celoVITAAA št. 2, september 2010 by Mojca Azman

Ĺ tevilka 2, september 2010

Spletna revija za geakulturo, geomantijo in lepoto bivanja

Kazalo

CELOVITAAA

Spletna revija za geokulturo, geomantijo in lepoto bivanja

Sanje:

E-pošta: celovitaaa@gmail.com

4 Neslutene posledice zemeljskih sprememb

Urednica: Mojca Aţman

6 Vidni in nevidni dom

Sodelavci: Marko Pogačnik, Jelka Aljančič, Metka Čičerov, Urša Vidic, Tatjana Pliberšek, Ljuba Juţnič, Neja Rojc

9 Življenjepis

Zunanji sodelavci: Nina Straţišar

Zoomantija:

Lektoriranje: Urša Vidic

Živali

Oblikovanje: Mojca Aţman

Kozmogrami: Izdajatelj: VITAAA

12 Mir kot polnost v praznem

Društvo za soţitje človeka, narave in prostora Streliška 12 1000 Ljubljana Slovenija t(1): +368 51 80 79 13 t(2): +368 40 83 55 23 e-mail: drustvo.vitaaa@gmail.com

13 Trebanjski lev Zgodbe krajev: 14 Izziv za geomantsko vandranje po Črnem gozdu 16 Obisk prostora dolenjske dežele

web: www.vitaaa.net

Vabilo: 18 Delavnica čutenja Narave v objemu Krasa

Drage sodelavke in sodelavci Društva VITAAA! Po srečanju naše še vedno precej majhne planetarne skupnosti v Bad Meinbergu julija letos – zbralo se nas je 186 ljubiteljic in prijateljev Zemlje, ţivljenja, geomantije – bi se rad srečal z vami vsemi in skušal skupaj z vami podoţiveti in dojeti vizijo, ki smo jo na tem srečanju doţiveli in zavestno oblikovali – o tem, kaj je naša človekova vloga v tem trenutku intenzivnih sprememb in kako lahko pomagamo, da se negativni trendi pri elementarnih spremembah Zemlje lahko prepoznajo kot njen pozitivni namen. Tega ne morem sporočati v pismu, treba je skupaj doţiveti.

Tako se nam je porodila zamisel, da bi se namesto tradicionalnega potovanja z avtobusom to jesen člani Društva VITAAA, pa tisti, ki ste končali naše šolanje in še kateri somišljeniki, za dva dni srečali na nekem geomantično zanimivem kraju. Hodili bi po izbrani pokrajini, spoznavali njene notranje razseţnosti, predvsem pa bi si vzeli čas za vprašanje, kdo smo kot skupnost in kako ţelimo v bodoče ţiveti in ustvarjati skupaj – ob tem, da je društvo le naš formalni okvir. Zadnja leta smo večino sil posvetili temu, da koncentriramo našo dejavnost na nekaj vidikov (predvsem gre za litopunkturne sisteme) s pomočjo katerih bi postali prepoznavni kot skupina, ki samoiniciativno razvija tisto, kar druţba in civilizacija vztrajno zanika. Letos so se znotraj naše skupnosti pojavile nove oblike delovanja. Zdaj čutim, da neke vrste delitev na aktivno in pasivno članstvo ne zadostuje več. Kako lahko delujemo kot skupnost ali kot gibanje, kot omreţje ljudi, ki jim je pri srcu pot, ki jo ubira Zemlja z raznolikostjo svojega utelešenega ţivljenja, omreţje ljudi, ki ne dovoli, da človek s svojo sebičnostjo izniči boţansko zamisel o ţivljenju znotraj materije in njenih elementarnih svetov? Naša skupnost je nastala sredi prejšnjega desetletja, ko ste kot skupina ljudi začutili, da prinašam skupaj s svojo druţino nekaj nesebičnega, kar bi bilo potrebno podpreti in s čemer je vredno sodelovati. Kasneje smo se oblikovali v društvo, da bi se iz alternative lahko prebili v zavest širše druţbe. Nekaj korakov na tej poti je storjenih. Vendar ne moremo naprej, če je vse še naprej odvisno od moje iniciative. Jaz pomoči ne potrebujem več: dejavnost, ki sem jo ţelel vpeljati v ţivljenje je ţe shodila. Zdaj je pred nami naslednja stopnja: kako lahko sodelujemo kot samostojni subjekti nekega čudovitega gibanja preobrazbe, ki je medtem zajelo vse razseţnosti Zemlje in njenih ţivljenjskih svetov. Tu posameznik šteje toliko, kolikor zna sobivati in sodelovati z drugimi – ne samo s soljudmi!. Kako se bomo lotili tega koraka?

Za naše srečanje predlagam konec tedna 8.-10. oktobra 2010. Kraj bomo poiskali, ko bomo vedeli, koliko se vas ţeli srečanja udeleţiti. Prosim, da do sobote 11. septembra sporočite, če želite sodelovati na naš spletni naslov drustvo.vitaaa@gmail.com ali po telefonu našima tajnicama - Tatjana in Urša, 040 463 477. Stroški bi bili: prenočišče, prostor srečavanja in hrana. Ko bomo zvedeli, da je za naše kreativno srečanje dovolj zanimanja, bomo sporočili kraj in ceno, nakar se boste dokončno prijavili.

Upam, da se vidimo v oktobru in da skupaj začnemo novo poglavje našega sodelovanja in prijateljevanja, Marko Pogačnik, predsednik društva

Sanje:

Neslutene posledice zemeljskih sprememb 1 Moja ţena je prosila soseda, ki ima majhen traktor, naj preorje del našega vrta za hišo. Tja je hotela posaditi nekaj novega.

2 V hiši sedim za računalnikom in pišem. Ţe kar nekaj časa poslušam brnenje traktorja na vrtu. Mislim si: »Sosed ţe res orje, ampak zakaj traja to toliko časa?«

3 In tako grem pogledat. Ko pridem okrog vogala, me skoraj kap. Sosed je vse preoral! Ni več vrta, ni travnikov, vsa drevesa so izginila. Koder mi seţe pogled, je samo močna, sveţe preorana in dišeča zemlja. Sosed ponosno sedi na svojem traktorju in orje naprej.

Osoppo, Italija, 28. novembra 2007

Komentar: Pri viziji iz teh sanj ne gre spregledati, da je šlo sprva za načrtovano spremembo. Ker smo hoteli določen del vrta na novo zasaditi, smo prosili soseda, naj pride s svojim malim traktorjem in ga preorje na točno določenem mestu. Gre za vzporednico z načinom, kako zavest javnosti dojema sedanje zemeljske spremembe. Izsledke svetovnih znanstvenih raziskav interpretiramo tako, da gre pri zemeljskih spremembah, ki so bile ugotovljene v zadnjih letih, za spremembe na področju podnebja, segrevanja zemeljskega površja, vremenske vzorce itd. Pogosto dramatične posledice zemeljskih sprememb si v skladu s principom logike razlagamo kot obrobne pojave. Zato tudi razpravljamo o ukrepih, ki naj bi jih izvajali na prizadetih področjih.

Sanjalec, ki sedi v svoji sobi, odrezan od življenja na prostem, in dela za računalnikom, predstavlja logično strukturirano zavest, ki dandanes nadzira življenje na Zemlji in ga usmerja v določene tirnice. Pravzaprav ničesar ne ve o tem, kar se v tem trenutku dogaja v večdimenzionalnem in transracionalnem svetu. Moderni človek je povsem zatopljen v svoje naloge in predstave, ki jih ima za svoje edino in izključno okolje, v katerem biva. Samo zaradi brnenja v daljavi lahko sluti, da v razseţnostih realnosti, ki jih njegov razum dojema kot neobstoječe, poteka proces, o katerem on nič ne ve. Kot simbolično lahko razumemo to, da mora sanjalec steči okrog vogala hiše, da se zave dejanskih razseţnosti procesa zemeljskih sprememb.

Območje za hrbtom hiše simbolizira tista področja večdimenzionalnega prostora, ki so z vidika razuma nevidna.

Šele ko človek pride za hrbet logično zaznavne resničnosti, lahko zasluti, kako daljnosežne in korenite so sedanje zemeljske spremembe. Osupli razum ne vidi več strukture sveta, po kateri se je doslej orientiral. Scenografija vsakdanjega ţivljenja, ki jo sodobni človek vidi kot nekaj samoumevnega, je izginila. Ni več znakov, po katerih bi se lahko orientiral. Zdi se, kot da je ţivljenja konec. Temu nasproten pa je močen in rodoviten vonj preoranih plasti zemlje. Koder mi seţe pogled, vidim sveţo rjavo zemljo, ki obljublja rojstvo novega ţivljenjskega cikla. Znane manifestirane oblike narave so sicer izginile, ne pa sam potencial ţivljenja.

Sporočilo sanj opozarja, da je vzorec obrobnih zemeljskih in podnebnih sprememb nezadosten. S tem, ko zanikamo kozmične razseţnosti trenutnega spreminjanja Zemlje, lahko zaigramo moţnost pozitivnih posledic procesov preobrazbe. Zadnja sanjska slika daje slutiti, da pri zemeljskih spremembah ne gre za obrobne pojave, ampak za celosten proces, s katerim se ustvarjajo čisto nove osnove manifestiranega ţivljenja na Zemljini površini. - Marko Pogačnik

Vidni in nevidni dom V materialni obliki hkrati utripajo še nevidne ravni resničnosti na različnih frekvencah. Vsak kamen, rastlina, drevo, polje, gora ima svoje elementarno bitje. Elementarna bitja predstavljajo inteligenco Zemlje. Stik z enim elementarnim bitjem omogoči stik s celoto zavesti Zemlje, podobno kot preko kapljice morske vode pridemo v stik z morjem. Elementarno bitje je povezano s pravzorci, ki utripajo v dimenziji angelskega sveta. V pokrajini je prostor oţivljen in prepleten še z različnimi energijskimi centri in pretoki energije. Glede na njihovo nalogo jih lahko primerjamo s čakrami in različnimi organi pri človeku. Nevidne ravni bivanja sestavljajo večdimenzionalno resničnost tako narave kot tudi človeka.

Vsak človek lahko zazna te nevidne ravni resničnosti. Vsi nosimo v sebi naravno občutljivost, le da jo različno razvijemo. Ob vstopu v nov prostor ali ob srečanju človeka, se v nas prikrade nek občutek. Od nas je odvisno, ali smo pozorni nanje in koliko jih zavestno vključimo v dojetje celovite situacije. Z logično razumskim pristopom se človek izvzame iz celote in svet opazuje od zunaj. Z razumom človek vzpostavi distanco med subjektom dojemanja in objektom zaznav in zazna le grobo materialno raven resničnosti. Občutkov in zaznav iz nevidnih ravni resničnosti pa razum ne zmore vključiti v znano sliko o svetu, zato jih filtrira in potonejo v podzavest.

Subtilna nevidna resničnost se lahko pred nami razpre le, ko se srečamo iz srca do srca s človekom ali/ in prostorom. Ko smo eno z njima, lahko z osebno občutljivostjo in intuicijo raziskujemo in doţivimo izkušnjo nevidnih razseţnosti. Celotno telo je takrat instrument zaznav in vtisov, ki jih čustveno energijsko polje nevidnih pojavov z dotikom pusti v nas. Pojavijo se telesne reakcije, kreacije notranjih podob, doţivetja, simboli in spregovori intuicija. Lastne izkušnje bi ostale le sad lastnih spoznanj, če jih ne bi med pogovorom v skupini ozavestili in prevedli v sporočila. Takrat z razumom interpretiramo zaznane informacije, jih primerjamo in pribliţamo stanju zaznave. V srčnem odnosu in pogovoru s prostorom kot ţivim bitjem odkrijemo tudi načine delovanja. Smo le iniciatorji v proces preobrazbe, ki ga elementarna bitja narave nato sama peljejo naprej. V srčni odprtosti sodelujemo z elementarnimi bitji v jasnem namenu in pri tem uporabljamo kreativne metode kot je vizualizacija, imaginacija, zvok, slika, tudi kozmogrami... Seveda pa je temelj raziskovanja, da je človek povezan s svojim bistvom in ozemljen. S spoštljivostjo do sebe in do drugih odkriva med raziskovanjem tudi lastne vzorce in jih preobraţa. Prostor je dvojno zrcalo, vse kar človek nosi v sebi, preko resonance izzveni tudi v prostoru. Vse, kar preobrazimo v sebi, lahko preobrazimo tudi v prostoru zunaj sebe.

Tako razvijamo celosten pristop, ki upošteva vidne in nevidne ravni resničnosti Zemlje in človeka. Pravzaprav je oblika sobivanja, ko se pogovarjamo z Zemljo kot bitjem, ki postopno razkriva svoje stanje v jeziku narave. Ko jo enakovredno sprejemamo in slišimo, lahko skupaj z njenim sodelovanjem soustvarjamo in kreiramo nove moţnosti bivanja. Je učenje v sobivanju in sprejemanju večdimenzionalne resničnosti ţivljenja.

Eden od primerov celostnega pristopa je ustvarjanje doma v viziji, da je zaokroţena celota, ki jo ţelimo kot instrument uglasiti, da je dom neko subjektivno ravnovesje. Prostor, ki ga izberemo za svoj dom, je ţiv. Nosi osebno kvaliteto ljudi, ki v njem bivajo. V njem se zrcalimo, prostor se odziva na nas in na naše čustveno stanje. Ko nam vzbuja neprijetne občutke, ko se v njem slabo počutimo, slabo spimo ali pa so se v njem zgodile teţke čustvene situacije, takrat se pribliţujemo izzivu, da nekaj spremenimo v njem in v sebi.

Kadar stanovalec zaprosi za ureditev doma, se najprej pogovorimo z njim o počutju v domu, nato pa sami raziščemo prostor. Preko človeka, ki v njem ţivi in šele potem v sodelovanju z elementarnimi bitji dobimo ključ za vstop, vtis o celoti doma.

Zdravljenje doma ni popravljanje stvari, ki niso bile pravilno narejene na nevidnih ravneh resničnosti, ampak je iniciacija v proces preobrazbe. Je pomoč in je povezana z vizijo stanovalcev v jeziku, ki ga elementarna bitja razumejo in sama peljejo naprej. Obstajajo določena pravila, ki pa so le bergle pomoči, ker je vsak dom unikaten in se sproti razpira vsebina nevidnih ravni resničnosti. Delo je proces, ki ga iniciiramo v postopnih korakih in v tedenskih premorih. Ne dajemo praktičnih rešitev glede stvari, do njih pride stanovalec sam po svojem občutku.

Naprej ugotavljamo, koliko je bivalni prostor realen in viden v prostoru in času za naravo, torej prizemljen in povezan s širšim prostorom narave. Kadar ni prizemljen, je kot brezno brez dna, ki poţira vsa prizadevanja stanovalca, ker ni vključen v zavest elementarnih bitij širšega prostora. Podobno neprizemljen človek pušča čustvene reakcije vsepovsod, jih ne predela in se ne očisti. K prizemljitvi doma sodi še dihalni sistem, ki omogoča, da je prostor ţiv in diha s celoto.

Po prizemljitvi prihaja na površje vse, kar je bilo potlačeno in se pričenja jasniti vsebina. Prostor nato še prizemljimo s štirimi elementi in pogledamo, kako se posamezen element razporeja v prostoru. Tako dobimo informacijo, kje je v hiši blokada na ravni čustvenega zavedanja. S tem se dotaknemo tudi elementarnega bitja doma. Dotaknemo se tudi elementarnega bitja doma. Vsak dom ima svoje elementarno bitje, ki skrbi za celoto doma in je kot drevo z deblom, ki se razvejuje v vsak prostor in dotika vseh dogajanj v domu. Bitje doma

pazi na vse, da se dogaja vse tako, kot človek doţivlja in da delujejo pretoki, kot je prav. Elementarna bitja narave govorijo čustven jezik in nam sledijo, če smo v vsakem trenutku s srcem pri stvari. Kar počnemo le z razumom, ni vidno in za elementarna bitja ne obstaja. Tudi ko delujemo z ignoranco ali z negativnim pristopom, jim povzročamo teţave. Elementarno bitje doma se negativizira, iz stalnega gibanja prehaja v pasivnost, postaja vedno bolj okorno in se zakrči v blokadi ali predimenzionira. Kadar je bitje doma zakrčeno ali predimenzionirano, tako da z vplivom na materijo opozarja nase preko zvoka, piša vetra ali dotika, ga je treba nevtralizirati. Osvoboditev bitja doma lahko podpremo s risanjem kozmogramov ali s kristali. Nato pogledamo ali so v prostoru kot organizmu prisotni energijski centri in pretoki energije, v kakšnem stanju so in kako delujejo. Če smo jih poškodovali, da so se umaknili in niso dejavni, je naša odgovornost, da jih preobrazimo v optimalno rešitev. Tako poiščemo srčni center in pleksusni center ali pa jih na mestih s temi potenciali kreiramo. Srčni center preobraţa porabljeno energijo in jo prepoji z ljubeznijo Zemlje. Pleksusni center pa črpa ţivljenjsko energijo iz zalog Zemlje in jo razpošilja v prostor. Nazadnje sledi še posvetitev, ko izrečemo prošnjo angelskemu svetu glede lastne vizije.

Nanizani so koraki v celovitost doma, kako daleč jih pripeljemo, je odvisno od nas samih. Vsak človek izbere najbolj primeren dom zase, ki zrcali natanko tisto, kar je izziv v nas samih. Kolikor bolj poskrbimo na nevidnih ravneh doma za prizemljenost, toliko bolj nas prostor izziva, da se tudi sami bolj poveţemo z Zemljo in smo pretočnejši. Ko srčnost Zemlje preţema dom in se ţivljenjska energija polneje pretaka skozenj, nas dom izziva, da srčneje delujemo v situacijah in z večjo ţivljenjsko močjo.

Uravnoteţen dom nam je v podporo, da se polneje odpremo ţivljenju in ga ţivimo. - Tatjana Pliberšek

Življenjepis Kaj vse je ţivljenje, v kakšnih oblikah se izraţa, okuša, diši, pa kaj pomeni biti človek, ali je človek v naravi drugačen, kot mestni človek... so vprašanja, ki so me vedno zanimala, me vodila in v moje ţivljenje prinašala odgovore. Zakaj se v nekaterih prostorih tako varno, dobro počutim, nekje drugje pa me mrazi? Kako prijazno se mi nasmihajo nekatera drevesa, le zakaj druga tako mrko gledajo? Le kaj šepetajo si roţice in metulji? Odgovore na vprašanja sem vedno dobivala v naravi, na sprehodih, med okopavanjem, cepljenjem, negovanjem dreves, opazovanjem prostorov...odgovori so prihajali na različne načine. Dolgo sem jih pripisovala samo svoji bujni domišljiji. Začeli so prihajati v moje ţivljenje preko situacij, ljudi, različnih izkušenj, skozi katere sem začela zavestno dojemati večrazseţnostni svet mene, narave in prostora. Pred dobrimi dvajsetimi leti me je očaral in odprl oči srca Goethejev pogled na svet. Razstirati sem začela skrivnosti večplastne govorice Narave. Zelo mi je pomagalo pri mojem biološko dinamičnem delu z zemljo in sadikami v drevesnici v Kočevju. Vzgajala sem stare slovenske sorte jablan, od leta 1997 pod svetovno blagovno znamko Demeter. Učila sem se dojemati procese v naravi, praktično s pripravo in uporabo biodinamičnih pripravkov, od čudovitih ljudi, ki sem jih srečevala v gostiteljstvu Mete Vrhunc, praktiki kot G.W. Schmidt, S. Baumann, M.Thun...ter preko knjig. Antropozofija je dotaknila moje praktično delo z naravo, teksti R. Steinerja o kmetovanju, o procesih v naravi, povezavah v kozmosu ...so s pridobljenimi dojemanji odpirali nova vprašanja v meni. Takrat sem srečala tudi geomantijo, homeopatijo, jogo... Vsaj povohala sem vsakega malo. Bolj me je pritegnilo sodelovanje z angeli. Dovolila sem se odpreti sporočilom angelov, predvsem tem iz CC (neţnim Tobijem, sočutno Quan yin, odločno šarmatnim Adamusom, šaljivim Kuthumijem), kar je preraslo v pravo prijateljstvo in v trdno oporo v mojem ţivljenju. Korak za korakom sem prepoznavala energije človeka in angelov s polno strastjo preţetim raziskovanjem ob J. Pravi. To druţenje in soustvarjanje je v meni najbolj globoko utrdilo zaupanje v vrednote človeka v ţivljenju, tukaj in zdaj, z vsemi spremembami, ki prihajajo z novo energijo.

Ljubezen človeka premika in ta se premika z njo. Tako me je ljubezen do moţa pripeljala do moje otroške prve ljubezni, reke Kolpe. Ta je vedno budila mojo domišljijo, imela odgovore na najteţja vprašanja ob katerih se vedno milostno, blagohotno, z eno dostojanstveno drţo, smehlja.

Kolpa zelo resno, svojim lastnostim ustrezno, soustvarja prostor, ki smo ga skozi mednarodni projekt Svet Kolpe prepoznali in določili kot zdravilno pokrajino za telo, dušo in duha v zgornjem toku reke Kolpe in Čabranke. Izjemno deviški košček sveta, sredi največjega evropskega kompleksa gozdov, prvinski, morda še malce grob, neotesan, neroden, zapuščen ...vendar enostavno čarobno lep prostor na obeh bregovih reke Kolpe in Čabranke, smo raziskovali v letih od 2004 - 2007 hrvaški in slovenski geomanti z mentorstvom Marka Pogačnika, po volji ţupanov na območju osmih občin. Nosilka projekta je na slovenski strani Občina Kostel, na hrvaški pa Grad Delnice. Prepoznali, opisali in označili so se kraji s posebnimi kvalitetami, kot so, vitalno energijski centri, naravna svetišča ter meditativne poti. Odprti, voljni in pripravljeni so za obisk popotnika, ki si zaţeli okusiti "Darilo za vašo dušo". Zame je ta projekt izjemen večdimenzijski odgovor na moje strastno zanimanje za ţivljenje z večnimi vprašanji v kakšnih vseh oblikah se pojavlja ţivljenje, kako se izraţa v osebnem in poslovnem svetu, v odnosih do soljudi, ţivali, do začudenja, da tudi skale ţarijo ţivljenje s svojo navidez okorno govorico. Skozi večletno koordiniranje aktivnosti na tem projektu je moja govorica občutkov dobila svoj jasnejši izraz, nekakšno abecedo za prevajanje v linearno razumljiv jezik. - Ljuba Južnič

Zoomantija:

Živali

Prišel je čas, da odpremo oči in resnično pogledamo, s kom si pravzaprav delimo utelešenje na tem planetu in da se končno zavemo, kako močno smo prepleteni z njimi. Sploh vemo, da smo sestavljeni iz enakih celic, da si delimo enako meso, enako kri? Pa ne samo to. V dušni (ne zgolj fizični) evoluciji našega bivanja na Zemlji smo povezani bolj kot si sploh lahko mislimo. In soodvisni tudi.

Človeška civilizacija je skorajda čez meje lastnega obstoja razvila razum in s tem tudi zavest kot iskro kreacije, ki nam je bila dana. Ţivalska civilizacija pa je po drugi strani izpopolnila ţivljenje samo, v Resničnem bivanju vseh kvalitet, ki jih vsaka posamezna vrsta uteleša in s tem tke v Zemljino realnost. Ţivali utelesijo določeno duhovno modrost, jo prenesejo v 'meso in kri' in ker nikoli niso ločene od svojega bistva, to modrost preprosto ţivijo v biologiji svojih teles in s tem iz dneva v dan ustvarjajo energijsko podporo, ki omogoča manifestacijo človeške duhovne izkušnje in s tem njegovega razvoja. Ste kdaj pomislili, da nam je moč preobrazbe dana morda zato, ker jo je drobni metulj razvil do svoje popolnosti, ko se v enem ţivljenju razvije iz enega bitja v povsem drugačnega? Iz gosenice v metulja, pri čemer le srce ostane isto, vse ostalo pa se popolnoma preobrazi. Če sledimo temu drobnemu bitju, lahko odkrijemo skrivnost prave preobrazbe, ki gre skozi srce in naj se sliši še tako neverjetno, prav zaradi njega lahko ljubezen dvignemo na višji nivo. Pa je le drobni metulj, a vendar z vsakim utripom svojih kril tke to zmoţnost izkušnje in odpira pot za vsa ostala bitja tega planeta. V tem času zemeljskih sprememb ţivali pospešeno dvigujejo svojo zavest in nam prihajajo nasproti bolj odločno kot kdajkoli prej. Iščejo stik in več kot očitno je, da bomo samo skupaj lahko ustvarili boţansko matrico tu na Zemlji. Oči nam lahko odpre zgodba o delfinu, ki ţe več kot dvajset let ţivi v zalivu na jugozahodu Irske in spremlja čolne obiskovalcev. Netreniran in divji, se je odločil, da ostane, ker si očitno ţeli stika z ljudmi. Menda večkrat mimo potujejo jate delfinov, s katerimi se igra, vendar pa nikoli ne odide z njimi. Domačini ga ne hranijo in nihče ne ve, kaj ga zares zadrţuje tam. Prijatelji, ki so ga obiskali, so mi povedali, da priplava čisto blizu čolna in vsakega pogleda globoko v oči. Ko pa se čoln oddalji, začne početi vragolije, kot bi jih hotel s tem priklicati nazaj ali le odplesati svoj ples radosti v čast kdo ve čemu. To ni osamljen primer, takih je še veliko. Legenda med drugim govori o delfinih kot posrednikih med našim svetom in drugim, tistim, ki počiva v globinah morja in vzdrţuje čustveno inteligenco in njen razvoj. Delfin hodi od enega do drugega in prenaša sporočila tisti globlji zavesti o otrocih Zemlje in o tem, kako napredujejo v svojem razvoju in obratno, ko nam odpira pot do naših lastnih čustvenih globin, z vsakim skokom, z vsakim dihom, z vsakim zamahom plavuti in kar je najpomembneje, vse to počne s tako lahkotnostjo in radostjo, da se bivanje zdi kot čudovito igranje.

Tudi človeška bitja vse bolj iščemo stik z naravo in vse bolj se raztapljajo meje med vrstami. Ta stik se v nas poraja kot seme v podzavesti, ki govori o pomembnosti kvalitet, ki jih utelešajo različne ţivalske vrste in so kot holografski drobci naše celosti. Na Zemlji ni nobeno ţivljenje naključno in nihče (razen velikokrat človek) ne ţivi, kot bi bilo samo sebi namen. Vse je prepleteno, povezano onkraj prostora in časa in vse se medsebojno podpira v dušni evoluciji. Čas je, da sprejmemo odgovornost in spremenimo odnos do njih. Tako veliko jim dolgujemo.

Kličejo nas, da jih prepoznamo kot to, kar resnično so in jim s tem podarimo iskro svoje zavesti, da lahko skupaj stopimo v novo resničnost, ki prihaja. Na nas je, da se jim priklonimo, da nismo več tako vzvišeni nad njimi, da se končno zavemo, da prav zaradi njih ljudje sploh lahko doživimo utelešenje izkušenj na poti v integraciji zemeljsko-čustveno-duhovnega razvoja. Ta planet nam ponuja tako bogat, raznolik in intenziven dušni razvoj kot le malo kateri in vse to se odraţa v tej izjemni pestrosti ţivalskega kraljestva. Ne pozabimo tega! - Neja Meta Rojc

Mir kot polnost v praznem Praznina in … polnost, to je naše ţivljenje. Vsak nov trenutek je praznina, vedno znova ustvarjamo svoj prostor in čas, ju polnimo s svojimi mislimi, domišljijo, načrti, dejanji, doţivetji, občutji in materialnimi dobrinami. Ta ţelja po izpolnitvi je v človeku večno prisotna, to hrepenenje ustvarjati, napolniti prostor in čas, človeka ţe tisočletja ţene k odkrivanju, razvoju, napredovanju. Kvaliteta te polnosti je odvisna od človekovega stika s seboj, njegove povezanosti z enostjo v trenutku ustvarjanja.

Moje doţivljanje polnosti miru:

Mnogokrat človek daje preveč poudarka razumu, ker se je odmaknil od čustev, intuicije, svojega notranjega sveta, in tako prostor in čas vse prevečkrat postajata nasičena s teţo, nestrpnostjo, tujostjo, hladom in povratno pritiskata na človeka, ga razdvajata in omejujeta.

ustvarjalnega utripa Zemlje, čutim kako mir seva

Kakšno olajšanje je doţiveti praznino, večnost, brezčasje! Ko se posvetiš svojemu praznemu prostoru, ko se spoznavaš v vsej svoji globini in širini kot boţansko bitje, kot del bogatega bivanja na Zemlji, s svojo vlogo in nalogo, se prostor napolni z mirom. Iz te polnosti miru v sebi prinašaš darove v vsakodnevno ţivljenje, laţje premaguješ izzive in rasteš v izkušnjah.

(V litopunkturnem krogu Točka miru sredi trgovskega centra BTC v Ljubljani je eden izmed kozmogramov posvečen vidiku miru kot občutenju življenjske radosti.)

Umirim se in se poveţem z jedrom Zemlje in jedrom Vesolja, potem se potopim v svoj prazen prostor, v temo in globino svojega jedra in tam preprosto sem, hvaleţna in varna, prostor se polni z mojo prisotnostjo, z mojo svetlobo, z globokim mirom, začutim utrip ţivljenja, ki je skladen z ritmom Zemlje, prostor se polni z milino, radostjo, sebe začutim kot del te celote, kot del iz mojega prostora v polnost Zemlje in Vesolja, kako preţema vsa bitja na Zemlji. Hvaleţna sem! - Jelka Aljančič

Trebanjski lev - vseobsegajoča enost kot premagovanje nekonstruktivne dvojnosti - sveta poroka kot preseganje polarne dvojnosti - sprava kot preobrazba konfliktne dvojnosti

- prepoznavanje rajske harmonije in ognjene lepote - prepoznavanje rajske harmonije in ognjene lepote - česanje je rahljanje iz grobe skale v fino zemljo - odrešitev z vodo, s splakovanjem in preţemanjem - osvoboditev z zrakom, lahkotnost s prezračevanjem

Sončni pleteţ celotne pokrajine izvira kot vulkan in surovo prvinskost hkrati pretvarja v ţivljenjsko silo, da jo organizem pokrajine skupaj z vsemi različnimi bitji v njej lahko sprejme in predela, da nam je vsem skupaj laţe. Ljudje znamo pretvoriti prvobitne sile kraškega podzemlja v konstruktivno delovanje tudi tako, da s temi silami vzpostavimo odnos (kar storimo s svojim lastnim solarnim pleksusom), tako kot so v starih časih vzpostavljali odnos z daritvami. Trebnje: »Ţrtve se v starih virih najpogosteje imenuje »treba«. […] Briţinski spomeniki: »Eţe trêbo tvorim …« Kraj, kjer so ţrtvovali, so imenovali trebište, ţrtvovana hrana pa se je imenovala trebno. […] Beseda izvira iz praslovanskega korena »terb« in naj bi označevala tisto, kar je »nujno, vaţno, potrebno«.

Miklošič meni, da staroslovanski »terb« pomeni izvršitev dolga.« (Damjan Ovsec, Slovanska mitologija in verovanje, str. 194, 195). Svetišče v Trebnjem je bilo kot ţrelo, ki se je šele z Rimljani in njihovim templjem boga Sonca spremenilo v levjega, še vedno pa je trebanjski prostor ţelodec in tam pri Mirni je srce in ljubezen gre skozi ţelodec, in druga zgodba pravi, da v Trebnjem stanuje moški, v mirenskem polju pa ţenska, da s svojim plesom skrbita za izobilje cele deţele, tretja zgodba pa pravi, da se tukaj odvija poroka med Nebom in Zemljo, v kateri se krešeta dve piramidi, ena navzgor in ena navzdol, v sredini pa so glinene igle, ki so se dvignile iz pradavnega oceana, da zaigrajo melodijo tega prostora. - Urša Vidic

Zgodbe krajev:

Izziv za geomantsko

Donava je najdaljša evropska reka. Z obseţnim telesom svojega porečja je cela, sočna, modra. Je polnokrvno bitje: rojeva se v prostranem naravnem okolju, kjer njeno vodovje sprejema in shranjuje informacije o rojstni deţeli. Čeprav je njen prostor rojevanja obširen, se uteleša skozi dva izvira- te prostore so prednamci ţe pred tisočletji obeleţili in tam praznovali njeno rojstvo. Odločila se je priti na dan v dveh potokih: Brigach in Breg (kako domače zvenita imeni). Ohranil se je rek: Brigach und Breg bringen die Donau Zuweg.

Brigach izvira v zavetju domačije, ki ţivi svoje kmečko ţivljenje, z ţivino, ki z zvonci časti brezčasno rojevanje reke, njen vstop v rajsko lepo okolje. Voda izvira izpod skale, čista, umirjena. Da so stari (kdaj ţe!) častili izvir mogočne reke, dokazuje kamen izpred nekaj tisočletij z reliefno podobo. Vodo so speljali v sveto jezerce, obdano z oblikovanimi skalami. Iz jezerca se oblikuje potok, ki zavijuga po travnati preprogi. V občutku je varuhinja prostora prastaro modro bitje, ki je do pasu pogreznjeno v zemljo tam za izvirom in skrbi za brezčasno povezavo skozi globine Zemlje. Reko pospremi v Zemljinih globinah na njeno dolgo pot do Črnega morja. Čuvarka se spozna na globine. Ko zajamem vodo v desno roko, je umirjena, sočna; vsebuje kodo nenehnega čaščenja rojevanja.

Breg je drugi izvir mogočne reke, kakšnih dvajset km oddaljen od Brigacha. Njegova voda izvira zgoraj, na vrhu planine, kjer se izpod skale izteka v strugo potočka. Nad izvirom je mokrišče, bogat travnik, ki zbira vodo za izvir. Za prostor tu skrbijo zračna bitja, ki se spoznajo na zračne mreţe in so povezane s svetiščem, kjer je danes cerkvica sv. Mihaela.

Cerkvica sv. Mihaela je zrasla na prostoru mogočnega predkrščanskega svetišča, ki ga danes čuva gozd z rahlo neţno trato. Pozornemu očesu še dandanes kaţejo kamni smer svete poti v dolino. Prgišče vode, ki ga zajamem v levo roko, vsebuje energizirajočo, skoraj magnetično moč. Občutek povezave s Črnim morjem je kot mavrični lok preko nebesnih širjav.

vandranje po Črnem gozdu Oba izvira imata kakšnih dvajset kilometrov dolgo srečno pot vsak po svoji dolini in se potem, ko objameta tkivo kraja Donaueschingen, srečata in zlijeta v eno- Donavo. Prostor zlitja je svet kraj: Donava doţivi drugo rojstvo in se odpravi na dolgo pot, ko bo sprejela še mnogo voda svojega porečja in se stopila z Črnim morjem.

Povirje Donave je obseţen svetiščni prostor. Brigach je kot njen oltar posvečen zemeljskemu vidiku namena hranjena, vzdrţevanja in podpiranja ţivljenja. Napoji rastline, ţivali, človeška bitja. Oltarni prostor Breg je posvečen zračnemu vidiku vode: voda, ki shranjuje in prenaša informacije o bivanju. Vodnjak v Donaueschingenu je v mojem občutku kot krstni kamen z blagoslovljeno vodo.

Sredi grajskega parka v kraju Donaueschingen obstaja sveti vodnjak. Tu so se vodovja podzemlja tretjič poigrala in privrela kot kraški izvir hladne vode. Ţe v rimskih časih so izvir uredili kot kamnit vodnjak in vodo speljali skozi park v bliţnji Brigach, zdaj ţe reko, ki teče skozi mesto. Ob vodnjaku je občutek krstne vode: materialno tkivo vode se tu povezuje z duhovnim blagoslovom in počasti vodo v vseh njenih namenih v Zemljinem stvarstvu.

Donava, ţe opremljena z informacijami o ţivljenju na materialni, eterični, čustveni in duhovni ravni, se odpravi na pot skozi deţele proti Črnemu morju. Je vešča zakladnica vzorcev ţivljenja, ki jih razdaja in obnavlja na svoji bogati poti skozi deţele in mesta. S svojim bitjem bogati prostore velikih mest, skozi katere teče, skozi gozdove in travnike, tesni in močvirja in se zliva v Črno morje (ki je lahko tudi Čarno morje), da bi se spet lahko srečala s svojim rojstvom v Črnem gozdu, (ki je lahko tudi Čarni gozd). - Metka Čičerov

Obisk prostora dolenjske dežele Dolenjska je pokrajina mehkobe in srčnosti, je kot bogata posoda, ki jo oblikujejo kraji, nosilci močnih kvalitet in arhetipov življenja. Spet enkrat smo jo obiskali in se pogledali v zrcalu pokrajine, ji poklonili svojo srčno pozornost, da bi jo podprli v njeni vlogi, potencialu kreativnosti, ki ga ima za širši slovenski prostor. Na prvem obisku, julija 2010 smo v prijateljsko razpoloţeni skupinici raziskovali in podprli ţenski vidik v pokrajini: - srečali smo se z notranjim otrokom pri sv. Magdaleni v Arčelci (intuicija) - doţivljali čustveno polnost vode v pokrajini ob kamnu s kozmogramom v Babni gori (čustveni svet) - in se kopali v zlati svetlobi prostora Ane Korenitke (modrost).

Vabilo na tretji obisk v prostor dolenjske dežele V jesenskih dneh, ko hvaležno pobiramo, kar je dozorelo, vas vabiva na tretji skupni obisk Dolenjske, na kraje, ki izražajo moč srca. Obisk bo namenjen ozaveščanju in podpori srčnih moči v prostoru, občutenju svoje osebne celosti in notranje moči. Dobimo se v soboto, 02. oktobra 2010, ob 9,30 uri pred cerkvijo v Trebnjem (na parkirišču) in se bomo skupaj odpeljali na posamezne kraje. Delavnica bo trajala predvidoma do 15 ure, malico prinesite s seboj. Srčno vabljeni, Metka in Jelka (telefon: 031 456 142, 040 835 523)

V mesecu juliju, ko zori in zlati ţito, smo odšli na drugi obisk Dolenjske, na delavnico Kreativni moški. Posvetili smo se prostorom, ki udejanjajo moški vidik deţele in raziskovali smo način, kako biti ustvarjalen z vso odgovornostjo in premočrtnostjo. V pravljični dolini Globodol je ujeda kričala in kačji pastirji so brneli, pri čemer je prav zares nepredstavljivo, da bi skozi to dolino tekla reka, preveč zaokroţena je v svojem ognju, kot Marija, obdana z vrtom, na freski, ki so nekoč jo odkrili nekje čisto drugje, ampak prav tako nad globokimi jamami. Ob njej je samorog, o katerem smo se na poti do Trebelnega pogovarjali in razmišljali o tem, kakšen je njegov svet, ali je v ozadju angelskega? Ob Rozalijini poti na Trebelnem smo z jasno besedo iz zakladnice semen izbrali tisto, ki se je zasvetilo in je vzklilo še bolj pri kapelici nadangela Mihaela, kjer je kot gorski greben vzvalovilo na jeţi čez celo dolino. Odnesli smo ga s sabo do cerkve Antona Padovanskega, kjer sem povabila tisti del sebe, ki ni v telesu prostora in časa, da se je dotaknil mojega hrbta in svoje roke zdruţil z mojimi, jih oblikoval v posodo, v katero se je iz semena skozi srce izlival čudeţ. - Urša Vidic

Danes sem bila prvič na geomantični delavnici društva Vitaaa! Čudovita, močna izkušnja! Neverjetno, kako se lahko 10 ljudi, ţensk, tako harmonično druţi in nesebično deli svoje izkušnje dojemanja sveta okrog sebe in globokih uvidov v sebi. Soustvarjale smo čudovito geomantično izkušnjo skupaj z močnimi energijami Zemljine duše in njeno večplastno razseţnostjo. Različni vidiki te energije so nas najprej popeljali globoko v bistvo praenergij, ki nam ga je posredoval holon Globodola. Globodol je čudovita dolina, ki si je vzela velik prostor med dolenjskimi hribčki. Občutek odprtosti, prostranosti, brezmejnosti se je prepletal s subtilnimi energijami, skritimi globoko v notranjosti, v samem središču sestre Zemlje. Njena ustvarjalnost, raznolikost, eksplozivnost in hkrati neţnost, milost, erotičnost me je ščemela v podplate. Občutek je naraščal in postal ţe skoraj neprijeten, ko se je oglasila mogočna ptica s svojim rezkim klicem in se pogovarjala z nami z vrha ne tako bliţnje smreke. Nagovarjala nas je, me pa nič. Vztrajno je iskala in čakala nek odziv. Ko je Jelka spregovorila z njo in ko smo naglas potrdile njeno prisotnost pa je utihnila. Noro! Kakšno znamenje! Ujeda, simbol modrosti in skrivnostnega vedenja! Spremljala nas je v svojem gracioznem kroţnem letu skozi vso dolino Globodola, ko smo jo polne ţarečih izkušenj zapuščale in peljale proti našemu trikotniku na Trebelno. Med pogovorom smo izvedele, da je Globodol geografsko stičišče treh pokrajin, dinarske, panonske in kraške. Za ta sveti prostor so menda vedeli ţe zelo stari narodi. Staroselci naj bi tu bivali in razvijali svojo ustvarjalnost veliko pred krščansko dobo. So ţe vedeli, kje so njihove moči najbolj podprte. Škratovica, ki leţi v holonu Globodola, tako skriva praenergije arhetipskih razseţnosti. Ustvarjalno silo, ki se pretaka po mreţi velike mame pajkovke, ki je od začetka časov spletla mreţo med nebom in zemljo. Ta povezuje nas s svetom, drugega z drugim in celo z vesoljem onkraj Zemljinega vesolja. In ţe se peljemo čez Šentjurij na Dolenjskem proti Trebelnem. Malo pod cerkvico sv. Rozalije je prostor s kamnom in kozmogramom boginje, ki izhaja iz

bistva Zemlje. Energija je mehka, ljubeča, zasanjana, zibajoča. Takoj ko smo prišle, se je razlila po prostoru in nas objela kot neţna cvetlica ob večerni rosi objame svoj cvet. Čutila se je mehka, eterična, lebdeča energija, ki nosi misli, kvaliteta nezgoščenosti. Podelile smo svoje občutke in se posvetile še prostoru okrog cerkvice. Na tem starodavnem hribčku, odkoder zaobjame pogled hribovje Gorjancev, Sneţnika, pa vse tja do Trnovskega gozda, smo imele krasno debato o naših koreninah, zavedanju svojega naroda, zakaj smo se utelesili ravno na tem prostoru in na kateri stopnji je naša kolektivna slovenska zavest. Nato smo spile v lokalnem bifeju dobro kavico, še malo poklepetale in ţe nas je pot vodila proti cerkvici sv. Petra in kostnici sv. Mihaela. Uff, kakšen prostor! Popolnoma drugi občutki. Nekaj starega se končuje in da prostor novemu! Vse je mogoče, čisto vse moţnosti so tvoje, samo odloči se in izberi svojo in jo ponesi v uresničitev. Najprej sem občutila neko teţko energijo, ki me je pritiskala dol, tesnoben občutek, a hkrati veličasten in pomemben nekje od prej. Kar naenkrat pa sem zaznala nekaj nedoločenega iz otroštva. Neko prvinsko stanje sebe, ki sem ga pozabila. Noro! In potem se je kar odpiralo, kot da je vse Eno in izberem, kar je v tem trenutku najboljše zame in vse ostale. Na kamnitih stopnicah pred cerkvijo delimo občutke, ki se prepletajo v nas. Opazimo ujedo visoko v zraku, ki spusti svoj predirni krik, kot da pravi, ja, jaz sem! Čudovito! Zadnja točka našega potovanja pa je cerkvica sv. Antona Padovanskega. Tu so energije čiste moške akcije, ki se harmonično prepleta z ţensko ustvarjalnostjo. Takoj mi pade v oči kriţ vrh cerkvenega pročelja. Ta kriţ je enakokrak, kar je prava redkost, in kot tak predstavlja uravnoteţeno moško in ţensko energijo in njuno soodvisnost. Prostor mi je omogočil vpogled in postalo mi je jasno ravno to tolikokrat izgovorjeno dejstvo. Eden brez drugega ne dasta sadu, dinamično ravnoteţje obeh je nujno za materializacijo, ţivljenje, ljubezen. Ravno vseobsegajočo ljubezen, kot najmočnejšo energijo vesolja, smo začutile in si jo podelile in občutile harmonično popolnost bivanja. - Nina Stražišar

Vabilo na tridnevno delavnico čutenja Narave v objemu Krasa:

Flora, Favna in Gaja 15. - 17. oktober 2010

Ob koncu poletja bo na Kras priplesala lepotica z rujem v naročju in jesenjo v laseh. In pela bo, pela bo pesmi o dobri letini, o rodni Zemlji in o vinu. O ţivljenju in o trti. Dehteče od teţe sočnih grozdov bodo klicale roke, naj pridejo. In poberejo grozdje ter pišejo pesmi skupaj z njo. In takrat povabimo vse, ki si ţelite drugače in bolje začutiti Naravo, jo oţiveti v svojih Srcih, pridite in vzemite Floro med svoje dlani. Drznemo si vas povabiti, da zaplešete z ognjeno Favno, ki vihra med ozkimi gozdnimi potkami in preko prostranih ravnin. Utrip svobodno divjega budi v ljudeh in neti speče iskre pozabljenih notranjih plamenov. Igra se z ţivalmi in kuštra konjske grive ter pleše, pleše in slavi. Prime vas za roko in vas premami, da ujamete strast v svoje boke in Ţivljenje v svoje telo ter se izrazite. Zadihate na široko in podarite svoj sveti gib v čast ţivalim tega sveta. Premamimo vas, da se dotaknete Gaje, širokogrudna, z sijočimi očmi in toplim objemom diha med belimi skalami in poje globoko v kraških jamah. Zven pradavno divjega je v njeni pesmi in brezmejni mir v njenem toplem naročju. Šepeta skozi kamenje in stresa zgodbe z borovcev, ter kliče, kliče … Pridite, odvrzite teţka bremena, obstanite v njenem naročju in prisluhnite. Svojemu Srcu in njenem, kako skupaj zapojeta ubrano melodijo o večnem.

Prepletli bomo Iskreno umetnost – to je umetnost, ki iskreno priča o globokem doţivetju – s čutenjem Narave, se udobno zakoreninili v telesu in se prepustili … Vetru, šepetu kamenja na Krasu, domači hrani, trti in poeziji, plesu s čredo konj in še marsičem. Trije celi dnevi, od petka do nedelje, vsak v znamenju ene 'boginje' in trije različni izrazi ustvarjalnosti. Prvi dan bo namenjen Gaji, sprehodili se bomo po obširnih travnikih, vstopili v naravna svetišča in obstali ter prisluhnili kamenju. Našpičili bomo ušesa in ošilili svinčnike ter pisali zgodbe, take, nove, še nenapisane legende, ki jih kraji šepetajo. In še bo. Globoko v jamo se bomo spustili, v srčiki Zemlje postali in se ji zaupali v naročje. Drugi, Favnin dan bo v znamenju ţivali, odkrivanju njihovega pomena in modrosti, prebujanju prvinskosti in obujanju telesa za sočutni ples. Poiskali bomo pristni stik s čredo konj in se od njih učili o skrivnostih novega bivanja, o pozornosti, srčnosti in prisotnosti ţivljenja v trenutku. Zadnji, Florin dan, bo ţmohtno sladek. Spoznali se bomo s trto, obirali sočne grozde in jih stiskali v vino. Spoznali se bomo s staro dediščino Krasa, se naučili o skrivnostih terana in navdihnjeni od trte, sonca in vina odprli svoja Srca poeziji Ţivljenja. Od srca vabljeni! - Neja Meta Rojc

Delavnica poteka v okviru Centra Kiron, vodila jo bo Neja Rojc v sodelovanju z Martino Kafol. Prijave zbiramo do 20. septembra. Dodatne formalne informacije, kje, kako, koliko, pa bodo znane v kratkem. Kontakt: neja.meta@gmail.com, tel.: 031/26 66 88, www.centerkiron.com

Vas zanima sokreacija? Vabimo vas, da s svojimi prispevki pomagate vnesti raznovrstnost in raznolikost v tapiserijo našega ustvarjanja. Dobrodošli in srčno vabljeni vsi, ki ste pripravljeni sodelovati, pa naj bo to s člankom o kakršni koli temi, povezani z geomantijo, z vašim lastnim uvidom ali osebnimi doživetji, lahko samo s stavkom ali pa s celim sestavkom. Svoje prispevke pošljite na poštni naslov revije: celovitaaa@gmail.com Vabljeni!