, o gradnji edinosti v družini ter o radostih in stiskah, ki tarejo sodobne družine.

Na Teharjah se je na povabilo gospoda župnika, Mihe Hermana, zbrala skupina zakoncev. Temo z naslovom Sta zakon in družina vrednoti v zatonu sta predstavila Vilma in Dani, ki sta prisotne zakonce povabila, da tudi oni resno razmislijo o ustanovitvi nove zakonske skupine. Po odzivih sodeč se bo to zgodilo jeseni.

Na Vrhniki sta zakonca Siter v okviru Farnega dne pripravila predavanje o negi zakonskega odnosa v luči nekaterih poudarkov Teologije telesa Janeza Pavla II.

Že pet let zapovrstjo sodelavci DiŽ sodelujemo tudi v okviru praznovanja praznika Občine Krško. Običajno pripravimo predavanje o odnosih

JUNIJ 2011

v zakonu in družini. Tudi letos predavanje ni izostalo. Zakonca Siter sta v Mestnem muzeju Krško prisotne nagovorila z razmišljanjem o vedno spreminjajočih se medsebojnih odnosih, ki nas gradijo in bogatijo in iz katerih živimo – zaradi njih smo ali nismo srečni. •

V Kanjem dolu je potekalo tradicionalno letno srečanje družin iz Vipavske doline. Vilma in Dani sta zakoncem predstavila nekaj temeljnih poudarkov Teologije telesa Janeza Pavla II.

Poleg omenjenih srečanj je bilo za nas pomembno in opogumljajoče izkustvo srečanje s prostovoljci, laiki in duhovniki, ki v mariborski metropoliji pričujejo in predavajo na pripravah na zakon. Zakonca Siter sta se z njimi srečala dvakrat. Prvič sta jim predstavila temeljne poudarke Teologije telesa Janeza Pavla II., drugič pa sta v svojem razmišljanju spregovorila o pomenu nove evangelizacije ter o osebnem pričevanju, ki je pri oznanjevanju ključnega pomena – je kot orodje, ki ga moramo dobro pripraviti in znati uporabiti.

S skupnimi močmi na ta način pomagamo Gospodu, da se preko naših življenj dotika ljudi in prav neverjetno je, kako bogato je njegovo plačilo že tukaj na zemlji. Z veseljem želimo ostajati še naprej učinkovito in voljno orodje v njegovih rokah. V imenu sodelavcev DiŽ zapisala Petra Berčan

11

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE


PISMO p.IVANA PLATOVNJAKA

Ljubiti pomeni … biti prepričan, da te nekdo zares razume in da s teboj deli tvoje občutke. Je najbolj prijetna, a v življenju redka izkušnja. Biti prepričan, da tvoj zakonski partner ve ali skuša razumeti, kako čutiš v tem trenutku, je velik dar notranje tolažbe. Vsakdo si želi imeti ob sebi takšnega sozakonca. Toda, ali je to sploh mogoče? Ali je sploh kdo zmožen to uresničiti? Sveto pismo nam razodeva, da je Nekdo, ki vedno čuti z nami in s komer moremo vedno deliti svoja najgloblja čutenja. Na začetku Janezovega evangelija beremo: »In Beseda je meso postala in se naselila med nami.« (Jn 1,14) Beseda, ki je tukaj uporabljena za »meso«, je grški izraz »sarks«, ki označuje krhko in smrtno človeško bitje. Pomeni »biti sposoben občutiti« vse človeške občutke, vse radosti in trpljenja, fizične omejenosti in čustvene strese, ki jih doživljamo v svojem vsakodnevnem življenju. Ta izraz potrjuje enostavno in globoko resnico, da je Bog postal človek, kakršni smo mi, in da je izkusil in pretrpel vse človeške izkušnje. »Nimamo namreč velikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preskušan v vsem.« (Heb 4,15) Čeprav je bil Jezus v veri »z nami vsemi enak«, je le bil Bog – Sin. Zato nas Bog zares razume, ker je z nami delil vse naše izkušnje. Ker je le-te izkusil na lastnem telesu, ve, kako se počutimo, ko nas je strah ali ko smo frustrirani, ko smo dobro razpoloženi ali potrti, ljubljeni ali zavrženi, lačni ali žejni, srečni na nekem slavju ali pa žalostni, ker so nas vsi zapustili.

Ker je Jezus vse to izkusil na lastnem telesu, ve, kako se počutimo, ko nas je strah ali ko smo frustrirani, ko smo dobro razpoloženi ali potrti, ljubljeni ali zavrženi, lačni ali žejni, srečni na nekem slavju ali pa žalostni, ker so nas vsi zapustili. KAKO PA JE Z MENOJ? ALI ZARES SLIŠIM SAMEGA SEBE? Gre za življenjsko vprašanje. Dokler ne slišim sebe in ne doumem svojega jaza, ne bom slišal nobenega drugega. Poslušati in slišati samega sebe, slišati Boga in drugega spada skupaj. Imamo namreč samo eno srce. Nobena od teh treh stvari ni važnejša od druge. Da bi torej lahko spoznal, ali slišim in dojemam samega sebe, se moram vprašati, ali vem, zakaj delam to, kar večinoma delam v času, ki ga imam na voljo, in kateri so tehtni razlogi mojega načina življenja in vsega tistega, kar delam. Pomembno je, da odkrijem, kateri del moje tako zapletene osebnosti je najbližji mojemu resničnemu jazu. Moje misli. So to, kar mislim? Ali ne predstavljajo nekaj, kar se razlikuje od mene? Lahko jih spremenim, pri čemer me nemalokrat zaposlujejo misli, ki v bistvu niso moje; le-te so lahko tuje, take, ki sem jih slišal ali prebral. Zato DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

poslušati svoje misli ne pomeni vedno poslušati samega sebe niti ne segati do svojega najglobljega jaza. Moje besede. So to, kar govorim? Večinoma so moje, vendar to nisem jaz. Tudi njih lahko spreminjam in to celo lažje kot svoje misli. Torej: poslušati svoje besede ne pomeni vedno slišati svojega pravega jaza. Moja dejanja. So to, kar delam? Kar delam, ne ustreza temu, kar sem. Dejanja lahko menjam glede na okoliščine. Moja dela so še manj kot moje misli in besede moj pravi jaz. Moji občutki. So zelo blizu temu, kar sem? Na določen način predstavljajo občutki, ki jih zavestno doživljam, moj trenutni jaz. Lahko se spremenijo in v resnici se zares spreminjajo, vendar jih ne morem obvladovati z isto lahkoto, s kakršno menjavam svoje besede, misli in dejanja. Skoraj vedno so blizu mojemu pravemu jazu. Torej: če se hočem naučiti ljubiti svoj pravi jaz, se moram postopoma naučiti spoznavati, kakšen je moj resnični jaz v tem trenutku in ga tudi sprejeti, kakršen pač že je. Moje vrednote. So to, kar najbolj verjamem? Da. So to, kar si najbolj želim v svojem življenju, so moj najgloblji, pravi resnični jaz. Večinoma so dobre, čeprav jih pogosto ne živim ali pa nisem dovolj dosleden v svojem prizadevanju, da jih dosežem. Vrednote predstavljajo tisto, za kar se na splošno želim boriti in zanje dati celo svoje življenje. To, kar si v življenju zares želim, predstavlja to, kar sem; moje vrednote so moj trajni jaz. Ko zmorem odgovoriti na ta vprašanja o sebi, o svojem resničnem jazu, postopoma rastem v ljubezni do samega sebe, in to zato, ker sem začel poslušati samega sebe. Pri tem mi lahko pomaga zgled sv. Pavla, ki se je dobro zavedal svojega resničnega jaza (Kol 1,24–29).

Dokler ne slišim sebe in ne doumem svojega jaza, ne bom slišal nobenega drugega. KOT SOZAKONEC PA SI POKLICAN, DA SLIŠIŠ NE SAMO SEBE, TEMVEČ TUDI SVOJEGA SOZAKONCA. Gotovo je že samo želeti poslušati ga, velik korak. Še več pa je sposobnost, da ga tudi slišiš. Božja ljubezen te kliče, da bi se naučil poslušati, čutiti svojega sozakonca in doumeti njegov pravi jaz. Njegove besede. Način, s katerim si pripravljen slišati tisto, kar se nahaja izza besed sozakonca, predstavlja prvi korak ter pravo mero in način, kako ga želiš ljubiti.

12

JUNIJ 2011


PISMO p.IVANA PLATOVNJAKA Njegove misli. Za pravilno razumevanje mišljenja sozakonca je neizogibno, da ga notranje razumeš. Samo ko skušaš doumeti, kaj je za določenimi mislimi, ga začenjaš tudi ljubiti. Njegovo delovanje. Seveda dejanja neke osebe ne odsevajo vedno njenega pravega jaza; celo nasprotno – lahko ga zakrijejo. So ljudje, ki delujejo hrabro, medtem ko so v svoji notranjosti prestrašeni. Pogosto se obnašajo agresivno, čeprav so v svoji podzavesti zelo zadržani. Samo takrat, ko si prizadevaš, da vidiš dlje od tistega, kar dela tvoj sozakonec, ga začenjaš ljubiti. Njegove občutke. Ko na nek način ugotoviš, kako se počuti tvoj sozakonec, pomeni, da ga začenjaš spoznavati. Ta korak ni lahek. Zahteva veliko časa, veliko potrpljenja in veliko ljubezni. Ko skušaš doumeti njegove občutke, ko želiš kar najbolj sočustvovati z njim, tedaj ga začenjaš ljubiti s tisto ljubeznijo, ki daje življenje in podpira rast. Njegove vrednote. Treba je iti v globino, če hočeš odkriti vrednote svojega sozakonca. Ko učenci niso razumeli Jezusa, jim je dejal: »Kaj ste tudi vi še vedno nerazumni?« Hoteti razumeti, kako se počuti tvoj sozakonec, imeti željo, da doumeš, kakšna je njegova izkušnja življenja – to sta najgloblja izraza ljubezni. Prav tako je tudi tvoja razpoložljivost, da bi razumel njegove vrednote ter vse tisto, v kar veruje, ključni korak, da bi ga mogel tako ljubiti, kakor ga ljubi Bog.

postopoma doumeti in ljubiti samega sebe in tudi svojega sozakonca tako, kot vaju ljubi on sam. Boš sprejel to pomoč? Če jo želiš sprejeti, kako boš to storil? Pred vama, draga sozakonca, je poletni čas. Čas, ki bo kmalu prišel in še hitreje minil. Kako bosta uporabila ta čas? Čemu bosta dala več časa in moči? Kaj je tisto, kar vama bo resnično pomagalo, da bosta spoznala in sprejela svoj resnični jaz in tudi drug drugega? Kje bosta našla za to več možnosti? Kako bosta to storila? Naj vama pri iskanju dogovorov pomagajo tudi vajine osebne izkušnje

Pred vama, draga sozakonca, je poletni čas. Čas, ki bo kmalu prišel in še hitreje minil. Kako bosta uporabila ta čas? Čemu bosta dala več časa in moči? in vajini resnični prijatelji. Želim vama, da bi bila iskrena sama do sebe in drug do drugega in si omogočila tisto, kar si v globini najbolj želita. Izročam vaju Bogu in kličem na vaju njegov blagoslov. Naj vaju vodi njegova iznajdljiva ljubezen. p. Ivan Platovnjak DJ Jezuit p. dr. Ivan Platovnjak je duhovni spremlejvalec društva Družina in Življenje.

Božja ljubezen te kliče, da bi se naučil poslušati, čutiti svojega sozakonca in doumeti njegov pravi jaz. Verjetno se zelo dobro zavedaš, da boš težko uresničil to zahtevno nalogo sam iz sebe. Kdo pa to zahteva od tebe? Ti? Sozakonec? Bog? Ali kdo? Bog, ki te nesebično ljubi, ti daje svojega Sina, Jezusa Kristusa, in Svetega Duha, da bi skupaj z njima mogel

JUNIJ 2011

13

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE


NAJIN ODNOS DO DENARJA

MAN J D E NA R J A , V EČ RAZU ME VANJ A Pri nas doma se je letos zgodilo nekaj zanimivega. Čeprav imamo denarja pol manj kot lani, čeprav je mož izgubil službo, doma pa so štiri lačna usteca, so prepiri okoli denarja izpuhteli. Res je, da je na kupčku za hude čase ta hip še dovolj za položnice, pa vendar … Če bi naju z možem kdo poslušal pred pol leta, bi rekel, da se lahko taki prepiri o denarju končajo le zelo neprijetno. Imeli smo ga dovolj za udobno življenje šestčlanske družine, a vendar ga je vedno zmanjkalo! Vsak mesec sva se silovito sporekla, kdo bo plačal to položnico ali oni tečaj in eden drugemu dokazovala, kdo se bolj trudi prispevati več v družinski proračun ter kdo zna s prisluženim bolj gospodarno ravnati. Pa je prišlo to »grozno« leto 2011 in z njim brezposelnost za moža, zame pa še znaten upad prihodkov obenem. Na drugi strani velik kredit in še vse drugo. Kaj bi vam naštevala, saj je najbrž povsod podobno. A glej no glej, najprej je prišel v srce mir. Morda za to, ker sem vedela, da je mož v izjemno težkem položaju, ker se je vajen potrjevati (tudi sebi) ravno preko dela. Drugi korak je bila redna molitev zanj, ki je prej nisem nikoli prakticirala. Ta res dela čudeže! Naenkrat sva se začela spreminjati oba in tudi o denarju in brezposelnosti se pogovarjava umirjeno in kot dva prijatelja, ki svetujeta eden drugemu. In ko ravno mislimo, da bo pa ta mesec res zmanjkalo za vse nujne stroške, se od nekod pojavi ravno pravšnja »pošiljka« v obliki kakšnega regresa ali česa podobnega. Čudim se Gospodu, kako spreten je. In kako nas uči! Prepričana sem, da ve, da potrebujemo tudi to izkušnjo. Ki jo razumem šele, odkar več molim za moža. Kajti zares ne pogrešam prvomajskih počitnic ali skupnega kosila v restavraciji. Gospodu popolnoma zaupam in vem, da bo on poskrbel za nas. Čutim se pod mnogo večjim Božjim varstvom, kot sem se takrat, ko sto evrov gor ali dol ni predstavljalo nobenega vprašanja. Ob tej preizkušnji smo v družini spoznali, da se nima smisla opirati le nase, še manj na denar. Nismo lačni, nismo brez strehe nad glavo, pa če bi nam Gospod poslal celo tako preizkušnjo, bi jo z razlogom. Moj mir je globok. In čeprav bi služba, v kateri bi zaslužila dve sedanji plači, več kot rešila vse naše finančne težave, sem se ji ravno te dni odpovedala, ker sedaj bolj kot kdajkoli prej spoznavam, da je za otroke najpomembnejši skupaj preživeti čas. Kakovost časa pa je tolažba za tiste, ki ga nimajo na pretek. Četudi je otrok z mano, ko delam, in ve, da me ne sme motiti, ker potrebujem zbranost, čutiva tiho povezanost in varnost, ki mu pomeni več, kot bi mu dobrine, ki bi mu jih lahko kupila ob višji plači. Gospodu sem hvaležna za ta čas, ker ga doživljam kot njegovo veliko milost. Le kako bi drugače spoznala, kako dobrega moža imam, ki ljubi resnico in o svojem položaju

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

z vsemi odkrito spregovori. S tem daje otrokom in družini ta trenutek za življenje več, kot bi s katero koli plačo. Za to šolo vrednot jo bo dobil v nebesih … Nina Kotnik

»Ozrl se je in videl bogate, ki so metali svoje darove v tempeljsko zakladnico. Videl pa je tudi neko siromašno vdovo, ki je vrgla vanjo dva novčiča, in je rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi. Vsi ti so namreč vrgli dar od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela za življenje« Lk 21, 1-4

14

JUNIJ 2011


NAJIN ODNOS DO DENARJA

NA Š BO G J E VS E MO GO Č E N T U DI V R EC ES I JI Pred skoraj dvajsetimi leti sem doživel največjo recesijo v svojem življenju. Atraktivno in dobro plačano delovno mesto carinika sem v samostojni Sloveniji izgubil, vendar sem upal, da bom dobil slovensko državljanstvo in se bo zadeva uredila. Upal sem zaman, saj se je takrat vsesplošni pregon komaj začel. Naenkrat sem postal »izbrisan« s preluknjanimi dokumenti. Ko sem se hotel poročiti s svojo drugo ženo (iz prvega zakona imam hčerko), ki je imela slovensko državljanstvo, saj je bila rojena na Jesenicah, so bili vsi poskusi neuspešni. Otroku, ki je bil že na poti, nisem mogel biti uradno oče, ampak so na uradih »prijazno« rekli, da bo v otrokovem rojstnem listu pisalo »oče neznan«. In če bom želel dokazati očetovstvo, bom moral sprožiti upravni spor oziroma tožiti ženo. Takim in podobnim travmam, ki so me globoko ranile, se je pridružila še izguba vseh prihodkov. Začasno nam je ostala le skromna najemnina od majhnega poslovnega prostora v nedokončani hiši, ki je bila last mojega očeta, živečega v Banjaluki. Stroški so me/naju stiskali za vrat. Morala sva si sposojati denar za najnujnejše. Po hiši sva večkrat iskala drobiž za mleko in vsakdanji kruh ... Člani moje ožje družine, bilo jih je osemnajst, so v času vojne v Bosni živeli še v težjih razmerah in so v meni/nama videli edino upanje za preživetje – od mene/naju so pričakovali pomoč. Da bi bila mera polna, je »prijazni sosed« vložil zoper nas tožbo, ker naj bi po njegovem v peči za centralno kurjavo kurili ostanke las iz oddanega frizerskega salona. Na podlagi tožbe je naš edini vir prihodka (hiša in poslovni prostor) dobil blokado – prepoved odtujitve –, tako da je odpadla vsaka možnost posojila ali česa podobnega. Priznam, da sem bil do tedaj daleč od Boga. Nikoli prej se mu nisem zahvalil za mnoge prejete milosti in darove. Ko je bilo najhuje in sem izčrpal vse svoje vire, porabil vse svoje znanje in moči, sem se nekega dne v tišini najine sobe skupaj z nosečo ženo z vso iskrenostjo v srcu v molitvi obrnil na Boga Očeta in ga prosil, naj mi/nam pomaga. Molil sem nekako takole: „Dragi Bog! Vem, da sem v življenju vse delal brez tebe in sem naredil nešteto napak. Nikoli te še nisem za nič prosil ali se ti zahvalil. Poglej, v tem trenutku priznam, da nujno potrebujem tvojo pomoč, da sam ne zmorem in ne vem, kako naprej. Ti pa veš. Pomagaj mi, prosim, da bom zaslužil vsaj toliko, da bom preživel hčerko iz prvega zakona in novo nastajajočo družino, da bom iz vojne kako rešil svojo družino. Za njihova življenja te prosim. Amen.« Danes vem, da četudi sem bil sam nekoč daleč od Boga, on ni bil nikoli daleč od mene/naju. Ves čas je bil z menoj/nami in to je tudi zelo JUNIJ 2011

15

otipljivo dokazal. V kratkem času je uslišal mojo molitev. Iz vojne je rešil vseh osemnajst članov moje ožje družine, dobil sem državljanstvo, odprl obrt ter se kmalu poročil s svojo ženo ... Najina prvorojenka ima v rojstnem listu vpisanega svojega očeta, upravni spor ni bil potreben, hiša je ostala blokirana celih sedemnajst let … Da, naš ljubljeni Oče je za vse dobro poskrbel. Prejeli smo veliko več, kot sem/sva upala kdajkoli prositi ali sanjati. Ko je žena štirinajst mesecev po rojstvu najine prve hčerke zopet zanosila in so naju »skrbni prijatelji« svarili in rotili, da nisva normalna, da bomo socialni problem, da se ne zavedamo, koliko stane en otrok (plenice, hrana, varstvo ipd.), se na njihove pripombe nisva ozirala. Zaupala sva, da bo Bog, ki nas čez vse ljubi, rešil tudi to. In je! Ne le, da je rešil naše ekonomske probleme, dal nama je štiri neprecenljive bisere, najine štiri otroke! Začela sva se bolj zavedati njegove ljubezni in dobrote, da je res živ in resničen, da ni le črka na papirju ali narodni običaj. Zato sva se mu začela vsak dan zahvaljevati. Posebej sva mu hvaležna, da se je dotaknil vseh najinih otrok, še posebej naše triletne Mie. Najino veliko veselje pa se je dopolnilo pred kratkim, ko je bil moj prvi zakon razglašen za ničnega ter sva se januarja letos lahko tudi cerkveno poročila. Ne trdim, da živimo sedaj brez problemov. Trdim pa, da sedaj vemo, kdo je nad vsemi problemi in od kod prihaja naša rešitev. Zares, na mnoge načine je Bog posegel v moje/naše življenje. Iz našega nekoč brezciljnega življenja je naredil nekaj »žlahtnega«. Z ničemer mu ne moremo poplačati, kar je za nas storil. Lahko smo mu le hvaležni za njegovo neizmerno ljubezen in dobroto in lahko o tej ljubezni pričujemo tudi drugim. Zato: »Hvala in slava ti, dragi Očka, na vse veke vekov. Amen.« Petar in Mirela Kezić

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE


ŽIVETI S SVETIM PISMOM

NAJIN POGLED Najin pogled na materialne stvari je povsem enak. Nihče od naju ni podvržen prekomernemu nakupovanju, kvečjemu nastajajo problemi, če si ne dovoliva privoščiti kakšne stvari. Vse bolj ugotavljava, da pride slednje na plan, ko je na vrsti obdobje, ko morava malce »stisniti«. In z razmišljanjem za nazaj se učiva, da si lahko mirno privoščiva kakšen priboljšek tudi, če denarnica ni polna, ker v zameno počaka katera druga stvar. Pri vseh načrtovanjih, pomislekih, skrbeh in spraševanjih, kako bo, naju vedno spremljajo Jezusove besede: Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo dodati svojemu življenju en sam komolec? In za obleko, kaj ste v skrbeh? Poglejte lilije na polju, kako rastejo; ne trudijo se in ne predejo, a povem vam, da se še Salomon v vsem svojem sijaju ni oblačil kakor katera izmed njih. Če pa travo na polju, ki danes stoji in se jutri v peč vrže, Bog tako oblači, ali ne bo mnogo bolj vas, maloverni? Ne bodite torej v skrbeh in ne povprašujte: ‚Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali s čim se bomo oblekli?‘ Zakaj po vsem tem povprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče vé, da vsega tega potrebujete. Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice in vse to vam bo navrženo. Ne bodite torej v skrbeh za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna teža. (Mt 6,27–34) Iščite najprej Božjega kraljestva in njegove pravice in vse to vam bo navrženo. Večina najinega dela temelji na prostovoljstvu. Nekateri so nama že dejali, da je že čas, da začneva jemati kaj v zameno, češ od prostovoljstva ne moreta živeti. A sva kljub temu povsem preskrbljena. Nič kar (sva) bi potrebovala, nama še ni manjkalo. Resnično naju vsak dan čaka nova, zvrhana in potlačena mera (Lk 6,38). Saj vaš nebeški Oče vé, da vsega tega potrebujete. Na tak način tudi sedaj iščeva službo. Veva, da jo bo Gospod priskrbel. Tudi v tem »neugodnem« času, ko sva tudi sama brezposelna, se popolnoma zaupava Gospodu in sva trdna v prepričanju, da bova (sva) dobila pravo zaposlitev ob pravem času. Poskušava, da bi bila Božja beseda dnevno brana. Ko je časa premalo, si prebereva vsaj evangelij. Je pa res, da večji del odmeva Božje besede čez dan zadušijo vsakdanja opravila/razmišljanja. Odvisno od obdobja do obdobja. Sva že vsak dan prebirala, si zapisovala razmišljanja, se pogovarjala in so bila obdobja, ko je ostalo Sveto pismo več dni odprto na eni in isti strani. Sveto pismo imava vedno na vidnem mestu v dnevnem prostoru, da je del naju pa tudi pogosteje se spomniva nanj, če ga vidiva. Naročena sva tudi na Dnevno božjo besedo, ki prihaja DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

na elektronski naslov. Velikokrat, pa čeprav spotoma, prav pride, da je do duhovne hrane potreben le klik. Tako sva tudi z Božjo besedo oborožena bolj mirna hodila na izpite. Ne bodite torej v skrbeh za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna teža. Ta stavek naju predvsem ustavi. Ko razmišljava in nervozno načrtujeva kaj/kdaj/kako/sploh bi … in opaziva nemir v sebi in med nama, naju res ustavi. Postavi naju pred dejstvo najine majhnosti, ko določenih stvari enostavno ne moreva urediti. In jih spustiva iz rok Gospodu. Tega nisva počela vedno. Morala sva spoznati, da mu morava stoodstotno vse prepustiti in zaupati. In slednje je bilo včasih najtežje. Midva poskušava narediti vse, kar zmoreva, Gospod pa dokonča še tisto, kar ni v najini moči. Božjo besedo rada bereva tudi pri sveti maši. Takrat se počutiva res orodje v Gospodovih rokah. Ko paziš, kako bo zvenela vsaka beseda, in upaš, da se bo koga dotaknila. Nikar se torej ne bojte! Več ko mnogo vrabcev ste vredni vi. (Mt 10,31) Ta stavek naju opogumlja in pojasnjuje, kako dragocena sva v Gospodovih očeh. Dajajte in se vam bo dalo: dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naročje. (Lk 6,38) Velikokrat sva v situaciji, ko deliva, kar imava, pa čeprav dva novčiča, z drugimi in prijatelji. Sprva preko misli leti skeptičnost: »Kaj bo pa za naju? Kaj, če bi dala samo pol?« Pa naju spomnijo izkušnje, da je vse, kar sva dala bodisi na mizo pred prijatelje bodisi komu v dar, prišlo nazaj v večji meri, kot sva dala. Gre za delčke sekunde v glavi, ko se moraš odločiti, kaj boš naredil. Kdaj pa kdaj je vzgib avtomatsko »katoliški«, ker je to v naju in je privzgojeno. Vedno bolj pa deliva zavestno, brez kakršnega koli pomisleka, ker se zavedava, da vse prejmeva še preden prosiva. Uroš in Ana Vidic

16

JUNIJ 2011


NAŠ POGOVOR

A L E Š Č E RI N Tokrat smo k pogovoru povabili Aleša Čerina, ki je predvsem s svojim projektom 1 € na dan zbudil pozornost širše javnosti. Vemo, da se je danes težko upirati miselnosti potrošništva in hoditi po poti življenja, še posebno kot kristjan. Vse prevečkrat se počutimo tako nemočne! A z majhnimi koraki in odločitvami ter z Božjo pomočjo ni nič nemogoče. Tudi razpolaganje z denarjem in materialnimi dobrinami je področje, kjer moramo medse povabiti Gospoda in hkrati dati vse od sebe ter narediti, kar je v naši moči. Se lahko našim bralcem na kratko predstavite? Kaj vse vas je v življenju oblikovalo, da ste danes to, kar ste? Najraje se predstavim kot mož, oče, dedek, skavt, podjetnik in bloger. Gotovo je v prvi vrsti name vplivala moja osnovna družina. Izhajam namreč iz obrtniške družine; oče je bil obrtnik, mama uslužbenka in lahko rečem, da nismo bili niti revni niti najbolj bogati. Manjkalo nam ni nikoli nič. Zavedal sem se, da bi lahko zapravili več, kakor smo. Starši so nas vedno držali nekoliko nazaj v nudenju vsega. Že od nekdaj pri sebi iščem meje. Npr. že kot 20-letni mladenič sem si zadal izziv, koliko sem sposoben preteči v enem dnevu. Vedno sem torej iskal meje, v prvi vrsti pri sebi. Kasneje sem se poročil, in ko so moji otroci izrazili željo, da bi šli k skavtom, sem se jim pridružil tudi sam. Tako so skavti gotovo pustili na meni velik pečat. Skavti v Sloveniji namreč živimo zelo preprost način življenja. Imamo »frančiškovski« odnos do stvarstva. Sveti Frančišek Asiški je bil zelo preprost človek, ki je živel v uboštvu, kar zame pomeni »v Bogu« in me zelo nagovarja. Gotovo se je kot posledica vsega tega razvila JUNIJ 2011

17

moja preprostost. Je pa res, da je šlo vse postopoma. Do leta 2003 sem namreč delal v bogati farmacevtski tovarni, kjer smo sistem vodenja kakovosti – kot praktično v vsej farmaciji – pripeljali v zelo zbirokratiziran odnos do kakovosti in to me je motilo. Šel sem na svoje in začel sam izobraževati in svetovati na področjih laboratorijske analitike, sistemov kakovosti in vodenja. Kmalu so me poklicali iz farmacevtskih tovarn s Poljske in iz Ukrajine. V želji, kaj vse jim bom prinesel, dodal v njihov sistem, sem ugotovil, da jim kompleksne in tudi zbirokratizirane procese poenostavljam in odstranjujem odvečno. In tako je vprašanje, kako narediti stvari bolj preproste, res postalo del mojega življenja; tako na delovnem mestu, v družini, še najbolj pa na osebni ravni. Posledica vsega je bila, da sem začel pisati tudi blog na temo preprostosti. Kaj v življenju lahko odstranim in še vedno kakovostno živim? Kaj je tisto, kar ne prinaša dodane vrednosti v moje življenje, a samo mislim, da jo? Danes sem se prav zgrozil, ko sem peljal vnučka ven in videl, kakšne vozičke dandanes delajo. To je cela znanost in še stane celo premoženje. Otroci pa se še vedno rodijo okoli 3 kg težki, tako kot pred 25. leti, in ne vem, zakaj smo v tem času stvari DRUŽINA IN ŽIVLJENJE


NAŠ POGOVOR tako zakomplicirali, da rabimo danes dodaten prostor v avtu za voziček. Včasih je bil voziček poceni in preprost, danes pa so skoraj formula 1. Tega smo navlekli v naša življenja veliko preveč in to bo potrebno počasi odstraniti in dati prostor bolj preprostim odločitvam. Glede na vašo izobrazbo in zaposlitev imate dovolj denarja tudi za luksuz. Zakaj ste se temu zavestno uprli in šli tudi konkretno v akcijo, ne pa samo razmišljali drugače?

in z razmislekom dodajajmo. Ne trdim, da bi morali živeti v nenehnem odrekanju, trpljenju, mukah. V tem delu sveta tako in tako živimo, kot da je vsak dan praznik. Pa je res praznik? Ne, to je »polnik«, saj imamo vsak dan polno vsega materialnega, a po drugi strani je vsak dan pravzaprav »praznik« časovnega, odnosnega. In zato moramo pogledati, kaj materialnega bi lahko odvzeli iz našega življenja, ki smo ga sedaj navajeni živeti. Če torej živimo bolj preudarno in premišljeno, gotovo nekaj tudi privarčujemo na ta račun. Kam potem s tem viškom denarja, da nas zopet ne zapelje Skušnjavec?

Prihranke je treba imeti, saj moramo misliti tudi na svojo prihodnost. Glede na sedanje stanje pokojninske blagajne je nujno, da si sam odgovoren, da poskrbiš zase. Ne, da se daš v breme državi, otrokom ... Vendar je tudi priložnosti za solidarnost ogromno. Misli mi uhajajo k misijonarju Pedru Opeki, ki dela na Madagaskarju neverjetne stvari. In sprašujem se, ali lahko jaz, ki mi je Bog dal kar vseh »pet talentov«, sicer pošteno prislužena sredstva tudi neodgovorno zapravim za karkoli in kakorkoli. Ne glede na posledice za soljudi, ki živijo nekaj tisoč kilometrov stran, za naslednje generacije? Ne verjamem. Je bilo od mene odvisno, da sem se rodil tu, kjer je podnebje ugodno in zraste vse, kar posadim? Sprašujem se, ali se zlato pravilo nanaša res samo na odnos do posameznika ali se ga ne bi dalo razumeti tudi precej širše – medskupnostno nekako takole: »Tako torej vse, kar naša skupnost želi, da bi ji druga skupnost storila, naj tudi naša stori drugi.“ In tudi medgeneracijsko: „Tako torej vse, kar želi naša generacija, da bi ji predhodna zapustila, naj tudi naša generacija zapusti naslednji.“ Naša generacija mora v skladu z zlatim pravilom prihodnji zapustiti ohranjene vire, kot so jih nam zapustili naši predhodniki. Mi pa kar neusmiljeno črpamo vire in želimo neprenehno rast. Pa Dejstvo je, da vsega ne moreš nikoli nuditi sebi in svojim saj stalna rast na omejeni Zemlji sploh ni možna! Kaj bližnjim, tudi, če imaš denarja veliko. Sam se ukvarjam pa v naravi neprenehoma raste? Današnja ekonomija, z iskanjem točke DOVOLJ. Osvežujoče je že, če človek ki si jo je zamislil človek, to stalno rast zelo opeva in prizna, da nekje je dovolj. Sam se tako stalno sprašujem, se kar zgrozimo, ko slišimo, da ni rasti. Si predstavljate, da bi si milijarda Indijcev in milijarda in tristo milijonov Kitajcev omislili tak Kaj v življenju lahko odstranim in še slog življenja, kot ga imamo mi? Saj potem vedno kakovostno živim? Kaj je tisto, lahko Zemljo kar »zapremo«! Mi smo tisti, ki kar ne prinaša dodane vrednosti v moje moramo svojo potrošnjo zmanjšati. Po drugi življenje, a samo mislim, da jo? strani pa taka revščina. V Afriki Pedro Opeka otrokom ne more zagotoviti niti obroka riža na dan. Mi pa ne vemo, kaj vse bi si še privoščili. kje ta dovolj je tako zame osebno, kot za našo družino, in Prav neverjetni smo. to na vseh področjih od prehranjevanja, počitnic, energije, To razmišljanje mi je dalo idejo za projekt 1€ na dan za transporta do nakupov za otroke ... Ko priznaš, da točka hrano. Sam sem bil v projektu zelo radikalen, drugače pa dovolj zame obstaja, postaneš v svojih odločitvah bolj sem mnenja, da človek potrebuje nekaj luksuza. Menim, svoboden. Toda to točko dovolj si je potrebno postaviti da se z 2–3 evri na dan za hrano da živeti. Vidim, da danes že pred nakupom. Poglejmo primer avta. Če imaš denar, veliko ljudi drsi v revščino, pa veliko niti ne zato, ker bi lahko kupiš, kar ti ponudijo. In ponudijo vedno še cel kup tako malo imeli, ampak zato, ker nespametno ravnajo luksuza – po moje tudi nepotrebnega. Toda jaz vem, da s sredstvi. Ne vsem, a marsikomu bi z bolj premišljeno nas je 6 članov družine, da želim, da me avto varno pripelje potrošnjo uspelo lažje živeti. Vsak lahko razmišlja o svoji od točke A do točke B. Torej od trgovca pač zahtevam, točki »dovolj«. naj mi najprej pokaže osnovni model. Morda je že ta v redu, sicer bom po »kapljicah« dodajal, kar rabimo in Nam lahko zaupate kakšno konkretno idejo, kako nič več. Naj nas izjave v slogu »saj osnovnega modela živeti bolj preprosto? nihče ne kupi«, ne zmedejo. Pri nakupih torej pojdimo do skrajne spodnje meje, potem pa luksuz po kapljicah DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

18

JUNIJ 2011


NAŠ POGOVOR Poglejmo si za primerjavo princip kemijske reakcije, ki pravi: Čisto brez posebnega truda si lahko vsak izračuna svojo Če reagirata A plus B, nastane C. Reakcija teče tudi nazaj, desetino, ki naj bi jo namenil za dobrodelnost. Toda kar povzroči, da se po nekem času vzpostavi ravnotežje, marsikdo reče in lahko je tudi res, da denarja nima. Potem če se C-ja ne odstranjuje iz sistema. Ta princip zlahka naj daruje svoj čas. Vsakdo mora biti dobrodelen! Če prenesemo na našo produkcijo. Če hrano neprenehoma ne znaš drugega, pa zvečer zmoli rožni venec ali vsaj konzumiramo in jo odstranjujemo iz sistema tudi tako, da jo očenaš za svojega bližnjega. V Afriko daruj in pošlji denar zavržemo, produkcija neprenehoma poteka. Ko bi grižljaj, za hrano, tu pa imaš priložnost, da daš na razpolago svoj ki ga ne pojem, zastajal, bi se trg sam zasičil s hrano in čas. Ob želji, da bi nekomu pomagal, je dobro pomisliti, cene bi padle. Ker pa temu ni tako, »C« včasih tudi na ali človeku s svojim sicer na pogled dobrim dejanjem silo odstranjujemo iz sistema tako, da mečemo stran. Pa je res potrebno, da toliko proizvedemo? Dejstvo je, da vsega ne moreš nikoli Celotna družba se ne bo spremenila naenkrat, zato nuditi sebi in svojim bližnjim, tudi, če pa je potrebno začeti pri sebi. Vsak človek je lahko zgled, pa četudi še tako majhen. Verjamem, da bo imaš denarja veliko. Sam se ukvarjam z prišlo do kritične mase – bolje rečeno kritičnega iskanjem točke DOVOLJ. razmišljanja dovolj velikega števila ljudi, ki bodo začeli drugače razmišljati. Poleg tega smo se danes tako naravnali, da ne znamo več sami sebe prehraniti, da ne znamo poskrbeti zase in si česa sami pridelati. Vsaj v urbanih delih Slovenije je tako. Ali se kdaj sploh vprašamo, kako bi preživeli, če bi nam jutri zaprli supermarket? Smo sposobni doma prekopati košček zemlje in si kaj posaditi? Polja okrog Ljubljane so prazna ali pa pozidana. Na žalost smo danes prišli že tako daleč oziroma nas je sistem tako posrkal, da je veliko lažje iti v trgovino in si hrano kupiti, kot pa se potruditi in vsaj nekaj pridelati doma. Na primer tudi kruh lahko spečemo doma in mimogrede s tem na letni ravni nekaj privarčujemo. Kako pa sta vaša žena in ožja družina podpirali vaš projekt 1 € na dan? Odločil sem se za prostovoljno preprostost, zato nikogar ne silim v te svoje ideje. Za projekt sem si vzel dva meseca časa in vztrajal. Za hrano sem dal samo en evro na dan in v to nisem štel vsega, kar sem pridelal sam. To je nekako dovolj dolga doba, da vidiš, če bo to lahko postalo stalnica tvojega življenja. Vse sem si zapisal, od količin, kilokalorij do cen, in presenečen ugotovil, koliko zaslužim, če sam spečem kruh ali kaj drugega oz. skuham kosilo. pomagam, da razvije svoje talente, ali mu samo dajem Naj navedem kot primer jabolčni zavitek; če ga pečeš sam, potuho in mu s tem celo odvzemam možnost razvoja stane 19-krat manj kot kupljen v supermarketu. Zdi se, njegovih talentov. Postavljam drzno tezo, da je Gospod kot da smo izgubili zaupanje, da smo sposobni pripraviti večini – poudarjam večini in ne vsem – dal dovolj darov, nekaj bolje ali pa vsaj tako dobro, kot je industrijsko da živimo človeka vredno življenje. Pravi ekstrem je npr. pripravljena hrana. Ko se zniža nivo zaupanja vase, je Nick Vujičić, ki je te darove in talente dodobra izkoristil, pa to zmaga potrošništva. V glavah imamo sicer še vedno to bi upravičeno lahko bil velik revež. Menim, da je reveže »domače«, a se tega ne lotevamo več. Mi doma nikoli ne danes potrebno odkriti in jim pomagati, včasih tudi na kupujemo gaziranih pijač, raje si skuhamo sod kompota, čaja, ne »obmetavamo« se In sprašujem se, ali lahko jaz, ki mi je Bog s hrano. V projekt nisem silil ne žene ne dal kar vseh »pet talentov«, sicer pošteno otrok. Je pa res, da odkar jaz pripravljam prislužena sredstva tudi neodgovorno hrano, je vse bolj preprosto. Pravim, da kuham za petke, žena pa za svetke. Rekel zapravim za karkoli in kakorkoli. sem si, da družini ne bom težil. Kot verni ljudje smo dolžni dajati »cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega«. Kako torej biti solidaren? JUNIJ 2011

19

drugačen način kot samo z materialnimi darovi. Prav sedaj pripravljam za župnijsko Karitas, da bi pomagali ljudem prepoznavati, kako naj bolj pametno razpolagajo z denarjem, kaj lahko sami osebno naredijo, da ne bi DRUŽINA IN ŽIVLJENJE


NAŠ POGOVOR zašli s sredstvi, ki jih imajo, v revščino. To, da se ljudem daje materialno, ni vedno prava pot in lahko vodi v lažno solidarnost. Tudi Jezus je v priliki (Mr 2,1-12) hromega,

povemo: »Znaš, zmoreš, lahko prispevaš.« Človekovo dostojanstvo se pri tem ohrani.

Toda marsikdo reče in lahko je tudi res, da denarja nima. Potem naj daruje svoj čas. Vsakdo mora biti dobrodelen!

BOLJ PREPROSTE IZBIRE Koliko je zame dovolj?

Kaj bi lahko spodbudnega povedali našim bralcem v teh dneh, ko smo z mislimi že na dopustu, da bi se pogumno odločili za bolj preprosto izbiro?

Najprej pomislite, kaj bi bilo v vašem življenju tisto, kar bi lahko poenostavili, kar bi si lahko naredili bolj preprosto, in nato naredite en majhen korak v smeri bolj preprostih izbir. Preprosto spodbujam, da sprejmete kakšno odločitev. Na primer: odslej si bom sam pekel kruh, obdelal bom nekaj malega zemlje, ki jo imam. Če je nimam, si bom posadil zelišča v lonček ... Potem pa lahko razmišljamo naprej. Ali pa se kam odpravimo peš, npr. v službo, po opravkih. Vedno je možno nekaj storiti. Morda bi se lahko v službo vozili s kolesom? Vsaj za tiste, ki živimo v mestu, je to lahko odlična oblika rekreacije. Bodimo torej domiselni in začnimo z majhnimi stvarmi, pa se bomo lažje upirali in plavali proti toku današnje miselnosti.

DRUŽBENA ODGOVORNOST

ki so ga spustili k njemu skozi streho, najprej ozdravil (= pomoč), a že v isti sapi mu je naročil (= zahteva) naj »vstane«. Ne, ni mu rekel, naj počiva, češ dolgo si bil bolan. Prav nič ga ni »crkljal«, pač pa naročil, naj »vzame svojo posteljo«, (= naredi, kar more – tu, takoj in kar je pri roki) in »naj hodi« (= naj se razvija). Dobesedno: »Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov.« (Mr 2,11) S tem je Jezus človeku povedal, da zmore (že sedaj, takoj in to po dolgoletni hromosti) in v njem videl potencial za razvoj darov. Menim, da nam je Jezus v tej priliki dal zgled

Jaz imam nekatere zmožnosti, ti imaš druge zmožnosti, vsi smo torej prejeli darove – dajmo izmenjajmo! za delovanje, za nove oblike solidarnosti, ki naj gredo v smeri izmenjave in soodvisnosti: jaz imam nekatere zmožnosti, ti imaš druge zmožnosti, vsi smo torej prejeli darove – dajmo izmenjajmo. S tem človeku z dejanji

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Aleš, za vašo iskrenost in vse ideje se vam v imenu bralcev zahvaljujem. Želimo vam, da bi še naprej razvijali podarjene talente in z njimi bogatili tudi vse nas. Vas, dragi bralci pa vabim, da si kdaj ogledate Alešev blog na spletni strani www.edusatis.si/ preprostost, kjer se je o teh temah že dodobra razpisal. Pogovor sem pripravila Petra Berčan

20

JUNIJ 2011


ODGOVORNO STARŠEVSTVO

Bog, ki želi sodelovati Vsak človek – verujoč ali ne – se kdaj pa kdaj najbrž vpraša, ali izkorišča, kar mu ponuja življenje. No, jaz se sprašujem. Pridejo namreč dnevi neke notranje otožnosti, ko se kolesje zagnanosti in ustvarjalnosti brez pravega razloga zatakne. Moji cilji, načrti in sanje naenkrat postanejo postranski. Takrat iščem smisel vsakršnega početja in se sprašujem: Sem le »brneč zvon in zveneče cimbale«, bitje za trenutne užitke, potrošnik zemeljskih dobrin? Zadnje čase veliko razmišljam o vlogi očeta. Tri čudovite, včasih tudi ***cenzura*** hčerke in jaz. Zakaj smo skupaj? Kakšna je moja vloga? Da jih varujem? Gotovo. Zagotavljam jim zavetje doma, finančno stabilnost družinskega proračuna, šoferske usluge in podobno. Toda to lahko počne kdorkoli. Ko me ne bo več, bo drugi prevzel to vlogo. Mogoče bo še boljši od mene. Ker mi ne da miru, iščem naprej. In najdem: vzgoja. To bo to. Svoje hčerke vzgajam, pomagam jim klesati značaj, učim jih tega in onega. Sem vzgojitelj, učitelj, mentor. Ob vsaki starosti otroka imam kaj za ponuditi. Ne trdim, da si otroci vedno želijo mojih podukov, pa vendar … A tudi tu sem pogrešljiv. In sem tega pravzaprav vesel, saj imajo moje tri mamo, ki v hipu postane strokovnjak za karkoli, kar poprime. Iščem dalje v upanju, da bom našel »tisto«, kar me dela tako posebnega, kar me dela edinstvenega kot očeta. Pa ne najdem ničesar… Medtem ko tako tavam v svojem razmišljanju, imam občutek, da se mi Bog smehlja. Jaz, »Mitja iz Komna«, želim doumeti njegov veličasten načrt. Zdi se, da je tega vendarle vesel. Saj je moj oče, je tako? In kaj je lepšega za očeta kot to, da se njegovi otroci zanimajo za očetovo delo? Mogoče je moje očetovstvo osmišljeno prav v tem: sodelovati z Bogom, z mojim Očetom. Sodelovati ob spočetju (tu zelo rad sodelujem), sodelovati pri vzgoji (to bi zmogel Bog tudi sam, a ne?), sodelovati pri iskanju vesele novice glede naših življenj (Bog, saj si še z mano?). Zdi se, da ne gre za to, kaj jaz zmorem, temveč za to, kaj počnem in kje sem, ko Bog potrebuje sodelavca v življenju mojih hčera. In ko v življenju mojih deklet kaj poči, najprej povabi mene, da mu pomagam zakrpati, zvariti, privijačiti. A če me ne dobi ali se mu ne oglasim na mobilni telefon, vpraša koga drugega. To je priložnost, ki jo imam: da z dekleti zgradim očetovski odnos – ne zato, ker bi bil tega sposoben, temveč zato, ker si je tako zamislil Bog. Biti oče pomeni odzvati se Božjemu klicu. Pomeni biti solidaren z Bogom. Verjeti v njegov načrt. Mu zaupati. In narediti nekaj v zvezi s tem. Podpreti njegovo idejo o življenju in ljubezni. Dati prednost njegovi volji pred svojimi željami.

JUNIJ 2011

21

Se bomo torej danes zvečer nasmejali ob izmišljanju nove pravljice? Ali bom namesto tega kot kakšen jugo oficir zaigral vlogo strogega očeta, ki ima vrh glave pomembnejše reči. Prva priložnost bo že danes zvečer. Že vidim … Komaj sva z ženo prignala dekleta k mizi in jih nekako prepričala, da so vsaj približno pojedle. Klara je iz omake odstranila vse zelene, rdeče in oranžne dele. Katarina se je pritoževala nad »ogromnim« koščkom mesa. Kristina še vedno razpravlja o dogodivščinah iz vrtca. Klara in Katarina se spreta, rezultati so vidni na Katarinini majici. Kristina začne neutolažljivo jokati in edina, za katero se zdi, da pozna razlog, je Katarina, a noče ničesar povedati. Gora umazane posode raste in naša skoraj-že-najstnica stežka sprejme zadolžitve v zvezi s tem, medtem ko jaz neuspešno krotim jezo in razočaranje ob njenem nespoštljivem jezikanju in obračanju oči. Ko človek že misli, da je najhujše mimo, stopi v pogon materinskogospodinjski čut moje drage, ki se zgrozi ob pogledu na razmetano (beri: opustošeno) dnevno sobo in hodnik in predsobo in stopnišče … Vsesplošna akcija se nadaljuje z obveznim iskanjem pogrešanih pižam in najhitrejšim umivanjem zob, od kar je olimpijski komite uvedel uradne meritve v tej šprinterski disciplini. Sva le pripeljala dan do večera, si mislim in že delam načrte za večer: poiskati moram ugodno ponudbo za nov šotor, napisati ta članek, mogoče nama uspe z ženko pogledati kakšen dober film … Nasproti mene pa – ne morem verjeti! – trije pari živahnih in sprašujočih oči: »Lahko danes Ferdinanda, tata?« Ferdinand (© vse pravice pridržane) je naša družinska pravljica. Mora biti vedno nova, dolga, zanimiva, smešna in grozljiva obenem. Pripovedovati jo je potrebno v zakonski postelji, da je prostora za vse in se lahko stisnemo, ko je preveč strašljivo, in se skupaj režimo, da je še bolj zabavno. In ko se konča, običajno kmalu zaspimo – otroci, ker morajo, jaz pa, ker ne zmorem več … No, na tej točki bi pa res rad videl, da bi Bog malo tudi sam postoril. A nisem jaz opravil že dovolj očetovstva? Kaj pa vi mislite? A ja? A tako? Da so moja dekleta angelčki in da si zaslužijo pravljico? Da Bog že deluje, čeprav se meni to ne zdi? S kom pa držite, z menoj ali z Bogom? Mitja

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE


ODGOVORNO STARŠEVSTVO

NEGOVATI NAJIN ODNOS IN BITI STARŠ Že več let zapored so naju organizatorji Festivala družin, Zavod iskreni.net, vabili, da bi prišla in predstavila pričevanje za zakonce. Letos nama je končno uspelo. Za udeležence Festivala družin, ki je bil letos v Termah Olimia, sva pripravila razmišljanje z naslovom Negovati najin odnos in biti starš. V svojem razmišljanju sva želela poudariti, da je človek ustvarjen iz Ljubezni za ljubezen, iz Odnosa za odnos, iz Edinosti za edinost in iz Resnice za resnico. Ljubezen, Odnos, Edinost in Resnica z veliko začetnico je Bog – Božja podoba. Človek, ustvarjen po Božji podobi, je odsev Boga v vidnem svetu. Če želimo biti srečni, moramo spoznavati in uresničevati Božji smisel in Božji načrt za naše življenje, to pa je, da se naučimo ljubiti, kakor ljubi Bog (tako nas uči Janez Pavel II.). Naš starševski poklic je z mnogimi nitmi prepleten s poklicem moža in žene. Izkušnje, ki sva jih pridobila v 33 letih zakona, nama to vedno bolj potrjujejo. Bolj ko si zakonca prizadevata živeti medsebojno podarjenost, bolj ko sta drug do drugega pozorna in spoštljiva, bolj v njiju zori starševski poklic. Ljubezen, ki je najprej svobodna izbira in odločitev vsakega posameznika (»Sprejmem tebe … in ti obljubim …«), iz njiju prekipeva – postane rodovitna. Zato trdiva, da je najino starševstvo neločljivo povezano z najinim odnosom. Dogaja pa se, da se zakonci »skrivajo« za starševskimi obveznostmi. Kaj to pomeni? Gre preprosto za to, da je pogosto »lažje skrbeti za otroka« kot pa za nego zakonskega odnosa. Nega odnosa med možem in ženo lahko postane trdo delo, ki terja nenehne odpovedi sebi ter zelo utruja, tako da so »poškodbe« (krvavitve srca) večkrat neizbežne. Dobra novica je, da nas Bog v takih trenutkih »nosi v naročju«, le da se mi tega ne zavedamo in večkrat celo mislimo, da nas je zapustil. Zato naj bo nega najinega odnosa zares najina prva in največja skrb!

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

In naj nikoli ne pozabiva v svoj odnos – tudi v najmanjše odtenke odnosa – povabiti ljubečega Boga Očeta. Letošnji Festival družin ni bil le dobro zamišljen in lepo speljan, pač pa je bil več kot to: bil je slavospev staršem in otrokom, slavospev vrednoti, ki je bila, je in bo – družina. Hkrati pa je bil festival vsem, ki se v zadnjem času širokoustijo, kako je potrebno redefinirati pojem družine, apel, naj nehajo z neumnostmi in naj se raje posvetijo delu za razvoj domovine – delu za njeno ekonomsko preživetje. Pojma 'družina' ni potrebno redefinirati, pač pa je potrebno tej, od raka relativizma, liberalizma in individualizma načeti osnovni celici družbe, dati kemoterapijo poštenosti, iskrenosti, bratoljubja in novega upanja. Kot vse, kar živi, je tudi družina potrebna ljubeče pozornosti, nege in topline. Tisti, ki tega osnovnega tretmana, ki ga potrebuje vsako živo bitje, še posebej pa človek, niso doživeli (najprej in predvsem od svojih staršev), skozi nikoli zaceljeno rano zapuščenosti in zavrženosti ne morejo razumeti in si predstavljati, da tudi zanje Upanje obstaja, da je Novo Življenje, življenje v ozračju ljubezni in sprejetosti, zares možno. Res je, da je zdravljenje dolgotrajno in težko, saj je "kemoterapija" utemeljena predvsem na odpuščanju vsem, ki so nas s svojo brezbrižnostjo kdaj vede ali pa tudi nevede ranili in prizadeli. Poleg osnovne "kemoterapije" pa je potrebna tudi osebna, zavestna in jasna odločitev, da želim stopiti na pot ozdravljenja. Zato: »Naj živi družina! Naj upanje, da je družina temeljno okolje varnosti, topline, ljubezni in sprejetosti za vsakega otroka, nikoli ne umre!« Dani

22

JUNIJ 2011


BITI TAŠČA/TAST

OH, TE T A Š Č E 6 Rdeča nit te številke glasila je odnos do denarja in materialnega. V meni se je prebudilo razmišljanje, kako starši, tašče, tasti gledamo na mlada dva in na njuno porabo denarja ter pridobivanje materialnega. Zavedati se morava, da sva vsaj enega od dveh za ta odnos vzgajala midva – z besedami, najbolj pa z zgledom, kakršen pač je bil. Ko mlada dva kreneta na svojo pot, morata tudi tu sprejemati lastne odločitve in njihove posledice. In prav je, da jima to dopustimo. Če gre za življenje pod isto streho, se rado zgodi, da starši še naprej plačujejo vse stroške, saj menda otrok ne bo doma plačeval, ne bova mu »zaračunavala«. Lahko bi rekli: lepa gesta – iz katere pa lahko sledi (in večkrat je tako res) ogorčenje tistih, ki jo delajo. Kajti ko mlada dva porabita denar za tisto, kar se nama ne zdi potrebno ali pri hišnih opravilih ne postorita dovolj, se rad prebudi občutek: »Za nepotrebne stvari zapravljata, midva tudi zanju delava in plačujeva stroške. Pa še elektriko porabljata, kakor se jima zdi, da ne govorimo o trošenju tople vode ipd. Menim, da je tudi na tem področju potrebno postaviti meje (izstaviti račune). Če imata mlada dva že svoje dohodke oziroma vsaj enega, je prav, da svoj del stroškov poravnata sama. Tako bosta najbrž tudi bolj preudarno trošila, saj bo tudi njun delež manjši. In naju ne bo ali pa bo manj bolelo, ko bova »slučajno« opazila »nepotreben« nakup oziroma porabo denarja. Že slišim: »Pa saj ne moreta, ker potrebujeta denar za to in to …!« Ja, k sreči vsi poznamo kakšen način, da jima denar damo po drugi poti. Lahko bi rekli, da to pač potem nima smisla, a zame ga ima. Stroške poravnavata in tako vesta, da življenje doma tudi stane, če bosta kaj dobila, kar ne bosta pričakovala, pa bosta gotovo vesela in hvaležna. To se mi zdi mnogo bolje kot domače »zastojnsko« življenje in očitek v smislu saj se sploh ne zavedata »kaj imata«, ker živita doma. Ja, takšni in podobni stavki gotovo prizadenejo. Na misel mi prihaja še drugačen primer, ko se mlada dva želita poročiti, pa sta materialno še čisto »bosa«. Menim, da je prav, da starši, če je le mogoče, takrat stopijo skupaj in jima omogočijo skupno življenje. Pa čeprav so morda pričakovali korake, ki so nekako postali običajni oziroma štejejo za odgovorne: študij, malo uživanja, služba, stanovanje, skupno življenje. Hudo mi je, ko opažam, da se mladi morajo prilagajati v tak okvir, ki pa vedno ni potreben. Kljub vsemu nekako na pol živijo skupaj, zavedajoč se, da še nimajo vsega potrebnega, zato se pač morajo sprijazniti s tem. Prerado pa se potem zgodi, da ko že dosežejo, »kar je potrebno« za skupno življenje, le-tega ne pričnejo, nekateri se celo razidejo. A tudi v primeru, ko so starši za to, da omogočijo začetek skupnega življenja, je potrebno biti pazljiv. Zlahka se ujamemo v zanko, da v zameno za materialno pomoč, vzamemo v svoje roke odločanje. Če se mlada upirata, pa poveva v slogu: »Midva plačava, midva odločava.« JUNIJ 2011

23

»Auuu!« Ko sem nekaj podobnega slišala, me je zabolelo. In vprašala sem se zakaj? Ker je v takšnih stavkih skrito sporočilo: Ne moreta odločati sama zato, ker nimata, ne zato, ker nista. Je torej pomembno imeti ali biti? Takšnemu skritemu nezaupanju se morda lahko izognemo z razmišljanjem, da bi midva lahko tudi »imela«, pa ne bi bilo »komu« dati. In pa seveda s prošnjo Svetemu Duhu, ki gotovo ve, kaj potrebujemo. Sabina Majcen P.S.: Tasti in tašče, če sem vas s člankom izzvala, pa tudi sicer, oglasite se s pisanjem!

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE


MOŠKI ZAJTRK

MOŠKI SE ZBIRAJO

Spet ti moški! Kaj se pa gredo? Mislijo, da so sami na svetu? Ne, spoštovani, ne gre za bahanje ali za moški ponos. Gre za potrebo. Svet danes zelo potrebuje zrele in odgovorne može ali drugače rečeno: žene potrebujejo zrele in odgovorne može. Potrebujejo iskrene, poštene, pozorne, odločne, zdravo misleče in realne može, ob katerih se bodo počutile varne, sprejete, spoštovane, ljubljene … Pa mislite, da take može danes najdete kar tako – za vogalom? Odgovor poznamo, kajne. Če pa kdo slučajno ne ve, o čem govorim, naj na naslednji strani prebere članek dr. Tomaža Žagarja Pasti večne mladosti in bo razumel, kaj se skriva za (ne) doraslostjo in (ne)zrelostjo. Torej, potrebna sta delo in vztrajnost, da bodo iz »fantkov« nastali odgovorni in zreli možje. In prav to je namen našega moškega srečevanja: ozaveščati pomen in vlogo moža ter pomen in vlogo očeta v današnji družbi. Zato prosimo vse (najprej žene, dekleta, preizkušene zakonce, matere in očete, dedke in babice …), da v vaših molitvah prosite nebeškega Očeta, da bi naši možje in očetje postali »neoporečni, nepokvarjeni in brezgrajni … sredi sprijenega in pokvarjenega rodu« (Flp 2,15). In pri tem si ne delajmo utvar – človek se ne spremeni čez noč. Včasih so potrebna leta učenja, leta vztrajnega in trdega dela na sebi … Naj bodo tudi naša srečevanja, ki jih bomo, upam, jeseni nadaljevali, vsem nam v pogum in poduk, da bomo kot možje in očetje hoteli, upali in zmogli plavati proti toku, ki z vso močjo ruši obzidje naše države – to je naše družine. S srečanji za može smo začeli pri nas, v Krškem. Med nami pa tli velika želja, da bi se ta ogenj, ki nas žene in navdaja z upanjem, razširil po vsej Sloveniji, da bi se povsod prižigali kresovi, ki bi opozarjali na nevarnosti, ki nam kot družbi in ne nazadnje državi pretijo. Naša srečevanja nimajo političnega značaja, pač pa so namenjena izključno spodbujanju osebnega zorenja in gradnji človekove (moževe in očetove) samopodobe, ki temelji predvsem na prepoznavanju, sprejemanju in uresničevanju moške identitete, ki je zapisana na prvih straneh Svetega pisma. Veseli me, da se je en kres začel prižigati na Slomškovi Ponikvi, kjer so se možje že dvakrat zbrali in premišljevali o svojem poslanstvu v družini in družbi. Zahvaljujem se vam za korajžo in pripravljenost. Še posebej se zahvaljujem pobudniku Milku in vsem, ki ste se omenjenih dveh srečanj udeležili. Korajža velja še naprej. Če se taka srečevanja dogajajo še kje, pa o tem nismo obveščeni, se priporočamo, da o njih napišete kratko poročilo za objavo v našem glasilu. Tudi če se kjerkoli v Sloveniji pojavlja potreba po takem srečevanju in bi kdo želel tako srečanje organizirati, naj mene ali koga drugega iz DiŽ pokliče. Kar nekaj mož je med nami, ki imajo izkušnje s pripravo takega srečanja in vam bodo radi priskočili na pomoč. Dani DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

KO NAJDE RESNICO, SE SRCE NE BOJI! (Razmišljanje ob Moškem zajtrku) Ponovno se je zgodnjega jutra 9. aprila letos zbrala pisana druščina moških in mož na t. i. Moškem zajtrku. V Kulturnem domu v Krškem nas je nagovoril velikan duha in kleni Slovenec, g. Alojz Rebula, in nas oplemenitil s svojim pogledom na aktualno stanje v domovini in svetu, hkrati pa je v vsej skromnosti z nami delil smernice za življenje s smislom. Popolnoma je bilo jasno, da ni šlo za “instant” nasvete, ampak za “odpiranje oči” in črpanje iz zakladnice njegovih dolgoletnih izkušenj, do katerih so ga pripeljali molitev, branje Božje besede, razmišljanje in tudi močno izkustvo osebnega trpljenja. Navdušila nas je trezna in pokončna drža g. Alojza in verjamem, da je vse poslušalce prešinila želja, da bi bili podobni temu človeku, vsaj kar se tiče poznavanja jasnih odgovorov na bistvena življenjska vprašanja. Osebno mi je bilo najbolj osvobajajoče slišati besede o tem, da je dobro gledati na življenje realno. Čeprav imata besedi realist in realizem negativen, slabšalen prizvok in je današnja družba nenaklonjena realizmu, imam občutek, da je le realen pogled prvi korak k osebni rasti in svobodi. Preveč ljudi živi v oblaku namišljenih iluzij in se tega sploh ne zaveda. Družba nas želi prepričati, da je človek nekaj vreden le, če je zdrav, uspešen, premožen in se mu ni potrebno ničemer odpovedati. Skratka, vreden si le toliko, kolikor dober potrošnik si. Koliko koristi imata od nas npr. že samo kozmetična in modna industrija, ki nam subtilno in vztrajno pereta možgane o pomembnosti in veličini videza po najnovejših modnih smernicah. Do absurda pride, ko se na platnicah revij pojavijo fotografije slavne osebe, ki jo “ujamejo” brez ličil in takoj pade na lestvici oseb, ki nekaj “štejejo”, ker so urejene in dobro izgledajo. Namenoma nisem uporabil izraza osebnost, saj so osebnosti tiste, ki se zavedajo, da nam ta svet želi “prodati meglo” in ne pristanejo na ta pogubni tok, ki posameznika in človeštvo pelje v vse večjo osamljenost, brezup in nesmisel. Nekje med potjo smo najbrž (pod) zavestno sami pristali na takšno razvrednotenje človeka,

24

JUNIJ 2011


MOŠKI ZAJTRK

ki smo mu priča v tej sodobni in nesrečni družbi. Tudi zaradi tega je dobro, da se moški dobivamo na Moških zajtrkih in se končno začnemo boriti za vrednote, ki so trajne in po katerih zares hrepenimo. Bistvo (oz. namen) našega življenja ni imeti se (navidezno) lepo, ampak iskati Resnico, pisano z veliko začetnico. Današnja potrošniška družba manipulira z nami in nam pri tem zamegljuje bistvo, v zameno pa nam ponuja floskule, ki so sicer čudovito aranžirane, a nas puščajo žejne in prazne. Gospod Rebula je jasno povedal, da življenje ni pravljica, ampak neprestano umiranje, staranje, izgubljanje moči in trpljenje. Kako malodušno zna to zveneti na prvi pogled! Vsi bežimo od tega. Kakšna zmota! Bežimo pred nečim, pred čimer ni uspelo še nobenemu ubežati! Kdaj za božjo voljo bomo izstopili iz tega začaranega kroga? Alojz Rebula je prepričan, da je iskanje odgovora na vprašanje trpljenja eno bistvenih vprašanj, ki od vedno gloda ljudi. Kdor išče odgovor na to vprašanje, je praktično že našel smisel življenja, dokler pa od tega bežimo, smisla ne bomo našli. Do kdaj bomo vztrajali v svoji pomehkuženosti in razvajenosti? Dobro se je končno enkrat odločiti. In ta odločitev ni nič drugega kot odločitev med Življenjem in Smrtjo. Prebudimo se in priznajmo si, da človek človeka ne more odrešiti. Človek človeka tudi ne more osmisliti. Mnogi so že poskušali, a program, ki nam ga je Stvarnik vprogramiral že ob stvarjenju, je nemogoče prelisičiti. Sprogramirani smo za srečo. Srečni smo pa lahko le, kadar dovolimo Gospodu, da vstopi v odnos z nami. V največji globini si vsi želimo biti odrešeni, pri tem pa pozabljamo na to, da smo praktično že odrešeni. Bog sam nas je odrešil pred približno dva tisoč leti. To je vesela novica, za katero g. Rebula pravi, da bolj vesele ne more biti. Niste tega vedeli? Pa četudi ste to vedeli, niste svoje odrešenosti še zares doživeli in zaživeli? Halo?! Se vam dozdeva, da vam s tem prodajam meglo? Ali vas ob misli na to, da nas je Kristus na križu že odrešil, še vedno napolnjujeta tesnoba in negotovost? Zaradi vnaprejšnje odrešenosti se naše bivanje na tem planetu vseeno samo po sebi ni popolnoma nič spremenilo. G. Rebula pravi, da je trpljenje tista neizogibna danost, ki se ji kljub temu, da imamo že vstopnico za raj, ne JUNIJ 2011

25

moremo popolnoma izogniti. Trpljenje pa nikakor ni cilj, ampak POT v večnost. Ali ima kdo to “srečo”, da mu ni potrebno po tej poti? Mogoče, zelo verjetno pa ne. Vsi trpimo, vsi na nek način nosimo svoj križ. Takšen, ki je vsem na očeh, ali pa takšen, intimen, za katerega ne ve nihče. Danes se neradi ponašamo s tem, da smo križ, ki nam je bil dan, prostovoljno sprejeli. Velikokrat slišimo

Družba nas želi prepričati, da je človek nekaj vreden le, če je zdrav, uspešen, premožen in se mu ni potrebno ničemer odpovedati. resignirano jamranje, da nam pač drugega ne preostane. Vendar pa križ ni namenjen tistim, udarjenim in zavrženim od Boga kot kazen za njihove grehe, ampak je namenjen predvsem “Božjim ljubljencem”. Večji kot je križ trpljenja, bolj bi morali vriskati od veselja in bolj bi morali kazati, da ga ne nosimo v svojo, ampak v Božjo slavo. Brez skrbi, Bog ve, kaj je za nas dobro. Četudi se to ne sklada vedno s tem, kar sami menimo, da bi bilo dobro. Če znamo biti dobri do svoje družine in bližnjih, koliko bolj bo naš nebeški Oče skrbel za naše dobro. Največji blagoslov in hkrati največje “prekletstvo” pa je pri tem naša svobodna volja. Sami, popolnoma sami, se odločamo za Življenje ali Smrt. Kadar pustimo, da smo prebivališče Boga, smo izbrali Življenje, kadar iz prebivališča Stvarnika izženemo, potem hodimo naokoli mrtvi, iščoč potešitve in žive vode v stvareh, ki nam ne morejo dati miru.

Gospod Rebula je jasno povedal, da življenje ni pravljica, ampak neprestano umiranje, staranje, izgubljanje moči in trpljenje. Kako malodušno zna to zveneti na prvi pogled! Vsi bežimo od tega. Kot je moj razrednik na gimnaziji, g. Štrancar, večkrat rekel: “Kdor ima informacijo, ta ima moč”. Kdor ima DRUŽINA IN ŽIVLJENJE


MOŠKI ZAJTRK

Delati tisto, kar je prav, je odraslo, delati tisto, kar je ugodno zame, pa otročje. Takšno ločnico poznajo vsa ljudstva in družbe na svetu! Resnico, “se njegovo srce ne boji”, kar je bil tudi moto blaženemu Alojziju Grozdetu. Rekli boste sami pri sebi: “Zagotovo stvari niso tako preproste, kot zvenijo!” Kaj pa če so? Ali se lahko potem še izgovarjate, da tako pač je in da ne morete ničesar spremeniti? Ali lahko zares s popolnoma mirno vestjo rečete, da se ne da priti do Resnice? Resnica=Življenje=Ljubezen. Vse drugo so floskule.

Delati tisto, kar je prav, je odraslo, delati tisto, kar je ugodno zame, pa otročje. Takšno ločnico poznajo vsa ljudstva in družbe na svetu! Prehod iz enega stanja v drugo imenujemo odraščanje, ki se v starih kulturah vedno konča z iniciacijo. Takrat fantje pokažejo, da znajo izbrati prav, tudi kadar to ni fino. In samo fantje, ki gredo skozi iniciacijo ter dokažejo skupnosti, da znajo delati prav, tudi kadar to boli, se lahko imenujejo moški. In samo tako preizkušeni moški se lahko v starih družbah poročijo, ustvarijo družino in vzgajajo otroke. Dekleta in žene imajo tu očitno prednost. Narava njihovega telesa in življenjske funkcije jih pripeljejo do naravne iniciacije. Če ne prej, pri rojstvu otroka spoznajo, da je prav roditi in podariti življenje tudi, kadar zelo boli. Pri fantih pa je malo drugače. Fantje takšnega naravnega preizkusa nimamo. V sodobni, moderni, razviti zahodni potrošniški družbi smo fantje kot mladostniki na žalost prikrajšani za kakšen privilegij preizkusa, v katerem bi se pokazalo, ali znamo izbrati, se boriti in trpeti za prav in dobro. Vedno nam je vse na voljo in potrošniška družba nas celo spodbuja, da vse naše želje čim prej uresničimo. Tako kot otrok, ki si zaželi tolažbe pri mami takoj, ko se mu zgodi kaj nepričakovanega. Tako tudi dober potrošnik v prvem trenutku išče potešitev svojih želja. Zato zahodna potrošniška družba preko medijev celo spodbuja, da mladeniči nikoli ne »odrastejo«, da ostanejo večni »otroci«, ki v vsakem trenutku iščejo instant

Bojan

PASTI VEČNE MLADOSTI – BITI VEDNO FANT ALI POSTATI MOŽ? Dandanes je lepo in moderno biti mlad, modern, vedno v formi. Vse to vidimo vsak dan in na vsakem koraku. Reklame in oglasi po televiziji. Letaki in revije doma. Pogovorne oddaje in glasovi po radiu nas vsak dan in z vseh strani zasipajo s sporočili, da je življenje lepo, lahko in fino. Samo do prve trgovine je potrebno stopiti in vse naše težave izginejo. S čim vsem nas danes potrošniška

Odrasel moški, oče, ki loči med prav in ugodno zame ter izbere tisto, kar je prav, tudi kadar to zanj ni ugodno, je po besedah profesorice Vesne Godine neprecenljiva in nujna pomoč materi pri vzgoji otrok v družini. družba želi prepričati, da je smisel življenja v tem, da se imamo fino in lepo ter nam je ugodno. Pa je res dobro, da vedno delam le tisto, kar je zame ugodno? Ali moram včasih narediti tudi tisto, kar je prav? Pa čeprav tisto, kar je prav, boli? Seveda je včasih tisto, kar je prav, tudi lepo, a ni vedno tako. In kaj storiti takrat, ko je potrebno za prav malo potrpeti in se za to tudi boriti? DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

zadoščenje, najbolje kar v prvi trgovini. Fantek, ki dela tisto, kar mu prinaša ugodje, ne razmišlja o dobrem in zlu. Ne sprašuje se o tem, kaj je dobro, kaj moram narediti, kakšen človek naj bom in kakšen ne smem biti. Tak človek ne razmišlja o etiki, niti ne išče odgovora o Bogu in se ne trudi ločevati med dobrim in slabim.

26

JUNIJ 2011


Zato danes svet potrebuje »odrasle« moške. Moške, ki znajo odločno izbrati prav, tudi kadar to ni lahko in fino. Moške, ki znajo izbrati pravo pot, tudi kadar je ta ozka in strma, ne samo takrat, kadar je ta pot široka in dobro uhojena. Odrasli moški išče smisel življenja. Išče Boga, spoznava etiko in izbira dobro pred slabim. Odrasel moški spozna, da ni vseeno, kako živi in kaj dela. Moški odločno pomaga dobremu in se zanj strastno bori. Odrasel moški, oče, ki loči med prav in ugodno zame ter izbere tisto, kar je prav, tudi kadar to zanj ni ugodno, je po besedah profesorice Vesne Godine neprecenljiva in nujna pomoč materi pri vzgoji otrok v družini. Trden oče skupaj z mamo postavlja in vzdržuje jasne meje. Otrok, ki raste ob očetu, ki izbira prav, bo skozi vzgled razumel in doumel, da obstajajo socialna pravila, ki so pomembnejša od njegovega ugodja. Če tega nima, lahko otroku, ko odraste, ostane ugodje njegov najvišji kriterij v življenju. In kot tak je idealen potrošnik. Tudi odrasla ženska išče odraslega moškega. Fant, ki dela samo tisto, kar njemu prinaša ugodje, ne postane odgovoren nosilec odnosa med spoloma. Raje se prilagaja, dela tisto, kar je ugodno, in ne spreminja starih navad. Takšen odnos ne ustvarja novih barv, temveč prevzame obstoječe stanje in se mu prilagodi. Za žensko, ki išče globljo vsebino, lahko tak odnos kmalu postane enoličen. Odrasel moški pa daje barvo in ton odnosu med spoloma. Je aktiven in odločen ustvarjalec odnosa med žensko in moškim. Žensko srce se topi zaradi pogumnega in odločnega moškega. Odločnost in pogum pa sta pri odraslem moškem prežeta z ljubeznijo in razumevanjem. Ne gre za hladno izražanje mačo moči. Moški izbira dobro in ne sledi svojemu ugodju. Tvega svoje življenje in odločno pomaga dobremu premagati zlo. Pri tem mu zaupanje v Boga in ljubezen pomagata ločiti med obema. Jaz sem se odločil, kaj pa ti? dr. Tomaž Žagar

MOŠKI ZAJTRK NA ŠTAJERSKEM V prelepem majskem jutru, v socvetju bujnega zelenja in dišečih cvetlic se je vabilu na zgodnjo jutranjo kavico tokrat na Slomškovo Ponikvo odzvalo kar lepo število mož in očetov, ki jim ni bilo težko zgodaj vstati in slediti svoji poklicanosti. Zakaj poklicanosti? Biti mož, steber, opora ženi, oče otrokom, prijatelj … je poklic! Stvarnik nas je poklical in nam zaupal odgovorne naloge: družino, ženo, otroke in nas postavil za zgled … Z vso ljubeznijo nam je pokazal pot, po kateri naj hodimo v veri, upanju in ljubezni. Ko smo se zbrali ob kavi in toplem pecivu, smo poskušali v vsej iskrenosti odpreti jadra srca in dovoliti vetru resnice o nas samih, o Bogu, ljubezni, veri, družini, otrocih …, da jih z vso močjo napolni. Vodilna misel našega druženja je bila zaznavanje Božje prisotnosti za vsak dan posebej in za vsakogar posebej. In vsi vemo, da JUNIJ 2011

27

ni vedno lahko biti iskren in resničen, upati povedati, kdo si in kaj misliš o tem in onem desetim možem, ki ne le kimajo, ampak mislijo tudi s svojo glavo in znajo povedati resnico, ki lahko boli, pa vendar osvobaja. In vso to dinamiko moškega razmišljanja, pogovorov in doživljanja mora mož izkusiti in doživeti, da zna v sebi prepoznati spoznanja in vzgibe, darove in omejenosti … Vesel sem, da se naše srečanje ni končalo, ko smo si v slovo stisnili roko in se razšli, pač pa v nas odmeva in zveni še dolgo potem, ko so hišne duri zaprte. Celo stene blagohotno odzvanjajo izrečene besede, spoznanja, modrost … Prijateljstva, ki so zgrajena na takšnih temeljih, ne zbledijo – so del nas in v nas živijo. Zato z vso resnostjo trdim, da je Sveti Duh med nami in v nas močno deloval, da seme besed, ki so bile izrečene, že klije ... Vedno bolj sem prepričan, da če hočem sam nekomu

pripovedovati, kakšen okus ima določen sadež, ga moram prej okusiti. Izkustvo občestva v krogu mož in očetov, ki resno razmišljajo o svojem življenju in poslanstvu, me v vsej polnosti nagovarja in rad bi ga podelil z vsakim človekom. Vedno bolj se namreč zavedam dejstva, da tam, kjer je Gospod sredi med nami, še tako trdni oklepi popustijo in vrata srčnih globin se odpro in dovolijo Resnici, da posveti v najgloblje temine duše in prinese novo Upanje, ki poživlja. Sam razumem in osebno doživljam, da je poslanstvo DiŽ-a, ki posebej nagovarja tudi može in očete, v prebujanju in ozaveščanju delovanja Božjega Duha v nas. Naravna sadova takega odnosa pa sta ljubezen in dobrota, ki se med nami nezadržno širita. In spoznanje, da je kristjan tisti, ki dovoli Božjemu Duhu, da v njem živi in dela, me navdaja z neizmernim veseljem, saj vem, da sta za to potrebni le vsakodnevna osebna odločitev in privolitev. Zato pridite in tudi vi na široko odprite vrata svojega življenja Kristusovemu Duhu. Mir in vse dobro. Milko

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE


GOSPOD NAUČI NAS MOLITI

DAJ NAM DANES NAŠ VSAKDANJI KRUH. Ne vem, v kakšnem razpoloženju oziroma v kakšnem »stanju« besede, ki »prihajajo iz Božjih ust«, najdejo tebe, draga sestra in dragi brat v Gospodu. Vem, da mene običajno najdejo sredi obveznosti, ko večkrat ne vem, kje se me glava drži in kako naj se obrnem, da kaj pomembnega ne izpustim … Dejstvo je, da me Gospod vsak dan znova vabi k sebi na zajtrk – sam si predstavljam, da me vabi k bogato obloženi »mizi Božje besede« (da vzamem vsak dan v roke Sveto pismo), da se ob njej za nekaj trenutkov ustavim in nasitim z dobrotami, ki so zame dnevni obrok hrane za dušo. Zavedam se, da je prav, da njegovo vabilo vzamem zares in mu sledim. Vprašanje je le, če sem zvest svojemu spoznanju, če sem stanoviten in to res vsak dan naredim. Ko tako sam z Gospodom za nekaj minut sedem k pogrnjeni mizi in vem, da je on vesel, da sva lahko nekaj minut sama, se mu najprej zahvalim za nočni počitek, za nov dan in nove priložnosti, mu zaupam svoje skrbi, strahove, stiske, načrte … ter ga prosim za njegovo varstvo, spremstvo in vodstvo. Potem mu DOVOLIM, da tudi on meni kaj pove in mi postreže z »dnevnim obrokom duhovne hrane«. (Še vedno zelo priporočam, draga sestra in dragi brat v Kristusu, da si v ta namen naročiš knjižico BESEDA MED NAMI, ki jo šestkrat letno izdaja Založba Družina).

Preden torej vzamem »košček duhovnega kruha« oziroma zajamem prvo žličko duhovne hrane (preden začnem brati Sveto pismo), v svojem srcu obudim hvaležnost za neizrekljivo velik PRIVILEGIJ in UPANJE, ki ga imam kot kristjan: po krstu in drugih zakramentih v mojem srcu prebiva nihče drug kot AVTOR in PREVAJALEC Svetega pisma, Sveti Duh (Rim 5,5). Zato Svetega Duha, ki v meni ne le prebiva, pač pa želi aktivno delovati, prosim – te prošnje on nikoli ne presliši (spet nov privilegij) –, naj mi pomaga razumeti pomen besed, ki jih bom prebral, naj besede v meni zaživijo in mi pomagajo, ko bom danes pred izbiro, da se bom odločil za dobro in pravo stvar, naj mi pomagajo, ko bom v skušnjavah, da jih bom znal prepoznati in se jih varovati, naj mi pomagajo, ko se mi bo zdelo, da se mi godi krivica, naj mi dajo moč za nesebično ljubezen in odpuščanje … Z drugimi besedami: besede, ki jih berem, v srcu ponotranjim – lahko nekaj trenutkov o njih premišljujem z zaprtimi očmi ter DOVOLIM Svetemu Duhu, da me po njih poučuje, izboljšuje, zdravi, spreobrača … Nato si jih poskušam zapomniti in jih kot vodilo ponesem v nov dan. Dani

ŽLIČKA DUHOVNE HRANE – ZA POKUŠINO »Živíte, kakor se spodobi za poklic, v katerega ste poklicani, v vsej ponižnosti in krotkosti, s potrpežljivostjo; drug drugega prenašajte v ljubezni« (Ef 4,1–2). Vprašanje: Kaj mi želiš sporočiti po apostolu Pavlu, Gospod? O kakšnem poklicu govori? Odgovor: V srcu čutim, da me danes želiš poučevati in vzgajati, Gospod. Spoznavam, da mi po Pavlu daješ jasno navodilo, naj svoj poklic kot mož in oče (žena in mati) opravljam »v vsej ponižnosti in krotkosti, s potrpežljivostjo«. Gospod, mar ne veš, kako je težko biti potrpežljiv, kako se hitro razburim in kaj neprimernega rečem? Da o ponižnosti in krotkosti niti ne govorim – jaz ponižen in krotak? Če res hočeš to od mene, ti bom moral očitno dovoliti, da mi pri tem pomagaš. Da, Gospod, dovolim ti, da zapreš moja usta, ko bom hotel reči kaj neprimernega. Saj vem, da je bolje držati jezik za zobmi, kot pa kasneje obžalovati neprimerne besede. Dovolim ti tudi, da me učiš, kaj je ponižnost in krotkost – kaj to pomeni v mojem odnosu do sozakonca. Predvsem pa ti dovolim, da me učiš, kaj pomenijo besede »drug drugega prenašajte v ljubezni«. Slava Očetu … Amen. Dani

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

28

JUNIJ 2011


KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

SVETI DUH DELUJE, ČE MU MI DOVOLIMO Z ženo greva pogosto k sveti maši tudi med tednom. Žal spadava med tiste, ki določene stvari delajo zadnji trenutek. Tudi k sveti maši se pri nas, žal, odpravimo zadnji trenutek. Morda računamo na to, da smo blizu cerkve (Kaj že pravijo za tiste, ki so blizu cerkve? ), morda si mislimo, da pred mašo pač ne bomo nič zamudili in zato ni potrebno, da smo deset ali vsaj pet minut prej tam …Ja, zgrozim se, ko se spomnim na razmišljanje o obisku svete maše, ki sem ga nekoč slišal. Profesor Ivančič je z veliko ljubeznijo in veliko mero tenkočutnosti razlagal pomen svete maše in kako naj bi mi vse to dojemali, spremljali, doživljali … Spominjam se, ko je govoril, da smo povabljeni, da pridemo v cerkev vsaj deset minut pred začetkom svete maše, da se v tišini pripravimo na slavnostni sprejem pri Kralju kraljev, da v tišini pripravimo svoje srce na svatbo – na gostijo, h kateri nas Veliki Kralj vabi … In ker me lovljenje zadnjih minut in včasih tudi vstopanje v cerkev med vstopno pesmijo že dolgo moti, pa nimam moči, da bi sam na primeren način to našo razvado spremenil, običajno sitnarim in za to, da se prepozno odpravimo od doma, krivim vse druge, največkrat ženo. In tako se je zgodilo tudi danes zjutraj. Ko je nekaj minut pred pričetkom svete maše rekla, da je pripravljena, da greva, sem spet začel s svojim sitnarjenjem: »Pa zakaj se tako pozno odpravljava k maši? Zakaj ne moreš priti nekaj minut prej?« Če na situacijo pogledam z njenimi očmi, mi takoj postane jasno, da s takim načinom ne bom spremenil ničesar, da tak način lahko privede le do prepira in obtoževanja drugega, do izgovarjanja, kdo ima prav, in iskanja krivca – v drugem, ne v sebi. In to se je tudi danes zgodilo. Šla sva k maši – molče. Nisva se držala za roke, ker je bil med nama nerešen spor, ker so bili med nama obtožba in občutki nesprejetosti in prizadetosti. Med mašo se je dogajalo, kar se je moralo zgoditi. Sveti Duh vedno deluje, kadar in če mu mi dovolimo. Tudi tokrat je deloval. Takoj pri kesanju se je začelo v meni prebujati spoznanje, da sem sam na potezi, da lahko spreminjam le sebe in ne svojega sozakonca, da sem sam povabljen k spremembi odnosa – tudi glede pravočasnega odhoda k sveti maši. In sem ženo prijel za roko ter jo po tihem prosil, naj mi odpusti, ker sem njo krivil za nastalo situacijo. Rekel sem ji tudi: »Če bi lahko zavrtel kolo časa za nekaj minut nazaj, bi takole rekel: 'Veš, meni bi pa veliko pomenilo, če bi se midva navadila nekaj minut prej hoditi k sveti maši. Bova jutri poskusila?'« In med nama sta zavladala mir in odpuščanje. Sveti Duh je pripravljen na aktivno delo v naših medsebojnih odnosih. Sveti Duh nas želi v vsakem

JUNIJ 2011

29

trenutku spremljati in voditi po poti ljubezni in odpuščanja. Želi biti aktiven v našem življenju. S tem, ko mu ne dovolim delati, ga žalim. Sveti Duh ne želi biti nemočni opazovalec v mojem življenju. Če sem mu dal prostor v svojem življenju, mu nisem dal prostora v neki »zakotni omari svojega srca«, iz katere ga »za eno uro vzamem ob nedeljah«, ko grem k sveti maši in ga po maši spet »zaprem nazaj v isto omaro«, da se ne bi »vmešaval« v moje posle, ampak je njegova prisotnost v mojem življenju smiselna le tedaj, ko mu DOVOLIM, DA V MENI ŽIVI IN DELA! Če je Sveti Duh samo nemočni Opazovalec v mojem življenju, sem tudi jaz samo opazovalec v Cerkvi – nisem živi ud Cerkve, ki je Kristusovo skrivnostno telo, in si Cerkev z menoj ne more nič pomagati. Če nisem živ, sem mrtev (neuporaben). Kaj koristi telesu mrtva (hroma) noga ali roka, kaj koristita telesu slepo oko in gluho uho, kaj koristi telesu ledvica, ki ne opravlja svoje vloge … Živ ud Cerkve postanem šele tedaj, ko Jezusu DOVOLIM, da me napolni s svojim Svetim Duhom, in ko Svetemu Duhu DOVOLIM, da me opominja in vodi, usmerja moje misli, besede in dejanja, oblikuje in prečiščuje moje motive in vodi moje odločitve … Nekdo je rekel, da Sveti Duh za svoje delovanje v nas ne potrebuje le mojega dovoljenja, pač pa potrebuje tudi »primerno orodje za svoje delo«. Kakšno delo? Včasih mora iz nas s kirurško natančnostjo odstraniti kakšen »polip sebičnosti« ali »tumor obsodbe«, včasih mora v nas »razširiti kakšno žilo«, da se bo po njej lahko nemoteno pretakala kri Božje ljubezni in njegova dobrota, včasih mora »operirati naše duhovne oči«, da opazimo njegova znamenja, ki nam jih pošilja po raznih dogodkih in ljudeh … In da ne pozabim odgovoriti na vprašanje, ki se ob teh mislih pojavlja: »In kaj je tisto primerno orodje Svetega Duha?« Odgovor: »Primerno orodje je »dnevna doza« Božje besede in »pogosto uživanje Kruha življenja«. Sveti Duh v nas »uporablja« Božjo besedo, ki je »meč Duha« (Ef 6,17) – oster meč – skalpel, uporablja pa tudi Kristusovo telo in kri, s katerima nas poživlja – daje nam življenje. Saj vemo, da se hrana, ki jo uživamo, spreminja v energijo. Tako je tudi s kruhom življenja – spreminja se v energijo, ki jo potrebujemo za vsakdanje življenje, za vztrajanje v odnosih, za sprejemanje drugih in samega sebe, za odpuščanje … Zato, dragi bralec, danes reciva: »Sveti Duh, dovolim ti, da si dejaven v mojem življenju. Danes želim poskrbeti, da boš imel v svoji roki oster meč – zdaj bom vzel v roke Sveto pismo in danes se odločam, da želim pogosto uživati kruh življenja!« Dani

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE


KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

TURKIZNA OGRLICA Draguljar je sedel za mizo in skozi izložbeno okno svoje bogate trgovine opazoval mimoidoče. Naenkrat se je trgovini približala deklica in se z noskom naslonila na izložbeno steklo. Kot nebo modre oči so ji od veselja zasijale, ko je zagledala enega od izložbenih predmetov. Odločno je vstopila v trgovino in s prstom pokazala na turkizno ogrlico: »To je za mojo sestro. Mi jo lahko zavijete kot darilo?« Draguljar jo je dvomeče pogledal in vprašal: »Koliko denarja pa imaš?« Deklica se je dvignila na prste, na pult postavila svoj hranilnik, ga odprla in izpraznila. V njem je bilo nekaj manjših kovancev, nekaj drobnarij, nekaj školjk in figurica. »Bo to dovolj?« je ponosno vprašala. »Svoji sestri želim kupiti darilo. Odkar nimamo mame, ona opravlja vse delo in za sebe nima niti trenutka časa. Danes ima rojstni dan. Menim, da jo bo darilo zelo razveselilo, saj so njene oči enake barve kot ti dragi kamni.« Trgovec je odšel v prostor za pultom in zavil škatlico v zlato-rdeč papir.

»Vzemi jo in pazi na njo,« je rekel deklici. Ona je vzela zavitek kot zmagoslavni pokal in ponosno odšla iz trgovine. Uro kasneje je v trgovino vstopilo prekrasno dekle svetlih las in čudovitih turkiznih oči. Na mizo je postavila škatlico, ki jo je trgovec pred kratkim zavil, in vprašala: »Ali je ta ogrlica kupljena v vaši trgovini?« »Da, gospodična.« »Koliko je pa stala?« »V moji trgovini so cene stvar zaupanja in se tičejo samo mene in mojih kupcev.« »Moja sestra je imela samo nekaj drobiža, sigurno ni mogla plačati tako drage ogrlice!« je reklo dekle vračajoč škatlico prodajalcu. Trgovec je zaprl škatlico, jo ponovno zavil in jo vrnil dekletu. »Vaša sestra je plačala najvišjo ceno: dala je vse, kar je imela.« Prevedla Petra Kokalj (Book13, 2011)

//w

: http

.si

diz . w w

Vabimo vas, da obiščete našo spletno stran www.diz.si, kjer poskušamo vsem, ki so dnevno v stiku z internetom, predstaviti naše delo. Veseli bomo vsakega vašega odziva, mnenja, pobude ali predloga … Radi bomo odgovorili tudi na vaša morebitna vprašanja. Obiščite nas na spletu!

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

30

JUNIJ 2011


DUHOVNA POBUDA

BANČNI RAČUN Od prijateljice sem prejela posebno sms sporočilo: »Družina je edini pravi bančni račun. Nikoli mu ne ustvarjaj dolgov. Vsak dan dodajaj čustva, nežnost, zvestobo in žrtev. Obresti so čudežne« (B. Ferrero). No, to je prava tema za naše glasilo, sem pomislila, čeprav naj bi govorili o odnosu do materialnih dobrin. Pa vendar vsi vemo, da nam materialne dobrine, čeprav so nujno potrebne za naše preživetje, zelo malo pomenijo, če med nami ni prijateljstva in medsebojne predanosti. Ob vsem me nagovarja še misel iz Pisma apostola Pavla Titu, kjer Pavel opominja starejše žene, naj učijo mlade žene, kako naj ljubijo svoje može. Učijo mlade žene? Česa? Ali se torej ljubezni lahko naučimo? Mar ni to nekaj, kar čutiš, kar pride samo od sebe? Mar ni to nekaj, kar imaš ali pa nimaš? Kako težko je zares vedeti, kaj je prav in kaj dobro! Dobro se spominjam, kako kot mlada žena mnogih stvari o ljubezni nisem vedela, vem pa, da tudi nisem bila pripravljena poslušati in se od drugih poučiti. Vidim, da se glede tega ni nič spremenilo, saj mnoge mlade žene še danes mislijo, da vse vedo in da so starejše žene manj pametne kot one. Vedno bolj se zavedam, da se je v življenju marsičesa potrebno zares dobesedno naučiti – predvsem glede naših medsebojnih odnosov – pri tem pa največkrat ne gre za to, kaj bi mi radi storili. Kako pomembno je, da naša ljubezen postaja krepost! To pa pomeni: narediti nekaj, kar vem, da je dobro za naju oziroma za najino družino, pa čeprav je še tako težko in od mene terja velike odpovedi. Prav zato sem tudi vedno bolj prepričana, da je zakon zares najboljše okolje, kjer se učimo soočati se s svojo lastno sebičnostjo. In če smo modri, smo se pripravljeni spopasti tudi z lastno sebičnostjo in ne le s sebičnostjo svojega sozakonca, kar je sicer bolj človeško in naravno in za to ni potreben dodaten napor. Z gotovostjo trdim, da je zakon najboljša pot oblikovanja in gradnje značaja, tako osebnega kot tudi značaja sozakonca. Postaja mi vedno bolj jasno, kako pomembno je, da se žene učimo govoriti o svojih potrebah jasno, na prijazen in nežen način. Možu pomagati oblikovati in graditi njegov značaj in osebnost je namreč zelo zahteven in celo življenje trajajoč projekt. Možje se namreč ne rodijo, tudi poročijo ne, pač pa »se naredijo«. In pri tem imamo žene največji delež. Nam, ženam, bi bilo največkrat lažje ob možu kar (po)trpeti in o najinih problemih občasno potožiti prijateljici ali pa Bogu, kot pa se truditi z njim. Mislimo si namreč: 'Saj z njim je nemogoče. On me sploh ne razume in ne spoštuje!' Mogoče bi na tak način vsaj na videz postajale “bolj svete”, JUNIJ 2011

31

vendar pa bi to hkrati pomenilo, da smo pozabile na našo poklicanost, ki je v tem, da nas je Bog v to skupnost (zakon) povabil in dodelil kot pomočnice, da bi po nas gradil značaj moža. Pa še obema bi bilo lepše, če bi bile uspešne. Naša ljubezen se ne sme utruditi, kot nas opominja Pavel v Pismu Korinčanom. To pa največkrat pomeni trdo delo. Tudi in predvsem takrat, ko se nam zdi, da se tako ali tako ne splača več. Kako hitro delamo žene dolgove na bančnem računu naših medsebojnih odnosov! Vsaka lahko zase premisli, kako je v njenem primeru – v njenem odnosu. Sama vem, da sem preveč časa porabila za učenje določenih veščin, in spoznavam, da nisem bila prav dobra učenka. Vesela sem, ko vidim, da so mnoge mlajše žene bolj uspešne študentke svojih mož in njihovih potreb, kot sem bila sama v njihovih letih. Verjamem, da vsaka žena, ki se zares trudi, da bi z vsem srcem spoznavala potrebe svojega moža in mu prišla nasproti z nasmehom, občudovanjem, popolno pripadnostjo in predanostjo, izpolnjuje poslanstvo, ki nam ga je določil Stvarnik. On namreč dobro ve, da žene to potrebujemo za svojo lastno izpolnitev in srečo. Družba, v kateri danes živimo, poveličuje sebičnost, vendar pa statistika in število razbitih družin, kjer vsak postavlja svoje potrebe pred potrebe svojih najbližjih, kaže, da takšen način ne pripelje do izpolnitve človeka in nikakor ne do sreče posameznika niti družin. Ravno nasprotno. Prepričana sem, da nam, ženam, lahko veliko pomaga že samo to, da sprejmemo dejstvo, da nam je Bog zaupal aktiven delež pri oblikovanju značaja naših mož. Prej ko se naučimo to delati na ljubeč način, bolj uspešne bomo pri povečanju donosov na najinem in našem družinskem »bančnem računu«. Vilma

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE


OHRANITI DOSTOJANSTVO IN UPANJE V ČASU KRIZE Živimo v času, ko smo se nekako navadili na razmeroma soliden življenjski standard. Kriza, ki jo doživljamo in ki se utegne še nekaj časa vleči ali poglabljati, nujno pomeni tudi znižanje življenjskega standarda. – Poskušajte se ob tem, kolikor je le mogoče, zavedati, da je vsaka kriza minljiva – tudi ta. – Vsaka preizkušnja je lahko tudi priložnost, da v svojem življenju kaj spremenimo, izboljšamo. Naj bo tudi ta kriza za vas takšna možnost. – Ne predajte se obupu, ostanite pokončni. – Potrudite se na novo odkrivati svoje talente in sposobnosti, ki jih do sedaj morda sploh niste poznali.

AVTOMOBIL IN PREVOZ Ali res nujno potrebujem avtomobil? Če dam na tehtnico stroške, ki jih imam z njim, in stroške, ki bi jih imel brez njega, lahko pridem do zaključka, ali je avto res nujni del gospodinjstva. Pogosto da, morda pa tudi ne. – Morda lahko avto zamenjam za cenejšega? Smotrna raba avtomobila tudi prinaša prihranek. – Ali je morda v našem gospodinjstvu kakšen avtomobil preveč? – Ali bi lahko kaj prihranili z uporabo javnega prevoza? – Morda lahko h komu prisedete in tako prihranite za gorivo? – Če ste namenjeni nekam v bližino, bi morda šli peš ali s kolesom? Bolj zdravo je, avtomobil pa največ porabi prav na kratke razdalje, ko se niti ne segreje. – Premisliti velja tudi, kako porabo avtomobila racionalizirati. Morda z eno potjo opravite več stvari hkrati, kar je ceneje, kot če se za vsak opravek odpravite na pot. Pa še več časa prihranite.

IZRAVNAVA BILANCE Ko postanejo izdatki višji kot prihodki, je pot proti »pozitivni ničli« samo dvojna: višanje prihodkov in nižanje izdatkov. Ne glede na razlog, zaradi katerega so nekomu krepko upadli prihodki (izguba službe, zdravstvene težave, nesreča, ki je prizadela družino, ali kaj drugega) ali se krepko dvignili izdatki (manj ugodno reševanje stanovanjske problematike, zdravstvene težave, dolgovi ...), pomeni »negativna bilanca« pot v brezizhoden položaj. Če so izdatki višji kot prejemki, to pomeni kopnenje rezerv, če jih človek sploh ima, in povečevanje dolga, ki lahko z obrestmi naraste čez mero, ki jo je nekdo, tudi ko se mu prihodki popravijo, sposoben vrniti. Prav zato se morate tudi v času »krize« truditi, da bi bila osebna in družinska materialna bilanca pozitivna ali vsaj čim bliže ničli.

ENERGENTI Na kakšen način ogrevamo naše stanovanje? – Običajno je ogrevanje zelo velik izdatek. Elektrika in kurilno olje sta zelo udobna, pa tudi draga. Morda lahko z (tudi manjšo) investicijo preidete na cenejši način ogrevanja. – Premislite tudi, ali je potrebno, da ogrevamo prostore, v katerih ni nikogar. – Na kakšno temperaturo ogrevamo prostore? Že ena stopinja pomeni precejšen prihranek. Tudi elektrika je velik strošek. – Ali ugašate luč, ko je ne potrebujete? – Ste namestili varčne žarnice v prostore, kjer se pogosto zadržujete? – Ali redno izklapljate TV, računalnik, druge aparature, ki jih ne potrebujete? Aparati tudi v stanju »stand-by« porabijo kar nekaj energije. – Imate vključeno storitev »cenejšega toka«? Ali uporabljte v tem času večje porabnike energije (pralni stroj, pečica …)?

LAHKO VEČ ZASLUŽIM? V času, v katerem smo, je ob izgubi službe gotovo težko dobiti drugo. Težko, ne pa nemogoče. – Nikar ne obupajte v prvem trenutku in se ne prepustite le zavodu za zaposlovanje, ampak poskusite delo aktivno iskati tudi sami. Stisnite zobe, znižajte svoja pričakovanja, bodite pripravljeni sprejeti tudi službo, ki ne ustreza vaši izobrazbi ali sposobnostim. Če sprejmete za vas manj ugodno službo, ne pomeni, da ne smete iskati naprej. Vaš novi delodajalec bo videl, da se ne bojite poprijeti za delo in da se znate znajti.

ŽEPNINA V družini in z otroki se je potrebno pogovarjati o položaju, v katerem se je znašla družina. – Tudi vaši otroci morajo nositi svoj del bremena pri ravnotežju družinskega proračuna. – Pogovarjajte se o precenjenosti blagovnih znamk (pa tudi če so še tako »in«). – Čeprav vam bo težko, glejte na ceno, ne le na to, kar je trenutno popularno. – Učite otroke, da določen del stroškov za svoj »luksuz«, kot je mobitel, posladki itd., poravnajo sami, če imajo kaj denarja. – Ali si res »vsi drugi otroci« privoščijo tisto, kar želi imeti in potrošiti vaš otrok? Marsikdo, ki bi si lahko privoščil tudi več, živi bolj skromno. – In zanimivo: tisti, ki so odrasli v skromnejših razmerah ali so se morali marsičemu odpovedati, so v življenju praviloma uspešnejši od tistih, ki jim je bilo vse ponujeno in z lahkoto doseženo.

BANKA, ZAVAROVALNICA Kako plačujem? Z gotovino ali kreditnimi in drugimi karticami? – Če plačujete z gotovino, lažje obdržite nadzor nad porabo, saj se bolj zavedate, koliko kaj stane in tako tudi manj porabite. Torej je bolje, da se kreditnih kartic znebite. Kakšen odnos imam do limita na banki? – Prekoračitev limita je lahko zelo draga! Premislim pri bančnih opravkih, koliko me stane posamezna storitev? Katera zavarovanja imam sklenjena? – Ali jih v spremenjenih razmerah potrebujete? Kako je z mojimi certifikati, delnicami …? V tem trenutku niso preveč vredni – so pa del vašega premoženja. DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

32

JUNIJ 2011


»LUKSUZ« Koliko denarja mesečno (morda tudi tedensko) porabim za cigarete? Koliko denarja mesečno (morda tudi tedensko) porabim za alkohol? Koliko denarja mesečno (morda tudi tedensko) porabim za sladkarije? Koliko denarja mesečno (morda tudi tedensko) porabim za sokove? – Drži, da je težko prenehati s kajenjem. Če boste videli, kolikšen del proračuna spremenite v dim ali utekočinite, bo vaša odločitev morda lažja. – Koliko kav lahko spijete doma za ceno ene v bifeju? – Tudi priboljški za otroke so lahko bolj skromni. – Sok za mešanje stane občutno manj kot druge pijače, voda iz pipe ni oporečna (razen, če ste uradno obveščeni, da je z vodovodom kaj narobe), posladek se lahko speče doma in se tako precej prihrani. Koliko porabim za telefonijo (mobilno in stacionarno)? – Kaj bi s tem denarjem lahko kupili v trgovini? – Pomislite, kateri pogovori so bili res nujni, katere bi lahko opravili na cenejši način, krajše ali pa se jim odpovedali. Ali nujno potrebujem novo tehniko, nov telefon …? – Odpovejte se izdatkom, ki niso nujni. Tudi nakupi tehnike, novih mobitelov ... najbrž lahko počakajo na boljše čase.

KJE LAHKO PRIHRANIM? Najprej si je potrebno zastaviti vprašanje, kateri so v tem trenutku redni izdatki naše družine. – Predlagamo, da izpolnete naslednjo tabelo: Položnice in računi Predvideni znesek Stanovanje (stroški in vzdrževanje) Elektrika Krediti Voda in komunalne storitve Zavarovanje Šolanje otrok; malica, kosila Obšolske dejavnosti, prevozi Tečaji, delavnice, sprostitvene dejavnosti Telefoni, gsm, internet Časopisi, revije Ogrevanje Avtomobil (gorivo, registracija, servis) Prevozi (avtobus, vlak) Drugi stroški Skupaj Šele ta podatek nam da pravo sliko, koliko imamo, kaj vse moramo plačati in koliko nam ostane za hrano, obleko in druge nujne in manj nujne stvari. »Sanjska služba« ne prileti z neba. – Iščite delo – ne službe! Plačilo za opravljeno delo, ne pravic, ki jih prinaša delovno razmerje. Kakršen koli pošteno pridobljen dohodek bo popravil vaš proračun. Tudi priložnostna in kratkoročna dela so nekaj. – Morda lahko kaj prodate? Seveda morate temeljito premisliti, da ne bi z nepremišljenim korakom naredili več dolgoročne škode kot kratkoročne koristi. Odpoved nerabljeni nepremičnini, prevelikemu stanovanju, ki ga lahko zamenjamo za manjše in cenejše, še enemu avtomobilu v gospodinjstvu nas s prodajo ali primerno zamenjavo razbremeni velikih stroškov, istočasno pa pomeni dodatni prihodek. – Morda lahko nekaj »zaslužite« s tem, da si hrano pridelate sami? Izkoristite zemljo, če jo imate, in jo obdelajte. Zelenjava, ki jo boste pridelali sami, bo domača in plus v vaši bilanci.

NAKUPI Kako pogosto se odpravim v trgovino? – Po nakupih v trgovino se odpravite enkrat tedensko s seznamom stvari, ki jih potrebujete. – Večkrat ko boste šli po trgovinah, več boste kupili. Če boste sproti razmišljali, kaj potrebujete, se bo v nakupovalnem vozičku znašla marsikatera odvečna stvar. – V trgovino se odpravite brez otroškega spremstva. Verjemite, porabili boste manj. Nekatere stvari so cenejše v enih trgovinah, druge v drugih. – Če nimate dela, se splača sprehoditi se po bližnjih trgovinah in primerjati cene. Velja tudi, da so večja pakiranja cenejša od manjših. Pri petkilogramski moki bomo za kilogram plačali precej manj, kot če kupimo samo en kilogram. Kar pa ne drži vedno! Splača se preračunati ceno na kos ali na kilogram (nekateri trgovci imajo tudi to ceno označeno poleg cene za posamezen izdelek, sicer lahko preračunamo sami) in tako ugotoviti, kaj se dejansko izplača. Primerjajmo cene blagovnih znamk. Razlike so ogromne. Vedeti morate, da so tudi poceni izdelki zdravstveno neoporečni. – Ali kupujem morda že pripravljene izdelke? Kupujte čim manj pripravljenih izdelkov. Surovine, ki jih uporabite za to, da isto stvar skuhate ali spečete, so običajno občutno cenejše kot nakup pripravljene jedi. Ali sledimo reklamam? – Kupujte, kar potrebujete in ne tistega, kar nam reklamirajo drugi. JUNIJ 2011

Kako preživeti recesijo?

Izdala Škofijska karitas Koper, Skalniška 1, Solkan. karitas.koper@rkc.si

33

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE


PRIPOROČAMO V BRANJE Allan in Barbara Pease

ZAKAJ MOŠKI NE POSLUŠAJO IN ŽENSKE NE ZNAJO UPORABLJATI ZEMLJEVIDOV Ljubljana, Založba Mladinska knjiga, leto 2011, 11,95 € Res, kako sva si različna! In večni vprašanji – od kje in zakaj? Kako to, da žene najdemo stvari, možje pa ne? In zakaj možje z lahkoto berejo zemljevide, večini žena pa je to napor? Ali zakaj žene veliko govorimo, možje pa nikoli ne poslušajo? Pri iskanju odgovorov na ta in podobna vprašanja je knjiga Zakaj moški ne poslušajo in ženske ne znajo uporabljati zemljevidov lahko v veliko pomoč. S knjigo sta želela avtorja predstaviti znanstvena dognanja (zapisana so v poljudnem jeziku) o posebnostih ženskega in moškega spola. Pravita, da je edino, kar imamo res skupnega, pripadnost isti vrsti. V zgodovini človeštva sta se moški in ženska drugače razvijala, ker sta se morala – to je bil edini način preživetja. Ona je nabirala, on je lovil. Ona je negovala, on je varoval. Tako sta se tudi njuna organizma – telo in možgani – prilagajala posebnim nalogam in se različno razvijala. Danes vemo, da moški in ženski možgani sprejete informacije obdelujejo na povsem različen način, da moški in ženske razmišljamo različno. Ne eni boljše, drugi slabše. Samo različno.

Dan Ariely

PREDVIDLJIVO NERAZUMNI:

SKRITE SILE, KI IZOBLIKUJEJO NAŠE ODLOČITVE

Skozi vsem domače zgodbe sta avtorja nanizala nekatere značilnosti moškega in ženskega dojemanja sveta in jih osvetlila z obeh zornih kotov. Kako lažje je, kadar mož razume, da so ženini možgani programirani za govorjenje! In ko žena ve, da mož želi biti sam, zato da bo v miru poiskal rešitev za svoj problem, ne pa zato, ker je nanjo jezen. Knjigo sta zakonca Pease napisala izključno z enim namenom: da bi bolje razumeli drug drugega, si pomagali k boljši komunikaciji in tako k lepšim odnosom. Odlomek , v katerem se avtorja dotikata razprav o enakosti moškega in ženske: ''Vsaka razprava o razlikah med spoloma, kakršna je tudi ta v tej knjigi, sproža številne proteste feministk in podobnih skupin, ki vidijo v tem grožnjo svojim prizadevanjem za enakopravna izhodišča v življenju. Družbeni predsodki lahko pri moških in ženskah sicer zares okrepijo in obudijo vrsto stereotipnih vedenjskih oblik in temeljnih neenakosti, vendar pa stereotipi sami po sebi niso vzrok za naše vedenje. Vedenjske vzorce nam določata biologija in možganski ustroj. Veliko žensk se počuti manjvredne ali pa celo meni, da so vse ženske manjvredne, ker ne dosegajo vsega tistega, kar na svojih področjih zmorejo moški. Toda to preprosto ni res.'' (str. 137) Moški in ženske smo samo različni!

Za vse, ki jih zanima marketing – tiste, ki se z njim ukvarjajo, in tiste, ki mu podlegajo – je to obvezno branje. Če bi tako pisalo več raziskovalcev, bi bil naš svet precej boljši.'' (Financial Times) Petra

Ljubljana, Založba Mladinska knjiga, leto 2010, 326 str., 27,95 € ''Pri odločanju nas vodi razum, si radi laskamo in ekonomisti nam pritrjujejo. Pa vendar je že vsakdo med nami kupil nekaj, česar v resnici ne potrebuje ali si celo ne more privoščiti, nasedel brezplačni ponudbi ali preložil nujno odločitev na jutri. V zadnjih letih se tako vse bolj sliši glas tistih, ki opozarjajo, da je treba dognanja Sigmunda Freuda upoštevati enako resno kot teorije Adama Smitha. Ugledni profesor Dan Ariely, eden od pionirjev vedenjske ekonomije, je v svetovni uspešnici Predvidljivo nerazumni nanizal presenetljive, poučne in zabavne zgodbe, v katerih razgrinja sile, ki vplivajo na naše odločanje. Te kažejo, da naše nerazumnosti niso ne naključne ne nesmiselne, pač pa sistematične in predvidljive. In če se jih potrudimo razumeti, se lahko tudi naučimo sprejemati boljše odločitve. DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

34

JUNIJ 2011


IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN

ZAKONSKA SKUPINA LJUBLJANA FUŽINE Zakonska skupina je pričela s svojimi srečanji v letu 2006 in od takrat se redno srečujemo vsak mesec. Najprej nas je duhovno spremljal župnik Milan Grden, zadnji dve leti pa je z nami župnik Simon Kvaternik. Skupina je starostno raznolika, nekateri so sveže poročeni, drugi pa že z nekajdesetletnimi izkušnjami. Čeprav se je v začetku zdelo, da bodo razlike velike, se je izkazalo, da nas ta različnost bogati. Vsako leto se udeležimo skupnih duhovnih vaj in iz njenih sadov črpamo še vse leto. »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« (Mt 18,20). Ta misel me nagovarja vsakič, ko se usedem v krogu prijateljev iz zakonske skupine. Meni tako ljubi obrazi pomenijo srečanje z Njim. Vem namreč, da bo ta večer zagotovo z nami. Skupna molitev, v kateri prosimo za Njegovo vodstvo, odpira naša srca. Iskrenost, včasih tudi boleča, v tistem večeru prinaša med nas pričevanja, ki orosijo oči. Vprašanja, ki se zdijo enostavna, prinašajo globoke odgovore. Pogledi, ki si jih v tem večeru izmenjava z možem, povedo še več – hvala ti, dobri Bog, da si naju pripeljal na to pot. Čas v tistem večeru prehitro teče, pogledi slovesa pa veselo prikimavajo, da se kmalu spet srečamo. Rast v najinem odnosu, v najinem starševstvu, predvsem pa hrepenenje po Njem je tisto, kar gradi to skupino. Ko me je pred časom nekdo vprašal, kaj bom počela tisti večer, sem mu odvrnila, da si grem odpočit svoje srce – v zakonsko skupino Fužine. Tanja JUNIJ 2011

35

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE


IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN Nekje v tem času pred petimi leti je žena zasledila pri sveti maši povabilo v zakonsko skupino. Nekaj časa sva se z ženo pogovarjala o tem, kaj zakonska skupina sploh je in kaj se v njej počne. Bila sva prisotna tudi na enem pričevanju in moram povedati, da sem predvsem jaz bil velik skeptik glede najinega sodelovanja v takšni skupini. Moram priznati, da do takrat sploh nisem obiskoval svete maše. Cerkev me je videla samo za božič in veliko noč. Saj ne, da bi bil totalni ateist, samo vedno sem za obiske svete maše našel izgovor – pa ne samo enega, za vsak slučaj. Po dolgih pogovorih sva se z ženo dogovorila, da se bova pridružila zakonski skupini. Nisem imel dobrih občutkov, ampak sem pristal zaradi nje, saj jo imam rad. Moje prvo leto v skupini je potekalo po scenariju: drugi so govorili in aktivno sodelovali, jaz pa sem poslušal in bil vase zaprt kot bunker. Sčasoma, predvsem v drugem letu obiskovanja, se mi je v glavi in srcu nekaj premaknilo. Počasi sem začel aktivno sodelovati in spremljati delo skupine, ki se je res potrudila okoli novih članov. Še danes ne vem, kaj je to bilo. Srečanja so minevala, tako tudi leta najinega sodelovanja v skupini. Moja žena se je skupini takoj prilagodila, saj tudi redno obiskuje svete maše in molitveno skupino. Jaz sem počasi, vendar sigurno capljal za njo. Vse bolj sem sodeloval v skupini in vedno večkrat sem bil v cerkvi ter pri sveti spovedi. Začel sem čutiti nekakšno olajšanje. Že prej sem omenil, da nisem bil neveren, vendar je bila moja vera površinska in mlahava. Preveč sem pustil okolici in splošnemu vsakodnevnemu mnenju drugih, da so upravljali z mojim mišljenjem glede vere. Včasih mi sploh na misel ni prišlo, da bi zamudil večerni televizijski dnevnik. Danes s tem nimam več težav, saj sem spoznal, da obstaja še nekaj drugega in lepšega. Začel sem obiskovati večerno mašo. Na pobudo žene sva se že trikrat udeležila tudi duhovnih vaj v Kančevcih, kar toplo priporočam tudi vsem ostalim. Duhovne vaje so posebno doživetje in iz njih človek pride sproščen ter poln duhovne energije. Z ženo sva napredovala v skupini, tako da sva dobila povabilo voditeljskega para, da prevzameva drugo skupino, ki se ustanavlja. Delo v najini matični skupini naju je tako okrepilo, nama dalo toliko lepega in odprlo oči (predvsem meni), da sva novo vlogo z veseljem sprejela. Tako sedaj sodelujeva v eni skupini, drugo pa vodiva sama. Da ne boste mislili, da sem v tem času postal nek ekstremni vernik. Postal sem le druga oseba, ki na preizkušnje v življenju gleda z drugimi očmi – očmi vere. Veliko pomembnih stvari sem našel zapisanih v Svetem pismu, katerega tudi sedaj (še vedno) občasno odprem. Upam, da ga bom v prihodnje vsak dan. Zavedam se, da bom svojo vero moral utrjevati še naprej, in upam, da mi bo z Božjo pomočjo to tudi uspelo. Na koncu bi se rad zahvalil svoji dragi ženi, da mi je pokazala pomembne stvari in bila potrpežljiva z mano. Še enkrat bi ji rad povedal, da jo imam rad.

Dragi mož! Več kot dvajset let je od takrat, ko sem ti napisala zadnje pismo … Zdaj nisva več fant in dekle, daleč eden od drugega. Sva mož in žena, ki delita življenje in vse, kar prinaša … Čas je hitro minil, otroci odraščajo. Veliko sva doživela v tem času. Veliko sva si podarila. Najlepše pa je spoznanje, da sva si vsa podarjena od njega, ki bolje od naju ve, kaj je dobro in zakaj. Prav v zakonski skupini sem se tega naučila. Hecno je, da sem vsa leta mislila, da si bil MOJA izbira… A je že davno pred menoj ON določil kaj in kako . V teh letih, kar obiskujeva zakonsko skupino, sem se naučila še veliko več. Tudi takih stvari, ki jih sicer najverjetneje sploh ne bi opazila. Hitro postanemo zagledani vase in v svoje potrebe, drugi nekako ostanejo potisnjeni na stranski tir. Hvaležna sem njemu, da nama je bila podarjena priložnost, ki je ne dobijo vsi, da sva se pridružila zakonski skupini. Hvaležna sem tebi, da si mi prisluhnil. Tudi za vse tiste drobne stvari, ki jih narediš zame in so skoraj neopazne. Hvala ti za potrpežljivost, ki ti je nikoli ne zmanjka. In nenazadnje, hvala ti, da si z nami tudi ob delavnikih pri sveti maši, ne samo ob nedeljah. Rada bi ti povedala še to, da te imam srčno rada in to je eno redkih dejstev, ki se ni nikoli spremenilo. Tvoja žena

Janez

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

36

JUNIJ 2011


IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN mi je v spodbudo, da tudi sam povem svoje izkušnje takšne, kot so, brez olepševanja. V skupini se resnično počutim enakega med enakimi. In kot mene bogatijo njihova pričevanja, njihove zgodbe, vprašanja, težave in iskanja, tako upam in čutim, da tudi moja beseda pri njih najde plodna tla. Simon Kvaternik, župnik

Velikokrat si ob raznih življenjskih prelomnicah rečemo, da bo čas prinesel svoje. Res, tudi meni se je zgodilo tako. Tisto leto, ko sva se z ženo po čistem naključju udeležila duhovnih vaj, se je v meni pričelo nekaj dogajati. Ob spoznanju, ki pa ni prišlo kar takoj in tudi ne tako kmalu, so se začeli spreminjati moji pogledi: na naju kot zakonca, na družino pa tudi na okolico. Moja žena je vozila po novi poti s polno hitrostjo, jaz pa sem imel v začetku občutek, kot da imam pokvarjen avto. Zakonske skupine, v katerih sodelujeva, mi pomagajo, da rastem in poskušam biti bolj odgovoren kristjan. Zakonski pari, s katerimi se srečujeva v teh skupinah, me neizmerno bogatijo, mi dajejo lepo popotnico za vsakdanje življenje in tudi za v prihodnje. Obisk svete maše že dolgo ni več obveza, temveč potreba po čim večkrat. Sedaj, ko gledam nazaj, sem neizmerno hvaležen svoji ženi, ki ji gredo glavne zasluge, da mi je podarila toliko ljubezni. V trenutkih, ko se srečam z ženinim pogledom, ko začutim toplino, ki ti jo lahko podari samo ljubeča žena, in v trenutkih, ko se s hčerama spustim v topel in vesel pogovor, si rečem: »O Bog, hvala ti za vse! Splača se hoditi po tvoji poti.« Mirko Z zakonsko skupino in njenim načinom dela sem se srečal šele pred dvema letoma, ko sem prišel v župnijo. Zakonske skupine sem spremljal že prej, toda imele so drugačen program in potek srečanj. Všeč mi je, da so teme vnaprej pripravljene in se celo leto vrtijo okoli enega ključnega vprašanja s področja zakonskega ali družinskega življenja. Prav tako mi je všeč, da se skozi srečanja neprestano prepletajo Božja beseda in konkretne izkušnje zakonskih parov. Tako Beseda oživi v naših življenjih. Osvetljuje dogodke in nam pomaga pri razločevanju naših dejanj in načrtov. Tudi sam se pri vsakem srečanju čutim nagovorjenega. Čeprav nisem poročen in nimam svoje družine, lahko pri vseh vprašanjih najdem analogne izkušnje iz svojega duhovniškega življenja in poslanstva. Te z veseljem delim z zakonci. Zelo me nagovarja iskrenost vseh parov. Njihova iskrenost JUNIJ 2011

37

S fužinsko zakonsko skupino pravkar sklepamo prvo petletko in sadovi našega dela, pogovorov in pričevanj so resnično obilni. Ko sva pred petimi leti prišla na prvo srečanje skupine predvsem zato, da bi se po zagnanem mladostnem udejstvovanju v župniji, ki sva ga prekinila zaradi prihoda otrok, dejavneje vključila v župnijsko občestvo tudi in predvsem kot zakonca, niti najmanj nisva slutila, kam naju bo to pripeljalo. Našla sva skupino prijateljev na globlji ravni, s katerimi se lahko pogovarjava o najlepših in tudi najtežjih življenjskih preizkušnjah vedno v luči Božje besede in v sočutnem in sprejemajočem vzdušju. Včasih se zaveva, da za kakšnega člana skupine niti ne veva točno, kaj pravzaprav počne v službi ali kje je v tistem trenutku (kar najbrž veva za vse družinske člane in najbližje prijatelje), veva pa, kaj je v njegovem srcu, kakšne so njegove rane in da smo povezani v molitvi. To nama daje gotovost, upanje in zavest, da skupaj stopamo po Kristusovih stopinjah. Hvaležna sva za našo skupino, za našega duhovnega spremljevalca, domačega župnika, in za prav vse pare, ki so nama poslani, podarjeni, zaupani za popotne tovariše. Petra in Toni Poročena sva dvajset let in sva starša dveh najstnikov – Jana in Ane. Zakonski skupini sva se pridružila pred približno pol leta. Vodila naju je želja, da bi v druženju z drugimi zakonci in skupnem premišljevanju Božje besede poglobila najin odnos. V skupini sva lepo sprejeta in se dobro počutiva. Všeč so nama “domače naloge”, še posebej pa se veseliva najinih “zmenkov”. Kata in Damir Dana nama je bila milost, da sva člana zakonske skupine, kjer v duhu Svetega pisma razglabljamo o družini. V skupini smo različni – mladi, starejši, z malimi in malo večjimi otroki. Različnost pa nas ne razdvaja, pač pa nas krepi in nam pomaga graditi odnose, za katere je vredno živeti. Marjanca in Igor Danes znotraj Cerkve veliko govorimo o družini in o njenem pomenu, da je temeljna celica družbe itn., pri tem pa je sam zakon morda nekoliko »v senci«. Večkrat pozabimo, da je prvi smoter krščanskega zakona blagor zakoncev, in če je vse normalno, so otroci sad tega. Dober zakon je torej temelj družine. Če ni pravega zakona, tudi prave družine ni in s tem tudi ne prave vzgoje otrok. V krščanskemu zakonu se zakonca medsebojno podarjata drug drugemu v popolnosti, tako kot se je Kristus daroval za svojo nevesto Cerkev. To je resnično velika skrivnost, kot pravi apostol Pavel. Kot mož in žena drug ob drugem leta in leta rasteva in oblikujeva svoj zakon. In ob tej rasti so vedno tudi težave. V naši zakonski skupini se pogovarjamo o vsem tem in DRUŽINA IN ŽIVLJENJE


IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN si medsebojno izmenjujemo izkušnje. V iskreni skupini je lažje biti objektiven do svojega zakona. Marsikomu se je lažje odpreti, ko vidi, da tudi drugi pari gledajo podobno na zakon in družino. Nekdo s strani bi pomislil, da gre zgolj za reševanje zakonskih težav. Vendar to ni res. Seveda so tudi težave, ampak rast v veri skozi svoj zakon je najvažnejša. In s tem se rešujejo tudi morebitne težave v zakonu, ki jih je treba izročiti Jezusu. Zakonske skupine so običajno homogene glede na starost zakoncev. Vendar smo v naši skupini tako starejši kot tudi mladi pari in prav zanimivo je poslušati razmišljanja enih in drugih. Ena in ista Božja beseda nas vse nagovori kljub različnosti. Tudi vsi se učimo eni od drugih: mladi iz izkušenj starejših, starejši pa spoznavamo miselnost mladih, ki niso le naši otroci, do katerih imamo seveda čisto poseben odnos. Teme iz programa, ki jih obravnavamo, so različne. Tema je lahko na videz preprosta, toda kakšna bo »globina« razmišljanj tistega večera, pa je odvisno najbolj od nas samih, ne od teme, ki jo obravnavamo. Izkazalo se je tudi, da se ni ravno lahko izraziti še o tako »banalnih« stvareh iz zakona. Marsikakšen par bi se udeležil kakšne zakonske skupine, pa ima morda takšne in drugačne predsodke. Mi vsi vam sporočamo, da pozabite na predsodke ali na strah, kajti: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam SEM JAZ sredi med njimi.« To je najvažnejše. Bog je ustvaril človeka kot moža in ženo in ju poklical k medsebojni ljubezni ter jima dal svojo ljubezen kot vzor

ljubezni med njima. Z zakramentom zakona pa Kristus dokončno postavi zakon kot prispodobo njegove večne zaveze s svojo nevesto Cerkvijo. Zato smo krščanski zakonci poklicani negovati to večno ljubezen in narediti vse, kar je v naši moči, da naši zakoni resnično postanejo prispodoba Kristusove ljubezni do njegove Cerkve. In ena izmed pomembnih poti za to so tudi zakonske skupine. Vlado

VABILO NA DUHOVNE VAJE ZA ZAKONCE Ignacijev dom duhovnosti pri sv. Jožefu v Ljubljani vabi na duhovne vaje za zakonce z naslovom Božja in zakonska nežnost. Zakonci bodo na njih lahko ozavestili medsebojno nežnost, videli v njej čudoviti dar Božje nežnosti in preko tega častili in slavili Boga, ki je Nežnost sama. Duhovne vaje bodo od 25. do 28. 8. 2011 in od 23. do 25. 9. 2011. Vodita: p. Ivan Platovnjak in p, Viljem Lovše. Dragi zakonci, povabljeni ste, da sami pridete na duhovne vaje in si tako resnično povsem podarite ves svoj čas in moči, ki vam jih daje Bog na pot vašega skupnega življenja. Informacije in prijave pri Sonji Pungertnik vsak delovni dan od 8.00 do 14.00 na telefonski številki 051 613 374 ali kadarkoli po e-pošti na naslovu zsi@rkc.si. Več informacij na www.ignacijevdom.si DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

38

JUNIJ 2011


VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

B ARBARA

IN

B ORIS MARZI

Zakonca Barbara in Boris Marzi živita v Hrvatinih v župniji Ankaran. Letos sta obhajala 16. obletnico poroke in imata tri otroke. Sta člana prve zakonske skupine Ankaran, že tretje leto pa vodita drugo zakonsko skupino Ankaran. Vabilu na intervju sta se z veseljem odzvala, saj sta v njem videla predvsem priložnost zase: da se ustavita, pogledata, pogovorita in se skupaj ozreta na prehojeno pot. Intervju je napisan v obliki pogovora, v katerem sta predstavila svojo družino, zakonsko skupino in njun pogled na dobrodelnost in solidarnost, ki se, kot sama pravita, začne v družini. Barbara: »Boris, ta pogovor je verjetno najprej namenjen nama. Da se ustaviva, pogledava, ozreva vase, izoblikujeva misli in se poskušava spomniti, o čem sva sanjala kot srednješolca, ko se je začela najina skupna hoja.« Boris: »Se spomniš rumene bunde, štirke (predelan Tomos) in miklavževe operete leta 1987, ko sva imela 15 in 17 let? (… globoka tišina …) Barbara: (… vzdih …) »In ti si si takoj upal reči, da bom tvoja žena.« Boris: »Kaj vse sva preživela v času najine priprave na zakon: druženje v mladinski skupini in pevskem zboru, sprejemne izpite, enoletno služenje JLA, študij na strojni fakulteti in fizioterapiji, molitev cele župnije za tvoje zdravje, obiskovanje v bolnišnicah in JUNIJ 2011

zdraviliščih po prometni nesreči, pa spet študij na prometni in pedagoški fakulteti.« Barbara: »Ko sem sodelovala pri oddajah Radia Ognjišča v studiu sv. Marka v Kopru in si bil ti na zdravljenju, sem veliko opore dobila tudi od tamkajšnjega župnika Lojzeta Kržišnika.« Boris: »Ja, on mi je pomagal uresničiti 8 let staro napoved, da bom tvoj mož.«

DANES, KO IMAVA SAMA 3 OTROKE, PA RAZUMEVA TUDI SKRB STARŠEV ZARADI NAJINE ZGODNJE SKUPNE HOJE.

39

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE


VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI Barbara: »Ne smeva pozabiti še na druge pomembne ljudi, ki sva jim lahko hvaležna za življenje in odraščanje: tvojim pokojnim staršem, še posebej očetu, ki vaju je z bratom sam vzgajal, ko je ovdovel še ne 30 let star.

MI RES NISMO IDEALNA DRUŽINA, JE PA PRI NAS VELIKO MAVRICE. Pripeljal vaju je k ankaranskemu župniku Ivu Miklavcu, ki je to vzel zares in odgovorno z vso duhovniško ljubeznijo: pohodništvo, smučanje, ministriranje, sv. maše v naravi, petje, igra – čisti don Boskov naslednik. Danes, ko imava sama 3 otroke, pa razumeva tudi skrb staršev zaradi najine zgodnje skupne hoje. Res sem jima hvaležna za pravo mero strogosti in zaupanja. Mojima sestrama si kot brat, mlajšo si celo naučil plavati.« Boris: (smeh) »Sicer pa sva imela dovolj možnosti, da se druživa in spoznavava prav preko dejavnosti v župniji.«

ČE NE BI BILA S STRANI VILME IN DANIJA POUČENA, DA TAKRAT HUDI DUH NAJBOLJ NAPADA, BI PRESTRAŠENA ŽE ZDAVNAJ PONIKNILA V KATAKOMBE LAGODNEGA ŽIVLJENJA.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

40

Barbara: »Poročena sva 16 let, prav toliko časa sodelujeva pri pripravi na zakon, kakšno leto več v prvi zakonski skupini, že tretje leto vodiva drugo zakonsko skupino, pa še vedno padava. Najina 14-letna Janja je prevzela službo izpraševalke vesti: »Zakaj hodita na zakonsko skupino, če se pa še vedno kregata?« (Hmm?!). 11-letni Jakob želi biti posrednik, 7-letni Jan pa mirovnik. Mi res nismo idealna družina, je pa pri nas veliko mavrice.« Boris: »Še posebej, ko se pripravljava na temo za ankaransko zakonsko skupino, kjer se še s petimi pari že tri leta srečujemo in delamo po programu DiŽ. Če ne bi bila s strani Vilme in Danija poučena, da takrat hudi duh najbolj napada, bi prestrašena že zdavnaj poniknila v katakombe lagodnega življenja. Le kaj imava midva za povedati Orhideji in Franciju, Martini in Darku, Tanji in Matjažu, Tanji in Borutu, Katji in Robiju ter našemu župniku Mirku Simončiču?! Barbara: Poveva lahko res malo (čeprav včasih govoriva veliko), a za najino skupno rast je neprecenljivo to, kar slišiva in dobiva prav od vsakega iz naše skupine. Veš, da nimamo slike naše celotne skupine? Na sliki ni Darka, ki stoji za objektivom, in Orhideje in Francija, ki sta bila lansko leto »dopisna člana«. To moramo urediti … Cvetka in Oton naju sprašujeta, kakšen je najin odnos do denarja in materialnih stvari.

JUNIJ 2011


VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI Na to boš ti odgovoril, tebi gredo denarne zadeve bolje od rok.« Boris: »Kot otrok sem sanjal o domu. Pranono je rekel: Srečen boš, ko boš imel svojo toplo in polno štalo«. Ker sem po današnjih merilih rasel kot socialno ogrožen otrok, sem želel postati pomemben, učen in spoštovan človek. Tako imam danes že veliko akademskih nazivov, preizkusil sem že vse funkcije od delavca do direktorja in nazaj. V nekem prelomnem obdobju pa je spet nastopil čas za izpraševanje, koliko živim to, kar redno slišim pri sv. maši, na srečanjih zakonske skupine? Barbara: »V takih obdobjih nama pomagajo duhovne vaje in seminarji za zakonce DiŽ. Takim vikend pobegom sama praviva »duhovna savna«. Vsaj eno na leto potrebujeva, da zmoreva izpolnjevati letošnje geslo »nosite bremena drug drugemu«. Kje pa smo lahko bolj solidarni in dobrodelni kot prav v družini?«

TAKIM VIKEND POBEGOM SAMA PRAVIVA »DUHOVNA SAVNA«. Draga Barbara in Boris, hvala za vajino zgodbo. Hvala, da sta nam kot člana DIŽ-a dovolila vstopiti v vajino družino. V Božjih rokah smo popolnoma na varnem, zato naj vaju spremlja njegov objem, ki je poln usmiljenja in ljubezni.

ravno prelomni trenutki oziroma obdobja primeren čas za razmislek o moji, tvoji, naši solidarnosti in dobrodelnosti, ki se mora začeti prav v družini.

Jezusove besede »Tam, kjer je tvoje bogastvo, tam je tudi tvoje srce«, razkrivajo veliko resnico. Mogoče pa so

JUNIJ 2011

Pripravila Oton in Cvetka Bogdan

41

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE


ROMARSKO POHODNIŠTVO NAPOVEDNIK

v naravi sv. mašo ob 18. uri zvečer. Po tem bomo v Valvasorjevem domu prenočili in se odpravili proti Stolu v soboto zgodaj zjutraj (najkasneje ob 6. uri), da nam vsaj ob vzponu ne bo preveč vroče. Zajtrk bomo imeli na poti iz nahrbtnikov. Hodili bomo v skladu z našimi zmožnostmi, se na vrhu odpočili in imeli kosilo iz nahrbtnikov ali pa tudi v Prešernovi koči, če bo kdo želel. Nato se bomo v miru vrnili v dolino do naših avtomobilov. V Valvasorjevi koči moramo predhodno najaviti število nočitev, zato prosimo, da sporočite na telefonsko številko 041 616 534 (Marija Halas), koliko bi vas prespalo s petka na soboto, in sicer vsaj do ponedeljka, 18. julija. Sama pot je opisana spodaj. Čeprav je opis z interneta, lahko po preizkusu rečemo, da kar drži. Za prav majhne otroke pot ni

Dvodnevni romarski pohod na Stol Dvodnevni romarski pohod na Stol v petek in soboto, 22. in 23. julija 2011 ali 26. in 27. avgusta 2011 – odvisno od vremena. Prioriteto ima prvi datum. Če nam vreme ne bo naklonjeno, bomo poskusili zadnji vikend pred začetkom šolskega leta.

primerna, sicer pa sami najbolj veste, kakšni hodci so vaši otroci (ali pa vi ali pa mi).

Valvasorjev dom pod Stolom (1181 m) Poskusili bomo tudi letos, da bi vsaj dan in pol bili skupaj v hribih, doživeli večer v koči in zgodnji vzpon na nekoliko bolj resno goro. V petek popoldne se bomo pripeljali do Valvasorjevega doma. Če bo z nami duhovnik, bomo imeli v bližini koče DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Dostop do izhodišča: Z avtoceste Ljubljana–Jesenice se usmerimo na izvoz Vrba in cesti naprej sledimo v smeri Jesenic. Že kmalu pa se bo desno odcepila cesta v vas Žirovnica. Usmerimo se na to cesto in ji nato sledimo skozi vas, za katero se za krajši čas strmeje vzpne in nas nato na mestu, kjer se asfalt konča, pripelje na križišče. Nadaljujemo levo v smeri Valvasorjevega doma in Potoške planine (naravnost Završnica). Razmeroma dobro vzdrževana cesta nas nato pripelje do križišča, kjer nadaljujemo levo v smeri Potoške planine in Valvasorjevega doma. V naslednjem križišču pa se usmerimo na desno zgornjo cesto v smeri Valvasorjevega doma (levo Potoška planina). Tej cesti, ki nato postane nekoliko slabša, sledimo do parkirišča v bližini Valvasorjevega doma. Opis poti: Od Valvasorjevega doma nadaljujemo desno v smeri Stola. Pot nas sprva vodi skozi gozd in se le rahlo vzpenja proti vzhodu. Po 15 minutah lahkotne hoje nas pot

42

JUNIJ 2011


ROMARSKO POHODNIŠTVO in osrednje Karavanke, nas nato pripelje na neizrazit stranski greben Stola, kjer le ta zavije levo in se nato vzpne po vršnem pobočju Malega Stola. Tu že lepo vidimo Prešernovo kočo, katero dosežemo brez večjih težav. Od koče nadaljujemo desno v smeri Stola po poti, ki nas po krajšem vzponu pripelje na vrh Malega Stola (2198 m). V nadaljevanju se pot spusti na neizrazito sedelce med obema Stoloma, kjer je naslednje razpotje. Nadaljujemo naravnost (desno Zelenica in Završnica) po poti, ki se strmeje vzpne in nas po nadaljnjih 10 minutah vzpona pripelje na najvišji vrh Karavank. Valvasorjev dom–Žirovniška planina: 15 minut, Žirovniška planina–Stara planina: 45 minut, Stara planina–Prešernova koča: 2 uri, Prešernova koča–Stol: 20 minut.

Pogled na Stol, v ospredju cerkev sv. Katarine na Homu pripelje iz gozda na Žirovniško planino, kjer je razpotje. Nadaljujemo po desni spodnji poti v smeri »Stol – Zabreška pot« (levo Stol – Žirovniška pot). Pot gre za planino v gozd in nato z nekaj rahlimi vzponi in spusti preči pobočje Stola. Po približno 40 minutah hoje od izhodišča nas pot pripelje na naslednje razpotje, kjer nadaljujemo levo navzgor (desno navzdol Zabreška planina). Pot naprej se začne strmeje vzpenjati in nas po 20 minutah nadaljnje hoje pripelje na opuščeno staro planino, kjer opazimo propadajoč bivak. Pot gre nato ponovno v gozd, ki pa iz koraka v korak postaja redkejši. Višje razmeroma strma pot preide iz gozda na pobočja, poraščena z rušjem. Vse bolj razgledna pot nato Ob poti: Žirovniška planina (1200 m), Stara planina (1450 zavije nekoliko v desno in nas hitro pripelje do Finžgarjeve m), Prešernova koča na Stolu (2174 m), Mali Stol (2198 skale. Pot, s katere se nam odpirajo razgledi na Gorenjsko m)

romarski pohod na Zaplaz V soboto, 28. maja smo bili povabljeni, da peš poromamo na Zaplaz, pa nam jo je vreme zagodlo. Vseeno pa se je kar precej naših prizadevnih članov udeležilo tega velikega slavja. Na sliki Rupnikov mozaik na grobu blaženega Alojzija Grozdeta. JUNIJ 2011

43

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE


DAR ŽIVLJENJA

JULIJA BOKAL Aprila nas je s svojim prihodom razveselila naša Julija. Zdaj že deli nasmeške zlasti svoji starejši sestrici Jerneji, pa tudi mamici Miji in atiju Mihu. Takole smo praznovali njen prvi mesec.

META KOKELJ Rodila sem se maja in ime mi je Meta. Bratec Jakob in sestrica Julija sta zelo ponosna name in me imata zelo rada. Tako lepo skrbita zame, da ati in mami skoraj ne vesta, da me imata. Srečna in hvaležna Marcel in Jana

ANDRAŽ ZALAR Rodil sem se 31. 3. 2011. Mami in oči sta me poimenovala Andraž. Čeprav sem privekal na svet 16 dni pred rokom, sem bil kar težak, in sicer 3320 g, in dolg 52 cm. Od takrat sem že kar pridno napredoval. Najraje pa se smejem, ko se z mano kdo pogovarja. Barbara in Simon Zalar

EVA BRKOVIĆ Na gospodov dan, 5. 6. 2011, ob 10.39 sem kot veliko darilo na ta svet privekala jaz, Eva. Babici, dedka, tete in strici, še posebej mami Lidija, ati Leon in sestrica Ana so me že nestrpno čakali, saj sem že malo zamujala. Hvala Bogu, da sva obe z mamico zdravi in sva lahko šli kmalu domov. Doma me vsi razvajajo, še posebej pa me razveseljuje moja sestrica Ana, ki je že velika deklica in budno pazi na vsak moj gib. Družina Brković z Iga

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

44

JUNIJ 2011


DAR ŽIVLJENJA

Življenje je dar, direktno od Boga dobili smo ga ... in prav za vsakega otročička smo Gospodu hvaležni!

LAN PRIBOŽIČ Živijo! Sem Lan Pribožič in sem tisti mali korenjak na sredini. Druga dva korenjaka poleg mene sta moja vesela bratca Nik in Tim, ki sta me 8. maja 2011 po dolgih mesecih čakanja končno le dočakala. Ker pa sem še vedno utrujen od potovanja na ta veliki svet, sem malo zaspal, da sta me moja presrečna mamica Vesna in ati Aleš lahko fotografirala. Pa lepo se imejte.

MAKSIMILIAN MARKOČ Triletna Bettina Mari Markoč ponosno objema svojega bratca Maksimiliana, ki je 14. januarja letos s svojim rojstvom razveselil njo, mamico Elizabeto in atija Hermana.

DOMEN ČREŠOVNJAK Ko sva z možem izvedela, da pričakujemo naraščaj in to 6. po vrsti, naju je ta novica vrgla kar precej iz tira. Ko pa sva videla srečne in polne pričakovanja ostale najine otroke, so se tudi najini dvomi počasi razblinili. Kljub dodatnim obveznostim in spremembam za vse člane družine, ki jih je mali Domen vnesel med nas, nama za takšno odločitev ni žal. Nekaj najlepšega je, ko lahko od strani opazuješ igro otrok in njihovo skrb drug za drugega ter medsebojno povezanost. In tudi začudeni pogledi mimoidočih tega občutka ne morejo pokvariti. Vida in Mirko z družino

TEJA KRAMAR Na veliko veselje triletne Špele in petletnega Miha ter seveda mamice in atija, je živahnost v družini Kramar popestrila novorojenka Teja. JUNIJ 2011

45

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE


MALO ZA ŠALO, MALO ZARES LOV NA OPICE Ko boste naslednjič slišali o kakih visokih vlaganjih tujcev v Slovenijo ter o velikih obljubah, kako boste na hitro obogateli, morda ne bi bilo slabo, da se spomnite te zgodbe. In opic, seveda … V malo afriško vas je nekoč prišel lepo oblečen gospod in se vselil v edini hotel, ki je obstajal v vasi. Na celo stran lokalnega časopisa je dal oglas, da kupuje opice in da plača za vsako opico, ki mu jo prinesejo, 10 $. Vaščani, ki so vedeli, da je gozd poln opic, so se hitro odpravili na lov. Naročnik oglasa jih je redno izplačeval, tako kot je objavil. Ko je ostalo malo opic in jih je postalo težko loviti, so jih vaščani prenehali prinašati. Gospod je takrat obljubil 20 $ za opico in vaščani so ponovno odhiteli lovit. Spet je začelo primanjkovati opic in gospod je povečal ceno na 25 $, tako da so lovci polovili še tistih nekaj preostalih. Tedaj

MALO SVEŽEGA ZRAKA

Astmatik je ponoči dobil močan napad. Bilo je zelo pozno, bil je v hotelu in mislil je, da se bo zadušil. Splazil se je do vrat balkona, jih odprl in nekajkrat globoko vdihnil. To mu je pomagalo in stanje se mu je hitro pomirilo. Ko se je naslednje jutro prebudil, je videl, da ponoči ni odprl vrat balkona, ampak vrata omare. Stvari niso take kot so, ampak take, kot se nam zdijo, da so, in kaj o njih mislimo.

SVINJA?

Vozim po ovinkasti cesti. Prav pred zavojem voznica avtomobila, ki je vozila v nasprotni smeri, odpre okno in zavpije: »Svinja!« Zelo sem se vznemiril, ker me je žena, ki je nikoli nisem videl, zmerjala za svinjo. Morda so se ji moški tako zamerili v življenju, sem pomislil, ko sem se poskušal pomiriti. V tistem trenutku sem ob izhodu iz ovinka naletel na svinjo, ki je stala sredi ceste. (Če bi svinja med tem pobegnila, mož iz naše zgodbe nikoli ne bi razumel, da se je motil. Kolikokrat smo koga obsodili in še naprej verjamemo, da je krivičen, ker je svinja, ki bi nas prepričala v nasprotno, med tem izginila?)

je gospod obljubil 50 $, ampak nobene opice več ni bilo … Mož je odpotoval in njegov partner se je odpravil k vaščanom in jim rekel: »Poglejte te kletke, polne so opic, ki jih je moj šef kupil za svojo zbirko. Predlagam vam, da jih kupite za 35 $, in ko se šef vrne, jih bo on od vas kupil za 50 $, kot je bila njegova zadnja cena«. Vaščani so zbrali vse svoje življenjske prihranke in kupili tisoče opic, ki so bile v kletkah, in čakali na gospodovo vrnitev. Od tistega dne niso več videli ne enega ne drugega. V vasi so ostale opice, tiste v kletkah in tiste zunaj. Imate sedaj bolj jasno sliko, kako funkcionirajo finančne borze? Prevedla Petra Kokalj (Book 17, 2011)

POMAGATI DRUGIM

Še ne dolgo nazaj je na nekih olimpijskih igrah devet atletov, vsi z motnjami v duševnem in psihičnem razvoju, stalo na startni črti tekmovališča na 100 metrov. Startna pištola je počila in tekma se je začela. Niso vsi tekli, a vsakdo je hotel sodelovati in zmagati. Tekli so po trije skupaj, a potem se je nek deček spotaknil, padel in pričel jokati. Ostalih osem tekačev ga je slišalo, kako joče. Upočasnili so in se pričeli ozirati nazaj … Na kar so se ustavili in se vrnili nazaj. Vsi do zadnjega … Deklica z downovim sindromom je sedla poleg njega, ga objela in vprašala: »Ti je sedaj bolje?« Potem se je vseh devet, z ramo ob rami sprehodilo do ciljne črte. Vsi gledalci so vstali in zaploskali. Ploskali so zelo dolgo … Ljudje, ki so to gledali, še vedno govorijo o tem. Zakaj? Zato, ker nekje globoko v sebi vsi vemo, da naša zmaga ni najpomembnejša stvar v življenju. Najvažnejša stvar v tem življenju je pomagati drugim, da zmagajo. Čeprav to pomeni upočasniti ali spremeniti lastno tekmo. Prevedla Petra Kokalj (Book 17, 2011)

»Svet ni nevaren zaradi tistih, ki delajo slabo, ampak zaradi tistih, ki to gledajo in ničesar ne storijo.«

Dopolnjena izdaja priročnika, kako razumeti žensko

(A. Einstein)

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

46

JUNIJ 2011


Palačinke Mama peče palačinke za svoja sinova, ki sta stara pet in tri leta. Dečka se prepirata, kdo bo vzel prvo palačinko. Mama jima reče: »Če bi tukaj sedel Jezus, bi rekel, naj moj brat poje prvo palačinko!« Petletnik se obrne k bratu in mu reče: »Marko, bodi ti Jezus!«

Ti ga vprašaj Deklica se pogovarja z učiteljem o kitih. Učitelj ji razlaga, da je nemogoče, da bi kit pogoltnil človeka. Čeprav je največji sesalec, ima zelo majhno grlo. Deklica mu pove, kako je Jona pogoltnil kit. Učitelj ji znova ponovi, da je to nemogoče. Deklica mu odvrne: »Ko bom prišla v nebesa, bom vprašala Jona.« Učitelj jo vpraša: »Kaj pa, če je Jona v peklu?« Ona mu odgovori: »Potem ga boste vprašali vi.«

Gospa? Mama v trgovini nakupuje s štirimi otroki. Njeno potrpljenje je pri koncu, ker otroci ves čas govorijo: »Mami to, mami ono …« Končno reče: »Ne želim več slišati besede mami vsaj pet minut!« Nekaj trenutkov kasneje jo eden od otrok pocuka za hlače in reče: »Gospa?«

Prišla bo za nami Marko je dobil sestrico. Ker je bil vajen, da je bil doslej vedno v središču pozornosti, je postal nanjo zelo ljubosumen. Starša mu nekega dne rečeta, kako je sedaj, ko je dobil sestrico, njihovo stanovanje postalo premajhno, zato se bodo morali seliti. Marko jima odgovori: »Nič ne bo pomagalo, sestrica se zna plaziti in bo prišla za nami!«

Rišem Vzgojiteljica v vrtcu hodi od otroka do otroka in gleda, kaj rišejo. Pride do deklice in jo vpraša, kaj slika. Deklica odgovori: »Slikam Boga.« Vzgojiteljica obstane in reče: »Nihče ne ve, kakšen je Bog.« Deklica ji odgovori: »Kmalu boste videli.«

Jabolka Otroci v katoliški šoli imajo malico. Poleg jabolk stoji napis: »Vzemi samo ENO. Bog te gleda.« Neki deček pokliče druge otroke h košari s čokoladicami: »Vzemite, kolikor hočete. Bog gleda jabolka.«

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110. Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Petra Berčan (e-pošta: petra.bercan@gmail.com), odgovorni urednik Dani Siter (e-pošta: dani@diz.si, telefon: 07/490 35 51, GSM: 041/770 200). To številko je lektorirala Alenka Žabkar (e-pošta: alenka.zabkar@gmail.com). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminarji, e-pošta: dani@ diz.si), Vilma Siter (Pobuda, e-pošta: vilma.siter@gmail.com), Maruša Kržišnik (Starševstvo, e-pošta: t.krzisnik@volja.net), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, e-pošta: alojzij.kokalj@guest.arnes.si), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom, e-pošta: janko.brumec@siol.net), Sabina Majcen (Oh, te tašče, e-pošta: sabina.majcen@simbio.si), Darja Tratar (Iz življenja zakonskih skupin, e-pošta: tratar.miroslav@siol.net), Petra Novak (Priporočamo v branje, e-pošta: druzina.novak@gmail.com), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, e-pošta: marija.halas@krka.biz), Cvetka in Oton Bogdan (Voditeljski par se predstavi, e-pošta: cvetka.bogdan@gmail.com), oblikovanje in grafična priprava: Katarina in Igor Podgajski (e-pošta: igor.slavnik@gmail.com). Fotografije za to številko so prispevali: Klemen Lajevec, Tomaž Munih, Pavel Fičur, Aleš Čerin, zakonca Marzi, zakonci zakonske skupine Ljubljana Fužine, Igor Podgajski in Dani Siter. Tisk: Tiskarna KOTIS. Naklada: 3000 izvodov. Glasilo je brezplačno. Kdor želi pri izdajanju glasila finančno pomagati, se lahko odloči za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na transakcijski račun društva: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB, d. d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00 1-900, namen: podporna naročnina. Z zbranimi sredstvi bomo lahko glasilo še naprej izdajali, plačali stroške za poštnino in druge spremljajoče stroške. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati delo zakoncev Siter, ki sta nosilca programov Zakonca na skupni poti, lahko svoj mesečni prispevek nakazujete na transakcijski račun: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB, d. d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00 1-901, namen: prostovoljni dar. Če se zgodi, da ta sklicna številka »ne prime«, napišite datum – na primer: 00-02102009. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!


PROGRAM DiŽ ZA LETO 2011 Št. Dogodek

Informacije in prijave:

1

Dvodnevni romarski pohod na STOL: petek in sobota, 22. in 23. julija 2011 ali 26. in 27. avgusta 2011 – odvisno od vremena

Marija in Ivo Halas: gsm: 041 616 534

2

Duhovni teden za družine, 05.–12. avgust 2011; Od petka do petka v Veržeju, MARIJANIŠČE

Andreja in Janko Brumec: gsm: 070 863 693; e-pošta: janko.brumec@siol.net

3

Regijska srečanja za voditeljske pare, september 2011; srečanja bodo: Leskovec (Škofija NM in župnije v Posavju), Celje (Škofiji CE in MB), Veržej (Škofija MS), Ljubljana (Škofija LJ) in Koper (Škofija KP)

Dani Siter: tel.: 07 490 35 51; gsm: 041 770 200; e-pošta: siter.dani@gmail.com

4

Temeljni vikend seminar za zakonske pare, 7. - 9. oktober 2011, CELJE, sv. Jožef

Erika Novak: gsm: 041 459 666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si

5

Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare, 14.–16. oktober 2011, Crikvenica, Life Center

Erika Novak: gsm: 041 459 666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si

6

Temeljni vikend seminar za zakonske pare, 04.–06. november 2011, ANKARAN, Debeli rtič

Turistična agencija BooM, Krško, Tel.: 07 492 16 74; gsm: 041 684 320; e-pošta: boom@siol.net

7

Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare, 25.–27. november 2011, Crikvenica, Life Center

Erika Novak: gsm: 041 459 666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si

DRAGI PRIJATELJI! Vsem, ki z molitvijo in prostovoljnimi darovi podpirate naša iskrena prizadevanja za zakonce in njihove družine, za njihovo edinost in spoštovanje, se za naklonjenost in dejavno podporo iskreno zahvaljujemo in vam pri tem zagotavljamo, da vas s sklenjenimi rokami redno, vsak dan prinašamo pred Očetovo obličje. Sami lahko vidite in slišite, kako se v našem kulturnem prostoru napadi na vrednoto družine vrstijo iz dneva v dan. Pogosto ostajamo tisti, ki se zavedamo pomena in vrednote zdravega medsebojnega družinskega sožitja, v manjšini. Ker dela, ki ga z veseljem opravljamo, ne bi mogli udejanjati brez vaše dejavne pomoči, vas vabimo, da skupaj vztrajamo še naprej. Naj živi družina, kakršno je Bog ustvaril! »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil …« (1 Mz 1,27–28) Hvaležni sodelavci DiŽ


Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.