Obsavska stoletja

Page 1


2


3



OBSAVSK A STOLETJA Zbornik o loki pri zidanem mostu Ob 800-letnici župnijske cerkve sv. Helene

Loka in Račica z okolico na Fraciscejskem katastru iz leta 1825. Hrani Arhiv Republike Slovenije.

K u lt u r no društ vo Pr i mož T ru b a r L ok a L ok a pr i Zida ne m Most u 2 0 0 8


Obsavska stoletja Zbornik ob 800-letnici župnijske cerkve sv. Helene v Loki

Latinski in nemški prevodi: dr. Alojz Rebula

Urednik: Oskar Zoran Zelič

Založnik: Založba GOGA, Glavni trg 6, 8000 Novo mesto

Uredniški odbor: Oskar Zoran Zelič, Dora Potušek Čobanovič, Bojan Dremelj

Ustanovitelj Založbe GOGA je Društvo novomeških študentov

Avtorji teksta: dr. Alojz Rebula Alenka Bogovič Peklar Dušan Klenovšek Dora Potušek Čobanovič Blaž Kandus Franc Strajnar st. Bojan Dremelj Zora Tavčar Oskar Zoran Zelič dr. France M. Dolinar Drago Sobočan Nataša Podkrižnik dr. Janko Prunk Janez Suhadolc Alenka Černelič Krošelj dr. Ivanka Počkar Slikovno gradivo so prispevali: Peter Bobera Bojan Dremelj Milan Gorišek Kulturno društvo Primož Trubar Loka Ivo Jenčič Miloš Kukovičič Ljubo Motore dr. Ivanka Počkar Nataša Podkrižnik Dora Potušek Čobanovič Prostovoljno gasilsko društvo Loka pri Zidanem Mostu Oskar Zoran Zelič Osrednja knjižnica Celje Ivanka Weber Jože Zupančič Župnijski urad Loka pri Zidanem Mostu Janez Pukšič Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Celje

Za založbo: Gregor Macedoni Sozaložnika: Kulturno društvo Primož Trubar, Loka pri Zidanem Mostu, Župnija Loka pri Zidanem Mostu Oblikovanje in prelom: Tomaž Grdin; Špes grafika, Novo mesto Tisk: Razvedrilo d.o.o., Ljubljana Naklada: 800 izvodov Cena: 40 EUR Za znanstveno in strokovno vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. Ponatis je mogoč samo s pisnim dovoljenjem založnika in s popolno navedbo vira.

Novo mesto 2008 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4Loka pri Zidanem Mostu)(082) OBSAVSKA stoletja : zbornik ob 800-letnici župnijske cerkve sv. Helene v Loki / [avtorji teksta Alojz Rebula … [et al.] ; urednik Oskar Zoran Zelič ; slikovno gradivo prispevali Peter Bobera … [et al.] ; latinski in nemški prevodi Alojz Rebula]. - Novo mesto :Goga ; Loka pri Zidanem Mostu : Kulturno društvo Primož Trubar : Župnija, 2008 ISBN 978-961-6421-66-9 (Goga) 1. Rebula, Alojz 2. Zelič, Oskar Zoran

Jezikovni pregled: Nina Štampohar

239259392


K AZALO

Predgovor celjskega škofa dr. Antona Stresa

7

Predgovor župana Občine Sevnica Kristijana Janca

9

Poklon Loki

11

Zborniku na pot

15

Geogr afsk a oznak a kr aja

19

Biseri nar ave med Velikim Kozjem in Lovrencem

23

Vasi v kr ajevni skupnosti Lok a in gibanje prebivalstva

27

Upr avni položaj kr ajevne skupnosti Lok a pri Zidanem Mostu

32

Zgodovina kr ajevne skupnosti v posameznih obdobjih

35

Lošk a dolina in okolica v začetkih civilizacije

Lošk a dolina in okolica v fevdalni dobi

Upr avna ureditev laškega okr aja Zemljišk a odmer a in rekonstrukcija posestnega stanja v 13. Stoletju

35 37 39 40

Turški vpadi

42

Kmečki upor v loki leta 1790

42

Lošk a dolina med leti 1848–1941

42

Lošk a dolina in okolica med nob

43

Protiokupacijski odpor

44

Lok a in okolica v narodnem izročilu

51

R azvoj arhitekture v Loki pri Zidanem Mostu

55

R azvoj naselja v prostoru in času

55

Skupne značilnosti naselja

57

Naselje po delih

57

Pomembnejše stavbe

61

Hiše in gospodarsk a poslopja

66

Pomen loške arhitekturne dediščine

70

Današnja podoba gr adnje

70

Želje in možnosti r azvoja v prihodnosti

70


Promet

Promet po Savi

75 75

Regulacijsk a dela v 18. Stoletju

75

Čolnarjenje po Savi

76

Splavarjenje po Savi

77

Gr adnja cestnih povezav v prvi polovici 19. Stoletja 78

Gr adnja železnice

Gospodarski pomen železnice Gospodarstvo

78 80 81

Kmetijstvo v preteklosti

81

Nabir alništvo

84

Rokodelsko-obrtna dejavnost

84

Trgovina in sejmi

85

Poštna dejavnost

87

Spreminjanje socialne sestave prebivalstva

89

Zgodovina šolstva v Loki

91

Podružnična šola Lok avec

Društvena dejavnost v Loki

93 97

Kulturno društvo Primož Trubar

Kud Kreart

103

99

Gasilsko društvo

104

Lovsko društvo

107

Turistično Društvo Lok a

108

Pomembni ločani

109

Župnija sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu

121

Kronik a župnije sv. Helene v Loki pri Zidanem Zostu

131

Dušni pastirji v župniji sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu

165

Primož Trubar v Loki pri Zidanem Mostu

181

Stol Trubar

187

Dr agotin Ferdinand Ripšl, župnik in kronist življenja v župniji sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu

189

Sakr alne stavbe v župniji sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu

221

Župnijsk a cerkev Sv. Helene v Loki

221

K apela sv. Fr ančišk a Ksaverija v Loki

239

Cerkev Sv. Duha na Čelovniku

241

Cerkev sv. Fabijana in Sebastijana na Polani

251

Cerkev sv. Jurija v Šentjurju na Polju

257


Znamenja v loški župniji

K amnita figur alna znamenja

270

Zidana slopna znamenja

271

Zidana znamenja z nišo

272

K apelice zaprtega tipa

273

K apelice odprtega tipa

279

Lesena znamenja, r azpela in ostalo

280

Nasvidenje nad zvezdami – umir anje, smrt, pokopavanje in mrliške šege pri Ločanih

285

Pokopališče – minljivost in večnost

285

Pokopališča v loški župniji in pokopališče na Dobr ávi

286

Od pokopališke meje do nagrobnega napisa

289

Loški r ajni v mrliških knjigah

294

Pokopani brez cerkvenega obreda

298

Merjenje časa, življenjsk a doba in starost umrlih Ločanov

301

Umir anje doma, zdr avnišk a pomoč in mrliški oglednik

304

Bolezni in drugi vzroki smrti

307

»Jenga v jamo, druzga pa v mamo«

313

Najpogostejše otroške in druge smrtne bolezni loških otrok

314

Umrli v nesrečah in zar adi lakote

317

Zadnja ur a in smrt

318

Napoved smrti, str ašenje, klicanje duhov

321

Zvonjenje in postrežba pogreba

323

Pokopavanje

325

Mrliške šege in navade, skrb za umrle doma in na pokopališču

329

Urejanje in obiskovanje grobov

338

Priprošnje za zdr avje, molitev za srečno smrt in za r ajnke

339

269



Predgovor celjskega škofa dr. Antona Stresa

Ljudje smo živa bitja in imamo korenine. To je naša zgodovina. Nismo samo otroci svojega časa, ampak smo tudi otroci naše preteklosti, osebne in skupne. To ne pomeni, da smo njeni sužnji ali da nam preteklost narekuje, kako naj živimo in ravnamo danes. Svobodni smo in se lahko od preteklosti tudi oddaljimo, če čutimo, da je to utemeljeno in potrebno. Toda to lahko storimo samo tedaj, če svojo preteklost dobro poznamo in se je zavedamo. Nikoli pa je ne bomo mogli popolnoma opustiti. Naša zgodovina nas spremlja, če to hočemo ali ne. Njeni otroci smo. Kakor nehvaležen otrok sicer lahko svoje starše zavrže in se od njih oddalji, ne more pa izničiti dejstva, da je njihov otrok z vso dediščino, ki so jo vtkali v njegov značaj, duševnost in telesno podobo. Upornost proti preteklosti in zaničevanje njenega pomena je značilna za mladostniško in nezrelo držo. Za zrelega človeka pa je značilno, da sprejema svojo zgodovino, jo ceni, spoštuje in na njej gradi naprej svoje življenje. Zgodovina je torej del naše osebne izkaznice, je naš temelj. Na svojo zgodovino smo ponosni. Kar so doživljali naši predniki, vzbuja naše občudovanje in s tem krepi našo zavednost. Že od nekdaj je veljal pregovor, da je zgodovina »učiteljica življenja«, bodisi da nam govori o tistem, kar velja posnemati ali pa o tistem, čemur se je bolje izogniti. Tudi napačni koraki naših prednikov niso zaman: opozarjajo nas, naj jih ne posnemamo. V vsakem primeru je torej zgodovino treba poznati ter priznati njene svetle in temne plati. Narodna zavednost in domoljubje sta vrlini, ki je v našem času ne gojimo dovolj. Pisatelj A. Rebula ugotavlja, da smo najmanj zaveden evropski narod. Odkar smo kot enakopravni člani vstopili v tesno povezano skupnost evropskih narodov, pa to zavednost še posebno potrebujemo, če hočemo ohraniti svoj ponos in zavednost in se postaviti enakopravno ob bok drugim, moramo biti ponosni in veseli, da smo to, kar smo. Za to pa je treba sebe, se pravi tudi svojo preteklost, dobro poznati.

7


8

Kot posebno pomemben in odločilen del naše duhovne in kulturne preteklosti pa velja krščanska vernost in ustvarjalnost naših prednikov. Za naše prednike je bila krščanska vera velika svetinja in vrednota, ki je usmerjala tudi njihovo javno življenje. Zato brez dobrega poznavanja bogatega verskega življenja naših prednikov ostane naše zgodovinsko vedenje o njih hudo pomanjkljivo, osiromašeno in zmotno. Na velik nekdanji pomen vere opozarjajo že številne cerkvice, ki so jih takrat zgradili v neprimerno slabših premoženjskih in gospodarskih razmerah in z bornimi tehničnimi pripomočki. Torej so jih zgradili z velikodušnostjo, trudom in požrtvovalnostjo, ki jo je navdihovala njihova vera, upanje in ljubezen. Številne cerkve, raztresene po gričih in dolinah, strmih bregovih in zelenih planjavah nikakor niso samo kulturni spomeniki, spomeniki minule kulture, temveč so še veliko bolj spomeniki tedanje močne vernosti. Kot taki so preroška znamenja, ki nas izzivajo z vprašanjem: »Kje pa ti vidiš smisel in cilj tvojega življenja, garanja in pehanja?« 800-letnica župnijske cerkve v Loki je torej izjemna priložnost, ki so se je pisci in ustvarjalci tega zbornika dobro zavedali in vedeli, da je ne smejo zamuditi. Tako imamo odličen zbornik zanimivih razprav, ki bodo številnimi krajanom Loke ne samo približali davna stoletja njihove pomembne zgodovine, ampak bodo s tem okrepile njihovo zavednost in upravičen ponos. Preteklost je hkrati tudi prihodnost. Vrednote krščanske vere, poštenja, zaupanja, ljubeče požrtvovalnosti, delavnosti in zvestobe so se izkazale v 800-letni zgodovini kot trda opora in so zagotavljale preživetje našim prednikom. Ali ni osem stoletij dovolj dolga preizkusna doba, da nas prepriča o njihovi veljavnosti tudi za naš čas?  Anton Stres, celjski škof


Predgovor župana Občine Sevnica Kristijana Janca

800-letnica cerkve sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu je pomemben dogodek, vreden posebnega spomina, tudi za občino Sevnica. Malokateri kraj se lahko ponaša s tako častitljivo obletnico. Vsaka preteklost je zanimiva. Že zato, ker je ni mogoče spreminjati. Ne more nam povedati, kaj naj storimo, lahko pa se na njenih izkušnjah preko današnjih dogodkov gradi vizija prihodnosti. Iskreno čestitam in se zahvaljujem vsem, ki ste podprli idejo in sodelovali pri pripravi zbornika, ki celovito predstavlja prehojeno večstoletno pot in je pomemben mejnik v zgodovini Loke in loške župnije. Vsebinsko bogat zapis bo večno ohranjal spomin na kraj in ljudi, na mnoge generacije, ki so vsaka ob svojem času ustvarjale podobo vašega kraja in so pustile neizbrisen pečat pri njegovem vsestranskem razvoju. Da je Loka prijeten kraj, nam dokazuje dejstvo, da se v zadnjem času uspešno razvija in preoblikuje, kljub temu, da so problemi dandanašnjega časa postali bolj zapleteni, kot so bili včasih. Urejanje infrastrukture, izboljšanje pogojev za delo šole in vrtca, urejanje vodooskrbe in drugih komunalnih ureditev, uspešno delovanje Trubarjevega doma upokojencev, krajevnih društev, organizacij in Krajevne skupnosti dokazujejo, da se da z medsebojnim razumevanjem, strpnostjo, zaupanjem in spoštovanjem skupaj dosegati cilje, ki dvigujejo kvaliteto življenja v vaših krajih. Občina Sevnica sodeluje pri realizaciji vaših projektov in vam bo tudi vnaprej nudila podporo in pomoč pri uresničevanju nadaljnjih idej in pobud. Vsem krajankam in krajanom ter faranom župnije sv. Helene ob jubileju čestitam za dosežene rezultate in se veselim tudi našega nadaljnjega skupnega sodelovanja. S spoštovanjem,

Kristijan Janc Župan Občine Sevnica

9


10


Poklon Loki

Loka, 2004

V Loko je pisca teh vrstic pripeljala v poletju 1948 ljubezen. A takoj je tudi Loka postala ljubezen. In traja že šestdeset let. Začenši s hišo, več kot sto let staro, trdno zidano hišo, spredaj opremljeno z balkončkom, zadaj pa z gankom, zaslonjenim s košato lipo. In v hiši z veliko Terezijo iz Lisieuxa na steni, z gorenjsko govorico in gorenjsko resnobnostjo, sredi štajerske sproščenosti vasi. In kako naj ne bi okolica s svojim rastlinskim in vodnim razkošjem očarala Kraševca, ki skoraj ni poznal gozda razen borovega, vode pa nikakršne razen vaškega kala in Jadrana na južnem obzorju. V borovem gozdu ni bilo zelenega slavja bukovih in smrekovih krošenj. Ni bilo ponižnega čara borovnic. Ni bilo vsakovrstnih njemu neznanih gob. Pod njegovim Krasom je sicer tekla reka, nevidna Timava, a kaj vode na površju je po dežju našel samo v škavnah, v skledastih vdolbinicah skal. Tukaj pa se je čutil v objemu voda: Save tik pod vasjo z njeno slavo od izvirkov pod Triglavom tja preko Hrvaške in po Donavi do Črnega morja. Od severne strani pa je bil objem voda drugačen, skromnejši in tihotnejši, bil je od potokov, ki so potekali iz hribovja nad reko. Poleg gozda in vode je namreč v tem kotičku Posavja našel še nekaj, kar je prav tako ljubil, a kar je na Krasu imel samo v zelo skromni meri: hribe. Z rodnih goličav je večje hribe lahko samo videl od daleč: zid Trnovske planote na severu, Snežnik na vzhodu in v dosti večji razdalji italijanske Alpe na zahodu. Tukaj pa se mu je že nad vasjo ponujal kar strm Čelovnik s pradavno cerkvico in za njim še višje Kozje s skalami in prepadi in z gamsi že v svojem imenu. Onkraj Save pa mu je zapiral zahod dolenjski Triglav, tisočak Kum, s svojima dvema cerkvicama in s spominom velikih srednjeveških romanj. Proti vzhodu mu je verigo hribčkov nad Savo zaključevala gospodujoča Lisca s travnatim temenom in z ljubim svetim Joštom v zelenem naročju. Razgledi z zelenega loka med Kumom in Lisco … O, kolikokrat je ta prišlek, ko je hodil na visokem med Radežem in Polano, z ljubečim pogle-

11


12

dom objel vasico nad ovinkom Save, s črno piramido zvonička nad osemsto let staro cerkvico Leopolda Slavnega in z velikanskim, štiristo let starim župniščem z rimskim kamnom v pročelju, s postavno graščino sredi vasi, pomnikom fevdalne imenitnosti … Slovesno mu je bilo misliti, da je v tej vasici, nekoč središču velikanske župnije od Širja do Boštanja, štirinajst let župnikoval oče slovenske knjige Primož Trubar, rohnel proti zidanju novih cerkva … Da je stoletja za njim prav tako župnikoval v njej eden od nosilcev našega risorgimenta in eden od očetov slovenskega sadjarstva Dragotin Ferdinand Ripšl … Čez čas je vzel v roke zvezek v formatu misala, kroniko loške župnije. Zadišala mu je po zgodovini kakor jesenski vrt. Kroniko je našel zaporedno napisano v latinščini, nemščini in slovenščini. Iz nje je zvedel marsikaj iz preteklosti vasi, na primer, kako je kdaj Loka zgorela, kako je doživela katastrofo splava na Savi, kako se je ob gradnji južne železnice spremenila v en sam razuzdan vinotoč. V kroniki, posebno tisti izpod čudovito pozornega peresa Mihaela Šketa, je zvedel, kdaj je Loka dobila šolo, kdaj pošto, kdaj železniško postajališče, kdaj elektriko in vodno napeljavo. Pa še kako je sprejela priseljence iz Beneške Slovenije in s Tolminskega, kako je plačala svoj izseljeniški davek Ameriki, kako je med prvo svetovno vojno poslušala topove s soške fronte, kako prisrčno je sprejela poljske begunke iz Galicije, kako so njeni sinovi krvaveli na frontah od ruske do italijanske, kako je dala slovenski kulturi književnika Ludvika Mrzela in zgodovinarja Ivana Mlinarja. Niti kulturnega vzdušja temu prišleku ni manjkalo v Loki. Prav pred hišo je imel kulturni dom, kjer je lahko gledal igre in poslušal zbore. Zraven hiše pa mu je gasilski dom nekajkrat na leto postregel s svojimi hrupnimi veselicami. Počitniški meseci so šli, eden bolj očarljiv od drugega: julij v vonju marelic in sinjih odbleskih borovnic, avgust v zorenju jabolk in ob klobukih prvih jurčkov, september, ko je bilo spet treba v zamejsko izgnanstvo, že v slutnji grozdja in kostanja. Pa tudi božič in velika noč sta bila v štajerski vasici drugačna kot v tržaškem predmestju – bolj versko občutena in bolj zaznamovana s slovensko tradicijo. Kako naj bi človek hotel kam iz Trsta na počitnice razen v ta kot, ki se je tudi avstrijskemu polkovniku, ki je pred vojno bil gost v loški graščini, lasti njegovega judovskega prijatelja, zdel paradiesisch, nebeški? Zamejec s svojo krvavečo narodno rano je imel v tem slovenskem okolju tudi nekakšno domoljubno okrevališče, čeprav v ozračju totalitarnega režima, ki je vohal za vsakim njegovim korakom. Ukvarjalec z literaturo je imel tukaj svoj tuskulum, bolj delovni kot počitniški. Na razpolago je imel gank v senci lipe ali še raje mizo pod jablano na vrtu, pozneje utico, kjer je pisal svoje knjige in posedal z znanci, ki so ga obiskovali. Ljubitelj gobarjenja je imel tik nad vasjo gozd z doma nepoznanimi gobami – z lisičkami, s cigančki, turki, borovimi grivami… S pohodov po naravi okrog Loke je večkrat prihajal opojen kakor iz vinske kleti.


O, kaj se je dalo primerjati z doživetjem, ko je na poti k prijatelju Rudiju na Razbor obstal na kolovozu sredi kostanjevega gozdiča in prisluhnil sanjskemu dogajanju – padanju ježic med vejami in njihovim trkom ob tla kakor udarcem skrivnostne zemeljske ure … Naj bi si sredi tistih pravljičnih poletij zaželel avto, ta mit sodobnosti, da bi z družino šel kam na lepše, na mirnejše in domačnejše? Le kam? Pa še z avtom, s katerim bi se ob svoji raztresenosti zaletel ob vsak drugi vogal? Saj še pri svojem najljubšem početju, pri gobarjenju, ni mogel biti preveč zbran, če je kakšen ironičen Ločan rekel, da je pobiral gobe, ki jih je on pohodil … Sicer pa ali ni bilo mogoče iz Loke na vse strani sveta? Imel je prijatelja, sošolca z univerze, človeka brez avta kakor on, a naproženega za pešačenje, ki je vsako poletje načrtoval bolj ali manj romarske pohode po Sloveniji za oba in večkrat mu je bila izhodišče Loka. Tako na primer takrat, ko sta se vzpela na Kum ali na drugem koncu doline na Lisco ali ko sta se čez dolenjsko gričevje spustila do Šentruperta in do Vesele in Žalostne gore. Tudi za kakšno njuno večje romanje je bila izhodišče Loka. Tako takrat, ko sta jo čez Jurklošter, Planino, Podsredo mahnila na Ptujsko goro. A Loka je bila posebno romarsko izhodišče zanj osebno, kadar je nekajkrat na leto obiskal prijatelja Rudija na Razborju. Ta ga je sprejemal z objemom, mu natočil svojega belega vina in mu, neuklonljivi kristjan, natrosil novic iz svoje učiteljske Kalvarije, iz svojih zaslišanj na notranji upravi v Sevnici. Pozneje, v znosnejšem času, pa mu je moral vsakič postreči z vsem novim, kar je bil zvedel o sodobnem hercegovskem Lurdu, o Medžugorju, tej svoji srčni božji poti … Iz Loke se je dalo priti v prijateljske ekstaze. A za prisrčen pomenek ni bilo treba iz vasi. Včasih, ko je sedel v cerkvi in je šel mimo gospod Jerman, mu je ta priljudni župnik rekel: »Pridite kaj …« In je po vegastih stoletnih stopnicah šel na pomenek k duhovniku, utelešeni skromnosti, a tudi intelektualcu, ki je na svoji mizi držal odprto Dantejevo Božansko komedijo. Govorila sva o cerkvenih zadevah pa tudi o politiki in kulturi. Nekoč mu je obiskovalec ob začetku pomenka omenil vzgibe fašizma v zamejstvu. Gospod je šel previdno zapret okno, ko sta sedla k pomenku, češ da je tudi zunaj nekakšen fašizem … A to so bili redki izskoki iz vsakdanjosti. Vsakdanjost je bila iz samote, iz kakšnega ping ponga s hčerkami, iz kakšnega delca na vrtu, posebno pa iz pisanja. Iz pisanja na prostem, potem ko je bil kokošnjak pod veliko jablano spremenjen v utico. Lepo je bilo med pisanjem slišati jabolka, ki so od časa do časa odmevno čofotnila na platno strehe … Očetovska roka tasta, ki je nadziral vrt, je od časa do časa odložila na vogal mize marelico ali hruško. In strani rokopisa so se množile, strani romana V Sibilinem vetru ali religioznih razmišljanj Smer nova zemlja ali pozneje italijanske knjige o Jakobu Ukmarju ali prevoda Ajshilove drame Sedmerica proti Tebam… Hvala ti, Loka, za šestdeset let zelenja in miru, dela in tolažbe. Alojz Rebula

13


14


Zborniku na pot

Kozolci na loškem polju, 2007

Ob izlivu Savinje v Savo ali tam, kjer sta se nekoč združili rečni božanstvi Adsaluta in Savus, je že od davne antike naprej pomembno prometno križišče. Nedaleč od tu se popotniku dolvodno ob Savi odpre pogled na sončno dolino spodnjega Posavja. Na plodni ravnici levega brega Save je v zavetju Velikega Kozjega nastalo naselje Loka pri Zidanem Mostu. Zgodovinski viri poročajo, da je v začetku 13. stoletja takratni avstrijski in štajerski vojvoda ter posestnik laškega gospostva Babenberžan Leopold VI., imenovan Slavni, med drugim dal zgraditi tudi cerkev sv. Helene v Loki. Pri njeni postavitvi je verjetno botrovala geografska lega kraja ob takrat pomembni prometni poti. Podobo Loke skozi stoletja zaokrožujejo s svojim dominantnim položajem župnijska cerkev sv. Helene, župnišče, graščina z današnjim izgledom v angleškem kastelnem slogu in v ospredju izstopajoča stavba šole. Oko se nam sprehodi po številnih svetiščih, raztresenih po hribovitem okolišu, od Sv. Duha na Čelovniku, sv. Fabijana in Sebastijana na Polani, sv. Janeza Krstnika na Razborju, sv. Jošta pod Lisco, sv. Treh kraljev na Brunku do najvišje ležeče sv. Neže na Kumu. Nekdanji loški župnik Anton Kmet je ob bližajoči se 800-letnici župnijske cerkve sv. Helene dal pobudo za zbornik. Okrogli jubilej v letošnjem letu dopolnjuje praznovanje 500-letnice rojstva Primoža Trubarja, s katerim je tudi Loka tesno povezana. Zbornik je sad dela 16 avtorjev, strokovnjakov z različnih področij. Vsebinsko je razdeljen na dva dela. V prvem je predstavljena Loka z okolico v prostoru in času, v drugem pa historiat župnije sv. Helene. V uvodnem prispevku Alenka Bogovič Peklar označuje geografski položaj Loke. Dušan Klenovšek razkriva bisere narave med Velikim Kozjem in Lovrencem. Dora Potušek Čobanovič opisuje upravni položaj Krajevne skupnosti Loka pri Zidanem Mostu. Alenka Bogovič Peklar nadaljuje z zgodovinskim razvojem Loke in okolice od prazgodovine, antike, srednjega in novega veka vse do konca druge svetovne vojne. Blaž Kandus razgrne historično-urbanistični razvoj Loke s pomembnejšimi stavbami. Alenka Bogovič Peklar predstavlja Loko z okolico v narodnem izročilu, nadaljuje pa z razvojem vodnega, cestnega in železniškega prometa, gospodarskimi dejavnostmi, pošto in zgodovino šolstva v Loki. Skupaj s

15


16

Francem Strajnarjem st. orisujeta bogato društveno življenje v kraju s poudarkom na kulturi. Bojan Dremelj predstavlja Kulturno umetniško društvo Kreart, ki vsako leto znova s srečanji umetnikov z likovnega in glasbenega področja iz Slovenije pa tudi od drugod poživi in daje utrip Loki in njeni okolici. Zora Tavčar in Oskar Zoran Zelič odkrivata pomembne nekdanje in živeče Ločanke in Ločane, ki so pustili ali še vedno puščajo trajne sledove svojega plodnega ustvarjanja v kraju in širšem slovenskem prostoru. Drugi del začenja France M. Dolinar s predstavitvijo cerkvenoupravnega stanja in teritorialnega obsega župnije sv. Helene skozi številne listine, vizitacijske zapisnike in druge pisne vire do današnjih dni. Drago Sobočan nas seznanja s številnimi dušnimi pastirji v loški župniji ter duhovnimi poklici, ki iz nje izvirajo. Alojz Rebula povzema v ekscerptu obsežno kroniko župnije sv. Helene v Loki. Kronika, ki jo hrani župnijski urad Loka pri Zidanem Mostu, je napisana v dveh zvezkih v latinskem, nemškem in slovenskem jeziku. Oskar Zoran Zelič in Nataša Podkrižnik raziskujeta in vrednotita z zgodovinskega in umetnostnozgodovinskega vidika sakralne stavbe v župniji. Te sodijo med pomembne spomenike kulturne dediščine, ki po slikarskih stvaritvah presegajo lokalni okvir. Dora Potušek Čobanovič razkriva številna verska znamenja v župniji, ki so kakor zvezde posuta po hribih in dolinah. Janko Prunk povezuje kraj z očetom slovenskega knjižnega jezika Primožem Trubarjem, trubarjansko vzdušje pa nadaljuje Janez Suhadolc s predstavitvijo umetelno izdelanega stola Trubar, ki ga je zasnoval v minulem letu za bližajočo se 500. obletnico Trubarjevega rojstva. Alenka Černelič Krošelj orisuje portret duhovnika Dragotina Ferdinanda Ripšla, ki je med letoma 1864–1874 župnikoval v Loki. S svojim delom tako na duhovnem področju, predvsem pa kot narodno zavedni Slovenec, sadjar, pisatelj, pesnik, kronist in zbiralec narodnega blaga je zapustil izjemno dediščino v širšem posavskem prostoru. Prvič so se nanj spomnili prav v Loki pri Zidanem Mostu leta 1977 z odkritjem spominskega obeležja ob 90. obletnici njegove smrti in 110-letnici izdaje njegove knjižice o sadjereji, napisane v Loki. Zbornik

Avtorji teksta: dr. Alojz Rebula Alenka Bogovič Peklar Dušan Klenovšek Dora Potušek Čobanovič Blaž Kandus Franc Strajnar st. Bojan Dremelj Zora Tavčar Oskar Zoran Zelič dr. France M. Dolinar Drago Sobočan Nataša Podkrižnik dr. Janko Prunk Janez Suhadolc Alenka Černelič Krošelj dr. Ivanka Počkar


Slikovno gr adivo so prispevali: Peter Bobera Bojan Dremelj Milan Gorišek Kulturno društvo Primož Trubar Loka Ivo Jenčič Miloš Kukovičič Ljubo Motore dr. Ivanka Počkar Nataša Podkrižnik Dora Potušek Čobanovič Prostovoljno gasilsko društvo Loka pri Zidanem Mostu Oskar Zoran Zelič Osrednja knjižnica Celje Ivanka Weber Jože Zupančič Župnijski urad Loka pri Zidanem Mostu Janez Pukšič Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Celje

Vsem se lepo zahvaljujemo za zaupanje.

zaključuje Ivanka Počkar z obširnim prispevkom o umiranju, smrti, pokopavanju in mrliških šegah pri Ločanih. Iskrena hvala vsem piscem in tvorcem zbornika. S svojim znanjem, z izkušnjami in s prizadevnostjo smo opravili pomembno delo. Prav tako velja zahvala domačinom, ki so pomagali pri zbiranju slikovnega dokumentarnega gradiva ali so kakor koli drugače prispevali k nastanku zbornika. Malo je krajev, velikih kot Loka, ki se lahko pohvalijo s tako obsežnim zbornikom. Naša zgodba je končana. Zavedamo se, da nam vsega bogastva preteklosti ni uspelo najti, zaradi preobsežnosti zbranega gradiva pa ga tudi ni bilo mogoče v celoti objaviti. Kljub temu smo naredili pomemben korak k boljšemu poznavanju kraja in časa ter k zavedanju lastnih kulturnih in duhovnih korenin. Prepričan sem, da predajamo vam in prihodnjim generacijam pomembno delo. Da bi znali to dediščino ceniti, iz nje črpati znanje in modrost, se z njo bogatiti in jo ohranjati. Oskar Zoran Zelič, urednik

17


18


Alenka Bogovič Peklar

Geogr afsk a oznak a kr aja 19

Loka, 2007

Lega Ozemlje krajevne skupnosti Loka pri Zidanem Mostu je pokrajina v Posavju, med Radečami in Sevnico. Obdana je z Vzhodnim Posavskim hribovjem in na južni strani z reko Savo. Dolina Save je tu širša, z ravnim akumulacijskim dnom ter položnejšimi ter s potoki razrezanimi pobočji. Prostorno plosko dno savske doline je nasuto z diluvialno-aluvialnim prodom, razrezanim v terase (Melik 1959: 282–283). Obravnavane vasi ne leže vse v ravnini, nekatere segajo v gričevnat svet, zato nastopajo tudi določene razlike v kulturno geografski sliki med predeli v ravnini in predeli v bolj razgibanem reliefu. Razlika v reliefu je povzročila tudi razlike v oblikah zemljišča in naselij (v dolini pravilni delci, v gričevnem predelu pa grude, celki in samotne kmetije). Na ravnini so naselja nanizana na terasi na robu ravnine. Hiše se vzpenjajo na spodnji del pobočja. Za ves gričevnat in hribovit svet pa je značilno, da se naselja skoraj povsod izognejo dolin. Doline so povečini le ozke, precej vlažne. Opazimo, da so si naselja poiskala vsako količkaj ugodno lego, kjer je mogoče blizu urediti njive, travnike in pašnike, pa najsi bo na ostankih teras pa tudi na slemenih in položnih prisojnih pobočjih (Potušek 1962: 19). Naselji Loka in Račica sta nastali ob cesti, ki je vodila iz Celja v Sevnico in dalje v Zagreb, ravno na robu prodne savske ravnice. Ob tej cesti ležita tudi vasi Šentjur na Polju in Breg, nad katerim je posebno lepa terasa v višini 330 m. Omenjena naselja so v ravninskem predelu, ostala naselja v tej krajevni skupnosti pa so se razvila v bolj hribovitih predelih. Razložena vas Čelovnik leži v JZ delu Vzhodnega Posavskega hribovja, v hribovitem in deloma strmem svetu na južni strani Velikega Kozjega


20

(993 m). Sestavljajo ga zaselki Brezova ravan, Pleš, Kobiljek, Zalipno in Koren. Pod Velikim Kozjem leži na terasi (550 m) vas Žirovnica. Radež je razloženo naselje z gručastim jedrom na prisojnem pobočju istoimenskega hriba (654 m) severovzhodno od Loke in Račice. K naselju spadajo zaselki Mala Breza, Podradež in Polana. Razložena vas Okroglice leži na južnem pobočju hrbta, ki se od Lovrenca (722 m) prek Njivic (822 m) vleče do Vršice (729 m). Okroglice sestavljajo zaselki Zatreb, Lovrenc, Zavrate in Mlake s po eno domačijo ter Lariše, Podvine, Znojile in Kurja vas. Zgr adba in relief Posavsko hribovje, ki obkroža ozemlje krajevne skupnosti Loka pri Zidanem Mostu, je zaobljeno hribovje iz paleozoiskih škrilavcev. Menjava se z markantnimi strmimi razglednimi dolomitnimi vrhovi (Lisca, Kozje). Pokrajina med Radečami in Sevnico se odlikuje po odlični sestavi kamenin. V reliefu se dobro uveljavlja razlika med mehkejšimi, malo odpornimi in bolj naglo razpadajočimi, permskimi in werfenskimi hribinami, ki so največ glinasti škrilavci, peščenjaki in lapornate kamenine ter najtrši apniki in dolomiti triasne formacije (Melik 1957: 534). Kakor je različna sestava kamenin, je tudi različno razčlenjeno in razgibano površje, razrezano v sistem dolin, dolov, grap, strmo odrezanih hrbtov, slemen in hribov, pa vmes bolj zaobljenih in položnih višav, dobro ohranjenih manjših planot ter v terase razčlenjenih pobočij. Sava in Savinja sta s potoki zelo globoko vrezali svoje doline, tako da imamo opravka z relativnimi višinami več sto metrov, po večini od 400

do 600 m pa tudi več. Dno doline ob glavni reki Savi in njenem pritoku Savinji je na višini 200 m nad morjem. Svet je v severnem delu območja najvišji, saj je pokrit s triadnimi apnenci in dolomiti. Tu so tudi najvišji vrhovi Veliko Kozje (987 m), Lisca (948 m) itd. Za pokrajino med Radečami in Sevnico so značilne terase različnih ravni, nastale v mlajšem pliocenu. Terase so pod Lisco, Velikim Kozjem, dobro ohranjena je tudi terasa z Razborjem in nad Bregom (Potušek 1962: 1–5). Podnebje Obravnavano območje ima zmerno celinsko podnebje osrednje Slovenije. Povprečna aprilska temperatura je nižja od oktobrske, padavinski režim je celinski (povprečna letna količina padavin od 1000 do 1300 mm), s padavinskim viškom poleti in nižkom pozimi (Geografski … 1998: 3). Prst in r astje Na osnovi matičnega substrata in pod vplivom klime, reliefa in ekspozicije so se izkristalizirali različni talni tipi prsti, od katerih sta delno odvisna vegetacija in človek. Na obravnavanem območju so zastopane v glavnem štiri vrste prsti: aluvialni nanosi saj, kislo in podzoljeno gozdno zemljišče na karbonsko-permskih škrilavcih in peščenjakih, rendzine in degradirane rjavice na triadnih apnencih ter lapornate prsti. V dolinskem predelu obravnavane pokrajine je aluvialno zemljišče, ki je nastalo z nanosi rek, tj. Save in pritokov. Na ravninskem dnu so Hotemeško, Loško, Vrhovško, Šmarško in Breško polje. Aluvialna tla so se


razvila na produ. Tla so nevtralna ali pa zelo slabo kisla. Prevladujejo rahla ali srednje težka tla, rjave barve, zelo dobro je viden A-horizont. Z globino postaja barva tal svetlejša. A-horizont ali zrelejša faza aluvialnega zemljišča se v glavnem izkorišča za polja kot orna zemlja, redkeje za travnike in gozd. Kisle in podzolirane prsti se navadno razvijejo v listnatem gozdu na karbonsko-permskih škriljevcih in peščenjakih. Tla vsebujejo več kalcija in kalija kot tla v iglastem gozdu. Razvijejo se gozdne rjavice, A-horizont je sicer izpran, vendar ne tako kot prsti pri pravem podzolu (Ilešič 1960: 36). Rendzine in degradirane rjavice so se razvile na triadnih apnencih. Degradirane humuzne rjavice se drže nižjih relativnih višin, medtem ko rendzine najdemo precej više. Debelina profila je različna; na bolj strmih pobočjih dominirajo plitve rendzine, ki so na južni strani suhe in bolj skeletne, na severnih straneh pa so zaradi večje vlage in nižje temperature globlje (do 1 m). Tekstura je v prvi fazi razvoja peskovita, v nadaljnjem razvoju pa glinasta. Prsti rendzin in degradiranih rjavic se vlečejo na levem bregu Save severno od naselij Loka in Račica. Debelejše humusne rendzine so prodnejše od plitvih, skeletnih in suhih. Zaradi svojih lastnosti so rendzine v glavnem prsti gozda – na njih najdemo tudi nekaj pašnikov. Gozd je mešan, prevladuje bukev, sledijo še javor, hrast, jelša in iglavci; smreka se nahaja večinoma v izoliranem kompleksu med ostalimi iglavci (Potušek 1962: 14).

Bibliogr afija Geografski atlas Slovenije. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1998. Melik, Anton Slovenija I, 2. zvezek. Ljubljana: Slovenska matica, 1936. Melik, Anton Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dolino. Slovenija II, 3. zvezek. Ljubljana: Slovenska matica, 1957. Melik, Anton Posavska Slovenija II., 3. zvezek. Ljubljana: Slovenska matica, 1959. Potušek, Dora Pokrajina med Radečami in Sevnico. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, geografija, 1962.

21



Dušan Klenovšek

Biseri nar ave med Velikim Kozjem in Lovrencem

Slap na Poharjevem grabnu je najlepši jeseni

Z zahodne in južne strani objema Loko reka Sava z umirjenim tokom ukročenih voda za jezom vrhovške hidroelektrarne, medtem ko se na severni strani dviguje Savi vzporedno potekajoč gorski greben. Skoraj tisoč metrov visoko Veliko Kozje s svojimi prepadnimi stenami iz belega dolomita se dviguje iznad sotočja Savinje in Save ter nato zlagoma spušča proti bolj zaobljenim pobočjem Lovrenca ter se na vzhodu zaključi s kopasto oblikovano Lisco. Geološko gledano pripadajo ti hribi litijski antiklinali, ki je del zagorsko-laške kadunje. Celotno kadunjo je v začetku terciarja zalilo Panonsko morje. Zaradi nihanja gladine vode je bilo tu izmenoma jezero in morski zaliv. Močni tokovi so prinašali ogromno materiala, tudi rastlinskega. Nastajale so plasti premoga, ki se nam pokažejo na Plešu, kjer so ga med poskusnim izkopavanjem pred drugo svetovno vojno izkopali kar nekaj ton. Takoj za zadnjimi loškimi hišami se začenjajo pobočja, ki nas vodijo prek Žirovnice in Čelovnika do vrha Kincla (631 m) ter še više, vse do vrha Velikega Kozja (993 m). Strm naklon in sončna južna lega pogojujeta uspevanje toploljubnih rastlinskih in živalskih vrst. Voda večinoma pronica v apnenčasto podlago, a mestoma na stikih z nepropustnimi kamninami privre na površje ter se v obliki manjših hribovskih potokov steka proti Savi. Z apnencem bogata voda na svoji poti tvori lehnjakove prevleke, ki so najlepše opazne na brzicah in slapovih. Nekaj jih opazimo na Žirovniškem potoku, več pa na slapovih potočka, ki izvira pod Čelovnikom. Iz Loke pridemo do njih v dobre pol ure hoda. Še lepši so slapovi na precej bolj vodnatem Poharjevem grabnu tik nad železniško progo pri Radečah. Poleg strmih potokov s slapovi in z lehnjakom pobočja krasijo prepadne stene in osamelci iz bele dolomitne kamnine. Ker ta razpada počasneje kot apnenec, so se skozi tisočletja izoblikovali tudi več kot deset metrov visoki osamelci. Opazimo jih na južnem pobočju Kincla, še večje pa na strmih severozahodnih pobočjih nad Savinjo in Gračnico. Najbolj mogočna je vsekakor 200 m visoka in le nekaj metrov široka Sekirca – stena, ki sega prek 100 m iz pobočja. Do naravnih oken pa poleg gamsov zmorejo le redki hribolazci. Tudi vrh Velikega Kozja se na zahodni strani preve-

23


24

Skalna in strma severozahodna pobočja so tudi v posi v bele prepadne stene z bogatim in pestrim življenjem v njej. Lovrenc in Lisca imata bolj položna pobočja, ki letni vročini dokaj hladna, kar poleg encijanu omogoča preživetje še nekaterim vrstam, ki sicer uspevajo v jih pretežno poraščajo listnati gozdovi. Celoten hribovski greben med Velikim Kozjem in Li- alpskem svetu. Tu naj bi te rastline preživele od umika sco je zaradi razgibanega reliefa in hitre menjave nad- ledu po zadnji poledenitvi pred deset tisoč leti. Tu so morske višine izredno bogat z raznolikim rastlinstvom. najbolj jugovzhodno ležeča nahajališča cele vrste alpVrh Lovrenca s slikovito cerkvico si obiskovalci najraje skih vrst. Najbolj poznan je zavarovan avrikelj ali lepi ogledamo v času prvomajskih praznikov. Pritegne ža- jeglič, že od nekdaj skupaj z encijanom (in planiko) simmetna modrina cvetov encijana, kot večina imenuje bol visokih gora. Uspeva na najbolj prepadnih stenah, Clusijev svišč. Ta je v alpskem svetu nad gozdno mejo zato večini pohodnikov in planincev ostaja skrit. Ostale dokaj pogost, tu pa uspeva najnižje in najbolj vzhodno alpske vrste so še: dvocvetna vijolica, dlakavi sleč, navav Sloveniji. Uporaba njegove slike na steklenicah z al- dni slečnik, rumeno milje, alpski srobot, skalna špajka, koholno pijačo je pripomogla, da se je v preteklosti na divji nageljček. Kjer je strma pobočja prerasel gozd, med podrastjo veliko izkopavalo njegove korenike. Marsikdo si ga je uspeva ena najbolj znanih slovenneuspešno skušal tudi presaditi na skih rastlin – kraljeva roža. Ko mi domačo trato ali skalnjak. Danes je jo je kot desetletniku pokazal izkunahajališče zavarovano kot botaničšen planinec, sem začutil spoštovanje ni spomenik, označeno s tablami ter do majhnega grmička z belimi glaviograjeno z leseno ograjo, ki preprečučastimi socvetji. Šele vrsto let kasneje je dostop z avtomobili. V občudovasem spoznal njeno »pravo« ime – blanju »ta velikega encijana« mnogi spregajev volčin. In kako je postala kragledajo, da skoraj istočasno cveti tudi ljeva roža? Kmet iz okolice Polhovega »mali encijan«. Nekateri mu pravijo Gradca jo je daljnega 1837 leta prinetudi zaspanček, a pravilno ga imenusel grofu Blagaju, poznanemu ljubitejemo tržaški svišč. Tako rekoč vsi v lju in poznavalcu rož. Kmalu se je izobčudovanju modrine sviščevih cvekazalo, da gre za do tedaj neznano vrtov spregledamo največjo posebnost sto in v čast grofu so jo poimenovali rastlinskega sveta – opojno zlatico. blagajev volčin. Glas o novi vrsti se je Do 30 cm visoko zlatico prepoznamo hitro širil po Evropi in že leto kasneje po značilnih zlato rumenih cvetovih. Opojna zlatica, Od ostalih vrst zlatic jo loči en sam naša največja znamenitost si jo je prišel pogledat sam saški cesar Friderik Avgust. Grof je v spomin vevelik okrogel list. In zakaj je tolikšna likemu obisku postavil še danes stoposebnost? Razlog je v tem, da uspeječi spomenik. Preprosti kmečki ljuva le v Zasavskih hribih – med Mrdje so bili prepričani, da je cesar rezlico in Lisco. Nikjer drugje na svetu sno bolan in ga bo roža ozdravila. To je ne moremo občudovati. Je torej enzmoto je drago plačal bolan kmet, ki demit tega območja. Domačini jo že je pil volčinov čaj, saj gre za zelo strudolgo poznamo po njeni strupenosti peno vrsto. (kot so sicer vse zlatice). Med drugo svetovno vojno so njene liste v pismih Povsem drugačne pa so razmere pošiljali fantom, ki so bili primorani na skalovju južnega pobočja. Tu toslužiti v nemški vojski. Ti so liste dali pli sončni žarki ustvarjajo razmere, na nogo pod nogavice in kaj hitro doki so precej podobne tistim v toplem bili rane na koži, ki so jih vsaj začaprimorskem svetu. To nam razkrivasno z bojišč preselile v ambulanto. Clusijev svišč, jo tudi nekatere toploljubne rastlinsimbol Lovrenca in planinstva


ske vrste. Med njimi so jeseni najbolj opazni grmički navadnega ruja, katerega listi zažarijo v rdečih, oranžnih in živorumenih odtenkih. Kot da smo na kamnitem Krasu. Med grmovnimi in drevesnimi vrstami prevladujejo črni gaber, mali jesen, šmarna hrušica, rdeči bor in puhasti hrast. V zgodnjem aprilu omamno zadišijo grmički zavarovanega dišečega volčina, konec maja z modrimi cvetovi pritegnejo travnolistne perunike. V bukovih sestojih so številni grmi ali manjša drevesa zavarovanega božjega drevca ali navadne bodike. Marsikje je prenesena, posajena ob kapelicah in križih, ponekod celo na dvorišču domačij. Zimzeleni poganjki s kontrastnimi rdečimi jagodami so pogosto sestavljali zimske šopke in dekoracije. Zavarovana tisa kljubuje v najbolj senčnih in strmih grapah severnega pobočja. Po svoji pestrosti živalski svet ne zaostaja za rastlinskim. Skalna severna pobočja naseljuje številčna populacija gamsov. Srečanja z njimi so naključna, saj se običajno umaknejo, preden bi jih lahko opazili. S svojimi prilagojenimi parklji zlahka premagujejo strma pobočja v iskanju sočnega grižljaja in varnega zavetja. Na skalnih poličkah prepadnih sten gnezdi sokol selec, ki velja za najhitrejšo ptico na svetu. Tudi skalne lastovke si gnezda uredijo v previsnih stenah. Topla južna skalnata pobočja pa poseljuje kot sinica velik skalni strnad, ki je sicer značilna vrsta kamnitega Mediterana. Med krošnje mogočnih bukev se spomladi iz Afrike vrnejo številni pari belovratega muharja. Gnezdenje vseh omenjenih vrst ptic je izrednega pomena ne samo v slovenskem merilu. Zato je večji del Velikega Kozja vključen v območje Nature 2000.

Dišeči volčin, zavarovana vrsta

Dolomitni osamelec na Kinclu

Pogled na Loko s Kincla, kjer žari rujevo listje

V gozdovih prek dneva prej slišimo kot vidimo številne duplarje (velikega in srednjega detla, pivko in črno žolno), živo rumeno obarvanega kobilarja, malega stržka, številne sinice, vrbje kovačke, ščinkavce, drevesne cipe in še mnoge druge. Ponoči njihove glasove zamenja oglašanje lesne sove in kozače – naše največje vrste sov. Divjega petelina ni že več desetletij in tudi gozdni jereb je vse redkejši. Gozdovi s precejšnjim odstotkom starejšega, deloma že sušečega in trohnečega drevja so tudi primeren življenjski prostor redkih in varovanih vrst hroščev. Poleti ni tako redko, da opazimo največje med njimi – rogača, bukovega ali alpskega kozlička. Vsi so pomembni za opredelitev območij Natura 2000. Ogroža jih pomanjkanje trohnečih in sušečih dreves, v katerih poteka večleten razvoj njihovih ličink. V isto skupino varovanih vrst spada tudi metulj črtasti medvedek, pogosta poletna vrsta na konjski grivi ali kateri drugi, pozno cvetoči rastlini. Negnojeni, tradicionalno (pozno) košeni travniki v maju in juniju pokažejo celo paleto barv cvetov. Prite-

Črtasti medvedek

25


26

gnejo navadni nageljčki in še posebno veliki oranžni ali rumenkasti cvetovi zavarovane kranjske lilije. Tudi orhideje cvetijo po travnikih in gozdovih. Med travniškimi naj omenim muholiko mačje uho, ki z obliko cvetov in njihovim vonjem prevari samce muh, ki so prepričani, da jih vabijo njihove samice. Parjenje z njimi (cvetovi) je seveda za njih neuspešno, orhideji pa omogoči, pa se lepljiva vrečka cvetnega prahu prenese na drug cvet. Med gozdnimi vrstami je pomembno pobočje Lisce, saj tam po znanih podatkih uspeva kar šest vrst orhidej močvirnic. Največja redkost je ozkolistna močvirnica, ki ima po do sedaj znanih podatkih blizu cerkvice na Joštu edino nahajališče v Sloveniji. Travniške vrste so tako kot sicer po vsej Sloveniji močno ogrožene. Bolj strmi in peščeni travniki so zaradi opuščanja živinoreje ali ročnega načina košnje marsikje prepuščeni zaraščanju. Travniki, na katerih je možna strojna košnja, pa se intenzivno gnojijo, da lahko na njih lastnik pridela čim več krme. Oba trenda sta za rastlinstvo in živali travnikov pogubna, saj že v nekaj letih na njih uspevajo le nekatere vrste trav in regrat. Vsako potepanje po gozdovih, travnikih, ob potokih ali blizu belih skalnih osamelcev med Velikim Kozjem in Lisco nam ob pozornem opazovanju in poslušanju razkrije nove bisere enkratne narave tega območja. Da bi ga le znali ohraniti za prihodnje.


Alenka Bogovič Peklar

Vasi v kr ajevni skupnosti Lok a in gibanje prebivalstva

Račica s poljem iz zraka, 2007

Lok a Gručasto naselje Loka leži v dolini Save, na levem bregu reke, ob cesti Zidani Most–Sevnica, pod strmimi gozdnatimi pobočji Kincla (631 m) in Kozičja (813 m). V ozadju se vzpenja Veliko Kozje. Severozahodno od naselja teče Žirovniški potok, ki se v bližini izliva v Savo. Po rečnem bregu je speljana železnica Ljubljana–Zagreb. K naselju spadata zaselka Sevce in Dobrava. Na holocenski ravnici ob Savi so njive, više pa travniki in gozd. Večina prebivalcev je zaposlena v Sevnici, Radečah, Zidanem Mostu in Hrastniku. Sredi vasi stoji na zahodni strani osrednjega vaškega trga graščina iz 13. stoletja, ki je bila okrog leta 1880 prezidana v angleškem kastelnem slogu. Od leta 1947 je v njej dom upokojencev. Ob njej je park iz 19. stoletja z osno tlorisno zasnovo. Župnijska cerkev sv. Helene je v osnovi z začetka 13. stoletja, kasneje pa je bila barokizirana. V bližini vasi in v okolici so našli predmete iz rimske dobe. Med letoma 1527 in 1542 je imel tukajšnjo župnijo utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in slovstva Primož Trubar, ki jo je upravljal s pomočjo svojega namestnika (Krajevni … 1995: 232). R ačica Račica je gručasto naselje v dolini Save, ki leži na levem bregu reke, jugovzhodno od Loke pri Zidanem Mostu, ob cesti Zidani Most–Sevnica. Skozenj teče račičanski potok, ki se v bližini izliva v Savo. Severno proti Radežu je že na pobočju zaselek Mekote, na vzhodu pa je gozd Črna hosta, ki porašča položno pobočje do Brega. Obdelovalne površine so ob Savi, na ravnini, ko jo prečka železniška proga Ljubljana–Zagreb. Zaposleni krajani delajo večinoma v Sevnici (Krajevni … 1995: 316).

27


Šentjur na Polju Šentjur na Polju je naselje v dolini Save, ki leži na ravnini na levem bregu reke, nasproti Vrhovega, južno od ceste Zidani Most–Sevnica in železnice Ljubljana–Zagreb. Vzhodno od vasi proti Savi so njive in travniki, severno pa je položno pobočje in na njem gozd Črna hosta. Cerkev sv. Jurija se prvič omenja sredi 16. stoletja (Krajevni … 1995: 377).

28

Breg Breg je razložena vas z gručastim jedrom, ki leži v dolini Save, na levem bregu reke, ob cesti Zidani Most– Sevnica, od katere se tu odcepi cesta proti Jurkloštru in Lisci. Skozi naselje teče železniška proga Ljubljana–Zagreb. K njemu spadajo zaselki Gradišče, Jelša in Zagradec, raztreseni po gričevju tik nad Savo v smeri proti Sevnici (Krajevni … 1995: 87). V bližini Save je precej njiv in travnikov, na katerih so med letoma 1960–1999 pridelovali hmelj. Na prisojnih pobočjih je veliko sadovnjakov in nekaj vinogradov.

Fara razborska sega od Save do Gračnice. Njen svet je peščen, holmovit, vendar rodoviten, dokaj s trto zasajen. obilo ima hladnih grap in senčnih gozdov, več vasi, samij, cerkvic in graščin, mnogo ptičev, žab, srn, zajcev in lisic. Megle tu ni, tudi pozimi rado tu solnce sije. Ceste so lepo speljane, zlasti ona z Brega, ki je rimskega izvora. Najvišja gora je Lisca s prekrasnim razgledom. Na solnčnih bregovih so naseljeni Zagorci, v senci pa Zališčani, oboji so imoviti, dobri, a ponosni. Za Lisco je v mokrem jarku nekoč stala steklarna, kjer še danes gospodari stari Glažutar. Ko je obratovala, so se tam naseljevali tuji delavci, celo iz Bavarske in Furlanije. O tem nam še danes pričajo imena: Martini, Kapelari, Petini, Delameja, Desani, Hercog, Biderman, Funkl, Šmit, Bartakoli, Imperl … Samosvoji, bojeviti in štemani so. Solnčni Zagorci pa so drugačni, so vljudni, mehki, dobri. Med temi so prav slovenska imena: Brečko, Namurš, Videc, Kovač, Šešek, Bršnjak, Zabasal, Močnik, Dobovšek, Kralj. Sta med njimi Papež in Škofič, ki nista živela v celibatu. Ob njih se je košatil Ceasar. Vsa ta zmes ljudi pa je spoštovala stare, dobre običaje, prirejala je več dni in noči trajajoča godovanja, martinovanja, klobasije …« (Jurko 1933: 71).

R azbor Razbor je razloženo središčno naselje z gručastim jedrom, zaselki in samotnimi kmetijami. Leži v jugozahodnem delu Vzhodnega Posavskega hribovja, na pobočju in temenu Razborskega hriba, ob cesti Breg–Jurklošter. Severno od njega se vzpenjata vrhova Njivce (801 m) in Vršica (771 m), severovzhodno pa Lisca (948 m). K naselju sodijo zaselki Lisce, Osredek, Rupce, Dule, Razborc, Banovec, Jame, Podjame, Ruda, Križ in Goliše. V okolici so krčevine s travniki, na terasah njive, na prisojah vinogradi, okrog njih pa prevladujejo gozdovi. Župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika je bila v 19. stoletju sezidana v neogotskem slogu, stoji pa na mestu veliko starejše cerkve (Krajevni … 1995: 324). Razborski učitelj Blaž Jurko pa je Razbor opisal takole: »…

Razbor, 2008


Okroglice Okroglice so razložena vas v Vzhodnem Posavskem hribovju, ki leži na južnem pobočju hrbta, ki se od Lovrenca (722 m) prek Njivic (822 m) vleče do Vršice (771 m). Na vzhodu se vzpenja Lisca (948 m), na jugu pa Razborski hrib (479 m) in na severozahodu Veliko Kozje (993 m). Naselje je dostopno po cesti z Brega ali po odcepu od ceste Breg–Jurklošter, od katere se odcepi tudi cesta za Lisco. Okroglice sestavljajo zaselki Zatreb, Lovrenc, Zavrate in Mlake s po eno domačijo ter Lariše, Podvine, Znojile in Kurja vas. V spodnjem delu vasi še uspeva vinska trta. Cerkev sv. Lovrenca vrh istoimenske vzpetine je sedanjo podobo dobila v 17. stoletju. V okolici so našli več predmetov iz rimske dobe (Krajevni … 1995: 273). R adež Razloženo naselje z gručastim jedrom leži v jugozahodnem delu Vzhodnega Posavskega hribovja, na prisojnem pobočju istoimenskega hriba (654 m), severnovzhodno od Loke pri Zidanem Mostu in Račice. Dostopno je po odcepu od ceste, ki pelje po dolini Žirovniškega potoka in se v Loki priključi na cesto Zidani Most–Sevnica. K naselju spadajo zaselki Mala Breza, Podradež in Polana. Na Polani je v osnovi srednjeveška cerkev sv. Fabijana in Sebastijana. V prisojnih legah je še precej vinogradov z zidanicami, ki se omenjajo med letoma 1457 in 1461 (Krajevni … 1995: 317).

Žirovnica Razloženo naselje samotnih kmetij in zaselkov v jugozahodnem delu Vzhodnega Posavskega hribovja leži na južnih pobočjih Velikega Kozja, Planine in Kozičja, nad dolino Žirovniškega potoka. Dostopno je po cesti iz Loke pri Zidanem Mostu. Sestavljajo ga zaselki Kozje, Mrzlo Polje, Mrzla Planina, Zakozičje in Kajtna. Okoli domov so skromne obdelovalne površine, ki jih sklenjeno obdajajo gozdovi. Razgledno Veliko Kozje je priljubljena izletniška točka, znana po rastiščih nekaterih vrst ilirskega in alpskega rastja (Krajevni … 1995: 447). Čelovnik Razložena vas leži v jugozahodnem delu Vzhodnega Posavskega hribovja, v hribovitem in deloma strmem svetu na južni strani Velikega Kozjega, visoko nad dolino reke Save pri Radečah. Dostopna je po cesti iz Zidanega Mosta ali po slabi poti, ki se odcepi od ceste Zidani Most–Sevnica. Sestavljajo jo zaselki Brezova Ravan, Pleš, Kobiljek, Zalipno in Koren. Okoli krčevin so obsežni gozdovi. Cerkev Sv. Duha pod hribom Kozičje je verjetno iz 14. stoletja (Krajevni … 1995: 104). Slap Razložena vasica v skrajnem jugozahodnem delu Vzhodnega Posavskega hribovja leži na južnem pobočju hriba Kincel (631 m), nad levim bregom reke Save, po katerem tečeta cesta Zidani Most–Sevnica in železniška proga Ljubljana–Zagreb. Na severovzhodu se strmo vzpenja gozdnato Kozičje (813 m). Do leta 1984 se je naselje imenovalo Obrežje pri Zidanem Mostu. Krajevna skupnost Loka je eno tistih območij, ki se srečujejo s počasnim naraščanjem oz. z upadanjem števila prebivalcev.

29


Tabela: Število prebivalstva v naseljih krajevne skupnisti Loka 1

30

Naselja

1869

1900

1931

1961

1971

1981

1991

2002

Loka Račica Breg Šentjur Razbor

211 223 186 94 223

238 227 163 90 224

274 227 185 79 207

381 254 141 87 215

401 265 161 104 195

419 244 145 122 175

295 222 151 102 152

472 207 156 89 153

Okroglice Radež Žirovnica Čelovnik Slap

191 144 92 100 33

224 167 90 105 39

190 169 93 132 47

157 172 68 72 33

126 171 60 60 35

100 132 45 45 31

87 120 38 31 24

85 126 34 16 20

Ob pogledu na gornjo tabelo bi težko potegnili neki skupni imenovalec, saj je število prebivalstva v istem obdobju v nekaterih vaseh naraščalo, v drugih pa upadalo. V povprečju pa lahko rečemo, da je število prebivalstva naraščalo do leta 1931, po tem letu pa v vaseh Loka, Račica, Šentjur, Razbor in Radež. Zaskrbljujoč je podatek, da se je od leta 1981 pa do popisa v letu 1991 število prebivalstva v vseh vaseh zmanjšalo in da je indeks letne rasti prebivalstva med 1961–1991 pri vseh vaseh razen pri Bregu negativen. Nekoliko drugačno sliko pa daje zadnji popis prebivalstva v letu 2002. Med letoma 1991–2002 je indeks letne rasti prebivalstva v večini vasi negativen, v porasti pa je še posebej v Loki ter v Radežu in na Bregu, medtem ko je na Razborju ostal skoraj nespremenjen. Tabela: Povprečna rast prebivalstva 2 Naselja

Povprečna letna rast prebivalstva 1831–1961

Povprečna letna rast prebivalstva 1961–1991

Loka

1,11

-0,85

Račica

0,38

-0,45

Breg

-0,90

0,23

Šentjur

0,32

0,53

Razbor

0,13

-1,15

Okroglice

-0,63

-1,95

Radež

0,06

-1,19

Žirovnica

-1,04

-1,92

Čelovnik

-2,00

-2,77

Slap

-1,17

-1,06

1 2

Popisi prebivalstva 1869–1991, Krajevni leksikon Slovenije 1995; Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 2002, Statistični urad Republike Slovenije. Krajevni leksikon Slovenije, 1995.

Na razvoj prebivalstva vpliva veliko dejavnikov, od katerih jih je nekaj skoraj nemogoče dokazati in opredeliti (npr. socialne in gospodarske razmere, tradicija in miselnost ljudi ipd.). Po drugi strani pa vemo, da je gibanje prebivalstva odvisno od naravnega prirastka ter migracij. V glavnem lahko za povojno obdobje ugotavljamo, da so se v Sloveniji nekatera območja nenehno praznila, torej se je število prebivalcev zmanjševalo. Vzroke so geografi iskali večinoma v načinu gospodarskega razvoja, ko se je spodbujalo predvsem industrijo in policentrični razvoj Slovenije. Vendar pa je ta razvoj vseeno obšel nekatera zatišna in prometno odmaknjena območja. Predvsem mladi so se začeli odseljevati, saj so v mestih ali drugih, npr. občinskih, središčih videli možnosti za delo in boljše življenje. Na podeželju je tako ostajalo vse več starejšega prebivalstva. K odseljevanju so pripomogli tudi počasna elektrifikacija podeželja in odročnih območij, slabe prometne povezave in lokalne ceste, vodna oskrba, telefonija in pomanjkanje delovnih mest (Polšak 1998: 40). Opisani procesi so bili prisotni tudi na območju krajevne skupnosti Loka.


Bibliogr afija Bogovič, Alenka Krajevna skupnost Loka pri Zidanem Mostu skozi čas. Diplomsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 1999. Jurko, Blaž Moje dogodivščine. Celje: Konzorcij »Nove dobe«, 1933. Krajevni … = Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1995. Polšak, Anton Razvoj prebivalstva v Občini Sevnica od leta 1869. V: Boštanj: 800 let. Boštanj: Krajevna skupnost, 1998.

31


Dora Potušek Čobanovič

Upr avni položaj kr ajevne skupnosti Lok a pri Zidanem Mostu

32

Po izumrtju velikih fevdalnih rodbin v zgodnjem srednjem veku je Laško postalo v 13. stoletju pomemben deželoknežji fevd Habsburžanov. Laška gospoščina je bila sedež velikega urada s štirimi poduradi, ki je zajemal svet od Trbovelj do neposredne bližine Celja. Na istem ozemlju je laška gospoščina izvrševala tudi deželoknežje krvno sodstvo. Enako pomembno vlogo sta na laškem ozemlju tostran Save imela še Jurklošter in Loka. Omenjene tri gospoščine so bile osnova tudi v izvedenih reformah Marije Terezije in Jožefa II. v 18. stoletju, ki pomenijo že zarodek moderne državne uprave. Po tej upravni organizaciji je bilo celjsko okrožje razdeljeno na štirideset davčnih okrajev. Območje tostran Save pa je bilo razdeljeno na tri davčne okraje: Laško, Jurklošter in Loka. Loka je imela sedem davčnih in štirinajst popisnih občin. Z izdelavo franciscejskega katastra pod cesarjem Francem II. so davčne občine začeli imenovati tudi katastrske občine. Korenite družbenopolitične in ekonomske spremembe je prinesla marčna revolucija 1848/49. Prišlo je do družbenopolitične in upravne delitve države. Nastane nova občina kot najmanjša upravna enota, na katero je sedaj državna oblast namesto prejšnje gospoščine prenesla izvrševanje neposredne oblasti. Občina Loka, ki je obsegala k. o. Loka, k. o. Radež, k. o. Sv. Peter, k. o. Sv. Jurij, k .o. Okroglice, k. o. Lokavec in k. o. Širje je spadala še vedno pod laški sodni okraj. Med obema vojnama je upravna občina Loka pri Zidanem Mostu ostala nespremenjena, v tem času pa se je kar dvakrat spremenilo njeno ime. 14. marca 1933 se je z zakonom o občinah občina Loka pri Zidanem Mostu preimenovala v občino zidani most, njen sedež pa je še naprej ostal v Loki. 9. avgusta 1937 so na predlog ministra za notranje posle kraljevi namestniki (knez namestnik Pavle in še dva namestnika) podpisali ukaz, s katerim se je občina Zidani Most ponovno preimenovala v občino Loka pri Zidanem Mostu. Med okupacijo je okupatorska uprava ukinila loški okraj, teritorij pa razdelila na celjsko in trboveljsko okrožje. To se je čudno zajedalo v laški prostor, kar je bila zagotovo posledica okupatorjeve težnje, da bi si z


Viri Maček, Jože, ur. Laški zbornik 2002, Laško: Knjižnica, 2002, 67–92. Zgodovinski arhiv Celje, http://www. zac.si/vodnik/l/loka/loka.html, 26. 10. 2007 Teropšič, Tomaž Kozjanski odred. 1. knjiga. Maribor: Založba Obzorja, 1993, 64, 71

brežiškim in s trboveljskim okrožjem zagotovil dovolj širok obmejni pas vzdolž Save. Nemški okupator je občino s sedežem v Loki preimenoval v občino Zidani Most. Spadala je v trboveljsko okrožje. Po partizanskem napadu na Loko 25. maja 1944, v katerem je bila požgana občinska stavba, je okupator ukinil občino in pošto v Loki in prenesel njihova sedeža ter dejavnost v Zidani Most. Po osvoboditvi leta 1945 je bila nekdanja občina razdeljena na krajevne ljudske odbore (KLO): KLO Breg, KLO Loka, KLO Razbor in KLO Zidani Most. Istega leta je v Loki začel delovati Krajevni ljudski odbor Loka pri Zidanem Mostu, ki je obsegal k .o. Lokavec – del, k. o. Sv. Peter (prej Sv. Peter pri Loki) – del, k. o. Loka, k. o. Okroglice in k. o. Radež. Upravno je spadal k okraju Trbovlje. Ukinjen je bil leta 1952, na njegovem območju pa je prevzel oblast Občinski ljudski odbor Loka pri Zidanem Mostu. Ta je obsegal območje nekdanjih krajevnih ljudskih odborov Loka pri Zidanem Mostu, Breg in Razbor. Upravno je spadal k okraju Trbovlje. Občinski ljudski odbor Loka pri Zidanem Mostu je nehal delovati leta 1955, ko je bila občina Loka pri Zidanem Mostu priključena k občini Radeče. Leto 1958 je prineslo dve novosti takratni občini Radeče. Najprej je bil z zakonom 30. maja 1958 ukinjen trboveljski okraj. Občine tega okraja so delno priključili okraju Ljubljana (Hrastnik, Radeče, Trbovlje in Zagorje ob Savi), delno pa okraju Novo mesto (Brežice, Senovo, Sevnica in Krško). Ta zakon še ni posegel v sestav radeške občine. Šele zakon z dne 28. decembra 1958 o spremembah Zakona o območjih okrajev in občin v LRS je ukinil občino Radeče. Njen teritorij so si razdelile občine Hrastnik, Litija, Sevnica in Zagorje ob Savi. Leta 1959 je bil tako del območja ukinjene občine Radeče (k. o. Loka pri Zidanem Mostu, k. o. Okroglice, k .o. Radež in k. o. Sv. Jurij) priključen občini Sevnica. Preseneča dejstvo, da je področje nekdanje občine Loka pri Zidanem Mostu ob priključitvi občini Sevnica prišlo na drugi stopnji pod upravno pristojnost okraja Novo mesto, kar je bil v zgodovinskem in geografskem smislu izjemen pojav. To je ostalo do ukinitve okraja v Novem mestu leta 1962. Loka je vedno gravitirala k naravnejšemu zaledju, pa naj je to bilo Laško ali posredno tudi Celje. V letih 1964in 1965 so se ustanavljale krajevne skupnosti za območja, ki so predstavljala geografsko in gospodarsko celoto. Loka je izpolnjevala vse zahtevane kriterije in tako je bila leta 1965 ustanovljena današnja Krajevna skupnost Loka pri Zidanem Mostu.

33



Alenka Bogovič Peklar

Zgodovina kr ajevne skupnosti v posameznih obdobjih

Lošk a dolina in okolica v začetkih civilizacije

Zračni posnetek osrednjega dela Loke s trgom, graščino in župnijsko cerkvijo, ki ga je 25. 7. 1928 posnel loški rojak, pilot – narednik Edvard Breznik

Štajerska ob Savi in Savinji je prišla pod rimsko oblast v letih 34 in 33 pr. kr. in je ta trajala približno 500 let. Rimski kolonisti so se naseljevali na prejšnjih ilirskih in keltskih seliščih. Na hribu pri Radečah je znano keltsko grobišče, vrh hriba nad Bregom pa je prazgodovinsko gradišče (še danes ime Gradišče). Na Razborju, vzhodno od graščine Rude je starinoslovec Pečnik, kakor ga imenuje kronist razborske šolske kronike, odkril gomilo, v njej pa bronasto sekiro. Pečnik, ki je med drugim odkril tudi rimsko mesto Neviodunum (danes Drnovo pri Krškem), je na Razborju odkril več žarnih grobišč, v njih pa razno orodje, orožje (meči, bodala), lonce in situle.3 Pečnika omenja tudi Avgust Stegenšek in pravi, da je vse najdbe odnesel, ljudje pa so nadaljevali s kopanjem ter našli še majhen, z roko narejen lonec s tremi grbami iz črne prsti. Visok je 7 cm, premer znaša 10 cm, debelina pa 1 cm. Lonec se prenesli v muzej Zgodovinskega društva v Maribor (Stegenšek 1909: 164). Rimska naselitev in kolonizacija sta je omejevali le na nekatere strateško in prometno pomembne točke, kar smemo sklepati na podlagi rimskih najdb ob črti Zidani Most–Loka–Razbor. V bolj sklenjenih kompleksih pa so to kolonizacijo opravljali po naravnih tirih rek in potokov pa tudi v smeri rimskih cest in naselbin. Tod skozi je potekala rimska cesta, po kateri sta se širila trgovina ter promet iz Italije v Panonijo in obratno (Vatovec 1929: 6–7). Da je bila loška dolina poseljena že v rimski dobi, pričata tudi skromen sarkofag, izkopan na graščinskem vrtu, in na severni strani župnišča vzidan kamen, ki je epigrafikom delal precej preglavic. Njegov napis karakterizira CIL kot težko čitljiv (litteris pessimis et plene deformatis). Pred sto leti sta se ukvarjala z njim Wilmanns in R. Kna-

3

Šolska kronika osnovne šole Razbor 1874–1932, hrani: Osnovna šola Sava Kladnika Sevnica.

35


Avgust Stegenšek v svojem članku opisuje, da se je okrog leta 1904 v vasi Znojile sprožil plaz in odkril nagrobni spomenik z že skoraj izbrisanim napisom. Šele leta 1909 ga je opazil šolski upravitelj na Razborju Blaž Jurko. Debelina kamna je 10 cm, skoraj 1 m je visok, spodaj 43 cm, zgoraj pa 36 cm širok. Z ožjim delom pod napisno ploščo je bil zasajen v zemljo, v majhni vdolbini na vrhu pa je bil pritrjen kak verski simbol iz kamna ali kovine. Napis se glasi (Stegenšek 1909: 163): 36

Rimski kamen, vzidan v steno župnišča

bl. Končno ga je razvozlal Balduin Saria in tekst objavil v Antike Inschriften aus Jugoslavien (1938). Spomenik je pomemben v etnografskem pogledu. V napisu je navedenih več imen roditeljev in otrok. Med imeni so tudi taka, ki nimajo latinskega zvoka, kakor Couidomiar, Nertomar in Sur. Ta imena so gotovo keltska. Otroci teh oseb, kot so Piaius Coudomari filius, Vibius Nertomari filius in Antia Suri filia, pa imajo latinska imena.4 Iz tega sledi, da je v tej dobi na našem ozemlju keltski živelj še obstajal, bil pa je na poti v romanizacijo: rimska oblast in kultura sta si že prisvajala keltsko mladino. Knabl postavlja ta spomenik v 2. stoletje. Obravnavani spomenik je bil najden v Čelovniku nad Loko. Tu je bil najden še en kamen z napisom Secio Maximi Filius annorum IX, ki pa se je izgubil (Mlinar 1956: 68).

4

Latinsko: filius – sin, filia – hči.

D

C E L S I L LA MAKSIMI AN . LXXV SABINIANA AN . LXX

M

Posebno pomembni pa so votivni kamni, najdeni pri loški podružnici sv. Jurija v Šentjurju na Polju. Podobni kamni so bili najdeni tudi na Savi, vasici nasproti železniške postaje Hrastnik na desnem bregu reke Save, in v bližnjih Radečah, kjer je bila tedaj glavna baza rimskega pristanišča za trgovino v Posavju. Vsi zgodovinarji, ki so se ukvarjali s proučevanjem teh spomenikov, so si edini v tem, da je Sava tudi v rimski dobi služila plovbi. Med temi kotlinami, v katerih so bila tri pomembnejša rimska mesta, Emona, Celeia in Neviodunum, se dviga razsežna gorska gmota, ki jo presekata dve pomembni reki, Sava in Savinja. Sava spaja Ljubljansko kotlino s Krškim poljem, kjer je bil Neviodunum, Savinja pa Celeio in Savinjsko dolino s Krškim poljem. Brodarji so postavljali zaobljubne kamne rečnim božanstvom za srečno prestano vožnjo. Pri cerkvi sv. Jurija sta bila v stebrih ob vhodu na pokopališču do leta 2001 vzidana dva rimska votivna kamna. Napis je v štiridesetih letih 18. stoletja prebral loški župnik Janez Gajšnik in ga zapisal v svoji topografiji Compendiosa totius archiparochiae Tyberensis topographia iz leta 1747. Oba napisa je leta 1938 obrazložil Balduin Saria (Hoffiler, Saria 1938: 14 (No. 26, 27)). Po njem se je napis v kamnu nekdanjega severnega stebra glasil: »Savo et Adsalutae Caius Memmius VSLM«, napis v kamnu nekdanjega južnega stebra pa: »Adsallutae sacrum Lucius Servilius Eutyches(?)


cum suis gubernatoribus votum solvit libens merito.« Oba kamna sta posvečena rečnima božanstvoma, eden Savusu in Adsaluti, drugi samo Adsaluti. Savus je reka Sava in obenem njeno božanstvo, Adsaluta pa je po mnenju zgodovinarja Müllnerja najverjetneje Savinja (Mlinar 1956: 68–69). Votivna kamna sta od maja 2008 na ogled v stalni muzejski zbirki Kamni govorijo na Sevniškem gradu. Zaradi vojaških pohodov in trgovine se Rimljani niso zadovoljevali samo z vodnimi žilami in težko prehodnimi stezami. Zato so zgradili širše in trdne ceste po obronkih gora na vse strani. V Radečah je stala tudi 34. postaja na rimski cesti Oglej–Sisak. S to cesto se je tam križala pot Ptuj, Celje, Zidani Most, Radeče, Drnovo. Od Radeč do Zidanega Mosta je vodila cesta ob desnem bregu Save. Okrog leta 290 n. š. so zgradili v Zidanem Mostu (sodeč po letnicah tamkaj pozneje najdenih rimskih novcev) mogočen kamniti most prek Save. Ob veliki suši leta 1834 so se prikazali ob desnem bregu Save ostanki stebra rimskega mosta. Pri odstranjevanju ostankov so naleteli v stebru na kup srebrnih in bronastih novcev in zlato čašo. En novec je imel letnico 50 n. š., drugi pa 260 n. š. V bližini Zidanega Mosta so našli mnogo rimskih novcev, napisnih kamnov, kipov, ostankov mostov, stavb in cest v naseljih: Razbor, Okroglice, Znojile, Čelovnik, Ruda, Lisca, Henina, Rimske Toplice, Turje. Iz savske doline je vodila cesta med Okroglicami in Poljem proti Lisci na prelaz »Na Gradcu« in dalje v Panonijo. Prav na Lisci pa je bila meja med Panonijo in Norikom. Pri Okroglicah je stala v obrambo ceste rimska trdnjava s posadko. Okrog nje se je razvila večja naselbina, o kateri pričajo številne izkopanine. Drugo utrdbo je postavil rimski polkovnik Mark Ulpij Rutilijan na današnji Rudi (Jelovšek 1972: 57).

Lošk a dolina in okolica v fevdalni dobi Po Rimljanih so kolonizacijo nadaljevali Slovani, ki so dobili dediščino keltsko-tavriščanskih in rimskih kolonizatorjev po odhodu Langobardov v Italijo. Naselili so se v majhnih zaselkih, njihove plemenske zveze so predpostavljale ter izvajale princip skupne posesti. V prvi dobi po naselitvi se naši predniki še niso povsod držali stanovitno na istem zasedenem zemljišču. Bilo je notranje preseljevanje (Vatovec 1929: 6–7). Obdobje svobodne in samostojne slovenske države Karantanije v 7. in 8. stoletju je bilo kratko. Leta 828 so prišli Slovenci pod tuj jarem in takrat se je začelo več kot tisočletno obdobje tuje oblasti. Proti koncu 8. stoletja so prišli Slovenci najprej pod frankovsko nadoblast, ki je začela uvajati frankovski fevdalizem – hubni sistem. V prvih stoletjih so se Nemci naseljevali na nekatere predele, ki so bili že poseljeni, nastajale pa so tudi nove naselbine v predelih, ki so bili dotlej še porasli z gozdom (Melik 1936: 342–343). Vse to lahko podpremo še s krajevnimi imeni, ki so se nam ohranila. Z njimi so v neštetih primerih ohranjeni spomini, kako se je gozd spreminjal v njive, travnike ter pašnike in so se ustanovila naselja. Kjer imamo naselja, marsikje samo skupino njiv in travnikov z imenom Rut, Rute, vemo, da je poprej rasel gozd, isti pomen ima krajevno ime Laze. Prav gotovo pomeni naselje v izkrčenem gozdu ime Dobrava. Na kasnejša naselja kažejo še nekatera druga krajevna imena, kakor Loka, Log in podobno; vendar tu še ni povsem jasno, če pomenijo loke in logi povsod zares prvotno neposeljeno zemljišče in če niso morda vendarle že ob prvi poselitvi na primernem kraju, dalo ime loke ali loga. Ni izključeno, da imamo v nekaterih takih imenih sled razseljevanja prav iz najstarejše, še povsem slovenske dobe (Melik 1936: 345). Vatovec pravi, da je kolonizacija v 13. stoletju napredovala v tolikem obsegu, da se v urbarjih iz dobe Otokarja II. in Habsburžanov navajajo že vse današnje naselbine. Te male naselbine so se v stoletjih z razvojem kmetijstva, prometa in industrije počasi večale v večje vasi ali pa so nasprotno celo izginile. Po razpadu frankovske države pa je prišlo naše ozemlje v okvir nemškega cesarstva. V času med 10. in 12. stoletjem so nemški cesarji začeli deliti ozemlje v Veliki

37


vojvodini Karantaniji med cerkvene in posvetne fevdalce. Posledica tega je bilo razbitje Karantanije na marke ali krajine oziroma pozneje dežele. Tako so nastale dežele Kranjska, Koroška, Štajerska, Goriška in Istra. Loka z okolico je v srednjem veku kot del štajerske dežele pripadala visokemu nemškemu plemstvu, štajerskim vojvodom Traungaucem, nato Babenberžanom, po izumrtju teh pa češkemu kralju Otokarju II., za tem pa Habsburžanom (Vatovec 1929: 6–7).

38

V 11. stoletju so pomembno posestvo v Savinjski marki (gospostvo Laško) dobili grofje Traungauci in s tem dosegli Savo. Po smrti zadnjega Traungauca pa se je na Štajerskem leta 1192 uveljavila avstrijska vojvodska dinastija Babenberžanov, ki si je poskušala tu utrditi oblast vse do Save, kjer je leta 1224 sezidala most na Savinji, tik pred njenim izlivom v Savo (Prunk 1998: 25). O nadaljni usodi mostu vemo le, da je bil leta 1442 porušen. V njihovi posesti je bila zelo pomembna prometna dolina, ki je vezala njihova lastna imunitetna zemljišča med seboj in omogočala dohod na ozemlja tujih dinastov južno od tod. Babenberška posest je segala ob Savi do bližine Sevnice, ki pa je bila že v salzburških rokah (Mlinar 1956: 70). Leta 1208 naj bi dal vojvoda Leopold VI. Babenberški zgraditi cerkev sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu. V njej še danes lahko beremo napis: »Anno 1208 a Leopoldo cognomento Glorioso, Duce Austriae et Styriae, templum isthoc Diva Helenae sacrum unacum parochia erectum et fundatum est.« Na severni steni ladje sta še danes vidna portreta vojvode Leopolda VI. in njegove žene Teodore z napisi: »Leopoldus cognamento Gloriosus, dux Austriae et Styriae, Helenae reginae Hungariae filius.« Pod sliko vojvodinje pa je napisano: »Theodora Manuelis Comneni, Graecorum Imperatoris, filia, Conjux Leopoldi.«. Na južni steni prezbiterija je bila nekdaj slika cesarja Konstantina z napisom: »Constantinus Imperator, divae Helenae filius.« Po imenu patrocinija sodeč je dal vojvoda to cerkev zgraditi v spomin svoje matere Helene. Iz slik in napisov bi lahko sklepali, da je hotel Leopold s to cerkvijo proslaviti tudi svoje rodbinske zveze s Carigradom. Njegova žena je bila hči bizantinskega carja Emanuela Komnena. V svoji krščanski vnemi se je ustanovitelj spomnil tudi davnega prednika svojega tasta, za krščanstvo zaslužnega cesarja Konstantina, čigar mati Helena je kot svetnica v oltarju. V loški cerkvi sta torej

prikazani babenberška in bizantinska slava, saj je sam Leopold VI. nosil pridevek Slavni. Babenberžani so po razmeroma kratki dobi (1246) izumrli s Friderikom II. Bojevitim, njihovo oblast pa je prevzel češki kralj Otokar II. Ta je prisilil zadnjo Babenberžanko Agnezo, vnukinjo Leopolda VI., vdovo po koroškem vojvodu Ulriku III. Spanheimskemu, da se je pred sklenitvijo drugega zakona z grofom Ulrikom Vovbrškim odrekla vsem babenberškim alodom in vsemu zemljiškemu imetju na Koroškem (1270). Za odpoved se je morala zadovoljiti z letnim užitkom 962 srebrnih mark iz dohodkov štirih šefonatov5 Laško (Loka je spadala v I. šefonat) in v Žalcu ter z dajatvijo raznih gradov. Po zmagi Rudolfa Habsburškega nad Otokarjem (1278) je grofica Agneza proglasila izsiljeni sporazum s češkim kraljem za neveljaven in zahtevala od Rudolfa odstop njej pripadajočih dežel in posestev (Mlinar 1956: 71). Po doslej znanih podatkih se kraj Loka pri Zidanem Mostu prvič omenja za desetletje od 1220 do 1230 kot Lyas in officio Lachen in isti sunt homines proprii: de Loch et Rastocha v Babenberškem urbarju, v katerem so sumarno navedeni dohodki od dajatev v Loškem uradu.6 Ime kraja se je skozi čas pojavljalo v pisnih virih v različnih oblikah: med 1265–1267: »in Lokke Inferiori 4 predia … in Superiori Lokke 6 predia«,7 8. 11. 1269: »Alberto vicario de Lok«, 10. 9. 1309: »Lok«, 1. 7. 1325: »domino Vigando plebano in Loch«, 4. 5. 1398: »Hans der Scheyrer pharrer zu Lakch«, leta 1423: Lok, leta 1425: Lakg, 18. 10. 1427: »Niclasen Schierrmer pfarrer zu Lok«, 13. 3. 1429: »pharar ze Lachk«, 17. 7. 1452: Lagkh, med 1457–1461: »ain huben zu Lagk«, 3. 9. 1479 »vicarius … in Loch«, 17. 10. 1495: »rectori ecclesie sancte Helene in villa Loch,8 leta 1647: Laakh,9 leta 1681: Laak bei Tüffer (Loka pri Laškem).10 5

Šefon (nem. Schöffe): sodin, ki je bil predstavnik župe (upravne enote), morda gre za naslednika nekdanjih županov (prim. Sergej Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev: od naselitve do zloma stare Jugoslavije, Ljubljana, 1961, 134). 6 Pavle Blaznik, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, 1. zvezek (A–M), Maribor 1986, 447; Alfons Dopsch – Anton Mell, Die Landesfürstlichen Gesamturbare der Steiermark aus dem Mittelalter, v: Österreichische Urbare, I. Abt., 2, Wien – Leipzig, 1910, 35/12–7. 7 Blaznik 1986: 447. 8 Za pisne vire med letoma 1265–1267 in 1495 prim. Blaznik 1986: 447; Joseph Georg Zahn, Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter, Wien, 1893. 9 Joseph Georg Zahn, Steierische Miscellen: zur Orts- und Culturgeschichte der Steiermark, Graz, 1899, 238. 10 Prim. Richard Peinlich, Geschichte der Pest in Steiermark, II. zv., Graz, 1878, 521.


Upr avna ureditev laškega okr aja Ozemlje današnje krajevne skupnosti Loka je v fevdalni dobi spadalo pod laški okraj. Po zavladi nemških zemljiških gospodov v Laškem se je polagoma in delno likvidiral stari posestni red absolutne posestne skupnosti, ki ni slonel samo na kolektivnem krčenju in kolektivnem pašništvu, ampak tudi na kolektivni žetvi. Pod spodbudo in nadzorom nemškega zemljiškega gospoda v Laškem oziroma njegovega zastopnika, laškega oskrb-

nika, ter pod lokalnim vodstvom slovenskih županov v posameznih naselbinah se je uvedel nov posestni red na temelju zemljiške odmere po hubah kot zemljiških izmernih enotah. Bilanca tega kolonizatoričnega dela in naseljenost tega ozemlja do 13. stoletja pa se kaže v ohranjenih deželno knežjih urbarjih iz 13. stoletja: v urbarju iz dobe Babenberžanov (1220–1230), urbarju iz dobe Otokarja II. Pře-

Tabela: Dajatve v 1. šefonatu laškega urada (Vatovec 1927: 41). Naselbine

Hube

Pšenica v vagonih

ž u p.

k m e t

ž u p.

k m e t

Ledina

2

5

-

20

Orehovo

2

-

-

-

Libovc

2

2

-

Počakovo

2

2

Pleš

2

2

Doline

2

Lukovca Brezno

Oves v vagonih

Svinje

Ovce z jagnjeti

Jagnje- ta

Vino v tovorih

Penezov

k m e t

ž u p.

K M E T

ž u p.

k m e t

Ž U p.

K m e t

ž u p.

k m e t

ž u p.

k m e t

-

20

1

A

1

5

-

-

-

-

-

-

-

-

1

A

1

-

-

-

-

-

-

-

8

-

8

1

A

1

2

-

-

-

-

-

-

-

8

-

8

1

A

1

2

-

-

-

-

-

-

-

8

-

8

1

A

1

2

-

-

-

-

-

-

3

-

12

-

12

1

A

1

2

-

-

-

-

-

-

2

2

-

8

-

8

1

A

1

2

-

-

-

-

-

-

2

2

-

8

-

8

1

A

1

2

-

-

-

-

-

-

Širje

2

3

2

12

4

12

1

A

-

1

1

-

-

-

-

-

Kernice

2

5

2

15

4

-

1

A

-

1

1

-

-

-

-

-

Polana

2

2

2

6

4

-

1

A

-

1

1

-

-

-

-

-

Suhadol

-

4

-

-

-

-

-

-

-

4

-

-

-

-

-

-

Slap

-

5

-

-

-

-

-

-

-

-

-

-

-

1

-

-

Sp.Loka

-

4

-

16

-

24

-

-

-

-

-

-

-

-

-

-

Zg.Loka

-

6

-

24

-

36

-

-

-

-

-

-

-

-

-

-

Jelovo

-

12

-

48

-

48

-

4

-

4

-

-

-

-

-

-

Zahrib

-

13

-

-

-

-

-

-

-

13

-

-

-

-

-

260

Kum

10

18

-

-

-

-

-

-

5

18

-

-

-

-

55

15

Vsota

32

87

6

193

12

192

11 po 12 pe

13

13 po 16 pe

59 po 16 pe

3 po 4 pe

-

-

1

55

275 330 pen 2m 10p.

Vsota po urbar. Podatkih

-

94

-

231

-

232

-

14

-

-

-

-

-

-

-

2m in 9 pen

Op. p.: po tri hube odrajtujejo svinjo v vrednosti 15 penezov

39


40

misla (1265–1267) in urbarju iz dobe Habsburžanov, tj. za časa Albrehta I. (1280–1295) (Vatovec 1927: 6). Prvi listinski sledovi, v katerih se kaže upravni ustroj laškega okraja v 13. stoletju, segajo v leto 1182. Iz podatkov v babenberškem urbarju je razvidno, da je obsegal laški urad šestero upravnih poduradov ali okrožij. V dobi od 1200–1230 do 1265–1267 pa se je v laškem uradu, kakor kaže Otokarjev urbar iz let 1265–1267, upravna reorganizacija spremenila tako, da imamo naenkrat v obsegu laškega urada še samo štiri upravne podurade – šefonate. V drugi polovici 13. stoletja se je upravna organizacija laškega urada izoblikovala v trojni hirearhiji: oskrbnik (officialis), pod njim šefoni v posameznih poduradih, pod šefoni pa župani v posameznih naselbinah. Loka je spadala v prvi šefonat, ki je obsegal 18 naselbin s 16 župani ter 126 v urbarjih navedenih, a faktično samo 119 izkazanih hub / kmečkih in županskih) (Vatovec 1927: 7–8). Prvi šefonat je imel administrativni sedež v Širju, razprostiral pa se je vzdolž ob Savi tako na štajerskih kot tudi kranjskih tleh. Po babenberškem in Otokarjevem urbarju so v Loki »odrajtovali« kmetje dajatve samo v pšenici in ovsu. Vsaka huba (10 hub) je plačevala 4 vagone11 pšenice in 6 vagonov ovsa (Vatovec 1927: 38). V Otokarjevem urbarju se utemeljuje ta davčna olajšava (v živini ali denarju namreč sploh ne odrajtujejo s pripisom »alia non solvunt, quia sunt de proprietate principis.« Že v babenberškem urbarju pa se tudi navajajo »homines proprii«. Očitno je Loka uživala izjemen gospodarsko davčni, morda tudi upravno davčni položaj v okvirju podurada v Loki pri Zidanem Mostu (Vatovec 1927: 83). Na Slapu pa je očitno uspevalo vinogradništvo, saj je pet hub odrajtovalo samo v vinu (1 tovor vina) (Vatovec 1927: 38).

Zemljišk a odmer a in rekonstrukcija posestnega stanja v 13. Stoletju V urbarskih podatkih iz Otokarjeve in habsburške dobe se zrcali tudi posestno stanje v 13. stoletju, prikazano v številu hub po posameznih naselbinah v laškem uradu. Zato nam ti urbarski podatki omogočajo prikaz zemljiške odmere, ki je podlaga za rekonstrukcijo posestnega stanja v 13. stoletju. To pa je mogoče ob vzporedni uporabi franciscejskih katastrskih map iz leta 1825. Temelj zemljiški razdelitvi tvori huba; prvotno ima huba določeno velikost, pozneje pa pomeni kmetijo sploh. Površina je v različnih krajih različna ter je odvisna od kraja in drugih okoliščin. Pač pa je površina posameznih hub v isti naselbini vedno enaka. Zastavlja pa se vprašanje, po kakšnih merskih enotah se je to razdelilo na območju laškega urada. Jasno je, da niso mogle biti v tem enotnem upravnem kompleksu presenetljive razlike v višini zemljiške odmere med eno naselbino in drugo. Ob nemškem osvajanju je naletel nemški zemljiški gospod v Laškem na sistem, ki je slonel na principu rodbinske posestne skupnosti ter začel polagoma z uvajanjem novega posestnega reda na temelju zemljiške odmere po hubah. Izgleda, da se ta likvidacija starega reda ni odvijala prelomno, ampak etapno, in sicer na tak način, da se je ravnal razpored posameznih rodbin po številu hub. Na novo koloniziranih hubah pa so se od drugod naselile nove rodbine. Pri določevanju površine hub v posameznih naselbinah moramo izločiti: a) gozdne (dominikalne) in pašniške parcele, ki so skupna last, medtem ko ostanejo travniki v zasebni lasti, b) površino rek in potokov, cest in poti, c) zemljišča župnij ter dominijev. Pri odmeri zemlje prihaja v poštev le kmetijska zemlja (njive, vinogradi, vrtovi, travniki, stavb. parcele). Vatovec je ugotavljal zemljiške mere naselbin (z izločitvijo prvotno skupnih pašniških in gozdnih parcel), za katere je lahko domneval, da so se ohranile v čim prvotnejši obliki. Vatovec pojasnjuje izmerno enoto kot tisto število, ki ga dobimo, če delimo površino v posameznih naselbinah s številom hub.

11

Vagon – srednjeveška mera za žito.


Tabela: Zemljiška odmera v obsavskem kompleksu (Vatovec 1927: 65) Ime naselbine

Število hub Površina v ha

Izmerna enota

Loka pri Zid. Mostu Suhi dol Kernice Doline pri Šavni peči Čelovnik Širje Račica pri Loki Slap Plešje

8,5 2 5 2

63.96654 14.81432 33.69783 13.70964

7.52540 7.40715 6.73956 6.85482

3,5 5 9 5 3

21.80991 30.06864 52.11054 23.75075 12.73095

6.23114 6.01372 5.79006 4.75015 4.24365

Povprečna izmerna enota: 6,16 ha Parcelna r azdelitev V 13. stoletju je prevladoval naselbinski tip, ki ga Vatovec imenuje dvodverec ali selišče, ki obsega le tri do 10 kmetij. Število naselbin, o katerih lahko slutimo, da so bile ustanovljene kot vasi, je bilo zelo malo v Laškem okraju, med take bi spadali Loka in Račica (Vatovec 1927: 74). Za Loko je bil značilen sistem poljske razdelitve na delce in proge, prav tako tudi za Račico in Šentjur na Polju (Vatovec 1927: 77). Z novimi nasadi, razvojem kočarstva (bajtarstva), drobljenjem večjih posestev ter s kolonizacijo gozdov in močvirij, ki so prej spadala k sosednji naselbini, je bila dana podlaga, da se to ali ono naselje razvije v gručasto vas, kakor npr. Breg, ki nima razdelitve polj na delce, ampak samo grude in bloke (Vatovec 1927: 75). Zmes prog, grud in blokov nastopa v mnogoštevilnih zaselkih in soseskah. V občini Loka najdemo take primere na Okroglicah, Liscah, Brišah, Šavni Peči, Lukovci, Straži pri Širju (Vatovec 1927: 78). Sistem parcelacije se lepo vidi iz franciscejske katastrske mape za Štajersko iz leta 1825; zemljišče južno od naselij Loka in Račica je prodna kvartarna nasipina Save, spremenjena v njive in travnike. Zemljišče je razporejeno v pravilnih delcih (Ilešič 1950: 46), in sicer v raznosmernih. Kot vidimo iz mape, je vsaka poljska skupina razkosana na med seboj vzporedne njive. Smer njiv se spreminja od skupine do skupine največkrat tako, da prevladujeta pravokotni smeri. Vsaka parcela pripada drugi kmetiji in v vsaki parcelni skupini

ima vsaka kmetija po eno ali več njiv. Na ta način je posest vsake kmetije razdrobljena na številne deleže, ki so razmetani po vsem zemljišču (Ilešič 1950: 7). Širine posameznih delcev so v poljskih skupinah z ledinskimi imeni Račica, Bočje, Loško polje, Za podom približno enake, velikost posameznih delcev znaša povprečno 0,5 ha. Malo drugačna slika glede širine in velikosti delcev se vidi v poljski skupini z imenom »U Štuk«, ki se pojavi ob Savi. Razdeljen je na posamezne delce, odmera posameznih parcel je tukaj čisto enakomerna. Pri tem so izvzete parcele 137–152 in 157, ki pripadajo loškemu župnišču, ter parcela 140, ki je last loškega graščaka in ki je leta 1825 še nerazdeljena (površina 13 oralov in 1142 kvadratnih sežnjev). Z izjemo parcel 143, 144, 158 in 162 vidimo, da znaša torej odmera posamezne proge približno en oral in da gre neznatna razlika pri omenjenih štirih parcelah ravno na račun pičlega odviška, ki ga izkazuje površina nekaterih prog v tem kompleksu nad povprečno odmerno enoto orala. Ta razdelitev in parcelna odmera namreč ni potekala po slovenskem županu, ampak po loškem graščaku, ki je imel sam ves ta poljski kompleks v neposredni odvisnosti. Kakor dokazuje deželnoknežji urbar iz let 1265/67, v Loki župana sploh ni bilo in so v Loki še v 13. stoletju odrajtovale posamezne kmetije kljub ugodnejšim agrarnim razmeram v dolini le v pšenici in ovsu. Vidimo, da je šlo tukaj za primer, ko se je parcelna razdelitev naredila enakomerno po nemškem zemljiškem gospodu, v nasprotju s tisto parcelno odmero, ki jo je opravil slovenski župan neenakomerno (Vatovec 1927: 81). Severno od naselij in ceste je v glavnem gozdna površina, kar odgovarja reliefu in prsti, saj se svet začne takoj za vasmi vzpenjati. Vendar pridemo malo severno od vasi Loka zopet do manjše uravnave, imenovane Dobrava, ki je izkoriščena delno za njive, ki predstavljajo razdelitev na večje bloke. Severno od vasi Račica je majhen zaselek dveh posestev, ki imata parcele v grudah. Ostala površina severno od vasi je pokrita z gozdom s tipičnimi ledinskimi imeni: Na Lokah, Pod Boršt, Na Močilih, Srednje Dejle (Potušek 1962: 22).

41


42

Turški vpadi Turki so se prvič približali našemu območju leta 1415 med svojim tretjim vpadom na slovenska tla, ko so obiskali celjsko posest na Štajerskem: Leta 1469 so hudo prizadeli Kranjsko in spet pustošili v celjski pokrajini. Ko so dve leti kasneje vdrli na Štajersko, so 6. junija taborili pri Laškem. Opustošili so samostana v Novem Kloštru in Gornjem Gradu, 24 župnih cerkva, pet trgov in okrog dvesto vasi. Ujeli in pobili so približno 3000 ljudi. 16. junija so bili spet v Laškem. Celjski glavar je naslednji dan javil cesarju: »Kar koli je dosegel turški meč, vse je požgano in opustošeno.« Jeseni 1472 so Turki vdrli na Koroško in se vračali mimo Celja in Šentjurja. Leta 1476 so se iz roparskih napadov spet vračali mimo Celja, leta 1483 so plenili v Savinjski dolini, leta 1485 pa pustošili okrog Laškega. V letu 1487 so trg Laško požgali, nato pa leta 1492 pustošili v celjski grofiji na Štajerskem. Zadnjič so prešli naše kraje, ko so se leta 1529 vračali z neuspešnega obleganja Dunaja. Zadnji turški vpadi na slovensko ozemlje nas niso več dosegli. Viri ne poročajo o pustošenju na obravnavanem območju, saj so se večje enote zaradi težke prehodnosti tem krajem raje izognile. Gotovo pa so med plenitvami okrog Laškega v naše kraje vdirali manjši roparski oddelki, na kar nas spominjajo imena vrhov in zaselkov, kjer so bila kresišča. Nad Loko pri Zidanem Mostu najdemo Straže, nad Zidanim Mostom pa Grmado, Straže in Stražnik, na Slapu v bližini Loke pa stoji zidano turško znamenje izpred leta 1574 (Golec 1986: 12–13). Kmečki upor v loki leta 1790 Čas od konca 15. stoletja do konca 16. stoletja je na Slovenskem čas velikih kmečkih uporov. Vzroki zanje so bili številni: uvedba novih direktnih davkov deželnemu knezu, spreminjanje starih fevdalnih dajatev v nove, manj ugodne oblike (npr. uvajanje tlake), ki so kmetu preprečevale vsakršno možnost izboljšanja položaja, nezadovoljstvo s slabo obrambo dežele, zaradi česar je najbolj trpelo kmečko prebivalstvo (Prunk 1998: 37). Ali so se loški kmetje udeležili vseslovenskega kmečkega upora leta 1515 in leta1573 slovensko-hrvaškega upora, ni znano. Znano pa je, da so loški kmetje leta 1790 zanetili enega zadnjih kmečkih uporov na Slovenskem.

O tem krajevnem kmečkem uporu poroča Janez Barbo, župnik v Podčetrtku 10. julija 1790 na ordinariat. Upor se je začel v loški župniji. Loški podložniki so 30. junija ob jutranjem svitu obkolili graščino in zahtevali razgovor z lastnikom graščine Appfaltrom. Ko se je prikazal, je moral stopiti na pripravljeno tribuno in pristati na to, da kmetom ne bo več treba delati tlake in dajati desetine. To izjavo je moral tudi podpisati. Graščaka niso napodili, pač pa so oskrbnico slekli, suvali in pretepli s palicami. Oskrbnik in župnik pa sta zbežala v Celje. Iz Loke so se uporniki napotili proti Sevnici in gredoč vsakogar, na kogar so naleteli, potegnili s seboj. Pisec pravi, da so vsakomur, ki ni hotel z njimi, grozili s požigom hiš. Sle so poslali tudi na Planino. V Sevnico je prišlo že okrog 3000 kmetov. Z zakupnikom sevniške graščine so napravili enako kot z baronom Appfaltrom v Loki. Še več, v Sevnici je moral razbobnati, da so odslej vse dajatve odpravljene, razen deželnih davkov in kaplanove berije, poleg tega pa so premikastili še graščinskega pisarja. 1. julija pa so bili uporniki že na Planini. Tam so nekateri vdrli v cerkev in z zvonovi dali znak za upor. Nato so se oglasili zvonovi v vseh cerkvah okolice in pozivali na upor. Graščak Protasi je vzel s seboj v grad petnajst mož vojakov in planinskega kaplana Appatha. Obleganja so trajala do 6. ure zvečer. Ves čas so oblegani prosili za mir. Ker pa uporniki niso popustili, so začeli z ostrim streljanjem in s tem upornike razgnali.12 Lošk a dolina med letoma 1848–1941 Davek v prvi svetovni vojni je bil zelo velik, tako na galicijski kot na soški fronti. Veliko mož, ki so bili mobilizirani, je na frontah padlo ali pa so se z bojišč vrnili poškodovani in bolni. Med drugimi so bili mobilizirani Kocjan (padel), Skušek, brata Baumgartner, brata Runovc (padla), trije bratje Pražen (padli), Sotlar, Krajšek, Župančič iz Šentjurja (padel), Trebše z Brega (padel), Biderman (padel).13 Od leta 1918 je v političnem življenju prevladovala SLS. Liberalci, ki se v Loki imenujejo Samostojna kmečka stranka, v času šestojanuarske diktature pa tudi Jugoslovanska nacionalna stranka, so v manjši12 Neobjavljeni zapiski Ivana Mlinarja 13 Pričevanje Marije Skušek iz Loke pri Zidanem Mostu. Natančen seznam padlih je objavljen v prispevku Kronika župnije sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu.


ni. Začuda v loški občini dosegajo veliko število socialisti, v začetku 20. stoletja tudi komunisti, ki izhajajo iz železničarske sredine. SLS je na oblasti skoraj 15 let. Med obema strankama je bila sicer tekmovalnost, ne pa tudi sovraštvo.14 Lošk a dolina in okolica med nob Aprila 1941 so celotno območje okupirali Nemci. Na cvetno nedeljo ob 9. uri dopoldne so Zidani Most preletela nemška letala in odvrgla nekaj bomb, vendar so bili zadetki slabi. Popoldne istega dne so letala bombardirala železniško progo med Loko in Bregom.15 Prvi nemški tanki so v bližnje Radeče prišli 9. aprila 1941 zjutraj. V Loki pa so se SS-ovci pripeljali na trg ter zasedli graščino in vsa posestva. Šolo in trgovino je prevzela nemška oblast. Gostilno Golob so takoj zaprli in v njej namestili nemško pisarno. Levi breg Save so Nemci priključili takratni Štajerski, medtem ko so celotno ozemlje na desnem bregu Save razglasili za izseljeniški pas. Prva pomembna sankcija proti Slovencem je bila prepoved slovenskih knjig. Vse slovenske knjige so romale v papirnico v mlin za papir, vendar se je našel tudi kdo, ki je knjige zbiral in tako so po skrivnih potih našle pot nazaj med ljudstvo.16 Slovenske učitelje so nadomestili nemški, prav tako so nemški komisarji nadomestili slovenske župane in uradnike. Že drugi dan, ko je prišel na občino nemški komisar, je bil na vratih razglas: »Na občini se govori samo nemški.« Dve družini, ki sta se po letu 1918 s Kranjske preselili v Loko, sta bili izseljeni na Hrvaško. Na kmetih je bila obvezna oddaja živil in živine, drugi pa so dobili živilske karte, za katere se je dobilo zelo malo.17 8. decembra 1941 so začeli Nemci s prvo načrtno selitvijo v Radečah. Nemška vlada je sklenila, da napravijo ob svoji meji 20 km širok pas, iz katerega bi izselila vse Slovence v Nemčijo, doselila pa Kočevarje, Besarabske in Bukovinske Nemce. Nemci so določili posebno komisijo za selitev. Iz območja tega pasu niso bili izseljeni tisti, ki so bili zaposleni na železnici,

v tovarni papirja ali v uradih. Nekateri so si priskrbeli italijansko državljanstvo ali pa so sami zapustili svoj dom in šli prek Save ali prek meje. Več Radečanov se je izognilo izselitvi, tako da so se preselili v Loko in okolico. Stanovali so tudi v župnišču in po hišah, kjer so jim ljudje dali zavetje.18 Tu se je pokazal velik solidarnostni čut med Slovenci. Le redki so bili primeri ovajanja sonarodnjakov pred nemško oblastjo. Iz Radeč je bilo izseljenega okrog 80 % prebivalstva, in sicer na Bavarsko in v Šlezijo. Izseljeni so bili tudi duhovniki iz Radeč, Svibnega, Podkuma in Dola. Vseh selitev je bilo devet, zadnja je bila konec aprila 1942. Po izselitvi se je organiziral urad DAG – organizacija za preseljevanje in gospodarstvo. Ta urad je začel naseljevati Kočevarje, Besarabce in ostale. Priseljeni Nemci so prevzeli nekatera večja posestva in jih tudi nekaj časa obdelovali. Ko so jih prvič obiskali partizani, so vse skupaj pustili in odšli v mesto ali na posestvo Hotemež. S politično organizacijo so začeli Nemci že kmalu po okupaciji. Večina prebivalstva je bila vključena v Štajersko domovinsko zvezo Steirischer Heimatbund in s tem dobila nemško državljanstvo do preklica.19 V letu 1942 so v nemško vojsko začeli rekrutirati slovenske fante. Za mladince so osnovali Sondersturm, v katerem je bilo precej Slovencev, vendar so jih kasneje zaradi nezaupanja iz organizacije izločili.20 V nemški vojski je padlo več slovenskih fantov kot v partizanih. Nekateri, ki so se borili na zahodu, so se v letu 1944 vključili v Prekomorske brigade, ki so jih oborožili Angleži. Tisti na vzhodni fronti pa so imeli težjo usodo. Padli so v rusko ujetništvo in so se vračali šele jeseni 1945.21 Iz občine Loka in Zidani Most je 60 % ljudi sodelovalo v NOB, in sicer kot partizani, kurirji, obveščevalci in terenci. V Kozjanski odred, ki je deloval na območju občine, je leta 1944 odšlo večje število.22 Med Zidanim Mostom in Zagrebom so Nemci začeli polagati drugi železniški tir, vendar pričakovanih koristi od železniškega prometa po obnovitvi komunikacij niso mogli trajno uporabljati. Račune so jim prekrižale

14 15 16 17

18 19 20 21 22

Pričevanje Janka Prunka iz Ljubljane. Pričevanje Marije Skušek iz Loke pri Zidanem Mostu. Neobjavljeni zapiski Ivana Mlinarja. Pričevanje Marije Skušek iz Loke pri Zidanem Mostu.

Pričevanje Marije Skušek iz Loke pri Zidanem Mostu. Pričevanje Janka Prunka iz Ljubljane. Neobjavljeni zapiski Ivana Mlinarja. Pričevanje Janka Prunka iz Ljubljane. Neobjavljeni zapiski Ivana Mlinarja.

43


44

partizanske akcije. Diverzantsko delovanje partizanov na železnicah je okupatorje vedno občutneje vznemirjalo. Njihove akcije so postajale vedno pogostejše in se pojavljale zdaj tu, zdaj tam. Proga v savski ožini je bila izpostavljena napadom z obeh težko dostopnih skalnatih bregov. Ob mostovih ter ob vhodih v predore, na pomembnejših ovinkih je začel okupator graditi močne betonske utrdbe, bunkerje in strelna zaklonišča, katerih ostanki so ponekod še danes vidni. Železnice so bile za prevoz vojaštva, premikanje čet, za dovoz bojne opreme in prehrane izrednega pomena. Okupator pa jih je želel izkoristiti tudi, da bi odpeljal iz dežele čim več premoga, lesa in drugih surovin, ki jih je nujno potreboval. Zato je narodnoosvobodilna vojska od vsega začetka posvečala gibanju železniških transportov posebno pozornost. Z oboroženimi napadi in miniranjem tirov je ogrožala promet ter povzročala zastoj transportov. Na vseh pomembnejših postojankah je okupator namestil vojaške posadke v utrjene bloke. Vendar vsi varnostni ukrepi in utrdbe ter oklopne garniture niso mogli zagotoviti rednega prometa (Mohorič 1969: 484). Protiokupacijski odpor Prvi, ki je bil ključen v akciji OF, je bil mladi, 15-letni Lojze Mlinar, ki je v jeseni 1941 trosil letake OF in ga je aretiral gestapo ter zaprl v Starem piskru. Spomladi in poleti 1942 so padle prve žrtve iz loške občine, ki jih je nemški nacistični okupator ustrelil v Starem piskru, med drugimi tudi Ivanka Srebotnik (roj. Koren). Od poznega poletja 1942 je v hribovju v loški okolici delovala Kozjanska četa, ki pa so jo v glavnem sestavljali komunisti iz zasavskih premogovniških revirjev. Leta 1943 je bila v Loki ustanovljena OF, ki pa do spomladi 1944 ni kazala nobene dejavnosti. V začetku februarja 1944 je prišla prek Hrvaške in z Dolenjske na Kozjansko 14. partizanska divizija, kajti med nekdanjo italijansko okupacijsko cono in Štajersko je bila meja močno zastražena, s čimer so Nemci ščitili prometnico Zidani Most–Zagreb. Divizija se je za nekaj dni ustavila nad Loko in zasedla vasi Okroglice in Radež. V Lokavcu je popolnoma uničila oddelek nemške vojske, ki je padel v zasedo, nato pa nadaljevali pot proti Pohorju (Zakonjšek 1985: 436–428). Spomladi leta

1944 je nemška vojska zasedla šolsko poslopje, ga utrdila, okrog šole pa skopala strelske jarke in bunkerje. Skoraj vse ozemlje občine Razbor–Lokavec–Jurklošter je bilo pod nadzorom Kozjanskega odreda in tako rekoč svobodno. Belogardistov in ustašev v občini ni bilo. V septembru 1944 so s Hrvaške prišli ustaši in Nemci ter požgali vasi Okroglice in Lisce. Nekaj dni pred porazom Nemčije je prišel odred četnikov, ki je taboril na Razborju in se tam zadržal en teden. Ti ustaši so ustrahovali ljudstvo in se zapletli v boj z bataljonom Kozjanskega odreda, nato pa se umaknili proti Hrvaški. Septembra 1944 je Bračičeva brigada hotela z demonstrativnimi napadi na Loko pri Zidanem Mostu, Breg in Orehovo, ki ležijo ob Savi, omogočiti Kozjanskem odredu prepeljati novince čez Savo, na ozemlje 7. korpusa. Prehod pa ni bil mogoč (Klanjšček 1977: 763). Enote Kozjanskega odreda so tudi ovirale sovražnikov promet in na odseku Breg–Sevnica porušile 250 m dvojnega železniškega tira (Klanjšček 1977: 252). Ustanovljena je bila kurirska postaja S5, da bi povezovala Dolenjsko in Štajersko vzhodno od Zidanega Mosta. Kurirji so se najprej utaborili v vasi Razbor pod Lisco. Pošto so s Štajerske na Dolenjsko prenašali čez cesto na levem bregu Save, pod železniškim viaduktom in s čolnom čez reko. Čoln so vsakič napihnili s tlačilko na obrežju Save. Z njim sta dva kurirja prepeljala pošto, eden pa je ostal na levem bregu, da bi opazil nevarnost. Na javki so si kurirji s S5 in S5a (radeški kurirji) izmenjali pošto in se nato vrnili v svoje postojanke. Prva huda nesreča je S5 prizadela 26. oktobra 1944. Kurirji so se preselili v neko opuščeno poslopje nad vasjo Radež. Tam je kurirje presenetila neka nemška geometrska skupina, ki je nameravala trasirati teren za obrambne jarke. Prišlo je do streljanja in dva kurirja sta bila ubita. Po tem dogodku so se kurirji preselili v vas Okroglice. V noči z 29. na 30. oktober so se sestali na domačiji Prašnikar in se posvetovali, kam bi preselili kurirsko postajo, da bi bila varnejša. Pozno zvečer so na senu v hlevu zaspali. Ponoči pa so Nemci domačijo s treh strani obkolili. Eni so prišli prek Lovrenca na vas, drugi mimo Radeža in Polane, tretji pa naravnost z Brega. V akciji je sodelovalo orožništvo iz Trbovelj, Laškega, Zidanega Mosta in Radeč. Kurirje je nekdo izdal. Nemci


so napadli ob sedmih zjutraj. V boju je padlo sedem kurirjev, petim pa je uspelo prebiti nemški obroč. Po tem dogodku je postaja S5 ostala brez kurirjev, vas Okroglice pa so požgali. V novembru je bilo na S5 izbranih pet kurirjev, ki naj bi bili jedro nove posadke postaje S5. V decembru so se naselili v vasi Lokavec, kamor so kmalu vdrli Nemci. Prehod čez Savo je bil vedno težji. Od Loke do Brega so zaprli prehod z bodečo žico, v tla pa zakopali mine. Tako so morali kurirjem spet pomagati civilisti. V Zidanem Mostu je padlo petindvajset žrtev nacizma. Večjih borb ni bilo, v manjših spopadih pa je padlo pet partizanov in dvajset Nemcev. Pri bombardiranju Zidanega Mosta 17. novembra 1944 je bilo ubitih oko-

li trideset Nemcev. Pod ruševinami je umrla tudi loška učiteljica Antonija Jurgl.23 Pomembna akcija v Loki je bila, ko so enote kozjanskega odreda napadle pošto in uničile obveščevalne naprave ter požgale občinsko hišo. V takih primerih, ko so se partizani bližali dolini, so Nemci z artilerijo s Hotemeža streljali na Loko (Klanjšček 1977: 370). Razen pri Črnem potoku so partizani prehajali čez Savo na Dolenjsko tudi med Račico in Vrhovim. Na desnem bregu Save partizanstvo ni bilo razvito, ker je bilo to ozemlje izseljeno. V zimi 1944/45 je nemška vojska začela v naših krajih graditi obrambne naprave za zadnji odpor. Na območju Loke so med Savo in Dobra-

23

Neobjavljeni zapiski Ivana Mlinarja

Občinska stavba v Loki, požgana ob partizanskem napadu 25. maja 1944.

45


vo napravili kar štiri strelske linije. Na vzpetinah nad vasjo pa so zgradili tudi bunkerje.24 Konec druge svetovne vojne je 10. maja 1945 prevzel vso oblast krajevni ljudski odbor.

Bibliogr afija

46

Blaznik, Pavle Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, 1. zvezek (A–M), Maribor 1986, 447. Bogovič, Alenka Krajevna skupnost Loka pri Zidanem Mostu skozi čas. Diplomsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 1999. Golec, Boris Zgodovina in razvoj PTT dejavnosti v Zasavju. Trbovlje: Podjetje za PTT promet, 1986. Hoffiler, Viktor, Saria, Balduin Antike Inschriften aus Jugoslavien 1. Noricum und Pannonia Superior, Zagreb, 14 (No. 26, 27), 1938. Ilešič, Svetozar Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1950. Ilešič, Svetozar Geografija prsti in rastja: skripta za geografe. Ljubljana: Naravoslovna fakulteta, 1960.

24

Prav tam.

Klanjšček, Zdravko Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. Krajevni leksikon Dravske banovine: krajevni repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in tujskoprometnimi podatki vseh krajev dravske banovine. Ljubljana: Uprava Krajevnega leksikona dravske banovine, 1937. Melik, Anton Slovenija I, 2. zvezek. Ljubljana: Slovenska matica, 1936. Mlinar, Ivan Zidani Most v zgodovini. V: Kronika IV. Časopis za slovensko krajevno zgodovino. Ljubljana, 1956, 68. Orožen, Ignacij Das Bisthum und die Diözese Lavant, IV. Theil. 1. Das Dekanat Fraßlau. 2. Das Dekanat Tüffer. Celje: J. Rakusch. Hrani ŽU Loka pri Zidanem Mostu. Poglavje Župnija sv. Helene v Loki (str. 426–467) je iz nemščine prevedla Marica Kramberger, Lenart v Slovenskih Goricah, 1881. Pirchegger, Hans Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herschaften und Gulten, Stadte und Markte. München: R. Oldenbourg, 1962.


Potušek, Dora Pokrajina med Radečami in Sevnico. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, geografija, 1962. Prunk, Janko Kratka zgodovina Slovenije. Ljubljana: Založba Grad, 1998. Stegenšek, Avguštin O starih najdbah v Razborju nad Loko. V: Časopis za zgodovino in narodopisje. Ljubljana, 1909. Terčelj, Marija (Mojca) Občina Sevnica: Etnološka topografija Slovenskega etničnega ozemlja – 20. stoletje. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1989. Teropšič, Tomaž Kozjanski odred. 1. knjiga. Maribor: Založba Obzorja, 1993, 64. Vatovec, Fran K starejši upravni in gospodarski zgodovini laškega okraja. Odlomki iz inavguralne disertacije »Kolonizacija laškega okraja«. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1927. Vatovec, Fran Kolonizacija laškega okraja v luči krajevnih in ledinskih imen. V: Časopis za zgodovino in narodopisje. Ljubljana, 1929.

Informatorji Potušek Čobanovič, Dora, roj. 1937, profesorica geografije, Loka pri Zidanem Mostu 81, Loka pri Zidanem Mostu. Skušek, Marija, roj. Golob, 1926–2006, gospodinja, Loka pri Zidanem Mostu 100, Loka pri Zidanem Mostu. Prunk, Janko, roj. 1942, zgodovinar, Meškova ulica 11, Ljubljana.

47


48


49


50


Alenka Bogovič Peklar

Lok a in okolica v narodnem izročilu

Slik a v župni cerkvi v loki »V graščini Ruda so pred davnimi leti popravljali ali razdirali grajsko kapelo. Graščak je zapovedal, naj se odstranijo slike z zidov. Ko je prišel zidar do slike, ki predstavlja Krista s krono, je udaril s kladivom po njej. Zadel je Kristovo glavo, iz katere se je pocedila kri. Ves preplašen je obvestil o tem graščaka, ki je sliko odnesel v stanovanje. Tam je poskusil zabarvati rano, ali madež se ni dal zabrisati. Graščak je poročal o stvari loškemu župniku, ki je odredil, naj se slika prenese v župno cerkev. Prenos se je izvršil s svečano procesijo. Slika, ki je izvršena na platno ter je krasno delo, je še dandanes v stranskem oltarju. Časte jo domačini in ljudje z druge strani Save. Otroci večkrat pohite v cerkev, da bi jo videli. Včasih se celo skregajo, ker vsakteri izmed njih trdi, da je baš njega Kristus gledal« (Orožen 1936: 235) Grozeča voda pod lisco »Široka Lisca je znotraj vsa votla. Nekoč je šel kmet iz Loke proti Jurkloštru. Na potu se mu je udrlo in vodna notranjost ga je požrla. Vode je toliko, da bi zalila Zagreb, ako bi se gora odprla. Zagrebčani se boje in vsako leto se v njihovem mestu daruje sveta maša, da bi jih Bog obvaroval te strašne nevarnosti. Boji se tudi graščak na Rudi. Loškemu župniku plača vsako leto sveto mašo, da bi mu voda graščine ne zalila.« (Orožen 1936: 236)

Lovrenc, 2003 (slika na prejšnji strani) Loško polje, 2005

Gr aščinsk a sodnija v loki »Star posestnik rihtar, ki je že umrl, je pripovedoval, da je bila graščinska sodnija v hiši, ki se imenuje Gradič. Stavba stoji še danes in je prav dobro ohranjena. Sedanja posestnica jo je popravila in pri popravilu so našli v zemlji ječe, po katerih so bile razmetane kosti. Gradič je v resnici stara graščina, kajti novo graščinsko poslopje je staro šele 100 let.« (Orožen 1936: 236)

51


Loški sodniki »Loški graščinski sodniki so sodili zelo okrutno in so skoraj vsak prestopek kaznovali s smrtjo. Vešala so stala na majhnem hribu za vasjo Račica, ki je pol ure oddaljen od Loke. Pod tem hribom stoji kapelica, ki je v zvezi s krvavim poslom. Nastala je tako: Nekoč so obsodili na smrt baje nedolžnega domačina. Ko je rabelj izpodbil stolec, na katerem je imel med obešanjem obsojenec svoje noge, se je glava odtrgala od telesa in se skotalila nizdol. Ustavila se je pri cesti, ki se vije pod hribom. Na tistem mestu so potem postavili kapelico, kajti menili so, da se je bil zgodil čudež. V tej kapeli baje tudi straši. Starejši ljudje, ki gredo mimo, lahko čujejo ponočno ječanje. Otroci so ga pa slišali že tudi zjutraj. Kadar smo šli mimo kapele, smo se držali za roke in bežali, kar smo mogli.« (Orožen 1936: 236–237) 52

Prenos sodnije iz loke v laško »Stari ljudje pravijo, da je prišlo na Ločane okoli leta 1850 vprašanje, ali hočejo biti kmetje ali gospodje. Rekli so, da rajši ostanejo še nadalje kmetje, kajti sicer bi morali vzdrževati sodnika. Tako so Ločani izgubili sodnijo, ki se je preselila v Laško.« (Orožen 1936: 237) Slabi kmečki časi in vznik svobode »V loški graščini je storilo smrt mnogo ljudi. Kmetom se je slabo godilo. Nekoč so se uprli. Biriči so jih pa polovili, privezali k jablanam in tepli. Končno je prišla svoboda. Zadnji graščak, ki mu je še bilo treba tlačaniti, je bil Mulej. Ko se je svoboda razglasila, je namreč vsako nedeljo pridigoval, da je Bog tlako naredil in da bi grešil, kdor bi se ji ustavljal. Izginil je tudi Mulej z rodbino. Nič ni pomagal, da je žena malo prej pozivala hlapca in dekle, naj molijo, da tlaka ostane. Poslej je graščina hitro šla iz rok v roke, kakor da bi na njej ne bilo božjega blagoslova.« (Orožen 1936: 237) Sejmi pri sv. Lovrencu »V tistih nevarnih časih so večkrat prihajali v deželo Turki, ki so se zlasti radi pojavljali ob času semnjev, da bi si nagrabili obilnejši plen. Ločani so radi njih uredili svoje semnje pri Sv. Lovrencu, ki leži v hribih, zapadno od Lisce, dve uri daleč.« (Orožen 1936: 238) Turki v loki »Kdaj so bili Turki prvokrat tudi v Loki, pa kolikrat še in kdaj zadnokrat, se ne da natanko več zvedeti; da so pa Turki ino scer večkrat tukaj bili, spričuje ustno poročilo, ker si Ločani še dan danes pripovedujejo, da so Turki na Loškem polju zlato tele in druge dragocenosti zakopali, žugajoči, da hočejo drugo leto po te zaklade priti in vse pobiti in požgati; pa jih ni bilo nikdar več sem nazaj. Tako so mi pravili stari Ločani.« (Ripšl: 20).


Vir a Orožen, Janko Gradovi in graščine v narodnem izročilu. Gradovi in graščine ob Savinji, Sotli in Savi. Celje: Samozaložba, 1936, 235–238. Ripšl, Dragotin Ferdinand Kronika vsakdanjih dogodeb ali dnevnik loške fare (nabral in zapisal Dragotin F. Ripšl, nekdanji loški župnik). (Napisano med letoma 1874 in 1881). Hrani Pokrajinski arhiv Maribor, D. F. Ripšl, AŠ 1.

53


54


Blaž Kandus

R azvoj arhitekture v Loki pri Zidanem Mostu25

R azvoj naselja v prostoru in času Osrednji del Osrednji in najstarejši prostor je vaški trg. Ob njem stojita na zahodni strani graščina in na južni strani župnijska cerkev kot najpomembnejši stavbi v Loki. Podatki o njuni zgodovini segajo najdlje v preteklost, na začetek 13. stoletja. V tistem času so gradili hiše ob trgu, kar potrjuje tudi obokana klet, vkopana v hrib za hišo na zgornjem robu trga. Mnogo kasneje so nastajale hiše v smeri proti Zidanemu Mostu in v smeri proti Sevnici. Na franciscejskem katastrskem načrtu iz leta 1825 je poleg osrednjega trga in nekaj posameznih hiš le še gruča hiš okrog manjšega trga, severozahodno od vaškega središča. Obrobje Konec 19. stoletja so začeli zapolnjevati prostor ob cesti med osrednjim trgom in trgom v zgornjem, severozahodnem delu vasi ter ob cesti proti Sevnici. Večina teh hiš je imela kmečki značaj. Novejše, zgolj stanovanjske hiše, so nastale v tem stoletju, predvsem po drugi svetovni vojni, ko se je vas začela širiti ob cesti v Žirovnico in ob cesti proti železniški postaji. Med to cesto in posestvom nekdanje loške graščine je najmanjši del naselja nastal v šestdesetih in sedemdesetih letih. Danes je tudi ta predel že gosto zazidan, zato se trenutno največ gradi spet ob cesti v Žirovnico, tokrat više, dlje od središča vasi.

Osrednji del vasi z reko Savo v ozadju, 2003

25 Povzeto po Blaž Kandus, Razvoj arhitekture: Loka pri Zidanem Mostu, Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo, 1999.

55


Stavbe, zgrajene pred letom 1825

Stavbe, zgrajene med letoma 1825 in 1928

Stavbe, zgrajene po letu 1928


Hiše so bile v prejšnjih stoletjih po večini lesene; lesa za gradnjo v teh krajih nikoli ni manjkalo. Kamen, ki so ga potrebovali pri gradnji hiš in gospodarskih poslopij, so nabirali v strugi reke Save, za bolj imenitne zgradbe pa so ga lomili v kamnolomih. Loki najbližji kamnolom je bil na Obrežju, v smeri proti Radečam. Ko je železniški promet izpodrinil promet po reki, so les savskih čolnov uporabili kot tramove pri gradnji hiš. Skupne značilnosti naselja Loka je največji kraj v prostoru med Radečami in Sevnico ter edini s strnjeno zazidavo v središču in s trgom kot osrednjim prostorom. Na trg se stekajo poti iz različnih smeri, ob katerih so skozi čas rasle hiše. Starejše hiše so največkrat postavljene z daljšo stranico vzdolž ceste ali trga. S te strani je tudi glavni vhod v hišo in pri tistih starejših hišah, ki so postavljene nad cesto, tudi v klet. Če je dovolj prostora, je za hišo dvorišče z gospodarskim poslopjem, ki ponavadi stoji pravokotno na hišo, tako da skupaj oblikujeta črko L. Kadar teren ni dopuščal takšne postavitve, so gospodarsko poslopje zgradili ob hiši. Vsaka kmetija ima poleg poslopja na dvorišču še kozolec na polju. Novejše hiše v središču vasi največkrat stojijo na mestu starih, na obrobju pa povsem prosto. Hiše so zidane, lesenih ni več, vendar so nekatere starejše hiše še ohranile tradicionalno zasnovo, razporeditev prostorov in arhitekturne elemente, značilne za posavsko pokrajino. Tako imajo stare hiše še zmeraj spodaj kevder, nad njim pa stanovanjske prostore, ki so ponekod še dandanes razporejeni kot nekoč: veža, mala hiša, velika hiša in kuhinja; drugod pa so že temeljito prezidane. Prav tako so ohranjeni še nekateri ganki, leseni podi in stropovi. Gospodarska poslopja so povečini še obdržala staro zasnovo in so tako spodaj zidana in zgoraj lesena. Nekatera so obdržala svojo izvorno namembnost, druga so morala nekaj prostora odstopiti za garažo, neredka pa so žal zaradi pomanjkanja živine danes že prazna. Značilno podobo loške krajine sooblikujejo tudi dvojni leseni kozolci, posejani po poljih vzdolž Save. Posebnost arhitekturne dediščine Loke je furlanska hiša. Tak tip hiše so v Loko prinesli italijanski delavci, doma iz Furlanije, ki so v bližini gradili železniško progo in so se kasneje tukaj stalno naselili. Te hiše so zidane in nimajo ne ganka in ne kleti. V pritličju so imele

poleg osrednjega prostora hiše in osrednje veže pogosto tudi prostor, namenjen javnim dejavnostim, kot so trgovina, pošta in gostilna. Hiša tako ni imela kmečke podobe, vendar so se priseljenci oprijeli tudi kmetijstva in tako ob hiši zgradili še gospodarsko poslopje. Največji udarec je Loki prizadejal požar leta 1850, ko je vas skoraj v celoti pogorela. Podoba kraja se je takrat precej spremenila. Hiše so bile pred tem letom namreč lesene ali lesene in zidane. Le redke, kot so cerkev, župnija, graščina, mežnarija in peščica stanovanjskih hiš, so obnovili. Kljub temu pa je ostala zasnova kraja s trgom in cestami nespremenjena in se je obdržala vse do danes. Najznačilnejši pogled na Loko se odpira s ceste, ki vodi iz Radeč in Zidanega Mosta, vendar je veduto kraja v zadnjem času močno spremenila zajezitev Save in nekateri neprimerni gradbeni posegi, kot so nova naselja stanovanjskih hiš in večje zgradbe, ki ne upoštevajo merila in značaja kraja. Naselje po delih Središče vasi Središče vasi je trg. Na zgornjem delu trga stojita lipa in kapelica iz leta 1732, obrnjena proti zahodu, torej proti Savi. Nasproti nje je včasih stal vodnjak, ki so ga konec šestdesetih let, ko so v kraju zgradili vodovod, podrli. Teren je nekoliko nagnjen in se spušča proti Savi. Stavbe ob njem so, razen ob zgornjem robu, kjer so hiše prislonjene ob breg, med seboj razmaknjene in oblikujejo prostor nepravilne oblike. S trga vodijo tri poti, ki se spustijo k njivam in travnikom ob reki. Ob zgornjem robu trga vodi cesta od Zidanega Mosta v Sevnico. S severozahodne strani ga zamejuje graščina z vrtom v ozadju. Danes je v njej dom upokojencev, zato so k stari zgradbi zaradi pomanjkanja prostora prizidali novejši del. Na nekdanjem graščinskem ozemlju stojita še dve novejši zgradbi, namenjeni sedanji dejavnosti celotnega kompleksa. Na jugozahodni strani trga stojita dve stavbi: pritlična, ki je bila nekoč šola, kasneje stanovanjska hiša in je danes gostilna, in velik objekt kmetijske zadruge, ki je nekoliko pomaknjen v ozadje. Na vzhodni in severni strani trg zamejujejo stanovanjske hiše; hiše na vzhodni strani so med seboj razmaknjene, tako da omogočajo dostop s trga na dvorišče. Za hišami so gospodarska poslopja postavljena pravokotno na

57


hišo. Včasih so imele hiše na dvoriščni strani pokrit zunanji hodnik, ki pri nobeni ni več ohranjen. Tudi severna stran trga je bila nekoč redkeje zazidana, vendar so se vrzeli v tem stoletju zapolnile s hišami, ki nimajo kmečkega značaja. Nekoliko odmaknjena od trga stoji na jugozahodni strani cerkev s kapelico in z župniščem. Trga se cerkvena posest dotika le z vrati, ki vodijo na prostor pred cerkvijo.

Trg v Loki 58

Postavljanje mlaja na trgu med drugo svetovno vojno

Severozahodni del Hiše v smeri proti Zidanem Mostu so med osrednjim in zgornjim trgom danes na levi redkeje, na desni strani ob bregu pa gosteje pozidane. Med trgoma sta bili nekoč le dve kmetiji, tista na levi je imela gospodarsko poslopje za hišo, kmetija ob strmem bregu pa poleg hiše. Vrzel so zapolnili šele v tem stoletju. Na desni, strnjeno zazidani strani so danes stanovanjske hiše ter nekatere zgradbe javnega značaja, kot so pošta, kulturni dom in gostilna. Tudi tukaj so hiše ob cesto postavljene z daljšo stranico. Na zgornjem trgu – če ga dandanes, ko je pov-

sem izgubil nekdanji značaj, še lahko tako imenujemo – je še ohranjen vodnjak, ki pa ne deluje več. Nekoč je tukaj stala tudi kapelica s piramidno streho iz leta 1857, ki so jo ob širitvi ceste in asfaltiranju leta 1973 podrli. S tega trga se odcepi cesta proti Žirovnici, glavna pa vodi naprej proti Zidanem Mostu. Hiše ob trgu so večje, tiste vzdolž ceste pa manjše, večinoma pa so tudi te postavljene vzporedno s cesto in imajo pravokotno postavljeno gospodarsko poslopje. Največji, po merilu in obliki povsem neprimeren objekt je zrasel konec osem-


Pogled z zgornjega trga navzdol

Pogled z glavnega trga navzgor

desetih let na zemljišču za gasilskim domom. Čeprav je nekoliko odmaknjen od ceste, nikakor ni skrit očem, predvsem pa je povsem spremenil pogled s ceste, ki pelje v Loko iz Zidanega Mosta. Zgradili so ga kot skladišče sanitetnega materiala, kasneje je krajši oz. daljši čas služil proizvodnji čevljev in otroške konfekcije, danes pa je prazen. Bliže cesti stoji še ena stavba, ki po merilu izstopa iz okolice; opuščena sušilnica hmelja, štirinadstropna zgradba, ki je danes prepuščena zobu časa. Vas se je nekoč končala z mostom čez Žirovniški potok. Danes je nekaj hiš tudi na drugi strani, čeprav ta zaradi strmega terena ni preveč primerna za poselitev. Starejše hiše na začetku ceste v Žirovnico so manjše in večinoma nimajo gospodarskih poslopij. Nekoliko odmaknjene od ceste so nanjo postavljene prečno. Ob poti, na mestu, kjer cesta prečka potok, stojita Korenova mlina; spodnji, ki nezadržno propada, in zgornji, ki je bil pred nekaj leti obnovljen. Novejše hiše, ki so zrasle v zadnjih petnajstih letih, so večje in niso več postavljene tik ob cesto, temveč stojijo sredi zemljišča in se ne ozirajo na tradicionalno postavitev. Tudi pri zasnovi in merilu graditelji niso upoštevali arhitekturnih značilnosti pokrajine.

Edini še ohranjeni in obnovljeni mlin ob poti v Žirovnico

Zgornji trg danes

Zgornji trg na razglednici v tridesetih letih 20. stoletja

59


60

Jugozahodni del Pokrajina proti reki Savi je še na franciscejskem katastrskem načrtu iz leta 1825 nepozidana in tako je ostalo vse do začetka tega stoletja. Pomembno prelomnico je vsekakor povzročila železnica. Ko so v Loki odprli železniško postajo, so ob poti zrasle prve hiše. Najpomembnejša stavba ob tej cesti je gotovo šola, ki je sprva stala sama sredi polja. Od ceste je nekoliko odmaknjena in je nanjo postavljena pravokotno. Pred njo je šolsko igrišče, za njo pa vrt. Druge hiše, z izjemo postaje, so le stanovanjske, brez gospodarskih poslopij. Večino stanovanjskih hiš v tem predelu so zgradili šele v zadnjih tridesetih letih, najgosteje pozidano pa je območje med cesto za železniško postajo in cesto ob graščinskem zemljišču, kjer so hiše enakomerno razporejene po pravokotni mreži, postavljene na sredino zemljišča. Tako njihova postavitev kot tudi hiše same ne upoštevajo ne tradicionalnih načel ne pravil, ki jih narekujeta teren in pokrajina. Vzhodni del Ob cesti proti Sevnici so hiše bolj razmaknjene, vendar se skoraj neprekinjeno stikajo s sosednjo vasjo Račica. Nekatere starejše, predvsem tiste bliže trgu, imajo pripadajoča gospodarska poslopja, ki zaradi strmega terena stojijo ob hišah, vzporedno s cesto. Takoj za trgom se od ceste proti Račici odcepi cesta na Dobrávo, kjer je loško pokopališče. Ob njej, razen ene same hiše na začetku klanca, zaradi strmega terena niso gradili. Tri hiše, postavljene vsaksebi, so precej spremenile podobe travnate pokrajine. Ob glavni cesti proti Račici so hiše in gospodarska poslopja na levi strani prislonjena ob strm breg. Nekatere novejše so postavljene nekoliko stran od ceste, više v breg, in so zgolj stanovanjske. Na desni strani ceste so hiše sprva zidane tik ob cesti, druga poleg druge. Dlje proti Račici pa se teren pod cesto strmo spusti, zato so hiše postavljene na spodnji ravnici, za njimi pa se začnejo travniki in polja s kozolci. Pod cesto je poleg stanovanjskih hiš

Pogled na Loko z juga kmalu po prvi vojni

Pogled s trga proti Račici pred prvo vojno

in gospodarskih poslopij še veliko skladišče za hmelj, ki je prav tako kot ostale hmeljarske stavbe opuščeno. Med skladiščem in cesto so pred nekaj leti uredili teniško igrišče.

Pogled iz Račice proti trgu


Pomembnejše stavbe Med pomembnejše stavbe v Loki sodijo: župnijska cerkev sv. Helene, dvorec, šola, gasilski dom, železniška postaja ter hiše in gospodarska poslopja. Župnijska cerkev je zaradi podrobnejšega obravnavanja v poglavju o sakralnih stavbah na tem mestu izpuščena. Med pomembnejšimi stavbami velja omeniti tudi župnišče ob cerkvi iz leta 1564. Prezidana dvonadstropna stavba je v obliki črke L. Velikost župnišča se ne ujema z razmeroma majhno cerkvijo, vendar je imela Loka v 16. stoletju trinajst podružnic in zato kar nekaj duhovnikov, ki so tu stanovali.

Župnišče v Loki, 2008

D vor ec L ok a 2 6

cesti sredi vasi, na mestu današnjega dvorca, zgradili dvor Loko (KLDB 1937: 297). Sedanja enonadstropna stavba z vrhnjo medetažo izvira v osnovi iz 17. stoletja, današnjo podobo pa je dobila okoli leta 1880, ko je bila prezidana v angleškem kastelnem slogu. V tlorisu ima obliko črke L, vhod je poudarjen z vhodno lopo in balkonom. Kletni prostori so delno še obokani z banjastimi in križnogrebenastimi oboki. Iz notranjosti drže na balkon lepa kovana vrata. Leta 1986 so na fasadah obnovili prvotno poslikavo (Stopar 1992: 80). Prve lastnike dvora viri navajajo različno. Po Janischu naj bi bili njegovi prvi znani posestniki loški gospodje, od katerih se leta 1260 omenja Bertold Loški. Njegova hči Adelheid je bila poročena z grofom Friderikom OrtenDvorec Loka na kolorirani razglednici burškim, neka druga pa okoli leta odposlani 25. 10. 1905

Na zahodni strani osrednjega vaškega trga stoji dvorec Loka, ki mu domačini pravijo graščina. Ko so v 13. stoletju sedež prvega laškega šefonata iz Širja nad Zidanim Mostom prenesli v Loko, so tedaj ob

26

Povzeto po Bogovič 1999: 34–36.

61


62

1330 z Albrechtom Auerspergom Turjaškim. Neki Konrad se omenja okoli leta 1265, Wernherr leta 1267, Bernhard leta 1422, Ana, soproga Viljema Saurauskega, leta 1464. Bernhard se je leta 1446 z veliko vojsko bojeval proti Ogrom. Pirchegger podaja drugačne podatke. Leta 1365 je Friderik Scheyer zapisal svoji ženi Otiliji poleg drugega dvor v Loki z dvema kmetijama. Leta 1437 so celjski grofje oddali Gašperju Lambergerju iz Boštanja v najem dvor, ki ga je prej posedoval Jörg Scheyrer–Širski. Dvajset let pozneje je ista ista rodbina dobila to ozemlje v fevd od cesarja Friderika III. (Pirchegger 1962: 249). Boštanjskim gospodom so še v letih 1542 in 1569 pripadali deželnoknežji fevdi okoli Loke. Ignacij Orožen srednjeveškega dvora in njegovih lastnikov sploh ne omenja. Viri si torej nasprotujejo, v nobenem pa ni govora o utrdbi ali gradu. V Loki je bil torej v srednjem veku le dvor z verjetno isto lokacijo, ki jo ima današnji dvorec (Stopar 1992: 80). Njegovi novoveški lastniki so bili: 1674–1683 baron Franc Ernest pl. Reising, 1708 baron Karl Jožef Wintershoffen, 1730–1734 Jakob Lovrenc pl. Flachenfeld, po letu 1764 baron Apfalterer, 1770–1805 baron Ignac Apfalterer, po 1808 baron Apfalterer, 1830–1837 Anton Jožef Mulle, nato njegova vdova Antonija, po 1847 dr. Julius Mulle. Do ukinitve fevdalnih obveznosti je imela loška graščina podložnike pri sv. Juriju nad Dolom pri Hrastniku, v Širju, Radežu, Okroglicah, v Loki, Račici in na Bregu (Orožen 1881: 467, Stopar 1992: 80). Od sredine 19. stoletja do druge svetovne vojne se je zvrstilo kar nekaj lastnikov iz vrst meščanskega stanu, kar je že znak propadanja plemstva in naraščanja gospodarske moči buržuazije. Lastniki loške graščine so bili: leta 1855 Gottfried Gassner, leta 1857 Maximilian Guilleaume, leta 1866 Gottfried Gassner, leta 1868 Friderik Eckhardt, leta 1876 Marija Meyer, leta 1880 baron Heinrich Fellner pl. Feldegg (Stopar 1992: 80), za njim baronica Wiener, leta 1884 baron Rudolf Wächter, leta 1887 tovarnar Kurz iz Jägerndorfa27 v Šleziji, ki jo je 27 Omenjeno mesto danes leži v Češki Republiki in se imenuje Krnov.

Dvorec Loka na razglednici iz leta 1913

še v istem letu prodal Eugenu Gunklu, c. kr. ritmojstru28 z Dunaja, leta 1895 Maks Ritter pl. Lommer, leta 1899 bankir Jožef Luckman iz Ljubljane. Leta 1908 sta od Luckmana kupila graščino Alojz Dermelj iz Boštanja in Adolf Hauptmann iz Ljubljane. Leta 1909 sta prodala okoli 10 ha graščinskih njiv v »štuku« ob Savi in druge parcele nad Loko kmetom, preostalo graščino pa istega leta loškemu trgovcu in gostilničarju Ivanu Jakši. Ta je graščino leta 1917 prodal Judu Alojzu Löwensteinu z Dunaja za 480.000 kron, leta 1920 pa jo je od njega kupil Dunajčan dr. Oskar Taussig, inženir in ravnatelj Južne železnice, in jo je uporabljal za poletno rezidenco. V lasti jo je imel do druge svetovne vojne. Kot Jud se je nato pred Nemci umaknil v Avstralijo.29 Po drugi svetovni vojni je bil dvorec nacionaliziran. Oktobra 1947 je Okrajni ljudski odbor Trbovlje v njem ustanovil Dom onemoglih, današanji Trubarjev dom upokojencev, ki je v začetku nudil zatočišče 80 ljudem, pretežno invalidom in brezdomcem s območja Zasavja. Začetek zavodskega varstva je bil odraz povojnega časa in skromnih pogojev življenja in dela. Zaradi potreb doma upokojencev po dodatnih kapacitetah so graščino na zahodni strani, ki s trga ni vidna, dvakrat dozidali, prvič leta 1970 (50 mest) in drugič leta 28 Ritmojster – nekdaj stotnik pri konjenici. 29 Podatki o lastnikih od zadnje četrtine 19. stoletja do druge svetovne vojne so vzeti iz Orožen 1881: 467, iz rokopisnih lističev loškega župnika Mihaela Šketa, vstavljenih v omenjeno knjigo na str. 467 (hrani ŽU Loka pri Zidanem Mostu), in ŽU Loka, Kronika …I, 192, 288.


1990 (60 mest). Stavbo danes tako sestavljajo trije deli, dva višja: stara graščina in novi prizidek, ter nižji, starejši prizidek, ki ju povezuje. V graščinskem parku so za potrebe doma leta 1976 zgradili še večji paviljon, leta 1983 samostojno kuhinjo in leta 1990 prizidek z 68 mesti in s servisnimi prostori. Leta 1993 je ustanoviteljstvo z občine prešlo na Republiko Slovenijo.30 Leta 2007 je zavod štel 88 zaposlenih in imel 223 postelj. Nova namembnost in številni gradbeni posegi v zadnjih tridesetih letih so močno spremenili tudi podobo parka. Pa r k ob D vorc u L ok a 3 1

Posest dvorca Loka je bila razsežna, s pripadajočimi gozdovi, travniki, polji, z vinogradi in s pašniki. Sestavni del gospodarstva v času baronov Apfaltererjev na prelomu 19. stoletja do leta 1830 so bili prav gotovo tudi sadovnjaki, vsekakor pa na najstarejšem kartografskem prikazu okolice dvorca z začetkoma 19. stoletja vidimo sadovnjak, verjetno mešan z različnimi sadnimi drevesi. Odmev tradicije gojenja sviloprejnih murv v Posavju s konca 18. in začetka 19. stoletja je po zaslugi sadjarskih strokovnjakov, loškega župnika Dragotina Ferdinanda Ripšla, graščinskih lastnikov, kasneje morda celo šol-

Scherowitzov zemljevid Save kaže zahodno od ograjenega dvorišča dvorca proti reki poleg omenjenega sadovnjaka razsežno vrtno ureditev. Na svojem začetku je imela dva simetrična zelenjadna razdelka, v ravni osni liniji pa so se v nadaljevanju nizali kvadratni razdelki s krožnimi sredinskimi motivi. Po risbi sodeč bi prvi lahko bil vodnjak, sledil mu je krožni vodni bazen, tretji pa je bil peščeni rondo – počivališče, obdano z visokim drevesnim zaslonom, morda iz palisadno32 gojenih dreves, višje strižene živice ali sadno-trtnega špalirja. Razdelke s cvetno, zelenjavno, zeliščno vsebino so poudarjala vogalna, verjetno sadna drevesca. Vsekakor je bil opisani vrt tipični baročni oblikovni odmev, katerega razvoj je omogočil razmeroma dolg prostor na platoju starejše rečne terase. Slogovno značilen je tudi dolg osni podaljšek peščene steze, spremljane z vegetacijskim obodom, drevoredom, latnikom ali brajdo do razgledališča – point de vue – na vrhu brežine. Sestavni del kompozicije je bilo prizorišče, vidni zaključek v graščini Dvor ter slikoviti hriboviti obris radeškega zaledja.

Parkovna zasnova dvorca Loka na mapnem načrtu porečja Save Franza Scherowitza iz leta 1807.

Dvorec Loka z vrtom na mapnem listu franciscejskega katastra, 1825.

skega ravnatelja, vrtnarja in sadjarja Gostiše, bil prisoten tudi v Loki, saj so murve rasle na rečnem bregu, na koncu nekdanjega vrta, nekaj jih je bilo ohranjenih še pred drugo svetovno vojno.

Tudi dvajset let kasneje kaže franciscejski kataster iz leta 1825 podobno, sicer nekoliko poenostavljeno, po obsegu manjšo, vendar še vedno dovolj povedno vrtno zasnovo. Njen osrednji okrasni motiv je ostal krožni vodni bazen. Na ploskvah zelenjavnega vrta slutimo sime-

30 Povzeto po: Trubarjev dom upokojencev Loka pri Zidanem Mostu, informativna boršura ob 60-letnici, Loka pri Zidanem Mostu, 2007, 7. 31 Povzeto po Kolšek 1999: 309–313.

32 Palisada je dvojni drevored, katerega strižene krošnje se stikajo v zeleno streho nad vmesno stezo.

63


64

Pogled na dvorec iz parka, razglednica izdana leta 1913. Založil Karl Jenčič, Loka pri Zidanem Mostu.

trično razporejene motive, za katere ni mogoče z gotovostjo trditi, da so polkrožne grede okrasnih cvetočih rastlin ali pa le način kartografske predstavitve. Jagnedov drevored do rečnega obrežja je bil s svojo stebrasto drevesno obliko nasledek romantične parkovne tradicije, obenem pa je s strogo klasicistično linijo prinesel v loško podeželje delček urbanega parkovnega načina svojega časa. Za razvoj parka, katerega skromne ostanke lahko vidimo še danes, so pomembna osemdeseta leta 19. stoletja, ko je lastnik posesti in dvorca postal baron Henrich Fellner pl. Feldegg. Dvorec je dal preurediti v romantično arhitekturo pod vplivom angleške gotike, ki je s svojimi neogotskimi arhitekturnimi členi in fasadnimi detajli sledila slogovnim smerem historizma poznega 19. stoletja. Parkovni ambient je bil po svoji oblikovni zasnovi, rastlinah in opremi stilna dopolnitev objekta. S svojim bujnim, pretežno tujerodnim drevjem, peščenimi vijugastimi sprehajalnimi stezami, z eksotičnimi grmovnicami, grmovnimi rondoji, okrasnimi posodovkami, romantičnimi kamnitimi klopmi v zelenju je moral biti prava posebnost in atrakcija v pretežno kme-

tijskem okolju. O parku v tistem času ni znanega veliko. Na podlagi redkih razglednic, ki prikazujejo nekatere predele ob dvorcu in parkovne detajle ter vegetacijo, lahko posredno sklepamo o ureditvi. Glede na njen pozni nastanek v 80. letih prejšnjega stoletja so kasnejše razglednice s preloma stoletja pred prvo svetovno vojno in med obema vojnama, ki prikazujejo že razviti drevesni nasad, bujno glicinijo na opori med dvorcem in gospodarskim objektom in raznorodno rastlinje, lahko morda verodostojna slika prvotnega vrta barona Fellnerja. V njegovem času je bilo posajeno parkovno drevje do razgledišča nad reko, od koder je vodil tudi drevored divjih kostanjev. Zelo verjetno je bil zaradi tedanje vplivne mode eksotičnih rastlin v posodah že v začetku zgrajen tudi steklenjak, ki je služil zimskemu shranjevanju in vzgoji občutljivih cvetočih rastlin za uporabo v cvetličnih in grmovnih motivih okoli stavbe. Kot pomožni gospodarski objekt sedanjega doma upokojencev je bil v uporabi še do pred dobrim desetletjem. Vrt s parkom v času kasnejših lastnikov, Dermelja in Hauptmanna ter Jakše in Löwensteina, se zaradi kratkotrajnega lastništva najbrž ni bistveno spremenjal, verjetno pa


ga je nekoliko preuredil in dopolnil z rastlinjem ravnatelj Južne železnice Dunajčan dr. Oskar Taussig, ki je prevzel posestvo z dvorcem leta 1920 in ga je imel v lasti do druge svetovne vojne. Na razglednici izpred prve svetovne vojne, ki kaže parkovno partijo zahodno od graščine, se da razbrati nekaj dreves s pernato sestavljenimi listi in debli, ki bi lahko pripadali robinijam, gledičijam, vsekakor so bili v parku uporabljeni tudi divji kostanj, lipe in beli gaber. Med iglavci pa prepoznamo smrekova drevesa, gotovo pa so rasle nekatere vrste, ki so jih v svojem parkovnem nasadu imeli v sosednjem Dvoru pri Radečah, med njimi lawsonove ciprese, paciprese in tise. Na sliki so vidne vrtnice popenjalke ob fasadi dvorca, grbastolistna brogovita, dracene, bananovci in manjše palme kot motivi ob robovih poti. Od redkih ohranjenih starih dreves danes rastejo še rdečelistna bukev, javorolistna platana in ginkovec, zadnji je glede na dimenzije očitno kasnejšega datuma. Vrt je bil obdan z ograjo, vhod pa so predstavljala kovana dvokrilna vrata, ki so vodila na peščeno dvorišče pred dvorcem. H kompleksu je spadala še lovska hiša na severnem robu parka. Med vojno je posestvo postalo bivališče dunajskega znanstvenika Hechta, ki je nekdanje njive do reke spremenil v polja rži ter zdravilnih rastlin in je za vse svoje kemijske poizkuse uporabljal stari Taussigov steklenjak. Povojne razmere so prinesle korenite spremembe tako ob dvorcu kot tudi na območju nekdanjega vrta. Nova vsebina dvorca je postala dom za starejše, zato so dvorcu postopoma dozidali prizidke.

Šol a

Današnjo stavbo loške štirirazrednice so zgradili leta 1907, čeprav segajo začetki šole v Loki v leto 1800. Ta je bila najverjetneje v župnišču ali mežnariji. Kasneje se je šola preselila v pritlično hišo na jugozahodni strani trga, v kateri je danes gostišče Trubarjev hram. Hiša je nudila približno 120 m2 prostora, kar je bilo kmalu premalo, zato se je del učencev leta 1898 preselil v hišo na severozahodni strani trga, v kateri sta danes trgovina in sedež Krajevne skupnosti Loka. Tako je pouk potekal v dveh zgradbah vse do izgradnje nove šole. Načrte za novo šolo so naredili že leta 1900, vendar se ti ne ujemajo s poznejšo gradnjo. Stavba je enonadstropna, zunanjih dimenzij 25,40 x 16,10 m, z eno učilnico v pritličju ter s tremi učilnicami v nadstropju. G a sil sk i d om

Gasilsko društvo Loka so ustanovili leta 1883. Leseno poslopje gasilskega doma je sprva stalo za nekdanjo šolo, današnjim Trubarjevim hramom. Zdajšnjo stavbo gasilskega doma, ki stoji ob cesti od trga proti Zidanemu Mostu, so zgradili v letih 1922 in 1923. Je enonadstropna, nekoč z eno, danes pa dvema garažama v pritličju in s pisarnami v nadstropju. Stavba je leta 1993 dobila pritličen prizidek. Želez nišk a posta j a

Železniško postajo Loka na progi Zidani Most–Zagreb so zgradili skoraj petdeset let po odprtju proge leta 1911. Majhno leseno poslopje je leta 1976 zamenjala nova opečna zgradba z lesenim ostrešjem, verjetno najkvalitetnejše sodobno arhitekturno delo v Loki. Pritlično stavbo sestavljata dva, med seboj nekoliko zamaknjena dela. Prvi s čakalnico in sanitarijami je namenjen potnikom, drugi pa osebju postaje.

65


HIŠE IN GOSPODARSK A POSLOPJA G ost il n a T ru b a r je v hr a m , L ok a 5 2

66

Majhna pritlična hiša na jugozahodni strani trga, kjer je danes gostilna, ima pestro zgodovino in je ena najstarejših hiš v vasi. Tu naj bi v času, ko je upravljal loško župnijo, stanoval Primož Trubar. Od začetka 19. stoletja pa vse do izgradnje nove stavbe je v njej domovala šola. Hiša je do danes ohranila predvsem gabarite, v zadnjih desetletjih so jo namreč večkrat prezidali. Spremenili so okenske in vratne odprtine, streho pa prekrili z neustrezno cementno kritino. Pred hišo stoji doprsni kip Primoža Trubarja, delo kiparja Mirsada Begića.

G olobova hiš a , L ok a 5 7

Hiša na vzhodni strani trga premošča višinsko razliko med trgom, kjer je glavni vhod in dvorišče z vhodom v klet. Klet ima kot nekoč dva prostora, stanovanjski del pa je bil deležen že nekaterih prizidav. Ganka na zadnji strani ni več. Hiša je bila še v prejšnjem desetletju pritlična, zdaj pa je že več kot petnajst let nadzidana in čaka novo fasado. Nadzidano nadstropje je močno spremenilo podobo trga, okenske odprtine v novem delu pa se ne ujemajo s tistimi v spodnjem delu hiše. Pred drugo svetovno vojno je bila v tej hiši gostilna Golob. Na sredi je bila veža, na levi hiša in na desni gostinska soba.

Loški trg in Golobova hiša – gostilna (desno) med obema vojnama

Jenčiče va hiš a , L ok a 55

Morinčeva hiša, današnji Trubarjev hram, slikano po letu 1951

Gr a ščinsk i hle v i

Mogočna stavba v obliki črke L, ki zapira južno stran trga, je bila nekoč last loške gospode, po drugi vojni pa je postala last kmetijske zadruge, ki se je ukvarjala predvsem s hmeljarstvom in sadjarstvom. Stavba je danes last Mercatorja, ki že dlje časa išče novega lastnika, zato njena prihodnja usoda še ni znana. Zidana je iz kamna in opeke. V pritličju, kjer so bili nekoč hlevi, je prostor obokan. Na južni strani, kjer je teren nekaj metrov nižji kot na trgu, poslopje podpirajo visoki podporniki. Na tej stranici je tudi balkon, s katerega so metali gnoj iz hleva. Kasneje so poslopju prizidali še nižje krilo na vzhodni strani.

Hiša poleg Golobove je prav tako obdržala svojo vrhkletno zasnovo. Klet ima še danes dva prostora in tudi v stanovanjskem delu je razporeditev prostorov ostala enaka. Stavbo so v šestdesetih letih nekoliko preuredili. Nekdanji špajz, kjer je danes jedilna miza, je še obokan, medtem ko je kuhinja dobila raven strop. Nova so okna, vrata in stopnice pred vhodom. Te so bile nekoč simetrične, na obe strani, danes so le na severno stran. Na sicer lesenem podstrešju sta vsaksebi dve zidani sobi. Gank na dvoriščni steni je zamenjala kopalnica. Gospodarsko poslopje s štalo in podom, ki pa ne služita več svojemu namenu, je še dobro ohranjeno, nekaj prostora je zasedla le garaža. Stoji samostojno, pravokotno na hišo. V kleti hiše je bil pred prvo svetovno vojno čevljar, zato je bil vhod v klet tudi s trga.


ob hiši vodijo na gank, kjer so vrata v vežo. Naravnost skoznjo je kuhinja, na levi mala hiša in na desni velika hiša. Ker je to revnejša kmečka hiša, nima ne kambre in ne špajza. Okenskih in vratnih odprtin niso nikdar spreminjali in so prav take kot nekoč. Fonova hiš a , L ok a 91

Jenčičeva hiša med drugo svetovno vojno.

Hiša s konca 19. stoletja stoji nedaleč od trga ob cesti proti Račici. Hiše po drugi svetovni vojni niso prenavljali pa tudi vzdrževali je niso, zato jo že dodobra načenja zob časa. Nekoč bogata hiša nima kmečkega zna67

Občinska hiša med drugo svetovno vojno.

T rg ov in a in K r a je v n a sk u pnost, L ok a 51

Nekoč imenitna loška hiša na severni strani trga je v svoji zgodovini služila različnim namenom. Leta 1898 sta v tej hiši dobila prostor dva razreda loške šole in tako razbremenila staro šolo na drugi strani trga. Med vojno je bil v njej nemški krajevni urad, danes pa so v njej trgovina in pisarne krajevne skupnosti. Hiša je obdržala nekdanje gabarite, vendar so prezidave med vojno in po njej povsem spremenile podobo hiše. Nekoč skrbno izdelano fasado so zgladili že nemški upravitelji, ki so zamenjali tudi okna. S trgovino pa so prišla tudi velika izložbena okna. Sa bot ikova hiš a , L ok a 93

Je ena redkih hiš, ki je v zadnjih desetletjih niso prezidavali. Hiša je prislonjena ob pobočje, po katerem vodi cesta proti Dobravi. S cestne strani je vkopana v hrib, zato sta vhoda v klet in hišo z dvorišča. Stopnice

Fonova hiša

čaja, zato nima kleti, kot jo poznamo pri tradicionalnih kmečkih hišah, temveč le dve stanovanjski nadstropji. Hiša ima sredinski vhod v ravnini tal in nima ganka, kot ga imajo stare kmečke hiše. Venca ločujeta pritličje od nadstropja in nadstropje od strehe oziroma zatrepa. Precejšnjo škodo so naredili hiši, ko so jo ob ureditvi ceste na Dobravo z zadnje strani kar zasuli. Webr ovo g ospoda r sko poslopje

Poslopje ob cesti proti Račici je eno starejših gospodarskih poslopij v vasi in kot mnoga druga le s težavo kljubuje času. Tako zasnova poslopja z zidanim spodnjim in lesenim zgornjim delom kot posamezni elementi, na primer lesene stopnice, gank ali leseni konzolni nosilci, so se pri gospodarskih poslopjih bolje obdržali in so doživeli manj sprememb kot stanovanjske hiše. Tako kot pri tem poslopju so tudi pri mnogih drugih zamenjali le kritino. O žalostni usodi loških hlevov


pa priča dejstvo, da živine v vasi skorajda ni več, zato so poslopja skoraj brez izjeme prazna, namenjena ropotiji ali prirejena za garaže.

ŠK R A BOVA HIŠ A , L ok a 41

Stara vrhkletna kmečka hiša stoji nasproti gasilskega doma tik pred zgornjim trgom. Razporeditev prostorov v hiši in tudi posamezni elementi, na primer stopnice,

68

Webrovo gospodarsko poslopje

Tavč a r je va hiš a , L ok a 4 2

Hišo ob cesti med glavnim trgom in zgornjim trgom so skoraj povsem na novo zgradili na začetku dvajsetih let 20. stoletja. Ima obliko črke L, saj za razliko od tradicionalnih loških hiš združuje hišo in gospodarsko poslopje pod skupno streho. V krilu ob cesti je v pritličju mesarija, nadstropje pa je namenjeno stanovanju. V krilu pravokotno na cesto je gospodarsko poslopje s klavnico. Hiša nikdar ni imela svoje obdelovalne zemlje. Njen prvi lastnik je bil namreč mesar Tavčar, eden najpremožnejših Ločanov. Balkon in zatrep na sprednji strani ločujeta hišo od drugih v vasi, bila pa je tudi prva hiša s kopalnico. Na zadnji strani je gank, ki hišo v nadstopju povezuje z gospodarskim poslopjem, na njem pa je še danes ohranjeno staro stranišče.

Tavčarjeva hiša

Škrabova hiša

gank, dvokrilna okna in vrata, so še danes prav taki kot nekoč. Poleg veže in kuhinje ima le dva prostora; malo in veliko hišo. Hiša stoji ob strmem bregu, tako da je klet z zadnje strani vkopana v zemljo in na ta način upošteva tradicionalno postavitev hiše, značilno za to pokrajino. Nekoliko više v breg stoji gospodarsko poslopje, ki pa je za razliko od drugih v celoti leseno. Bober ova hiš a , L ok a 19

Hiša ob cesti proti Zidanem Mostu je najbolje ohranjen primer furlanske hiše v Loki. Nad okenskimi odprtinami v nadstropju ima še odprtine na podstrešju, ki so po širini enake okenskim, le da so nižje. Streha je položnejša kot na izvirnih kmečkih hišah. Rustikalna fasada pritličja žalostno propada. V osrednjem delu hiše je veža s stopnicami ter z izhodoma na ulico in dvorišče. Prostor na levi strani je bil nekoč namenjen trgovini.


69

Srpčičeva hiša

Boberova hiša – trgovina, izsek iz razglednice, odposlane 27. 2. 1929.

Srpčičeva hiša, Lok a 23

Hiša ob poti v Žirovnico je bila tako kot sosednje zgrajena med svetovnima vojnama. Hiša nima ne kleti ne gospodarkega poslopja, saj se stanovalci niso nikdar ukvarjali s kmetijstvom, zelenjavni vrt pred hišo je bil tako edina obdelovalna zemlja. Tudi glede umestitve v prostoru se razlikuje od tradicionalnih kmečkih hiš, saj stoji pravokotno na cesto. Jenčiče v kozolec

Je tipičen loški kozolec. V požaru na loškem polju leta 1945 je pogorela večina kozolcev, zato so današnji kozolci, med njimi tudi ta, zgrajeni šele po vojni. Po velikosti nekoliko manjši od večine je približno kvadratnega tlorisa. Postavljen je tako, da se z eno stranjo odpira na poljsko pot, z drugo pa na njivo. Štirje vogalni leseni stebri nosijo tramove, ki so zavetreni z dvojnimi lesenimi diagonalami. Podstrešje je obito z deskami, streha pa je pokrita s cementno kritino. Kozolci na loškem polju


70

Pomen loške arhitekturne dediščine Loška arhitekturtna bera premore nekatere kakovostne prvine, ki jih ne bi smeli zanemariti. Loška farna cerkev in graščina sta stavbi, ki so ju v slovenskih umetnostno-arhitekturnih krogih že opazili. Poleg njiju pa je v vasi tudi nekaj hiš, ki bi lahko, če bi jih primerno obnovili, tudi v prihodnosti govorile o tradicionalnem stavbarstvu in postale primer, na katerem bi se učili tako stroka kot ljudje, ki tukaj živijo in gradijo. Ne bi se smeli namreč ukvarjati samo z arhitekturo, ki je zanimiva zaradi svoje umetniške vrednosti in je že od nekdaj posebnost tega prostora, ampak tudi s primeri, ki so bili nekoč povsem splošni in vsakdanji, danes pa počasi, a vztrajno izginjajo. Nekaj tako preprostega, kot je hiša ob poti na Dobrávo ali pa kozolec na loškem polju, nam lahko o kraju pove toliko, če ne celo več, kot na primer farna cerkev. Današnja podoba gr adnje V šestdesetih letih 20. stoletja, ko so se ekonomske razmere na podeželju nekoliko izboljšale in je tudi kmečko prebivalstvo začutilo potrebo po prenovi svojih domov, tradicionalna arhitektura kar naenkrat ni bila več zanimiva. Drugačen način življenja je v stavbarstvo vnesel željo po hitri gradnji z industrijsko izdelanimi elementi, drugačni tlorisni razporeditvi, svetlejših in zračnejših prostorih, pri tem pa na žalost ni iskal povezave s preteklostjo in z okoljem. Čeprav se arhitekturna stroka krize na podeželju v zadnjih letih vse bolj zaveda, se do danes stvari še niso obrnile na bolje. Pestra ponudba materialov in izdelkov v gradbeništvu, ki je danes neprimerno bogatejša, kot je bila v šestedesetih letih, ni prinesla rešitve. Ljudje se težko znajdejo in oglaševalske akcije proizvajalcev jih zlahka zapeljejo. Pravi odgovor, kako obnoviti staro hišo, poznajo poleg peščice arhitektov verjetno le mojstri, ki so še vešči tradicionalnega stavbarstva. Teh pa danes skoraj ni več, zato so graditelji prepuščeni lastni iznajdljivosti. Žalostno podobo pa kažejo tudi hiše, ki nastajajo povsem na novo. Univerzalne hiše, ki se ne prilegajo prostoru, so težava, ki tare vsako slovensko vas, in tudi Loka v tem pogledu ni izjema. Trenutne modne muhe današnjih graditeljev, kot so obokan vhod, polkrožna okna z medeninastimi križi, mnogokotni jedilni pro-

stor in večkapne strehe, so elementi, ki tradicionalne arhitekturne elemente le popačijo in prikazujejo izkrivljeno sliko o gradnji v preteklosti. Tipski načrti, ki niso izdelani posebej za dano lokacijo in se ne ozirajo na teren, povzročajo različne težave. Te pogosto nastanejo, ko medetažno hišo, načrtovano za nagnjen teren, postavijo na ravna tla in hišo, načrtovano za raven teren, na pobočje. Pojavijo se tudi zapleti pri dostopu v hišo in osončenju prostorov. Tako je tudi pri marsikateri novi hiši v Loki najenostavnejši način vhod skozi garažna vrata, v nekatere dnevne sobe nikdar ne posije sonce, hiše pa so pogosto tudi tako velike, da nekaterih prostorov stanovalci ne potrebujejo. Želje in možnosti r azvoja v prihodnosti Oponašanje oblike, tudi če je dosledno, ne more vrniti izgubljenega stika s tradicijo. Danes v svetu uveljavljeni ekološki regionalizem, ki se naslanja na tradicionalna gradiva in načela gradnje, zahteva dobro poznavanje krajine in njenega arhitekturnega izročila. Tovrstne izkušnje pa so dandanes tudi med množico arhitektov precejšnja redkost in prav ti so tisti, ki bi morali obrniti stvar na bolje. Z zgledi, ki bi jih dali arhitekti, bi zagotovo tudi ostale spodbudili k razmišljanju o možnostih, ki se jim ponujajo ob gradnji, in o načelih, ki jih morajo pri tem upoštevati. V Loki je čutiti zanimanje za kakovostne rešitve. Leta 1997 so ustanovili turistično društvo, ki skrbi za lepšo podobo kraja, kar vsekakor vključuje tudi arhitekturo in urbanizem. Zavedajo se kakovosti, ki jih kraj ponuja, in s tem tudi zahtevnosti vsake arhitekturne naloge.


Bibliogr afija Bogovič, Alenka Krajevna skupnost Loka pri Zidanem Mostu skozi čas. Diplomsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 1999. Jakič, Ivan Vsi slovenski gradovi: leksikon slovenske grajske zapuščine. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1997. Javornik, Marjan, gl. ur. Enciklopedija Slovenije, 6. zvezek. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1992.

Arhivi Arhiv Republike Slovenije, Franciscejski kataster za Štajersko, 1825, Ljubljana Arhiv Trubarjevega doma upokojencev Loka pri Zidanem Mostu Arhiv Osnovne šole Sava Kladnika Sevnica, Oddelek Loka pri Zidanem Mostu

Zapiski 71

Kolšek, Alenka Park ob dvorcu Loka pri Zidanem Mostu. V: Rast, št. 3–4 (63–64), Novo mesto, 1999, 309–313. Krajevni leksikon Dravske banovine: krajevni repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in tujskoprometnimi podatki vseh krajev dravske banovine. Ljubljana: Uprava Krajevnega leksikona dravske banovine, 1937. Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1995. Kandus, Blaž Razvoj arhitekture Loka pri Zidanem Mostu. Seminarska naloga. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo, 1999. Stopar, Ivan Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. 3. knjiga. Ljubljana: Park, Znanstveni tisk, 1992. Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. 5. knjiga. Ljubljana: Viharnik, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1993. Terčelj, Marija Mojca Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja: 20. stoletje. Občina Sevnica. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1989. Zadnikar, Marijan Romanika v Sloveniji: tipologija in morfologija sakralne arhitekture. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982.

Zapiski Rudolfa Jermana, nekdanjega loškega župnika med letoma 1951–1987. Zapiski Ločana Ivana Mlinarja (1897–1980), nekdanjega profesorja zgodovine na celjski gimnaziji. Pogovori s prebivalci Loke pri Zidanem Mostu.


72


73



Alenka Bogovič Peklar

Promet

Promet po Savi Že Rimljani so brodarili po naših rekah. Slovenci so začeli s plovbo po Savi in Savinji okoli 1500, vendar je bila ta plovba bolj priložnostna in dokaj preprosta. Na plovbo po Savi je bila vezana trgovina Kranjske, Štajerske in obrobnih delov Hrvaške. V začetku 18. stoletja je plovba po Savi pridobila na pomenu in presegla lokalne potrebe. Avstrijska država je bila tedaj vpletena v vojne: v Italiji v špansko nasledstveno vojno (1701–1714) in v vojno za poljsko nasledstvo (1733– 1735) ter na Balkanu v vojno s Turki (1716–1718, 1736–1739). V požarevskem miru 1718 je Avstrija pridobila Banat, Malo Vlaško in Srbijo do Timoka. Vojaške potrebe države za hitro premeščanje čet iz Vojne krajine na bojišča v Italiji, preskrba čet s proviantom iz Banata in iskanje novih trgovskih poti za pridelke iz Banata, Ogrske, Slavonije in Srbije so sprožili misel na povezavo po Savi in Ljubljanici in izboljšanje plovbe po Savi, ki so jo ovirale brzice in številni slapovi. R egu l acijsk a del a v 18 . Stole t j u

Pogled s Čelovnika, 2008 (slika na prejšnji strani)

Železniška postaja Loka v petdesetih letih

Notranjeavstrijska vlada je leta 1724 imenovala posebno komisijo, da bi pregledala plovnost Save in Kolpe. Naloge te komisije so bile tudi, da nariše karte rečnega toka, da ugotovi, kateri povezavi bi dali prednost: ali povezavi Save in Ljubljanice ali povezavi Save in Kolpe, ter da izbere najboljšo varianto cestne povezave med smerjo Zagreb–Ljubljana–Trst in smerjo Brod na Kolpi–Bakar. Ker je bila Kolpa plovna le do Karlovca, Kranjska in Štajerska pa sta bili bolj zainteresirani za povezavo Ljubljanice in Save, je zmagala varianta Sava–Ljubljanica–Trst. Leta 1732 je posebna komisija za ureditev plovnosti Save in Ljubljanice dobila nalogo, da razišče možnosti regulacije Save tako za potrebe trgovine, kakor tudi za prevoz vojaških čet. To je soglašalo z interesi kranjskih deželnih stanov. A kmalu se je pokazal strah Štajercev in Kranjcev pred prevelikim uvozom kmetijskih pridelkov iz Banata in s tem konkurenco domačim pridelkom.

75


76

6. junija 1735 so na konferenci v Ljubljani, ki so jo sklicali na pobudo dvora, razpravljali o regulacijskih delih na Savi od Hrvaške do Ljubljane in še istega leta začeli z regulacijskimi načrti in deli. Zmanjšanje interesa države zaradi sklenjenega miru s Turki in nasprotovanje kranjske dežele, ki se je bala konkurence tujih kmetijskih pridelkov, sta povzročila, da so leta 1741 ustavili regulacijska dela. Opravljali so le manjša popravila, leta 1743 pa so tudi s temi prenehali. Šele z obnovitvijo dvorne komisije za ureditev plovnosti Save in Ljubljanice v letu 1747 so spet začeli z deli. V letih 1753 in 1754 so spet prenehali delati, ker se niso mogli sporazumeti, kdo bo prevzel vzdrževanje naprav. Leta 1765 so odstranjevali zemeljski usad med Zidanim Mostom in Loko. Šele z ustanovitvijo navigacijske direkcije leta 1722 so znova začeli s sistematičnimi deli na podlagi usklajenega načrta za vso avstrijsko državo. S prenehanjem delovanja navigacijske direkcije leta 1781 so bila dela na Savi prepuščena deželnim uradom in skrbi posameznih deželnih gosposk. Tako velikopoteznih regulacijskih del, kot jih poznamo iz prve polovice 18. stoletja, ni bilo več. Z uvedbo železnice je skrb deželnih ustanov za plovnost Save prenehala (Umek 1999: 271–272). Čol n a r jenje po Sav i

S Hrvaške, iz Slavonije in z Dolenjske so vozili po Savi navzgor vino, olje in žito v mehovih in sodih, prevažali so železo, sol, raševino v balah in po potrebi celo pošto (Jelovšek 1972: 60). Viri navajajo, da so savske ladje na krovu nosile od 80 do 120 vagonov žita. Takih tovorov pa ni bilo preprosto tovoriti proti rečnemu toku. Ladje niso imele nikakršnega pogona (Saje 1996: 17). Na desnem bregu Save je bila vlačilna pot, katere ostanki so ponekod še danes dobro ohranjeni. Čolne so prvotno vlačili ljudje (vlačugarji) z vrvjo čez ramo, kjer pa je bilo obrežje zelo strmo, je dobil gospodar ladje pri kmetih v pomoč kak par volov. Čolnarji, ki so bili zaposleni pri transportih iz Banata in Ogrske, so bili leta 1764 oproščeni vojaške službe, od leta 1766 dalje pa le tisti, ki so 10 let čolnarili po Savi. To določilo so leta 1767 spremenili tako, da so bili oproščeni vojaške službe vsi, ki so se vpisali v čolnarsko matično knjigo. Ko je bil leta 1778 ukinjen rolo, so čolnarje znova pritegovali v vojaščino. A leta 1780 je bilo določeno, da so oproščeni vojaščine čolnarji, ki doka-

žejo, da so služili najmanj eno leto na Savi (Umek 1999: 276). To so izkoristili tudi nekateri loški fantje, ki niso marali v vojsko, saj je takrat trajala 12 ali še več let. Ti fantje so hodili čakat k Savi na splavarje, jih napadli in zvezali z motvozi ali vrvmi. Reveže so prisilili, da so šli namesto njih v vojsko, Ločanov pa se je zaradi tega prijel vzdevek motvozarji.33 Vlečne poti so se po neurejenih savskih bregovih izboljšale šele v 18. stoletju, ko jih je cesarica Marija Terezija ukazala urediti. Od Siska, do koder so kranjske ladje najdlje plule, pa do Zaloga pri Ljubljani je bilo 16 pristanišč. Savski čolnarji so le redko pluli prazni proti Sisku. Trgovcem ob Savi so vozili sladkor, kavo, olje, železo in izdelke ter manufakturne izdelke. Začel se je razvijati tudi potniški promet. Ko so ladje nosile že po 1000 do 1200 vagonov žita, so imele na krovu od 14 do 15 brodniških hlapcev, izurjenih za rečno plovbo. Na premcu so bili štirje, zadaj pet, ostali pa so skrbeli, da se vlečna vrv ni zapletala in da so pravi čas z ladijskega dna izmetali nateklo vodo. Če je bila višina vode v savski strugi primerna za plovbo, je ladja od Siska do Zaloga potrebovala od 16 do 20 dni, sicer pa še kakšen teden več (Saje 1996: 18). Sode za vino so pošiljali navzdol kar brez ladij. Po 6 – 12 barigel, kakor so te sode imenovali, so zvezali skupaj, nanj pa je sedel mož in krmaril. To prometno zvezo po Savi je uporabljal v izdatni meri tudi idrijski rudnik, ki je pošiljal velike količine svojega blaga v Zagreb in naprej v Zemun. Iz nekega akta je razvidno, da je bilo 1585 naročeno državni komori, da upravi idrijskega rudnika izda dovoljenje za dobavo od 50 do 60 volov in potrebnega lesa iz gozdov loške gospoščine za dobo treh let. Les so brez dvoma potrebovali za izdelovanje ladij, vole pa za vlačenje ladij proti vodi. Prav zaradi tega prometa je dobil idrijski rudnik v začetku 19. stoletja svoje oporišče v Zidanem Mostu. Da je bil promet po Savi nevaren, kaže dogodek 18. novembra 1805, ko se je zaradi hudega viharja in snežnega meteža med Zagorjem in Radečami potopila idrijska ladja, natovorjena z 250 q živega srebra in cinobra, pred Zagrebom pa še druga s težo 150 q tovora (Mlinar 1956: 73).

33

Neobjavljeni zapiski Ivana Mlinarja


V zadnjih letih plovbe so že vozile večje ladje, od 50 do 60 m dolge, 4 m široke in 1,5 m visoke (donbasi), vredne po od 2 do 4000 kron. Do leta 1816 so jih še vlačili ljudje, potem pa le še živina (Jelovšek 1972: 60). Po letu 1849, ko je po južni železnici zapeljal prvi vlak, so ladje plule le še do Zidanega Mosta. Takrat so ustanovili tudi Savsko brodarsko društvo Save Schiffart Gesellschaft, ki si je kupila štiri velike ladje z nosilnostjo po 2000 dunajskih stotov. Moralo pa jih je vleči od 12 do 14 parov volov. Po novih uredbah so rečne ladje vsaj malo prilagodili morskim. Imele so že prave krove, prostor za bivanje in spanje brodnikov (črdak), nad katerim je bil prostor za krmarja (krmanoš). Tudi prejšnji brodarji so se morali prilagoditi novim razmeram. Po zgledu morjeplovcev so tudi savski brodarji začeli dajati svojim ladjam imena. Imenovali so jih po svetnikih: Sveti Peter, Sveti Martin, Marija–Ana, po ribah Ščuka in seveda po svoji reki, Sava. Z novimi, lično opremljenimi ladjami – barketonami – so skušali pluti tudi po zgornjem toku Save, vendar so morali namero opustiti zaradi preplitke struge in prevelikega ugreza ladij. Savsko brodovje je štelo povprečno 30 ladij. Vsaka je napravila po 6 voženj na leto. Eno ladjo je vleklo 16 parov volov ali 12 parov konj. Prepeljala je lahko 2000 centov blaga. Na določenih razdaljah so bile ob Savi mitnice. Na vse strani so odmevali ladijski zvonci, vriski, popevke, kletve pa tudi pretepi med brodarji. Cvetela so obsavska gostišča, tudi v Loki. Na Zidanem Mostu je bila večja brodarska postaja (Jelovšek 1972: 60). Promet po Savi je bil tako živahen, da so mislili celo na poskusno vožnjo poštne ladje od Ljubljane do Siska, kot je razvidno iz akta, ki ga je objavil Aškerc v Carnioli 1913. Vendar do tega ni prišlo, saj bi trajala vožnja v ugodnih razmerah od Ljubljane do Zagreba 3 dni, do Siska 5 dni, od tam nazaj pa 14 dni (Mlinar 1956: 73). Ko pa je mimo naših krajev od Zidanega Mosta proti vzhodu leta 1862 stekla železnica, je savsko brodarstvo za vedno zamrlo. Ladje so prodali donavskim družbam, prodali so tudi živino in vozove. V kraje ob Savi se je naselila revščina. V drugi polovici 19. stoletja, ko na območju današnje občine Sevnica ni bilo mostov čez Savo, razen v Sevnici (postavljen 1879), so prevažali ljudi, živino in

tovor z enega na drugi breg reke s pomočjo žičnic, brodov in čolnov. V Loki so za prevoz ljudi uporabljali čolne. Še leta 1948 so iz štirih vojaških čolnov sestavili brod, ki je vozil med Šmarčno in Bregom. Leta 1965 so zgradili gondolsko žičnico, ki je povezovala Prapretno in Šentjur na Polju. Glavno prometno funkcijo so le prevzeli mostovi (Saje 1996: 19). Spl ava r jenje po Sav i

Plavljenje in splavarjenje lesa iz gozdov po rekah na vzhod sta bila pomembni transportni obliki več kot petsto let – vse do leta 1946. Tesna povezanost gozdarstva, predelave in transporta lesa s trgovino z lesom je omogočila nastanek poklicev, kot so lesni trgovci, gozdarji, drvarji, žagarji, plavci in splavarji. Po letu 1945 se je tehnologija predelave in transporta lesa posodobila v tolikšni meri, da ni bilo več potrebe za plavljenjem in splavarjenjem lesa. Mimo naših krajev so po Savi splavarili savinjski splavarji, ki so vozili les na Hrvaško in v Slavonijo. Poleg lesa so prevažali še lončarske izdelke in apno. Savinjski splavi so morali pristajati v Radečah ali v kakem drugem uradu, se tam priglasiti in povedati, kakšno blago in živež vozijo, od kod in kam ga peljejo, in plačati pristojbino kakor ladje, v sorazmerju s polno ali z manjšo natovorjenostjo, in sicer »brez ugovarjanja pod kaznijo zaplembe«. Plačevanju vodne mitnine od apna, ki so ga vozili na Hrvaško (in tu in tam tudi plačevanju druge pristojbine), so se savinjski splavarji marsikdaj upirali: V Radečah se včasih zato niso hoteli ustavljati, tako da jih pobiralci mitnine »sredi reke niso mogli zadržati« (Baš 1974: 32). Na slovenskih vodah so letno plavili do 200.000 m lesa, od tega polovico po Savinji in Savi. Načini plavljenja lesa se od svojih začetkov niso bistveno spremenili. Izboljševala sta se le delovno orodje in tehnika plavljenja. Večje spremembe so nastajale v načinih vezanja, zbijanja in priprave splavov na vožnjo (Saje 1996: 20). Sredi 19. stoletja so izdelovali savinjske splave tako, da so vezali nerazžagana debla in pa deske in letve. Splavi iz hlodov so se imenovali »zvezani flos«, splavi iz desk in letev pa »rezani flos«. Vezali so jih z brezovim trnjem, če pa jih je bilo treba zbijati, so uporabili lesene žeblje. Vsak splav je imel po dve vesli: eno spredaj, drugo za-

77


78

daj. Vesli sta bili pritrjeni v »sedlu«, to pa je bilo postavljeno na »stol«. Sprednjemu splavarju so pravili »prednjek«, zadnjemu pa »zadnjek«. Tu in tam so delali tudi manjše splave, imenovane »kuzle«, ki jih je lahko vozil en sam splavar, in sicer tako, da je z eno roko veslal s prednjim, z drugo roko z zadnjim veslom. Takšne splave so izdelovali iz lesnih ostankov. Poleg lesa so s splavi prevažali volno, smolo, lončarske izdelke, razno leseno hišno orodje in seveda apno (Baš 1974: 42). Savinjski splav samec s 14 do 16 m³ lesa je bil dolg od 12,5 m do 16 m, širok pa od 4 do 5 m. Na takem splavu sta veslala po dva veslača. Do Celja so vozili manjši splavi, ki so jih tam zvezali po dva in dva v en splav rogelčan, ki je bil dolg od 25 m do 32 m, medtem ko so pri Zidanem Mostu povezali po štiri v en splav. Glede na to, ali je bil splav vezan iz žaganega lesa ali zbit iz tesanega, je vseboval od 24 do 32 m³ lesa. V Rugvici pri Zagrebu so v krpo povezali tudi do 24 samcev. Nastal je mitrovski splav34 – krpa. Tak splav z do 300 m³ žaganega in tesanega lesa je upravljalo od tri do šest veslačev (Saje 1996: 21). Splavarjem so grenile življenje številne plovne ovire, npr. čeri, jezovi, mostovi in celo ladje. Tudi nesreče niso bile redke. Splavi, ki so imeli dvojno velikost savinjskih splavov samcev, so zapluli celo v Krko do Krške vasi. Omeniti pa je treba, da so gospodarji in splavarji med Radečami in Krškim manj znani in do sedaj v strokovni literaturi še niso obdelani. Splavarjenja ni ogrozila železnica, saj je bil transport po vodi občutno cenejši, pač pa razvoj tehnologije spravljanja lesa iz gozdov v sredini 20. stoletja. Po Savinji in Savi je zadnji splav zapeljal leta 1946 (Saje 1996: 21–22). Gr adnja cestnih povezav v prvi polovici 19. Stoletja Promet po suhem je bil takrat zelo slabo urejen. Do Zidanega Mosta si lahko prišel le po težko prehodnih stezah prek obronkov gora. Iz Sevnice v Zidani Most si mogel nekoč tako, da si se peljal z vozom do Loke, tam z brodom čez Savo in nato po cesti skozi Vrhovo in Radeče in po desnem bregu do razvalin rimskega mosta,

34

Ime je dobil po Sremski Mitrovici.

pa spet z brodom čez Savo do Zidanega Mosta (Jelovšek 1972: 61). Od Loke do Vidma in Krškega sta vodili dve nadvse težavni poti, ena mimo Lisce, druga pa čez Jurklošter v Podsredo. Na tej poti ni bilo mogoče peljati tovora 10 q z dvema konjema brez priprege. Celjsko okrožje na jugu ni imelo na več kot 12 ur dolgi razdalji od Trbovelj do Vidma nobene praktične komunikacije, razen plovne Savinje (Mlinar 1956: 73). Štajerski nadvojvoda Janez si je ogledal položaj teh krajev in dal pobudo za izgradnjo ceste Zidani Most– Rimske Toplice, s katero so začeli 18. septembra 1815 in jo končali 10. avgusta 1816. Ob slavnostnem odprtju ceste so v skalo vzidali črno marmorno ploščo v spomin na gradnjo. Napis omenja cesarja Franca I., deželnega namestnika Aicholda, okrožnega glavarja Mayrhofna in glavarstva Celja, Laškega, Jurkloštra, Loke, Gornje Sevnice in Rajhenburga (Brestanica) z letnico 1816.35 12. maja 1823 je bil nadvojvoda Janez drugič v Zidanem Mostu, kamor je pozval vse okrajne komisije zaradi izgradnje ceste od Zidanega Mosta do Loke v dolžini 5 km, ki je bila že isto leto končana (Jelovšek 1972: 61). Gr adnja železnice Gradnja južne železnice je bila velikega pomena tako za Zidani Most, ki je postal pomembno prometno križišče, kot tudi za okoliške kraje, med drugim tudi Loke in sosednjih vasi. 2. aprila 1836 je tržaška trgovska zbornica prosila za izgradnjo železnice od Dunaja do Trsta. Vrhovno vodstvo za izgradnjo je prevzel znani nadinženir Karel Ghega. Progo od Gradca do Celja so zgradili med letoma 1843–1846 in je to najstarejša železnica v Sloveniji. Odsek Zidani Most–Celje so pričeli gradili spomladi 1846 in je bil v poletju 1847 že končan. Progo Zidani Most–Ljubljana je gradilo 40.000 delavcev. Prišli so iz Lombardije, Furlanije, s Češke, z Madžarske, s Hrvatške, iz Primorja in od drugod. Proga je bila slavnostno odprta 16. septembra 1849. V tem času se je precej obubožanih kmetov izselilo v Ameriko, svojo zamljo pa so prodajali Furlanom, ki so prišli gradit železnico. Na to še danes spominjajo italijanski priimki (Lendaro, Culletto, Bobbera). 35

Ta plošča je bila po letu 1945 odstranjena.


79

Kolorirana razglednica Loke z vlakom iz časa pred prvo svetovno vojno.

Leta 1856 so začeli od Zidanega Mosta graditi progo proti Zagrebu. Vse do Radeč so morali razstreliti skalno pogorje tik do Save in zgraditi visoke oporne zidove in vzporedno še novo cesto. Drugi tir je bil takrat zgrajen do Radeč. Od tu dalje pa so za drugi tir zgradili samo spodnji ustroj. Drugi tir so položili med drugo svetovno vojno šele Nemci. Proga do Siska je bila odprta za redni promet 1. oktobra 1862. Postaja v Radečah je bila odprta 1. oktobra 1909, v Loki 1. novembra 1911 in na Bregu 1. julija 1921 (ŽU Loka, Kronika … I, 197, 203, 293). Drugi tir na progah Zidani Most–Maribor in Ljubljana so položili šele po letu 1866 (Jelovšek 1972: 62– 64). Nastanek železnice je spremenil prirodno, prometno, predvsem pa socialnogospodarsko sliko krajev, skozi katere je tekla proga. V Zidanem Mostu, ki je postal pomembno prometno križišče, in okolici so nastajala železničarska naselja, med drugim tudi Slap in Loka.

Razglednica Loke, odposlana leta 1902.

Gospodarski pomen železnice Graditev železnice je prinesla v naše kraje veliko razgibanost, ustvarila nove možnosti za zaslužek, nove poklice ter nove vrste zaposlitev. Ljudje iz Loke in okoliških vasi so se množično zaposlovali kot železničarji v bližnjem Zidanem Mostu. Železniški obrat je namreč ustvaril mnogo novih poklicev ter redno zaposloval novo osebje (progovni čuvaji, progovni delavci, zavirači, premikači, skladiščniki, kretničarji, prometno


80

osebje …). Povsod so dajali prednost nekdanjim vojakom, ki so znali nemško. Delavci so delali 13 ur na dan in dnevno zaslužili od 30 do 36 krajcarjev (Bregar 1994: 15). Za gradbena dela na železnicah so potrebovali ogromno delavcev. Država je tu prvič nastopila kot organizator javnih del ter kot podjetnik velikega obsega. Gradbeno vodstvo je oddajalo železniška dela akordantom v manjših in večjih odsekih pa tudi zasebnim gradbenim podjetjem na dražbah. Razen domačinov so se v stotinah barak ob novih progah nastanili tuji obrtniki, polirji in mojstri s severa in zahoda. Slovenski delavci so tu prišli v stik z Italijani, s Furlani in Štajerci ter so se od njih naučili mnogih rokodelskih spretnosti in praktičnih izkušenj. Veliko tujih delavcev je v teh krajih ostalo. O tem nam pričajo do danes ohranjeni priimki Culleto Lendaro, Bobbera itd. Za graditev železnic so potrebovali izredne količine gradbenega materiala, apna, opeke, klesanega kamenja, stavbnega in tehničnega lesa, pragov, kovanih žebljev, ploščic za pritrjevanje tirnic, inštalacijskega gradiva ter litih, valjanih in kovanih izdelkov iz železa in jekla za opremo postajnih naprav. Za delavce je bilo treba organizirati nastanitev, dovoz živil, improvizirati kuhinje ter urediti dovoz gradbenega materiala. To je dalo kmečkim voznikom priložnost za zaslužek in je zaposlilo delavce v kamnolomih, pri apnenicah in v opekarnah (Mohorič 1968: 37). Pričakovanja, da bo železnica pospešila industrializacijo, se niso uresničila. Ob zaslužek je namreč spravila tedanje prevoznike ob glavnih žilah. Na začetku konkurenca železnice še ni bila tako občutna, ker ni bila veliko cenejša od prevoza z vprežno živino. Sčasoma je postalo jasno, da se začenja močan gospodarski preobrat (Bregar 1994: 15).

Bibliogr afija Angelos, Baš Savinjski splavarji. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1974. Bogovič, Alenka Krajevna skupnost Loka pri Zidanem Mostu skozi čas. Diplomsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 1999. Bregar, Sonja Življenje železničarjev v Zidanem Mostu. Ljubljana: Nova proga, št. 11/12, 1994. Jelovšek, Edo 70 let železničarske godbe v zgodovini Zidanega Mosta. Zidani Most: Železničarska godba, 1972. Mlinar, Ivan Zidani Most v zgodovini. V: Kronika IV. Časopis za slovensko krajevno zgodovino. Ljubljana, 1956, 68. Mohorič, Ivan Zgodovina železnic na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1968. Saje, Janko Sevnica: vodnik. Zbirka Poti Slovenije, št. 4. Ljubljana: TEO, 1996. Umek, Ema Promet po Savi in Ljubljanici. V: Gestrinov zbornik. Ljubljana: ZRC SAZU, 1999.


Alenka Bogovič Peklar

GOSPODARSTVO

KMETIJSTVO V PRETEKLOSTI V času, ko so bili tuji gospodje lastniki slovenske zemlje, so bili slovenski kmetje podložniki. Zemlja je takrat pomenila glavni vir dohodkov. Kmetje so izpolnjevali obveznosti in dolžnosti, ki so bile zapisane v urbarjih. Loški graščaki so bili lastniki velikega dela obdelovalnih površin. Tabele posestnih kategorij po katastrskih občinah: Tabela: k. o. Loka leta 1825 (Potušek 1962: 35) posestna skupina 0 – 0,5 ha 0,5 – 2 ha 2 – 3 ha 3 – 5 ha 5 – 8 ha 8 – 10 ha nad 10 ha skupaj

št. posestev

%

10 14 7 8 29 4 3 75

13,3 18,7 9,3 10,6 38,6 5,3 4,0 100

Tabela zemljiške posestne strukture za leto 1825 za katastrsko občino Loka kaže, da je bila najbolj zastopana kategorija od 5 do 8 ha zemlje z 29 posestvi, kar je 38,6 % . Močno je zastopana tudi posestna skupina od 0,5 do 2 ha zemlje s 14 posestmi. Posestev z 0 do 0,5 hektarji zemlje je bilo 10. Posestni skupini od 2 do 3 ha in od 3 do 5 ha sta približno enako zastopani. Posestev z 2 do 3 ha zemlje je bilo 7, posestev z 3 do 5 ha zemlje 8. Posestni skupini od 8 do 10 ha ter nad 10 ha zemlje sta bili slabše zastopani. Posestva z od 8 do 10 ha zemlje so bila 4 ter 3 posestva z nad 10 ha zemlje. Leta 1825 je bilo v rokah gospostva 33 ha zemlje. S podržavljenjem zemlje po drugi svetovni vojni je to postalo last splošnega ljudskega premoženja, na kateri se je osnovala ekonomija (Potušek 1962: 38). Iz opisa tabele lahko zaključimo, da je bilo leta 1825 v največji meri zastopano kočarstvo in srednja posest. Prav zato so se ljudje morali vključevati v neagrarne dejavnosti (čolnarjenje, splavarjenje itd.). Težko je ugotoviti neko veljavno velikost, ki jo mora imeti kmetija, da jo lahko imenu-

81


jemo aktivno. V tem pogledu so bistvene razlike zaradi lege, sestave tal, kultur in načina življenja prebivalcev (Melik 1936: 453). Morda je zanimiva primerjava, kako se je spremenila posestna slika v obravnavanih katastrskih občinah od leta 1825 do leta 1961 (Potušek 1962: 36–38). Tabela: k.o. Loka leta 1961 posestna skupina 0 – 0,5 ha 0,5 – 2 ha 2 – 3 ha 3 – 5 ha 5 – 8 ha 8 – 10 ha nad 10 ha skupaj

82

št. posestev 48 32 16 17 13 5 – 131

V k. o.36 Loka se je od leta 1825 do leta 1961 najbolj povečala posestna kategorija od 0 do 2 ha zemlje. Število posestev se je povečalo za 56 kmetij. Člani teh kmetij so bili zaposleni v glavnem kot železničarji, ki so se vozili dnevno v službo v Zidani Most. Število posestev je naraslo tudi v drugi in tretji skupini. Zasebne kmetije z nad 10 ha zemlje ni nobene, ker tudi po novi zakonodaji ni bila možna, saj je bil agrarni maksimum, določen 1953, 10 ha obdelovalne zemlje. Zanimiva je primerjava posestne strukture za k. o. Loka s k. o. Okroglice, saj prva leži pretežno v ravninskem predelu, druga pa v goratem, kar se seveda odraža tudi v načinu obdelave zemlje in velikosti kmetij. V k. o. Okroglice je bila zelo zastopana drobna posest, tu je bilo tudi precej vinogradov. Dosti posestnikov je imelo samo vinograd in hišo. Značilno za omenjeno k. o. Okroglice je bilo tudi, da je precej kmetov imelo tukaj mogoče samo vinograd, stanovali pa so drugje.

36

k. o. – katastrska občina

Tabela: k. o. Okroglice leta 1825 posestna skupina

št. posestev

0 – 0,5 0,5 – 2 2 – 3 3 – 5 5 – 8 8 – 10 nad 10 skupaj

19 15 7 6 10 9 18 84

ha ha ha ha ha ha ha

Tabela: k. o. Okroglice leta 1961 posestna skupina

št. posestev

0 – 0,5 0,5 – 2 2 – 3 3 – 5 5 – 8 8 – 10 nad 10 skupaj

21 24 7 5 10 5 23 95

ha ha ha ha ha ha ha

V k. o. Okroglice opazimo ravno tako močan porast števila posestev skupine od 0 do 0,5 ha in od 0,5 do 2 ha za 11 posestev. Razlika od leta 1825 je v tem, da leta 1961 nima več vsak posestnik po en vinograd, število vinogradov je močno nazadovalo. Precej drugačno je tudi stanje pri gruntarjih, to so posestva z nad 10 ha zemlje. Teh je bilo leta 1961 še 23. Tudi leta 1825 je bil delež števila kmetij z nad 10 ha zemlje razmeroma velik v primerjavi s k.o. Loka. Ta k.o. leži v goratem predelu, zemljo je bilo težko obdelovati. Zemlje je tudi malo in je slaba, zato so bile kmetije kljub temu bolj ali manj pasivne. Tudi agrarna reforma je to upoštevala, zato so še naprej obstajale kmetije s toliko zemlje (Potušek 1962: 38).


PR I M ER J AVA POV PR EČNE V ELIKOS T I POSES T VA , POV PR EČNE V ELIKOS T I PA RCELE IN Š T E V IL A PA RCEL N A POSES TNIK A M ED LE Tom a 182 5 – 1961 (Pot ušek 1962 : 39) Tabela: Povprečna velikost posestva leta 1825 v ha na posest odpade

njiva

trav-nik sadovnjak

vrt

vinograd

pašnik

gozd

grmičevje

stavbišče

skupaj

1 LOKA OKROGLICE POVPREČJE

2 1,51 1,18 1,34

3 0,27 0,84 0,55

5 0,1 0,1 0,1

6 0,1 0,30 0,15

7 0,7 0,34 0,21

8 2,54 4,1 3,32

9 0,13 0,52 0,32

10 0,2 0,2 0,2

11 4,67 7,45 5,56

4 0,11 0,14 0,13

Tabela: Povprečna velikost posestva leta 1961 v ha na posest odpade

njiva

travnik

sadonjak

vrt

vinograd

pašnik

gozd

grmičevje

stavbišče

skupaj

1 LOKA OKROGLICE POVPREČJE

2 0,70 0,96 0,83

3 0,24 1,6 0,65

4 0,7 0,3 0,5

5 0,0 0,1 0,0

6 0,0 0,10 0,5

7 0,17 0,77 0,47

8 0,83 3,7 1,95

9

10 0,3 0,4 0,3

11 2,4 6,5 4,4

Tabela: Povprečna velikost parcele leta 1825 v ha na posest odpade

njiva

travnik

sadovnjak

vrt

vinograd

pašnik

gozd

grmičevje

stavbišče

skupaj

1 LOKA OKROGLICE POVPREČJE

2 0,94 0,32 0,63

3 0,10 0,26 0,18

4 0,15 2,45 1,31

5 0,4 0,3 0,4

6 0,13 0,23 0,18

7 0,11 0,15 0,13

8 0,95 2,33 1,64

9 0,34 0,49 0,42

10 0,2 0,1 0,1

11 0,52 0,49 0,50

Tabela: Povprečna velikost parcele leta 1961 na posest odpade

njiva

travnik

sadovnjak

vrt

vinograd

pašnik

gozd

grmičevje

stavbišče

skupaj

1 LOKA OKROGLICE POVPREČJE

2 0,30 0,29 0,29

3 0,15 0,28 0,21

4 0,17 1,43 1,80

5 0,2 0,2 0,2

6 0,9 0,12 0,10

7 0,23 0,22 0,22

8 0,71 1,22 0,97

9

10 0,68 2,10 1,39

11 0,26 0,38 0,32

Tabela: Povprečno število parcel na eno posestvo leta 1825 na posest odpade

njiva

travnik

sadovnjak

vrt

vinograd

pašnik

gozd

grmičevje

stavbišče

skupaj

1 LOKA OKROGLICE POVPREČJE

2 3,3 3,6 3,4

3 2,7 3,2 2,9

4 0,7 0,5 0,6

5 0,1 0,3 0,2

6 0,1 1,2 0,6

7 0,6 2,4 1,5

8 2,6 2,2 2,4

9 0,3 1,1 0,7

10 1,3 2,2 1,7

11 12,4 17,0 14,7

83


Tabela: Povprečno število parcel na eno posestvo leta 1961

84

na posest odpade

njiva

travnik

sadovnjak

vrt

vinograd

pašnik

gozd

grmičevje

stavbišče

skupaj

1 LOKA OKROGLICE POVPREČJE

2 2,4 3,3 2,8

3 1,7 4,1 2,9

4 0,3 0,2 0,2

5 0,2 0,3 0,2

6 0,03 0,8 0,4

7 0,8 3,6 2,2

8 1,1 2,7 1,9

9

10 1,4 2,4 1,9

11 8,2 17,0 12,6

Če primerjamo tabeli 1 in 2, opazimo, da se je povprečna velikost posestva zmanjšala. Leta 1825 je odpadlo povprečno na posestvo 5,56 ha, leta 1961 pa le 4,4 ha. Občutno pa se je zmanjšala na posest povprečna njivska površina: od leta 1925 1,34 ha na 0,82 ha v letu 1961. Če pogledamo, kako je s posameznimi kulturnimi kategorijami: gozd 3,32 ha na 1,95 ha, vinograd z 0,15 ha na 0,5 ha, sadovnjak z 0,13 ha na 0,5 ha. Nekoliko se je povečala travniška površina na posestvo: z 0,55 ha v letu 1825 na 0,65 ha v letu 1961, pašniki z 0,21 ha na 0,47 ha in stavbna površina z 0,2 ha na 0,3 ha. Povprečno velikost parcele prikazujeta tabeli 3 in 4. Leta 1925 je bila povprečna velikost parcele 0,50 ha, leta 1961 pa samo 0,32 ha. V k. o. Loka je povprečna velikost parcele leta 1961 za 49 % manjša kot leta 1825 in v k. o. Okroglice za 21%. Velikost njivske parcele je bila leta 1825 0,63 ha, travne 0,18 ha. Leta 1961 pa je povprečje precej manjše: za njive 0,29 ha, travnike 0,21 ha, vinograde 0,10 ha in gozdove 0,97 ha. Če pogledamo še povprečno število parcel na posestvo, kar nam prikazujeta tabeli 5 in 6, vidimo, da je leta 1825 pripadalo povprečno 14,7 parcele in leta 1961 12,6 parcele na posestvo. Število parcel se je torej zmanjšalo. Čeprav je število parcel v k. o. Loka leta 1961 precej večje kot leta 1825, se je tudi število posestnikov tako povečalo, da se pokaže v povprečju manj parcel na posestvo kot v starem stanju. Primerjava števila parcel na posestvo leta 1825 in leta 1961 se pokaže na tabelah 5 in 6. Leta 1825 je pripadalo povprečno na posestvo 3,4 njivskih parcel, 2,9 travniških, 0,6 parcel s sadovnjaki, 0,2 vrtnih, 1,5 pašniških in 2,4 gozdnih. Leta 1961 so te številke skoraj povsod nižje. Posestvu pripada povprečno 2,8 njivskih parcel, 2,9 travniških, 0,4 vinogradniških, 2,2 pašniških in 1,9 gozdnih.

V k.o. Okroglice pride leta 1961 povprečno v celoti na posestvo enako število parcel kot leta 1825. So pa posamezne spremembe v posameznih zemljiških kategorijah, npr. pri vinogradih opazimo, da pripada leta 1961 0,8 parcel na posestvo, v letu 1825 pa 1,2 parceli. Nabir alništvo Ko obdelovanje zemlje ni bilo več dovolj za preživetje, so ljudje iskali druge možnosti. Dodaten vir zaslužka so iskali tudi v nabiralništvu, ki je bilo dokaj pomembno vse do druge svetovne vojne in še desetletje po njej. Gobe, gozdne sadeže, zelišča in industrijsko potrebne plodove so nabirali v sezoni, zato je bil tudi zaslužek sezonski. Nabiralništvo je bilo razširjeno zlasti med nižjimi socialnimi sloji – malimi kmeti in kočarji, ki jim je prinašalo pomemben dodaten zaslužek. Precejšen vir dohodka je pomenilo nabiranje trgovcem, ki so se usmerili v odkupovanje. Po drugi svetovni vojni je nabrano rastlinje odkupovala nabavno-prodajna kmetijska zadruga. Nabiralništvo je v šestdesetih letih izgubilo svoj gospodarski pomen. V glavnem domačini nabirajo gobe, zelišča in gozdne sadeže le za lastno rabo. V tej obliki je nabiralništvo še danes precej razširjeno (Terčelj 1989: 101). Rokodelsko-obrtna dejavnost Ljudje so se ukvarjali tudi z obrtjo in s trgovino. V prvih desetletjih 20. stoletje je bilo v Loki več šivilj, krojačev in čevljarjev. V Loki so imeli tudi mizarja, žago (Kocjan), kovačijo (Hercog) in dva mlina (Novakov in Korenov). Vas je premogla tudi mesarijo, pekarno in več manjših trgovinic. Leta 1905 je bilo v Loki kar pet


85

Živahno loško življenje na razglednici pred prvo svetovno vojno.

gostiln. Gostilno so imeli tudi na Bregu in Razborju. Na graščinskih njivah so gojili zdravilna zelišča.37 Na Razborju v Lahovem Grabnu št. 24 je stala »Stara glažuta«. Okoli 1770 so tam še vlivali steklo. Posestnik baron Wintershofen je steklarno opustil in jo prestavil v Jurklošter. Sčasoma je prišla »Stara glažuta« v roke poprej tam zaposlenim delavcem Martinijem. Prvi posestnik je bil Matija Martini, po rodu Furlan. Leta 1878 je prodal glažuto Martinu Jurku, ki se je priselil iz Šentjanža (njegov najstarejši sin je bil kronist in učitelj na Razborju). Po propadu glažute so nanjo spominjala imena brusilcev in topilcev, ki so prihajali iz Furlanije in Bavarske, npr: Della Mea, De Santi, Capellari, Pettini, Martini, Schmidt, Biderman, Dominko, Perko, Truppi, Empereli, Pompe, Beci, Bartakoli.38 Nekateri priimki so se ohranili do danes: Bec, Pompe, Šmit, Imperl ...

37 38

Pričevanje Marije Skušek. Razborska šolska kronika.

Trgovina in sejmi Trgovina je bila več stoletij povezana s savsko plovbo. Domačini so prodajali les, vino in kmetijske pridelke prekupčevalcem, ki so s čolni in splavi tovorili blago. Do druge svetovne vojne je bila trgovina v rokah zasebnikov. Večji trgovci so od kmetov odkupovali jaj-

Loka na razglednici, odposlani 27. 2. 1929. Levo zgoraj je hiša mesarja Jakoba Tavčarja, ki je imel v pritličju levo mesnico, desno zgoraj je hiša trgovca Valentina Bobbere, ki je imel v pritličju levo trgovino z mešanim blagom.


86

ca, volno, zelišča, gobe, sveže in suho sadje, borovnice, maline in drugo jagodičevje in to prodajali v Ljubljano (Terčelj 1989: 94). Zasebne trgovine so bile leta 1948 nacionalizirane. Do druge svetovne vojne so prirejali tudi živinske in kramarske sejme. V Loki so imeli že v 19. stoletju pet kramarskih in živinskih sejmov: na ponedeljek po nedelji Marijinega imena (13. septembra), 28. januarja, 14. marca, 7. julija in 6. oktobra. V 20. stoletju so jih prestavili na 3. maj, 22. maj, četrtek pred telovim, 5. avgust in na ponedeljek po nedelji Marijinega imena (Terčelj 1989: 48). Kraju, kjer so nekoč prirejali sejme, še danes rečejo Semišče. Pred prvo svetovno vojno in po njej je bilo zelo razširjeno krošnjarstvo; to je bila nekakšna potujoča trgovina. S tem so se ukvarjali Hrvatje, predvsem Dalmatinci, Zagorci in Romi, ki so potovali po vsej Dolenjski in Posavju. Prišli so tudi v najbolj oddaljene vasi in od hiše do hiše ponujali storitve in blago. Prenočevali so po skednjih. Mnogi so popravljali dežnike, drugi so cinili lonce, nekateri so prodajali porcelan. Pogosto so hodili po vaseh tako imenovani pičkurini ali Dalmatinci, ki so prodajali bižuterijo (uhane, verižice, lasnice, zaponke itn.). Blago so prenašali na lesenih podstavkih, ki so jim sloneli na ramenih. Vaščani, predvsem ženske, so pri njih radi kupovali malenkosti (ogledalca, tobačnice, cigarete, vžigalnike, šivanke, sukanec ipd.) Pičkurini so sloveli kot zelo čedni in postavni možje. Navadno so bili urejeni, njihovo podobo pa je krasila obvezna palica, na katero so se upirali med hojo (Terčelj 1989: 125).

BIBLIOGR AFIJA Bogovič, Alenka Krajevna skupnost Loka pri Zidanem Mostu skozi čas. Diplomsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 1999. Melik, Anton Slovenija I, 2. zvezek. Ljubljana: Slovenska matica, 1936. Potušek, Dora Pokrajina med Radečami in Sevnico. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, geografija, 1962. Terčelj, Marija (Mojca) Občina Sevnica: Etnološka topografija Slovenskega etničnega ozemlja - 20. stoletje. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1989.


Alenka Bogovič Peklar

Poštna dejavnost

Od leta 1849 je spadalo območje Loke v okoliš pošte Zidani Most. Po redne pošiljke so morali ljudje hoditi do zidanmoškega kolodvora. Število pošiljk je vzporedno z razvojem kraja stalno naraščalo in treba je bilo misliti na ustanovitev samostojnega poštnega urada. 15. aprila 1873 je dobila Loka pogodbeno pošto. Prvi znani poštni odpravnik ali ekspedijant je bil Franc Gamšek, ki je prišel v Loko iz Radeč leta 1880. Sredi vasi je zgradil večjo hišo, v kateri je nastanil tudi poštni urad. Po pošiljke do Zidanega Mosta so hodili poštni sli. Konec 19. stoletja je bil loški poštni sel Franc Koren. Pošiljke je nosil v Loko dvakrat dnevno v košu. Za njim je bil do odhoda v Ameriko prenašalec pošte Alojz Konhajzler iz Račice. Oba sla sta nosila pošiljke le do poštnega urada, kamor so hodili prejemniki sami ponje. Pomembna novost pri loški pošti je bila tudi otvoritev brzojavnega urada leta 1896. V začetku 20. stoletja se je loška pogodbena pošta preselila od Gamška v novozgrajeno hišo Antona Jurgla. Leta 1902 je začel pošiljke prevažati s konjsko vprego z Zidanega Mosta loški trgovec Ivan Jakša. Vožnjo je kmalu opustil in prenos pošte je spet prevzel poštni sel. Pismonoša Alojz Esih, ki je nosil pošiljke dvakrat dnevno iz Zidanega Mosta v prvem desetletju 20. stoletja, je bil obenem tudi dostavljač. Pošto je dostavljal prejemnikom v Loki in Račici. Ko so leta 1911 odprli loško železniško postajo, je prevzemal pošiljke v Loki in jih nosil do poštnega urada. Prvotno je imel loški poštni žig nemški napis Laak bei Steinbruck. V devetdesetih letih 19. stoletja so si Ločani priborili dvojezični žig in s tem potrdili slovensko narodno pripadnost. Konec leta 1918 je prišla pošta Loka pri Zidanem Mostu pod pristojnost Poštnega in brzojavnega ravnateljstva v Ljubljani. V času med obema vojnama je bil poštni urad nastanjen najprej pri Jurglu, od leta 1931 v pritličnem prostoru Jakoba Ježa, v zadnjih letih stare Jugoslavije pa se je preselila v hišo Franca Kolarja. Pomembna novost za Loko je bila telefonska zveza, napeljana 21. junija 1939. Ves ta čas so pismonoše sprejemali pošiljke na železniški postaji, jih nosili do poštnega urada in nato dostavljali prejemnikom. Poštni okoliš je bil dokaj obsežen, zato je že pred svetovno vojno obstajala poštna zbiralnica na Razborju s trikratno tedensko zvezo z Loko. Leta 1920 so jo uki-

87


88

nili, nato pa na pritisk krajanov že naslednje leto vnovič odprli. Zanimivo je, da je postala loška pošta okrog leta 1928 državna pošta IV. reda. Prej je imela naziv pogodbene pošte II. razreda in kasneje naziv pogodbene pošte II. razreda. Spremembe so nastale zaradi povečanja in zmanjšanja prometa. V letih nemške okupacije od 1941 do 1945 se način poštnega poslovanja ni bistveno spremenil. Pošta je dobila naziv Postamt Laak bei Steinbruck, uradni jezik in žig sta bila ukinjena, ker se je nemška oblast bala sodelovanja z narodnoosvobodilnim gibanjem. Kljub temu je krajevna pismonošinja Alojzija Lendaro med drugim prinašala tudi partizansko pošto. Po osvoboditvi je ostal poštni urad v Kolarjevi hiši, danes pa je v zgradbi Prosvetnega doma. 1. januarja 1948 je prišla loška pošta v sklop Okrajne pošte Trbovlje 1. Obenem je bila nadzorna pošta za pomožno pošto Razbor, dokler niso te leta 1956 ukinili. Ob ustanovitvi Podjetij za ptt promet so 1. januarja 1961 pošto Loka pri Zidanem Mostu priključili novomeškemu podjetju. Tudi telefon, od leta 1959 priključen na samodejno centralo Radeče, so leta 1966 povezali s samodejno centralo Sevnica. 1. aprila 1969 so enoto Loka pri Zidanem Mostu priključili Podjetju za ptt promet Trbovlje. Z novim letom 1971 je dobila poštno številko 61434 (Golec 1986: 86– 89). Ob spremembi poštnih številk leta 1996 je iz poštne številke odpadla vodilna šestica. Od takrat dalje ima Loka pri Zidanem Mostu poštno številko 1434. Pošta ima svoje prostore v pritličju hiše Loka 43.

Bibliogr afija Bogovič, Alenka Krajevna skupnost Loka pri Zidanem Mostu skozi čas. Diplomsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 1999. Golec, Boris Zgodovina in razvoj PTT dejavnosti v Zasavju. Trbovlje: Podjetje za PTT promet, 1986.


Alenka Bogovič Peklar

Spreminjanje socialne sestave prebivalstva

BIBLIOGR AFIJA Bogovič, Alenka Krajevna skupnost Loka pri Zidanem Mostu skozi čas. Diplomsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 1999. Terčelj, Marija Mojca Občina Sevnica: Etnološka topografija Slovenskega etničnega ozemlja - 20. stoletje. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1989.

Vse do druge svetovne vojne je v krajevni skupnosti Loka prevladovalo kmečko prebivalstvo. V tedanji občini Loka je bilo leta 1931 181 posestnikov, 344 kočarjev in 40 najemnikov (Terčelj 1989: 110). Iz nižjih plasti se je že med vojnama začelo oblikovati poldelavstvo – polkmetstvo. Kmetje, ki so se zaposlili v industriji in rudarstvu, navadno niso imeli več kot enega do dva ha zemlje. Kočarji in mali kmetje so se preživljali tudi s sezonskim delom v gozdarstvu, na železnici in postransko tudi z rokodelstvom in obrtjo. Bili so tudi hlapci, dekle in pastirji pri velikih kmetih (Terčelj 1989: 108). Poleg lastniškoposestne sestave so na socialno razslojenost vplivali tudi izobrazba, poklic in zaposlitev v industriji. Najviše na družbeni lestvici so bili veleposestniki, industrijalci, veliki trgovci in gostilničarji. Poleg njih so imeli visok družbeni položaj učitelji, duhovniki, sodniki, odvetniki, zdravniki in višji državni uradniki. Srednjo plast so sestavljali manjši obrtniki, gostilničarji, trgovci, železničarji in preddelavci. V nižje plasti pa so sodili tovarniški in progovni delavci, posli, vajenci in nekateri mali obrtniki. Opazna je bila tudi socialna razslojenost med tovarniškimi delavci, rudarji in železničarji, ker je bilo več različnih kvalifikacijskih in plačilnih razredov. Tako so imeli železničarji kar 22 plačilnih razredov za različne vrste dela. Najniže so bili na lestvici progovni delavci (Terčelj 1989: 110). Po drugi svetovni vojni se je opisana družbena sestava spremenila. Razpadla so najvišja družbeni in lastniški sloji (gozdni veleposestniki, industrijalci, trgovci), posestna sestava večine gospodarstev pa je ostala ista. Ljudje so se začeli množično zaposlovati na železnici ter v sevniški, radeški in hrastniški industriji.

89



Alenka Bogovič Peklar

Zgodovina šolstva v Loki

Novo šolsko poslopje, zgrajeno leta 1907, na razglednici Loke iz tridesetih let 20. stoletja

Ustanovitev loške šole spada očitno v čas in posledice »splošne šolske naredbe« (prvi avstrijski osnovnošolski zakon, 1774). S to naredbo še zdaleč niso bila odpravljena številna protislovja med potrebami, možnostmi in vsebino osnovnošolskega izobraževanja. Toda danes priznavamo, da je predstavljala ta naredba pravni temelj za razvoj osnovne šole tudi pri nas. Trubarjevega vpliva na razmeroma zgodnjo ustanovitev osnovne šole v Loki seveda ni mogoče neposredno dokazati. Lahko pa domnevamo, da se je ohranilo med ljudmi vsaj nekaj razpoloženja za šolo in želje po znanju. Lahko tudi predvidevamo, da je bil nastop Marije Terezije (šola je politikum 1770) odmeven tudi v Loki. Že leta 1772 je Blaž Kumerdej utemeljeval razvoj osnovne šole z gospodarsko koristnimi razlogi in prav tega so se najbolj zavedali v kulturno in gospodarsko razvitejših okoljih. Osnovna šola v Loki je bila ustanovljena v letu 1786, kar potrjujejo predvojni izpisi iz treh loških šolskih kronik (1786–1826, 1827–1839 in od 1840 do novejše dobe), ki so žal izginile v času okupacije. Prvotna šola v Loki je bila trivialka, kar pomeni, da so poučevali verouk, branje, pisanje, računstvo, posvetno moralko in nekaj gospodarstva. Trivialke so ustanavljali predvsem v manjših krajih. Drugi zanesljivi vir je kronika trivialk v celjskem okraju za čas od 1793 do 1796 (Nadškofijski arhiv Maribor), ki navaja kot ustanovitveno leto 1787. Razhajanje dveh virov dogodka ustanovitve šole bistveno ne spremeni. Enoletna razlika je lahko razlika v načinu poročanja ob začetku ali koncu šolskega leta. Iz vira, ki se sklicuje na šolsko kroniko, izhaja, da do leta 1800 ni bilo rednega pouka, poučevalo naj bi se le priložnostno. Janez Jenčič kot prvi učitelj v Loki naj bi začel z delom v letu 1800. To trditev nekoliko spreminja že omenjeni vir Kronika trivialk v celjskem okraju za čas od 1793 do 1796, ki že v tem obdobju omenja učitelja Johana Jenčiča. Začetki osnovne šole z manjšim številom učencev pred letom 1800 in po njem so bili po vsej verjetnosti v župnišču ali mežnariji. Za poznejši čas, ko je število učencev iz leta v leto naraščalo, so namenili za pouk približno 120 m2 prostora v Loki, v hiši s takratno številko 4. Danes je tu gostišče Trubarjev hram. V tem razmeroma majhnem okolju se je v posa-

91


92

meznih letih šolalo tudi 200 učencev. Od enorazrednice, ustanovljene leta 1869, dobimo že pred dobrimi sto leti (1887) dvorazrednico, ki je vse do leta 1898 domovala v »stari šoli«. Tega leta napreduje šola v trirazrednico in iz takratnega zapisa spoznamo, da sta prvi in tretji razred dobila prostor v Loki na takratni številki 17, danes je to zgradba trgovine in krajevne skupnosti Loka. Drugi razred pa je še nadalje ostal v »stari šoli«; v prehodnem obdobju do izgradnje nove šole je pouk torej potekal v dveh ločenih zgradbah. V letu 1899 so oblastniki postavili zahtevo po gradnji novega šolskega poslopja, šole, v kateri naj bi dobili prostor vsi razredi. Loška občina je v tem času gradila šolo v Zidanem Mostu, bremenili so jo veliki izdatki, zato so gradnjo odložili na poznejši čas. Višješolska oblast, okrajni šolski svet (v letu 1869 dobimo v Loki prvi Okrajni šolski svet, načelnik Jože Škuta), je ukazal da mora biti šola zgrajena do jeseni 1891. leta. To se ni uresničilo. V tem času so razvrstili šolo v drugi plačilni razred, kar je nedvomno povečalo privlačnost za delo učiteljev, in izboljšal se je tudi materialni položaj, kar tudi ni ostalo brez posledic. Gradnjo nove šole so dlje časa

temeljito preučevali, kar potrjujejo različne zamisli in končna izvedba današnje šole. Šele leta 1907 so zgradili novo šolsko poslopje. To je današnja šola v Loki, ki z delnimi preureditvami služi svojemu namenu še danes. V prostorih te šole je odmeval najprej dvojezični (utrakvistični) pouk stare Avstrije, nato okupatorjevo nasilje v drugi svetovni vojni in končno služijo ti prostori resnično svobodni šoli, ki se je leta 1980 kot enota sevniške šole organizirala kot celodnevna osnovna šola. Življenje učiteljev na začetku 19. stoletja in tudi pozneje je bilo revno. Od samega učiteljevanja se ni dalo živeti. Še tisto, kar je dobil učitelj kot mežnar in organist v eni osebi, je moral deliti s sodelavci. Učitelju so omogočili skromno življenje naturalne dajatve kmetov, nekaj denarja od cerkvenih opravil (štolnine) in zelo malo šolnine. Šele z uvedbo državnega šolstva se je materialni položaj učiteljev nekoliko popravil. Število učencev je močno nihalo, odvisno od šolskega okoliša in predvsem rojstev, ki so v tesni zvezi z gmotnim položajem prebivalcev šolskega okoliša v posameznih obdobjih. Od poučevanja posameznih učencev na prelomu iz 18. v 19. stoletje je število šoloobveznih otrok naraščalo. Največje število beležimo po letu 1900, saj je

Šolski razred z učiteljem Jožefom Zornom pred vhodom v novo šolo z dvoriščne strani pred prvo svetovno vojno.


bilo brez podružnice Lokavec v Loki prek dvesto učencev. Pred drugo svetovno vojno se je število občutno zmanjšalo, celo za četrtino. Šolsko poslopje je med vojno ostalo nepoškodovano, zaradi v bližini padlih bomb so bile razbite le šipe. Do leta 1944 je bil v šoli pouk, potem pa se je v njej nastanilo nemško vojaštvo. Pouk je potekal v nemščini, knjige so bile nemške. Šolski upravitelj je bil Hans Baxa, učiteljici pa Erna Cuzar in Erika Mayerhofer, pozneje pa je bil upravitelj I. Holzer. Z mladino naj bi učitelji brezobzirno ravnali in jo vzgajali v nemškem nacističnem duhu. Po osvoboditvi so se vrnili v Avstrijo. Učitelj Andrej Gostiša je zapisal, da na šoli manjkajo učila, saj je bila šolska knjižnica popolnoma uničena, še večjo oviro pa je predstavljalo pomanjkljivo znanje maternega jezika.39 Po osvoboditvi je sledil rahel porast števila učencev, ki pa ne doseže več predvojnega števila. Vse do današnjih dni pa število učencev upada in predstavlja komaj eno četrtino od števila učencev izpred sto let. Pri tej ugotovitvi moramo upoštevati, da je število učencev razpolovljeno tudi zaradi prešolanja predmetne stopnje v centralno šolo Sevnica (1963). Toda od leta 1980 vključuje šola Loka vse učence razredne stopnje šolskega okoliša Razbor in tudi teh učencev je bilo v preteklosti neprimerno več. V šolskem letu 1980/81 so v Loki začeli uvajati celodnevno malo šolo, naslednje leto pa celodnevno osnovno šolo, kar je bil edini poskus v občini Sevnica. Tega leta so prvič zakurili v centralni peči, kar je bila velika pridobitev za šolo. Že v šolskem letu 1988/89 so spet uvedli navadno šolo, saj so zaradi prevelikih stroškov in ne prevelikega zanimanja staršev ocenili, da poskus ni uspel. Ob občinskem prazniku leta 1984 je Osnovna šola Loka prejela priznanje Dušana Kvedra Tomaža za kakovostno in uspešno delo na pedagoškem področju. Ker v kraju ni bilo vrtca, je na šoli občasno gostoval potujoči otroški vrtec. Na šoli so v tem času delovali naslednji krožki: dramski, šahovski, športni, gasilski, glasbeni, literarni, prometni, Rdeči križ, pionirska organizacija ter pionirska knjižnica. Leta 1991 je šola dobila centralno kurjavo na olje. Ob praznovanju 100-letnice sedanje šolske stavbe leta 2007 je bil k južni stra-

Podružnična šola Lok avec Pomembnost nekdanje občine Loka in sploh kraja Loka lahko ocenjujemo tudi po tem, da je leta 1886 ustanovila podružnično šolo (ekspozituro) v Lokavcu. Vas Lokavec se razprostira po dolini ob Lokavškem potoku, ki priteče izpod Lovrenca in se izliva v Gračnico. Najstarejši in tudi novejši zapisi v šolski kroniki so enotni v tem, da gre za gospodarsko dokaj nerazvito področje s samotnimi, raztresenimi kmetijami. Le ponekod so manjši zaselki, med njimi je nekoliko večja vas Lokavec. Po župnijski kroniki iz Loke povzamemo, da so zemljišče za staro šolo v Lokavcu kupili od kmetije s hišno številko 14, po domače Podsevčanovo pod Lovrencem, in v letih 1885/86 zgradili šolo in stanovanje za učitelja. Šolsko zemljišče je merilo 56 arov, tega je obdeloval učitelj za svoje potrebe. Šolsko poslopje je bilo že od vsega začetka zelo skromno. O primernosti šolskega poslopja se lahko prepričamo še iz zapisa v šolski kroniki podružnične šole Lokavec za leto 1909. Kronist učitelj Ciril Vrtovec ugotavlja: »... da je šolsko poslopje slabo in je v vseh ozirih neprimerno. Premajhen je prostor za pouk (učilnica) in tudi prostori za bivanje učitelja. Višina stropa je komaj 147 cm. In tudi okna so premajhna - 102 x 62 cm. Šele opoldan je nekaj več svetlobe. Zidovi so vlažni in iz tal raste trava. Šola se nahaja na obrobju šolskega okoliša, kar ni primerno zaradi razsežnosti šolskega okoliša.«40 Precej časa je še minilo, da je v Lokavcu zrasla nova šola. Novo šolo so začeli graditi leta 1938 v spodnjem delu Lokavca kot dvorazrednico. Gradnja je naglo napredovala, saj je do jeseni 1939 nova šola že sprejela prve učence lokavškega okoliša. Stroški izgradnje (vključno s stanovanjem učitelja) niso bili majhni in so znašali 327.611,50 din. Investitor je bila upravna občina Loka, ki je dobila podporo države in banske

39

40

Andrej Gostiša, Rokopisno gradivo, Slovenski šolski muzej, Ljubljana.

ni šole narejen nadstropni prizidek, v katerem so dobili svoj prostor predšolski otroci (vrtec) in šolarji. Obenem je vsa stavba dobila nova okna in fasado. S prenovo šolskega poslopja v zadnjih letih in stabilnim številom učencev ostaja šola v Loki stalnica in pomemben mejnik za kraj tudi v prihodnje.

Šolska kronika Lokavec

93


94

uprave v znesku 25.000 dinarjev. Krajevni šolski odbor Lokavec (od 1937 dalje) je najel od banske uprave brezobrestno posojilo v višini 100.000 dinarjev, jamčila pa je upravna občina Loka. Ostanek manjkajočega je prispevala občina Loka. Vsa posojila so pričeli odplačevati 1941. leta in jih zaradi razmer verjetno nikoli niso odplačali. V času okupacije so si nemški učitelji prizadevali v prvi vrsti ponemčiti učence. Posebnih uspehov seveda ni bilo. In ko je 12. februarja 1944 zadnji nemški učitelj Sepp Lautischer zapustil Lokavec, so se za njim za vedno zaprla vrata ponemčevalnice, čakajoč, da se po osvoboditvi spet odpro. Šola Lokavec je namreč v bližini kraja, kjer se je legendarna 14. divizija spopadla z okupatorjevimi vojaki, ki so se varovali za živim zidom lokavških šolarjev. Od 15. junija do 31. julija 1945 je trajalo prvo šolsko leto v svobodi. In že v oktobru istega leta se je začelo novo šolsko leto. Konec stare lokavške šole je oznanil razglas KLO Loka z dne 15. julija 1947, ki je sprožil prodajo hiše – šole s 56 ari pripadajočega zemljišča. Osnovna šola Lokavec se je po vojni osamosvojila. Število učencev pa se je iz leta v leto zmanjševalo. Konec šolskega leta 1974/75 so se zaprla vrata nove lokavške šole, učenci pa so bili prešolani v centralno šolo Rimske Toplice.

Nova šola v Lokavcu, zgrajena leta 1939.


Bibliogr afija in viri Bogovič, Alenka Krajevna skupnost Loka pri Zidanem Mostu skozi čas. Diplomsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 1999. Bogovič, Jože, ur. Dvesto let šole v Loki pri Zidanem Mostu 1786–1986. Spominsko gradivo. Sevnica: Osnovna šola Sava Kladnika, 1986. Pečnik, Danica, et al., ur. 100 let hrama učenosti v Loki pri Zidanem Mostu. Sevnica: Osnovna šola Sava Kladnika, 2007. Franc Strajnar st.



Društvena dejavnost v Loki

Tamburaška skupina Bisernica

Različna društva so bila v naših krajih že v preteklosti precej dejavna. Udejstvovanje na področju kulture ima svojo osnovo v opismenjevanju, ki je od Primoža Trubarja naprej skozi zgodovino v slovenskem narodu prebujalo in krepilo narodno samozavest. Razvoj kulturne dejavnosti je tesno povezan z razvojem šolstva. Glede na to, da segajo začetki šolstva v Loki v leto 1786 in da so se v tistem času v kraju prirejale pasijonske igre, lahko upravičeno rečemo, da sega zametek kulturne dejavnosti v Loki že v konec 18. stoletja. Za nov mejnik kulturnega udejstvovanja v kraju štejemo službovanje župnika Dragotina Ferdinanda Ripšla v Loki med letoma 1864–1874. S svojo naravo veseljaka, domoljuba in političnega aktivista v širšem prostoru je tudi v Loki s svojim vsestranskim udejstvovanjem dal spodbudo za hitrejši razvoj kulturne dejavnosti. Leta 1870 je bil Ripšl glavni organizator za ustanovitev čitalnice v Loki (Cimperšek 1977: 13). Leta 1883 je bilo v Loki ustanovljena požarna bramba, predhodnica današnjega gasilskega društva. Za začetek organizirane kulturne dejavnosti v Loki štejemo leto 1903, ko je bilo ustanovljeno Slovensko katoliško izobraževalno društvo (ŽU Loka, Kronika ... I, 300). Društvo je delovalo predvsem na področju razširjanja katoliških časnikov in je posojalo koristne knjige, uprizarjali pa so tudi gledališke igre. Prireditve so pripravljali najprej v župnišču, pozneje pa tudi v šoli ali gasilskem domu. Društvo je imelo sprva v najemu sobo v različnih hišah v Loki, leta 1912 pa jim je Hranilnica in posojilnica v Loki, ustanovljena leta 1907, prepustila v uporabo svojo hišo, ki je stala na mestu današnjega kulturnega doma (Loka 43). Leta 1932 se je društvo preimenovalo v Katoliško prosvetno društvo. Leta 1923 je bila v Loki ustanovljena prva skupina s področja glasbene kulture – tamburaška skupina Bisernica (Terčelj 1989: 44). Med svetovnima vojnama je v Loki delovala podružnica Ljubljanske kmetijske družbe. Leta 1928 je bil ustanovljen podmladek Rdečega križa. Leta 1933 sta bila ustanovljena sokolsko društvo, ki je gojilo telovadno in kulturno-prosvetno dejavnost, in podružnica Jadranske straže.41 Leta 1935 so v Loki ustanovili Sadjarsko in vrtnarsko društvo (Terčelj 1989: 41

Jadranska straža – nepolitična organizacija, v katero je bila včlanjena šolska mladina.

97


98

40, 44). Omenjena društva so prenehala delovati z začetkom druge svetovne vojne. Leta 1937 sta bila v Loki ustanovljena Fantovski odsek in Dekliški krožek. Delovala sta v okviru Zveze fantovskih odsekov oz. Zveze dekliških krožkov, ki sta se oblikovali z obnovitvijo leta 1929 razpuščene klerikalne telovadne organizacije Orel. V fantovskem odseku se je vzgajala moška mladina, v dekliškem krožku ženska. Imenovali so se Kmečki fantje in dekleta. Njihov skupni cilj je bil vzgojiti telesno zdrave, duševno močne ter zavedne katoliške slovenske fante in dekleta (Kermavner 1941: 142). Loški fantovski odsek in dekliški krožek sta bila tesno povezana s Katoliškim prosvetnim društvom v Loki. Skupaj so želeli imeti večjo dvorano za telovadbo in gledališke igre. Ker stara hiša, v kateri je do tedaj delovalo katoliško prosvetno društvo, ni bila sposobna za prezidavo in povečanje, je hranilnica in posojilnica na mestu stare hiše zgradila novo, povečano z dvorano za gledališke predstave, telovadbo in shode. Hranilnica je gradnjo plačala iz svojega zadružnega sklada, ki ga je v teku let zbirala v ta namen. Pri gradnji so sodelovali člani prosvetnega društva in fantovskega odseka s prostovoljnim delom in darovanim lesom. Svečana otvoritev doma je bila 18. junija 1939. Lastnik hiše je bila hranilnica, ker pa so člani društva pomagali pri njeni gradnji, je hranilnica in posojilnica prepustila nov prosvetni dom katoliškemu prosvetnemu društvu, fantovskemu odseku in dekliškemu krožku v brezplačno uporabo za 20 let do 31. 12. 1958 (ŽU Loka, Kronika ... I, 352–353). To se ni uresničilo, saj je delovanje omenjenih društev grobo prekinila druga svetovna vojna, po vojni pa je bilo delovanje katoliške prosvete onemogočeno.


Franc Strajnar st.

Kulturno društvo Primož Trubar

Kulturno društvo Primož Trubar Loka ima kot osrednje društvo na področju kulture v kraju bogate korenine, ki segajo od konca druge svetovne vojne dalje. V tem času se je ime društva večkrat spreminjalo, njegovo poslanstvo pa je vseskozi ostalo enako. Po osvoboditvi je kulturna dejavnost v Loki spet zaživela. Leta 1946 je bilo ustanovljeno Prosvetno društvo Loka. Pod njegovim okriljem je začela delovati dramska skupina, leta 1947 pa je bil ustanovljen prvi mešani pevski zbor pod vodstvom Janeza Jenčiča, ki je nastopal na prireditvah v domačem okolju. Društvo je za svoje delovanje dobilo prostore v prosvetnem domu, ki so ga do druge svetovne vojne uporabljali katoliško prosvetno društvo, fantovski odsek in dekliški krožek. Leta 1949 se je društvo preimenovalo v Prosvetno društvo Ivan Cankar. Po tem obdobju se je dejavnost v društvu razživela. Dobro sta delovala dramska sekcija in pevski zbor, delovala je knjižnica s prek štiristo knjigami, v okviru društva pa so bila organizirana razna predavanja ter šiviljski in kuharski tečaji. Leta 1956 se je društvo preimenovalo v Prosvetno društvo Primož Trubar. Dramska sekcija je predstavljala temeljno dejavnost društva. V tem času so naštudirali povprečno dve dramski deli na leto. Uprizarjali so jih na domačem odru, z njimi pa so gostovali pa tudi v sosednjih krajih. Poleg gledaliških predstav je bilo društvo tudi organizator priložnostnih proslav ob državnih praznikih, pri katerih sta sodelovala pevski zbor in šolska mladina. Aktivni člani društva so bili skozi vsa obdobja po drugi svetovni vojni tudi učitelji osnovne šole v Loki. Leta 1956 je prenehal delovati mešani pevski zbor. Pevsko dejavnost je nadaljeval moški oktet pod vodstvom Janeza Jenčiča. Značilnost tega časa je pretirana birokratska obremenjenost društev od strani institucij okraja Trbovlje, ki je aktivistom v društvih jemala voljo do dela. Ob tem pa ni bilo nikakršne denarne pomoči za nujno obnovo prosvetnega doma, ki ga je kot last splošnega ljudskega premoženja vsa leta vzdrževalo članstvo društva s prostovoljnim delom. Posledica tega in nestalnost animatorja oz. režiserja je bila zmanjšana dejavnost zlasti na področju dramati-

99


100

ke. Društvo je delovalo neprekinjeno, vodstvo pa si je prizadevalo ustvariti boljše prostorske pogoje za delo. Po priključitvi kraja k občini Sevnica leta 1959 je društvu po večletnih prizadevanjih uspelo pridobiti sredstva za najnujnejšo sanacijo prosvetnega doma. Med letoma 1966 in 1969 je bila stavba prekrita, dotrajana lesena konstrukcija v dvorani je bila nadomeščena z železobetonsko ploščo, postavljen je bil nov oder. Večina obnove je bila opravljena s prostovoljnim delom. Glavne zasluge, da je društvo preživelo težko obdobje od leta 1946 do tega časa, sta imela Alojz Mlinar kot dolgoletni predsednik in režiser ter Slavka Jenčič kot tajnica, igralka, režiserka in sploh gonilna sila v društvu. Oba sta bila odlikovana z republiškim priznanjem Odličje svobode. Z enakim priznanjem je bil odlikovan tudi pevec in igralec Polde Weber.

(1950), Pot do zločina, Detektiv Megla (1956/57), Matura (1957), Komedija o komediji (1959), Veleja (1961), Poročil se bom s svojo ženo, Svojeglavček (spevoigra), Kovačev študent (opereta), Vasovalci (opereta), Raztrganci, Razvalina življenja, Kralj na Betajnovi, Dva ducata rdečih vrtnic, Navaden človek, Boeing – boeing, Pastir Peter in kralj Maliban (mladinska) (1966), Sirota Jerica (mladinska), O bogatinu in zdravilnem kamnu (mladinska), Dva ducata rdečih vrtnic.

Igra Prisega o polnoči leta 1948

Slavka Jenčič

Seznam iger, ki so bile igrane od leta 1927 do leta 1974:42 Gostilna pri belem konjičku (1927), Babilon (1931), Rodoljub iz Amerike, Stari grehi (1934), Revček Andrej (1935), Bele vrtnice (1935), Mlinar in njegova hči, Divji lovec, Gosposka gospodinja (1937), Davek na samce (1937), Čevljar Marko (1937), Prisegam (1937), Pri kapelici, Trije vaški svetniki (1939), Krivoprisežnik (1939), Slehernik (1939), Skrivnostna zaroka (1939), Podrti križ, Vrnitev, V tem znamenju boš rojen (1940), Henrik gobavi vitez (1940), Pričarani ženin (1946), Raztrganci (1945–46), Lumpacij vagabund (1946), Mariša (1947), Dekle z rožmarinom (1947), Prisega o polnoči (1948), Klopčič, Mišelovka, Vdova Rošlinka, Dve nevesti (1949), Razvalina življenja, Ženitev 42 Povzeto po seznamu gledaliških iger v Loki, ki jih je zbrala Vlasta Mlinar–Fele iz Loke, prim. Bogovič 1999: 81–83.

Po letu 1970 v društvu niso uspeli dobiti animatorja za stalno delovanje dramske skupine. Uprizoritve so se pripravljale občasno. Priložnostno so se s svojimi deli predstavili mladi literati – člani društva (Melita Sotlar, Irena Hočevar, Jure Koritnik). Pomemben prispevek k temu, da dramska dejavnost v kraju ni zamrla, je dajala Osnovna šola v Loki. Kljub omejenim možnostim, ki jih nudi štirirazrednica, so si v šoli prizadevali animirati otroke in s priložnostnimi prireditvami razveseljevati starše ter ob prireditvah širšega značaja tudi ostalo občinstvo. Leta 1976 je prenehal delovati moški pevski oktet. Istega leta je na predlog predsednika društva in najmlajšega člana okteta Franca Strajnarja v soglasju z zborovodjem in člani okteta ustanovljen moški pevski zbor. Osnovo so sestavljali člani okteta, ki se jim je pridružilo 18 mlajših pevcev iz širšega domačega okolja. S tem dejanjem so bili postavljeni temelji neprekinjene organizirane pevske dejavnosti v društvu. Leta 1977 je v »občinski« hiši43 v Loki dobila prostor knjižnica z dodatnim fondom knjig. 43 Danes je v nadstropju hiše poleg knjižnice sedež Krajevnega urada Loka pri Zidanem Mostu (Loka 51).


Leta 1979 se je zaradi nesreče odpovedal zborovodstvu Janez Jenčič. Zborovodstvo je prevzela Tatjana Balog, glasbena pedagoginja v OŠ Radeče. Mlada, šolana in nadarjena zborovodkinja si je zastavila za cilj povzdigniti zborovsko petje v kraju na kakovostnejšo raven. Uspela je vspodbuditi ambicije pri večini pevcev, ki so sprejeli tudi njeno pobudo za ustanovitev mešanega pevskega zbora. S pridružitvijo ženskih glasov je bil leta 1980 ustanovljen Mešani pevski zbor Primož Trubar, ki je štel skupaj 32 pevk in pevcev. Moški pevski zbor je kljub temu deloval še do leta 1983, od tega leta dalje deluje mešani pevski zbor. V osemdesetih letih je bil najaktivnejši člen v društvu mešani pevski zbor. Z rednimi vajami okoli 160 ur na leto in temu primerno izvajalsko kakovostjo je dajal utrip žive dejavnosti v društvu. Z udeležbo na revijah v širšem posavskem prostoru je dobival pohvale in priznanja, priljubljen je bil pri občinstvu. V tem desetletju sta za društvo pomembna dogodka, v letu 1984 večja obnova prosvetnega doma (obnova strehe, dozidava garderobe, obnova sanitarij in drvarnice), najodmevnejši kulturni dogodek za celotno skupnost pa je bil leta 1986 odkritje doprsnega kipa Primožu Trubarju ob 400-letnici njegove smrti. 10-letnica mešanega pevskega zbora je bila zaznamovana s snemanjem javne radijske oddaje v studiu 14 Radia Ljubljana in z jubilejnim koncertom. Zbor je vodila Manca Vidic, pred njo dve leti tudi Nataša Vidic. Leta 1991 je vodenje zbora znova prevzela Tatjana Balog. Število pevcev v zboru se je povečalo in leta 1995 doseglo številko 42. Ob 15. obletnici je dosegel tudi svoj kakovostni vrh. Vodstvo osnovne šole je z razumevanjem dovolilo, da je imel pevski zbor zaradi načrtnejšega dela pevske vaje v prostorih šole. Leta 1997 se je društvo preimenovalo v Kulturno društvo Primož Trubar Loka. Tega leta je pevski zbor prvič gostoval v tujini. V goste jih je za en teden sprejel francoski pevski zbor iz mesta Comb la Vile pri Parizu. Zbor je bil deležen velike pozornosti in je na koncertih navdušil občinstvo. Jeseni istega leta so francoski pevci vrnili obisk in bili gostje v Loki. V tem letu je društvo proslavilo 70 let uprizarjanja gledaliških iger in 60 let od izgradnje prosvetnega doma. Na prireditvi v počastitev obeh jubilejev je nastopila s

prizorom sestavljena društvena dramska skupina, zapel pevski zbor, v programu pa so sodelovali še Alojz Rebula, Zora Tavčar, Jakob Jež, pianist Bojan Gorišek in slavnostni govornik Janko Prunk. Leta 1998 je mešani pevski zbor posnel prvo zgoščenko in kaseto kot trajen spomin na generacijo pevcev z zborovodkinjo Tatjano Balog. V tem letu je bilo društvo organizator prvega likovno-glasbenega srečanja, poimenovanega KreArt, ki vsako poletje postane stalnica v delovanju društva. Udeleženci srečanja so različni ustvarjalci iz domovine pa tudi tujine. Leta 1999 se za mešani pevski zbor začne novo obdobje pod vodstvom Marjetke Kozmus, študentke na Glasbeni akademiji v Ljubljani, doma iz Paneč pri Jurkloštru. Mešani pevski zbor ostaja najaktivnejši dejavnik v društvu. Sicer pa se v okviru društva ob KreArtu organizirajo koncerti gostujočih skupin z zabavno oz. popularno glasbo. Leta 2000 je mešani pevski zbor počastil 20. obletnico svojega delovanja s petimi koncerti v domačem kraju in na gostovanjih. Prihodnje leto se je pevski zbor udeležil mednarodnega tekmovanja v Stutgartu, gostoval pri tamkajšnjih slovenskih rojakih, osrednji dogodek gostovanja pa je bilo sodelovanje zbora na proslavi ob 450. obletnici prve slovenske tiskane knjige. V Derendingenu, v cerkvi, kjer je maševal Primož Trubar, so prireditev organizirali slovenski rojaki. Ločani so v programu nastopili s koncertom, deloma prepletenim s Trubarjevo besedo v staroslovenščini. Leta 2002 se je mešani pevski zbor pod vodstvom Marjetke Kozmus udeležil mednarodnega tekmovanja pevskih zborov v mestu Riva del Garda v Italiji. Nastopil je v kategoriji mešanih zborov brez obvezne pesmi in prejel zlato diplomo, kar je največji dosežek te generacije pevcev. Zborovodkinja je v tem letu zaradi študijskih obveznosti prenehala voditi zbor, do sprememb pa je prišlo tudi v sestavi zbora. V letu 2003 je zbor nadaljeval svoje delo v pomlajeni sestavi, zborovodstvo pa je prevzel Franci Strajnar ml. Z novim, nekoliko bolj sproščenim, vendar še vedno zahtevnim programom, je ostal med poslušalci dobro sprejet. V tem obdobju je ob ustaljenih nastopih v domačem okolju zbor gostoval v Makedoniji. Svoj višek je dosegel leta 2005 s slavnostnim koncertom ob 25. obletnici neprekinjenega delovanja.

101


Leta 2007 je vodenje pevskega zbora znova prevzela Marjetka Kozmus. Pevci so z zborovodkinjo intenzivno nadaljevali svoje delo in v nekaj mesecih naštudirali nov koncertni program. Trubarjev rek Stati inu obstati so Ločani, združeni v kulturnem društvu, očitno vzeli za vodilo. Zato lahko tudi z novimi generacijami optimistično zremo v prihodnost.

102

Viri in liter atur a Arhiv Kulturnega društva Primož Trubar Loka 1952–1985. Cimperšek, Rudi Dragotin Ferdinand Ripšl in njegova dela. V: V spomin Dragotinu Ferd. Ripšlu. Sevnica: Sadjarsko društvo Slovenije, 1977, 13. Kermavner, Ivo Zveza fantovskih odsekov, Zveza dekliških krožkov. V: Slovenčev koledar 1941. Ljubljana: Konzorcij Slovenca, Slovenskega doma in Domoljuba, 1941, 142. Kronika Mešanega pevskega zbora Primož Trubar Loka 1977–2002. Terčelj, Marija (Mojca) Občina Sevnica: Etnološka topografija Slovenskega etničnega ozemlja - 20. stoletje. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1989. Kronika Župnije sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu I.

Mešani pevski zbor Primož Trubar, Senovo, leta 2008


Bojan Dremelj

Kud Kreart

KUD Kreart je nedvomno zelo zanimiv kulturni projekt, ki je nastal v Loki 1998, takrat še pod okriljem Kulturnega društva Primož Trubar. Ideja in pobuda sta je porodili v glavah Zorana Cvara, Simona Serneca in Blaža De Glerie. Tako se od takrat naprej vsako leto, pod vodstvom umetniškega vodje Simona Serneca srečujejo umetniki likovnega in glasbenega področja iz Slovenije pa tudi od drugod. Teme, s katerimi se srečujejo, so vezane predvsem na tiste stvari, ki so Loko v zgodovini nekako najbolj zaznamovale: Sava, Trubar, železnica ... Zelo zanimiv je tudi izbor sodelujočih, saj gre na eni strani za »prihajajoče« ustvarjalce, po drugi pa za že uveljavljene, ki v medsebojnem druženju in izmenjavi izkušenj pridobivajo nova znanja in poglede na svet okrog sebe. Sicer pa je KUD Kreart živa inštitucija, ki s svojo prisotnostjo ne bogati le Loke, temveč tudi kraje okoli nje: Sevnico, Lisco, Razbor, Svibno ... Prav v letu 2008, Trubarjevem letu, ob vseslovenski razstavi umetniških del, vezanih na Primoža Trubarja, KUD Kreart prispeva kar nekaj del svojih članov, ki so nastala prav na teh srečanjih.

103

„Trubar z jagodami“, ali „Slovenec spregledal je“. Avtor: Simon Sernec.


Alenka Bogovič Peklar

Gasilsko društvo44

104

Skozi obdobja se je podoba krajev spreminjala. K temu so v določeni meri prispevali tudi požari. Poleg občasnih manjših požarov je Loko v letu 1850 zajel močan požar, ki je upepelil skoraj vso vas. Požar ni prizanesel niti župnijski cerkvi sv. Helene. Ljudi je še posebej prizadel glas zvonov, ki so padali iz gorečega zvonika in niso mogli priklicati pomoči. Kakršno koli gašenje je bilo neuspešno, saj so bili hiše in gospodarska poslopja leseni in kriti s slamo. Že štirinajst let kasneje, leta 1864, ko si je vas komaj malo opomogla, je izbruhnil nov požar, ki je uničil pol vasi. V Račici je bil večji požar leta 1858, v Šentjurju na Polju pa leta 1867 (Kronika prostov. …, 11). Velika neprijetnost za vaščane Loke je bilo dejstvo, da v vasi ni bilo večje količine vode, kar so zelo občutile gospodinje, še posebej neugodno pa je bilo to v primeru požara. Struga Save je globoko pod vasjo, potok Žirovnica pa je tudi oddaljen, edini vir vode v zgornjem delu vasi je bil studenec Pultar, kamor je večina vaščanov hodila po vodo, za gašenje požarov pa ta studenec ni zadostoval. Leta 1880 je prišel iz Radeč v Loko službovat poštar Franc Gamšek, ki je bil zelo razgledan in napreden mož. Ko je videl, kako so vaščani ob požarih nemočni, se je zavzel za ustanovitev požarne brambe. Kljub pomislekom posameznikov je zbral okrog sebe najbolj vnete vaščane in z njimi v letu 1882 ustanovil požarno brambo, ki pa je bila nekakšen odsek Požarne brambe v Radečah. Tja so gasilci hodili tudi na vaje. Leto kasneje, to je leta 1883, se je požarna bramba v Loki osamosvojila in postala samostojno društvo, zato šteje to leto za leto ustanovitve Gasilskega društva v Loki. V letu 1884 so začeli zbirati denar za brizgalno in drugo potrebno orodje. Imeli so leseno barako, vendar je za tedanje razmere zadoščala. V letu 1880 so zgradili prvi vodnjak – bazen in v letu 1892 še drugega, tako da je bilo naselje v takratnih razmerah zadovoljivo zavarovano proti požarom. V letu 1909 je umrl ustanovitelj društva in njegov dolgoletni predsednik Franc Gamšek, ki so ga pokopali z vsemi častmi v Radečah. Po njegovi smrti je prevzel načelstvo domačin Martin Zupančič. To leto je po44 Povzeto po Bogovič 1999: 78–80; Kronika prostov. … = Kronika prostov. gas. društva Loka: 1883–2003. Loka pri Zidanem Mostu: Prostovoljno gasilsko društvo, 2003.


Sv. Florijan, upodobljen na notranji steni garaže gasilskega doma v Loki

membno zato, ker se je tedaj začelo poveljevanje v slovenskem jeziku. Istočasno je društvo izstopilo iz Grazer Landesverband in se priključilo žalski gasilski župi. Kasneje se je pridružila rajhenburški (brestaniški) župi, ki je bila teritorialno bolj ustrezna, nato pa se je društvo priključilo v Posavsko gasilsko župo v Brežicah. Po prvi svetovni vojni so začeli člani društva z akcijo za izgradnjo gasilskega doma, saj je bila lesena shramba gasilskega orodja in brizgalne v slabem stanju. Za odstop primernega zemljišča so okoli let 1919–1920 zaprosili takratnega loškega graščaka Alojza Löwensteina. Graščak je sicer pogojno privolil v odstop zemljišča, vendar je za protiuslugo zahteval, da mu občina izda domovnico. Občina na to ni pristala, s tem pa so soglašali tudi člani društva, čeprav so bili ob gradbeno zemljišče. Zaradi tega so si postali sovražni, vendar mu tudi po zakonu o agrarni reformi niso mogli odvzeti potrebnega zemljišča. Ker tudi deželna vlada ni mogla urediti spora, je nakazala društvu pomoč v znesku 10.000 kron kot svoj prispevek. Čeprav se je zadeva za pridobitev zemljišča zavlekla, so člani društva pridno zbirali prispevke. Celo domačini, ki so bili na delu v Ameriki, so prispevali sredstva. Graščak Löwenstein je leta 1920 prodal svojo posest Oskarju Taussigu, ki je imel več posluha za potrebe gasilcev. Že ob prvem pogovoru jim je obljubil svojo pomoč. Zemljišče je daroval društvu, vendar je postavil pogoj, da v primeru razpustitve društva pripade zemljišče spet njemu, poslopje pa bo odkupil po dnevni ceni ali pa ga bo morala občina Loka odstraniti na svoje stroške. Brezplačno je narediltudi načrte za novi dom. Leta 1921 je prevzel načelstvo gasilskega društva Rudolf Jenčič, poštni ekspeditor iz Loke in dolgoletni pisec gasilske kronike. Tedaj so bila uveljavljena tudi nova pravila. Gasilci so začeli zbirati sredstva in material za dom. Prispevke so darovali člani, krajani, prijatelji društva in celo rojaki iz Amerike. Že v letu 1922 so začeli z graditi. Občina je prispevala les, cementarna v Zidanem Mostu pa cement. Delo so opravili krajani za majhen denar ali pa brezplačno. Naslednje leto je bil dom v grobem pozidan. Dokončan je bil leta 1933 in slovesno odprt naslednje leto ob 50. obletnici društva. Do druge svetovne vojne je dom služil tudi za kulturne in športne prireditve drugim organizacijam v Loki. V njem je imelo svoje zavetišče tudi društvo Sokol (Kronika prostov. …, 18–19). V letih okupacije je delo društva zastalo, vendar so že nekaj let po vojni razvili nov gasilski prapor, ob 75-letnici društva pa so dobili prvo motorno brizgalno. Ob 90-letnici so dobili prvo lastno vozilo – kombi, ob 95-letnici novo motorko tipa Rossenbauer, ob 100-letnici pa novo gasilsko orodno vozilo TAM. V času obstoja društva se je družbena ureditev sicer spreminjala, njegovo poslanstvo pa je ostalo nespremenjeno.

105


106

Najstarejša fotografija loških gasilcev, okrog leta 1906.

Parada gasilcev na proslavi 50-letnice društva in otvoritvi dokončanega gasilskega doma v Loki leta 1933.


Alenka Bogovič Peklar

Lovsko društvo45

Z loviščem Lovskega društva Loka pri Zidanem Mostu je po prvi svetovni vojni upravljal Alojz Homan iz Radeč. Po poklicu je bil zdravnik splošne prakse. Lovišče je obsegalo sedanje meje razen katastra občine Lokavec. Gozdovi so bili v glavnem zasebna last kmetov, le manjši del je bil v lasti graščine v Loki. Lovišče je v celoti zlicitiral omenjeni zdravnik in je od tega odstopil lovcem v upravljanje del lovišča, in sicer katastrske občine Okroglice, Ruda, Razbor in del Radeža. Lovci, ki so upravljali z navedenim loviščem, so plačevali kupnino dr. Homanu. Zgoraj navedene kastralke so imeli v zakupu trije lovci: Tone Klenovšek, Franc Bršnjak in Ivan Cesar. Posebna čuvajska služba ni bila organizirana. V lovišču je bila zastopana naslednja divjad: srnjad, zajec, divji petelin, poljska jerebica, fazan, gozdni jereb, divji prašič in gams. Po smrti zdravnika Homana je z loviščem upravljalo Lovsko društvo Radeče, in sicer do leta 1931. Tega leta je lovišče zlicitiral dr. Karel Matko in je z njim upravljal vse do konca druge svetovne vojne. Lovska družina Loka pri Zidanem Mostu je bila ustanovljena 18. avgusta 1946 in je štela petnajst članov. Lovišče je dobila v zakup od Okrajnega ljudskega odbora 1. novembra 1946 do 31. marca1952. Takrat je lovišče merilo 3923 ha. Prvo odločbo o zakupu sta podpisala Karel Matko kot starešina in takratni gospodar Franc Kolar. Od leta 1952 do 1954 je bila pogodba spet podaljšana še za dve leti, 25. oktobra 1954 pa je družina dobila lovišče v zakup od Okrajnega ljudskega odbora Trbovlje. Tega leta je imelo lovišče 3833 ha, kar ima še danes. Razlika v lovni površini med zakupljenim loviščem iz leta 1946 in 1954 je na račun katastrske občine Lokavec in znaša 90 ha. Lovska družina Loka pri Zidanem Mostu je bila do leta 1981 članica Lovske zveze Zasavje. Od leta 1981 pa sodi naša lovska družina pod Lovsko zvezo Posavje s sedežem v Krškem (Zagode 1996). Leta 2004 je imelo društvo 3853 ha lovišča, ki se deli na lovno površino 3688 ha in nelovno površino 165 ha. Lovska družina je leta 2007 štela 51 članov, ki skrbijo za varstvo divjadi in ohranitev ravnovesja posameznih živalskih vrst v lovišču. Gozdovi so občutljivi in pestri ekosistemi živalskih in rastlinskih vrst, zato na lokalnih relacijah potekajo vsako leto ekološke in druge zaščitno-varstvene akcije. 45 Povzeto po Bogovič 1999: 83–84; Pavel Zagode, Ob 50-letnici Lovske družine Loka pri Zidanem Mostu. Loka: Lovska družina, 1996.

107


Franc Strajnar st.

Turistično Društvo Lok a

108

Turistično društvo Loka je bilo ustanovljeno leta 1997 z namenom, da se izdela program razvoja turizma v Krajevni skupnosti Loka. Sprejete so bile posamezne usmeritve in konkretne naloge. Krajani so pobudo sprejeli in se dejavno vključili v uresničevanje razvoja turizma, ki je bila do tedaj spregledana dejavnost. Doslej so veliko storili na področju razpozavanja in predstavljanja okolja, v katerem živimo. V program dejavnosti društva sodijo: priljubljen vsakoletni spomladanski pohod po poteh krajevne skupnosti Loka, ki ima namen druženja in spoznavanja okolice, vsakoletna prireditev Loška noč, začrtana poučna Gozdna pot Loka, na kateri obiskovalec spoznava rastje in živalstvo tega območja, dajanje pobud in sodelovanje pri obnovah etnografskih in kulturno-zgodovinskih objektov (mlin, kapelica, grobnica na pokopališču itd.). V okviru turističnega društva deluje Aktiv žena Loka, ki prireja kulinarična presenečenja iz kmečkih jedi, zeliščnih napitkov in razstav.

Loški zeliščarji


Zora Tavčar, Oskar Zoran Zelič

Pomembni ločani

I VA N FON

(1860–1912) Ivan Fon, po poklicu profesor, se je rodil v Loki leta 1860. Gimnazijo je študiral v Celju in tam maturiral. Doštudiral je filozofsko fakulteto in po raznih službenih mestih začel leta 1896 poučevati na slovenski nižji gimnaziji v Celju. Sodeloval je pri tedanji slovenski publicistiki z vzgojnimi članki. Zanimalo ga je tudi jezikoslovje. Sodeloval je pri Janežičevem in Bartlovem Nemško-slovenskem slovarju. Komaj petdesetleten je umrl v Celju leta 1912. V letnem poročilu celjske Nemško-slovenske gimnazije za šolsko leto 1911/12 mu je Anton Cestnik napisal občuten nekrolog. JOŽEF Z U PA NČIČ

(1892–1978) O patru Jožefu Zupančiču precej nadrobno poroča Kronika loške župnije v tem zborniku, zato naj bo tu samo kratko predstavljen. Bil je duhovnik, pripadnik malo znanega reda evharistincev, morda edini Slovenec v tem redu. Življenje je preživel na tujem, od Argentine do Belgije in Italije, in to v glavnem kot profesor latinščine v šolah tega reda. Vendar je ostal zaveden Slovenec in je tekoče govoril slovensko. Veljal je za človeka velikih duhovnih kvalitet. Rojstnega kraja Loke oziroma Račice (pri Jernejčkovih) ni pozabil in do poznih let je prihajal na obisk za kakšen dan. JOŽE PAV LIČ

(1895–1978) Duhovnik Jože Pavlič je bil človek s svojevrstnim temperamentom, nemirni duh in večni popotnik, a vreden spomina zaradi svojega izrednega socialnega in narodnega čuta.

109


110

Rodil se je leta 1895 kot peti med devetimi otroki v Majlandu pri Zidanem Mostu. Oče je bil železniški kontrolor. Že kot dijak v Celju si je zaradi narodne zavednosti zaslužil hišno preiskavo. Po dveh kaplanskih službah je naredil izpit za profesorja verouka in učil verouk v Murski Soboti in Celju. S svojim močnim socialnim čutom se je tako angažiral posebno v rudarskih revirjih, da so ga rudarji v Hrastniku izvolili za svojega poslanca. V času brezposelnosti je organiziral vlake, da je 150 otrok delavskih družin šlo na počitnice v Prlekijo. Med vojno je bil izgnan na Hrvaško. Pod komunističnim režimom se je seveda moral svoji socialni aktivnosti odpovedati. In začela se je dolga vrsta duhovniških služb najprej v mariborski, potem v ljubljanski in še koprski škofiji. Njegovo zadnje službeno mesto pa je bilo spet v mariborski škofiji, v Polju ob Sotli. Omeniti velja tudi njegovo domoljubno dejavnost. V času fašizma se je zelo angažiral, da je obveščal svet o zatiranju primorskih Slovencev. Simpatično ekumensko potezo je pokazal s svojim posebnim čaščenjem sv. Cirila in Metoda. Na Lisci, znani planinski in izletniški točki, je leta 1939 pozidal Marijino kapelo, ki stoji še danes. SR EČKO PUNCER

(1895–1919) Srečko Puncer se je rodil v Loki leta 1895 in bil dinamičen kulturni delavec in organizator. Čeprav je umrl komaj štiriindvajsetleten (padel je pri Vovbrah v bojih za Koroško), je vreden spomina iz dveh razlogov: najprej ker je bil v svojem vnetem domoljubju osrednja osebnost narodno radikalnega dijaštva v Celju pred prvo svetovno vojno. Tik pred vojno, v letih 1913 in 1914, je v Celju organiziral Jugoslovansko dijaško organizacijo in jo povezal z ljubljanskim preporodovskim gibanjem. Poleg tega je bil Puncer tudi vnet kulturni delavec, saj je v Celju izdajal in urejal list Savinja, v katerem je objavil lirske pesmi in eseje. Gre torej za velikega domoljuba in vnetega kulturnika, padlega za slovensko stvar, ki bi zaslužil v Loki spomenik. I VA N M LIN A R

(1897–1980) Zgodovinar in šolnik Ivan Mlinar se je rodil v Loki 18. decembra 1897 kot sin malega kmeta. Ker starši niso veljali za premožne, svojega izobraževanja po končani osnovni šoli ni mogel nadaljevati takoj, ampak se je na celjsko gimnazijo vpisal kot »starejši deček«, kar takrat sploh ni bil redek pojav. Vseskozi je bil dober dijak, še posebno pa ga je navduševal profesor Emilijan Lilek, ki je s svojimi zgodovinskimi predavanji, prežetimi z domoljubjem, močno vplival na njegovo odločitev, da tudi on postane profesor zgodovine in zemljepisa. Leta 1920 je maturiral.

Jože Pavlič


Ivan Mlinar

Ko je jeseni 1920 prišel na novoustanovljeno ljubljansko univerzo, je imel dobre osnove za študij. Poleg osnovnih predmetov je odlično obvladal tudi latinščino in grščino. Po uspešnem zagovoru diplome leta 1925 se je znašel pred veliko dilemo, kako naprej. Profesorska mesta so bila vsa zasedena, zato je prvo službo nastopil na Ptuju, in sicer kot vzgojitelj v dijaškem domu. Tam je ostal eno leto. Jeseni 1926 se mu je nasmehnila sreča, saj se je izpraznilo profesorsko mesto na tedaj še nepopolni gimnaziji v Murski Soboti. Leta 1929 je Mlinar zapustil Mursko Soboto in se naselil v Celju. Istega leta se je poročil v Loki s poštno uradnico Ano Dolenšek. V zakonu nista imela otrok. Leta 1941 ga je nemški okupator po enomesečnem zaporu izselil v Srbijo. Tam je bil nameščen za profesorja na gimnaziji v Čupriji, naslednje leto pa na gimnaziji v Svilajncu, kjer je ostal do konca vojne. Zaradi slabih življenjskih razmer v izgnanstvu je zbolel za tuberkulozo desne ledvice. Po vrnitvi v Slovenijo se je v septembru 1945 javil v službo na gimnaziji v Celju, še isti mesec pa je bil imenovan za delegata na nižji gimnaziji v Radečah. Po ukinitvi te gimnazije je bil spet premeščen na gimnazijo v Celje, kjer je ostal do upokojitve leta 1966. Mlinar se je po pripovedovanju dijakov in profesorjev v marsičem zgledoval po svojem vzorniku Emilijanu Lileku. Sicer se je držal predpisane učne knjige in načrtov, vendar pa je dijakom rad razlagal snov precej bolj na široko, z veseljem se je razgovoril o kulturni zgodovini, o znanosti in umetnosti, o ljudeh, vrednih občudovanja zaradi svojih etičnih vrlin. Tudi na znanost profesor Mlinar ni nikoli pozabil. V zgodovini se je sicer omejil na posamezna obdobja, vendar je ohranjal celotni pregled nad osnovno stroko. Z velikim zanimanjem je sledil odkritjem Srečka Brodarja v Potočki zijalki in ga zato pri delu pogosto obiskal. Zato ne čudi, da se je tudi on poskusil kot arheolog, ko je z lastnimi sredstvi kopal in raziskoval v Završju pri Bizeljskem. Vseskozi je bil tudi aktiven član zgodovinskega društva, ki je imelo na skrbi celjski mestni muzej. Poleg tega je deloval pri Sokolu. Ivan Mlinar je tudi veliko publiciral. Izpod njegovega peresa je nastalo več razprav na temo domačega Zidanega Mosta, Radeč in Belih slapov pri Hrastniku, kasneje pa tudi srednjeveškega gradu Svibno. Tako je v Izvestju Državne realne gimnazije v Celju za šolsko leto 1929/30 objavil prispevek Iz starejše zgodovine svibenskih plemičev, v Kroniki, časopisu za slovensko krajevno zgodovino, pa je leta 1956 objavil zelo tehtno razpravo Zidani Most v zgodovini. Toda Mlinar je ostal najzvestejši celjski gimnaziji, na kateri je vseskozi poučeval, razen v letih okupacije. V letnih poročilih gimnazije je objavil vrsto sestavkov. Med njimi je v poročilu za šolsko leto 1954/55 objavil članek Borba za slovenske razrede na celjski gimnaziji pred 60 leti, v poročilu za leto 1957/58 pa prispevek Ob 150-letnici gimnazije v Celju. V Celjskem zborniku 1958 je objavil razpravo o razvoju celjske gimnazije od njenih začetkov do leta 1941.

111


Omeniti velja še njegovo razpravo o zgodovini Celjskega pevskega društva, ki je bilo ustanovljeno leta 1895, in zanimivo razpravo, objavljeno v Celjskem zborniku leta 1964, v kateri je na duhovit način razložil vrsto slovenskih krajevnih imen. Poleg tega je v pedagoškem tisku pisal zgodovinske razprave in članke o vzgojnem pomenu zgodovine ter izražal kritične pripombe o učbenikih za zgodovino. Njegova bogata življenjska pot se je končala 29. avgusta 1980 v Celju, pokopan pa je v rodni Loki. LU D OV IK M R ZEL

(1904–1971) 112

Ludovik Mrzel, sodelavec Srečka Kosovela, ima svoje ime že trdno zapisano v zgodovini slovenske književnosti (tudi s polatinjenim imenom Frigid). Izdal je sicer samo tri knjige – zbirko črtic Luči ob cesti (1932), pravljice za odrasle Bog v Trbovljah (1937) in pesniško zbirko Ogrlica (1952) –, a njegovo literarno delo je obsežno, saj je v raznih razdobjih sodeloval kot kritik, prevajalec ali urednik pri kar šestdesetih periodičnih publikacijah. Rodil se je v Loki leta 1904 kot sin občinskega tajnika in kot peti, najmlajši otrok. Kmalu so se preselili v Trbovlje, kjer so kupili trgovino in vinotoč, a že l. 1910 je oče umrl zaradi jetike in pustil družino v stiski. Po osnovni šoli v Trbovljah je Mrzel začel študij na realni gimnaziji v Ljubljani (Poljane), a ga zaradi zapletov, v katere ga je spravila njegova levičarska angažiranost, nadaljeval in dokončal z maturo leta 1924 v Srbiji. Vendar je ostal vse življenje levičar s svojo pokončno glavo. Tako je v črtici Čudež svetega Nikolaja iz leta 1937 Stalinove postopke primerjal s Hitlerjevimi. Med gimnazijskim šolanjem v Ljubljani je nekaj časa stanoval skupaj s Srečkom Kosovelom. Po maturi se je vpisal na medicinsko fakulteto, a po petih semestrih se je prepisal na študij filozofije in slavistike. Ves ta čas je bil močno angažiran, tako najprej v klubu študentov marksistov, potem kot delegat na kongresu SKOJ-a in celo kot sekretar komunistične mladine za Slovenijo, ko je leta 1926 imela svoj kongres na Kefrovem mlinu pri Guštanju. Septembra 1919 se je Mrzel v dvorani Delavske zbornice v Ljubljani predstavil s samostojnim literarnim večerom, ki je posebej navdušil katoliškega kritika Franceta Vodnika – v Mrzelu je pač začutil nosilca pristnega humanizma. V Ljubljani se je prebijal kot časnikar, in sicer najprej pri listu Jugoslovan, potem pa pri liberalnem dnevniku Jutro kot urednik njegove ponedeljkove izdaje. Med vojno se je angažiral za Osvobodilno fronto, kar ga je pripeljalo najprej v razne zapore od Ljubljane do Kopra, po kapitulaciji Italije pa v partizane kot kulturnika pri Ljubljanski brigadi. V jesenski nemški ofenzivi je bil ujet in je končal v Dachauu. A ko se je po vojni vrnil poleti 1945 v Ljubljano, se je za tega levičarskega idealista začel nov križev pot. Socializem ga nekako ni mogel prebaviti. Bil je sicer imenovan za uprav-


nika Narodnega gledališča v Mariboru, toda režimski zagrizenci so ga kmalu začeli spodnašati, češ da izpovedovalec idealističnega humanizma ne more biti primeren za graditev socializma. Zaposlil se je kot literarni urednik Radia Ljubljana, toda režimska kritika ga ni nehala preganjati, dokler ni prišlo do aretacije in procesa, na katerem je bil obsojen na kar dvanajst let zapora. Prebil jih je v Ljubljani, v Bileći in na strašnem Golem otoku. Nato se je preživljal predvsem kot prevajalec. Med njegovimi prevodi velja posebej omeniti znameniti roman Franza Werfla Štirideset dni na Muza Daghu (1959) o junaškem odporu Armencev proti Turkom. Nekaj časa je živel tudi v Piranu, kjer je bil honorarno zaposlen v Pomorskem muzeju. Po večletnih težavah s srcem je leta 1971 umrl v Ljubljani. A LOJZ R EBU L A

Alojz Rebula

Alojz Rebula, slovenski pisatelj, dramatik, esejist in prevajalec, spada med najpomembnejše sodobne slovenske avtorje. Poleg vrste obsežnih romanov, novel, dnevnikov, kratke proze pa tudi esejev in drugih publicističnih del, ki so bila prevedena v mnoge tuje jezike, ga poznamo po njegovih nastopih v javnosti, kjer s svoje široke kulturne razgledanosti kaže na bogastvo humanistične in krščanske misli. V svojih filozofsko in družbeno kritičnih esejih pogosto ostro vrednoti razmere v Sloveniji. Kot pisatelj najraje posega po realistični pripovedni tehniki, ki se ji pridružuje še poetična proza s simbolističnimi in ekspresionističnimi prvinami. Njegovi najbolj znani deli sta roman iz življenja intelektualca v povojnem Trstu Senčni ples in psevdozgodovinski roman V Sibilinem vetru, za izjemne pa veljajo tudi njegovi religiozni eseji, zbrani v delu Smer Nova zemlja. Čeprav je Rebula preživel večji del svojega življenja v zamejstvu, je bil in je še vedno razpet med Opčinami pri Trstu in Loko pri Zidanem Mostu, od koder je doma njegova žena Zora Tavčar. Ker je v Loki napisal večino svojih del, ga Ločani s ponosom štejemo za svojega. Rodil se je 21. julija 1924 v vasi Šempolaj nad Trstom. Po končani klasični gimnaziji v Gorici in Vidmu je na ljubljanski filozofski fakulteti študiral klasično filologijo, arheologijo in angleščino. Leta 1949 je diplomiral iz klasične filologije. Po diplomi je poučeval na slovenskih višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu, največ let na klasičnem liceju grščino in latinščino. V zakonu z Ločanko Zoro Tavčar so se jima rodile hčere Alenka, Tanja in Marjanka. Leta 1960 je Rebula doktoriral v Rimu s tezo La divina commedia nelle traduzioni slovene. Sodeloval je v Tržaških razgledih, Novem svetu, Sidru, Tokovih, Znamenju, Zalivu, Mostu, Meddobju, celovškem Zvonu in Mladiki, pri nekaterih pa je bil tudi sourednik. Njegovo delo je dokaj raznoliko. Najmanjši del predstavlja poezija, manj znana, a izpovedno močna. Malce obsežnejša je dramatika: delno je izšla v knjigi Savlov demon (1985). Napisal je biografije misijonarja Friderika Ireneja Barage Duh velikih jezer (1980), škofa Antona Martina Slomška Pastir prihodnosti (1992) in v italijanščini Jakoba Ukmarja Jakob Ukmar (1992) ter esejistična dela Krščan-

113


114

ska avantura (1970), Smer Nova zemlja (1972) in Na slovenskem poldnevniku (1991). Posebno mesto v njegovem književnem opusu imajo dnevniki, ki morda najbolj polno odražajo ves Rebulov duhovni, umetniški in intelektualni potencial. Ti so: Gorje zelenemu drevesu (1971), Oblaki Michigana (1985), Vrt bogov (1986), ki zaobjema zapise s poti po Ameriki, Koraki apostolskih sandal (1993), Previsna leta (1996), Ko proti jutru gre (2000), Iz partiture življenja (2002) in Dnevnik 1977–1981 (2002). Predvsem pa je Rebula pripovednik. Njegov epski opus obsega zbirki novel s sodobno tematiko Snegovi Edena (1977), Vinograd rimske cesarice (1956, 1. izdaja) ter Vinograd rimske cesarice in zgodnje novele (1994, 2. izdaja). Občasno piše drame, kot so Hribi, pokrijte nas! (1983), Savlov demon šest iger z religiozno tematiko (1985), Operacija Timava (1993),46 v glavnem pa se je posvetil pripovedništvu. Izdal je številne romane: Devinski sholar (1954) iz srednjega veka, Klic v Sredozemlje (1957) o dogajanju v domačih vaseh med fašizmom in pozneje, Senčni ples (1960) (prevod v srbohrvaščino 1981), V Sibilinem vetru (1968) (prevod v italijanščino 1992), Divji golob (1972) o usodi duhovnika po vojni na Slovenskem in v zamejstvu, Zeleno izgnanstvo (1981), Jutri čez Jordan (1988) (prevod v francoščino 1997), Kačja roža (1994) (prevod v italijanščino 2005), Maranathà ali leto 999 (1996) (prevod v nemščino 1998), Duh velikih jezer (1997), Cesta s cipreso in zvezdo (1998), Jutranjice za Slovenijo (2000), Nokturno za Primorsko (2004), Zvonovi Nilandije (2005) in Ob babilonski reki (2007). Druga njegova literarna dela so: Severni križ (1994, izbor), Pričevalci vstajenja (1999) (prevod v angleščino 1999), Intervjuji o prihajajočem (2002) in Arhipel (2002). Alojz Rebula je bil za svoje dosežke nagrajen s številnimi nagradami; leta 1969 z nagrado Prešernovega sklada za psevdozgodovinski roman V Sibilinem vetru, leta 1995 s Prešernovo nagrado za literarni opus, leta 1997 z mednarodno nagrado Acerbi za italijanski prevod njegovega romana V Sibilinem vetru (prevod Diomira Fabjan Bajc), leta 2000 z nagrado Mohorjeve družbe za delo Jutranjice za Slovenijo in leta 2005 z nagrado Kresnik za roman Nokturno za Primorsko kot najuspešnejši roman leta. Zanj je istega leta od koprske škofije prejel tudi najvišje škofijsko priznanje, odličje sv. Jožefa delavca. Roman so kritiki označili za pretresljivo izrisano fresko o apokaliptičnem času primorske zgodovine ter iskanju večnosti in avtentičnosti, vere in slovenstva.

46

Drami Hribi, pokrijte nas! in Operacija Timava sta bili igrani v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu.


ZOR A TAVČ A R

Zora Tavčar

Zora Tavčar, pisateljica, prevajalka, predavateljica in esejistka, se je rodila 2. oktobra 1928 v Loki gorenjskim staršem. Po osnovni šoli v Loki je gimnazijo študirala v Mariboru, na Dunaju in v Ljubljani. Na ljubljanski filozofski fakulteti je diplomirala iz primerjalne književnosti in slavistike, se poročila s profesorjem Alojzom Rebulo in se preselila na Opčine pri Trstu. Leta 1963 je doktorirala iz literarnih ved na katoliški univerzi v Milanu. Poučevala je na slovenskih srednjih šolah v Trstu in se leta 1988 predčasno upokojila. Z možem živita razpeta med Opčinami pri Trstu in Loko pri Zidanem Mostu. Zora Tavčar se je hitro vživela v zamejske razmere in se strastno posvetila pedagoški dejavnosti, šolski (prireditve) in zunajšolski (literarni krožki). Obenem se je kulturno udejstvovala v slovenski publicistiki (od mladinskih glasil do Pahorjevega Zaliva, Mladike itd. kot prozaistka in kritičarka) in na Radiu Trst, za katerega je napisala okrog trideset iger.47 Izmed njih so bile nagrajene Gaber nad prepadom, Primer Steiner v Trstu in Gabi v Ljubljani. Bila je članica upravnega odbora Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, ki je uprizorilo njeni igri Aj, kaj ribič je ujel (1980/90) in Ptice nočnega vrta (1991/92). Je članica žirije vsakoletne literarne nagrade Vstajenje, več let agilna predsednica Združenja književnikov Primorske in podpredsednica Društva slovenskih pisateljev. Svoje pesmi je objavljala v različnih revijah, kot so Mladinska revija, Beseda, Novi Svet, Nova obzorja, Zaliv, Mladika, pozneje pa se je posvetila prozi. Izdala je več knjižnih del, od katerih naj posebej omenimo: zelo brano memoarsko knjigo Veter v laseh (1982), humorne črtice Poklical si me po imenu (1985), zbirko novel Ob kresu življenja (1989) in njeno razširjeno izdajo 2003 (z obsežnim esejem F. Pibernika). Revijalno so izšle njene mladinske povesti V srcu Afrike (1964 in 1968),48 Luč z Vrhovelj (1964), Med vzporedniki in poldnevniki (1966) idr. Napisala je tudi mnogo radijskih esejev in literarnih kritik, uredila več knjig in jim napisala spremne besede. Iz nemščine je leta 1951 prevedla Travnove Obiralce bombaža, iz italijanščine pa leta 1976 Marottove Učence sonca. Leta 1994 je skupaj z možem Alojzom Rebulo iz italijanščine prevedla Chiare Auguste Lainati življenjepis Sveta Klara Asiška in življenjepisni podatki o sv. Neži Asiški. Izdala je dve knjigi s po trideset intervjuji s Slovenci po svetu Slovenci za danes (1991) in Slovenci za danes v zdomstvu in emigraciji (1998). Leta 1993 je v posebni izdaji revije Dialogi Primorska v besedi predstavila primorske književnike z obeh strani meje in o tem tudi predavala v Buenos Airesu v Argentini. Leta 1999 je izšel njen izbor dela primorskega Slovenca Andreja Čeboklija z njenim spremnim esejem Andrej Čebokli: pesnik in pisatelj iz Kreda (1893–1923). Leta 2001 je napisala zbirko otroških pesmi Ko se ptički prebude: pesmi za otroke in otroške duše. 47 Dve izmed njih sta izšli tudi v tisku: Falkenberški griči v reviji Zvon (2001) in Primer Kojot, v: 6 zapisanih trakov: ob 60. obletnici Radijskega odra (2006). 48 Izšle so tudi kot slikanica z ilustracijami Sava Sovreta.

115


116

Skupaj z univ. profesorjema dr. Martinom Jevnikarjem in dr. Helgo Glušič je leta 2002 izdala prvo antologijo emigrantske proze Pod Južnim križem. Z njima ter drugimi je sodelovala pri obsežnem projektu Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti Slovenska izseljenska književnost 3 – Južna Amerika (1999). S prof. Stanetom Miheličem je sodelovala pri sestavih slovenskih beril za srednje šole v Trstu in pri učbeniku za zgodovino – stari vek. Zbrala, uredila in napisala je spremno besedo za mnogo knjig, med njimi za novele Brune Marije Pertot Ko se vračajo delfini (1993) in Bodi pesem (1975), Borisa Pangerca Črno Zlato (1997) in Odžejališče (2004) ter narečno poezijo Aleksandra Furlana An popodan (2007). Zbrala in uredila je tekstovno in slikovno gradivo za knjigo ameriškega Slovenca Mira Raka Taki smo pač lovci: ribič in lovec po treh celinah (1990). Zbrala in uredila je tudi posebno izdajo poezije, proze in barvnih fotografij Rafka Dolfarja in Alberta Mihlavca Prgišče Krasa s spremnim esejem (1983). Za svoje dosežke je leta 2004 prejela zlato plaketo občine Sevnica in leta 2007 priznanje Andragoškega društva za vseživljenjsko delo na področju izobraževanja odraslih in ostalo delo za širjenje znanja drugim. J A KOB JEŽ

Jakob Jež spada med najvidnejše slovenske skladatelje druge polovice 20. stoletja z izrazito samosvojim glasbenim obrazom. Rodil se je leta 1928 v Vitovcu pri Boštanju. Ko je bil star pet let, se je družina preselila v Loko pri Zidanem Mostu, kjer so imeli gostilno. Že kot 10-letnik se je rad zapiral v eno izmed podstrešnih sobic in preizkušal drugačne melodije, kot so bile one za gostilniška veselja. V Celju je končal gimnazijo, nato pa nadaljeval s študijem kompozicije. Diplomiral je iz glasbene zgodovine. V iskanju lastnega izraza se je ogibal tako postani uležanosti tradicionalizma kakor tudi ekshibicionalistični avantgardnosti. Spoštuje glasbeno zapuščino, a je obenem iskalec novega. Odlikuje ga kompozicijska disciplina, vendar ne na račun imaginacije. V njegovi glasbi se prepletajo svoboda in disciplina, liričnost, samosvoja meditativnost in rahlo ironičen humor. Sklada orkestralna, komorna in solistična ter vokalna dela, ustvarjalno sintezo pa je dosegel v vokalno-instrumentalnih kantatah (Brižinski spomeniki: za tenor, bas, dvojni mešani zbor, otroški zbor, trobila in tolkala, 1971; Pogled narave: za sopran, mezzosopran, klarinet in rog, 1973; Pogled zvezd: za ženski tercet, moški oktet, mešani zbor in orkester, 1979 – vse tri so leta 1991 in 2001 izšle na zgoščenki). Za svoje skladateljsko delo je leta 1991 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Poleg skladateljskega se je ukvarjal tudi z glasbeno-pedagoškim delom (na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, nazadnje je bil redni profesor za glasbeno vzgojo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani), z glasbeno publicistiko in uredniškim delom (pri revijah Grlica in Naši zbori) (Gregorčič 1999: 315–329).


M IR A ZELINK A TAVČ A R

Mira Zelinka Tavčar, mladinska pisateljica in učiteljica, je bila rojena v Loki leta 1932. Živi v Celju. Izdala je zbirki otroških pravljic Božična drevesca (1992) in Živali v gozdu (2006), ki ju je ilustrirala Marjanca Jemec Božič. Piše pravljice za Radio Slovenija in Radio Trst. Za pravljice je dobila dve nagradi na natečaju Radia Trst. D OR A POT UŠEK ČOBA NOV IČ

Dora Potušek Čobanovič, profesorica in predavateljica, je bila rojena leta 1937 v Loki, kjer živi še danes. Leta 1962 je diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz geografije z naslovom Pokrajina med Radečami in Sevnico. Kmalu po končanem študiju je za šest let odšla v Kanado in tam svoje znanje dopolnjevala še s študijem geografije in sociologije Kanade. Je raziskovalka zgodovine in umetnostne zgodovine na območju Loke. Njej, njeni izredni domoznanski vnemi, njenemu prizadevanju za gradivo, spodbujanju in svetovanju gre največja zasluga, da je ta zbornik nastal. Leta 2002 je izšla njena raziskava o obrtništvu na širšem območju Loke v knjigi Sledi časa: kronika obrti v Loški dolini od druge polovice 19. stoletja do leta 2002. J A NKO PR UNK

Janko Prunk

Janko Prunk, zgodovinar, znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino, redni profesor na Fakulteti za družbene vede in predavatelj na Fakulteti za podiplomske državne in evropske študije, se je rodil leta 1942 v Loki. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je leta 1966 diplomiral iz zgodovine in sociologije, magistriral leta 1972, doktoriral pa leta 1976. Študijsko se je dve leti izpopolnjeval na univerzi v Leipzigu (1969), na Inštitutu za evropsko zgodovino v Mainzu (1973, 1983, 1995) ter na Visoki šoli za socialne študije v Parizu (1978). Bil je štipendist Humboldtove fundacije in gostujoči profesor na univerzi v Freiburgu (1964– 1965) in Kölnu (1988–1989). Bil je minister za Slovence po svetu in narodnosti v Sloveniji v prvi vladi Janeza Drnovška (1992–1993). Njegovo delo obsega področje moderne zgodovine od konca 19. stoletja do 1941, še posebej problematiko slovenskega krščanskega socializma in zgodovino slovenskega nacionalnega vprašanja. Njegova dela: Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. (Doktorska disertacija), Ljubljana, 1977; Boris Kidrič. Ljubljana, 1984; Slovenski narodni programi: narodni programi v slovenski politični misli od 1848 do 1945. Ljubljana, 1986, 2. izd. 1987; Nova slovenska samozavest: pogovori s slovenskimi političnimi prvaki. Ljubljana, 1990; Slovenski narodni vzpon: narodna politika (1768–1992). Ljubljana, 1992:

117


20. stoletje. Zgodovina za 8. razred, Ljubljana 1993 (skupaj z B. Nešovičem); A bref History of Slovenia. Ljubljana, 1996; Kratka zgodovina Slovenije. Ljubljana, 1998; Kratka zgodovina Slovenije. 2. razširjena in dopolnjena izd. Ljubljana, 2002; Zgodovina ideoloških spopadov med vojnama. Ljubljana, 2004 Parlamentarna izkušnja Slovencev. Ljubljana, 2005 (skupaj s Cirilo Toplak); Parlamentarna izkušnja Slovencev: 1848–2004. 2. razširjena izd. Knjižna zbirka Politični procesi in institucije. Ljubljana, 2006 (skupaj s Cirilo Toplak in Marjeto Hočevar). 118

LUČK A JENČIČ

Lučka Jenčič je bila rojena leta 1949. Mladost je preživela v Loki, zdaj živi v Ljubljani. Je profesorica primerjalne književnosti, esejistka, publicistka in pesnica, uveljavljena prevajalka romanov iz nemške literature, strokovnjakinja za kinematografijo, dela na oddelku za film na Radiu Slovenija v Ljubljani. Sodeluje pri raznih revijah. A LENK A R EBU L A T U TA

Alenka Rebula Tuta, profesorica, psihologinja in predavateljica, je bila rojena leta 1953 v Loki očetu Alojzu Rebuli in materi Zori Tavčar. Živi v Trstu. V otroških in odraščajočih letih je božične in poletne počitnice preživljala v Loki, kamor se še vedno rada vrača. V Italiji je doktorirala iz literarnih ved. Na Pedagoškem liceju v Trstu poučuje filozofijo in psihologijo. Izdala je pesniško zbirko Mavrični ščit (1983) in poljudnoznanstveno delo Globine, ki so nas rodile (1998) s področja mladinske psihologije. V letu 2007 je izšla njena druga knjiga s področja psihologije Blagor ženskam. Mnogo predava v Sloveniji, Italiji, Avstriji in sodeluje na Radiu Slovenija, Radiu Trst in Radiu Celovec. BOJ A N G OR IŠEK

Bojan Gorišek, mednarodno uveljavljeni pianist, ki se najraje posveča skladbam 20. stoletja, se je rodil leta 1962 v Celju. V mladih letih je živel v Loki in potem v Ljubljani. Klavir je začel igrati s trinajstimi leti. Program nižje glasbene šole, ki ga običajno učenci obvladajo v šestih ali sedmih letih učenja instrumenta, je Gorišek obvladal v treh letih. Zaradi izredne nadarjenosti je bil predčasno sprejet na srednjo glasbeno šolo, študij pa je nadaljeval na Akademiji za glasbo pri profesorju Aciju Bertonclju. Čeprav je tudi komponiral, se je pozneje ves posvetil klavirju. Študij je dokončal pri Herbertu Hencku v Kölnu. Koncertiral je v mnogih državah, od ZDA do Francije, od Španije do Finske. Sodeloval je z Lucianom Berom, VinBojan Gorišek


Bibliogr afija in viri Bogovič, Alenka Krajevna skupnost Loka pri Zidanem Mostu skozi čas. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 1999, 115–119. Gregorčič, Ivan »Biti vezan na zemljo, a potem, ko je na obzorju kaj posebnega, poleteti navzgor«: pogovor s skladateljem Jakobom Ježem. Novo mesto: Rast, št. 3–4, (63–64), 1999, 315–329. Jesenovec, France Odmev spodnjega Posavja v naši kulturni zgodovini. Celje: Celjski zbornik, 1968, 138. Mlinar Ivan, http://www.ce.sik.si/ IvanMlinar.htm, 8. 10. 2007. Mlinar Ivan, http://www. marginalija.si/cbl/dolgiOpis. asp?OsebeID=119, 8. 10. 2007. Prunk, Janko Kratka zgodovina Slovenije. Beseda o avtorju. Ljubljana: Založba Grad, 1998. Prunk Janko, http://sl.wikipedia.org/ wiki/Janko_Prunk, 25. 10. 2007. Rebula Alojz, http://sl.wikipedia.org/ wiki/Alojz_Rebula, 16. 10. 2007. Tavčar, Zora Alojz Rebula – literarni portret. V: Primorska v besedi 6/7, Maribor, 1993, 119–121.

kom Globokarjem, Ireno Grafenauer, s Tatjano Ognjanovič, z Davidom Hermanom in Johnom Edvardom Kellyjem. Posnel je več del s skladbami 20. stoletja – Kogoja, Crumba, Messiaena. Za založbo Audophile Classics je posnel deset zgoščenk s celotnim Satiejevim klavirskim opusom, kar je eden največjih slovenskih diskografskih prodorov v svet. M A R J A NK A R EBU L A

Marjanka Rebula je bila rojena leta 1964 v Trstu očetu Alojzu Rebuli in materi Zori Tavčar. V otroških in odraščajočih letih je božične in poletne počitnice preživljala v Loki, kamor se še vedno rada vrača. Maturirala je na klasični gimnaziji v Trstu in diplomirala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, smer specialna pedagogika (defektologija). Z novelami je sodelovala na Radiu Trst, z eseji v reviji Škrat v Trstu in nastopila s svojimi slikami na deželni slikarski razstavi v Trstu. Leta 2007 je pri Goriški Mohorjevi družbi izdala knjigo novel Vas na jasi in druge čudne zgodbe. Živela je v Egiptu, od leta 2007 pa v Mehiki.

119


120


France M. Dolinar

Župnija sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu

Po sedaj znanih podatkih se kraj Loka pri Zidanem Mostu prvič omenja v Babenberškem urbarju za desetletje od 1220 do 1230, v katerem so sumarno navedeni dohodki od dajatev v Loškem uradu.49 Pisni vir o tem, da naj bi cerkev sv. Helene leta 1208 postavil babenberški vojvoda Leopold Slavni v spomin na svojo mater Heleno, ogrsko princeso, in pri njej ustanovil župnijo, ni ohranjen. Izročilo o tem ohranja le latinski napis na slavoloku med ladjo in velikim oltarjem.50 Ker župnija sv. Helene v Seznamu papeških desetin oglejskega patriarhata iz leta 1296 ni omenjena,51 po vsej verjetnosti v tem času še ni bila samostojna dušnopastirska postojanka. Najbrž je šlo za lastniško cerkev Leopolda Babenberškega na ozemlju pražupnije Laško, ki je sicer imela svojega duhovnika, ni pa bila vključena v cerkvenoupravno strukturo savinjskega arhidiakonata v oglejskem patriarhatu. Duhovnikova (vikarjeva) pristojnost je bila v tem primeru omejena zgolj na osebje družine ustanovitelja. Tako si moramo razlagati tudi mesto vikarja Alberta, ki nastopa kot priča v listini, s katero je savinjski arhidiakon Leopold 8. novembra 1269 kot od patriarha pooblaščeni sodnik razsodil v sporu med gornjegrajskim opatom Janezom in kartuzijo Jurklošter glede desetine v župniji Pilštanj.52 Vendar je samostojna dušnopastirska postojanka v Loki verjetno nastala pred letom 1325. Listina z dne 1. julija 1325 namreč omenja župnika Viganda v Loki (domino Vigando plebano in Loch).53 Čeprav izraz »plebanus« v tem času še ne pomeni nujno župnika

Cerkev Sv. Duha na Čelovniku

49 »Lyas in officio Lachen« Pavle Blaznik, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, 1. zvezek (A–M), Maribor, 1986, 447; Alfons Dopsch – Anton Mell, Die Landesfürstlichen Gesamturbare der Steiermark aus dem Mittelalter, v: Österreichische Urbare, I. Abt., 2, Wien – Leipzig, 1910, 35/12–7, ter »isti sunt homines proprii: de Loch et Rastocha«. Pavle Blaznik, Historična topografija, 447. 50 »Anno 1208 a Leopoldo cognomento glorioso duce Austriae [et] Styriae, templum [ist]hoc [Divae] Helenae sacrum [una] cum parochia erectum [et fundatum est]«. V oglatem oklepaju dopolnila, ki jih navaja Ignaz Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant, IV. Theil: 1. Das Dekanat Fraßlau; 2. Das Dekanat Tüffer, Graz, 1881, 426. 51 Janez Höfler, O prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem. Prolegomena k historični topografiji predjožefinskih župnij, Ljubljana 1986, 66. 52 Kopija v Štajerskem deželnem arhivu; Pavel Blaznik, Historična topografija, 447; H. Appelt – G. Pferschy, Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark, Band IV., Graz, 1960–1975, št. 357, str. 214. 53 Pavle Blaznik, Historična topografija, 447.

121


122

v našem pomenu besede, gre nedvoumno za duhovnika, ki je deloval v dušnem pastirstvu v teritorialno zaokroženi cerkvenoupravni enoti. Na stalnost dušnopastirske postojanke daje slutiti tudi posvetitev »župnijske« cerkve sv. Helene, domnevno leta 1310,54 ki so ji leta 1319 prizidali kapelo sv. Florijana. Žal na podlagi do sedaj znanih virov ni mogoče opredeliti ozemeljske razsežnosti vikariata v Loki. V nemško pisanih listinah s konca 14. in prve polovice 15. stoletja so dokumentirani le dušni pastirji, 4. maja 1398 Hans der Scheyrer pharrer zu Lakch,55 18. oktobra 1427 Niclasen Schiermer pfarrer zu Lok56 in 13. marca 1429 neimenovani pharar ze Lachk.57 Tudi v teh primerih gre po vsej verjetnosti za »ljudsko poimenovanje« duhovnika58 in ne za njegov službeni status v cerkvenoupravni strukturi savinjskega arhidiakonata. Zato ne preseneča, da listina z dne 3. septembra 1479 govori o vikarju in listina z dne 17. oktobra 1495 o rektorju cerkve sv. Helene v Loki.59 Patron in odvetnik vikariata je bil savinjski arhidiakon. To službo so večkrat opravljali tudi laški župniki.60 Cesar Friderik III. je leta 1497 med številnimi beneficiji podelil tudi župnijo Laško svojemu tajniku, palatinskemu grofu, Petru Bonomu61 in nato še patronat nad župnijo Loka pri Zidanem Mostu. Peter Bonomo je nato kot tržaški škof leta 1527 podelil vikariat Loka Primožu Trubarju, ki še ni bil duhovnik, da bi si lahko z dohodki vikariata financiral študij na Dunaju. Vikariat Loka je v Trubarjevem imenu upravljal njegov namestnik tudi po tem, ko je škof Bonomo Trubarja po vrnitvi z Dunaja leta 1530 posvetil za duhovnika in mu prepustil župnijo Laško. 54 55 56 57 58

Ignaz Orožen, Das Bisthum, IV., 433. Arhiv Republike Slovenije, Zbirka listin, AS 1063, št. 325. Arhiv Republike Slovenije, Zbirka listin, AS 1063, št. 491. Arhiv Republike Slovenije, Zbirka listin, AS 1063, št. 496. Podobno kot je še danes za mnoge vsak duhovnik preprosto »župnik«, ne glede na to, kakšno službo opravlja. 59 Pavle Blaznik, Historična topografija, 447. 60 Anton Ožinger, Oblikovanje župnij v prafari Laško, v: ČZN, NV 12 (1976) 282. 61 Peter Bonomo, rojen 1458 v Trstu, umrl 1546 v Trstu. Cesar Friderik III. ga je 1501 imenoval in papež Aleksander VI. leta 1502 potrdil za tržaškega škofa.

Meje župnije sv. Helene v Loki po vizitacijskem zapisniku iz leta 1545.

Obema se je Trubar odpovedal, ko je leta 1540 postal stolni pridigar v Ljubljani.62 Po napovedi dohodkov, ki jih je 1. marca 1544 napravil loški vikar Urban Strela, je imel vikariat naslednje dohodke: 3 goldinarje v gotovini, 3 graške četrtnjake činžne pšenice, 3 graške četrtnjake činžnega ovsa, 4 ½ graškega četrtnjaka desetinske pšenice, 23 graških četrtnjakov desetinske rži, 15 graških četrtnjakov desetinskega ovsa, 32 ½ gorskega in desetinskega vedra, 12 desetinskih kozličev in 20 činžnih kopunov. Graški četrtnjak je meril takrat 78,72, vedro – pač celjsko vedro – pa 26,24 litrov. Denarna vrednost vseh naštetih dajatev, izračunana po drugih takih napovedih iz tistega časa, bi znašala blizu 11 goldinarjev. Seveda so v takih davčnih napovedih cene zelo nizko postavljene, npr. za četrtnjak pšenice 9 krajcarjev in 1 denarič (pfenig), za 10 jajc 1 denarič, za kopuna 1 krajcar itd. (1 goldinar je imel 60 krajcarjev, 1 krajcar 4 denariče). Treba je prišteti še druge dohodke: od njiv, travnikov in gozda ter štolnine. Tako so utegnili biti vsi dohodki te fare kakih 40 goldinarjev.63 Meje vikariata Loka so v prvih virih jasno opredeljene v vizitacijskem zapisniku savinjskega arhidiakonata iz leta 1545. Ignaz Orožen jih je na podlagi tega zapisnika zamejil takole: Na severu določa 62 Mirko Rupel, Primož Trubar. Življenje in delo, Ljubljana, 1962, 27–53. 63 Mirko Rupel, Primož Trubar. 27.


mejo loškega vikariata hribovje Turje in Gračnica, od Save pri Hrastniku do Lahovega grabna (Deutschgraben) pod samostanom Jurklošter. Tu zapusti meja potok Gračnica in poteka po Lahovem grabnu in hribu Ješovec (934) navzdol do Črnega potoka in nato po njem do Save. Nato gre meja od izliva Črnega potoka v Savo po Savi med Kompoljem in Orehovim, kjer prestopi Savo (na Kranjsko) in poteka po hribovju pod Kompoljem do Gomile, nato za naselji Novi Grad (Novi dvor) Brunik, Močilno, Žebnik, Jelovo in čez Čemerno do sv. Miklavža nasproti Hrastnika. Vikariat se je torej raztezal v trikotniku med Savo, Savinjo, z nekaj vasmi na Kranjskem ter z Brišami in Slapom na levem bregu Savinje in Save.64 Znotraj teh meja je na Kranjskem ležal vikariat sv. Petra v Radečah, ki je bil podrejen župniji v Loki. Popis cerkva na Kranjskem, ki ga je leta 1581 sestavil oglejski generalni vikar škof Pavel Bizancij, pravnega položaja posameznih dušnopastirskih postojank (župnija, župnijski vikariat, vikariat) ni opredeljeval. Zanj so bile vse pieve – strogo vzeto prebivalci na deželi, ki imajo v svoji sredi cerkev. Iz tega sledi dušnopastirska postojanka na deželi, ki se je razvila v župnijo. Pieve sv. Helene pri Zidanem Mostu so bile podrejene podružnice sv. Peter (Radeče), Sveti Trije kralji (Brunk), sv. Martin (Vrhovo), sv. Nikolaj (Močilno), sv. Nikolaj ob Savi, sv. Jurij (Turje), sv. Katarina (Jelovo, danes Podkraj), sv. Pankracij (Žlebnik), sv. Jurij (Šentjurij na Polju), sv. Mihael (Kompolje), sv. Janez Krstnik (Razbor), sv. Jošt (Lisca), sv. Kancijan (Krmen – Polom), sv. Trojica na Lipi (Lahov Graben), sv. Koloman (Lokavec), Devica Marija (Širje).65 V popisu, ki ga je nekaj let kasneje (1592/96) sestavil dolenjski arhidiakon in nekaj časa savinjski arhidiakon, novomeški prošt Polidor pl. Montagnana, vsekakor boljši poznavalec razmer v naših krajih, so pri župniji (parochia) sv. Helene v Loki navedene naslednje podružnice: sv. Trojica (na Lipi), sv. Kancijan (Kremen), sv. Koloman (Lokavec), sv. Janez (Razbor), Sv. Duh (Čelovnik) in sv. Jurij (Šentjur pri Polju). Za Radeče je rečeno, da ima omenjena župnija [namreč sv. Helene v Loki] oskrbovano cerkev pri sv. Petru v 64 Ignaz Orožen, Das Bisthum, IV., 429. 65 Janez Höfler, Trije popisi cerkva in kapel na Kranjskem in slovenskem Štajerskem s konca 16. stoletja (Viri za zgodovino Slovencev, 6. knjiga), Ljubljana, 1982, 36–39.

kraju Radeče. Vikar se imenuje Krištof Tshebaitsh, ki ga skupaj z učiteljem vzdržuje župnik v Loki. Vikar ima pod seboj naslednje podružnične cerkve: sv. Florijan (kapela sv. Florijana v Loki), sv. Nikolaj (Močilno), sv. Trije kralji (Brunk), sv. Martin (Vrhovo), sv. Mihael (Kompolje).66 Ta popis iz neznanega razloga ne navaja podružnice Device Marije v Širju. Odprto ostaja tudi vprašanje, kdaj so Radeče postale samostojen vikariat na ozemlju župnijskega vikariata v Loki. Podatka, ki ga navaja Leksikon Dravske banovine, da naj bi bil vikariat Radeče »ustanovljen 1385 in prvič omenjen leta 1429«, si namreč med seboj nasprotujeta. Čeprav večina avtorjev sprejema letnico 1429, je žal z danes znanimi podatki ni mogoče potrditi. Po sedaj znanih podatkih je »župnija Radeče« (Ratschaher pharr) prvič omenjena v listini z dne 4. maja 1451.67 Vizitacijski zapisnik za leto 1627 pohvali vikarja Andreja Jauuerja, da je vzornega življenja in že deset let skrbno opravlja svojo službo.68 Župnik je maševal samo tri- do štirikrat tedensko, medtem ko je njegov kaplan Praesinger maševal vsak dan. Župnika prezentira laški nadžupnik, potrdi pa oglejski patriarh kot ordinarij. Cerkev in vse bogoslužne predmete je vizitator našel urejene in snažne. Župnija je imela devet podružnic, vendar v viru niso navedene. Župnik je potožil, da ima v župniji več bogokletnežev (multi blasphemi), ki ne spoštujejo nedeljskega počitka.69 Leta 1632 so v Loki začeli voditi krstno matično knjigo, zato so mnogi prepričani, da so tega leta vikariat Loka povzdignili v župnijo. Vendar ne gre spregledati dejstva, da so poročno in mrliško matično knjigo začeli voditi šele leta 1784.70 Prav poroka pa je bila po cerkvenem pravu pridržana župniku župnije, iz katere je prihajala nevesta. Po tem bi lahko sklepali, da »župnik« v Loki še vedno ni bil popolnoma neodvisen od pražupnije v Laškem. Vizitacijski zapisnik iz leta 1707 prinaša o župnijskem vikariatu v Loki nekaj novih podatkov o številu verni66 Janez Höfler, Trije popisi cerkva, 74–77. 67 Milko Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500), 2. zvezek, Ljubljana, 1975, 496. 68 Ignaz Orožen, Das Bisthum, IV., 450 ga ne omenja. V njegovem času navaja kot vikarja Andreja Tautscherja, ki naj bi bil po njegovem loški župnik od 1618 do 1662. 69 Archivio Segreto Vaticano, Archivio Nunziatura di Vienna, Acta Visitationum, Nr. 4 (odslej: ASV/ANV). 70 Vodnik po matičnih knjigah za območje SR Slovenije, 1. zvezek, Ljubljana, 1972, 319.

123


124

kov. V župniji so službovali trije duhovniki, župnijski vikar71 Janez Maurovitsch ter kaplana Terentius Marchi in Matija Plushizh. Vir omenja deset podružnic, vendar jih imenoma ne navaja. Tega leta je bilo rojenih 61 otrok, od teh sedem nezakonskih, poročenih je bilo 18 parov, umrlo pa je 66 župljanov, od teh dva nista prejela zakramentov za umirajoče. Velikonočno dolžnost je bilo dolžno opraviti 1837 vernikov.72 Do prve spremembe v cerkvenoupravni podobi naših krajev je prišlo leta 1749, ko je papež Benedikt XIV. na pritisk Marije Terezije ukinil oglejski patriarhat in leta 1751 ustanovil nadškofijo v Vidmu za beneški in nadškofijo v Gorici za habsburški del ukinjenega patriarhata. Cerkvenoupravna razdelitev notranjeavstrijskih dežel je tudi po ustanovitvi goriške nadškofije ostala nespremenjena. Prvi goriški nadškof Karel Mihael Attems je v letih od 1752 do 1774 nekajkrat prehodil svojo obsežno nadškofijo in se seznanil z dejanskim stanjem verskega, nravnega in cerkvenega življenja podrejenih mu duhovnikov in vernikov. Župnijski vikariat v Loki pri Zidanem Mostu je nadškof Attems prvikrat obiskal 25. avgusta leta 1756 in svoja opažanja strnil v vizitacijski zapisnik, ki ga hranijo v Nadškofijskem arhivu v Gorici.73 Ker gre za prvi podrobnejši opis stanja v župniji, ga povzemam v celoti. Župnijska cerkev sv. Helene in vsi oltarji v njej so posvečeni. Poleg glavnega oltarja sv. Helene so v cerkvi še oltarji sv. Nikolaja, sv. Mavricija74 in Blažene Device Marije (njemu je pridružena bratovščina sv. Rožnega venca, ki je bila ustanovljena leta 1693). Na pokopališču je kapela sv. Frančiška Ksaverija. Župnijska cerkev ima ciborij, srebrno in pozlačeno monštranco, 5 kelihov, 2 pateni, 23 mašnih plaščev, 2 dalmatiki, kadilnico, čolniček za kadilo, 4 navadne misale in 2 misala za maše za rajne. Vse je čisto in zadostuje potrebam župnije. Cerkev ima dva vinograda, enega na Radelski Gori in drugega na Kozjem v gospostvu Laško, dva podložnika v Ljubljanski pokrajini ter približno 40 krav, kmetje pa plačujejo približno 100 goldinarjev najemnine. Ustanove pri župnijski cerkvi ni nobene. Ključarji in župljani čez župnika niso imeli pritožb. Prosili so le, 71 V viru je rečeno »vicarius perpetuus«. 72 ASV/ANV, Acta visitationum, Nr. 20. 73 Objavil ga je: Anton Ožinger, Vizitacije savinjskega arhidiakonata goriške nadškofije 1751–1773 (Vizitacijski zapisniki goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa 1752–1774), 2. zvezek, Ljubljana, 1991, 426–431. 74 Verjetno gre tu za pomoto, saj ni omenjenega oltarja sv. Florijana (op. ur.).

da bi bila na sveto noč polnočnica tudi pri cerkvi sv. Janeza Krstnika, kar jim je župnik že obljubil. Vizitator je opazil, da verniki na podružnicah pokopavajo rajne kar brez navzočnosti duhovnika, in to odločno prepovedal. Župnik Janez Krstnik Gajšnik (Gayshnegg) je imel bogato knjižnico in jo obljubil podariti goriškemu bogoslovju. Poleg župnika sta v župniji delovala še kaplana Avguštin Vidiz, ki je odlično opravil preizkus znanja, in Valentin Cacitschitsch, ki ga je vizitator opomnil, naj pokaže več spoštovanja do sobratov duhovnikov. Podružnice je vizitator obiskal v naslednjih dneh: 1. Sv. Lovrenc [na Gori]: cerkev ni posvečena, advokatura pripada loškim gospodom. V cerkvi so trije oltarji, sv. Lovrenca, sv. Maksimilijana in sv. Luke, ima 2 keliha, 3 mašne plašče, 1 navaden misal, 2 zvonova, ima 8 krav ter 40 goldinarjev v gotovini. Bogoslužni predmeti so dokaj čisti. 2. Sv. Koloman [v Lokavcu75]: cerkev ni posvečena, advokatura pripada gospodom Liechtenbaldt. V cerkvi so trije oltarji, sv. Kolomana, sv. Ahacija in sv. Klemena. Na pokopališču se nahaja kostnica. Cerkev ima 1 kelih, 2 mašna plašča, 1 misal in 2 zvonova. Vse je dokaj čisto. Cerkvi pripada vinograd pod gorskim pravom gospodov Liechtenbaldt, 40 krav in 9 ovc. 3. Sv. Jošt [na Lisci]: cerkev ni posvečena, ima tri oltarje: sv. Jošta, sv. Filipa in Jakoba ter sv. Izidorja. Ima 2 keliha, 3 mašne plašče, 2 misala in dva zvonova. Ima 2 vinograda v Snoini Gori in nekaj krav pri kmetih. 4. Sv. Janez Krstnik [na Razborju]: cerkev ni posvečena, ima tri oltarje, sv. Janeza Krstnika, sv. Uršule in sv. Antona Padovanskega. Ima 2 keliha, 3 mašne plašče, 1 misal, 2 zvonova. Vizitator je naročil zgraditi kostnico na pokopališču. Premičnin nima, le nekaj krav pri kmetih. 5. Sv. Jurij [na Polju]: cerkev ni posvečena, ima tri oltarje, sv. Jurija, sv. Notburge in Blažene Device Marije. Ima 2 keliha, 3 plašče, 1 navadni misal, 1 misal za maše za rajne, 2 zvonova. Župnik prejema nekaj desetine. 6. Sv. Trojica [Poreber]: cerkev ni posvečena, ima tri oltarje, sv. Trojice, sv. Ane in sv. Nikolaja. Nima prižnice in ne spovednice, ki ju vizitator ukaže napraviti. Cerkev ima 2 keliha, 3 mašne plašče, 2 misala in 3 75 K vasi so spadali zaselki Blatnik, Gračnica, Suhadol, Sv. Koloman, Sv. Lovrenc in Tovornik.


zvonove. Ima vinograd v Podvinu, od katerega prejema letno 1 goldinar in 30 krajcarjev. 7. Sv. Kancijan [na Kremenu]: cerkev ni posvečena, ima tri oltarje, sv. Kancijana, sv. Magdalene in sv. Roka. Nima prižnice, ne spovednice in ne zakristije. Ima 1 kelih, 2 oguljena plašča, 2 misala in 2 zvonova. Ima vinograd v gospostvu Jurklošter. 8. Sv. Sebastijan [v Poljani]: cerkev ni posvečena, ima tri oltarje, sv. Sebastijana, sv. Jožefa in sv. Štefana. Ima 1 kelih, 3 plašče. Ima majhen vinograd na griču »Grebenach«, vendar od njega nima koristi. Za cerkev skrbi soseska iz svojih sredstev. 9. Sv. Duh [v Čelovniku76]: cerkev je posvečena skupaj z oltarji Sv. Duha, sv. Jedrti in sv. Ane. Ima 2 keliha, 4 mašne plašče, 1 misal in 2 zvonova. Ima vinograd v Kobiljeku pod gorskim pravom laških gospodov in nekaj krav. 10. Sv. Mihael [v Kompolju]: cerkev ni posvečena. Ima tri oltarje, sv. Mihaela, sv. Barbare in Blažene Device Marije. Na pokopališču je potrebno zgraditi kostnico. Ima 2 keliha, 2 mašna plašča, 1 misal, 2 zvonova. Nepremičnin nima. Vzdržuje se iz miloščine. 11. Javna kapela v gradu Gomili, ki pripada vdovi baronici Mordax. Ko je grad obiskal arhidiakon, baronice ni bilo doma. Ker je bila kapela zaklenjena, so v cerkev vstopili iz zgornje kapele. V cerkvi je neposvečen oltar Marijinega oznanjenja, ima 1 kelih, 1 mašni plašč, 1 misal in 1 zvon. Vizitator je predlagal, da bi podružnico sv. Mihaela v Kompolju in kapelo Marijinega oznanjenja v gradu Gomila, ki ležita na drugi strani Save, iz župnije Loka prenesli v župnijo Boštanj. Vendar je zaenkrat ostalo vse pri starem. Naslednja vizitacija v loški župniji je bila 14. julija 1760. Zapisnik je bil sestavljen na podlagi obsežnega vprašalnika, ki ga je dobil župnik vnaprej in je svoje odgovore vizitatorju posredoval v pisni obliki ob njegovem obisku župnije. Vizitator se je zelo pohvalno izrazil o osemdesetletnem župniku Janezu Krstniku Gajšniku (Gaysnegg), ki že 16 let vodi župnijo, in o kaplanih Avguštinu Vidizu in Valentinu Cociancigu. Potrdil je nove ključarje, za farno cerkev Valentina Polanza in Janeza Debeusnicha ter Luka Poressnecha in Sebastijana Satlerja za podružno cerkev, ki ni imenovana. Ključar cerkve sv. Kolomana, ki je od župnijske cerkve oddal76

K vasi so spadali zaselki Brezova ravan, Slap, Za plešo in Kobiljek.

jena tri ure, je vizitatorju poročal, da pokopavajo rajne brez navzočnosti duhovnika, ker ta za pokop brez maše zahteva tri quinarios, čeprav je določen samo eden, za mašo pa še dodatnega pol goldinarja. Ključar vizitatorju predlaga enotno takso en goldinar. Po podatkih vizitacijskega zapisnika je imela župnija 2600 vernikov. V župniji je bilo 63 krstov, 23 porok in 33 pogrebov. Župnik je navedel 414 goldinarjev dohodkov in 397 goldinarjev izdatkov. Med navedenimi podružnicami manjka podružnica Sv. Duha v Čelovniku. Vizitator je določil, da mora župnijska cerkev kupiti zelen in vijoličen mašni plašč. V spovednico naj namesti podobo Križanega ali Device Marije in seznam pridržanih grehov. Pri podružnici sv. Kolomana je strogo prepovedal pogrebe brez duhovnika in določil enotno takso 1 goldinar za pogreb z mašo. Za stranski oltar Device Marije je naročil nakup novega portatile77 in zahteval da temeljito očistijo krstilnico.78 Vizitacijo 10. avgusta 1773 je opravil goriški škof koadjutor Rudolf Jožef grof Edling. Škofa so slovesno sprejeli ob 18. uri. Naslednji dan je spovedoval od 5. do 7. ure, nato je opravil slovesno mašo, od 10.00 do 12.30 je birmal, popoldne ob 16. uri pa je imel katehetsko pridigo. Na predpisan vprašalnik je odgovoril župnik Anton Maksimilijan Juresich. Po njegovi izjavi naj bi imela župnija 3070 vernikov, krstov je bilo 77, porok 16 in pogrebov 93. V dekretu je škof Edling župniku priporočil zidavo nove, prostornejše cerkve in tudi on zaprosil za finančno pomoč barona Apfaltrerja (Affhaltrer).79 Obsežen program prenove cerkvene uprave je začela Marija Terezija z že omenjeno ukinitvijo oglejskega patriarhata in ustanovitvijo nadškofij v Vidmu in Gorici leta 1751. Slovensko ozemlje ukinjenega patriarhata južno od Drave je pripadlo slednji. Leta 1777 je bila ustanovljena škofija Sombotelj, v katero so bili vključeni prekmurski Slovenci. Predlagano zaokrožitev škofijskih meja so vprašani škofje habsburške monarhije odločno zavrnili. Goriški nadškof Karel Mihael Attems je odklonil tudi predlog, da bi se po smrti ljubljanskega škofa Ernesta Amadeja grofa Attemsa (1742– 1757) pod enim škofom ljubljanska škofija združila z goriško nadškofijo.80 77 78 79 80

Grobek z relikvijami v oltarju, tudi prenosni oltar. Anton Ožinger, Vizitacije savinjskega arhidiakonata, 477– 480. Anton Ožinger, Vizitacije savinjskega arhidiakonata, 856–858. France M. Dolinar, Prizadevanje za cerkvenoupravno ureditev habsburškega dela oglejskega patriarhata do jožefinskih reform, v: Barok na Goriškem

125


126

Jožef II. glede prenove cerkvenoupravne strukture notranjeavstrijskih dežel ni bil tako obziren kot njegova mati Marija Terezija. Najprej je ukinil vse t. i. družbeno nekoristne samostane,81 med njimi 22. januarja 1782 kartuzijo Žiče in 29. januarja istega leta kartuzijo Bistra. Na vnovične prošnje ljubljanskega škofa Karla Janeza Herbersteina je Jožef II. škofijske meje uskladil z okrožnimi mejami (1785–1788). Zaradi nasprotovanja goriškega nadškofa Rudolfa Jožefa grofa Edlinga cerkvenim reformam ga je Jožef II. leta 1784 prisilil k odstopu, nato pa leta 1788 goriško nadškofijo ukinil in nadškofijski naslov prenesel na Ljubljano. Namesto goriške nadškofije je nastala nova škofija v Gradiški ob Soči, z njo se je združila tudi tržaška škofija, vendar so leta 1791 sedež škofije prenesli nazaj v Gorico in obenem obnovili tržaško škofijo.82 Tretji ukrep je bil namenjen preureditvi župnijskih meja, in sicer po načelu, da naj ne bo nihče od župnijske cerkve oddaljen več kot pol ure. Novo župnijo ali vsaj duhovnijo83 so lahko ustanovili tudi tam, kjer je bil vernikom dostop do župnijske cerkve otežen zaradi visokih hribov, rek ali slabih poti. Do dušnega pastirja je bila upravičena soseska, ki je imela več kot 700 prebivalcev, na področju diaspore pa 500, imela lastno cerkev in primerno župnišče ter zagotovljene dohodke za vzdrževanje duhovnika in cerkvenih stavb. Vzporedno z novo ureditvijo župnij so tudi poenostavili in centralizirali dušno pastirstvo. V vsakem kraju naj bi se ohranila samo ena cerkev, vse druge pa naj bi eksekrirali (razposvetili) in jih prodali v prid verskega sklada, iz katerega je nato vlada plačevala duhovnike, del sredstev pa namenila tudi vzdrževanju cerkvenih stavb. Po drugi strani pa je po nekaj omahovanjih svetne oblasti smel vsak kraj imeti eno cerkev ali kapelo, tudi če ni imel duhovnika.84 S temi reformami se je do tedaj majhna lavantinska škofija razširila na velikovško in celjsko okrožje. Ljubljanski nadškof Mihael baron Brigido je kot izvršitelj ce(uredil Ferdinand Šerbelj), Nova Gorica, 2006, 26–27. 81 Pod tem izrazom so bili mišljeni predvsem samostani kontemplativnih redov. 82 France M. Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina (Acta Ecclesiastica Sloveniae 11), Ljubljana, 1989, 17–24. 83 Dušnopastirska enota, ki je imela svojega duhovnika, vendar cerkvenopravno ni bila samostojna. Bila je podrejena župniku pražupnije. Glede na stopnjo odvisnosti in lokalne posebnosti, so bili v uporabi različni izrazi, kot npr. lokalna kaplanija, ekspozitura, kuracija, vikariat, župnijski vikariat in podobno. 84 Franc Kovačič, Zgodovina lavantinske škofije 1228–1928, Maribor, 1928, 319–348; France M. Dolinar, Pastoralna dejavnost ljubljanskega škofa Karla Janeza Herbersteina, v: Bogoslovni vestnik, 36 (1976) 473– 476.

sarskih odlokov 8. novembra 1788 lavantinskemu škofu Vincencu Jožefu grofu Schrattenbachu izročil župnije ukinjene goriške nadškofije na spodnjem Koroškem in spodnjem Štajerskem. S celjskim arhidiakonatom je tako prišla v lavantinsko škofijo tudi župnija sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu.85 O spremembah škofijskih meja v notranjeavstrijskih deželah je 15. marca istega leta obvestil tudi salzburškega nadškofa Hieronima grofa Colloreda, da v skladu s cesarskim odlokom zaokroži meje svoje metropolije.86 Vernike je zlasti prizadela uredba, da je treba vse odvečne cerkve eksekrirati (razposvetiti) in jih tako izločiti iz bogoslužne rabe. S tem naj bi razbremenili t. i. verski fond, ki je nastal iz premoženja ukinjenih samostanov in iz katerega so financirali plače duhovnikov in vzdrževanje cerkvenih stavb. V župniji Loka pri Zidanem Mostu je vladni odlok določil, da se morajo razposvetiti in opustiti cerkev Sv. Duha v Čelovniku, sv. Sebastijana v Poljani, sv. Jurija na Polju, sv. Kolomana v Lokavcu in sv. Lovrenca na Gori. Prizadete soseske so si prizadevale svoje cerkve ohraniti za bogoslužno rabo, vendar vlada ni bila pripravljena prevzeti finančnih obveznosti za njihovo vzdrževanje. Okrožni urad v Celju je leta 1797 vnovič odločil, da je cerkev v Čelovniku nepotrebna, vendar je dal občini možnost, da jo ohrani, če se pisno obveže, da bo v celoti prevzela stroške za njeno vzdrževanje. Občina je takšno pisno zagotovilo dala naslednje leto (1798). Obenem se obvezala prevzeti stroške tudi za vzdrževanje cerkva sv. Lovrenca na Gori in sv. Kolomana v Lokavcu, vzdrževanje cerkve sv. Jurija na Polju pa je prevzela župnija.87 Vzporedno s temi spremembami si je soseska podružnice sv. Janeza Krstnika na Razborju prizadevala za ustanovitev redne dušnopastirske postojanke, ki bi jim po načelih za ustanovitev nove župnije tudi pripadala. Zakaj tokrat ni prišlo do ustanovitve samostojne župnije, bo treba še natančneje preoučiti, je pa bila leta 1788 v Razborju ustanovljena lokalna kaplanija, ki je formalno pravno ostala podrejena loškemu župnijskemu vikarju. Lokalni kaplaniji je bil dodeljen vzhodni del župnije Loka z zaselki Jelšje, Razbor, Okroglice, Poljane, Paneče in Lahov Graben, ter podružnici sv. Jošta na Lisci in sv. Kancijana na 85 France M. Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, 153–154. 86 France M. Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, 157–159. 87 Ignaz Orožen, Das Bisthums und die Diözese Lavant, IV., 438–449.


Kremenu. Kaplanija je štela 1040 duš in je po številu vernikov vsekakor zadostila zahtevam po samostojni župniji, očitno pa ni bilo rešeno vprašanje zadostnih dohodkov za vzdrževanje župnika in cerkve. Svojo vlogo je najbrž odigral tudi antagonizem, saj si je za samostojno dušnopastirsko postojanko prizadevala tudi podružnica sv. Miklavža pri Laškem. Domnevno zaradi pomanjkanja duhovnikov je bil 10. oktobra 1801 lokalni kaplan iz Razborja prestavljen k sv. Miklavžu pri Laškem. Na ponovljene prošnje vernikov je Razbor 1. julija 1803 spet dobil stalnega duhovnika. Leta 1812 so lokalni kaplaniji Razbor iz župnije Sevnica pridružili 6 hiš iz Podgorice, 3 hiše iz Cirja, 3 hiše iz Zdol, 2 hiši iz Dolge rti in 3 hiše iz Orehovca, skupaj 118 duš. Do spremembe je prišlo nato 13. februarja 1857, ko so del soseske Lahov Graben priključili novi duhovniji Jurklošter, 1. aprila 1863 pa Poreber in 10 hiš iz soseske Paneče duhovniji sv. Miklavža pri Laškem.88 Željo po samostojni samostojni dušnopastirski postojanki je izrazila tudi soseska Širje. Duhovnija je bila ustanovljena leta 1787. Dodeljen ji je bil del radeške župnije med Savo in Savinjo s soseskami Šavna Peč, Sv. Jurij (Potje pri Tržiču), Suhadol, Veliko Širje z Dolenjem, Stražami, Zgornje in Spodnje Brezno, Širska vas in Zidani Most.89 Leta 1799 je ostala duhovnija nezasedena. Duhovno oskrbo duhovnije je spet prevzel radeški vikar. Zaradi težko prehodne državne meje v času francoskih Ilirskih provinc je vlada ustregla prošnjam soseske Širje in leta 1810 spet vzpostavila duhovnijo, ki je bila leta 1874 povzdignjena v župnijo. Vprašanje ustanavljanja novih dušnopastirskih postojank v lavantinski škofji se je nato za skorajda pol stoletja umaknilo drugemu perečemu vprašanju, namreč prenosu sedeža lavantinske škofije iz odročnega Šentandraža v osrčje škofije. To vprašanje je načel že škof Vincencij Jožef grof Schrattenbach (1777–90 in 1795–1800). Med različnimi predlogi (Celje, Maribor, Ptuj, Slovenska Bistrica) se je že škof Leopold Maksimilijan Firmian (1800–22) odločil za Maribor, vendar svojih načrtov ni uspel uresničiti. Maribor kot sedež nove škofije se je zdel najprimernejši 88 Ignaz Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant IV., 468–482. 89 Ignaz Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant IV., 492–493; Anton Ožinger, Oblikovanje župnij, 285.

tudi škofu Antonu Martinu Slomšku (1846–62), vendar je to pomenilo temeljito reorganizacijo škofijskih meja v odnosu do sekovske škofije, v katero je sodilo mariborsko okrožje, in krške (Celovec) škofije, ki naj bi od lavantinske prejela velikovško okrožje. Škofu Slomšku se je z veliko mero potrpežljivosti in diplomatske spretnosti ter ob izdatni podpori in razumevanju salzburškega nadškofa Maksimilijana Jožefa grofa Tarnoczyja (1851–76) uspelo dogovoriti s sekovskim škofom Otokarjem Marijo grofom Attemsom (1853–67) in krškim škofom Valentinom Wieryjem (1853–80) za predlagano zamenjavo. Vlada je za tako zamenjavo dala svoj pristanek 27. junija 1854. Na podlagi tega pristanka je Konzistorialna kongregacija v Rimu 16. maja 1857 izdala odlok o novi razmejitvi med lavantinsko in sekovsko škofijo, 20. maja o premestitvi škofijskega sedeža iz Šentandraža v Maribor in 25. maja o razmejitvi med krško in lavantinsko škofijo. Po tem dogovoru sta lavantinski škofiji s sedežem v Mariboru pripadli mariborsko in celjsko okrožje, velikovško pa je odstopila celovškemu (krškemu) škofu.90 Z izjemo Janeza Krstnika Gajšnika (župnik v Loki 1744–1766) je dejavnost dušnih pastirjev v Loki nekoliko bolje dokumentirana šele v 19. stoletju.91 Glavne spremembe na cerkvenem področju so se dogajale v času župnika Janeza Mateja Bizjaka (župnik 1784– 1806), ki je podprl prizadevanje sosesk, da so lahko obdržali cerkve Sv. Duha v Čelovniku, sv. Lovrenca na Gori, sv. Kolomana v Lokavcu in cerkve sv. Jurija na Polju ter ustanovitev lokalne kaplanije v Razborju. V času kmečkega upora proti baronu Apfaltrerju v Loki leta 1790 se je župnik umaknil v Celje. Župnija pri tem ni utrpela večje škode. Očitno je bil župnik pri ljudeh dobro zapisan, saj mu je uspelo v letih 1798–1801 prenoviti župnišče, leta 1801 obnoviti streho na cerkvi Sv. Duha v Čelovniku in na cerkvi sv. Jurija na Polju. Leta 1803 prenoviti stranske oltarje v župnijski cerkvi, naslednje leto na novo prekriti streho cerkve sv. Lovrenca,

90 France M. Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, 190–207; isti, Načrti za reorganizacijo Lavantinske škofije od Jožefa II. do Slomška, v: 130 let visokega šolstva v Mariboru, Maribor, 1991, 55–64; Anton Ožinger, Prenos škofijskega sedeža v Maribor, prav tam, 65–72. 91 Ignaz Orožen, Das Bisthums und die Diözese Lavant, IV., Die Pfarre St. Helena in Lak (v Loki), 426–467; Die Pfarr Ignaz Orožen, Das Bisthums und die Diözese Lavant, IV., vorsteher 449–455.

127


128

leta 1805 pa so odstranili leseno lopo pri cerkvi sv. Fabijana in Sebastijana na Poljani in podaljšati cerkev. Do pomembnih sprememb v župniji je prišlo tudi v času njegovega naslednika Andreja Gogala (župnik 1806–1820). Leta 1807 so pri cerkvi sv. Lovrenca uredili novo pokopališče, ki je bilo v uporabi do leta 1835, cerkvi sv. Jurija na Polju pa so prizidali zakristijo. Naslednje leto so kapelo sv. Frančiška Ksaverija na pokopališču spremenili v mrtvašnico, oltar pa prodali podružnici sv. Fabijana in Sebastijana na Poljani. Leta 1809 so na novo prekrili zvonik cerkve sv. Fabijana in Sebastijana na Poljani. Ko je cesar Franc II. za vojno proti Francozom leta 1810 segel tudi po cerkvenih dragocenostih, je župnijska cerkev v Loki od svoje srebrnine morala oddati svetilko, 3 kelihe s patenami, posodo za hostije in dva vrčka. Leta 1817 so na novo prekrili streho na cerkvi sv. Jurija. Leta 1818 je strela poškodovala zvonik v cerkvi Sv. Duha na Čelovniku. Obnovili so ga naslednje leto in kupili dva zvona. Ustanovitev Ilirskih provinc in zahteva francoskih oblasti, da se morajo škofijske meje pokrivati s političnimi mejami države, so leta 1810 deloma spremenile tudi meje župnije Loka pri Zidanem Mostu. Župnija sv. Helene je namreč morala na Kranjskem ležeče zaselke Šmarčna, Mrtovec, Kompolje, Dvorec, Gomila, Novi grad (Novi dvor) in Lešovnik oddati župniji Boštanj (ljubljanska škofija). Od župnije Radeče pa je prejela na Štajerskem ležeči naselji Slap in Briše. Poslej so v župnijo Loka sodile naslednje soseske: Loka z zaselkoma Dobrava in Boršt; Žirovnica z zaselkoma Mrzla Planina in Mrzlo Polje; Sv. Peter z zaselki Spodnji Slap, Zalipno, Majland in Briše; Čelovnik z zaselki Pleš, Zgornji Slap, Planina, Kozje, Podkozje, Dolina in Kobiljek; Lokavec z zaselki Sv. Koloman, Suhidol, Suše, Šumečica, Gomila, Lipnik, Laze, Sv. Lovrenc na Gori in Brdo; Radež z zaselki Poljana, Mala Breza, Nova Gora, Podradež, Gola Gorica, Puše, Podklanc in Brezova Raven; Okroglice z zaselkom Zavrate; Breg z zaselkom Gradišče; Sv. Jurij na Polju in Račica z zaselkom Mekote.92 Meje župnije se tudi po ukinitvi Ilirskih provinc niso več spremenile.

V času župnika Andreja Ureka (župnik 1828–1835) so za cerkev sv. Kolomana leta 1831 kupili nov veliki zvon. V času župnika Antona Rajca (župnik 1835– 1845) so leta 1835 v Dobrávi uredili novo pokopališče, leta 1837 kupili tretji zvon za cerkev sv. Jurija, ki ga je izdelal mojster Anton Samassa v Ljubljani, leta 1842 so namestili uro v zvonik cerkve sv. Kolomana v Lokavcu in ogradili pokopališče okrog cerkve. Leta 1845 je dunajski mojster Alojz Hörbinger izdelal nove orgle za župnijsko cerkev. V času župnika Marka Plešnika (župnik 1846–1864) je leta 1850 pogorelo ostrešje cerkve in zvonika župnijske cerkve v Loki. Pri tem sta se manjša zvonova stalila, veliki zvon pa je padel z zvonika. Do jeseni istega leta so škodo na ostrešju popravili in kupili nove zvonove. Za obnovo cerkve je leta 1854 daroval cesar Ferdinand 300 goldinarjev. Leta 1860 so odstranili lopo pri cerkvi sv. Kolomana v Lokavcu, obnovili notranjost cerkve in postavili nov veliki oltar, v stolpu cerkve sv. Jurija na Polju pa so namestili novo uro. Župnik Karel Ferdinand Ripšl (1864–1874) je dal obnoviti glavni oltar v cerkvi Sv. Duha v Čelovniku in nanj namestiti tabernakelj. V župniji so mašne ustanove izpričane tri, leta 1536 je Henrik Krištof Messenberger daroval za župnijsko cerkev svojo desetino pri sv. Juriju, da se je zanj in njegove potomce tedensko darovala sv. maša. Sedem maš na leto je moral darovati župnik za Filipa Gernika, ki je leta 1682 župniji namenil četrtinsko hubo v Loki, in 40 maš za Mateja Popa, ki je na župnijo vezal 1000 goldinarjev.93 Nekoliko preseneča, da sta v župniji delovali samo dve bratovščini, že omenjena Bratovščina sv. rožnega venca, ki je bila ustanovljena leta 1693, in Bratovščina Srca Jezusovega, ki so jo leta 1745 ustanovili po vzoru tiste iz Laškega. Tudi duhovni poklici so natančneje evidentirani šele ob koncu 19. in v 20. stoletju. V tem času je bilo v župniji Loka sedem novih maš: leta 1859 je bil novomašnik Andrej Kajtna, leta 1918 Alojzij Pavlič, leta 1924 Drago Oberžan, leta 1930 Franc Ksaver Korban in Jožef Oberžan, leta 1936 Justin Oberžan in leta 1941 Franc Zupan. Janez Majcen je leta 1939 vstopil kot brat laik k cistercijanom v Stično, Elizabeta Urgl (1903 HKL), Marija Gorišek (1936 HKL) in Marija Imperl (1985 HMP) pa so postale redovnice.

92

93

Ignaz Orožen, Das Bisthums und die Diözese Lavant, IV., 430–431.

Ignaz Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant IV., 437.


Do nove spremembe župnijski meja je prišlo leta 1964. Z odlokom Škofijskega ordinariata v Mariboru 16. maja 1964 je bilo iz župnije Loka pri Zidanem Mostu izločeno naselje Lokavec južni del, 19 družin s 67 prebivalci, in priključeno župniji Razbor. Obenem z naseljem je bila župniji Razbor priključena podružna cerkev sv. Lovrenca na Gori. Naselje Lokavec severni del, 40 hiš s 166 prebivalci, je bilo skupaj s podružnico sv. Kolomana pridruženo župniji sv. Miklavž nad Laškim. Naselje Gračnica, 23 hiš z 90 prebivalci, je bilo priključeno župniji sv. Marjete pri Rimskih Toplicah. Spremembe so stopile v veljavo 1. junija 1964.94 Te spremembe je nato z nekaj dopolnili bolj natančno opisal župnik Rudolf Jerman v župnijski kroniki, predvsem pa je natančno popisal potek meje župnije po navedenih spremembah. »Iz župnije Loka je bilo priključenih 20 hiš iz soseske Lokavec in ena hiša (št. 27) iz Okroglice župniji Razbor,95 42 hiš iz Lokavca župniji Sv. Miklavž nad Laškim,96 in 24 hiš iz Gračnice v župnijo Šmarjeta pri Rimskih Toplicah97 s skupaj 324 dušami. Župniji Razbor je bila dodeljena podružnica sv. Lovrenca na Gori, sv. Miklavžu pa podružnica sv. Kolomana s pokopališčem in šolo. Nova meja med Loko in Razborjem poteka južno od sv. Lovrenca pri Žoha Karlu, Okroglice 25, na stari meji, od tam gre navzgor ob toku Zavraškega potoka proti zahodu do njegovega izvira v gozdu, nato preskoči približno 10 m na desno na dobro kolovozno pot, ki vodi iz Zavrat k sv. Lovrencu na Gori, dalje po tej poti, pusti na levi Zavraške frate z Mlinarjevim križem sredi travnate jase, nato po kolovozu dalje in zavije močno na desno v gozd, gre v zavojih v hrib, deloma zelo strmo mimo Zavraških frat in po peščenem svetu do vrha gorskega masiva, ki sega od Velikega Kozja na zapadu do sv. Lovrenca na vzhodu. Od kraja Pri križu na vrhu grebena gore dalje po turistični markirani poti (Zasavska transverzala) proti zapadu vse do točke, kjer se odcepi na desno markirana pot v Rimske Toplice, po tej poti dalje ob severni strani grebena navzgor po hosti po divjem in nevarnem svetu do kmetije Mlinarič Franca, Gračnica 20, pod hosto na jasi pred Mlinaričem se neha meja med Loko in Razborom in se začne nova meja 94 Sporočila škofijskega ordinariata duhovščini Mariborske škofije, št. VIII., 1964, 51. 95 Hišne številke 16, 25, 26, 30 do 45 in 62. 96 Hišne številke 1 do 15, 17 do 24, 27 do 29, 29a, 46 do 61. 97 Hišne številke 3, 4, 6, 7, 9 – 12, 12a, 13 do 26, 22a.

med Loko in Šmarjeto; tu je tromejnik med Loko, Razborom in Šmarjeto. Nova meja med Loko in Šmarjeto pri Rimskih Toplicah. Od tromejnika pri Mlinariču gre meja na levo proti zapadu kakih 500 m zračne črte preko njiv, travnikov in gozdov v divji nepristopni svet pod Vel. Kozjem (987 m) k izviru Kozjega grabna in dalje po njegovem toku navzdol po temni dolini in spet po turistični poti (v Rimske Toplice), meja po turistični poti pusti na desni Šeško Marka, Gračnica 15, in malo višje znano Lenčkino škalo in Šmitov hrib, na levi pa pusti meja vrhova Sedlo in Senica, nato gre meja dalje po obmejnem grabnu (ki razmejuje bivšo loško farovško hosto in Šmitovo zemljišče) naravnost strmo v dolino mimo Šmitovega studenca in novega rezervoarja še 700 m daleč do Hozjak Jožeta, Gračnica 7, levo do Hozjakove hiše gre meja dalje po stezici k Hozjakovemu studencu v hosti in odtod naravnost zelo strmo navzdol k železniški progi Zidani Most–Celje, ki jo meja prekorači pri kilometrskem kamnu 506.4 in čez par korakov se nova meja združi s staro ob Savinji.« Loka in Sv. Miklavž po izvršenem prefaranju nimata več skupne farne meje. Škofijski dekreti o prefaranju delov Loke pravijo med drugim naslednje: Za Razbor: »Prebivalci naselja Lokavec hodijo k maši na Razbor, tja so otroci všolani, tja nosijo otroke h krstu. V Loko imajo 2 do 3 ure in dejansko tja sploh ne hodijo. Zato je upravičena njihova želja, da se priključijo župniji Razbor, kamor gravitirajo.« Za Sv. Miklavž [nad] Laškim pravi dekret: »Prebivalci severnega dela naselja Lokavec, ki imajo do Loke 2 do 3 ure hoda, hodijo k maši k Sv. Miklavžu nad Laškim, otroci so všolani v šolo pri podružnici sv. Kolomana, h krstom nosijo otroke k Sv. Miklavžu. Zato je upravičena želja vseh prebivalcev tega dela Lokavca, da se priključijo župniji Sv. Miklavža nad Laškim.« Utemeljitev za Gračnico, ki pride k Sv. Miklavžu, pa se v odločbi glasi: »Prebivalci naselja Gračnica imajo do Loke nekaj ur dolgo pot, župnijska cerkev sv. Marjete pri Rimskih Toplicah je pa razmeroma blizu, tja hodijo k maši in otroci so tja všolani. Vsi prebivalci Gračnice so pozdravili akcijo za prefaranje in želeli, da se prefaranje čim preje izvrši.«98 98 Kronika župnije sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu, dekanija Laško, Škofija Lavantinska, v: Župnijski arhiv Loka pri Zidanem Mostu.

129


130

Do nove zgodovinske prelomnice je v Cerkvi na Slovenskem prišlo z ustanovitvijo novih škofij. V petek, 7. aprila 2006, sta na usklajenih tiskovnih konferencah v Ljubljani apostolski nuncij msgr. Santos Abril y Castelló in v Mariboru predsednik Slovenske škofovske konference mariborski škof Franc Kramberger slovesno razglasila, da je papež Benedikt XVI. Maribor povzdignil v nadškofijo in sedež metropolije za novi škofiji v Celju in Murski Soboti. Za prvega celjskega škofa je bil imenovan dotedanji mariborski pomožni škof dr. Anton Stres in za murskosoboškega rektor mariborskega bogoslovnega semenišča Marjan Turnšek. Do spremembe je prišlo tudi v ljubljanski nadškofiji. Na njenem ozemlju je bila ustanovljena škofija Novo mesto. Njen prvi škof je postal dotedanji ljubljanski pomožni škof msgr. Andrej Glavan. Kot sufragan je poleg Novega mesta ljubljanskemu metropolitu podrejena še škofija Koper.

V Celju je bila na Glavnem trgu ob navzočnosti papeškega nuncija, vseh slovenskih škofov, predstavnikov političnih oblasti in gostov iz tujine nova škofija slovesno razglašena v nedeljo, 21. maja 2006. Mariborski metropolit nadškof Franc Kramberger, je za prvega škofa ordinarija umestil Antona Stresa. Nova škofija, ki ima 287.529 prebivalcev, združuje 111 župnij v dekanijah Celje, Nova Cerkev, Žalec, Kozje, Rogatec, Šmarje pri Jelšah, Braslovče, Gornji Grad, Šaleška dolina, Laško in Videm ob Savi. Vanjo je v dekaniji Laško vključena tudi župnija sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu. V zahvalnem govoru je novi škof poudaril »tri temeljne drže, iz katerih naj izvira vse naše prihodnje delovanje, ki naj ga spremljajo in prešinjajo. To so: zaupanje, sodelovanje in veselje. / Naše upanje, optimizem in zaupanje ima najbolj trdno podlago: to je naša vera v Jezusa Kristusa, ki je vstal od mrtvih in živi ter je zato naša Pot, Resnica in Življenje. / Sodelovanje na vseh področjih naših prizadevanj nas bo povezovalo od Logarske doline do sotočja Sotle in Save, od Donačke gore in Boča do zasavskih hribov, od Pohorja do Menine planine v eno samo, solidarno in povezano družino Jezusovih prijateljev, njegovih sodelavcev in apostolov, v isti Ljubezni do našega Gospoda Jezusa Kristusa, kakor naroča On sam v evangeliju, ki smo ga danes slišali. / Iz te ljubezni in sodelovanja pa bo izviralo neuničljivo veselje, o katerem je v današnjem evangeliju rekel Gospod Jezus, da ga lahko imamo vsi, ki se zavedamo, da nas je Gospod izvolil in nas postavil, da gremo in obrodimo sad. / Hvaležni smo torej Gospodu, da nas je postavil v ta naš čas in prostor, kjer naj rodimo dobre sadove krščanskega življenja,« je še poudaril škof Stres v svojem govoru.


Alojz Rebula

Kronik a župnije sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu

Kaplanija v Loki na perorisbi loškega župnika Janeza Krstnika Gajšnika iz leta 1747. Na njenem mestu danes stoji gostilna Trubarjev hram. Desno od kaplanije je vhod k župnijski cerkvi sv. Helene skozi visoka zidana stebra, ki stojita še danes.

Pri ekscerptiranju obeh kronik loške župnije (Gajšnik-Šketove in deloma Jermanove) sem ekscerptirano, torej svoje besedilo dal v kurziv, izvirne navedke pa v navaden tisk. Kriterij za citiranje je bila zanimivost vsebine. V tem prednjači župnik Šket z zanimivim in podrobnim opisovanjem razmer med prvo svetovno vojno. Jezikovno sem se zvesto držal izvirnika in ohranil – na primeru pri Šketu – njegovo starinsko patino. Če sem se redkokje dotaknil besedila, je bilo to samo iz pravopisnih razlogov. Pri ekscerptiranju Gajšnika navajam v oklepajih številko poglavja. A. R. Zaradi preobsežnosti gradiva je ekscerpt kronike objavljen samo do leta 1945 (op. ur.).

Prvi del kronike loške župnije (Gajšnik-Šketove) je ohranjen v zvezku s trdimi platnicami, večjega formata, brez naslova. Sestavljena je iz 356 rokopisnih strani ter izpisana samo do polovice zvezka, v jezikovnem pogledu pa je večjezična. Od strani 1 do 107 je besedilo napisano v latinščini, v dobro čitljivi pisavi, od strani 108 do 356 pa, v še dostopnejši pisavi, pretežno v slovenščini s številnimi nemškimi vložki, nekaterimi v težje čitljivi gotici. Latinski del kronike se takole predstavlja na naslovni strani, v lepem in slovesnem rokopisu: »Topographia Parochiae in Laak sub Caesareae Archiparochiae Tiberiensis districtu, scripta anno 1860 a parocho hujus loci Marco Pleschnigg.« V prevodu: Topografija župnije v Loki pod distriktom cesarske nadžupnije v Laškem, ki jo je l. 1860 napisal župnik tega kraja Marko Plešnik.«99 Toda na naslednji, prvi strani pri naslovu stoji ob besedi »Topographia« pripis v gajici »scripta per Joannem Gajšnik«. Topografijo naj bi bil torej napisal Janez Gajšnik.100 Dejansko se ime Gajšnik najde v seznamu loških župnikov. V Loki je služboval med letoma 1744 in 1764. Omenjenega pripisa si ne moremo razlagati drugače, kot da je dejanski avtor topografije Gajšnik, Plešnik pa da jo je prepisal. Vsekakor bomo za naprej uporabljali ime pravega avtorja.

99 Marko Plešnik, rojen 13. 3. 1808 v Mozirju, je deloval kot župnik v Loki od 18. marca 1846 do svoje smrti 12. februarja 1864. 100 Janez Krstnik Gajšnik je deloval kot župnik v Loki od aprila 1744 do svoje smrti 31. julija 1766.

131


132

Kar preseneča pri tem zapisovalcu, je njegova ne samo korektna, ampak naravnost sijajna in bogata latinščina, za katero lahko rečemo, da bi je bil Ciceron vesel. Njegova »Topografija« je opis vseh cerkva tedanje loške župnije, dosti večje od današnje, od župne cerkve sv. Helene do podružnic, in sicer v naslednjem vrstnem redu: sv. Trojica Na lipi, sv. Kancijan, sv. Koloman, sv. Lovrenc, sv. Fabijan in Sebastijan, sv. Janez Krstnik na Razborju, sv. Jošt, sv. Jurij, sv. Mihael nadangel v Kompolju. Cerkvene postojanke so opisane z občudovanja vredno natančnostjo, in sicer po sledeči shemi: zemljepisni položaj (z omembo morebitne lepote razgleda), notranjščina cerkve, zakristija in zvonik, za cerkev določena bogoslužna opravila med letom, vzdrževanje cerkve in cerkovnika. Potem ko si pisec zastavi vprašanje, kdaj je loška »cesarska« župnija »degenerirala« v vikariat Laškega, preide k zastavljeni temi: k opisu lege Loke in župne cerkve sv. Helene. V podrobnem opisu se zvrstijo glavni oltar, stranska oltarja, cerkvena ladja, kapela sv. Florijana, zgrajena l. 1319, in kor. Temu zelo podrobnemu opisu (tudi slik, kipov in napisov) sledi seznam loških župnikov od Primoža Trubarja (1540) do Marka Plešnika (1864), za njim pa so druge roke vpisale osem naslednikov do Mihaela Šketa (umeščenega 1904). Po dopolnjenem seznamu (za svojim imenom je Plešnik pustil stran prazno za svoje naslednike, ki so se tudi podpisali do Šketa) se Gajšnik vrne k opisovanju župne cerkve, čeprav pripomni, »da je dovolj podatkov za tiste, ki jim ne gre za inventar, ampak za topografijo«. Pri zvoniku se posebej ustavi pri zvonovih, ki naj bi zaradi obilnega srebra imeli žlahten zven. Navaja tudi napise na njih (31). Po podrobnem opisu zvonika preide na pokopališče okrog cerkve (33) in omeni kapelico sv. Frančiška Ksaverija severno od cerkve (34). Navaja župnika Khillaua (to je edini njegov predhodnik, na katerega se večkrat sklicuje, včasih polemično), ki poroča o ogromnem izkopu kosti (20 voz…). Mrliči naj bi bili imeli velikanske kosti in se sprašuje, kako so mogli tisti velikani v cerkev (35). Potem ko našteje slovesnosti, ki so med letom koledarsko vezane na cerkev (36) se razgovori o bogoslužnih zadevah (37–38). Končno omeni prejemke od bogoslužnih opravil, ki jih dobivata župnik (»njegova 'štola' je prepičla«) (40) in kaplan (41), ter prejemke cerkovnika (42). Sledijo podatki o dohodkih župnije (3 vinogradi, 2 posesti v Šmarčni, mi-

loščina, bratovščina svetega rožnega venca (43) ter o cerkvenih sodelavcih (44). Žu pnišče (D omus Pa r o chi a lis)

Od paragrafa 45 do 55 je podroben opis župnišča, od paragrafa 56 do 66 pa župnijskih polj. Opisana je tudi klet s sodi (67-68). Pri navajanju zunanjih posesti župnije so omenjeni koloni na Štajerskem in Kranjskem (pod Carniolo je po vsej verjetnosti mišljena Dolenjska) ter desetine (5?). V nadaljevanju pisec prevede iz nemščine urbarij iz l. 1618, ki ga je napisal njegov predhodnik Andreas Tautscher z navedbo podatkov iz Štajerske in Kranjske (70) ter z imeni »podložnikov« (»subditi«) in krajev (Paneče, Sv. Jurij, Na pleši, Čelovnik, Žerovnica, Kislovina, Hinina, Polana, Lokavc (86). V paragrafu 87 (pod naslovom Mlajši urbarji) Gajšnik navaja zapise Tautscherjevega naslednika Glavinicha, spet z navedbo imen podložnikov na Štajerskem in Kranjskem. Desetine žita v Loki, Šentjurju, na Bregu, v Panečah itd. Zdaj se dnevnik preokrene k zgodovinski tematiki, k vprašanju, kdo so bili prvi ustanovitelji župnije (110). Loška cerkev naj bi bila starejša od čelovniške. Ustanovitelj pa naj bi bil ali Leopold Slavni ali žena njegovega prednika Leopolda Krepostnega. Rodovina naj bi izhajala od grških cesarjev. Kako naj bi bil Leopold Slavni ustanovil kartuzijo v Jurkloštru in zanemaril Loko? (111). Pisec navaja argumente v dokaz, da so župnijo postavili Babenberžani (112), in govori o Leopoldu Slavnem, dobrotniku samostana v Jurkloštru (v rokopisu tega imena ni, omenja se kraj Girium) (114). Babenberžani, ustanovitelji župnije, naj bi izvirali iz rodbine grških cesarjev (115). Leopold ni mogel pustiti loškega območja brez župnije (115). Proti ugovoru, da so bile na loškem območju cerkve že prej (117), pisec trdi, da loška župnija ni mogla biti starejša od dunajske. Sicer pa je bil kraj pokrit z gozdom (118–119). Med preseljevanjem narodov v Loki ni bilo cerkve (120). Slavo loške cerkve dolgujemo Leopoldu Slavnemu, kakor grški imperij dolguje svojo rast Konstantinu (121). Leopold velikodušno daje svojo zaščito beguncem z Madžarskega in carigrajskega dvora (122). Župnije ni mogel ustanoviti Friderik Habsburški Lepi: leta 1319 ni bila zgrajena, ampak kvečjemu prenovljena (123). Pisec ovrže domnevo, da bi bil župnijo ustanovil škof kuroenški Henrik (Henrici Curoensis) (124–125).


Pismo papeža Aleksandra III. Škofu Henriku v zvezi s kartuzijo (125). Ustanovitelji župnije niso Gurcenses (»monasterium gurcense«) (126). Nadaljni dokazi, da je bil ustanovitelj župnije Leopold (127). Leopold je ustanovil cerkev l. 1208, leto potem, ko je dobil sina. Bil je zavzet, da je sklenil iti po vzoru svojih prednikov v vojno v Palestini (128). Pismo papeža Inocencija III. glede njegove namere, da pojde v Sveto deželo (129). Leta 1219 se Leopold izkaže v križarski vojni z napadom na trdnjavo Damiata (130). Leopold je ustanovil župnijo isto leto kot kartuzijo (131). V istem letu je bila zgrajena cerkev na Čelovniku.(132) Pravico patronata župnije ima nadžupnik v Laškem, kateremu mora župnik enkrat na leto prinesti nekaj darov (133). Piščev predhodnik je vložil tožbo, ki še traja, da bi spet prejemal najemnino za župnijski vrt (134). O stanovanjih kaplana in cerkovnika (135). Sledi podroben opis tega, kar je v stanovanju, od vhoda do stranišča (locus communis necessitatis) (136), nato pa razporeditev bogoslužnih opravil loške župnije po posameznih mesecih. V soboto zvečer po litanijah gre procesija po pokopališču med petjem »Kristus je od smerti vstal« (edini slovenski stavek v rokopisu, A. R.). V zvezi z bogoslužnimi opravili so omenjene podružnice Čelovnik, sv. Jurij, Razbor, sv. Koloman, Kompole, sv. Lovrenc, Lisca (128–149). Cer k e v S v. Du h a

»Na Čelovniku si je Sv. Duh izvolil sedež za cerkev«. Ta stoji na južnem pobočju »odsekanega in blatnega« hriba. Podroben opis oltarja, postavljenega l. 1688 (152). Oltar sv. Ane (154) in sv. Gertrude (155), zvonik z dvema zvončkoma z visečo vrvjo, vrata, prižnica (156). Dve letni bogoslužni opravili v cerkvi – na nedeljo po Veliki noči in na Binkošti – z obveznim kosilom za duhovnika in sodelavce (157). Cerkev se vzdržuje z miloščino, dajatvijo od živine in vinogradom na hribu Kobilik. Cer k e v s v. T r ojice

Ta podružnica, najbolj oddaljena od župne cerkve, je bila zgrajena leta 1733, bolj kot molilnici je podobna votlini, po zunanjosti pa je najlepša od vseh svetišč v župniji. Veličasten razgled! (159). Domačini pravijo cerkvi Na lipi. Pisec navaja legendo, po kateri naj bi na mestu, kjer je cerkev, zrasla lipa s čudežno podobo Sv. Trojice (160).

Opis evangeljske strani cerkvene ladje (162). Opis berilske strani cerkvene ladje (163). Okna in vrata. Bogoslužna opravila med letom. Cer k e v s v. K a ncij a n a mu čenc a

Pisec ljubko, s pesniškim čutom opiše lokacijo: elegantna stavba stoji ob »mrmrajočem« potočku. Razgled na Kremen, Polano, Henino (166). Obseg prezbiterija, podroben opis oltarja in kipa sv. Kancijana, v bazi oltarja letnica 1684 (167). Na evangeljski strani cerkvene ladje oltar s sliko sv. Roka s podnapisom: »Sv. Rok, prosi za nas! 1547.«, na berilski strani pa oltar z grobo naslikano sv. Marijo Magdaleno in nad njo sv. Nežo (168). »Med tema dvema oltarnima mizama pred prezbiterijem se poganjajo mali zvonovi z vrvmi, ki visijo z lesenega zvonika. Obokano telo cerkve ima dve lepi okni z železno pregrajo, obrnjeni proti jugu, ni pa še tlakovana …« Pred cerkvijo lesen portik (169). Bogoslužja med letom. Prejemki cerkovnika (170). Cer k e v s v. K olom a n a

»Stoji na južnem pobočju zelo visokega in odsekanega hriba, če ga gledaš iz doline.« (171). Cerkev je brez zakristije, na severni strani prezbiterija je mala omara za shranjevanje paramentov, na berilski strani je kip žalostne Matere božje, ki je bil l. 1741 vzidan v nišo v steni (172). Oltar s sliko sv. Kolomana (173), svetniki na obeh stenah cerkvene ladje (174), cerkev ni obokana, ampak je pokrita z lesenim stropom, tlakovana, zunaj portik s prastarim oltarčkom, na lesenem zvoniku sta dva mala zvonova, s katerih visita v cerkev vrvi za zvonjenje (175). Omemba na cerkev vezanih prazniov (176). Cer k e v s v. L ov r enc a mu čenc a

»Ta cerkev ne presega cerkve sv. Trojice po velikosti, pač pa po arhitekturi, kar pa se tiče razgleda, tekmuje z njo … Ob lepem vremenu je z grebena mogoče videti nemalo pomembnih krajev na Štajerskem in Kranjskem …« Oltar s kipi, zakristija, zvonik (177). Obseg cerkvene ladje, svetniki v lesu (179), okna v obeh stenah (180) cerkev ima hišo za cerkovnika (181).

133


Cer k e v s v. Fa bij a n a in Seb a st ij a n a

134

Pisec pove, da ta cerkev stoji na visoki ploščadi pod hribom, imenovanim Radež, sredi vinogradov, ki pa so tako razporejeni, da je cerkev videti čisto na samem. Cerkovniku ni treba narediti več kot trideset korakov, da razkaže cerkev (182). Prezbiterij ima eno okno proti jugu in je obokan ter pretirano (ad nauseam) okrašen s staro slikarijo. Na oltarju sta kipa sv. Fabijana in Sebastijana, nad njima pa slika sv. Neže. »Na berilski strani stopiš iz prezbiterija po dveh stopnicah v zakristijo, ki ima pod zvonikom, ki nosi dva zvonova, eno okno proti vzhodu, malo omaro pa proti jugu« (183). Sledi podroben opis obeh stranskih oltarjev in njunih pridatkov ter slik mnogih svetnikov (184), potem pa navedba bogoslužnih opravil med letom. Cerkev ima dohodke od vinograda v Radežu in v majhni meri od živali … Cer k e v s v. J a nez a K r stnik a n a R a z bor j u (pisa no R a z wor )

Pisec se razživi z literarnim uvodom: zakaj si je sv. Janez, ki je bil puščavnik in ni pil vina, izbral takšen kraj med vinogradi in polji? Je hotel spremeniti puščavo v dvor? Ali pa je hotel, naj pokopališče predstavlja puščavo, cerkev pa dvor? Svoj pesniški izliv konča s citatom iz Izaije (186). Širina in dolžina cerkve, kipi v prezbiteriju, zvonik z dvema zvonovoma (187). Cerkvena ladja z oltarji, kipi in slikami na obeh stenah (188). Nad sedeži dve okni proti jugu lepo razsvetljujeta petnajst skrivnosti rožnega venca, prikazanih na severni steni. Kor. Pred cerkvijo »propilej« iz lat z dvoje vrat, proti jugu in proti severu in z velikim oknom proti zahodu (189). Bogoslužni dnevi med letom. Dohodki: od milodarov in od živali (190).

služna opravila med letom. Cerkovnik ima stanovanje od cerkve, hrano pa od bere (195). Cer k e v s v. Ju r ij a mu čenc a

»Cerkev sv. Jurija v polju je obkrožena z neblagoslovljenim pokopališčem, stoji na ravnini ob Savi, ki teče v bližini, med mnogimi in visokimi drevesi, sadnimi in gozdnimi, na robu vasi. Z oboka pred oltarjem visi lesen angel, noseč v obeh rokah svečnik (196). Glavni oltar. Slika sv. Jurija. Prezbiterij razsvetljujejo tri okna (197). Ladja, kip sv. Helene. Na levi strani je bil oltar posvečen sv. Nikolaju, potem pa zamenjan s sv. Notburgo, priprošnjico pri boleznih živali (198). »Cerkev ni obokana, kakor se mi je v prejšnji številki napačno zapisalo, ampak je opremljeno z lesenim stropom«. Stol z baldahinom. Prijeten zven dveh zvončkov, ki jima vrvi visijo v cerkev. Cerkev razsvetljujeta na južni steni dve okni, »pod katerima so postavljeni sedeži, ki bolj služijo potrebi kot lepoti.« (199). Po pričevanju g. Khillaua stojita ob vhodu na pokopališče dva stara spomenika, toda s komaj čitljivimi črkami. Pisec navaja črke (200). Po omembi bogoslužnih dni govori o fundaciji Henrika Kristofora von Messenbergerja, ki naj bi bil Sv. Juriju na polju določil desetine žita za letno oskrbo kaplana loške župnije. Razmišlja o tem, kdaj je bila fundacija ustanovljena. »A ker je ni več, župnik ni dolžan oskrbeti kaplanu hrane za obrede v podružnicah na praznične in nedeljske dni, pravi moj predhodnik Khillau (201) … Podružnica nima drugih prihodkov kot skrajno pičlo miloščino, census od 8 živali ter majhen vinograd na parceli Gradiš, od tega dobi, kadar se mileje nasmehne sreča, 5 florintov na leto.« (201). Cer k e v s v. M ih a el a n a da ngel a v K om polj a h

Cer k e v s v. Jo šta (s . Sod o ci) n a L isci

Cerkev na gori Lais, ljudsko Lisca, najvišji med sosednimi hribi, je obkrožena z neblagoslovljenim pokopališčem, je obokana in ima tri okna (191). Glavni oltar je videti zelo star (192). Obokana zakristija ima eno samo okno, in to proti vzhodu, ob severni steni omara za paramente, sedeži za štiri osebe (193). Ladja ima dva oltarja ob obeh obeh stenah, na lesen kor se pride v severnem kotu. Pred cerkvijo portik z dvema vratoma in oknoma (194). Bogo-

Pisec posveti tej podružnici enega najdaljših opisov. Pravi, da se po prenovi l. 1738 med vsemi podružnicami župnije odlikuje po svoji obliki. Obkroža jo nizek zid, ki obenem zaobjema pokopališče, to pa je brez kostnice. Vasi se ljudsko pravi Kompole, nemško pa Gimpl (203). Opis dveh slik, sv. Mihaela ter Jezusa in Marije (20). Opis dveh stranskih oltarjev z omembo slik svetnikov, za nekatere pisec nima imena (205). Na južni steni sta dve okni, nad katerima visi slika, ki prikazuje angelov pozdrav skupaj z nekaterimi plemiškimi dodatki. Letnica 1645 (206). Slike


na severni steni prikazujejo razne prizore: križanje, Abrahamovo daritev sina Izaka, voditelja husitov na gnoju, podobo pogreba, vse opremljeno z raznimi napisi ter podpisom Petra in Apolonije Andrian (207). Na obeh straneh omenjene slike je okno z železno pregrajo. Glavna vrata so na zahodni steni, pred njimi je »propilej« iz desk. Ob zahodnem kotu južne stene so manjša vrata na pokopališče in v vas (208). Dohodki samo od vernikov. Paragraf - in s tem konec Gajšnikove latinske kronike se končuje z besedami: »O, da bi si (župljani, A. R.) nabirali zaklad, ki ne zastara, neminljiv v nebesih!« (209). Od tu latinščina za kroniko ni več uporabljena. Od strani 100 do strani 108 sledi sedem težje berljivih strani v nemščini, in sicer v gotici, napisanih z isto roko, kot je latinska kronika, se pravi z roko Marka Plešnika, ki je v naslovu zapisa tudi omenjen. Gre za zapis pretežno gospodarske vsebine. Na strani 106 sredi nemščine naletimo na naslednje slovenske besede: »Milodari so nas po hudem ognju 5. sušca 1850 povečili, da bi oznanovali čast Bogu in mir ljudem.« Na strani 108 se pisava zapisovalca spremeni. Zapisovalec je bil eden od sledečih župnikov, vsekakor Slovenec, po pisavi sodeč Mihael Šket – stran 108 je namreč napisana v slovenščini. Nadaljevanje do strani 132 pa je v nemščini, tokrat v latinici, v isti, Šketovi pisavi. Na omenjeni slovenski strani so zabeleženi trije dogodki: pot cesarja Franca Jožefa 11. julija 1883 skozi Zidani Most v Ljubljano, samosežig neke kmetice iz Lokavca ter leta 1894 postavitev železnega mostu čez Savo v Radečah. Ista roka nadaljuje zapisovanje v nemščini do strani 122. Morda je zapisovalec prešel na nemščino zato, da mu ne bi bilo treba prevajati raznih uradnih in drugih besedil (npr. besedilo o prefaranju nekaterih ljudi v župnijo Sv. Marjete pri Rimskih Toplicah, odlomek iz Liber intentionum župnika Jožefa Bunčka o njegovi inštalaciji v župniji l. 1874, prepis članka Grazer Volksblatt z dne 28. in 29. januarja 1877 o velikem plazu pri Brišah,101 določila 101 15. januarja 1877 okoli 4. ure zjutraj se je utrgal na severnem pobočju Pleša pri Brišah nad 100 m dolg zemeljski plaz. Zasul je šest stanovanjskih in osem gospodarskih poslopij, 13 ljudi pa je bilo ubitih med razbitinami. Čez tri dni ob pol desetih zvečer je prigrmel v dolino drugi, še strašnejši plaz. Velike količine kamenja, sipine in ilovice so se z velikim truščem valilo v dolino. Plaz je sunkoma odrinil železniški nasip z obema tiroma in visoko škarpo v dolžini 100 m kar čez Savinjo na desni breg. Vse tračnice, pragovi, telegrafski drogovi z žicami in drevje je bilo v nekaj sekundah onkraj struge Savinje in onkraj ceste in se znašlo na veliki njivi severno od kamnoloma. Uničeno je bilo 200 m železnice. Plaz je zasul Savinjo, tako da je nastala velikanska povodenj v obliki kalnega jezera. Medtem ko je bila struga Savinje od mesta nesreče do Zidanega Mosta skoraj suha, se je gladina vode nad nasipom hitro dvigovala in že 19. januarja opoldne je bila gladina Savinje višja za 11,8 m glede na običajno višino vode pred nesrečo. Zajezitveni jez je segal 5,5 km proti Rimskim Toplicam. Na pomoč je prišlo 350 vojakov in okrog 1000 delavcev

o prehrani kaplana). Na strani 121 je navedeno besedilo latinskega napisa na podstavku spomenika sv. Janeza Nepomuka »na levem bregu Savinje med mostom in med železniško progo«. Sledijo štiri strani v slovenščini, ki so v tej kroniki najzanimivejše in tudi narodopisno dragocene, pod naslovom »Pasijonske igre in Kalvarija v Loki«. Zapis, za katerega moramo biti hvaležni župniku Šketu, je naslednji: Nad vasjo Loka je nizek grič, ki mu še sedaj (1910) pravijo Kalvarija. Zakaj? Luka Naroglav, mali posestnik v Radežu štev. 22, 85 let star, ima še zelo dober spomin. Povedal je tole. Ta grič se imenuje Kalvarija, ker so njega dni na griču stali 3 križi in ker so na veliki petek martrali enega, ki je bil za Kristusa. Fantje so se na veliki četrtek zvečer zbrali pri gostilni pri Frišu k »zadnji večerji«.Takrat je bila v Loki samo ena oštarija, pri Frišu štev. 17. Judež se je izmuznil ven, je šel k loškemu graščaku in od njega dobil nekaj denarja: nato je zbranim izdal, kje je Kristus. Ko so Kristusa ujeli, so ga zaprli čez noč v ječo. Na veliki petek v jutro so ga vzeli iz zapora in so ga z velikim hrupom zvezanega gnali pred Kajfa – to je bil vaški rihtar. V vsaki vasi je bil rihtar, v Loki je bil ta rihtar v hiši štev. 7, tej hiši se sedaj (1910) po domače pravi »Pri rihtarju«; v Račici je bil rihtar Rižnar, hišna štev. 6. Ko so tedaj »Judje« Kristusa pripeljali pred rihtarja, so ga tožili raznih reči. Rihtar je poklical 4 sodiče. (Takrat so bili v Loki 4 sodiči: Urbič štev. 26, Boltk štev., 31, Friš štev. 17 in Mokotar štev. 16. Sodiče je imenoval graščak, take, ki so znali pisati in pa malo nemški; brez teh sodičev graščak ni smel nikogar obsoditi. Kar so rihtar in sodiči sklenili, to je bilo, kakor da bi odrezal; še v Celje so hodili sodit). Rihtar je sodiče vprašal, kaj mislijo o Kristusu; obsodili so ga na smrt. Potem so ga gnali k Pilatu, namreč k grajskemu šribarju, ki je obsodbo potrdil. Nato so zvezanega tirali pred cerkev, kjer so mu slekli gornji život, na hrbtu je bil privezan žakljiček krvi, po katerem so tepli, da se je kri razlila in je bil krvav; posadili so ga na stol, mu trnjevo krono na glavo privezali, mu zavezali oči in ga zasramovali. Slednjič so mu dali križ, ki ga je moral nesti proti Kalvariji; skoz do Kalvarije so ga tepli in ga miksali z vrvmi na vsako plat eden; moj iz Celja, s Ptuja, iz Maribora, Gradca in iz Dunaja, da so predrli strahoten jez skalovja in prsti. Prim. Edo Jelovšek, 70 let Železničarske godbe v zgodovini Zidanega mosta, Železničarska godba, Zidani Most, 1972, 67.

135


136

oče Lukov oče Anton Naroglav) so to še videli, ko so še v šolo hodili (okoli 1790); takrat je šola v Loki imela napis »Trivialschule« in je bila v rihtarjevi hiši štev. 7, potem v štev. 4 pred cerkvijo. Med potom je Kristus nalašč padal pod križem, Judje pa so vpili nad njim. Bili so po judovsko oblečeni, oblekli so namreč suknje narobe, da so bili bolj pisani. Še Simona so dobili, da je pomagal križ nesti. Peter in drugi apostoli so od strani gledali. Moj (Lukov) oče Anton so rekli, da je bila to stara navada. Ko so prišli na Kalvarijo, so Kristusa na križ privezali, križ pokonci postavili in ga zasadili v jamo, ki je bila pred srednjim že stoječim križem pripravljena. Trije križi so zmeraj stali na Kalvariji, ta križ, ki ga je Kristus prinesel, so postavili pred srednjim križem. – Moj oče (Anton Naroglav), ko so bili še ledik, so še videli te tri križe; jaz (Luka) križev nisem več videl, rojen sem bil 1825 v Račici. Vzadi za križi je bil kakor kelder (klet, zidanica), kamor so shranjevali križ, trnjevo krono, vrvi itd. za drugo leto. Judeža ni bilo pri križanju, se je skril. Bili so že na vse navajeni. Za Judeža je bil neki godec. Prišlo je silno veliko ljudi gledat, vsa loška fara in ves Razbor je bil tu, in tudi s Kranjskega so prišli. Potem so gledalci šli k strašnicam (officium tenebrarum); (»antiqua matricula« v Loki predpisuje: Feria IV a maioris hebdomadae circa IV pomeridianam solemniter dicitur matutinum). Ob treh popoldne so duhovni v farni cerkvi v velikem tednu, v sredo, četrtek in petek »strašnice« molili in peli; po strašnicah so šolarji ropotali. K strašnicam je nekdaj prišlo veliko ljudi, polna cerkev jih je bila: pa so začeli izostajati, posebno ko so Tolminci prihajali v ta kraj. Gospod Plešnik (župnik v Loki 1846–1864) so že še imeli strašnice, je trajalo eno uro. Gospod Ripšl (župnik v Loki 1864–1874) so jih pa odpravili, ker ni bilo več ljudi v cerkev, in so rekli, da lahko doma zmolijo. Ko so se ljudje razšli k strašnicam, so Judje Kristusa s križa odvezali, pokopali ga niso, ampak spustili; orodje so shranili v isti kelder (zidanica), proti večeru pa so šli pit; Judež je moral dati denar, ki ga je dobil, da so ga zapili; vina je bilo dosti; bila pa so tudi huda leta po 4,5 let.Vendar zvečer niso smeli dolgo čuti v gostilni. Ko je bila še komisija (sodnija) v Loki, je bilo bolj ostro kot zdaj, ob ½10 ni smel nihče več vina dati. Njega dni so Kristusovo trpljenje resnobno in spoštljivo (igrali - op. p.); ko so še moj dedec Jur živeli – bili so soldat – takrat je bilo igranje še pošteno. Ko so moj oče

Anton videli igro, je bilo že smešno; Judje so bili navadno vinjeni in so se iz vsega norca delali. Tedaj so župnik Vizjak (župnik v Loki 1784 do 1806) menda leta 1790 igranje prepovedali. Tudi graščak ni več pustil, grič Kalvarija je bil namreč njegov. Zraven sprevoda, ko je Kristus nesel križ, je jahal grajski vojak na Kalvarijo. Ko je bil Kristus na križu, je imel na prsih privezan žakeljček s krvjo in vodo; vojak je takrat ta žakeljček prebodel, pa je preveč sunil in Kristusa hudo ranil (vojak je bil pijan). Na to je tudi posvetna gosposka igranje prepovedala. Kapelic za križev pot ni bilo nobenih, trije križi pa so še dolgo potem stali; na vseh 3 križih so bile podobe (kipi) Kristusa in 2 razbojnikov, eden je grdo gledal, eden pa lepo. Moj oče Anton (rojen 1780) so še videli križe, en graščak jih je odstranil. Jaz (Luka) križev nisem več videl, pač pa sem videl še vislice dol od Račice proti Št. Juriju na hribu, pod katerim sedaj (1910) pri cesti stoji kapelica sv. križa. V Loki je namreč bila nekdaj Bezirks-Obrigkeit, ki je smela ljudi tudi na smrt obsoditi. Takrat ko so moj oče Anton v šolo hodili, so zadnjega obesili v Račici. Križi so stali blizu tam, kjer strmina prehaja v ravni svet. Župnik Franc Ferdinand Khillau, bili so dojhar svetega pisma (doktor teologije) in žlahtnega stanu (župnik v Loki 1729–1744), so od loškega graščaka (Jakoba Lovrenca pl. Flachenfelda) dobili dovoljenje, po grajskem griču kapele zidati. Ko je bilo za zidanje kapelic že vse pripravljeno, je graščak dano dovoljenje preklical; župnik pa so dali postaviti (1733) kapelo sv. Frančiška Ksaverija zraven farne cerkve, da je bila ob velikih shodih v njej sveta maša, ljudstvo pa na prostoru na pokopališču okoli cerkve, ko je bil Razbor še pod loško faro, kakor tudi del radeške in boštanjske fare. Od leta 1808 naprej je kapela bila za mrtvašnico, potem pa za shrambo, ko so (1835) opustili pokopavanje mrličev pri farni cerkvi, ker so naredili novo pokopališče na Dobravi. Nekoliko višje nad križi, že na ravnem, so grajski imeli klopi, mize, poti sem in tja, tam je bila gabrina, grajski so tja gor hodili južnat; temu kraju so rekli Belvedere. Po sedanjem »placu« so nekdaj rastle akacije. Pozneje je hotel en graščak na Kalvariji zidati cerkev in je sam obljubil 1000 fl., pa drugi niso nič dali, so rekli: »Odkod bomo vzeli?« In sedaj (1910) ni tam ne križev ne cerkve. Ko so tu skoz delali ajzenpon (železnico), je bilo vse zmešano, ni bilo Boga, ni bilo greha. Vsaka hiša razen farovža in šole je bila oštarija; pa še graščak


je imel oštarijo v »gradiču« (štev. 18). Nekateri oštirjaši so si pomagali, drugi pa so cote pobrali in so šli. Hišo, kjer je zdaj občina (štev. 17), je imel neki Jud v najemu, je kruh pekel, vsak večer tri voze, enega je doma razprodal. Drugega je peljal na Zidani Most, enega pa v Orehovo. – Tako je pripovedoval 85 let stari Luka Naroglav leta 1910 domačemu župniku, ki je dostavil to, kar je v oklepajih. Pasijonske igre na prostem so se po tem pripovedovanju nehale okoli leta 1790. O loškem pasijonu je pisal bogoslovni profesor dr. Avguštin Stegenšek v listu »Voditelj v bogoslovnih vedah«, Maribor 1912, stran 62 in 63 v razpravi »Zgodovina pobožnosti sv. križevega pota«. Od tu naprej je kronika nekoliko zmedena, slovenščina se izmenjava z nemščino, tudi pisave so različne. Začne se z naslovom v nemščini Nadaljevanje loške kronike od leta 1884, daljši zapis o cerkvenih zadevah je iz leta 1885, v letu 1886 je vpisana škofova vizitacija z navedbo (kakor je običajno pri tovrstnih zapisih) prisotnih duhovnikov. Spet drug jezik in druga pisava: sledeči zapisi so v slovenščini. Zapisovalec je župnik Gregor Presečnik.102 Omenjeni so prodaja graščine, poprava župnišča v letih 1891 in 1893, velikonočni potres 1895, ki je načel župnišče, v istem letu razsajanje griže in misijon, leta 1897 za župnikom Mihaelom Korošcem nastopi Gregor Presečnik, v istem letu 1897 volitev za novo 5. kurijo (»ki je pokazala, kako velika garda socialnih demokratov je že v tej občini in kakega duha so ti čudni osrečevalci sveta!«), nova peč na lastne stroške v župnišču, zavarovanje zvonov, negativni odgovor škofije na kaplanovo pobudo za nedeljsko enourno češčenje izpostavljenega sv. Rešnjega telesa, oživljenje Bratovščine sv. Rožnega venca, ustanovljene l. 1693, a vsakodnevni rožni venec v cerkvi se je kljub obilni udeležbi nehal. (»Nekaj lahkomiselne mladine je začelo to večerno obiskovanje cerkve v zlo obračati, in sicer tako, da je bilo bolje zopet opustiti to pobožnost«). Sledijo razni cerkveni računi. V letu 1898 je zabeležen ogenj v župnijskem dimniku, podaritev dragocene preproge cerkvi od strani trgovca Ivana Jakše in njegove žene, žitna draginja. Župan Anton Kajtna da na svoje stroške prenoviti podobo Matere božje v kapelici sredi loškega trga. Na večer pred birmo na dan sv. Petra in Pavla je bila baklada, birmi je prisostvovalo 13 duhovnikov, pri kosilu pa so bili še tukajšnji graščak

vitez Maks Lommer, nadučitelj Mihael Iglar in trgovec Ivan Jakša. Župnik Presečnik zaključuje svoje zapise 31. 7. 1898 takole: »NB: Nova cerkev torej naj se stavi po zelo odločni prevzvišeni izjavi, pa kje v to potrebni zaklad izkopati ali novcev zadosti nabrati? Bo pač treba vse »modrosti, umnosti, sveta in moči«, da se to kedaj in ugodno izvrši. Pa tudi beraško nadležnost in junaško vztrajnost bo delo zahtevalo, da bo dobro uspevalo. Ker pa pisec nima zadosti teh darov, gre, da drugi vodi za stavbo tok gotov!« Sledita dva svetopisemska citata v latinščini in O. A. M. D. G (Omnia ad Majorem Dei gloriam – Vse v večjo slavo božjo!), kar kaže na veliko Presečnikovo vernost. Župnik, ki ga je 1899 nasledil, je bil Leopold Skuherský, po rodu Čeh.103 Njegova kronika ne obsega več kot 12 strani, a je sistematična in vsebinsko in oblikovno kvalitetna, v – za tujca – občudovanja vredni slovenščini. Naj navedemo začetek: »Vč. g. Gregor Presečnik zapustili so Loko in podali so se na svojo novo faro Frankolovo, kjer so veliko bolj zadovoljni in srečni, kakor se sliši, kakor so bili v Loki. Za provizorja je bil imenovan v Loko zaradi svojega milega značaja zelo priljubljeni g. Ivan Rožman, ki ostane posebno nekaterim Ločanom v vednem spominu, ker jih je naučil vinograde po novem zasajati in obdelovati. Za kaplana je bil s 1. 8. 1898 nastavljen vrli g. Franc Krošelj. Za časa provizure obhajal se je 50-letni jubilej vladanja N. V. našega cesarja Franca Jožefa. K molitveni uri, ki je bila za popoldan nakazana, se je prikazala tudi loška požarna bramba, a ker je vendar dopoldan preveč na zdravje Njih veličanstva napivala, se je pri molitveni uri tako lepo vedla, da morali so provizor vstati in glasno reči: »Prosim, da požarna bramba naj zapusti cerkev.« Et factum est ... (In se je zgodilo).

102 Gregor Presečnik, rojen 12. 3. 1850 v Mozirju, je služboval kot župnik v Loki od 31. januarja 1897 do 31. julija 1898.

103 Leopold Skuherský, rojen 14. 11. 1867 (Opočno na Češkem), je deloval kot župnik v Loki od 1. januarja 1899 do 30. novembra 1903.

137


Naj navedemo iz kronike Skuherskega nek aj zanimivosti Leto 1899 31. julija // Ponoči je strela udarila v kozolec posestnika Gašperja Kuharja iz Št. Jurija, za katerega so se potem milodari nabirali po celi fari. September // Meh pri orglah je »dobil jetiko« in za tega voljo mu je mojstr Naraks iz Arje vasi v Savinjski dolini napravil »nova pljuča« za plačilo 35 flor.

138

Oktober // Letina je bila to leto bolj slaba, sadja ni bilo čisto nič. November // Kapelica M. B. (zdravje bolnikov), katero je nekaj minut od Loke ob cesti postavil posestnik in italijanski podložnik Bobera, se je zelo priljubila ljudem, in ker vsako noč tam luč gori, so pridno almožno v pušico metali in ta okoliščina je bila kriva, da so hudobneži dvakrat v pušico vlomili in denar pokradli, ne da bi se zvedelo, kdo je bil. Na podlagi tega (opozorila škofije, da Loka potrebuje »večjo in lepšo« cerkev, A. R.) je pisatelj že pri velikonočnem izpraševanju prišel na dan z mislijo osnovanja cerkvene družbe. Pa bilo je navdušenje in nasprotstvo, ker so nekateri mislili, da jim bo župnik kar žepe z denarjem odrezal. Vložila so se pravila na namestništvo v Graz, katera so bila prvič iz formalnih razlogov odbita, drugič pa so bila vendar sprejeta.

24. maja 1900 Popoldan po večernicah je pa bil ustanovni shod cerkvene družbe na prostoru pri cerkvi na starem pokopališču. Ljudstva radovednega je bilo veliko in župnik je razložil pomen in namen društva, trgovec g. Ivan Jakša je v poljudnih besedah vabil k obilnemu pristopu in č. g. kaplan Franc Krošelj, kateri je žalibog isti dan dobil svoj dekret, ki je vrlega gospoda klical kot kaplana v Laško, je predlagal može, ki naj se izvolijo v odbor družbe. Izvolili so se oziroma enoglasno so bili potrjeni: Leopold Skuherský, župnik, Jakob Morinc iz Loke, Ignac Jenčič iz Račice, Ivan Jakša iz Loke, Anton Kajtna iz Loke, Mihael Iglar iz Loke, Vincenc Fon iz Loke, Valentin Bobera iz Loke, Karel Perše iz Lokavca, Anton Kovač z Brega. Popravilo pokopališča pri Sv. Kolomanu, nakup novih lepih jasli. Leto 1901 Na dan novega leta je župnik oznanil gibanje ljudstva v fari v celem minulem stoletju. Grobna tišina je nastala in nobeden si skoraj ni upal dihati, ko je župnik navajal številke: V stoletju 1800–1900 se je zvrstilo v župniji 12 župnikov in 69 kaplanov. Vseh je bilo rojenih 5425: moških 2790 in žensk 2645. Nezakonskih 818. Umrlo je skupaj 4343 – moških 2206, žensk 2137. Če rojene primerjamo z umrlimi: 5426 : 4343 = 1082 več rojenih.

Razglednica »Pozdrav iz Loke pri Zidanem Mostu«, iz okoli leta 1900. Levo je loška graščina, desno trg s kapelo Marije Brezmadežne in v ozadju hiša, v kateri je imela ljudska šola pomožne prostore. Izdal: Weiss u. Dreikurs, Wien (Dunaj).


Umrli sta dve usmiljeni sestri, in sicer Uršula Jenčič iz Račice št. 3, ki je živela kot usmiljena sestra Rufina v Ljubljani, in Judita Ana Lendaro iz Račice št. 24, ki je umrla kot usmiljena sestra Aleksandra na Rečici na Ogrskem. Pisec je sprožil misel, da bi se po fari nabiralo za spomenik nekdanjemu župniku Jožefu Bunčku, ki je ob smrti zapustil večjo vsoto loški cerkvi. Ob priliki godu župnika so nekateri dobrotniki zbrali darove in kupili krasen kip Srca Jezusovega. »V prvi vrsti je darovala preblaga gospa Luise Luckmann, soproga blag. gospoda Jožefa Luckmanna, prezidenta krajevne hranilnice in posestnika graščine Loka, katero je v polovici leta 1899 kupil od plemenitega(?) von Lommerja.« Vsota 28.000 K, ki jo je Apolonija Jazbec v svojem testamentu zapustila cerkvi sv. Lovrenca, se po njeni privolitvi razdeli med to cerkvijo in Cerkveno družbo. To leto ni bilo skoraj nič sadja. Začetek tega leta je bil za pisca jako nesrečen, ker se je na daljnem in težavnem potu v Lokavec, ki ga je v dežju in blatu moral opraviti, da je previdel staro Klukejevo, prehladil in dobil nevarno vnetje prsne mrene, ki se je združilo nekoliko s pljučnim vnetjem. Pa Bogu hvala in lurški M. B., da se mu je na pridno opravljene molitve spet povrnilo zdravje… To leto so sveti oče Leon XIII. obhajali 25-letnico svojega papeževanja, 50-letnico kot kardinal in 60-letnico kot škof. Leto 1903 14. 9. je g. kaplan O. Rabuza odpeljal fantiča J. Zupančič iz Račice v zavod evharistincev v Bozen na Tirolskem. Dal Bog, da bi fantek vztrajen in priden ostal. Gospod kaplan so imeli pot na Tirolsko nevarno, ker se je vsled velikanske povodnji na Koroškem železniška proga porušila in je bilo treba na nekaterih postajah dosti časa čakati oziroma pretrgano zvezo nadomestiti »per pedes apostolorum« (peš A. R.). 1. 11. na praznik Vseh svetnikov ob 8. zvečer, ko so se ravno večinoma vsi prebivalci Loke k spanju spravljali po opravljenih molitvah za rajne, se oglasi zvon iz turna in žalostni glas trobente, ki naznanja, da gori. In gorelo je res sredi Loke Hrvatovo gospodarsko poslopje. Hvala

Bogu, da je prej nekaj dežja padlo in da je bilo popolnoma mirno vreme, drugače bi bila Loka zopet v nevarnosti, da pogori. Zažgal je iz maščevanja neki »kretenasti« fant, ki so ga vendar Ločani zelo obrajtali in tako rekoč sami vzgojili za hudobijo, po imenu »Kantura«, vulgo Škrčk. Navadili so ga loški fantje, da se je bahal: »Škrčk je sicer gluh, pa vendar poln muh.« 29. II. je vzel pisec teh vrstic od loške fare slovo, ker ga je tudi protin silil prositi za ravnino in mu je bila podeljena župnija Sv. Marka niže Ptuja. S težkim srcem se je ločil od svoje črede, katero je pastiroval od 1. I. 1899… Želim, da bi naslednik z božjo pomočjo in s pomočjo dobrih ljudi dosegel, da bi se zmogla zidati ob 700-letnici farne cerkve nova prostorna cerkev. O. a. m. D. g! Leopold Skuherský, župnik 30. 11. 1903 1. dec. 1903 // Ta dan je nastopil v Loki kot provizor č. g. Jožef Trofenik.104 1. maj 1904 // Dne 1. maja 1904 je župnijo svete Helene prevzel Mihael Šket, kaplan na Laškem.105 Ta dan je bila nedelja, pripeljal se je zjutraj na Zidani Most, kjer ga je na kolodvoru sprejela deputacija iz Loke; v Loki pa ga je pozdravil č. g. provizor Jožef Trofenik, župan gospod Alojz Juvančič, Marijina družba mladeničev in deklet, požarna bramba in velika množica drugih vernikov. Učiteljstva s šolskimi otroki korporativno ni bilo na sprejemu. Inštaliral in pridigoval je veličastni gospod Ivan Žuža, nadžupnik, častni kanonik in dekan v Laškem, slovesno službo božjo je imel novi župnik… Birma 1904 // Dne 7. junija 1904 so milostljivi škof lavantinski dr. Mihael Napotnik obiskali župnijo sv. Helene in delili zakrament sv. birme, Loka je bila vsa v vencih, zastavah in mlajih, birmancev je bilo 477 iz domače in sosednih župnij.

104 Jožef Trofenik, rojen 12. 3. 1871 pri Sv. Florijanu ob Boču, je bil provizor v Loki od 1. decembra 1903 do 30. aprila 1904. 105 Mihael Šket, rojen 22. 9. 1868 v Rogaški Slatini, je deloval kot župnik v Loki od 1. maja 1904 do svoje smrti 24. oktobra 1942.

139


Popravilo pri Sv. Lovrencu, Marijin jubilej // Preteklo je 50 let, kar je bil (leta 1854) nauk o brezmadežnem Spočetju Marije device od papeža Pija IX. proglašen za versko resnico. V proslavo brezmadežne Device in da bi verniki lažje dobili jubilejni odpustek, smo z dovoljenjem knezoškofijstva obhajali tridnevnico, katero sta vodila lazarista iz Celja, častita gospoda Mihael Klančnik in Ivan Zdravlič. …Pridigovala sta ob 6. zjutraj in ob 3. popoldne. Udeležba župljanov pri pridigah, spovednicah in sv. obhajilu je bila dobra.

140

Griža // V letu 1905 je v tej župniji razsajala nalezljiva bolezen griža (Ruhr) in je v tej župniji umrlo isto leto 17 oseb za grižo, odraslih in otrok. Pri eni hiši, na Mrzli planini v okolici Žirovnice hišna številka 12, pa so umrli štirje … V dveh tednih štirje mrliči v eni hiši …« Sledi - deloma v nemščini - 12 strani upravnogospodarske vsebine (vprašanje kolekture) z imeni zadevnih obveznikov v raznih krajih župnije. Dohodki kooperatorja v Loki Seznam dohodkov, ki si jih je kaplan Nikolaj Jamšek zapisoval v letu 1906. Ograja pri sadonosniku // Ko so sejmarji živino gonili mimo župnijskega hleva po ulici dol proti Savi, so večkrat živino tudi na župnijski sadonosnik spustili; zopet drugi so začeli čez ta travnik hoditi. Zato se je spomladi 1905 ves travnik ogradil z bodečo žico. Hrastove stebriče smo vzeli iz župnijske hoste v Radežu. Za vse delo (podiranje, tesanje, postavljanje stebričev in nategovanje žice) sta dva domača delavca dobila dogovorjeno vsoto 64 K, karbol za polivanje stebrov 3K 96 h, bodeča žica 91 K 2 h, skup 159 K 58 h, kar je nadarbinar plačal iz svojega. Istega leta je bil zgrajen zid od svinjaka za cestoj proti Savi, za akord - vsoto 69 K za delo; tudi to je nadarbinar plačal iz svojega. Julija in avgusta 1906 je bila nenavadno velika vročina, v senci 32 stopinj Celzija. Nikolaj Jamšek // Dne 1. septembra 1905 je nastopil kaplansko službo v Loki novomašnik Nikolaj Jamšek. Sadje // Za sadje (jabolka) iz župnijskega sadonosnika se je dobilo l. 1904 skup 430 kron. Kupovali so ga ve-

činoma domačini, le nekaj zabojev se je prodalo v Ljubljano (frančiškanom). Sledijo podatki o letinah in cenah sadja (in jabolčnika od 1904 do 1913). Missarum stipendium in festis abrogatis // Lavantinski ordinariat dovolil duhovnikom za dobo 5 let ob odpravljenih praznikih sprejeti in obdržati intencije. Krst Juda // Dne 22. novembra 1906 je domači župnik z dovoljenjem škofijstva Maribor od 13. nov. 1906 štev. 4454 v župnijski cerkvi sv. Helene v Loki krstil Juda Hersch Tennenhăuser, ki je bil železniški pristav na Zidanem Mostu, star 33 let, rojen v Galiciji, na ime Herman, vpričo Evgena Studeny, postajenačelnika na Zidanem Mostu, in Ivana Jakše, trgovca v Loki. Šola // Pisec ob nadaljevanju Ripšlove kronike navede imena učiteljev z njihovim službenim nazivom od l. 1869 do 1919. Z odlokom od sept. 1897 štev. 6397 je deželni šolski svet dovolil razširjenje dvorazredne ljudske šole v Loki v trirazredno. 1. in 3. razred so djali v šolsko poslopje štev. 17, 2. razred pa v »staro šolo« (prejšnjo enorazrednico) štev. 4 tik pred cerkvijo. Novo veliko šolsko poslopje so morali zidati l. 1906 in je stalo okoli 50.000 kron; v ta namen je krajni šolski svet vzel posojilo 45.999 kron pri ljubljanski mestni hranilnici na amortizacijo v 20 letih. Poduk v novi šoli se je začel 1. oktobra 1907. Blagoslovljena je bila dne 21. 6. 1910; krajni šolski svet, ki je imel liberalno večino, ni poprej preskrbel za blagoslovljenje, cerkvena oblast pa se ni mogla vsiljevati. Šele novo konstituirani krajni šolski svet je na seji 8. maja 1910 sklenil naprositi cerkveno oblast za blagoslovljenje. Pa še takrat je šolski vodja nadučitelj Mihael Iglar rekel šolskemu načelniku Antonu Kajtni: »Saj ni potrebno (namreč blagoslovljenje)!« Okrajni šolski svet v Laškem je z odlokom 25. maja 1900 štev. 325 krajnemu šolskemu svetu ukazal zidati novo šolo, ki naj bi bila do jeseni 1901 zagotovljena. Krajni šolski svet se je dolgo branil in pritoževal na višje inštance, a brez uspeha, stavljenje se je sicer zavleklo, pa le do 1906, ko so morali začeti zidati, dodelana je bila 1907. Nevolja med ljudstvom je bila velika. V novi šoli ima šolski vodja stanovanje; v prejšnji šoli štev. 17 so v spodnjih prostorih naredili občinsko pisarno in stano-


vanje občinskega tajnika. Nova šola je dobila hišno številko 50. V jeseni 1890 je bilo 146 otrok zapisanih za šolo, leta 1900 201 otrok, obiskujočih pa je bilo le 181. V jeseni 1910 je bilo otrok zapisanih 198 (194 dečkov, 94 deklic), obiskujočih v Loki 152, v druge šole 33, slabotnih 13; po veri vsi rimskokatoliški, po narodnosti 141 slovenskih, 11 italijanskih. Šola v Lokavcu // Šolska ekspozitura v Lokavcu se je začela v jeseni 1889 in je podložna krajnemu šolskemu svetu v Loki; prvi podučitelj v Lokavcu z letno plačo 336 fl. in prostim stanovanjem je bil Henrik Hribernik … Z deželno postavo od 16. maja 1899 o reguliranju učiteljskih plač je bila trirazredna šola v Loki in ekspozitura (enorazredna) v Lokavcu iz tretjega v drugi plačilni razred uvrščena in odpravljena kategorija podučiteljev ... Sledi prepis nemškega dokumenta, ki ga človek v teh letih - deset let pred koncem Avstrije! - ne bi pričakoval: pisma, ki ga je krajevnemu šolskemu svetu v Loki 31. 9. 1908 poslal Bezirkschulrat Tüffer - Okrajni šolski svet v Laškem v zadevi urejanja nemškega jezikovnega pouka. Pismo zahteva uvedbo utrakvističnega pouka in pri telovadbi povelja v nemščini in je zato primer grobega germanizatorskega posega na šolskem področju. Marijina družba iz stare šole vržena // Marijina družba mladeničev in dekliška Marijina družba (congregatio), ustanovljena v Loki l. 1903, je imela mesečne shode ob nedeljah v stari šoli tik cerkve štev. 4, enkrat za mladeniče, drugikrat za dekleta z dovoljenjem šolskega sveta in šolskega vodstva. L. 1906 pa je bilo to dovoljenje razveljavljeno. Pri domači učiteljski konferenci (katehet Jamšek, učitelja Zorn in Petrak in učiteljica Vavpotičeva) dne 14. 12. 1906 je pomožni učitelj Ivo Petrak prebral sledečo pritožbo, naslovljeno na šolsko vodstvo v Loki (po prepisu iz zapisnika iste konference z dne 14. 12. 1906). Ad 4. »G. Ivo Petrak prebere sledečo pritožbo, katero je naslovil na šolsko vodstvo v Loki z dne 3. 12. 1906«. »Dne 2. grudna 1906 prišel sem v svoj razred (II.), da bi popravljal zvezke, pripravil se za poduk naslednjega dne, vse potrebno ukrenil glede učnih pripomočkov, sploh da bi izvrševal uradne dolžnosti. Razred pa sem našel zaseden od »Marijine družbe«, ki je zborovala tam, kar

mi je preprečilo, da bi izvrševal uradno delo. Ne glede na to, da enak slučaj ni v nikakršni zvezi z napredkom šole, še manj nje ugleda (!) in z ozirom na to, da po moji vednosti ne eskistira paragraf, ki dovoljuje zborovanje Marijinih družb v šolskih prostorih, in glede na to, da sem jaz kot razredni učitelj v vsakem oziru odgovoren za svoj razred in njega upravo(!), in glede na to, da noben paragraf ne predpisuje učitelju uporabe prostega časa po določenem urniku, vsled česar mora biti vsakomur jasno, da sme razredni učitelj uporabljati razred za uradna opravila, kakor in kadar hoče, zahteva podpisani, oziraje se na gornja izvajanja, da šolsko vodstvo prepove oziroma prekliče nemudoma dovoljenje, sled katerega zboruje »Marijina družba« v 2. razredu ljudske šole v Loki ...« Iz zapisnika izhaja, da je »začasni voditelj« Zorn omenjeno dovoljenje razveljavil. V naslednjih letih je Marijina družba zborovala v župnijski pisarni ali v župnijski cerkvi. Popravila pri sv. Juriju l. 1906 in 1907 …Vrata na južni steni so zazidali, pa je škoda, da so jih zazidali, tam so hodili moški v cerkev, potem ko so bila ta vrata zazidana, so začeli zunaj ostajati. Popravilo podružnice Sv. Fabijana in Sebastijana L. 1906 je bila podružnica sv. Fabijana in sv. Boštjana na Polani znotraj prenovljena, in sicer: odstranjen je bil stari strohneli ravni leseni strop in napravljen nov lesen obok, lepo ometan in obeljen in barvan. Vsi zidarji domačini so brezplačno delali, samo hrano so dobivali, in tudi to hrano so darovali okoličani. Hranilnica in posojilnica // Dne 3. avgusta 1907 je bila ustanovljena hranilnica in posojilnica v Loki, registrovana zadruga z neomejeno zavezo; ustanovniki so bili: Anton Kajtna, Anton Čamar, Franc Koren in Anton Podlipnik, kmetje v Loki, Vinko Moro, posestnik v Radežu, Ivan Sulčič, trgovec na Zidanem Mostu, Alojz Jesih, posestnikov sin v Račici, Mihael Šket, župnik v Loki… Dan njene ustanovitve 3. avgust 1907 je bila sobota; en dan pozneje je bila od druge strani v Loki ustanovljena še ena hranilnica in posojilnica s pridevkom »kmečka«, in je ni bilo čisto nič treba in se je razdružila in prenehala v avgustu 1918.

141


Volitve v državni zbor // Podatki o volitvah v državni zbor, na katerih je krščanski kandidat zmagal nad liberalnim. Graščina // Podatki o izmenjavi lastništva loške graščine do zadnjega lastnika Alojza Löwensteina. Ta, Jud z Dunaja, je graščino kupil od Ivana Jakše leta 1917 za 480.000 kron. Sina, ki se mu je tukaj leta 1920 rodil, je dal krstiti; obljubil je, da bo dal ves les, kolikor ga bo treba za zidanje nove župnijske cerkve v Loki. V dveh letih pa je smreke večinoma posekal in prodal.

142

Suša // Leta 1908 je bila velika suša, cele tri mesece (maj, junij, julij) ni bilo izdatnega dežja… Ljudje so vpili »Vse se bo posušilo, vse bo zgorelo« in vendar je bila prav dobra letina; samo mrve je bilo malo (otave skoraj nič), vsled tega je cena živine strahovito padla; vseh drugih pridelkov pa je bilo zadosti in obilno; dosti žita, sadja, sočivja, posebno veliko izvrstnega vina po celi Evropi. Škrlatinka // L. 1908 je tu razsajala škrlatinka ali šarlah, nalezljiva bolezen, ki je imela za nasledek vodeniko ali pljučno vnetje; za škrlatinko je v tej župniji umrlo 17 otrok, v letu 1909 pa 18. Duhovne vaje za mladino // Dne 11. januarja, 1. in 2. febr. 1909 je imel pater Janez Kunstelj, jezuit iz Ljubljane, duhovne vaje za mladeniško in dekliško Marijino družbo. Pisec navaja tudi teme jezuitovih pridig. Nova streha podružnice // Pri podružnici sv. Fabijana in Sebastijana na Polani je leta 1909 na Polani veter streho z zvonika dol pometal, namreč lapornate ali kamenite ploščice, tudi tramovje (rušt) na zvoniku je že strohnelo. Naredil se je nov rušt in nova streha iz pločevine (pleh). Stroške okoli 100 K so radovoljno plačali okoličani … Tržne cene // Tržne cene v Celju po »Gospodarskih Novicah« od 13. septembra 1909: 100 kg pšenice 29 kron, rži 24 K, ovsa 20 K, koruze 18 K, sladkega sena 10 K; 1 kg začimbe (špeha) 1 K 70 h, 1 liter mleka 22 h, 1 jajce 8 h. Tožba o dragoči je splošna.

Vinsko leto 1909 // Tudi l. 1909 (kakor 1908) je prirastlo silno veliko dobrega vina po celi Evropi; zato je bilo zelo poceni, dobil si ga liter po 20 h; na Hrvaškem liter po 10 h, toliko ga je bilo. Ker so kmetje že od prejšnjega leta imeli dovolj vina, so dobili pravico ga na drobno prodajati vsak na svojem domu (temu so rekli pušenšenk) in pili so ga po naših vinorodnih deželah po celi teden in vlivali in razlivali, da je bilo joj. V nekaj mesecih so ga stočili, rekoč: »Saj ne vemo, kam z njim.« Ali l. 1910 ni bilo nič vina prirastlo. Kako so se zdaj za glavo prijemali, zakaj so ga prejšnje letno tako tratili … Cena za 1 liter vina je bila v jeseni 1915 že 80 h, spomladi 1916 že 1 k 60 h (vsled vojske). Nov večji zvon pri sv. Kolomanu // Ko so jeseni 1908 obhajali patrocinij pri sv. Kolomanu, je Jera Supanc, vdova preužitkarica v Lokavcu štev. 20, izrazila željo, da bi pri sv. Kolomanu imeli zvon, ki bi se slišal do njene hiše (v Lokavcu štev. 20), in je obljubila, da bi darovala v ta namen 1000 kron, pa samo v letu 1909, pozneje ne več, kar bi manjkalo, naj bi okolica nabrala. Postajališče Radeče // 1. oktobra 1909 otvorjeno železniško postajališče za Radeče; Radečani so za njega plačali južni železnici 10.000 kron. Misijon 1910 // Sv. misijon od nedelje 20. febr. do nedelje 27. febr. so tu imeli častiti gosp. jezuiti iz Ljubljane p. Alojz Žužek, p. Engelbert Rakovec in p. Ivan Pristov. Ljudstvo se je pridno udeležilo; le učiteljev in nekaterih socialdemokratičnih delavcev ni bilo blizu. Sv. obhajil nad 1500. Srečen in zlati čas svet'ga misijona (misijonska pesem). Fant se ponesrečil // 18. sušca 1910 se je pri podiranju dreves v gozdih v Št. Janžu ponesrečil Anton Blatnik 21 let star, sin Petra Blatnika, župana in posestnika v Lokavcu štev. 36. V drugi polovici maja 1910 se je več večerov lepo videl Halleyev komet z velikanskim svetlim repom. V Ameriko // Že več let zahajajo ljudje odtod kakor iz cele Evrope v Ameriko, po večji zaslužek, kakor pravijo, leta 1910 je bilo okoli 60 župljanov v Ameriki, sami čvrsti možje in mladeniči, tam delajo v rudokopih, tovarnah, pri železnicah, zaslužijo od 5 do10 kron na dan,


143

Račica na razglednici iz časa pred prvo svetovno vojno. V levem kotu zgoraj je trgovina Štangl. Njen lastnik Matija Štangl je bil verjetno založnik razglednice.

ostanejo tam po 2, 3 ali več let, pošiljajo dosti denarja semkaj, nekateri pa si tudi tam nič ne prihranijo. V letu 1910 je na novo šlo mnogo kmetov v Ameriko: tako Franc Matek in Anton Čamar, kmeta v Loki, Sabotik Ivan, Alojz Konajzler, Peter in Janez Kuleto, Jožef Lendaro, Jožef Golob, kmetje v Račici, ki so čez 2 leti nazaj prišli, Viktor Kranjc, mizar v Loki, je vzel s seboj vso družino in tam ostal, ravno tako Mihael Fon, posestnik v Račici, ki je svoje posestvo prodal in odšel z vso družino v Ameriko in tam ostal, z Brega so odšli kmetje: Franc Dobovšek, Dominik Stritar, Jožef Spec. Nekateri so bili že prej tam, prišli so nazaj in zopet odšli v Ameriko. Jožef Golob, kmet v Račici štev. 13, ki je že domov prišel, pa se zopet vrnil v Ameriko, se je v severni Ameriki, v mestu Jerome, država Arizona, pri nalaganju stebrov in hlodov na kolodvoru ponesrečil 29. dec. 1909. Mnogo loških faranov se nahaja tudi na Prajzovskem (Rheinland, Hannover), dekleta v Trstu, na Dunaju in drugod. Tukaj pa silno primanjkuje poljskih delavcev, posebno moških. (Pripisano) Vincenc Jurman, kmečki sin iz S. Jurija štev. 3, se je ponesrečil v rudniku v državi Alaska, Severna Amerika, dne 11. aprila 1922.

V nadaljevanju je zabeležen izstop iz Cerkve Urbana Volfinga ter zamenjava počenega zvona z novim v Šentjurju. Podoba sv. Helene // V nekdanji kapeli sv. Frančiška Ksav. (sedaj shrambi za cerkveno orodje) zraven farne cerkve je shranjenih 10 slik na platno v velikosti 1 m 70 cm x 1 m 4 cm, ki so se ob različnih praznikih devale na veliki oltar. Dr. Avguštin Stegenšek, profesor bogoslovja v Mariboru, c. kr. konservator in veščak v umetninah, je slike pregledal in opozoril, da druge so vse zanič, le ena da je zares umetniško delo in »kaj lepega«, namreč slika najdenja sv. Križa; krasno je na njej izražena hvaležnost in veselje sv. Helene. To sliko tedaj smo 1910 poslali v Gradec, da se osveži, in je dobila nov pozlačen velik okvir. Na sliki spodaj je napisano ime umetnika: »P. C. Laubman pinx.«. Sledi oznaka tega slikarja iz Westler Kűnstler Lexikona. Sv. birma 1910 // Podroben opis birme v Loki 30. maja 1910: prihod škofa Napotnika ob streljanju in zvonjenju, člani njegovega spremstva, napisi na obeh slavolokih, spre-


jem ob kapelici žalostne Matere božje, 31. maja maša s pridigo in birmo (birmancev 422, kosilo s seznamom udeležencev). Laikov ni bilo nobenih pri mizi. Milostljivi knezoškof so bili ves čas obiskovanja silno ljubeznivi in prijazni, vse se je vršilo v lepem redu. Torek popoldne ob ½ 4 so se z grajskim vozom odpeljali k brzovlaku na Zidani most in potem na birmovanje v Trbovlje.

144

Izid volitev // Državnozborske volitve 13. junija 1911. Dobili so na volišču v Loki krščanski kandidat 161 glasov, liberalec 60, soc. demokrat 25. Na volišču na Zid. mostu: 41 35 133 Skupaj v občini Loka: 202 95 158 Celotni rezultat v celem volilnem okraju, ki obsega sodne okraje Laško, Sevnica, Brežice: krščanski kandidat 4010 glasov, liberalec 1839, socialni demokrat 2068. Izvoljen je bil tedaj krščanski kandidat dr. Ivan Benkovič pri prvi volitvi (l. 1907 je bila ožja volitev med krščanskim in liberalnim kandidatom, pri kateri je zmagal krščanski kandidat z nad 100 glasovi večine). Streljanje prepovedano // Zaradi mnogih nesreč, ki so se pri streljanju z možnarji (topiči) zgodile na raznih krajih, je c. kr. namestništvo Gradec l. 1911 streljanje pri katerikoli slovesnosti prepovedalo; okrajno glavarstvo pa sme dovoliti streljanje, če se prosi in če se spolnijo razni mnogi varnostni predpisi. Železniško postajališče v Loki // 1. novembra 1911 je bilo otvorjeno železniško postajališče v Loki za osebni promet, za prtljago (Mitgepäck) in za brzovozno blago (Eilgut ali Gepäcksgut) do 50 kg. Južna železnica je naprej zahtevala in naprej dobila 12.000 (dvanajst tisoč kron), k temu je prispeval okrajni zastop 4000 K, vaščani v Loki in Račici so dali okoli 1500 K, drugo (okoli 6500 K) je po dolgoletnem prepiru plačal občinski odbor. Prvo službo na postajališču je opravljal Alojz Oprešnik, čuvaj pri čuvajnici štev. 4, nekatere ure čez dan ga je nadomestovala njegova žena Rozalija roj. Šoper. Iz Loke na Zidani most se plača v 3. razredu 40 h, v 2. razredu 60 h, v Ljubljano v 3. razredu 2 K 70 h, v Celje 1 K 69 h. Izstop iz katoliške Cerkve // Zabeležena sta izstopa Franca Ivnika iz Lokavca, ki je postal protestant, ter v

Celju bivajoče Mihaele Iglar, hčere tukajšnjega nadučitelja Mihaela Iglarja. Sv. obhajilo // V letu 1911 se je v loški župniji razdelilo 10.722 obhajil, v evharističnem letu 1912 (tako imenovano zaradi evhar. kongresa na Dunaju), 10.514 sv. obhajil; to leto smo imeli evharistično tridnevnico od 12. do 15. septembra … O Kristus! Deluj ti v naših ubogih srcih in prenovi nas s svojo sveto pričujočnostjo! Mati svetega veselja Mater dolorosa // Na belo nedeljo 28. aprila 1912 in zopet 16. maja 1912 (vnebohod) se je v župnišču (v veliki lopi) uprizorila prelepa dramatska pesnitev »Mati svetega veselja« od Silvina Sardenka (= dr. Alojz Merhar, duhovnik v Ljubljani); v 5 prizorih se slika veselje Marije Device in drugih vernih zaradi Jezusovega vstajenja. Igrali so možje farizeje, fantje vojake, dekleta iz Marijine družbe pa Marijo in svete žene, sami domačini. V postnem času l. 1911 pa so dekleta Marijine družbe uprizorile »Mater doloroso« v sedmih dramatskih slikah od istega pesnika, 18. majnika 1913 pa igro »Marijin otrok sem«. Učenec utonil // 14. junija 1912 je pri kopanju v Savi utonil 12-letni šolar Edvard Ribič. Sin železniškega delavca in posestnika na Slapu štev. 5; tri dni poprej, 21. junija, na dan sv. Alojzija, je bil pri skupnem sv. obhajilu šolarjev. Truplo so bojda našli pri Dobovi, pa gotovo ni, da je bil isti. Sledi daljši zapis o dveh kaplanih, ki sta si sledila v Loki, Venčeslavu Jastrobniku in Antonu Županiču. Oba dekreta, ki se tičeta Jastrobnika, od ordinariata v Mariboru in od dekanata v Laškem, sta napisana v nemščini, kar kaže, da se v cerkvenih krogih ni nadaljevala Slomškova linija. Veljaven neizvršen zakon razvezan Gre za razveljavitev zakona med Francem Slanškom, kmetom v Šmarčni iz župnije Boštanj, in Marijo Novak, kmečko hčerjo z Brega iz župnije Loka. Opisan je postopek s cerkvene in z državne strani. Ta je razsodila, da je bil zakon državno neveljavno sklenjen zaradi trajne nezmožnosti, obstoječe v veliki mržnji ali antipatiji pred poroko in po poroki.


1913, Konstantinovo leto L. 1913 je bilo 1600 let, kar se je nehalo preganjanje sv. Cerkve, ko je cesar Konstantin l. 313 izdal sloveči milanski edikt, s katerim je sv. Cerkvi podelil prostost. V ta spomin so se po vsem krščanskem svetu priredile velike slovesnosti; sveti oče Pij X. so razpisali sveto leto s popolnim odpustkom. V Ljubljani se je vršil slovenskohrvatski katoliški shod s 13 škofi in 20.000 udeleženci. Tudi v Loki smo skušali dostojno obhajati ta spomin, imeli smo »Konstantinovo tridnevnico« od 11. do 14. septembra s pomočjo kapucina patra Ambroža Majcna iz Krškega, v 5 pridigah je proslavljal sveto mater Cerkev in Marijo, mater sv. Cerkve, okoli 1000 obhajil se je razdelilo. Sveto veselje je bilo veliko. Deo gratias. V isti spomin so dne 7. in 14. decembra 1913 vrli možje in fantje (20 oseb) v spodnji lopi župnišča uprizorili igro »V tem znamenju boš zmagal« s prelepimi prizori: preganjanje kristjanov, molitev in spreobrnjenje Konstantina, prikazanje sv. Križa, najdenje sv. Križa, zmaga Konstantina čez Maksencija in končno pesem: »Kraljevo znam'nje križ stoji« … Pobožni legati // Dolgi seznam darovalcev legatov se začne z Antonom Kajtno, večkratnim županom in načelnikom šolskega sveta, ki je za razne cerkvene namene zapustil skupno 8871,64 K. Sledi še 17 drugih darovalcev z navedbo namenov in vsot. Italijani // Od leta 1890 naprej se je v teku let več družin iz Italije tukaj naselilo, iz krajev Tarcento, Lusevera, Gemona, Pradielis, Sedilis, vsi v provinci Udine. Prvi je prišel l. 1890 Jožef Lendaro, zidarski mojster, in je kupil posestvo v Račici štev. 24, kmalu nato je družina Moro prevzela posestvo v Radežu štev. 16, Bobbera v Loki štev. 27, Krapec v Račici štev. 28, Negro pri Sv. Juriju štev. 7, Cussigh v Čelovniku štev. 21, Borghi v Št. Petru štev. 196, več družin z imenom Culetto. Leto 1914 je bilo v celi župniji 17 takih družin s 108 osebami. Možje so zidarji in so vsi postavili nove hiše. Sami pravijo, da so Beneški Slovenci. Nekatere teh družin so že dobile avstrijsko in potem jugoslovansko državljanstvo in pristojnost v občini Loka. Tudi s Primorskega (iz tolminskega okraja) se je več družin tu naselilo v letih 1880 do 1890, tako družine Matek, Volarič, Primožič, Štravs, Rajc, Hrovat, Fon, Perdih.

Evharistična tridnevnica od 12. do 15. sept. 1912 V septembru 1912 se je vršil na Dunaju veličastni evharistični kongres. Udeležencem so sveti Oče Pij X. podelili popolni odpustek, ki so ga zmogli dobiti tudi vsi verniki po vsem svetu, če na dan dunajske procesije prejmejo doma sv. obhajilo in se v duhu združijo z udeleženci na Dunaju. Zato smo doma imeli evharistično tridnevnico. Vodila sta jo patra Ambrož Majcen in Hugolin Rak, kapucina iz Krškega. Vsak dan sta bili dve pridigi, spovedovanje, skupna sv. obhajila, na loško nedeljo 15. septembra veličastna procesija z Najsvetejšim… Šmarnice // Šmarnice – ta majska pobožnost se je na Slovenskem zelo udomačila. V Loki jo je začel Karel Tribnik, provizor v Loki l. 1882, ki je umrl v Jurkloštru 10. feb. 1918, kjer je bil 25 let župnik. On sam mi je to povedal, kako je v Loki začel šmarnično pobožnost in kako so verniki radi prihajali… Sledi – delno v latinščini – navajanje dokumenta škofijske sinode iz l. 1903 glede celodnevne večne molitve, glede pridige med mašo in glede službe božje pri podružnicah. Svetovna vojsk a 1914–1918 Napetost med evropskimi državami. Napoved vojne avstrijskega zunanjega ministra Berchtolda (v francoščini) Avstrije Srbiji. Mobilizacija že pred vojno. Železnica od Zidanega Mosta proti Zagrebu za civilni promet zaprta. Prenehanje nekaterih vlakov na progi Zagreb–Zidani Most in Dunaj–Trst. Ko se je začela vojska z Rusijo (5. avg.), je bil ves civilni promet na železnicah ustavljen; železnica je nekaj dni služila za transporte vojakov in vojnih potrebščin. Ker v Loki vlak ni obstal, je moral pismonoša hoditi na Zidani most po pošto enkrat na dan. Železniške proge so bile vojaško zastražene, pri vsakem mostu je bila straža; ko je vojska dalje trajala, so te straže pri malih mostih opustili. Na železniški progi hoditi je bilo ostro prepovedano… Na Zidanem Mostu je bilo 150 vojakov, ki so se vrstili v stražah na kolodvoru, na železniški progi in na mostovih; čez 1 leto vojske jih je ostalo 60, drugi so morali na fronto.

145


146

Divizijsko sodišče v Gradcu razglasi naglo sodišče (Standrecht) v deželi Štajerski, Kranjski, Koroški, Primorski, Goriški, Gradiški. Kdaj prideta vojak in tudi civilist pred naglo sodišče. Osebam, zapriženim v vojaški službi, je prepovedano stavkati. Vpoklic duhovnikov za vojne kurate. 30. septembra 1916 je bilo vseh avstrijskih vojnih kuratov 1874, med njimi katoliških 1657. Tako je bil poklican tudi g. kaplan iz Loke g. Vaclav Jastrobnik, ki je dobil tale poziv (dokument v nemščini). Po kratkem bivanju v Gradcu je bil Jastrobnik prestavljen v Krakov in je tam deloval v več vojaških bolnišnicah do srede leta 1916, ko je dobil trajni dopust… Koj ob začetku vojske je bilo vsled hudobnih denunciacij aretiranih več duhovnikov lavantinske škofije in drugih slovanskih škofij. Pisec navede v podrobnostih več primerov aretacij duhovnikov lavantinske škofije. V kroniko je vstavil tudi dva stolpca iz slovenskega časopisa (verjetno Slovenca), ki prinašata članek praške Union o aretaciji slovenskega duhovnika Petra Žirovnika iz Št. Vida pri Ptuju in o grobem ravnanju z njim. Intervencija državnega poslanca dr. Antona Korošca na Dunaju, po kateri je prepovedano aretiranje duhovnikov na golo denunciacijo. Vrsta okrožnic ordinariata v zvezi z vojnimi razmerami. Ljudje nosijo okrepčila ranjencem, ki jih vozijo skozi Zidani Most. 1. septembra 1914 je prišel domov prvi ranjenec te fare, Jakob Vovk, kmečki sin na Bregu, štev. 3, imel je prestreljeno roko: v nekaj tednih je ozdravel in je moral nazaj v vojsko. Vznemirljive govorice med ljudmi: da bo papirnat denar zgubil veljavo, da bodo vsi, ki imajo v hranilnicah naloženega denarja, vse izgubili, da bo strašna draginja, da bo kmetom živina vzeta za vojsko. Zaradi pomanjkanja moških se pri posameznih občinah ustanove »žetveni odbori«, da bi pazili na spravilo žetve. Državne podpore ženam in otrokom vpoklicanih vojakov // Nekatere žene pa so začele ta denar zapravljati in pijančevati; zato je prišel odlok c. kr. namestništva, naj tiste žene, ki dobivajo državno podporo zaradi vpoklicanja moža ali sina, ne zapravljajo denarja, ampak naj varčno ravnajo in da naj ne bo v gostilnah ne godbe ne plesa ne vpitja. Novembra 1914 razpis prvega vojnega posojila. V istem mesecu v Loki prvi begunci iz Galicije. V celjsko okrajno glavarstvo jih je bilo pripeljanih več tisoč s severne-

ga bojišča. Razdeljeni so bili na posamezne občine: v Loko jih je prišlo 132, same delavke razen 3 fantov. Na ves glas so jokale ob svojem prihodu, v srce so se smilile Ločanom, ki so jokali z njimi in jih sprejeli v svoje hiše. Drugo jutro so prišle vse k svitanicam, po sv. maši pa enoglasno in ganljivo pevale po poljsko »godzinki« (horae, officium immaculatae Mariae virginis); prva kitica se glasi. »Zavitaj Pani swiata, niebeska Krolowa, svitaj Panno nad Panni, gwiazdo porankova!« Vse je ihtelo po cerkvi! Čudovito! Pregnane begunke daleč daleko od svoje domovine so se tolažile z Marijo devico, tolažnico žalostnih. Tudi druge dni so lepo prepevale v cerkvi zjutraj in zvečer, pa vse, nad 100, ne samo tri ali štiri. Krasno je to poljsko ljudsko petje. V soboto 5. decembra 1914 je prišel salezijanski duhovnik rodom Poljak iz samostana v Radni pri Sevnici, je vse spovedal in imel v nedeljo ob 9. uri v poljskem jeziku pridigo, in radostni so bili, slišeči besedo božjo v svojem jeziku. V župnišče jih je prihajalo 6 na hrano skozi 14 dni; potem sta dve begunki v župnišču stanovali in hrano imeli en mesec: druge so bile po drugih hišah v Loki in Račici; država je v začetku plačala za prehrano vsakega 60 vinarjev (helerjev), pozneje 90 vinarjev. Ko je država pripravila po raznih deželah veliko barak, so v nje vteknili ubožnejše begunce; iz Loke so prišle v barake v Lipnico, kjer se jim je slabo godilo, tam so bili nekaj mesecev, dokler niso bili Rusi zopet iz Galicije pregnani in so se smeli begunci vrniti v svoje kraje. Tiste krasne »godzinki« pa smo še dolgo let pozneje prepevali v slovenskem jeziku (Zdrava, zemlje vse gospa, in nebes kraljica, zdrava, zvezda jutranja, vseh devic devica), s poljskim koralnim napevom, enoglasno ... Sledi navajanje dolge vrste državnih in škofijskih okrožnic v zvezi z vojnimi potrebami: ponudba, da bi kdo sprejel v brezplačno oskrbo eno ali več vojnih sirot padlih vojakov (se je oznanilo: se ni nihče ponudil); opominjanje k varčevanju z jedili in kurivom; zbiranje in pošiljanje prispevkov za »Witwen und Waisenfond« (smo poslali), podatek o popisovanje žita, okrožnica, naj se na župnijskih in cerkvenih zemljiščih goji posebno zelenjava in krompir, naj se pred veliko nočjo s prižnice poudarja potreba po varčevanju z belo moko. Nova okrožnica o varčevanju s krušno moko, prepoved potratnih pojedin, gostij, furežev (kolin) in sedmin. V aprilu 1915 so šolski otroci po hišah pobirali kovine; mesingaste svečnike, bakrene likalnike, cinaste sve-


tilke. Okrožnica ordinariata, naj se molitev Benedikta XV. za mir moli v majniku vsak dan, po maju pa ob nedeljah in praznikih pri večernicah. V maju 1915 razpis drugega vojnega posojila za 10 let. Ko je bila že 19 mesecev trajala vojna z Rusijo in so bili Rusi daleč nazaj porinjeni, je na binkoštno nedeljo in na god Marije, Pomočnice kristjanov 24. maja 1915 Italija napovedala vojno Avstriji, ki je bila z njo 30 let v zvezi. Primorska (Goriška) in kranjska dežela sta bili razglašeni kot »engeres Kriegsgebiet« (ožje vojno ozemlje), Štajerska kot »weiteres Kriegsgebiet«. Pri savskem mostu pri Radečah in pri brodu v Loki je bila vojaška straža in nihče ni smel čez Savo, kdor ni imel od orožništva prehodnice (Passierschein). Nekaj mesecev pozneje je bilo sploh zabranjeno se z brodom pri Loki čez Savo voziti. Za potovanje v bližnji okolici je bilo malo pozneje treba imeti potrdilo istovetnosti (Identitätsbescheinigung), izdano od občinskega urada in potrjeno od orožnikov. To potrdilo se je moralo dati od občine vsak mesec podaljšati; če si se hotel tedaj peljati v Celje ali Sevnico ali drugam, si moral to legitimacijo s seboj vzeti; na vlaku pa je prišel vojak k vsakemu potniku in zahteval tako legitimacijo, kdo da si. Če je nisi imel, te je pri prvi postaji izgnal iz vlaka. Če si hotel v Ljubljano, si moral imeti od okrajnega glavarstva potni list (Reisepass) in svojo fotografijo, še ta potrjen od ArmeeKommando. Italijanska vojna napoved // Vsled italijanske vojne napovedi so prebivalci Goriške, Istre, Trsta morali bežati na deželo in so bežali na vse kraje; nekateri kraji na Primorskem so bili evakuirani (izpraznjeni), to je: civilno prebivalstvo je od vojaške oblasti dobilo ukaz v določenih urah oditi iz okrajnega glavarstva, tako iz krajev zahodno od Soče in iz Istre. V Loko so prihajali begunci z Goriškega, večinoma premožni, okoli 150 vseh skupaj, in so si poiskali stanovanja; denar so sicer imeli, pa kaj, ko se je še za drag denar težko kaj dobilo; ubožni pa so morali v begunska taborišča v Lipnico ali na Nižje Avstrijsko, kjer se jim je zelo slabo godilo.Vsi so sicer dobivali državno podporo, 1 krono od osebe na dan, vendar so težko kaj kupili, ker je bilo pomanjkanje živeža vedno večje.Vlakov za civilne potnike je bilo vedno manj in ti so bili strahovito natlačeni ljudi in prtljage. Z Goriškega bojišča (iz gorovja Krn) se je gromenje topov razločno slišalo v tukajšnje kraje semkaj. Privatna

pisma so se morala odprta na pošto dati; vsa zasebna pisma in dopisnice so šla najprej na vojaško cenzuro, iz tega kraja (Loke) v Celje; tam so prebrali, pritisnili zunaj pečat »Zensuriert k. k. Militär-Zensurstelle Cilli«. Vsled tega so pisma hodila več dni ali cel teden, preden so prišla v roke adresatu … In potem so oddali pismo spet pošti. Spet sledi prepis dolge vrste uredb državnih in cerkvenih oblasti (tudi v nemškem izvirniku) o raznih zadevah (na primer prepoved uporabe trave in sena pri procesijah, poziv za zbiranje sredstev za gradnjo podmornice (smo poslali 5 kron), spraševanje ordinariata, koliko zvonov bi cerkve lahko pogrešale, opozorilo, da je nesmiselno zbiranje drobnih novcev iz strahu pred razveljavljenjem bankovcev, opozorilo pred prevaranti, ki pravijo, da se bo uvedel davek na perutnino, ki jo potem drago preprodajajo, predpisi v zvezi z žitom in mlini, okrožnica o pošiljanju dobrih knjig vojakom (poslali smo zaboj slovenskih knjig). C. kr. okrajno glavarstvo Celje 26. 9. 1915 štev. 49181 želi tale razglas s prižnice: »Množe se slučaji, da se sosebno od strani kmečkega prebivalstva uporablja skrivnostna in skrajšana pisava pri pismih… Prebivalstvo se v lastnem interesu opozarja pred uporabo vsake vrste skrivnostne in skrajšane pisave, ker ima ista samo konfiskacijo pisem za posledico, tudi če imajo važno vsebino ...« Nova okrožnica o tem, da si ljudje čedalje bolj pridržujejo kovan denar. Zlat denar je država že v začetku vojne vzela iz prometa; kar ga je še med ljudstvom ostalo, so ga skrili, tako tudi srebro in deloma tudi nikelnast denar. V tej zadevi naj zopet duhovniki pomagamo … 1. septembru 1915 razpis 3. vojnega posojila. Dne 15. oktobra 1915 spet popisovanje žita, moke in sočivja. Rekvizicija zvonov s pojasnilom ljudstvu, da država zvonove odplačuje in da je njihova kovina nujno potrebna za izdelovanje municije. (Vojaška uprava je res plačala, pa le 4 krone za 1 kg, po vojni pa so livarne zahtevale 160 kron za 1 kg; tudi se je pozneje zvedelo, da se je vojaška uprava dala premotiti od judovskih špekulantov, ki so zvonovino (bronce) porabili za bakreno galico (Kupfervitriol) in velike dobičke delali. Prošnje, da bi nam več zvonov pustili, niso nič pomagale; še več ko dve tretjini so nam vzeli. Kakor pri drugih rekvizicijah (pri žitu, pri krompirju, pri kovinah) se je godilo tudi zvonovom: 1) najprej od vojaške oblasti potom škofij-

147


148

stva povabilo, prostovoljno odstopiti odvišne zvonove 2) popis zvonov 3) prisilno odvzetje. Na Štajerskem so začeli zvonove rekvirirati v avgustu 1916. V Loko je prišlo 7. decembra 1916 šest vojakov, poslanih od »K. k. Militärbauaufsicht Cilli«, in so vzeli najprej na Polani dva zvonova, potem pri sv. Lovrencu tri (največji med njimi s težo 537 kg je bil šele 9 let poprej (to je l. 1905) nov, pri sv. Kolomanu so vzeli tri (največji s težo 583 kg je bil šele 7 let poprej, to je 1909, nov); pri Sv. Duhu so vzeli dva in pri sv. Juriju dva (največji s težo 548 kg je bil šele 5 let poprej, to je l. 1911, nov). Nazadnje, 11. decembra 1916, so vzeli z zvonika farne cerkve največji in najmanjši zvon; vrgli so jih cele z zvonika skozi lino; nobeden se ni razbil; ker je bil največji zvon širji kakor lina, so nekaj zida odtrgali in potem ko so zvonove po lesenih drogih ven spustili in dol vrgli, je en vojak zid nazaj zazidal. Velika množica ljudstva je prišla gledat; žalovanje za zvonovi je bilo splošno. Hudobni jeziki so potem po vseh deželah rekli, da smo duhovniki dali zvonove zato, da bi vojna dalje trajala. Odvzetih je bilo v loški župniji skupaj 14 zvonov s skupno težo 4530 kg, ostalo jih je 7… Sledi podroben popis odvzetih zvonov. Kakor je razvidno iz nadaljevanja, je župnija morala odkupnino za zvonove dati za vojno posojilo. Še okrožnice: o porabi grozdnih pečk za pridobivanje olja (zaradi pomanjkanja jedilnega olja), vse seno rekvirirano za vojaštvo, zbiranje darov za božičnico vojakom, nova rekvizicija žita, posebno pšenice in rži, nabirati se mora resje (Erika, Heidekraut) kot dobra nadomestna klaja za živino, v aprilu 1916. razpis 4. vojnega posojila, pobiranje darov za Rdeči križ, prepoved pripravljanja in prodaje velikonočnih pirhov, uvedba poletnega časa od 1. maja do 30. septembra 1916, vsi družinski predstojniki morajo v maju 1916 podpisati izjavo, koliko imajo doma sladkorja in koliko ljudi je pri hiši. Zbiranje volne in kavčuka. Junija 1916 nova rekvizicija goveje živine. Poziv prebivalstvu, naj odda odvečni oves vojakom. Rekvizicija krav, ki nimajo več kot 4 litre mleka. Vnovični pregled vseh moških, ki poprej niso bil potrjeni, vključno z duhovniki. Kn. škof. ordinariat Maribor 14. 7. 1916 štev. 3288 je na željo c. kr. ministrstva za bogočastje in uk zopet (kakor v jeseni 1914) zaradi pomanjkanja delavskih moči dovolil delo na polju ob nedeljah in praznikih, potem

ko so bili ljudje dopoldne pri službi božji; (pa nismo nič tega oznanili in je bilo dobro, da nismo)… C. kr. glavarstvo Celje 2. 1. 1916 želi, naj ljudi podučimo sledeče: »V času od 18. julija do 18. avgusta 1915 odrejena oddaja predmetov iz bakra, medenine, brona, niklja in svinca ni imela pričakovanega uspeha. Najbolj se je pridržalo navadne gladilnike, navadne svečnike in možnarje (tolkače) iz medenine, v privatnih gospodinjstvih bakrene štedilne kotle, večino tudi perilnih in svinjskih bakrenih kotlov. Ne glede na to, da je to skrajno nepatriotičen in ostuden čin, v sedanjem času iz sebičnih vzrokov sredstva utajevati, ki bi bila državi za obrambo številnih, na državne meje navaljujočih sovražnikov neobhodno potrebna, sledi za utajitev predmetov, ki so podvrženi oddaji, zaporna kazen do 6 mesecev in plačilo do 5000 K … Spet sledi navajanje dolge vrste odredb (nekateri dokumenti so v nemščini, npr. o dovoljeni tedenski uporabi masti, maščobnih izdelkov in jedilnega olja, o oddaji sena in slame, o prepovedi osvetljevanja pokopališč za vse svete, o nujnosti gojenja malih živali … Tudi rekvizicija krompirja ni imela pričakovanega uspeha. 9. nov. 1916 je nenadoma prišel orožnik v mlin in vzel vse žito, ki ga je tam našel. Decembra sta hodila po dva vojaka in po en občinski odbornik od hiše do hiše, so pregledovali shrambe in povsod zapisali, koliko mora vsak posestnik oddati žita, krompirja, fižola. Tako so tudi v župnišče prišli na dan sv. Miklavža in so zapisali, da naj odda 30 kg fižola, za 1 kg so plačali 40 h. Posestniki so morali rekvirirano blago spraviti do skladišča na Zidani most. 21. novembra 1916 je umrl cesar Franc Jožef I. v Schönbrunnu; sam je želel in sprejel sv. zakramente, v nedeljo po pogrebu je bilo naročeno pobiranje darov za vojake in njih revne domače … V novembru 1916 je vlada razpisala 5. vojno posojilo za 6½ ali pa 40 let. Zaradi splošnega pomanjkanja masti in špeha je c. kr. Namestništvo v Gradcu v decembru 1916 izdalo sledeči odlok: »Vsak, kdor kolje svinjo, mora oddati določeno množino špeha; od zaklane svinje, težke do 60 kg, se mora oddati 1½ kg špeha, od svinje, težke 60–100 kg, 2 kg, od 100–150 kg 4kg, od čez 150 kg 7 kg špeha. Vsak, kdor bi hotel zaklati svinjo doma, bo moral to naznaniti županu, od župana dobi pismen ukaz, da mora v 8 dneh oddati predpisano množino surove masti ali špeha prevzemnemu uradu,


ki je bil določen od okrajnega glavarstva. Če ne odda v 8 dneh, zapade kazni do 5000 K ali 6 mesecev zapora: vrh tega bo županstvo na stroške dotičnika poslalo po odpisano množino špeha. Dne 22. 1. 1917 so morali producenti nesti sveži špeh na Zidani most, kjer ga je sprejel za to postavljen komisijonar; ker je špeh tam več dni skupaj ležal, se je ves pokvaril, debela plesnoba se je v kratkem na njem naredila. Tudi po drugih se ga je veliko pokvarilo, ker niso znali ravnati z njim, misleč, da se da špeh tako shraniti kakor kamenje. Že leta 1915 je vlada prepovedala mesarjem meso prodajati in gospodinjstvom meso kuhati v ponedeljek, sredo in petek; pri kateri hiši bi tak »brezmesni« dan (fleischloser Tag) našli, da se meso kuha, bi bil gospodar kaznovan. V januarju 1917 je c. kr. namestništvo izdalo ukaz orožnikom, da morajo tudi po deželi nadzorovati po posameznih hišah, ali se ne kuha meso na tak brezmesni dan. Ker je cesarjev rojstni dan 18. avgusta 1916 padel na petek, je c. kr. štajerski namestnik grof Clary dovolil meso kuhati! Vojaška komanda v Celju je 29. 1. 1917 odredila, da se morajo izročiti tudi vsi kovinski cerkveni predmeti, ki nimajo umetniške ali zgodovinske vrednosti. Pozimi 1916–1917 je začelo primanjkovati petroleja… Po hišah je bila tema. Od aprila 1917 naprej se je dobilo ½ litra petroleja za en teden. Počasi smo začeli svetiti s karbidom … V začetku marca 1917 je bila spet rekvizicija žita, v začetku marca 1917 pa je bilo prepovedano vsako prodajanje krme, slame, svinj in živeža ven iz občine. Čez most pri Radečah ni smel nihče nič živeža nesti na Kranjsko ali iz Kranjskega … Riža po trgovinah že celo leto ni bilo dobiti …Najbolj je živeža manjkalo po mestih in industrijskih krajih; cele trume meščanov, delavcev, uradnikov, beguncev so hodile po kmetih, tudi po najbolj oddaljenih gorah. iskat živeža; imenitne gospe iz mest so hodile ure in ure daleč iskat in prosit za mleko, jajca, moko, krompir, fižol in karkoli bi se dobilo; pa marsikatera tudi za drag denar ni nič dobila. V ta kraj so najbolj prihajale rudarske žene iz Trbovelj in iz Hrastnika. Usnja, najbolj podplatov, je l. 1917 primanjkovalo po celem svetu, ne samo pri nas … Ker je manjkalo posebno podplatov, so začeli v teh krajih nositi cokle (čevlje z lesenimi podplati), kar prej tu ni bila navada, na Pohorju, v Mislinjski in Saleški dolini pa so jih že

prej nosili in jih nosijo tudi ljudje s premožnih kmetij. Spomladi 1917 je dunajski magistrat kupil 300.000 parov cokel, da jih je porazdelil med mestne uslužbence in njih rodbine … V cerkvenem ukazalniku lavantinske škofije v februarju 1917 je izšla prisrčna prošnja milostljivega gosp. knezoškofa za živež v prid delavcev težkega dela po tovarnah in rudnikih, k nimajo zadosti živeža … Celo škofovo prošnjo smo prebrali na prižnici 25. feb. 1917 in sledeči teden so farani nanosili 163 jajc, 40 kg fižola, 10 kg prekajenega mesa, nekaj ješprenja in suhega sadja; to smo poslali v zabojih na naslov knezoškofa v Maribor … Pod naslovom Rastoča dragoča je kronist na strani 251 v treh stolpcih prikazal razlike v cenah raznih živil pred, med in po vojni. Zaradi navijanja cen (Preistreiberei) je nastalo veliko tožb pri sodiščih, preganjalo pa se je večinoma le ubožnejše, posebno kmečke ljudi, tistim, ki so v velikem slogu goljufali, cene navijali, na stroške revnega prebivalstva obogateli – tem se večinoma ni nič zgodilo. Pisec imensko navaja več takih primerov. Po sklepu avstrijskega episkopata, da naj se za vsako škofijo oskrbi izkaz vsega, kar so duhovniki pod vodstvom svojega škofa storili v službi domovine od začetka vojske do decembra 1916 (to gradivo naj bi služilo obrambi vseh obrekovnih duhovnikov), je tudi pisec poslal na škofijo zadevno poročilo (prispevki v denarju in hrani za vojake, ranjence in begunce, različne vojne pobožnosti, pomoč v občinski pisarni, vestno razglašanje odredb in predpisov …). Novo (osemnajsto) prebiranje (Musterung); vsi moški, ki niso v aktivni vojaški službi, rojstnih letnikov 1867 do 1893, torej 24 do 50 let stari, se pozivajo na novo prebiranje pred vojaško komisijo … Pa že ni bilo več kaj prebirati, ker so vsi zdravi moški od 18. do 50. leta starosti že prej odšli v vojno službo … Novi predpisi: polja morajo biti vsaj do 3. maja obdelana, sicer bodo oddana v obdelovanje drugim; v maju 1917 razpis 6. vojnega posojila. Menjava blaga. Kar mi rabimo iz Švice (sir, živino, ure, tkanine in drugo), moramo plačati s sladkorjem, petrolejem, premogom in steklom. To menjavanje blaga pa je tudi eden izmed vzrokov, zakaj pri nas primanjkuje premoga, petroleja, sladkorja. Bogati gospodje, ki imajo rudnike v lasti, hočejo za premog doseči boljše

149


150

cene. Med deželo in mesti je tudi nastalo tako menjavanje blaga. Iz mesta prinesejo sladkor, cikorijo, kavo, petrolej, razne druge reči; na kmetih pa dobijo jajčke, zajčke, putke, ješprenček, tudi kaj malega moke ali kruha in izjemno kaj krompirja … V naše kraje okoli Loke prihajajo živeža iskat zlasti iz Trbovelj in Hrastnika; delavci glažute iz Hrastnika prinesejo steklene posode, rudarji iz Trbovelj sladkorja, kave … S 1. junijem 1917 (tretje vojno leto) se začne po občinah popisovanje zemljišč od parcele do parcele. Izpisalo se je, kaj je vsejano v posameznih parcelah. Oblast je upala s tem dobiti natanko podlago in podatke za rekviriranje žita in drugih poljskih pridelkov … Vlada je s skupno ministrsko naredbo od 25. maja 1917 odredila, da se vsa letina žita in stročnic zaseže v korist države … V jeseni l. 1917 je vlada zasegla (beschlagnahmt, da se ne sme prosto prodajati) ves pridelek zelja. Vsled pomanjkanja usnja je ravnateljstvo gimnazije v Celovcu 1917 dovolilo dijakom, da smejo priti bosi v šolo. Dijaki so nato prišli skoro vsi bosi v šolo. C. kr. vojaško poveljstvo v Gradcu 25. 5. 1917 pošlje razglas, da so vse zaloge ovčje volne zaplenjene. 1917. Na deželi ni več dobiti žita ali kruha, da bi ga kupil; v mestih ga vojaška uprava nekaj odda pekom. V Maribor prihajajo z dežele dan za dnem ljudje po več ur daleč po kruh in se že od večera naprej nastavljajo pri pekih, in veseli so, če smejo drug dan iti vsaj z enim hlebčkom domov. 1917. Dolžnost oblasti je, v teh težkih časih pomagati zaostalim v vojaški službi se nahajajočih. Ali prošnje, urgence, pritožbe – vse hodi in leži celo večnost po pisarnah, samo odgovora ni od nikoder, in če se drzneš kje proti temu pritožiti, dobiš čisto gotovo neprijeten odgovor ali pa grožnjo, da te izročijo sodišču. Pri takih razmerah seveda ogorčenje narašča vedno huje ne le doma pri doma ostalih, marveč tudi pri možeh, ki morajo vsak dan uro za uro tvegati življenje v boju. Sledi – v prevodu – odlomek iz dunajskega časopisa Abend iz junija 1917, ki slika žalostni položaj družin brez očetov, ki so na fronti, in mater, ki delajo po tovarnah, sami sebi prepuščeni otroci pa kradejo, kjer morejo. Tako na Dunaju. Pa tudi po deželi kradejo po poljih, porežejo ječmenovo, pšenično klasje, otepajo snope v kozolcih, izruvajo še negoden krompir, trgajo nezrel fižol.

Okrajno glavarstvo Celje 11. 6. 1917 piše, da že zelo primanjkuje obleke in perila in da naj oznanimo, naj prebivalstvo zelo štedi ali varčuje z obleko in naj se naredijo ali ustanovijo delavnice, kjer bi žene in devojke popravljale stare obleke. V jeseni 1917 je vlada uvedla karte za obleko … C. kr. okrajno glavarstvo Celje 3. 7. 1917 piše vsem občinskim predstojništvom, da se je zelo malo krme pridelalo, da bo torej nujno potrebno porabiti listje namesto sena, da naj občinski predstojniki vse posestnike gozdov pozovejo, da dovolijo vsem osebam listje grabiti v svojih hostah. Kdor bi se branil to dovoliti, naj ga brzojavno naznanijo na glavarstvo … Po treh letih vojne so sv. Oče Benedikt XV. zopet pozvali vse vojskujoče se države, da odložijo orožje in se mirno med seboj pogodijo. Pa niso slišale. Štajersko cesarsko namestništvo je v avgustu 1917 izdalo naredbo, s katero je ljudem iz mest, trgov itd. prepovedano nakupovati med drugim tudi krompir na deželi, ker je krompir zasežen v prid države… Prejšnje tri zime so velika mesta navlekla sto in sto vagonov krompirja v skladišča, pa jim je zmrznil in segnil, in so potem sam gnoj ven vozili. Tudi v tretjem vojnem letu 1917 so milostljivi knezoškof odpovedali skupne duhovne vaje za duhovnike, ker je prehranitev v mestu bolj težavna, kakor je bila kdaj poprej, in ker je potovanje zelo ovirano: vprežne živine ni, razmere na železnici pa tudi niso zanesljive. V jeseni 1917 je vojaška uprava začela rekvirirati cinaste piščalke iz orgel in je za to pooblastila orglarje. V Loko je prišel 16. feb. 1918 en mož od orglarja Brandla iz Maribora in je vzel iz nizkih, okoli 80 let starih orgel farne cerkve sprednje piščalke, jih vkup stolkel in tehtal, tehtale so 21 kg, one od sv. Jurija 4 kg, one od Sv. Duha 3,80 kg, one od sv. Lovrenca 24½ kg. Vojaška uprava je plačala 1 kg po 15 kron, dnevna cena je bila 100 K, pred vojsko 2 K. Pismo goriškega ordinariata mariborskemu, ali bi bilo v škofiji kaj razpoložljivih mest za duhovnike, begunce s Primorske. Da podpiramo sv. Očeta v naporu za mir, so škof ukazali splošno mirovno pobožnost, ki se je po vsej škofiji vršila na roženvensko nedeljo s procesijo in molitvami za mir. V jeseni 1917 je bil osebni promet na železnici omejen, da iz Zagreba proti Zidanemu Mostu ni vozil noben


vlak, ampak le opolnoči eden, in od Zidanega Mosta proti Zagrebu tudi samo eden, ob 6. uri zjutraj; ravno tako je podnevi proti Celju in proti Ljubljani le en vlak sprejemal civilne osebe … V oktobru 1917 je bila straža za prehod na Kranjsko, ki je spadalo k ožjemu vojnemu ozemlju, pomnožena, v Loki je prebivalo 16 vojakov, ki so hodili noč in dan po cesti gor in dol, in vsak popotnik se je moral izkazati, kdo da je. Ker je moralo vsako pismo iti v vojaško cenzuro in ker je bil poštni promet oviran, je pismo iz Ljubljane v Loko hodilo 15 dni … Karte za gostilniške goste // Po gostilnah so porcije postajale vedno manjše, tako da je gost šel lačen od mize; če je imel denar, je šel še v drugo in tretjo gostilno jest. To hoče vlada v septembru 1917 preprečiti s tem, da vsi, ki obedujejo v gostilni, dobijo posebne karte, katere morajo oddati za obed ali večerjo. Brez karte jim krčmar ne sme dati jesti. Obleka iz papirja // Ni ne bombaža ne volne, zato so l. 1917. začeli izdelovati oblačilno blago iz papirja. Vojaške čepice so že skoro vse iz papirja in vojni ujetniki dobivajo samo papirnato obleko. Po trgovinah se dobi 1 meter papirnatega blaga po 6 do 8 kron. Če postane mokro, gre vse narazen. Zelje in repa zaseženi Štajersko cesarsko namestništvo je zaseglo na Spodnjem Štajerskem ves pridelek novega zelja in bele repe l. 1917. Vsled tega se zelje in repa ne sme prosto prodajati. Splošno nabiranje perila // V septembru 1917 piše c. kr. vojno ministrstvo: za oskrbovanje naših vojakov na bojiščih s potrebnim perilom, naj daruje vsako gospodinjstvo in vsak posameznik vse pogrešljivo in nepotrebno na životnem, posteljnem, namiznem perilu vsake vrste, novo ali rabljeno, belo ali barvano, celo ali strgano. Vojno ministrstvo je 14. sep. 1917 ukazalo svojim organom pokupiti vrvi od zvonikov, ki so ostale po odvzetju zvonov, ter plačati 75 vinarjev za 1 kg; župnijski uradi naj bi jih sami poslali na Militärbauaufsicht v Maribor. Pa jih menda ni nihče poslal. Iz nadaljevanja naj omenimo pobiranje milodarov (navedene so darovane vsote za invalide, za Rdeči križ, za vdove in sirote, za pogorelce v Bunčanih na Murskem

polju, za opustošeno Litavijo, za vdove in sirote na Štajerskem, za vojaške grobove), drugo odvzetje zvonov (namesto odzetih zvonov so nam ponudili železniške tračnice!), v decembru 1917 in januarju 1918 novo žitno rekvizicijo ... (Po trije vojaki in en občinski odbornik so hodili cele tedne od hiše do hiše… Kmetje pa so prej lepo poskrili, le nekaj so pokazali, ker drugače sami ne bi imeli kaj jesti), pritožbe kmetov (v zvezi s pristranskim ravnanjem pri rekvizicijah, s prav tako pristranskim odvzemanjem živine in pri oprostitvah od vojaške službe, ob surovem obnašanju uradništva do kmečkih ljudi…). V januarju 1918 nove omejitve uporabe moke in masti ... 5. sušca nova rekvizicija goveje živine in kovinskih predmetov iz bakra ali deloma iz bakra; se pravi: vse vrste držajev, drogov za preproge, za zastore, brisače, ogelne, robne okove pločevine, reklamni izveski, znaki, grbi, okraski, gumbi, verige, podstavki pred pečmi, zvončki s premerom do 25 cm, kadilno orodje, pisalne garniture, obešalniki, okovi pri konjih, komatne konice, okovi pohištva, pipe, nadalje predmeti iz čistega niklja kakor hišna kuhalna, kuhinjska mizna orodja, noži, vilice, posode za jedi in pijače … Vlada je odredila januarja 1918, da se sme na osebo na teden porabiti samo 30 gramov masti; to bi bilo na leto 1½ ali na dan 1 gram na osebo! To določilo naj velja za vse avstrijske dežele. Oblastva ukazujejo, naj se obdela vsaka ped zemlje. A vsi kmetski delavci in rokodelci: kovači, sedlarji, kolarji itd. so v vojaški službi. Vozovi so razklopotani in potrebni popravila. Plugi, brane, motike in drugo poljedelsko orodje rjavi tam nekje v kotu in čaka popravila že leto in dan, pa ni rokodelcev, da bi jih popravili. Če pa greš kam, da bi si kupil potrebnega poljedelskega orodja, ga ne dobiš za noben denar, ker ga ni. Ni dobiti (l. 1918) za nobeno ceno ne krampa ne lopat ne motik ne kladiva ne klešč ne žice ne obročev. Spomladi četrtega vojnega leta 1918 je bilo splošno pomanjkanje živeža zlasti v mestih in industrijskih krajih, le nekateri bogatini so bili dobro založeni, velika večina ljudstva pa je gladovala, delavci po velikih mestih in tovarnah so nehali z delom, prebivalstvo je razbijalo po ulicah šipe, trgovine, metalo iz trgovin na cesto, kar se je našlo, tako v Gradcu, v Ljubljani, Judenburgu in drugod. Pričakovali so žito iz Ukrajine, pa ni bilo veliko in slaba roba. Zato je vlada odredila, da vzame pro-

151


152

ducentom še tisto žito, ki jim ga je prej za prehrano pustila. Kdor bo dal prostovoljno, dobi 2 kg sladkorja za navržek.! Prek hrvaške meje je prepovedan vsak promet z živežem … Včasih pa se dajo vojaški stražniki podkupiti, ker so sami lačni … Na železniških vlakih se tako krade, da ni varno že nobenega blaga poslati po železnici. Če kdo pošlje vrečo moke, dobi prejemnik vrečo žagovine … Največ pokradejo železniški uslužbenci … V začetku junija 1918, to je proti koncu 4. vojnega leta, so škof naročili po celi škofiji spokorno devetdnevnico na čast Srcu Jezusovemu in molitveni dan 9. julija s prošnjami za mir … Vojaško poveljstvo Gradec je z dopisom od 31. 5. 1918 naprosilo škofijstvo, da naj duhovniki podpirajo nabiranje perila za naše ujetnike, ki se vračajo iz Rusije. V juniju 1918 je vlada razpisala 8. vojno posojilo. Denarja je vedno več, pa se za denar že težko kaj dobi. Krojač ti naredi obleko, če mu daš živeža, tako tudi čevljar; krovec ti pokrije streho, če mu daš žita za plačilo itd. Pomanjkanje usnja in čevljev v 5. letu vojne. Vojaštvo oddaja nekaj usnja za civile deželnim centralam; da sem od take centrale dobil čevlje, in sem pisal na Landesbekleiderungsstelel Graz po karte za 2 para čevljev (1 par za sebe in 1 par ta kaplana). Ko so karte prišle, sem moral na Laško k Bedarfsprüfungsstelle, ki potrdi, da res potrebujem čevlje in s tema dvema dokumentoma (karta in potrdilo) sem šel 6. 8. 1918 k čevljarju Kokolu na Laškem, ki je imel v zalogi iste deželne čevlje, da mi je izročil 2 para po 48 K. Disciplina pri vojaštvu v 5. vojnem letu vedno bolj propada; vojaki ne ubogajo višjih. Veliko jih dezertira in se pomikajo po gorah in hostah in nadlegujejo ljudstvo. Mnogi, ki dobijo dopust, si dopust samovoljno podaljšajo. Splošno se govori, da armada ne bo dolgo skupaj. V oktobru 1918 se je naenkrat zgodil velikanski preobrat: avstrijska vlada skupno z Nemčijo in Turčijo se je obrnila na Wilsona, predsednika severnoameriških Združenih držav, s prošnjo za premirje. Wilson je prej naznanil, da zahteva samoodločbo narodov itd. Vsled tega so slovanski polki na italijanskem bojišču odložili orožje … Tako se je vojna naglo, naenkrat končala. V njej se je zrušilo 24 prestolov; 1 v Rusiji (car je bil od boljševikov ujet in usmrčen), 1 v Avstriji, 22 v Nemčiji

(avstrijski cesar in nemški cesar sta zbežala, prvi v Švico, drugi na Holandsko). V Nemčiji je bilo 22 državic in vladarskih hiš, vse te državice so proglasile ljudovlado. Sledi seznam v vojni padlih faranov iz župnije Loka106 z navedbo domačega kraja, poklica in kraja smrti: skupaj 33 med padlimi in pogrešanimi. ggGričar Friderik, samec iz Sv. Petra št. 80, padel v Galiciji 1914 ggJakša Ivan, samec iz Sv. Petra št. 30, padel na Poljskem 1914 ggDeželak Karl, oženjen kmet iz Žirovnice, padel v Sanoksani v Galiciji 25.10.1914 ggBlatnik Andrej, samski kmečki sin iz Lokavca 36, padel v bitki pri Grodeku v Galiciji, 11. 9. 1914 ggPrimožič Henrik, samski kmečki sin iz Račice, umrl v Iglo na Ogrskem 23. 1. 1915 ggBrečko Franc, oženjen delavec iz Lokavca št. 37, padel v Glavici na Srbskem bojišču 28. 11. 1914 ggHorjak Ivan, fant iz Lokavca št. 65, star 19 let, padel na italijanskem bojišču 1916 ggTaškar Jožef, oženjen kmet iz Radeža št. 1, umrl v vojaški rezervni bolnišnici v Beljaku 29. 8. 1915 ggKoren Janez, kmečki sin iz Lokavca št. 26, padel na italijanskem bojišču 16. 12. 1915 ggDragar Janez, kmečki sin iz Sv. Jurija, umrl 1915 ggSuhodolčan Janez, fant iz Lokavca, že od začetka vojne 1914 pogrešan ggSušin Rudolf, fant iz Loke, umrl v vojni bolnišnici v Celju 8.2.1916 ggJenčič Franc, fant iz Loke št. 26, star 30 let, umrl v Vladimir Volinski v Rusiji v frontni bolnišnici 906 13. 10. 1918 ggRunovc Franc, fant iz Račice št. 21, star 21 let, padel na italijanskem bojišču 8. 2. 1916 ggHorjak Jožef, fant iz Lokavca št. 25, umrl v vojni bolnišnici Celje 8. 12. 1915 ggTašker Jernej, oženjen kmet v Radežu št. 26, zbolel v Ruskem ujetništvu, pobegnil iz ujetništva in umrl v Loki 1918 ggVolavšek Matevž, fant iz Lokavca št. 51, umrl v kužni bolnici v Brnu 10. 12. 1915 ggTeršek Janez, fant iz Sv. Petra 36, padel v Galiciji 1915 ggKrapec Jožef, fant iz Račice, padel 14. 6. 1916 106 Seznam padlih ni popoln.


ggKukec Jožef, fant iz Loke št. 32, umrl v bolnici v Budejevicah na Češkem 30. 10. 1918 ggZupanc Janez, posestnik v Lokavcu št. 11, pogrešan od 1915 ggPovh Franc iz Lokavca št. 20, pogrešan od 1914 ggKocjan Franc, roj. 1884, posestnik in župan v Loki št. 34, oženjen, pogrešan od 1914 ggŠtigl Justin, Majland 61, padel na Tirolskem 24. 5. 1917 ggRunovc Jožef, kmečki sin s Pleša, padel pri Monte Interotto v Italiji 3. 7. 1915 ggUrgl Martin, kmečki sin s Čelovnika, padel v Južni Tirolski 27. 6. 1914 ggPražen Franc, kmečki sin iz Loke št. 8, padel na ruskem bojišču 29. 8. 1916 ggPohar Karl, fant iz Sv. Petra št. 84, padel na ruskem bojišču 3. 7. 1916 ggVodišek Anton, oženjen kmet iz Lokavca št. 40, umrl na Ogrskem v bolnici 1916 ggPražen Alojz, kmečki sin iz Loke št. 8, star 18 let, padel na gori sv. Gabriela pri Gorici 7. 5. 1917 ggNegro Martin, fant iz Sv. Jurija, 24 let star, umrl v ruskem ujetništvu v Camp Iratzki provinci Syr Daria v Aziji 7. 2. 1916 ggJenčič Alojz, fant iz Loke št. 9, padel pri Gorici 18. 8. 1917 Da bi ponazoril razliko med življenjem v mirnem in vojnem času, pisec v dveh vzporednih stolpcih navede deset primerov nasprotujočih si življenjskih situacij, na primer:

Po mnogih hišah je bilo vse bolno, v loški župniji je od te bolezni umrlo v 6 tednih 45 oseb, vsak dan je bilo po 6 mrličev… Skupaj je ta bolezen po Evropi pomorila več ljudi kakor vojna. Nasvetoval sem ljudem, naj začnejo tudi čez teden k sv. maši hoditi, da bi sprosili, da bi Bog odvzel to šibo, in glejte, ljudje so prihajali obilno k sv. maši čez teden in kuga je začela ponehavati… Črne koze (osepnice, variola). Jožef Brenčič, kmet v Loki 36, je šel v Trst kupovat, je prinesel črne koze in je v 14 dneh na tej bolezni umrl 2. 5. 1919. Zdravnik je nato odraslim stavil koze (osepnice). Bolezen se ni razširila. Komunističen poskus. Dne 18. aprila 1920 so začeli štrajkati (stavkati) železničarji v vsej Jugoslaviji. En teden ni vozil noben vlak, vse gostilne so morale biti zaprte. Čez en teden so začeli vojaki voziti. Železničarjem so se v štrajku pridružili rudarji v Trbovljah in Hrastniku. Ko je tedaj en teden po izbruhu štrajka šel prvi vlak v Ljubljano pod vodstvom vojakov, so ga rudarji v Trbovljah ustavili, vojake (50) razorožili, nato sta šla iz Celja dva bataljona vojakov s kanoni v Trbovlje, tudi iz Ljubljane so prišli. Železničarji sami niso vedeli, zakaj štrajkajo. Od začetka so rekli: »Ne vemo zakaj,« čez nekaj dni so rekli: »Dragočo hočemo odpraviti«, čez nekaj dni zopet: »Draginjsko doklado nam hočejo vzeti«. V resnici pa je bil komunistični poskus narediti revolucijo in uvesti diktaturo proletariata… To se jim ni posrečilo. Vlada je krepko nastopila. Čez dva tedna se je zopet vršil reden promet.

Nove kapele // Pisec omeni postavitev štirih kapelic na V mirnem času (pred vojsko) V vojnem času so vseh oči območju župnije: kapelico sv. se je za kmeta malokdo brigal obrnjene na oni stan, ki vse preredi. Križa (levo na cesti od sv. Jurija proti Bregu, postavili Brežani 1907), kapelico lurške Marije Po vojni je dragoča grozno rastla. Veliko strašnejša (nedaleč od tam na polju proti Savi, postavil kmet Anton pa je podivjanost ljudstva po vojski… Vojaki so prine- Novak 1908), kapelico Marije pomočnice kristjanov (posli domov strašne kletve, spolne bolezni (tu pri nas ne stavil ob cesti na svoji hiši v Račici kmet Jožef Zupančič tako) in mržnjo do dela… Postopačev je grozno veliko, 1914), kapelico sv. Antona Padovanskega (postavil 1915 na griču nad Loko isti Jožef Zupančič, oče istoimenskega dudelavci po rudnikih, tovarnah, železnicah štrajkajo… H koncu vojske, najbolj v oktobru 1918, je po celi hovnika evharistinca). Visoka kapela z velikim kipom Brezmadežne na glavEvropi razsajala pljučna kuga: rekli so ji španska bolezen, podobna influenci ali hudemu prehlajenju; napa- nem prostoru pred gradom v Loki je iz leta 1732, ker dla je človeka naenkrat, začela ga je mrzlica tresti, glava je ta letnica na kipu Brezmadežne. Postavil jo je dr. boleti, velika vročina (do 42 stopinj), krvavenje iz ust…

153


Ferdinand Khillau pl. Ehrenstein, župnik v Loki od 1729–1744. 28. januarja 1914 je poštni vlak pri kurilnici pri Zidanem mostu povozil železniškega delavca Mihaela Kosma, 25 let starega mladeniča s Čelovnika. 21. maja 1914 je bil v župnišču občni zbor cerkvene družbe za zidanje nove župnijske cerkve v Loki. Vsega stavbenega zaklada je bilo ta dan 47.555 K 23 h. Deo gratias! V letih 1913 in 1914 smo razposlali po nemških deželah Avstrije nad 10.000 tiskanih nemških prošenj za prispevke za novo cerkev v Loki. Uspeh je bil majhen, le nekaj čez stroške se je nabralo. 154

Sv. birma l. 1916 // Podroben opis poteka birmovanja (Zaradi vojnih razmer je škof zahteval čim večjo skromnost). V nadaljevanju pisec predstavi štiri kaplane, ki so si sledili v Loki: Jurija Cvetka, Petra Pavliča, Janka Slaviča in Martina Kozarja. Za Alojzom Löwensteinom je bil lastnik loške graščine Oskar Taussig, inženir in nadravnatelj na Dunaju, tudi Žid, ki je to posestvo prevzel l. 1920. Za cerkev in za uboge je daroval leta 1920 skup 400 K, leta 1921 zopet 400 K, leta 1925 za nove zvonove 1000 din. Prestavitev kaplana Franca Lužarja in omemba nove maše Alojza Pavliča. Po dolgi dobi 49 let (l. 1864 je primiciral Jožef Drobnič, pa je bil rojen na Laškem) je bila nova maša v Loki dne 7. julija 1918, ko je primiciral Alojz Pavlič, rojen 18. maja 1895 v vasi Milan štev. 76 pri Zidanem mostu… Omemba kaplana Vincenca Močnika (od 1919 do 1922), ki je pozneje doktoriral v Zagrebu. 14. septembra 1919 ustanovitev tretjega reda. Do tedaj je bilo v tej župniji 100 živih tretjerednikov; ta dan jih je pristopilo 12. Jožef Zupančič // Biografski profil že omenjenega duhovnika, evharistinca Jožefa Zupančič (deloval na Tirolskem, bil bogoslovni profesor v Buenos Airesu, potem prestavljen v Bruselj). Zabeležena dva »odpada od vere«: Franca Makovica iz Sv. Petra (prestopil v evangeljsko Cerkev) ter Frančiške Božič. Železniškega delavca Martina Koritnika, posestnika v Sv. Petru štev. 191, je vlak povozil 26. 7. 1919 pri kurilnici pri Zidanem mostu.

Franc Breznik, posestnik v Čelovniku štev. 25, pijanec, se je okoli 30. avgusta 1919 obesil v grajski hosti nedaleč od svoje hiše. Misijon 1920 // Obsežen in podroben opis misijona od 1. do 25. feb. 1920, ki so ga vodili ljubljanski jezuiti Alojz Žužek, Anton Bukovič in Jožef Sečnik. Obisk misijona je bil zelo dober, komunikantov 1800, vreme krasno, brez snega… Vsak večer ob 8. uri zvoni misijonki zvon in še 40 dni po sklepu misijona; vsi pokleknejo v hiši in molijo za odpustke. Deo gratias! Seznam učiteljev // Seznam učiteljev, ki so služboval v Loki od leta 1919, z več podatki o Cirilu Vrtovcu in Leopoldu Cimperšku (je prvi zasadil sadna drevesa okoli šole). Leta 1920 so med sv. Jurijem in med Bregom položili še en železniški tir, da se lahko vlaki srečajo; 12. julija 1921 je bilo tam otvorjeno postajališče Breg za osebni, prtljažni in brzovozni (do 50 kg) promet; za postavitev postajališča ni bilo treba nič plačati. Dva konvertita // Ivan Golovac, vojni ujetnik, poljedelec v Loki, in Miloje Milojevič, krojač v Loki, sta iz pravoslavja prestopila v katoliško Cerkev. Volitve v narodno skupščino // Volitve v Jugoslaviji v narodno skupščino (konstituanto) so bile 28. novembra 1920. Na slov. Štajerskem s Prekmurjem (slov. Krajino) in z Mežiško dolino na slov. Koroškem je bilo oddanih 82103 glasov; od teh so dobili: slovenska ljudska stranka (edina na katoliškem stališču) 27144 glasov in 7 poslancev; nasprotniki so dobili: liberalna (demokratska) stranka 4632 glasov in 1 poslanca, narodnosocialna stranka 2365 glasov in 1 poslanca, samostojna kmetska stranka (privesek liberalcev) 17936 glasov in 5 poslancev, socialdemokratska stranka 22383 glasov in 6 poslancev, komunistična stranka 5735 glasov in 1 poslanca, samostojna prekmurska stranka 1908 glasov in nič poslancev. Psi, pobiti 1921 // Potem ko je bil 1921 bojda neki pes pri Sv. Juriju stekel, je okrajno glavarstvo v Celju po raznih ukrepih končno odločilo, da morajo biti vsi psi, tudi zdravi, pobiti v Loki, Račici, Sv. Juriju, na Bregu in Razborju.


Koze // V začetku leta 1921 je kužna bolezen »koze« razsajala posebno v Ljubnem in Celju, v začetku aprila 1921 je že v Lokavcu zbolelo 5 oseb na kozah, en fant je umrl in ena žena. Pisec opiše znake in potek bolezni, potem pove, kako je od te bolezni umrlo 18 let staro dekle, ki je prišlo služit v loško župnišče. Ko so jo odpeljali v bolnišnico, je okrajno glavarstvo v Celju kontumaciralo župnišče v Loki v soboto, da nihče iz župnišča ni smel ven med ljudi, torej tudi v nedeljo v cerkev ne. K sreči smo dobili iz Radeč gospoda kaplana, ki so imeli tu ob 10. uri službo božjo. (Na Laškem je bila 18. aprila farna cerkev kontumacirana, ker je iz hiše, kjer so bile koze, prišla oseba v cerkev. Gostilne, sodnija, davčni urad, kjer se tudi ljudje shajajo, pa niso bile kontumacirane) … Škofova vrnitev iz Zagreba // Zaradi železniške stavke je moral škof Napotnik potovati v Maribor z vozom. Ko so se škof peljali tako nepričakovano proti Loki, so mladi fantje v vasi Račici, kjer so malo prej zvedeli za prihod škofa, hitro spletli dolg venec in ga potegnili prek ceste, voz se je ustavil, pozdravili so spoštljivo škofa, ki so izrazili svoje veselje in blagoslovili navzoče. V župnišču v Loki so se malo pokrepčali in mudili kakšne pol ure. Daljši biografski profil nekdanega loškega župnika Mihaela Korošca, ki je umrl 17. junija 1921. Sledi opis velike suše leta 1921. Sava je silno padla, na nekaterih mestih jo lahko prehodiš… Gorski potoki in studenci so se deloma posušili; nekateri mlinarji ne morejo več mleti; julija ob 1. uri popoldne je bilo na soncu 60 stopinj Celzija. Letina pa je bila dobra … Žito je plenjalo in je bilo zdravo, čvrsto, tudi krompir. Vsled velike suše je dozorelo izborno vino, ki je prekosilo po sladkosti in moči vse prejšnje letnike, pa je imelo visoko ceno, 20 kron že pri preši. Tudi leta 1834. je bila Sava tako mala … Nizkost Save // Nizkost Save je kronistu povod za zgodovinski ekskurz o mostu pri Radečah (rimskem, potem Leopoldovem iz l. 1224, ki so ga celjski grofje v vojni s cesarjem Friderikom III. dali podreti, in modernem železnem). Pri tem citira vrsto znanstvenih del kakor Zgodovino župnije Šent Rupert na Dolenjskem, Schumijev Urkunden-und Regestenbuch str. 34, Die Römerbrücke

bei Steinbruck« Argo I. 1892. str. 50–53; Die Ratschacher Savebrücke bei der St. Egidenkapelle unter der Feste Klausenstein Schumi, Archiv für Heimatkunde II, str. 113–115. Tam, kjer stoji zdaj kolodvor, (recte: bolj proti voglu med Savo in Savinjo, opomba kronista) je bila poprej cerkev sv. Egidija (sc. Egydii de Klausenstein), tako nazvana po gradu Klausenstein, ki ga je sezidal bržkone tudi vojvoda Leopold na strmini nad današnjim kolodvorom. Rimljani so zvali ta kraj »Clausura«, kar pomeni sotesko. Ta utrjeni stolp, o katerem pa danes ni več sledu, je bil postavljen za obrambo mostu čez Savo in vhoda v Savinjsko dolino… 155

Cerkev sv. Egidija v Zidanem Mostu na perorisbi loškega župnika Janeza Krstnika Gajšnika iz leta 1747

Sledijo podatki o novem pokritju nadarbinskega kozolca, o nenevarnem vžigu saj v dimniku v župnišču 5. feb. 1922, o nakupu dveh bander za farno cerkev, o spremembi imena Požarna bramba v Gasilsko društvo, o praznovanju 40-letnice tega društva v nedeljo, 5. avgusta 1923. Od prvih članov društva (požarne brambe), ki se je osnovala leta 1883, se leta 1891 razdružila (gasilno orodje je prevzela občina), pa se zopet zbrala, je bil ob 40-letnici le še eden živ, namreč Janez Krohne iz Račice, ki je umrl 2. 3. 1924. Požarno brambo je ustanovil Franc


156

Jamšek, poštar in posestnik v Loki št. 46, in je bil njen načelnik do leta 1908, ko je umrl, za njim je bil Martin Zupančič, posestnik v Loki št. 25, načelnik do l. 1922, za njim pa Rudolf Jenčič, poštni poduradnik in posestnik v Loki št. 9. Slovensko katoliško izobraževalno društvo je bilo v Loki ustanovljeno l. 1903; prvi načelnik je bil g. kaplan Jakob Rabuza do odhoda iz Loke 30. aprila 1904; za njim je bil Franc Koren, posestnik v Loki št. 22 in poznejši župan, načelnik društva do l. 1916, ko je odšel v vojno službo, za njim Karel Jenčič, železniški čuvaj in posestnik hiše št. 52, za njim Jožef Kranjc, posestnik in trgovec v Loki št. 31, do l. 1927, ko se je preselil v Prihovo-Vrholje, za njim Jakob Tavčar, posestnik in mesar v Loki št. 31. Društvo vsa leta vrlo deluje, največ z razširjanjem dobrih časnikov, ki jih vsako nedeljo razdeli okoli 50 številk. Prireja tudi lepe igre. Birma 1922 // Dne 9. septembra 1922 so v Loki birmali 933 otrok milostljivi gospod dr. Andrej Karlin, prej škof v Trstu od 1911 do 1919. Sledijo podatki o oddaji predvojnih avstrijskih obligacij davčnemu uradu, da bi jih konvertiral v papirje nove države, in – neurejeno – o raznih volitvah (v narodno skupščino 18. marca 1923, o občinskih volitvah 1921, o volitvah v konstituanto 1920, o volitvah v narodno skupščino 1925, o občinskih volitvah 1925). Navedeni so stranke in izidi volitev. Pri vseh volitvah tako v Loki kakor širše po Štajerskem je vodila Slovenska ljudska stranka. Že od leta 1903 naprej cerkvena družba v Loki zbira doneske za novo farno cerkev sv. Helene … Vsa do 2. 6. 1927 nabrana vsota z obrestmi vred znaša ta dan 37.978 din. Sledita biografska profila dveh nekdanjih cerkvenih uslužbencev v Loki, župnika Gregorja Presečnika (ob njegovi smrti) in kaplana Alojza Pichlerja. Posajenih 3000 smrekic // Leta 1920 je bilo v nadarbinski hosti v Radežu, severnozahodnem delu, posajenih 3000 smrekic. Postavitev novega zvona na Čelovniku in pri sv. Lovrencu l. 1924. 6. julija 1924 nova maša Karla Oberžana iz Briš št. 190 ob ogromni udeležbi ljudstva. Novomašnik nastavljen za kaplana v Cankovi, kjer je bil do

oktobra 1929, ko je bil poslan med slovenske delavce na Nizozemsko. Sledi stran o tem, kako je bilo v Loki z organistovsko in s cerkovniško službo (Janez Mlinar, po njegovi smrti 1908 njegov sin Alojz Mlinar, po vojni razpis službe občinskega tajnika, organista in cerkovnika v eni osebi. Zdravko Ferlič cerkveni službi opustil in ju potem pod prisilo spet prevzel, 1. novembra 1926 nastopil tajniško in organistovko službo Ivan Cvek, cerkovniško pa vaščan Janez Rus.) Biografski profil Alojza Potrča, kaplana v Loki od 1925 do 1928. Zabeležen prestop Frančiške Supanc, rojene v Št. Petru, v starokatoliško Cerkev. Pisec pokaže svoje zanimanje za dogajanja v slovenski kulturi s temle zapisom (ki mu prilepi izstrižek iz Ilustriranega Slovenca): Tavčarjeva novela // »Novela dr. Ivana Tavčarja »Soror Pia« ima nekaj zgodovinske podlage. Soror Pia se je pred vstopom v samostan pisala Dietlein Ana, rojena 24. julija 1854 v Loki št. 9; starši njeni: Ignacij Dietlein, magaciner, in Ivana roj. Wunsch. Njena slika je v »Ilustriranem Slovencu« 1929 št. 44 stran 348 med gojenkami notranje uršulinske šole v Ljubljani. Glej sliko. Rudnik v Lokavcu // Spet sledi zgodovinska stran o svinčenem rudniku v Lokavcu, o katerem, kakor pravi pisec, je pisal že loški župnik Ripšl v I. kroniki strani 235 do 240. Opuščeni rudnik je bil dvakrat oživljen, najprej za štiri leta med prvo svetovno vojno (Rudnik je le toliko koristil, da možem in fantom, ki so delali v rudniku, ni bilo treba iti v vojno), potem spet za nekaj mesecev leta l. 1927, a obakrat brez večjih rezultatov. Prišlo je tudi do smrtne nesreče 22-letnega delavca Franceta Pouha iz Lokavca. L. 1925 dobi loška cerkev dva nova zvonova, ki ju kolavdira ljubljanski kanonik France Kimovec, škofijski izvedenec za zvonarstvo, in poda zadevno Izjavo, ki je v kroniki tudi zabeležena. Poštni in brzojavni urad se je v Loki začel 15. 4. 1873. Prvi poštar (poštni odpravnik, ekspediant) v Loki je bil Franc Jamšek, ki si je v Loki pozidal hišo št. 45, kjer je umrl 8. 10. 1908. Za ta urad je poštni sel ali pismonoša hodil peš na Zidani most po poštne pošiljatve od l. 1880 do 1902. Leta 1902 je začel poštni voz voziti pošto iz Zidanega Mosta. To vožnjo je prevzel Ivan Jakša, trgovec v Loki. Ko je bilo leta 1913 otvorjeno železniško posta-


jališče v Loki, je prenehala vozna pošta in je začel vlak oddajati in sprejemati poštne pošiljatve. Sledi daljši zapis o popravilu farne cerkve. Župnijska cerkev sv. Helene je nekdaj imela nad ladjo lesen strop, ta je 1740 zgorel; namesto njega so napravili zidan svod ali obok. Ker cerkev prvotno ni bila zidana z obokom, je ta novi obok južni zid cerkve počasi ven tiščal, ravno tako je ostrešje narazen lezlo in tudi ven porivalo južni zid cerkve. Nastala je nevarnost, da se južni zid nagne in zruši. Zato je bilo l. 1911 okrajno glavarstvo naprošeno, da državni tehnik zidovje pregleda. Cerkev si je ogledal komisar okrajnega glavarstva dr. Breschar in rekel, da se cerkev lahko jutri zruši, nadinženir Ribič pa je menil, da bo treba cerkev zapreti, ker ni več varna… Preden pa bi se ta varnostna popravila vršila, je bil občinski odbor v Loki kot konkurenčni okrajnega glavarstva Celje pozvan, naj se izjavi, ali bi se ne odločil za novo cerkev namesto za vezi in za podporne zidove. Občinski odbor se je na seji dne 20. septembra 1911 izjavil proti zidanju nove cerkve, ker ima občina še dolgove na šolah (70.000 K) in še visoke občinske doklade, in je sklenil konkurenčnim potom z razdelitvijo stroškov na župljane po visokosti davka izvršiti le potrebna varnostna popravila…(V zapis sta vključeni tudi dve nemški besedili). L. 1913 je na cesti od Zidanega Mosta proti Celju zgorela tovarna za repično olje, ki jo je l. 1859 pozidal Ernest Metika iz Trsta. Zidove in zemljišče je potem kupila cementna tovarna v Zidanem mostu. Metika je nad tovarno za olje v Velikem Širju leta 1963 postavil precej veliko kapelo z zvonikom. Do vojne je služila kot skladišče, med vojno pa je bil blizu v Metikovi vili lazaret. Jeseni 1914 je bila blagoslovljena v čast presvetemu Srcu Jezusovemu. Od takrat je bila v tej kapeli vsako nedeljo služba božja, maševal je župnik Leopold Kolenc iz Širja. Cementno tovarno je leta 1861 postavil Franc Sartori. Leta 1927 je to tovarno z nekdanjo oljno tovarno in zemljiščem vred kupila Premogovna družba v Trbovljah in 1. 5. 1927 opustila obratovanje. V letu 1926 se je opravilo nekaj popravil na zvoniku cerkve sv. Helene in na župnišču (tramovje). Leta 1927 so bili lepo na zunaj pobeljeni zvonik, cerkev, cerkvena shramba (nekdanja kapela sv. Frančiška Ksaverija) in drvarnica (garaža).

Po ukazu Pija X. od 2. julija 1911 so prenehali naslednji zapovedani prazniki: svečnica, oznanjenje in rojstvo Marijino, velikonočni in binkoštni ponedeljek ter god sv. Štefana. Po prvi volitvi v oblastno skupščino (deželni zbor) v občini Loka 3. jan. 1927 je na obeh voliščih (Loka in Zidani Most) skupaj dobila Slovenska ljudska stranka (katol. mišljenja) 294, vse druge stranke skupaj glasov 246. Birma 1927 // Dne 27. julija 1927 so milostljivi škof lavantinski dr. Andrej Karlin birmali v Loki 198 otrok; to leto je bila birma v vsaki župniji dekanije Laško. V župniji Loka je bilo postavljenih 11 slavolokov; domači cerkveni pevski zbor in železničarska godba iz Zidanega Mosta sta na predvečer pela in igrala podoknico. Pri kosilu so bili navzoči še: dekan dr. Franc Kraljc iz Laškega, dekan Janez Medvešček iz Vidma, škofijski tajnik iz Maribora Jakob Kalan, župnik na Razborju in domača dva duhovnika Alojz Potrč in Mihael Šket. Veliko županstvo Ljubljana je občini Loka dovolilo dva nova sejma 13. marca in 17. oktobra za živino in kramarsko blago. Videl ob kan. vizitaciji 31/5. 33 . Kronika naj se izpopolni za dobo od leta 1927 dalje in vestno nadaljuje. Čez leta bo vsaka stvarna beležka o dogodkih v župniji dragocena.  Ivan Jožef nasl. škof Pobožni legati // Sledijo imena nekaterih župljanov, darovalcev legatov v cerkvene namene (nadaljevanje od strani 310). To so: Gregor Morinc z Radeža, Marija Zupančič iz Račice, novomašnik Jožef Oberžan, Pavlina Vihernik, 32 let, gospodinja v župnišču v Loki. 18. oktobra se je začela paralelka v 1. razredu šole v Loki, nastavljena je bila učiteljica Frančiška Božič. 1928 je bil po papežu Piju XI. vpeljan nov praznik Kristusa Kralja na zadnjo nedeljo oktobra. Streljanje prepovedano // Odlok velikega župana (deželne vlade) Ljubljana 15. 5. 1929 U. br. 7678 na sreske poglavarje (okrajne glavarje) zabranjuje sreskim poglavarjem izdajanje dovoljenja za streljanje s topiči ali možnarji in naroča sreskim poglavarjem, da vsako tozadevno prošnjo odklonijo.

157


158

Veliki župan ljubljanske oblasti, Ljubljana, 29. maja 1929 U. br. 8244/I–III. Vedno češče se drže javni govori na pokopališčih ob posebnih prilikah, ko je zbrano največje število občinstva. Tega izjemnega prostora se poslužujejo pogosto zlasti protidržavni elementi za hujskaške govore. Opozarjam pa na to, da veljajo za javne govor na pokopališčih isti predpisi, kakršni veljajo za shode pod milim nebom, da so torej po členu 5. zakona o zaščiti javne varnosti in reda v državi vsi taki govori brez predhodne dovolitve pristojnega upravnega oblastva prepovedani. Kdor ravna drugače, utegne biti sodno kaznovan z zaporom do 3 mesecev, poleg tega pa še z denarno kaznijo do 5000 din. Veliki župan: Dr. Vodopivec s. r. Tretji most na Zidanem mostu // V nadaljevanju pisec posveti kar tri strani gradnji »Tretjega mostu (železniškega) čez Savinjo pri Zidanem mostu 1929–1931«. Zapisu (z zgodovinskimi podatki) so dodani poldruga stran tipkopisa ter dva časopisna izrezka (eden iz Jugoslovana z dne 18. avgusta 1931, drugi pa iz Slovenca 13. avgusta 1931 z opisom blagoslovitve mostu po škofu dr. Tomažiču). K temu je pisec dodal naslednje: Velikost izvršenega dela kažejo številke: izkopanega je bilo 20.000 kubičnih metrov materiala, porabilo se je 31.000 kubičnih metrov peska in gramoza, za most 187 vagonov cementa, za II. etapo (to je za priključek mosta k obali) 194 vagonov cementa, vsega železa 25 vagonov, lesa 80 vagonov. Če bi se naložil ves material, ki se je odkopal, in tisti, ki se je za stavbo porabil, na vagone, bi jih bilo 9000; tvorili bi vlak, ki bi segal od Ljubljane do Laškega. Vse to dovršeno delo je trud domačih inženirjev, domačih podjetij in naših delavcev. Most ima 3 velike loke, srednji na 25 premer, druga dva vsak 35 m. Glavni nadzornik je bil inženir Avgust Pirkmajer, tehnični ravnatelj stavbne družbe »Slograd« v Ljubljani; stavbovodja inženir Anton Umek iz Brežic. Letalska nesreča // Dne 24. 4. 1930 okoli 9. ure predpoldne je nad Loko krožilo vojaško letalo iz Zagreba. Vodil ga je tukajšnji rojak, narednik Edvard Breznik. V motorju se je pojavila napaka, letalo je moralo pristati; z višine kakih 10 metrov je padlo na njivo zahodno zraven pokopališča na Dobravi in se razbilo. Pilot Breznik je bil na glavi močno ranjen, njegov tovariš mehanik,

ki je bil v trebuhu velikega ptiča, je ostal nepoškodovan. Blizu na njivi so vaščani delali, so hitro prišli na pomoč, da so Breznika rešili iz stroja. Drugi dan so ga vojaki odpeljali v bolnico v Zagreb, kjer je ozdravel. Ko so drugi dan vojaki razdrli letalo, so našli kompas celo ohranjen in ura je še šla. Nova maša // 20. julija 1930 je v Loki novo mašo pel Jožef Oberžan, rojen v Brišah št. 109 dne 20. 10. 1905; v jeseni 1930 je šel študirat 5. letnik bogoslovja, bolan na jetiki, umrl je na svojem rojstnem domu v Brišah 16. 4. 1931; zraven njega je v Loki pokopan njegov brat Franc, ki je bil učitelj v Cankovi, kjer je umrl 6 dni prej ko Jožef, 10. 4. 1931; od Cankove so ga semkaj prepeljali. Isti dan (20. julija 1930), ko je primiciral Jožef Oberžan v Loki, je v Marijini cerkvi v Mariboru pel novo mašo Franc Korban, v Loki (Sv. Peter 31) rojen 19. 11. 1902. K pogrebu Jožefa Oberžana je prišel dr. Franc Cukala, ravnatelj bogoslovja v Mariboru, in 15 tovarišev bogoslovcev… Sledi seznam 11 župljanov, ki so izstopili iz katoliške Cerkve in prestopili k drugim veroizpovedim (pravoslavni, protestantski, starokatoliški). Slovenski obrednik // Na božjega Telesa dan 1930 smo obrede in molitve pri procesiji prvikrat v slovenščini peli po novem obredniku, izdanem od škofov Maribor in Ljubljana. Verniki so bili veseli, slišeči v svojem jeziku velika božja dela. Leta 1933 je bil uveden slovenski »Rimski obrednik« in slovenski škofijski »Ročni obrednik« z dovoljenjem slovenščine pri sv. obredih razen sv maše; do tega leta je bila latinščina pri sv. obredih ukazana. Obzidje starega pokopališča, opuščenega l. 1835, v zahodni in južni strani je bilo cela razvalina. Leta 1931 smo naredili novo škarpo ali obzidje. »Stanje vseh zvonov v 6 cerkvah župnije Loka leta 1932« je naslov nad zadevnim prospektom na strani 331 (teža zvonov, glas, stari in novi zvonovi, stanje leta 1932). Novi mejniki //Leta 1932 so bili postavljeni betonski mejniki med župnijsko hosto – parcela 784 – in zahodno od župnijskega travnika – parcela 793 – in med travnikom (bivšim vinogradom) Antona Perdiha iz Račice št. 10. Ta Anton Perdih se sicer že nad 15 let nahaja v Ameriki, a njegova mati Ivana biva že nad 50 let,


prej kot posestnica, potem kot preužitkarica na istem domu št. 10 v Račici, zato dobro pozna meje domačega posestva in je ona osebno pokazala leta 1932, kje naj se postavijo mejniki, ki jih je vpričo Ivane Perdih in vpričo župnika vkopal Andrej Klenovšek iz Žirovnice št. 2 tako, kakor je pokazala Ivana Perdih. Izobraževalno društvo // Slovensko katoliško izobraževalno društvo (glej stran 300) je leta 1932 spremenilo pravila in ime (v Katoliško prosvetno društvo) v smislu novih postav. Leta 1933 je bilo oblastveno razpuščeno in še okoli 400 drugih slovenskih katoliških društev, ker se je nekaterim društvom in njih prosvetni zvezi očitalo politično delovanje. Naše društvo se je pritožilo in ban je razpust razveljavil. Društvo dela dalje, največ z razširjanjem katoliških časnikov in s posojanjem koristnih knjig. Ime občine Loka (pri Zidanem mostu) je bilo z zakonom o občinah od 14. 3. 1933 spremenjeno v ime »Zidani most«. 9. avgusta 1937 so na predlog ministra za notranje posle kraljevski namestniki (knez namestnik Pavle in še dva namestnika) podpisali ukaz, s katerim se občina Zidani most preimenuje v »Občina Loka pri Zidanem mostu«. Leta 1925 so usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega od Nikolaja plem. Gutmannsthal-Benvenuti kupile grad Weixelstein (Dvor) pri Radečah in nekaj bližnjih posestev – 30 hektarjev – brez Hotemeža in brez večine posestev za 3.000.000 dinarjev; nekaj let poprej (1911) je Jakob Stare kupil od Gutsmannsthala Hotemež in ogromno posestvo 387 hektarjev. Leta 1933 pa so usmiljenke kupile na dražbi tudi Hotemež in veliko posestvo za 3 milijone din. Dvor je dobil ime Marijin dvor; tu je materna hiša in za novinke; leta 1935 živi tu okoli 150 oseb; Hotemež pa je namenjen za bolne in onemogle sestre. Blizu Marijinega dvora je novo pozidana misijonska hiša sv. Jožefa. Prva misijonarja: Anton Zorko kot ravnatelj usmiljenih sester, dr. Alojzij Nastran kot duhovni voditelj. Z obema družbama je prišlo veliko molitve v ta kraj. Dne 1. novembra 1926 je Janez Cvek nastopil v Loki službo občinskega tajnika in organista, cerkvenik je bil Janez Rus, posestnik v Loki št. 6. Janez Cvek je rojen 25. 1. 1877 v župniji Žiri, vas Ledine srez Logatec, oženjen brez otrok, obiskoval orglarsko šolo v Ljubljani, služboval Ledine, Sodražica, Velike Lašče, Vipava, Štan-

ga in Prežganje pri Litiji, v Loki od 1. 11. 1926. Pokojninsko zavarovan kot občinski tajnik, kot organist ni zavarovan. Še 4 »odpadi od vere«. Pod naslovom Sv. Duh na Čelovniku sledi prepis članka konservatorja dr. Franceta Steleta iz »Zbornika za umetnostno zgodovino, IX letnik, izdalo Umetnostno zgodovinsko društvo, Ljubljana 1929, stran 135 in 136«. V članku dr. Stele med drugim pravi: »V prezbiteriju so povečini dobro ohranjene poznogotske freske, ki po svoji dekorativnosti prekašajo skoro vse druge v Sloveniji«. Od sester sv. Križa v Liègeu v Belgiji je došlo sporočilo, da je 5. septembra 1835 v Ziderporu, kraj Kalkuta v Indiji umrla slovenska misijonarka sestra Emilija roj. Amalija Koren, previdena s sv. zakramenti, v 42. letu starosti in ob 6. letu redovnega poklica; umrla je na tifusu, bolna komaj 14 dni. Rojena je bila 13. junija 1894 v Lokavcu št. 6. župnije Loka pri Zidanem mostu. Z nebeškim veseljem je pred 5 leti vstopila k misijonskim sestram sv. Križa, najprej v Liègeu v Belgiji in potem v Londonu, da se nauči angleščine. V Indijo je odpotovala 9. novembra 1933. Pri njenem vstopu je bil njen oče Janez Koren star 77 let, mati Marija 72 let, od časa njene smrti še živita oče in mati, 3 bratje in 4 sestre. Sledijo zapisi o popravilih pri raznih cerkvah (novi strop pri Sv. Duhu, prekritje strehe na zvoniku farne cerkve, novi strop pri sv. Fabijanu in Sebastijanu). Ganljiv je sledeči zapis: Pavlina Vihernik // 9. junija 1936 je umrla Pavlina Vihernik, 32 let pobožna, pridna, zvesta gospodinja v župnišču Loka, rojena 1. 8. 1857 na Laškem, od mladih let do visoke starosti 78 let je 60 let služila, ker je to spoznala za svoj poklic. Od mladih let je živela pobožno, kakor so povedale njene tovarišice: njena ljubezen sta bila Jezus in Marija od mladosti, njeno veselje je bilo: delati, moliti, cerkev zaljšati s cvetlicami; živela je tiho in mirno. Vedno doma, le enkrat na leto, okoli 30 let, vsako leto v soboto po Marijinem vnebovzetju je romala k Mariji na Zaplaz na Dolenjskem, in enkrat vsako leto je šla k svojim sorodnikom v Celju; svoj zaslužek je sproti darovala za dobre namene, svojo hišo v Laškem št. 103, ki jo je podedovala od staršev, je zapustila svoji sestri Celestini vdovi Konfidenti v Sovodni v Celju.

159


160

12. 7. 1936 je novo mašo pel Justin Oberžan, rojen v Brišah (Sv. Peter št. 100) dne 11. marca 1912… To je že tretji duhovnik iz iste družine. Sledijo zapisi o postavljanju mejnikov v župnijskem gozdu v Lokavcu, o nakupu – za 8000 dinarjev – nove župnijske kočije (mora ostati pri župnišču kot inventar, se ne sme nikomur posojevati ali prodati…), o občinskih volitvah 1936 (»naša« vladna lista dobila 538, druga skupina pa 123 glasov), o špiritizmu. O tem je zapisano: V letu 1936 se je začel špiritizem širiti po Račici, prinesel ga je človek iz Trbovelj. Ko je našel nekaj pristašev, so se zbirali v Račici hišna št. 43 ali št. 44 ali 33. Dne 8. 11. 1936 sta oba dušna pastirja v pridigi podučila ljudstvo, kaj je špiritizem, njegovo zgodovino in ali je grešen. Za veliko noč 1937 je »mala cerkev«, tako pravijo kapelici sv. Florijana v farni cerkvi, dobila 4 nove klopi na stroške cerkvenega ključarja Jakoba Tavčarja, ki je sam dal deske v vrednosti 300 din, mizarju Gričarju je plačal 900 din, skupaj 1300 din.

ciunkule), sprejem otrok v Marijin vrtec (o tem cela stran) ter ustanovitev fantovskega odseka. Tovarna podpetnikov // Jurkloštrska graščina (posestnik Henrik in Irena Falter) ima v Lokavcu velike gozdove (mejaš gozda župnijske nadarbine Loka, parcela 706). Leta 1919 je pod hišo Lokavec št. 50 tik železniške proge postavila parno žago; leta 1922 zraven žage tovarno podpetnikov (lesenih visokih pet); leta 1938 zaposluje okoli 60 delavcev, je velika dobrota za Lokavec, ker imajo ljudje zaslužek. Tudi nekaj žensk; ker je tovarna blizu izliva potoka Gračnice, se tudi tovarna imenuje tovarna v Gračnici ali po železniški postaji Rimske toplice, kjer nalaga svoje izdelke. Blizu tovarne je bila takrat postavljena enonadstropna hiša štev. 2 za pisarno in stanovanje. Z zanimanjem pregledal ob kanonični vizitaciji dne 24. maja 1939. Kronika naj se vestno nadaljuje. Ivan Jožef, škof

Birma 1939 // Dne 24. maja 1939 je bila birma v Loki. Škof dr. Ivan Jožef Tomažič so 23. maja privozili s svojim avtom iz Jurkloštra čez Rimske toplice ob 5. uri popoldne; sprejem je bil pri dveh stebrih pri vhodu na cerkveni prostor; vizitatorja so pozdravili domači župnik, župan Fr. Koren, šolski upravitelj Andrej Guštin, Jožef Culetto v imenu gasilskega društva, Marija Jenčič (Loka 26) za Marijino družbo, Mirica Tavčar za Marijin vrtec, še dva šolarja, mladenič Franc Župančič od Sv. Jurija za fantovski odsek. Potem je bila skušnja otrok Obnova lesenega mostu čez Žirovniški potok v Loki med obema vojnama iz veronauka v cerkvi. Drugi dan je bila škofova sv. maša ob 8., potem škofova Elektrika in vodovod // Kronista je posebej zanimala napeljava elektrike in vode v vas in tako je obema dogod- pridiga o križih življenja, potem molitev za rajne in pokoma posvetil posebno pozornost. Napeljavi elektrike je tem birmovanje. Kronist omeni še število birmancev in posvetil polovico strani (Dne 13. oktobra 1936 so prvikrat imena duhovnikov, ki so bili pri kosilu. zažarele električne luči v Loki … v jeseni 1938 je bila električna luč napeljana v farno cerkev in v župnišče v Loki), o vodovodu pa se je razpisal kar na petih straneh (izvirki, lastništvo, stroški, blagoslovitev). Med cerkvenimi novicami naj bo omenjena ustanovitev v Loki samostojne skupščine Tretjega reda sv. Frančiška (odpustek por-

Telefon // Dne 21. 6. 1939 se je pri pošti in brzojavu v Loki odprla telefonska služba. Nov prosvetni dom // Slovensko katoliško izobraževalno društvo v Loki, ustanovljeno leta 1903, ki je leta 1932 spremenilo svoje ime v »Katoliško prosvetno dru-


štvo«, je za svoje namene najelo sobo v raznih hišah; najprej v hiši št. 18, dalje št. 49, 31. Tega preseljevanja se je društvo naveličalo in sklenilo priti do svoje hiše. Leta 1892 je Franc Gamšek, poštar v Loki, postavil hišo št. 46. To hišo je kupil sosed Fran Raček, posestnik in krčmar v Loki št. 33. Od njega so hišo kupili tri člani društva; Alojz Esih, Hiacint Moro in Jožef Jenčič za 2000 kron. Od njih je leta 1912 kupila to hišo zadruga »Hranilnica in posojilnica v Loki«, ki je bila ustanovljena leta 1907. Hišo je prepustila društvu v uporabo; dvorana v njej pa je bila premala. Ko se je v letih 1936 in naprej začelo močno gibanje katoliške mladine, se je tudi v Loki ustanovil (1937) »fantovski odsek« in »dekliški krožek«, ki so želeli večjo dvorano za telovadbo in za gledališke igre. Stara hiša št. 46 pa ni bila sposobna za prezidavo in povečanje. Zato je posojilnica na prostoru stare hiše zgradila novo povečano, veliko dvorano za gledališke predstave, za telovadbo in shode. Hranilnica je za to plačala 101.671 dinarjev (okroglo sto tisoč dinarjev) iz zadružnega sklada, ki ga je v teku prejšnjih let v ta namen zbirala in hranjevala. Pri gradbi so sodelovali člani prosvetnega društva in fantovskega odseka z vožnjo, z lesom (okoli 16 kubikov), z delom. Hranilnica je toliko žrtvovala, da imajo naša društva svoje prostore. Hranilnica nima od hiše nobenih dohodkov. Lastnik hiše je hranilnica, dokler ta obstoji. Ker pa so člani društva pomagali pri gradbi (skupaj v vrednosti okoli 30.000 din), zato hranilnica prepusti nov prosvetni dom katoliškemu prosvetnemu društvu, fantovskemu odseku in dekliškemu krožku v brezplačno uporabo za 20 let, to je do 31. 12. 1958, dokler bojo društva delovala v dobrem katoliškem duhu. Ne dovolijo se nedostojne igre in sovražni shodi. Blagoslovljenje novega Prosvetnega doma // Blagoslovljenje novega prosvetnega doma v Loki se je izvršilo v nedeljo 18. 6. 1939. Druga služba je bila pred misijonskim križem, pri cerkvi, pridigoval je dr. Rudolf Hanželič, veroučitelj na državni realni gimnaziji v Celju, organizator katoliške mladine. Zjutraj je bil sprejem gostov na postajališču, od tam sprevod velike množice ljudstva z godbo pred prosvetni dom. Po sv. maši je dr. Hanželič pooblaščen blagoslovil nov dom. Potem sta govorila pred domom dr. Karel Capuder, gimnazijski ravnatelj iz Ljubljane, in dr. Miha Krek, minister. Popoldne je bil telovadni nastop mladine na velikem graj-

skem travniku pod vasjo. Sodelovala je godba iz Radeč. Telovadcev v kroju je bilo domačih 40, iz Šmarja pri Jelšah 42, iz Trbovelj 30, iz Radeč 30, iz Laškega 30… 1939 sadje // V jeseni 1939 je bilo izredno veliko sadja. 1939–40 huda zima // Zelo huda zima od sv. Štefana 1939 do srede marca 1940. Slomškova proslava // Prosvetni minister, Belgrad 21. sept. 1940, je odredil, da se dan smrti narodnega voditelja in vzgojitelja, velikega škofa Antona Martina Slomška 24. septembra odslej praznuje na vseh srednjih učiteljskih, meščanskih in ljudskih šolah v Sloveniji na isti način, kakor 27. januar in 4. februar. To sta pravoslavni praznik sv. Save in škofa Strosmajerja.

KRONIKA

župnik a Rudolfa Jermana Debeli zvezek nosi na hrbtu naslov Documenta parochiae S. Helenae in Loka in je popisan do strani 121. Njegova vsebina je razen nekaj zadnjih strani delo župnika Rudolfa Jermana.107

Naj navedemo Uvod: »Danes na dan sv. Benedikta opata dne 21. marca 1952 sem v božjem imenu začel pisati to knjigo, ki ima na hrbtu napis: »Documenta parochiae s. Helenae in Loka« in jo je pripravil že blagopokojni župnik Mihael Šket. Prejšnja kronika je v letih okupacije 1941–1945 zginila. Bog vedi, kakšna bo usoda te knjige, kako dolga bo vrsta njenih piscev! Naj bo vse zapisovanje vestno in natančno beleženje objektivnih dogodkov, ki jih bodo pozni zanamci radi prebirali. Kronika v pravem pomenu besede se začne v tej knjigi šele s popisovanjem dogodkov l. 1951. Vse za nazaj pa je le zbiranje gradiva za morebitno poznejšo obširno obnovo kronike. Viri, ki sem jih pri tem uporabljal in jih bom sproti navajal, so v glavnem Orožnova zgodovina in župnijski arhiv v Loki, 107 Rudolf Jerman, rojen 5. 1. 1910 v kraju Suderwich (Westfalija) v Nemčiji, je deloval kot župnik v Loki od 21. maja 1951 do 31. julija 1987 in kot duhovni pomočnik v Loki od 1. avgusta 1987 do 5. julija 1989. Umrl je 10. aprila 1992 za posledicami kapi na domu Videm–Krško kot upokojeni župnik.

161


kolikor ga je po drugi svetovni vojni še ostalo. O prejšnji kroniki se ve, da je bila obširna, znamenita in starodavna. Župnik M. Šket – izvrsten zgodovinar, jo je pisal 38 let. On, ki bi edini mogel pričati o njeni vsebini, je žal umrl, še preden je kronika zginila. Po Uvodu si sledijo »Vrsta loških župnikov« od l. 1269 do 1951«, »Vrsta loških kaplanov« od 1861 do l. 1941« ter »Kronologija« (od l. 1208 do 1945). Iz poglavja Čas vojne in okupacije 1941–1945« objavljamo sledeče zanimivosti, ki jih je pisec povzel iz zapuščine župnika Šketa.

162

1941 … Na cvetno nedeljo 6. 4. 1941 je (op. p. – Nemčija) nenadoma napadla z bombniki celo Jugoslavijo na veliko krajih ob mejah. Na Zidanem mostu je padlo 5 bomb brez velike škode. Letala z bombami, ki so tisto nedeljo letela nad Loko, so povzročila grozen strah, ropotanje strojev v zraku ter strašno tuljenje. Bomba nad Loko ni bila vržena nobena. Pač pa na Bregu se dve nista razpočili. Nekaj dni je bilo mirno. Na veliki četrtek pa so z neštevilnimi avtomobili prevažali nemško vojsko na srbsko fronto skozi Loko, še več pa skozi Radeče. Pa so se čez par dni že vračali. V župnišču v Loki so prenočili trije nemški podčastniki v noči od 11. do 12. aprila. Bili so vljudni. 17. 4. 1941 so Nemci prevzeli upravo občine v Loki, železnico in pošto na Zidanem mostu, 22. 1. 1941 zvečer ob 11 h so prišli 4 nemški orožniki pod vod. Gendarmeriewachtmeistra, ki se je legitimiral, in so vzeli gotovine farne cerkve 3000 din, odvedli g. kaplana Jožeta Luskarja neznanokam, župnika Mihaela Šketa, na smrt bolnega in 73 let starega, so pustili. Isto noč so bili odpeljani g. Jožef Pretnar žup. na Razborju, g. Mihael Kristovič, ž. v Širju, drugi dan pa g. Lovšin in Tomažin, kaplan v Radečah, 1 misijonar iz Marijinega Dvora (Zdešar), dalje kaplan na Laškem, župnik od Sv. Miklavža Čebašek, ž. od Sv. Jedrti Lovrenčič, ž. g. Dolar-Medvešek – enako po vseh župnijah. Vsi so bili zaprti v Laškem in potem v Celju. Zvedelo se je kmalu, da so se te aretacije vršile vsled denunciacij domačinov. To so povedali nemški orožniki v Sevnici in v Laškem. Od 15. 4. dalje je bila pošta zaprta za civilni promet, tovorni promet ustavljen. Šolski pouk je ponehal. Sejma 3. maja ni bilo. 6. maja je šla deputacija 5 mož na Laško prosit za oprostitev Luskarja, pa ni nič dosegla. Politkomisar ni bil doma. 8. maja se je začel v šoli pouk dečkov

od 10 do 14 leta starosti samo v nemščini. Brez verouka. Odstranili so križ iz šole, občine in vseh uradov. Nemški učitelj je govoril samo nemško. Domači učitelj Gostiša je moral pri tem slovensko povedati. 3. maja je nesel Ludovik Luskar, brat kaplana Luskarja, prošnjo za izpustitev tega kaplana iz zapora. Prošnjo je podpisala občina Št. Vid na Planini. Podobno prošnjo je podpisalo nekaj mož iz Loke. Prošnjo je nesel politkomisarju v Maribor, pa ni nič dosegla. Ker je bila pošta zaprta, ni bilo nobenih časopisov, nobenih vesti, kaj in kako je po bojiščih in kaj se godi na deželi. Ljudje pa so prenašali razne lažnive in izmišljene novice. V nedeljo 27. aprila je imel v Loki službo božjo g. Klenovšek, salezijanec iz Radne. 5. maja je prišel neki bivši orožnik z nemškima vojakoma in mu naznanil, da mora takoj odtod zginiti. In odšel je (Klenovšek). Tako je bilo potem v Loki: župnik bolan, kaplan v ječi, brez službe božje. 12. maja so prišli orožniki iskat »Lebensmittel«. Ker je v župnišču revščina, so vzeli 50 kg pšenice. Kmalu nato so odnesli 6 krstnih knjig, nato poročne in mrliške knjige. Potem so šli k železni blagajni hranilnice. Niso znali odpreti in so se smejali, ko jo je odprl predsednik. Vse knjige so pobrali, denarja je bilo le 50 din gotovine. Hranilnica je bila že od 1940 v likvidaciji. 2. 5. je bil župan, Franc Koren, krščanski mož, z dekretom politkomisarja na Laškem razrešen službe, postavljen drugi nemškega mišljenja. Razpuščen občinski odbor, 9. maja občinski sluga Franc Koren razrešen službe, ker ni znal nemško. Za potovanje v Ljubljano ali Zagreb je bilo potrebno dovoljenje od politkomisarja v Laškem, kar pa se je zelo težko dobilo, od 14. maja dalje pa se sploh ni več dobilo. 13. maja so bili duhovniki jetniki v Laškem spuščeni za 24 ur: odločijo naj se za izgnastvo na Hrvaško ali pa za taborišče (prisilno delo) v Dachau na Bavarskem. Molili so k Sv. Duhu in 16 se jih je odločilo za Hrvaško, 8 za tujino. Loški g. kaplan Jožef Luskar, razborški župnik Josip Pretnar, žup. Lovšin in kaplan Tomazin iz Radeč, misijonar lazarist Zdešar iz Marijinega Dvora v Radečah in drugi so se odločili za Hrvaško. V pregnanstvo je smel vsak vzeti s seboj 2000 din. Ganljivo je bilo slovo: Luskar je imel zvečer 13. V. še šmarnice (branje o Mariji) in pete lit. M. B. Nastalo je silno jokanje otrok in odraslih, ki jim je povedal trpljenje v ječi in izgon v


pregnanstvo. Drugi dan 14. 5. je moral biti ob 2 h v Zidanem mostu in potem v Laškem. 30. 6. napovedano: da je župnijsko premoženje (premično in nepremično) zaplenjeno. Novi od države nastavljeni oskrbnik je dal večino njiv v najem. Najemnino je pobrala nemška država. 26. sept. so odnesli na drž. urad še vse ostale matične knjige, kolikor jih niso že poprej. Preseljevanje ljudstva: iz Loke so zgodaj izselili cele dužine: Rogelj, Žagar, Zgonc. Delavci so začeli dobiti velike plače. Vsak moški je bil sprejet k železnici. Kmalu so jih začeli transportirati v nemške kraje. Zadnje dni oktobra, ko je bilo že hladno, so začeli masivno preseljevati kraje brežiškega okraja; Čatež, Vel. Dolina, Bučka, Raka, Baden. Selili so tudi starčke in otroke. Vlačili so jih v vagone in odpeljali neznanokam. Rečeno je bilo, da v Nemčijo. Župnik v Loki je dobil nalog od Wirtschaftsrata Trifail (Gospodarskega sveta Trbovlje), da mora od 1. 10. dalje plačati mesečno 60 RM = 1200 din za stanovanje in hrano. On pa nima nobene plače, nobenih dohodkov, ker ne opravlja nobenih cerkvenih opravil, marveč leži na smrt bolan. Dobri možje farani so se dogovorili, da bodo zanj plačevali – tako mora župnik iz beračenja živeti. 25. 11. 1941 so Nemci odvzeli kroniko – 2 knjigi. 19. 12. 1941 je bila v resni nevarnosti kapela sredi Loke, da jo bodo Nemci podrli. 1942 1. 6. 1942 začne pri občini Steinbrück poslovati Standesamt (Stanovski urad), ki se mu mora prijaviti vsak slučaj rojstva, poroke in smrti. 17. 6. 1942 je bil nabit plakat, da je bilo 43 mladih moških v Celju in Mariboru postreljenih in prej že večkrat. Aprila 1942 so morale usmiljenke zapustiti Marijin Dvor pri Radečah, najprej 52, nekaj tednov poznejše 23 z lazaristom Gregorjem Flisom. Odvedeni so bili v Gradec. V Radečah so ostale samo 3 sestre za postrežbo bolnikom v Hotemežu. Od tedaj ni bilo v Radečah nobenega duhovnika več. Brez duhovnika so bile župnije Radeče, Svibno, Šentjur pod Kumom, Šentjanž, Širje, Razbor. Župnik v Loki je bil na smrt bolan. V Loko je prihajal trapist iz

Rajhenburga, ki je od časa do časa opravil nekaj verskih obredov in se je spet vrnil v Rajhenburg. V l. 1942 ni bilo prvega sv. obhajila. Verouka nobenega. Slovenščina v cerkvi prepovedana. Zvoniti se je smelo samo 5 minut za mrliča. V Rajhenburgu je neka gospodična učila otroke krščanskega nauka, pa je bila za to 14 dni zaprta v Krškem.

163

Pogled na zvonik župnijske cerkve sv. Helene in župnišče s trga med drugo svetovno vojno.

1945 V času preobrata v maju 1945 so padli na teritoriju loške župnije: ·· 1 ustaš, pokopan v Lokavcu pri hišah št. 1, 24, 36 ·· 2 nemška vojaka, pokopana v Lokavcu pri hiši št. 41 ·· 1 nemški vojak, pokopan na Sv. Lovrencu pri Keršlinu ·· 1 vojak (samomor), pokopan v Loki pri hiši 25 ·· 1 vojak, pokopan v Loki pri hiši 34 ·· 1 vojak, pokopan v Loki v gozdu nad Vrtačnikom ·· 1 fant iz Rogaške Slatine, pokopan v Loki v gozdu nad Vrtačnikom ·· 2 vojaka pri sv. Juriju na pokopališču ·· 3 partizani, pokopani na Bregu pri Meznerju ·· 9 ustašev, pokopani na Bregu pri Meznerju ·· 10 nemških vojakov, pokopani v Loki na pokopališču (padli ali ubiti ob bombardiranju 1. 5. 1945). Padlo pa je še precej veliko število in pokopani so po poljih, ob cestah itd.


164


Drago Sobočan

Dušni pastirji v župniji sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu Vik arji, upr avitelji in župniki V tem poglavju predstavljam vikarje, župnike in kaplane. Seveda vseh od začetka vikariata leta 1208 ni mogoče najti. Od začetka so imeli skoraj vsi naziv vikar, kar je razumljivo za tisti čas, tu in tam pa še naziv kaplan, kar pomeni, da v 17. stoletju ni bilo dovolj duhovniških poklicev, kajti med njimi so tudi nekateri iz drugih škofij. To je razumljivo, ker je na tem območju vladala zmeda zaradi protestantizma, ki je bil v tem delu avstrijske monarhije dokaj močan. 17. oktobra 1495. leta pa se že zasledi naslov parohus – župnik, kar pomeni da je v nekem pomenu župnija samostojna in tudi dušni pastirji so bili v svojem pastoralnem delu samostojni in ne več odvisni od prvotne pražupnije v Laškem in župnika. Prvi kaplan se pojavi leta 1632, ni pa izključena možnost, da bi lahko bil tudi prej, ampak jaz ga nisem zasledil v nobenem viru. Kaplani se potem pojavljajo vseskozi, le v nekaj majhnih presledkih jih ni. Neprekinjeno obdobje kaplanov pa se konča s Štefanom Čakšem 1. avgusta 1940. Od takrat razen Ludvika Lajnščka ni več kaplanov, kar pomeni, da se je že pričela kriza duhovnih poklicev. Vplivale so tudi politične razmere po drugi svetovni vojni, ki so bile cerkvi nenaklonjene ali nasprotne.

165


Vikar: ALBERT (Allbertus vicarius de Lok) je bil prisoten pri sodnijski razpravi 8. novembra 1269 v cerkvi sv. Martina v Laškem (razprava zaradi spora za dajatve od zemljišča med dvema samostanoma: benediktinci v Gornjem Gradu in samostanom Jurklošter, razsodba v korist Gornjega Grada).108

166

Duhovnik: VIGANDUS (domino Vigando plebano in Loch) se omenja v listini z dne 1. julija 1325.109 (op. ur.)

Duhovnik: SCHEYRER IVAN (HANS) (Hans der Scheyrer pharrer110 zu Lakch) se omenja v listini z dne 4. maja 1398.111 (op. ur.) Duhovnik: SCHIERMER NIKOLAJ (NICLASEN) (Niclasen Schiermer pfarrer zu Lok) se omenja v listini z dne 18. oktobra 1427.112 (op. ur.) Duhovnik: LOVRENC (de Loch), 3. julija 1493.113 108 Prim. Ignac Orožen, Das Dekanat Tüffer, Lavanter Dom – Kapitular Marburg, 1881, 449 109 Pavle Blaznik, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, 1. zvezek (A–M), Maribor, 1986, 447. 110 Nemška beseda »pharrer, pfarrer« - župnik - v tem času še ne pomeni nujno župnika v našem pomenu besede, ampak gre po vsej verjetnosti za ljudsko poimenovanje« duhovnika in ne za njegov družbeni status. Nedvomno pa je, da gre za duhovnika, ki je deloval v dušnem pastirstvu v teritorialno zaokroženi cerkvenoupravni enoti. (op. ur.) 111 Arhiv Republike Slovenije, Zbirka listin, AS 1063, št. 325. 112 Arhiv Republike Slovenije, Zbirka listin, AS 1063, št. 491. 113 Prim. Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), Slekovčeva kartoteka duhovnikov, št. 340. Odslej bom samo navajal v opombi Slekovčeva kartoteka. Avtor kartoteke duhovnikov Matija Slekovec jo je sestavil na podlagi raznih listin. Kartoteka škofijskega arhiva v Gradcu in škofijskega arhiva Mariboru je razdeljena na posamezna stoletja (vek) in po abecednem

Župnik: MATIJA (MATTHIAS) v Loki na Štajerskem, patriarh Nikolaj (Miklavž) je zadolžil Matija s procesom (ukaz zaradi neke pravde) med duhovnikom Jakobom Steclasom in duhovnikom Leonhardom pl. Tiverom in Mihaelom iz Moravč na drugi strani, 17. oktobra 1495.114 Vikar: MAGLIČ VID, farni vikar in namestnik župnika se imenuje 17. junija 1499 in 3. junija 1500. Leta 1498 je postal ekonom in precej po tem župnik v moravški fari, iz Loke postavljen 1498 od patriarha za ekonoma moravške fare; 27. junija 1498 se imenuje župnik.115 Duhovni pomočnik: WAISEENSTAYNER ŽIGA 23. september 1499.116 Duhovnik: SEYTAN IVAN, iz Loke se imenuje 23. januarja 1502.117 Župnik: TRUBAR PRIMOŽ 1527–1542, inštaliran 1540.118 Vikar: RUGELJ JERNEJ, 1530; loški župnik Primož Trubar se ga spominja 28 let kasneje v svojem besedilu proti zidavi cerkva »En regišter … ena kratka postila« iz leta 1558 (op. ur.).

114 115 116 117 118

seznamu, oštevilčena pa je po zaporednem redu. Prim. Slekovec, 379; Ignac Orožen, n. d., 449. Prim. Slekovec, 412, 413 in 496. Prim. Slekovec, 651. Prim. Slekovec, 1110. Prim. Ignac Orožen, n. d., 449.

Župnik: STRELA URBAN, župnik v Škalah, je ocenjeval 1. marca 1544 »svoje dohodke in pridelke od nadarbine župnije Loka pri Radečah«. Že leta 1535 je bil imenovan za župnika v Škalah in kanonika v Ljubljani. Na župniji Loka, od katere je užival nadarbine, je verjetno vzdrževal enega vikarja. V Gajšnikovi Topografiji je prikazan vrstni red župnijskih predstojnikov od 1540 do 1744 z izjemo Urbana Strela in Dominika de Serpentinisa, kakor jih je Gajšnik našel napisane na neki tabli v zakristiji.119 Župnik: DREFFALT GREGOR, od 1547 do 1554, potem je postal nadžupnik v Laškem (Laškem trgu).120 Župnik: KLUKEC GREGOR od 1554.121 Župnik: RUDER PAVEL od 1563 do 1567.122 Župnik: KOKL JAKOB, inštaliran 24. februarja 1567.123 Župnik: SERPETINO DOMINIK (DOMINICUS DE SERPENTINIS), pri Radečah, naveden v neki listini z dne 17. aprila 1575. Takrat je bil priča zastavni listini jurkloštrskega urada Rečica višjemu duhovniku Polidorju pl. Montagnani. Vizitacijski zapisnik generalnega vikarja oglejskega patriarha Pavla 119 120 121 122 123

Prim. Ignac Orožen, n. d., 449. Prim. Slekovec, 142; Ignac Orožen, n. d., 450. Prim. Ignac Orožen, n. d., 450. Prim. Slekovec, 1003; Ignac Orožen, n. d., 450. Prim. Slekovec, 491; Ignac Orožen, n. d., 450.


Bizancija, kotorskega škofa, iz leta 1581 pravi, da je župnik v Loki Dominik pl. Serpentino, doma iz Neaplja, in da ima dva kaplana. Obhajancev je bilo tedaj samo 300 in 111 birmancev; mnogo jih je bilo osumljenih krivoverstva (op. ur.).124 Župnik v Loki pri Radečah menja leta 1597 z Andrejem Stecherjem, župnikom v Ribnici, vendar mora poplačati ribniške župnijske dolge, a šele 28. marca 1599 je bil potrjen za Ribnico. Avgusta t. l. je odšel na svojo faro v Loko zidat pogorelo župnišče in med tem sta hotela vikarja Luka Krafelj in Matija Lešnik nadaljevati v njegovem imenu.125

mestu neki meščan otipaval. Leta 1574 je bil vikar v Radečah. Leta 1587 se je podpisal na steni za velikim (glavnim) oltarjem v Loki.127

Župnik: KOKHALL JURIJ, 1573 (glej I. Orožen: Dekanat Neukirchen str. 604). Leta 1585 je bil že Dominik Serpentino župnik v Loki (vizitacijsko poročilo 1585).

Župnik: TAVČER (TAUTSCHER) ANDREJ, od 26. avgusta 1663 do 22. januarja 1664. Cooperator: v Loki od 4. maja 1651 do 15. aprila 1663.131

Župnik: KOKL DOMINIK, od leta 1578. Možno je, da je bil identičen s pred njim omenjenim Dominikom Serpentinom. Moral pa bi biti tukaj župnik že pred letom 1578.126 Župnik: SLÄDE DANIEL, od 1582. Leta 1574 je bil vikar v Radečah. O njem prepoveduje Valvasor (XI. knjiga, str. 464). Župnik naj bi na novo leto več hodil v Radečah v koretlju in s kadilnico (po običajnih hišni blagoslovih) in ga je na javnem 124 Josip Gruden, Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem: Vizitacijska poročila Pavla Bizancija, v: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, Ljubljana, 1907, 133. 125 Prim. Slekovec, 1107–1108; Ignac Orožen, n. d., 450. 126 Prim. Slekovec, 490; Ignac Orožen, n. d., 450.

Župnik: GLAVIČ JAKOB, Gajšnik ga imenuje »župnik anno inverto« (z novim letom je postal župnik).128 Župnik: KOPRIVNIK (KOPRIVIC) LUKA, od 1595 do 1618.129 Župnik: TAUTSCHER ANDREJ, od 1618 do 1662, najbrž je 1663 tukaj umrl.130

Župnik: TAVČAR (TAUTSCHER) PRIMOŽ, od 12. februarja 1664 do 4. decembra 1679, kaplan v Loki od 22. marca 1632 do 24. aprila 1638.132 Župnik: SCHIFFERER JURIJ, od 7. maja 1680 do 23. februarja 1687.133

127 128 129 130

Prim. Slekovec, 1140; Ignac Orožen, n. d., 450. Prim. Ignac Orožen, n. d., 450. Prim. Slekovec, 494; Ignac Orožen, n. d., 450. Prim. Slekovec, 2106; Ignac Orožen, n. d., 450; v vizitacijskem zapisniku iz leta 1627 se omenja v Loki vikar Andrej Jauuer, ki že deset let skrbno opravlja svojo službo; prim. Archivio Segreto Vaticano, Archivio Nunziatura di Vienna, Acta Visitationum, Nr. 4 (odslej: ASV/ANV). 131 Prim. Slekovec, 2114; Ignac Orožen, n. d., 451. 132 Prim. Slekovec, 2117; Ignac Orožen, n. d., 451. 133 Prim. Slekovec, 1780; Ignac Orožen, n. d., 451.

Župnik: GETSCHEL JAKOB od 1687 do smrti 21. septembra 1694.134 Župnik: MAUROVIČ (MAUROVICH) JANEZ, od 24. septembra 1694 do smrti leta 1713 (krstil je še 23. aprila 1713).135 Vikar: KRIŽAJ VALENTIN, 1704.136 Župnik: GLAVINICH DE GLAMOČ SEBASTIJAN se omenja 24. julija 1713 kot župnik, v krstni knjigi do svoje smrti septembra 1725.137 Župnik: POP FRANC KSAVER SIGMUND, doktor teologije, od 1725 do aprila 1729.138 Župnik: KHILLAU pl. EHRENSTEIN FRANC FERDINAND, doktor teologije, apostolski protonotar, od aprila 1729 do 21. septembra 1744. Khillau je okoli leta 1730 dobil od Jakoba Lovrenca pl. Flachenfelda, lastnika loške graščine (1730–1734), dovoljenje za postavitev kalvarije – kapelic križevega pota na griču nad vasjo, imenovanem Belvedere, ki je bil v lasti graščine. Ko je bilo za zidanje kapelic že vse pripravljeno, je graščak dano dovoljenje preklical. Leta 1732 je Khillau postavil na trgu sredi vasi veliko kapelo s kipom Brezmadežne Device Marije, leta 1733 pa kapelo sv. 134 135 136 137 138

Prim. Slekovec, 477; Ignac Orožen, n. d., 451. Prim. Slekovec, 1165; Ignac Orožen, n. d., 451. Prim. Slekovec, 1505. Prim. Slekovec, 669; Ignac Orožen, n. d., 451. Prim. Slekovec, 2337 – 2338; Ignac Orožen, n. d., 451.

167


Frančiška Ksaverija poleg župnijske cerkve v Loki (op. ur.). Zanimivost iz njegovega časa je tole: leta 1771 je dobil Khillau nalog od oblasti, da mora sestaviti operat o začetkih, dotaciji in dolžnostih tukajšnje župnije. O tem operatu, ki je shranjen v nadžupnijskem arhivu, pravi Slomšek dobesedno: »Er entwirft darüber ein klägliches Bild.«.139

168

Župnikov vikar: SCHNELLIN pl. SCHNEIDENHEIMB JAKOB, od 19. oktobra 1735 do 31. marca 1741.140

Župnik: GAJŠNIK JANEZ KRSTNIK od aprila 1744 do smrti 31. julija 1766 v Loki. Gajšnik je pred župnikovanjem v Loki kar štirideset od leta 1704 do leta 1744 služboval v Laškem. V tem času je napisal znamenito in izredno dragoceno topografijo laške dekanije »Compendiosa totius archiparochiae Tyberiensis topographia a R. D. Joanne Baptista Gayschneg in eadem archiparochiae caesareae ad s. Martinum« (končana 1747), v kateri je podrobno opisal in tudi narisal vse cerkvene stavbe, med njimi tudi cerkve v župniji sv. Helene v Loki.141 Župnik: JUREŽIČ ANTON MAKSIMILIJAN, imenovan oktobra 1766 do smrti 11. novembra 1783.142 139 Prim. Prim. Slekovec, 1219;.Josip Mravljak, Nadžupnija in dekanija Vuzenica, v samozaložbi, Maribor 1928, 32-33; Ignac Orožen, n. d., 451452. 140 Prim. Slekovec, 2787. 141 Prim. Slekovec, 608; Ignac Orožen, n. d., 452. 142 Prim. Slekovec, 1084; Ignac Orožen, n. d., 452.

Vikar: VERTOVŠEK LOVRO, v Loki 3. junija 1784. Rojen okrog leta 1740 na Razborju pod Lisco, takrat župnija Loka.143 Župnik: BIZJAK (WIZIACK, WISJAK) JANEZ MATEJ, imenovan 1. januarja 1784 do 7. marca 1806.144 Provizor: GOGOLA ANDREJ, od 8. marca 1806 do 24. septembra 1806. Župnik: GOGOLA ANDREJ, od 24. septembra 1806 do smrti 26. julija 1820.145 Provizor: ŠTURM (STURM) JERNEJ, od septembra 1820 do 24. aprila 1821.146 Župnik: ČRNE (ČERNE, TSCHERNE) MARTIN, od 25. aprila 1821 do 22. aprila 1828.147 Župnik: UREK (URREGG) ANDREJ, od 23. aprila 1828 do 22. aprila 1835.148 Provizor: ŠRAMIL (ŠMUNTZ) JANEZ, od 21. aprila 1835 do 31. avgusta 1835. Župnik: RAJC (REITZ) ANTON, od 1. septembra 1835 do 3. decembra 1845, častni kanonik.

Provizor: RAJC (REITZ) ANTON, od 3. decembra 1845 do 18. marca 1846.149 Provizor: FEINTINGER FRANC, od 3. decembra 1845 do 18. marca 1846. Župnik: PLEŠNIK (PLESCHNIGG) MARKO, od 18. marca 1846 do smrti 12. februarja 1864. »Zgodnja Danica«, katoliški cerkveni list, izhajajoč v Ljubljani, je imel v št. 6 od 20. svečana 1864 tale dopis: »Od Kranjsko – štajerske meje J. H. (Janez Hašnik ?) – Preteklo nedeljo, to je 14. t. m. popoldan ob štirih, smo pokopali po širokem znanega gostoljuba ino mnogo spoštovanega duhovnika, častivrednega gospoda Marka Plešnika, ki so bili od leta 1846 za farmeštra v Loki pri Zidanem mostu v lavantinski škofiji. Rajni so bili 56 let stari, leto in dan so že po malem bolehali ino že dvakrat se je bil pri njih mrtvoud napovedal, v četrtek pri kosilu pa jih je tako hudo zadel, da so v petek zjutraj ob 6 v Gospodu zaspali. 21 duhovnikov in silno veliko ljudstva jih je žalovaje do pokopališča spremavalo in jokaje iz srca zdihovalo: »Škoda jih je! Bog jim daj večni mir ino pokoj!«150 Provizor: PIHLER (PICHLER) SIMON, od 23. februarja 1864 do 15. maja 1864.

143 144 145 146 147 148

Prim. Slekovec, 3466. Prim. Slekovec, 191; Ignac Orožen, n. d., 452. Prim. Slekovec, 683; Ignac Orožen, n. d., 452. Prim. Slekovec, 266. Prim. Ignac Orožen, n. d., 453. Prim. Ignac Orožen, n. d., 453-454.

149 Prim. Ignac Orožen, n. d., 454. 150 Prim. Ignac Orožen, n. d., 454.


Župnik: RIPŠL (RÜPSCHL) KAREL FERDINAND, od 15. maja 1864 do 31. avgusta 1874.151

Provizor: ŠUMMER (ŽUMER) MIHAEL, od 15. septembra 1874 do 24. novembra 1874.152

Župnik: SORGLECHNER (SOLGENNER) JOŽEF (JOSIP), od 1. julija 1884 do 9. februarja 1887.158 Župnik: KOROŠEC (KOROSCHETZ) MIHAEL, od 10. februarja 1887 do 31. julija 1896.159

Župnik: BUNČEK JOŽEF, od 25. novembra 1874 do smrti 12. marca 1882.153

Provizor: CIGLAK JAKOB, od 1. avgusta 1896 do 30. januarja 1897.160

Provizor: TRIBNIK KAREL, od 20. marca 1882 do 31. maja 1882.154

Župnik: PRESEČNIK GREGOR, od 31. januarja 1897 do 31. julija 1898.161

Župnik: ŽIČKAR (SCHITSCHKER) ANTON, od 1. junija 1882 do smrti 13. novembra 1883.155

Provizor: ROŽMAN JANEZ, od 1. avgusta 1898 do 31. decembra 1898.162

Provizor: GORENČAN ANTON, od 17. novembra 1883 do smrti 14. junija 1884.156 Provizor: KUKOVIČ BLAŽ, od 15. junija 1884 do 1. julija 1884. Pred tem deloval kot kaplan v Loki pri Zidanem Mostu od 26. novembra 1883 do 14. junija 1884 in od 1. julija 1884 do 16. novembra 1886.157

169

Župnik: SKUHERSKÝ LEOPOLD, od 1. januarja 1899 do 30. novembra 1903.163 Provizor: TROFENIK JOŽEF, od 1. decembra 1903 do 30. aprila 1904. Kaplan v Loki pri Zidanem Mostu od 1. maja 1904 do 31. avgusta 1905.164

Provizor: KUKOVIČ BLAŽ, od 16. junija 1886 do 16. novembra 1886. 151 Prim. Ignac Orožen, n. d., 454. 152 Prim. Nadškofijski arhiv v Mariboru (NŠAM), Kartoteka duhovnikov (pokojnih) službeni list. 153 Prim. Ignac Orožen, n. d., 454. 154 Prim. NŠAM, Kartoteka duhovnikov (pokojnih) službeni list. 155 Prim. NŠAM, Kartoteka duhovnikov (pokojnih) službeni list. 156 Prim. NŠAM, Kartoteka duhovnikov (pokojnih) službeni list. 157 Prim. NŠAM, Kartoteka duhovnikov (pokojnih) službeni list.

Župnijski upravitelj: ŠKET MIHAEL, od 1. maja 1904 do smrti 24. oktobra 1942, soupravitelj za Širje od 26. avgusta 1927 do 18. oktobra 1927. Med drugo svetovno vojno ni bil preseljen. , 27. aprila 1929 je bil imenovan za knezoškofijskega duhovnega svetovalca (št. 736).165

158 Prim. NŠAM, Kartoteka duhovnikov (pokojnih) službeni list. 159 Prim. NŠAM, Kartoteka duhovnikov (pokojnih) službeni list. 160 Prim. NŠAM, Kartoteka duhovnikov (pokojnih) službeni list. 161 Prim. NŠAM, Kartoteka duhovnikov (pokojnih) službeni list. 162 Prim. NŠAM, Kartoteka duhovnikov (pokojnih) službeni list. 163 Prim. NŠAM, Kartoteka duhovnikov (pokojnih) službeni list. 164 Prim. NŠAM, Kartoteka duhovnikov (pokojnih) službeni list.

Mihael Šket

Župnijski upravitelj: LAJNŠČEK LUDVIK, od 1. januarja 1946 do 21. maja 1951.166 Župnik: JERMAN RUDOLF, od 21. maja 1951 do 31. julija 1987. Duhovni pomočnik: JERMAN RUDOLF, od 1. avgusta 1987 do 5. julija 1989.167 Soupravitelj: LUKNAR FERDO, od 1. avgusta 1987 do 1. avgusta 1988.168 165 Prim. NŠAM, Kartoteka duhovnikov (pokojnih) službeni list. 166 Prim. Nadškofijski ordinariat v Mariboru (NŠOM), Kartoteka duhovnikov (umrlih) službeni list. 167 Prim. NŠOM, Kartoteka duhovnikov (umrlih) službeni list. 168 Prim. NŠOM, Kartoteka duhovnikov (umrlih)


Župnik: STRMŠEK MILAN, od 1. avgusta 1988 do 1. avgusta 1998.169 Župnik: MARČUN PETER, od 1. avgusta 1998 do 1. avgusta 2001.170 Župnijski upravitelj: KMET ANTON, od 1. avgusta 2001 do 15. septembra 2006.171

170

Župnijski upravitelj: TODOROVIČ DUŠAN, od 15. septembra 2006 dalje.172

K aplani pri sv. Heleni v Loki pri Zidanem Mostu Pričujoči seznam službujočih kaplanov je od časa, ko sta v pisnem viru znana prva sočasna kaplana Jurij Konec in Krištof Sebajec, od leta 1581 (op. ur.) do Štefana Čakša, ki je deloval kot zadnji kaplan po vrstnem redu v tej župniji od 10. avgusta 1933 do 1. avgusta 1940, skušam podati samo podatke o službovanju pri sv. Heleni v Loki pri Zidanem Mostu (čas in službeno mesto) V oklepaju je naveden priimek v obliki, kakor je zapisan v virih, osebna imena pa so navedena v sodobni slovenski obliki. KONEC JURIJ in SEBAJEC KRIŠTOF se omenjata leta 1581 kot kaplana v Loki v vizitacijskem poročilu generalnega vikarja oglejskega patriarha Pavla Bizancija, kotorskega škofa. Jurij Konec je bil doma iz Višnje Gore, Krištof Sebajec iz Kranja 173 (op. ur.).

PRAESINGER, omenjen v vizitacijskem zapisniku iz leta 1627174 (op. ur.). TAVČAR (TAUTSCHER) PRIMOŽ, od 22. marca 1632 do 24. aprila 1638.175

službeni list. 169 Prim. NŠOM, Kartoteka duhovnikov (živih) službeni list. 170 Prim. NŠOM, Kartoteka duhovnikov (živih) službeni list. 171 Prim. NŠOM, Kartoteka duhovnikov (živih) službeni list. 172 Prim. NŠOM, Kartoteka duhovnikov (živih) službeni list.

173 Josip Gruden, Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem: Vizitacijska poročila Pavla Bizancija, v: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, Ljubljana, 1907, 133. 174 ASV/ANV, Acta Visitationum, Nr. 4. 175 Prim. Slekovec, 2117.

LAPITIUS MATIJA, cooperator v Loki od 18. maja 1638 do 11. aprila 1644.176 SCHREINER ANDREJ, cooperator v Loki od 29. aprila 1644 do 18. aprila 1651.177 TAVČER (TAUTSCHER) ANDREJ, od 4. maja 1651 do 15. aprila 1663.178 GUTSOLD (GUETTZELT) LUKA, cooperator v Loki od 7. avgusta 1663 do 9. aprila 1665.179 LAUBINGAR JANEZ Rojen v Kamniku leta 1630, v duhovnika posvečen leta 1658, prezbiter in ostervitez 1658, od leta 1661 do 1663 učil modroslovje, potem je služil v Loki pri Zidanem Mostu in na Dolgem in nato kot namestnik in pomočnik pri svojem ujcu župniku Staretu v Naklem, kaplan v Naklem od 1659 do 1666.180 GOLLINA (GOLINA) MIHAEL, cooperator v Loki od 2. aprila 1666 do 3. aprila 1668.181 PLUŠNIK SEBASTIJAN, cooperator v Loki od 25. aprila 1668 do 19. aprila 1671.182 MARNIZ JURIJ, cooperator v Loki od 27. aprila 1671 do 13. marca 1674.183 176 177 178 179 180 181 182 183

Prim. Slekovec, 1041. Prim. Slekovec, 1809. Prim. Slekovec, 2114. Prim. Slekovec, 558. Prim. Slekovec, 1051. Prim. Slekovec, 494. Prim. Slekovec, 1484. Prim. Slekovec, 1258.


SHUPIČ MATEJ, cooperator v Loki od 10. maja 1675 do 6. aprila 1679.184

ANDORFER ANDREJ, cooperator v Loki od 27. aprila 1696 do 24. januarja 1697.191

HELDERLE (ELDERLE) JANEZ, 1676, 1678.185

TERENC DE MARKI (TERENTIUS DE MARCHI), kaplan v Loki od 5. maja 1700 do 20. julija 1729. »Officii capellanus« 1698, potem pa do 1700 začasni kaplan.192

DROLC MATEJ, kaplan v Loki od 25. aprila 1680 do 21. aprila 1688.186 MURN ŠTEFAN, kaplan v Loki od 12. aprila 1679 do 24. marca 1680.187 KOTNIK JANEZ KRSTNIK, cooperator v Loki od 22. aprila 1688 do 15. aprila 1689, duhoven: v Celju 1688. beneficiat: pri Sv. Mihaelu na Laškem 1691–1694, vikar: v Galiciji 1689 do 1699.188 MENHART ANTON, cooperator v Loki od 9. maja 1689 do 22. aprila 1691, kaplan: v Celju od 1688 do 1696, vmes kaplan: v Laškem 1692–1694, krstil: pri Sv. Petru v Savinjski dolini, dne 25. septembra 1693, vikar: v Slovenskih Konjicah od 30. aprila 1695 do 6. maja 1696, kaplan: v Vitanju 1697–1698.189 ZANKER PRIMOŽ, cooperator v Loki od 24. aprila 1691 do 21. aprila 1696.190

184 185 186 187 188 189 190

Prim. Slekovec, 1873. Prim. Slekovec, 610. Prim. Slekovec, 342. Prim. Slekovec, 1257. Prim. Slekovec, 909. Prim. Slekovec, 1180. Prim. Slekovec, 3637.

PLUSHIZH MATIJA, omenjen skupaj s kaplanom Terentius de Marchijem v vizitacijskem zapisniku leta 1707.193 SORKO ANDREJ, vicarius loci 10. avgusta 1725 (v Loki je bil najbrž le oskrbovalni kaplan).194 JANEZ LUDVIK, 18. marca 1726.195 DOBIČ ANTON, FERDINAND (AVGUST?) vicarius loci v Loki od 5. septembra 1726 do 26. maja 1727, kaplan: v Zibiki 1729, v Šmartnem ob Paki od 13. decembra 1729 do 21. aprila 1733, administrator: na Polzeli 21. maja 1737, župnik: na Polzeli od 10. junija 1737 do 20. aprila 1742.196 KREINER KARL, curatus v Loki od 12. avgusta 1727 do januarja 1729.197

191 Prim. Slekovec, 32. 192 Prim. Prim. Slekovec, 2131; Franc Kovačič, Pokopališča pri cerkvah Lavantinske škofije,v Mariboru 1916, 329. 193 ASV/ANV, Acta visitationum, Nr. 20. 194 195 196 197

Prim. Slekovec, 2954. Prim. Slekovec, 2873. Prim. Slekovec, 386. Prim. Slekovec, 1477.

ACHAMER ANDREJ, curatus 22. februarja 1729, vicarius loci od 22. julija 1729–1734, cooperator 21. aprila 1744.198 KRAJAN FRANC KSAVER, cooperator v Loki od 29. avgusta 1729 do 21. aprila 1734; vicarius v Loki od 21. aprila 1734 do 17. septembra 1734.199 KAMINAR JANEZ KRSTNIK, kaplan v Loki od 22. maja 1741 do 25. februarja 1743.200 VERMATH JANEZ, 4. decembra 1758.201 VIDIC (VIDIZ) AVGUŠTIN in KOCIJANČIČ (COCIANCIG) VALENTIN sta omenjena kot kaplana v vizitacijskem zapisniku z dne 14. julija 1760202 (op. ur.). PERUŠEK JOŽEF, subvicar v Loki 28. januarja 1765, curatus v Loki 8. maja 1766.203

KOBIC MATIJA, od 12. julija 1766 do 1768, subsidiarius od 1768 do 22. aprila 1770, curatus od 12. januarja 1777, 1778.204 PAVLOVSKI IVAN FRANC, curatus od 7. junija 1770 do 18. decembra 1770.205 198 199 200 201 202

Prim. Slekovec, 4. Prim. Slekovec, 1434. Prim. Slekovec, 1132. Prim. Slekovec, 3455. Anton Ožinger, Vizitacije savinjskega arhidiakonata goriške nadškofije 1751–1773 (Vizitacijski zapisniki goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa 1752–1774), 2. zvezek, Ljubljana, 1991, 477– 480. 203 Prim. Slekovec, 2199. 204 Prim. Slekovec, 1351. 205 Prim. Slekovec, 1099.

171


172

ULČER GREGOR, subsidiarius v Loki od 2. maja 1771 do 21. aprila 1774, vicarius (vikar) v Loki 1776.206

KRATNER ANTON, subsidiarij (pomožni duhovnik) od 11. junija 1782 do 17. maja 1783.214

KOCIJANČIČ (COCIANCIY) VALENTIN, cooperator v Loki od 1771 do 18. aprila 1777, curatus v Loki od 1778 do 1779, pokopan kot kriescent dne 24. februarja 1780 v Loki.207

DORFMAN JAKOB, od 1783 do 1783.

ZABUKOVIC TOMAŽ, cooperator v Loki od 28. maja 1774 do 15. aprila 1776.208

SCHILLER MIHAEL, cooperator v Loki 20. decembra 1783.216

ŠUSTIG ANDREJ, cooperator v Loki od 20. aprila 1776 do 29. septembra 1776.209

KOČEVAR JAKOB od 5. avgusta 1783 do 30. oktobra 1783.217

AURACHER KAROL, cooperator v Loki od 18. oktobra 1776 do 7. oktobra 1779.210

JENČIČ (JENZHIZH) JANEZ, cooperator v Loki od 4. decembra 1783 do 14. aprila 1784.218

WOLF JANEZ, cooperator v Loki 10. maja 1777 do maja 1781.211 PAJK JANEZ, cooperator v Loki od 28. oktobra 1779 do 12. novembra 1783.212 BRESCHANI JAKOB, subsidiarij (duhovni pomočnik) v Loki od 10. oktobra 1781 do 24. aprila 1782.213

206 207 208 209 210 211 212 213

Prim. Slekovec, 3317. Prim. Slekovec, 1286. Prim. Slekovec, 3620. Prim. Slekovec, 3175. Prim. Slekovec, 94. Prim. Slekovec, 3556. Prim. Slekovec, 2092. Prim. Slekovec, 258.

KOČEVAR JAKOB, subsidiarij (pomožni duhovnik) od 5. avgusta 1783 do 30. oktobra 1783.215

KRONOBETVOGEL JOŽEF ALOJZ, kaplan v Loki od 1784 do 1785.219 SPELSATI (SPASATI) ANTON, vikar v Loki 1792.220 SCHWARZ SIMON, od (?) do 1793.221

BEA ANDREJ, marec 1792 do marca 1797.222 DRAGOSTANEC TOMAŽ, kaplan od 24. septembra 1795 do 18. decembra 1799.223

GOGOLA ANDREJ (ANDREAS), od novembra 1800 do maja 1804. JUG (JUCH) ANDREJ, od 4. junija 1804 do 31. oktobra 1806. HAMELIC MATEJ, od 1. novembra 1806 do 31. julija 1807. PERIČ JAKOB, od septembra 1807 do oktobra 1810. HROWATC JAKOB, od 24. decembra 1810 do 1. maja 1811. IHAN ANTON, od 17. aprila 1810 do 10. novembra 1810. RISER IGNAC, od 7. novembra 1810 do aprila 1812. HMELJAK ANTON, od 13. marca 1812 do 31. oktobra 1814. ŽITNIK (ŠITTNIK) VINCENC, od 1. novembra 1814 do 31. julija 1816. FINK ANDREJ, od 3. avgusta 1816 do 30. oktobra 1818.

214 Prim. Slekovec, 1471. 215 Prim. Slekovec, 1288. 216 Prim. Slekovec, 2749; Dr. Jožef Pajek, Zgodovina Poličanske župnije, z nekaterimi pogledi v njeno okolico, Maribor 1898, 70. 217 Prim. Slekovec, 1288. 218 Prim, Slekovec, 1025. 219 Prim. Slekovec, 1522; Andrej Grobelnik, Sopotnica življenja, Nadžupnija Rogatec in Župnija sv. Roka ob Sotli skozi stoletja, Rogatec 2003, 155. 220 Prim. Slekovec, 2975. 221 Prim. Slekovec, 2821.

TAUVČAR GREGOR, od decembra 1818 do 30. oktobra 1821.

222 Prim. Slekovec, 154. 223 Prim. Slekovec, 418.


ARTWARIČ BLAŽ, od 16. novembra 1821 do 21. marca 1823.

JUG ANDREJ, od 17. septembra 1844 do 29. oktobra 1844.

UREK ANDREJ, od 1. maja 1869 do 18. novembra 1870.

URREG ANDREJ, od 10. aprila 1823 do 26. oktobra 1823.

KAMNETNIK JANEZ, od 30. oktobra 1844 do 18. februarja 1846.

BUDICH MATIJA, od 5. novembra 1823 do 29. oktobra 1825.

ZUPANC (SUPANC) JANEZ, od 18. februarja 1846 do 12. septembra 1849.

ŠKRBEC MARTIN, od 18. novembra 1870 do 31. septembra 1871.

OBLACK FRANC, od 28. oktobra 1825 do 2. maja 1827.

TERJAŠEK KAREL, od 13. septembra 1849 do 10. septembra 1851.

OZAVNIGG ANDREJ, od 26. aprila 1827 do 21. oktobra 1829. GERLIČ LUKA, od 22. oktobra 1829 do 20. septembra 1830. KLABUČAR JOŽEF, od 1. oktobra 1830 do 8. maja 1833. PLEŠNIK (PLEČNIK) MARKO, od 8. maja 1833 do 24. septembra 1835. NOTAR MATEJ, od 23. septembra 1835 do 20. septembra 1836. ROZMANN JOŽEF, od 21. septembra 1836 do 4. septembra 1837. SEVOŠEK LUKA, od 5. novembra 1837 do 31. avgusta 1839.

TRAFENIK FRANC, od 10. septembra 1851 do 15. septembra 1853. RATAIN BLAŽ, od 15. septembra 1853 do 31. avgusta 1855. STOKLAS MATIJA, od 1. septembra 1855 do 21. septembra 1858. KOCELI (KOZOLLI) RAJMUND, od 23. septembra 1858 do 28. avgusta 1860. SUHAČ ANTON, od 29. avgusta 1860 do 4. septembra 1861. VODEB TOMAŽ, od 5. septembra 1861 do 14. septembra 1863.

OMERSU MATIJA, od 21. avgusta 1839 do 19. avgusta 1840.

GAJŠEK ANTON, od 15. septembra 1863 do 22. februarja 1865.

PIVK JAKOB, od 20. avgusta 1840 do 1. maja 1843.

PRESKAR JANEZ, od 22. februarja 1865 do 1. maja 1867.

VNUK ŠTEFAN, od 2. maja 1843 do 19. septembra 1844.

SEVER JOŽEF, od 1. maja 1867 do 30. aprila 1869.

JAKOPINA JANEZ, od 1. septembra 1871 do 30. novembra 1871. JANŽEKOVIČ FRANC, od 1. decembra 1871 do 31. avgusta 1873. TOMINŠEK VALENTIN, od 1. septembra 1873 do 30. aprila 1875. HORVAT JOŽEF, od 1. maja 1875 do 3. januarja 1876. KOČEVAR JOŽEF, od 3. januarja 1876 do 30. aprila 1878. PAJMON ANTON, od 1. maja 1878 do 26. februarja 1880. KOTNIK JOŽEF, od 27. februarja 1880 do 11. novembra 1881. ŽNIDAR MIHAEL, od 12. novembra 1881 do 14. decembra 1881. KRALJ MARTIN, od 15. decembra 1881 do 5. septembra 1882. GOREČAN ANTON, od 6. septembra 1882 do 26. novembra 1883. KUKOVIČ BLAŽ, od 26. novembra 1883 do 16. novembra 1886.

173


ČERNENŠEK FRANC, od 17. novembra 1886 do 16. maja 1888.

TROFENIK JOŽEF, od 1. maja 1904 do 31. avgusta 1905.

POTRČ ALOJZIJ, od 1. oktobra 1925 do 15. oktobra 1928.

ČERNENŠEK FRANC, deficient od 17. maja 1888 do 14. maja 1889.

JAMŠEK NIKOLAJ, od 1. septembra 1905 do 31. julija 1907.

OGULNI JANEZ, od 15. oktobra 1928 do 9. avgusta 1933.

HRIBAR JANEZ, od 1. avgusta 1907 do 31. avgusta 1907.

ČAKŠ ŠTEFAN, od 10. avgusta 1933 do 1. avgusta 1940.

GROŠELJ MIHAEL, od 1. septembra 1907 do 30. septembra 1912.

LAJNŠČEK LUDVIK, od (?) maja 1945 do 31. decembra 1945.

PAVLIČ JANEZ, od 17. maja 1886 do 6. marca 1892. WEIXLER VIKTOR, od 7. marca 1892 do 19. septembra 1893. 174

MUNDA JANEZ, od 20. septembra 1893 do 31. maja 1894. TAJEK JAKOB, od 1. junija 1894 do 30. septembra 1894. ŠLAMBERGER (SCHLAMBERGER) LAVRENC, od 10. oktobra 1894 do 3. junija 1895.

JASTROBNIK VENCESLEJ, od 1. oktobra 1912 do 31. avgusta 1914. ZUPANIČ ANTON, od 1. novembra 1914 do 31. januarja 1916. CVETKO JURIJ, od 1. februarja 1916 do 31. julija 1916 (dopust).

CINGLAK JAKOB, od 6. junija 1895 do 31. julija 1896.

PAVLIČ PETER, od 1. avgusta 1916 do 31. avgusta 1916.

ROŽMAN JAKOB, od 5. avgusta 1896 do 31. julija 1898.

SLAVIČ JANEZ, od 1. septembra 1916 do 15. novembra 1916 (dopust).

KROŠELJ FRANC, od 1. avgusta 1898 do 31. maja 1900. GARTNER FRANC, od 1. junija 1900 do 26. julija 1900. LORENČIČ VINCENC, od 27. julija 1900 do 31. julija 1901. ČEBAŠEK JAKOB, od 1. avgusta 1901 do 18. julija 1902. RABUZA JAKOB, od 19. julija 1902 do 29. aprila 1904.

KOZAR MARTIN, od 15. novembra 1916 do 31. julija 1917. LUŽAR FRANC, od 1. avgusta 1917 do 31. julija 1919. MOČNIK dr. VINKO, VINCENC, red. univ. profesor, od 1. avgusta 1919 do 31. maja 1922. PIHLER ALOJZIJ, od 1. junija 1922 do 30. septembra 1925.


Duhovni poklici iz župnije Lok a pri Zidanem Mostu

V tem poglavju so tisti, ki so se odločili za duhovniški poklic, ki so na globlji klic odgovorili s svojim življenjem. Izhajajo pa z ozemlja sedanje župnije v Loki pri Zidanem Mostu. Prvi, ki je izšel iz te župnije in je znan po pisnih virih, je Lovro Vertovšek, rojen okrog leta 1740 na Razborju pod Lisco, takrat župnija Loka pri Zidanem Mostu. (O redovniških poklicih glej Župnija sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu - op. ur.).

175


Duhovniki

Umrl: 7. marca 1908 kot upokojeni župnik pri Sv. Petru na Kronski gori.226

L OV R O V ER TOV ŠEK

Rojen okrog leta 1740 na Razborju pod Lisco, takrat župnija Loka. V duhovnika je bil posvečen v Gorici (Goritiae), na naslov menze gospodstva Eberfeld, beneficiat, kaplan in vikar: v Laškem od 1769 do 1774, krstil v Ločah 5. februarja 1776, cooperator: na Prihovi, krstil v Čadramu – Oplotnica 26. junija 1776 in 27. septembra 1776, vikar: v Loki 3. junija 1784, kurat: pri Sv. Miklavžu nad Laškim od 1800 (umeščen 25. avgusta 1805) do 14. marca 1826. Umrl: 14. marca 1826 kot kurat pri Sv. Miklavžu nad Laškim.224 176

J A N EZ PR A Ž E N ( PR A SC HE N )

Rojen: v Loki pri Zidanem Mostu. V duhovnika je bil posvečen: 4. avgusta 1833 pri Sv. Andražu v Labotski dolini. Deloval kot duhovnik: kaplan: pri Sv. Rupertu nad Laškim od 7. oktobra 1833 do 15. septembra 1834, v Laškem od 16. septembra 1834 do 7. novembra 1837, v Mozirju od 8. novembra 1837 do 16. septembra 1840, v Kostrivnici od 17. septembra 1840 do 28. septembra 1842, v Grižah od 28. septembra 1842 do 23. aprila 1844, na Planini pri Sevnici od 23. aprila 1844 do 3. septembra 1845, v Vitanju od 3. septembra 1845 do 29. novembra 1847, kurat: v Žičah od 30. novembra 1847 do 22. aprila 1857, župnik: v Škalah od 23. aprila 1857 do 14. decembra 1881. Umrl: 14. decembra 1881 kot župnik v Škalah.225

JOŽ EF SK R T A (ŠK R T A , SK ER T A )

Rojen: 6. marca 1833 v Loki pri Zidanem Mostu. V duhovnika je bil posvečen po III. letniku: 30. julija 1857 pri Sv. Andražu v Labotski dolini. Deloval kot duhovnik: kaplan: v Brestanici – Rajhenburgu od 23. septembra 1858 do 4. septembra 1861, v Žalcu od 7. septembra 1861 do 15. februarja 1864, /…/, v Vitanju od 18. junija 1864 do 14. septembra 1865, nemški pridigar in katehet na šoli: v Celju – Sv. Danijel od 15. septembra 1865 do 30. aprila 1869, kurat: pri Sv. Miklavžu nad Laškim od 1. maja 1869 do 4. junija 1873, župnik: pri Sv. Miklavžu nad Laškim od 5. junija 1873 do 8. julija 1877. Umrl: 8. julija 1877 kot župnik pri Sv. Miklavžu nad Laškim.227 p. JOŽ EF Z U PA NČIČ (op. u r .)

Rojen: 19. novembra 1832 v Loki pri Zidanem Mostu. V duhovnika je bil posvečen: 9. junija 1859 pri Sv. Andražu v Labotski dolini. Deloval kot duhovnik: kaplan: na Črešnjevcu od 1. julija 1859 do 30. aprila 1860, v Škalah od 1. maja 1860 do 30. aprila 1863, v Podsredi od 1. maja 1863 do 30. aprila 1869, v Pamečah od 1. maja 1869 do 1. novembra 1869, provizor: pri Sv. Petru na Kronski gori od 1. novembra 1869 do 28. oktobra 1871, kurat: pri Sv. Petru na Kronski gori od 29. oktobra 1871do 29. februarja 1904, upokojen: živel pri Sv. Petru na Kronski gori od 1. marca 1904 do 7. marca 1908.

Rojen: 29. februarja 1892 v Račici pri Loki pri Zidanem Mostu, po domače pri Jernejčkovih. Župnijska kronika poroča, da je 14. septembra 1903 loški kaplan Jakob Rabuza odpeljal fantiča Jožefa Zupančiča iz Račice v zavod evharistincev v Bozen (Bolzano) na južnem Tirolskem (Italija). Kot eden zelo redkih Slovencev je postal član malo znanega reda evharistincev. Ordiniran je bil 20. februarja 1919 v Trientu. Življenje je preživel na tujem, v glavnem kot profesor latinščine pa tudi dogmatike v bogoslovju v samostanih in šolah tega reda od Argentine (Buenos Aires) do Nemčije, Avstrije, Češke, Belgije in nazadnje Italije. Veljal je za človeka velikih duhovnih kvalitet. Bil je navdušen in zvest adorator ter velik Marijin častilec. V svojem dolgem redovniškem in duhovniškem življenju je živel za Evharistijo po glavnem pravilu »Quantum potes, tantum aude = All Dein können Ihm zur Ehre«. Marijo je prisrčno častil kot »našo ljubo Gospo od najsvetejšega zakramenta«. Kot dolgoletni profesor latinščine je znal učence pridobiti za evharistijo in Marijo. Vse naložene naloge je vestno izpolnjeval. Povsod v naravi je odkrival božje sledi, te so mu dale povod, da je hvalil Stvarnika. Bil je vesel človek, velik optimist. Čeprav je bil vse življenje zunaj v tujem svetu, je govoril

224 Prim. Slekovec, 3466. 225 Prim. NŠAM, Kartoteka duhovnikov (pokojnih) službeni list.

226 Prim. NŠAM, Kartoteka duhovnikov (pokojnih) službeni list. 227 Prim. NŠAM, Kartoteka duhovnikov (pokojnih) službeni list.

A N DR EJ K A J TN A ( K A I TN A )


tako lepo in čisto slovenščino, da bi ga tujec nikoli ne prepoznal, da ne živi v domovini. Prišel pa je le redko domov, nikoli za več kot nekaj dni. Zadnjih deset let ga sploh ni bilo več domov, čeprav je bil še pri moči. Umrl: 30. septembra 1978 v Meranu v Italiji, kjer je pokopan. A L OJZ IJ PAV L IČ ( PAU L IČ )

Rojen: 18. maja 1895 v Majlandu h. št. 79., danes Obrežje, župnija Loka pri Zidanem Mostu. Krščen: 20. maja 1895, krstil: Mihael Korošec, župnik. Oče Janez (Johann) Pavlič je bil železniški preglednik, mati Maria, rojena Bece. V družini je bilo 9 otrok, Lojze je bil peti. Gimnazijo je obiskoval v Celju. V duhovnika je bil posvečen po III. letniku: 23. junija 1918 v mariborski stolnici. Deloval kot duhovnik: kaplan: pri Sv. Marku niže Ptuja od 1. julija 1919 do 31. avgusta 1922, kaplan: pri Sv. Vidu pri Ptuju od 1. septembra 1922 do 30. septembra 1925, suplent: na državni gimnaziji v Murski Soboti z odlokom 9. septembra 1925, nastopil je službo 10. oktobra 1925 do 18. oktobra 1930,228 suplent: na državni realni gimnaziji v Murski Soboti od 1. oktobra 1925 do 23. oktobra 1930, profesor verouka: na državni realni gimnaziji v Celju od 24. oktobra 1930 do 23. oktobra 1931, upokojen: od 23. oktobra 1931, narodni poslanec: v Beogradu od 8. novembra 1931 do 6. februarja 1935, narodni poslanec: v Beogradu od 5. maja 1935 do 1. decembra 1935, provizor: v Jurkloštru od 1. decembra 1935 do 12. aprila 1941, soprovizor: pri Sv. Lenartu nad Laškim od 1. decembra 1935 do 31. julija 1936, med vojno (okupacijo) 1941–1945: od Nemcev odpeljan v Celje in v Slavonsko Požego, župnijski upravitelj: v Slavonski Požegi od 12. aprila 1941 do 12. septembra 1941, spiritual: Mladice in Kosnidol od 12. septembra 1941 do 12. marca 1942, duhovni pomočnik: Sunja od 12. marca 1942 do 29. maja 1942, duhovni pomočnik: Bokšič Šoptinovci od 29. maja 1942 do 14. oktobra 1942, duhovni pomočnik: Rušovo–Čaglin od 14. oktobra 1942 do 4. oktobra 1943, duhovni pomočnik: Dolnja Kupčina od 4. oktobra 1943 do 1. julija 1945, po osvoboditvi: župnijski upravitelj: v Jurkloštru od 1. julija 1945 do 1. septembra 1945, župnijski upravitelj: pri Sv. Petru pod Svetimi gorami od 1. septembra 1945 do 5. decembra 1948, 228 Prim. Izvestje …, 1929/30, 25; Izvestje …, 1930/31, 3.

v zaporu: v Novem Mestu, Ljubljani in v Mariboru od 5. decembra 1948 do 5. septembra 1949, župnijski upravitelj: Sv. Peter pod Svetimi gorami od 5. septembra 1949 do 1. decembra 1950, duhovni pomočnik: nestalno bivališče (na raznih mestih) od 1. decembra 1950 do 1. maja 1951, župnijski upravitelj: Dobrovec (v ljubljanski škofiji) od 1. maja 1951 do 1. maja 1955, župnijski upravitelj: Lokev (goriška administratura) od 1. maja 1955 do 15. avgusta 1965, vikar namestnik: v Polju ob Sotli, Sv. Nikolaj v Polju pri Podčetrtku od 15. avgusta 1965 (ker je bil Ivan Lah inštaliran za župnika in se ni odpovedal župniji), soupravitelj: Buče od 15. decembra 1967 do 15. maja 1967. Umrl: 19. decembra 1978 zjutraj v celjski bolnišnici kot upokojen profesor, upravitelj župnije Polje ob Sotli, pogreb: 21. decembra 1978 ob 14. uri v Polju ob Sotli. Pokopaval kapitularni vikar škof dr. Vekoslav Grmič, skupaj je bilo na pogrebu 15 duhovnikov.229 K A R EL DR AG O OBER Ž A N, č a stni d ok tor in č a stni k a nonik

Rojen: 21. oktobra 1900 v Loki pri Zidanem Mostu. V duhovnika je bil posvečen: 29. junija 1924 v mariborski stolnici. Deloval kot duhovnik: kaplan: na Cankovi od 1. avgusta 1924 do 30. septembra 1929, kaplan: za slovenske izseljence v Belgiji; bival v Eysdenu, St. Barbara – Limburg (dovoljeno 21. septembra 1929, št. 1745 – za 3 leta) od 15. oktobra 1929 do 15. oktobra 1935, imenovan za knezoškofijskega duhovnega svetovalca dne 28. decembra 1934, kaplan: pri Sv. Petru pri Mariboru, Sv. Peter pri Mariboru z delokrogom v Mariboru – Sv. Magdalena, Sv. Magdalena v Mariboru z delokrogom od 15. oktobra 1935 do 10. junija 1941, imenovan za duhovnega voditelja družbe katehistinj evharističnega križarstva na Betnavi pri Mariboru od 1. maja 1938 do 5. julija 1941, med okupacijo (vojno) 1941–1945: dne 5. julija 1941 od Nemcev izseljen na Hrvaško in nastavljen kot duhovni pomočnik v Zagrebu pri Sv. Tereziji D. J., sicer pa delal v pisarni Odbora za slovenske izseljence v Zagrebu od 5. julija 1941 do 25. junija 1945. Po osvoboditvi: kurat: pri novo ustanovljeni ekspo229 Prim. Rojstna in krstna knjiga župnije sv. Helene v Loki (Loka pri Zidanem Mostu) od 1886 do 1910, (134/26, 1895), knjiga je na Upravni enoti v Loki; Kartoteka duhovnikov (umrlih), NŠAM; Kartoteka duhovnikov (umrlih), NŠOM; Šematizem 1926, 73; NŠOM, Kartoteka duhovnikov (umrlih) službeni list.

177


178

zituri Sv. Rešnjega Telesa v Mariboru od 17. januarja 1946 do 11. decembra 1947, aretiran in zaprt dne 11. decembra 1947, obsojen: 14. marca 1948 na 5 let zapora, 3 leta izguba državljanskih pravic in zaplemba celotnega premoženja. Dne 11. decembra 1952 odslužil, ekspozit: pri Sv. Rešnjem Telesu v Mariboru od 17. februarja 1953 do 1. aprila 1953, župnik: pri Sv. Rešnjem Telesu v Mariboru od 2. aprila 1953 do 1. septembra 1970, prodekan: za dekanijo Maribor na desnem bregu Drave od 15. januarja 1964 do (?), imenovan za častnega kanonika mariborskega stolnega kapitlja dne 2. aprila 1964, 7. aprila 1964 (umeščen), tajnik škofijskega pastoralnega sveta mariborske škofije od 1. septembra 1970 do 1. julija 1981, promoviran za častnega doktorja bogoslovja dne 10. marca 1980. Umrl: v petek, 23. septembra 1983 ob 18,55 v župnišču na Radvanjski c. Maša zadušnica v ponedeljek, 26. septembra 1983, ob 10. uri pri Sv. Rešnjem Telesu v Mariboru. Pogreb vodil škof dr. Franc Kramberger na pobreškem pokopališču 26. septembra 1983 ob 15.30.230

FR A NC K S AV ER K OR B A N

Rojen: 19. septembra 1902 v Loki pri Zidanem Mostu. V duhovnika je bil posvečen: 6. julija 1930 v mariborski stolnici. Deloval kot duhovnik: kaplan III.: v Trbovljah – Sv. Martin od 1. julija 1931 do 31. avgusta 1935, v Trbovljah – Sv. Martin od 1. septembra 1935 do 31. julija 1937, v Celju – Sv. Danijel od 1. avgusta 1937 do 31. oktobra 1939, honorarni: veroučitelj na gimnaziji v Celju od 12. februarja 1938 do 30. junija 1940, kaplan II.: v Celju – Sv. Danijel od 1. novembra 1939 do 28. junija 1941, honorarni duhovnik jetnišnice v Celju od 27. januarja 1940 do 19. aprila 1941, med vojno (okupacijo) 1941–1945: duhovni pomočnik: Sv. Marija Okička od 2. septembra 1941 do 6. decembra 1941, duhovni pomočnik: Dubovac – Karlovac od 7. decembra 1941 do 17. avgusta 1943, začasni župnijski upravitelj: Dubovac – Karlovac od 18. avgusta 1943 do 22. decembra 1943, duhovni pomočnik: Dubovac – Karlovac od 23. decembra 1943 do 4. februarja 1945, župnijski upravitelj: Duga Resa od 5. februarja 1945 do 31. oktobra 1945, po osvoboditvi: kaplan: v Celju – Sv. Danijel od

Družina Obrežan pred svojo hišo v Brišah okoli leta 1930. Iz nje so izšli trije duhovniki. V prvi vrsti z leve: sin Karel Drago – duhovnik, mama Marija, najmlajši sin Stanko, oče in sin Jožef – duhovnik. V drugi vrsti z leve: sin Justin – postal duhovnik, sin Franček – učitelj, hči Marija, sin Tone – gradbeni tehnik, zadnji neznani

230 Prim. NŠOM, Kartoteka duhovnikov (umrlih) službeni list.


1. novembra 1945 do 30. junija 1948, stolni vikar: v Mariboru – Sv. Janez Krstnik od 1. julija 1948 do 14. maja 1955, nadžupnijski upravitelj: v Laškem od 15. maja 1955 do 1. julija 1957, nadžupnik: v Laškem od 2. julija 1957 do 15. julija 1977, upokojen: živel v Laškem od 15. julija 1977 do 23. avgusta 1979. Umrl: 23. avgusta 1979 ob 8.30 v celjski bolnišnici kot upokojen nadžupnik v Laškem. Pogreb: 25. avgusta 1979 ob 16. uri s sv. mašo v Laškem.231 JOŽ EF OBER Ž A N

Rojen: 20. oktobra 1905 v Loki pri Zidanem Mostu. Subd 29. junija 1930 v mariborski stolnici, DIA 6. julija 1930 v mariborski stolnici. V duhovnika je bil posvečen po III. letniku: 13. julija 1930 v knezoškofijski kapeli brezmadežnega spočetja Matere Božje v Mariboru. Umrl: 16. aprila 1931 na domu v Loki pri Zidanem Mostu, kot semeniški duhovnik ¾ leta.232 J US T I N OBER Ž A N

Rojen: 11. marca 1912 v Loki pri Zidanem Mostu. V duhovnika je bil posvečen po III. letniku: 5. julija 1936 v mariborski stolnici. Kot duhovnik je služboval: kaplan: v Pilštanju od 1. avgusta 1937 do 30. novembra 1939, na odsluženju vojaškega roka, v Št. Ilju pod Turjakom od 5. decembra 1939 do 12. novembra 1940, poklican k vojakom in se je javil v Kumanovo 4. aprila 1941, po zlomu prve Jugoslavije se je vrnil v Št. Ilj pod Turjakom. Na božič 1941 je bil poslan v taborišče Dachau, od koder se je vrnil v Maribor 1. novembra 1942 in je začel vršiti službo škofijskega tajnika, škofijski tajnik: na škofijskem ordinariatu v Mariboru od 1. novembra 1942, od 1. novembra 1945 (dekretiran) do 14. decembra 1960, imenovan za knezoškofijskega duhovnega svetovalca dne 4. decembra 1948. Umrl: 14. decembra 1960 v mariborski bolnišnici kot škofijski tajnik, pokopan: 17. decembra 1960 na magdalenskem pokopališču v Mariboru.233

231 Prim. NŠOM, Kartoteka duhovnikov (umrlih) službeni list. 232 Prim. NŠAM, Kartoteka duhovnikov (pokojnih) službeni list. 233 Prim. NŠOM, Kartoteka duhovnikov (umrlih) službeni list.

FR A NC Z U PA N

Rojen: 22. maja 1915 v Loki pri Zidanem Mostu. V duhovnika je bil posvečen: 6. aprila 1941 v mariborski stolnici. Deloval kot duhovnik: vikar namestnik: Dol pri Hrastniku od 15. maja 1941 do 1. marca 1942, vikar namestnik: pri Sv. Marjeti pri Rimskih Toplicah od 1. marca 1942 do 1. marca 1944, med okupacijo (vojno): ko je moral po nalogu Gestapa zapustiti domovino, se je preselil v graško (sekovsko) škofijo, duhovni pomočnik: Felnsdorf na Gornjem Štajerskem od 1. marca 1944 do 30. maja 1945. Po osvoboditvi se je vrnil v mariborskolavantinsko škofijo, vikar namestnik: pri Sv. Marjeti pri Rimskih Toplicah od 30. maja 1945 do 1. septembra 1945, vikar namestnik: pri Sv. Miklavžu nad Laškim od 1. septembra 1945 do 1. marca 1946, župnijski upravitelj: pri Sv. Miklavžu nad Laškim od 1. marca 1946 do 15. aprila 1970, zaprt: od 13. januarja 1949 do 7. januarja 1953. Popravek vnesen na podlagi prijave g. Zupanca, gl. akt št. 54/78- 1., župnijski upravitelj: pri Sv. Marjeti pri Rimskih Toplicah od 15. aprila 1970 do 1. avgusta 1983, soupravitelj: pri Sv. Miklavžu nad Laškim od 15. aprila 1970 do 1. avgusta 1981, upokojen: od 1. avgusta 1983 do 2. aprila 1987. Umrl: v četrtek, 2. aprila 1987 ob 14. uri na Infekcijski kliniki v Ljubljani, pogreb v nedeljo, 5. aprila 1987 pri Sv. Marjeti pri Rimskih Toplicah, pogreb je vodil pomožni škof in generalni vikar dr. Jožef Smej.234 DR AG O K OSE M

Rojen: 25. julija 1979 v Sevnici. Doma iz Šentjurja na Polju, h. št. 6a. V diakona je bil posvečen 4. novembra 2007 v Dramljah, v duhovnika pa bo 29. junija 2008 v celjski stolnici (op. ur.).

234 Prim. NŠOM, Kartoteka duhovnikov (umrlih) službeni list.

179



Janko Prunk

Primož Trubar v Loki pri Zidanem Mostu

Na lepem vaškem trgu v Loki, ki bi bil lahko v ponos tudi marsikateremu mestu, stoji od leta 1986 imeniten bronasti doprsni kip Primoža Trubarja, delo kiparja Mirsada Begića. Imenitnost kipa, ki ga po impresivnosti in umetniški moči moramo postaviti med najboljše Trubarjeve upodobitve, priča, da se Ločani zavedajo, kdo je bil Primož Trubar, da so nanj ponosni in živijo v njegovem izročilu, to pa je »stati inu obstati«. Loka pri Zidanem Mostu ali pri Radočaju (Radečah, kakor jo je imenoval Trubar) je bila v Trubarjevem življenju samo krajša postaja, toda mnogo bolj pomembna, kot jo zaznavajo in upoštevajo razni mlajši slovenski literarni zgodovinarji in kulturni politiki. To se je pokazalo tudi pred 22 leti, ko so v Sloveniji veliko obeleževali 400-letnico Trubarjeve smrti, pa se republiški odbor za Trubarjevo proslavljanje pri SZDL pod predsedstvom nekega slavista, naj mu bo blag spomin, ni hotel vključiti Loke v republiški seznam proslav. Ločani pa se niso dali omajati v svoji nameri postaviti spomenik svojemu slavnemu krajanu. Naprosili so uglednega in sposobnega umetnika Mirsada Begića in dobili izjemen kip Primoža Trubarja. Niso moledovali za denar pri republiškem odboru. Samozavestno so se odločili sami pokriti stroške spomenika, kakor jih je pohvalil na prelepi otvoritveni svečanosti slavnostni govornik prof. dr. Matjaž Kmecl, ki je med vojno nekaj časa živel v Loki. Del stroškov je pokrila občina Sevnica, del pa Slovenske železnice. Tako se danes lahko Ločani in vsi obiskovalci Loke vsak dan na trgu srečujejo z imenitno podobo Primoža Trubarja. Upam in želim si, da si pri tem vsak trenutek prikličejo v zavest Trubarjevo vodilo in voščilo:

Bronasti doprsni kip Primoža Trubarja pred nekdanjo staro šolo v Loki, delo kiparja Mirsada Begića iz leta 1986.

»Vsem Slovencem gnado, mir, milost inu pravu spoznane božje skuzi Jezusa Kristusa prosim.«

181


182

Takšno voščilo za mir, blagostanje in pravo spoznanje božje, ki je tudi lahko spoznanje resnice, lahko sprejema vsak Slovenec, veren in neveren. Trubarjevo željo in delo je nedvomno vodilo prepričanje o pomenu krščanske vere za človekovo srečo in odrešenje, kar je bilo takrat skoraj obče veljavno prepričanje večine Evropejcev, tudi izobražencev. S takšno vero, ki jo je dobil v rojstnem kraju na Raščici pri Turjaku in v krajih svojega šolanja na Reki, v Salzburgu, Trstu in na Dunaju, mu je devetnajstletnemu njegov učitelj in dobrotnik, tržaški škof Peter Bonomo, leta 1527 dodelil župnijo Loko pri Zidanem Mostu. Trubar takrat še ni bil duhovnik, a v tistih časih je bila navada, da so župnije lahko upravljali tudi ljudje, ki so se na duhovniški poklic šele pripravljali. Trubar jo je leta 1528 prepustil vikarju, sam pa se vpisal v višji tečaj meščanske šole pri Svetem Štefanu na Dunaju. Trubar v času študija ni sam upravljal župnije, ampak si je izbral namestnika, ki je name-

sto njega opravljal božjo službo, on pa je samo pobiral župnijske dohodke. S temi dohodki, ki sicer niso bili pretirano visoki, je lahko študiral. Leta 1529 se je Trubar zaradi turške nevarnosti umaknil z Dunaja in vrnil v Trst. Po mašniškem posvečenju leta 1530 v Trstu ga je škof Bonomo postavil za vikarja v Laškem, Trubar pa je obdržal tudi župnijo v Loki in jo še naprej upravljal s pomočjo svojega namestnika235 (Javoršek 1977: 26). Trubar je s seboj prinesel izrazito napredne humanistične poglede na življenje in organizacijo katoliške Cerkve. To so bili pogledi Erazma Roterdamskega, s katerimi se je srečal pri tržaškem škofu Bonomu. Z njim sta prebirala predvsem Erazmove Parafraze, v katerih je bilo brati kritiko krščanske mlačnosti, nagnjenje k posvetnim poželenjem in pomanjkljivo znanje. V Parafrazah so bile še druge stvari, ki so vplivale na mladega Trubarja, tako zlasti misel, da bodi Sveto pismo dostopno vsakomur. Takole Erazem: »Ne vidim, zakaj bi bilo treba nešolane ljudi odrivati od evangelijskega pisma, kakor laike od svetih opravil, saj je bilo dano neučenim prav tako kakor učenim. Grkom enako kakor Skitom, sužnjem takisto kakor svobodnim, hkrati ženskam in moškim, nizkim nič manj nego kraljem. Kar Sveto pismo uči, se tiče vseh enako, kar obeta, zadeva v enaki meri vse. Napisano je tako, da hitreje razume pobožen in skromen neizobraženec kakor prevzeten filozof. Judje imajo navado, da skrivajo pred ljudstvom svoje misterije, ker so tavali v temi: evangelijska luč pa ne trpi, da jo zavezneš« (Rupel 1962: 25) Še važnejša je bila Erazmova zahteva, da je treba prevesti Sveto pismo v ljudske jezike. Takole jo je izrazil v uvodu k Parafrazam: »Nekateri imajo za greh, če se svete knjige prevajajo v francoski ali angleški jezik. In vendar se evangelisti niso premišljali napisati po grško, kar je Kristus povedal po sirsko. Tudi latinci se niso plašili prevesti govorice apostolov v rimski jezik ... jaz bi za svojo osebo želel, da se prevede v vse jezike« (prav tam). Ob takšnih Erazmovih mislih je dobil mladi Trubar željo Sveto pismo in druge krščanske knjige svojemu ljudstvu, lubim Slovencem, »posredovati v njihovem jeziku, da bodo lažje spoznali pravi krščanski nauk«.

Primož Trubar

235 Obe župniji, Laško in Loka pri Zidanem Mostu, sta bili beneficiji tržaškega škofa Petra Bonoma, cerkvenopravno pa v sklopu oglejskega patriarhata.


Takšna želja pa je v času njegovega bivanja v Trstu presegala njegove možnosti. Slovenskega jezika še ni nihče knjižno zapisal. V tistem trenutku so bile natisnjene samo prve slovenske besede, geslo in bojni klic slovenskih kmečkih upornikov, iz leta 1515: Stara prauda (Stara pravda) in Leukhup, leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina (Le vkup, le vkup, le vkup, le vkup uboga gmajna).236 Trubar si je moral šele pridobiti primerno zadostno znanje za realizacijo svoje želje. Moral je usposobiti svoj besedni zaklad in zbrati dovolj poguma za to dejanje. Zato ga je usoda pripeljala v najbolj primerno okolje centralnega slovenskega dialekta v Loko. Tu je lahko poslušal svojemu rojstnemu kraju sorodno govorico (posavsko-dolenjski dialekt po Ramovšu), ki je bila le malo drugačna, z malo drugačno intonacijo in z nekaj drugačnim besediščem, kar je Trubarju samo koristilo. Nedvomno se je v Loki in v Laškem srečal z dokaj sproščenim in samozavestnim ljudskim karakterjem, kar ga je lahko hrabrilo v zaupanju v slovensko ljudstvo. Zgodovinarji si niso čisto na jasnem, ali je Trubar med letoma 1530 in 1534 stalno živel v Loki ali v Laškem. Oba Trubarjeva življenjepisca, France Kidrič in Mirko Rupel, trdita, da v Laškem, kar se zdi verjetno, ker je bilo Laško trg s precej večjim udobjem in možnostmi kakor vaško naselje Loka. Trubar je do tedaj, razen otroških let, že večino časa preživel v mestih in mu je trško Laško bolj ustrezalo. Trg in gospostvo Laško, kamor je spadala tudi Loka, je bil v lasti deželnega kneza, to je bil Ferdinand I. Habsburški. Habsburžani so svojo posest dajali v upravo različnim manjšim in večjim fevdalcem. Ker je bilo laško gospostvo veliko in na pomembni strateški legi, so ga dali v upravo enemu pomembnejših kranjskih plemičev, Sigismundu Weichselbergerju (Žigi Višnjegorskemu), ki je imel v Laškem lastno majhno posestvo z 19 kmetijami in v trgu svoj majhen dvorec (Weichselbergerhoff). Ta vitez je za cesarski dvor opravljal pomembne diplomatske in vojaške naloge. Potoval je v Carigrad kot cesarski odposlanec (1528), boril se je kot oficir proti Turkom pri obleganju Dunaja (1529) in premagal en njihov oddelek v spopadu pri Mariboru. V Laškem je utrjeval trško obzidje in 236 Oboje je natisnjeno v nemški pesmi Ain newes lied von den kraynnerischen bauern iz leta 1515, ki govori o zmagi nad slovenskimi uporniki. Izvod letaka je danes v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.

takrat napol podrti grad nad trgom v trdnjavo proti Turkom, ki je dobila ime Tabor. Trubar se je seznanil z Weichselbergerjem, saj sta bila v trgu soseda. To poznanstvo, verjetno kar prijateljstvo, je imelo precejšnji pomen v Trubarjevem nadaljnjem življenju. Oba sta bila simpatizerja novega protestantskega Lutrovega gibanja, ki se je širilo po Nemčiji in o katerem je glas segel že v slovenske dežele. V Laškem je Trubar spoznal tudi družino Štih. Štihovi so bili cerkveni ključarji. Znano je bilo, da so posvojili majhnega otroka, ki so ga konec 15. stoletja našli v taboru turške vojske, ki je taborila pred Laškim. Ta otrok je postal slavni Mihael Tiffernus, ki je odšel študirat na Dunaj in se tam povzpel do imenitnih služb na univerzi in v upravi. Bil je med drugim vzgojitelj mladega würtenberškega princa Krištofa. Tega je leta 1529 rešil iz obleganega Dunaja na Würtenberško in ga osvobodil habsburškega varstva. Mladi Krištof se je potem doma odkrito postavil na stran protestantov skupaj s svojim učiteljem Tiffernusom. V času bivanja v Laškem je Trubar večkrat odhajal v svojo faro v Loko in tam občasno ostajal dlje časa, kljub temu da je imel v Loki svojega vikarja Jerneja Ruglja. Dohodki od loškega farnega beneficija niso bili tako veliki, da bi mogli vzdrževati dostojno življenje dveh duhovnikov, čeprav je bila loška fara teritorialno precej velika. Raztezala se je ob Savi od Hrastnika do Orehovega, zvečine na levem bregu Save, na desnem je bila fara Radeče. Loška fara je prinašala na leto tri goldinarje v gotovini, tri graške četrtnjake činžne pšenice, tri četrtnjake ovsa, štiri pa pol graške četrtnjake desetinske pšenice, 23 četrtnjakov desetinske rži, 15 četrtnjakov desetinskega ovsa in 32 veder desetinskega vina, 12 desetinskih kozličev in 20 činžnih kopunov. Graški četrtnjak je takrat meril 78,72 litra. Celjsko vedro pa 26,24 litra. Denarna vrednost vseh dohodkov skupaj je bila 11 goldinarjev, kot je leta 1544 izračunal v svojem poročilu Trubarjev naslednik v Loki, Urban Strela (Rupel 1962: 27). O svojem bivanju in delu v Loki je Trubar zapustil nekaj zapisov, ki kažejo kakšno je bilo versko stanje v fari: »Pred oseminudvaseti lejti, tedaj kedar sem v Loki per Radočaju farmošter bil, je bila gori nad Kompolom

183


184

v vinogradih237 ena baba; ta se je svetila inu pravila«, da se ji prikazujeta sveti Rok in sveti Boštjan in zahtevata, da se jima na hribu nad Kompoljem in Šmarčno sezida cerkev. To je bila običajna navada t. i. ljudske, plebejske reformacije na Slovenskem. To štiftarsko gibanje ni imelo nič skupnega z Lutrovo reformacijo. Bilo je izraz protesta zoper bogato posestniško Cerkev in od oblasti postavljene duhovnike. Štiftarji so po hribih postavljali svoje cerkve in sami izmed sebe volili duhovnike. Gibanje je bilo precej razširjeno med kmečkim ljudstvom, čeprav je zoper njega ostro nastopala katoliška Cerkev, pozneje pa tudi slovenski luterani. Tudi Trubar, ki v teh loških letih še ni bil protestant, je nastopil zoper takšno štiftarsko obliko krščanstva: »Ampak jest sem takimu zidanu inu ofrovanu močnu super pridigal inu govuril; za tiga volo so mene hoteli ti farmani na Šemačini (Šmarčni) biti (tepsti), de sem od nih moral pobegniti« (Rybář 1969). Potem je Trubar poslal k ženski svojega vikarja Jerneja Ruglja, ki je spoznal, da govori ženska zmedeno. Kljub ljudskemu razpoloženju je Trubarjeva beseda tedaj zalegla, da so opustili namero sezidati cerkev na hribu nad Šmarčno. Toda po Trubarjevem odhodu iz Loke so farani postavili podobno cerkev svetega Fabjana in Boštjana na Polani nad Loko. Trubar poroča, da je bil še en podoben primer na desnem bregu Save na Brunku: »Glih taku ena druga baba je hotela imejti, de bi se bila ta tretja cerkov gori na Bruniki per tih Trijeh kralih zidala.« Tudi to je s svojim nastopom Trubar preprečil. Prvi stik Trubarja z njegovimi verniki je bil torej tak, da ti niso bili naklonjeni njegovim bolj racionalnim reformatorskim pogledom, ocenjuje Miloš Rybář. Ravno v tistem času je Trubar začel kupovati in študirati knjige protestantskih reformatorjev in se družiti s protestantsko usmerjenimi plemiči. Npr. z že omenjenim upraviteljem laškega gospostva Weichselbergerjem. Najbolj verjetno ga je ta ugledni kranjski plemič tudi priporočil ljubljanskemu škofu Ravbarju za pridigarja, stolnega vikarja v Ljubljani. Ljubljanska stolnica male ljubljanske škofije je namreč imela štiri vikarje pridigarje, dva za slovensko in dva za nemško pridigo. Trubar je bil predviden za slovensko. Takšna na237 Ozemlje na desnem bregu Save je tedaj spadalo v loško faro.

mestitev v ljubljansko stolnico ni bila enostavna. Trubar je moral dobiti premestitev iz oglejskega patriarhata v ljubljansko škofijo, kar so mu tudi uredili prijatelji. Kljub tej službeni prestavitvi v drugo škofijo leta 1536 je Trubar še obdržal beneficij loške fare do leta 1544, čeprav se ne ve zanesljivo, ali je še kaj prihajal v Loko. Izgubil pa je vikariat v Laškem, saj je škof Bonomo med letoma 1536–1541 izgubil laško župnijo. Zanimivo bi bilo proučiti, kar pa je skoraj nemogoče, kako dolgo in kakšen spomin na Trubarja se je ohranil v Loki. Protireformacija pa tudi romantična ultramontanska pobožnost v začetku 17. stoletja mu nista bili naklonjeni. Prvi Trubarju naklonjeni katoliški dostojanstvenik je bil zaradi njegovih jezikovnih zaslug lavantinski škof Anton Martin Slomšek. Morda se bo v njegovi zapuščini v nadškofijskem arhivu v Mariboru našla kakšna zabeležka o Trubarju, morda ob priliki Slomškovem birmovanju v Loki. Trubarjev spomin je bil v Loki na veliko obnovljen in proslavljen leta 1951 ob 400-letnici izida prve slovenske knjige. Takrat je bila v Loki velika republiška proslava, na kateri je govorila takratna slovenska prosvetna ministrica, zasavska rojakinja Lidija Šentjurc, in Trubarju je bila na stavbi stare šole vzidana spominska plošča. Generacije povojnih Ločanov so se pred njo pogosto ustavljale z velikim spoštovanjem. Tudi v katoliški Cerkvi se je odnos do Primoža Trubarja spreminjal. V ospredju njenega spomina ni bila več njegova »protestantska kriva vera«, ampak njegovo veliko kulturno, narodno prebudno delo. Ko smo se Ločani ob 400-letnici Trubarjeve smrti odločili postaviti njegov spomenik na trgu, je padla odločitev za prostor pred staro šolo. Ta parcela je bila cerkvena last. Vprašali smo za dovoljenje takratnega župnika Rudolfa Jermana, ki je bil že dolgo župnik v Loki in je dobro poznal svojo faro. S polnim razumevanjem nam je takoj dal soglasje. Naj mu bo blag spomin. Danes je tudi naš loški Primož Trubar naš ponos, naša stalna spodbuda za našo narodno in človeško pokončnost in trdnost: stati inu obstati.


BIBLIOGR AFIJA Javoršek, Jože Primož Trubar. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. Rupel, Mirko Primož Trubar: življenje in delo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1962. Rybář, Miloš Primož Trubar v Laškem. V: Naše delo. Glasilo Občine Laško, december 1969. Trubarjevo leto 2008: Primož Trubar (1508–2008): 500. obletnica rojstva. Ljubljana: Koordinacijski odbor za državne proslave, 2008.

Spominska plošča Primožu Trubarju, vzidana v steno gostišča Trubarjev hram v Loki leta 1951.

185


186


Janez Suhadolc

Stol Trubar

Zasnoval in večinoma tudi izdelal sem že več kot 100 različnih stolov. Najbolj znana sta stola, ki sem ju zasnoval ob obeh obiskih pokojnega papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Zaradi teh stolov sem dobil vzdevek Papežev mizar, čeprav prav teh stolov nisem osebno izdelal, sem pa seveda naredil načrte zanju. Izdelal jih je mizar Gabrijel Trošt iz Podrage v Vipavski dolini. Zato ni naključje, da mi je pred več kot enim letom prijatelj in zasavski kulturni agitator Simon Sernec iz Radeč predlagal, da si izmislim in naredim stol Trubar. Naredil naj bi ga za Loko pri Zidanem Mostu. Trubar je nekaj let deloval v Loki kot župnik prek svojega vikarja. Spomin na Trubarja je v Loki še sedaj živ. Kulturne manifestacije in celo gostilna se dogajajo v njegovem imenu. Bližnja 500. obletnica rojstva Primoža Trubarja je bila še dodatni vzrok za tako naročilo. To je bilo splomladi minulega leta. Potem sem v nekaj dneh narisal načrt za stol Trubar in Simon mi ga je prijazno odobril. V naslednjem mesecu ga je mojstrsko izdelal mizar Anton Makše iz Gmajnice pri Komendi. Stol je precej mogočen in kar precej težak. Tehta kar zajetnih 32 kilogramov. Sedež je nekoliko vladarsko nadstandardno dvignjen od tal. Tudi naslon stola je višji, kot je to običajno. Vse našteto se mi zdi v skladu z mogočno, samozavestno in odločno figuro Primoža Trubarja. Stol je narejen iz hrastovine. Mislim, da je edino hrastovina primerno lesno gradivo za Trubarjev stol. V naslonu stola je zelo jasno izrezana

Suhadolčev „Stol Trubar“

velika črka T pač v skladu z imenom osebnosti, ki mu je posvečen. Oblika črke se da zaznavati tudi kot variantna oblika krščanskega križa. Ob stiku prednjih nog stola z mostiščem stola so vrezani še štirje majhni križci. Trubar je bil duhovnik, omenjena simbolika je v skladu z njegovim krščanskim etosom in poklicom. Krščanska duhovščina se povečini oblači v črno. Tudi Trubar je bil oblečen zmeraj v črnino. Črna barva stola se mi zato zdi edino smiselna. Pri Trubarjevem stolu so opazovalci najbolj pozorni na obe prednji nogi stola. Ena je ravnih poševno prisekanih oblik, druga je baročno krivuljasta in živo rdeče pobarvana. Z obliko in barvo obeh sprednjih nog sem hotel pokazati na protestantski racionalizem v nasprotju z baročnim katolištvom. Kakor koli že, obe nogi podpirata isti sedež in isto vsebino. To naj bi bil vidik ekumenske sprave in pomiritve med obema krščanskima cerkvama. To je ikonografski opis stola. Je, upam, objektiven in dokazljiv. Po obliki stol ne koketira s kakšnim podobnim predmetom iz Trubarjevega časa in okolja. V bistvu je zasnovan modernistično z nekaj slovenske oblikovalske tradicije, ki jo najbolj povezujem z izročilom Jožeta Plečnika. Domišljam si, da je kljub temu premore nekaj »trubarjanskega« vzdušja. Bil naj bi tak, da bi ponazarjal posebnosti in veličino osebnosti, za katero pri tem stolu gre. Poleg vsega naštetega se mi zdi pomembna še čustvena zaznava takega objekta. Čustva in občutki se ne ozirajo na zgodovino, stil, tehnologijo, barve, stroške, težo, razlage, mere in številke. V zapletenem dojemanju stvari kot take posameznik preprosto ugotavlja, da stvar je ali - ni!

187


188


Alenka Černelič Krošelj

Dr agotin Ferdinand Ripšl, župnik in kronist življenja v župniji sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu

»Odkritje« Dr agotina Ferdinanda Ripšla Prispevek izhaja iz besedila, ki je bilo objavljeno v zborniku Med najlepše kraje slovenskega Štajerja šteje se župnija Videm: zbornik ob 850-letnici prve pisne omembe pražupnije Videm ob Savi leta 2007238 in je bilo namenjeno vpogledu v življenje župnika Dragotina Ferdinanda Ripšla. Ripšl je zadnjih 13 let svojega življenja deloval na Vidmu, na desnem bregu današnjega mesta Krško, v župniji sv. Ruperta Videm ob Savi239. Njegova Kronika fare Videm je eden najpomembnejših virov za spoznavanje in preučevanje življenja obeh bregov reke Save v drugi polovici 19. stoletja.240 Dragotin Ferdinand Ripšl je bil »pravi« človek – zavedni Slovenec – druge polovice 19. stoletja – človek, ki je zaznamoval obdobje s svojim delom in pustil sledi, ki so se v stoletju zatem delno zakrile, vendar pa se jim vsake toliko časa ni bilo mogoče ogniti, danes pa so, upamo, vsaj večinoma odkrite. Ko smo začeli pripravljati zbornik ob 850-letnici prve pisne omembe pražupnije sv. Ruperta Videm ob Savi, smo vedeli, da bo del zbornika tudi podroben vpogled v njegovo videmsko kroniko. Ob »vpletanju« v različna obdobja njegovega življenja, ki se je zaključilo na Vidmu, a bilo oblikovano na vseh ostalih postajah njegovega življenja, so se razkrivale zgodbe tudi o njegovih dosežkih ter sledeh po vsej Štajerski. Tako je prispevek za loški zbornik sestavljen iz prispevka, ki sem ga pripravila za Videm, dodala pa sem še podroben vpogled v dnevnik, ki ga je spisal za župnijo sv. Helene v Loki pri

Račica v jutranjih meglicah, 2008

238 Prirejanje lastnega teksta v delu, kjer ni nič novega, je nehvaležna naloga, še posebej, če besedilo nastaja v kratkem časovnem zamiku nekaj manj kot enega leta brez posebnih novih dognanj. Dejstva so torej enaka, struktura besedila podobna, kjer je bilo mogoče, pa je fokus usmerjen v Loko pri Zidanem Mostu, v kraje, kjer je Ripšl preživel deset let in od tu odšel na Videm, kjer na njegovo zadnje počivališče spominja v zunanjo steno župnijske cerkev vzidana nagrobna plošča. 239 Bregova, vas Videm in mesto Krško, pa sta bila v petdesetih letih dvajsetega stoletja politično združena najprej v mesto Videm-Krško, kmalu je ostalo samo ime Krško, Videm pa je ostal v poimenovanju prebivalcev območja in predvsem kot ime in sedež župnije. Cerkvena uprava ni sledila politični (državni), meje škofije in župnije se niso menjale, tako je danes mesto Krško mesto dveh župnij (Krško in Videm) in dveh škofij (Novo mesto in Celje). Več o združevanju in življenju Vidma in Krškega glej Šribar 2003. 240 V letih, ko je življenje Vidma sooblikoval Dragotin Ferdinand Ripšl, je župnija Videm štela 1690 prebivalcev. Ripšl je v videmski kroniki navedel podatek iz ljudskega štetja, ki je bilo izvedeno 31. decembra 1869. V župniji je bilo 826 moških in 874 žensk. Ob tem je ocenil, da v župniji živi še vsaj 40–50 priseljencev. (Ripšl 2007, 141)

189


Zidanem Mostu, in prepise iz župnijske kronike, ki je v končni obliki izgubljena. Prepisi, ki so jih njegovi nasledniki pošiljali v vpoglede ali pa v objave na začetku 20. stoletja pa omogočajo dober vpogled v njegovo delo, v teme, ki so pritegnile njegovo pozornost, predvsem pa v način življenja prebivalcev župnije sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu. Dragoceno gradivo hrani Pokrajinski arhiv Maribor241 v mapi z naslovom Dragotin Ferdinand Ripšl. DR AG OT IN FER DIN A ND R IPŠL 190

(1. november 1820 – 8. november 1887) Dragotin Ferdinand se je rodil v učiteljski družini v Šentjurju pri Celju 1. novembra 1820. Njegov oče je bil učitelj Andrej Ripšl.242 Umrl je leta 1835, star komaj 48 let. Dragotin Ferdinand je končal gimnazijo v Celju, filozofijo in bogoslovje v Celovcu, kjer je bil leta 1843 ordiniran (posvečen). Že v zgodnji mladosti se je izoblikoval v zavednega Slovenca in je sledil miselnosti takratne meščanske družbe, čutil odpor proti tujcem ter našel poti za izražanje svojih naprednih misli o nacionalni, socialni in duhovni svobodi. Služboval je po Koroškem, Štajerskem in v Benečiji (1859–1864), ki je bila takrat zasedena od Avstrije, v »političko razburkanih letih«, kajti »Ripšl je moral zaradi slovenskega značaja večkrat »tam pa tam maširati«, kot pišejo Novice v začetku leta 1866, v poročilu o slavnostni otvoritvi slovenske čitalnice v Sevnici« (Cimperšek 1977, 11).

241 Iskrena hvala za pomoč in prijaznost sodelavki Pokrajinskega arhiva Maribor. 242 Med učitelji v Trgu sv. Jurija najdemo tudi Ripšlovega očeta Andreja, »ki se je v večnost preselil 7. septembra 1835. Tudi on ni učakal visoke starosti: umrl je v svojem 48. letu (vseeno pa si je uspel priboriti naziv »vzorni učitelj«). Bil je oče znanega sadjarja in duhovnika, po potrebi pa še rimača, pevca, pričevalca in veseljaka Dragotina Ferdinanda Ripšla« (Grdina 2001a, 37).

D. F. Ripšl. Fotografija se nahaja v kroniki župnije Brežice.243

Kot duhovnik je služboval v naslednjih krajih: 1844–45 na Vranskem v Savinjski dolini, 1845–47 v Slovenskih Konjicah, 1847–48 v Sv. Križu pri Rogaški Slatini, 1848–49 v Rojah na Koroškem, 1849–51 v Sv. Andražu na Koroškem (danes Avstrija) kot kaplan, 1851–54 v Brežicah kot kaplan,244 1854–59 v Svetem Miklavžu nad Laškim kot kaplan, 1859–1864 v Benečiji kot polkovni kaplan (kurat) 47. pešpolka – v času avstrijsko-italijanske vojne,245 1864–74 v Loki pri Zidanem Mostu kot župnik in od 1874 do smrti 1887 na Vidmu pri Krškem kot župnik. Od leta 1843, ko je bil posvečen, je tako opravljal božje poslanstvo na različnih koncih slovenskega etničnega ozemlja, kar ga je zaznamovalo in ga še bolj spodbudilo v njegovem narodnozavednem, domoljubnem delovanju. 243 Fotografije so bile objavljene v zborniku Med najlepše kraje slovenskega Štajerja šteje se Videm (2007). Založnik je dovolil objavo. 244 Ripšl je v Brežicah nekaj časa nadomeščal župnika Mihaela Pikla, ki je leta 1852 odšel za stolnega kanonika v Št. Andraž (Granda 2003, 75). Kot provizor je omenjen v Brežicah od 1. maja 1852 do 26. julija 1852, zapisan pa je kot Karel Ripšl (Rüpschl). Najdemo ga v seznamu brežiških kaplanov, kar je bil, kot je navedeno, od leta 1851 do 1854. V zborniku Župnija sv. Lovrenca v Brežicah je objavljena tudi njegova fotografija (Ožinger 2003, 119, 121). 245 Kurat – vojaški duhovnik. V teh letih se je začela oblikovati država Italija. Marca leta 1861 so v Torinu razglasili Viktorja Emanuela II. za kralja nove kraljevine Italije. Benečija, Furlanija, Trentino in Julijska krajina pa so bile še vedno v avstrijskih rokah. Leta 1866 se je Avstrija zapletla v vojno s Prusijo in Italijo ter vojno tudi izgubila. Umakniti se je morala iz Nemčije, celotno Benečijo, tudi slovenski del, pa je dobila Italija.


Njegovo življenje je spleteno iz različnih zgodb, v katerih »nastopajo« vidni ustvarjalci 19. stoletja, stoletja, ki je za razvoj slovenstva in Slovencev kot etnične skupine (naroda) ključno. Druga polovica 19. stoletja je prinesla v slovenske in druge dežele vrsto sprememb. Pomlad narodov je po letu 1848 spodbudila različne sloje Slovencev, da so svoje življenje posvetili raznovrstnim oblikam t. i. narodnostnega delovanja.246 Predvsem izobraženci, med katere bi lahko za tisti čas šteli duhovnike, učitelje, zdravnike in pravnike, so se trudili in sooblikovali različne izraze in temelje narodne zavesti oziroma zavedanja, da zaradi posameznih lastnosti, jezika, izvora, geografskega porekla in tudi načina življenja pripadajo enemu narodu, eni skupini, ki je poimenovana z enim imenom. Ravno odkrivanje vsakdanjosti, vsakdanjih navad in načina življenja je bilo eden ključnih temeljev za ugotavljanje in sooblikovanje skupnosti, ki se je čez 150 let oblikovala v državo (skupnost), ki ji danes pravimo Republika Slovenija247. Eden izmed pomembnih soustvarjalcev življenja teh nekaj desetletij na širšem območju Štajerske je bil tudi loški župnik Dragotin Ferdinand Ripšl. Zgodba o njegovih dosežkih in sledeh pa je spletena iz raznovrstnih področij, ki so oblikovala njegovo življenje in delo. Zagotovo je spomin na njegovo delo bil najbolj živ prav v Loki pri Zidanem Mostu, kjer so mu leta 1977 postavili spominsko ploščo. Tako »pot po njegovem življenju« začenjamo z njegovim delom na področju sadjarstva. R IPŠL S A DJ A R

Ripšl je bil v zadnjih 100 letih na Slovenskem znan predvsem kot spodbujevalec, učitelj in inovator na področju sadjarstva. Tako največ o njegovem življenju izvemo iz knjižice, ki jo je leta 1977 izdalo Sadjarsko društvo Slovenije in jo že z naslovom V spomin Dragotinu Ferd. Ripšlu namenilo prav njemu. Ob devetdesetletnici njegove smrti so 12. novembra 1977 246 Več o tem času in 19. stoletju na Slovenskem je na voljo v številnih zgodovinskih pregledih. Zaradi zanimivega pristopa do osvetlitve stoletja, dogodkov in ljudi, ki so ga oblikovali, priporočam knjige Slovenska kronika XIX. stoletja in posamezne članke, ki so navedeni tudi v seznamu referenc. 247 Teorije o nastanku narodov, razlikovanje med narodom, nacijo in ljudstvom, utemeljevanje različnih plasti, ki sooblikujejo tako skupnost, so večplastne, številne in odrejajo fokuse ter področja delovanja posameznih humanističnih in družboslovnih ved. Za bralca, ki želi te uvodne trditve podkrepiti s konkretnimi vpogledi v razmišljanja, priporočam Slavec Gradišnik 2000.

slovenski sadjarji v Loki pri Zidanem Mostu odkrili spominsko ploščo, ki sta jo skupaj izdelala Vladimir Štoviček in njegova hčerka Vladimira Štoviček iz Leskovca pri Krškem248 ter izdali omenjeno knjižico z opisom njegovega življenja in dela. Avtor besedila Rudi Cimperšek249 je o njegovem življenju in delu skrbno zbral podatke, njegovo besedilo pa je osnova za prikaz tega dela Ripšlovega delovanja. Ripšl se je že na gimnaziji zanimal za naravoslovje in kmetijstvo, predvsem za sadjarstvo in vinogradništvo. V Celju je poslušal predavanje Matije Ahacla (1779–1845)250, tedanjega tajnika Koroške kmetijske družbe ter profesorja naravoslovja in kmetijstva na liceju. Nabiral je izkušnje z delom v drevesnicah in v sadovnjakih ter pridobival dodatno znanje iz različnih takrat izhajajočih del: Pirčevega Kranjskega vrtnarja (1835)251 in Zalokarjevega gospodarstva (1854)252. Povsod, kjer je služboval, je posebno skrb namenil poučevanju mladine, predvsem o cepljenju in oskrbovanju sadnega drevja. Ravno tovrstno delo ga je med službovanjem v Loki pri Zidanem Mostu pripeljalo do ideje in nujnosti, da bi svoje učne ure podkrepil tudi z učbenikom. Tako je v ta namen napisal knjižico Kratki nauki za sadjerejo, ki je prvič izšla leta 1867253 248 Vladimir Štoviček (1896–1989), akademski kipar in medaljer, je ustvaril številne plakete, medalje in javne spomenike. Živel je ob gradu Šrajbarski turn v Leskovcu pri Krškem, kjer so njegova dela, v prav za galerijo zgrajeni stavbi, tudi razstavljena. Njegova hči, Vladimira Štoviček (1934) je akademska kiparka, ki je vrsto let ustvarjala skupaj z očetom, ob tem pa izoblikovala svoj lasten kiparski izraz, predvsem v majhnih plastikah, upodobitvah žensk. Štovičkova je aktivna mentorica posavskih likovnih društev. 249 Rudi Cimperšek (1922–1990) je deloval na kmetijskem, gospodarskem in društvenem področju. Poleg knjižice, ki je večkrat omenjena in je bila namenjena v Ripšlov spomin, je poskrbel tudi za vrsto drugih vpogledov v preteklost Sevnice in krajev v Posavju; npr. knjižica Ob 100-letnici Gasilskega društva Sevnica 1879–1979, Sevnica 1979. 250 Matija Ahacel (1779–1845) je bil od leta 1807 do svoje smrti profesor matematike na liceju v Celovcu, kjer je od leta 1820 vodil stolico za kmetijstvo in od leta 1825 učil naravoslovje. Bil je član Koroške kmetijske družbe in sodelavec različnih njenih glasil. Po uvedbi slovenščine v celovškem bogoslovju leta 1821 je nakupil slovenske knjige, na Slomškovo pobudo pa izdal prvo slovensko posvetno pesmarico z notami Pesme in Štajerskim znane (1833). Tukaj je prvič objavil tudi Slomškovo En hribček bom kupil (Enciklopedija Slovenije, št. 1, A–Ca, 1987, 26). Več o njem tudi Rok Stergar »Matija Ahacel, nekdanji učenik sedme višje šole u Celovcu, Slovencev imeniten rojak in prijatel«. V: Janez Cvirn (ur.), Slovenska kronika XIX. stoletja, 1800–1860, Nova revija, Ljubljana, 282. 251 Franc Pirc je izdal priročnik z naslovom Kranjski vertnar, ali Poduzhenje, v‘ kratkim veliko sadnih drevec sarediti, jih s‘ zeplenjem poshlahtniti, in lepe verte k‘ velikim pridu sasaditi, I. del z obsegom 125 strani. Knjižico je natisnil Shlahten Kleinmayr v Ljubljani. (Zapis povzet po Cobissu – izvod hrani Narodni muzej Slovenije, Ljubljana.) Drugi popravljen in pomnožen natis pa je leta 1845 založil Jožef Blaznik v Ljubljani. Izvodov te 88 strani obsežne knjižice je več (po Cobissu). 252 Janez Zalokar je avtor knjige Umno kmetovanje in gospodarstvo, štirje deli in pristavek, ki jo je izdala Kranjska kmetijska družba v Ljubljani in obsega 386 strani. (Iz zapisa v Cobissu izvemo, da jo je mogoče dobiti v več knjižnicah, najbližje v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu ali v Osrednji knjižnici Celje.) 253 Adamič navaja tri letnice in tri izide, 1865, 1867 in 1874. (1993, 200)

191


192

na Dunaju. Tiskal jo je Leopold Sommer, v Ljubljani pa je bila naprodaj pri J. Lehrerju. Knjižico je založil vitez plemeniti Gutmannsthal – Benvenuti,254 lastnik graščin Dvor in Hotemež pri Radečah, ki je bil tudi dejaven član Kranjske kmetijske družbe in je podpiral podružnico v Radečah. Svojemu založniku je »spisatelj« posvetil knjižico in zaradi te podpore so jo lahko brezplačno delili med sadjarje. Ripšlovo in Gutmannsthalovo prizadevanje je rodilo velik uspeh, kar priča objava članka boštanjskega župana Jožefa Drmela v Novicah255, 24. aprila 1867: »Iz Boštanja 4. aprila. – Podpisani predsednik kmetijske podružnice in župan občine Boštanjske, si štejem v svojo dolžnost, da se častitemu gospodu vitezu Gutmannsthalu, lastniku boštanjske graščine, zahvalim za veliko dobroto, ki jo je skazal sedmim soseskam naše kmetijske podružnice, s tem da jim je daroval okoli 800 lepih, cepljenih jablan, mnogovrstnih sort. Že vsa drevesa so posajena na svoja mesta. Pa tudi drevesnici naše ljudske šole je podaril divjake in cepljena drevesa in tako pripomogel, da bode ta do 150 štirijaških sežnjev velika drevesnica, ki sem jo dal dobro preorati in lepo poravnati, pa trdno ograditi, kaj pripravna za poduk naše šolske mladine, pa tudi na korist sadjereji naši. Napis v sredi bode mimogredočim kazal, da tukaj se mladina uči po pravici hvaljene sadjereje« (Novice, let. (tečaj) 25, štev. (list) 17 (24. 4. 1867), 140)256 Zaradi aktualnosti in očitne splošne uporabe in popularnosti je knjiga že v nekaj letih pošla. Tako je bila leta 1874 ponatisnjena v Narodni tiskarni v Ljubljani. Tudi ta ponatis je najbrž hitro pošel, kajti Jožef

Žičkar,257 ki je leta 1900 prišel za župnika na Videm in se ponovno obširneje lotil raziskovanja življenja župnije in kraja v preteklosti, je v župnijsko kroniko zapisal, da je zaman stikal za knjižico celo v dvorni in vseučiliščni knjižnici na Dunaju (Kronika župnije Videm 1880–1957, 191). Slovenski sadjarji so devetdeset let po njegovi smrti objavili faksimile omenjene knjige in ob tem zapisali: »Ripšlu v spomin in hvaležnost objavljamo v nadaljevanju faksimile njegove »Sadjoreje« ali »Umetne sadjoreje« ,kot jo imenuje njegov videmski naslednik Žičkar«258 (Cimperšek 1977, 20). Celotni naslov, naveden v impresumu knjižice, je: »Kratki nauki za sadjorejo. Po najboljših virih spisal Dragotin Ferdinand Ripšl. Na svitlo dal in slovenskim kmetom v prid namenil Ludovik vitez pl. Gutmansthal-Benvenuti. Dunaj, 1867. Tisk in papir Leopolda Sommerja. Založnik izdajatelj« (Cimperšek 1977, 23). Na drugi strani knjižice odkrijemo njegov drugi talent in hobi – pisanje pesmi. Takoj na začetku je bralce razvedril in podučil z naslednjo pesmico:

254 Ludwig Ritter von Gutmannsthal-Benvenuti (1810–1890) je bil najprej trgovec, potem je služboval v avstrijski konzularni službi in bil prezident mornariškega urada v Trstu. Leta 1853 je kupil graščini Dvor in Hotemež pri Radečah in se posvetil gospodarstvu. Leta 1861 je postal član Kranjske kmetijske družbe in bil dobrotnik njene podružnice v Radečah (Izidor Cankar in Franc Ksaver Lukman (ur.), Slovenski biografski leksikon, prva knjiga Abraham–Lužar, Zadružna gospodarska banka, Ljubljana 1926–1932, 279). O njegovi smrti so poročale Dolenjske novice: »(†Umrl je) 8. t. m. v Gradcu Ludovik vitez pl. Gutmansthal – Benvenuti, posestnik graščin Vajkselštajn in Hotemež, doktor prava, posestnik avstrijskga Leopoldovega reda in Franc Jožefovega reda, komander papeževega Pijevega in Gregorjevega reda in cesarskega ruskega reda sv. Ane, v 81. letu svoje starosti, po dolgej bolezni. Pokojni je bival dolgo v Trstu kot prezident morskih uradov, v pokoju pa po zimi večinoma v Gradcu, po letu pa na graščini Vajkselštajn, iz katere je napravil pravo krasoto na Dolenjskem. Veliko let je bil ud deželnega zbora, voljen od veleposestnikov. Bil je sicer tudi nasprotnik nam Slovencem, ali za deželo in njen blagor je imel vneto srce; to se mu ni moglo odrekati. Njegovo blago srce je zlasti kazalo tudi njegovo usmiljenje do vbozih. Radečani in okolica to dobro vedo. V zahvalo ga je izvolila radeška občina za častnega občana.« (DN, let. VI, štev. 19, (15. 10. 1890), 157–158) 255 Novice gospodarske, obertnijske in narodske so izhajale od leta 1856 do 1902. 256 Cimperšek na strani 14 navaja članek malo drugače, kot je v originalu. Prepis je narejen po članku v Novicah.

Ripšl je prepoznal potenciale slovenske pokrajine in je svoje bralce že v prvem poglavju spodbudil ter jim pokazal koristi sadjereje. Ob tem izvemo tudi nekaj o načinu življenja takratnih prebivalcev »slovenske domovine«: »Ljudje, posebno u naši slovenski domovini, od leta do leta bolj tožujejo črez slabe čase: nekteremu kmetu se u resnici že tako hudo godi, da včasi komaj še svoje davke plačuje, in dostikrat ne ve, od kod vinarja dobiti za sol in druge vsakdanje potrebe.

»Imaš kako prazno mesto, Naj bo v vertu al za cesto, Sadno drevce tje posadi Al v jeseni, al spomladi; Drevce tebi u zahvalo Žlahno sadje bode dalo; Če pa ne bi teb’ zorelo, Ime tvoje bo slovelo. Drag. F. Ripšl.« (Prav tam)

257 Jožef Žičkar (1846–1905) je prišel na Videm leta 1900 in bil župnik in dekan do svoje smrti 27. 9. 1905. 258 Žičkar ni bil neposredni Ripšlov naslednik, saj je po Ripšlovi smrti najprej leta 1888 za videmskega župnika prišel Janez Novak in bil župnik do leta 1894, za njim Henrik Verk od leta 1894 do 1900 in šele potem Žičkar. Verk je prišel ponovno za župnika leta 1911.


Župnijski sadovnjak v Loki pred prvo svetovno vojno.

lesnike in lesnjače. Jezili so se na Ripšla, ki je cepil, in ga tožili, da hoče kmetom uničiti sadno drevje. Šele ko je začelo cepljeno drevje roditi in dajati prve plodove, so mu postali hvaležni. Sadje so lahko prodajali in tako je prišel denar v hišo« (Cimperšek 1977, 14). Okoli Rimskih Toplic so v sedemdesetih letih 20. stoletja še poznali nekatere sorte »Ripšlovih jabolk«, ki so jih, tako kot je zapisal Lovrenčič, imenovali tafeljček in vigolje (Prav tam).260 Da je bil Ripšl odličen sadjar, pričajo tudi zapisi v videmski župnijski kroniki, ki med popisovanjem stanja v župniji večkrat omenijo tudi Ripšlov sadovnjak. Žičkar je zapisal:

In vendar leži ravno v naši domovini še veliko zakladov u zemlji zakopanih, kteri čakajo, da bi jih kdo izkopal, in u prid vbogega ljudstva obernil. Eden takih zakladov se da prav lehko izkopati po naših gričih, pašnikih, travnikih, poleg cest, in za potmi – in ta zaklad je: žlahno sadje, – naj se vživa sirovo ali posušeno, za dom ali za prodaj, naj bo iž njega zdruzgan jabelčnik ali hruševec, ali kis (jesih). Korist, ki nam jo daje sadonosno drevje, je tako velika, da se po pravici čuditi moramo, kako da je še tako malo sadnega drevja po slovenskem svetu« (Ripšl 1867, 1977, 1). Lovrenčič je zapisal še naslednjo ugotovitev in izbrskal naslednji podatek: »Posavje je bilo za sadjarstvo zelo ugodno, česar se je Ripšl tudi dobro zavedal in je bil zlasti na tem področju zelo aktiven. Že manj znana so »Ripšlova jabolka«, ki se jim po domače reče tafeljček.259« (1991, 1) O tem poroča tudi Cimperšek, ki je zapisal zgodbo, ki se je ohranila v ustnem izročilu, pripovedoval pa jo je zadružnik in sadjar Matevž Deželak iz Lož pri Rimskih Toplicah, v kateri povzema zgodbo svoje stare mame, rojene leta 1819. Ripšla so poznali kot vnetega sadjarja, ki je vedno oziroma kadar je imel čas »vzel canjo z nožem, žagico in cepiči ter šel po zemljiščih kmetov, in cepil sadne divjake. Kmetje okoli Sv. Miklavža niso poznali vrednosti cepljenega drevja, ker so imeli samo divja jabolka in hruške-

Sadjerejstvo Pokojni župnik g. Karl Ripšl je na straneh 20 in 40 pisal o Videmski sadjereji. Po njegovem prizadevanju se je sadjereja tukaj precej zboljšala. Župnik Ripšl je bil sam izvrsten sadjerejec. Spisal je o umetni sadjereji kot župnik v Loki poleg Zidanega Mosta knjižico z slikami, v kterih kaže, kako se naj sadno drevje požlahtnuje. Žal, da te knjige ne morem dobiti, čeravno sem stikal po njej celo v dvorni biblioteki na Dunaju in na vseučiliščni knjižnici v Beču. Ripšl je zasadil lep sadunosnik na župnem zemljišču v Loki, ravno tako tudi na Vidmu. Vsako drugo leto obrodi od Ripšlna zasajeno sadno drevje bogatega sadja. Pisec teh vrst je prodal l. 1902 sadnima trgovcema Lap in Simončič iz Litije jabolke in gruške za 470 gold; a ta dva sta morala sadje obrati sama in prepustiti župniku še 14 dreves. Blizu enako se je prodalo sadje l. 1904 velikemu sadnemu trgovcu Lukšch iz Rudolfsteina na Dunaju. Vsled tega je postal župnik Ripšl velik dobrotnik svojim naslednikom, a tudi svojim faranom, ktere je vedno vnemal za sadjerejo. Zadnje besede, ktere je izpred oltarja spregovoril v nedeljo pred svojo smrtjo, so se glasile: »Sadite sadno drevje« – tudi zdajšnji župnik Videmski je nasadil l. 1902: 20 dreves štajerskih možančk; drevesa je dobil od Klenerka v Gradcu po 1 K80v. L. 1904 v spomladi je nasadil zopet 20 dreves, ktere je naročil pri Dr. Benjam.

259 Če pogledamo poročilo o sadjarstvu iz leta 1957, izvemo, da je bilo v občini Videm-Krško 25400 jablan, 5559 hrušk, 17375 dreves češpelj in sliv, okrog 4000 češenj, 25000 breskev, 900 marelic in 4588 orehov. Med vrstami pa ni Ripšlovih, vsaj po imenu ne. Navedene so naslednje glavne sorte: jonatan, boskopski kosmač, krivopecelj in koksoranžna reneta; stranske sorte: beličnik, grafenštajn, mešancelj in bobovec (Videm – Krško nekdaj in danes. Občinski odbor Videm–Krško, Videm–Krško, 104–105).

260 Cimperšek je v nadaljevanju imenoval še Cecilijo Deržanič z Libne pri Krškem, ki je »umrla pred dvema letoma in je vedela veliko povedati o Ripšlu« (1977, 14). Glede na leto izdaje knjižice, iz katere črpamo, 1977, je gospa Deržanič umrla v zelo visoki starosti, če je še poznala Ripšla, verjetneje pa je, da je zgodbe o Ripšlu poslušala v domači hiši, njene informatorke pa so bile stara mati, mati in druge Videmčanke (pa najbrž tudi kakšen Videmčan oziroma župljan videmske župnije).

193


194

Ipavcu v Št. Jurju na južni železn. Ta so bila ceneja. Z sajenjem vred je za vsajenih 40 jabolčnih dreves potrošil župnik okoli 70 kron. Dunajski sadni trgovec je hvalil tukajšnje sadje, ker ja tako zeleno in sočnato, med tem, ko je sadje od drugod nekako »uvelo«. Kilo sadja je plačal Lunksek – se ve semkaj pripeljano – po 8 do 10 vin« (Kronika župnije Videm 1880–1957, 190–191)261. Še nekaj let kasneje je župnik Janez Medvešek ob svojem prihodu na Videm leta 1919 o župnijskem sadovnjaku zapisal: »Lep in velik je župnijski sadonosnik zlasti oni del, ki ga znani sadjerejec župnik Ripšl zasadil – krasno drevje, žlahtno sadje! Drevje, ki so ga poznejši gospodje dali saditi ne uspeva, ker je gotovo vsajeno pregloboko, v mrtvo zemljo, zato pa hira, mnogo se ga je že posušilo. Močno je poškodovala ta sadonosnik zadnja leta nevešča roka z obsekavanjem in obžagovanjem dreves. Puščali so se šterceljni popek in po komolec dolgi, namesto da bi se veje pri deblu odstranile, koža se ni mogla zarasti in dotična drevesa so postala rakova. Tudi krvna uš se je v tem vrtu močno ugnezdila. Popravilo se bo, kar se popraviti da« (isti, 276). Kot strokovnega pisca so ga umeščali v različne preglede slovenskega slovstva v prvi polovici 20. stoletja. Glaser ga je uvrstil v Zgodovino slovenskega slovstva in ga umestil vanjo s kratkim navedkom v Bibliografiji, kjer v razdelku B. Splošni spisi navaja: »Drag. Ferd. Ripšl. Knjižica za kmeta. I. Sadjereja Peti tavžent. Cena 10 kr. – Kratki nauki za sadjerejo« (1896, 430).262 Sedemdeseta leta 20. stoletja so bila leta, ko je Ripšlovo sadjarsko delo dobilo svoje mesto v razvoju sadjarstva na Slovenskem.263 Sadjarji so izdali že večkrat omenjeno knjižico prav Ripšlu v čast, v obširnem zborniku Krško skozi čas, ki je prav tako izšel leta 1977 (ob 500-letnici mestnih pravic), pa o njem piše France Adamič. Umestil ga je med pomembne naravoslovce in kmetijce, zapisal pa je kratko biografijo in omenil za sadjerejo najpomembnejše Ripšlovo delo (Adamič 1977, 562–563). V prispevku ob 175-letnici sadjarskega tiska na Slovenskem pa je zapisal: »Dragotin Ferdinand Ripšl (1820 –1887) je po lastnih izkušnjah in najboljših virih napisal knjižico 261 Vsi prepisi iz različnih tiskanih in pisanih virov so natančni prepisi – napake, ki so jih zapisali pisci so ponovljene tudi v tem prepisu. Tako ohranjamo živost in istovetnost načina pisanja v obdobju, ki ga osvetljuje članek. 262 V nadaljevanju so navedeni še podatki o piscu, izdajatelju in ponatistu leta 1895 (Glaser 1896, 430). 263 Več o pomenu Ripšla za slovensko sadjarstvo in nadaljnji razvoj na tem področju glej Cimperšek 1977, 15–20.

Kratki nauki za sadjerejo, … Ripšl je prikazal vzgojo, oskrbovanje in varstvo pred škodljivci in boleznimi. Zanimivo, da je za zatiranje prvi uporabil lug iz tobaka in milnice, petrolej v kropu, krompirjevo in sajasto vodo. Ripšla uvrščamo med naše prve entomofitopatologe« (Adamič 1993, 211). V istem zborniku je prav tako Adamič njegovo delo uvrstil tudi v pregled razvoja kmetijskega tiska na Slovenskem, kjer je Ripšlovo delo v družbi knjižic drugih teologov, župnikov, redovnikov in cerkvenih dostojanstvenikov, ki so od konca do 18. do leta 1870 bili, poleg Janeza Bleiweissa, edini pisci slovenskih knjig za kmetijstvo (1993, 199 –200). R IPŠL – PESNIK IN PIS AT ELJ

Poleg skrbi za uspešnejše kmetovanje in izkoriščanje naravnih danosti je bila njegova največja skrb jezik in izražanje v slovenskem jeziku. Njegova literarna, lahko bi rekli tudi jezikovna pot se začne s prvo znano objavo. Leta 1850 je v Drobtinicah,264 izdanih v Celovcu, objavil sestavek Kako se čedno bere, kjer je v uvodu zapisal: »Med čedno zastopanim branjem (čitanjem) ino pa med dolgočasnim lajanjem je velik razločik. Lepši je godce poslušati, kakor pa žabe reglati. – Samo brati zadosti ni; potreba je gladko ino prijetno čitati znati. Kdor pa kaj lepiga znati želi, se naj uči – v šoli; šola naj bo tudi šola čedniga zastopniga branja« (Ripšl 1850, 179). Kritično je obravnaval pravilnost pisanja in branja ter dal konkretne napotke za pravilno pisanje in branje. Podpoglavja so tako naslovljena: 1. Vaja pike (.).; 2. Vaja vprašaja (?).; 3. Vaja pike ino vprašaja ob enim.; 4. Vaja klicaja (!) z piko ino prašajam skupej.; 5. Vaja nadpičja (;) ino dvapičja (:) in 6. Lične povesti za vajo265 (isti, 179–183). Pohvalil je tiste »šolske 264 Drobtinice, zbornik poljudnega berila za mladino in starejše bralce, je izhajal od leta 1846 do 1901. Ustanovil jih je Anton Martin Slomšek, jih dve leti tudi urejal in ostal do smrti eden glavnih sodelavcev. Zbornik je vseboval nabožni, življenjepisni, poljudnoleposlovni in glasbeni del. Namenjen je bil mladini kot vzgojno nabožno berilo, širil zanimanje za branje med starejšimi bralci in užival precejšnjo priljubljenost (Enciklopedija Slovenije, št. 2, Ce–Ed, 1988, 336). 265 Kot majhen vpogled v Ripšlovo delovanje na področju jezika naj služi ena »lična poved za vajo«: »b) Mali kužej. Lina, mala gospodična, se eno večerko za potokam prehaja. Sreča za vodo nekoljko hudobnih šterkovcov (pobelinov), ki so ravno hotli maliga kuzeja (peseka) vtopiti. Lini se revče smili; kupi ga ino v grašino zanese. Kužej se gospodične hitro privadi ino povsod za njo leti. Enkrat po noči Lina v svojo spalnico pride spat. Pesek ves hud zalaja ino pod postel segla; ino glej – grozoviten človek, razbojnik se je bil pod postelo skril. Lina v pomoč zavpije. Vsi ljudje iz grada priletijo; hlapci razbojnika popadejo ino zaprejo. Na sodbi je hudobnež povedal, kako je hotel Lino vmoriti ino grašino


Spominska plošča v Loki pri Zidanem Mostu.

gospode«, kjer »šola prav čedno brati zna«, ter zapisal: »Slabo uči, kdor sam slabo zna« (isti, 179). Dragotinov mlajši brat Nikolaj Ripšl je bil sošolec Gustava Ipavca, znanega slovenskega skladatelja. Ravno povezovanje bratov obeh družin je botrovalo različnim dosežkom, ki so povezani predvsem s pisanjem, z zapisovanjem in objavljanjem pesmi in napevov. Med njihovimi skupnimi dosežki je na prvem mestu knjižica, ki jo je Ripšl leta 1859 pripravil z »domorodci iz Šentjurja«, brati Ipavci,266 in nosi naslov okrasti. Lina je Boga lepo hvalila, da njo je smerti otel, rekoč: »Kdo bi bil verjel, de bi vbogi pesek, kteriga sim smerti rešila, tudi mene smerti odtel. Njemu Bog srečo da, kdor žvino lepo ima.« (Ripšl 1850, 183) 266 Bratje Ipavec. Alojz Ipavec (?1815–?1849), skladatelj in zdravnik. Po študiju medicine na Dunaju je bil zdravnik v avstrijski vojski. V rodbini Ipavcev je veljal za najbolj nadarjenega, vendar zaradi življenja v tujini in zgodnje smrti ni zaznamoval slovenskega glasbenega življenja tako kot brata. Benjamin Ipavec (1829–1908), skladatelj in zdravnik. Bil je zdravnik v Gradcu. Glasbeno se je izpopolnjeval že doma (mati bratov Ipavec je bila dobra glasbenica) in pridobil osnovno glasbeno izobrazbo v gimnaziji v Celju. Izpopolnjeval se je tudi v Gradcu in ustvaril številne skladbe, pisal zborovske pesmi, samospeve idr. Bil je ustanovni član Glasbene Matice. Skupaj z Andrejem Foersterjem in

Pesmarica za kratek čas ino ne iščejo nobene večne slave. V predgovoru, ki je datiran z dnem »sv. Dragotina Boromeja 1858«,267 je zapisal: »Veseli Slovenci pri vsaki priložnosti radi prepevajo, naj že bojo pri tergatvi alj na ženitnini, na foroži alj sedmini, posebno pa kadarkolj se jim »žlahtna vinska kaplica« bliši. – Pa, kdor pri takih veselicah lepih poštenih pesmi ne zna, se žalibog! tudi včasi, posebno če je že nekoliko vinjen, rad po klafarsko zadere, ino veliko pohujšanja daja. Taki gerdi nesposobnosti nekoljko u okom priti, je ta zbirka novih pesmi odločena, zatorej u njej toljko napitnic najdeš; pa kakor sem te pesme spisal ino pel, jih tudi podam vsim ljubim, pošteno veselim Slovencom, mojim prijatelom, – odločene so za kratek čas, ino ne išejo nobene večne slave, toraj prosim, vi pismouki! ne sodite jih preojstro« (Ripšl 1859, 1999, b. p.). V uvodnem delu predgovora je Ripšl razkril svoje avtorstvo objavljenih pesmi, jim določil namen – za kratek čas – in določil njihove uporabnike – pošteno-veselim Slovencom, mojim prijatelom. V nadaljevanju pa je pojasnil tudi, kdo mu je pomagal in kdo je spisal napeve: »To pesmarico na svitlo dati, sta mi pripomogla moja izkreno ljublena domoroda / gospoda Benjamin ino Gustav Ipavic, doktorja zdravilstva, ktera sta k mojim besedam radovoljno prav mične napeve spisala, ino katerima se zato prav srčno zahvalim. Ravno onadva sta tudi vselej pripravljena, ako jima hoče kdo kakih slovenskih pesem poslati, primerne napeve radovoljno složiti« (prav tam). Na koncu je zapisal še svojo željo: »Naj služi ta pesmarica vsim Slovencom k poštenimu veselju ! Živili ! – Z Bogom !« (prav tam). Od 20 pesmi je 10 zdravic, vso besedilo je torej Ripšlovo, avtorji napevov pa so različni, predvsem omenjeni Ipavci, tudi Alojz (starejši Benjaminov in Gustavov brat), in nekaj, kot je zapisal, staro slovenskih napevov. Nekatere pesmi iz te zbirke so ljudje, kot rečemo, »vzeli za svoje« in so ponarodele. Ena izmed teh je zagotovo na strani 21 zapisana Majolka. Pesem je očitno Franom Gerbičem ga uvrščajo v vodilno trojico slovenske glasbene romantike. Gustav Ipavec (1831–1908), skladatelj in zdravnik. Deloval je v rojstnem Šentjurju kot zdravnik in prizadeven javni in kulturni delavec. Dolga leta je bil šentjurski župan, soustanovitelj celjske čitalnice ter sodelavec mariborske in ptujske. Bil je sodelavec Glasbene matice in revije Novi akordi. Med najbolj znanimi njegovimi skladbami je Slovenec sem in ponarodela Kje so tiste stezice (Enciklopedija Slovenija, št. 4, Hac–Kare, 1990, 175). 267 Dragotin Boromej goduje 4. novembra.

195


zapisal oziroma jo je malo priredil in dopolnil, kakor pove tudi v opombi, označeni z zvezdico: »Drugi, 4. ino 6. sostavek je ostanek stare narodne268 pesmi. – Peti sostavek’ se toljkokrat ponavlja, koljkor je pivcov« (Ripšl 1859, 21). Pod naslov je zapisal, da je napev »staro – slovenski«.269

196

Ripšlova pesmarica ima svoje mesto v literarni zgodovini oziroma predvsem jo raziskovalci – literarni zgodovinarji uvrščajo med »dokaze« družbenega dogajanja sredine 19. stoletja. Grdina, ki je poskrbel za temeljit vpogled v življenje slavne skladateljske družine Ipavec iz Šentjurja, je o sodelovanju bratov in Ripšla zapisal: »Dejstvo, da sta narodnjaško usmerjena Ipavca, ki sta se za izdajo omenjene zbirke povezala z vsestransko uporabnim veseljakom in duhovnikom Dragotinom Ferdindom Ripšlom, dala natisniti tudi kompozicijo svojega starejšega brata, samo zase pričuje o tem, da se vsaj delček Alojzovega opusa že povsem prilegal paradigmi tedanje slovenske glasbe …« (2001a, 101) Pesmarica pa je predstavljala in predstavlja tudi svojevrsten manifest domovini:270 »Ne smemo namreč spregledati, da je v Pesmarici za kratek čas prav Alojzov Škerjanček razglašen za nekak emblem »domorodne« zbirke, ki je bila namenjena »poštenim-veselim Slovencem«; Dragotin Ferdinand Ripšl je namreč v uvodu vanjo zapisal: »Ker je kranjska gerlica obmolknila, naj se štajerski škerjanček oglasi; ako vam njegovo petje dopade, vam zna prihodnič še večkrat zapeti« S »kranjsko gerlico« je kajpak mišljen občasno izhajajoči ljubljanski glasbeni zbornik Slovenska ger268 V natisnjenem faksimilu je zapisano marodne – zagotovo gre za narodne, Ripšlu ali pa urednikom ponatisa pa je, tako kot tudi nam večkrat, zagodel tiskarski škrat. 269 Ripšl je najbrž oziroma je samo zapisovalec te pesmi, ki je bila znana v različnih krajih. V Štrekljevi zbirki jo najdemo zapisano v različnih variantah, prav tako je ena izmed vedno prisotnih oziroma vključenih vinskih in pivskih pesmi v razne pesmarice vse do danes. V eni izmed zadnjih zbirk slovenskih ljudskih pesmi je objavljen tudi prevod (Terseglav 2004, 16–17). 270 Grdina pravi: »Mar ni znameniti (Benjaminov) spev Domovini (na Razlagovo besedilo) oznanjal: Tuje šege, tuje ljudstvo, so prijt’lji, bratje ne, Slava le, slovansko čustvo, srce moje veseli? Slovenstvo je postalo način življenja. Brivci so se kmalu prelevili v narodne brivce, fotografi v narodne fotografe, kleparji v narodne kleparje in urarji v narodne urarje … Poudarjanje rodoljubja je bilo vsaj tako pomembno kakor zagotavljanje kvalitete! Vodilo Svoji k Svojim! je začelo vplivati na gospodarske tokove – potem ko je že prej zaznamovalo kulturo in politiko. Celjski rodoljubi so še pred iztekom 19. stoletja opozarjali: »Slovani v politiki ne smemo biti več pesimisti in ne smemo verjeti nemškim besedam, naj pridejo iz ust klerikalca ali katerega druzega. Nemec je Nemec, bodisi klerikalec ali liberalec, krščanski socijalist / tj. socialec/ ali socialdemokrat, konservativec ali nacijonalec. Vsi so politični kameleoni.« (2001a, 352)

lica, ki je leta 1859 prenehal izhajati,271 medtem ko je bil zaščitni znak nove »štajerske« edicije kompozicija Alojza Ipavca« (Grdina 2001a, 106)!272 Pesmarica je bila in je osnova tudi za različne druge izdaje raznovrstnih pesmaric. Kot obdobje razcveta tovrstnih pesmaric lahko označimo tudi zadnja leta oziroma leta po osamosvojitvi Slovenije (po letu 1991), ko so kot pomemben element naše skupne identitete eden izmed osrednjih elementov tudi številne in raznovrstne ljudske in druge pesmi. Tako najdemo v publikaciji Pesmi v čast vinu in domovini kar devet Ripšlovih pesmi: Veseli popotnik, Sprememba, Napitnica, Bokal, Zapojmo kolospev, Napitnica k rešitvi, Napitnica, Napitnica za slovo in Napitnica (Gobec 2005, 141–152). Ripšlovo sodelovanje z bratoma Ipavec, torej sodelovanje rojakov, je bilo trajno. O delovanju in sodelovanju teh slavnih in vrhunskih skladateljev z različnimi pisci najdemo ob tem tudi različne sodbe in omembe Ripšlovega pesnjenja. Grdina kot eden izmed najboljših poznavalcev zgodovine 19. stoletja o delu Benjamina Ipavca v povezavi tudi z Ripšlom piše: »Poleg glasbene umetnosti je Ipavec dobro poznal tudi slovensko literaturo. Njegov izbor besedil za uglasbitev dokazuje pretanjen lirični okus, v zadnjih letih svojega življenja je s praktično nezgrešljivim instinktom postavljal note pod verze najbolj profiliranih in senzibilnih impresionistično-simboličnih pesnikov Ljubljanskega zvona (bili so približno pol stoletja mlajši od njega!): Otona Župančiča, Josipa Murna Aleksandrova, Cvetka Golarja, Alojza Gradnika in Vojeslava Moleta. Leposlovna secesija (moderna) za Ipavca očitno ni bila terra incognita. Prav tako blizu so mu bili klasiki slovenskega parnasa: Valentin Vodnik, Jovan Vesel Koseski, France Prešeren, 271 Slovensko gerlico je izdajalo Slovensko društvo v Ljubljani od leta 1848 z motom »Slovenska gerlica v domačim logom milo poje, povabi spevati drage brate, drage sestre svoje.« Nekaj edicij je izšlo še po letu 1859, sedmi zvezek leta 1862, Jurij Fleišman pa je leta 1864 uredil še tri zvezke, ki jih je označil kot »novo izdajo,« saj je v glavnem ponatisnil skladbe iz prvih zvezkov (Kuret 2001, 356–357). 272 V nadaljevanju Grdina razpravlja in potrjuje, da je bil ne glede na dejstvo, da besedilo Škerjančka ni bilo enako narodnostno angažirano kakor pri Benjaminovih in Gustavovih spevih Domovini, Kdo je mar?, Slovenec sem, vendar pa je bil ravno Škerjanček pripraven za to, »da postane transparentni nosilec sporočilnosti zbirke napevov, ki so želeli veljati za slovenske« (2001a, 106).


Simon Jenko, Josip Stritar, Simon Gregorčič, Janko Kersnik in Anton Aškerc. Različne priložnostne potrebe so ga silile, da se je ukvarjal tudi z besedili pesniških »tretjeligašev« in »verzijancev« za kratek čas, tj. Dragotina Ferdinanda Ripšla, Radoslava Razlaga, Lovra Tomana, Frana Malavašiča, Josipa Vošnjaka, Miroslava Vilharja, Antona Um(e)ka Okiškega, Andrejčkovega Jožata, Josipa in Frana Serafina Cimpermana, Janka Pretnarja ter še nekaterih drugih« (2001, 191). Dragotina Ferdinanda Ripšla torej literarni zgodovinarji umeščajo med »tretjeligaše« in »verzijance za kratek čas«. Ripšl se zagotovo ne bi jezil, saj je tako kot njegov vzornik lavantinski škof Anton Martin Slomšek273 svoje prizadevanje usmeril v t. i. ljudstvo. Ravno s škofom Slomškom je povezana naslednja prigoda, ki kaže tudi Ripšlov karakter oziroma osvetljuje njegov pogled na svoje poslanstvo. S tem je povezana njegova pesem Prememba (kdo bi zmirom tužen bil). Cimperšek je našel vir oziroma svojo trditev utemeljuje s: »Po ljudskem izročilu iz okolice sv. Miklavža pri Laškem je to pesem napisal, kot opravičilo škofu Slomšku, ki ga je klical na zagovor /.../ Menda je bil Slomšek s to pesmijo, kot odgovorom tako zadovoljen, da jo je poslal Ipavcem, Slomškovim in Ripšlovim rojakom v uglasbitev.«274 Pesem je skladatelj Radovan Gobec ob jubileju leta 1977 priredil za posavske moške pevske zbore. Za enako zasedbo je priredil še pesem Kdaj moramo piti,

273 Anton Martin Slomšek (1800–1862), škof, teolog, pisatelj, pesnik in pedagog. Bil je kaplan pri Sv. Lovrencu na Bizeljskem (1825–1827) in v Novi Cerkvi blizu Vojnika (1827–1829). Leta 1829 je postal duhovni voditelj v celovškem semenišču, kjer je ostal do leta 1938 in že pokazal svojo skrb za jezik in narod. Iz Celovca je odšel za nadžupnika v Vuzenico in tam ostal do leta 1844. Dal je pobudo za nov prevod svetega pisma, ki je izšel v Ljubljani 1856–1859 kot t. i. Wolfova biblija. Objavil je tri molitvenike z velikim izborom pesmi, ustanovil je že omenjene Drobtinice. Leta 1844 je bil na predlog lavantinskega škofa Franca Ksaverija Kutnarja postavljen za kanonika v Št. Andražu v Labotski dolini, postal pa je tudi višji šolski nadzornik za lavantinsko škofijo. Spomladi 1846 je odšel za župnika v Celje, 30. 5. 1846 pa ga je salzburški nadškof F. Schwarzenberg imenoval za lavantinskega škofa; slovesno je bil umeščen 19. 7. 1846. Več o Slomškovi umestitivi v Mariboru glej: Bogdan Kolar, Slomšek umeščen v Mariboru. V: Janez Cvirn (ur.), Slovenska kronika XIX. stoletja, 1800–1860, Nova revija, Ljubljana, 463. Svoje škofovsko geslo: »Vse v večjo čast božjo in zveličanje duš« je dopolnil z geslom »Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne omike«, oboje pa je bilo izhodišče njegovega prizadevanja za duhovno, moralno, versko, kulturno in narodnostno prenovo škofije (Enciklopedija Slovenije, 11, Sars–Slovenska n, 1997, 149–151). 274 Jakob Aljaž je pesem objavil v Slovenski pesmarici leta 1896 v Celovcu (Mohorjeva družba) v priredbi P. H. Sattnerja. Pesem so tako kot še nekaj drugih ljudje vzeli za svojo in je, kot pravimo, ponarodela.

Napitnico k rešitvi in Majolko275 (1977, 12). Slovenec čez vrsto let poroča o razširjenosti Ripšlove pesmi in o zgodbi, ki je počasi postajala že legendarna pesem štajerskih goric ob trgatvi: »Kdo bi zmirom tužen bil« Tako je pripovedoval rajni gospod Friderik Horvat, ki je umrl lani kot dekan pri Veliki Nedelji: Bilo je oktobra l. 1897., ko sem bil za kaplana pri sv. Martinu pri Vurbergu. V mesečni noči sva šla z župnikom Viherjem iz Maribora proti domu. To je bila noč, kakršne so le v naših Slovenskih goricah, ko vsi griči mrmrajo in od sladkih sloz krvavijo, na vrheh pa topoli tožijo v nebo: človek bi se razjokal od razkošnega veselja. Tam, kjer je zdaj dupleški most, sva obstala. Med vrbjem je Drava svetlo in široko ležala, kakor da je z nama obstala za nama nekje pa so ubirali pesem. Ko sva jo ujela, mi je stari župnik položil roko okoli vratu in tiho posnel: Kdo bi zmirom tužen bil? To ne more biti ... Pela sva jo od začetka do kraja in nikoli več se mi ni zdela tako lepa kakor to mesečno noč sredi samotnih goric. Od življenja so kipele, pa so vendar navdajale s plaho tesnobo in z mislijo na umiranje in smrt. Tisto noč mi je župnik Viher povedal, kako je pesem nastala. Zložil jo je Dragotin Ripšl. Ta gospod je bil sprva vojni kurat, potem župnik v Loki pri Zidanem mostu. Nekateri njegovi farani niso bili zadovoljni z njim in so ga tožili škofu Slomšku: 1. da je veseljak, ki vedno poje; 2. da rad pije – in 3. da ga nikoli ni doma. Škof Slomšek je tožbo prebiral in vprašal kanonike za nasvet: kaj bi napravili z veselim župnikom Ripšlom. Gospodje kanoniki so premišljevali in so dejali: »Bodo že Prevzvišeni sami najbolje ukrenili.« Slomšek pa je poslal tožbo župniku Ripšlu v Loko, češ, naj se zagovarja. Ta pa je odgovoril in se opravičil s pesmijo:

275 V prispevku, objavljenem leta 2007, sem napačno navedla, da je Radovan Gobec pesem priredil za Mešani pevski zbor iz Loke pri Zidanem Mostu (Černelič Krošelj 2007b, op. 36, 112). Priredbe so na voljo tudi v Valvasorjevi knjižnici Krško.

197


198

Da je veseljak! Kdo bi zmirom tužen bil? To ne more biti. Bog je pamet mi delil, Tužnost razpoditi. Pride čas, da se solzim, Rajši pa se veselim, Kakor znam, si kratim čas; Kaj mika to vas?

Da ga nikoli ni doma! Kdo bi zmirom bil doma? To ne more biti. Želja moj’ga je srca, Med prijat’lje iti. Nič doma ne zamudim. Tud’ krivice ne storim, Iščem v tujšč’ni kratek čas, Kaj to mika vas?

Kdo bi zmirom bil vesel? To ne more biti. Ko bi tudi zmirom pel, Žalost mora priti; En čas voljno potrpim, Preveč pa se ne solzim, Iščem spet si kratek čas; Kaj to mika vas?

Zmirom tud’ ne grem okol’ To ne more biti. Dela imam doma dovolj, Moram ga storiti. Mirno delam, kadar je, Prej dovršim zvesto vse, Potlej iščem kratek čas: Kaj to mika vas!

Da rad pije! Kdo bi zmirom vodo pil? To ne more biti! Zdravje lahko bi zapil, Znal bi oslabiti. Grešni svet je utonil, Vodo nam je pokazil, Torej se mi gabi včas’; Kaj to mika vas?

In na koncu za sodnike in tožnike: Vse na zemlji se zmeni. To že mora biti. Božja volja to stori. Glasno nas učiti: Da bo prišla temna noč, Nam več delat‘ ne bo moč, Pride večnost, mine čas: To naj mika vas!

Ko je dobil tak odgovor, ga je škof Slomšek pokazal kanonikom in jih vprašal za nasvet: kaj storiti z župnikom Ripšlom. Gospodje kanoniki so premišljevali in so dejali: »Bodo že Prezvišeni sami najbolje ukrenili.« Slomšek je hodil po svojih sobah gori in doli, v rokah pa držal Ripšlov odgovor. Dolgo je hodil gori in doli, pa je pred harmonijem obstal, za harmonij sedel, s prsti sem in tja poskušal – pa zaigral melodijo na Ripšlovo pesem, sekirice napisal in svoje sekirice in Ripšlovo pesem zavil in poslal Ripšlu.276 Še tisto leto je bila birma v neki župniji blizu Loke. Kakor po navadi, je bila zvečer podoknica. Že so domači odpeli, tedaj je Ripšl postavil Ločane pod okno in zapel z njimi svojo po škofovem napevu: Kdo bi zmirom tužen bil . . .

276 Tukaj je legenda drugačna, Cimperšek je navedel, da je pesem uglasbil Ipavec, Slovenec pa prinaša Slomškovo avtorstvo.

Ko je Slomšek drugi dan sprejemal duhovnike, je dejal Ripšlu: »Domine paroche, bene fecisti!«277 Ripšl pa je dejal: »Episcope, melius fecisti!«278 Taka je zgodba o tej pesmi, ki jo pojo po štajerskih zidanicah, ko jesen zori in kupa med prijatelji kroži« (Slovenec,279 let. 63, štev. 236 (13. 10. 1935), 3). Kot avtor je podpisan Dr. Fr. Sušnik (prav tam). Članek pa nam odkrije veliko: razširjenost Ripšlove pesmi na širšem štajerskem območju, razlaga njegov značaj, ohranja pozitiven spomin na njegov način 277 Slomšek: »Gospod župnik, dobro ste naredili!« 278 Ripšl: »Gospod škof, vi ste bolje naredili!« 279 Časnik Slovenec: politični list za slovenski narod je izhajal od leta 1873 do 1945. Izhajati je začel v Ljubljani trikrat tedensko kot protiutež liberalnemu Slovenskemu narodu, od 11. 7. 1883 pa je bil dnevnik. Bil je vodilni časnik političnega katolicizma na Slovenskem, članki pa kažejo idejni in politični razvoj omenjene smeri v njegovih različnih fazah (Enciklopedija Slovenije, štev. 11, Savs–Slovenska m, 1997, 295).


življenja in odstira zgodbe, ki so se spletale okoli njegovega imena in imena bolj slavnega škofa Antona Martina Slomška. Članek je dokaz različnih interpretacij in širjenja zgodb, ki z zapisom pridobijo trajnejšo vrednost.280 Ob tem še odkriva nekaj navad tako duhovnikov kot prebivalcev štajerskih vinskih področij, kar lahko brez slabe vesti prenesemo tudi na območje loške župnije. Ripšl je prijateljeval z različnimi ustvarjalci in sooblikovalci življenja v slovenskih deželah v drugi polovici 19. stoletja; povsod, kjer srečamo Josipa Vošnjaka, brata Gustava in Benjamina Ipavca, Radoslava Razlaga idr., je nekje blizu oziroma poleg tudi Ripšl. Tako je verjetna Cimperškova domneva, da je bil med ustanovitelji Slovenske matice leta 1865281 in Slovenskega društva pisateljev leta 1872. V virih večkrat najdemo, da je bil Ripšl med 40 ustanovitelji Slovenskega društva pisateljev, vendar pa ni dokazov za to trditev.282 Povprašala sem na društvu, kjer so potrdili domnevo, ki so jo nakazovala poročila v časniku Slovenec. Ta namreč omenja različne pobudnike, aktivnosti ob ustanovitvi, nikjer pa med omenjenimi ustanovnimi člani ni vseh 40 in ni tudi Ripšla. Zagotovo pa je bil med udeleženci prvega občnega zbora. Slovenski narod283 poroča: »Občni zbor slovenskega 280 Časopisni članek je v očeh raziskovalcev vir, v katerega je treba nujno dvomiti. Poleg ugajanja bralcem in trenutnega družbeno političnega stanja je eden izmed faktorjev tudi natančnost zapisovanja. Tako se počasi ustvarjajo zgodbe, katerih resničen je lahko samo del, ostalo pa je polepšano, aktualizirano, usmerjeno v všečnost in večjo zanimivost (pompoznost) za bralce. V navedenem članku se zamenjajo trije pripovedovalci, zgodba je torej že prepotovala nekaj ust in let. Seveda pa so zgodbe, ki prerastejo v anekdote, legende in končno pravljice, del našega vsakdana in ga soustvarjajo. 281 Slovenska matica, vseslovensko založniško, znanstveno in kulturno društvo, je bila po večletnih naporih ustanovljena 1865. Na prvem občnem zboru, 11. 5. 1865, se je zbralo 130 kranjskih in štajerskih udeležencev. Slovenska matica je skrbela in skrbi za izdajanje raznovrstnih, predvsem znanstvenih del z različnih področij. Njeno delovanje v 19. stoletju je pripomoglo k razvoju slovenskega znanstvenega jezika (Enciklopedija Slovenije, 11, Savs–Slovenska m, 1997, 415–416). 282 V Enciklopediji Slovenije o začetkih društva izvemo, da je prvo pobudo dal že leta 1862 F. Cegnar z namenom ustvariti literarno središče in spodbujati nastajanje šolskih, ljudskopoučnih, znanstvenih in leposlovnih knjig. Brez uspeha je bila tudi Jurčičeva pobuda šest let kasneje. Šele na pobudo Trstenjaka in pod vodstvom Vošnjaka je bilo 21. 4. 1872 v Ljubljani ustanovljeno Društvo slovenskih pisateljev. Tu je zapisano, da je bilo soustanoviteljev 52. Po prireditvi v Vrbi je društvo zamrlo, Vošnjak pa ga je ponovno »obudil« leta 1885 na pobudo Ivana Hribarja. Društvo je leta 1889 v Ljubljani postavilo spomenik Valentinu Vodniku in zbralo prve prispevke za Prešernov spomenik. Leta 1915 je avstrijska oblast društvo razpustilo. Med obema vojnama je društvo bolj životarilo, po letu 1945 pa se je počasi izoblikovalo v osrednjo društvo, ki se je poleg svojega stanovskega delovanja usmerilo tudi v kritične poglede na aktualna družbena vprašanja (ES, 2, Ce–Ed, 1988, 360). 283 Slovenski narod je izhajal od leta 1868 do 1943. Bil je politični dnevnik, vodilno liberalno glasilo pred prvo svetovno vojno. Najprej je trikrat tedensko izhajal v Mariboru, nato od leta 1872 v Ljubljani, 1. 1. 1873 pa je postal dnevnik (Enciklopedija Slovenije, 12, Slovenska n–Sz, 1998, 48).

pisateljskega društva v Ljubljani. Občnega zbora pisateljskega društva 14. t. m. se je udeležilo kacih 40 udov.284 Med temi imenujemo imena po slovenstvu bolj ali manj znana, gg: Davorin Trstenjak, dr. Razlag, dr. Vošnjak, prof. Erjavec, prof. Pajk, prof. Francelj iz Varaždina, dr. Zarnik, dr. Lavrič, dr. Pavlič iz Velikovca, dr. Ribič iz Maribora, prof. Pleteršnik, prof. Vil. Zupančič, prof. Vodušek, Noli, Stres, Klavžar, župan Doljak, dr. Samec, prof. Levec, Parapat, Tanšek, Ogrinec, Tomšič, župnik Ripšl, Jurčič itd.« (Slovenski narod, let. 5, št. 108 (torek, 17. 9. 1872), 2–3). V nadaljevanju je objavljen govor predsednika Davorina Trstenjaka, pred člankom o občnem zboru pa še kratko poročilo o slovesnosti, ki je bila naslednji dan in so jo označili kot sijajno »in si sme pisateljsko društvo čestitati, da je kaj tako velikanskega srečno izvršilo« (prav tam). Čez en teden je isti časnik že na prvi strani obširno poročal o odmevih na proslavo, ki jo je Društvo slovenskih pisateljev priredilo 15. septembra 1872 v Vrbi v počastitev Francetu Prešernu, ter nadaljeval poročilo o občnem zboru. Veličastne proslave se je udeležilo okoli 6000 rodoljubov, ki jih je dr. Razlag nagovoril na griču ob cerkvi sv. Marka (Slovenski narod, let. 5, št. 111 (torek, 24. 9. 1872), 1). Po ustanovnem shodu društva 21. aprila 1872285 je Josip Vošnjak sestavil Pravila, predsednik je bil Davorin Trstenjak, podpredsednik dr. Radoslav Razlag, tajnik Maks Pleteršnik, odborniki pa so bili Josip Jurčič, Fran Erjavec, Josip Stritar, Josip Ogrinec in dr. Valentin Zarnik.286 Do srede avgusta 1872287 je imelo društvo že 65 članov. V Slovenskem narodu288 beremo: »Pisateljsko društvo šteje zdaj 65 udov, in sicer pravih (t. j. pisateljev) 52, podpornikov 12 in 3 ustanovnike. Po pravilih znaša letnina za prave ude 3 gold., za podpornike 6 gold. na leto, za ustanovnike pa 50 gold. enkrat za vselej ali pa v petih letnih obrokih. Ker se mnogim letnina 6 gold. previsoka zdi, bo odbor prihodnjemu občnemu zboru predložiti jo na 284 Od tu navedba, da je bilo 40 ustanovnih članov, čeprav gre za občni zbor in ne ustanovno srečanje. Formalno gledano pa je bilo društvo ustanovljeno s prvim občnim zborom. 285 O tem poroča Slovenski narod v torek, 23. aprila 1872 (let. 5, št. 46, 3). 286 Pravila je Deželna vlada kranjska potrdila maja in lahko so pričeli z delom (Slovenski narod, let. 5, št. 60 (torek, 28. 5. 1872), 3). 287 Kot ustanovnik je avgusta pristopil tudi »gg. Pfeifer, vel. Posestnik v Krškem« (Slovenski narod, let. 5, št. 92 (sobota 10. 8. 1872), 2). 288 Slovenski narod je v prvih dneh objavil imena svojih uglednih ustanoviteljev, med njimi je bil Josip Vošnjak in celo Viljem Pfeifer iz Krškega (Grdina 2003a, 248).

199


vetil pa se je raziskovanju in zapisovanju preteklosti in sedanjosti svojih župnij. R ipšl – r a z lični d o g odk i, r a z lične pot i

200

Fotografija D. F. Ripšl. (Hrani Pokrajinski arhiv Maribor)

3 gold. znižat.« (Slovenski narod, let. 5, št. 92 (sobota, 10. 8. 1872), 2). Ripšl se je zavedal pomena objavljanja in tako tudi pomena tiskarn. Leta 1872 je vpisal in vplačal ustanovni delež za Narodno tiskarno v Ljubljani. Podpiral in sodeloval je s slovenskimi časniki. Priključil se je različnim akcijam in kljub svojemu dokaj ubožnemu gmotnemu stanju prispeval tudi denar. Leta 1872 je Slovenski narod pozval na pomoč za stradajoče slovenske brate na Kranjskem, Ripšl je prispeval 2 goldinarja (Cimperšek 1977, 14). S prevzemom župnije Loka pri Zidanem Mostu leta 1864 je imel Ripšl vedno več »službenega dela in obveznosti«. Tako v novici o njegovi smrti najdemo zapis »nekdanji pisatelj«, kar pomeni, da je pisateljstvo, predvsem pa objavljanje, postavil »na klin«, pos-

Ripšlov način življenja je bilo aktivno delovanje na različnih področjih, poln različnih dogodb, ki jih najdemo v raznovrstnih virih. O njegovih prijateljskih vezeh s sorojakoma Gustavom in Benjaminom Ipavcem priča predvsem že omenjena in citirana obširna monografija Igorja Grdine, ki je posvečena družini Ipavec, ob tem pa posredno poroča tudi o družini Ripšl in predvsem o Dragotinu Ferdinandu, ki je svoje poslanstvo jemal mnogo širše, kot je od njega zahtevala »služba«.289 Poleg izdaj pesmaric, pesnjenja, skrbi za jezik je deloval tudi na političnem področju, kjer so vsa njegova področja delovanja bila strnjena v skupno oznako – Dragotin Ferdinand Ripšl – rodoljub. Grdina tako poroča o manifestaciji štajerskih Slovencev v nedeljo, 3. avgusta 1862, v Mariboru, »na kateri se je moral pojaviti sleherni pravi rodoljub. Tamkajšnja čitalnica je namreč praznovala prvo obletnico svojega delovanja. Trstenjak, dva Ipavca (Benjamin in Gustav) ter dva Ripšla (Dragotin Ferdinand in Nikolaj) so na tem »domorodnem« slavju, ki se ga je udeležilo več kot 700 ljudi, častno zastopali šentjurske barve. Bleiweis se je iz Ljubljane pripeljal že v soboto, naslednjega dne pa so se zbrali še ostali prvaki. Prišli so tudi »bratje Hrvatje«. V mesto ob Dravi so prav tako navreli številni podeželani; najbolje so bili organizirani domoljubi iz Slovenske Bistrice, ki so se pod vodstvom Josipa Vošnjaka290 pripeljali v »lepo okinčanih kočijah«. Od kolodvora do prostorov, ki so bili najeti za slovensko obeležitev čitalničinega jubileja, so strumno korakali narodnjaki, ki so se na slavje pripeljali z vlakom« (Grdina 2001a, 326). Ravno iz Vošnjakovih spominov izvemo tudi za naslednjo prigodo bratov Ipavcev, Vošnjaka in Ripšla 289 Služba je zapisana v navednicah, kajti duhovniški poklic je zagotovo predvsem poslanstvo. 290 Josip Vošnjak (1834–1911) politik, pisatelj in zdravnik. Kot zdravnik je delal v raznih krajih, najdlje v Slovenski Bistrici (1861–70) in v Ljubljani (1872–95), kjer je bil ravnatelj v prisilni delavnici. Deloval je na različnih področjih, 29 let je bil poslanec v različnih zborih, pisal je o zdravstvu, agrarnem vprašanju, zadrugah, vinarstvu, hranilnicah. Bil je predsednik Slovenskega pisateljskega društva. Eno izmed njegovih najpomembnejših del so Spomini, ki segajo do leta 1873 (Enciklopedija Slovenije, št. 14, U–We, 2000, 362).


leta 1856. Vošnjak je opisoval svoje izlete in zapisal tudi naslednjega: »Ker sem že pri izletih, naj opišem še enega, katerega sem v poslednjih svojih počitnicah l. 1856. napravil v imenitni glasbeniški družbi bratov Ipavcev in župnika Ripšla, znanega vedno veselega pesnika in obenem kompozitorja svojih pesmi. Bil je tačas župnik pri sv. Jederti (prav je pri sv. Miklavžu, op. a.) nad Rimskimi toplicami« (1982,291 48). Zbrali so se v ponedeljek v Mozirju, se peljali mimo Luč, si ogledali Solčavo in Logarsko dolino s slapom in se vrnili v Gornji Grad. Mimo Nove Štifte so hodili do Kamnika, od tam pa so se s pomočjo kaplana Polca, ki je bil doma iz Tržiča, peljali v Tržič. Tu so glasno izražali svojo slovensko usmerjenost, Tržič pa je bil znan »nemškutarski« kraj: »Tačas Tržič ni slovel zavoljo svojih Cimbrov in Tevtonov, pač pa zavoljo obilne nemškutarije. Mi smo Tržičane pozdravljali s krepkimi živioklici, a neki dedec, menda je bil Železingar, ki je blizu mene stal, je dejal: »Bei uns wird nicht živio gerufen«292. Malo smo se zmenili za njega in naš kvartet je zapel več slovenskih pesmi, pa se tudi ni branil pristopiti k tržiškim pevcem, ki so nemški peli.« (Prav tam) Zvečer so se zabavali na koncertu v neki gostilni, kjer je bil zbran ves Tržič. Iz Tržiča so krenili v Kranj, v petek zvečer so že bili v Ljubljani pri »Mokarju«, sedanjem »Slonu«, ker je Ripšl moral najdlje do sobote zvečer biti v svoji župniji. Vošnjak piše: »Jaz sem se peljal ž njim do Rimskih toplic, kjer sva izstopila in peš po prav strmi poti plezala do sv. Jederti (prav: sv. Miklavža).« (prav tam) Na koncu Vošnjak poroča še o stroških potovanja in Ripšlovi radodarnosti, kajti njegov: »Oče, ki za kratkočasje ni bil radodaren, mi je dal 5 gld. in še ob te bi bil skoraj v Mozirju. Ko sem tam plezal na lestvenice, za nas pripravljene, mi je listnica padla iz žepa. Že smo sedeli na vozu, ko zapazim svojo izgubo. Iskali smo po tleh in končno sem bil vendar tako srečen, da sem listnico našel v slami na vozu. S tem zakladom sem prišel do Ljubljane. Tam sem že bil tako suh, da je Ripšl za mene plačeval, kakor tudi na železnici drugi dan. V nedeljo sem ostal pri sv. Jederti (prav: sv. Miklavžu) v ponedeljek me je potem Ripšl spremljal do Rimskih toplic, odkoder sem se odpeljal v Celje in domov« (Vošnjak 1982, 48–49). 291 Gre za letnico nove izdaje Vošnjakovih spominov. Glej v reference. 292 »Pri nas ne kličemo živijo.«

Ripšl je v rodnem Šentjurju sodeloval na različnih področjih in pri različnih priložnostih. Tako v Slovenskem gospodarju293 22. novembra 1883 najdemo podrobno poročilo o praznovanju v čast Gustavu Ipavcu, kakršnega je Sv. Jurij doživel le redko, pri tem je asistiral tudi »rojak Ripšl« (Slovenski gospodar, let. 17, štev. 47, (22. 11. 1883), 373). Ripšl je aktivno sodeloval v različnih narodno buditeljskih gibanjih. To je bil čas taborov, čas druženja, oblikovanja skupnih zahtev za združeno Slovenijo in slovenski jezik. Tabore so sooblikovali pravniki, duhovniki, zdravniki, učitelji, ki so se izoblikovali v politike z jasno izraženimi idejami, ki so jih javno predstavljali na taborih. Kmalu po prvih taborih v Ljutomeru in Šempasu leta 1868 je bil 2. maja 1869 v Sevnici organiziran 5. slovenski tabor. Ob 100-letnici sevniškega tabora so v Sevnici pripravili knjižico, v kateri so zbrali poročila iz tedanjih časopisov (Slovenski narod in Novice) ter iz raznih spominov (Ob stoletnici 1969, 3). Tabor je organizirala leta 1866 ustanovljena sevniška čitalnica. Ripšl je bil med njenimi ustanovitelji in član njenega upravnega odbora.294 Čitalnice so prirejale proslave ob Vodnikovem rojstnem dnevu in 12. februarja 1866 so, kmalu po ustanovitvi, proslavo pripravili tudi v Sevnici. Slovenski narod je najavil in povabil na sevniški tabor: »Rodoljubi sevniškega in brežiškega okraja so sklenili dne 2. maja (nedeljo) t. l., t. j. leta 1869 sklicati slovenski tabor v Sevnico. Odbor je sestavljen, govorilo se bo o splošni slovenski in nekaterih lokalnih predmetih. Dopisi, ki se tabora tičejo, naj se pošiljajo g. tajniku sevniške čitalnice« (Slovenski narod, let. 2, št. 38, (1. 4. 1869), 1). Med slavnimi govorci je bil tudi Ripšl. Slovenski narod je 6. maja 1869 izčrpno 293 Slovenski gospodar je prvič izšel 16. januarja 1867, njegov prvi urednik je bil mariborski splošni zdravnik dr. Matija Prelog. Izhajal je do leta 1941. Nastal je iz težnje, da tudi štajerski Slovenci dobijo vsestranski in poučen časnik, kot so bile na Kranjskem Bleiweisove Novice. Slovenski gospodar je odigral pomembno vlogo pri razvoju štajerskih Slovencev na narodnem, političnem in gospodarskem področju. Več glej: Branko Goropevšek, Kar je za otroke šola, so odraslim dobri časniki in podučljive knjige. V: Janez Cvirn (ur.), Slovenska kronika XIX. stoletja, 1861–1883, Nova revija, Ljubljana 2003, 135–136. 294 »Radostno naznanjamo, da so v odbor bili izvoljeni možje, o kterih smo prepričani, da bodo čitalnico vodili po pravi poti in prizadevali si v to, da se ostranijo vse overe, ki so jo zadravale preteklo leto v njenem napredovanju. Izvoljeni so bili: g. Lenček Alojz, posestnik in državni poslanec iz Blance za predsednika, g. Franc Praunseis, trgovec v Sevnici za podpredsednika, g. Dr. J. Razlag, odvetnik in deželni poslanec v Brežicah in g. Drag. Ripšl, župnik v Loki za odbornika, g. Jakob Kavčič, okrajni uradnik v Sevnici za blagajnika, g. Mijo Starkel, sodnijski pisar v Sevnici za tajnika in g. Tomaž Drnjač, učitelj v Sevnici za knjižničarja« (Novice, 8. 1. 1868, po Ob stoletnici 1969, 10).

201


202

poročal o dogodku, ki se ga je po oceni poročevalca udeležilo 7000 ljudi.295 Tabor je ob 14. uri odprl dr. Razlag, in sicer v imenu bolnega poslanca Alojzija Lenčka. Izbrali so dr. Serneca za predsednika, ki je razložil pomen tabora in dolžnosti taboritov. Za njim je nastopil takratni loški župnik Ripšl: »Župnik Ripšl, kakor prejšnja gospoda od množice navdušeno sprejet razlaga potrebo slovenskih šol češ da kdor se ne uči, nič ne zna in hodi z beraško palico od hiše do hiše. V državi, ki šteje 8 milj. Nemcev, 16 milj. Slovanov, 5 milj. Italijanov in 1 milj. Ciganov, vsakdo sicer skrbi za vsakdanji kruh, a drugi se maste s pečenko, Slovani pa smejo komaj kosti povohati. Če se otrok tudi 3 leta nemški uči, pa ostane eno leto doma, pa nič več ne zna (klici: Res je, prav nič ne zna!). V farnih šolah je dostikrat po 150 otrok, izmed teh gresta komaj dva na više šole. Čemu je treba nemščine? (Klici: živio!) Izhajajo od stavka: »enake davke, enake pravice« govornik prav srečno razpeljuje potrebo višjih šol in mu je ljudstvo navdušeno »živio« klicalo, ko je govornik svrševal svoj predmet in rekel: »Tirjamo više šole slovenske, naj bo že v Ljubljani, Celji ali Mariboru, da nam slovenski otroci ostanejo Slovenci! H koncu opominja g. Ripšl, da so vse pravice slov. jezika naštete v slov. brošuri »Čujte, čujte, kaj slovenski jezik tirja«, ktero torej živo priporoča« (Ob stoletnici 1969, 21). V nadaljevanju so navedeni sklepi in nadaljnji potek tabora.296 Zagotovo so bili osrednji akterji tabora in taboriti, udeleženci tabora, zadovoljni s svojim delom in sprejetim načrtom, ki pa se še dolgo vsaj glede visokih šol ni uresničil. Ripšl je bil tudi med ustanovitelji čitalnice v Laškem leta 1869, njen podpredsednik pa tudi glavni organizator ustanovitve čitalnice v Loki pri Zidanem Mostu leta 1870, torej v svoji župniji (Cimperšek 1977, 13). Cimperšek mu je prisodil tudi zasluge za slovensko uradovanje v občinah, vpliv na župane v svojem okolju, da so bili občinski tajniki vešči slovenščine.297 Potegoval se je za slovensko uradovanje na sodiščih (prav tam). 295 Poročajo tudi o dvomljivcih, ki so trdili, da je bilo na taboru samo 2000 ljudi. 296 Več o taboru in sklepih v Pišl 1969, 3–29. 297 Kot dokaz navaja oglas sevniškega župana Antona Cvekla v Slovenskem narodu 10. avgusta 1872 za službo občinskega tajnika s plačo 500 goldinarjev in da mora imeti popolno znanje slovenskega jezika v govoru in pisanju (Cimperšek 1977, 13).

Zanimiva je Grdinova ocena življenja takratnih slovenskih rodoljubov: »Življenje odličnega rodoljuba je bilo nedvomno zelo razgibano in sila naporno; človek se je moral udeleževati vsakršnih narodnih manifestacij ter se spoznati na vraga in pol, čeprav na marsikaj samo na pol. Bil je skratka čas poklicnih Slovencev. In čas navdušenja« (2003b, 249). Še toliko bolj je bilo to naporno za župnika, upravljavca župnije, v tem času je bil Ripšl župnik v Loki pri Zidanem Mostu, kjer je prav tako deloval in sodeloval na različnih področjih izven službenih obveznosti. Tu je pisal tudi dnevnik župnije, več o njegovi kronistični dejavnosti pa v posebnem poglavju. R ipšl – ž u pnik v ž u pniji s v. Helene v L ok i pr i Zida ne m Most u, dese t le t sk r bneg a odk r i va nj a in z a pisova nj a ž i v ljenj a v pr e t ek lost i in v seda njost i ž u pnije

Ripšl je za župnika v Loko pri Zidanem Mostu prišel po službi v vojski leta 1864. Kot je zapisal v dnevniku, je za župnijo sv. Helene prosil zaradi svoje bolne matere, ki je želela, da bi prišel bliže k domu. Sprememba oziroma vrnitev v »domače kraje« pa mu je zagotovo omogočila tudi več možnosti za ukvarjanje z raziskovanjem, zapisovanjem, s spremljanjem življenja v svoji župniji, na Štajerskem, v Avstro-Ogrski, na cerkvenem in na posvetnem področju. Predvsem pa so ga zanimali ljudje in njihovo življenje v različnih časovnih obdobjih. V drugi polovici 19. stoletja se je izoblikovalo narodopisje kot veda o ljudstvu in/ali narodu in njegovi kulturi. Prvi zametki so bili v delih iz sredine 19. stoletja, ob koncu stoletja pa se je narodopisje izoblikovalo na podlagi filološkega, zgodovinskega, geografskega raziskovanja in domoznanstva.298 Velika zbirateljska in publicistična dejavnost druge polovice 19. stoletja je večinoma sledila metodi, ciljem in predmetu, ki ga označimo kot narodopisje in na kratko strnemo v zbiranje, zapisovanje in komentiranje gradiva o ljudski kulturi in ljudskem življenju. Fikfak je kot žanre do298 Več o tem Slavec Gradišnik v poglavju Izročilo narodopisja, v katerem sledimo razvoju na koncu 19. stoletja (Matija Murko in Karel Štrekelj) in oblikovanju osnov za nadaljnji razvoj etnologije v 20. stoletju (2000, 123–185).


moznanskega – znanja o ožji domovini299 – pisanja v drugi polovici 19. stoletja na Slovenskem navedel: krajepisne spise, šolniške topografije, zgodovino fare, izdaje Slovenske Matice o pokrajinah in obsežen zgodovinski pregled Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild300 (Fikfak 1999, 74). Ripšl je bil med prvimi, prehiteli pa so ga z objavami v knjižnih oblikah. Med najbolj znanimi farnimi kronikami sta Zgodovina Adlešičke fare na Belokranjskem leta 1887 avtorja Ivana Šašlja in Zgodovina Cerkljanske fare ki je izšla leta 1890, avtorja Lavrenčiča (isti, 85-89). Iz vseh navedenih podatkov iz Ripšlovega življenja vemo, da je bil vedno v središču pomembnih dogodkov. Sodeloval je v različnih gibanjih in jim sledil. Tako je spisal tudi tri župnijske kronike, v tem sestavku sta podrobneje predstavljeni dve, iz obeh pa je mogoče izluščiti podobo Ripšla narodopisca – zbiralca, zapisovalca in ocenjevalca vsakdanjega življenja v preteklosti in sedanjosti. Njegovo zanimanje za vsakdanje življenje Slovencev pa sega že v njegova mlada leta. Zanimale so ga šege in navade ob različnih življenjskih mejnikih – t. i. šege življenjskega kroga. Leta 1858 je tako v Slovenskem glasniku objavil dva sestavka: Kerstne navade Slovencev okoli Celja in v nadaljevanjih Svatbine navade štajerskih Slovencov okoli Laškega. Podroben opis obeh šeg je pokazal njegovo zgodnje zanimanje za način življenja in kulturo ljudi, s katerimi se je srečeval in bival. To pa je nadgradil in poglobil kot župnik. Ripšl je bil župnik samo v dveh župnijah in v obeh je svoje delo zapisovalca dogodkov in raziskovanja preteklosti in sedanjosti izpolnjeval vestno. Kot kaplan je spisal tudi kroniko pri sv. Miklavžu nad Laškim. Začel jo je pisati leta 1856. Ripšl je opisal preteklost, zgodovino, vire, gospodarstvo, stanje kmetijstva, ljudske navade in šege, razmere v nekdanji topilnici in rudniku v Gračnici in Lokavcu na pobočju Lisce pri Savinji. Kronika je bila opremljena z risbami kmečkih domov, hramov in poslopij (Cimperšek 1977, 12).301 299 Domoznanstvo je imelo v tem času pomembno vlogo v šoli in izobraževalnem procesu. Eden izmed osrednjih učiteljev in spodbujevalcev uporabe domoznanstva v šolah je bil že predstavljeni ravnatelj Meščanske šole v Krškem Ivan Lapajne. 300 Avstro-ogrska monarhija v besedi in sliki. Izhajala je konec 80-ih in v začetku 90-ih let 19. stoletja. 301 Napisana je v nemščini, prevedel pa jo je Miha Jelenc. Več o njej ne izvemo, tudi nahajališča ne. Ob stoletnici njegove smrti je Zveza kulturnih organizacij Laško na župnišče pri sv. Miklavžu vzidala spominsko ploščo (Kovačič 1994, 28–29). Podrobneje se s to kroniko za potrebe tega sestavka nisem ukvarjala.

Prva župnijska kronika, ki jo je Ripšl pisal kot župnik, je kronika župnije sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu. V Loko je prišel leta 1864, kroniko pa je začel pisati leta 1868. Kronika je domnevno med drugo svetovno vojno zgorela,302 izvlečki in deli pa so se ohranili v nekaj delnih prepisih, ki so na voljo v Pokrajinskem arhivu v Mariboru (PAMb, D. F. Ripšl, AŠ 1). Ob tem sta se ohranila dva še posebej dragocena zvezka, dnevnika, v katera je zapisoval pomembne dogodke iz preteklosti in sedanjosti župnije. Oba razkrivata, da je zapiske, dnevnik za dogajanje v Loki, pisal tudi še na Vidmu, saj je na prvi strani prvega zvezka zapisal Kronika nekdanjih dogodeb, alj Dnevnik Loške fare nabral in zapisal Dragotin F. Ripšl nekdanji Loški župnik, drugi zvezek, ki je oštevilčen kot nadaljevanje, saj se začne na strani 95, pa je naslovljen: Dnevnik Loške fare II. Zvezek od leta 1845 naprej Nabral ino zapisal Dragotin Ferd. Ripšl, nekdanji Loški župnik (II. zvezek, PAMb, D. F. Ripšl, AŠ 1). Ripšlovi nasledniki v Loki pri Zidanem Mostu so cenili njegovo delo in ga pošiljali v objavo303 ravno zaradi narodopisnega pisanja oziroma natančnega in zanimivega opisovanja vsakdanjega življenja v različnih obdobjih. Tako najdemo pismo loškega župnika iz leta 1938 (datirano 17. 3. 1938), v katerem piše: »Dragi g. prelat! Pošljem »Razne navade« v župniji Loka, kakor jih je popisal tukajšnji župnik Dragotin Ripšl v »Kroniki fare sv. Helene v Loki«, ki jo je začel pisati leta 1868. Glede jezika je Ripšl zapisal v začetku te kronike to le: »Kjer se slovenščine nisim po slovnici učil, jo pišem, kakor sim govoriti se privadil od mladih nog; ko sim jest u šolo hoditi začel, je bil vsakteri učenec zatožen ino kaznovan, kteri je v šoli kako besedo slovensko izgovoril, toraj prosim, ne zamerite mi slovniške pogreške, kterih v tej kroniki nahajate. Z Bogom!« Morebiti boš mogel kaj porabiti za »časopis«; nekateri članki so silno zanimivi. Nazaj ni treba pošiljati. Pozdravlja vdani M. Š. župnik304 302 Tako kot še mnogi župnijski arhivi, ki bi danes bili odličen vir, saj so ravno v drugi polovici 19. stoletja duhovniki še bolj zavzeto in vestno zapisovali kroniko župnij, kjer so službovali. Ena izmed izgubljenih je tudi kronika župnije Leskovec pri Krškem. 303 Iz prepisov in enega ohranjenega spremnega pisma ni moč razbrati, kam je bil prepis poslan in kje naj bi bil objavljen. 304 To je bil Mihael Šket.

203


204

Loka 17. 3. 1938« (PAMb, D. F. Ripšl, AŠ 1) Ravno ta prepis ponuja najbolj zanimiv vpogled v njegovo narodopisno delo in zanimanje. Prepisovalci 58 izbranih strani so bili različni, kot spodbuda za branje pa naj služi kratek vpogled v zapisano. Prepis ima naslov Posebne navade v župniji Loka pri Zidanem mostu. Zapisal Dragotin Ripšl, župnik v Loki, v »Kroniki fare sv. Helene v Loki«. Prvi razdelek je naslovljen Kerstne navade. Ripšl je podrobno opisal kdaj, kdo, zakaj nese otroka h krstu. Ob tem je okaral tudi vraževerje ter grde navade Ločanov – proslavljanje ob dogodku. Napisal je: »Predanj otrok keršeno ni, mu mati malokdaj sisati da, zavoljo prazne vere, da lahko otroče, ki pred krstom sisa, celo življenje netečno ostane in nikdar sito ni. Pa tudi po prejetem sv. krstu revni črviček dostikrat dolgo še strada maternega mleka, ker botri, babica ino cerkovnik pogosto do terde noči v krčmi posedajo, ter se gostujejo« (Posebne navade, PAMb, D. F. Ripšl, AŠ 1, 2). Posebej razloži vpeljevanje matere in obiskovanje botrov na velikonočno nedeljo (prav tam, 3). Podrobno in obširno (od 3 do 28 strani prepisa)305 je Ripšl opazoval in zapisal vse šege in navade ob porokah, od iskanja neveste, prek gostij, ki jih podrobno opisuje in citira pogovore, zdravice in druge nagovore, do življenja zakoncev po poroki: »Gostje so se razšli in ženitev je pri kraji. Ženin in nevesta sta zdaj zakonska, ali kakor njima tudi tukaj pravijo: »onidva«. Tast in tašča pravijo snehi: »naša mlada«. On, kedar o svoji zakonski polovici govori, jo imenuje sploh »moja«, in tudi »moja ta stara«, in ravno tako tudi ona o njem: »moj« in »moj ta stari«.« (Prav tam, 24) Ripšl je razpravljal tudi o razvezah in hudobnih ženskah »Ksantipah«,306 ob koncu razdelka pa je zapisal še svoja opažanja o načinih in krajih spoznavanja fantov in deklet ter dodal tudi svoj pogled na pomen ženitovanjskih šeg: »Ženitev je gotovo velevažno početje v človeškem življenju, ne sme se toraj lahkomiselno opravljati; vsako količkaj zanimivo opravilo pa Slovenci odenejo s posebnimi vidljivimi oblikami I:form:I,307 ktere sploh »običaje« 305 Glede na rokopis je bilo več prepisovalcev. Prvič se pisava zamenja na strani 11, v razdelku Svatbine, drugič na strani 42, tretjič na strani 48 na dnu strani sredi povedi. 306 Ksantipa je bila Sokratova zlobna žena. Primerjavo med Ločankami in Ksantipo je Ripšl podrobno razložil, v Loki pa je našel tri »Ksantipe«, katerih možje so pobegnili na Hrvaško (Posebne navade, PAMb, D. F. Ripšl, AŠ 1, 25). 307 Ripšl je pri številnih slovenskih izrazih v oklepaj zapisal tudi nemško obliko. Ni bil navdušen nad uporabo nemških izrazov, jih je pa dokumentiral.

imenujemo. Ti običaji niso slučajni, ampak so skoz in skoz simbolični in značajno znamenivi in naznanivi, ki imajo vsak svoj pomen. Izmed vseh početij človeškega življenja je ženitovanje tisto, kterega so vsi narodi, posebno pa Slovani z največ običaji odeli. Torej sem si prizadjal, kolikor je bilo mogoče, natanjko popisati ženitovanjskih navad ali običajev Loške fare, da se za prihodnost saj v spominu ohranijo, ker se čedalej bolj opušajo. V sledečih narodopisnih slikah naj pa še kakih drugih navad ali običajev našega kraja zapišem, da od njih še pozni vnuki lahko berejo, če bi se kdaj opustile ali pozabile; zakaj sploh so se stari pošteni običaji že zlo začeli zanemarjati, ker mlajši naš svet ne mara več mnogo za nje, clo sramuje se jih, in zasmehuje jih. Stari ljudje, to videti, zmajavajo z glavo rekoč: »Svoje dni je to vse lepše bilo« (prav tam, 28)! V četrtem razdelku je opisan pokop, peti razdelek je namenjen sedmini, v šestem razdelku pa na kratko opiše koline ali furovž (prav tam, 29–32). Sedmi razdelek je naslovljen Razni drugi običaji (od strani 33 do 41), vanj pa je Ripšl vpletel šege ob različnih praznikih (začne s svetim večerom, godom sv. Štefana, »tepešen dan« idr do adventnega časa) in na koncu podrazdelka omeni še veselje do obiskov sejmov: »Posebno pa radi naši ljudje na sejme hodijo, četudi ne mislijo kaj posebnega kupovati ali prodati, ni jim vreme nikoli preslabo, pot nikdar pregrda, in delo doma naj bo še tako potrebno in neodložljivo, da Ločan, naj bo s hriba ali z ravnine, na sejm ne bi šel. Pa ne samo na bližnje sejme hodijo, n. p. v Sevnico, na Žigarski vrh, v Radeče, na Jagenco, na Brunk i. t. d. temveč tudi v Laški trg, v Celje, Teharje št. Jur pod Rifnikom, na Planino unkraj gore Lisce, Dol, Trbovlje, Zagor, Ljubljano, na Bučko, Videm, Krško, Kostanjevco itd« (prav tam, 38). Razdelek se nadaljuje s točko b.) O posebnih letnih časih, kjer opisuje različna dela od pomladi do jesenskega »kožuhovanja« (strani 38 do 41). Ripšl je posebno poglavje namenil povedi »Zahvalim za vprašanje!«: »Večkrat sem premišljeval, od kod neki to pride, da naši kmetje, kadar kdo v gosposko sobo n. p. k meni v farovž stopi, na prijazno navadno pozdravljanje, če ga še ravno nič vprašal nisem, mi roko poljubi in reče: Zahvalim za vprašanje! To se mi je od začetka kaj smešno in čudno zdelo, pa mislim, da sem vzrok


tega vendar izduhtal, torej ga tu zapišem, kdor pa kaj boljšega ve, pa naj ve, rad se dam podučiti« (prav tam, 41). Ripšl je analiziral odnose med zemljiškimi gospodi – »grajšaki« in kmeti do leta 1848, ko so kmetje bili zatirani in so se bali kakršnega koli stika z »uradniško gospodo«: » ... in ni se nam čuditi, da se je navada, najprej za vprašanje se zahvaliti, če ga tudi gospod nič še vprašal ni, tako v spominu našega kmeta globoko vkoreninila, da še od 1848. leta sem, odkar so grajšine zgubile svojo veličastno svetlost, in ferboltari se spremenili v pisače, - se ta navada ni nič spremenila, posebno ker tudi sedanji cesarski nemškutarski uradniki spet mislijo, da niso oni zavolj kmeta, nego da je kmet zavoljo njih na svetu. – Tako smemo po resnici in pravici reči: da iz uradnikov, ki so pred 1848. letom kmeta tlačili ino stiskali, je izlezel rod nemškutarjev sedanjega časa, kterim je sicer §19. ustavne postave škrice in habe porezala, ali vendar še frfrajo v luči nemškutarije, in po svoji trmasti glavi po starem kopitu delajo krivo z ubogim kmetom, kterega še vedno psovajo s priimkom; Dümer bauer308« (prav tam, 42). Deveti razdelek je namenjen bivalni kulturi: »Tukajšnje hiše ino vasi.«,309 deseti razdelek pa razkriva življenje kmeta, ki omogoča najljubši pridelek – vino: »Naš kmet, kterega delo za obe roki lovi, mora vsak dan zgodaj vstajati, in do temni noči to vkrasti, kar dnevu daljine pomanjkuje; on mora žlico iz roke – pa delo v roko – vbijati se ves božji dan za ljubi vsakdanji kruhek. Kdo mu bo torej zameril, če mu je od vsega, kar Loška zemlja prirodi, najljubše »žlahtna vinska kaplica«, ki mu skrbi odganja« (prav tam, 46). Opisal je veselje ob delu v vinogradu in najpomembnejši dogodek – trgatev, navedel je orodja in način obdelave vinske trte in pridelave vina. Ločane je okaral, da ne počakajo, da bi grozdje dozorelo310 in je njihovo vino slabše, kot bi lahko bilo. V besedilo je vpletel tudi pesem, ki jo je zložil 3. svečana (februarja) 1859 308 Neumni kmet. 309 V mapi D. F. Ripšl je tudi deset strani tipkopisa, ki se začne prav z besedilom tega razdelka, vendar ga je neznani avtor naslovil Selišča. Prepisal je še razdelek o vinogradništvu in ga poimenoval Posebna opravila. Avtor tipkopisa ni navedel vira, gre pa za enako vsebino, tipkopis pa se konča sredi povedi o vpeljevanju matere po porodu. 310 To je bila pomanjkljivost tudi na drugih vinorodnih območjih. Za Dolenjsko o tem izčrpno poročajo Dolenjske novice (izhajale od leta 1885 do 1919 v Novem mestu).

pri sv. Miklavžu nad Laškim, zaradi katere je imel težave z Laščani, ki so ga razkačeni čakali s krepeli, a se jim je uspešno izmaknil. Napel k Pesmi od vina poleg Laškega trga na dolnem Štajerskem je zložil Benjamin Ipavec. V prepisu je navedena v celoti in z notami. Ripšl je zbiral in pisal šaljive pesmi in napitnice: »Naš narod ima nerazmerno veliko napitnic, ino mnogo drugih pesmi, ki vino, kakor drago – ljubo blago čestijo. Naše narodne vinske pesmi niso nikoli razuzdane, ampak ravno nasprotno so zmeraj navdihnene neke pobožne zahvalnosti za »dar božji«; kakor se vino v narodnih pesmih sploh imenuje; – prav naradoni refrain je i »Nikdar ne pozabimo, da Bog nam vince da« (prav tam, 49). Ločani so bili dobri pivci, vinoreja je v Ripšlovem času napredovala, število vinogradov pa je naraščalo. Ob koncu opisa je Ripšl navedel še »Vremenska prerokovanja od vina«, ki jih je nabiral več let, uredil in razvrstil po mesecih. Z napovedmi na dveh straneh se prepis na strani 58 konča. Drug prepis, prepis Uvoda v Loško kroniko, pa omogoča vpogled v Riplšlovo razmišljanje, delovanje in metode pridobivanja, vrednotenja in zapisovanja podatkov in zgodb. Prepis neznanenega avtorja, se nahaja v Pokrajinskem arhivu Maribor. »Uvod. Kratko »topografijo« Loške fare v stari obširni topografiji cele nadžupanije Laške311 in cele Laške dekanije, pa večidelj le popisovanje tukajšnih cerkev, njihovih dohodkov, in pa kedaj in kako se v posamesnih vsako leto sv. opravila opravlajo, prav marljivo popisano najdeš. Spisali so jo s čudno marljivostjo in s slikami razločno pojasnili gospod Janez kerst. Gajnšek, od leta 1744 do 1766. leta Loški fajmošter; začeli so pisati 14. kimovca (septembra) t. j. dan povikšanja sv. križa 1747. leta, in skončali črez mesec dni, namreč 14. kozopersca (oktobra). Pisana je po latinsko, in seže nazaj do 1627. leta; kdor je v roke dobi in pregleduje, se mora čuditi, kako je bilo mogoče, v mesecu dni toliko ino tako razvidno pisati ino slike narisati. Pozneje je nekdo iz te topografije od besede do besede na 15 pol prepisal, samo slik iz originala ni pridjal, jest sim

311 Gre za mesto Laško in laško dekanijo.

205


206

te posle u farnem arhivu najdel, in so tam shranjene v predalu z napisom: »Farni dohodki.« Rajni knezo-vladika, Anton Martin Slomšek, so z razglasom 19. grudna (decembra) 1855. leta – (glej v arhivu) – ukazali, da mora vsaka fara svojo kroniko imeti, ino to ne samo topografijo ali krajopis, temveč posebno tudi kronografijo ali časopis, t. j. celo dogodivšino posameznih župnij ali far. U temu razglasu na tanjko naštejejo vse, kar mora v kroniko zapisati, namreč: 1.) Dogodivšina farne cerkve ino podružnic, ali cele fare, kedaj se je začela, povekšala, razdelila ali zmanjšala, i. t. d. – 2.) Versta fajmoštrov in kaplanov. 3.) Popisovanje farne cerkve ino podružnih, njih starost, zidarski način, prezidanje ino dozidanje, stolpci, žagrov, oltarjev, slik ino zrezanih podob, njih umetnik, zvonov ino njenih napisov, kdo jih je pripravil, kdaj ino za koliko, ino drugih ranivih cerkvenih reči, n. p. kerstnega kamena i. t. d. oblek, kdo in kdaj in za koliko pripravil. Tudi načertovanje mertvaških spominov ino nagrobnih kamenov v cerkvi ino na pokopališču. 4.) Popisovanje farovža ino kaplanije, kdo ino kdaj je zidal, povekšal, polepšal, kaj zraven je posestva, njiv, vinogradov, host, travnikov, spašnikov i. t. d. 5.) Naznanivanje pobožnih zadužbin (stiftong) kdo in kdaj jih je ustanovil, v kakšen namen in za kteri dan, kdaj so bile prenarjene reducirane, i. t.d. 6.) Vredenje cerkvenih opravil z obzirom na razglase škofovske. 7.) Zanimive prigodbe cerkvene in duhovske, n. p. posvečenje cerkve, škofovo objiskovanje k firmi, nove ali zlate maše i. t. d. 8.) Zanimive prigodbe posvetne. Po tem razglasu je moj prednik312 si preskrbel bukve, u ktere je narprej od besede do besede še enkrat prepisal kos Laške latinske kronike koljker Loško faro zadene, in je še nekaj malega po nemško pridjal. Vem, da mu je tudi to težko stalo, kjer gospod Marka ni rad pisal, pa kazal je vendar svojo pokornost do vladikovega razglasa. Rad bi bil jes precej pervo leto po mojem prihodu tukajšnjo kroniko nadaljeval ino dodelal, kar ji po omenjenemu razglasu še primanjkuje: ali bilo mi je še vse novo nepoznano, ptuje; moral sim šele ljudi, kraj šege i. d. nekoliko več spo312 To je bil Plešnik Marko (1846–1864).

znavati ino pozvedovati, da ne bi se ki moji pisariji zoper mojo voljo, – kaka neresnica vrinila. Kjer pa letos 1867 našega knezo-vladika Jakoba Maksimiljana na birmovanje pričakujemo sem se tega dela lotil. – Prve dni grudna, ponedelik (2. grudna 1876. leta), kjer je v dolini deževati, po hribih pa, in drugi dan tudi po dolini snežiti začelo, tako, da smo do petka tukaj v Loki snega že do trebuha imeli: sim se za peč spravil ino sim začel za novo kroniko sestavkov nabirati. Iz starega arhiva predalo za predalom prepišem, – ali kaj najdem? – Vse je bilo narobe! Snopiči pisem vsi razvezani, nič več v lepem redu, u katerega so sedanji Videmski dekan in poprejšni Loški fajmošter gospod Anton Rojc vse pisma v snopiče zvezane u primerno predalo vložili. Zdaj med farnim pismom najdeš kake stare novine, ali tudi kake že zamazane bukve za kratek čas. Kaj je nek to, sim si jest mislil? Ali so se hudi vetrovi tukaj tepli, ino vse razpihali? – Pa nobenega odgovora na to vprašanje ne najdem. Črez nekoliko časa šele sim zvedel, da je aušasta kuharica mojega predhodnika, po smerti gospodovi, ko še rajni Marko niso terdi bili, naglo po vsih kotih skritih dnarjev iskala, prejden iz Laške uradnije kdo pride, ino vse gospodove reči zapečati. Lotila se je tudi starega arhiva; najdla sicer ni nič takega, kar je želela, pa tudi časa ni več imela, ino ni več vedla oprašene pisme vse zupet v lepim redu v pravo predalo nazaj položiti. – Če mi Bog da včakati drugo zimo, se bom tudi tega vredenja lotil, kjer more omara tako nova biti. Veliko gradiva za novo kroniko sim najdelj v teh starih pismih; kar sim po drugih dogodivšinih knjigih pojiskal za našo faro zanimivega, najdeš pri vsakemu sostavku posebej zaznamovano. Slike za novo kroniko mi je narisal dragi moj rojak ino prijatel, gospod Matija Dobršek, srenjski tajnik u Vojniku nad Celom, kter je tudi moj š. Miklavško kroniko s krasno narisanim slikam toliko olepšal. Pišem na Slovenskem od Slovencev za Slovence, toraj pišem slovensko. Bog daj, da bi srečno doveršil, kar sim iz rodoljubnosti začel, in da bi moj trud bil mojim naslednikom u poduk ino kratek čas, potomcom pa vsim lepi spominek starodavnosti. Kjer se slovenščine nisim po slovnici učil, jo pišem, kakor sim govoriti se privadil od mladih nog; ko sim jest u šolo hoditi začel, je bil vsakteri učenec zatožen


ino kaznovan, kteri je v šoli kako besedo slovensko izgovoril, toraj prosim, ne zamerite mi slovniške pogreške, kterih v tej kroniki nahajate. Z Bogom V Loki na I. postno nedeljo 1. sušca 1868 Dragotin Ferd. Ripšl fajm« (Uvod, PAMb, D. F. Ripšl, AŠ 1, 1–4). Dokument, prepis, v katerega je vključen Uvod, obsega 8 strani in se po Uvodu nadaljuje z nekaj odlomki iz kronike in natančnim navedkom, na kateri strani prepisano besedilo v izvirni kroniki je. Prepisovalec je ob strani zapisal še nekaj svojih opomb, ki jih citiram v opombah pod črto.313 Izbrana so poglavja o faranih, obleki in živežu. »Farani (v kroniki str. 82—84.) V Loški fari prebivajo večidelj samo Slovenci314; med njih je le nekaj slovenskih Tomincev se naselilo, ino to leto tri češke rodbine.315 Poljsko delo, živinoreja, vinoreja, malo sadjereja, nekoliko pa tudi rokodelstvo jih živi ino redi. Govorijo sploh le slovenski jezik, nekteri pa tudi nemškega razumejo, ino za silo tudi nemški odgovoriti znajo, posebno kar jih je v ravnini poleg železnice: Brišolani, Majlanderji, Ločani, Račičani, š. Jurčani ino Bregolanci; pa navadno le slovenski govoriti slišiš. Odkar je železnica po fari spelana najdeš vendar tudi 2 ali 3 čisto nemške rodbine. Premožni farani stanujejo v zidanih z opekami pokritih hišah.316 Drugi imajo na pol zidane, na pol lesene hiše, vborniši pa še čisto lesene ino s slamo pokrite. Če v lopo stopiš, imaš pred sebo kuhinjo, (skoz njo pa pri drugih vratih na dvorišče), na desni ino levi pa eno veliko sobo z majhno izbico v kteri »onadva« spita, ino klet za kislino, krompir i.t.d. Mladina spi na peči, odrašeni pa na špampetih na slami; le premožni imajo še boljše postele. Tla v izbah imajo malokje iz dil, ampak večidelj iz ilovke, kar je bolj varno tam, kjer si na večer ino zjutrajše s treskami svetijo. V kotu nad mizo imajo veliko steklenih slik svetnikov ino svetnic okoli »božje martre« ino napravijo o božiču »paradiž« to je: jaselce v Betlehe313 Zavedam se, da je zagotovo prepisovalec kakšno poved ali pa še kaj več tudi spremenil, popravil, izpustil. Ne glede na skepso, če je to res dobesedni prepis, sta povednost prepisa in izbor pomembna in vredna ponovnega prepisa in objave. 314 Opomba prepisovalca: »Slovenci so«. (5) 315 Prepisovalec je ob rob zapisal letnico »1868«. (5) 316 Ob strani je zapisano: »Stanovališča Bolj na drobno popisane na strani 161 ino dalej.« (5)

mski štalici, rojstvo našega gospoda Jezusa Kristusa; nad mizo visi o tem času golobček – Sv. Duh – iz bele brezove gobe izrezlan, na niti, ktera je do vrat napelana, ino kolkokrat se odpirajo ino zapirajo, se tudi Sv. Duh nad mizo nižej spušča ino spet kviško gre. – Slike svetnikov ino svetnic so žalibog slabe ino večidelj vsem podobne, kakor kakemu svetniku; še slabejši pa imajo križe, na kterih je Kristusovo truplo tako gerdo zrezano, da bi ga omikani človek kaj v peč vrgel; - mojstri – skaza jih zrezujejo in pobarvajo, ino priprosto ljudstvo po svetu golfajo.317 Nobena hiša ni brez police, na kteri mnogovrstno orodje shranjujejo, tudi omarice u steni se malokje pogrešajo. – Blizo hiše je hlev iz kamnja zidan za vole, krave, teleta ino drobnico, nad hlevom je leseni pod ino parna; posebej, in pod drugo streho stoji svinjak, ino če je prostora ino polje blizo hiše, tudi kozolc daleč ni. Skoraj pri vsaki hiši najdeš manjši ali vekši vertec za solato ino drugo zelenjad, pa tudi svetlic deklete rade sadijo, n. pr. rogine, klinčke ali naglice, vertnice, rožmarin, roženkraut, majaron, muškat, rezedo i. t. d« (Uvod, Farani, PAMb, D. F. Ripšl, AŠ 1, 5–6). Prepis se nadaljuje z razdelkom Obleka, ob strani pa je še poseben sestavek o klobuku, ki je objavljen v nadaljevanju navedeni Lapajnetovi knjigi in kot primer Lapajnetove uporabe Ripšlovih del navedena tudi v nadaljevanju prispevka. Prepisovalec pa je v razdelek Obleka vključil Ripšlova dognanja s strani 87–89: »V poprejšnjih časih scer ni bilo treba toliko boljših rokodelcev, kakoršnihdandanes tukaj še ne nahajaš, zakaj kmet ino vsa njegova družbina, možki kakor ženske, otroci ino posli so se po domače nosili, so doma predli ino tkali so o toplem vremenu bosi hodili, ino za obleki le malo kaj v štacunah kupovali; zdaj pa je ravno narobe. Majhenga dečka še po tobaka izpod strehe ne spraviš, če škornjev nima, zatorej se je usne strašno podražilo. Ženske hočejo imeti samo »englišcajg« kteri je 10krat bolj drag, pa 100krat slabši, ko doma pripravlena obleka. Svoje dni so možki po 10 do 15 let dvoje erhnateh hlač, pa rašovnato sukničev nosili po zimi pa možki 317 Ripšl je ocenjeval verske podobe kot neustrezne in grde. Njegov kritičen pogled je bil usmerjen tako v likovni izraz, še bolj pa v t. i. mojstre, ki so s takimi podobami goljufali svoje kupce, verne podeželske ljudi, ki so te podobe in razpela kupili kot znak pripadnosti veri in za lepšanje doma.

207


208

ino ženske kožuhe, kterih so od staršev podedovali ino še svojim otrokom zapustili; zdaj mora biti »fajn« ino drago sukno z žametom ino z žido zarobleno: »Škornje na biks, v aržet pa miks.« »Nosi se kakor serna«, »Pa nima zerna.« Sim jest v mladosti slišal govoriti črez kmeta, kteri se ravno takrat začeli nositi se bolj po gosposko. Loški farani imajo še deloma obleko starih Slovencev deloma pa nemških sosedov; torej imajo različne oblačila nemške imena; n. p. firtuh, punčuhe, štumfe, janher, lajbe, špenzar, rekelc, šolnje in dr. – Ali koliko bi bilo boljše njih blagostanje, ko bi teh oblek nikolj ne bi bili poznali. Le hribovci, večidelj možki, - ženske že manj, - se še v domačo rašovno oblačijo, pa tudi manj skerbi imajo, od kod da bodo »štibro« plačvali, ino vsakdanjega kruha propravlali. Peča pri ženskih je vendar še sploh ostala, samo ošabne dekleta že nosjo svilnate rute alj kak «umhengtihele«. Prav narodno oblečenega moža v tej fari ne vem; ob nedeljah ino praznikih pa se iz Kranjskega sem zaletijo, da jih je veselje gledati, v napetih erhnatih hlačah, v katerih že včasih nož ino vilice imajo, kakor je bila še pred 30 leti sploh narodna navada, ino dolge mehke škornje, ktere se dajo črez kolena gor nategniti; klobuk za praznik iz zajčjih dlak postran na glavi, pod klobukom pa kapco s čopom, kteri zadaj po hrbtu binglja.318 Kožuhi so skoraj čisto zginili iz tega kraja, tudi plajšev je zmirom manj, tako da možki svatji plajše in burnuse na posodo išejo, da znajo na svatovšino, kjer se je še stara slovenska navada ohranila, da možki svati, ako bi ravno o kresu v najhujši vročini bilo, brez plajša k poroki ne grejo« (Uvod, Obleka, PAMb, D. F. Ripšl, AŠ 1, 6–8). S strani 90 kronike je prepisan razdelek Živež. »Njih jed je slaba ino pičla; govejega mesa le o velikih praznikih ali pri posebnih priložnostih zavžijejo, n. p. pri ženitninah ali pri sedminah. Svinskega mesa bi lehko veliko imeli, da bi le nespametnih furežev ali koline opustili; pa sosed sosede povabi ino v eni noči celega sveneta – razun slanine (špeha) – pojedo, pri repu začnejo ino šele pri gobcu nehajo. Tako hodijo 318 Ob strani je zapisano: »Lase so možki imeli na celi glavi na kratko ostrižene, le nad tilnikom ino nad čelom malo dolže, tako kakor venec okoli glave; čelo je bilo črez pol s tem lasnim vencem pokrito. Tudi ta frizura se danes le še pri starih dedcih vidi. Glej stran 111 od avbe (7–8).

od božiča do pepelnice od hiše do hiše po trikrat ino štirikrat v tednu; kolejo pa v hribih večidel ob petkih ali sobotah. Navadno jejo po319 6 krat na dan: ob 6. zapitek, ob 8. kosilo, ob 10. mala južna, ob poldne južna, ob 4. spet mala južna, ino ob 7. večerja. Za zajterk, južno ino večerjo imajo 2 toplih jedi n. p. kislo repo ino celi krompir »v oblicah«, ali žgance ino kislo zele ali krompir i. dr., za malo južno pa kruha ino tolkeca (jabelčnika ino hruševca) ali vina, kedar pa tolkeca ino vina ni, tudi voda stri. Žganjkov iz bele ajdove moke ino pa štrukljev iz bele pšenične moke naj rajši jejo. Hribovci imajo za večerjo »to večjo parado«, to je več ko opoldne« (Uvod, Živež, PAMb, D. F. Ripšl, AŠ 1, 8). Izvirna, torej zapisana z Ripšlovo roko,320 sta dva dnevnika, ki jih je pisal že na Vidmu. Kronološko je zapisoval raznovrstne podatke, zapiski pa so opremljeni s številnimi opombami ob strani, navedbami virov, prepisi v latinskem in nemškem jeziku. Številne strani so prečrtane, v zvezka so vtaknjeni posamezni lističi, ki dopolnjujejo zapisano. Prvi zvezek oziroma »I. sešitek« začne z dogodkom 33 let pred Kristusovim, ko je po pridobljenih podatkih Loška fara spadala pod Norik (Dnevnik, PAMb, D. F. Ripšl, AŠ 1, 1). Po opisih življenja in dogodkov v Noriku najdemo podatke, ki jih je Ripšl poiskal v delu Janeza Vajkarda Valvasorja iz njegove Slave Vojvodine Kranjske, ki je izšla leta 1689. Vse navedke je citiral, kot primer pa naj služi zapis za leto 993: » V sv. božični noči se je nebo tako razsvetlilo, da je svitlo bilo kar po dnevu; potem je sledila tako huda zima, »da so ljudem zobje klepetali« (Valv. XIV. 275.)(prav tam, 10). Ob rob je najprej napisal letnico, potem pa zapisal še dogodek tistega leta. Omejil se ni samo na Loko, ampak je zapisoval tudi preteklost bližnjih krajev. Večina strani je prečrtanih, vendar ne vemo zakaj. Je bil dnevnik samo pripomoček za pisanje in vključevanje podatkov v drug sestavek, je strani prečrtal Ripšl sam ali je to storil kdo drug? Zapisal je prihode župnikov v Loko, bistvene spremembe na širšem upravnem in političnem področju, krste, predvsem otrok pomembnih mož, različne vremenske pojave, bolezni, nesreče, smrti – številni po319 Ob strani je napotek: »glej 139. stran«. (8) 320 Primerjala sem Ripšlov rokopis iz Videmske kronike in iz dnevnikov, posebna grafološka analiza ni bila opravljena.


datki, ki razkrivajo preteklost tako župnije kot celotnega območja Štajerske z najpomembnejšimi dogodki v različnih oblikah posvetne in cerkvene oblasti. Prvi zvezek dnevnika se konča na strani 94 s podatki o dogodkih v letu 1844. V drugem zvezku je Ripšl nadaljeval s številčenjem strani, tako se dnevnik od leta 1845 nadaljuje na strani 95 in konča s stranjo 178. Navedeni podatki so natančno datirani, saj gre za leta in dogodke, ki so mu jih opisali njegovi župljani ali pa predhodniki. Številne opombe, puščice, povezovanje posameznih besed in letnic kažejo na pregled gradiva in korekture navedenega. Posebno zanimivi so podatki za leto 1864, ko je v Loko prišel Ripšl. O okoliščinah je zapisal: »1864. petek 18. sušca zvečer sim se iz Vicence domu odpeljal, ker so moja bolehna mati želeli, da bi za Loko prosil. Sobota – 19. praznik sv. Jožefa sim bil v Gorici, zvičir sem se odpeljal do Celja, na cvetno nedeljo popoldne pa do matere v š. Jur. Pondelik – 21. sim bil pri patronu, nadžupniku in dekanu, Antonu Žuža, v Laškem tergu, petek 24. pa v Mariboru pri mil. kn. škofu, in tam sim pisal prošnjo za Loško faro, da bi ljubi materi željo spolnil; pa ko so mi mati na velikonočni pondelik (28. sušca) zjutraj ob 1 po polnoči umerli, in smo jih 29. ob 6. zvečer zraven rajnega očeta, kteri so tudi v š. Jurju kakor sloveči nadučitelj, od vsih ljubljeni, 7. kimovca 1835. leta umerli, pokopali, bi bil jest mojo prošnjo za Loško faro preklical in pri vojaščini ostal. – Kaj bi manj skerbi za vsakdanji kruh imel.Torek po beli nedelji – 5 maltravna – sim se v Laškem tergu oglasil, in tam še tisti dan za Loko prezentiran bil, kamor sim se popoldne na oglede podal, drugi dan pa – sreda 6. aprila ob 11. zvečer sim se iz Celja s poštnem vlakom nazaj v Vičenc odpeljal po slovo. …petek – 29. aprila – sim poslal prošnjo na Dunaj, da me iz vojaške službe spustijo, in mi za čas mojega 5letnega službovanja spričalo zaderžanja pošlejo. Dobil sem res izverstno spričalo! – pa kar se petek stori, večidelj nič prida ni. Zakaj nisim ostal vojšak?! Na praznik vnebohoda N. G. J. Kr. sim zjutrj ob 4. se pripeljal iz Vicenze na Zidani most, sim v Loki ob 5. sv. mašo za farmane opravil, sim opoldne pri sv. Miklavžu, ker je ta dan veliki shod obedoval, v Laškem tergu pri g. nadžupniku prenočil, petek v

Celju brate obiskal, soboto, nedeljo (8. maja) pondelik in tork (-pri Karlinu ženitnina-) v š. Jurju bil, sredo (11.) zjutraj v Maribor in ponoči nazaj v Loko. bink. nedelja – 15. maja – sim bil od g. nadžupnika instaliran« (Dnevnik, PAMb, D. F. Ripšl, AŠ 1, 142–143). V nadaljevanju je opisal, kako je hodil po župniji, odkril, kako skromna baraka je bila šola v Zidanem Mostu, popravljal cerkev in se počasi vključil v življenje župnije. Leta so minevala, Ripšl je uspešno deloval v župniji in na celotnem območju, leta 1874 pa je bil prestavljen v župnijo sv. Ruperta na Videm ob Savi. Z letom 1874 in navedki o svoji namestitvi na Videm se konča tudi dnevnik: »tork po 14. pobink. Nedelji – 1. kimovca sim bil v Mariboru od gosp. prošta Franc Zorčiča na Videmsko faro instaliran. … četertek kvaternega tedna – 17. kimovca – sim se peljal na Videm, pogledati, kako je kaj tam; prenočil sim pri o. o. kapucinarjih v Kerškem samostanu; po noči roparji na mostu. Srenjski sluga dobi sreberni križ zaslug. 18. pobink. nedeljo – 27. kimovca – sim v Loki slovo jemal in soboto 3. vinotoka zjutraj se na Videm odpeljal, ki sin 19. pobink. nedeljo – slovesnosta farnega patrona sv. Ruperta – prvo sv. opravilo imel. Pridigovali so mi Zdolski gosp. fajmoštar Janez Pajek.« (Prav tam, 176–177) Na zadnji strani, (178), dnevnika je Ripšl zapisal napotke za ustrezno pisanje: »Ako dvomiš, kaj bi pisal »l« alj »v«, nategni besedo na e alj i, in berž se ti pokaže, kaj je prav; n. p. »vesev«, »delav«, »orav«, »prav« - veseli, delali, orali, pravi. Kedar si pa v zadregi med »l« ino »lj«, piši vselej »lj«, kedar ima pred drugim soglasnikom, alj pa kot končnik (razun nekaterih rodivnikov itd.) med ljudstvom svoj čist glas, n. pr: »Kralj, postelj, zadovoljnost.« Sploh pa se piše »lj«: za ustniki: »b, m, p, v namesto j (i, b), n. pr. »ljubljenec, spremljevavec, konoplja, lovljen, mravlja.« v končnicah: ljam, ljem, ljen, in ljiv, n. pr. »mahljam, gibljem, ljubljen, dobrotljiv.« še v nekterih drugih besedah, ktere je že stara slovenščina pisala z lj n. pr. Ključ, ljub, ljudje, i. t. d.« (prav tam, 178). Številni podatki, zapisani v dnevniku, so gradivo, ki zasluži še nadaljnjo obravnavo, omogoča pa vpogled v

209


210

številne teme, ki so zanimale zapisovalca, in v dogodke, ki so sooblikovali življenje v različnih obdobjih tako župnije Loka pri Zidanem Mostu kot širšega območja. Ob arhivskem gradivu je na voljo še sekundarni vir, delo ravnatelja meščanske šole v Krškem Ivana Lapajneta321 Politična in kulturna Zgodovina322 štajerskih Slovencev, ki je izšla leta 1884. Lapajne je uporabil številne podatke, ki jih je Ripšl zbral za župnijsko kroniko v Loki pri Zidanem Mostu in za kroniko svoje zadnje župnije Videm. Predvsem je bila Ripšlova loška kronika »uporabna« ob navajanju šeg in navad štajerskih Slovencev. Svoje ugotovitve in trditve je Lapajne podkrepil prav z Ripšlovimi dognanji in navedke v različnih poglavjih tudi ustrezno citiral. Zgodovino je Lapajne razdelil na poglavja: Stari vek, Srednji vek, Novi vek, Zgodovina mest in trgov. Na koncu je navedel še seznam Pomožnih knjig in rokopisov, kjer sta navedeni tudi Kronika Loške župnije in Chronik der Pfarre Videm (Lapajne 1884, 310).323 Kot zadnji razdelek poglavja Srednji vek so v naslovu najavljene Razne elementarne nezgode in nadloge, pa tudi vesele in zanimive prigode v srednjem veku, zvezdica pa bralca usmeri v opombo pod črto, v kateri je navedeno: »Časoslovno sestavljene največ po Loški kroniki, spisani po č. g. Ripšlu« (isti, 150). Iz razdelka izvemo podatke o rodovitnosti in revščini ter lakoti, ki je bila posledica nerodovitnosti npr. leta 820, o hudih zimah, napadih kobilic, kugi, o krvavih 321 Ivan Lapajne (1849–1931) je v Krško prišel za učitelja leta 1878, že naslednje leto je bil imenovan za začasnega, leta 1883 pa za stalnega ravnatelja meščanske šole v Krškem. Upokojen je bil leta 1906 tudi in predvsem zaradi svojega narodnostno usmerjenega delovanja. Pri šolskem delu v Krškem je bila dejavna tudi njegova žena Julija (1854–1931). Pokopana sta na nekdanjem krškem pokopališču v danes urejenem mestnem parku. Več o Lapajnetu in njegovem delu Hojan, Tatjana, Delovanje Ivana Lapajneta in dr. Tomaža Romiha v Krškem. V: Alenka Černelič Krošelj (ur.), Šolstvo in mesto Krško konec 19. stoletja in na začetku 20. stoletja, Valvasorjev raziskovalni center, Krško 2005, 51–79, o krški meščanski šoli pa Černelič Krošelj, Alenka, Meščanska šola Krško. V: Alenka Černelič Krošelj (ur.), Šolstvo in mesto Krško konec 19. stoletja in na začetku 20. stoletja, Krško, Valvasorjev raziskovalni center, Krško 2005b, 21–50. Lapajne je v Krško prišel iz Ljutomera že kot uveljavljen slovensko usmerjen učitelj. Bil je med ustanovitelji različnih društev v rodni Idriji, v Ljutomeru in v Krškem, kjer je bilo leta 1886 ustanovljeno Pedagogiško društvo, prvo tovrstno društvo na Slovenskem. Pisal in izdajal je slovenske učbenike in bil med ustanovitelji Dolenjskih novic leta 1885. Ustanovil je posojilnico v Krškem in spodbujal ustanovitve drugje, skrbel za stalen napredek meščanske šole in mesta Krško. Njegovo najbolj znano delo je knjiga Krško in Krčani, ki je izšla leta 1894 in osvetljuje življenje mesta v različnih obdobjih. 322 Besedo Zgodovina je z veliko začetnico v naslovu zapisal Lapajne, danes bi jo napisali z malo začetnico. Pri vseh naslovih in nazivih je uporabljen izvirnik oziroma je naveden natančen prepis. 323 Na koncu je Lapajne navedel še knjige, ki jih je že izdal, njihovo ceno, pisanke, ki jih je pripravil, jih opisal ter zapisal tudi načine naročanja. Priporočal je naročanje po pošti za pošiljke do 5 kg in naročanje po železnici, če je bilo naročilo večje (Lapajne 1884b, 315–316).

zvezdah repaticah, povodnjih in potresih, o pomanjkanju vina in tudi o rodovitnih in lepih letih (isti, 150–156). Ripšlova dognanja so bila tudi temelj za osvetlitev službovanja Primoža Trubarja324 na Štajerskem. Lapajne je napisal: »Pred seboj imam župnijsko kroniko, spisano po čast. gosp. župniku D r a g o t i n u R i p š l n u v L o k i (zdaj na Vidmu).« (Isti, 162) Po vpogledu v Trubarjeve poti po Štajerskem in službovanje v Loki pri Zidanem Mostu sta z Ripšlom iskala tudi sledi njegovega dela: »Kako dolgo se je vpljiv Truberjev v štaj. L o k i ohranil kaže sledeče: V kroniki te župnije piše čast. gosp. Ripšl, da je bila do l. 1824. (v tem letu je bila po škofu prepovedana) navada, da je po obhajanju vernih od strani duhovnikov hodil po cerkvi cekmošter ali mežnar z večjim kelihom, iz katerega je dajal piti tako imenovano »p o p l a h n i l o « (isti, 163). Ripšlovo narodopisno delo mu je še posebej služilo v razdelku Kulturna zgodovina v novem veku (227–239). O različnih vljudnostnih frazah, ki so jih uporabljali štajerski Slovenci kot dokaz in primer ponovno uporablja navedke iz Ripšlove loške kronike. Prav tako je v svoje razmišljanje oziroma poročanje o Živežu in obleki vključil Ripšlovo »zgodbo« o moškem klobuku, navedek pa naj služi za ilustracijo Ripšlovega pisanja in Lapajnetove »uporabe«: »Klobuke so možki nosili svoje dni, katerih se še dobro spominjam, črne s širokimi okrajci in z žametnim, s sreberno zapono zapetim trakom. Nov je bil takrat, ko je mož kot 12 leten fantič pri birmi bil. Stariši so mu klobuk kupili kakor za odraslega moža, češ saj mu bo glava vsak dan debeleja postala. Tačas mu je glava po klobuku zvonila, in če ne bi bili klobučji okrajci na pol na ramah, na pol pa na tilniku sloneli, dečko ne bi bil nič videl izpod njega. Od birme do ženitve je klobuk le samo ob največjih praznikih iz omare na dečkovo glavo prišel, in še tačas samo le za v cerkev, tako da je bil na dan poroke kakor nov. Takih klobukov danes, ko je vsako leto druga »moda«, mislim, malokje več klobučarji izdelavajo. Po pravici povedano: tak klobuk je trpel celega pol stoletja. Kadar je 324 Primož Trubar (1508–1586), protestantski reformator, ustanovitelj in superintendent protestantske cerkve na Slovenskem, utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in prvi slovenski pisatelj. Še pred posvetitvijo leta 1530 je dobil župnijo sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu, kar naj bi mu omogočilo študij v Nemčiji. Z župnijo je takrat upravljal vikar Jernej Rugelj. Več glej Enciklopedija Slovenije, 13, Š–T, 1999, 372–379.


gospodarjeva glava osivela, je tudi njegova dlaka rjavkasta postala. V jeseni, kadar je deževno vreme nastalo, ga je dobil vnučič ali vnučika na pašo, kjer je mesto ombrele služil, in nazadnje, ko ni bil za nobeno človeško rabo več, prišel je še na tatermanovo glavo v koruzo in tam vrane in srake strašil«325 (isti, 237–238). Isto leto (1884) je Lapajne izdal tudi knjigo Opis Krškega okrajnega glavarstva, obe pa sta bili tako učbenik kot knjigi za »vsakršno in vsakdanjo uporabo«. Ripšl je zagotovo spoštoval Lapajnetovo delo ter mu pomagal, kolikor je mogel, saj sam ni posebej skrbel za objavo svojega dela – širši objavi pa župnijske kronike, ki jih je spisal, zagotovo niso bile namenjene.326 Ripšl je bil natančen opazovalec, zapisovalec, kronist, interpret, narodopisec z izrednim občutkom za vsakdanje življenje. Njegovi zapisi razkrivajo življenje v župniji sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu, njegovo pisanje o Loki, še ko je že bil župnik na Vidmu, pa priča, da je bil s krajem, v katerem je služboval deset let, tesno povezan in nanj navezan, saj je ravno v tem času najbolj aktivno deloval na številnih, že navedenih, področjih.

325 Skorajda identično zgodbo o klobuku najdemo tudi v videmski kroniki na straneh 11–12. 326 Ripšl je zapisoval v zvezke, ki jih je izdajal Lapajne. Med njegovo skromno zapuščino, ki jo hranijo v Pokrajinskem arhivu v Mariboru, je tudi zvezek Domače naloge, v katerega je Ripšl zapisal sestavek O vinu. Zvezek je formata B5, na naslovnici pa je napisano: »Domače naloge (Hausaufgaben), pod prostorom za ime ali naslov predmeta pa je napisano Pisanka s podkladkom. Izdal in založil I v a n L a p a j n e v K r š k em. Tiskal K a r o l W i n i k e r v Brnu« (PAMB, D. F. Ripšl,. AŠ 1).

R ipšl – le ta n a Vidmu, k r onik a ž u pnije Vide m , sm rt in spom ini n a nj iz k r onik e ž u pnije s v. R u perta Vide m – K r ško

Leta 1874 se je Ripšl preselil iz Loke na Videm. Tako kot povsod se je tudi tu hitro vključil v okolje. Sodeloval je v aktivnostih tako na levem (svojem) in na desnem bregu reke Save, boljšo povezanost obeh bregov, vasi Videm in mesta Krško, pa je že od leta 1866 omogočal lesen most. Poleg rezultatom sodelovanja z Lapajnetom sledimo tudi drugim vrstam sodelovanja »na nasprotnem bregu«. Leta 1887, nekaj več kot pol leta pred smrtjo, najdemo Ripšla med ustanovitelji Družbe sv. Cirila in Metoda v Krškem (Černelič Krošelj 2007b, 120–121). Največ prostega časa pa je zagotovo namenil zbiranju gradiva za pisanje kronike svoje nove župnije, tako kot povsod, kjer je služboval. Na Videm je Ripšl prišel že kot izkušen kronist ter iskalec različnih virov tako pisnih kot ustnih. Zagotovo je takoj začel brskati po preteklosti in zapisih. Čez šest let je bilo njegovo raziskovalno delo nared za strnjen zapis. Kupil oziroma naročil je posebno knjigo, zvezek formata A4, zvezan v usnje, v katerega je knjigovezec na naslovnico in na hrbet vgraviral naslov: Chronik der Pfarre Videm. Ovitek je okrašen še z vogalnimi ornamenti, ki skupaj z obrobno črto zaokrožujejo platnice. Svoje zapiske je uredil in lahko je začel zapisovati oziroma jih prepisovati v pripravljeno, lepo oblikovano kroniko. Izbral je pisalo s črno tinto in nemški jezik. Ravno ta izbira pa je največji misterij. Zakaj je častilec materinega jezika in spodbujevalec ter sooblikovalec narodnostnega gibanja na Slovenskem svoje zadnje pisanje, ki ga je začel leta 1880, star 60 let, oblikoval v nemškem jeziku? Kako to, da se je Ripšl odrekel pisanju v svojem jeziku? Ne vemo – drugačne razmere, zahteve škofa, odločitev, da je tako bolje? Ne glede na naše začudenje, ki je rezultat podrobnega vpogleda v njegovo delo, ki je bilo v veliki meri usmerjeno v skrb za slovenski jezik (npr. napotki v Drobtinicah, uvod v Loško kroniko, govor na taboru v Sevnici, pesmarice in pesmi idr.), pravega odgovora nismo našli.327 327 Zagotovo sta tu nujna širša pomoč in vedenje tudi o drugih istočasnih župnijskih kronikah. Kot raziskovalka se sicer pretežno ukvarjam z drugo polovico 19. stoletja, vendar se posebej s primerjavo zapisov v župnijske kronike nisem ukvarjala. Fikfak omenja razcvet domoznanskega žanra, kamor je uvrstil tudi zgodovino fare, ki je v 80. in 90. letih 19. stoletja nastala na

211


212

Ripšlova Videmska kronika je sestavljena iz dveh delov: narodopisni (domoznanski) del – topografija fare (60 strani, 1–60), opis cerkva z risbami, ki jih je prispeval Matija Doberšek, posestnik na Planini (55 strani, 61–105). Kronika je sestavljena iz več sklopov, ki ne sledijo takratnemu pogledu na pisanje, kot ga je navedel v uvodu k Loški kroniki. Navodila duhovnikom so bila usmerjena bolj v življenje Cerkve, Ripšl pa je svoje zanimanje razširil in ga usmeril v skladu s sočasnimi topografijami oziroma zapisi, ki so jih pripravljali in izdajali njegovi sodobniki, kjer je zagotovo sledil svojemu »vzorniku« Ignaciju Orožnu, ki je spisal topografije štirinajstih dekanij.328 Dragotin Ferdinand Ripšl je umrl 8. novembra 1887. Novico o njegovi smrti so lahko vsi njegovi takratni in nekdanji župljani prebrali že naslednji dan v časopisu Slovenec. Iz obvestila izvemo, da je Ripšl »le malo časa bolehal«, pa tudi ni bil še »v letih«, saj je le nekaj dni prej (1. novembra) praznoval 67. rojstni dan. Slovenec je poročal: »Domače novice. (Umrl) je včeraj popoludne č. gosp. župnik Videmski, Dragotin R i p š l. Rajnki je le malo časa bolehal. Bil je blag duhovnik, vzoren domoljub slovenski vrl sadjerejec in nekdaj tudi slovenski pisatelj. R. I. P.« (Slovenec, let. 15, štev. 255, (sreda, 9. 11. 1887), 3)! Čez nekaj dni izvemo več o okoliščinah njegove smrti in o njegovem življenju. »Izvirni dopisi. Z Dolenjskega. 19. novembra. (†Dragotin Ripšl.) Kakor je bilo dné 9. t. m. v »Slovenci« naznanjeno, umrl je dan popred popoludne ob 1. uri Videmski župnik čast. gosp. Dragotin R i p š l v 68. letu svoje dôbe. Dva dni pred smrtjo je še opravil ob 10. uri zjutraj duhovno opravilo, pri kojem je bil primoran dvakrat si odpočiti. Truplo tega blagega in vzornega duhovnika in domoljuba izročili smo materi zemlji 10. t. m. dopoludne. pobudo ljubljanske škofije (1999, 74). Podrobneje pa analizira Zgodovino Cerkljanske fare (Lavrenčič 1890), Zgodovino Adlešičke fare na Belokranjskem (Šašelj 1887) (isti, 85–89). Jezik zapisa ni naveden, iz citatov pa je mogoče sklepati, da so pisali v slovenskem jeziku. 328 Ignacij Orožen (1816–1900), duhovnik, zgodovinar. Bogoslovje končal v Celovcu, posvečen leta 1842 v Št. Andražu v Labotski dolini. V letih 1867–1900 je bil stolni kanonik v Mariboru. Med letoma 1867 in 1869 tudi škofijski šolski nadzornik, od leta 1883 do smrti pa ravnatelj (kancler) škofijske pisarne. Obdelal je krajevno zgodovino 14 od 28 dekanij lavantinske škofije. Uvršča se med ugledne zgodovinarje duhovnike, ki so bistveno prispevali k razvoju slovenskega zgodovinopisja (Enciklopedija Slovenije, 8, Nos–Pli, 1994, 166).

Portret D. F. Ripšla. (Hrani Župnija Videm-Krško, foto Miloš Kukovičič)

Koliko znancev in prijateljev je imel pokojnik, pokazalo se je pri sprevodu k večnemu počitku. Razuno domačih faranov, Videmske prostovoljne požarne brambe in druzih, so prihiteli v obilnem številu umrlemu zadnjo čast skazat tudi odličnejši Krčani, Rajhenburžani in Brežičani. Tudi Krška prostovoljna požarna bramba, ktere podporni ud je bil rajnki g. Ripšl več let, spremila ga je k pogrebu, poklonivši mu krasen venec. Kot posebnemu prijatelju petja in godbe so mu Krški pevci zapeli tri krasne žalostinke, pred hišo »Nad zvezdami«, v cerkvi »Usliši nas gospod« in na pokopališči »Blagor mu«. Gospodov duhovnih sobratov je prišlo pokojnika počastit okoli 20. Slovesno sv. mašo je daroval Brežiški dekan č. g. Stoklas, koji je umrlega tudi z veliko asistenco pokopaval. Prav lepo je pa pridigoval njegov najbližji sosed in prijatelj Rajhenburški, župnik g. Valter. Gosp. govornik je povdarjal, kako blag je bil pokojnik v vsakem obziru, kajti pogosto je bil celó predober, kakor je znano nam vsem, ki smo ga poznali. Zato prosi gosp.


govornik, da bi se ga farani v molitvi večkrat spominjali in molili za njegovo blago dušo. Pokojni g. Ripšl se je porodil v dan 1. novembra 1820. l. v Šent-Jurji ob južni železnici na Štajerskem. Torej je pred kratkim spolnil 67. leto. Njegov oče je bil učitelj, ki je imel več otrok, za ktere pa je pri tedanjih slabih časih za učitelje vendar-le po očetovsko skrbel in vse dobro vzgojil. Pokojni Dragotin se je šolal v Celji. Kapelanoval je po mnogih krajih, n. pr. v Sevnici, Brežicah in drugodi. Nekaj časa je bil župnik pri sv. Miklavži nad Laškim trgom. Od tod je stopil k armadi kot vojaški kapelan pred vojno leta 1859, kjer je ostal do leta 1864. Pokojni g. Ripšl je vedel mnogo zanimivega povedati iz vojaškega življenja. Večkrat je kratkočasil celo družbo z mikavnim pripovedovanjem s podrobnostmi o vojni na Laškem iz 1859. l. Pozneje je bil umrli g. Ripšl dlje časa župnik v Loki pri Zidanem mostu; zadnjih 12 let pa je župnikoval na Vidmu poleg Krškega. Rajnki Ripšl je bil zeló nadarjen. Kedar mu je čas pripuščal, bavil se je rad z rezljanjem ter je veliko krasnih reči izdelal. (Ob priliki veselice, ki so jo priredili Krški pevci na korist »Národnemu domu«, podaril je pokojni Ripšl jako krasno izrezano kletko za tombolo.) Mnogo se je tudi pečal s pisateljevanjem. Povsodi kjer je služboval, spisal je obširno in zanimivo farno kroniko. Spisal je tudi »Knjižico za kmeta« o sadjarstvu, v kteri prav po domače pripoveduje, kako je treba pri umnem sadjarstvu postopati. Imel je tudi nekoliko pevske žile ter zložil nekaj pesmi (zlasti šaljivih). Pokojni g. Ripšl je kot iskren narodnjak rad podpiral narodne zavode; njegovo imé najdemo pri vseh slovenskih literarnih društvih. Kot nekdanji vojaški kapelan in učiteljev sin se je vedno zanimival za vojaštvo in učiteljstvo. Njegova roka je pomagala, kjer je bilo potreba pomoči. Vzlasti bodemo pa Krčani pokojnega Ripšl-na pogrešali, kajti on je bil rad med nami (posebno pri pevskih veselicah). Vsi smo ga ljubili kot vzornega duhovnika, blagega človekoljuba, iskrenega narodnjaka in ljubeznivega družabnika. Lahka mu toraj zemljica in blag mu spomin! – r.« (Slovenec, let. 15, štev. 258, (sobota, 12. 11. 1887), 2)

O njegovi smrti in predvsem uspešnem življenju je decembra 1887 poročal tudi Ljubljanski zvon329: »Dragotin Ripšl. † Dne 8. novembra t. l. je umrl v 68. letu dobe svoje v Vidmu na Štajerskem slovenski pisatelj, čestiti gospod župnik Dragotin Ripšl. Porojen dne 1. novembra 1820. l. v Št. Jurji ob južni železnici, sin ondontnega učitelja, zvršil je srednje šole v Celji, bogoslovje v Gradci ter je pozneje kapelanoval po mnogih krajih južnega Štajerja. Od leta 1859. do leta 1864. bil je tudi vojaški duhovnik, pozneje pa župnik v Loki pri Zidanem Mostu in zadnjih dvanajst let v Vidmu za Savo. Koder je služil, povsod je spisal obširno in zanimivo farno kroniko, zložil več pesmij, zlasti šaljivih, izmed katerih sta brata Ipavca nekatere uglasbila, ter objavil tudi poučno »Knjižico za kmete« o sadjarstvu. Pokojnik je bil vzoren duhovnik, blag človek, ljubezniv družabnik in iskren narodnjak. Bodi mu zemljica lahka« (Ljubljanski zvon, let. 7, štev. 12, (dec. 1887), 766)! Na njegovo mesto je leta 1888 prišel Janez Novak, ki je takoj začel aktivnosti za gradnjo nove cerkve na Vidmu: »Leta 1887 so umrli č. g. župnik Karol Ripšl in na njihovo mesto so prišli l. 1888 č. g. župnik Janez Novak. Ta gospod so precej izprevideli žalostni položaj župnijske cerkve. Kar prvo nedeljo so razložili župlanom iz prižnice potrebo nove ali vsaj popravljene stare cerkve« (Kronika župnije Videm 1880–1957, 107).330 Zapise oziroma novico o njegovi smrti s kratkimi opisi njegovega življenja bi zagotovo našli tudi v drugih takratnih slovensko usmerjenih časnikih. Kako so o Ripšlu razmišljali njegovi videmski župljani in kako njegovi nasledniki, pa nam v delčkih odkrivajo zapisi v župnijski kroniki – v tistem v usnje 329 Ljubljanski zvon, literarna revija, je izhajal od leta 1881 do 1941. Izhajal je mesečno v Ljubljani, v zadnjem letu sta izšli samo dve številki. Ustanovili so ga Josip Jurčič (še isto leto je umrl), Janko Kersnik, Fran Levec in Ivan Tavčar kot glasilo realistov, nezadovoljnih s Stritarjevim romantično-idealističnim Zvonom (Enciklopedija Slovencev, 6, Krek–Marij, 1992, 261–262). 330 Več o gradnji nove cerkve sv. Ruperta na Vidmu Alenka Černelič Krošelj, Josipina Hočevar, prelom stoletja, gradnja nove župnijske cerkve na Vidmu: zgodba o povezovanju in življenju dveh bregov, zgodba o Videmčanih in Krčanih. V: Alenka Černelič Krošelj in Mitja Markovič (ur.), Med najlepše kraje slovenskega Štajerja šteje se župnija Videm: zbornik ob 850-letnici prve pisne omembe pražupnije Videm ob Savi, Valvasorjev raziskovalni center Krško, Krško 2007, 173–208. V istem zborniku je objavljen tudi govor škofa dr. Napotnika ob slovesni blagoslovitvi nove cerkve leta 1897: Napotnik, Mihael, Alenka Černelič Krošelj in Mitja Markovič (ur.), Med najlepše kraje slovenskega Štajerja šteje se župnija Videm: zbornik ob 850-letnici prve pisne omembe pražupnije Videm ob Savi, Valvasorjev raziskovalni center Krško, Krško 2007.

213


214

vezanem »zvezku«, ki ga je leta 1880 začel pisati Ripšl. Ripšlov naslednik Novak ni pisal v »Ripšlovo« kroniko, dogodke »za nazaj« so popisali drugi župniki. Tako na različnih straneh izpod peres različnih Ripšlovih naslednikov najdemo zapisano tudi njegovo ime in nekaj podatkov o njegovem življenju. Njegov grob je omenjen ob poročilu o novem kipu na križu na pokopališču, ki so ga ob obnovi leta 1903 prestavili bolj na sredino: »Ker je prejšnji kip Kristusov na pokopališču bil že ves prhel in mu je razpadel del glave in prs, je bila nujna sila, da se je omislila nova podoba Križanega na pokopališčnem Križu. Pri tej priliki se je prestavil pokopališčni Križ bolj v sredino pokopališča ob mejo dokupljenega pokopališčnega dela. Prejšnji križ je stal pred grobnimi spominki tajnih tukajšnjih župnikov: Ant. Rajc-a, Jan. Novaka in Karola Ripšl. Križev steber je ostal star« (Kronika župnije Videm 1880–1957, 138). Kot že rečeno, Ripšlov naslednik Novak ni zapisoval v »Ripšlovo kroniko«, Verk, Novakov naslednik, pa je Ripšla samo omenil. Več o njem je izvedel in zapisal Jožef Žičkar, ki je s pomočjo »Ripšlovih metod« in zanimanja za preteklost svoje župnije ugotovil: »Gmotne razmere župnika Ripšla V prejšnjem odstavku331 sem omenjal župnika Ripšlna kot sadjerejca in velikega dobrotnika Videmskega župnika. Pečal se je mož z lesorezbo. Delal je jako okusne tičnike, ktere je pošiljal tudi na razstave, dobival je za te svoje izdelke pohvalna pisma in nagrade. Ker je bil skrajno gostoljuben in kot nekdanji vojni kaplan imel vedno častnike kot svoje goste, ker je rad potoval in je bil 1. avg. 1884 hudo poškodovan po toči, je zabredel v dolgove. Prosil je dne 24. avg. 1884 za sebe in za svojega kaplana F. Nendlna, naj preč. kn. šk. konzistorij da za nja pobirati po vsej škofiji, češ, da vinogradi za 3 leta uničeni; ne bo pridelka, toraj tudi ne zbirce. Dne 27. avg. 1884 št. 1939 se mu je odpisalo, da si naj reč dobro premisli. Videm velja za boljšo nadarbino, toča pa ni samo tam, ampak po raznih župnijah razdajala. Obžalovalo se je, da ni bil pri družbi duhovnikov vpisan. Dne 29. novembra 884 št. 191 je ponovil svojo prošnjo, a le za sebe in le za dekanate.« (Kronika župnije Videm 1880–1957, 192) V nadaljevanju je naveden sklep o 331 To je sestavek o Ripšlu kot sadjerejcu, ki je vključen v to poglavje tega besedila.

ponovljeni prošnji in oklic z dne 3. decembra 1884, št. 848. Žičkar ni pridobil podatkov o uspehu nabirke in je ugotavljal: »Župniku Ripšlu se je godilo do njegove smrti († 8./11. 1887) v gmotnem obziru silno slabo. Pisec teh vrst je bil par mescev pred njegovo smrtjo v tukajšnjem župnišču. Ripšla ni bilo doma. Njegova oskrbnica pa je brez vsakega povoda tarnala, kako bo dobila nazaj svoje denarje, ktera je vtaknila v župno gospodarstvo. Ob pogrebu župnika – 10. /11. 1887 – je bilo najti v kleti kupček krompirja in v majhnem sodčku par litrov vina. To vino so spili duhovniki – pogrebniki! – Zanimivo je tudi tole. Ko je prišel pisec l. 1900 kot župnik na Videm in pregledal na pokopališče grobe svojih prednikov, najde pred pokopališčnim velikim križem (gl. str. 140) lesen križ, na kterem se je ob strani nahajal napis z svinčnikom: „Fajmošter Karl Ripšl.“ Skušal sem tako veljavnemu možu postaviti dostojnejši spomenik iz kamna in poslal občinskega slugo z nabiralno polo za doneske k znanim prijatlom † g. Ripšla. Sluga gre tudi k znanemu gostilničarju Gregoriču v Krškem, kamor je zahajal gosp. župnik skoraj vsaki dan po 2 krat. V odgovor je dobil: »Župnik Ripšl mi je v grob odnesel 40 gold.« Taki so prijatli duhovnikov! Dotični spomenik se je postavil, a nekdanji prijatli g. Ripšla izvzemši nekatere Videmčane in Starovaščane, niso nič darovali, večino stroškov je plačal 3tji naslednik Ripšlov iz svojega. To je pa prav rad storil iz hvaležnosti do tega velikega dobrotnika Videmske nadarbine. – Dolgovi za † Ripšlom so se pa skoro gotovo vsi poplačali, ker je bil mož zavarovan za 1000 gold« (isti, 193–194). Žičkar pa je menil tudi, da med »izredne dobrotnike Videmske župnije moramo po tem takem šteti tudi nepozabnega župnika gosp. Karol Ferdinanda Ripšlna« (Isti, 194).332 Ripšlov nagrobnik je vgrajen na zunanjosti župnijske cerkve sv. Ruperta.

332 Žičkar podrobno opisuje tudi težave in nesoglasja med Ripšlom in videmskim županom Janezom Novakom. Posledica tega je bila Ripšlova predaja vrednostnih papirjev farnega ubožnega zavoda občini. Ob tem naj bi Ripšl rekel: »Tu imate vse premoženje pa delajte z njim, kakor hočete.« (Isti, 209) Zgodba o ubožnem zavodu se je razpletla šele v začetku 20. stoletja.


R ipšl – iz je m en člov ek ozir om a epilo g pr ispe v k a

Nagrobnik na zunanjosti župnijske cerkve sv. Ruperta na Vidmu. (Foto Miloš Kukovičič)

Novembra 1887 so na Vidmu ob takrat še staro in dokaj ubožno cerkev sv. Ruperta pokopali Dragotina Ferdinanda Ripšla, župnika, ki je v »objem« svojega poslanstva vzel tudi druge naloge ter jih udejanjal s pomočjo raznolikih talentov, ki so mu bili dani. Skrbel je za materni (slovenski) jezik, pisal pesmi, jih zapisoval in objavljal, poskrbel, da so bile uglasbene. Sodeloval je v številnih novih združenjih, zapisoval navade in šege ljudi, ki so ga obdajali, ter opisal okolje, v katerem je živel. Ob tem je bil po sočasnih poročilih vedno dobre volje, dober govornik, pripovedovalec zanimivih vojnih zgodb, ki jih je doživel ali pa slišal v času službovanja kot kurat v vojski, zanesljiv prijatelj in sodelavec ter predvsem razgledan in zanimiv duhovnik, ki je bil nekaterim prav zaradi raznovrstnih talentov všeč, drugi pa bi si želeli bolj umirjenega in samo na župnijo in delo zanjo usmerjenega župnika. Njegova zapuščina je materialno mogoče bila res samo »vreča krompirja« in razni dolgovi, duhovno in nesnovno pa je njegova dediščina neizmerljiva. Leta 1977 so se ga prvič spomnili v Loki pri Zidanem Mostu, v devetdesetih letih dvajsetega stoletja so ga začeli odkrivati Videmčani, 120 let po njegovi smrti smo njegovo življenje razkrivali v zborniku, posvečenem njegovi zadnji župniji, prispevek v tem zborniku bo njegovo delo približal še številnim drugim. Cilj vseh nas pa je, da najširši publiki predstavimo in približamo dosežke izjemnega človeka. Tako naj ta prispevek konča333 Ripšl, tako kot je končal svoj uvod v Loško kroniko, velja pa za vse, ki se ukvarjamo s podobnimi »projekti«: »Bog daj, da bi srečno doveršil, kar sim iz rodoljubnosti začel, in da bi moj trud bil mojim naslednikom u poduk ino kratek čas, potomcom pa vsim lepi spominek starodavnosti.«

333 Izjemna povednost navedka je razlog, da oba svoja prispevka o Dragotinu Ferdinandu Ripšlu končujem enako. Vsem bralcem in kolegom raziskovalcem pa se priporočam še z besedami Ivana Lapajneta: »Da se je v to delce tudi kaka pomota vrinila, to rad pripoznam že naprej. Naj si jo izvedeni čitatelji izvole sami popraviti, meni pa ne odrekati dobre volje, s katero sem jo sestavljal s svojim in svojih sotrudnikov trudom« (Krško in Krčani, Odbor za olepšanje mesta, Krško 1894, 13).

215


BIBLIOGR AFIJA

216

Adamič, France Delež Posavja v razvoju naravoslovju, kmetijstva in tehnike. V: Lado Smrekar (ur.), Krško skozi čas. Zbornik ob 500-letnici mesta. Skupščina Občine Krško, Krško 1977, 547–568.

Černelič Krošelj, Alenka Meščanska šola Krško. V: Alenka Černelič Krošelj (ur.), Šolstvo in mesto Krško konec 19. stoletja in na začetku 20. stoletja, Valvasorjev raziskovalni center, Krško 2005b, 21–50.

Adamič, France Uvodni referat na okrogli mizi Slovenske matice in Biotehniške fakultete 19. oktobra 1992 v Ljubljani. V: 200 let kmetijskega tiska na Slovenskem (1792–1992): Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike. Slovenska matica, Ljubljana 1993, 197–210.

Černelič Krošelj, Alenka in Markovič, Mitja (ur.) Med najlepše kraje slovenskega Štajerja šteje se župnija Videm: zbornik ob 850-letnici prve pisne omembe pražupnije Videm ob Savi, Župnija Videm – Krško, Valvasorjev raziskovalni center Krško, Krško 2007a.

Adamič, France 175 let sadjarskega tiska na Slovenskem. V: 200 let kmetijskega tiska na Slovenskem (1792–1992): Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike. Slovenska matica, Ljubljana 1993, 211–213. Benedik, Metod Krško in okolica v cerkvenoupravnem pogledu. V: Lado Smrekar (ur.), Krško skozi čas. Zbornik ob 500-letnici mesta, Skupščina Občine Krško, Krško 1977, 153–164. Boštanj 800 let Krajevna skupnost Boštanj, Boštanj 1998. Brenčič, Polona, Mavsar, Silvo, Šribar, Ljudmila Krško; stoletje na razglednicah, Zavod Neviodunum, Krško 2003. Cimperšek, Rudi Dragotin Ferdinand Ripšl in njegova dela. V: V spomin Dragotinu Ferd. Ripšlu, Sadjarsko društvo Slovenije, Sevnica 1977, 10–20. Cvirn, Janez Slomškovo društvo za izdajanje ljudskih knjig. V: Janez Cvirn (ur.) Slovenska kronika XIX. stoletja, 1800–1860, Nova revija, Ljubljana, 275. Černelič Krošelj, Alenka (ur.) Šolstvo in mesto Krško konec 19. stoletja in na začetku 20. stoletja, Valvasorjev raziskovalni center, Krško 2005a.

Černelič Krošelj, Alenka Videmski župnik Dragotin Ferdinand Ripšl in njegov pogled na način življenja Vidma in Videmčanov. V: Alenka Černelič Krošelj in Mitja Markovič (ur.), Med najlepše kraje slovenskega Štajerja šteje se župnija Videm: zbornik ob 850-letnici prve pisne omembe pražupnije Videm ob Savi, Valvasorjev raziskovalni center Krško, Krško 2007b, 105–138. Fikfak, Jurij Ljudstvo mora spoznati sebe. Podobe narodopisja v drugi polovici 19. stoletja. Založba ZRC, Ljubljana 1999. Glaser, Karol Zgodovina slovenskega slovstva. IV. del. Tretji zvezek. (Konec.), Matica Slovenska, Ljubljana 1896. Gobec, Mitja (ur.) Pesmi v čast vinu in domovini. Mladinska knjiga, Ljubljana 2005. Granda, Stane Majavi vogel nemškega trikotnika. V: Jože Škofljanec (ur.), Župnija sv. Lovrenca v Brežicah, Župnijski urad Brežice, Brežice 2003a, 51–90. Granda, Stane Rešivši Slovenca tvarno, rešil si ga dušno. V: Janez Cvirn (ur.), Slovenska kronika XIX. stoletja, 1861–1883, Nova revija, Ljubljana 2003b, 241–242.


Grdina, Igor Ipavci. Zgodovina slovenske meščanske dinastije, Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana, 2001a. Grdina, Igor Od starinoslovcev in domoznancev k zgodovinarjem. V: Janez Cvirn (ur.), Slovenska kronika XIX. stoletja, 1800– 1860, Nova revija, Ljubljana 2001b, 272–273. Grdina, Igor Na noge, Slovenci. V: Janez Cvirn (ur.), Slovenska kronika XIX. stoletja, 1861–1883, Nova revija, Ljubljana 2003a, 171–172. Grdina, Igor Najsijajnejša slavnost, kar smo jih priredili. V: Janez Cvirn (ur.), Slovenska kronika XIX. stoletja, 1861–1883, Nova revija, Ljubljana 2003b, 248–249. Gspan, Alfonz (ur.) Ripšl, Dragotin Ferdinand. V: Slovenski biografski leksikon, Deveti zvezek, Raab–Schmidt, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1960, 106–107. Hojan, Tatjana Delovanje Ivana Lapajneta in dr. Tomaža Romiha v Krškem. V: Alenka Černelič Krošelj (ur.), Šolstvo in mesto Krško konec 19. stoletja in na začetku 20. stoletja, Valvasorjev raziskovalni center, Krško 2005, 51–79. Kovačič, Metka (ur.) Znani Laščani, Občinska matična knjižnica, Laško 1994, 28–29. Komelj, Milček Domoznansko narodopisje. V: Janez Cvirn (ur.), Slovenska kronika XIX. stoletja, 1861–1883, Nova revija, Ljubljana 2003, 369–370. Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana 1995.

Kuret, Primož Slovenska gerlica in poskusi za glasbeno produkcijo. V: Janez Cvirn (ur.), Slovenska kronika XIX. stoletja, 1800–1860, Nova revija, Ljubljana, 356–357. Lapajne, Ivan Politična in kulturna Zgodovina štajerskih Slovencev. Spisal in založil Ivan Lapajne, meščanske šole ravnatelj in c. kr. okrajni šolski nadzornik v K r š k e m (Gurkfeld), Krško 1884b. Lapajne, Julija, Lapajne, Ivan V: Koledar Družbe sv. Mohorja, Družba sv. Mohorja, Celje 1993, 72. Lovrenčič, Olaf Kronika Videmske fare, spisal Dragotin Ferdinand Ripšl, Krško 1991, tipkopis. Lovrenčič, Olaf Videm nekoč in danes, Videm 1992, tipkopis. Lovrenčič, Olaf 900 let videmske župnije, 100 let sedanje cerkve, 50 let vrnitve iz izgnanstva. Župnija Videm – Krško, Krško, julij 1995a. Lovrenčič, Olaf Zgodovina mojega kraja. V: Drevesa. Bilten slovenskih rodoslovcev, let. 2, štev. 7, julij 1995b, 31–32. Mencinger, Janez Meniški spomini. Zbrano delo, Tretja knjiga, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1963, 190–325. Moličnik Šivic, Simona Ferdinand Dragotin Ripšl (ur.), Pesmarica za kratek čas. V: Bilten slovenskega muzikološkega društva, št. 14, Ljubljana 2000, 40–42. Ožinger, Anton Župnija Brežice od jožefinskih reform do začetka 2. svetovne vojne. V: Jože Škofljanec (ur.), Župnija sv. Lovrenca v Brežicah, Župnijski urad Brežice, Brežice 2003, 117–122.

217


Pišl, Zoran Ob stoletnici slovenskega tabora v Sevnici, 2. V. 1869–2. V. 1969. Občinska konferenca SZDL Sevnica, Sevnica 1969.

Slavec Gradišnik, Ingrid Etnologija na Slovenskem. Med čermi narodopisja in antropologije. Založba ZRC, Ljubljana 2000.

Počkar, Ivanka Dve gasi, dva policaja, sto obrtnikov. Življenje mestnih obrtnikov od sredine 19. stoletja do druge svetovne vojne. Društvo za oživitev mesta Brežice, Založba ZRC, Valvasorjev raziskovalni center Krško, Brežice 2005.

Slovenski etnološki leksikon Angelos Baš (ur.), Mladinska knjiga, Ljubljana 2004.

Rajšp, Vincenc Dragotin Ferdinand Ripšl. V: Mohorjev koledar 1987, Mohorjeva družba Celje, Celje 1986, 139–141. 218

Ripšl, Dragotin Ferdinand Kako se čedno bere. V: Drobtinice, Celovec 1850, 179–183. Ripšl, Dragotin Ferdinand Kerstne navade Slovencov okoli Celja. V: Anton Janežič (ur.), Slovenski glasnik: lepoznansko-podučen list, tečaj 1, št. 1, 1858, 81–82. Ripšl, Dragotin Ferdinand Svatbine navade štajerskih Slovencov okoli Laškega. V: Anton Janežič (ur.), Slovenski glasnik: lepoznanskopodučen list, tečaj 1, št. 1, 1858, 165–166, 178–183 in 196–198. Ripšl, Dragotin Ferdinand (ur.) Pesmarica za kratek čas. Pervi zvezek, Dunaj 1859. Ponatis Občina Šentjur, Zveza kulturnih društev Šentjur in Ljudska univerza Šentjur, Šentjur 1999. Ripšl, Dragotin Ferdinand Kratki nauki za sadjerejo. Založnik izdajatelj, Dunaj 1867. Faksimile v: V spomin Dragotinu Ferd. Ripšlu, Sadjarsko društvo Slovenije, Sevnica 1977, 23–62, b. p. Ripšl, Dragotin Ferdinand Kronika fare Videm. V: Alenka Černelič Krošelj in Mitja Markovič (ur.), Med najlepše kraje slovenskega Štajerja šteje se župnija Videm: zbornik ob 850-letnici prve pisne omembe pražupnije Videm ob Savi, Valvasorjev raziskovalni center Krško, Krško 2007, 139–163.

Smrekar, Lado (ur.) Krško skozi čas. Zbornik ob 500-letnici mesta. Skupščina Občine Krško, Krško 1977 Stergar, Rok Ogleduhi nadzirajo Slomškovo slovenščino. V: Janez Cvirn (ur.), Slovenska kronika XIX. stoletja, 1800–1860, Nova revija, Ljubljana, 174–175. Šribar, Ljudmila Videm. V: Silvester Mavsar (ur.), Krško; stoletje na razglednicah, Zavod Neviodunum, Krško 2003, 89–108. Štrekelj, Karel Slovenske narodne pesmi, Slovenska Matica, Ljubljana, 1895–1923. Terseglav, Marko (izbor) Slovenske ljudske pesmi: ljubezenske in druge lirske. DZS, Ljubljana. Tiller, Viktor Krško in okolica. Založil dr. Viktor Tiller, Groblje – Domžale 1938. Tiller, Viktor Dekanija Videm v brežiškem okraju. Založil dr. Viktor Tiller, Groblje – Domžale 1939. Videm V: dr. Avguštin Stegenšek (ur.), Ljubitelj krščanske umetnosti, let. 1, 1. zvezek, Spomeniški svet Lavantinske škofije v Mariboru, Maribor 1914, 156–157. Videm – Krško nekdaj in danes. Občinski odbor Videm–Krško, Videm– Krško 1957.


Vošnjak, Josip Spomini. Vasilij Melik ur., Slovenska matica, Ljubljana 1982. V spomin Dragotinu Ferdinandu Ripšlu Sadjarsko društvo Slovenije, Sevnica 1977. Žnidar, Vincenc Ivan Lapajne in njegova pedagoška dejavnost. V: Lado Smrekar (ur.), Krško skozi čas. Zbornik ob 500-letnici mesta, Skupščina Občine Krško, Krško 1977, 217–235.

VIRI Dolenjske novice 1885–1919 Domoznansko gradivo Valvasorjeve knjižnice Krško Kronika župnije Videm – spisal Ferdinand Dragotin Ripšl, 1880, prevedel in uredil Olaf Lovrenčič, recenzija prevoda mag. Igor Weigl Kronika župnije Videm 1880–1957 (hrani Župnijski urad Videm ob Savi – Krško) Ljubljanski zvon (1881–1941) Novice gospodarske, obertnijske in narodske (1856–1902) Slovenec (1873–1945) Slovenski glasnik (1858–1868) Slovenski gospodar (1867–1941) Slovenski narod (1868–1943) Pokrajinski arhiv Maribor, D. F. Ripšl, AŠ 1

219


220


Oskar Zoran Zelič

Sakr alne stavbe v župniji sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu

Župnijsk a cerkev Sv. Helene v Loki SPR EHOD SKOZI ZG OD OV INO CER K V E

Župnijska cerkev sv. Helene v nočni zimski idili, 2003

Na južnem robu vasi Loka pri Zidanem Mostu stoji na 208 m nadmorske višine župnijska cerkev sv. Helene. Stavba zapira južno stranico trga in je obrnjena proti vzhodu. Cerkev je kot vikariat laške pražupnije leta 1208 ustanovil Leopold VI. Babenberški, avstrijski in štajerski vojvoda ter posestnik laškega gospostva. Posvetiti jo je dal sv. Heleni v spomin na svojo mater princeso Heleno Ogrsko. Vse cerkve, ki so na ozemlju nekdanjega gospostva Laško nastale v času vladanja Leopolda VI., imajo v oblikovanju pravokotnega prezbiterija z značilnim križnorebrastim obokanjem z rebri kvadratnega profila z rahlo posnetimi robovi, ki potekajo v polkrogu in se križajo brez sklepnikov ter prehajajo v steno brez konzol, skupna izhodišča v t. i. »laški oz. svibenski skupini« (Rybář 1976: 222). V to skupino sodi tudi župnijska cerkev v Loki. Zgodovina župnije Loka pri Zidanem Mostu sega že v 13. stoletje, ko se omenja kot vikariat laške župnije (Orožen 1881: 427; Kovačič 1928: 93). V 13. stoletju je namreč laška župnija razpadla na dve polovici; na severno s središčem v Laškem in na južno s središčem pri cerkvi sv. Egidija v Zidanem Mostu in vikariatom v Loki. Možno je, da je bila cerkev sv. Helene v resnici zgrajena v začetku 13. stoletja – tako govori napis na slavoločni steni cerkve –, zagotovo pa takrat Loka še ni bila vikariat laške župnije oziroma samostojna župnija. Prvi loški vikar (Albertus vicarius) se omenja šele ob koncu 13. stoletja, leta 1296. Cerkev sv. Helene v Loki ni omenjena niti v razpisih prispevkov iz leta 1323 niti v taksacijah desetin iz leta 1426 (Orožen 1881: 427–428). Kot navaja Orožen, ni jasno, kdaj se je loški vikariat preoblikoval v župnijo. Možno je, da je bil v Loko v 15. stoletju prenesen sedež župnije iz cerkve sv. Egidija v Zidanem Mostu. Kot prvi župnik v Loki se leta 1540 navaja Primož Trubar. Od leta 1632 pa se v Loki župniki imenujejo vsi stalno nameščeni duhovniki. Kot navajajo viri, so cerkev leta 1310 povečali in ji dozidali novo ladjo z lesenim stropom. Leta 1319 je bila na severni strani ladje ob zvoniku prizidana kapela sv. Florijana. Plemeniti Dienersberg, lastnik graščine Ruda

221


222

pod Razborjem, je dal kapelo poslikati in okrasiti s svoZ Gajšnikove perorisbe v topografiji iz leta 1747 je 334 jim grbom (Orožen 1881: 433–434). razvidno, da je cerkev v 18. stoletju obdajal visok zaDa je zvonik po svoji zasnovi starejši od kapele, pri- strešen zid, ki je na južni in vzhodni strani segal v viča na vzhodni steni kapele ohranjeni zidec, ki je pr- šino do cerkvene strehe, na vzhodni strani pa do višivotni talni zidec zvonika. O srednjeveški zasnovi go- ne strehe kapele sv. Frančiška Ksaverija. Na zahodni vori tudi zakristija z ohranjenim fragmentom fresk strani je pokopališče od župnijskega dvorišča ločevana zunanjščini. Glede na zapise v protokolih patriar- lo polovico nižji zastrešen zid s pravokotnim prehohatskega cerkvenega sodišča v Nadškofijskem arhivu dom. Desno od prehoda sta bila ob zidu nagrobna v Vidmu iz leta 1503 (Höfler 2004: 129), ki govorijo o križa. Nad vhodnimi vrati v zakristijo levo od zvozelo slabem stanju cerkve, lahko sklepamo, da je ve- nika je viselo razpelo, levo od zakristijskih vrat pa je like spremembe cerkev doživela prav po letu 1503. V stala zidana zunanja prižnica.335 Na steni Florijanove ta čas lahko postavimo nastanek poslikave oboka v kapele, desno od zvonika, je bila (kot še danes) freprezbiteriju, poslikavo sten Florijanove kapele, ostan- ska. Zvonik je prekrivala baročna čebulasta streha z ke fresk na podstrešju južne stene ladje in prizor na laternastim nastavkom in s skriljasto kritino. Sodeč zunanji severni steni ladje. Poslikava na zunanji steni po Gajšnikovi perorisbi je bila dvonadstropna stavba zakristije je datirana z letnico 1511. župnišča krita s skodlami. Na njenem pročelju je bila Leta 1676 je bil v Florijanovi kapeli postavljen seda- med oknoma nad vhodnimi vrati ter med prvim in nji oltar sv. Florijana. Leta 1711 je dobil zvonik stolpno drugim nadstropjem poslikava. uro, ki je bila kupljena za ceno 119 fl. 17 kr. Zanjo je baron Karel Jožef pl. Wintershofen, lastnik gospoščine Loka, prispeval 96 fl. Leta 1715 je kipar Janez Gregor Božič iz Laškega na stroške barona Karla Jožefa pl. Wintershofna izdelal sedanji veliki oltar sv. Helene, leta 1716 pa ga je poslikal Janez Jurij Mercth. Leta 1735 sta bila postavljena visoka zidana stebra z baročno oblikovanima kamnitima nastavkoma ob vhodu na nekdanje pokopališče pred cerkvijo, ki stojita še danes. Leta 1740 je v velikem požaru, ki je prizadel celo Loko, pogorela tudi župnijska cerkev. Po požaru so cerkev temeljito prezidali. V ladji, ki je imela do takrat raven lesen strop, so naredili zidan banjast obok. V FlorijanoCerkev sv. Helene v Loki z župniščem, s kapelo sv. Frančiška Ksaverija in pokopališčem vi kapeli so dotedanji križnorebrana perorisbi loškega župnika Janeza Krstnika Gajšnika iz leta 1747 sti obok zamenjali s križnogrebenastim. Obenem so povečali okenske odprtine in pre22. maja 1757 je bil v Rimu dosežen privilegij, da se novili vso cerkev, ki je takrat dobila sedanjo prižnico, izdela za farno cerkev v Loki oltar, ki ga določi ordinarij glavni portal v cerkev in krstilnik, ladjo in prezbiterij (Orožen 1881: 436). Leta 1760 je dal nekdanji loški župa bogato okrasili z baročnim štukom (Ripšl: 42). 334 Dienersbergov grb je bil ob prenovi cerkve in kapele leta 1740 odstranjen.

335 Z nje je duhovnik ob maševanju v kapeli sv. Frančiška Ksaverija pridigal zbrani množici na tedanjem pokopališču pred cerkvijo, za katero ob sočasnih velikih slovesnostih ni bilo prostora v cerkvi (Ripšl: 40).


pnik Ferdinand Khillau pl. Ehrenstein obnoviti kapelo sv. Florijana (Ripšl: 49). Leta 1803 so bili restavrirani vsi trije stranski oltarji. Leta 1810 je morala cerkev oddati državi od svojih srebrnih predmetov eno svetilko, tri kelihe skupaj s patenami, eno nabiralno puščico in dva vrča. Leta 1835 so pokopališče okoli cerkve opustili in ga prestavili na Dobrávo. 1845. je cerkev dobila nove orgle z osmimi registri, delo avstrijskega orglarja Alojza Hörbigerja, ki je tedaj deloval v Celju. Leta 1847 je dobil veliki oltar sv. Helene nov tabernakelj. 5. marca 1850 je Loko prizadel velik požar, v katerem je vas skoraj v celoti pogorela. Pri tem je pogorela tudi streha na cerkvi, zvoniku in župnišču poleg. Uničeni so bili vsi trije bronasti zvonovi, od katerih sta se manjša dva raztopila, veliki zvon pa je pri padcu razletel na kose. Na velikem zvonu iz leta 1479 je z gotskimi črkami pisalo: »o rex gloriae veni cum pace cum virgine matre 1479« (O kralj slave, pridi v miru z devico Marijo 1479), na srednjem, domnevno iz leta 1504, »maria mueter juesu hilf uns aus aller noth 4« (Marija, Jezusova mati, pomagaj nam iz vsakršne stiske). Do jeseni 1850 so strehe popravili in kupili tri nove bronaste zvonove iz livarne Samassa v Ljubljani. Streho na zvoniku, ki je pred požarom imela čebulasto obliko, so spremenili v koničasto, kakršna je še danes, čeprav je bila sprva mišljena le kot začasna rešitev. Cesar Ferdinand Dobrotni je 5. maja 1854 za obnovo cerkve daroval znesek 300 fl. Istega leta je bil renoviran tudi veliki oltar sv. Helene. Oktobra 1869 je dal župnik Dragotin Ferdinand Ripšl visok, deloma že porušen zid, ki je obdajal cerkev z vseh štirih strani in deloma tudi župnišče, »več ko za pol visokosti podreti« (Ripšl: 162). Leta 1870 so župljani kupili še četrti bronasti zvon, največjega po vrsti, pri Albertu Samassi v Ljubljani, težak 1269,50 kg. Leta 1885 sta bila ponovno renovirana veliki oltar in desni stranski oltar, naslednjega leta pa je cerkev dobila križev pot (olje na platnu), ki ga je naslikal dunajski slikar Anton Probst. Zaradi rasti prebivalstva je župnijska cerkev v Loki postala pretesna. Prvi znani pisni vir o tem prinaša vizitacijski zapisnik goriškega škofa koadjutorja Rudolfa Jožefa grofa Edlinga 10. avgusta 1773. Škof Edling je župniku v dekretu priporočil zidavo nove, prostornejše cerkve in že tudi sam zaprosil loškega graščaka barona Apfaltrerja za finančno pomoč (Ožinger 1991: 856–858).

V zadnji četrtini 19. stoletja se je pojavila želja o gradnji nove in večje cerkve. Glede pridobitve zemljišča za njeno zidavo so po izročilu že v začetku osemdesetih let 19. stoletja potekali pogovori med župnikom in loškim graščakom baronom Heinrichom Fellnerjem pl. Feldeggom. Šlo naj bi za zamenjavo zemljišča in stavbe med župnijo in graščino. Graščak je bil pripravljen zamenjati svojo parcelo na Dobrávi poleg pokopališča, kjer je stal graščinski kozolec,336 za stavbo nekdanje kaplanije oz. stare šole zraven cerkve in graščine, v kateri je danes gostilna Trubarjev hram. Vendar do podpisa pogodbe ni prišlo. Družina Feldegg naj bi dala tudi zajetno vsoto denarja za gradnjo nove cerkve.337 Okoli leta 1900 so se Ločani na podlagi opozorila škofije, da Loka potrebuje večjo in lepšo cerkev, zganili. 24. maja 1900 je bil popoldan po večernicah ustanovni shod cerkvene družbe v Loki. Njen glavni namen je bil zbiranje prispevkov za gradnjo nove župnijske cerkve sv. Helene, ki so jih plačevali člani družbe vsako leto v ta namen (ŽU Loka, Kronika ... I, 145–146). Leta 1909 sta bila obnovljena misijonski križ v pli‑ tki niši v pritličju na zunanji strani zvonika in kip Srca Jezusovega v cerkvi. Leta 1911 je postala farna cerkev resno ogrožena. Zidan banjast obok, ki je zamenjal ravnega lesenega po požaru leta 1740, ter ostrešje sta začela zaradi teže obremenjevati in statično ogrožati južno steno ladje. Zaradi nevarnosti, da se bo stena zrušila, je bilo istega leta »okrajno glavarstvo naprošeno, da državni tehnik zidovje pregleda. Cerkev si je ogledal komisar okrajnega glavarstva dr. Breschar in dejal, da se cerkev lahko jutri zruši, nadinženir Ribič pa je menil, da bo treba cerkev zapreti, ker ni več varna. Preden pa bi se ta varnostna popravila vršila, je bil občinski odbor v Loki kot konkurenčni odbor od okrajnega glavarstva Celje pozvan, naj se izjavi, ali se ne bi raje odločil za zidavo nove cerkve namesto za obnovo stare cerkve z vezmi in s podpornimi zidovi. Občinski odbor se je na seji dne 20. septembra 1911 izjavil proti zidanju nove cerkve, ker je imela občina še dolgove na šolah (70.000 K) in še visoke občinske doklade / … / Sklenil je, da z razdelitvijo stroškov na župljane po višini davka izvršiti le potrebna varnostna popravila…« (ŽU Loka, Kronika ... I, 312–313). Tako je bila južna 336 Graščinski kozolec je stal na mestu, kjer je danes parkirišče pred mrliško vežico. 337 Pričevanje Petra Bobere iz Loke.

223


224

zunanja stena ladje utrjena s štirimi poševnimi, iz kamna zidanimi oporniki. Iz ohranjenih pisem in skic338 Avguština Stegenška, teologa, filozofa, pedagoga in umetnostnega zgodovinarja iz Maribora, ki jih je pisal loškemu župniku Mihaelu Šketu v času od aprila do junija 1911, je razvidno, da so v tem letu potekala intenzivna prizadevanja za gradnjo nove večje župnijske cerkve. Najprej je bilo predlagano, da bi staro cerkev v celoti podrli, vendar je dunajska Centralna komisija za raziskovanje in ohranjevanje zgodovinskih in umetnostnih spomenikov predlog zavrnila. Kot sprejemljivega je v juniju 1911 ugodila Stegenškovemu predlogu, po katerem bi od stare cerkve ohranili samo prezbiterij kot del svetišča z najstarejšimi ohranjenimi arhitekturnimi in umetnostnimi elementi, ladjo, zakristijo in zvonik pa bi lahko podrli. Nova cerkev bi stala pravokotno na sedanjo v smeri sever – jug. Stari prezbiterij bi po novem služil za spovednico za gluhe in obenem kot »častitljiv spomin«. Poleg njega bi na mestu sedanje ladje pozidali krajšo in širšo zakristijo s shrambo cerkvenih predmetov v nadstropju. K njima bi na severu sezidali nov prezbiterij, ladjo in zvonik. Glede oblike cerkve je bila odprta možnost, da bi ta lahko bila v obliki križa, treh ladij ali centralne stavbe. Leta 1913 je cerkvena družba razposlala 12.000 tiskanih prošenj v nemščini po nemških deželah za zbiranje prispevkov za gradnjo nove župnijske cerkve, toda darovi so komaj pokrili stroške. 21. maja 1914 je bilo vsega »stavbnega zaklada« 47.555 K 23 h. Cerkev je imela pred prvo svetovno vojno štiri bronaste zvonove. Prva svetovna vojna je terjala svoj velik davek. 11. decembra 1916 so vojaki vzeli iz zvonika največji in najmanjši zvon. Veliki zvon, težak 1269,50 kg z glasom d, je imel napis: »št. 300. Vlil Albert Samassa v Ljubljani 1870«, mali zvon, težak 204 kg z glasom d, pa je imel napis: »Nr. 844. Opus Antonii Samassa. Labaci 1850«. Zvonova so vrgli iz zvonika skozi lino, vendar se nista razbila. Ker je bil največji zvon širši od vrhnje okenske line, so jo morali razbiti. Velika množica ljudstva je prišla gledat; žalovanje za zvonovi je bilo splošno. Vendar to še ni bilo dovolj. 6. novembra 1917 je prišlo v Loko pet vojakov, ki so iz zvonika vrgli še tretji zvon (drugi po vrsti), težak 703 kg z glasom fis. V zvoni338 Pisma in skice hrani ŽU Loka pri Zidanem Mostu.

Zgoraj: Nova župnijska cerkev z vzhodne in južne strani na skicah Avguština Stegenška iz leta 1911. Spodaj: Tloris nove enoladijske župnijske cerkve, razširjene s stranskimi krili v obliki križa na skici Avguština Stegenška iz leta 1911.


ku je tako ostal le 400 kg težak zvon z glasom a. Jeseni istega leta je vojaška uprava začela rekvirirati cinaste piščali iz orgel, za kar je pooblastila orglarje. V Loko je 16. februarja 1918 prišel delavec orglarskega mojstra Brandla iz Maribora in vzel iz nizkih, okoli osemdeset let starih orgel sprednje piščali in jih skupaj stolkel. Tehtale so 21 kg (ŽU Loka, Kronika ...I, 240–242). Po prvi svetovni vojni je vnovič oživela namera o gradnji nove župnijske cerkve. Leta 1921 je cerkvena družba razposlala 4000 prošenj po slovenskem Štajerskem. Ker darovi niso pokrili stroškov, je družba nehala razpošiljati prošnje, zbiralav pa je dalje letne prispevke članov družbe. 2. junija 1927 je zbrana vsota z obrestmi vred znašala 37.978 din. Do načrtovane gradnje nove župnijske cerkve ni prišlo nikoli. Namero sta zavrli tako prva svetovna vojna kot tudi svetovna gospodarska kriza v prvi polovici tridesetih let, dokončno pa druga svetovna vojna. 11. oktobra 1925 je domači župnik ob navzočnosti številne množice ljudi blagoslovil nova bronasta zvonova, ki ju je vlila zvonolivarna Bühl v Mariboru. Veliki zvon, ki je tehtal 1054 kg, je imel glas dis, mali zvon, ki je tehtal 727 kg, glas fis. Leta 1926 je bil spodnji del zvonikove strehe prekrit s pločevino, zgornji del pa je ohranil dotedanje kritje s skrilom. Ob prekritju so odstranili stopničast venec na zvonikovi strehi, namestili novo jabolko in pozlatili konico strelovoda. Istega leta je bila prebeljena tudi notranjost cerkve. Leta 1927 je bila prebeljena zunanjost cerkve skupaj z zvonikom. Leta 1931 so naredili novo kamnito škarpo, saj je bilo obzidje starega pokopališča, opuščenega leta 1835, na zahodni in južni strani povsem razrušeno. Leta 1934 je bil tudi zgornji del zvonikove strehe prekrit s pločevino. Obenem je bila rdeče prebarvana zvonikova streha, na vrhu pa sta bila popravljena križ in

225

Notranjost župnijske cerkve, slikano po letu 1954.

jabolko. Istega leta je bil po naročilu škofa prenovljen tudi tabernakelj na velikem oltarju. Dotedanji notranji vrtljivi del, ki se je obračal levo in desno, so odstranili in montirali vratca, ki jih je izdelal domači mizar Herman Avman. Leta 1935 je elektrotehnično podjetje Momenić iz Maribora montiralo nov strelovod. Za veliko noč 1937 je kapela sv. Florijana dobila štiri nove klopi na stroške cerkvenega ključarja Jakoba Tavčarja. Jeseni 1938 je bila v cerkev napeljana električna razsvetljava. Nesrečna druga svetovna vojna je spet naredila veliko gmotno škodo v zvoniku, saj je vzela vse tri bronaste zvonove.


226

V nedeljo, 1. julija 1951, je cerkev dobila kot prvega po drugi svetovni vojni nov majhen bronasti zvon, posvečen Sv. Angelom varuhom, težak 148 kg, ki ga je tega leta vlil Franc Mostar iz Galjevice pri Ljubljani. Blagoslovil ga je kapucin p. Frančišek Lončar iz Krškega. Poleti tega leta je bil s kora odstranjen igralnik starih orgel. Na njegovo mesto so postavili nadarbinski harmonij, ki ga je zapusil nekdanji župnik Mihael Šket. Istega leta je rezbar Hinko Podkrižnik iz Šentjurja pri Celju prenovil veliki oltar sv. Helene. Tabernakelj je dobil nova vratca in prednja stebriča, oltarna menza je bila precej znižana, na vrhu stranskih obodnih lokov pa sta bili pritrjeni leseni baročni omarici – relikviarija339 iz leta 1657, ki sta bili do tedaj hranjeni v zakristiji. Obenem je bil prebeljen ves prezbiterij. V letu 1952 so bili prebeljeni ladja, kapela in zakristija. Ob tem so so bila obnovljena štukirana okrasja, napisi in električna razsvetljava v cerkvi, baročni kip vstalega zveličarja, križev pot, krstilnik, oba pevska kora in levi stranski oltar Marije Rožnovenske. Pri obnovi oltarja so bili na steni za njim najdeni ostanki fresk. V letu 1953 sta bila obnovljena desni stranski oltar sv. Nikolaja in prižnica. Za veliko noč 1954 je rezbar Hinko Podkrižnik obnovil oltar v kapeli sv. Florijana. Naredil je tudi nov kip zveličarja, ležečega v grobu. Leto pred tem je napravil votlino za božji grob pod menzo oltarja sv. Florijana. Istočasno je cerkev dobila leseno obhajilno mizo, ki je do tedaj ni bilo. Izdelana je bila po načrtu rezbarja Podkrižnika. V letu 1955 je rezbar Hinko Podkrižnik je obnovil misijonski križ v zunanji steni zvonika, križ v zakristiji nad oblačilno omaro in veliki križ za procesije. Leta 1956 so v cerkvi popravili paramente,340 nad vsemi tremi vhodi v cerkev so bile postavljene nove pločevinaste strehe, v zakristiji pa je bila postavljena nova spovednica. Leta 1958 je dobila cerkev nove klopi, ki jih je izdelal mizar Ferdinand Krevelj iz Sevnice.341 Stare klopi so dali na podružnice. Leta 1959 je cerkev dobila dva nova bronasta zvonova, velikega in srednjega, oba vlita leta 1924. Zvonova sta bila nekdaj last cerkve nemške župnije sv. Marje-

te v Starem Logu342 na Kočevskem. V letu 1960 sta bila cerkev in zvonik zunaj na novo prebeljena. Jeseni istega leta so prekrili streho po vsej cerkvi, razen tretjino strehe na južni strani proti zahodu. 21. oktobra 1962 je cerkev dobila tretji bronasti zvon, vlit leta 1924, ki je bil kupljen od župnijskega urada Hercegovac na Hrvaškem. Zvonu je botrovalo 15 botrov. Blagoslovljen je v čast vernim dušam, zvoni pa v prvi vrsti zadnjo uro. Ko so zvon potegnili v lino, se je za njim prikazal ven dotedanji mali zvon, ki je dal prostor novemu. Starega so spustili na tla, ga naložili na voz in odpeljali na podružnico sv. Fabijana in Sebastijana na Polani, ki je bila po osvoboditvi še zadnja v župniji brez zvona. Leta 1962 sta bila obnovljena kovinska notranjost tabernaklja, ki varuje pred vlomi in požari, vendar ob ohranitvi starega lesenega, in baročna zidana stebra z letnico 1735 ob vhodu na obzidan prostor pred cerkvijo, nanju pa so bila montirana kovinska dvokrilna vrata. Leta 1965 je bila napeljana voda v zakristijo. Na 1. adventno nedeljo 1969 sta v cerkvi zagoreli peči na kurilno olje znamke Linartherm iz Trsta.343 Pri delih za namestitev ogrevanja so v steni pod oknom med zakristijo in prezbiterijem prebili steno in napravili mrtvo pravokotno ležeče okno – odprtino, potrebno za dovajanje mrzlega zraka iz cerkve v peč. Pri obeh stranskih oltarjih so odstranili stara podesta iz kamnitih plošč in oltarjema odbili velik del menze, s čimer so pridobili prostor za nove klopi. V masivnem zidovju so našli precej človeških kosti, najdene fragmente fresk pa so vzidali v menzo levega stranskega oltarja, kjer so vidni še danes. Hkrati so bila pri glavnem vhodu narejena notranja vetrobranska vrata, enaka pa so bila narejena do velike noči naslednjega leta tudi v kapeli sv. Florijana in v zakristiji. Leta 1971 so bile v kapeli sv. Florijana postavljene nove klopi, ki jih je izdelal mizar Dušan Kuleto iz Račice pri Loki. Leta 1972 je dobila cerkev v smislu liturgičnih sprememb, k jih je prinesel 2. vatikanski koncil, daritveni oltar, obrnjen proti ljudstvu, in ambon. Ob tem je bila odstranjena stara lesena obhajilna miza iz

339 Relikviarij – posoda za hranjenje relikvij. 340 Parament – predmet iz blaga za cerkveno rabo, zlasti liturgično oblačilo. 341 Pod starimi klopmi ni bilo nobenega tlaka, ampak samo zemlja z globokimi jamami. V njih so bile najdene človeške kosti. Pod korom na evangeljski strani se je zemlja, ki so jo zravnali in zbili tla, udrla. Pokazala sta se dva poševna votla rova, ki so ju zasipali. Tla pod klopmi so zravnali in zalili z betonom; ŽU Loka, Kronika ... II, 42–43.

342 Cerkev v Starem Logu je dala komunistična oblast po drugi svetovni vojni, tako kot mnoge druge cerkve na Kočevskem, porušiti. Zvonova sta bila začasno dana v uporabo župnije Žužemberk in sta več let zvonila v žužemberški zasilni župnijski cerkvi, v podružnici sv. Roka. Od tam sta bila prepeljana v Loko. 343 V kapelo so postavili večjo peč zmogljivosti 50.000 kalorij, v zakristijo pa manjšo za 40.000 kalorij.


leta 1954. Daritveni oltar in oder je izdelal Dušan Kuleto, rezbarijo na oltarju pa rezbar iz Mizarske produktivne zadruge v Sevnici.344 Oblika stebrov stare obhajilne mize je bila uporabljena za stebre novega daritvenega oltarja. Leta 1972 je cerkev dobila tudi novo fasado. Stari omet so sklepali vse do kamna.345 Ko so bile vse stene odkrite, se je lepo videlo, kje in kako so dozidali zvonik, kapelo, zakristijo in podaljšano južno ladijsko steno ob vsej dolžini prezbiterija, kar so verjetno napravili samo zaradi simetrije oz. lepšega zunanjega izgleda cerkve. Ob tem so odkrili in prezentirali poškodovani gotski freski na steni Florijanove kapele in zakristije, zazidani gotski okni na kapeli sv. Florijana, eno gotsko okno in gotsko podstrešno lino na zakristiji in eno romansko (?) okno na južni steni ladje, medtem ko dvoje zazidanih oken na sredi južne stene ladje niso upali odpreti. Fasado je naredilo podjetje Obnova iz Radeč. Na zvoniku so bili ob tem rekonstruirani nekdanji šivani vogali (ŽU Loka, Kronika ... II, 82–83). Istega leta je bil v zakristijo napeljan trifazni tok, obenem pa so bili elektrificirani vsi trije zvonovi. Elektrifikacijo zvonov je opravil Miro Anzelc iz Ljubljane. Za božič 1976 je cerkev dobila nove jaslice. Kipce iz žgane gline je izdelal kartuzijan pater Wolfgang Kogler iz Pleterij. Leta 1978 so bile v ladji postavljene nove klopi, v ladji, kapeli sv. Florijana in zakristiji pa je bil položen nov tlak iz črno-belih ploščic. Izdelalo ga je kamnoseško podjetje Mineral iz Ljubljane, položil pa Andrej Jerič z Obrežja. V letu 1981 so prebelili notranjost cerkve. Ob tem so na zunanji strani slavoločne stene prebelili latinski napis iz leta 1855, ki je sporočal, kdo in kdaj je loško cerkev dal zgraditi. Istočasno so v kapeli sv. Florijana našli pod beležem freske, vendar jih zaradi previsokih stroškov niso odkrili in prezentirali. Ob beljenju notranjosti so odstranili stare podobe križevega pota, ki so bile prevelike za tako majhno cekev. Pokrivale so skoraj vse stene in zakrivale bogato štukirano okrasje. Namesto njih so namestili štirinajst majhnih reliefnih podob križevega pota iz gline, delo patra Wolfganga Koglerja iz Pleterij. Stare podobe so namestili v podružnični cerkvi sv. Fa344 Mizarska produktivna zadruga Sevnica – danes tovarna stilnega pohištva Stilles Sevnica. 345 Na več mestih so se pokazali obdelani in deloma pobarvani kamni, ki so jih uporabili kot gradbeni material, a so bili prej vgrajeni drugam.

bijana in Sebastijana na Polani. V maju 1986 je bila prepleskana pločevinasta streha na zvoniku. Za prvomajske praznike 1989 je bila z bobrovcem prekrita povsem dotrajana cerkvena streha. Istega leta so v notranjosti cerkve prestavili krstilnik iz Florijanove kapele v prezbiterij, desno od daritvenega oltarja. Poleti 1996 je bila dotrajana pocinkana pločevina na strehi zvonika zamenjana z bakreno. Ker je bil ob teh delih postavljen gradbeni oder do vrha zvonika, je to izkoristila mladina, ki je dvakrat prepleskala zvonik in vso cerkev z gašenim apnom. Leta 1997 je bilo v cerkev napeljano novo centralno ogrevanje. Ob tem sta bili odstranjeni stari peči na olje.346 V začetku leta 1998 so v cerkvi uredili novo električno napeljavo. Stare viseče reflektorje so zamenjali z novimi, ki so nameščeni na stropu ladje, v kapeli in zakristiji. V postnem času 2002 je bilo urejeno samodejno električno zvonenje zvonov. Leta 2003 so bila stara okna v cerkvi zamenjana z novimi. Poleti 2007 je bila po navodilih pristojne službe za varstvo kulturne dediščine OE Celje obnovljena zunanjščina cerkve. Pri obnovi so bile očiščene in prepleskane vse fasadne površine, zunanji oporniki ob južni steni so bili ometani, po načrtih so bila spet rekonstruirana vogalna gotska poslikava in platišča stolpne ure. Zaradi močnega zatekanja po vzhodni fasadi je bila zazidana krožna lina na podstrešju. Med obnovitvenimi deli je bila urejena tudi drenaža okoli cerkve. V jeseni istega leta so v notranjščini cerkve odstranili še vse lesene opaže, spodnje dele sten pa sanirali z ustreznimi sanirnimi ometi. Vse stene so nato higiensko prepleskali. Sočasno so odstranili tudi najbolj vidne cevi sistema ogrevanja, ki so bile urejene za cerkvenimi klopmi. Gradbena dela je opravilo podjetje Horizont.347 Spomladi 2008 je isto gradbeno podjetje uredilo tlakovanje pred cekvijo in župniščem ter obnovilo razpadajoči kamniti parapetni zid na severni strani cerkve.

346 Peč iz zakristije so oddali župnijski cerkvi Srca Jezusovega v Zidanem Mostu. 347 Konservatorsko poročilo o obnovitvenih delih – Nataša Podkrižnik, ZVKDS, OE Celje.

227


OPIS CERKVE

228

Zunanjost cerkve Prostor pred cerkvijo z dveh strani obdaja kamnit parapetni zid. Ta ga na zahodni strani ločuje od župnijskega dvorišča s prehodom ob župnišču, na severni strani pa ga ločuje od ceste. Glavni dostop do cerkve je v severnem zidu skozi visoka štirioglata zidana stebra z letnico 1735, ki se zaključujeta z baročno oblikovanima kamnitima nastavkoma. Vhod zapirajo dvokrilna železna vrata. Stebra imata ob straneh pokončna zidana opornika, pokrita z opečno strešico. Na notranji strani stojita ob stebrih nizka štirioglata zidana slopa, ki se zaključujeta s profiliranima kamnitima nastavkoma. Prostor nekdanjega pokopališča pred cerkvijo krasi zelenica z rožami. Edina ohranjena nagrobna plošča iz nekdanjega pokopališča je vzidana v steno župnišča nasproti glavnemu vhodu v cerkev, ki sporoča, da tam leži pokopan baron Ignac pl. Apfaltern, lastnik gospostva Loka. Loška cerkev tipološko sodi med cerkve s kvadratnim ali nekoliko pravokotnim prezbiterijem, križni obok v oltarnem prostoru s poudarjenimi rebri kvadratnega prereza pa jo uvršča med poznoromanske cerkve »laške skupine«, ki se pojavljajo pretežno na ozemlju babenberškega laškega gospostva v prvi polovici 13. stoletja in ki imajo svoje izhodišče v obočni arhitekturi redovne cerkve v kartuziji Jurklošter (Zadnikar 1982: 303). Kot kažejo izvirne okenske odpr­ tine, ki so jih odkrili na njeni zunanjščini, je v jedru poznoromanska tudi kvadratasta, sedanja Florijanova kapela na severni strani ladje, srednjeveška pa je tudi zakristija, prislo­njena na severni strani prezbiterija. Zvonik na severni strani ladje, ki je vpet med zakristijo na vzhodu in kapelo sv. Florijana na zahodu, je glede na ohranjen talni zidec v Florijanovi kapeli starejši od kapele in je zagotovo prvotno stal samostojno ob severni steni ladje. Zunanjščina cerkve ima gladek, bel apnen omet, brez talnega zidca. Ladja in prezbiterij sta krita z enotno sedlasto streho, krito z bobrovcem. Zvonik, ki je na sredi severne stene, je s cezurama v malti ločen od za­kristije in Florijanove kapele. Štirinadstropni zvonik kvadratnega tlorisa se zaključuje z nizko koničasto zalomljeno streho, krito z bakreno pločevino. Stolp je visok 19,50 m, od tal do

konice pa meri 31,44 m. Zvonik ima v pritličju plitko nišo z moč­no potlačenim zgornjim lokom. Nad nišo je pločevinasta strešica. V niši je novejše razpelo s Križanim,348 ki ima v potlačenem loku pritrjeno sekundarno kovinsko ploščico, ki sporoča: »Misijon 1885«. Pod nišo je pro­filirana kamnita klop, ki je vzidana v steno in počiva na kamniti plošči. Zvonik ima le v drugem nadstropju na severni strani eno samo preprosto pravokotno lino, tik pod napuščem pa ima na vseh štirih straneh večje pol­krožno sklenjene odprtine z balustradami. Na vogalih zvonika je vidna rekonstruirana gotska poslikava v obliki »gotskih pisem«: zamolklo rdeči trikotniki v diagonalno sekajočih se poljih s črnimi obrobami. V vrhnjem nadstropju visijo trije bronasti zvonovi, vsi iz leta 1924.349 Desno od zvonika, na severni steni Florijanove kapele, je na sredi veliko pokončno pravokotno okno s kovano mrežo, nad njim je luneta. Levo in desno od pravokotnega okna sta prezentirani skoraj polkrožno sklenjeni okni s kamnitim ostenjem, poševno vrezanim v steno (Stopar 1972: 80). Leta 1972 in v letih zatem so na zunanjščini in notranjščini našli več med seboj nepovezanih ostankov srednjeveške poslikave. Na severni zunanjščini Florijanove kapele se je – z velikim uničenim delom – ohranila kakovostno izvedena upodobitev Marije zavetnice s plaščem, ki ji ob strani asistirata Veronika s Kristusovim potnim prtom na levi in sv. Uršula s puščico v roki na desni. Sredina freske od Marijinih prsi navzdol z večino ljudi pod plaščem je uničena, tudi od Uršule je ostalo le poprsje. Figuralna tipika Marije, obeh svetnic ter likov pod plaščem ob Veroniki pa kaže na zgodnje 16. stoletje (Höfler 2004: 128). Levo od zvonika je fasada zakristije. Vanjo vodi pravokoten kamnit portal z ravno preklado in s profilirano gredo, nad njim je streha, krita z bakreno pločevino. Levo od portala je pokončno pravokotno okno s kam­ 348 Po Ripšlovem dnevniku je križ nekdaj stal pred cerkvijo. 11. julija 1866 ga je močan veter podrl, zato so ga postavili k steni pod zvonikom (Ripšl: 154). 349 Zvonovi pojejo v harmoniji: veliki – srednji – mali: fis, a, c. Veliki 862 kg težki zvon ima napis: »HEILIGE MARIA BITT’ FÜR UNS! GEWIDMET VON UNSEREN LIEBEN IN AMERIKA (Sveta Marija prosi za nas! Podarjeno od naših ljubih v Ameriki) LIVARNA ZVONOV INŽ. J. & H. BÜHL – MARIBOR - 1924.« Srednji 461 kg težki zvon ima napis »O GEKREUZIGTER JESUS ERBARME DICH ÜBER ALLE SÜNDER. (O križani Jezus, usmili se vseh grešnikov.) 1924. LIVARNA ZVONOV INŽ. J. & H. BÜHL – MARIBOR – «. Mali 245 kg težki zvon ima napis: »Wachet, stehet im Glauben, seid Maennlich und seid stark! Kor. 16,13. Evangelische Kirchengemeinde Mlinska. 1924.« (Čujte, stojte v veri, bodite možati in močni Kor. 16,13. Evangeličanska cerkvena občina Mlinska. 1924.)


229

Severno pročelje župnijske cerkve, 2008

nitim ostenjem in z mrežo. Da izvira zakristija še iz srednjega veka, priča ob oknu nedoločljiv osta­nek gotskih fresk s fragmentom napisa. Njene vsebine žal ni mogoče raz­brati, pač pa se je ohranil delček napisa na spodnji borduri z letnico 1511 (Höfler 2004: 128). Levi del vzhodne fasade izstopa za približno 50 cm. Na sredi je veliko poševno v steno zarezano in polkrožno sklenjeno okno z notranjim okvirjem iz kamna in s kovano mrežo. Desno na sredi je veliko pravokotno okno s kamnitnimi podboji. V levem oglu spodaj od njega je ohranjen prezentirani del prvotnega pol­krožno sklenjenega okna z okvirjem iz lehnjaka poševno vrezan v steno. Desno zgoraj je odkrito zazidano šilasto ločno okence, ki ima okvir iz lehnjaka, in je naravnost vrezano v steno. Desno je pokončen zidan ometan opor­ nik, pokrit z opečno strešico. V levem oglu je poševen neo­metan kamniti opornik, ki se zgoraj naslanja brez strešice neposredno na zid. Zamik med obema ravnima

sklepoma med prezbiterijem in zakristijo je sredi fasade premoščen z neprofilirano kamnitno polico – konzolo (Stopar 1972: 81). Ob južno fasado so ob ladji prilepljeni štirje poševni oporniki, ki zavzemajo 2/3 njene višine in so na vrhu zastrešeni z bobrovcem. Oporniki so zidani, kamniti (deloma popravljeni z opeko), podstavki so pravokotni bloki. Oporniki so bili pri obnovi lasade leta 2007 zaradi lažjega vzdrževanja in lepšega izgleda ometani in prepleskani. Med prvim in drugim opornikom je ometano šilasto ločno okno s kovano mrežo, poševno vrezano v steno. Notranji okvir je iz peščenjaka in polkrožno sklenjen. Desno poleg je viden del odkritega romanskega (?) okna. Med drugim in tretjim ter tretjim in četrtim opornikom sta dve veliki pokončno pravokotni okni s kovanima mrežama, sledi cezura v ometu, nato ob skrajnem desnem oporniku velika niša, ki sega


230

do tal, z notranje pa je spet pravokotno okno s kovano mrežo (Stopar 1972: 81). Kapela sv. Florijana, prislonjena k severni steni ladje, je nakazana s cezuro v ometu. V kapelo vodi v levem delu zahodne stene kamnit profiliran portal s profilirano gredo nad ravno preklado. Vhod zapirajo stare enokrilne kasetirane vratnice. Nad portalom je baldahinasta, z bakreno pločevino krita streha, nad njo pa segmentna lina – luneta s kovano mrežo (Stopar 1972:79). Glavni vhod v cerkev je v desnem delu zahodne stene ladje skozi stara dvokrilna kasetirana vrata. Vanjo vodi kamnoseško obdelan velik polkrožno sklenjen in bogato profiliran portal s profilirano gredo nad preklado iz leta 1740. Podboja po­čivata na kvadratični bazi in imata kvadratična kapitela. Nad njima se pne polkrožen lok. V temenu je oznaka: »A+V«, levo v trikotnem oglu je vklesana številka 17, desno v trikotnem oglu 40. Nad portalom je baldahinasta streha, krita z bakreno pločevino, nad njo pa pokončno pravokotno okence s kamnitim okvirjem in kovano mrežo v poševno zarezanem ostenju. Vrh čela je navadna okrogla lina (Stopar 1972: 79). Notranjost cerkve Ladja pravokotnega tlorisa je dolga 10,30 m, široka 6,40 m in visoka 5,30 m.350 Ima banjast obok s tremi pari sosvodnic. Te počivajo na štirih parih kamnitih kapitelov, ki rastejo naravnost iz sten. Tlak v ladji je iz črno-belih ploščic v obliki kare, ki jih je leta 1978 izdelalo kamnoseško podjetje Mineral iz Ljubljane. Severno steno ladje krasijo tri štukirana grbovna polja, ki jih prekrivajo debele plasti beleža, pod katerim so bili odkriti elementi barvne polihromacije. Dve veliki sta pod sosvodnicama. V levem grbovnem polju je freskoportret Babenberžana Leopolda VI., avstrijskega in štajerskega vojvode ter posestnika laškega gospostva, ki je leta 1208 ustanovil cerkev v Loki. Pod njim je v kartuši sekundarni napis, ki je mnogo krajši351 od tistega, ki ga navaja Orožen leta 1881. Prvotni, z omenjenimi Leopoldovimi pred350 Na podstrešju ladje se nad baročnim obokom po pobeljenem ometu in ostankih gotskih fresk dobro pozna, da je bila poprej v višini 5,60 m ravno krita. V njeni južni steni sta nad obokom vidna polkrožna vrha dveh prvotnih oken, in sicer je os prvega okna 3,20 m od slavoločne stene, os drugega pa 2,60 m od fasadne stene znotraj. Debelina sten je 90 cm (Zadnikar 1959: 218). 351 Sedanji napis se glasi »leopoldus gloriosus dux austriae et styriae leopoldi et helenae reg. hungariae filius«.

niki, se je glasil: »Leopoldus, cognomento Gloriosus, Dux Austriae et Styriae, Leopoldi, cognomento Virtuosi, et Helenae, Reginae, Hungariae, filius; Sti. Leopoldi, cognomento Pii, et Agnetis Henrici IV. Romanorum imperatoris filiae, Pronepos; Leopoldi cognomento Pulchri et Ithae ejusdem Imperatoris Henrici IV. Sororis Abnepos, Fundator parochiae hujus« (Gajšnik 1747: 23, Orožen 1881: 435)352 (Leopold, imenovan Slavni, vojvoda Avstrije in Štajerske, sin Leopolda, imenovanega Krepostnega, in madžarske kraljice Helene, pravnuk sv. Leopolda, imenovanega Pobožnega, in Neže, hčere rimskega cesarja Henrika IV., prapravnuk Leopolda, imenovanega Lepega, in Ithe, sestre istega cesarja Henrika IV.; ustanovitelj te župnije). V desnem grbovnem polju je freskoportret Leopoldove soproge Teodore, pod katerim je v kartuši prav tako sekundarni napis,353 ki je krajši od tistega, ki ga navaja Orožen. Prvotni se je glasil: »Theodora Manuelis Comneni, Graecorum Imperatoris, filia, Conjux Leopoldi.« (Teodora, hči grškega cesarja Manuelisa Komnena, Leopoldova soproga.) (Orožen 1881: 435). Med grbovnima poljema Leopolda in Teodore je vpeto še malo štukirano grbovno polje, v katerem je upodobljen domnevni lik panterja. Pod poljem stoji na lesenem konzolnem podstavku kip srca Jezusovega.354 V zahodnem delu ladje stoji zidan pevski kor, ki počiva na dveh kamnitih okroglih stebričih, ki imata kvadratni bazi in okrogla kapitela. Kor ima plitev križnogrebenast obok. Na korni ograji so elementi ornamentike, ki so v srednjem delu uničeni, saj na tem mestu stoji podaljšan tristrano sklenjen preprost lesen balkon, ki ima na daljši stranici tri, na stranskih pa po dve pokončno pravokotni kasetirani polji z marmorirano poslikavo. Na zunanji strani korne ograje sta nad obema stebričema, ki nosita kor, sekundarna napisa. Levi se glasi: »anno 1208 a leopoldo cognomento glorioso duce austriae, styriae« in desni »… tempum hoc. helenae sacrum cum parochia erectum« (Leta 1208 je Leopold, imenovan Slavni, vojvoda Avstrije, Štajerske / / ustanovil to svetišče, posvečeno sv. Heleni, skupaj z župnijo). Pod korom 352 Po Gajšnikovi topografiji so po restavriranju cerkve leta 1850 od napisa ostale samo besede: Leopoldus bis Hungariae filius. 353 Sedanji napis se glasi »theodora manuelis comn. graec. imperat filia conjux leopoldi«. 354 V župnijski kroniki za leto 1901 piše, da so dobrotniki ob priliki župnikovega godu zbrali darove in mu podarili kip Srca Jezusovega. Za kip je v prvi vrsti darovala Luise Luckmann, soproga Jožefa Luckmanna, prezidenta krajevne hranilnice in posestnika graščine Loka.


231

Štukirano grbovno polje s freskoportretom Leopoldove soproge Teodore

Štukirano grbovno polje s freskoportretom Babenberžana Leopolda VI., avstrijskega in štajerskega vojvode ter posestnika laškega gospostva, ustanovitelja cerkve v Loki, pred drugo svetovno vojno in danes

je na zahodni steni, levo do glavnega vhoda od leta 2001 pritrjena plošča, ki sporoča: »IDI SABOTIK, DOBROTNICI CERKVE SV. HELENE, V HVALEŽEN SPOMIN. ŽUPLJANI.«355 355 Ida Sabotik, loška rojakinja, živeča v Kanadi, je v svoji oporoki podarila del svojega premoženja leta 1991 za obnovo župnijske cerkve v Loki. S temi

Dostop na pevski kor vodi desno od glavnega vhoda skozi kamnit pravokoten portal po kamnitih stopnicah. Na koru ni orgelske omare. Iz njega vodi skozi lino v oboku ob južni steni vhod na podstrešje. S kora je v severni steni prehod brez podboja na kor v Florijanovi kapeli, ki ima novejša enokrilna vrata. V zadnjem delu ladje drži v severni steni polkrožno sklenjen prehod v kapelo sv. Florijana, ki jo imenujejo tudi »mala cerkev«. Na notranji južni steni kapele je bil nad polkrožnim prehodom za časa župnika Ripšla napis: »Ano 1319 sacellum hoc ad honorem S. Floriani Martyris erectum, nec non ano 1740 renovatum est.« (Ripšl: 34). (Leta 1319 je bila ta kapela postavljena v čast mučenca sv. Florijana in leta 1740 obnovljena.) Kapela je dolga 5,30 m, široka 5 m in visoka 6,50 m. Tlak v njej je enak in v isti višini kot v ladji. Križnogrebenast obok počiva na severni in južni steni na profilirani gredi. V zahodnem delu kapele je lesen pevski kor, imenovan tudi »lutrovski kor«, ki počiva na ležečih tramih. Lesena korna ograja ima štiri pravokotno ležeča kasetirana polja. Pod njo je v zahodni steni stranski vhod v kapelo. Na južni steni kapele pri vratih je bila nekdaj podoba Marije Rožnovenske, katero je Bratovščina sv. rožnega venca356 pri procesijah sredstvi so bile poleg župnijske cerkve obnovljene podružnica sv. Fabijana in Sebastijana na Polani, podružnica Sv. Duha na Čelovniku in fasada župnišča v Loki. 356 Bratovščina sv. rožnega venca je bila ustanovljena v Loki 13. septembra 1693 (Ripšl: 37).


232

Notranjost župnijske cerkve sv. Helene

nosila okoli. Kasneje so tam postavili omaro, v kateri so hranili slike, ki so jih za praznike postavljali na veliki oltar (Ripšl: 34). Ob južni steni danes stoji novejša spovednica, ob severni steni štiri fiksne klopi. V severni steni levo od okna je pokončna pravokotna niša s starimi železnimi enokrilnimi vratci v obliki mreže, kamor na Veliki četrtek postavijo Najsvetejše. Prižnica z baldahinom, prislonjena ob južno steno ladje med prvim in drugim oknom, je kvalitetno baročno delo iz leta 1740. Pod baldahinom je na steni nekdaj visela slika sv. Tomaža Akvinskega (Ripšl: 42). Prižnica, počivajoča na štirioglatem stebriču s posnetimi robovi, in njena stopniščna ograja sta okrašeni z intarzijo. Na notranji strani prižnice je viden napis, ki sporoča letnico postavitve in njene obnove: »Rep. 1740, Ren. 1885«. Pod prižnico je ohranjen star kamnit tlak, ki ga sestavljajo kvadratni, v obliki šahovnice položeni tlakovci. Na severni in južni steni ladje je štirinajst majhnih reliefnih podob križevega pota iz gline, delo kartuzijana patra Wolfganga Koglerja iz Pleterij. V ladji visi star glažutast lestenec.

Na slavoloku je bil pred prebeljenjem notranjosti leta 1981 viden latinski napis, izpisan leta 1855, ki je sporočal, da je bila cerkev zidana leta 1208: »Anno 1208 a Leopoldo cognomento glorioso, Duce Austriae et Stiriae templum isthoc D. Helenae sacrum unacum parochia erectum et fundatum est«357 (Gajšnik 1747: 15, Orožen 1881: 426) (Leta 1208 je Leopold, imenovan Slavni, vojvoda Avstrije in Štajerske, postavil in ustanovil to svetišče, posvečeno Sv. Heleni, skupaj z župnijo).358 Iz ladje vodi v prezbiterij 4,50 m visok in 1,90 m odprt slavolok s polkrožnim vrhom in živimi robovi. Prehod je ločen z dvema kamnitima stopnicama. Prezbiterij je v tlorisu nekoliko vzdolžni pravokotnik, obokan s križnim rebrastim obokom. Je ožji in malce nižji od ladje. Dolg je 5,40 m, širok 4,50 m in visok 5,60 m. Rebra kvadratnega profila 25 x 25 cm so zida357 Omenjeni napis, ki je bil sekundaren, se je do leta 1850 nahajal na parapetu ograje pevskega kora. 358 Po Antonu Ožingerju je skoraj gotovo, da sta bila župnija in vikariat ustanovljena pozneje. Z umetnostnozgodovinske presoje je gotovo, da je Loka takrat dobila cerkev. Nekateri dvomijo, da je že v tem času dobila tudi župnijo, ampak pozneje. Ni pa nemogoče, da bi bila župnija iz nam neznanega vzroka degradirana v vikariat, ker se leta 1296 omenja neki Allbertus vicarius de Lok; Anton Ožinger: Oblikovanje župnij v prafari Laško. V: ČZN št. 2/1976, 283.


na in ometana ter imajo rahlo posnete robove. Križajo se brez poudarjenega sklepnika, na križišču je samo majhna reliefna rozeta. Potekajo v polkrogu in prehajajo v kotih v stene brez konzol (Zadnikar 1982: 303). Z oboka visi novejša večna luč. Tlak v prezbiteriju je iz starih sivih kamnitih plošč. Pred velikim oltarjem je prazna grobnica graščakov iz Loke in Rude, katerih krste so prenesli na pokopališče na Dobrávo.359 V jugozahodnem kotu prezbiterija, desno do daritvenega oltarja, stoji baročni krstilnik iz leta 1740, ki je bil leta 1989 prestavljen iz Florijanove kapele. V spodnjem delu kamnitega podstavka je vklesana letnica 1740, za gornji del podstavka pa je kot vmesni člen uporabljen romanski kapitel petdelnega slopastega stebra. Nad močnimi polkrožnimi prstani je navzgor enakomerno razširjen in vseh pet delov povezuje vrhnja nabrazdana plošča, iz katere rasteta na dveh mestnih navzdol volutasto zavita stilizirana palmetna lista. Prav s tem motivom je kapitel stilno opredeljiv za romanskega, domnevno iz prve polovice 13. stoletja. Njegova prvotna poraba ni več jasna in je moral biti prenešen od drugod (Zadnikar 1959: 219). V vzhodni steni zadaj za velikim oltarjem je v steni niša, ki je domnevno služila za sakrarij, z ven speljanim odtokom. Vanj se je vlivala voda, s katero so čistili svete posode in prali blago, kot so mašni prti itd.360 Tudi prezbiterij krasijo tri štukirana okrasja, ki ga prekrivajo debele plasti beleža, pod katerim so bili prav tako odkriti elementi barvne polihromacije. Na severni steni nad vhodom v zakristijo je veliki cesarski dvoglavi nekdaj črni orel s krono, ki ima žezlo in meč v enem ter tehtnico v drugem kremplju. Okoli desne perutnice ima ovito mašniško štolo, na kateri je bil nekdaj napis: »Reddit uniCVIque secundum opera ejus« (Vsakomur povrača po njegovih delih). Desno od orla je nad pokončnim pravokotnim oknom s kamnitim okvirom in kovano mrežo, ki gleda v zakristijo, štukirano grbovno polje. V polju, ki je prebeljeno, so bili naslikani avstrijski grb in črke »C. VI.« (= Carolus VI.). Tudi na južni steni prezbiterija desno do okna je štukirano grbovno polje. V njem je prebeljen portret cesarja Konstantina, pod katerim je nekdaj v kar359 Zadnja je bila v rako položena graščinska ključarica Treza Jaklič, ki je umrla 28. aprila 1791 (Ripšl: 46). 360 Prim. Splošna ureditev rimskega misala. Ljubljana, 2002, 95.

tuši pisalo: »Divus Constantinus Imperator Augustus, Divae Helenae Filius« (Gajšnik 1747: 22, Orožen 1881: 435) (Vzvišeni cesar Konstantin, sin svete Helene). Iz prezbiterija vodi v severni steni vhod v zakristijo skozi kamnit pravokoten profiliran portal z visokim pragom. Nad enokrilnimi kasetiranimi vrati v zakri-

233

Babenberški dvoglavi orel z žezlom in mečem v enem ter tehtnico v drugem kremplju

stijo je bil nekdaj napis, ki je sporočal o domnevnem nastanku štukiranega okrasja: »Ano Dni 1740 templum Isthoc unacum turri renovatum, nec non picturis et opere plastico exornatum est« (Ripšl: 42) (Leta gospodovega 1740 je bilo to svetišče renovirano skupaj z zvonikom ter okrašeno s slikami in kipi). Tlak v zakristiji je iz črno-belih ploščic v obliki kare, enakih, kot so v ladji in Florijanovi kapeli. Obok v zakristiji je banja z oprogami in s sosvodnicami. V severni steni je vhod v zakristijo, desno od vhoda stoji spovednica, postavljena leta 1956. Ob vzhodni steni stoji novejša zakristijska omara. Na južni steni visi pod stropom velika baročna slika sv. Frančiška Ksaverija (170 x 108 cm, olje na platnu) domnevno iz leta 1733, ki izvira iz nekdanje istoimenske kapele ob župnijski cerkvi, kjer je služila za oltarno sliko. V zahodni steni je skozi novejša enokrilna vrata z lesenim podbojem vhod v zvonik. Nad vrati visi velika kakovostna baročna slika sv. Helene (172 x 104 cm, olje na platnu), ki se je, kot poroča kronika, dajala skupaj z drugimi slikami ob različnih praznikih na veliki oltar. Sliko, ki je v spodnjem delu signirana »P. C. Laubman pinx.«, je leta 1743 nasli-


kal graški slikar Philipp Carl Laubmann.361 Leta 1910 jo je restavriral Giovanni Legat v Gradcu, pri obnovi pa je dobila nov pozlačen okvir. V jugozahodnem vogalu zakristije je bil nekdaj posebnost v tla in deloma v steno vzidan kamnit čeber, klesan iz enega kosa. Gajšnik poroča, da je služil za shranjevanje svetilnega olja in se je zaklepal. Od čebra se je danes žal ohranil le del, ki je v niši. Odbit je bil po letu 1978 zaradi namestitve klopi. OPR E M A 234

Cerkev krasijo štirje oltarji. Veliki oltar, posvečen sv. Heleni, je kakovostno baročno delo. Oltar je leta 1715 izdelal kipar Janez Gregor Božič362 iz Laškega in je njegovo edino arhivalno izpričano delo. Naslednjega leta je oltar poslikal pozlatar Janez Jurij Mercth. Po velikosti majhen oltarni nastavek z gostima kolonama stebrov in pilastrov poživlja njegov kiparski del. V oltarni niši stoji sredi angelcev in oblakov sv. Helena s križem. Ob strani sta kipa sv. Katarine levo in sv. Barbare desno. Gredo nosijo trije pari stebrov. Prek volut atike je razgrnjena s krznom obdana draperija, v sredini se kopičijo oblaki v nesimetrično gmoto, nad njimi se prikazuje Stvarnik (Vrišer 1963: 43–44). V atiki je bil nekdaj grb barona Karla Jožefa pl. Wintershofna, lastnika gospoščine Loka, ki je dal oltar postaviti.363 Čelo oltarne menze, obdano s trakastimi stiliziranimi listi, zavzema večja reliefna kompozicija s klečečo sv. Apolonijo sredi skalnate pokrajine. Kiparski rokopis v loškem oltarju nima sicer izraznosti drugih Božičevih del, že tu pa se kažejo značilnosti, ki dajejo avtorju izvirno noto. Gre za dominantno kiparsko oblikovanje oltarnega nastavka, kjer je v

361 Omenjena slika je bila skupaj s sliko sv. Frančiška Ksaverija leta 1964 razstavljena v Narodni galeriji v Ljubljani na razstavi Stari tuji slikarji II, ki je predstavljala dela od 15. do 19. stoletja iz slovenske Štajerske in Prekmurja. V katalogu razstave je za sliko sv. Helene pisalo: »... Zgoraj polkrožno zaključena, kasneje v prvotni format prirejena slika predstavlja čudežno najdenje križa. Sredi slike stoji sv. Helena z razprostrtimi rokami. V desnici drži tri žeblje, z levico kaže na križ. Za svetnico so spremljevalci na desni ob dotiku križa čudežno ozdravljeni. V spodnjem delu slike je razmetano orodje, s katerim so križ odkopali.« 362 Janez Gregor Božič (Woshiz, Woshizh, Woschiz), ki je med letoma 1675 in 1724 kot kipar živel v Laškem, se s svojimi deli, razkropljenimi v Posavinju in Posavju, uvršča med najznačilnejše umetnike štajerskega in tudi slovenskega baroka; Vrišer, ČZN 2/1976, 326–333. 363 Ripšl v svojem dnevniku poroča, da je za časa Gajšnika Wintershofnov grb visel na zidu nad kredenco v zakristiji (Ripšl: 23). Za časa Orožna donatorski grb ni bil več ohranjen.

enaki meri posvečena avtorjeva pozornost obravnavi vsakega figurativnega elementa (Vrišer 1963: 44). Oltar na vsaki strani obdajata obodna loka, na vrhu katerih sta pritrjeni leseni baročni omarici – relikviarija364 iz leta 1657, ki imata spodaj napis: »ALTARE RELIQIARUM 1657«. Relikvijski omarici sta prvotno stali na levem Rožnovenskem oltarju, za časa Orožna okoli leta 1880 sta bili na paramentni omari v zakristiji, leta 1951 pa so ju od tam prestavili in namestili na sedanji mesti. Na hrbtni strani oltarja desno zgoraj je napis, ki sporoča njegovo zadnjo obnovo: »Prenovljen 1951 Podkrižnik Hinko kipar Sv. Jurij pri Celju«.

Reliefna kompozicija klečeče sv. Apolonije sredi skalnate pokrajine na čelu menze velikega oltarja

Levi stranski oltar, posvečen Mariji Roženvenski, je domnevno iz srede 17. stoletja. V niši baročnega oltarnega nastavka, ki počiva na zidani neometani menzi, je v kipu stoječa Marija z Jezusom v naročju, obdana z angeli. Ob strani sta kipa sv. Dominika levo in sv. Katarine Sienske desno. Gredo nosi par zavitih stebričev, okrašena z vinsko trto in grozdi. V atiki zgoraj je kip sv. Ane z Marijo. Na oltarni menzi stoji v baročnem okviru Marijina slika (olje na platnu), ki je spodaj signirana »S. Maria de Bono consilio« (Sv. Marija dobrega sveta). Oltar je imel nekdaj tabernakelj (Ripšl: 23). Desni stranski oltar, posvečen sv. Nikolaju, je pendant levega. Na oltarni predeli je signatura: »Ponovljeno leta 1885 s pomočjo Marije Potočin in njenega sina Cenka.« V niši je kip sv. Nikolaja, ob strani sta kipa sv. Blaža levo in sv. Urha desno. V atiki je kip sv. Jožefa z Jezusom. Oltar je imel po Ripšlu nekdaj ostanke kosti mučenca sv. Fidelisa365 in spredaj pod mizo ležečo 364 Relikviarij – posoda za hranjenje relikvij 365 Sv. Fidelis (1578–1622) je bil kapucin, doma iz mesta Sigmaringena na


235

Veliki oltar sv. Helene iz leta 1715, delo kiparja Janeza Gregorja Božiča iz Laškega.

Milostna Kristusova podoba, ki je bila prinešena iz graščine Ruda pod Lisco.

podobo sv. Frančiška Ksaverija (Ripšl: 23). Na oltarni menzi danes stoji milostna podoba – Jezusov portret z rano na čelu (olje na platno) v zlatem baročnem okvirju. Slika izvira iz graščine Ruda pod Razborjem. O tem, kako je slika prišla v župnijsko cerkev, govori anekdota, zapisana leta 1936. V graščini Ruda pod Lisco so v drugi polovici 18. stoletja popravljali grajsko kapelo. Graščak je ukazal, naj se odstranijo slike z zidov. Ko je zidar prišel do slike, ki predstavlja Kristusa, je udaril po njej s kladivom. Zadel je Kristusovo glavo, iz katere se je pocedila kri. Ves preplašen je o tem obvestil graščaka, ki je sliko odnesel v stanovanje. Tam je poskusil rano zabrisati, vendar se ni dala. Graščak je o dogodku poročal loškemu župniku, ki je

odredil, naj se slika prenese v župno cerkev. Prenos se je izvršil s svečano procesijo (Orožen 1936: 235–236). Po Ripšlovem dnevniku je omenjeno sliko ukazal prenesti v loško cerkev graščak z Rude baron Oto Billois.366 Leta 1855 je dal loški župnik Marko Plešnik sliko obnoviti (Ripšl: 55). Oltar sv. Florijana, ki stoji v Florijanovi kapeli ali v t. i. »mali cerkvi«, je iz leta 1676. Na njem je bil za časa Orožna napis: »Hoc altare est extructum ex proventibus propriis ecclesiae sub Rdo. Dom. Primo Tautscher curato loci ano Dni 1676« (Orožen 1881: 434) (Ta oltar je bil zgrajen z lastnimi cerkvenimi dohodki pod čas.(titim) Gosp.(odom) Primožem Taučerjem, krajevnim duhovnikom, leta Gospodovega 1676.) V niši renesančnega oltarnega nastavka je slika sv. Florijana (olje na platnu),

Švabskem. V popolnoma protestantskem vzhodnem delu Švice je ljudi poskušal pridobiti nazaj za katoliško vero. Mučeniško smrt je dočakal v kraju Seewies, kamor so ga kalvinci zvabili s pretvezo, da ga tamkajšnji kmetje želijo poslušati. Šel je, kmetje pa so ga napadli in umorili. Za svetnika je bil razglašen leta 1746; prim. Silvester Čuk, Svetnik za vsak dan I, Koper, 2004, 182.

366 Baron Oto Billois je umrl v graščini Ruda okoli leta 1791. Pokopali so ga v loški cerkvi pod klopmi v zemljo pred levim stranskim oltarjem sv. Matere Božje, ker preširoke krste niso mogli spraviti v grobnico (Ripšl: 55).


upodobljenega z banderom in golido v rokah, ki jo zliva na goreče hiše. Ob strani sta kipa sv. Neže levo in sv. Lucije desno. V atiki je kip sv. Antona Padovanskega z Jezusom, obdanega z angeloma. V zidani neometani oltarni menzi je votlina za božji grob, ki jo je leta 1953 izdelal rezbar Hinko Podkrižnik iz Šentjurja pri Celju.

236

Kapela sv. Florijana, imenovana tudi mala cerkev.


FR ESK E

V letu 2005 je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Celje, na pobudo Župnijskega urada Loka sondiral celotno notranjščino cerkve. Stroko je presenetilo zlasti odkritje elementov poslikav na oboku prezbiterija. S sondiranjem na poljih med rebri je bilo potrjeno, da so vsa štiri polja v celoti poslikana. Poslikava je v tehniki prave freske. Ikonografsko bi, če lahko sklepamo iz odkritih fragmentov, v prizorih prepoznali like evangelistov z upodobitvijo njihovih atributov ter druge svetnike. Prizore zaključujejo dekorativni enobarvni in večbarvni patronirani pasovi (Podkrižnik 2006:84). S sondiranjem Florijanove kapele je bila potrjena domneva, da elementi poslikave, ki so bili naključno od­kriti leta 1981, pokrivajo celotno steno za oltarjem. Poslikava se deloma nadaljuje tudi na južni steni kapele. Freske so domnevno prikazovale svetnike pod arhitek­turnimi loki, a sta se kolikor toliko ohranila le obraza dveh postav, katerega desna je po zvon­častem klobuku s širokimi krajci in morda školj­ko na sredini predstavljala sv. Jakoba starejšega. Ozadje je sestavljeno iz preščipnjenih kvadratov, s kakršnimi so na naših freskah v 15. stoletju večinoma upodabljali stropove notranjščin, ven­dar bi se glede na sugestivni izraz Jakobovega obraza raje odločili za zgodnje 16. stoletje; kako­vost izvedbe je vsekakor za stopnjo višja od poslikave ladje (Podkrižnik 2006: 85, Höfler 2004: 130). Poslikava v prezbiteriju je nekoliko podobna poslikavi v Florijanovi kapeli, predvsem v primerjavi obraznih tipov z močno poudarjenimi, mandljasto oblikovanimi očmi, srčastimi nosovi in ozkimi ustnicami. Po grobi oceni bi lahko nastala v prvem desetletju 16. stoletja, verjetno po letu 1503, ko je bila cerkev zaradi slabega stanja nujno potrebna celovite prenove. S sondiranjem štukiranih grbovnih polj v ladji in prezbiteriju ter elementov ornamentike na korni ograji je bilo ugotovljeno, da štukirano okrasje prekrivajo debele plasti beleža, pod katerim so bili odkriti elementi barvne polihroma-

cije. Elementi poslikave so bili odkriti tudi v grbovnih poljih (Podkrižnik 2006: 84–85). Nekdaj so bile poslikane tudi stene v ladji. Njeni ostanki so vidni na podstrešju sekundarno obokane ladje. Bolje je ohranjen en sam prizor na južni steni, ki skupaj z drugimi nerazpoznavnimi fragmenti kaže, da je bila ta stena nekdaj ravno krite ladje poslikana z nekim obširnejšim ciklom. Na prizoru sta združena dva starozavezna dogodka. Ožji levi del prikazuje Mojzesa, ko od Boga sprejema tabli postave – deset božjih zapovedi, širši desni del pa Izraelce pri čaščenju malikov. Moj­zes kleči ali stoji – spodnji del slike je namreč 237

Fragment odkrite poslikave na desni strani oltarja v Florijanovi kapeli

zazidan z obokom – pred hribčkom, poraslim z drevesci, nad katerim se v oblakih pojavlja Bog Oče s tablama postave. Na desni vidimo po­slopje poganskega templja, pred njim je postav­ljen steber s kipom malika, ob stebru pa je zbrana množica Izraelcev, katerih večino je vzel obok. Starozavezni prizori so v slovenskem srednjeveškem stenskem slikarstvu srednjega veka sila redki. Praviloma se pojavljajo le v povezavi z novozaveznimi v tipu usklajenosti Stare in Nove zaveze, kot je to npr. na Primorskem v cerkvici sv. Justa v Koseču nad Drežnico. Najpo­membnejši slikovni vir za cikle te vrste je zna­menita nizozemska Biblia pauperum, štirideset­ listna lesorezna knjižna izdaja iz petdesetih ali šestdese-


238

Mojzes prejema od Boga tabli postave, prizor, ki je na podstrešju sekundarno obokane ladje.

tih let 15. stoletja, ki je izhajala v šte­vilnih ponatisih in piratskih izdajah in je bila znana tudi pri nas, saj so njene ilustracije naši freskanti pogosto posnemali, najizdatneje prav v Koseču. V Biblii pauperum srečamo prizor, ki, podobno kot ta v Loki, združuje čaščenje malika z izročitvijo postave Mojzesu, upodobljen pa je kot napoved Bega v Egipt – ob prihodu svete družine v deželo faraonov naj bi se namreč tam začeli podirati poganski maliki. Vendar vidimo, da je naš slikar imel pred seboj neko drugo predlogo, saj se kompozicija ne ujema s tisto v Biblii pauperum. Žal ne moremo ugotoviti, kako je bil ta cikel zasnovan v Loki, bržkone pa na podoben način kot sorodni cikli tega tipa (Höfler 2004: 128–129). Slog obravnavanega prizora je mogoče opre­deliti le na splošno: gre za slikarja s poljudnimi konservativnimi potezami iz časa okoli leta 1500, sorodnimi krogu Čelovniškega mojstra (J. Sužnik 2002). Na Čelovniškega mojstra spominja modeliranje ekspresivnih obrazov s črtami okoli oči in na čelu pa tudi pročelje templja s šilasto­ločnimi okni. Vendar pa tesnejše povezave s Čelovniškim mojstrom po avtorjevem prepriča­nju ni, saj je obrazna tipika drugačna. Kot oporna točka za natančnejše datiranje pride v poštev leto 1503, ko je v protokolih patriarhatskega cerkvenega sodišča v Nad­škofijskem arhivu v Vidmu zabeleženo, da je župnijska cerkev v Loki v slabem stanju in potrebna popravila, da pa tega ne zmore sama in da ji zato morajo podružnice priskočiti na pomoč. Poslikava ladje je bržkone nastala po tem po­pravilu in bi jo zato mogli datirati v čas okoli 1505–1510 (Höfler 2004: 129).


Oskar Zoran Zelič

K apela sv. Fr ančišk a Ksaverija v Loki

Sprehod skozi zgodovino k apele Na vzhodni strani župnijske cerkve sv. Helene v Loki stoji ločeno znotraj cerkvenega prostora kapela sv. Frančiška Ksaverija. Leta 1733 je dal loški župnik Ferdinand Khillau pl. Ehrenstein na mestu stare majhne lesene bajte, v kateri so imeli zaradi utesnjenosti v cerkvi na loško nedeljo in drugikrat sv. mašo, sezidati kapelo v čast sv. Frančišku Ksaveriju. V kapeli je bila sočasno sv. maša za množico, za katero 22. maja in na Loško nedeljo v cerkvi ni bilo prostora. V ta namen je bila levo od zakristijskih vrat sezidana prižnica, na kateri je duhovnik pridigal zbrani množici na tedanjem pokopališču pred cerkvijo (Ripšl: 40). Kapela je bila sezidana na vzhodni notranji strani visokega močnega zastrešenega zidu, ki je nekdaj obdajal župnijsko cerkev s pokopališčem. Takšno nam prikazuje tudi perorisba v topografiji loškega župnika Janeza Krstnika Gajšnika iz leta 1747. Zunanjščina kapele je bila takšna kot še danes, z razliko, da danes na vrhu piramidaste strehe iz nje raste zidan strešni stolpič.367 Kapela je imela do leta 1808, ko so jo preuredili v mrtvašnico, oltarno opremo. Oltar, ki so ga že leta 1807 prodali podružnični cerkvi sv. Fabijana in Sebastijana, so prepeljali na Polano, kjer služi za veliki oltar še danes. Veliko baročno sliko sv. Frančiška Ksaverija (170 x 108 cm, olje na platnu), ki je bila v oltarju, so prenesli v zakristijo župnijske cerkve, kjer je še danes. Svojo sakralno funkcijo je kapela izgubila ob opustitvi pokopališča leta 1835, ko je postala prostor za shranjevanje cerkvenih predmetov (Orožen 1881: 438). Leta 1927 so prebelili zunanjost kapele. Ta je bila spet obnovljena leta 1967 skupaj s strešnim stolpičem, ki je bil močno dotrajan. Ko so leta 1969 v župnijski cerkvi napeljali centralno ogrevanje, so v opuščeni kapeli odbili menzo, da so pridobili prostor, potreben za skladiščenje kurilnega olja. Leta 1974 je dobila kapela nova okna.

367 Strešni stolpič je bil domnevno pozidan kasneje, morda med letoma 1808 in 1835, ko je kapela služila za mrtvašnico.

239


240

Pobuda za obnovo kapele je bila podana v letu 2006. Pod strokovnimi navodili pristojnega Zavoda za varstvo kulturne dediščine, OE Celje, je bila kapela na novo prekrita z bobrovcem, na njeni zunanjščini pa je bil obnovljen in deloma rekonstruiran star in dotrajan strešni venec. Prenova se je nadaljevala v letu 2007, ko so bili v celoti odstranjeni dotrajani ometi, dali so nov omet, vse fasade so bile prepleskane v sivem tonu, medtem ko je bila vsa arhitekturna členitev opleskana belo. Pri obnovi je bilo odstranjeno tudi kamnito grbovno polje nad vrati, ki je zaradi izredne ogroženosti in dotrajanosti hranjeno v župnišču. V notranjščini so naredili novo betonsko ploščo, uredili hidroizolacijo in tlak,368 namestili nova okna, napeljali elektriko in kapelo znotraj prebelili. Urejena je bila tudi drenaža.369 V nedeljo, 16. septembra 2007, je bila otvoritev in blagoslovitev obnovljene kapele. Kapela, ki jo je za deset let vzelo v najem Kulturno društvo Primož Trubar iz Loke, služi občasnim manjšim razstavam. Opis k apele Kapela kvadratnega tlorisa s piramidasto streho je zanimiv likovno-arhitekturni objekt v sklopu ambienta cerkve sv. Helene in ima zaradi umetnostnozgodovinske vrednosti in zgodovinske pričevalnosti vrednost kulturnega spomenika lokalnega pomena. Zunanjščina objekta je gladko obdelana. Vhodno fasado na zahodni strani poudarja iz peščenjaka izdelan kamnit pravokoten portal z novejšimi dvokrilnimi vratnicami, ki ima na prekladi ohranjeno letnico postavitve 1733. Nad njenimi vrati je še danes viden grb župnika Ferdinanda Khillaua pl. Ehrensteina. Čelo portala krona prekinjen segmentno oblikovan zaključek z grbovnim poljem donatorja. Steno nad portalom odpira segmentno sklenjeno okno – luneta s profilirano obrobo. Enako oblikovani odprtini – luneti – odpirata tudi stranski steni kapele na severni in južni steni, ki ju dodatno osvetljujeta tudi pokončni pravokotni okni pod njima, ki imata izzidani profilirani gredi na preklado. Vsa okna imajo kovane mreže, lunete v obliki križa, pokončni pravokotni okni pa v obliki sekajočih se diagonal. Kapela ima piramidasto streho, krito z bobrovcem, nad katero se dviga strešni stolpič. Maso stolpiča pokriva piramidasta strešica, krita z bakreno pločevino, s slemenskim križem. Stene poudarjajo v ometu izdelane obrobe vogalov in odpirajo kartušasto oblikovane odprtine. Notranjščino kapele poudarjajo vogalni pilastri, na katerih počiva profiliran venec. Nad njim se dviga križnogrebenast obok.

368 Tlak v kapeli je v prednjem višjem oltarnem delu, ločenem s stopnico, ohranil stari tlak iz kamnitih plošč, v zadnjem vhodnem delu pa je iz novih plošč. 369 Koservatorsko poročilo o obnovitvenih delih – Nataša Podkrižnik, ZVKDS, OE Celje.

Nekdanja oltarna slika sv. Frančiška Ksaverija, domnevno iz leta 1733, visi v zakristiji župnijske cerkve.

Obnovljena kapela sv. Frančiška Ksaverija, 2008.


Oskar Zoran Zelič

Cerkev Sv. Duha na Čelovniku

Cerkev Sv. Duha na Čelovniku na perorisbi loškega župnika Janeza Krstnika Gajšnika iz leta 1747

Sprehod skozi zgodovino cerkve Na južnem pobočju strmega hriba Kozičje na 627 m nadmorske višine stoji podružnična cerkev Sv. Duha na Čelovniku, ki je izjemno pomembna v krajinski veduti. S svojim razglednim položajem severovzhodno tik nad zaselkom Čelovnik je že sama po sebi zelo privlačen in hvaležen izletniški cilj. Mimo nje vodi planinska pot na 993 m visoko Veliko Kozje, ki je del Zasavske planinske poti. Cerkev obdaja mešani gozd, na južni strani pa se izpred cerkve odpira čudovit razgled na vijugavo Savo in lepo pokrajino na obeh bregovih, na Loko pri Zidanem Mostu, loško in vrhovško polje, na znamenito gotsko cerkev sv. Treh kraljev na Brunku pri Radečah in širni čudoviti splet dolenjskega gričevja, raztezajočega se do Gorjancev. O nastanku cerkve, ki naj bi jo ustanovili plemiški gospodje, sta znani dve anekdoti. »Nekoč je namreč več grofov odšlo na lov. V velikih gozdovih nad Loko so se izgubili in vse je prevzel strah. Ali v dušah se jim je rodila pobožna misel in nepričakovano so se vsi znašli na istem mestu. Da se zahvalijo Bogu za srečno rešitev, so dali prav tam sezidati cerkev Sv. Duha« (Orožen 1936: 237). Po drugi anekdoti, ki se je ohranila med domačini, je dal cerkev zgraditi plemič iz loške graščine. »Nekega dne, ko je šel na lov proti Velikemu Kozju, se je izgubil v tamkajšnjih gozdovih. Po dolgotrajnem tavanju se je znašel na mestu, kjer stoji sedanja cerkev. Ob pogledu na Loko ter Savo se je orientiral in našel pot domov. V zahvalo za to »božje razsvetljenje« je dal zgraditi cerkvico Sv. Duha.«370 V zgodovinskih virih o nastanku cerkve ne izvemo prav veliko. Loški župnik Janez Krstnik Gajšnik, ki jo opisuje v svoji kroniki laškega dekanata iz leta 1747, trdi, da je bila nekoč na zunanji južni steni ladje, kjer je sedaj zazidano sekundarno narejeno okno, z gotskimi znaki zapisana letnica nastanka 1208. To bi pomenilo, da je nastala istočasno z župnijsko cerkvijo sv. Helene v Loki (Stele 1930: 89). Starosta slovenskega konservatorstva France Stele glede starosti pravi, da vsi kronisti (Gajšnik, Ripšl, Orožen) brez kritike sprejemajo trditev, da je cerkev 370 Anekdoto mi je posredoval Janez Urgl s Čelovnika.

241


242

nastala leta 1208, hkrati s cerkvijo v Loki. Dokaz za to naj bi bil napis z gotskimi črkami, ki ga omenja Gajšnik, a ga, kot se zdi, sam tudi ni več videl, ker pravi »expressa fuit«.371 Stele proti tej trditvi navaja naslednje argumente, ki izhajajo že iz arhitekture cerkve – stavba je namreč tipična, v Sloveniji zelo razširjena, verjetno enotnega nastanka in je absolutno ni mogoče enačiti z letnico 1208. Mogoče bi bilo, da je prezbiterij pozneje prizidan in da so se v ladji ohranili starejši zidovi, vendar za to ni nobenega vidnega znaka in je, po sedanjemu stanju sodeč, cerkev približno vsaj za sto let mlajša. Po Steletovem mnenju že Gajšnikov podatek o napisu vsebuje dejstvo, ki izključuje tako starost. Gajšnik namreč pravi, da je bila letnica zapisana z gotskimi znaki. Če je bila napisana z besedami v gotski minuskuli, katero pravzaprav Gajšnik misli, je to neskladno s tem letom, ker so takrat uporabljali v napisih latinske uncialne črke, ki so se dolgo uporabljale tudi še v 14. stoletju. Nadalje, če gre za latinske številke v gotski minuskuli, govori proti pristnosti isto dejstvo, če pa naj bi bile številke gotske = arabske, je to še bolj izključeno, ker so se pri nas udomačile šele v 15. stoletju. Tako Stele sklepa, da je Gajšnikov podatek o letnici nastanka te cerkve popolnoma napačen (Stele 1930: 90). Cerkev je po vsej verjetnosti nastala v 14. stoletju, v arhivskem gradivu pa se prvič omenja šele leta 1452 (Höfler 2004: 97). Okoli leta 1510 je bila notranjost cerkve poslikana z gotskimi freskami, ki so v večjem delu pripisane t. i. Čelovniškemu mojstru. Leta 1688 je cerkev dobila sedanji veliki oltar Sv. Duha. Leta 1734 je Lenart Ostrožnik (Leonhart Ofstroschnig) naredil levi stranski oltar sv. Ane. 10. maja 1736 je isti mojster naredil desni stranski oltar sv. Gertrude ali Jedrti.372 Kakšna je bila podoba cerkve v štiridesetih letih 18. stoletja, nam prikazuje perorisba v Gajšnikovi topografiji iz leta 1747. Cerkev je obdajalo nizko obzidje, skozi katero je vodil za prezbiterijem, na današnjem mestu visok zidan portal. Oblika cerkve je sedanja z izjemo, da je bila spredaj, na mestu sedanjega zvonika, lesena lopa z zidanimi ogli. Po Gajšniku je bila 371 Expressa fuit – bil izražen. 372 »anno 734 malle und fass ich leonhart ofstroschnig das alltarl der h. anna« in »anno 736 dem 10. maij malle und fass ich leonhart ofstroschnig das alltarl st. Gertrudis«. Ti dve sporočili sta napisani s svinčnikom kot grafita eno pod drugim na severovzhodni steni prezbiterija levo poleg velikega oltarja, pod nogami sv. Tomaža.

ob vhodu v lopo stara prižnica z letnico 1619 in z napisom: »Nemo Deum vidit; sed velle Patris manifestat quem fovet in Sancto Filius ipse sinu 1619« (Stele 1930: 89) (Nihče ni videl Boga: toda Očetovo voljo razodeva sam sin, katerega drži v Svetem naročju).373 Na južni steni ladje je vidno nadkadno prebito veliko pokončno pravokotno okno, ki je danes zazidano, levo nad njim pa je freska, zaščitena s strešico. Nad slavolokom je rasel štirioglat lesen strešni stolpič s piramidasto streho, v katerem sta bila zvonova. V drugi polovici 18. stoletja je cerkev doživela dve pomembni spremembi, ko so odstranili leseni strešni stolpič in lopo, prislonjeno k zahodni steni ladje. Na njenem mestu so postavili nov zidan zvonik, v ladji pa je bil stari leseni strop zamenjan z obokom (Stele 1930: 89). Leta 1782 je Mihael Klemen obnovil sedanji veliki oltar Sv. Duha. Cerkev se je nekdaj vzdrževala z miloščino, dajatvijo od živine in lastim vinogradom na hribu Kobilnik.374 Za časa jožefinskih verskih reform je deželna vlada leta 1784 ukazala, da se mora cerkev opustiti. Ker je cerkev še naprej propadala, je okrajno glavarstvo v Celju 29. decembra 1797 ukazalo, naj se zapre in opusti ali pa se prepusti davčni občini Čelovnik proti reverzu, da jo bo na lastne stroške vzdrževala in da se odpove njenemu imetju. Omenjeni reverz je občina 26. februarja 1798 res napravila, nakar ji je bila cerkev po odločbi c. kr. gubernija375 23. januarja 1799 predana (Orožen 1881: 440).376 Leta 1801 so na novo prekrili streho na cerkvi s skodlami. (Ripšl: 61). Leta 1818 je udarila strela v zvonik. Posledica je bil požar, ki je uničil streho zvonika in dva zvonova. Naslednjega leta je zvonik dobil novo streho in tri nove bronaste zvonove. Srednji in mali zvon sta bila kupljena od livarne Jurija Steinmetza v Celju, veliki zvon, ki je bil vlit leta 1750 pri Gašperju Baltazarju Schneiderju v Celju, pa je kupila davčna občina Čelovnik od cerkve sv. Janeza na Krajnskem. Po župnijski kroniki, ki jo je spisal loški župnik Dragotin Ferdinand Ripšl leta 1868, so bile freske v ladji v začetku 19. stoletja prebeljene. Povod je dalo verjetno obokanje (Stele 1930: 89). Leta 1838 je Miklavž Jurgl obnovil veliki oltar. V drugi polovici 19. 373 374 375 376

Gre za distih – heksameter + pentameter. Gre za vinograd v zaselku Kobiljek, južno pod Čelovnikom. Gubernij – deželna vlada, pokrajina, upravništvo Ripšl v svojem dnevniku poroča, da je kresijski ukaz 7. julija 1797 naročil, da se mora podružnica Sv. Duha v Čelovniku podreti ali prodati (Ripšl: 57).


težo 115 kg in z glasom fis. Leta 1918 je cerkev izgubila še orgle, saj so po ukazu vojaške uprave iz njih pobrali cinaste piščali. Tehtale so 3,80 kg. Decembra 1923 je dobila cerkev, kot prva v župniji, nov železen zvon Kranjske industrijske družbe z Jesenic, ki tu zvoni še danes. Zvon s težo 334 kg in z glasom h je 10. februarja 1924 blagoslovil loški kaplan Alojz Pichler. 19. oktobra 1930 je domači župnik blagoslovil nov bronasti zvon, vlit v livarni Bühl v Mariboru. Zvon, ki je imel glas gis, je bil težak 452 kg in je zamenjal sta»Krancanje« novega bronastega zvona oktobra 1930. Slikano pred zastrešenim rega, počenega, katerega je livarna slopasto zidanim vhodom pri cerkvi. V prvi vrsti z leve: cerkovnik Franc Urgl in Anton Deželak, oba s Čelovnika. V drugi vrsti z leve: Jožefa Smešnik s Čelovnika, Jožefa odkupila. Klenovšek s Čelovnika, Elizabeta Cigole s Pleša, Rozalija Jurgl iz Žirovnice, Štefanija (?) Leta 1930 je v ladji padel na tla do(služkinja pri Mlinarjevih na Mrzli Planini), Angela Zupanc s Pleša ter sestri Pavla in Tilka trajani leseni ometani strop, pri tem Završnik z Mrzle Planine. V tretji vrsti z leve: brata Gvido in Lovrenc Urgl s Čelovnika, pa polomil oltarna nastavka na stranzakonca Miha in Marija Mlinar s Pleša, Marija Jurgl iz Žirovnice, Franc Kajtna (vulgo skih oltarjih ter zdrobil stare »črvive« Polanšk) s Čelovnika, Ančka Kovačič iz Zalipnega, Alojz Mlinar z Mrzle Planine, Marija Zupanc s Pleša, Karl Mlinar z Mrzle Planine in Ignac Zupanc s Pleša. orgle. Oltarna nastavka sta bila obnovljena, mizar Franc Medvešek iz Radeč pa je naredil nov lesen strop, ki pa ni bil ometan stoletja je bil pri razbiranju skal v bližini cerkve najden rimski nagrobnik, katerega je dal pozneje župnik tako kot stari, ampak je bil sivo pobarvan. Med drugo Ripšl vzidati v steno župnišča v Loki, levo od vhoda, svetovno vojno je cerkev izgubila bronasti zvon, kupljen kjer je še danes. Leta 1874 je bil spet obnovljen veli- leta 1930. Leta 1958 je rezbar Hinko Podkrižnik iz Šentjurja pri ki oltar, ki je tedaj dobil nov, sedanji tabernakelj. V začetku zadnje četrtine 19. stoletja je Jožef Krajšek s Celju restavriral vse tri oltarje. Jeseni 1967 je bila obnoSlapa daroval za cerkev novo monštranco in 400 fl. v vljena streha na ladji; dobila je deloma novo ostrešje, obveznicah.377 Leta 1882 je bil v ladji postavljen seda- dotedanji bobrovec pa je bil na južni strani zamenjan s cementnim zareznikom. Leta 1971 je restavratorska denji leseni pevski kor. Prva svetovna vojna je leta 1916 vzela dva bronasta lavnica Zavoda RS za spomeniško varstvo iz Ljubljane zvonova, velikega in malega. Na velikem zvonu, tež- začela z odkrivanjem gotskih fresk, ki so bile v zadnjih kem 279 kg, z glasom h, ki je bil vlit leta 1750, je bil stoletij večkrat prebeljene, v naslednjem letu pa so jih napis: »Sancta Maria mater Dei, ora pro nobis. Anno še utrdili. Leta 1975 so bili prepleskani pločevinasti deli 1750« (Sveta Marija mati božja, prosi za nas. Leta strehe na spodnjem delu zvonika, v letu 1979 pa je bil 1750), spodaj na obroču pa napis mojstra, ki je zvon del strehe nad prezbiterijem na novo prekrit s pločevivlil v Celju, »Caspar Balthasar Schneider Cilleae me no. Julija 1981 so vlomili v cerkev. Nepridipravi so prefudit«. Mali zvon, težak 65 kg in z glasom ais, ki je metali vso opremo v zakristiji, razmontirali kelih, odbil vlit leta 1819, je imel prav tako napis mojstra, ki je nesli pa so samo pateno. Storilca so kasneje našli in z zvon vlil v Celju, »Georg Steinmetz Cilleae Anno 1819 njim tudi pateno. Leta 1982 so bila opravljena krovskome fudit«. V zvoniku je ostal le srednji bronasti zvon s kleparska dela nad prezbiterijem ter narejena drenaža ob celotni severni strani zunanjih zidov ladje. Leta 1983 je restavrator Viktor Povše iz Celja nadaljeval z resta377 Te štiri obveznice so morali leta 1923 oddati davčni upravi. Obresti država od vratorskimi deli na freskah v ladji. Pred začetkom del 1. avgusta 1920 naprej ni izplačevala.

243


244

so tedaj iz ladje odstranili oba mala stranska oltarna nastavka in prižnico, prislonjeno k severni steni, ki so zakrivali freske. V letu 1985 je Zavod za spomeniško varstvo iz Celja s finančno pomočjo Kulturne skupnosti občine Sevnica opravil v cerkvi že dolgo načrtovano in potrebno utrditev statike na celotni stavbi: okoli ladje, prezbiterija so pod vrhom zidov vgradili jeklen venec debeline ø 40 mm. Obenem so v južni steni ladje zazidali sekundarno vzidano veliko pokončno pravokotno okno, zraven pa so odprli zazidano prvotno gotsko okno. Zazidali so tudi zunanja vrata v zakristijo, ki so bila nepotrebna in škodljiva zaradi vdora vetra in vlage. Leta 1987 je bilo obnovljeno ostrešje zvonika, streha zvonika, do tedaj večji del krita s skrilom, pa je bila prekrita z bakreno pločevino. Prekril jo je klepar Jože Geršak z okolice Bistrice ob Sotli. Leta 1988 je cerkev dobila novo fasadno preobleko, leta 1991 nove lesene klopi in leseno oltarno mizo, obrnjeno proti ljudstvu. Jeseni 1993 je cerkev dobila večino novega ostrešja, bila na novo prekrita z bobrovcem in dobila večino novih žlebov. Leta 1997 so v ladji zamenjali popolnoma dotrajani leseni strop z novim, obnovili lesen pevski kor,378 vhodna enokrilna vrata pa so bila zamenjana z masivnimi dvokrilnimi kasetiranimi. Vrata je izdelal Stanko Jurkošek iz Velikega Širja, ki je bil doma iz bližnje Planine nad Žirovnico. V letu 2004 so pod strokovnim nadzorom pristojnega Zavoda za varstvo kulturne dediščine, OE Celje, stekla restavratorska dela obnove fresk v prezbiteriju cerkve, ki je ostal v vsej svoji zgodovini neokrnjen. Z restavratorskimi posegi je bilo ugotovljeno, da je poslikava v prezbiteriju delo večih rok, med katerimi najbolj izstopa t. i. Čelovniški mojster. Zaradi povečanega obsega del oz. večje stopnje poškodovanosti obočne konstrukcije so bila dela v v celoti zaključena leta 2005. Restavratorska dela je izvedel restavrator Marko Butina s sodelavci iz Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije iz Ljubljane, dela je v celoti finaciralo Ministrstvo za kulturo (Podkrižnik, v: VS 42/05 (2006), 21–22).

378 Z obnovo pevskega kora, ki so ga oblekli z opažem, so zakrili lepo rezljano staro korno ograjo in izpisano letnico njene postavitve 1882 na srednjem delu trama pod ograjo.

Spomladi 2005 so bila v cerkvi na podlagi ohranjenih elementov rekonstruirana gotska vitražna okenca. Dela sta opravila Nuša Dolenc Kambič in Miha Kambič. Jeseni istega leta je bila narejena še drenaža okoli cerkve, pred zimo so bili nameščeni novi žlebovi na prezbiteriju. Pred začetkom restavriranja poslikave v prezbiteriju je bil jeseni 2004 demontiran veliki oltar Sv. Duha, ki je bil odpeljan na obnovo v restavratorsko delavnico v Celje. Obnova je potekala v letu 2005, večji del obnovljenega oltarja in kipov je bil prepeljan v cerkev spomladi 2006, medtem ko je bil preostali del oltarne opreme prenovljen v letu 2007 z odobritvijo finančnih sredstev Ministrstva za kulturo. Oltar je zaradi neohranjenosti izvirnih plasti poslikav in pozlate popolna rekonstrukcija izvirne podobe, ki je bila izvedena na podlagi ohranjenih fragmentov in sledi originalnih poslikav. Oltar je restavriral akademski kipar restavrator Aleksander Šiles iz Celja. Poleti 2007 so bila zaključena tudi restavratorska dela v cerkvi. V prezbiteriju so bili obnovljeni in dopoljeni vsi neberljivi napisi nad in pod prizori svetnikov, na delu slavoločne stene je bila rekonsturirana šablonirirana dekoracija zastora. V južni steni ladje sta bili obe okni dokončno odkriti, okoli njiju sta bili narejeni delni rekonstukciji poslikave, v spodnjem, izredno visokem pasu južne ladjine stene pa je bila izvedena rekonstrukcija črtne dekoracije in zastora. Freske je obnovil akademski slikar pecialist Aleš Sotler iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine, OE Celje (Podkrižnik, v: VS 43/07 (2007), 32–33). V istem letu so domačini prenesli iz župnišča v Loki nazaj v cerkev oljni sliki sv. Ane z Marijo in sv. Jedrti, ki sta do leta 1983 krasili stranska oltarja. Opis cerkve Do cerkve pridemo po asfaltirani poti iz Loke, ki nas pripelje tik pod cerkvijo, mimo katere pelje pot do zaselka Čelovnik. S ceste vodi kratka, a strma kolovozna pot. Prostor okoli cerkve obdaja s treh strani parapetni suhozid, na južni strani, kjer je prostor pred cerkvijo nasipan, pa zidu ni. Dostop do cerkve drži skozi zastrešen slopasto zidan vhod na vzhodni strani cerkve. Cerkev sestavljajo zvonik, prislonjen k zahodni steni pravokotne ladje, tristrano sklenjen


Zunanjost cerkve Sv. Duha

Notranjost cerkve Sv. Duha

prezbiterij ter ob njegovo severno steno prizidana zakristija. Cerkev nima talnega zidca. Krita je z bobrovcem, le v tristranem zaključku prezbiterija ima pločevinasto streho.379 Sleme prezbiterija je malce nižje od slemena ladje. Trinadstropni zvonik kvadratnega tlorisa, visok 12,50 m, se zaključuje z baročno laternasto kapo, krito z bakreno pločevino. Stolp je poslikan z lizenami, horizontalnimi pasovi in oborbami okenskih odprtin. V prvih dveh nadstropjih so le na južni in zahodni strani pokončne pravokotne line, na vseh štirih straneh so polkrožne line le v vrhnjem nadstropju. Line so zavarovane z leseno ograjo. V vrhnjem nadstropju, ki ima kupolast opečnat strop, visi 334 kg težak železen KID-ov380 zvon z letnico 1923, in je tudi edini. Da je zvonik leta 1818 po udaru strele pogorel, je vidno v notranjosti stolpa po ožganih tramovih in lesenih prekladah nad okenskimi linami. Na zunanji južni steni ladje levo se pod beležem skriva v celo višino zavzemajoča srednjeveška freska sv. Krištofa. Zvonica se odpira na južni in zahodni strani, na severni strani pa je zaprta. Na zahodni strani iz nje vodi kamnita stopnica. Ima križnogrebenast obok, tlak v njej je iz kamnitih, grobo obdelanih plošč nepravilnih oblik. Glavni vhod v cerkev je iz zvonice v vzhodni steni skozi polkrožen kamnit portal s potlačenim lokom iz peščenjaka, ki ima v spodnji 1/3 žive robove, v 2/3 pa posnete robove. Vhodna vrata imajo novejša dvokrilna kasetirana vrata.381

Ladja pravokotnega tlorisa je dolga 7,20 m, široka 5,15 m in visoka 5,10 m. Tlak v njej je cementen, le da sta stopnici pred stranskima oltarnima menzama še iz starih kamnitih plošč. V južni steni sta dva majhna, ozka šilastoločna gotska poševno zarezana okna. Prvo okno nad menzo desnega stranskega oltarja ima dvojni, rahlo šilasti vrh s kovano mrežo in barvnim steklom, drugo pa ima pokončno pravokotno lino. Strop je raven iz lesenih desk. Tik pod vrhom sten je izzidana profilirana greda. V zahodnem delu ladje počiva na dveh lesenih okroglih stebričih preprost lesen pevski kor iz leta 1882. Vhod nanj je levo od glavnega vhoda po strmih lesenih stopnicah. Iz kora je dostop v zvonik skozi majhna nizka enokrilna vratca v zahodni steni. V ladji visi steklen lestenec. V cerkevi ni elektrike in ne križevega pota. Slavolok je nizek, rahlo šilast, z neposnetimi robovi. Tristrano sklenjen prezbiterij je ožji od ladje in ločen s stopnico. Dolg je 5,80 m, širok 3,70 m in visok 5,30 m. Obok ima zelo težko konstrukcijo z močnimi rebri približno kvadratičnega prereza z do osmerokotnega profila posnetimi prednjimi robovi. Prvo polje pri slavoloku ima križnat svod brez sklepnika, rebra večjega zaključnega dela svoda pa se stikajo v okroglem gladkem sklepniku. Rebra prehajajo navzdol v mnogokotne polstebre, segajoče do spodnje črte oken in počivajo na konzolah, ki rastejo iz stene. V prezbiteriju je ohranjenih troje razmeroma ozkih, visokih oken z dvojnim, rahlo šilastim vrhom s kovano mrežo, kar dokazuje, da so bila okna včasih dvodelna.

379 Prvotno sta bila tako cerkev kot zvonik krita s skrilom, ki ga je še mogoče najti v okoli cerkve. 380 KID – Kranjska industrijska družba na Jesenicah, predhodnica Železarne Jesenice. 381 Na notranji strani vrat je desno zgoraj v okviru vžgan napis: »V-LETU 1997

IZDELAL: JURKOŠEK STANKO«. Stara enokrilna vrata, ki jih še hranijo v cerkvi, imajo deske položene na ribjo kost.

245


Okna imajo barvna stekla. Tlak je cementen z rastrom ploščic. Levo vodi v zakristijo pravokoten kamnit portal s profilirano gredo nad ravno preklado. Zakristija kvadratnega talnega tlorisa ima križnogrebenast obok, tlak je cementen z rastrom ploščic. Nima lastnega vhoda, v zahodni steni pa je pokončno pravokotno okno s kovano mrežo. V njej je preprosta zakristijska omara s predalnikom in nastavkom, poleg nje pa je še dvodelna omara. Za njo so v vzhodni steni vidna zunanja vrata v zakristijo, ki so bila leta 1985 zazidana le na zunanji strani. Pravokoten portal ima enokrilne vratnice, ki so se zapirale z zapahom. 246

Oprema Cerkev ima tri oltarje. Veliki renesančni oltar, posvečen Sv. Duhu, je kvalitetno in bogato rezbarsko delo iz leta 1688, kar sporoča obnovljeni napis na oltarni predeli. Oltar je v svoji zgodovini doživel pet prenov. Leta 1782 ga je obnovil Mihael Klemen, leta

Prezbiterij z velikim renesančnim oltarjem Sv. Duha iz leta 1688

1838 Miklavž Jurgl, spet je bil obnovljen leta 1874, leta 1958 ga je restavriral rezbar Hinko Podkrižnik. Nazadnje ga je v letih 2004–2006 temeljito obnovil akademski kipar restavrator Aleš Šiles iz Celja. Na oltarni predeli se za tabernakljem iz leta 1874 skriva napis, ki sporoča leto postavitve oltarja in njegovo kasnejšo obnovo: »16 88, OBNOULJENU U LEITU 1838 Miklaush Jurgl«. V niši je upodobljen prihod Sv. Duha: trinajst lesenih kipov dvanajsterih apostolov in Marije, nad katerimi je Sv. Duh v podobi goloba. Ob strani sta kipa sv. Ane levo in sv. Jedrti desno. Na gredi, ki jo nosi par zavitih stebrov, okrašenih z vinsko trto in grozdi, so kipi sv. Gregorja v niši, sv. Miklavža levo in sv. Urbana desno, ob straneh skrajno pa stojita angela s trobentama. V atiki je kip sv. Mihaela, ki ga na vsaki strani obdaja po en angel. Celoten oltar krasi enajst angelskih glavic. Na hrbtni strani oltarne predele se je poleg številnih podpisov vernikov podpisal »Mihael Klemen 1782.«, mojster, ki je tega leta obnovil oltar, levo zgoraj pa je podpis drugega mojstra, rezbarja Hinka Podkrižnika iz Šentjurja pri Celju, ki sporoča: »Oltarji restaurirani 1958 Podkrižnik Hinko.« Oba stranska oltarja imata ohranjeni le zidani menzi brez nastavkov. Levi oltar je bil posvečen sv. Ani Samotretji, desni sv. Jedrti. Leta 1983 sta bila skromna oltarna nastavka, ki se nista vklapljala v prostor, pred začetkom restavratorskih del na freskah v ladji odstranjena. Oljni sliki naslovnih svetnic so prenesli v župnišče v Loki, kipe pa postavili na oltarni menzi. Leta 2007 so sliki prepeljali nazaj v cerkev. Na levi menzi sta baročna kipa sv. Agate levo in sv. Apolonije desno ter mlajši kip Marije Pomočnice z Jezusom v naročju. Na desni menzi sta baročna kipa sv. Jožefa z Jezusom levo in sv. Joahima desno. Pri stranskih oltarjih so po izročilu grobovi, kjer naj bi bil pokopan plemič iz loške graščine, ki je dal cerkev postaviti. O tem govori anekdota, zapisana okoli leta 1930 v Našem rodu, glasilu osnovne šole Loka pri Zidanem Mostu: »V cerkvi naj bi strašilo, in sicer tako, da je vsako noč pokopani plemič okoli 23. ure vstal iz groba, si sezul škornje in šel molit k oltarju. Najpogumnejši okoliški fantje so se zmenili, da ga bodo neko noč opazovali, če je to res. Zvečer so se zbrali na koru v cerkvi in čakali. Okoli enajste ure ponoči se je zgodilo prav to, o čemer se je govorilo. Plemič je vstal iz groba, sezul škornje, jih postavil ob grob ter šel molit h glavnemu oltarju. Do oltarja si je pola-


gal deske. Ko so fantje na koru to videli, so onemeli, ker pa je šlo za stavo, so potrebovali dokaz, da se je to res zgodilo. Najpogumnejši med njimi Gaberškov Peter iz Planine je šel iz kora in hitro vzel škornje ter šel z njimi nazaj na kor. Ko je plemič odmolil molitev se je vrnil, toda škornjev nikjer. Slišal je glasove na koru, vendar ni smel bos po cerkvi do fantov. Ves besen je razbil svojo rakev, ter si iz desk začel podlagati stopinje proti koru. Fantje na koru so trepetali v strahu pred bližajočim plemičem, nakar se nekdo spomni, da imajo duhovi moč le do polnoči. Tiho potegne za vrv in zvonovi zapojo k polnoči. Glas zvonov opomni duha, da mora nazaj v svoje domovanje in res izgine. Stava je bila dobljena. Škornje so shranili pri najbližji hiši pod cerkvijo in so bili na ogled vsem vaščanom.«382 Freske Največje bogastvo, po katerem je cerkev znana, so dobro ohranjene freske v prezbiteriju in ladji, ene najlepših slovenskih fresk, ki so nastale med gotiko in renesanso. Ustvaril jih je neznani mojster, ki je prav po poslikavi v cerkvi Sv. Duha na Čelovniku dobil tudi ime t. i. Čelovniški mojster. Poleg poslikave na Čelovniku sta mu pripisani tudi poslikavi v Martinovi in Boštjanovi kapeli na Svetih Gorah ter v župnijski cerkvi v Bistrici ob Sotli, kjer pa se je ohranilo le nekaj fragmentov. Po Höflerju se vsebinska zasnova poslikave prezbiterija bolj ali manj drži ustaljenih vzorcev. »Tako so na oboku naslikani simboli evangelistov, in sicer na sosvodnicah v sklepu prezbiterija nad oltarjem, z Janezovim orlom nad severno steno, Matejevim angelom nad severovzhodno stra­nico, Markovim levom nad jugovzhodno stra­nico in Lukovim volom na južno steno, polje nad vzhodno stranico pa zavzema Kristus v dopasni podobi. Angelov in drugih motivov, značilnih za obočne sheme tako imenovanega kranjskega prezbiterija, ni. Preostala polja so pokrita z bujno rastlinsko ornamentiko. Na glav­nem pasu poslikave vzdolž sten se vrste apo­ stoli. Na stenah, kjer ni oken, sta naslikana po dva na vsakem delu stene, na tistih z okni pa so nameščeni po eden na vsakem okenskem oste­nju. Ker imajo vsi v rokah običajne atribute, jih lahko nedvoumno identificiramo. Tako si v smeri od severa proti jugu sledijo: Simon in Juda Tadej 382 Škornje je bilo menda nekdaj mogoče videti pri Koritnikovih na Čelovniku, danes pri Jurkovškovih.

247

Poslikava križnorebrastega oboka v prezbiteriju

Prizor binkošti na južni steni prezbiterija


Kristus izganja trgovce iz templja, prizor na južni steni ladje na koru. 248

ter Filip in Jakob mlajši na severni steni, Tomaž in Andrej na severovzhodni stranici, Peter in Pavel v oknu vzhodne stranice, Jernej in in Jakob starejši v oknu jugovzhodne stranice ter Janez Evangelist in Matej v oknu južne stene. Na desni poli južne stene pa je upodobljen Prihod Sv. Duha (Binkošti), zadnji prizor iz cikla Kris­tusovega odrešenja, ko so ob Mariji zbrani vsi apostoli. Podločja sten zavzema po en svetniški lik: na severni steni in severovzhodni stranici so od leve proti desni sv. Mohor kot škof, sv. For­tunat kot diakon in sv. Helena s križem, na jugovzhodni stranici in južni steni pa svete Kata­ rina, Barbara in Apolonija. Na pod­ločju vzhodne stranice za oltarjem pa je naslikan Bog Oče s Križanim v naročju, to je tako imenovani Prestol milosti. Apostolski liki stojijo v naslikanih nišah z oblački v ozadju, stena okoli njih pa je pokrita z gostimi vejicami. Rebra in polstebri, v katere prehajajo navzdol, so poslikani kot preslično steblo. Pritlični pas do začetka polste-

Apostola sv. Filip in Jakob mlajši, nad njima sv. Fortunat kot diakon na severni steni prezbiterija

brov in spodnje črte oken pokriva zastor s patroniranimi raztresenimi ornamenti, ki predstavljajo nageljnov cvet, gotski monogram imena Jezus v vencu žarkov, šestkrako zvezdo, na veji sedečo ptico, leteče ptice, monogram SV

Uprizoritev zadnje sodbe v zgornjem delu slavoločne stene


pod visoko krono in po grbovem načinu dva drug h drugemu obrnjena leva, med katerima raste steblo z nageljnovim cvetom. Na zastor so naslikani tudi posvetilni križ, pred križem je blagoslavljajoča roka, za prsti roke pa hostija s križem iz vitic. Poslikana je tudi notranja stran slavoloka. Na levi od slavoločne odprtine vidi­mo angela Gabrijela, na desni Marijino oznanjenje, na vrhu stene Pomor nedolžnih otročičev. Ozadje An­gela in Marijinega oznanjenja je pokrito z zvezdi­cami, prosti polji ob zgornjem prizoru pa sta napolnjeni z vejicami. Slabše ohranjeni notranji pas slavoločne odprtine je bil bržkone okrašen s figurami Kristusovih prednikov v tako imeno­vani Jesejevi koreniki. Poslikava ladje zajema vse stene, je pa mar­sikje uničena ali pa že nerazberljiva. Najceloviteje se je ohranila poslikava slavoločne stene. Na vrhu pod stropom sega v vso širino upodo­bitev Zadnje sodbe, z osrednjim Kristusom v mándorli, ki z blaženimi in pogubljenimi sega tudi na sosednja dela severne in južne stene. V desnem delu eden od vragov nosi v košu duše v pekel, drugi v desnici vihti gorjačo, tretji ima na nogi leseno protezo. Spodaj na levi strani slavoločne stene vidimo sv. Ano Sa­motretjo, na desni svetniški par, škofa in dia­kona, ki ju nad njima zapisani imeni določata kot sv. Mohorja in Fortunata, čeprav sta upodobljena že v prezbiteriju. Na zgornjem pasu južne stene sledijo za delom Zadnje sodbe, uniče­no mesto z domnevnim prizorom Križanja,383 zatem upodobitev Trpečega Kristusa pred ozadjem, pokritim z monogramom IHS, in na koncu prizor Kristus izganja trgovce iz templja, na zahodni steni pa neki neprepoznaven prizor in na desni začetek Pohoda in poklona sv. treh kraljev, ki se zatem nadaljujeta na severni steni do dela Zadnje sodbe. Kljub velikim prazninam v poslikavi razpoznamo zasnovo in razkošnost upodobitve, kakršna se pri nas pojavita v poz­nem 15. stoletju in se gojita v naših poljudnih delavnicah še v prvih desetletjih 16. stoletja. Na spodnjem pasu severne, zahodne in južne stene je tako kot v prezbiteriju naslikan rdečerumeno-bel zastor, pokrit s posvetilnimi križi: rdeč križ v rdečem krogu z belim notranjim poljem, ki pa je na

383 Po Viktorju Povšetu, ki je leta 1983 restavriral freske v ladji, je bil na tem mestu prizor Križanja. Uničen je bil z vzidanjem nekdanjega velikega pravokotnega okna. V zgornjem desnem delu je ohranjen fragment – domnevno obraza Marije in Janeza. Glej: Gotske freske v nekdanjem sijaju, Dolenjski list 40, 6. 10. 1983, 13.

koncu severne stene ob slavoločni steni prekinjen s fragmentirano upodobitvijo Mariji­nega obiskovanja. Čelovniška cerkev je ena od najenoviteje in najpopolneje poslikanih cerkvenih notranjščin in v poljudnosti eden najzanimivejših pojavov v slovenskem stenskem slikarstvu poznega srednjega veka, kakor jih je nadrobno proučil in opredelil France Stele že v letu 1930. Najprej preseneča izrazito severnjaški, nemški tip figure z močnim gubanjem oblačil. Kot ugotavlja Janez Sužnik, so bili vir tega sloga vsekakor grafični listi in ilustracije v nemških knjižnih tiskih, saj naj bi mojster na Čelovniku segal po predlogah iz knjige Der Schatz­behalter, natisnjeni leta 1491 v Nürnbergu.384 V oblikovanju posameznih figur je začutiti izhajanje in tesno navezo na grafične predloge nemških grafikov (Martina Schongauerja), v oblikovanju Marije na prizoru Oznanjenja pa lahko prepoznamo celo tesno navezavo na nizozemsko slikarstvo in dela Rogierja van der Weydna. Sicer pa je iskanje slogovnih izhodišč Čelov­niškega mojstra zapleteno. Ni dvoma, da Čelovniški mojster izhaja iz domače tradicije, tako da si lahko njegovo poznogotsko slogovno naravnanost razložimo kot posledico dodatnega šolanja na tujem; težko si je namreč zamisliti njegove nürnberške figure brez potovanja v kraje, kjer se je lahko neposredno seznanil s tem slogom, zakaj samo zgledovanje po predlogah za kaj takega ni zadostovalo. Poleg nove figuralne tipike je Čelovniški mojster zaslužen tudi za dekorativni sistem poslikave. Freske v cerkvi Sv. Duha so zanimiv primer naravnost rafinirano razvitega čuta za dekorativnost, ki je gotiki do neke mere sploh lasten. Tu pa imamo primer, da je le diletantsko izurjen dekorater obrtnik izvršil umetniško delo, ki dosega prav redko popolnost v tej stroki. Poleg zasičene rastlinske ornamentike, ki pokriva vse proste površine sten, so zanj značilni razni monogrami in tem podobne rozete, s katerimi slikar krasi ozadja figur na stenah in predvsem na oboku. Oboje srečamo v vseh njegovih delih in lahko velja kar za njegov podpis. 384 Spis Štefana Fridolina Der Schatzbehalter podobno kot Biblia pauperum (zna­menita holandska Biblia pauperum, štirideset­listna lesorezna knjižna izdaja iz petdesetih ali šestdesetih let 15. stoletja, ki je izhajala v šte­vilnih ponatisih in piratskih izdajah, je bila znana tudi pri nas, saj so njene ilustracije naši freskanti pogosto posnemali), vsebuje temeljne resnice krščanskega nauka preko prefiguracij Nove zaveze v Stari, se pravi usklajenosti Stare in Nove zaveze. Bila je zelo razširjena na nemškem govornem področju in nedvomno so jo imeli tudi na policah slovenskih župnišč. Lesorezne ilustracije je prispevala nürn­berška delavnica Michaela Wolgemuta, učitelja Albrechta Dürerja. So tipičen izdelek nürnberške­ga poznogotskega sloga.

249


250

Takšen način kra­sitve sten pa se pojavlja tudi v delih dolenjske podpeške skupine, četudi ne s takšno inten­ zivnostjo. O tem, da so vsa ta dela delavniško tako ali drugače povezana, govori uporaba istih šablon za tekstilne vzorce, s katerimi se je ukvar­jala Alenka Vodnik (1998). Na tej podlagi bi bilo mogoče sklepati, da je Čelovniški mojster mlajši od Podpeškega, da se je morda celo pri njem izučil, preden se je navzel svojega gra­ fičnega sloga. Razporeditev del ene in druge skupine tostran in onstran Save pa lahko pomeni, da je ta bil partner ali vsaj enakovreden pomoč­nik Podpeškega in da sta si tudi sporazumno razdelila teritorij delovanja. Poleg Čelovnika sta to na štajerski strani še poslikavi Martinove in Boštjanove kapele na Svetih Gorah ter v župnijski cerkvi v Bistrici ob Sotli. O času nastanka fresk v cerkvi Sv. Duha nam zgodovinski viri ničesar ne poročajo, letnica 1514 v Boštjanovi kapeli na Svetih Go­ rah pa nam daje oporišče za datiranje teh del. Četudi je kronologija znotraj teh skupin nejasna, lahko na tej podlagi in upoštevanju dejstva, da je poslikava na Čelovniku slogovno in tudi sicer »čistejša«, lahko slednjo datiramo v čas okoli leta 1510« (Höfler 2004: 97–101). Na površinah fresk na stenah prezbiterija so se ohranili zanimivi številni podpisi – grafiti z letnicami, ki so jih redki pismeni obiskovalci vrezovali z ostrimi predmeti. Ni nujno, da je najstarejši podpis nastal takoj po dovršitvi dela. Upoštevati moramo tudi splošno dejstvo, da se je navada podpisovanja razpasla šele v 16. stoletju. Ljudje so najprej zapisovali svoje ime z ostrim predmetom, kasneje pa z rdečilom. Ta navada je še posebej cvetela sredi in v drugi polovici 16. stoletja, tako da so starejši podpisi zelo redki. Pri Sv. Duhu je najstarejša skupina podpisov iz sredine 16. stoletja. Eden najstrejših grafitov, ki je zanesljivo pristen, je podpis brez imena obiskovalca »Anno d(omi) ni XV« (= 1515).385 Še starejši podpis »A 1509 M« je v ostenju jugovzhodnega okna levo v spodnjem delu obleke sv. Bartolomeja–Jerneja, vendar se zdi Steletu sumljiv, zato ga raje ne upošteva, pa tudi rezultata bistveno ne spremeni. Sledeči najstarejši poleg tistega iz leta 1515 se glasijo: »Anno d(omi)ni 29« (= 1529), »Hic fuit erasm(us) ... 15XXX« (= 1530) – »Anno d(omi)ni 31« (= 1531) – »Hic fuit Vrbanus Crob(?) att 32« (= 1532) (Stele 1930: 96). 385 Nahaja se na severni steni tik nad srednjim rdeče-rumeno-belim zastorom s patroniranimi raztresenimi ornamenti.

Orožen poroča (povzeto po Gajšnikovi topografiji), da je bila nekdaj slovesna božja služba v cerkvi na posvečenje cerkve, to je drugo nedeljo po veliki noči in na binkoštno nedeljo. Ob teh dnevih je dal župnik duhovnikom, učitelju in župnijskim sodelavcem kosilo proti odtegnitvi 3 fl. iz cerkvene blagajne. Tihe maše so se tukaj brale 12. marca in 26. julija (Orožen 1881: 439). Danes so svete maše v cerkvi najmanj trikrat na leto: na velikonočni ponedeljek, na binkoštno nedeljo, ko je glavni shod, in na binkoštni ponedeljek, občasno pa še nekajkrat med letom.


Oskar Zoran Zelič

Cerkev sv. Fabijana in Sebastijana na Polani

Cerkev sv. Fabijana in Sebastijana na Polani na perorisbi loškega župnika Janeza Krstnika Gajšnika iz leta 1747

Sprehod skozi zgodovino cerkve Sredi razloženega zaselka Polana, severovzhodno od Loke pri Zidanem Mostu, stoji v pobočju pod hribom Radež na 491 m nadmorske višine podružnična cerkev sv. Fabijana in Sebastijana. Cerkev stoji na zemljišču Klenovškovih, ki imajo hišo in gospodarska poslopja zahodno tik pod cerkvijo. Izpred cerkve se odpira lep razgled: proti severovzhodu na cerkev sv. Lovrenca, proti vzhodu na Okroglice in 948 m visoko Lisco s cerkvijo sv. Jošta v njenem naročju, proti jugu na dolenjsko gričevje z Gorjanci v ozadju. Cerkev je bila zidana pred letom 1527, ker se je že Primož Trubar kregal zoper shode pri tej cerkvi.386 Po izročilu naj bi v času kuge k cerkvi romali ljudje v priprošnjo zoper njo. Ko so verniki, ki so prihajali iz loške smeri tik nad zaselkom Radež pred seboj zagledali cerkev na Polani, so pokleknili in od tam prehodili ostanek poti po kolenih. Mesto, kjer so zagledali cerkev in pokleknili, je dobilo ledinsko ime Poklek. Domnevno leta 1670 je bil k južni steni prezbiterija prizidan trinadstropni zvonik. Kakšna je bila podoba cerkve v štiridesetih letih 18. stoletja nam prikazuje perorisba v Gajšnikovi topografiji iz leta 1747. Cerkev so sestavljali prezbiterij, ladja, ki je bila krajša od današnje, in k njeni zahodni steni prislonjena zidana predlopa. Gajšnik poroča, da cerkev stoji sredi vinogradov,387 ki so tako razporejeni, da je cerkev videti čisto na samem. Pravi tudi, da ima cerkev dohodke od lastnega vinograda v Radežu in v majhni meri od živali. Za časa jožefinskih verskih reform je bila cerkev leta 1784 označena kot nepotrebna in propadajoča in naj se opusti. Leta 1805 je bila zidana predlopa na zahodni strani ladje odstranjena, na njeno mesto pa podaljšana ladja. Leta 1807 so na severni strani prezbiterija prizidali zakristijo, dali pozlatiti kelih in kupili sedanji veliki oltar, ki je do tedaj stal v kapeli sv. Frančiška Ksaverija poleg župnijske cerkve v Loki. Oltar so prepeljali na Polano leta 1808. Ker je bil previsok, so ga dali za tri čevlje388 podrezati 386 ŽU Loka: Zgodovinski opis. Tipkopis Rudolfa Jermana, nekdanjega loškega župnika, 9. 387 O vinogradih poroča tudi Krajevni leksikon dravske banovine; KLDB 1937: 297. 388 Čevelj – 0,316 m

251


252

Loški župnik Rudolf Jerman pri maševanju. V oltarni niši sta vidna še oba kipa – sv. Fabijana desno in Sebastijana levo.

(Ripšl: 40, 63). Leta 1809 je zvonik dobil namesto dotedanje piramidaste novo čebulasto streho (Orožen 1881: 444). Leta 1906 je bila cerkev znotraj prenovljena. Odstranjen je bil stari strohneli ravni lesni strop in narejen nov lesen obokan in ometan strop. Obenem so bili obnovljeni vsi trije oltarji, svečniki na velikem oltarju so bili posrebereni, en stranski oltar je dobil nove medeninaste svečnike, delo pasarja Konrada Kagerja iz Celja, vrata, okna, kor in prižnica pa so bili prebarvani. Leta 1909 je močan veter pometal z zvonika streho, krito s skrilom. Ker je bilo tudi ostrešje strohnelo, so naredili novo, ob tem pa zvonik iz dotedanje čebulaste oblike spremenili v koničasto, kakršen je še danes, in ga pokrili s »pokositrno« pločevino. Prva svetovna vojna je decembra 1916 vzela dva od treh bronastih zvonov, velikega in malega. Veliki zvon, težak 170 kg z glasom cis, ki je bil vlit leta

1854 pri zvonarju Antonu Samassi v Ljubljani, je imel napis: »No. 1040 Antonii Samassa Labaci 1854«. Mali zvon, težak 81 kg in z glasom fis, ki je bil vlit 1694, je imel napis: »Sancte Nicolai ora pro nobis. Anno 1694«.389 Ta zvon so vzeli zato, ker je bil počen, drugače so tako starim zvonom prizanesli. V zvoniku je ostal le mali bronasti zvon iz leta 1885, težak, težak okoli 50 kg z glasom a, ki je imel napis izdelovalca: »Albert Samassa v Ljubljani, St. 1484 A.(nno) 1885«. 3. novembra 1929 je domači župnik blagoslovil nov bronasti zvon, težak 193 kg z glasom cis, ki ga je vlila livarna v Šentvidu pri Ljubljani. Leta 1935 je bil v cerkvi narejen nov lesen strop, saj je bil stari, z lesom obokani strop, narejen leta 1906, v slabem stanju in je grozil, da se bo porušil. Obenem je bila prepleskana tudi notranjost cerkve. Za to popravilo je imel največ zaslug cerkveni ključar Anton Klenovšek. Druga svetovna vojna je zopet naredila škodo, saj je odnesla oba bronasta zvonova. Na nedeljo Kristusa kralja 10. oktobra 1962 je bila slovesna namestitev novega bronastega zvona. Cerkev na Polani je bila še zadnja v župniji, ki je bila po osvoboditvi brez vsakega zvona. Slovesnost je zaradi zadržanosti domačega župnika vodil župnik Simon Vrhovšek z Razborja. 148 kg težki zvon z glasom d, posvečen sv. angelu varuhu, je bil kupljen od župnijske cerkve sv. Helene v Loki.390 Pred slovesnostjo je bila cerkev zunaj in znotraj prebeljena. V nedeljo 17. septembra 1967 je bil slovesen blagoslov treh obnovljenih oltarjev. Obnovil jih je rezbar Hinko Podkrižnik iz Šentjurja pri Celju. Leta 1973 je bila rdeče prepleskana zvonikova streha. Leta 1980 so bili ladja, prezbiterij in zakristija prekriti s pločevino, zvonik pa je dobil nov strelovod. Leta 1981 je cerkev dobila štirinajst podob križevega pota, ki so jih prenesli iz župnijske cerkve sv. Helene v Loki. V maju 1986 je bila prepleskana pločevinasta streha na zvoniku. V noči z 2. na 3. september 1988 je bilo skozi stranska vrata vlomljeno v cerkev. Iz velikega oltarja sta bila ukradena kipa sv. Fabijana in Sebastijana ter kip Srca Jezusovega z desnega stranskega oltarja. Domačini so stranski vhod v ladjo, skozi katerega je bilo vlomljeno, že naslednji dan zazidali. Organ pregona 389 V prevodu: Sveti Nikolaj prosi za nas. Leta 1694. 390 Zvon je leta 1951 vlil Franc Mostar iz Galjevice pri Ljubljani.


je uspel najti le kip sv. Sebastijana, ki so ga avgusta 1990 vrnili nazaj na svoje mesto. Za prvomajske praznike leta 1991 je cerkev dobila novo fasadno preobleko, v istem letu pa je bila narejena tudi drenaža okoli cerkve. Leta 1993 je bila s sredstvi iz zapuščine loške rojakinje Ide Sabotik, ki je živela in umrla v Kanadi, obnovljena notranjost cerkve. V cerkvi je bil narejen cementen tlak, nov lesen strop, ki je zamenjal starega dotrajanega, deset novih klopi in notranjost prebeljena. Leta 1998 je bila v cerkev napeljana elektrika, ki je do tedaj ni bilo. Jeseni 2004 so potekala na cerkvi obsežna obnovitvena dela. Stene v ladji in prezbiteriju so statično utrdili z vgraditvijo armiranobetonskega venca, prekrili streho zvonika z bakreno pločevino, povsem zamenjali ostrešje na ladji in prezbiteriju ter ju prekrili z novim bobrovcem. Obnovitvena dela je na žegnanje 23. januarja 2005 blagoslovil tedanji mariborski pomožni škof Anton Stres. Obenem je blagoslovil tudi rabljeni bronasti zvon, ki so ga leto pred tem kupili od podružnice sv. Jurija v Šentjurju na Polju. Dotedanji bronasti zvon so zaradi premajhnega prostora v zvoniku sneli in danes leži levo od glavnega vhoda pod korom. Opis cerkve Cerkev s srednjeveško zasnovo, ki je bila v baroku prezidana, sestavljajo pravokotna ladja,391 tristrano sklenjen prezbiterij, ob njegovo južno steno prizidan zvonik in ob njegovo severno steno prizidana zakristija. Prezbiterij ima talni zidec, ladja in zvonik sta brez njega. Ladja, prezbiterij in zakristija so kriti z novim bobrovcem. Vhod v cerkve je v zahodni steni ladje. Vanjo drži pravokoten portal z novejšimi dvokrilnimi kasetiranimi vratnicami, ki posnemajo stare, s staro kljuko in ključavnico. Nad vhodnimi vrati je pravokotno ležeče okno s kovano mrežo in nad njim pod ostrešjem še ena majhna pravokotno ležeča lina. Ladja pravokotnega tlorisa je dolga 11,70 m, široka 5,60 m in visoka 4,80 m. Tlak je cementen, rdečkasto pobarvan in dvignjen od prvotnega nivoja tal, ki se je spuščal proti prezbiteriju. Strop je raven lesen iz smrekovih desk. Severna, vzhodna in južna stena ladje imajo pod stropom izzidano profilirano gredo. Greda na se391 Ladja, ki je bila leta 1805 podaljšana proti zahodu, je morda v osnovi še romanskega izvora.

Notranjost cerkve sv. Fabijana in Sebastijana

verni in južni steni se v zadnji tretjini ladje konča. S tem kaže, do kod je segala prvotna dolžina ladje pred povečanjem, saj sta steni od tam naprej občutno tanjši. V zahodnem delu ladje stoji lesen pevski kor, ki sloni na treh ležečih tramovih. Korna ograja je novejša lesena in zaprta. Dostop na kor vodi po lesenih stopnicah desno od glavnega vhoda. V zahodni steni na koru je pravokotno ležeče okno s kovano mrežo. Iz kora je skozi loputo v stropu dostop na podstrešje. Levo do glavnega vhoda pod korom leži bronasti zvon z letnico 1951, ki je visel v zvoniku do leta 2004, ko so ga zamenjali z novim. V južni steni ladje je veliko pokončno pravokotno okno s kovano mrežo. V zadnjem delu taiste stene je viden nekdanji stranski vhod v ladjo, ki je bil zazidan takoj po kraji v cerkvi leta 1988. V ladji visi novejši le-

Zunanjost cerkve sv. Fabijana in Sebastijana

253


254

stenec, pod gredo na severni in južni steni so reflektorji. Cerkev nima prižnice. Precej široka slavoločna stena sloni na pilastrih s profiliranima kapiteloma. Na notranjem pasu slavoločne odprtine visita tiskani barvni sliki Srca Marijinega levo in Srca Jezusovega desno. Tristrano sklenjen prezbiterij, ki je ožji od ladje, je dolg 5,60 m, širok 4,30 m in visok 4,70 m. Obok je banjast s parom sosvodnic nad velikim oltarjem. Stene prezbiterija poudarjajo pilastri s profiliranimi kapiteli.392 Prezbiterij ima eno pokončno pravokotno okno proti jugu in drugo okno – luneto v vzhodni steni za velikim oltarjem. V prezbiteriju visi novejša večna luč. Za novejšim daritvenim oltarjem v lesu, obrnjenim proti ljudstvu, se tlak v prezbiteriju spusti za eno stopnico. Levo je skozi kamnit pravokoten portal s kamnitim pragom, ki ima stara lesena kasetirana vrata s ključavnico vhod v zakristijo. Zakristija kvadratne tlorisne zasnove ima potlačen križnogrebenast obok in cementen, rdečkasto pobarvan tlak. V njeni zahodni steni je vhod v zakristijo skozi pravokoten portal z novejšimi enokrilnimi vrati, zaprtimi z zapahom. V vzhodni steni je pokončno pravokotno okno s kovano mrežo. Ob severni steni stoji starejša zakristijska omara z nastavkom, ki je bila leta 1993 pripeljana iz župnijske cerkve sv. Helene v Loki. Desno v prezbiteriju drži v južni steni skozi nizek pravokoten portal s starimi lesnimi vratnicami brez ključavnice vhod v zvonico.393 V zvonici, ki je sprva služila za zakristijo, je vidno, da je bila ometana in poslikana z motivi križa. Tlak v njej je cementen in nižji za eno stopnico.394 Nad zelo nizkim potlačenim križnogrebenastim obokom, katerega severozahodni del manjka oz. je spremenjen v odprtino, po kateri pridemo v zvonik, je viden zazidan domnevni vhod na nekdanjo prižnico. Trinadstropni zvonik kvadratnega tlorisa, ki je visok 11,50 m, preide med prvim in drugim nadstropjem v oktogon in se zaključuje s koničasto zalomljeno streho, krito z bakreno pločevino. Med prvim in drugim nadstropjem ga členi paličast profil. V prvih dveh nadstropjih sta samo na južni strani pokončno 392 Gajšnik v svoji topografiji pravi, da je prezbiterij pretirano »ad nauseamo« okrašen s staro slikarijo. 393 Portal so leta 2004 v spodnjem levem delu odbili, da so lahko v zvonik spravili in namestili novi bronasti zvon. 394 V Gajšnikovi topografiji (183) piše, da na berilski strani stopiš iz prezbiterija po dveh stopnicah v zakristijo, ki ima pod zvonikom, ki nosi dva zvonova, eno okno proti vzhodu, malo omaro pa proti jugu.

Oglavljen kamniti gotski kip iz začetka 15. stoletja, eden najstarejših ohranjenih predmetov v cerkvi.

Kamnit gotski kip svetnice v S-liniji z bogatim slapom gub iz okoli leta 1420 je vzidan pod okensko lino v drugem nadstropju južne stene zvonika.

pravokotni lini, v vrhnjem nadstropju pa so ozke polkrožne line na vseh štirih straneh.395 Tik pod okensko lino v drugem nadstropju južne stene zvonika je bil pri zadnji obnovi fasade leta 1991 odkrit vzidan močno poškodovan kamnit gotski kip svetnice, domnevno stoječe Marije v S-liniji z bogatim slapom gub, domnevno iz okoli leta 1420, nastalem v slogu 395 Vrhnja lina na severni strani v zvoniku je v sredini izdolbljena navzven, da je imel nekdanji mali zvon, ki je bil postavljen tik ob lino, dovolj prostora pri nihanju.


Veliki baročni oltar sv. Fabijana in Sebastijana iz leta 1733 je do leta 1808 stal v kapeli sv. Frančiška Ksaverija poleg župnijske cerkve v Loki.

dozorelega mehkega stila, ki predstavlja enega redkih odmevov Ptujske gore (Cevc 1963: 173–174). Na jugozahodni strani zvonika je tik pod streho vidna letnica 1670 (?), ki sporoča leto postavitve zvonika in ustreza njegovemu stilnemu značaju (Stopar 1973: 113). V vrhnjem nadstropju visi edini bronasti zvon iz leta 1968, ki je bil kupljen leta 2004 od podružnice sv. Jurija v Šentjurju na Polju.396 Oprema Veliki baročni oltar sv. Fabijana in Sebastijana je iz leta 1733 s sočasnimi kipi in tabernakljem. Oltar, ki je prvotno stal v kapeli sv. Frančiška Ksaverija poleg žu396 Zvon ima napis: »SV. JURI ŽUPLJANI BREG 1968« in ime izdelovalca »S – POPOVIC«.

pnijske cerkve v Loki, so leta 1808 kupili in prenesli na Polano. V niši je danes le kip sv. Sebastijana, saj je bil kip sv. Fabijana leta 1988 ukraden. Ob straneh sta kipa sv. Roka levo in sv. Lenarta desno. Gredo nosita par stebrov. Na vrhu grede sta paroma cvetlični košarici. V atiki je v oblakih upodobljeno trnjevo srce obdano z žarki.397 Oba stranska oltarja z zidanima menzama imata preprosta oltarna nastavka iz srede 18. stoletja. V levem oltarju, posvečenem sv. Družini, je skupina kipov Jezusa, Marije in Jožefa. Na oltarni menzi so preprost tabernakelj ter kipa Marije Brezmadežne398 iz lesa in Lurške Matere Božje iz mavca. Desni oltar sv. Štefana ima v niši sliko naslovnega svetnika (olje na platno). Cerkev ima štirinajst podob križevega pota (olje na platno) dunajskega slikarja Antona Probsta iz leta 1886, ki so bile prinešene iz župnijske cerkve v Loki leta 1981. V cerkvi hranijo kamniti gotski kip brez glave, stilno soroden kipu, ki je vzidan na zvoniku. Tudi njega odlikuje bogat slap gub, značilen za začetek 15. stoletja. Klopi v cerkvi so novejše, le tri kopi v zadnjem delu ladje so še prvotne, stare. Orožen poroča, da je bila Božja služba v cerkvi nekdaj 20. januarja, 19. marca, v nedeljo pred praznikom sv. Janeza Krstnika in 26. decembra (Orožen 1881: 445). Danes je sv. maša v cerkvi najmanj trikrat na leto. Glavna slovesnost – »žegnanje« – je v soboto ali nedeljo okoli 20. januarja, ko je praznik cerkvenih patronov sv. Fabijana in Sebastijana, in ga združijo z licitacijo krač,399 teden dni pred binkoštmi, na zahvalno nedeljo, občasno pa še nekajkrat med letom.

397 Gajšnik v svoji kroniki poroča, da je bila v atiki nad kipoma sv. Fabijana in Sebastijana slika sv. Neže. 398 Kip je bil prinešen v cerkev okoli leta 1986 iz župnišča v Loki. 399 Licitacija krač poteka na Polani od leta 2003, od leta 2004 pa v sami cerkvi z dovoljenjem škofa.

255


256

Pogled na Ĺ entjur na polju, HE Vrhovo ter v ozadju na loĹĄko polje in Loko, 2006


Nataša Podkrižnik

Cerkev sv. Jurija v Šentjurju na Polju

Cerkev sv. Jurija v Šentjurju na perorisbi loškega župnika Janeza Krstnika Gajšnika iz leta 1747

Sprehod skozi zgodovino cerkve Gručasta vas Šentjur na Polju, nekdaj imenovana Sv. Jurij na Polju, leži jugovzhodno od Loke pri Zidanem Mostu, na rodovitnem naplavljenem ravninskem delu levega brega reke Save. Na vzhodnem robu vasi stoji na 190 m nadmorske višine podružnična cerkev sv. Jurija s pokopališčem. Zanimiva lega na rečni ravnici se najverjetneje navezuje na aktivno vlogo cerkve ob reki Savi, ki je kot starodavna plovna pot povezovala Zgornje Posavje in Posavinje z Dolenjsko ter širše s panonskim in balkanskim prostorom. Obrečna ravnica pod Radečami je namreč ponujala ugodne možnosti za poselitev obeh bregov reke, ki sta bila povezana s številnimi brodovi.400 Zgodnjo in precej intenzivno poselitev tega področja dokazujejo številna arheološka najdišča. Omeniti velja prazgodovinsko naselbino na Gradišču nad Bregom, gomilno grobišče v gozdu Dobrava nad nekdanjim dvorcem Gomila na desnem bregu Save ter številne naključne prazgodovinske in antične najdbe.401 V zvezi s cerkvijo sv. Jurija je nujno omeniti tudi rimski »sveti okraj« s svetiščem Savusa in Adsalute v Podkraju pri Hrastniku. Tema božanstvoma sta posvečena tudi zaobljubna kamna, ki sta bila do leta 2001 vzidana v podbojih pokopališkega vhoda v Šentjurju. Najdbi pričata o povezanosti prebivalstva z reko in o načinu verovanja, hkrati pa odpirata vprašanje prvotne lokacije obeh napisov ter njune zveze s cerkvijo sv. Jurija. Patrocinij in lokacija cerkve verjetno nista naključna in kažeta možne vplive predkrščanskih tradicij. Kljub pozni posredni omembi v krškem vizitacijskem protokolu iz leta 1545 je cerkev po svoji zasnovi verjetno srednjeveška. O starejši arhitekturni zasnovi govorita patrocinij402 in tlorisna zasnova s kvadratnim prezbite400 V srednjem veku se omenjajo brodovi pri Radečah, Loki pri Zidanem Mostu, Kompoljah, Sevnici, Brestanici, Krškem, Brežicah…; (prim. Jože Curk, Radeče in njihova okolica – gradbeno zgodovinska skica, Časopis za zgodovino in narodopisje, 50 (n. v. 15),1979, 79; Ivan Mlinar, Zidani Most v zgodovini, Kronika, 4, 1956, 69; Miha Kosi, Potujoči srednji vek. Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem, Ljubljana 1998, 258). 401 Prim. poglavja: XIII. 5. Loka pri Zidanem Mostu; XIII. 9. Radeče; XII. 5. Boštanj; XII. 20. Sevnica, v: Arheološka najdišča Slovenije (ur. Stane Gabrovec idr.), Ljubljana 1975, 264–265, 265–266, 247–248 in 257. 402 Patrocinij sv. Jurija sodi pri nas med najpomembnejše stare patrocinije, saj sega svetnikov kult v obdobje zgodnjega krščanstva. Juriju je v Sloveniji posvečenih 88 cerkva, med njimi več prafarnih, romanskih in cerkva z romansko osnovo; prim. Truhlar 1980: 159.

257


258

rijem, ki nakazuje možno romansko zasnovo. Cerkev se ponovno omenja v popisu štajerskih župnij Polidorja Montagnane iz let 1592–1596. Prvotno je bila cerkev preprosta enoladijska z ravnim stropom, ki jo je zaključeval nekoliko ožji, ravno zaključen prezbiterij. Stene so verjetno odpirala manjša okenca, ki so bila domnevno zazidana v 1. desetletju 16. stoletja, ob nastanku poslikave Jurijevega mučeništva. Večje predelave je cerkev doživela v letu 1621, ko je bila povišana ladja, obenem so bile izvedene nove okenske odprtine in s tem uničen večji del dveh prizorov Jurijevega cikla.403 Glede na najmlajši grafit z letnico je bila poslikava prepleskana po letu 1612 oz. najkasneje v letu 1621. Do požara v letu 1740 je imela cerkev v ladji poslikan lesen strop (KLDB 1937: 298). Desni stranski oltar, ki je bil prvotno posvečen sv. Nikolaju, zavetniku brodarjev in čolnarjev, so leta 1746 posvetili sv. Notburgi, zavetnici kmečkih ljudi in njihovega dela ter priprošnjici pri boleznih živali. Pri tem so na oltar postavili sliko sv. Notburge, ki je zamenjala sliko sv. Nikolaja (Orožen 1881: 446). Leta 1853 je bil postavljen sedanji veliki oltar sv. Jurija, ki ga je leta 1885 obnovil Fran Krašovic, pozlatarski mojster iz Celja. Z Gajšnikove perorisbe v topografiji iz leta 1747 je razvidno, da je cerkev v 18. stoletju obdajal kamniti zid s poudarjenim zastrešenim vhodom. Pred vhodom v cerkev je na mestu današnjega zvonika stala lesena lopa, v kateri naj bi po zapisih stal oltar. Zvonik se je dvigal nad vhodno fasado, ki sta jo v zgornjem delu odpirali dve manjši kvadratni okenci. Prezbiterij je bil nižji od ladje in pokrit s samostojno strešico. Kot je razvidno z risbe,

Cerkev sv. Jurija v Šentjurju na perorisbi loškega župnika Janeza Krstnika Gajšnika iz leta 1747

403 Omenjeni napis z letnico 1621 je še danes izpisan na zunanjem oste­nju polkrožno sklenjenega okna na južni steni ladje.

so ladjo osvetljevala tri krožno zaključena okna, dve v južni in eno v severni steni. Po Orožnovih zapisih naj bi bil današnji trinadstropni zvonik pozidan na mestu lesene lope po letu 1766, po smrti loškega župnika Janeza Krstnika Gajšnika. Tudi ta cerkev je bila za časa jožefinskih verskih reform leta 1784 obsojena, da jo zaprejo in opustijo, po posredovanju davčne občine pa je bila dovoljena kot pomožna cerkev župnijski cerkvi. Leta 1801 je bila k južni steni prezbiterija prizidana zakristija in cerkev je dobila novo streho (Ripšl: 61). Leta 1808 je cerkev dobila nov mali bronasti zvon, posvečen štirim evangelistom, ki je bil kupljen od cerkve sv. Ilja v Zidanem Mostu,404 srednji zvon z napisom in letnico 1663 je cerkev kupila od sevniške podružnične cerkve sv. Matere božje v Šmarju,405 veliki zvon pa je leta 1837 ulil Anton Samassa iz Ljubljane (Orožen 1881: 446). Od vseh zvonov se je do danes ohranil srednji, ki leži v vrhnjem nadstropju zvonika. Leta 1817 je bila na novo prekrita zvonikova streha. Leta 1860 so na cerkvenem stolpu namestili novo uro, ki so jo odkupili od župnijske cerkve sv. Janeza Krstnika na Razborju. Leta 1890 je bila popravljena skrilasta streha na zvoniku. Kot navaja župnijska kronika, je več obnovitvenih del cerkev doživela še med letoma 1906 in 1907. V letu 1906 so v cerkvi položili betonski tlak ter prepleskali notranjost. Za glavni oltar je bilo kupljenih šest novih masivnih bronastih svečnikov. Na moški strani so postavili pet novih klopi, v južni steni ladje pa zazidali stranski vhod v cerkev. Zazidavo je kronist kasneje komentiral z besedami: »Pa je škoda, da so jih zazidali, tam so hodili moški v cerkev, potem ko so bila ta vrata zazidana, so začeli zunaj ostajati.« V letu 1907 je bil narejen nov oltarni nastavek na desnem stranskem oltarju sv. Notburge, nastavek na levem Marijinem oltarju pa je bil obnovljen. Istega leta je bil postavljen tudi nov pevski kor, prebarvana prižnica, osem lesenih svečnikov na stranskih oltarjih pa je bilo posrebrenih. Za organizacijo vseh del sta skrbela cerkvena ključarja Anton Novak iz Šentjurja in Franc Vovk z Brega (ŽU Loka, Kronika … I, 186–187). Kot še navaja kronika, je na dan vseh svetnikov leta 1910 počil veliki bronasti zvon,406 zato so naslednje leto 404 Na malem 124 funtov (69 kg) težkem zvonu z glasom fis je bil napis z imeni štirih evangelistov »Mattheus, Marcus, Lucas, Ioannes«. 405 Zvon je težak okoli 100 kg in opremljen z napisom »+ IESV FILI DEI VIVI MISE. (RERE) NOBIS. + 16 63« 406 Zvon, ki je bil težak 233 kg, je bil leta 1837 vlit pri Antonu Samassi v Ljubljani.


Nova bronasta zvonova na okrašenem vozu pred cerkvijo 8. septembra 1928.

domačini kupili nov bronasti zvon, ki je bil vlit pri Maksu Samassi v Ljubljani.407 Leta 1914 je bil spodnji del zvonikove strehe prekrit s »kositrno« pločevino, zgornji del zvonikove strehe pa je ohranil škriljasto kritino. Prva svetovna vojna je decembra 1916 vzela dva od treh bronastih zvonov, velikega, ki je bil star šele pet let, in malega. V zvoniku je ostal srednji zvon z letnico 1663. Februarja 1918 je cerkev izgubila še orgle, saj so po ukazu vojaške uprave iz orgel pobrali cinaste piščali, ki so tehtale štiri kilograme. 8. septembra 1928 je domači župnik blagoslovil nova bronasta zvonova, ki sta bila vlita v livarni Bühl v Mariboru. Veliki zvon, težak 479 kg, z glasom a, je bil okrašen s podobo sv. Jurija, mali zvon, težak 231 kg (drugi po vrsti), z glasom cis, pa je krasil lik Žalostne matere Božje. Oba zvona sta bila odvzeta med drugo svetovno vojno. Leta 1931 je bila prebeljena notranjost cerkve in popravljena okna. Jeseni 1933 je bil spodnji del zvonikove strehe prekrit s pločevino, zgornji del pa dopolnjen z dotedanjim škriljem. Leta 1939 je neimenovani dobrotnik kupil štiri bronaste svečnike za levi Marijin oltar. Leta 1963 je bila prebeljena notranjost cerkve, zunanjost pa je bila ometana z zelenim cementnim obrizgom. V letu 1965 je rezbar Hinko Podkrižnik iz 407 Zvon je bil težak 548 kg in uglašen z glasom G.

Šentjurja pri Celju obnovil vse tri oltarje, istega leta pa je domačin Ivan Imperl napeljal v cerkev elektriko. V nedeljo 23. junija 1968 je bil blagoslovljen nov srednji bronasti zvon v čast sv. Juriju. Botri novemu zvonu so bili: Marija Jurman, zakonca Jože in Antonija Trebše ter Marija Trbovc, vsi iz Šentjurja. Na praznik sv. Štefana 26. decembra 1971 je bil blagoslovljen nov veliki bronasti zvon, težak 209 kg, ki je bil vlit v Beogradu. Akcijo zanj je vodil tedanji ključar Jurij Jezernik z Brega. Botri novemu zvonu so bili: zakonca Ivan in Marija Imperl, zakonca Ivan in Štefka Zabasu ter zakonca Anton in Jožefa Kožar, vsi iz Šentjurja. Leta 1979 je bil zvonik v celoti prekrit z bakreno pločevino, nameščen je bil tudi strelovod. Leta 1985 je cerkev dobila novo ostrešje in bila na novo prekrita z bobrovcem. V maju 1986 je bil prepleskan spodnji del stare pločevinaste strehe na zvoniku. Leta 1989 je bila obnovljena notranjost cerkve. Med obnovitvenimi deli in obnovi sten so bile naključno odkrite freske na južni steni, izveden je bil betonski estrih, pod novimi klopmi pa rahlo dvignjen podij obložen s terazzo ploščicami. Izdelan je bil tudi lesen daritveni oltar. Klopi in daritveni oltar je izdelal Anton Knez z Brega. Leta 1990 je zunanjost cerkve dobila novo fasado. Leta 1996 je bil spodnji del zvonikove strehe, do te-

Botri novih dveh zvonov, slikani pred zvonikom 8. septembra 1928. Tretja z leve zakonca Janez in Marija Prebevšek iz Račice pri Loki, zakonca Gašper in Ana Kuhar iz Šentjurja, Janez Jurman iz Šentjurja, ostali neznani.

259


tne funkcije.410 Napis, ki je povsem zabrisan, naj bi se po prepisu Ignacija Orožna glasil (Orožen 1881: 447–448): Napis na prvem kamnu

Napis na drugem kamnu

Po Balduinu Sarii411 pa se napis v kamnu nekdanjega severnega stebra glasi: »Savo et Adsalutae Caius Memmius VSLM«, napis v kamnu nekdanjega južnega stebra pa: »Adsallutae sacrum Lucius Servilius Eutyches(?) cum suis gubernatoribus votum solvit libens merito«. Votivna kamna sta od maja 2008 na ogled v stalni muzejski zbir-

260

Blagoslovitev novega bronastega zvona 23. junija 1968. Loški župnik Rudolf Jerman podaja kladivce za udarec po novem zvonu njegovi botri Mariji Jurman (z ruto). Poleg nje stoji ob vhodu botra Marija Trbovc, v zvonici pa botra, zakonca Jože in Antonija Trebše. Desno ob vhodu stoji Martin–Martink Zupančič, dolgoletni pritrkovalec.

daj krit s staro pločevino, prekrit z novo, bakreno. Naslednje leto je bil z enakim materialom oblečen zahodni rob strehe ladje ob zvoniku. Poleti 2001 so zaradi razpadanja in dotrajanosti odstranili nizek kamnit parapetni zid okoli pokopališča in pozidali nov zid iz betonskih kvadrov. Sočasno je bil preurejen tudi vhodni del, kjer sta bila iz podstavkov obeh stebrov po strokovnem nasvetu pristojnega Zavoda za varstvo kulturne dediščine, OE Celje, odstranjena rimska zaobljubna kamna, postavljena v čast rečnima božanstvoma Savusu in Adsaluti.408 Glede na bližino rimskega »svetega okraja« s svetiščem Savusa in Adsalute v Podkraju pri Hrastniku je možno, da kamna izvirata prav od tam409 ali morda celo iz doslej neznanega svetišča bližje Šentjurju. Votivne kamne so namreč kot priprošnje za srečna potovanja po reki postavljali zlasti brodarji in čolnarji in pričajo o povezanosti prebivalstva z reko in o načinu njihovega verovanja. V božanskem paru Savusa in Adsalute je namreč mogoče videti plemenski božanstvi keltskih Tavriskov, ki ju je interpretatio Romana povezovala zlasti s plovbo po Savi. Izrazito zavetniški značaj keltskih moških plemenskih božanstev bi utegnil kasneje najti krščanski izraz prav v čaščenju sv. Jurija, ki ima podobno široke prvotne kul408 Prepise napisov prinaša sredi 18. stoletja že Gajšnik v svoji Topografiji (1747) in Orožen 1881: str. 447–448; znanstvene objave tekstov pa: Viktor Hoffiler, Balduin Saria, Antike Inschriften aus Jugoslavien 1. Noricum und Pannonia Superior, Zagreb 1938, str. 14 (No. 26, 27); Šašel Kos 1994, str. 99–122; Šašel Kos 1999: 93–119. 409 Šašel Kos 1994: 95, 100.

AD SALLVIAE SACR L SERVILIVS I CV . . ERN TIV . .

S..I.I.. AD SAL LV . . . CAI . . . N . . . V S IN

ki Kamni govorijo na gradu Sevnica. V nedeljo, 14. marca 2004, je tedanji mariborski škof Franc Kramberger blagoslovil nova bronasta zvonova, srednjega in malega, ki ju je vlilo podjetje Feralit iz Žalca.412 Ob tem sta bila dotedanji srednji in mali zvon sneta iz zvonika, saj stari trije niso bili v sosvočju. Stari srednji zvon je bil še istega leta prodan podružnici sv. Fabijana in Sebastijana na Polani, dotedanji mali bronasti zvon pa danes leži snet v prvem nadstropju zvonika. Konec marca istega leta je bilo urejeno električno samodejno zvonjenje. V poletnih mesecih v letih 2005 in 2006 je potekalo sistematično odkrivanje in restavriranje gotskih fresk na južni steni ladje. Dela je opravila restavratorka Irena Čuk s sodelavci iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine, OE Maribor. Med restavriranjem je bil zaradi odkritja dveh novih prizorov Jurijevega mučeništva v skrajnem levem delu južne stene odstranjen desni stranski oltar z zidano oltarno menzo. Odločitev, ki jo je sprejela pristojna služba za varstvo kulturne dediščine, je bila sprejeta zaradi izjemne kakovosti in dobre ohranjenosti dela 410 Peter G. Scherrer, Der Kult der namentlich bezeugten Gottheiten im römerzeitlichen Noricum, Wien 1984 [tipkopisna disertacija, Geisteswissenschaftliche Fakultät der Universität Wien], 168–193; Anđelko Badurina, Juraj, sveti, v: Leksikon ikonografije, liturgike i simbolike zapadnog kršćanstva, Zagreb 1979, str. 308–310; Mira Strmčnik Gulič, Legen – Sveti Jurij. Zakladnica podatkov, Kranj 1994: 5, 7; Truhlar 1980: 159–168. 411 Balduin Saria, Antike Inschriften aus Jugoslavien 1. Noricum und Pannonia Superior, Zagreb 1938, 14 (No. 26, 27); Šašel Kos 1994: 99–122; Šašel Kos 1999: 93–119. 412 Srednji zvon je težak 160 kg in ima glas d, mali zvon pa je težak 97 kg in ima glas f.


fresk, ki imajo glede na povprečno kvaliteto oltarja neprecenljivo likovno vrednost. Obnova fresk je potekala pod strokovnim vodstvom pristojne službe za varstvo kulturne dediščine, OE Celje, dela pa je v celoti financiralo ministrstvo za kulturo. Jeseni 2006 so bila restavratorska dela na freskah končana, konec istega leta pa je bila v cerkvi obnovljena električna napeljava in urejena osvetlitev (Podkrižnik, v: VS 43/06 (2007), 207–208). Leta 2007 so domačini župljanom Zidanega Mosta vrnili kip Matere Božje – »begunke«, ki je stal na menzi desnega stranskega oltarja. Marijin kip je izviral iz kapele, ki je stala poleg cestnega mostu v Zidanem Mostu, ki je bila med drugo svetovno vojno porušena. V cerkev v Šentjurju je bil kip prenešen v sedemdesetih letih 20. stoletja. Po dvainšestdesetih letih so po predhodni obnovi Zidanmoščani kip Matere Božje na praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta 2007 slovesno prepeljali iz Loke v Zidani Most s splavom po Savi. V septembru 2007 je bila prepleskana tudi notranjščina cerkve. Sv. maše so bile nekdaj v cerkvi na dan sv. Jurija (24. april), 25. aprila na prvi prošnji dan, na praznik v nedeljo po sv. Jakobu, prvo nedeljo po sv. rešnjem telesu, v nedeljo po prazniku povišanja sv. križa in na sv. Notburgo (14. september). Maša se je nekdaj brala tudi vsak petek v poletnem času, ki jo je bil loški kaplan dolžan opraviti za Henrika Krištofa pl. Messenbergerja, ki je okoli leta 1536 ustanovil fundacijo, s katero je poskrbel za letno oskrbo kaplana loške župnije. 10. avgusta 1803 je lavantinski ordinariat dovolil, da se lahko ustanovne svete maše opravljajo v župnijski cerkvi v Loki (Orožen 1881: 446–447). Danes so svete maše v cerkvi vsak četrtek, tradicionalno pa na Jurjevo nedeljo, ko je glavni shod, 1. novembra (vsi sveti), 2. novembra (vernih duš dan) in na zahvalno nedeljo, ki je bila uvedena za časa župnika Milana Strmška. Opis cerkve Okoli cerkve leži vaško pokopališče, ki ga zaključuje zid s poudarjenim vhodnim delom z dvokrilnimi kovanimi vrati z letnico 1884.413 Ob zidu stoji leseno razpelo s kipom Kristusa, ki je izdelan v baročni tradiciji. Pod razpelom je vrezana letnica 1896. 413 V času gradnje železniške proge Zidani Most–Zagreb sredi 19. stoletja so na pokopališču pokopavali železniške delavce, ki so umrli za kolero in drugimi boleznimi.

261

Zunanjost cerkve sv. Jurija

Cerkev je podeželjska podružnična cerkev, ki s svojo starostjo in likovno-arhitekturno vrednostjo zagotovo predstavlja kvalitetnejši primer cerkvene arhitekture Posavja. Zunanjost in notranjost cerkve kažeta z izjemo zvonika, ki je po svoji zasnovi iz druge polovice 18. stoletja, enovito podobo 17. stoletja. V osnovi je cerkev srednjeveška, domnevno romanska zgradba z ravno krito ladjo in kvad­ratnim prezbiterijem, ki se je v teh krajih z matično cerkvijo v Laškem pojavil v 13. stoletju in ostajal aktualen še naslednji dve stoletji. Cerkev sestavljajo zvonik, ki se dviga ob zahodni steni pravokotne ladje, kvadratni prezbiterij in ob njegovo južno steno prizidana zakristija. Zvonik ima talni zidec, ladja in prezbiterij sta brez njega. Ladjo in prezbiterij prekriva dvokapnica z bobrovcem. Prezbiterij je členjen z lizenasto poudarjenimi vogali in poudarjen z dvema iz kamna zidanima vogalnima opor­nikoma, ki se dvigata nad pravokotnima blokoma. Cerkveno ladjo odpirata le dve polkrožno zaključeni poševno vrezani okni na južni steni. O času obno-


262

Notranjost cerkve sv. Jurija pred letom 1963

Notranjost cerkve sv. Jurija danes

ve cerkve in nastanka okenskih prebojev priča napis v ostenju desnega okna s sekundarno izpisano letnico 1621 IHS G M V prezbiteriju so tri pokončno pravokotna okna, v severni in vzhodni steni okni zapirata kovani mreži, okno v južni steni pa je s prizidavo zakristije postalo slepo. Trinadstropni zvonik kvadratnega tlorisa se zaključuje s preprosto čebulasto streho, krito z bakreno pločevino. Stolp je visok 19 m. Zahodno steno prvega in drugega nadstropja zvonika odpira pokončno pravokotno okno, vrhnje nadstropje pa na vseh štirih straneh velika polkrožna okna. Tik nad vrhnjim oknom na vzhodni in zahodni fasadi zvonika sta ohranjeni platišči nekdanje stolpne ure. V zvoniku visijo trije bronasti zvonovi,414 veliki zvon, ulit leta 1971 v Beogradu,415 srednji zvon, ki je bil kupljen leta 2004,416 in mali zvon,417 ki je bil kupljen isto leto. V vrhnjem nadstropju leži snet bronasti zvonček z napisom in letnico CRIS 1912, v prvem nadstropju pa bronasti zvon z letnico 1663, ki je bil v uporabi do leta 2004 in je najstarejši zvon v loški župniji. Napis na njem se glasi: »+ IESV FILI DEI VIVI MISE.(RERE) NOBIS. + 16 63« (Jezus, sin živega Boga, usmili se nas). Nad vhodom v zvonico je polkrožna niša z leseno plastiko sv. Jurija na konju v boju z zmajem, ki je preprosto ljudsko delo. Zadnjič je bila obnovljena leta 1990. V cerkev vodi prehod skozi zvonico, ki je odprta le s krožnim lokom na zahodni strani. Do vhoda se spuščata dve stopnici, glavni vhod je oblikovan pravokotno, zapirajo ga dvokrilna vrata z vratnicami, ki so oblikovane v obliki ribje kosti. Ohranjeni sta stara kljuka in ključavnica.

Ladja pravokotnega tlorisa ima raven lesen ometan strop. Dolga je 9,60 m, široka 5,60 m in visoka 6,16 m. Tla cerkve pokriva betonski estrih, ki je oblikovan v rastru ploščic, ob straneh ladje je urejen podest s teraco oblogo iz leta 1989. Na podestu so postavljene lesene cerkvene klopi. Kor ima leseno okrasno rezljano ograjo, ki je morda še v jedru iz 17. stoletja oz. izdelana v tradiciji tega časa. Osrednji del s tremi marmoriranimi pravokotnimi polji zaključujeta stebriča, okra­šena z motiviko luske in okovja, tipičnima elementoma krasitve prve polovice 17. stoletja. V srednjem polju ograje spodaj je vidna letnica 1907, ki bi se lahko navezovala. na čas popravila oz. nove postavitve kora. V kornem delu južne ladje je bil pri restavratorskih delih v letu 2005 odkrit zazidan kamnit pravokoten portal, ki je domnevno služil kot zunanji prehod na kor. V zvonik vodi na zahodni steni po dveh lesenih stopnicah polkrožen vhod z lesenimi enokrilnimi vratnicami.418 Na koru je skozi loputo v stropu vhod na podstrešje. Kvadratni prezbiterij je ožji in malce nižji od ladje. Dolg je 5,50 m, širok 4,90 m in visok 6,10 m. Tla prezbiterija pokriva betonski estrih v rastru ploščic, pokriva pa banjasti obok s tremi pari sosvodnic, ki se dvigajo s pilastrov. V severni in južni steni sta v višini oken slepi, krožno zaključeni niši. V prezbiteriju visi novejša večna luč.419 V južni steni prezbiterija vodi vhod v zakristijo skozi preprost pravokoten portal. Zakristija ima raven ometan strop, tla pokriva betonski estrih, ki se nadaljuje v enaki višini kot v prezbiteriju. Južno in vzhodno steno odpirata mali pokončni pravokotni okni s kovanima mrežama,

414 415 416 417

Na tramu nad velikim zvonom je z rdečo barvo izpisano »Ž. J. KLEPAR 1933«. Zvon, ki je težak 209 kg, je brez napisa ali letnice. Zvon ima napis »SV. JURIJ, PROSI ZA NAS! FŽ 2009 LETA 2004«. Zvon ima napis »MARIJA POMAGAJ JE TVOJE IME! FŽ 2010 LETA 2004«.

418 Na notranji strani vrat je ohranjena letnica 1878 in stari podpisi domačinov. 419 Župnijska kronika poroča, da je nekdaj z oboka pred oltarjem visel lesen angel s svečnikom.


v zahodni steni pa je vhod v zakristijo skozi pravokoten portal z enokrilnimi v obliki ribje kosti oblikovanimi vratnicami. V zakristiji stoji preprosta zakristijska omara s predalnikom in nova dvokrilna omara.

ni steni, levo od prižnice, so se farani odločili za njegovo odstranitev in postavitev kipa sv. Notburge na konzolnem podstavku na mestu oltarja. Oltarni nastavek je hranjen v župnišču v Loki pri Zidanem Mostu. Oltar sv. Notburge je povprečno delo s ploskovito oblikovano oltarno kuliso. Ob kipu sv. Notburge v glavOprema ni niši je bil na levem krilu upodoCerkev ima danes dva oltarja, do bljen sv. Nikolaj in desno sv. Hieroleta 2005 pa so v cerkvi stali trije. Venim. Atiko je krasila poslikava z moliki oltar sv. Jurija je povprečno delo tivom Jezusa v podobi otroka s kriiz leta 1853. Ob glavni niši s sv. Jurižem v rokah. Oltarni nastavek je bil, jem stojita levo evangelist Marko in kot poroča župnijska kronika, izdedesno sv. Florijan. Oltarno atiko kralanšele leta 1907, pred tem pa ga po si kip sv. Antona Padovanskega. Olpodatkih iz kronike sploh ni bilo.421 tarna kulisa je ploskovita in preprosta, Med pomembnejšo opremo v plastike pa toge in dokaj brezizrazne. Veliki oltar sv. Jurija iz leta 1853 cerkvi sodi več oljnih podob. Med O času izdelave in postavitve oltarja govori latinski napis, ki se skriva na oltarni predeli za ta- njimi zbuja pozornost zlasti janzenistični križev pot (olje bernakljem: »HOC ALTARE ST. GEORGIJ MARTIRIS, na platnu) iz leta 1808, ki so ga v Šentjurju molili vse do TEMPORE R. DNI MARCI PLESHNIK PAROCHI IN leta 1836422 in zagotovo sodi med redke primere ohranjeLAAG, EX ELEEMOSINIS, ERECTUMEST ANO RE- nih tovrstnih križevih potov na Slovenskem.423 Zadnja PARATAE SALVTIS. 1853. MARTIN Kimouz«.420 Na hrb- dvanajsta postaja levo ob velikem oltarju je v levem spotni strani oltarja levo zgoraj je napis, ki govori o obnovi dnjem kotu signirana: »Mi. KLEMEN PINXT 808.«424 Na severni steni ladje visi med prižnico in korom velioltarja leta 1885: »Ponovljeno leta 1885 pod gosp. župnikom Josip Sorglechner, ... gosp. Kaplan Blaž Kukovič cerkvena ka oljna slika sv. Notburge (134 x 87 cm) iz 18. stoletja, na ključarja: Jernej Zupančič, in Bošt. Dobovšek. Fran Krašo- južni steni prezbiterija, desno nad vhodom v zakristijo, vic pozlatarski mojster iz Celja. Konrad Skaza pomagač.« pa velika oljna slika sv. Jurija na konju v boju z zmajem (154 x 95 cm) iz 17. stoletja. To sliko, ki so jo še pred neNa hrbtni strani levega krila je izpisana letnica 1853. Levi stranski oltar, posvečen sv. Materi božji, je v osnovi kaj več kot dvema desetletjema v postnem času dvigovali iz druge polovice 17. stoletja, a je močno predelan. Obliko- pred nišo s kipom sv. Jurija, je Ferdinand Šerbelj pripivan je izrazito ploskovito. V niši je kip sedeče Marije z Je- sal slikarju Hansu Georgu Geigerju pl. Geigerfeldu, nozusom, ki po kvaliteti presega kvaliteto kipa sv. Notburge vomeškemu slikarju, imenovanemu tudi Mojster HGG, iz nekdanjega desnega stranskega oltarja. Krila in atiko ol- čigar dela so se ohranila na Dolenjskem, posamezna dela tarja krasijo oljne slike na lesu. Levo krilo krasi sv. Katari- pa hrani Narodna galerija v Ljubljani. Ob severni steni ladje se je ohranila še v tradiciji 17. na, desno sv. Barbara in atiko podoba sv. Lucije. Sv. Notburgi posvečen desni stranski oltar z zidano ol- stoletja izdelana prižnica z baldahinom. tarno menzo je bil po strokovni odločitvi pristojne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine v letu 2005 zaradi visoke umetnostnozgodovinske vrednosti odkritih prizorov fresk na skrajnem levem delu južne stene odstranjen. Župnijska kronika I., str. 187. Kljub predlogu zavoda, da se lahko oltar postavi ob sever- 421 422 Šerbelj 1994: 77. 420 Prevod: »Ta oltar Sv. Jurija mučenca je bil postavljen iz miloščin v letu odrešenja 1853, ko je bil čast.(iti) Gos.(pod) Marko Plešnik župnik v Loki. Martin Kimouz.«

423 Jožefinski ali janzenistični križev pot – reforma frančiškanskega križevega pota, uvedejo se nove postaje križevega pota, pri tem pa se odstranijo mnogi baročni primerki. 424 Križev pot je domnevno naslikal mojster Mihael Klemen, ki je leta 1782 obnovil veliki oltar Sv. Duha v cerkvi na Čelovniku nad Loko.

263


Freske Največje bogastvo cerkve so poznogotske freske v notranjščini, ki pokrivajo večji del južne ladijske stene. Šentjurske freske, ki so bile odkrite naključno pri obnovitvenih delih leta 1989, restavrirane pa v letih 2005 in 2006, prinašajo v slovensko stensko slikarstvo ikonografsko izjemen primer upodobitve Jurijeve legende oz. prizorov mučeništev sv. Jurija, zavetnika cerkve.425 Cikel fresk pokriva notranjščino južne stene ladje. Prizori so razvrščeni v dveh vodoravnih, na posamezna polja razdeljenih pasovih, ki jih zaključuje s patroniranim vzorcem okrašena bordura. Zaradi oken, ki sta uničili velik del poslikave ter po­škodb nad tlemi, je cikel precej okrnjen, vendar se je od prvotnih osmih prizorov

264

425 Edini doslej znani cikel svetnikove legende je do druge svetovne vojne krasil stene kapele v bližini gradu na Igu. Cikel, ki je nastal sredi 15. stoletja, je prvotno obsegal sedem prizorov, sredi tridesetih let 20. stoletja pa so bili fragmentarno ohranjeni le še trije: Jurij pred kraljem, obtožen krsta čarovnika Atanazija, Jurijev boj z zmajem (brez konja) in Jurijevo obglavljenje; prim. France Stele, Slikarstvo v Sloveniji od 12. do 16. stoletja, Ljubljana 1969, 89.

Sv. Jurij v boju z zmajem iz 17. stoletja

Jurij pred sodnikom Dacijanom

Jurijeva molitev


ohranilo šest relativno dobro ohranjenih barvno svežih prizorov. V zgornjem pasu, kjer so vidne negativne posledice barokizacije cerkve s prestavitvijo in povečanjem okenskih odprtin, se je skrajno levo v celoti ohranil prizor Jurija pred sodnikom, sledi Sv. Notburga iz 18. stoletja prizor Jurijevega mučenja s kavlji in fragment mučenja z mučilnimi kolesi. V spodnjem pasu si sledijo novoodkriti prizor Jurijevega mučenja v kotlu, prizor Jurijevega ožiganja z baklami, svetnikova molitev in Jurijevo obglavljenje. Kljub temu da je bil v srednjem veku sv. Jurij eden najbolj čaščenih in upodabljanih svetni­kov, likovna umetnost ni izoblikovala stalne in zavezujoče ikonografije njegove legen­de. Svetnik se kot predstavnik štirinajstih priprošnjikov pojavlja kot zavetnik pred mnogimi nevarnostmi in stiskami: kugo, vojnami, kot zavetnik zemlje, posevkov, živine, kmetov in pastirjev. V vlogi zavetnika križarjev, vitezov, vojakov in popotnikov se patrocinij sv. Jurija pogosto navezuje na naselitvene strukture ob starih tranzitnih poteh. Poglavitni vir za njegovo življenje in mučeni­štvo v poznem srednjem veku ostaja znamenita Zlata legenda (Legenda Aurea) Jakoba de Vora­gine iz 13. stoletja, ki se je prepisovala in ponatiskovala še v naslednjih stoletjih ter je ostajala osnova celotne zahodne ikonografije. Znani in ohranjeni Jurijevi cikli v evropski umetnosti upodabljajo predvsem številne postaje svetnikovega muče­ništva, ki pa se v nadrobnostih od primera do primera razlikujejo. Poleg občutno skrajšanega (in starejšega) cikla v danes propadli cerkvi sv. Jurija nad Igom iz okoli 1460 je »šentjurski cikel« edina znana in ohranjena Jurijeva legenda iz srednjega veka pri nas. Posamezne prizore je mogoče identificirati v primerjavi z nekaterimi v bližnjih alpskih krajih, katerih najpomembnejši je obse­žen cikel v cerkvici sv. Jurija v Gerlamoosu v Zgornji Dravski dolini na Koroškem, ki ga je ustvaril Tomaž Beljaški (Tomaž Artula) okoli leta 1480.

3 Odkrite freske s prizori legende sv. Jurija na južni steni ladje

Prvi prizor levo zgoraj, ki je bil odkrit med restavratorskimi posegi, prikazuje domnevni prizor Jurija pred sodnikom Dacijanom, ki je svetnika, kot govori legenda, poskušal odvrniti od krščanske vere. V višini okenskih odprtin se je skoraj v celoti ohranil prizor svetnikovega mučenja s krepeli. Osrednji del slikovnega polja pokriva lesenemu križu podobno stojalo, na katero je privezan Jurij, h kateremu ob straneh pristopata biriča in s krepeli maličita njegovo golo telo. Od zadnjega prizora v zgornji vrsti je ohranjen le fragment, v katerem lahko prepoznamo Jurijevo mučenje z mučilnimi kolesi. Prvi prizor v levem delu spodnjega pasu, ki se je tako kot drugi trije ohranil le v zgornjem delu, prinaša prizor svetnikovega mučenja v vrelem kotlu oz. vlivanje vrelega svinca v svetnikova usta. Prizoru sledi prizor ožiganja z baklami in Jurijeva molitev: po Zlati le­gendi in pogostih upodobitvah v drugih Jurije­vih ciklih gre za prizor, ko je svetnik z molitvijo dosegel, da se je Apolonov tempelj v Sileni, pred katerim se je zbrala poganska množica s kraljevo družino na čelu, podrl. Tempelj je na sliki upodobljen kot sodobna grajska arhitek­tura. Cikel svetnikovih mučeništev zaključuje prizor Jurijevega obglavljenja. Dejstvo, da je slonel večji del slovenske srednjeveške slikarske produkcije na poustvarjanju in predelavi starejših vzorov ter izhajal iz pobud, ki jih je prinašala na naša tla severnjaška grafika, potrjuje tudi ciklus fresk v Šentjurju. V prizorih zasledimo namreč neposreden vpliv grafičnih listov Mojstra E. S., ki služijo slikarju kot neposreden vzor pri oblikovanju posameznih kompozicij ter figur z značilno telesno fiziognomijo in obrazno gestikulacijo. Naslon na grafične predloge je očiten tudi v modnosti figur in elementih severnjaške arhitekturne kulise.

265


Bibliogr afija Debenjak, Doris, Božidar, Primož Veliki nemško-slovenski slovar. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 2001. Debenjak, Doris, Božidar, Primož Veliki slovensko-nemški slovar. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 2003.

266

Prizor Jurijevega mučenja v vrelem kotlu.

Po stilni analizi je treba slikarja povezati z osrednjeslovensko tradicijo Mojstra Bolf­ganga iz Crngroba. Figuralna tipika z značilnimi obraznimi potezami se neposredno navezuje na Mojstra Leonarda, avtorja vrste poslikav zadnjih let 15. in prvih let 16. stoletja na Gorenjskem in v okolici Ljubljane, katerih najpomembnejši sta na Krtini pri Dobu (ok. 1495–1500) in v Krašcah pri Moravčah (1504–1505, datirano in signirano). Mojster Leonard zastopa s še vedno anonimnim slikarjem z Ribnega pri Bledu (»Mojster sv. Jako­ba«) zadnjo fazo delavniške kontinuitete Mojstra Bolfganga, zato se določene paralele freskam v Šentjurju najdejo tudi v drugih delih te delav­niške združbe, npr. s precej starejšimi Mačami nad Preddvorom (1467) kot tudi s samim Moj­strom sv. Jakoba na Ribnem. Na podlagi teh ugotovitev in ob upoštevanju splošnega položaja v osrednjeslovenskem sten­skem slikarstvu okoli leta 1500 ni dvoma, da se je šentjurski slikar izučil v delavnici Mojstra Leonarda; glede na kronologijo del tega mojstra in domnevo, da je njegova delavnica kmalu po letu 1505 razpadla, lahko freske v Šentjurju datiramo v prvo desetletje 16. stoletja (ok. 1500–­1510). Odkritje teh fresk na štajerski strani potrjuje nadregionalni pomen te zadnje faze Bolfgangove delavniške kontinui­tete, saj so njeni posamezni predstavniki na pragu 16. stoletja zašli tudi na Primorsko (Ba­tuje, Branik, Kontovel pri Trstu).

Cevc, Emilijan Srednjeveška plastika na Slovenskem od začetka do zadnje četrtine 15. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 1963, 173–174, sl. 150. Höfler, Janez Srednjeveške freske v Slovenji. Vzhodna Slovenija. Ljubljana: Družina, 2004. Janša, Mateja Pregled stenskega slikarstva na spodnjem Štajerskem od konca 14. do sredine 16. stoletja. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2001, 53–56. Kovačič, Franc Zgodovina Lavantinske škofije: (1228–1928). Maribor: Lavantinski knozoškofijski ordinariat, 1928. Krajevni leksikon Dravske banovine: krajevni repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in tujskoprometnimi podatki vseh krajev dravske banovine. Ljubljana: Uprava Krajevnega leksikona dravske banovine, 1937. Mlinar, Ivan Zidani Most v zgodovini. V: Kronika IV. Časopis za slovensko krajevno zgodovino. Ljubljana, 1956, 68. Orožen, Ignacij (Ignaz) Das Bisthum und die Diözese Lavant, IV. Theil. 1. Das Dekanat Fraßlau. 2. Das Dekanat Tüffer. Celje: J. Rakusch, 1881. Hrani ŽU Loka pri Zidanem Mostu. Poglavje Župnija Sv. Helene v Loki (str. 426–467) je iz nemščine prevedla Marica Kramberger, Lenart v Slovenskih goricah.


Orožen, Janko Gradovi in graščine v narodnem izročilu. Gradovi in graščine ob Savinji, Sotli in Savi. Celje: Samozaložba, 1936, 235–237. Ožinger, Anton Oblikovanje župnij v prafari Laško. V: Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, št. 2, 1976, 283. Ožinger, Anton Vizitacije savinjskega arhidiakonata goriške nadškofije 1751–1773 (Vizitacijski zapisniki goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa 1752–1774), 2. zvezek, Ljubljana, 1991, 856–858. Podkrižnik, Nataša Freske v cerkvi sv. Jurija v Šentjurju na Polju. Diplomska naloga. Ljubljana: Oddelek za umetnostno zgodovine Filozofske fakultete v Ljubljani, 1996. Podkrižnik, Nataša Freske v Šentjurju na Polju. V: »Hodil po zemlji sem naši ...«. Marijanu Zad­nikarju ob osemdesetletnici. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2001, 285–296. Podkrižnik, Nataša Čelovnik, cerkev Sv. Duha. V: Varstvo spomenikov, 42, 2006, 21–22. Podkrižnik, Nataša Loka pri Zidanem Mostu, cerkev sv. Helene. V: Varstvo spomenikov, 42, 2006, 84–85. Podkrižnik, Nataša Čelovnik, cerkev Sv. Duha. V: Varstvo spomenikov, 43, 2007, 32–33. Podkrižnik, Nataša Šentjur na Polju, cerkev sv. Jurija. V: Varstvo spomenikov, 43, 2007, 207–208. Rybář, Miloš Laško gospostvo v dobi Babenberžanov. V: Časopis za zgodovino in narodopisje. Ljubljana: [s. n.], 1976. Splošna ureditev Rimskega misala: 3. izdaja. Ljubljana: Družina, 2002, 80, 95.

Stele, France Freske v cerkvi Sv. Duha na Čelovniku. V: Časopis za zgodovino in narodopisje. Ljubljana: [s. n.], 1930, 89–98. Stopar, Ivan Topografija sakralnih spomenikov v občini Sevnica. Terenski zapiski. Hrani Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Celje, 1974. Šašel Kos, Marjeta Savus and Adsaluta. Arheološki vestnik, 45, 1994, 99–122. Šašel Kos, Marjeta Savus and Adsalluta. V: Pre-Roman divinities of the eastern Alps and Adriatic. Situla, 38, Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1999,93–119. Šerbelj, Ferdinand Križev pot Antona Cebeja v okviru tradicije: prispevek za zgodovino križevega pota v Sloveniji. Katalog. Ljubljana: Narodna galerija, 1994. Truhlar, Franc Patrocinij sv. Jurija v Sloveniji. Arheološki vestnik, 1980, 31, 159. Vrišer, Sergej Baročno kiparstvo na Slovenskem Štajerskem. Maribor: Obzorja, 1963, 43–44, 151. Vrišer, Sergej Doneski k opusu kiparja Janeza Gregorja Božiča. V: Časopis za zgodovino in narodopisje. Maribor, 47=12 (1976) 2, 326–333. Zadnikar, Marijan Romanska arhitektura na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1959, 217–219. Zadnikar, Marijan Romanika v Sloveniji: Tipologija in morfologija sakralne arhitekture. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982, 302–304.

267


Viri Gajšnik, Janez Krstnik Compendiosa totius archiparochiae Tyberiensis topographia a R. D. Joanne Baptista Gayschneg in eadem archiparochiae caesareae ad s. Martinum (končana l. 1747). Rokopis hrani Nadškofijski arhiv Maribor, kopijo rokopisa ima Osrednja knjižnica Celje.

268

Pisma in skice Avguština Stegenška, teologa, filozofa, pedagoga in umetnostnega zgodovinarja iz Maribora, ki jih je pisal loškemu župniku Mihaelu Šketu v času od aprila do junija 1911 glede nameravane gradnje nove župnijske cerkve v Loki. Hrani Župnijski urad Loka pri Zidanem Mostu. Podružna cerkev sv. Boštjan in Fabijan. Inventarni zapisnik cerkve. Tipkopis župnika Rudolfa Jermana, 1987. Hrani se v zakristiji cerkve sv. Fabijana in Sebastijana na Polani. Podružna cerkev Sv. Duh, Čelovnik. Inventarni zapisnik cerkve. Tipkopis župnika Rudolfa Jermana, 1987. Hrani Janez Urgl, Čelovnik 8. Hrani Župnijski urad Loka pri Zidanem Mostu. Register nepremične kulturne dediščine, http://rkd. situla.org/?uid=2375, 12. 8. 2007. Ripšl, Dragotin Ferdinand Kronika vsakdanjih dogodeb ali dnevnik loške fare (nabral in zapisal Dragotin F. Ripšl, nekdanji loški župnik). (Napisano med letoma 1874 in 1881). Hrani Pokrajinski arhiv Maribor, D. F. Ripšl, AŠ 1. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Elektronska izdaja. Ljubljana: DZS, 1998. Slovarji, http://www.slovarji.com/ Železnik, Alfred Gotske freske v nekdanjem sijaju. Kulturna dediščina. V: Dolenjski list, 6. 10. 1983, št. 40, letnik 34, str. 13. ŽU Loka, Kronika ... = Kronika Župnije Sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu I., II. Hrani Župnijski urad Loka pri Zidanem Mostu.

Župnija Loka pri Zidanem Mostu: Zgodovinski opis. Tipkopis Rudolfa Jermana, nekdanjega loškega župnika (1951–1987). Hrani Župnijski urad Loka pri Zidanem Mostu.

Informatorji Biderman, Jože, roj. 1956, cerkveni ključar, papirničar, Radež 30, Loka pri Zidanem Mostu. Bobera, Peter, roj. 1932, železničar, Loka pri Zidanem Mostu 19, Loka pri Zidanem Mostu. Cesar, Karel, roj. 1954, cerkveni ključar, železničar, Loka pri Zidanem Mostu 79, Loka pri Zidanem Mostu. Klenovšek, Marija, roj. 1940, gospodinja, Radež 23, Loka pri Zidanem Mostu. Urgl, Janez, roj. 1952, transportni komercialist, Čelovnik 8, Loka pri Zidanem Mostu. Urgl, Vera, roj. 1950, gradbeni tehnik, Sneberska 13b, Ljubljana. Zabasu, Štefanija, roj. 1948, gospodinja, Šentjur na Polju 4, Loka pri Zidanem Mostu.

Kr atice c. kr. – cesarsko kraljevi ČZN – časopis za zgodovino in narodopisje fl. – florint = goldinar – nekdanji avstrijski srebrn denar, tudi zlatnik, med 1857 in 1892 h – heller = vinar – star avstrijski novec med 1892 in 1918, stotina krone K – Krone = krona – avstro-ogrska denarna enota med 1892 in 1918 KLDB – Krajevni leksikon dravske banovine kr. – kreuzer = krajcar – nekdanji avstrijski novec med 1857 in 1892, stotina goldinarja pl. – plemeniti VS – Varstvo spomenikov, osrednja strokovna revija za konservatorstvo, ki zajema poročila o spomeniškovarstvenih posegih na kulturnih spomenikih oz. na objektih kulturne dediščine.


Dora Potušek Čobanovič

Znamenja v loški župniji

Koritnikov križ na Obrežju v senci javorja in s pogledom na Radeče

Območje loške župnije geografsko in regijsko spada k Spodnjemu Posavju. Zanj so značilna nekatera svojstva pestrosti kamnin in slemenitosti gora. Temu se prilagajajo prometna povezanost krajev in druge kulturnogeografske značilnosti, kamor bi lahko šteli tudi znamenja, saj vsako nosi pečat svojega časa, kraja in pokrajine nasploh (Melik 1959: 282–286). Z njimi je naš človek ohranjal spomine na dogodke, nas na kaj spominjajo, opozarjajo, vznemirjajo, prevzemajo in vabijo. To je tisti del naše kulturne dediščine, ki je med vsemi spomeniki najtesneje povezan z zemljo, na kateri živimo. Posebej je bil ogrožen v svojem obstoju, posebno med drugo svetovno vojno in v obdobju po njej (Zadnikar 1964: 14). Nekatera znamenja so bila odstranjena zaradi motenja prometa ali kakega drugega vzroka, bila izropana, nekatera so nestrokovno obnovljena, s čimer je izbrisana zgodovinska pričevalnost (Zadnikar 1991: 57). Najdemo jih ob poteh, cestah, na križpotjih, sredi polj, travnikov in gozdov, na robu ali v jedru vasi, na hišah in skednjih ali na samotnih starih drevesih. Vzroki za postavitev so bili zelo različni. Veliko jih je bilo postavljenih v zahvalo za uslišane prošnje ob rojstvu otrok, bolezni, nezgodah, vojskah, hudih duševnih pretresih, iz katerih si človek sam ni znal pomagati. Med seboj se razlikujejo po obdobjih, obliki, materialu, izdelavi, velikosti in še čem. V celoto pa jih povezuje zlasti namen, s katerim so bila postavljena (Zadnikar 1964: 12–14). Seveda je bilo nekaterim znamenjem težko določiti čas nastanka, še težje pa vzrok in naročnika. Da bi se čimbolj približala resnici, sem osvetlila posamezne primere tudi z zgodovinske narodnopisne strani s poizvedovanjem o ohranjenih legendah ali s čim podobnim. Upoštevala sem tudi geografski regionalni vpliv okolja. V naši župnijski kroniki in arhivu so bolj skopi podatki o znamenjih, čeprav so verskega značaja. Mogoče zato, ker so jih ljudje sami postavljali na svoji zemlji in si jih tudi lastili. Zaradi številčnosti znamenj se je bilo treba odločiti, ali zajeti vsa ali samo nekatera med njimi. Vsako znamenje, čeprav še tako skromno, ki je bilo postavljeno v določenem času iz določenih vzrokov (prošnje, zahvale, spomini …) in je preživelo vse ujme preteklosti, zasluži, da se ga spomnimo vsaj slikovno in imensko. Pri iska-

269


nju virov sem srečala številne domačine, ki so me seznanjali s krajevnimi izročili. Pri poimenovanju sem se držala starih, domačih, že nekoliko pozabljenih imen. Upoštevala sem tipološki princip obravnave gradiva, ki se navadno dobro povezuje z geografskimi momenti. V našem okolju se pojavljajo naslednje vrste znamenj:

270

·· ·· ·· ·· ·· ·· ··

kamnita figuralna znamenja, zidana slopna znamenja, zidana znamenja z nišo, kapelice zaprtega tipa, kapelice odprtega tipa, kapelice zvoniki in lesena znamenja (razpela, podobe in drugo).

Skupinski posnetek ob praznovanju sv. birme leta 1927 v Zidanem Mostu. Slikano pred vhodom v predor, ki vodi v Majland. Na desni strani je viden kip sv. Janeza Nepomuka.

K amnita figur alna znamenja Spadajo v obdobje baroka, se pa njihova tradicija ohranja še skozi vse 19. stoletje. Značilna je prostostoječa figuralna kamnita plastika na močno poudarjenem kamnitem podstavku. Arhitektura služi le še njeni postavitvi (Zadnikar 1964: 82). Kakor pri vseh znamenjih, ki se tesno navezujejo na okolje in so odraz njihovim regionalnih posebnosti, je tudi pri tej skupini izredno poudarjen geografski moment. To nam potrdi znamenje, ki je nekoč stalo na levem bregu Savinje na koncu cestnega mostu v Zidanem Mostu na desni strani pred vhodom v predor, ki vodi pod železniškimi tiri v Majland (Mlinar 1956: 74). Na podstavku je stal iz peščenjaka kip sv. Janeza Nepomuka, vodnega patrona in čuvaja mostov,426 ki so ga postavili leta 1816 v spomin graditeljem mosta. Spomenik je stal še do jeseni 1949, vendar je bil poškodovan od medvojnega bombardiranja in kasneje odstranjen. Na njegovem podstavku, ki ga danes 426 Nepomukovo češčenje se je začelo v 18. stoletju, ker je bil leta 1729 proglašen za cerkvenega mučenca. Znani sta dve njegovi življenjski zgodbi. Prva pripoveduje, da je bil kraljičin spovednik, in ker ni hotel izdati kralju njenih grehov, je postal žrtev spovedne molčečnosti. Druga pa pravi, da so njegovo truplo vrgli v Pragi s Karlovega mostu v reko Vltavo, ker se je upiral zahtevam češkega kralja. Zato so začeli postavljati njegove kipe najraje ob mostovih in vodah širom po Evropi. Pogosto so ga upodabljali s križem v levi roki in z desno na ustih, kar naj bi simboliziralo njegovo mučeništvo in molčečnost.

hranijo v Pokrajinskem muzeju Maribor, je vklesan v ploščo latinski napis: »Annis 1825–1826 Francisco I. Austriae imperatore feliciter regnante incolae agrorum celejensis, tiberiensis, gaircensis, lichtenwaldensis, laacensis, raichenburgensis et rannensis, ut Croaciam inter Carnioliam Styriamque facilior terrestris esset commeatus, communi impedio a Tiberii termis juxta Savi Sanique litora ad vicum Laak per sepremdecim passuum milia et Sanno flumine ponte lapideo juncto hanc viam rotabilem fecerunt, Francisco comite ab Hartig, provinciae praeside, Balthasaro de Zirnfeld, celejani circuli praefecto, Friderico Byloff totius operis architecto et curatoribus; Joannae Haendl de Rabensperg et Ignatio Uhl. Ave viator Ultere felix et vale« (Mlinar 1956: 74) (V letih 1825–1826, pod srečno vladajočim avstrijskim cesarjem Francem I., so prebivalci celjskega, laškega, jurkloštrskega, sevniškega, loškega, brestaniškega in brežiškega polja za boljšo povezavo po kopnem med Hrvaško, Kranjsko in Štajersko na skupne stroške zgradili to vozno pot v razponu sedemnajst tisoč korakov od Laških toplic ob bregovih Save in Savinje do vasi Loka ter pri tem povezali reko Savinjo s kamnitim mostom. Gradnja mostu je potekala pod grofom Francem pl. Hartigom, deželnim glavarjem, Baltazarjem pl. Zirnfeldom, okrožnim komisarjem celjskega okrožja, po načrtih okrožnega inženirja Friderika Byloffa, ki je vodil in nadziral celotni projekt. Nadzornika del sta bila še Janez Händl pl. Re-


benburg427 in Ignacij Uhl. Pozdravljen, popotnik, srečno pot in zdrav bodi.). Izgradnjo mostu čez Savinjo in ceste, ki je povezovala Laške toplice z Zidanim Mostom, ter podaljšek ceste do Loke je izdatno podprl nadvojvoda Janez. Ob končanju del leta 1826 so obeležili njegova prizadevanja s postavitvijo spomenika, doprsnega kipa iz litega železa, ki je stal na kamnitem podstavku v okroglem paviljonu v obliki grškega templja, zidanega iz okoliškega kamna. Streha je slonela na štirih okroglih stebrih. Stal je ob cestnem križišču na desni strani mostu. Na podstavku sta bila latinski in nemški zapis v spomin na gradnjo leta 1826. Jelovšek poroča, da so nadvojvodov kip ob razpadu Avstro-Ogrske monarhije leta 1918 razbili revolucionarni mornarji (Jelovšek 1972: 61), medtem ko Mlinar poroča, da so kip ob razsulu Avstro-Ogrske odstranili in ga shranili v kletnih prostorih takratne šole. Med zadnjo vojno so bombe porušile šolo in pod ruševinami pokopale nadvojvodov kip (Mlinar 1956: 74). Preostali paviljon je do druge vojne služil za branjarijo in trafiko. Najstarejše slopno znamenje »Turški križ« na Obrežju, postavljeno pred letom 1574, v šestdesetih letih 20. stoletja

Slopno znamenje v Kobiljeku domnevno iz 18. stoletja

Zidana slopna znamenja Najstarejši znamenji v naši župniji sta iz 16. stoletja in ju uvrščamo v skupino slopnih znamenj. Tovrstnih znamenj se je ohranilo na Slovenskem še okrog 200. Večina jih je v alpskih pokrajinah in so za južno Štajersko že precej redka. Čemu so nastajala po Štajerski, je ptujski kronist Simon Povoda leta 1823 zapisal: »Ker je cesar Rudolf II. leta 1596 izdal odlok, naj ob vseh poteh in cestah v njegovih deželah zaradi vedno bolj grozeče turške nevarnosti postavijo znamenja, so jih ljudje res postavili in še zdaj naletimo na mnoga od njih« (Zadnikar 1964: 16). Tako znamenje je na Slapu, sedaj Obrežju, v vogalu Titovškovega vrta ob stari cesti iz Loke proti Radečam nasproti Marijinega dvora na Kranjskem. Pisni viri omenjajo, da je bilo postavljeno že pred letom 1574 in se imenuje Turški križ. Zidani štirioglati slop stoji na nizkem podstavku z živimi robovi in eno večjo nišo z rahlim polkrožnim zgornjim zaključkom. Slop je zaključen z vencem, med katerim je kot samostojen element postavljen od trupa ožji nastavek z manjšimi pravokotno vrezanimi vdolbinami na vseh straneh. Zgoraj se zaključujejo z rahlimi polkrožnimi loki in se končajo na samem vencu. Pokrit je s štiristano piramidno strešico iz opek, zaključeno s križem. Nastavek je precej nižji od nosilca, saj dosega le eno tretjino celotne višine zidanega dela. Zidano je iz lomljenega kamna in ometano (Zadnikar 1964: 100–117). To znamenje omenja že Valvasor v svoji XI. knjigi v posrečeni šegavi obliki. Takole pravi: »Blizu trga Radeč je ob Savi visoko na hribu skala, ki se po kranjsko imenuje Brus, zato Radečanom šaljivo pravijo brusači. Ko pa je pred nekaj leti župnik na Loki na štajerski strani onstran Save dal napraviti 427 Janez Händl pl. Rebenburg je bil lastnik gornjega sevniškega gradu.

271


272

ob cesti križ in nanj, kakor je navada, dal naslikati svete podobe, je naročil, naj na tisti strani, ki je obrnjena proti Radečam, upodobijo sv. Jožefa, kako brusi sekiro na brusu, ki ga žene Jezušček. To se je tudi zgodilo. Radečani pa so obtožili župnika, češ da je dal naslikati brusečega sv. Jožefa, da bi jih zasramoval. Župniku je bilo naroč eno, naj da napraviti drugo podobo. To je tudi storil in priznal, da je napravil napak, s temile ostroumnimi in zbadljivimi besedami: 'Prav je in v redu, da sem moral zbrisati brus, ker ne pripada nam, temveč gospodom iz Radeč.' To zgodbico sem slišal od nekoga, ki mu jo je župnik sam povedal« (Valvasor 1984: 243). Zanimivo je, da je tudi drugo tovrstno znamenje nedaleč stran, na Kobiljeku nad Obrežjem, na 355 m nadmorske višine. Pravijo mu Oštirjevo, ker stoji na njihovi posesti. Že okolje, v katerem je, je drugačno, saj stoji precej višje ob gozdni poti na robu travnika. Opozori te nase, ko si že poleg njega. Znamenje, domnevno iz 18. stoletja, sestavlja širši masivnejši podstavek kvadratnega tlorisa ter ožji nastavek s piramidasto, danes betonsko streho. Podstavek ima na prednji strani večjo pravokotno nišo. Tudi tukaj se slop zaključuje z vencem, nad katerim stoji ožji nastavek z manjšimi, plitvejšimi pravokotno vrezanimi vdolbinami na vseh straneh, le da so vdolbine nameščene na sredini nastavka in ne segajo do venca. Streha je štiristrana piramida, precej znižana, iz betona. Zaključuje se z dvojnim križem. Slop je ometan z grobim, nastavek pa s finim ometom. Verjetno mu je obnova znižala ostrešje in ga pokrila z betonskimi ploščami. Zidana znamenja z nišo Slopnim so razvojno sledila znamenja z nišo. Namesto prvotne enakovrednosti vseh stranic se začne uveljavljati le ena kot glavna ali prednja. Namesto prejšnjih vdolbin na vseh štirih straneh ostaja le ena stranica, opremljena z globljo nišo, namenjeno za postavitev kipa. Znamenja so enosmerna in še nimajo lastne arhitekturne prostornine. Nastajala so od 18. stoletja dalje in so značilna za obdobje baroka. Seveda pa jih bomo našli tudi pri na s podobnimi značilnostimi mlajšega časa (Zadnikar 1964: 26, 131). Sredi vasi Loka – Na placu –, ki je obkrožen s hišami, katerih stanovalci so svoj čas bili večinoma v službi graščine in cerkve, kar nam pričajo domača imena: pri Rihtarju, Gvardijanu, Pergarju, Jagru, Mežnarju, sto-

Baročno znamenje s kipom Brezmadežne iz leta 1732 na trgu pred prvo svetovno vojno

ji eno najlepših tovrstnih baročnih znamenj (Mlinar, neobjavljeni zapiski). Znamenje je dal postaviti tedanji loški župnik Ferdinand Khillau pl. Ehrenstein, doktor teologije (ŽU Loka, Kronika … I, 284). V tlorisu ima prečni pravokotnik, pozidan iz kamna v višino enega metra, na njem je vklesana letnica 1732. V niši je mogočen kip Brezmadežne Marije device, izklesan iz kamna v enem kosu v naravni velikosti. Marija sklepa roki k molitvi in stoji na zemeljski obli, ki jo ovija kača. Njen pogled je usmerjen proti cerkvi in graščini, kjer je bilo središče vsega dogajanja. Na zahodni strani znamenja so leta 1888 zasadili lipo ob štiridesetletnici vladanja cesarja Franca Jožefa I. Junija 1898 je dal Marijin kip na svoje stroške obnoviti loški župan Anton Kajtna. Leta 1892 so znamenje ogradili s kovano železno ograjo, v katero je kovač odtisnil svoji inicialki F. K. in letnico. Leta 1905 so na severni strani znamenja ob cesti postavili javno občinsko tehtnico, ki je stala 2000 kron (ŽU Loka, Kronika … I, 285). Po prvi svetovni vojni so na vzhodni strani znamenja zasadili še drugo lipo. Lipi sta krasili vas celo stoletje in postali njen simbol. Pod njunima krošnjama se je pelo in ljudski pesnik 428 je dobil tu svoj navdih za loško himno ali odo Loki ...

428 Zapisal ljudski pesnik Franc Kocjan iz Loke leta 1908.


Pravi biser cele te vasi prekrasna to je lipa naša, ki sredi Loke zeleni ...429 Na sred´ vasi košata lipa obsuta s cvetjem je lepo, v nje senci pa nam loški fantje prelepe pesmice pojo.430

Ob koncu leta 1941 je bilo znamenje v resni nevarnosti, da ga porušijo Nemci, ker je zakrivalo pogled iz občinske zgradbe proti jugu. K sreči do tega posega ni prišlo, ker je bil eden od takratnih uslužbencev naklonjen domačinom.431 Leta 1972 so pri širjenju cestišča podrli mlajšo lipo, leta 2005 pa še 117 let staro lipo, ki se je posušila. Leta 2006 so zahodno od znamenja posadili novo lipo, odmaknjeno od cestišča. Na koncu Račice v Bočju ob glavni cesti proti Bregu stoji na Gričarjevi posesti baročno znamenje, ki ni datirano, a ga je mogoče časovno opredeliti le s primerjavo s podobnimi objekti. Vendar pa nam pisni viri potrjujejo, da so bile na Bočju v času fevdalizma postavljene vislice, v katerih so tlačani neprestano videli opomin k ponižnosti in pokorščini. Grajski uradi in sodnija so bili v Loški hiši, imenovani Gradič, danes h. št. 50. Sodstvo so sestavljali štirje »sódiči«, ki jih je imenoval graščak. Sodbe, ki so jih izrekali, naj bi se izvrševale prav na Bočjem hribu. Z letom 1848 je bilo odpravljeno deželno sodišče v Loki.432 Domačini še vedo povedati zgodbo, da se je nekoč s hriba, kjer naj bi stale vislice, nočnemu popotniku prikotalila pred noge mrtvaška glava in da je na tem kraju rado strašilo. Prav zato naj bi na tem mestu postavili znamenje s Kristusovim razpelom. Na podstavku je bila narisana Zadnja večerja, ki se je v letih izbrisala, ostal je le še njen kamniti okvir.433 Z vsemi že opisanimi značilnostmi stoji tudi znamenje na Mekotah ob poti nad vasjo Račica na Boberovi posesti. Postavljeno je v preprosti zidarski izvedbi. Boberi so prišli iz Italije okoli leta 1890 in kupili zemljo. Bili so dobri zidarji kot večina takra429 430 431 432 433

Zapiski Bogoljuba Bobere iz Loke. Kronika prostov. … 2003, 2. ŽU Loka, Kronika … I, 30. Neobjavljeni zapiski Ivana Mlinarja iz Loke. Pričevanje Mile Gričar, roj. Krapec, iz Račice pri Loki.

Znamenje v Loki na Kalvariji iz leta 1915

tnih priseljencev, zato je verjetno, da so sami pozidali znamenje v spomin na izgubljenega sina v Franciji. Zaradi obnove je že nekoliko izbrisana zgodovinska pričevalnost.434 Znamenje v Loki na griču, imenovanem Kalvarija, bogati pokrajino in ji daje krajinsko mikavnost. Za gospodo je bil to nekoč Belvedere, kar pomeni »lep razgled.« Kaj vse se je dogajalo »jega dni« na tem griču, glej Kronika župnije sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu, str 135. Znamenje, postavljeno leta 1915, je bilo posvečeno sv. Antonu Padovanskemu. Verjetno je zidavi botroval pogled, ki objame loško dolino od Lisce, Brunka do Kuma. Od glavne ceste skozi Loko se pri trgovini odcepi dobro utrjena strma pot do znamenja in se nadaljuje na Semišče. Znamenje krasijo polkrožna niša in štirje stebriči, od katerih sta dva svedraste oblike. S svojo zasnovo, ki je preračunana na sprednji pogled, deluje arhitekturno bogatejše. Pozidati ga je dal domačin, posestnik Jožef Zupančič iz Račice, h. š. 10, po domače Jernejčkov. Postavil je še kapelico v Račici zraven svoje rojstne hiše (ŽU Loka, Kronika ... I, 284). Skozi desetletja je nekdaj negovani grič preraslo grmovje in na znamenju se je že močno poznala sled časa. Sv. Antona iz niše je »vzela noč«. Turistično društvo Loka je znamenje leta 2002 obnovilo, očistilo okolico, zasadilo drevesa. Pastoralni svet loške župnije se je odločil, da znamenje posvetijo Antonu Martinu Slomšku v letu njegove beatifikacije. Kip Slomška je izdelal rez434 Pričevanje Adolfa Bobere iz Radeža.

273


bar Anton Klezina iz Ojstrega nad Laškim, delo pa je plačala loška dobrotnica Slavka Jenčič.

274

K apelice zaprtega tipa To so zgradbice s polno steno, morda z manjšimi okenci, zaprte na treh straneh in se odpirajo le na četrti. Prejšnja zidna niša se z razvojem povečuje, dokler ne seže do tal in se tako znamenje z nišo spremeni v kapelico s svojo lastno notranjo prostornino, v katero človek lahko vstopi. Kapelice v drugi polovici 19. stoletja številčno povsem prevladajo. Tudi v naši župniji so najštevilčnejše. V mnogih desetletjih se osnovni tip ni dosti spremenil, samo podrobnosti so se podrejale stilnemu razvoju. Seveda pa se med seboj razlikujejo najbolj v izvedbi notranje prostornine. Vhodna odprtina, ki je sprva polkrožno zaključena, se z istim prerezom nadaljuje v prostor, ki je obokan z banjastim obokom. Prečni prerez je enak vhodnemu loku. Lahko pa prostornine niso odvisne od velikosti vhodne odprtine. Pogosto se pojavlja križni obok. Spreminja se tudi vhodna odprtina, od polkrožne, segmentne, šilaste ... Tlorisi so lahko kvadratni ali pravokotni. Prav tako je pomembna oblika strehe, od piramidne, dvokapne, baročno razgibane ali od zadnje strani odrezane na čop (Zadnikar 1964: 26, 141–143). Zaradi številčnosti tovrstnih znamenj se oblike ponavljajo. Predstavila bom samo nekatera med njimi, ki so zanimiva zaradi svojega obstoja, druga bom le nanizala imensko in slikovno, da obeležimo njihov obstoj. V Loki je še leta 1973 stala kapela Žalostne Matere Božje pri odcepu ceste za Žirovnico na vogalu hiše Loka 21. Tu je bila tudi meja med nekdanjo Zgornjo Loko, ki so ji rekli Na Lokah, in Spodnjo Loko. Kapela je imela polkrožno vhodno odprtino in piramidno streho. Postavljena je bila leta 1847 ob novi maši po nekakšni takratni tradiciji. Obnovljena je bila 1927. Leta 1930 je dobila nov kip Pietà,435 ki ga je izdelal rezbar z Gorenjskega. Delo je plačala družina Tavčar, ki je kapelo tudi ves čas oskrbovala. Tako je bila za Ločane to Tavčarjeva kapela Stala je v senci mogočne lipe. Leta 1973 so cesto skozi Loko asfaltirali in pri tem odstranili kapelo, ker naj bi bila »moteč« objekt (ŽU Loka, Kronika … I, 85). Njene ostanke so odvrgli na koncu Račice v bližini bajerja. 435 Pietà – kip ali podoba sedeče Kristusove matere z mrtvim sinom v naročju.

Med starejša znamenja spada tudi kapelica na loškem polju, ki jo starejši krajani poznajo kot Cimperškovo, danes Ostrovršnikovo. V preteklosti je bila znana po procesijah. V župnišču v Loki hranijo o tem naslednji zapis: »Procesija na dan sv. Marjete 13. julija je bila v starih časih k cerkvi sv. Marjete na Jagnici, ki je spadala v župnijo Svibno. Leta 1772 je bila procesija še na Jagnico (Jagnenico), kdaj se je začela in kdaj so jo v Loko na polje prestavili, je treba še dognati. Leta 1828 ni bila več na Jagnico, ampak že na loško polje.«436 Iz tega sklepamo, da je leta 1828, verjetno že prej, kapelica na polju že obstajala. Na zastavljeno vprašanje, kdaj so se procesije na Jagnenico začele in končale, na žalost še vedno nimamo odgovora kljub obsežni knjigi »Skriti zakladi – Kronika župnije Svibno«, ki je izšla leta 2002. V njej ne zasledimo podatkov o omenjeni procesiji. Kapelica stoji v sožitju s staro cipreso na odcepu dveh poljskih poti. Vhodna polkrožna odprtina se z istim prerezom nadaljuje v prostor, kar nam potrjuje, da gre za starejše znamenje. Med vojno leta 1944 je padla bomba v njeno neposredno bližino. Poškodovana je bila samo streha in kipu Srca Jezusovega je odtrgalo roko. Takratna lastnica Cimperškova je po vojni objekt obnovila. Novi lastniki pa so postavili v kapelo kip sv. Terezije in jo leta 2003 ponovno obnovili.437 O znamenju se je ohranil še košček ljudskega izročila, ki govori o nekem zdravilnem drevesu. /.../ Na loškem polju je ena smreka, Ločani mislijo, da je apoteka, kakor komu kaj fali, pa hitro k tisti smrek leti ... Ob glavni cesti v Račici stoji Centrihova kapela, prej Zupančičeva, po domače Jernejčkova. Ob svoji rojstni hiši jo je dal pozidati leta 1914 že omenjeni posestnik Jožef Zupančič. Kapela je arhitekturno bogatejša z nakazanimi okrasnimi stebriči in razgibano valovito dvokapno streho. Nad vhodnim portalom je napis: »O Marija Pomoč Kristjanov prosi za nas! · 1914 ·« Sušinova kapela v Račici iz 19. stoletja je na razpotju poljskih poti na južni strani Račice, kjer se začenja obsežno račiško polje. Obkrožena je že z asfaltom 436 Rokopis loškega župnika Mihaela Šketa. Hrani ŽU Loka pri Zidanem Mostu. 437 Pričevanje Julijane Zagorc iz Loke.


in novozgrajenimi urbanimi objekti. Nekdanje sožitje s prvotnim okoljem je že močno zbledelo. V Šentjurju na Polju stoji na križišču poti sredi vasi kapelica, ki bi jo po arhitekturnih značilnostih lahko opredelili kot novogotsko, kar je bila pogosta oblika, posebno v vzhodnih delih Štajerske ob koncu 19. stoletja. V tej kapeli je nekdaj bil biser kulturne dediščine, gotski kip Sočutne (122 x 70 x 40 cm), ki je naj­južnejši primerek »monumentalnega tipa«, ki ga je 14. stoletje rodilo v Porenju. Gre za lokalno delo neznanega avtorja pod južnonemškim vplivom, ki je nastalo okoli leta 1370. Kristusovo truplo v materinem naročju je stopničasto zalomljeno in desnica mu je mrtvo omahnila navzdol. Pretresljiva bolečina, ki je prevladovala pri starejših kipih te vrste, je tukaj že ugasnila, morda jo je zabrisala tudi slaba poznejša poslikava, tako da Kristusovo telo ne deluje več tragično in tudi bolečina Sočutne je že zabrisana (Cevc 1973: 17, 87). Ker starost kipa še zdaleč ni v skladu s starostjo kapele, nam je jasno, da je bil kip prinešen v kapelo dosti kasneje od njegovega nastanka, od kod, pa nam ni znano. Bližnji sosedje kapele Volariči, ki so skrbeli zanjo, so dragoceno Pietà 438 leta 1970 prodali Narodni galeriji v Ljubljani. Tam so jo v letih 1972–73 restavrirali. V prazno kapelo so zatem začasno postavili kip Matere Božje – Begunke, ki je izvirala iz med drugo svetovno vojno porušene kapele poleg cestnega mosta v Zidanem Mostu, semkaj pa je bil prinešen iz župnijske cerkve v Loki. Narodna galerija je v zameno za odkupljeni kip Sočutne izdelala kopijo, ki je še danes v kapeli, kip Matere Božje iz Zidanega Mosta pa so prenesli v cerkev sv. Jurija v vasi.439 Originalni kip Sočutne440 je danes na ogled v stalni zbirki Narodne galerije Umetnost na Slovenskem. Kapela je bila nazadnje obnovljena leta 2004. Zunaj vasi Šentjur na Polju stoji poljska kapelica Lurške Matere Božje, ki jo je leta 1908 postavil posestnik Anton Novak iz Šentjurja v zahvalo za srečno rojstvo osmega otroka in ob 50. letnici Marijinega prikazanja v Lurdu (ŽU Loka, Kronika … I, 284). Kip Marije je neke noči izginil iz kapele in po 438 Pietà – kip ali podoba sedeče Kristusove matere z mrtvim sinom v naročju. 439 Leta 2007 so Zidanmoščani kip Matere Božje obnovili in ga na praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta istega leta po dvainšestdesetih letih slovesno pripeljali iz Loke v Zidani Most s splavom po Savi. 440 Kip Sočutne se nahaja v Narodni galeriji pod inv. št. NG P 702.

čudnih poteh so ga zopet našli. Lastniki ga od takrat hranijo doma.441 Novogotsko kapelico sv. Križa ob cesti med železniško postajo in vasjo Breg so Brežani postavili leta 1907 (ŽU Loka, Kronika … I, 284). V njeni bližini je cela vrsta kozolcev, na vzhodni strani pa se dviguje 948 m visoka Lisca. Na koncu vasi Breg v ostrem cestnem ovinku je obnovljena Brežnikova kapela iz 19. stoletja. Njeno prvotno naravno okolje je z obnovo dobilo pridih novejšega časa. V Gradišču pri Bregu, od koder se odpira slikovit razgled proti Šmarčni, stoji Zgončeva kapela, od katere je ostala le še njena prazna lupina, ki kliče po oživitvi. Vidmarjeva kapela, posvečena Materi Božji, iz 19. stoletja stoji pri zaselku Jelša ob cesti proti Sevnici. S tem znamenjem se zaključuje vzhodni del loške župnije. Med hojo za znamenji, ki jih je človek zarisal v zemljo kot simbole svoje misli, najdemo tudi Centrihovo kapelico v Radežu, v izbranem okolju ob dotiku gozda in travnika. Odpre se nam edistven, dobro izbran pogled, ki zajame cerkveno pročelje polanske cerkve, postavljene že pred letom 1527. Verjetno to zaporedje stavbnih gmot kapelice in cerkve ni naključno, saj se prav na tem mestu zlije v celoto krajinsko doživetje, ki ga je popotnik izrazil s priklonom oziroma poklekom in ta kraj poimenoval Poklek.442 Tudi procesije na praznik svetega rešnjega telesa se ustavljajo pri tem znamenju. Če posvetimo pozornost njeni zgradbi, opazimo nekaj arhitekturnih členov, ki nam pomagajo pri opredelitvi njene starosti. Človek je ta edinstveni pogled zaznamoval z znamenjem verjetno že ob koncu 18. stoletja. Na Polani je še Klenovškova kapela z lurško Materjo Božjo, ki se lepo vključuje v prostor in povezuje pokrajino s polansko cerkvico sv. Fabijana in Sebastijana. Stoji na koncu travnega grebena na razpotju pomembnih poti za Loko, Okroglice, Lovrenc in Breg. Ob stari pešpoti v Žirovnico in Kozjé stoji Brežanova, sedaj Podlogarjeva kapela, ki jo že močno načenja čas. Med domačini se je ohranila zanimiva anekdota o njenem nastanku. Neki mesar naj bi se pozno ponoči vračal s kolin domov s polnim cekarjem klobas in mesa, ki jih je dobil kot plačilo za opravljeno delo. Pot ga je vodila skozi gozd in volkovi so zavohali meso 441 Pričevanje Helene Novak iz Šentjurja na Polju. 442 Pričevanje Mire Trbovc, roj. Centrih, iz Radeža.

275


276

Nekdanja kapelica Žalostne Matere Božje v Loki, med obema vojnama.

Gotski kip Sočutne iz leta 1370, ki je do leta 1970 stal v kapeli na križišču v Šentjurju na Polju, danes hrani Narodna galerija v Ljubljani.

Kapelica sv. Križa med Šentjurjem in Bregom iz leta 1907

Kapela na križišču v Šentjurju na Polju s kopijo Sočutne


277

Znamenje z nišo v Bočju ob cesti proti Bregu iz 18. stoletja

Cimperškova, danes Ostrovršnikova, kapelica sv. Terezije na loškem polju, še v skladnem sožitju z naravo

Brežnikova kapela v vasi Breg, ob cesti proti Sevnici

Centrihova kapela v Račici, po domače Jernejčkova, iz leta 1914

Centrihova kapela v Radežu, posvečena lurški Materi Božji.


278

ter se mu začeli približevati. Mesar Dornikova kapela, nekoč Zuje, ves prestrašen zaradi nevarnosti, pančeva in Klenovškova, iz leta ki mu je grozila, začel metati volko1895.445 Za domačine je to Nackvom meso in klobase. Tako se je rešil ova kapela. Najdemo jo ob gozdni in se zaobljubil, da bo na tistem mepoti ob obronku travnika. Vsakestu, kjer se mu je to zgodilo, postavil ga mimoidočega preseneti s svojo kapelo Mariji v zahvalo za srečno vrneopaznostjo. 443 nitev domov. V zaselku Zalipno je v težko doKo se povzpenemo iz loške doline stopnem okolju Medveškova kapev Žirovnico, nas čaka pravo doživela, že vsa zaraščena, razpadajoča in tje. V tej pokrajinski lepoti stoji na osamljena kliče na pomoč. visoki odprti vzpetini na 550 m nadV Zalipnem je stala stara kapelimorske višine Medvedova kapela v ca na desni strani ceste, posvečena Žirovnici. Pisani gozdovi so ostasv. Petru, postavljena leta 1903. KaKapelica v Majlandu iz 19. stoletja li globoko pod njo, vse do vrha pa pelo so odstanili, ker je bila njena so razgibani gorski travniki. Od tu lokacija verjetno moteča. Leta 2003 se odpirajo pogledi na Kozičje proso postavili novo nekaj metrov niže. ti Zavratam, Okroglicam. Sredi teh Danes je to Lončaričeva kapela. travnikov samuje že vsa siva in skljuKapelica v naselju Majland, stočena od teže svojih let. Postavljena ji na začetku severozahodnega poje bila v zahvalo za rojstvo naslednibočja Pleša, do katerega vodi 100 m ka Medvedovega rodu v prvi polodolg podvoz pod zidanmoškim tovici 19. stoletja. Kljubovala je soncu vornim kolodvorom. Naselje je nain viharjem. Mimoidoči so se v postalo v času gradnje železnice Celje– letni vročini ohladili pod njeno nekLjubljana, ki je bila dograjena leta daj mogočno lipo, ki je danes ni več, 1849. Železniško kolonijo lesenih vendar je iz njenih korenin pognakolib so postavili italijanski delavlo novo mlado drevo.444 Arhitekturci, zidarji, in ji dali naziv Majland no se vhodna polkrožna odprtina z – Milano. Ime se je ohranilo še ponekoliko potlačenim lokom z istim tem, ko so barake pokupili železniprerezom nadaljuje v prostor. Strečarji in jih preuredili v hiše. Iz tega Kapela pod Zagorčevim hribom ob ha je dvokapna iz betona in nekoliko časa je tudi majlandska kapela (Jecesti proti Račici, posvečena lurški Materi Božji. valovita (Zadnikar 1973–1975: 109, lovšek 1956: 13). 146). Težko bi rekli, da je tukaj še Kapelica v Brišah pri Obrežju stovedno zatočišče miru, tišine in zavetje pred hrupom, ji v senci mogočne lipe na levem bregu Savinje ob poti ko pa mimo znamenja danes vodi asfaltirana cesta in med Zidanim Mostom in Rimskimi Toplicami. Donamesto pešcev in vozov hitijo motorna vozila. mačini vedo povedati, da je stara že prek sto let. Na Na zahodnem pobočju Čelovnika, imenovanem tem mestu naj bi se vsako noč prikazoval ogenj, kar naj Pleš, stoji na manjši ravnici Klenovškova kapela, bi bilo znamenje, da je tam zakopano zlato. Iskali so ga nekdaj Runovčeva, iz leta 1890. Sprva je bila posveče- in se neke noči tako prestrašili, da so prenehali s kopana sv. Antonu, danes pa je v njej kip Matere Božje z njem, in zato zgradili kapelico. Pri njej še danes ljudje Jezusom. Klenovškova domačija je zadnja, ki še spada radi prižigajo sveče v različne namene.446 Za temeljiv območje sevniške občine. to obnovo kapelice je poskrbela družine Funk – Flis leta 1997. 443 Pričevanje Alojza Kosma s Čelovnika. 444 Pričevanje Franca Medveda iz Žirovnice.

445 Pričevanje Marije Koritnik iz Loke. 446 Časopis »Družina«, junij, 1997


Koritnikova, danes Jurkovškova kapela na Čelovniku iz leta 1946

Vredno je omeniti, zakaj starejši krajani rečejo delu Briš Amerika. Takoj po prehodu čez železniške zapornice v Brišah, danes Obrežju, stoji pod pobočjem Pleša skromno poslopje, v katerem je bila nekoč izolirnica za bolnike, okužene s kolero, ki je razsajala zlasti med delavci, ki so gradili železnico. Kogar so poslali v to izolirnico, so rekli, da je odšel v Ameriko (Jelovšek 1956:24). Na levem bregu Save ob glavni cesti Zidani Most–Radeče žubori v železniškem opornem zidu noč in dan izvrsten studenec, ki nikdar ne usahne in mu pravijo živa voda. Nad studencem je nekdaj viselo Kristusovo razpelo in tako dobilo ime Križevec (Jelovšek 1956: 24–25). Pri njem so se ustavljali žejni in utrujeni »furmani«. Voda jih je zbistrila in jim pregnala utrujenost. Na Slapu med Loko in Radečami je dani naravni lepoti človek dodal še bogastvo duha, s tem da si je iz lehnjaka pozidal znamenje in tako še duhovno obogatil svoje bivalno okolje. Remihovi so leta 1999 postavili znamenje, ki je pozidano v obliki votline, in ga posvetili lurški Materi Božji. Od leta 2007 je loška župnija bogatejša še za eno znamenje, posvečeno lurški Materi Božji. Je na rahli vzpetini Zagorčevega hriba, na levi strani ceste proti Račici in ob stari poti na Dobravo. Kapelica, pozidana v obliki votline, je bila blagoslovljena v nedeljo, 19. avgusta 2007. Notranjost je obložena s pohorskim tonalitom. V njej sta kipa lurške Matere Božje in sv. Bernardke, ki sta bila pripeljana iz francoskega

279

Lurda s pomočjo nekdanjega loškega župnika Antona Kmeta. Kapelica je zaprta s kovanimi železnimi vrati, ki so delo kovača Petra Pajdaša iz Globokega pri Brežicah. Postaviti jo je dala nekdanja Ločanka Ana Iljaš, rojena Zagorc iz Dobove. S tem dejanjem je izpolnila zaobljubo, izrečeno pred leti v brezupni življenjski stiski. Kapelica zaznamuje tudi grob ustreljenega, v nemško vojsko prisilno mobiliziranega slovenskega fanta. Zgodilo se je takoj ob koncu druge svetovne vojne, ko so se v kolonah vračali mimo nas nemški vojaki. Med njimi se je vračal tudi mlad kmečki fant Stanko iz Rogaške Slatine. Prav tukaj je padel v partizansko zasedo. Kot nemškega vojaka so ga ustrelili. Vaščani so ga pokopali ob cesti v takratni strelski jarek.447 K apelice odprtega tipa Predstavili smo že kapelice, pri katerih je bila njihov notranja prostornina povezana z zunanjim svetom le skozi vhodni lok v prednji steni in mogoče še z manjšimi stranskimi okenci. Pri kapelicah odprtega tipa se pa prostor odpira na obe strani. Na obeh sprednjih vogalih sta postavljena stebriča, ki nosita tudi del strehe in sta najizrazitejša sestavina tega tipa kapelic (Zadnikar 1964: 146–147). V naši župniji smo našli samo tri taka znamenja. Majcenova kapela v Kobiljeku, postavljena leta 1937 ob izgubi sina, ki se je ponesrečil na železnici. Na pro-

447 Pričevanje Ane Iljaš iz Dobove.


280

čelju kapele je napis »MARIJA BREZ MADEŽA SPOČETA, PROSI ZA NAS 1937«. Jurkovškova, prej Koritnikova kapela na Čelovniku stoji na višini 600 m nadmorske višine pod čelovniško cerkvijo. Znamenje je dal pozidati Franc Koritnik kot zahvalo za srečno vrnitev sina Antona z ruske fronte. Kapelo sta pozidala zidar Ivan Vonta in Anton Koritnik. Izbrala sta čudovit položaj. Izpred kapele se vidita loško in hotemeško polje z vijugavo Savo med njima, v ozadju sta Brunk in Kum. Kapelo krasi baročni kip Marije Lurške, ki ga je na hrbtu prinesel Anton Koritnik iz dvorske kapelice s Hotemeža. Usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega s Hotemeža so pred svojim odhodom želele Marijin kip zaščititi pred povojno čistko, zato so ga ponudile Koritnikovim, ki so ravno v tem času postavljali kapelo.448 Na začetku vasi Loka iz radeške smeri stoji Bobberova kapela, danes Lapajnetova. Ima izrazito razgibano streho, zadaj odrezano na čop. Postavil jo je nekdanji posestnik in trgovec Valentin Bobbera iz Loke leta 1899. Bila je opremljena s puščico in z večno lučjo. Mimohodci so z darovi pridno polnili puščico, zato je bila zelo privlačna za nepridiprave, ki so jo kar dvakrat izropali (ŽU Loka, Kronika … I, 143–144). Okrog leta 1960 je izginil tudi Marijin kip, ostala je samo njena krona, ki jo hranijo Bobberovi. Leta 1982 so novi lastniki Lapajnetovi, po domače Pivčevi, kapelo obnovili in v njej je sedaj nov Marijin kip. Tako kot vse loške kapelice je tudi to nekoč krasila lipa. Lesena znamenja, r azpela in ostalo Vsa do sedaj omenjena znamenja in kapelice so bili samostojni spomeniki, ki so se vkjučevali v pokrajino. Poznamo pa še druge oblike postavitve znamenj, kot so različna razpela, lesene omarice, niše ali kaj podobnega. Nedvomno so najštevilnejša lesena razpela, ki so bogato posejana po naši župniji. Narejena so iz preprostega križa, ki je nosilec korpusa – Kristusovega telesa. Krasi in varuje ga iz lesa ali pločevine oblikovana strešica, ki je lahko valovita ali dvokapna. Les nastopa kot edini gradbeni material in zaradi izpostavljenosti različnim vremenskim vplivom je njihova starost omejena le na nekaj 448 Pričevanje Milke Jurkovšek, roj. Koritnik, iz Čelovnika in Antona Koritnika iz Loke.

Terbovčev križ na Zavratah v slikovitem naravnem okolju na križpotju starih, že zaraščenih poti.

desetletij. Pogosto so jih ljudje obnavljali in tako ohranjali znamenja na istem mestu tudi 100 in več let. Večino so jih izdelali domači ali potujoči samouki rezbarji. Razpelom sorodna so znamenja, pri katerih je na lesenem nosilcu obešena lesena omarica, v kateri so razpelo ali drugi kipci oz. podobe. Taka razpela so pokrita z dvokapno strešico iz desk, spredaj je lahko majhen prostor za cvetje, ki je bilo pogosto suho in ga je varovala lesena ograjica. Tako znamenje je lahko pritrjeno kar na deblo starega drevesa. Nastajala so iz čisto osebnih nagibov kot spomin na nesrečo, zaobljubo, zahvalo ... Tudi ta znamenja ne dosegajo večje starosti, ne samo zaradi vremenskim vplivov, tudi človeška objestnost pripomore k njihovim poškodbam in izginotjem (Zadnikar 1964: 150–156). Tako stojijo v Loki Korenov in Oničev, danes Cvarov križ, ob že zaraščeni stari poti v Žirovnico in k nekdanji »stari graščinski žagi« Brečkov križ,449 v Žirovnici Smešnikov križ, na Zavratah (na Tratah) Mlinarjev, danes Terbovčev križ,450 na Zavratah Pintarjev in Terbovčev križ, na Polani Morinčev in Jurmanov križ,451 v Radežu Tašker–Novakov križ in Krajnčevičevo znamenje, v Podradežu Močnikovo znamenje,452 na Bregu pri odcepu za Malo Brezo Čanžekovo znamenje,453 na Mrzli Planini znamenje na križpotju starih poti visi na hrastovem deblu Štiglovo znamenje,454 v Majlandu – Obrežju ob449 Znamenje je danes obrnjeno proti polju. 450 Križ, ki stoji sredi zelenih trav, obdanih z bujnimi gozdovi, je bil postavljen leta 1960 v spomin tam umrlemu Alojzu Mlinarju. 451 Na nosilnem stebru so kratice J. A. 1979 T. F. 452 V komaj še ohranjeni leseni omarici je bil nekoč kip Matere Božje. 453 Pri znamenju sta pokopana padla partizana. 454 Želel je pozidati kapelico in v bližini je še viden kup kamenja, ki je bil nekoč namenjen gradnji. Želja po njej se mu ni izpolnila.


V Podradežu stoji komaj še ohranjena Močnikova lesena omarica, v kateri je nekoč bila Mati Božja.

Nekdanji loški župnik Rudolf Jerman blagoslavlja obnovljeni Strnišev križ na Čelovniku sredi osemdesetih let 20. stoletja.

novljen Breznikarjev križ, na Plešu Zupančevo znamenje, med Čelovnikom in Mrzlo Planino Žibertov križ, na Čelovniku Strnišev,455 Mesojedčev in Povšetov, danes Kokaljev križ, na Obrežju Koritnikov križ, na Kobiljeku Lovšetov križ 456 in na Slapu Kosmovo znamenje. Pogoste so tudi stenske vdolbine ali niše na hišah ali gospodarskih poslopjih. V njih so postavljeni kipci, ki naj bi čuvali dom pred nesre-

V niši na pročelju Oberžanove hiše v Brišah – Obrežju iz leta 1898 stoji kip Srca Jezusovega.

455 Zaradi asfaltiranja ceste so križ prestavili nekaj metrov proti kozolcu. 456 Križ stoji od leta 2007 na mestu starega ob stari stezi proti Obrežju in Čelovniku.

čami. Nekaj je bilo tudi poslikanih, a zaradi starosti so slike že zbledele (Zadnikar 1964: 150–156). Na območju loške župnije je ohranjenih več stenskih vdolbin ali niš, vendar imajo danes v njih kipce oz. verska znamenja le še tri. Prva lepo vzdrževana niša je na hiši Karla Mlinarja v Loki, druga, prav tako v Loki, pa je niša s Kristusovim razpelom na nekdanji Rusovi, danes Konhajzlerjevi domačiji, po domače pri Mežnarju. Tretja niša je na pročelju nekdanje Oberžanove hiše v Brišah – Obrežju, ki je dala kar tri duhovnike. Med prednjima dvema oknoma je niša iz leta 1898 s kipom Srca Jezusovega. Hiša je danes last sorodnika Taškerja. Ostale niše samevajo, pričajo pa o vernosti njihovih lastnikov. Ena najstarejših ohranjenih je na Hrastnikovi domačiji v Brišah – Obrežju iz leta 1839. V Račici, na nekdanji Šantejevi kašči, kasneje Kovačevi in danes Baumgartnerjevi, se nam oko ustavi na vdolbini z vidnimi sledovi nekdanje poslikave, ki naj bi s svojim verskim motivom čuvala spravljene pridelke. Tudi nekdanja Štanglova gostilna in trgovina v Račici je zaznamovana z nišo, v kateri so bili angeli varuhi. Bili so preveč vabljivi za mimoidoče in neke noči so izginili, sam bog ve, kam. Leta 1864 so ognjeni zublji v Loki uničili polovico vasi in tudi grajske hleve. Pri obnavljanju objekta so nad takratnim vhodom v hleve vgradili vdolbino s poslikavo sv. Florijana, da bi čuval poslopje pred strašnim ognjem. Niša je danes prebeljena, vendar nas s svojim polkrožnim okvirjem spomni na nekdanje znamenje. Na Mrzli Planini pod Velikim Kozjem je na pročelju hiše nekdanje Završnikove domačije, danes last Marjana Simončiča, opaziti znamenje, ki propada skupaj z domom.

281


Tudi vdolbina med dvema oknoma na zatrepni strani propadle Goletove domačije pod Velikim Kozjem še priča o nekdanjem hišnem znamenju in opozarja mimoidoče, da so v tej hiši živeli dobri kristjani. Ko bi ta kamen spregovoril, kaj vse se je zgodilo za temi zidovi med drugo svetovno vojno leta 1942! Mogoče je bolje, da molči, ker bi bila izpoved preboleča. Kljub stoletjem naša znamenja še niso onemela in nam s svojo izrazno govorico lahko še vedno kaj povedo. Okolje, v katerem so postavljena, je tesno povezano z njihovo podobo, zato niso nikoli povsem izgubila vonja po domači zemlji. 282

BIBLIOGR AFIJA Cevc, Emilijan Gotska plastika na Slovenskem. Ljubljana: Narodna galerija, 1973, 17, 87, sl. 18. Jelovšek, Edo 70 let železničarske godbe v zgodovini Zidanega Mosta. Zidani Most: Železničarska godba, 1972. Kronika prostov. … = Kronika prostov. gas. društva Loka: 1883–2003. Loka pri Zidanem Mostu: Prostovoljno gasilsko društvo, 2003, 2. Melik, Anton Posavska Slovenija, 2. del, 3. zvezek, Ljubljana: Slovenska matica, 1959, 282–286. Mlinar, Ivan Zidani Most v zgodovini. V: Kronika IV. Časopis za slovensko krajevno zgodovino. Ljubljana, 1956, 74. Valvasor, Janez Vajkard Slava Vojvodine Kranjske: Izbrana poglavja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984, 243. Zadnikar, Marijan Znamenja na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1964. Zadnikar, Marijan Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 2. Celje: Mohorjeva družba, 1973–1975, 109, 146.


Zadnikar, Marijan Slovenska znamenja. Ljubljana: Družina, 1991.

VIRI ŽU Loka, Kronika … I = Kronika župnije sv. Helene v Loki I, II. Hrani Župnijski urad Loka pri Zidanem Mostu. Rokopisni lističi loškega župnika Mihaela Šteta (1904–1942), vstavljeni v knjigo Ignaca Orožna Das Bisthum und die Diözese Lavant, IV. Theil. 2. Das Dekanat Tüffer, 1881. Hrani Župnijski urad Loka pri Zidanem Mostu.

INFORMATORJI Bobera, Adolf, roj. 1943, metalurški tehnik, Račica 45, Loka pri Zidanem Mostu. Gričar, Mila, roj. Krapec, 1928, gospodinja, Račica 56, Loka pri Zidanem Mostu. Mlinar, Karl, roj. 1938, železničar, Loka 50, Loka pri Zidanem Mostu. Zagorc, Julijana, roj. 1938, kmetica, Loka 99, Loka pri Zidanem Mostu. Novak, Helena–Lenčka, roj. 1933, kmetica, Šentjur na Polju 5, Loka pri Zidanem Mostu. Terbovc, Mira, roj. 1962, negovalka, Radež 31, Loka pri Zidanem Mostu. Kosem, Alojz, 1924–2006, kmetovalec, Čelovnik, Loka pri Zidanem Mostu. Medved, Franc, roj. 1930, Žirovnica 11, Loka pri Zidanem Mostu. Koritnik, Marija, roj. 1923, gospodinja, Koka 8, Loka pri Zidanem Mostu. Koritnik Anton, 1919–2006, železničar, Loka 8, Loka pri Zidanem Mostu. Jurkovšek, Milka, roj. Koritnik, 1934, gospodinja, Čelovnik 9, Loka pri Zidanem Mostu.

KR ATICE pl. – plemeniti PGD – prostovoljno gasilsko društvo ŽU Loka – Župnijski urad Loka pri Zidanem Mostu

283


284


Ivanka Počkar

Nasvidenje nad zvezdami – umir anje, smrt, pokopavanje in mrliške šege pri Ločanih

Loka po poletni nevihti, 2007

Pokopališče – minljivost in večnost Ni kraja, kjer bi bilo mogoče tako silovito kot na pokopališču občutiti preteklost, zgodovino, čustvovanje – najprej ponos in žalost –, a se tudi poučiti o sedanjem načinu življenja. Potovanje po pokopališčih je potovanje po čisto posebnem delu preteklosti, ki nikogar ne pušča neprizadetega. Pokopališča so brez dvoma tudi bogat vir za razumevanje preteklosti, ponujajo številne podatke tako o minulem kot sodobnem načinu življenja. Vsako pokopališče kaže na družbeni odsev časa. Tudi videz loškega priča o deležu in načinih pozornosti, ki jih tej pomembni celoti podedovane kulturne dobrine namenjajo sodobniki. Klasična predstava o vaškem pokopališču okrog cerkve, omejenem s kamnitim zidom, je za Loko pri Zidanem Mostu resnica izpred več kot sto let, čeprav so takrat že pokopavali na novem pokopališču na Dobrávi. Žal naša pokopališča – in loška niso izjema – kažejo vedno bolj unificirano podobo. Čeprav so jih že v preteklosti, denimo pred sto leti, na ozemlju današnje Slovenije v večji ali manjši meri urejali enotno, skladno z uzakonjenimi pokopališkimi redi, pa so zaradi množičnih želja po »boljših« in navadno tujih gradivih, večjih in mogočnejših oblikah, v zadnjih desetletjih množično zamenjali stara spominska znamenja za nova. Iztrebljanje starih nagrobnih znamenj ne ponehuje in kaže, da bo doseglo skrajnost, ko bomo na pokopališčih lahko videli le še redke prežitke pokopališke kulturne dediščine. Tako danes tudi pokopališči v Loki pri Zidanem Mostu in v Šentjurju na Polju že kažeta obubožano podobo dediščine. Zametovanje starega je v Loki znano že iz preteklosti, saj so pred okoli sto leti zavrgli večino litoželeznih križev in nagrobnikov, izdelanih iz domačega kamna, ki so jih predniki postavili v spomin svojcem na pokopališču okoli cerkve sv. Helene, na šentjurskem pokopališču pa so iste zdesetkali, tako da se danes le še tu in tam vidi kakšen železen križ ali kamnit nagrobnik. Nič boljše ni z večino nekdanjih slovenskih pokopališč, železna in kamnita nagrobna znamenja – v kolikor jih niso odpeljali kamnoseki, graditelji, zbiralci in prekupčevalci – so zavrgli, grobišča pa zravnali z zemljo (Brežice, Videm pri Krškem, Krmelj). Razen nekaterih arheoloških prazgodovinskih gomil, posamičnih grobov in spominskih plošč

285


286

(zlasti v spomin padlim v prvi in drugi svetovni vojni) kot »memorialnih spomenikov« ter pokopališč, evidentiranih v Zbirnem registru kulturne dediščine (kot na primer Žale v Ljubljani, pokopališča v Parku Škocjanske jame in v krajinskem parku Ljubljansko barje), je v Sloveniji vse premalo zakonsko varovane nepremične kulturne dediščine pokopališč. Medtem ko so nekatera pokopališča z zakonom uvrstili celo v območja varstva pred hrupom, pa je zaradi neproglasitve, preohlapnih določil in neupoštevanja zakona pokopališka kulturna dediščina mnogih slovenskih krajev obsojena na propad. Med nedavnimi (avgust 2007) je primer kraje staroselskih kočevarskih nagrobnikov s pokopališč, ki so po zakonu zaščiteni kot kulturna dediščina. Na drugačen način je pokopališče v Senožečah – žal ni osamljen primer – leta 2005 doživelo barbarsko odstranjevanje nagrobnikov. Podobno se vsak dan dogaja tudi po drugih vaških pokopališčih. Velik del krivde za to nosi spomeniška služba, ki nagrobnikov ni zaščitila kot kulturno dediščino. Res je sicer, da gre za preproste kamnoseške izdelke in da zato nimajo kakšne velike zgodovinske vrednosti, toda po drugi strani je žalostno, da se grobovi naših prednikov obravnavajo zgolj kot komunalni problem.457 Kljub temu da sta doslej 202 slovenski pokopališči vpisani v Register nepremične kulturne dediščine458 (npr. Bled, Ihan, Izola, Krško, Radeče, Štjak), še zdaleč ni storjenega dovolj. Čeprav popis ni nikakršno zagotovilo za ohranitev pokopališke dediščine, bi vsaj ta moral vsebovati še celo vrsto pokopališč in grobov, na katere je treba paziti. Pokopališča v loški župniji in pokopališče na Dobr ávi Ena prvih far, ki je po Orožnu nastala iz laške prafare že leta 1495, je bila Loka (Orožen 1881), medtem ko je najstarejši krstni zapisnik loške fare (Ripšl, Dnevnik: 32)459 iz leta 1632. Sprva velika loška župnija je doživela večkratno delitev in cepitev, ki po letnicah iz Ripšlove kronike nakazujejo, da je loška župnija še starejša. Iz župnije so se izločile Radeče (leta 1429), Širje 457 Urša Matos, Čiščenje pokopališča. Odstranjeni več kot dvesto let stari nagrobniki. V: Mladina, 10. 1. 2005. 458 Register nepremične kulturne dediščine. http://rkd.situla.org/?uid=2375, 29. 7. 2007. 459 Za prijazno opozorilo na Ripšlovo kroniko in posredovanje kopije se najlepše zahvaljujem kolegici etnologinji Alenki Černelič Krošelj.

(1787), Razbor (1789), Kompolje, Šmarčna in več vasi na kranjski strani Save (1810). Še leta 1750 je imela Loka trinajst podružnic, danes ima tri: Sv. Duh v Čelovniku, Sv. Jurij v Šentjurju na Polju in Sv. Fabijan in Sebastijan na Polani v Radežu. Od leta 1801 do 1900 je bilo v tej župniji rojenih 5425, moških 2780, žensk 2645, nezakonskih 818. Največ je bilo rojenih leta 1857, namreč 86, najmanj leta 1815 – 19, največ nezakonskih leta 1849 – 35, najmanj nezakonskih leta 1801 – nič. Umrlo jih je 4343, moških 2206 in žensk 2137. Če rojene (5425) primerjamo z umrlimi (4343), je 1082 več rojenih (Topographia Parochie in Laak: 147).460 V nekaj manj kot sto letih, med letoma 1843 in 1937, se število prebivalcev v župniji po statističnih podatkih skoraj ni spremenilo. Leta 1843 je v odgovorih na vprašanja nadvojvode Janeza v gradivu za Göthovo topografijo461 zapisano, da šteje župnija Loka pri Zidanem Mostu 2209 prebivalcev, 1144 moških in 1165 žensk, ki živijo v 393 hišah, vsega imajo 12 konj, 400 volov in bikov, 323 krav, 461 ovac in 545 prašičev (Götsche Topographie 1843: 200.6 – 18). Ko odmislimo podatke o živalih, je razvidno, kako malo so se ostala števila v sto letih spremenila, enakega obsega so ostala (vse do danes) tudi loška pokopališča. Leta 1937 je v župniji Loka v devetih vaseh in še več zaselkih živelo 2200 prebivalcev. Leta 1956 je župnija obsegala devet vasi – Loka, Račica, Sv. Jurij, Breg, Radež, Žirovnica, Čelovnik, Sv. Peter in Lokavec ter 24 zaselkov. Štela je 412 domov z 2036 prebivalci. Svoje umrle so spremili na pokopališča na Dobrávi v Loki, k sv. Juriju v Šentjurju na Polju in k sv. Kolomanu v Lokavcu. Pokopališče v Loki je merilo 31 arov in 58 kvadratnih metrov (današnje mere pokopališča so domala enake tedanjim: dobrih 35 arov oz. 65 x 55 metrov površine)462, pokopališče v Šentjurju 770 kvadratnih metrov in ti460 Topographia Parochie in Laak sub casarea archi-parochia Tiberiensis districtu, scripta anno 1860 a parocho hujus loci Marco Pleschnigg. Rokopis, 356 strani (do strani 100 v latinščini, od 100 do 138 v nemščini, od 138 do 356 večinoma v slovenščini). Vel.: 225 x 355 x 35 mm. 461 Götsche Topographie, 20: 272, Laak – Bez. Herrschaft, 1843. Gradivo hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu. Za vpogled v kopije gradiva, ki se nanaša na Loko pri Zidanem Mostu, prisrčna hvala kolegici Alenki Ložar Podlogar iz Inštituta za slovensko narodopisje Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. 462 Za vztrajno spodbudo in vsestransko pomoč pri iskanju virov za ta prispevek iskrena zahvala Dori Čobanovič (r. Potušek) iz Loke, ki je z vnukinjo Kimi Sotlar nedeljsko popoldne v avgustu 2007 namenila izmeri današnje površine pokopališča.


Coemeterium, Friedhof, Pokopališče – nalepka z napisom v treh jezikih na predalu omare z dokumenti v župnijski knjižnici v Loki pri Zidanem Mostu. Foto: I. Počkar, 2. 3. 2007.

sto pri sv. Kolomanu v Lokavcu 334 kvadratnih metrov (Friedhofordnung 1895: 1). Vsako od teh je bilo tudi izrisano, tako se iz preproste risbe463 prebere, da je bilo šentjursko pokopališče pred več kot sto leti, do danes pa se to ni spremenilo, dolgo 37 metrov, široko dobrih 27 metrov, njegov obseg oz. obzidje pa je merilo 108 metrov. V Lokavcu, kjer so pokopavali samo med letoma 1807 in 1835 (Ripšl, Dnevnik: 64), so pokopališče okrog cerkve sv. Lovrenca na Gori leta 1835 opustili (Krajevni leksikon Dravske banovine 1937: 297) – zadnji pogreb je bil tam 28. aprila leta 1835 (Ripšl, Dnevnik: 87) – in pokopavali tri kilometre severno od tod pri cerkvi sv. Kolomana. Tu so na pokopališču, obdanim z zidom, pokopavali svoje mrtve prebivalci vasi Privoje, Paneče, Kozje, Planinica, Laze, Pleše, Poreber in Podkozje (Orožen 1881: 442). Danes sodi kraj Lokavec s pokopališčem v krajevno skupnost Rimske Toplice. Na pokopališču okoli podružnične cerkve sv. Jurija v Šentjurju na Polju, kjer še vedno pokopavajo, so večinoma našli zadnji dom prebivalci Šentjurja, Brega in deloma Račice. Ostali prebivalci župnije Loka (Briše, Čelovnik, Loka, Majland, Pleše,464 Račica, Radež, Slap, Sv. Peter in Žirovnica pa z izjemo Obrežanov (prebivalcev Obrežja pri Zidanem Mostu) še danes večinoma pokopavajo svojce na loškem pokopališču. Starejši prebivalci se zavedajo nekdanje velikosti fare, ko pripominjajo o

463 Risbe pokopališč hrani ŽU Loka pri Zidanem Mostu. 464 V matrikah in drugih starejših virih so imena nekaterih krajev zapisana enako ali v drugačni obliki, kot se glasijo danes, nekatera so povsem preimenovali ali pa jih celo ni več. Tako na primer Pleš, Na Pleš – Pleše; Sv. Peter – Obrežje pri Zidanem Mostu; Okroglica, Okroglice – Okroglice; St. Georg, St. Jurij – Šentjur na Polju; Veliko Kozje, Kozje –; Majland –; Benetke –.

njeni razdelitvi: »Velika fara je bila, zdaj se je pa to vse raztrgalo« (TZ/Perdih: 55). Pokopališča »v zaključenih naselbinah so (bila) že od časa Jožefa II. prepovedana« (Kušej 1927: 359), vendar je trajalo precej časa, da so jih umestili na novem, nekoliko ali znatno oddaljenem mestu. Pokopališče so prvi kristjani imenovali »coemeterium, dormitorium, počivališče, počivališče do vstajenja, so včasih pisali na grobne spomenike« (Ušeničnik 1933: 63), listek z napisom Coemeterium pa je še vedno ohranjen na predalu starinske omare v knjižnici loškega župnišča (v njem so shranjene listine, ki zadevajo pokopališče). Ko so opustili cemeterije zunaj mest, so delali pokopališča okrog cerkva ali blizu njih. Kot je bilo običajno drugod po Sloveniji, so tudi v Loki farane pokopavali okrog cerkve – morda že od izgradnje cerkve sv. Helene (leta 1208) dalje. O starem pokopališču v Loki piše kronist Janez Gajšnik, ki je med letoma 1744 in 1766 služboval v Loki kot župnik in je narisal več risb, med njimi tudi risbo cerkve sv. Helene s starim pokopališčem. Kot je razvidno iz risane upodobitve in iz zapisanega, je bilo pokopališče obdano z visokim močnim zidom, tako kot je tudi določalo cerkveno pravo, da »bodi okrog in okrog dobro ograjeno in zaprto« (Ušeničnik 1933: 66). Zid je bil precej visok na južni in vzhodni strani pokopališča (na jugu je po risbi segal do cerkvene strehe, na vzhodu pa domala do strehe kapele sv. Frančiška Ksaverija) ter pol nižji na zahodni strani, kjer je zid pokopališče ločeval od župnijskega dvorišča. V Göthovi topografiji je zapisano, da je bil leta 1843 okoli cerkve in pokopališča zid, visok 12 čevljev465 in je oklepal cerkev s štirih strani. V prostoru med cerkvijo in zidom so našli kraj počitka mrtvi, vendar je bil po vzpostavitvi novega pokopališča tedaj že osem let v opuščanju. Visoki pokopališki zid je bil v tistem času že nekaj let deloma porušen, da bi cerkev pridobila več svetlobe (Götsche Topographie 1843: 200.4 – 2). Nato ga je dal leta 1869 znižati še župnik Dragotin Ferdinand Ripšl, in sicer »od farovža do šole okoli nekdanjega pokopališča, tudi pred dvorišem proti cesti in od farovža do drvarnice pred vetrom za več kot pol visokosti. Poprej je bil farovž kakor ena trdnjava zoper Turke, iz katere se nič ni vun vidilo na cesto.« (Ripšl, Dnevnik: 162)

465 Čevelj je 0,28812 metra, torej je bil zid visok 3,46 metra.

287


288

Imenitnike466 so pokopavali v grobnicah znotraj cerkve, zadnja je bila v rako položena leta 1791 graščinska ključarica Treza Jaklič, o kateri Ripšl piše, da se še vidi lesena truga, v katero je bila dana. Prav tako so bili tedaj še vidni ostanki drugih trupel, »posebno pa enega možkega kosti in črepinja čudne velikosti, kakor jih zdaj nobeden človek nima.« (Ripšl, Dnevnik: 46) Stanje pokopališkega obzidja na vzhodni in južni strani opisuje kronist leta 1931 kot razvalino in poroča, da so napravili novega (Topographia Parochie in Laak: 330). V stoletjih, ko so bili med najpogostejšimi umrlimi prav otroci, je pomenljivo, da je bil prvi pokopani na novem loškem pokopališču otrok, leta 1835 umrli dveinpolletni deček iz Loke. Na pokopališču pri župnijski cerkvi sv. Helene naj bi po pisnih virih pokopavali do leta 1835 (Topographia Parochie in Laak: 124), verjetno pa na starem pokopališču še nekaj časa po tem letu. Tudi ustni viri potrjujejo, da so pri cerkvi vendarle pokopavali še vsaj v drugi polovici 19. stoletja. 97-letna Marija Perdih iz Račice, katere mati Marija (Sikole) Jurman, je bila rojena leta 1886, ve povedati, da so vsi iz Račice pokopavali svojce na Dobráv, to je današnje loško pokopališče, prej pa okrog cerkve: »To je že dolgo. Kolikor se jaz spomnim, je bilo kar enih par grobov okrog – ni bilo veliko. Potlej so po vojni – po prvi svetovni vojni – pa gor začeli pokopavat. Okrog cerkve je bil tam pa tam še kakšen spomenik, lep. Mama je imela starše tam, ne.« Večinoma so na grobove postavljali lesene križe s strešicami ali brez (nekaj jih vidimo na risbi, slika 1) in železne križe, kamnite so si lahko privoščili le premožni. Usoda kamnitih nagrobnikov, ki jih je bilo tudi na tem pokopališču zagotovo nekaj, ni znana. Starejši prebivalci se spominjajo kamnitih nagrobnikov na starem pokopališču in več pritrjenih nagrobnih plošč na župnišču in cerkvi. Te naj bi odstranili pred drugo svetovno vojno med obnavljanjem cerkvene fasade in župnišča. Od nagrobnikov s starega pokopališča se je ohranila le nagrobna plošča iz črnega marmorja, postavljena za mrtvoudom umrlemu loškemu graščaku Ignacu v. Apfalternu467 (1736–1805), ki so jo kasneje vzidali v

steno župnišča nasproti glavnega vhoda v cerkev. Kot se glasi napis na plošči, ga objokujejo njegova družina in podložniki: Hier liegt begraben H. Ign: Freyh: v. Apfaltern Inhaber der Herrschaft Laak, gestorben am 7. Dez. 1805, in 69 ten Jahre. Von seiner Familie und seinen Unterthanen beweint. Prav tako v župnijsko steno je dal župnik Dragotin Ferdinand Ripšl vzidati rimski nagrobnik z vklesanimi imeni umrlih staršev in otrok, ki so ga našli v Čelovniku.468 V podstavka ste-

466 »V cerkvah se smejo pokopati samo trupla papežev, vladarjev in njih rodbin, kardinalov, rezidencialnih škofov, opatov in prelatov nullius« (Kušej 1927: 341). »V cerkvi so se smele pokopavati le posamezne odlične osebe« (Kušej 1927: 358). 467 Priimek von Apfaltern, ki se v različnih zapisih pojavlja tudi v oblikah Apfalter, Apfalterer in Abfalter, v nadaljevanju zapisujem v. Apfaltern, kot je zapisan na

nagrobni plošči loškemu graščaku Ignacu v. Apfalternu. 468 Ripšl je imel do kulturne dediščine in slovenstva spoštljiv odnos in je bil v svojih sklepih precej pogumen. Za imena na nagrobniku je menil, da so iz 2. stoletja našega štetja in da so slovenska; primerjal jih je z oblikami imen v loških krstnih knjigah iz leta 1702. Zanimiv je njegov zapis o kamnu s Čelovnika, v katerem zelo široko začrta raziskovalno polje etnološke vede:

Nagrobnik loškemu graščaku Ignacu v. Apfalternu, vzidan v zunanjo steno župnišča nasproti glavnega vhoda v cerkev sv. Helene z napisom: Hier liegt begraben H. Ign: Freyh: v. Apfaltern Inhaber der Herrschaft Laak, gestorben am 7. Dez. 1805, in 69 ten Jahre. Von seiner Familie und seinen Unterthanen beweint. Foto: I. Počkar, 25. 4. 2006.


brov ob vhodu na pokopališče v Šentjurju na Polju pa je dal vzidati rimska kamna z imeni in verjetno zaobljubami vodnim božanstvom, kakor v votivnem kamnu v vasi Sava (Orožen 1881: 448). Votivna kamna Savusu in Adsaluti so leta 2001 pri obnovi šentjurskega pokopališkega zidu odstranili in odpeljali na sevniški grad, kjer sta od leta 2008 razstavljena v stalni zbirki Kamni govorijo.469 Kapelo sv. Frančiška Ksaverija je dal poleg župnijske cerkve leta 1733 zgraditi župnik Ferdinand Killau pl. Ehrenstein, in to na mestu lesene bajte, v kateri so bile zaradi utesnjenosti v cerkvi na loško nedeljo tudi maše. Oltar iz kapele so leta 1808 prepeljali v cerkev sv. Fabijana in Sebastijana na Polani, ker so od tedaj kapelo uporabljali za mrtvašnico in kasneje za shrambo (Ripšl, Dnevnik: 40). Leta 1835 so opustili pokopavanje pri farni cerkvi, ker so naredili novo pokopališče na Dobrávi (Topographia Parochie in Laak: 124). Še vedno stoji kamnit vhod na nekdanje pokopališče pri cerkvi, ki ga je leta 1735 dal postaviti župnik Ferdinand Killau pl. Ehrenstein. Isti naj bi bil leta 1733 ali 1740 dal izprazniti sakrarij (prostor za shranjevanje svetih in blagoslovljenih predmetov) za oltarjem v cerkvi sv. Helene in za dvajset voz mrtvaških kosti dal zakopati na severovzhodni strani pokopališča, nedaleč od zakristije. V kostnici so bile menda kosti neznane (gigantske) velikosti, da se je župnik Killau čudil, »kako so taki velikani svoje dni v tako majhno cerkvico mogli. Oni pravijo, da ako se oni ravno med velike ljudi šteti smejo, so vendar videli kosti od nog, črez 3 čevlje470 dolgo, tako da jim je do popka segla« (Ripšl, Dnevnik: 40, po Topographia Parochie in Laak: 35). Takrat je bilo območje današnjega loškega pokopališča na Dobrávi gmajna v lasti loškega graščaka Ignaca v. Apfalterna. Župnik Ripšl v gradivu za kroniko piše, da je »loški graščak zarubil živino župnika Jurešiča, ki se je pasla po Dobravi, ker je graščak trdil, da je gmajna Dobrava popolnoma graščakova, »Ta spominek je v narodopisnem oziru znamenit; prvič, ker na njem najdemo imena, ktera gotovo niso latinska, n. p. Kovidomijar, Nertomar in Sur; – (Cur, glej krst. bukve 6. sušca 1702), drugič pa, ker ta napis očividno kaže, da so takrat že deželske gosposke si prizadevale Slovencom narodovnost vzeti, in jih polatinčiti, ne scer siloma na mah na hip, pa sčasoma skozi 500 let, tako da napisi 3. in 4. stoletja že nobenih domačih, marveč samo polatinčenih imen več kažejo« (Ripšl, Dnevnik: 113). 469 Za podatek se zahvaljujem Zoranu Zeliču, ki je ob prenovi pokopališkega zidu opozoril na kamnito dediščino in votivna kamna s tem rešil pred uničenjem. 470 Tj. več kot 0,86 metra.

krivično je dal farovško kravo prijeti in ubiti dal, tudi fajmeštrova konja rubiti hotel, pa sta mu ušla«, nato pa na posredovanje nadžupnika Führenberga s pis‑ mom iz leta 1801 »iz prijaznosti dovolil pašo živine župniku in kaplanu v Loki«.471 Ločani pokopališče imenujejo tudi britof, kar naj bi prvotno pomenilo 'negovan ograjen prostor pri cerkvi' (Snoj 1997: 48), povezano pa je z nemškima besedama Friedhof – pokopališče in Frieden – mir. Novo pokopališče so napravili na Dobrávi – vzpetini severovzhodno nad Loko, kjer je bila dotlej gmajna s pašniki. O delitvi Dobráve župnik v kroniki potoži (Ripšl, zapiski k letu 1901), da si je večji del odmerila loška graščina, vsi vaščani so dobili po en kos, »župnik pa niso nič dobili. Zakaj tako, se več ne ve.« Ripšl je menil, da naj bi župnikom menda namesto Dobráve pripadla grobnina (Ripšl, Dnevnik: 61). Od pokopališke meje do nagrobnega napisa Ni kraja, kjer bi bilo mogoče tako silovito kot tukaj občutiti vso loško preteklost, zgodovino, način življenja, ponos in žalost. Pokopališče ne pripoveduje le o smrti Ločanov, marveč tudi zgodbo o njihovem življenju – pokopališče na Dobrávi od leta 1835. Stoji na enaki površini, kot je bila z živo mejo določena pred 273 leti in je na izjemno prijaznem in razglednem mestu, česar so se zavedali tudi loški graščaki. Pod današnjim pokopališčem so namreč vrh grajskega griča, imenovanega Kalvarija (na griču so do leta 1790 uprizarjali pasijonske igre) »nekoliko višje nad križi, že na ravnem, grajski imeli klopi, mize, pote sem in tja, tam je bila gabrina, grajski so tja gor hodili južnat; temu kraju so rekli Belvedere« (Topographia Parochie in Laak: 124). Danes je iz karte grobov na loškem pokopališču, narejene za zaračunavanje najemnine, razvidnih 466 grobov, razporejenih v 16 vrstah in dodatnih treh vrstah ob pokopališki meji. Kako pomembna je bila skrb za pokopališče v 19. stoletju in kako so skrbeli za njegovo vzdrževanje in urejenost, nakazujejo podatki, ki so jih, verjetno za kroniko, na lističe zapisovali z Loko povezani župniki, zlasti Orožen in Ripšl.472 Na njih zasledi471 Listek, priložen v knjigo Orožen 1881. 472 Rokopisni lističi, vstavljeni v knjigo Orožen 1881.

289


290

blagoslovil Matija Balon, dekan iz Laškega, in v torek, 13. oktobra istega leta, so na njem pokopali prvega umrlega, dveinpolletnega Jurija Plazerja iz Loke 24. Tedaj niso več pokopavali pri sv. Juriju in pri sv. Lovrencu, pri sv. Kolomanu pa še, ker so vasi od Loke precej oddaljene (Ripšl, Dnevnik: 87), vendar so bili še naprej dolžni pomagati pri župnijskem pokopališču in plačevati za tukajšnje grobove. Že leta 1837 so se namenili popravljati »živi plot« okoli novega pokopališča, za kar so naročili prinesti po 34 sadik mladih belih gabrov, kar se je izkazalo za premalo, zato so še »hribovcem naročili, da od tam gabrovje prinesejo« (Ripšl, Dnevnik: 88). Pokojne so po smrti položili na pare v domači hiši in pri njih čuli dva dni, vse do pogreba. Celjska kresija je že leta 1797 po cesarski zapovedi oznanila, da »se morajo na vsakem pokopališču zidati hišice za merliče. V Loki zdaj nobene ni« (Ripšl, Dnevnik: 57). Le redki umrli, večinoma neznani mrliči, nekateri ponesrečenci, samomorilci in berači, so ležali v mrtvašnici – ta je bila od leta 1808 v kapeli sv. Frančiška Ksaverija pri starem loškem pokopališču – in kasneje v totnkamri, mrliški vežici na novem pokopališču. Posebno pogosto tega prostora niso uporabljali, pa tudi če bi ga, je ljudi precej moZapis župnika Dragotina Ferdinanda Ripšla o nastanku novega loškega pokopališča na tilo, da je oddaljen od bivališč. Smrt Dobrávi leta 1835. Hrani ŽU Loka pri Zidanem Mostu. in mrtvi so nekdaj veljali za del življenja in je bilo nujno z njimi ohraniti bližino. Zato je razumljiv zaplet mo, da so bili župljani dolžni prispevati mlade gabre iz leta 1837 glede izgradnje nove »merlišnice ali kostein srobot za živo mejo, kar se je župljanom oznanilo njače« na novem loškem pokopališču, ki jo je zahtevala na prvo predpepelnično nedeljo leta 1835: »V sredo in postaviti celjska kresija (Ripšl, Dnevnik: 89–90). Leta četrtek naj vsaka hiša 10 malih gabrov za ograjo nove- 1842 je cerkvena oblast vnovič zahtevala, da se na noga pokopališča prinese. Drugi teden pa vsaka vas 60– vem loškem pokopališču zgradi mrtvašnica, ker je ni ne 70° srabotine.« Novo pokopališče je 10. septembra 1835 na Dobrávi ne v Šentjurju in ne pri sv. Kolomanu.


Čeprav so bili nekateri vasi in zaselki precej oddaljeni od pokopališča, so bili umrle vendarle dolžni pokopati na določenem pokopališču. Tako so v 19. in 20. stoletju v Loki pokopavali tudi pokojne iz zaselka Zalipe,473 od koder so v začetku 19. stoletja še nosili pokopavat in tudi krščevat v Radeče. O tem preberemo v kroniki (Ripšl, Dnevnik: 62), ki opisuje za leto 1802 tako naraslo Savo, da so iz Zalipe v Loko h krstu prinesli, ker k svoji farni cerkvi v Radeče niso mogli. Prebivalci iz odmaknjenih vasi loške župnije, tako iz Žirovnice, Čelovnika in Radeža, iz Pleša, Briš, Slapa in drugih krajev, še danes pokopavajo svoje mrtve na loškem pokopališču, nekdaj pa tudi še vaščani iz Velikega Kozja ali Kozja, ki ga danes kot kraja ni več. V Loki so pokopavali tudi večino umrlih iz Trubarjevega doma upokojencev, ustanovljenega leta 1947 v nekdanji loški graščini. V Domu, ki je sicer namenjen težko bolnim in nepremičnim oskrbovancem, je bilo v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni največ oskrbovancev brez svojcev in so njihove posmrtne ostanke pokopavali na loškem pokopališču. Mesto zanje so določili na severnem delu pokopališča, uredili so jim gomilne grobove in jih opremili s križi brez imen in drugih podatkov. Uprava Doma je dvakrat letno na grobovih prižgala sveče in poskrbela za njihov urejen videz, po desetih letih pa so skrb zanje prekinili oz. jih prekopali. Zaradi pomanjkanja pokopališkega prostora od leta 1990 umrlih oskrbovancev tod ne pokopavajo več, pač pa v občinah, od koder so bili doma pred prihodom v Dom.474 Do konca druge svetovne vojne je z večino pokopališč upravljala Cerkev, po vojni so bila vsa pokopališča, tudi tista, ki so bila upravno dobro Cerkve, prenesena v upravljanje krajevnih in mestnih izvršilnih odborov. Posebne pravice, ki so jih imeli posamezniki na grobovih ali grobnicah, so bile razdelane v pokopaliških redih, ki so jih izdajale občine za svoje območje.475 Pokopališki red za župnijo Loka pri Zidanem Mostu je natanko določal, kdo in kje sme biti pokopan na pokopališču, kar je urejal tudi razdelitveni načrt pokopališča in vpis pokopov v pokopališki knjigi. Po zvrsti grobov so bili na prvem mestu vrstni grobovi 473 V matrikah in drugih starejših virih Za lipm, Zalipa, Zalipe, danes Zalipno. 474 Za prijazno posredovane podatke o pokopavanju umrlih oskrbovancev se zahvaljujem socialni delavki Trubarjevega doma upokojencev Mojci Krošelj. 475 Vrhovno sodišče republike Slovenije. Sodna praksa. http://www.sodnapraksa. si/default.asp?k=doc_content&baza=UPRS&oid=1581, 29. 7. 2007.

291

Južni del loškega pokopališča z osrednjo potjo, pokopališkim križem in Potočinovo grobnico pred drugo svetovno vojno. Fotografijo hrani ŽU Loka pri Zidanem Mostu.

za odrasle, sledili so vrstni grobovi za otroke do deset let s »primerno vrsto grobov za nekrščene otroke«, tretji so bili določeni grobovi za samomorilce »z zmožnostjo preudarka«, četrti pa še grobovi za nekatoličane. S pokopališkim redom za Loko iz leta 1895 (Friedhofordnung 1895: 1) so nekrščene in drugoverce predpisali pokopavati ločeno od ostalih. Kje so jih dejansko pokopavali Ločani, nisem mogla z gotovostjo dognati, čeprav je verjetno, da so bili pokopani na jugozahodnem delu pokopališča, tako kot je bilo navodilo o tem, objavljeno v nemškem listu za katoliške klerike (Korrespondenzblatt 1908: 350), prebiral – in po ustrezno podčrtanem zadevnem stavku sodeč, morda tudi delno upošteval – pa ga je loški župnik. Predpisana je bila urejenost pokopališča z merami stez, velikosti in oddaljenosti grobov in pokopavanje mrličev tako, da so z obrazom obrnjeni proti pokopališkemu križu, nasprotno pa trupla mašnikov. Dalje je bilo določeno 10-letno kolobarjenje pokopavanja (po


292

pokopališkem redu iz leta 1895 12- do 13-letno) in pokop ene osebe na grob. Pri zvrsti grobov so predpisali mere in način pokopa v vrstnih grobovih, rodbinskih grobovih ter grobnicah (rakah). Dopuščali so postavitev križev, nagrobnih kamnov in spomenikov, vedno pri glavah mrličev. Župnik je lahko zahteval, »da se mu pokažejo načrti in napisi za spominike; če on načrta ne odobri, se spominik ne sme postaviti« (Ušeničnik 1933: 66). Ker je bila lastnica pokopališča Cerkev, je po svoje presojala, kateri so »imena vredni nagrobni spomeniki« in nagrobniki v slabem stanju, ki so po pokopališkem redu po letu dni prešli njej na razpolago. Z istim so določali izbris napisov, ki »se s svetim in resnim značajem pokopališča ne strinjajo« (Pokopališki red 1903: 15).476 Ker je bilo zelo veliko starih nagrobnikov zamenjanih z novimi, se je do danes na pokopališču v Loki ohranilo le nekaj starejših nagrobnikov, ki poleg imen in letnic nosijo napise. Tudi mlajši napisi so vsebinsko podobni starejšim. Večina jih je povezana z obžalovanjem do trpljenja v življenju, z vero v posmrtno življenje, najpogosteje pa s priporočilom Bogu za pravično sodbo, miren počitek na drugem svetu oz. večni mir ter vstajenje od mrtvih, na primer leta 1833 (nagrobnik tega leta umrlemu loškemu župniku): Bodi njim zemlja lahka in naj v miru počivajo. 1841: Vsemogočni večni Bog, bodi nam milostljiv sodnik. 1884 (napis na spomeniku duhovniku): So mnogi se trudili in trpeli, naj v raji v sreči večni bi živeli. 1925: Spavaj mirno v Gospodu! Žalujoča ženka. 1931: Gospod daj jim večni pokoj! 1933: Blagor mladencu, ki v gospodu zaspi, ker v slavi nebeški se tam prebudi. Žalujoča rodbina. 1934: V miru naj počivajo. 1943: Življenje vaše trpljenje je bilo, zato naj vam večni mir bodi plačilo. 1943: Težko bilo je slovo, na svidenje naj lepše bo. 1944: Življenje vaše polno muk, trpljenja, daj Bog da snidli bi se na dan vstajenja. Žalujoči ostali! 1948: Težka bila je ločitev nam, še lepša bo združitev tam. Vsebinsko so prvim podobni napisi iz druge polovice 20. stoletja, pri izbiri katerih so se pogosto zgledovali po starejših napisih na domačih in drugih pokopališčih. Na spomeniku leta 1951 umrlega piše: Bog jim daj večni mir in pokoj. Daljši napisi so sestavljeni iz objokovanja trpečega življenja, tolažeče misli, da pokojni leži v domači zemlji in v duhu živi z žalujo476 Isti pokopališki red sta leta 1924 za Loko potrdila ŽU Loka pri Zidanem Mostu in Občinski urad Loka pri Zidanem Mostu.

čimi ostalimi. 1960: Kratko je bilo življenje, a veliko je bilo trpljenje, v domači zemlji mirno spite, v naših srcih še naprej živite. 1966: Prezgodaj vtrgan cvet življenja le spi do dneva vstajenja. 1973: Tu čaka vstajenja naša draga teta. 1975: Prerano utrgan cvet življenja tu spi do dne vstajenja. Le na redkih nagrobnikih je še zapisano, kdo je dal nagrobnik postaviti ali pa je omenjen namen postavitve. Razen na župnijsko stavbo vzidanemu spomeniku loškemu graščaku v. Apfalternu, ki ga je postavila njegova družina in poleg nje objokovali podložniki, je posvetilo zapisano še na spomeniku bratoma, umrlima leta 1914 in 1932: Tukaj počivata brata /…/ Za vajin trud in trpljenje milo. Prav tako na spomeniku župnikoma, umrlima leta 1882 in 1913: Hvaležni župljani! Bog jim daj večni mir! Drugemu loškemu župniku so spomenik postavili leta 1884: Sošolcu v spomin postavili sošolci. Na spomeniku, ki so ga dali napraviti ženi oz. materi, so se leta 1929 zapisali: Žalujoči mož in otroci, na spomeniku iz leta 1963 pa Žalujoči ostali. Bolj osebni izrazi ob izgubi ljubljene osebe so razvidni tako v starejših kot mlajših napisih, na primer ob smrti leta 1919 in 1931: Tukaj počivajo naši dragi stariši (sledi še nečitljiv napis na delno ugreznjenem podnožju nagrobnika) Božjem ... Vam počitek ... Grenkobo ob smrti ljubljenih so leta 1925 izlili z napisom na nagrobnik: Najhujša vseh je bolečin v nesreči srečnih dni spomin. Po smrti svojih dragih so javno izpričevali žalovanje in ljubezen do njih, leta 1943: Tukaj počivajo naša mama. Bodi vam zemljica lahka. Žalujoči ostali! 1944: Tu počiva naša nad vse ljubljena mama. 1957: Tukaj počiva naša ljuba mama (kasneje dodano še) ata. Javno izpričana ljubezen do pokojnih staršev, z že vklesanim imenom in letnico rojstva naročnice spomenika, se na nagrobniku umrlih leta 1962 in leta 1979 glasi: Kdor ima srce, zna za dom srce. Z napisov lahko razberemo človekovo stisko ob izgubi svojcev, kot na primer na nagrobniku iz leta 1991: Sreča naših dni v gomili tihi spi, pa tudi tolažilno misel o neminljivi ljubezni do umrlega, zapisano na nagrobnik leta 2004: Čeprav te ni z nami, je tvoja toplina in brezmejna ljubezen ostala z nami. Ker so zglede za napise na nagrobnikih vedno iskali tudi na drugih pokopališčih, so jim napisi na loških nagrobnikih pogosto podobni. Izražajo objoko-


vanje prehitro minulega življenja, žalost nad prekmalu umrlim dragim ali sploh nad iztekom življenjem, jadikovanje nad smrtjo brez slovesa in kruto usodo, vendarle pa tolažbo, da pokojni leži v miru in da ostaja v srcih svojcev. Nekateri so z napisom izrazili tudi hudo stisko ob spoznanju, da pokojnega ne moreta obuditi ne ljubezen ne žalovanje. O tem piše na nagrobnikih, leta 1970: Ko bi te solza obudila, nebi te črna zemlja krila. 1973: Če bi koga solza obudila, ne bi vas zemlja krila. 1986: Če bi solza te zbudila, ne bi zemlja te pokrila. 1991: V spomin mami Amaliji, Mimi. Če bi te moja ljubezen obudila, ne bi te zemlja krila. 1996: Ljubil si življenje in radost, a kruta usoda pretrgala je tvojo mladost. 1999: Postoj prijatelj in pomisli, tu sem je kraj pokoja, neha se tu življenja strast, tu sem je zadnja hoja! V globoki žalosti vsi tvoji. 2001: Niti zbogom nisi rekel, niti roke nam podal, smrt te vzela je prerano, v srcih naših boš ostal. 2003: V miru spite, v naših srcih še živite. Pokopališče imenujejo tudi zadnji dom, poslednji dom, prav tako je v nagrobnih napisih grob nekako tolažilno zapisan kot »dom«: Majhen domek velik mir. Mirni dom. Tihi dom. Nelagodje zaradi pokopa v »grobno temo« zemeljskega groba, ki ga v slovenski literarni govorici pogosto spremljajo pridevki črn, težak, teman, tudi loški svojci izražajo v nagrobnih napisih s čustvi tesnobe ali pozivih, naj bo njihovim pokojnim zemlja lahka, leta 1985 in 1989: Neizprosna kruta si usoda, ki sonce skrivaš v temino groba, leta 1922 in 1933: Lahka jim zemljica! In nenazadnje, na slovenskih pokopališčih pogost, v Loki pa edinstven napis na nagrobniku, ki vzbuja upanje na posmrtno srečanje z umrlimi svojci, 1962: Nasvidenje nad zvezdami. Sestava grobov in umeščenje glede na strani neba sta na loškem pokopališču podobna kot na številnih drugih starih pokopališčih. Vhod je s severne strani, v mrliško vežico, katere stena je obenem meja pokopališkega prostora z grobovi, pa z zahodne strani. Ob meji na severovzhodnem delu so bili v neoznačenih grobovih pokopani vojaki, vendar po podatkih o najdbah pri prekopavanju grobov ni jasno, vojaki katere vojske v času druge svetovne vojne so bili. Tu so bili po pokopališkem redu določeni grobovi za »prištevite samomorilce«, spoznane za neprištevne pa so dovolili pokopati cerkveno, v blagoslovljeno zemljo. Desno od vhoda so

bili ob severni pokopališki meji določeni grobovi za nekatolike in dalje v smeri proti zahodni meji grobovi za nekrščene otroke: »Samomorilci in otroci, ko niso imeli še tistega blagoslova (krsta – op. p.), so morali biti stran,« (TZ/Bobera: 32) Ker so bila pokopališča v celoti blagoslovljena, so v zvezi s tem zapisali napotek, da se »prostoru za samomorilce in nekatoličane namenoma odvzame posvečenje, ako se odstrani zgornji del blagoslovljene zemlje. Gola zemlja pa se sme takoj posejati s travnim semenom, da tako zopet ozeleni,« (Pokopališki red 1903: 29). Osrednja pot pelje s severa proti jugu, na dobri polovici poti stoji pokopališki križ. Postavljanje nagrobnikov se je izrazito skladalo z družbeno močjo 293

Južni del loškega pokopališča, levo ob meji Potočinova grobnica, desno pokopališki križ, v ozadju ciprese in v kotu nagrobnik loške graščakinje Wilhelmine Fellner v. Feldegg, umrle leta 1879. Foto: I. Počkar, 25. 4. 2006.

pokojnikov (Makarovič 1995: 158). Grobnice in grobovi z največjimi nagrobniki so ob zahodni pokopališki meji, edina preostala je Potočinova grobnica ob južni meji, katere veličina je bila nekdaj poudarjena z visokim borom na vsaki strani. V jugozahodnem kotu stoji visok kvadrast kamnit nagrobnik, edini z upodobljeno kačo – ki se zaradi krožne oblike grize v rep –, simbolom večnosti. Spomenik je postavljen 48-letni loški graščakinji Mariji Wilhelmini Fellner v. Feldegg, ki je umrla leta 1879 za hromljenjem možganov (podatek iz mrliške knjige) in verjetno ne zaradi kačjega ugriza, kot zaradi upodobitve kače kroži zgodba med ljudmi. To je tudi edini (ohranjeni) nagrobnik loških graščakov iz 19. stoletja na tem pokopališču. Po ustnem izročilu so prav ob smrti grofice v. Feldegg zaradi lažjega dostopa tlakovali pot na loško pokopališče, kajti pred težak kamnit nagrobnik so morali vpreči šest parov volov. Sta-


294

rejši Ločan razmišlja, zakaj so za zadnje počivališče graščakinje izbrali kot na jugozahodnem delu pokopališča: »Mogoče je graščak svoje umaknil od raje, od domačinov« (TZ/Jenčič: 41). Na jugozahodnem delu pokopališča so pokopavali otroke, kot je veljalo po cerkvenem pravu, da »naj se za umrle otroke odkažejo po možnosti posebna mesta« (Kušej 1927: 258). Zemljo ob južni meji so namenjali še pokopu revežev, neznancev in samomorilcev, kar potrjujejo tudi ustna pričevanja: »Do druge svetovne vojne je imelo vso skrb župnišče, in če je bil kakšen takšen župnik, je pa določil nekje ob meji – izven ga ne bi smel, kjer ni bilo grobov, čeprav so samomorilce pokopavali za ograjo pokopališča na neposvečenem mestu. Uboge so odrinili na rob pokopališča, v tisti predel, kjer je grajski spomenik – tam je bilo veliko takih revežev in ponesrečencev. Skratka – revež je revež, še na koncu je bil revež, ko so ga v en kot pokopali. V sredini je bil britof tako zaseden, da ga niso mogli kam dati, so ga pa na jugozahod« (TZ/Jenčič: 41). Med letoma 1947 in 1990 so na jugozahodnem delu pokopališča našli zadnje počivališče oskrbovanci loškega Doma za upokojence. Grobna mesta je odrejala pokopališka uprava, s tem da je bil zahodni del pokopališča ob pokopališki meji, ki je tudi drugod veljal za imenitnejšega, že pred drugo svetovno zapolnjen z grobnicami in nagrobniki v kraju pomembnejših družin (trgovec, uradnik, posestnik, učitelj, šolski ravnatelj itd.). O odrejanju grobnega mesta pred drugo svetovno vojno je ženska, katere stara mati je prva iz družine umrla v Loki, povedala: »Takrat smo kupili grob. Malo so povedali, kje je lahko grob, tam za krajem, ne, na severovzhodu. To se ne spomnim ravno, kako so to določili« (TZ/Gorišek: 19). Za nekaterega, ki je bil v življenju hudo stiskaški, so imeli navado reči, da bo imel še zadosti zemlje. V loški župniji je pred drugo svetovno vojno živel takšen mož, ki so ga označili tudi za močno pohlepnega in pravili, da si je šel iz stiskaštva celo veliko grobnico sam skopat in zgradit. Drugi so se s postavitvijo posebnega nagrobnika nekako oddolžili umrlim svojcem. Tako ima na šentjurskem pokopališču rodbina, ki je imela prej grob označen z železnim križem, zdaj tam kapelico. Po zapuščinskem dogovoru jo je zgradil brat, ki je prevzel domačijo, in so se dogovorili, da jo napravi za svojega pokojnega brata namesto deleža, ki naj bi ga ta dobil, pa je prej umrl.

Loški r ajni v mrliških knjigah Najstarejša ohranjena mrliška matična knjiga za župnijo Loka pri Zidanem Mostu 477 je iz leta 1749 oz. 1770, z nekaj krajšimi zapisi v latinščini od leta 1688 do 1721 za vsako leto posebej (verjetno zneski v zvezi s cerkvenimi dajatvami). Vstavljenih je petnajst listov, iztrganih iz starejšega mrliškega zapisnika, ki jih je –župnik Ripšl – »pri štacunarju še pogubljenja rešil« (Ripšl, Dnevnik: 49).478 Zaradi pomanjkanja papirja so namreč trgovci (tudi še pred drugo svetovno vojno) za zavijanje pogosto uporabljali liste iz starih rokopisnih knjig. V mrliške knjige so v 18. stoletju loške rajne vpisovali v latinščini, nato v nemščini, od leta 1871 dalje so knjige krajše obdobje pisane v slovenskem jeziku,479 nato še vse do leta 1898 v nemškem. Z januarjem 1898 so večinoma v slovenskem jeziku. Pisali so jih župniki, po drugi svetovni vojni pa je zapisovanje smrti prevzel krajevni oz. matični urad v Loki. Župniki so med letoma 1850 in 1941 v mrliške knjige loške župnije vpisali nad 4146 umrlih,480 od tega v drugi polovici 19. stoletja 2568 in od leta 1900 do druge svetovne vojne 1578 umrlih. Pri večini vpisov so navedeni podatki o času smrti in pokopa ter naslovu pokojnika v času smrti, njegovo ime in priimek, pogosto pa tudi domače hišno ime.481 Spremlja jih vpis 477 Naslov knjige se glasi: Mrliška knjiga župnije Loka pri Zidanem mostu 1749–1784. INSCRIPTIO MORTUORUM & IN PAROCHIA LAKENSI SEPULTORUM AB ANNO 1770. Kath. Pfarramt in Laak Gemeinde Steinbrück. Sterbbuch Band I. Jahrgang 1749–1784. Vel.: 165 x 200 x 30 mm. Vezana je v star rokopisni dokument v latinščini, barva črnila je rjava, nekatere začetnice in besede so živo rdeče barve. Vsebina dokumenta je religiozna, ob robu dokumenta (levo na naslovnici knjige) z enako pisavo, kot je v dokumentu, piše: REGISTERIUM SS FABIANI & SEBASTIANS 1688. 478 Župnik Dragotin Ferdinand Ripšl je pomembno odkritje listov iz najstarejše loške mrliške knjige zapisal v Dnevniku Loške fare oz. Kroniki vsakdanjih dogodeb: »1864, v sredo – 20. malsrpna – je šel orglar v štacuno po nekaj žrebljev, in na zavitku, ko jih prinese, spoznam iztergan list iz farnih mertvaških bukev, ktere je kramar med drugem sterem papirjem na licitaciji za rajnem gosp. fajmeštrom kupil; hitro tečem v štacuno, pa samo 15 listov še najdem« (Ripšl, Dnevnik: 146). 479 Tedaj je bil župnik v Loki Dragotin Ferdinand Ripšl, ki je glede pisanja za kroniko domoljubno zapisal: »Pišem na Slovenskem od Slovencev za Slovence, torej pišem slovensko« (Ripšl, Uvod: 4). 480 Prepis mrliških knjig od leta 1850 do 1941 hrani Krajevni urad Loka, Upravna enota Loka pri Zidanem Mostu. Razen za leta 1881, 1882, 1901, 1935, 1937 in 1940 (knjige za ta leta so bile po izjavi pristojne matičarke izgubljene v požaru), sem sistematično prepisala v računalnik vse umrle v loški župniji. Napravila sem 4146 vnosov, vsak vnos šteje sedem polj. Prepisala sem še vse umrle v letih 1770 in 1780, pri čemer vsak vnos šteje pet polj. Vsa nadaljnja obravnava podatkov iz mrliških knjig se, razen šestih manjkajočih letnikov, nanaša na leti 1770 in 1780 ter na obdobje 1850–1941. 481 Domača imena ali vulgo so v mrliških knjigah zapisovali v drugi polovici 19. stoletja, posebej vestno loški župnik Dragotin Ferdinand Ripšl – pisec dragocenega dnevnika in kronike loške župnije –, ki je služboval v Loki med letoma 1864 do 1879.


statusov, ki se v drugi polovici 19. stoletja (prva navedena številka v oklepaju) in v obdobju 1899–1941 (druga navedena številka v oklepaju) nanašajo na zapise ob umrlih, bodisi (družinskih) nosilcih statusa – torej praviloma moških, njihovih zakoncev, otrok, staršev in drugih ožjih sorodnikov, bodisi na pretekli status ostarelega ali preužitkarskega pokojnika. Po številu so najpogostejši kmet/kmetica 482 (904; 219) zaposlen pri železnici – zapisanih je 40 različnih poimenovanj poklica ali delovnega mesta (330; 192), preužitkar (275; 277) in gostač/najemnik (154; 2). Glede na število v prvem obdobju si sledijo: hišni posestnik (109; 4), dekla (90; 50), kajžar/kočar (74; 21), gornik, tj. lastnik vinograda (71; 0), posestnik (50; 410), berač (33; 6), lastninar (29; 0), delavec v tovarni – cementarni, oljni tovarni idr. (30; 33), revež (23; 28), hlapec (21; 4), čevljar (21; 8), zidar (19; 19), mlinar (15; 4), kamnolomec/kamnosek (12; 6), tesar (11; 2), gostilničar (9; 8) in gruntar (10; 0). Manj kot po desetkrat so v obdobju 1850–1899 v mrliško knjigo vpisani statusi: pastir (9), pek (9), krojač (9), opekar (8), uradnik/ uradniški sluga ipd. (7), lastnik vinograda (5), viničar (4), prihajač (4), krošnjar (3), ladijski hlapec (2) idr. Zaradi različnega poimenovanja v prvem in drugem obdobju prikazujejo številke precejšnja nesorazmerja in so nekateri podatki manj primerljivi. Izraza »hišni posestnik« in »kmet« je v zapisih 20. stoletja nadomestil »posestnik«, domala ni več poimenovanj »gornik«, »viničar«, »gruntar«, »last(n)inar«, »gostač« in »najemnik«, zmanjšalo se je število poimenovanj »kaj‑ žar/kočar«, medtem ko so obdelovalce tuje ali svoje zemlje, dninarje in morda tudi dekle in hlapce v 20. stoletju na novo zapisovali kot »poljedel(av)ce«. Ker savske ladje od speljave železniške proge dalje niso več vozile, je poleg ponesrečenega gornjesavinjskega splavarja (1860) in dveh utopljenih splavarjev (1904, 1922) ostalo pri zapisih še dveh, leta 1855 navedenih statusov (ladijski hlapec) in ladjarja leta 1856, povezanih z rečno plovbo. Številčno se je povečal zapis statusov rudar (3; 19), uradnik (7; 25), kuharica (1; 7) in šivilja (1; 11), znatno manjkrat pa so zapisani čevljar (21; 8), kovač (19; 3), mlinar (15; 4) in kamnolomec/kamnosek (12; 6), medtem ko opekar (8; 0) in krošnjar (3; 0) v 482 Čeprav od tu dalje navajam statuse v moški slovnični obliki, se nanašajo tudi na ženske.

295

Najstarejša ohranjena mrliška matična knjiga (1749–1784) za župnijo Loka pri Zidanem Mostu. Foto I. Počkar, 22. 2. 2007.

obdobju 1900–1941 v mrliških knjigah nista navedena. Če sklepam po vpisih v mrliško knjigo, se je krepko znižalo število beračev (33; 6), nekoliko povečalo število revežev (23; 28), število v Loki umrlih prihajačev pa je ostalo nizko (4; 3). Čeprav bi bila še z izpisi iz rojstnih in poročnih matičnih knjig ter iz zemljiškega katastra slika sestave prebivalstva popolnejša, je tudi iz mrliških knjig razvidno, da se je večina loških prebivalcev v obdobju 1850–1899 kot tudi v obdobju 1900–1941 preživljala s kmetijskim delom. Starejši vprašani o tem jasno povejo: »Včasih je bilo tako: na kmetijo, na železnico ali pa v Ameriko so šli« (TZ/Jurgl: 4). Kljub temu da je 38 zapisov umrlih brez statusa, veliko pa jih spremlja le navedba preužitkarskega, samskega, zakonskega ali vdovskega stanu ter (ne)zakonskosti rojstva, je od 2568 umrlih med letoma 1850 in 1899 pri 1902 osebah zapisan status, povezan s kmetovanjem, kar je tri četrtine od vseh. Pri tem je prav


296

upoštevati, da so se tudi delavci in obrtniki preživljali s kmetovanjem oz. so bili še zlasti izvajalci obrti obenem kmetje. V manjšem obsegu so obdelovali zemljo in redili kokoši, zajce, prašiča, kravo ali vsaj kozo tudi v železničarskih družinah. Z vpisi statusov izkazani številčni delež kmečkega stanu pri Ločanih je bil tudi v obdobju 1900–1941 največji, skoraj 70-odstoten, saj je ob 1578 umrlih kar 1069-krat zapisan status, ki je neposredno povezan s kmečkim delom ali kmečkim načinom življenja. Pri zadnjem mislim predvsem na zelo številne preužitkarje, ki so imeli svoj kot na starost zagotovljen pri mladih na kmetiji. Medtem ko je bilo število zapisanih delavskih poklicev (v cementarni, oljni tovarni, kamnolomu, apnenici, skladišču idr.) ob umrlih v obeh obdobjih okoli 30, pa je bilo zelo veliko zaposlenih pri železnici (330; 192). V času gradnje ceste ob Savi in železnice v 50. in 60. letih 19. stoletja so mnogi domači prebivalci našli zaslužek pri obeh gradnjah. Naraslo pa je tudi število priseljencev, zlasti Italijanov, ki so na levem bregu Savinje tik pred Zidanim Mostom zgradili svoje naselje Majland 483 ali Milano (kot Milano je v mrliških knjigah zapisano le v 20. letih 20. stoletja), na nasprotnem, desnem bregu Savinje, kjer stoji danes cementarna, pa naselje Benetke. Poleg tega so se naselili še po vseh drugih vaseh loške župnije. Številni od njih so se tod poročili, pogosto s svojimi rojaki, ki so bili večinoma Benečani iz Videmske pokrajine, doma iz okolice mesta Čenta (it. Tarcento), zlasti pa iz kraja Bardo (it. Lusevera). Oni sami ali njihovi potomci pa so si zakonskega druga izbrali tudi med loškimi domačini. S porokami so se tod prek potomcev še do danes v eni od oblik ohranili nekateri od tedaj vsaj 22. italijanskih priimkov, razširjenih na Loškem (Boezio, Batista Majero, Blasutto, Bobbera, Borghi, Bottoja, Cance, Cernoia, Crapiz, Culetto, Culino, Cusighi, Florianutto, Lendero, Molaro, Moro, Negro, Pez, Pinosa, Russi, Sinicco in Turino). Za leto 1914 piše kronist, da je bilo v Loki 17 italijanskih družin, večinoma zidarskih, s 108 osebami (Topographia Parochie in Laak: 213). V obdobju 1900–1941 je v mrliških knjigah opazno število priimkov priseljencev z Goriškega in s Tolminskega, denimo Bajt, Bras, Grivc, Kovačič, Krohne, Perdih, Primožič, Rutar, Sabotik, Smrekar, Školaris, Trebše in Žager. Med njimi se je vsaj 21 posameznikov z enim od navedenih priimkov rodilo na Tolminskem, kot rojstni kraj je pri dvanajstih umrlih zapisana Srpenica pri Tolminu (danes sodi v občino Bovec) in pri devetih Tolmin ali kraj v okolici. Pogostost vidnejših statusov, zapisanih ob umrlih, njihovih zakoncih, otrocih in drugih sorodnikih, je bila glede na obdobje 1850–1899 kot kaže preglednica.

483 Ime Majland je nemška različica krajevnega imena Milano. To je bila »naselbina nad tovornim kolodvorom, kjer so imeli italijanski delavci svoje barake. Naselje so imenovali Mailand (Milano). Ime se je ohranilo še potem, ko so barake pokupili železničarji in jih preuredili v hiše« Vleka vlakov. http://bojan. dremelj.info/zidani_most/, 18. 1. 2008.

Peter Bobera, rojen leta 1932 v Loki pri Zidanem Mostu, je po drugi svetovni vojni obiskal pokopališče v Čenti (it. Tarcento), od koder so bili doma njegovi zidarski predniki. Fotografiran je pred nagrobnimi ploščami z napisi pokojnih sorodnikov Bobbera. Fotografija je last Petra Bobere.


Statusi umrlih, vpisanih v mrliške matične knjige župnije Loka pri Zidanem Mostu od leta 1850 do 1941. Status kmet preužitkar zaposlen pri železnici gostač/najemnik hišni posestnik dekla/služabnica/hišna/sobarica/služkinja kajžar/kočar gornik posestnik berač delavec v cementarni, oljni tovarni, kamnolomu, apnenici lastninar revež čevljar hlapec kovač zidar mlinar kamnolomec/kamnosek vojak/voj. invalid gostilničar/krčmar gruntar tesar krojač pastir pek trgovec opekar uradnik/poduradnik/pisar/uradniški sluga ipd. klepar/ključavničar lastnik vinograda mizar prihajač viničar krošnjar rudar/premogar bolniški strežnik inženir ladijski hlapec ladjar perica kuharica natakarica šivilja vrtnar advokatni koncipient brezposeln(a) krovec mesar orožnik poljedelec stražmojster/orožnik

1850 – 1899

1900 – 1941

905 375 330 154 109 90 74 71 50 33 30 29 23 21 21 19 19 15 12 12 9 10 11 9 9 9 9 8 7 5 5 4 4 4 3 3 2 2 2 1 2 1 1 1 1 0 0 0 0 0 0 0

219 277 192 2 4 50 21 0 410 6 33 0 28 8 4 3 19 4 6 11 8 0 2 8 3 1 12 0 25 7 0 9 3 0 0 19 1 1 0 0 2 7 1 11 2 1 1 1 1 3 52 4

297


298

Pokopani brez cerkvenega obreda V mrliških knjigah loške župnije lahko preštejemo pripadnike zlasti dveh slojev, ki so bili pokopani necerkveno, to so mrtvorojenci in samomorilci. Po definiciji Inštituta za varovanje zdravja je »smrt trajno prenehanje vseh življenjskih funkcij osebe kadarkoli po tem, ko je bila živorojena«.484 Pri mrtvorojencih po tej razlagi torej ne gre za smrt in predstavljajo res posebnost, saj naj bi niti ne živeli niti ne umrli. Menim, da so eno in drugo, čeprav na najkrajši možen način – in kar jih je zaznamovalo, da imajo (vsaj) v mrliških knjigah pomnik, dasiravno v najskromnejši obliki med vsemi. Za potrebe zapisa krsta v sili so v mrliški knjigi nekajkrat vpisani v materinem telesu še živi in krščeni otroci, na primer »mrtvorojen, v materinem telesu živ krščen, pa že mrtev rojen«. Mrtvorojenci, krščeni ali ne, so v loških mrliških knjigah mnogokrat navedeni brez imena in priimka, pogosto označeni le s črko N. (neznanec, neimenovani). Mestoma sta ob vpisu mrtvorojenca vpisana oba starša, vendar brez imena otroka, včasih označenega s črko N., po letu 1900 pa vedno navedenega s črko N. in najpogosteje brez imenovanja spola. V 60. letih 19. stoletja zapisi smrti (najpogosteje) nezakonskih otrok zavzemajo v mrliški knjigi netabelaren zapis, to je vezan zapis vodoravno vzdolž lista. Kasneje so njihove smrti večinoma vpisane tabelarično kot pri ostalih umrlih, v drugi polovici 19. stoletja pa spet zelo pogosto zavzema vezani zapis o mrtvorojencu v mrliški knjigi prostor čez več polj. Podobno so zapisane tudi smrti nekaterih, ki so umrli v nesreči, zaradi samomora, umora ali pa kadar je bilo besedilo zaradi dolžine podatkov teže uvrstiti v polja. Oblika zapisovanja kaže na posebnost primerov, dasi so bile otroške smrti med najštevilnejšimi. Čeprav nekatere pisne izraze vpisovalcev od začetka 20. stoletja (pri tem ne gre za posebnost loških zapisov, saj so zelo podobno zapisovali tudi župniki v drugih avstro-ogrskih deželah) lahko dojamemo kot nekakšno sočutnost ob otrokovi izgubi, ki je prizadela družino, so ravnali po takratni cerkveni določbi in mrtvorojence pokopavali brez obreda. Le eden od številnih primerov je leta 1909 umrli mrtvorojeni posestnikov sin, ki ga je duhovnik v mrliško knjigo zapisal »sinko«, pokopan brez blagoslova. Objektivnega vzorca zapisovanja ni za484 Inštitut za varovanje zdravja. Definicije. http://www.ivz.si/index. php?akcija=podkategorija&p=55#s_smrt, 2. 8. 2007.

slediti, pač pa iz pregledanih virov ugotavljam, da je bil način zapisovanja precej odvisen od vsakokratnega župnika. Čeprav je otrok šele s krstom pridobil pravico do osebnega imena (polnovreden član krščanske skupnosti pa naj bi postal šele po birmi okoli 14. leta starosti) so ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja umrli otroci, mlajši od 14 let, vpisani kot otrok, nad 14 let starosti pa večinoma kot sin ali hči. Mlajši so redkeje navedeni kot »otrok ženskega spola« ali »za silo krščen otrok moškega spola« ipd. Vendar pa je bilo v istem obdobju različno – s krstom pridobljeno pravico do imena je z zapisanim (leta 1902) za silo krščeni otrok Martin Sikole pridobil, istega leta za silo krščena deklica pa ne. Obenem so bili številni primeri za silo krščenih dečkov, ki jih v mrliško knjigo niso vpisali z osebnim imenom, temveč zgolj s priimkom in spolom. V družini J. je v prvem desetletju 20. stoletja umrlo več novorojencev in malih otrok. Nekateri so v mrliški knjigi poimenovani sin, otrok, hči, drugi pa kot sinček in sinko. Možno bi bilo sklepati, da se je župniku pomanjševalnica zapisala iz sočustvujočega nagiba, saj je v začetku 20. stoletja večkrat vpisal po več, tudi šest mrtvorojencev ali zelo kratko živih otrok istih staršev. Večina od teh je bila pokopana v skladu s cerkvenimi določili – brez duhovnika. Ob tem ni mogoče mimo zapažanja, da je duhovnik v rubriko o načinu pokopa vpisal, da je bil otrok »zagreben brez pogreba«, torej zlasti brez cerkvenega pokopa, in seveda tudi brez pogreba kot običajnega obreda. Ločani so o tem večkrat povedali, da je bilo to »kar tako narjen … Trugo tako pod pazduho, tam so ga nesli, položili in zagrebli. Brez župnika in brez vsega. Trugico je ponavadi nesel oče. Naskrivaj. To se je delalo zvečer« (TZ/ Bobera: 32). Ali: »To je sam grobar tisto kištico pod pasho vzel, pa je šel, pa pokopal« (TZ/Kostevc: 43). »Slišal sem, da so kar pod pasho nesli gor novorojenca. Po starih strožjih cerkvenih pravilih naj bi nekrščenega ne pokopal duhovnik. Dovolila pa je zato cerkev, da lahko vsakdo krsti otroka, zato so otroka krstili, ko je še malo dal znak življenja, da je bil cerkveno pokopan« (TZ/ Jenčič: 41). Vprašani so si precej enotni v tem, da je bilo pač necerkveno pokopavanje nekrščenih otrok v njihovem času pravilo, ki mu niso mogli ne nasprotovati niti niso o tem razmišljali: »Ja, za takrat je bilo dobro. Ni bil kriv (nekrščen otrok – op. p.), ampak farji, ne, so se tega držali. Nisi bil krščen, ja …« (TZ/Kostevc: 45).


Od 60. do 80. let 19. stoletja so mrtvorojeni in zelo mladi umrli otroci pogosto zapisani kot sinček, dečko, hčerkica (Söhnlein, Knablein, Töchterlein, Töchterchen), kasneje pa tudi samo kot dete, ki so ga kot mrtvorojenca zapisali najpogosteje kot »mrtvorojeno« ali »mrtvorojeni otrok«. Pomanjševalnico, posebno za umrle otroke moškega spola (sinček, sinko), je mogoče videti v knjigah od začetka 20. stoletja vse do dvajsetih let 20. stoletja, medtem ko je nadalje zapisana le izjemoma. Pri umrlih otrocih, pri katerih v mrliških knjigah ni zapisano, da bi jih bil kdo pokopal – torej brez (cerkvenega) pogreba, je rubrika »Duhoven, ki je mrliča blagoslovil« prazna ali označena s poševno črto. Rubrike leta 1850 v knjigi še ni, je pa od leta 1851. V letih 1854 in 1855 je ime duhovnika, ki je umrlega blagoslovil, ročno pripisano v polje Vzrok smrti. Do tedaj je tudi pri mrtvorojencih (verjetno tudi nekrščenih) vedno zapisan duhovnik, ki ga je blagoslovil. Prva odsotnost vpisa duhovnika je iz leta 1855, ko se je samski železničarski delavki Margareti Šaber v baraki v Sv. Petru rodila mrtva deklica, pokopana brez duhovnikovega blagoslova. Primer je lahko precej pomenljiv, glede na takrat še zlasti obsojajoč odnos Cerkve do »grešnega« izvenzakonskega rojstva kot tudi do zaposlitve žensk izven domačega okolja, še posebej v tovarni in na železnici. Nasprotno pa je bil mrtvorojeni otrok kmečkih staršev iz Loke 11, kjer je istima staršema umrlo vsaj pet majhnih otrok, leta 1856 pokopan s cerkvenim obredom. Prav tako leta 1857 mrtvorojenci kmečkih staršev (Putrih) iz Lokavca, kmečkih staršev (Fon) iz Loke in kmečkih staršev (Kajtna) iz Žirovnice, pa tudi zakonsko rojeni deček, ki se je leta 1857 mrtev rodil kurjaču lokomotive Izidorju Irratiju v baraki v Sv. Petru. Ob vpisu mrtvorojenih otrok v tem obdobju je zapisano »mrtvorojen«, medtem ko ob smrti novorojencev, ki so (verjetno) živeli le zelo kratko, ni natančneje zapisano, koliko časa, in je v polju Starost namesto številke poševna črta. Tako tudi v primeru za frasom umrlega sina delavca Johana Trebšeta iz Sv. Petra 81, ki je umrl v maju leta 1861 in bil pokopan brez duhovnika. Po cerkvenem redu lahko sklepamo, da ni bil krščen. Vendar pa je bil, kot preberemo v vpisu v mrliški knjigi, duhoven prisoten ob pokopu mrtvorojene nezakonske deklice, rojene v maju leta 1861 Vertačnikovim iz Sv. Petra (brez h. št.). Neimenovani

Putrihov deček iz Lokavca 9, kjer so njegovima staršema pred tem majhni umrli že trije otroci med drugim in petim letom starosti, je bil kot mrtvorojenec leta 1861 necerkveno pokopan. Prav tako leta 1861, 1862 in 1863 mrtvorojeni neimenovani otroci (Rechberger), sinova in hči železniškega čuvaja iz čuvajnice 247 v Sv. Petru, medtem ko je bila čuvajeva hči Marija, rojena leta 1864 in ob smrti stara eno uro, v sili krščena in cerkveno pokopana. Nadalje so bili brez duhovnika in praviloma še isti dan pokopani tudi vsi prezgodaj rojeni otroci in večina mrtvorojenih. Med necerkveno pokopanimi je bil tudi 1860. leta mrtvorojeni sin kamnolomca Lauretiča. Med letoma 1850 in 1899 je bilo v mrliško knjigo vpisanih 114 mrtvorojenih otrok, dodatnih 118 pa jih ni dočakalo več kot treh dni starosti. Od teh jih je 14 živelo od nekaj sekund do nekaj minut, največ, 76, jih je umrlo starih od ene ure do 17 ur, 11 jih je bilo ob smrti starih en dan, 8 dva dni, 9 jih je dočakalo tri dni, 22 otrokom pa je luč življenja svetila od štiri do sedem dni. Od živorojenih jih je 140 umrlo starih manj kot teden. Nekoliko manjše je bilo število v mrliških knjigah zapisanih mrtvorojencev med letoma 1900 in 1941, ko ni zagledalo svetlobe zemeljskega življenja 83 novorojencev, po nekaj sekund ali minut jih je živelo 6, do pol ure 12, od ure do petnajst ur 35, od petnajst ur do tedna starosti pa 31. Skupno jih med živorojenimi 84 ni dočakalo več kot teden dni življenja. Večina mrtvorojencev je bila pokopana necerkveno, torej brez duhovnika, ki bi jih bil blagoslovil. V skupino po smrti neblagoslovljenih in pokopanih brez cerkvenega obreda je sodil tudi mladi, 25-letni žandar iz Sv. Petra, ki je umrl leta 1857 zaradi »posledice poškodb, ki jih je samemu sebi prizadejal z britvijo«. Ker katoliška Cerkev obsoja vse, ki prekinejo življenje kadarkoli od rojstva do smrti, je samomor 19-letnega hlapca iz Loke, ki se je v kajži »v jezi obesil«, duhovnik z zapisom v mrliški knjigi posredno označil s smrtnim grehom.485 Še teže, po krščanskem učenju naj bi pokoj485 /…/ smrtni grehi [so] naslednji: požrešnost, napuh, lenoba, pohlep, jeza, pohota in zavist (gluttony, pride, sloth, greed, anger, lust, envy). Lista izvira iz zgodnjega srednjega veka in je bila večkrat spreminjana, nekateri grehi so bili dodani ali odvzeti, npr. melanholija, žalost in nemara zlasti skopost, ki je bila sicer standardni greh na vsakem seznamu in se med zgornjimi skriva pod izveskom pohlepa. /…/ Klasifikatorična in pedagoška strast je narekovala, da je sedmim smrtnim grehom nasproti stalo sedem kreposti: previdnost, moč, vzdržnost in pravičnost kot stare vrline, naslanjajoč se na antično tradicijo, ter vera, upanje in ljubezen kot krščanske kreposti, naslanja­joč se na slovito mesto iz Pavlovega Pisma Korinčanom, k čemur je bilo treba dodati še

299


300

ni storil dva smrtna greha, to je jeza in odvzem lastnega življenja. Zato je bil »tiho pokopan« (in der Stille beerdigt), kot so s posrednim izrazom imenovali (kaznovalni) pokop brez duhovna. Ni izpričano, da bi svojci temu posebej nasprotovali, pač pa so z molkom mogli celo izraziti ponižnost kot krščansko krepost (glej op. 29). Med letoma 1850 in 1899 je v mrliške knjige vpisanih sedem primerov samomora in pogojno še osmi in deveti – strel vase, ki ga je vpisovalec pripisal nesreči, in samomor z utopitvijo v Savinji leta 1899, ko je ženska »v blaznosti v vodo skočila in utonila«. Ker je utopljenko – uradnikovo ženo iz Celja – pokopal župnik, lahko sklepamo, da se je Cerkev v takšnih primerih imela tudi za zdravstvenega razsodnika, ko je poimenovala bolezen in z njo opravičila odvzem lastnega življenja. Istega leta si je 51-letni moški – sprva neznan, kasneje so ugotovili njegovo identiteto – vzel življenje s strelnim orožjem, pokopan je bil na loškem pokopališču brez cerkvenega obreda, torej tokrat brez ugotavljanja opravičljivega duševnega neravnovesja. Nasprotno sta bila 70-letni kmet iz Lokavca, ki je leta 1889 storil samomor z obešenjem, in 70-letni preužitkar iz Loške Gore, ki se je leta 1897 »samohotno utopil«, oba deležna cerkvenega pogreba. Enako tudi oba, 23-letni moški iz Okroglic, ki se je junija leta 1862 na binkoštno nedeljo »po naključju« ustrelil s pištolo (v navadi je bilo streljanje ob binkoštnih praznikih), in 16-letni sin pekovskega mojstra iz Sv. Petra, ki so ga v avgustovski noči leta 1868 aretirali na železniški postaji in se je še isti dan v občinskem zaporu ustrelil v srce, potem ko je bil »že dlje časa težaven«. Vendar pa nekateri od 26 utopljencev, vpisanih v mrliško knjigo v drugi polovici 19. stoletja, niso bili deležni cerkvenega pogreba. Končna sodba, ali so umrli hote ali ne, je bila glede na zapise o njihovem necerkvenem pogrebu v rokah duhovnika. Pokopališki red je sicer dopuščal določitev grobov za samomorilce, »pri katerih je mrliški ogled spoznal zmožnost prevdarka« (Pokopališki red 1903: 5), pri čemer pa ni mogoče brez pomisli, za čigavo oceno preudarka je šlo in ali je bilo na truplu preudarno hotenost smrti sploh mogoče določiti. Štiri smrti zaradi zastrupitve (vse umrle so bile ženske med 38. in 59. letom starosti) v drugi polovici 19. stoletja, ena celo z navedbo »samozastrupitev z arzenikom«, so po ponižnost, humilitas, poglavitni krščanski protipol napuhu, in tako katero od gornjih izpustiti. Društvo za razvoj humanistike. Zofijini Ljubimci. http://www. zofijini.net/oddaje_8_12_2004.htmlir, 24. 7. 2007.

zapisu sodeč pojmovali kot nesrečo, saj so bile pokojnice cerkveno pokopane. Enako trije moški med 33. in 63. letom starosti, povoženi od vlaka. V obdobju 1900– 1941 je bilo osem smrti zapisanih kot samomor, od tega sta se dva utopila v Savinji, dva je povozil vlak (»je šel pod vlak«, »samomor pod vlakom«), eden se je ustrelil, trije so se obesili. Brez duhovnika so leta 1902 pokopali utopljenega 61-letnega ključavničarskega mojstra, leta 1934 pa je kaplan pokopal 34-letno deklo, ki je, »zmešana«, utonila. Pod vlakom sta končala življenje 34-letni kmet leta 1934 in 18-letni delavec leta 1939, obesila pa sta se 60-letni posestnik leta 1919 in 61-letni kamnosek leta 1932. Vsi so bili pokopani brez cerkvenega obreda – eden od teh je v župnijski kroniki označen za pijanca – in na neblagoslovljenem delu pokopališča oz. deloma ali v celoti izven meje pokopališča. Nasprotno sta bila z duhovnikovim blagoslovom in cerkvenimi obredi pokopana samomorilca, katerih nesrečna smrt je v mrliški knjigi opravičena kot posledica »melanholije« (glej op. 29) in »zmedenosti«, torej po cerkveni misli zaradi »nezmožnosti preudarka«. Presoja o tem, ali gre komu cerkveni pogreb ali ne, je bila po cerkvenem pravu »notranja cerkvena zadeva, zato jo prepuščajo državna oblastva izključno cerkvenim organom« (Kušej 1927: 342). Leta 1902 se je ustrelil 29-letni advokatni koncipient – blagoslovil ga je župnik –, leta 1924 pa se je obesil 24-letni preužitkar – cerkveni obred ob njegovi smrti je imel kaplan. Brez verskega obreda je bil leta 1902 na loškem pokopališču pokopan domnevni 50-letni morilec in samomorilec, ki je skočil v Savinjo, medtem ko so ga po domnevnem ropu peljali v Loko. Pokopališki red je določal, da so bili v Loki dolžni sprejeti oz. na loškem pokopališču pokopati vse, ki so umrli na ozemlju loške župnije (Pokopališki red 1903: 1). Prometna železniška pot, Savinja in Sava so vzeli veliko življenj in vsa trupla, najdena v župniji, so bila prepeljana v Loko. Tako je leta 1900 župnik pokopal 41letnega posestnika, ki so ga mrtvega našli na križišču železniških tirov s cesto, kaplan pa trimesečno otroško truplo, ki je leta 1920 ožgano ležalo na železniški progi. Od 21 življenj, ki so med letoma 1900 in 1941 ugasnila na tirih, naj bi se po zapisih v mrliških knjigah nobeno ne končalo po lastni volji oz. preudarku. Razen enega – »veroizpoved neznana« – so bili vsi, tudi »popolnoma neznani moški« in tuj vojak, »najbrž katolik«, pokopani s katoliškim duhovnikom. Enako tudi vseh 39 uto-


pljencev, razen domnevnega morilca, ki je ob prijetju skočil v Savinjo, 33letnega delavca iz Trbovelj, 30-letnega neznanega tujega vojaka, 9-letnega pisateljevega sina 486 evangeličanske vere in treh umrlih, pri katerih ni podatka o (ne)cerkvenem pokopu. 27-letna hišna se je utopila med kopanjem v Bohinjskem jezeru (in bila pokopana v Loki), šest oseb je utonilo med kopanjem v Savi ali Savinji, dveletna deklica je utonila v potoku, dva sta se utopila ob padcu iz čolna, dva sta utonila v Savi kot splavarja (eden doma iz Loke, drugi iz splavarZapisi smrti od marca do avgusta leta 1770 v mrliški matični knjigi župnije Loka pri sko znane Rečice ob Savinji), pri vseh Zidanem Mostu (1749–1784), za vezavo katere so uporabili star rokopis. Foto: I. Počkar, ostalih je navedeno, da »so utonili«. 22. 2. 2007. Samo pri enem od vseh 39 je kot način smrti naveden samomor. Pri eni od utopljenk je za- umrlih, kar ne odstopa bistveno od letnega povprečja pisano, da »je bila že dalje časa zmedena«, in pri dru- števila umrlih v loški župniji v drugi polovici 19. stolegem, da je bil »na pol života mrtvouden in slaboumen« tja. Presenetljivo veliko število umrlih otrok preberemo – oba sta bila pokopana z duhovnikovim blagoslovom, iz mrliške knjige za leto 1770. Skoraj polovica (30 od ker ju je očitno uvrstil v skupino samomorilcev, spozna- 63) od vseh je umrla meseca oktobra, le po dva na mesec pa v prvih osmih mesecih leta. Samo štirje od oknih kot nezmožnih preudarka. tobrskih mrličev so bili odrasli, vsi drugi pa otroci do osmega leta starosti. Žal vir ne navaja vzrokov smrti. Najpogostejše bolezni v zadnjem četrtletju bi utegnile Merjenje časa, življenjsk a doba in biti škrlatinka, vročica, pljučnica in »griže, splošni 'pristarost umrlih Ločanov Medtem ko v drugi polovici 18. stoletja v mrliških rastek' končujočega se poletja« (Lipič 2007: 247). Najknjigah drugih slovenskih župnij večinoma že najdemo mlajši umrli, Matevž Mervič z Razborja, je živel le šest zapise o vzrokih smrti, jih v mrliških knjigah loške žu- dni, umrl je 19. septembra 1770 in so ga pokopali na pnije za leti 1770 in 1780 še ni. Vpisani so datum smr- pokopališču v Loki. V istem letu umrli je najdlje živel ti, ime in priimek umrlega, njegova starost, kraj biva- Matija Dobovšek iz hribovske vasi Kozje, ki je dočakal nja in kraj pokopa oz. pokopališče. V teh letih je bilo 90 let. Umrl je 13. januarja 1770 in so ga prav tako nesli v mrliško knjigo leta 1770 vpisanih 63 in leta 1780 36 na pokopališče k sv. Heleni. V tem letu je bilo 13 umrlih starih do enega leta, 24 med 2–13 let, 15 med 24–60 let, štirje med 65–70 let, trije med 71–80 let, po eden pa 486 »13. avgusta 1903 popoldan je utonil v Rimskih toplicah pri kopanju v Savinji je dočakal 87 in 90 let. Med 28 osebnimi imeni umrlih 9-letni John Jay Chapman, zakonski sin advokata in pisatelja Johna Jay Chapmana iz New Yorka. Truplo utopljenega, ki je bil evangeličanske vere, so bila med najpogostejši imeni Marija (8), Helena (5) in je bilo 16. avgusta 1903 najdeno v okolici St. Petra, prepeljano v mrtvašnico Andrej (5), po trije pa so bili Tomaž, Martin, Gertruda v Loki, in po izvršenem ogledu skozi c. kr. zdravnika Dr. Keppa iz Celja z dovoljenjem c. kr. okrajnega glavarstva v Celju d.d. 16/18 1903 št. 37768 (Jedrt ali Jera), Eva in Uršula. Od 45 različnih so najpoodpeljano v Majland na Italijanskem, da se tam v krematoriju sežge« (Mrliška gostejši, po trikrat navedeni priimki v mrliški knjigi za knjiga župnije Loka pri Zidanem Mostu, 1903). John Jay Chapman (1862–1933) je bil ameriški pisatelj in pravnik, rojen v New Yorku, izšolal se je na Harvardu leto 1770: Krajnc, Mažl, Šantej in Biderman. Med temi in opravljal pravniško službo od leta 1889. V univerzitetni knjižnici v Harvardu hranijo 21 pisem sožalja ob smrti sina John Jaya, naslovljenih na Chapmanovo je v družini Mažl s Čelovnika gotovo nalezljiva boleprvo ženo Elizabeth Winthrop (Chanler) Chapman in sedem pisem sožalja, zen vzela hkrati tri otroke, dvojčka Jakoba in Janeza ter naslovljenih na otrokovega očeta, Johna Jay Chapmana. Harvard University Library. Chapman, John Jay, 1862–1933. Additional papers, 1804–1937. http:// sedemletnega Tomaža. Jeseni sta skoraj obenem umrli oasis.harvard.edu:10080/oasis/deliver/~hou00307, 7. 6. 2007.

301


302

lih Ločanov je bila v drugi polovici 19. stoletja razmeroma kratka. Danes so življenjski pogoji v mnogočem boljši, odpravili smo vrsto smrtno nevarnih nalezljivih bolezni, številne so ozdravljive, pa tudi napredek medicine je omogočil, da na smrt bolne in žrtve hudih nesreč umetno ohranjamo pri življenju veliko dlje od točke, ko bi naravno že umrli. Tedaj pa je štela za naravno smrt (ali morda bolezen?) starost, ki je v mrliških knjigah poleg starostne oslabelosti (izčrpanosti) zelo velikokrat zapisana kot vzrok smrti celo umrlih, starih nekaj Zapisi smrti od januarja do februarja leta 1780 v mrliški matični knjigi župnije Loka čez štirideset let. Tako je leta 1878 za pri Zidanem Mostu (1749–1784), za vezavo katere so uporabili star rokopis. Foto: I. »starostno izčrpanostjo« umrl 45-lePočkar, 22. 2. 2007. tni samski zidar Johan Sušin iz Šentudi Bidermanovi iz Okroglic, 70-letna stara mati Ma- tjurja, leta 1894 pa 44-letna vdova Marija Frei iz Majlanda. Še pogosteje so kot umrli zaradi starosti vpisani rija in dveletna Marija. V letu 1780 je bila od 36 umrlih najmlajša dan stara 50 in 60 let stari, denimo 56-letna kmečka hči Mica Marija Petrič iz Loke, ki je umrla 16. avgusta, najstarejši Plavc, ki je umrla leta 1872, ali 64-letna kmetica Mica pa 94-letni Matija Petrič iz Lokavca, preminil 16. febru- Parašuh leta 1871, obe iz Račice. Samoumevno je bilo, arja. Do prvega leta starosti jih je v tem letu umrlo se- da so ljudje pri šestdesetih in sedemdesetih letih v visodem, po pet starih med 2–16 in med 19–40 let, štirinajst ki starosti in da se njihovo življenje izteka, tako kot pri med 50–70 let, pet med 70–80 let in le dva sta ob smr- 72-letni preužitkarici iz Račice, za katero je leta 1867 zati štela nad 80 let (84 in 94 let). Največ jih je umrlo fe- pisano, da je »zaradi starostne izčrpanosti zaspala in se bruarja (9) in decembra (7), po pet pa junija in avgusta. ni več prebudila«. Gotovo je, da to večinoma niso bile Med umrlimi je bilo največ Marij (4) in Valentinov (3), ustrezne prepoznave vzrokov njihovih smrti, vendar so tj. skoraj vsak od umrlih pa se je pisal drugače, skupno v tistem času zaradi pomanjkanja zdravniškega znanja 30 različnih priimkov. Iz seznama obveznikov cerkvene na takšen način zapisovali tudi drugod. V drugi polobere so razvidna najpogostejša moška imena v župniji vici 19. stoletja je starost, starostna izčrpanost ali staroleta 1871, ki so Anton (19), Andrej (17), Martin (12) in stna oslabelost zapisana kot vzrok smrti pri 245 umrlih Ločanih, le pri devetih od teh je dopisana tudi ena Jožef (11) (Topographia Parochie in Laak: 161). Ko človek umre, v Loki rečejo, da umrje, je preminil, od bolezni: astma, griža, krč, naduha, sušica ali vodeprêč pršu, zaspal za večno, šel na oni svet, mu je spel (čuk nica. Med letoma 1900 in 1941 je starost ali starostna – op. p.); kadar si vzame življenje pa, da je samega sebe oslabelost navedena kot vzrok smrti pri 218 umrlih. Od ferdirbu. Pogosto je vprašanim v mislih nekdaj kratka vseh je le pri 63-letnemu beraču iz Suhadola, umrlemu življenjska doba otrok in sprememba v današnjem času, leta 1920, zapisana kot »onemoglost« in kot edini vzrok ko umirajo mladi v najboljših letih, o čemer pravi 97- smrti, pri 56 umrlih pa sta poleg starosti zapisani še ena letna: »Včasih so bolj otroci umirali, odrasli niso tako ali dve bolezni, najpogosteje naduha (štiridesetkrat) in umirali. Zdaj pa vsa mladina gre. Poslušam, 40 let na- vodenica (dvanajstkrat), nato jetika, kap, prehlad, propolni ženska pa moški pa gre. Jezesmarija – v najlep- tin, revma in drugo. Najmlajša od umrlih za starostno ših letih. Okrog 60 let so najlepša leta za moškega. Za oslabelostjo (in jetiko) je bila leta 1939 preminula 49-ležensko pa … Kje sem si mislila, da bom jaz toliko stara tna posestnikova žena Rozalija Škruba iz Lokavca, najkdaj« (TZ/Perdih: 54). Življenjska doba odraslih umr- starejši umrli za »starostjo« pa leta 1932 umrli 96-letni


preužitkar in vdovec Franc Mastnak iz Račice, ki je bil tudi najstarejši umrli, vpisan v mrliških knjigah med letoma 1850 in 1941 (brez upoštevanja šestih manjkajočih letnikov). K vzrokom smrti v pozni starosti sodi tudi vpis bolezni marazem, ki jo z imenom »marasmus senilis« v loških mrliških knjigah lahko preberemo enaindvajsetkrat, in sicer med letoma 1899 in 1934. Sodobni slovenski medicinski slovar bolezen imenuje senilni marazem, ki se pojavlja v starosti zaradi lakote, podhranjenosti in pomanjkljivega vnosa beljakovin, pri čemer usihata maščevje in mišičje, leksikon487 starih bolezni in vzrokov smrti pa marazem enači s starostno oslabelostjo. V Loki je bilo umrlih s pripisanim marazmom 21, stari so bili med 72 in 87 let, več kot pol je bilo moških, po statusu večinoma vdovcev in preužitkarjev ter pet občinskih ubogih. Nemogoče je presoditi o pravilnosti zapisanega vzroka njihovih smrti; ne preseneča velik delež umrlih ubožnih prebivalcev, saj je revščino pogosto mogoče povezati tudi z obolevnostjo za različnimi drugimi boleznimi in z višjo stopnjo umrljivosti. Za boleznijo madron, to je katera koli trebušna (abdominalna) bolezen, ki je kosila zlasti v zahodnem delu današnje Slovenije in v Furlaniji (Pabralu ih je uad useh suort madrúonau. Fur. madron),488 naj bi iz loške doline kljub številnim benečanskim in furlanskim priseljencem umrla samo ena oseba, 71-letni kmet Valentin Sušin iz Račice 19 leta 1873, ki naj bi bil »prerok tukajšnjih Tolmincev« (Ripšl, Dnevnik: 171). V treh primerih smrti je v loških mrliških knjigah zapisana bolezen mizerere. Za to strašno boleznijo naj bi v letih 1870 in 1872 umrli trije moški iz Račice in Lokavca, stari 21, 49 in 66 let. Bolezen mizerere, ki je vedno pripeljala v smrt, je v spletnem leksikonu starih bolezni pojasnjena kot neozdravljiva želodčno črevesna bolezen. Zdravniki so jo kot težko in mučno poimenovali po slovitem uvodu v 51. psalm Miserere mei Deus secundum magnam misericordiam tuam – Bog, usmili se me v svoji veliki dobroti.489 Morda zavedanje o nekdaj kratki življenjski dobi ali pa je bil le ustaljeni način vpisovanja starosti umrlih 487 Lexikon: Alte Krankheiten. http://members.aol.com/hgurski3/lex1.htm, 11. 8. 2007. 488 Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Dictionary – M. http://www.pef. uni-lj.si/~markor/zbirkacbm.htm, 11. 8. 2007. 489 Miserere (Medizin). http://de.wikipedia.org/wiki/Miserere_(Medizin), 7. 3. 2007.

tisti, ki bralcu mrliških matičnih knjig od druge polovice 19. stoletja do leta 1931 daje vtis preštetosti in pomembnosti vsakega koščka življenja. Ti štejejo pri otrocih, umrlih kmalu po rojstvu, le nekaj sekund, pol dneva, pri starejših otrocih in odraslih, tudi starcih, so še proti koncu 19. stoletja v mrliških knjigah zapisani natanko, po četrtinah, tretjinah, polovicah, tri četrtinah – v ulomkih. Vpisana je starost umrlega, brez letnice rojstva, pogosto preberemo, da je bil otrok star, denimo, tri četrt leta, odrasli pa 67 let in dve tretjini leta. Ni redkost, da je do dneva natanko zapisana starost umrlega, kot pri leta 1897 umrli gostački Neži Zupanc iz Radeža, ki je ob smrti štela 72 let, 9 mesecev in 25 dni. Proti koncu 19. stoletja se zapisi glasijo neulomčno, vendar še vedno natančno v minutah, urah, tednih, mesecih, četrtinah, tretjinah, polovicah, tri četrtinah. Enako še od začetka 20. stoletja dalje, le da so dodani rojstni podatki – dan, mesec in leto rojstva, vse do leta 1931, ko nato nič več ne zapišejo starosti pokojnega, temveč samo datum rojstva. Krstili so navadno drugi ali tretji dan po rojstvu, k odraslim so klicali duhovnika za previdenje, in če ni bilo pravočasno, zapisali, da je »na naglem umrl(a)« ali da »niso nič poklicali«. Minute, celo sekunde so bile pomembne, ko so v sili krščevali novorojenca, zato je večkrat zapisano, da je živel nekaj sekund ali pa da je bil še živ krščen v materinem telesu. V navadi je bilo, da so otroka krstili čim prej. Po Ripšlu naj bi bilo za šestdeseta leta 19. stoletja izpričano, da so v Loki otroku pred opravljenim krstom malokdaj pustili sesati pri materi, in to zaradi verovanja, da »tako otroče, ki pred krstom sisa, celo življenje netečno ostane in nikdar sito ni« (Ripšl, Posebne navade: 2). Slavljenje krsta naj bi se marsikdaj nadaljevalo v gostilni z napitnicami do poznih večernih ur, kar je bilo za stradajočega otroka lahko usodno. Tudi v 20. stoletju so otroka krstili že v prvem tednu po rojstvu, če pa je kazalo, da je slaboten, so ga še hitreje dali h krstu. Navadno sta ga nesli ženska sorodnica in babica, kot se smrti svojega otroka spominja leta 1916 rojena ženska: »'Dajte ga hitro h krstu,' je rekla babica, 'ne vem, če bo'. No, potem sem res. Ga je pa nesla ena teta oziroma sestra mojega moža v Loko in je v cerkvi umrl. Krstili so ga, ne, in potem so ga prinesli gor. Tamle zagledam iz one sobe dol, pa vidim, da ga ne-

303


304

sejo kar tako – sem kar vedela, da je umrl« (TZ/Jurgl: 9). Tisti, ki so doživeli ravnanje ob mrtvorojenčevem pokopu, izpričujejo, da »se je potem kar tisto naredilo, kar tam na pokopališču, nekje za krajem«. Zlasti otroci niso o tem nič vedeli, o mrtvorojenem bratu ali sestri jim niso nikoli ničesar pripovedovali, niti niso vedeli, da je kje pokopan. Čas skrivnostnosti o mrtvorojencih se ni pri vprašanih nikoli iztekel, tudi kot odrasli o tem nikdar niso spregovorili s svojimi starši ali starejšimi sorodniki. Nekateri vedo skope podatke, ki so jim jih natresli sovaščani: »Pokopan je bil na neposvečenem. To pa vem, da, ker je bilo spodaj za mejo, nek za krajem, kjer je bilo to … Za mejo, nežegnan svet! Notri na pokopališču, ampak je bil prostor nalašč … Tisto ni bilo blagoslovljeno, tako so rekli takrat. Najbrž tudi za samomorilce, zato ker tisto se ni nikoli žegnalo. Zdaj ni več tistega nežegnanega sveta« (TZ/Neimenovana: 33). V drugi polovici 19. stoletja so v mrliških knjigah večkrat navajali tako uro smrti kot pogreba, najprej pri pomembnejših pokojnikih, da je umrl dopoldne ali popoldne in kdaj je bil pokopan, na primer ob smrti graščakovega pastorka: 9. novembra 1865 ob 2. uri zjutraj je umrl in bil 10. novembra popoldan pokopan Herr Josef von Katona, cesarsko-kraljevi gozdar in poročnik. Natanko pa je bil vseh časovnih in drugih nadrobnosti deležen tudi mlad veren kmečki fant, katerega nesrečo je župnik popisal v Dnevniku. 27-letni Jurij Kolešek iz Račice 31 se je na velikonočni ponedeljek vračal od maše pri Materi Božji na Žlebniku in se ponesrečil pri prečkanju potoka po spolzki brvi. Umrl je 17 dni zatem, »objokan od svojih pobožnih staršev in sester, pa tudi obžalovan od vsih, ki so vernega fanta poznali, kteri skoraj v fari ni imel para. Bodi mu zemljica lahka« (Ripšl, Dnevnik: 158). Najpogosteje so zapisali čas smrti in pogreba zato, ker je bil pogreb že naslednji dan – kot potrdilo, da umrlega niso pokopali prezgodaj, kajti umrl je prve ure po polnoči ali zgodaj zjutraj, pokopan pa je bil naslednji dan »zvečer« (v resnici verjetno popoldne). Za otroke, ki so se mrtvi rodili ali živeli le krajši čas, so navadno zapisali, da so jih pokopali naslednji dan, čeprav je za 20. stoletje izpričano, da naj bi jih pokopali tudi še isti dan. Čas so merili in ob koncu 19. stoletja tudi zapisovali v mrliških knjigah še drugače, saj je večkrat navedeno,

kako dolgo je bil(a) pokojni(a) kmet(ica) (od prevzema kmetije dalje), gruntar, preužitkar(ica), delavec, koliko let poročen(a), vdovec ali vdova. Tako je, denimo, ob smrti 49-letnega Antona Armana iz Sv. Petra, umrlega za tuberkulozo leta 1894, zapisano, da je bil kmet in cimerman (tesar) 24 let. Večkrat tudi preberemo, da je pokojni zapustil zakonca po letih skupnega življenja, na primer 74-letni gostač Blaž Bec iz Loke, ki je leta 1885 »zapustil vdovo Terezijo, rojeno Kramar, po 40 letih zakona«. Prav tako tudi, če v zakonu nista bila posebno dolgo, kot na primer 71-letni mazalec vagonov Matija Musil iz Sv. Petra, ki je leta 1887 »zapustil vdovo Marijo, rojeno Ribič, po treh in pol letih zakona«. Umir anje doma, zdr avnišk a pomoč in mrliški oglednik Po enajstem letu starosti je umrljivost v obdobju 1850–1899 s starostjo naraščala, mladih do dvajsetega leta je umrlo 139, med 21. in 40. letom starosti 320, med 41. in 60. letom 366, med 61. in 80. letom 540, starost med 81. in 91. letom pa jih je doživelo le 73. Največ – 44 – jih je umrlo starih 65 ali 70 let, samo dva sta ob smrti štela 90 in eden 91 let. Glede na skupno število umrlih ni bilo veliko drugače tudi v obdobju 1900–1941, le da jih je več doživelo višjo starost. Tedaj je mladih med 11. in 20. letom starosti umrlo 90, med 21. in 40. letom 156, starih med 41. in 60. letom 435, največ, 436, pa jih je umrlo med 61. in 80. letom starosti. Do 90 let jih je doživelo 79, trije so bili ob smrti stari 93, po eden pa 92 in 96 let. Največ od vseh odraslih – 33 – jih je umrlo starih 76 let. Najvišja je bila umrljivost med otroki, poleg 114 mrtvorojenih v obdobju 1850–1899 prvega rojstnega dne ni dočakalo – ali pa komaj tega – 592 otrok. Do deset let je ob smrti štelo 1014 živorojenih otrok, kar je celih 40 odstotkov od vseh umrlih v tem času. Nekoliko manj, 34 odstotkov, je umrlo živorojenih otrok do desetega leta starosti v obdobju 1900–1941, ko je poleg 83 mrtvorojenih za vedno zatisnilo oči 536 otrok. V obdobju 1850–1941 se je torej rodilo 197 mrtvorojenih otrok, v prvih desetih letih starosti jih je umrlo 1550, to je skupaj 1747 mrtvih otrok, kar je dobrih 42 odstotkov vseh umrlih v omenjenem obdobju. Med letoma 1907 in 1930 je zapisana tudi smrt vsaj devetih parov dvojčkov, ki so se rodili staršem v Račici, Sv. Petru, Radežu in Lokav-


cu. Živeli so od nič do 14 dni in umrli zaradi »prezgodnjega poroda«, »slabotnosti od rojstva« in »glist«. Največ prebivalcev loške župnije je umrlo leta 1855 (146), za kar je bila brez dvoma kriva epidemija kolere. Po številu umrlih sledi leto 1886 (104 umrli), ko so bili vzroki smrti večinoma razporejeni med pljučnico (17), tuberkulozo (15), davico (13), (otroško) šibkost (10), vodenico (10), škrlatinko (8) in vnetje grla (6). Leta 1918 (102 umrla) je kosila španska gripa, ki je bila vzrok smrti polovici umrlih v tem letu. Število smrti je padalo v naslednjem zaporedju: 1856 (89 umrlih), 1868 (81 umrlih), 1889 (80 umrlih), 1908 (72 umrlih), 1877 (70 umrlih), 1909 (67 umrlih) in 1895 (64 umrlih). Najmanjše število pogrebov je bilo leta 1838 (17), nato pa še 1936 (24), 1931 (27), 1925 (28), 1929 (30), 1934 (31), 1924 (32), 1933 (32), 1914 (33) in 1921 (33). V prvi polovici 20. stoletja se je število umrlih za nalezljivimi boleznimi, razen za tuberkulozo, krepko zmanjšalo, k čemur je nedvomno pripomoglo, da je bila »leta 1895 izdana prva odredba o preprečevanju nalezljivih bolezni v slovenščini in leta 1880 prvi zakon o preprečevanju in zatiranju nalezljivih bolezni«.490 V mrliške knjige župnije Loka pri Zidanem Mostu so od druge polovice 19. stoletja do druge svetovne vojne župniki ob vpisu umrlih zapisovali razen drugih vzrokov smrti tudi bolezni, katerih poimenovanja ali opisi so danes težko razumljivi. V mrliških knjigah ni dodatnih opisov bolezni, bolezenskih znakov in poteka bolezni, kot jih je, denimo, natanko zapisoval ljubljanski zdravnik v 20. in 30. letih 19. stoletja. Kljub precej bogatim dopolnilnim podatkom iz sicer odmaknjenega časovnega obdobja sodobni zdravnik opise bolezni velikokrat težko razume in ugotavlja, da »če bi danes Lipičeve zapise tolmačili trije zdravniki, bi verjetno vsak med njimi prišel do drugačnih zaključkov.« (Urlep, v: Lipič 2007: 31) Kot etnologinji brez vsakršnega zdravniškega znanja mi je veliko starih poimenovanj bolezni popolnoma tujih in so v današnjem času težko prepoznavne celo zdravnikom 21. stoletja. Toliko bolj zato, ker so bolezni, za katerimi naj bi umrli, navadno zapisovali zdravniško povsem neizobraženi ljudje. Ločani se spominjajo, da so ponekod iskali zadnjo potrditev o smrti tudi s postavljanjem zrcala pred pokojnikov 490 Sekcija za preventivno medicino – novice. http://www.spm.si/osekciji.html, 17. 8. 2007.

obraz, da bi ugotovili, če morda ni motno – tedaj naj bi bil človek še živ. Pravzaprav so v loški dolini – nič drugače pa ni bilo v večini slovenskih krajev tistega časa – smrt ugotavljali možje različnih poklicev, od kmeta do čevljarja. Pokopališki red za Loko (Friedhofordnung 1895: 2) je določal, da občina izbere in potrdi mrliškega oglednika, ki mu stranke sporočijo smrt, on pa po ogledu dodeli grobno mesto in poskrbi, da v primeru nalezljive bolezni mrliča prenesejo v mrtvašnico. V Loki je po prvi svetovni vojni kot mrliški oglednik smrt potrjeval čevljar Hočevar, tudi kasneje pa vsakokratni občinski tajnik. Posebnega znanja ni imel, »ni treba, da je znal. Pravzaprav so to poznali. Ko je kdo umrl, je prišel pogledat, videl, da je mrtev in napisal. Toliko je že videl, če je bila nesreča ali pa je zaradi bolezni umrl. V glavnem je videl – takrat so bili mrliči vsi na parah, doma. Od leta 1920 se lahko še spomnim za mrliče« (TZ/Jenčič: 36) … Vsi vprašani so potrdili, da ob smrti njihovih bližnjih ni bilo zdravnika, pač pa je vzrok smrti zapisal mrliški oglednik, tako tudi ob očetovi smrti leta 1950: »Ja tisto je bilo, je iz krajevnega urada prišel eden, da je malo popisal. Nič zdravnik, noben zdravnik. Ko smo rekli, na čem je bolan, tako je zapisal. A, ja! Kje pa, kje pa« (TZ/Kostevc: 45)! Nemočni v bolezni so se oklepali vsake, četudi negotove pomoči, ki je bila pogosto goljufiva. Za pljučnico je leta 1873 zbolela 20-letna kmečka hči Lucija Zupan iz Račice 18, ki je »že dolgo bolehala, kar pride ena ptuja babura v hišo, obljubi dekletu za 6 gld. hitro ozdraviti, ji da neko pijačo, vzame pa za zdravilo le 3 gld. rekoč, da po une 3 gld. nazaj pride. Ali ubogo, od matere pregovorjeno dekle precej, ko je mešanco pilo, čuti, da ji je spet slabši, se vleže in več ne vstane,« zapiše kronist in doda moralni nauk: »Kdaj bo pri našemu ljudstvu konec babjih ver? Se ve, da ptuje dohtarce ni bilo več nazaj« (Ripšl, Dnevnik: 173). Razen od potujočih zdravilcev so zdravila iskali tudi pri posameznikih, ki naj bi jih znali sami pripraviti, vendar največkrat za bolnika neuspešno. Tako je za tifusom leta 1873 umrl 26-letni kmet Jožef Klenovšek, p. d. Jur, ki so ga »le vino piti silili, ko je zbolel, potem k šinterci v š. Marjeto med Celjem in Vojnikom po zdravila poslali. Bog daj norcem pamet, ker naša beseda nič ne pomaga« (Ripšl, Dnevnik: 174).

305


306

Ob bolniških posteljah so torej stali večinoma brez moči, klečali ali sedeli in molili, številčneje in še bolj zagnano, ko so slutili, da prihaja zadnja ura. Ko je nastopila smrt, so bolezen poimenovali po značilnostih, ki jih je kazal umirajoči. Občinski tajnik je v vlogi mrliškega oglednika ugotovil, da je človek mrtev, s tem da so domači navadno povedali, kaj naj bi bilo pokojnemu. Imel ni ne medicinske izobrazbe niti posebnih pripomočkov za ugotavljanje smrti (v 21. stoletju je osnovna oprema v zdravnikovi mrliškopregledni torbi lučka za osvetlitev zenic in slušalke, komplet za odvzem telesnih tekočin, termometer, rokavice, set nujno potrebnih pripomočkov za oživljanje, pa tudi prenosni EKG aparat, fotoaparat in mobilni telefon).491 Pred drugo svetovno vojno je bilo v veljavi tiskano Kratko navodilo mrtvooglednikom, da ložje spoznavajo in pravilno zapisujejo smrtne vzroke,492 ki vsebuje seznam 80 bolezni in navodila za njih prepoznavo, kljub temu pa je nemogoče trditi, da so vedno ugotovili resnični vzrok smrti. Vpis v mrliško knjigo se je praviloma opravil ob upoštevanju ugotovitve mrliškega oglednika in na podlagi lastne vednosti župnika ali njegovega namestnika oziroma na podlagi ustnih izjav. Najpogosteje je bila navedena pač kar ena od bolezni, ki naj bi tedaj kosile med Ločani. Zato je večino zapisov o navedenih boleznih kot vzrokih smrti potrebno obravnavati z zadržanostjo. Določanja in prepoznav bolezni tudi niso prav pogosto potrjevali z obdukcijami, vsaj kot iz redkih primerov lahko sklepamo po vpisih v mrliških knjigah. Od avgusta leta 1850 do konca leta 1899 je zapisan podatek o obduciranju le v 15 smrtnih primerih, enkrat ob izkrvavitvi, dvakrat pri samomoru in po štirikrat pri nasilni smrti, nesreči in smrtih novorojencev ter sedemletnega otroka. Med letoma 1900 in 1941 je samo enkrat – pri utopljencu – zapisan podatek o obduciranju. Le nekaj večje je tudi število po smrti zdravniško pregledanih pokojnikov, večidel zato, da se izključi nasilna smrt, kot na primer ob utopljencu leta 1918, ko »sodnijskega ogleda ni bilo, ker sta zdravnik dr. Homan in stražmojster Ovčar izjavila, 491 Zdravnik družinske medicine v službi mrliškopregledne službe. http://med. over.net/javne_datoteke/novice/datoteke/11854-Zdravnik-DM-mrliskipreglednik.ppt#282,19,OPREMA, 2. 8. 2007. 492 Navodila je prepisal Leon Drame in so objavljena v Drevesih, Časopis slovenskega rodoslovnega društva, december 2004, s. 73. http://www2. arnes.si/~krsrd1/Drevesa.pdf, 2. 8. 2007.

da na truplu ni nobenega znaka hudodelstva«. Med letoma 1850 in 1899 je v devetih primerih smrti zapisan zdravniški ogled trupel, pregledovala sta okrajna zdravnika Jožef Kučera iz Radeč in Andrej Keppa iz Celja. Za kolero umrlega 63-letnega zidarja, ki je v Račico priromal z Moravske, je leta 1873 zdravnik ukazal pokopati še isti dan. Nato sta bila v mrliških knjigah do leta 1941 zapisana le dva zdravniška ogleda trupel – zdravnika sta bila dr. Matko in dr. Keppa iz Celja – in trije »komisijonelni«, tj. komisijski ogledi. Z izgradnjo železniške proge so tesno povezani številni zapisi o umrlih, ki so progo gradili. Njihov dom so bile največkrat revne barake brez hišnih številk. Tako je v petdesetih letih 19. stoletja v župniji Loka pri Zidanem Mostu na naslovu Baraka umrlo 73 oseb, od tega 64 na naslovu St. Peter – Baraka, pet na naslovu Lokavec – Baraka, trije na naslovu Breg – Baraka in eden v Šentjurju – Baraka. Poleg tega so živeli in umirali v Majlandu, zasilnem delavskem naselju na levem bregu Savinje tik pred izlivom v Savo. To naselje je bilo označeno z vsaj 100 hišnimi številkami (leta 1883 je bil, denimo, naslov umrlega Majland 100). Bili so večinoma priseljenci, razen v svojih skromnih domovih so umirali še na enem mestu. V mrliških knjigah je v letih 1855–1856 kar 76 vpisov smrti na naslovu Račica – Železničarska bolnišnica. Lokacijo hiše, kjer je umrlo toliko oseb, pojasnjuje zapis v kroniki, ki navaja, da je bil 19. sušca, na sv. Jožefa dan, prvi mrlič v letu 1855 »za tifus(om) v železniški bolnišnici na polju pod Račico, tam, kjer je zdaj stražarska hiša št. 16« (Ripšl, Dnevnik: 118). Umrli so bili sicer delavci na železniški progi – delavk je bilo med njimi 15 – stari od 14 do 65 let, in štirje otroci, stari do 5 let. Za kolero jih je leta 1855 v železničarski bolnišnici umrlo 44, eden od teh naj bi imel kolero in tifus obenem, pet jih je umrlo za tifusom, med temi petletna deklica, 37-letna železničarska delavka s Češke za vnetjem maternice, ostalim so pripisane različne druge bolezni. Po štetju v mrliških knjigah in zapisu v kroniki je bilo v letu 1855 celo 72 vseh umrlih za kolero. O manjši železničarski bolnišnici je mogoče sklepati tudi po treh vpisih umrlih, ki jim je bil leta 1856 in 1857 zadnji naslov Šentjur – Železničarska bolnišnica. Dva tam umrla sta bila železničarska delavca, eden železničarski zidar, ob smrti so bili stari 33, 37 in 42 let, umrli pa so za ohromitvijo pljuč, vodenico in


tifusom. Iz vpisa o smrti na naslovu Sv. Peter – Bolnišnica je razumeti, da je bila v eni od tamkajšnjih hiš soba za bolnike, kjer je leta 1855 za kolero umrl 40-letni tesar na železnici. Zdravnik je med obema vojnama v nuji prihajal največ iz Radeč, pred tem pa še redkeje iz Celja ali Laškega. Za leto 1843 je vendarle zapisano, da zdravnik prihaja iz Sevnice, izprašana babica pa je iz Loke (Götsche Topographie 1843: 200.2–3). Stalni domači prebivalci so umirali doma, večinoma brez zdravniške pomoči, ki je v mrliških knjigah vpisana le dvakrat, leta 1895 ob pljučnici trimesečnega kajžarskega otroka iz Lokavca, in leta 1939, ko je za jetiko umiral 54-letni železničarski čuvaj in kmet iz Šentjurja. Čeprav v pisnih virih ni posebej omenjeno, so si zdravnika gotovo lahko privoščili le premožnejši ljudje, tako na primer vsakokratni lastniki graščine oz. člani njihovih družin. Kronist z drobnim zapisom sporoča o tem, kako so k loški graščakinji zdravnika poklicali aprila leta 1842, vendar se je med nameravanim obiskom ponesrečil med prevozom s kočijo iz Laškega, nezavesten ležal v loškem gradu in nato tam umrl. (Ripšl, Dnevnik: 91) V obdobju med obema vojnama so zdravniško pomoč le redko iskali, o čemer so zgovorna ustna pričevanja: »Takrat so bolj malo okrog zdravnikov hodili. Ja. To so samo domače zdravile, tiste čaje pa obkladke …«, in na vprašanje, v kakšnem primeru so pa le poklicali zdravnika, se 93-letna Ločanka še sama začudeno zamisli nad tistimi časi, ko izpove: »A! Saj ga niso nič klicali. Če so mogli, da je prišel dol zdravnik, če ne, je pa umrl – tako. Takrat, jaz ne vem, ali ni bilo denarja, ne vem. Ne vem povedati.« Zdravniška pomoč je bila bolj običajna šele po drugi svetovni vojni, vedno pa so vprašani z vidnim olajšanjem povedali, da je njihov bližnji umrl doma (in ne v bolnišnici): »Prvič je zdravnik prišel v našo hišo, ko je mama živela. Matko iz Radeč je hodil, menda je prišel z vlakom. Mama je bila na srcu bolna, dvakrat je bila v Trbovljah v bolnici. Potem je (leta 1959 – op. p.) pa doma umrla. Takrat je zdravnik na obisk prihajal.« (TZ/Kostevc: 44) Le pri redkih je v obdobju 1850–1941 v mrliških knjigah vpisan podatek, da so umrli v bolnišnici: v Ljubljani devet, v Brežicah in Celju po šest, v Krškem dva, po eden v Zagrebu in Leobnu, v bolnišnici brez navedbe kraja pa pet oseb. Bolezni oz. vzroki smrti, ki so

jih pripisali tam umrlim, so pri otrocih prezgodnji porod, gliste (3), božjast, fraz, slabotnost, posledice materine bolezni, španska bolezen, slabokrvnost, zastrupitev krvi, slepič, griža, prehlajenje in krč; ena porodnica je v bolnišnici umrla zaradi izkrvavitve na porodu, drugi odrasli so umrli za tetanusom (2), pljučnico (2), vodenico (2), jetiko, rakom, kilo, boleznijo pljuč, črevesnim obolenjem, boleznijo potrebušnice, tvorom na srcu in za slabokrvnostjo. Bolezni in drugi vzroki smrti V obdobju 1850–1899 je pri večini umrlih v mrliških knjigah zapisana kot vzrok smrti bolezen ali več bolezni hkrati. Od 2568 umrlih naj bi jih 2213 umrlo zaradi bolezni ali starosti, 116 novorojencev v prvih 14 dneh življenja zaradi šibkosti, frasa, glist in drugega, 114 se jih je rodilo mrtvih, 75 jih je umrlo v nesreči ali zaradi poškodb po njej, 13 v nesreči (ali mogoče samomoru) – večinoma zaradi utopitve, 10 porodnic (starih med 27 in 45 let) na porodu ali kmalu po njem, osem smrti je zapisanih kot samomor, pet jih je bilo umorjenih, o petih iz zapisa ne izvemo več, ko da so umrli »zaradi naravne človeške smole«, štiri so našli mrtve, prav tako manjka podatek o vzroku smrti za nadaljnje štiri, ena deklica pa je umrla za ugrizom gada. V obdobju 1900–1941 jih je od 1578 umrlih za različnimi boleznimi in »starostjo« umrlo 1290, 108 novorojencev v prvih 14 dneh življenja, mrtvorojenih je bilo 83, nesreče so vzele življenje 70 osebam, vsaj devet jih je napravilo samomor, šest porodnic (starih med 24 in 52 let) je umrlo na porodu, po štirje so bili najdeni mrtvi ali pa o vzroku njihove smrti ni podatka, za tri je zapisano, da so umrli v nesreči (morda so si sami vzeli življenje), eden pa je umrl za posledicami strelne rane iz prve svetovne vojne. Bolezni so kot vzroki smrti v mrliških knjigah navedene z različnimi izrazi, pogosto po dve ali tri bolezni hkrati, neredko tudi samo bolezenski znaki. V obdobju 1850–1899 je zapisanih 131 različnih bolezni, med 1900–1941 pa 140. Če izvzamemo vzroke otroških smrti in »starost, starostno oslabelost ali starostno šibkost« pri starejših umrlih, naj bi Ločani daleč najpogosteje umirali za tuberkulozo in drugimi pljučnimi boleznimi, nato za grižo in vodenico. Tudi po podatku v Göthovi topografiji iz leta 1843 so bile »prevladujoče smrtne bolezni Abzehrung, Lungen- in Wassersucht«, to je sahnjenje, tuberkuloza in vodenica (Götsche Topographie

307


308

1843: 200.1 –1, 200.4 –2). Astma je kot vzrok smrti prvič po letu 1850 zapisana ob smrti leta 1868 umrlega 38-letnega četrt zemljaka Bartolomeja Pirnata (vulgo Reberčin) iz Lokovca, epilepsija pa prvič leta 1865 kot vzrok smrti 57-letnega kmeta Jurija Breznika (vulgo Voznik) iz Račice. Prvikrat po letu 1850 je rak pripisan smrti desetmesečnega sina odpravnika voz leta 1851, ko naj bi Pavel Avgust Stribershy umrl za vodeničnim rakom v zgradbi železniške postaje v Zidanem Mostu. V drugi polovici 19. stoletja je poleg tega v mrliških knjigah vpisanih še 14 smrti zaradi raka, za katerim naj bi umrlo sedem moških in sedem žensk med 49. in 71. letom starosti ter sedemletna deklica. Najpogosteje je zapisan rak želodca (pri petih moških in treh ženskah), po enkrat pa še kostni in trebušni rak, rak maternice, rak jezika in rakav tvor. V obdobju 1900–1941 je rak kot vzrok smrti zapisan 20-krat, za njim naj bi umrlo enajst žensk in devet moških, starih od 45 do 72 let, in verjetno tudi še dva, pri katerih namesto raka piše »goba v želodcu« (moški, 66 let) in »gobe v trebuhu« (ženska, 53 let). Vrste raka, pripisane umrlim, so bile: rak želodca (7 – pri štirih moških in treh ženskah), rak maternice (3), rak (2), po enkrat pa »rak na desni strani«, rak na prsih, rak v želodcu in glavi, pljučni rak, rak penisa, rak grla, rak nosu in rak črevesja. Več zapisov bolezni ali bolezenskih znakov bi glede na takratno slabo razpoznavanje bolezni prav lahko pomenilo obolenje za rakom, zapisovali pa so jih kot »bula na prsih«, »velika bula na vratu«, »otekla noga – muzg v nogi se je sušil«, »oteklina«, »prehlajenje krvi in sušica«, »gobe v trebuhu«, »možganski tumor«, »sušenje grla« in »sušenje obisti«, levkemija pa se je verjetno skrivala pod zapisi vzrokov smrti »pešanje krvi«, »krvna oslabelost«, »slabokrvnost«, »slaba kri« in »zastrupljenje krvi«. Kuga in koler a Kolero so imenovali tudi kuga, kot je bilo v navadi reči vsem hudim nalezljivim boleznim z veliko smrtnostjo. Stoletja srednjega veka je pretresala kuga in redčila prebivalstvo na tretjino, za smrtne bolezni so največkrat krivili grešnost, ob vdorih velikih kobilic pa tudi okužbo zaradi poginulih kobilic. Kronist Ripšl je o tem zapisal tudi nekaj (lastnih?) pogledov: »Da je kuga tolikokrat med Slovencom razsajala, se ne moremo čuditi, če premislimo, da so bili zdravniki le kmetje, rabeljni,

konjederci, potajoči mazači in štorkljasti puščarji. Še v večih mestih niso imeli ne enega učenega zdravnika. Dostikrat ponavljena dotika s Turki, slabo zavarovane meje, zanemarjene kvarantine, nespametna navada, merliče clo psami in volkom nastavljati, vse to je vzročilo in podpiralo kužne bolezni« (Ripšl, Dnevnik: 32). In vendar so pomoč ali samo uteho večinoma iskali v molitvi. Poleg hudega potresa leta 1348, ki naj bi podrl več kot 40 gradov in veliko hiš po Štajerskem, Kranjskem in Koroškem – »tedaj se je reklo, da je to božja kazen zavoljo hudobnosti, razbojnosti ino nečloveške grozovitosti naših grofov in žlahtnikov« –, je leta 1349 strašna kuga morila, tako da po potopu sveta ni bilo take morije, kakor od te kuge. Kronist navaja znake bolezni in nemoč ob njej, ki so jo »ljudje imenovali Černa smrt od černkastih marog, ktero so bile nemotljivo znamenje, da se je černi prisad človeka lotil. Bolezen je začela z merzlico (tresliko, zimico) in hitro je sledila omamica. V kratkem času so bile cele vasi prazne in mesta hudo iztrebljena. Zdravniki, kteri tako niso še veliko znali, so opešali, vse pomoči niso kaj prida zdale; le prošnja molitve je še ostala. Treki delj ljudi je ta kuga pobrala.« (Rišpl: 16) Kuga je v loški župniji še v vsakem naslednjem stoletju pomorila zelo veliko ljudi, posebno pozimi leta 1679–1680 (Ripšl, Dnevnik: 35). Za rešitev pred epidemijo kolere julija leta 1831 so v loški cerkvi molili (Ripšl, Dnevnik: 83). Tako kot za kugo tudi pred epidemijo kolere verjetno niso poznali učinkovitih ukrepov, saj bi sicer ne umrlo tolikšno število ljudi na enem mestu v istem času. Morila je tudi v prvi polovici 19. stoletja, tako da je leta 1831 kresija v župnije, kjer ni bilo zdravnika, župnikom poslala »tiskani nauk, kako ravnati zoper kolero« in prošnjo, naj se ta nauk v vsaki vasi za to sposobnim razlaga, da bodo ob času sile znali bolnikom postreči (Ripšl, Dnevnik: 83). Leta 1849 je v Loki prvi za kolero umrl italijanski delavec, nato pa v istem letu še pet oseb. Še vedno so bili povsem nemočni ob razsajanju kolere leta 1855, ko je samo v mesecu avgustu umorila 61 ljudi, skupaj v istem letu 72, večinoma delavcev na železnici in člane njihovih družin. Prvi je v železničarski bolnišnici v Račici za kolero umrl leta 1855 Jožef Terčič, 49-letni železničar iz Češke, nato pa jih je tam umrlo še 44. Umiranje za kolero je bilo tako številno, da so pokopavanje komaj dohajali. O tem in sumu, da se je morebiti celo vprežna žival nalezla bolezni, je kronist zapisal: »Mežnar farne cerkve je z vol-


mi merliče na pokopališče vozil in za vsakega (podatek manjka – op. p.) gld. dobil; ko je enkrat voz pred bolnišnici čakal, je en vol začel slamo jesti, na kteri je en bolnik poprej ležal in umerl, je tudi vol v kratkem poginil. Za kolero« (Ripšl, Dnevnik: 120)? Baraka v Sv. Petru je bila zadnji dom dvanajstim obolelim za kolero in bolnišnica v Sv. Petru enemu. Le dva sta – eden za drugim v pičlih dveh dneh – v Loki za to boleznijo umrla leta 1859, oba železniška delavca. Kolere so se v loški župniji bali spet leta 1866, ko je za njo umrlo več oseb v Zidanem Mostu in v širski župniji, vendar je prebivalcem Loke prizanesla (Ripšl, Dnevnik: 154). Od 76 vseh, ki so v mrliških knjigah (1850–1941) vpisani kot umrli za kolero, je le enemu pripisan kot vzrok smrti poleg kolere še tifus. Med umrlimi je bil leta 1855 ladijski hlapec, 34-letni Johan Tomažič, ki ga je kolera ugonobila na ladji pri Sv. Petru, njegovega poklicnega tovariša in vrstnika po letih, Jurija Grešaka, pa prav tam. Kasneje, leta 1873, ko je v Račici za kolero umrl 63-letni zidar z Moravske, Janez Tanak, so ga zaradi nalezljivosti bolezni, nespovedanega, samo s podelitvijo sv. olja, po ukazu zdravnika pokopali zvečer na dan smrti. Zadnjikrat je bolezen vpisana v loške mrliške knjige leta 1878, ko je bila kolera pripisana kot vzrok smrti petletne kmečke deklice Frančiške Klukej iz Lokavca. Tuberkuloza Prosta enciklopedija Wikipedia razlaga tuberkulózo ali jétiko kot okužbo z bakterijo Mycobacterium tuberculosis, ki najpogosteje napade pljuča (pulmonarna tuberkuloza), lahko pa napade tudi centralni živčni sistem (meningitis), limfatični sistem, obtočila (miliarna tuberkuloza), urogenitalni sistem, kosti in sklepe.493 Kot nalezljivo bolezen so jo prepoznali šele sredi 19. stoletja, leta 1882 pa je nemški zdravnik Robert Koch prvi odkril povzročitelja. Širjenje tuberkuloze v 18. in 19. stoletju pripisujejo industrializaciji, nastanku delavskega razreda in množičnim preseljevanjem ljudi. Čeprav jo danes uspešno zdravijo, je v svetu tretja najbolj smrtonosna bolezen. V veliki meri je prizadela tudi Ločane, pri katerih se je pojavljala v različnih oblikah, najpogosteje pa je zapisana kot pljučna sušica. V loških mrliških knjigah je imenova493 Wikipedija: Tuberkuloza. http://sl.wikipedia.org/wiki/Jetika, 2. 8. 2007.

na s številnimi različnimi izrazi, v 19. stoletju jo lahko razumemo tudi iz najpogosteje imenovanih Auszehrung ali Abzehrung, v 20. stoletju pa jo najdemo zapisano kot obcernga, obcirnga, abcernga, auscernga, sušica, jetika in tuberkuloza. Če štejemo kot tuberkulozo bolezni, imenovane z različnimi navedenimi izrazi, je v drugi polovici 19. stoletja v loških mrliških knjigah kot vzrok smrti vpisana pri 417 umrlih, do leta 1941 pa še pri 105 umrlih, skupaj 522-krat. Za sušico so umirali mladi in stari ljudje iz različnih družbenih slojev, od baronice, župnika in kmeta do delavca, perice in berača. Bolezen se ni izognila ne novorojencev niti majhnih otrok, pri katerih sta sušici večkrat dopisana še božjast in fras. Med graščinskimi ljudmi je v Loki za sušico in stremen (pesek in kamenje v žolčnikih) leta 1814 umrla baronica Regina v. Apfaltern, sicer pa razen najpogostejše pljučne sušice preberemo v mrliških knjigah še prsno, kostno in živčno sušico, sušico drobovja, osrčnika in sapnika, v nekaj primerih pa sušico spremlja še navedba druge bolezni, vodenice, naduhe in influence (gripe). V enem primeru, leta 1917, so zapisali kot vzrok smrti sušico in jetiko, 42-letna posestnica iz Lokavca pa naj bi leta 1915 umrla celo zaradi sušice, prehlajenja in žalosti. Nekaj primerov vpisov vzroka smrti je v mrliških knjigah opisnih, »jetika in odtečenje krvi«, »odtok krvi«, ali kot pri 72-letni posestnici iz Loke, ki je umrla leta 1914 za »naduho, pri kašlju je bruhnila kri iz prs in pri tem umrla«. Zdravniško neznanje oz. odsotnost zdravnika pri obolelih pa tudi veliko število smrti, ki naj bi jih povzročila bolezen, zapisana z enim od različnih starih imen za tuberkulozo, dajeta misliti, naj zapisane vzroke smrti jemljemo z zadržkom. Med primeri, zapisanimi kot tuberkuloza, se gotovo pogosto skrivajo druge bolezni, posebno rak. V loških mrliških knjigah je navedenih tudi osem primerov umrlih za škrofulozo med letoma 1856 in 1911, ki jo slovenski medicinski slovar povezuje s tuberkulozo. Imenuje njen starinski izraz skrofulóza in škrofuloza ter jo razlaga kot »primarno tuberkulozo vratnih bezgavk, najčešče v mladosti, ki jo pogosto spremljajo zagnojene bezgavke in fistule na vratu; sin. scrofulosis, škrofeljni, škrofuloza, tuberkulozni limfadenitis«. Starost v Loki umrlih za to boleznijo je bila 4, 5, 9, 14, 15 in 42 let.

309


310

Za drugimi, različno imenovanimi pljučnimi boleznimi, razen tuberkuloze, je umrlo 378 Ločanov, samo starejši so umirali zlasti za astmo ali naduho, osebe različnih starosti, od novorojenčkov do starih ljudi, pa za pljučnico, pljučnim katarjem, pljučnim mrtvoudom, pljučnim vnetjem in slabljenjem pljuč. Pljučne bolezni so kot vzroki smrti večkrat zapisane v obdobju 1900–1941, ko so navedene 242-krat, posamič ali skupaj z drugo boleznijo; v obdobju 1850– 1899 so navedene 136-krat. Od vseh je astma imenovana le v drugi polovici 19. stoletja, ko naj bi za njo umrlo 14 prebivalcev loške župnije, sicer pa se bolezen skriva v drugih poimenovanjih (naduha, jetika). Ob navedbah te ali one bolezni kot vzroka smrti, lahko v dnevniku loške župnije poleg drugih okoliščin pogosto preberemo tudi etično ali moralno vrednotenje pokojnika. Tako je za 35-letnega pekovskega mojstra Janeza Jakopina iz Majlanda, ki je leta 1873 umrl za »pljučno vnetico« kot posledico prehlada, kronist zapisal o njegovi požrtvovalni medsoseski pomoči. Ta »usmilenega srca sosed, se je neki večer poprej, ko je na Zidanem mostu, tik Puntigamske ledenice lesena hiša gorela, pri gašenju zlo trudil ino potil, nato naglo prehladil, in tako za svojo ljubezen in usmiljenje svoje življenje zgubil. Bog mu poverni« (Ripšl, Dnevnik: 172).

Špansk a gripa Slovenski medicinski slovar jo razlaga kot hudo nalezljivo in morilsko bolezen, »pandemijo gripe, ki se je v letih 1918–19 razširila iz Španije skoraj po vsem svetu in terjala več kot dvajset milijonov življenj«. »Španska bolezen, španska bolezen – influenca, španska bolezen – kašelj in španska bolezen – pljučnica« jo poimenujejo v loških knjigah umrlih med letoma 1918 in 1920, samo dva primera zapisa pa sta še iz leta 1939. Za njo je umrlo 52 Ločanov, med njimi ženska za naduho in špansko gripo in moški za naduho kot posledico španske gripe iz leta 1918. O »španski bolezni«, kot jo imenuje, piše kronist, da so bili za njo pri mnogih hišah vsi bolni, umrlo pa je v šestih tednih 45 oseb – neki dan je bilo po šest mrličev (Topographia Parochie in Laak: 283). Žrtve bolezni so bili spet ljudje različnih stanov, kmetje, železniški in tovarniški delavci, kuharičin otrok in neznani vojak – italijanski ujetnik brez legitimacije, ki je umrl na vlaku blizu Zidanega Mosta, v baraki v Sv. Petru pa še češki vojak, ki se je vračal z italijanskega bojišča v domovino. Hudo nalezljiva bolezen je udarila najbolj po otrocih, saj jih je bilo med umrlimi kar 30, starih od 3 mesecev do 18 let. Najstarejša je za špansko gripo umrla 1939. leta 74-letna samska preužitkarica iz Loke, po spolu pa je bilo 32 umrlih ženskega in 20 moškega spola.


Griža Griža se je v nekaterih obdobjih pojavljala bolj udarno, tako avgusta leta 1786 v Račici in avgusta leta 1787, ko je za njo umrlo 42 oseb (Ripšl, Dnevnik: 54), 47 mlajših oseb pa decembra 1794. Nato je griža razsajala spet maja 1801, ko so ljudje veliko umirali tudi za kozami, julija 1806, ko je v Račici in v Lokavcu veliko ljudi pomorila in »ker je na lokavškem pokopališču prostora zmanjkovalo, so merliče v Šentjur k pogrebu nosili; tudi stari ljudje so za grižo umirali« (Ripšl, Dnevnik: 63). S prižnice se je novembra 1827 ljudstvo opominjalo, da »griža hudo žuga, in naj torej otroke varujejo« (Ripšl, Dnevnik: 80). Obe poročili kažeta na to, da so tudi že takrat za grižo najbolj umirali otroci, ni pa razvidno, ali so župljani dobili tudi napotke o varovanju pred grižo. V letu 1849 je griža v loški župniji pokosila dvajset oseb. Med letoma 1850 in 1941 je v mrliških knjigah vpisanih 145 umrlih za grižo – v drugi polovici 19. stoletja 113, do leta 1941 pa še 32 – le desetim je ob griži pripisana še katera druga bolezen ali bolezenski znak (bela bolezen, gliste, starostna oslabelost, bljuvanje, pljučnica, slabost, oteklina, prehlajenje). Od vseh je bilo 82 otrok do 14. leta starosti. Griža je v Loki najbolj razsajala v letu 1868, ko je za njo umrlo 33 oseb, in leta 1895, ko so zaradi te bolezni dvajsetkrat žalovali. Tako kot pri drugih nalezljivih boleznih njenega pohoda niso znali zaustaviti in je pomorila tudi po več družinskih članov hkrati. Že leta 1856 je v dveh dneh vzela sedemletnega sina in 17-letno hčer kmečki družini Skale iz Sv. Petra, samski kmečki hčeri Luciji Koritnik iz Sv. Petra sta leta 1895 v desetih dneh umrla otroka, 21-letna Marija in 27letni Andrej, Volavškovi iz Lokavca so istega leta v dveh dneh izgubili dveletno Cilko in sedemletnega Jakoba, Jelenčevi iz Radeža v dveh tednih leto staro Terezijo in petletno Heleno, v 14 dneh pa sta v Žirovnici za grižo umrla hči in oče, štiriletna Marija in 34-letni Franc Zupanc. V isti vasi je na Mrzli Planini griža leta 1905 – ko je v župniji umrlo za njo 17 oseb – septembra in oktobra pomorila več članov Mrazove in Medvedove družine hkrati: najprej osemletnega Vinka Mraza, nato njegovo šestletno sestrico Jožefo, njunega 23-letnega brata Avguština in nazadnje še njihovega očeta, 54-letnega Jožefa. Tedaj so bili v dveh tednih štirje mrliči pri eni hiši. Pri Medvedovih pa so še čuli ob parah 56-letnega hišnega gospodarja Andreja, ko je za grižo umrla še njegova leto dni stara hči Marija. Zdravila za grižo niso

poznali, iz župnikovega zapisa v kroniki pa je razumeti, da so si skušali pomagati z domačimi pripravki, ker »naj bi marsikateremu drugemu bolniku k ozdravljenju pomagalo žganje (vinsko ali borovničevo ali slivovka), v katerem so bile zelene orehove lupine« (Topographia Parochie in Laak: 151). Epidemija griže se je nato za nekaj let umirila. Spet je napadla leta 1917 in v treh dneh – tudi tokrat septembra – ugonobila triletnega Alojza in njegovo 29-letno mater Frančiško Arman iz Sv. Petra ter še štiri osebe. Zadnjikrat v predvojnem času je griža pripisana smrti mesec in pol starega nezakonskega otroka loške služkinje Marije Suhodovčan v Radežu leta 1936, ko jo kot vzrok smrti spremlja slabost. Koze Leta 1794 je v mrliški knjigi loške župnije vpisanih 61 umrlih, od tega jih je 45 umrlo zaradi koz (Blattern).494 V drugi polovici 19. stoletja je bilo smrtnih primerov zaradi koz manj, cepljenje proti kozam je potekalo od leta 1801 in je bilo kmalu tudi uzakonjeno. Vendar viri za Loko ne potrjujejo, da bi bilo takšno cepljenje v teh krajih obvezno. Razen v treh primerih – leta 1858, ko so v Žirovnici za kozami umrli 38-letni moški, 22-letna ženska in osemmesečni otrok, vsi s priimkom Štigl, vendar na različnih naslovih, nato dveh smrti zaradi koz leta 1874, ko sta v juliju umrla 40-letni stražar Anton Degen in njegova leto dni stara hči Mica iz Sv. Petra, in nato še smrti kmečkih bratov Sikole iz Račice, ki sta marca leta 1889 v štirinajstih dneh umrla drug za drugim, stara 32 in 26 let – so koze prizanašale po več družinskim članom hkrati. Cepljenje proti kozam (ošpicam) so v Loki izvajali že pred letom 1857, ko je za njimi spet obolelo večje število Ločanov. »Zato so morali zdravniki po farah – posebno šolah – mladini in starim vnovič ošpice nastavljati. Strah pred zbolenjem jih je veliko pripravil, da so radi prišli, in se dali nastaviti« (Ripšl, Dnevnik: 129). Vseh je v obdobju 1850–1899 umrlo za kozami 28, do druge svetovne vojne pa še trije. Med njimi naj bi dva umrla za črnimi kozami: leta 1892 enoletna Marija Jan, hči tovarniškega sodarja iz Sv. Petra, 494 Dopisnica 1883. Sporočilo na dopisnici, ki jo je 22. februarja 1883 loški župnik Anton Gorečan poslal Dragotinu Ferdinandu Ripšlu, tedaj župniku v Vidmu. Dopisnica je sestavni del Ripšlove kronike.

311


leta 1919 pa 60-letni kmet Jožef Brenčič iz Loke, ki »je šel v Trst kupovat in je prinesel črne koze, in je v 14 dneh na tej bolezni umrl 2. 5. 1919. Zdravnik je nato odraslim stavil koze (osepnice). Bolezen se ni razširila« (Topographia Parochie in Laak: 283). Zadnji vpis smrti zaradi koz je v loški župniji iz leta 1921, ko je za njimi zbolelo pet oseb, trije so umrli: fanta iz Lokavca, stara osem in 18 let, ter »18-letna Frančiška Vodišek, ki je iz Lokavca prišla služit v župnišče v Loko« (Topographia Parochie in Laak: 294).

312

Prisad Razmeroma pogosto so v drugi polovici 19. stoletja umirali za prisadom, ki je v mrliških knjigah največkrat zapisan kot Brand ali Am innern Brende. Po Wolfu pomeni nemška beseda der Brand snet in navaja črni prisad, črni ovčič in črni sajevec (Wolf 1860: 276), Pleteršnik besedo pojasnjuje kot prisad, sada (Pleteršnik II, 1974: 329), v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pa je razložena kot ognojitev (SSKJ 1998: 1062), v spletnem Slovenskem medicinskem slovarju je prisad določen kot ognojitev, zagnojitev. Že zapisovalcem v prvi polovici 19. stoletja se je zdelo na mestu, da navedejo umrle za to boleznijo. Obolenje so večinoma pripisovali telesnim poškodbam ali jih šteli kot njihovo posledico zaradi ognojitve. Za črnim prisadom, ki ga je Ripšl pojasnil kot Brand, je leta 1811 umrl Ločan Martin Krajšek, ki je obolel, ker je bil »od enega kanonista ubit (obstreljen)« (Ripšl, Dnevnik: 56), leta 1830 pa za črnim prisadom tudi 11-letni Jože Mlinar, ki ga je »mlinsko kolo zmečkalo« (Ripšl, Dnevnik: 82). Prav tako je za črnim prisadom ali ožigom leta 1849 umrl »spoštovani kmet, lastinar v Gradišah v okolici Breg, h. št. 17, Janez Mervič, po domače Marovč«, ki so ga cigani, preganjani iz vinograda od združenih gornikov, ustrelili nekaj dni poprej (Ripšl, Dnevnik: 104). Tudi v drugi polovici 19. stoletja je bil prisad kot vzrok smrti med tistimi, ki so ga kronisti zapisali pogosteje od drugih in navedli umrlega. Tako na primer leta 1860, ko je po poškodbi od skale za črnim prisadom v Loki št. 24 umrla samska osebenjka,495 35-letna Ana Wresnik (Breznik) (Ripšl, 495 Gostačka, ženska brez lastniške zemlje, ki je prodajala svojo delovno silo. Osebenjek – oseba, ki je živela ‘ob sebi’, tj. ni imela lastnega premoženja, prebivala je v tuji hiši in je za stanovanje ali plačilo obdelovala zemljo (Slovenski etnološki leksikon 2004: 392).

Dnevnik: 140). Ali pa leta 1865, ko je 23-letna zidarjeva hči Treza Šmid iz Lokavca delala v Rimskih Toplicah, padla s kozolca, kjer je prenočevala, in po zlomu noge čez nekaj dni umrla za črnim prisadom (Ripšl, Dnevnik: 150). V primerjavi z zapisi drugih bolezni in vzrokov smrti so bile omembe umrlih za (črnim) prisadom v župnijskem dnevniku bolj kot vzroku smrti bržkone namenjene opisu nesreče. Dogodila se je tudi 50-letnemu čevljarskemu mojstru Venclu Vašovreku iz Majlanda 49, ki si je leta 1868 ranil stegno s čevljarskim nožem knajpom in umrl za posledicami črnega prisada. V loški župniji je v obdobju 1850–1899 prisad kot vzrok smrti pripisan smrti 54 oseb, od mrtvorojenca do 81-letnika, do druge svetovne vojne pa je le enkrat zapisan kot vzrok smrti, kar lahko pomeni samo, da so bolezenske znake pripisali kateri od drugih bolezni oziroma prepoznali nove. Tifus Slovenski medicinski slovar ga v splošnem pojasnjuje kot vročinsko bolezen, ki jo povzročajo rikecije ali salmonele, spletni slovar bolezni in vzrokov smrti496 pa ga poimenuje Brand, »brennend« schmerzende Erkrankungen ali tifus. Samo po zapisu, največkrat Brand ali Am innern Brand, ni mogoče sklepati, ali gre tudi v nekaterih primerih, označenih kot prisad, morda za tifus. Tifus, zapisan tudi kot »legar« in »vročinska bolezen (tifus)«, je v obdobju 1850–1941 naveden kot vzrok smrti 88-krat, največ jih je za njim obolelo in umrlo v 50., 60. in 70. letih 19. stoletja. V enem primeru je naveden kot vzrok smrti obenem s kolero, enkrat kot možganski tifus, v enem primeru naj bi sledil prehladu, pri osemletnem dečku je leta 1885 zapisan poleg tifusa še fras, dvakrat je naveden kot pljučni tifus, trikrat kot trebušni, šestkrat je imenovan legar, sedemkrat Schleimschlag, petkrat Nervenfieber497 in enkrat Nervenschlag. V tem obdobju so za tifusom umrli v dnevniku loške fare imenovani izjemoma, na primer leta 1865, ko je v Loko prišel umret v Benetkah oboleli 19-letni pastorek loške496 Krankheiten und Todesursachen. http://members.aol.com/hgurski3/lex1.htm, 11. 8. 2007. 497 Nerven-fieber, früher für Unterleibstyphus, torej trebušni tifus. Po: Meyers Blitz-Lexikon/0260. http://de.wikisource.org/wiki/Meyers_BlitzLexikon/0260, 1. 8. 2007.


ga graščaka, cesarsko-kraljevi poročnik Jožef Katona (Ripšl, Dnevnik: 151). Verjetno zaradi nenavadne smrti in dogodka ob tem pa je bil narejen zapis leta 1868, ko je Matija Zupanc, po domače Tomaž, »spoštovani kmet« iz Račice 18, ki se mu je zaradi tifusa zmešalo in je »svoji ženi svetilnico iz rok zbil, v temi skozi okno pobegnil, ino v Savo skočil. Drug dan so ga našli v Šmarčni. Pokopan je na Dobravi« (Ripšl, Dnevnik: 160). V mrliških knjigah za 20. stoletje je tifus naveden petkrat, leta 1900 naj bi za njim umrla 30-letna žena železniškega delavca in posestnika iz Sv. Petra, leta 1910 enajstletni kmečki sin iz Lokavca, leta 1915 je tifus imenovan še kot vročinska bolezen, za katero je tedaj umrla samska 25-letna poljedelka iz Račice, leta 1918 pa štiriletna posestnikova hči iz Lokavca in 69-letni rudar v pokoju, ko naj bi oboleli za tifusom padel z vlaka in se udaril v glavo. Iz sicer pogostih, a skopih navedb o različnih vročicah, vročinskih boleznih in mrzlicah ni mogoče določiti, ali je šlo tudi v teh primerih morda za tifus. Vodenica Vodenica, nabiranje tekočine v telesnih votlinah, je bila v preteklosti zelo pogost vzrok smrti, pa če so jo imenovali srčna, prsna, možganska, trebušna, črevesna, ali kadar se je skrivala pod imenom katere druge bolezni. V obdobju 1850–1899 je zapisanih 198 primerov vseh za vodenico umrlih, od teh je v enem primeru vodenica matere pripisana vzroku mrtvorojenosti otroka. Za njo so umirali zlasti starejši ljudje, najstarejši je bil star 83 let, vendar tudi otroci – najmlajši je štel dva meseca. V obdobju 1899–1941 je vodenica pripisana kot vzrok smrti pri 145 ljudeh, v posamičnih primerih je navedena skupaj z drugo boleznijo (jetika, kap, kašelj, starost, mrtvoud, naduha, prehlajenje, protin, srčna napaka, pljučnica, pri osmih otrocih pa je zapisna skupaj s škrlatinko). Najstarejši umrli za vodenico je tedaj štel 85 let, najmlajši, ki naj bi umrl zaradi škrlatinke in vodenice, pa dva meseca. Jemala je iz vrst vseh slojev prebivalstva, a vendar se je kronistu zdelo vredno izpostaviti barona in graščaka: »10. listopada 1822 je v loškem gradu za vodeniko umrl 51-letni baron Franc Apfalterer, ki je bil tudi slep in gluh« (Ripšl, Dnevnik: 76), »22. kimovca 1837 zvečer so za vodeniko umerli tukajšni grajšak gosp. Anton Jož. Mulle, 49 let stari« (Ripšl, Dnev-

nik: 89). Namen zapisa je bil dalje še del nekakšnega nekrologa s hvalo pokojnika, ki da je bil »skoz pošten mož, katerega so vsi radi imeli«. Tudi pokopal ga ni kdor koli, pač pa nadžupnik iz Laškega. Prav tako so 36 let kasneje izkazali posebno naklonjenost s prijaznim zapisom njegovi ženi Antoniji Mulle, ki je umrla v sinovi graščini Ruda, a so jo dovolili pokopati na loškem pokopališču, ker si je želela »na strani rajnega svojega moža počivati« (Ripšl, Dnevnik: 174). Pik škorpijona in ugriz k ače Vsaj trikrat je v matičnih mrliških knjigah in v loški župnijski kroniki zapisan pik ali ugriz strupenih živali kot vzrok smrti. Prvikrat je omenjen 19. junija 1786 umrli Martin Friš iz Loke 11, ki ga je pičil škorpijon, 10. avgusta 1813 pa je v šentpetrski okolici, v Zalipi št. 28, umrl Matija Vodišek, ki ga je pičil gad in je dobil črni prisad (Brand) (Ripšl, Dnevnik: 65). Zadnji zapis kačjega (gadjega) ugriza kot vzroka smrti je iz leta 1886, ko je 22. maja za njim umrla štiriletna Helena Arman, vulgo Krajda iz Sv. Petra. »Jenga v jamo, druzga pa v mamo« Večinoma domače in redke izučene babice so v drugi polovici 19. stoletja in vse do druge svetovne vojne pomagale materam pri porodu. Okrajno glavarstvo Celje je leta 1911 na vprašanje o imenih neizučenih babic in pri kolikih rojstvih so pomagale decembra leta 1910 in januarja leta 1911, od loškega župnika dobilo odgovor: »Dular, Najdenič, Uresk, Raspotnik, Kovač, Pouh Kunšek, Kosem po 1 krat, Pez 2 krat, te so prinesle h krstu in se zapisale kot neuč. babice, pa ni gotovo, ali so bile vselej pri porodu. Neka mati ne kliče nobene babice. Matere so že trdile, nekatere neučene starejše žene babično pomoč dobro znajo. Skušene so König bla pri 3, Zahrastnik pri 2 porodih« (Opravilni zapisnik 1904–1914: 1. 3. 1911). Ob večinoma neizučeni babiški porodni pomoči zasledimo v mrliških knjigah v obdobju 1850–1899 deset primerov smrti porodnic. Pri treh je zapisan vzrok smrti »po porodu«, pri dveh »poporodna vročnica«, pri treh »težek porod«, po ena pa naj bi umrla »zaradi poroda« in »zaradi porodnih popadkov«. Šest porodnic, najstarejša med njimi je izkrvavela na porodu v bolnišnici, je umrlo med letoma 1900 in 1941.

313


314

Stare so bile med 24 in 52 let, vzrok njihovih smrti pa naj bi bil: »notranja izkrvavitev«, »na porodu pri operaciji«, »nasledki poroda in prehlajenje«, »nesrečen porod«, »poporodna mrzlica« in »poporodna vročnica«. Do druge svetovne vojne so ženske redko rodile v bolnišnici, prej izjemoma, ko jih je tja napotila babica, ki je ocenila porod za težaven in se je bala zapletov. Rojena leta 1916 je med letoma 1945 in 1958 prve tri od šestih otrok rodila doma. Spominja se, da je prvega rodila v bolnišnici, ker je bila babica »celo noč takrat tukaj gor, zvečer sem imela popadke, potem pa celo noč nič. Je rekla, 'Veste kaj …!' Pa je bila skozi pri meni – pol je pa rekla, naj grem v bolnico« (TZ/Jurgl: 8). Tam je po smrti tretjega novorojenca rodila tudi zadnja dva otroka, ker so ženske po drugi svetovni vojni že v precejšnem številu rojevale v bolnišnici. Kakšna je šla tja rodit že pred drugo svetovno vojno in po njej tudi iz drugega razloga, pogosto so bile to samske matere, v enem izpričanem primeru pa tudi poročena ženska zaradi sramu pred starejšimi otroki. Rojena leta 1910 je med letoma 1932 in 1950 doma rodila sedem od osmih otrok, zadnjega v bolnišnici: »So bili otroci veliki, pa mi je bilo nerodno doma biti, sem pa šla v Trbovlje« (TZ/Perdih: 49). Od sedmih otrok se jih je v družini Bobbera pred drugo svetovno vojno šest rodilo doma, le eden v bolnišnici v Celju, kamor se je mati z vlakom odpeljala, ker se je prav takrat nekaj delalo v domači hiši. Čeprav je bil najbolj želeni novorojenec moškega spola, je bilo na prvem mestu otrokovo zdravje. Oče novorojenca (rojen leta 1910) je med ženinim rojevanjem na vprašanje sorodnikov, kako se bo počutil, če ne bo sin, odvrnil: »Naj bo, kar če, samo da bo po sreči« (TZ/Jurgl: 9). Porodne bolečine so se kmalu pozabile, umrli novorojenec nikoli. Težka je bila takrat tolažba žalujoče dojenčkove matere, ki pogosto niti ni izvedela, za čim je otrok pravzaprav umrl. »Saj sem potlej babici rekla, 'Jaz ne vem, zakaj bi bilo to'. 'Ja,' je rekla, 'ne morem vam povedati'. Je rekla, da je imel pljučnico, pa ne vem. Prehladil ali ne vem, kaj se je ... Sem se pa jokala za Marjanom, je bila pa sestra od moža, pravi, 'Kaj se boš jokala,' pravi, 'Jenga v jamo, druzga pa v mamo'. Pa je bilo res potem« (TZ/Jurgl: 8). Otrok je pri krstu dobil dva metra platna – krížonk, ki so ga za dečka povezali s trakom modre, za deklico roza barve. Ker so otroci tako pogosto umirali, so imeli pripravljenega, da bi mu iz njega lahko sešili mrliško

srajčko, če pa je otrok umrl iznenada, so mu platno položili v krsto. Najpogostejše otroške in druge smrtne bolezni loških otrok »Slabotnost, oslabelost, šibkost« je pri otrocih v 19. in 20. stoletju v mrliških knjigah najpogosteje navedeni vzrok smrti (284-krat). 177 loških otrok, umrlih do drugega leta starosti, spremlja takšen zapis v obdobju 1850–1899, do druge svetovne vojne pa še nadaljnjih 107. Po pogostnosti sledi fras (161), za katerim naj bi od 1850–1899 umrlo 136 otrok do drugega leta starosti, 15 otrok do desetega in še trije do 14 leta starosti, zapisan pa je tudi kot vzrok smrti sedmih mrtvorojencev. V obdobju 1900–1941 sta namesto frasa vpisani božjast in božjastne gliste, ki naj bi vzeli življenje 31 otrokom do drugega leta starosti. Slovenski medicinski slovar navaja za fras kratko pojasnilo, da je to poljudna beseda za krče pri otrocih. Nekateri današnji zdravniki menijo, da je nemški izraz Fraisen v 19. in 20. stoletju pomenil božjast in tonične krče pri otrocih, lahko tudi smrtne. V mrliških knjigah zapisani Freisen/Fras, (notranja) božjast, notranji krč, padavica, epilepsija, pa tudi božjastne gliste, frasne gliste, glistni fras in črevesni fras so v ljudski medicini skupno ime za bolezen, ki povzroča hude krčne napade, ki se pogosto končajo s smrtjo otroka. V različnih imenovanjih te bolezni oz. bolezenskih znakov je fras tesno povezan z glistami, nemalokrat je v mrliških knjigah zapisano tudi oboje hkrati. Po starem verovanju je mati med vpeljevanjem498 podkadila otroka z dimom upihnjene sveče, ki jo je med obredom držala v rokah. Tako so v drugi polovici 19. stoletja še delali v Loki in verjeli, da potem otroka »božast ne tare« (Ripšl, Posebne navade: 3). Gliste in glistavost sta v mrliških knjigah navedena kot Spulwurmen, Würmen, frasne gliste in božjastne gliste. Epilepsija je kot vzrok otroške smrti pri Ločanih zapisana le enkrat (leta 1888), medtem ko naj bi veliko število otrok – 123 – v obdobju 1850–1899 umrlo zaradi glistavosti ali glist: 97 otrok do dveh let starosti, 24 otrok do desetih let starosti in dva stara do 14 let. V obdobju 1900–1941 so gliste kot vzrok smrti 498 Vpeljevanje je cerkveni obred, pri katerem se blagoslovi žensko, ko prvič po porodu pride v cerkev.


napisane 73-krat: pri 55 pri otrocih do dveh let starosti, pri 17 otrocih do desetih let starosti in pri otroku, starem 14 let. Tudi še v prvi polovici 20. stoletja so gliste kot vzrok smrti pripisane po več otrokom iste družine hkrati. Tako naj bi leta 1921 pri Kolandrovih v Radežu za njimi v začetku novembra najprej umrla dveletna Terezija, tri tedne za njo šestletna sestrica Helena, februarja leta 1922 pa ni ugledal luči sveta njun prezgodaj rojeni neimenovani bratec ali sestrica. Po pogostnosti si v prvem in drugem obdobju (1850–1899; 1900– 1941) sledijo še naslednje bolezni, ki Desetletna deklica Pavlina Jurman iz Loke pri Zidanem Mostu na mrtvaškem odru v so kosile med loškimi otroki: davica Moškanjcih, kjer je oče služboval kot železničar in kjer je družina tedaj živela. Deklica (112; 35), tuberkuloza (98; 37), griža je bila pokopana leta 1922 v Sveti Marjeti niže Ptuja (Sveti Marjeti pri Moškanjcih). Fotografija je last Marije Perdih. (82; 20), škrlatinka (38; 37), vodenica (33; 7), angina (25; 2), pljučnica, pljučno vnetje ali pljučni katar (20; 31), vročična bole- angino umrlega petletnega sina Janeza, leto dni počinska bolezen (Brand) (19; 0), oslovski kašelj (16; 2), prej pa tudi novorojenko Katarino, ki naj bi umrla kašelj (15; 48), koze (14; 2) in prehlajenje (12; 5). Nekaj zaradi »fresnih glist«. Kasneje, leta 1902, jim je za kaotrok naj bi umrlo še za vnetjem grla (9), doberci (6), šljem umrl še šestletni sin Jožef Janez. Glede zapivodenoglavostjo (5), mumpsom (3), ošpicami (2), »ra- sa osebnih imen je zanimivo, da je bil Jože namesto stjo zobov«, krastami, vetrovi, prisadom in drugimi Joseph v mrliških matičnih knjigah prvič zapisan v boleznimi. Večkrat je v mrliških knjigah kot vzrok slovenski obliki leta 1885, leta 1899 pa prvič Janez nasmrti poleg prve zapisana še druga bolezen, tudi obe- mesto Johan. nem škrlatinka in pljučnica, škrlatinka in vodenica, Davica, proti kateri se je bilo pri nas mogoče cepiti gliste in griža, škrlatinka in gliste, dobrci in prehlaje- od leta 1937 dalje (šele kasneje pa proti tetanusu – 1951, nje, kašelj in gliste, gliste in griža, gliste, fras in mr- otroški paralizi – 1957 in oslovskemu kašlju – 1959) (Botvoud, pljučni nahod in fras, škrlatinka in angina idr. lezni Ljubljančanov: 56), je v loški župniji v nekaterih Tudi kot je razbrati v župnijski kroniki, so navaja- obdobjih vzela tudi po več otrok iz ene družine. Razli bolezen, njene domnevne posledice in bolezenske sajala je v drugi polovici 19. stoletja, ko so nekajkrat za znake hkrati: »Leta 1908 je tu razsajala škerlatica ali njo umrli po trije in več otrok iz iste družine. V kmečšarlah, nalezljiva bolezen, ki je imela za nasledek vo- ki družini Dular iz Lokavca so leta 1879 v treh dneh za deniko ali pljučno vnetje; umrlo pa je za škrlatico v davico umrli triletna Frančiška, 12-letni Cena in njuna tej župniji 17 otrok, v letu 1909 pa 18 otrok« (Topo- šestletna sestrica Marija. Aprila istega leta so v Lokavgraphia Parochie in Laak: 193). Večina nalezljivih bo- cu pri Blatnikovih v dobrih štirinajstih dneh objokovali lezni je vzela družini več članov obenem, tako tudi za davico umrle, 29-letno hčer Marijo, njenega leto dni redko zapisani mumps, prvič aprila leta 1899, ko sta starega sina Alojza in še Marijinega brata in sestro, 11-leza njim v treh dneh umrla sin in hči italijanskega zi- tnega Blaža in 16-letno Uršulo. Prizaneseno ni bilo niti darja in posestnika Matije Molara iz Račice, najprej otrokom v hribovskih vaseh: v Žirovnici je leta 1886 pri triletni Jožef, nato njegova sedemletna sestrica Ma- Klenovškovih davica v dveh dneh vzela šestletnega Anrija, potem ko je družina nekaj dni prej pokopala za dreja in leto staro Marijo, leta 1889 v obsavski Račici pri

315


316

Perdihovih v istem dnevu, 31. julija, leto staro Marijo in njenega triletnega bratca Karla, leta 1905 sestrici Pintar iz hribovitih Zavrat, 24. novembra dveletno Alojzijo in 5. decembra sedemmesečno Angelo. Tudi Pintarjevim iz Lokavca sta novembra v tednu dni za davico umrla otroka, 11-letni Franc in osemmesečna Frančiška. Pri zapisu o smrti triletne Jožefe Zagorišek iz Lokavca, ki je za davico umrla leta 1889, je bolezen navedena v slovenščini kot »zavratnica«, sicer pa v tem obdobju v nemščini kot Halsbräune, Bräune ali kot Dyphteritis. Ustno izpričanih primerov umrlih otrok za davico je precej, čeprav vprašani nemalokrat niso natančno vedeli, za katero boleznijo so predniki umrli. Enajsta rojena od moževih bratov in sestra je v začetku 20. stoletja »Emica umrla kot otrok, je bila ena huda davica španska, tako da so takrat štirje umrli« (TZ/Jurgl: 8). Otroški del pokopališča se je pred drugo svetovno vojno hitro polnil, ker »je bilo veliko teh, ki so vsako spomlad za davico ali pa za pljučnicami, pa to ...« (TZ/Bobera: 32). Niso umirali samo v Loki, železničarske družine so se zaradi očetove službe preselile v oddaljene kraje, na primer v Moškanjce, kjer je umrla ena od deklic: »Moja sestrica Pavlina je umrla gor, v Moškanjcih, škrlatinko je imela in davico. Tri moje sestre so šle mlade na oni svet« (TZ/Perdih: 52). K zdravniku so šli ali ga klicali le v skrajni sili, pogosto, ko je bilo že prepozno. 97-letna sestra za davico umrle ima še živo v spominu, kako je okoli leta 1920 umirala njena še ne desetletna sestrica: »Pavlica je imela davico, so šli k zdravniku, pa ga ni bilo doma, potem so šli pa drugi dan, je pa bilo že prepozno. Namesto da bi grgrala zdravila in ven pljuvala, je pa požirala. Ja … Pokopana je tam v Moškanjcih, Sveta Marjeta niže Ptuja – so včasih rekli. Tam je pokopana. Ko je bilo tako na hitro – joozsmarija … Jaz sem v sobi ležala, ko so jo oni nesli ven na pare, ko je umrla – v ta drugi sobi. Takrat je tista davica razsajala … Tudi tam pa tam je bilo slišati, da je kdo umrl. Tako sem jaz ležala, pa imela zraven sebe Frančiško (sestrico – op. p.) – ta je bila ta zadnja rojena – pa ji ni nič bilo. Šest mesecev je bila stara, pa se ni prijelo. Ona je pa na torek, tisti torek po veliki noči zbolela, botriški torek smo rekli tisti teden po veliki noči, potem so šli k zdravniku – nič, drugi dan je bilo prepozno. Na petek je umrla, na botriško nedeljo smo jo pa pokopali. V nedeljo so jo pokopali, po osmi maši« (TZ/Perdih: 52).

Škrlatinka, nalezljiva bolezen, proti kateri niso nikoli cepili, je zlasti v začetku 20. stoletja pripisana smrti mnogih loških otrok, pogosto iz iste družine. V drugi polovici 19. stoletja je zapisana še po nemško – Scharlach(fieber), nato pa poslovenjeno »šarlah« in slovensko »škrlatica«, škrlatinka. Leta 1908 so v družini delavca v kamnolomu, Jakoba Zupanca iz Sv. Petra, avgusta in septembra trikrat žalovali za svojimi otroki, najprej za osemletnim Andrejem, nato za šestletnim Jožefom in še za triletnim Jakobom, ki so vsi umrli za škrlatinko. Tudi Kosmovim s Čelovnika je škrlatinka istega leta v štirinajstih dneh vzela dva otroka, leto starega Franca in 12-letno Frančiško, v Lokavcu pa so pri Horjakovih aprila leta 1909 v dveh dneh imeli pri hiši dva otroška mrliča, sedemletnega Janeza in štiriletno Trezo. Otroci so umirali za danes ozdravljivim, a tedaj pogosto smrtnim vnetjem grla, februarja leta 1916 kar tri sestrice v štirih dneh, najprej 10-letna Terezija, za njo šestletna Julijana in osemletna Jožefa, hčere kmeta Jenčiča iz Žirovnice. Tudi drugih bolezni, ki so vzele njihove sorodnike kot otroke, se vprašani zelo živo spominjajo. Čeprav so bili takrat še otroci, je trpko njihovo spoznanje, da bi danes ob hitri medicinski pomoči še živeli. Štirim bratcem so že kot malim otrokom rešili življenje z operacijo slepiča, le petletna Vida je leta 1936 umrla za vnetjem slepiča. V času kolin so pri hiši cvrli ocvirke za mast in so otroci to jedli, mati pa jim je naročila, naj na to ne pijejo vode. Ko je deklico začelo črvičiti, so menili, da je od zaužitega in vode, o čemer danes njen 75-letni brat pove: »Slepiča je imela. Ena res čudna zgodba. Drugim ni bilo nič, ona je pa začela jamrat, da jo trebuh boli. In je mama mislila, 'si vodo pila, zdaj te pa matra, ne'. Zvečer je pa oče prišel domov, pa pravi mama, 'vodo je pila, ocvirke jedla, pa jo trebuh boli'. Potem jo je pa še drugi dan tudi bolel, pa smo mislili, da jo od tega boli. Je bilo pa že malo bolj hudo in je le oče šel po zdravnika. Ko je zdravnik prišel, je bilo pa že prepozno. Zdravnik Matko je prišel iz Radeč. Takrat, ko je prišel zdravnik, bi mogoče še …, če bi bil rešilec – pa takrat ni bilo rešilcev tako na razpolago, da bi jo v bolnico takoj odpeljal, pa bi se v bolnici še dalo – takrat še ne, danes pa.« (TZ/Bobera: 27) Čuteč odnos do svojih zgodaj umrlih bratcev in sestric so jim vzgajali starši, ki so jih tudi privajali na negovanje spomina nanje. Ni redko, da so še kot majhni otroci, tako deklice kot dečki, hodili na pokopališče


in urejevali njihov grob. Danes 93-letni brat slabotno rojenega umrlega o tem izpričuje z besedami: »Bili smo trije otroci. Prvi je umrl po enem mesecu, fantek, Lojze, rojen 1911. Imel je grob gor na Dobrávi. In tisti grob sem potlej do dvanajstega, trinajstega leta (starosti – op. p.) skozi jaz oskrboval pa okopaval pa kakšne rožice nasadil pa svečo nesel. Ko sem bil star pet, šest let, sem že tja hodil, ne, k tistemu grobu. Mama je rekla ali pa oče, 'Tam imaš bratca'. Bil je pokopan tam, ne na otroškem – bilo je mešano« (TZ/Jenčič: 34). Umrli v nesrečah in zar adi lakote Med nesrečami, ki so zadele več prebivalcev hkrati, loška kronika omenja sproženje zemeljskega plazu, ki je 14. in 15. januarja 1877 v Sv. Petru zasul hišo kamnoseka Mačka, tri barake, mlin, kovačijo in dva hleva. Pod plazom je umrlo dvanajst ljudi: mož, žena in pet otrok kamnoseka Mačka ter mož, žena in trije otroci delavca v oljarni Jamška. V tej nesreči je umrla dojenčica Antonija Jamšek, stara leto in četrt, prav poleg zibelke s tem otrokom, pravi poročilo iz kronike, pa so našli živo in nepoškodovano kokoš. Vse ostale člane družine je zagrnil plaz. Različne nesreče s smrtnim izidom so se v obdobju 1850–1899 zgodile 28 posameznikom (padec z zidu, zgradbe, podstrešja in vlaka, padec v apneno jamo, drevo ga je vrglo z licem na sekiro, ubil ga je voz, med lovom se je nanj sprožil kamen, zdrsnil ob potoku, padel z brvi, povožen od vlaka, ustrelil se je, nesrečno je skočil, nekdo ga je udaril z lato, s čevljarskim nožem se je v stegno urezal), 29 se jih je utopilo (25 v Savi, dva v Savinji, po eden v mlaki in v potoku). Od teh je med delom – ob Savi je nabirala rastline za prašiče – leta 1853 padla v Savo in utonila 50-letna Marija Mlinar, roj. Ocvirk, iz Račice (Ripšl, Dnevnik: 112), med kopanjem v Savinji pa je utonil 10-letni pastirček Grega Štigl iz Žirovnice 13, ki je služil v Brišah. Dva sta izkrvavela zaradi nasilne smrti, tretji je bil umorjen s krepelom, četrti s kosom skale. Pet jih je umrlo v 50. letih 19. stoletja, kot je zapisano, zaradi »naravne človeške smole«, za opeklinami pa je leta 1876 umrla 36-letna kmetica iz Lokavca, ki je zlezla v peč z namenom, da umre (Kaplansko pravo: 20).499 V dnevniku loške fare župnik 499 Kaplansko pravo, Sv. Helena v Loki pri Zidanem Mostu, 1872, spisal Lovro

omenja nekatere, med njimi večkrat nesrečne smrti tako težavnih kot netežavnih in bolj vernih posameznikov. Med zadnjimi denimo primer smrti železničarskega stražarja, 37-letnega Antona Juroviča, ki je bil »pohleven in pobožen mož« in je umrl na železnici leta 1872. Takšnim je zaradi izpričanja verskih vrednot namenjen tudi poklon »Bodi mu zemljica lahka, in Bog mu daj večni mir« (Ripšl, Dnevnik: 168)! Umrli zaradi opitosti, kot je pripisana smrti delavca v cementarni leta 1873, niso bili deležni mehkih besed, pač pa je bil njihov primer izpostavljen kot slab zgled tistih, ki so se (zaradi podražitve vina) »gerdega, nezdravega žganja lotili« (Ripšl, Dnevnik: 171). V obdobju 1900–1941 je v različnih nesrečah umrlo 31 ljudi (padel s konja, se je ponesrečil v rudniku, padel z vlaka, povozil ga je vlak, padel z drevesa, hrast ga je pobil, je s hruške padel, nesrečno padel na kamenje, opekline pri gašenju požara, nesreča s tovornim avtom, se je ponesrečil s kolesom, padla pod voz s steljo, padel z voza), 43 pa se jih je utopilo (18 v Savinji, 16 v Savi, po eden v potoku in jezeru). Lakota je kot vzrok smrti omenjena po večkrat v 18. in v prvi polovici 19. stoletja. Zapisana je tudi vročinska bolezen, ki je razsajala »kakor naravni nasledek lakote« (Ripšl, Dnevnik: 32). Leta 1757 in dalje je bila v teh krajih velika draginja in lakota, »otroci so zapušali starše in so šli po svetu živeža iskati, mnogo jih je (od – op. p.) gladu pomerlo« (Ripšl, Dnevnik: 48). Maja 1788 sta dva moška za lakoto umrla, kljub temu pa so tedaj nekateri doživeli preko sto let, eden je umrl v 112. letu redke starosti in v Okroglicah eden 106 let star. Lakota se je širila po deželi tudi leta 1814, ko so ljudje »začeli od gladu umirati, ker so si nekateri zavoljo pomanjkovanja drugega živeža mnogoverstne travne semena, grozdnje peče, koruzne bate, krompirjeve in repne lupine itd. zmleli, in iz take moke kruh pečti začeli, kteri jim je pa slabo teknilo« (Ripšl, Dnevnik: 71). V mrliških knjigah je sicer večkrat zapisana kot bolezen (želodčna vnetica, oslabljenje), a ljudje so pravzaprav umirali zaradi lakote ali kot stoji v zapisu v mrliški knjigi iz leta 1814: oslabljenje zaradi pomanjkanja živeža. Takrat so tudi začeli savske ladje navzgor vleči z živino, ker so bili ljudje za to opravilo Janžekovič, kaplan, idr., 49 s. Vel.: 125 x 198 mm. Hrani: ŽU Loka pri Zidanem Mostu.

317


zaradi lakote preslabotni. Huda lakota je ljudi morila spet leta 1816, ko so si kruh pekli iz muhičevega semena, nabranega v vinogradu, grozdnih pečk iz tropin in iz praznih koruznih strokov.

318

Zadnja ur a in smrt Vedno niso radi obiskovali bolnikov, celo izogibali so se hiši z bolnim, o čemer govori hčerino pričanje med drugo svetovno vojno obolele matere za tuberkulozo: »Nihče več ni prihajal ne na obisk ne po mleko, ki smo ga do tedaj oddajali več Ločanom« (TZ/Neimenovana: 61). Bolezni so se bali, ker so bili v času med svetovnima vojnama in po drugi vojni priča številnim umrlim za jetiko. Zdravniško pomoč so pred drugo svetovno vojno le redki iskali, ne toliko zaradi strahu in nezaupanja do medicine, kot preprosto zato, ker niso imeli denarja za plačilo zdravnika. Starejši posamezniki so si oskrbo v primeru bolezni zagotovili ob izročilu (prodaji) posesti mladima z natančnimi določbami o preužitkarskih pravicah v notarskem pismu, kot denimo pri Novakovih iz Šentjurja na Polju leta 1892, ko je Andrej Novak, p. d. Kovač, izročal posestvo zaročencema, sinu Antonu Novaku in njegovi nevesti Tereziji Golob. Podpisali so notarsko pismo, ki ureja, da si Andrej Novak »pridrži pravico eno leto do 20 gld, v slučaju bolezni pa kolikor bi potreboval za poplačanje dotičnih stroškov porabiti, kar se mu (Anton Novak in Terezija Golob) obenem plačevati zavezujeta. Zgovori si pri prodanem posestvu dosmrtno le-te pravice in naslednji prevžitek: ukupno stanovanje in skupno hrano s kupcema pri eni mizi, potrebno obleko in obuteljo, v bolezni pa postrežbo« (Notarsko pismo 1892). Preužitkar Andrej Novak je deset let kasneje umrl v domači hiši za boleznijo marazem, star 73 let. V kakšnih skromnih razmerah so živeli, ko je bilo sklenjeno notarsko pismo in kasneje, pove dejstvo, da je bil izročitelj vdovec s kupom nedoletnih otrok (najstarejša hči se je tedaj poročila, najmlajša je bila stara eno leto), za katere je nato skrbel prevzemnik, ki je kasneje tudi sam imel deset otrok. Oba z ženo sta umrla sorazmerno mlada, ona v 56., on v 65. letu starosti, kot preužitkarja pri nasledniku, kovaču Leopoldu Novaku, ko jim je šlo življenje – z Leopoldovimi tremi preživelimi od petih otrok – končno na bolje. Ločani so bili prebivalci kmečkega okolja, kjer tudi sicer ni bilo v navadi, da bi ostali v bolezni in pri umi-

ranju sami. Kot navadno so tudi med boleznijo ležali v svoji postelji v eni od (navadno dveh) sob, in zanje so po svojih močeh skrbeli domači. Umiranje doma je bilo običajno, manj pogosto je bilo, da je bolnik umrl v bolnišnici. Tudi so si želeli, da bi vsaj umrli doma – večkrat so mi vprašani, kje in kako je kdo od njihovih bližnjih umrl, z vidnim olajšanjem povedali, da je umrl doma in da bi bilo nasprotno neprimerno do njih in okolice. Nekateri zaradi zdravstvenega stanja bolnika niso mogli poskrbeti, da bi ga pred smrtjo pripeljali domov, tistim, ki jim je to uspelo, je bila njihova smrt v domačem okolju v tolažbo: »So rekli, kako fejst zgleda. Ko je bila pa tri, štiri dni v bolnici – je prišla pa v drug milje – jo je pa to kar … In smo potem šli gor in smo videli, kako je, sem rekel, 'bi jo kar domov vzeli'. Še zdravnik je rekel, 'saj še najbolje, da jo kar vzamete'. Z rešilcem smo jo peljali domov, čez dva dni, čez 36 ur je pa tukaj doma umrla« (TZ/Jenčič: 35). Razen če jih smrt ni doletela v bolnišnici, se je svojcem tudi zdelo neprimerno, da bi jih dali v oskrbo drugam: »Umrla je doma. Veste, kako je bilo takrat: takrat bi bilo pa prav žaljivo … To so bili ljudje, ko so morali … Edino recimo v bolnici, ne, če bi jih tam to doletelo. Če bi pa takrat rekli, zdaj pa boš šel v Dom (Dom za ostarele – op. p.), to bi bila največja žalitev za njih, ne. Danes ne več toliko zaradi drugih, ampak takrat je bila pa to ustaljena …, v ljudeh je to notri. Ljudje se spreminjajo. Danes marsikateri reče, grem, da ne bom težave delal. Takrat pa to ni bilo, ne« (TZ/Bobera: 29). Pogosto so si umirajoči želeli videti svoje bližnje in izraziti zadnjo željo, daljne so čakali in šele po njihovem prihodu umrli. »So tudi rekli, toliko časa je pa še bil, da ga je počakal, tako sem slišala« (TZ/Gorišek: 16). Več vprašanih se spominja, da jih je umirajoči držal za roko in jim jo še zadnjič stisnil v slovo. Kadar so se od njega poslovili in po opravkih ali službi vnovič sklenili priti, je tedaj kmalu zatem navadno umrl. Redko so se domači še za časa življenja med seboj pogovarjali o želji, da bi bili svojci v zadnji uri ob njih, v kmečkem okolju, kjer je pred drugo svetovno vojno le manjši del prebivalstva hodil v službo, se je prisotnost zdela naravna. Verni svojci ali če si je to sam želel, so k umirajočemu poklicali duhovnika, da ga je previdel, če pa ta že ni več mogel govoriti, ga je duhovnik »dal v sveto olje« –


mu podelil zakrament maziljenja.500 Tedaj so pripravili »mizo z belim prtom, pa križec z Jezusom, dve sveči, dva lajhtra, blagoslovljeno vodo, pa pušpan ali pa rožmarin, kar je kdo imel. Tako kot za smrt« (TZ/Perdih: 58). Previdenje, imenovano tudi sveta popotnica (tj. spoved, odpuščanje grehov, obhajilo in maziljenje), z zadnjim oljem ali maziljenjem kot poslednjim zakramentom, je bilo v preteklosti najtesneje povezano z zadnjo uro, ko je bil bolnik v smrtni nevarnosti. Danes je poslednje maziljenje preimenovano v bolniško maziljenje in ga je mogoče prejeti tudi večkrat. Pred drugo svetovno vojno je bilo previdenje večinoma v navadi, čeprav so duhovnika neredko prepozno poklicali ali zanj niso imeli denarja, izpustili pa so ga neverujoči in tisti, ki tudi niso želeli cerkvenega pogreba. Takšni, po vojni predvsem komunisti, se cerkvenih pogrebov niso udeleževali ali so ostajali med mašo zunaj cerkve. Nad umirajočim so v zadnjih urah njegovega življenja navadno bdeli njegovi najbližji, ki natanko pomnijo zadnji čas življenja: »Smo videli, da je dve, tri ure prej začela pojenjat pa pojenjat, pa čisto apatična postala, ne, in so prišle zraven še sestra pa moja žena, trije, štirje smo bili. Samo potlej smo točno videli še zadnji zdihljaj, potem pa konec, ne« (TZ/Jenčič: 35). O tem, ali se je laže posloviti od umirajočega ob njem ali samo v sebi, vprašani menijo tudi, da je še teže, »ko mu slišiš zadnje besede in potem nič več ni«. Razen ob izgubi otroka, ki najhuje prizadene, jim je bilo najbolj bridko ob očetovi in materini smrti, nekaterim, ki so bili nanje močneje navezani, tudi ob smrti starih staršev. Večini je še po več desetletjih spomin nanje zelo živ, na njihovo smrt pa nadvse bridek: »Ko je umrla mama, ne moreš povedat …, si vse sorte predstavljaš. Nisem je sanjala. Sem zmeraj molila, pa za maše dajem. To pomaga. Kaj čemo! Za maše daš, da se jih Bog ali pa Marija usmili, da jim odpuščajo grehe« (TZ/Perdih: 61). Posamezniki še kot starostniki v mislih objokujejo smrt svojih bratcev ali sestric, 500 Današnja razlaga svete popotnice in maziljenja je naslednja: V smrtni nevarnosti se bolniku prinese sv. popotnico, tj. bolnik prejema popotnico, da bi mu bila moč in hrana na poti v prehod iz časnega v večno življenje. Bolniško maziljenje se lahko podeli tistim vernikom, ki so pred težko operacijo, ki so težko bolni, bolnim in starim, ki so jim opešale moči. Pri bolniškem maziljenju duhovnik mazili bolnika na čelu in rokah govoreč: »Po tem svetem maziljenju in svojem dobrotnem usmiljenju, na ti Bog pomaga z milostjo svetega duha.« Bolnik odgovori: »Amen«. »Odpusti naj ti grehe in te milostno poživi.« Bolnik odgovori: »Amen.« Župnija sv. Antona Padovanskega, Ljubljana Vič: Bolniško maziljenje. http://zupnije.rkc.si/lj-vic/?id=95&fmod=13, 2. 9. 2007.

ki so umrli v najnežnejši otroški dobi, kot denimo desetletna Pavlica, ki v svoji postarani sestri ob pogledu na fotografijo, kjer leži na parah, vedno znova obudi žalost: »Bom pokazala sliko, to imam spravljeno. Za sestrico mi je bilo najbolj hudo« (TZ/Perdih: 52). Nekoliko manj žalosti je bilo v hiši, kjer so že dlje časa vedeli za hudo bolezen ali kjer je umiral starejši človek, ki zaradi slabega zdravja ni več dolgo živel. Za takšne so rekli tudi »lepo smrt je imel, lahko je umrl, za kakšnega pa tudi, da se je težko poslovil« (TZ/Gorišek: 16). Ob umirajočem so molili ali pa tudi ne. Veliko pričevanj je o tem, da so prihajali molit sosedje in drugi vaščani, brali so poglavja iz svetega pisma in pripravljeno so imeli svečo, ki so jo prižgali v zadnjih trenutkih življenja. V navadi je bilo, da so pri vsaki hiši imeli posebno, na svečnico blagoslovljeno voščeno svečo, ki so jo prižgali ob umirajočem (Ripšl, Posebne navade: 29). Tedaj so si zadnje besede umirajočega pogosto razlagali kot pritrdilen odgovor na neslišni klic prednikov, kot je bilo pri umiranju starega očeta danes 97-letne Ločanke: »Včasih, ko je bil bolnik hudo bolan pa že proti koncu, so sosedje in vaščani hodili zvečer molit za njihovo dušo. Jaz drugega ne vem, kot od mojega očeta oče, takole ko je bil že na kraj, da bo umrl, se je pa kar takole naenkrat obrnil na desno stran k eni komodi, ko so bile ženske, pa je rekel, 'saj že grem', se je zadrl, da so se ženske prestrašile, kaj je zdaj. Prej tiho, ni nič govoril, potem pa tisti 'saj že grem'. Seveda, predniki, ki so že umrli, so mu prišli naproti, ne.« Tudi ko je nedavno umrla starejša Ločanka, je odhajala z odzivom na podoben klic, rekoč, »'Poglej, mama so prišli po mene, moram iti,' pa je zaspala. Je nekaj, je! Ni to kar tako. Jaz verjamem« (TZ/Perdih: 59). Vsi so si želeli, da bi umirajoči na hitro umrl, vendar pa še vsaj toliko časa ne, da se poslovi od oddaljenega svojca, ki je hitel k njemu, tako kot pri Šostarjevih v Račici leta 1959: »Se spomnim, ko je moja mama umirala. Pa so bile tam sosede, po cele noči so bile. So okrog nje po postelji sedele, ko je mama umirala – ni nobena nič molila. To se spomnim, da je ena sveča bila tam pripravljena, tako na mizi. Tisto svečo sem pa res prijela, da sem ji tako v roke postavila, ko je umirala. Saj ona je na hitro tudi umrla. Nisem je imela časa prižgati, to je tako na hitroma bilo. To je lahka, lahka smrt. Da se ne muči. Saj to je

319


320

…, to še zdaj rečejo, a ne rečejo? Moja mama je imela tako rada to sestro (svojo mlajšo hčer – op. p.), ki se je poročila na Blanco. Pa bi jo še rada videla. Smo jo klicali, da naj pride, pa ni prišla takoj. Potem je Morotova Mila napisala karto – dopisnico, 'daj pridi Malči, pridi, mama te čaka'. In res, na tisto karto je pa prišla Malči. Mama je že imela take, čisto nekako vodene svetle oči. Malči pride notri, se pozdravijo, tako da je ona samo Malčko, samo to je čakala, da bo prišla Malčka. Ja, v petih minutah je ni bilo več. To je pa res bilo. Kolikokrat je rekla, 'rada bi jo videla, rada bi jo videla'. In ko je prišla, je umrla« (TZ/ Kostevc: 46). Za mrtvorojence in umrle dojenčke so posamezniki izpričali o njihovem skromnem pokopu in grobu, kar je bilo »bolj tako zapuščeno«, ker kot tako majhen ni imel takšne vrednosti. »Za takega otroka se niso nič brigali. Moral je biti vsaj toliko, da je že malo hodil« (TZ/Kostevc: 63). Vendarle pa je bilo mnogim najtežje, ko so umirali otroci in mladi ljudje. Čeprav je preteklo od njihove smrti že veliko desetletij, se je spomin nanje živo ohranil, tako kot je pripovedoval starejši moški o smrti svoje sestrice leta 1934: »Tistega se najbolj spomnim, ko sem jo videl malo preden je umrla, še na postelji. Tisto sem si najbolj zapomnil, tisto nisem pozabil. Drugo se pa že bolj tako bledo spomnim. Da smo se igrali in da je bila zraven. Zbledi potlej. Pokopana je v grobu na pokopališču, je bil poseben grob. Potem, ko je še oče živel in je mama umrla, je pa spomenik dal delat in je v ta spomenik dal vklesat njeno ime. Tako da zdaj je v družinskem (njeno ime je na družinskem spomeniku, pokopana je bila drugje – op. p.). Tam (kjer je bila pokopana – op. p.) je pa že nekdo drug pokopan« (TZ/Bobera: 27). Zadnja ura umirajočega prinese ostalim spoznanje o končnosti, »takrat se šele zaveš, da si … minljiv« (TZ/Bobera: 29). V težkem zdravstvenem stanju je marsikateri, ki se je komaj še zavedal, mogel tekoče moliti, kadar si je le umislil, in se na trenutke jasno spominjal zgodnjega otroštva. O zadnjih dneh materinega življenja povedo: »Sploh se ni mogla več pogovarjati, da bi kaj povedala, zaradi kapi ni mogla. Ko je pa roke sklenila in začela moliti, ji je šlo pa čisto gladko.« Pogosto so svojci o zadnjih trenutkih svojih bližnjih izpričali, kako so ti govorili, da so se vrnili z

drugega sveta. Preživeli, ki so se srečali z nenavadnimi doživljanji med življenjem in smrtjo, največkrat povedo o potovanju skozi močno razsvetljen predor, ki se je posamezniku tik pred polnim zavedanjem iznenada zaključilo pred velikim stop znakom. Zaradi nerazložljivosti dogodka in nelagodnosti, da ne bi česa preveč povedali, so o tem v zadregi vedno raje molčali. Na vprašanje, ali kdaj razmišljajo o smrti, večina zanika, nekateri osupnejo le ob vprašanju, ali jih je strah smrti, vendar odgovorijo nikalno. Ko vztrajam z razširjenim vprašanjem Vam ni bilo nikoli tako hudo, da bi rekli, najboljše da bi kar umrl(a), povedo, da nikoli ne, v smislu: »Ne! Mi je dosti hudo, trpim, ampak tega pa še nisem …« Vzgojeni v verskem življenju smrt razlagajo kot konec posvetnega življenja, ki mu kaj sledi ali pa tudi ne. Nekateri so prepričani, da »po smrti mora biti nekaj, mora biti nekaj resnega« (TZ/Perdih: 59). Najstarejši od vprašanih razmišljajo, da so »vsak dan na tem«, da umrejo, in da enkrat mora biti konec, »ostal ne bom tukaj, ne res?« Tisti, ki so na starost sorazmerno zdravi, so do življenja vedro razpoloženi in nimajo v mislih strahu pred smrtjo. Svojcem umrlega je v tolažbo nagla smrt brez hudega trpljenja, ki je po mnenju vprašanih najlepša smrt: »'Lahko smrt je imela,' so rekli. To jim je edina tolažba. Dobro, da so videli, da se ni matrala« (TZ/ Perdih: 59). Ko so vprašani, o smrti in umiranju večina razmišlja podobno, kot je to izrazil 93-letni Ločan: »Lepa smrt je, po moje, da umreš doma, v okolju svojih ljudi, da veliko ne trpiš, in da vidiš okrog sebe, da te imajo radi. Če umrejo v bolnici, po moje, kdor ni preobčutljiv, ni tako hudo. Kateri je pa bolj občutljiv, da je navezan na svojce pa na dom, se čuti zapuščen, osamljen« (TZ/Jenčič: 36). Za svoje bolne svojce so v skrbeh, da bi sami umrli pred njimi, v vsakem primeru pa ljudje takšno skrb cenijo in jim je v veliko tolažbo misel, da so pokojnega imeli radi tako družina kot ostali. Sin nepremične matere je umrl pred njo, pa je »zmeraj rekel, da se boji, da bi moral on prejt umreti kot pa mama. Ja, marijapomagi, sem rekla, kako ji je dobro bilo, otroci so jo radi imeli in ljudje, vsi« (TZ/ Perdih: 59). Vprašani verjamejo v usodo. Med drugo svetovno vojno je 20-letnega Antona smrt doletela na tirih med vagonoma, ko se je z železničarskim delom izo-


gnil množičnemu vpoklicu 20-letnih fantov v nemško vojsko: »In to je bilo sojeno – ni šel tja, je pa tukaj … So pa premikali, zdaj pa, ali je bil prepozen, ali je bil prehiter – notri med vagone pa ga je sproti … pa samo roke je dvignil, pa je padel dol. Jaz pravim, da je bilo sojeno, da mora umreti« (TZ/Kostevc: 43). Prav tako je usodno, menijo, dan pred svojo vrnitvijo z dela v Ameriki, leta 1909 umrl mladi, komaj leto dni poročeni Račičan: »Mama je bila vdova, se je pisala po vdovcu Golob, pa niso imeli nič otrok. Njen mož je šel v Ameriko, kjer se je nanj obrnil vagon in je umrl. Ta zadnji dan, ko bi morali iti domov, in se je tisti hunt (vagonček – op. p.) na njega prevrnil« (TZ/Jurgl: 4). Napoved smrti, str ašenje, klicanje duhov Vprašani danes dvomijo, da bi karkoli lahko zanesljivo napovedovalo smrt, vendar je iz povedanega razločiti, da so njihovi predniki verjeli, in tudi oni sami ob podedovanih znakih napovedi smrti niso ravnodušni. Pravijo: »Če slišiš sovo, bo eden blizu umrl. Tako da včasih sem bila tudi pozorna, če sem takole sovo slišala, pa te kar nekako stisne, si misliš, eden bo blizu umrl. Sova skovika, čuk pa – to nekako nisem nikoli ločila« (TZ/Gorišek: 16). Nekoliko zaradi drevoreda ob nekdanji loški graščini, obenem pa zaradi številnih umrlih v Domu upokojencev, prebivalci govorijo o sovah tam, in nekateri razlagajo njihovo oglašanje z napovedjo smrti. Nekateri izražajo dvom o verjetnosti takšnega napovedovanja smrti, čeprav ob smrti hudo bolnega vaščana tudi sami pomislijo, da so pred tem slišali peti sovo. Slišali so pripovedovati, da je v preteklosti pri marsikateri hiši sova napovedala smrt: »Martina, ki je imela gostilno, Jenčičeva, ona je rekla, da ko je mož umrl, da se je zraven hiše sova drla. Jaz nisem slišal, ne. Ampak ona je govorila, ne. Lahko da je bilo res. Sova se oglaša: 'Teujem – teujem'. Slišali smo o tem. Drla se je pa na več načinov, to je res, no. Za smrt se je tako drla: 'Teujem – teujem'. Tako so rekli, no« (TZ/Bobera: 30) … Menijo, da ima ptič občutek za vonj po mrtvaškem, »vlečejo na sebe, kot da vejo, največ čuk, pa sova. Zvečer. Čuk poje: 'Že spiš – že spiš?' Tako je pel pri fantu, ki je bil bolan. Tamle, ko sta bila teta pa stric doma, so imeli sina, pa je bil bolan. Je imel jetiko, so včasih rekli.

Od vojakov je prišel po prvi svetovni vojni, potem je pa zbolel in umrl. Tam čez cesto dol je bil pa oreh na sosedovem in na tisti oreh je čuk hodil vsak večer pet. Stric Prebevšek je imel pa lovsko puško, pa je streljal v tisti oreh gor, češ, 'boš šel' – ga je hotel preplašiti. Ne! Tisti ptič je odletel, potem je prišel pa nazaj – to je bilo, je rekel, skoraj vsak večer. Ni s puško nič – nobene stvari se ni ustrašil – on je svoje pel, dokler ga ni spel. Potem je umrl, mu je spel, so včasih rekli, da te čuk spoje. Potem pa čuk ni več pel. Še danes vidim strica, kako se je jokal, zjokan govoril, ko je povedal, kako poje. Pa še sova je pela, zdaj jih ni več – tam v graščini so bile sove zmeraj, so se drle 'teujem – teujem'. Zdaj so pa tam tista drevesa večinoma podrli, pa so tudi sove šle. Ko spoje mrliču, pa tudi ona gre, je tiho. Tukaj gor nad Račico, nad vasjo, se je kolikokrat slišalo sovo, potem je pa res kakšen umrl« (TZ/Perdih: 60). O verovanju v duhove pokojnih se večinoma le spominjajo, da so o tem govorili njihovi predniki ali starejši prebivalci. Pomnijo govorice iz svojega otroštva: »Ko sem bila mlada, so se vseh takih stvari nekako bali pa to. Vsak šum, če si ponoči nekaj slišal, si mislil, da nekdo straši. O škripanju in udarjanju, take stvari sem slišala. Če je kdo kdaj umrl, so govorili take stvari. Za mašo so potem dali« (TZ/Gorišek: 16). Nekajkrat so Ločani povedali, da so pri njih doma slišali trkanje ali druge znake, preden je umrl odseljeni sorodnik, kar je po njihovem prepričanju pomenilo, da se je umrli prišel poslovit. Posamezniki so znamenja ali napoved smrti bližnjih doživeli daleč od doma: »Ponoči se je enkrat, dvakrat slišalo, kot da bi nekdo stresel na betonska tla vrečo žebljev, so žeblji zazvonili. Potem mi pa pišejo, da je stara mama umrla. Sem rekla, potem je pa to bilo znamenje« (TZ/Kostevc: 61). Smrt naj bi napovedoval tudi trepetajoč plamen sveče, in sicer smrt tistega, ki je svečo držal ali ji bil najbližji. Če pa bi med poroko v cerkvi ugasnila sveča, so verjeli, da bo prvi od poročencev umrl tisti, na čigar strani je ugasnila (Ripšl, Posebne navade: 14). Po ljudskem verovanju naj bi se vračali le duhovi pokojnikov, ki so imeli slabo vest, torej tisti, ki v življenju niso bili takšni, kot bi morali biti. Pred nezaželenim vračanjem duhov so se branili s plačevanjem maš. Če ni zalegla ena, so naročili dve, tri ali več, pač dokler ni bilo miru pred duhovi. Tisti, ki v to ne verjamejo – vendar kljub temu plačujejo maše za svoje rajnke, ker je tako v

321


322

Vhod na šentjursko pokopališče, levo pokopališki križ, v ozadju cerkev sv. Jurija. Cerkev stoji na vzhodnem robu vasi ob Savi, obdana s pokopališčem, sestavljajo jo zvonik, pravokotna ladja in pravokoten prezbiterij z zakristijo na jugu. Železna vrata na zahodnem delu pokopališča imajo letnico 1884, vrata na vzhodnem pa letnico 2001, ko je bila obnovljena zidana ograja okoli pokopališča. Foto I. Počkar, 8. 5. 2007.

navadi – menijo, da tisti, ki verjamejo, pač pripisujejo prenehanje obiskov duhov plačilu maš. Ne spominjajo se, da bi duhovnik blagoslavljal hiše, kjer naj bi se duhovi pokojnih vračali, vprašani tega tudi niso doživeli. Takšni pojavi naj bi bili pogostejši v hribovitih krajih župnije, vendar v tisti preteklosti, ko so bili vprašani še premladi, da bi to zaznali. Vendar so večinoma prepričani, da po smrti duša še živi, ker »to veš, ko vidiš, kako pridejo nazaj klicat svojce, ne. Čakajo in kličejo, da naj pride. Po tem vem, da nekaj je.« (TZ/Perdih: 60) O klicanju živih svojcev, naj pridejo za njimi v svet mrtvih, je podobno povedalo več vprašanih: »Moji sošolki in sosedi je umrl mož in je rekla, da bo tudi ona kmalu za njim. Pravi, 'me že kliče, kolikokrat me pokliče, da naj pridem'.« (TZ/Kostevc: 63) V drugi polovici 19. stoletja je bilo v navadi vsaj enoletno žalovanje za umrlim zakoncem. Tistega, ki se je oženil pred tem časom, so obsojali in govorili: »Z eno v jamo, z drugo na slamo!« (Ripšl, Posebne navade: 25) Dolžina žalovanja za umrlim bližnjim se je med ljudmi ohranila do današnjih dni. Nekateri starejši še danes zelo pogosto molijo, za zdravje živih in za miren pokoj mrtvih, kar slikovito opisujejo z besedami: »En rožni venec je pod pouštrom, eden na roki, eden v žepu.« O prigodah strašenja so praviloma slišali od drugih, medtem ko jih sami večinoma niso doživeli. Pripovedovali so, da je imela človeka v rokah nevidna sila, ki si je niso znali razložiti. Včasih so govorili, da

so vse mogoče videli. Mož, ki je bil v službi pri železnici v Zidanem Mostu, do koder je pešačil, je neke noči videl ob cesti sedeti staro žensko. Pozdravil jo je, pa mu ni nič odgovorila niti se ni zganila. Ko se jo je hotel dotakniti, je ženska izginila in je ostal le obcestni kamen. Pravil je, da je doživel privid, nejeverni poslušalci pa so mu pripisali opitost. Nenadno in nerazložljivo brezpotje je v dobro znanem gozdu med nabiranjem gob izkusila Ločanka, ki tedaj ni vedela, ne kje je niti kod bi prišla iz gozda. Izgubljeno tavanje po gozdu pripisuje neznani temni sili, ko pripoveduje: »En hudič me je čisto preslepil.« (TZ/Kostevc: 61) Potem se je posvetilo in iznenada se je znašla na pravi poti, ki je bila čisto blizu. V Šentjurju na Polju so v zvoniku cerkve, ki jo objema pokopališče, ob polnoči videvali svetlobo, razločno je bilo videti sij prižganih sveč. O tem je pripovedoval 75-letni Ločan, ki se podrobnosti, izročenih od starih ljudi iz njegove rane mladosti, ne spominja. Pozaba zgodb o strašenju na pokopališčih, ki so bile pred pol stoletja in več še zelo žive, v sodobnosti redno prikliče med vprašanimi obžalovanje, da jih niso bolje poslušali ali da so bili tedaj majhni otroci ali premladi, da bi jih to zanimalo: »Ja, to so vedeli ta stari. Škoda, ja, da jih ni več.« (TZ/ Bobera: 31) Med Ločani se je ohranila pripoved o tavajočem človeku ali njegovem duhu, ki po polju jadikuje: »Kam bi djal, kam bi djal?«, in tisti, ki naj bi to slišal, mu odgovarja: »Tam, ko si vzel.« V socialnem okolju, temelječem na posesti zemlje, vprašani zgodbo pojasnjujejo z večno lakomnostjo po zemlji, ki si jo je v preteklosti tudi kakšen Ločan dodatno prioral od sosedove njive. Podkrepi tudi med Ločani razširjeno misel, da se vračajo le duhovi tistih, ki v življenju niso bili takšni »kot bi morali biti«. Nekateri vprašani so o spiritizmu501 v Loki povedali, da so ga izvajale neke stare ženske in da so se pokojniki oglašali z udarjanjem po mizi. Pripovedujejo tudi, da so imeli pri spiritistih odprtino na podstrešje, od koder naj bi se po klicanju pokojnika prikazal njegov duh ali prikazen. Čeprav so delovali v tajnosti in ob večerih enkrat tedensko, vedo povedati, da ljudje prav veliko niso hodili k spiritistom. Omenjati so jih prenehali po letu 1950 ali 1960, ko pri tistih verjetno tudi 501 Spiritizem – vera v duhove; vera v možnost stikov z duhovi umrlih (Veliki slovar tujk 2002: 1080).


niso več klicali duhov. Ustna pričevanja o spiritizmu v Račici potrjujejo, da so bili ljudje širše obveščeni o njem: »Včasih so še o enem špiritisu ali kaj govorili. Da so nekako mrtve poklicali, baje, da so tukaj v Račici bile ene take ženske, ki so to znale. Tako sem slišala, no, tako so pač včasih govorili, da so znale to priklicati nazaj. Špiritualizem je bil v družini K., to sta bili dve ženski. Imeli so mizo, bili so za mizo in so to izvajali, ko sem bila jaz še mlada, leta 1940, 1950, pa mogoče tam do leta 1960. To je bilo bolj tajno« (TZ/ Gorišek: 16). Spiritizem je bil razširjen tudi po krajih izven loške župnije, na primer v Vrhovem, kamor pa Ločani tudi sicer niso pogosto zahajali, ker je bilo potrebno prečiti Savo. Včasih se je spiritističnega postopka v Račici skušal posameznik udeležiti, ker pa so se domačini med seboj poznali, so v njegovem zanimanju sprevideli zgolj radovednost in ga zavrnili: »Pa je moj mož šel enkrat tja, tako je šel – s firbcam. Pa je rekla takrat ta ženska, je rekla, 'ti Lojz, ti pa ne verjameš v to, pa lahko kar greš'. Seveda, kaj boš v špiritizem verjel! Ja, če so duhove izpod stropa klicali.« Z nožem naj bi izvajali nekaj duhovnega tudi na domači kravi, pa ni uspelo, ker »žvad ni … mogla verjeti« (TZ/Kostevc: 44). O klicanju duhov, poduku in odvračanju vernikov od spiritizma – Cerkev ima do spiritizma negativno stališče in ga razlaga kot zgrešeno iskanje stika z umrlimi – je sporočal loški župnik: »V letu 1936 se je začel špiritizem širiti po Račici, prinesel ga je človek iz Trbovelj. Ko je našel nekaj pristašev, so se zbirali v Račici hiš. št. 43 ali št. 44 ali 33. Dne 8. 11. 1936 sta oba dušna pastirja v pridigi podučila ljudstvo, kaj je špiritizem, njegovo zgodovino, in ali je grešen« (Topographia Parochie in Laak: 342). Zvonjenje in postrežba pogreba V primerih necerkvenega pogreba pokojni niso imeli pravice do cerkvenega zvonjenja in uporabe cerkvene opreme (Kušej 1927: 342). Vendarle so večini zvonili, ker je bilo največ pogrebov cerkvenih. Celo, ko je šlo za pokop mrtvorojenca, ki je v mrliški knjigi zapisan kot necerkveni pokop, so zvonili, kar potrjujejo cerkovniku vplačani trije dinarji za takso in zvonjenje502 mr502 Organist in cerkvenik, 1. 4. 1922 – . Zvezek, vezan v platno, vel.: 125 x 200 x 15 mm, na platnici nalepljena etiketa z (zgornjim) naslovom. Hrani ŽU Loka pri Zidanem Mostu.

tvorojeni železničarjevi hčerki N. Kladnik iz Lokavca leta 1922. Čeprav v mrliški knjigi piše nasprotno, so jo gotovo pokopali cerkveno, sicer ne bi bila plačana tudi taksa za pokop. V Šentjurju je do prve svetovne vojne umrlim otrokom zvonil – leta 1916 so ga odpeljali za potrebe vojske – nenavadno nizek in širok mali zvon, ki so ga leta 1808 sem prenesli iz podrte cerkve sv. Ilije v Zidanem Mostu (Orožen 1881: 446), od leta 1928 pa sta umrlim pri sv. Juriju zvonila dva nova zvona (Topographia Parochie in Laak: 318). Tudi drugod umrlim so do prve svetovne vojne zvonili starejši zvonovi, odvzeti za vojsko, v Lokavcu z letnicama 1773 in 1831, v Loki z letnicama 1850 in 1870, pred požarom sredi 19. stoletja pa zvonova z letnicama 1479 in 1504(?) (Orožen 1881: 435). »Prva dva zvonova za vojsko so sneli iz zvonika cerkve sv. Sebastijana in Fabijana na Polani, zatem tri zvonove iz cerkve sv. Lovrenca na Gori, vsega so v loški župniji odvzeli 14 zvonov (Topographia Parochie in Laak: 244). Leta 1908 je samo za novi zvon pri sv. Kolomanu (izdelal Ivan Grassmayer, Innsbruck; 583,5 kg, glas g in podobe) darovala 1000 kron Jera Supanc iz Lokavca št. 20 – da bi se slišal do njene hiše. Mrličem je kratko zvonil: »Med vojsko leta 1916 je bil tudi ta zvon od vojaštva vzet« (Topographia Parochie in Laak: 195). Dolžina zvonjenja za umrlim je bila različna, pač glede na to, za koliko so svojci plačali, in sorazmerno pomembnosti umrle osebe. Dve uri staremu, slabotno rojenemu kmečkemu sinu Ivanu Novaku iz Radeža je zvonilo četrt ure, za kar so starši plačali dinar, dva dinarja pa je stalo enako dolgo zvonjenje za leto starega posestnikovega sina Franca Zupanca s Pleša, ki je leta 1923 umrl za pljučnico. Pristojbina se je razlikovala glede na dolžino zvonjenja, postrežbo pri pogrebu, orglanje in petje med mašo ter sprevod. V letih 1922–1928 je v Loki znašala od dinarja do 131 dinarjev, sprva so plačevali večinoma do deset dinarjev, kasneje tudi do sto. Sorazmerno več od drugih (19 dinarjev za takso in organiziran pogreb ter dodatnih 28 dinarjev za zvonjenje) so stala pogrebna opravila za 59-letnega kmeta iz Loke Franca Matka, ki je leta 1922 med vodenjem splava utonil v Savi pri Podsusedu. Tudi za višjega revidenta južne železnice, 41-letnega Ivana Sternišo iz Sv. Petra, so leta 1923 svojci za pogreb namenili več od drugih, 22 dinarjev. Bolje plačan pogreb, 15 dinarjev, je bil istega leta za Ludvika Vodenika, hlapca pri Jakšetu, loškem trgovcu in gostilničarju. Leta 1924, ko je v 73. letu starosti za

323


324

druge pomembne osebe, je bilo določeno posebno ravnanje in obnašanje: »Ko je umrlo njegovo veličanstvo viteški kralj Aleksander, prvi ujedinitelj Jugoslavije, je bilo zapisano, da mora počivati vse delo, za pet minut mora zastati vse delo in ves promet, viseti morajo črne zastave, nositi se morajo črni trakovi. Zvoniti morajo vsi zvonovi po vseh cerkvah. Za navadnega človeka je pa zvonilo samo v njegovem kraju – tam, kjer ga poznajo. Ko je Tito umrl, smo morali tudi« (TZ/ Bobera: 29) ... Več so plačali za daljše zvonjenje, Južni del pokopališča s travnato površino, ob grobovih in tik ob cerkvi je posut bel zato so revnejši navadno naročali »na pesek. Šentjursko pokopališče, omejeno z zidom, objema podružnično cerkev sv. Jurija. manj«, to je krajše zvonjenje. Čeprav v Foto I. Počkar, 8. 5. 2007. opravilnemu zapisniku nekajkrat prenaduho umrla ovdovela preužitkarica Helena Dragar iz beremo o uro-, dve- in večurnem zvonjenju za umrliŠentjurja, so njeni domači za zvonjenje in sprevod pla- mi, iz doživetega oz. ustnih pričevanj ni mogoče potrčali 52 dinarjev, kar 128 so jih namenili za pogreb 64- diti takšne dolžine zvonjenja. Delo zvonjenja za umrliletnega kmeta Valentina Kajtne iz Žirovnice, ki je leta mi je opravljal cerkovnik, zvonil pa naj bi največ po pol 1927 umrl za vodenico in naduho, celih 131 dinarjev pa ure. Starejši sogovorniki se spominjajo, da so kot otroci za 14-letno posestnikovo hčerjo Angelo Škrab iz Loke, ročno »vlekli«, kadar se je pripravljalo k slabemu vremeki je leta 1926 umrla za srčno napako. Največ v tem ob- nu, tedaj so zvonili po vseh cerkvah. Med zvonjenjem dobju, 180 dinarjev, so za pogrebno pristojbino (nave- so tekali iz cerkve na odprto in opazovali, ali so uspeli deno je samo zvonjenje) plačali svojci 74-letne ovdove- razgnati oblake; kadar je pričelo deževati, so z zvonjele preužitkarice Marije Jurman iz Šentjurja, ki je umrla njem morali prenehati. Tako so, denimo v Šentjurju, leta 1927 za »starostjo«, v dveh delih, 28 in 190 dinarjev poimenovali zvonjenje za umrlim »bim-bam-bom«, kapa za pogreb 84-letnega kmeta Janeza Runovca iz Rači- dar pa so otroci zvonili proti toči, so zvok opisovali po ce, ki je za »starostjo« umrl leta 1926. tistih, ki so zvonili, »Tine-Tone-Branko«. Plat vseh cerkvenih zvonov je bilo slišati ob smrti Na vprašanje, ali je bila razlika v zvonjenju za umrliimenitnikov in oblastnikov. Eno uro je pri vseh cerkvah mi po spolu, je starejša ženska odgovorila: »Ja, pa je bila, zvonilo leta 1843 za umrlega knezoškofa Ignaca Fran- vi! Pa za otroke. Ne spomnim se, kako, ampak vem, da ca Cimermana in opravili so deset mrtvaških molitev je bila razlika. Nekako so začeli, s ta srednjim, ta majh(Ripšl, Dnevnik: 92). Z okrožnico ordinariata so bili nim ali ta velikim« (TZ/Novak Helena: 26). Kot ozna25. septembra 1912 zvečer dolžni v spomin petdesetle- nilo smrti je pred drugo svetovno vojno v Loki zvonil tnice pogreba Slomškove smrti poleg opravljenih vigilij poseben mali zvon, za vse umrle enako. Ljudje so med v vseh župnijskih cerkvah pol ure zvoniti z vsemi zvo- seboj poizvedeli, kdo je umrl. Ko so mrliča že položinovi (Opravilni zapisnik, 6. 5. 1912). Enourno zvonjenje li na pare, so zvonili z velikimi zvonovi, za moškega so je donelo 2. julija 1914, ko so peljali skozi Zidani Most začeli z velikim zvonom, za žensko s srednjim, za otroke trupli nadvojvode Franca Ferdinanda in vojvodinje Zo- z malim, nadaljevali pa so z vsemi zvonovi za vse umrfije, nato zvonjenje 3. in 4. julija, ko so ju pokopali na le enako. O dolžini zvonjenja se 97-letna ženska spoNižjem Štajerskem, še uro zvonjenja pa ob maši za po- minja: »Enim so zvonili po 15 minut, kateri so premokojnima 13. julija, ko je bil pouka prost dan. (Opravil- žni bili. Zdaj pa to le malo pozvoni, pa … To so 15, 20 ni zapisnik: 4. 7. 1914 in 7. 7. 1914). Tudi ko so umrle minut najdlje, če je bil kak bogataš. Za druge pa tako


Pogreb gasilca s sprevodom izpred domače hiše v Loki proti cerkvi sv. Helene leta 1966. Fotografija je last Marije Gorišek.

Častna straža gasilcev, ki so bili obenem nosači pokojnega tovariša, in duhovnikov nagovor pokojniku Jakobu Ježu pred domačo hišo v Loki leta 1966. Fotografija je last Marije Gorišek. 325

malo, no, tako kot še zdaj. Zdaj je za vse enako« (TZ/ Perdih: 55). Vsem so zvonili po trikrat na dan, ročno, tako da so en zvon vlekli z vrvjo, na druga dva pa vmes udarjali s kembljem, da bi napravili žalni prizvok. Ker je zvon medtem miroval, je oddajal drugačen zven, kot bi ga med gibanjem. Takšen zvok opisujejo kot plahki in so ga dojemali kot otožno zvonjenje za umrlim. Elektrifikacija zvonov po drugi svetovni vojni je to občutenje osiromašila. Ločani so pred drugo svetovno vojno slišali zvonjenje zvonov iz župnijske cerkve sv. Helene, iz Vrhovega (cerkev sv. Martina), iz Radeč (cerkev sv. Petra) in kadar je bil močen južni veter – tudi znak za slabo vreme – se je čez hrib slišalo zvonjenje iz zvonika v Šentjanžu (cerkev sv. Janeza Krstnika). Treh železnih radeških zvonov se spominjajo po rezkem udarjanju in petju, iz Vrhovega pa se je oglašal samo en zvon. Ob južnem vetru se je slišalo, kot da bi pel nekje za hišo, posebno kadar so Ločani delali nižje na polju. Od vseh zvonov so vprašani vedeli povedati besedilo le za tistega v Vrhovem: »Za vrhovške zvonove so moj ate rekli, da zvoni 'Danes meni, jutri tebi – danes meni, jutri tebi'« (TZ/Perdih: 56). Eni izmed Ločank, ki se ji je vrhovško zvonjenje zdelo najmilejše, so na njeno željo po smrti dali zvoniti v Vrhovem. Glasovi zvonjenja so se slišali različno glede na vreme, vprašani menijo, da so, kadar je kdo umrl, zvonovi peli otožneje. Tedaj so rekli: »Poglej, kako mu poje, kako mu lepo poje.«

Pokopavanje V Loki so bili umrli do časa pred drugo svetovno vojno (razen nekaterih samomorilcev in nekrščenih otrok) večinoma cerkveno pokopani.503 Na pogrebih je govoril duhovnik, drugi govorniki le v redkih primerih, ko so umrli posebej zaslužni ljudje ali pripadniki gasilcev, rudarjev, učiteljev ipd.: »Če je bil kakšen takšen človek, ki so ga malo poznali ali pa da je za vas kaj naredil ali kaj, potem je bil kakšen govor. Ne vem pa iz otroških let, da bi bil govor. Ne, se ne spomnim da bi. Muzika je pa bila, za očeta in mamo vem, da je bila« (TZ/Gorišek: 18). Vprašani se iz časa pred drugo svetovno vojno spominjajo le pogrebnih govorov gasilcev in učitelja, kasneje pa tudi še pogrebov z nagovori, ki so jih priredili svojemu članu lovci in gasilci. Takšni pogrebi se jim zaradi drugačne ceremonije zdijo lepi, čeprav vprašani ne dajo veliko na zunanji blišč in so mnenja, da je vse po smrti napravljeno za žive: »Če je bil gasilec, to je pa lep pogreb. Gasilci se poslavljajo, ga spremljajo, zapojejo ali pa zatrobentajo. Lovci tudi, imajo nagovor in dvakrat ali kolikokrat spustijo v zrak strel. Če železničar umre ali pa, če kdo naroči, igra železničarska godba. Pred vojno pa to ni bilo, zdaj, potlej, po vojni so začeli. Pa v prosvetnem domu črna zastava visi, če podporni člani umrejo. Tudi to pred vojno ni bilo, zdaj pa, naj bo ženska ali moški ali sin ali hči podpornega člana, je zastava. Pred vojno ni bilo črnih zastav. Tudi govorov 503 V ožjem pomenu je cerkveni pogreb položitev mrliča v blagoslovljen grob ob navzočnosti duhovnika (Kušej 1927: 339).


326

Pogreb Mici Bobbera, ki je umrla leta 1975 v Loki, kjer je bivala na stara leta pri bratu in je varovala otroke njegovih otrok. V pogrebnem sprevodu je šel prvi moški z jugoslovansko državno zastavo, ob njem drugi z aktovko, za njima ženska s križem in večno lučjo, nato pet moških in šesti, ki je nosil dva venca, za njim ženska z vencem, ob njej duhovnik, nato ministranti, šest starejših nosačev s krsto in za njimi ostali udeleženci pogreba. Fotografija je last Petra Bobere.

ni bilo, prej, je samo župnik zmolil par besed. Petja tudi ni bilo, zdaj je pa vse to – žalostinke. Pokojni za to nič ne ve. Kar je, je za ostale. Jaz bi raje videla, da očenaš zmolijo za mene, kot pa da špilajo – slišala ne bi nič, ne. To je tako …, za druge« (TZ/Perdih: 56). Le v primerih umrlih železničarjev, gasilcev ali za kraj imenitnejših in bolj izobraženih oseb je na njihovem pogrebu igrala godba na pihala, vendar šele od ustanovitve v začetku 20. stoletja dalje. Igrala je tudi pri procesijah svetega rešnjega telesa, o čemer kronist piše, da je »11. 6. 1903 pri procesiji prvikrat nastopila novoustanovljena godba železniških uslužbencev iz Zidanega mosta oz. Majlanda in k njih hvali se mora reči, da so se dostojno obnašali in na kratki čas svojih vaj povoljno svirali« (Topographia Parochie in Laak: 151). Župnik je, zaskrbljen, da ne bi kršil predpisov, leta 1908 z nujno pošto poslal na konzistorij504 v Maribor poizvedbo o ravnanju v primeru rdeče obarvanega železničarjevega pogreba, kajti ministrstvo za notranje zadeve je leta 1872 prepovedalo »rabiti pri društvenih obhodih rudeče zastave: 21. 3. zjutraj bo pogreb železničarja Jožefa Lokar. Ker bojo socialdemokrati prišli korporativno k sprevodu z venci, na kterih visijo velikanski rudeči trakovi, ali se jim sme odpovedati udeležba duhovnov, če ne bojo odstranili rudečih trakov?« 504 Konzistorij, lat. consistorium – posvetovalnica; katoliški posvetovalni organ v škofiji (Veliki slovar tujk 2002: 611).

(podčrtano v originalu – op. p.) V odgovoru je prebral, da naj se udeležba ne odpove in naj za izvršitev državnih prepovedi skrbi državna oblast (Opravilni zapisnik, 19. 3. 1908). Pokopališki upravi je bilo prepuščeno, ali pri pogrebih dovoli nagrobne govore ali ne. Leta 1929 jih je veliki župan ljubljanske oblasti dr. Vodopivec zaradi možnosti protidržavnih vsebin prepovedal s pojasnilom: »Vedno češče se drže javni govori na pokopališčih ob posebnih prilikah, ko je zbrano večje število občinstva. Tega izjemnega prostora se poslužujejo pogosto zlasti protidržavni elementi za hujskajoče govore. Opozarjam pa na to, da veljajo za javne govore na pokopališčih isti predpisi, kakršni veljajo za shode pod milim nebom, da so torej po členu 5. zakona o zaščiti javne varnosti in reda v državi vsi taki govori brez predhodne dovolitve pristojnega upravnega oblastva prepovedani. Kdor ravna drugače, utegne biti sodno kaznovan z zaporom do 3 mesecev, poleg tega pa še z denarno globo do 5000 din /…/« (Topographia Parochie in Laak: 320). Cerkveno so bili pokopani tudi delavci, kakor zaradi politične ideologije ni bilo prav vsepovsod, tako na primer v Žireh, kjer naj bi bila pred vojno le dva necerkvena pogreba, »in ko so enega izmed teh pokopali, mu je govornik na grobu dejal naslednje besede: 'Ko bodo drugi vstali, pa še ti daj.'«505 Sicer so cerkveni pogreb po cerkvenem pravu odrekali – »razen če umrli ni kazal pred smrtjo kesanja – nekrščenim otrokom, odpadnikom od krščanske vere, krivovercem, razkolnikom, notornim prostozidarjem in članom sličnih društev, sodbeno izobčenim, tistim, ki so se prostovoljno sami usmrtili, tistim, ki so padli v dvoboju ali umrli na rani, ki so jo v dvoboju prejeli, tistim, ki so ukazali, da naj se njih truplo upepeli, javnim in odkritim grešnikom« (Kušej 1927: 341). Vendar so tako kot pri vseh zakonih, cerkvenih ali ne, tudi pri cerkvenih pogrebih veljale izjeme, kot tudi glede določbe, naj se za tiste, ki se jim odreče cerkveni pogreb, »odmeri poseben prostor, ki se ne blagoslovi« (Kušej 1927: 359), ali pa toleranca pri pokopavanju nekatoličanov v grobnici katoliških družin (Ušeničnik 1933: 66). Izpričano je, da so samomorilca pokopali tako, da je bil malo na pokopališču, malo izven, sčasoma pa se je meja zgubila in je ostal notri. »Tisto je še zdaj grob, je pa že, da so 505 Closhemerle – Naravnost iz duše naj privre Beseda. E-dnevnik Milene M. http://www.ednevnik.si/entry.php?w=CLOSHEMERLE&e_id=26320, 2. 8. 2007.


327

Mrliška vežica na loškem pokopališču, pripravljena za slovo od Alojza Kosma 25. aprila 2006 ob 16.30; pred mrliško vežico stojita pokojnikova sinova in snaha. Foto: I. Počkar, 25. 4. 2006.

grob, mislim prostor, razširili. Mislim, da je še tisti grob tam na vogalu pri mrtvašnici – da je notri ostal. In potlej so tudi naprej ostali tam pokopani. Prej je bil zunaj. Je pa ravno tam na vogalu bil, so pa tisto pustili. Zdaj je notri, prej je bil pa zunaj meje« (TZ/ Perdih: 56). Med ljudmi je še vedno živ spomin na to, da naj bi bili samomorilce pokopavali posebej, česar naj bi danes več ne počeli, spremembe pa zaznavajo tudi v strpnosti do nezakonskih in nekrščenih otrok, o čemer pravijo: »Če je kdo samomor naredil, so rekli, da so ga nekako izven pokopališča …, tako so včasih rekli. Samo ne vem. Zdaj se mi zdi, da to ni več. Da ga ravno tako pokopljejo in vse. Je neprijeten občutek, nekako sočustvuješ. Nezakonski in nekrščeni, včasih se je to vse obsojalo, danes pa … ni to nič kaj. Potem, ko odrastejo, potem je to … (zanemarljivo – op. p.), ampak tisti moment, ko se to zgodi, je to malo bolj … Potem pa postane že vse vsakdanje« (TZ/Gorišek: 19). Pokopavanje otrok posebej, na delu pokopališča, določenem zanje, je razvidno iz poko-

pališkega reda, prav tako tudi pokopavanje nekrščenih otrok v neposvečeni zemlji, kar ustno izpričujejo številni vprašani, med njimi tudi z besedami nerazumevanja do takšnega ravnanja: »Majhne otroke so pokopavali zraven, kaj jaz vem …, prej pa posebej, ne vem, zakaj. Vem, pomnim, da so bili grobi. Nekrščene pa zadaj za cerkvijo. Zdaj groba ni nobenega – groba niso rihtali. Jaz ne vem, kako so to mogli delat. Za krščene pa je bil grobek. Spomnim se, da so imeli Kuharji in Trebšeti posebej grobek. Tudi 24-letnega Kuharja so pokopali posebej – ne vem, zakaj« (TZ/ Novak Helena: 25). Čeprav zapisi v mrliških knjigah nedvoumno kažejo, da so bili nekrščeni otroci pred drugo svetovno vojno po vrsti pokopani »brez duhovna«, nekateri vprašani s strpnostjo zatrjujejo, da česa takega – in da bi jih pokopavali posebej – ne pomnijo, in ponujajo primer lepo urejenega otroškega groba iz bližnje preteklosti: »Ne, ne. Za prej sploh ne, da bi se spomnila, da bi katerega posebej pokopali. Ravno zdajle je tukaj eden po porodu takoj umrl, v Loki, pa


328

Pogreb pri Jenčičevih s krsto pokojnika (po napisu na žalnem traku verjetno moškega) pred domačo hišo na loškem trgu med letoma 1920 in 1930. Za krsto stojijo domači in sorodniki, desno pogrebci s papirnatimi trakovi čez ramo in okoli telesa, levo dekleta s prižganimi svečami, prav tako imajo goreče sveče udeleženci pogreba ob krsti. Krsta stoji na štirinožnem lesenem podstavku, prekritim s slovesnim prtom, čeznjo je speljan žalni trak z napisom in pred krsto venec. Fotografija je last Petra Bobere.

Stara mati Marija Pirnat, roj. Kokove, na mrtvaškem odru v hčerini domači hiši v Loki leta 1944. Okoli sklenjenih dlani ima napleten rožni venec, glava ji počiva na blazini s čipkasto prevleko, okoli krste so postavljene domače lončnice in rezano domače cvetje: krizanteme – mraznice, cinije, astre in drugo. Foto Primožič, Zidani Most. Fotografija je last Marije Gorišek.


ima tak lep grobek« (TZ/Perdih: 14). Vprašani verjamejo, da so marsikdaj napravili tako, kot da je otrok krščen, samo da je bil cerkveno pokopan in postavljajo necerkveni pokop nekrščencev v zelo daljno preteklost: »Tudi če se je mrtev rodil, ga je pokrižala in si je s tem sprostila svojo dušo – in so po moje rekli, da je bil krščen. Meni je važno, kaj ona osebno čuti – da je bil deležen krsta, blagoslova ali te milosti, da je bil krščen. To je pa že daljna, daljna preteklost – je bilo tako pred dvesto, tristo leti, ko je imela cerkev še … Cerkev se spreminja« (TZ/Jenčič: 41). Pri tem, kdo je koga pokopaval oz. bil »duhoven, ki ga je pokopal«, je vladala hierarhija. Tako je, denimo, leta 1824 oskrbnika in krajnega komisarja loške graščine Leopolda Drag. Ritterja, ki je umrl za mrtvoudom, pokopal duhovnik Jožef Trenc (beneficiat nemškega viteškega reda v Ljubljani). Ta je tisti čas stanoval pri bratu, posestniku graščine Ruda (Ripšl, Dnevnik: 78). Loškega graščaka Antona Jož. Mulleja je leta 1837 pokopal nadžupnik iz Laškega Matija Balon, podobno so tudi ostale umrle grajske pokopavali duhovniki od drugod. Priljubljenega 56-letnega loškega župnika Marka Plešnika, ki ga je leta 1864 zadel mrtvoud, je k pogrebu spremljalo 21 duhovnikov »in silno veliko ljudstva, ki je žalovaje in jokaje iz srca zdihovalo 'Škoda jih je! Bog jim daj večni mir in pokoj'« (Orožen 1881: 454). Redke (premožne) so po smrti pokopali v družinsko grobnico v drugem kraju, leta 1903, denimo, 78-letno ovdovelo hišno posestnico Marijo Waller, rojeno Krohne, ki so jo po slovesnih molitvah v Loki prepeljali v Linz in pokopali v družinski rakvi. Ločane, ki so umrli izven domačega kraja ali na tujem so, če ni bila tujina predaleč, praviloma pokopali doma, kot o zadnjem počivališču svoje hčere pove 97-letna Ločanka: »Aa, domov smo jo vzeli! Tukaj (na domačem pokopališču – op. p.) jo imam. Josesmarija pomagi« (TZ/Perdih: 51) … Večinsko prebivalstvo sta pokopavala domači župnik ali kaplan, samomorilce na neposvečeni zemlji je pokopal grobar, prav tako je nekrščene in brez duhovnika pokopane otroke »zagrebel« grobar. Po cerkvenem pravu je bil namreč nekrščen otrok v izvirnem grehu in »pod oblastjo hudobnega duha« (Ušeničnik: 310). Sežiganje po smrti je cerkev dolgo prepovedovala, zdaj, ko je tudi s cerkvene strani uradno dovoljeno, so odločitve o načinu pokopa pri ljudeh deljene. Nekaterim starejšim je bližje misel na klasični pokop, ker »v

krsti imaš lepo oblečenega in ga vidiš skozi do tistega časa, ko ga zagrnejo, ne. Potem pa gre polagoma spomin …, se odmika od tega. Ti ostane oseba samo v mislih. Če je pa sežgan … Saj estetsko je, ni pa čustveno, čustveno pa ni to« (TZ/Jenčič: 38). Čeprav ne dajejo vtisa, da bi jim bilo vseeno, pa tako govorijo. »Naj naredijo, kaj čejo! Njihova volja – jaz ne bom nič vedela« (TZ/Perdih: 61). Vrsto pogreba prelagajo na svojce, ki jim prepuščajo odločitev: »Mene ne sprašuj, ne bom jaz sebe pokopal. Morali me bojo pokopat, kako me pa bodo – kakor bodo hoteli« (TZ/Jenčič: 39). Mrliške šege in navade, skrb za umrle doma in na pokopališču Ni močnejše priložnosti, ki bi dala tako iz prve roke in občuteno spoznavati Ločane, njihove usode, odnos do živih, mrtvih, smrti in do sprememb v mrliških šegah in navadah, kot skozi pogovore z njimi. Dojemanje smrti in šeg ob smrti je pri vsakem posamezniku v njegovem času in prostoru posebno in neponovljivo, kot je neponovljiv vsak človek, čeprav smo vsi iz enakih sestavin. Na vasi je bila povezanost med ljudmi nujno trdna, obravnava posameznikov nešablonska, osebna. Zaradi močne medsebojne povezanosti in odvisnosti sta bila mnogo bolj kot danes pomembna človek in njegova dobrobit. To se je kazalo v vsakem delu življenja, še celo ob umiranju in smrti. Takrat so si bili v vsakem trenutku in neodklonljivo na razpolago. Hodili so en k drugemu molit k na smrt bolnemu, ga spremljali ob zadnji uri, umili, preoblekli, pripravili na pare in se ob bedenju izmenjavali ob pokojniku. Bil je poslednji čas za odpustke, če zamere niso zgladili še za življenja. Ob strani niso ostajali niti krajevni reveži, ki so bili zelo pogosto poleg umirajočih in mrtvih sovaščanov. Za umrlega se je šel eden od domačih dogovorit k župniku za sprevod, pokop, zvonjenje in maše, za izkop jame pa h grobarju ali pa je ta prišel na pogovor na pokojnikov dom. Viri iz druge polovice 19. stoletja izpričujejo, da se je o posmrtnih opravilih v zvezi z umrlim k župniku in cerkovniku odpravil dogovarjat eden od pokojnikovih sosedov (Ripšl, Posebne navade: 29). Prav tako se po stari šegi ni spodobilo, da bi kdo od pokojnikovih domačih ali sorodnikov izdelal zanj krsto, kopal jamo ali ga nosil k pogrebu.

329


330

Že pokopališki red za Loko (Friedhofordnung 1895: 2) je določal, da vsaka stranka sama poskrbi za izkop grobne jame, ker enega grobarja za tri pokopališča zaradi oddaljenosti ne morejo zaposliti, pa tudi živeti ne bi mogel samo od tega dela. Grobove je še nekaj časa po drugi svetovni vojni kopal grobar, ki je bil vsakokrat domačin, navadno nekoliko poseben človek in pogosto tudi pivec – kadar je bilo, je pil, ko pa ni bilo, je prosil. Kopal je vedno po eden, najprej je v Loki to delo opravljal ubožen samski vaščan, za njim poročen moški, ki je živel sam in je sam in zapuščen tudi umrl. Ker so bili grobarji navadno slabše premožni ljudje, ne čudi ljudska govorica, da je eden od loških celo dajal za maše, da bi jih več umrlo, ker bi imel potem več dela. Ob smrti se je rad prišel k hiši pokojnega po večkrat dogovarjat za izkop, da bi bil vsakokrat postrežen s hrano in pijačo. Posebej se je dal postreči med kopanjem grobne jame, kamor so mu jedačo in pijačo prinesli. Z vsako smrtjo je grobar pridobil po nekaj dni udobnejšega življenja. Poleg maš, ki jih opravi župnik za vse pokojne iz župnije, je še danes v navadi, da svojci za svoje bližnje umrle plačujejo maše, navadno na obletnico njihove smrti. Redno so bile maše in mrtvaške molitve za vse rajne v župnijski cerkvi, pri sv. Kolomanu še zlasti na praznik sv. Lenarta (6. november). Plačevanje maš je povezana z vero v posmrtno življenje in po besedah vprašanih ponuja tolažbo. Menijo, da s plačilom maše napravijo nekaj dobrega za pokojnika oz. za njegovo dušo, izražajo spoštovanje do njega in verjamejo, da se ob darovanju za mašo nanj globlje spomnijo. O poimenovanju pokojnika pravijo, da je s tem, ko je umrl, dobil ime: pokojni ali rajni. Črna barva je bila vseskozi povezana z žalostjo, smrtjo in vsem mrliškim, razen pri smrtih otrok, deklet in fantov, ki jih je na drugi svet spremljala bela, in pri predstavi o smrti, ki naj bi bila žena v belem ali Matilda v beli obleki s koso. Simbolično je črno najpogosteje razumljeno v mrzlem, negativnem aspektu, povezano s prvobitno temo. Črno je barva žalovanja, vendar ne tako kot belo, marveč bolj mučno (Slovar simbolov 1995: 91–92). V »črne bukve«, povzema kronist Ripšl, zasluži biti zapisano leto 1629, zaradi nerodovitnosti, lakote in draginje. V pražnje temno oblačilo je bil opravljen mrlič – tudi črne nogavice so mu nadeli – s črnim molkom ali križcem v rokah, svečniki in razpelom na

mizi, prekriti s črno izvezenim prtom. Pogrebci in drugi udeleženci sprevoda ter žalujoči so bili odeti v črnino, črni so bili vprežna konja in mrliški voz, žalni trakovi na vencih in druga pogrebna oprema. Črno mašo (mašo za umrle) duhovnik opravlja v črni mašni obleki. Ločani so si obleko, v kateri so želeli biti pokopani, navadno izbrali že pred smrtjo, »tole bom imel pa za … Ja, najtaboljšo stvar, temno, črno. So ponavadi željo že prej izrazili – kateri so jo, ne. Mama je velikokrat rekla, 'tole bom pa imela za nazadnje'. To je bila ena črna obleka, boljša, črna. Pa črne nogavice je bilo tudi treba gor dat« (TZ/Bobera: 28). Ženske pokojnice so bile večinoma oblečene v črno obleko in pokrite s črno ruto. Kadar je umrlo dekle, so jo oblekli v belo oblačilo, navadno v birmansko obleko, mlajšim samskim pa so okoli vratu nadeli še svetinjico Marijine družbe. Nakit, ki so ga ženske nosile, so jim sneli in spravili. Fante so oblekli enako kot moške – v srajco s kravato in najboljšo obleko, ki jo je imel. Umrli deklici so nadeli prvoobhajilno ali birmansko obleko, na glavo so ji položili venček, ki ga je nosila pri prvem obhajilu, »ker je bila še nedolžen otrok in so rekli, naj gre z njo«. V sklenjene dlani so ji dali križec, Srce Jezusovo, pod glavo blazino z izvezeno prevleko, ki je šla v grob z njo. Okoli krste so postavili lončnice vodenke in pelargonije roza, rdeče in drugih barv, k vzglavju ali k nogam pa asparagus (TZ/Perdih: 52). Lesen križ in krsto so naročili pri krajevnem mizarju, v Loki jih je delal Krohl. Umrlega ni prišel izmerit, krste je izdeloval enotno, za otroke manjše, za odrasle velike, in še večje za posebej dolge mrliče, o čemer je zlahka presodil, ker je delal za domačine. Večjo sobo v domači hiši so spraznili in pripravili za mrliča. »Stara mama in oče in mama, vsi so ležali tam« (TZ/Gorišek: 16). Skoraj vedno je mrlič ležal v hiši, kjer je bila peč, okoli katere so navadno kleče molili. Ko je človek umrl, so ustavili uro in ogledalo zakrili s črno ruto. Tega vprašani ne vedo pojasniti: »Ne vem, zakaj, kaj je bila to zaena vornga; pri nas nismo« (TZ/ Perdih: 59). Uro naj bi po mnenju nekaterih zaustavili, da bi tisti, ki pridejo k mrliču, prebrali čas smrti. Pripravili so krsto, pri nekaterih hišah so pokrov pustili prislonjen zunaj hiše. Pare so naredili iz preprostih lesenih koz ali miz in čeznje pogrnili lepše platnene rjuhe, nekateri tudi izvezene in obrobljene s čipkami. Nanje so položili krsto z mrličem z nogami proti vratom. Tako je izpričano tudi vsaj že za drugo polovico 19. sto-


letja, da »preoblečenega mrliča položiso pogosto dali križec506, ki so ga jo sred hiše na oder tako, da so noge k pred zaprtjem krste spet odvzeli in vratom obrnjene« (Ripšl, Posebne naga, obešenega na steni, hranili za vade: 29). Pri nekaterih je mrlič ležal vsakega naslednjega mrliča v hiši. na štrozaku – slamarici, ki so jo po poKrižec so med sklenjene mrličeve grebu sežgali, mrliča pa so šele pred dlani vdeli tako, da je bila Kristupogrebom dali v krsto. Umrlega so sova podoba obrnjena proti tistim, umili in preoblekli, moške pokojnike ki so prišli kropit, »to je pomenitudi obrili sovaščani, največkrat stallo, da se je poslavljala duša z Jezuni ljudje, ki so preoblačili vse umrle som, tako mislim jaz« (TZ/Perdih: v okolici; ženske so umivale in preo53). Pri hiši, kjer so križec še do neblačile ženske, moške pokojnike modavnega hranili, je spremljal mrliče ški. Za umrlega so tudi v 19. stoletju iz iste rodbine vsaj sto petdeset let. vedno poskrbeli drugi, ker je veljalo, Zadnji pokojniki, ki so ga držali v da »domačih pa nobeden tega storiti rokah, so umrli leta 1920 – sestra, Križec (60 x 120 mm), ki so ga Ločani ne sme« (Ripšl, Posebne navade: 29). 1951 – oče in 1958 – mati prevzemniimeli navado dajati v sklenjene roke Ženska, ki je bila pred drugo svetovce domače hiše, kjer se za križec nimrliča, medtem ko je ležal v domači no vojno in po njej redno pri preoblakoli »ni noben potegoval! Jaz sem hiši na parah, pred pogrebom pa so čenjih mrličev in je brez zadržkov in prevzela tukaj za starši, pa so imega odvzeli in shranili. Perdihov, prej Jurmanov in Sikoletov križec je šel z ljubeznijo opravljala to delo, je bila li spravljeno v predalu notri. Zdaj iz roda v rod nekaj generacij in se je naprošena k molitvi in preoblačenju se pa ne uporablja, pa sem tudi jaz ohranil do danes. Hrani ga Posavski pokojnika tudi v svoji nosečnosti. Tapustila naprej notri ležat. Imeli so muzej Brežice. Foto: I. Počkar, šča jo je od tega odvračala, ker bo pospravljeno prej v komodi, tam, ko so 18. 5. 2007. tem otrok bled. Ko so prišli prosit spet imeli dokumente. Ni bil obešen, v in spet, je tašča pristala z zadržkom: »Pa pojdi, no, pa predalu notri je bil. Drugače so pa imeli takole nad pojdi, ampak, le glej, da ne boš kaj gledala, da boš pri- posteljo ali takole kje. Tudi prej, stari starši. Ja, takošla takoj domov …« Pomagala je moliti, preobleči mrli- le …, stari običaji izumirajo. To je bilo od obeh starča in urediti pare, potem se je vrnila domov. Ni bil zato šev, to so prej vsi uporabljali. To je bila taka navada, otrok nič bolj bled in je doma rekla, da je stran gledala so rekli, da boš z Jezusom šel na oni svet« (TZ/Per(TZ/Jurgl: 12). Po ljudskem verovanju naj bi nosečnica dih: 53). ne gledala mrtvega ali kakorkoli prizadetega človeka, Pare so okrasili z najlepšimi domačimi lončnicami – zato so v takšnem primeru imeli navado stopiti med posodili so jih za takrat tudi sosedje – in v sezoni z rezanjo in tistega, da skrijejo pogled nanj. Nosečnico, ki si nim cvetjem z domačega vrta, ki so ga postavili v vaze. niti kasneje ni znala razložiti zakaj, so odvračali tudi od Na stene so obesili vence, ki so jih pletle izurjene domaudeležbe pri pogrebu: »Tebi ni treba na pokopališče iti, če ženske. Pred drugo svetovno vojno so le premožni kar doma bodi« (TZ/Kostevc: 63). Mrlič je v krsti ležal imeli sveže vence, drugi pa iz zelenja in papirnatih rož. na koruznem ličkanju, prekritem z rjuho, pod mrliški Mizica pred krsto je bila prekrita z belim prtom in še oder pa so pri nekaterih (npr. umrlih za vodenico) po- vrhnjim, belim in izvezenim, namenjenim samo za to stavili škaf z vodo, da bi prestrezala smrad. Marsikdaj je priložnost, ki so ga ob smrtih tudi posojali. Izvezeni prt iz mrliča odtekala tudi večja količina telesnih tekočin, je bil sicer del mrliške opreme v dekliški bali. Pri redkih se stekala po tleh in kasneje tudi po ramenih nosačev, 506 Takšen križec hrani Posavski muzej Brežice, podarila pa mu ga je ena od ki so krsto nesli v pogrebnem sprevodu. informatork med etnološko raziskavo za pričujoči prispevek, Marija Perdih Za vzglavje so umrlemu vedno dali najlepšo blazino, iz Račice, rojena Jurman leta 1910, ki ga je pospremila od hiše z besedami: »Imeli so ga že moji prastarši – starši mojih staršev – zdaj pa, kje je že to. Ja, ki jo je nesel s seboj v grob. Njegove roke so prepletli star je, star. Zdaj se to več ne daje, pa vam podarim, če čete. Ne vem, kaj piše zadaj. Prav, da ste prišli, ja. Kaj če mi to, res da spomin je, ampak ne koristi, z rožnkrancem – rožnim vencem, v sklenjene dlani pa zdaj se več to ne uporablja, pa naj bo še takole malo … Jaz ga vam podarim. Ni veliko …, ampak je starodavna stvar, ne.«

331


332

S prejico črne barve izvezeni prt za mizico ob krsti je izvezla leta 1928 dvanajstletna Gabrijela – Elčka Simončič, rojena leta 1916 v Račici (13) 53, p. d. pri Čoti. Ko se je poročila z Leopoldom Jurglom, p. d. pri Moklavš, je s seboj v Žirovnico prinesla tudi ta mrliški prt kot del nevestine bale. Napis na prtu pravi: Nič ne zaljujte. Sam Gospod Bog me je poklical. Leta 2007 je poklical tudi Elčko, njeni domači žalujejo. Foto: I. Počkar, 12. 5. 2006.

hišah ga še hranijo, pri Jurglovih v Žirovnici nosi črn napis, ki ga je izvezla 12-letna deklica, kasneje v tej hiši nevesta, okoli leta 1928: »Nič ne zaljujte, sam Gospod Bog me je poklical.« Umrli je moral ležati 48 ur, medtem pa so prihajali sorodniki, sosedje in znanci kropit. Posodica z blagoslovljeno vodo in vejico pušpana ali rožmarina507 je bila sestavni del opreme na mizici pred krsto, kjer sta stala še svečnika s prižganima svečama in razpelo. V 20. stoletju so imeli mrliške svečnike nekateri doma, drugi so si jih izposojali iz cerkve. Za drugo polovico 19. stoletja kronist navaja, da ima »ubogi eno ali več lampic, premožni pa dve ali štiri voščene sveče, ktere v cerkvi kupijo ali na posod vzamejo« (Ripšl, Posebne navade: 29). Neposredni stik s pokojnikom, dostopnim s treh strani mrliškega odra, ki so ga v slovo kropili s pomakanjem vejice v blagoslovljeno vodo, je v 90. letih 20. stoletja prenehal s stekleno steno med mrtvim in živimi, vodo je zamenjala sol: »Zdaj imajo pa sol – ja, seveda, kdo bo pa to imel, je šipa. Včasih je bila pa tista blagoslovljena voda. (TZ/Jurgl: 13) Tedaj smrti tudi niso oddaljevali iz vsakdanjega življenja. Tako kot pri 507 »Med vsemi cvetlicami je pa najbolj čislan rožmarin. /…/ Rožmarin je brez dvombe pravo slovensko narodno bilje; rabi se pa v dveh celo različnih slučajih, namreč kot kropilo v blagoslovljeni vodi pri mrličih zraven odra in kot nevestina kitica pri svatbah« (Ripšl, Posebne navade: 2, 45).

Loški gostilničar Jakob Jež na parah v domači hiši 2. januarja 1966. Fotografija je last Marije Gorišek.

kmečkih delih so si medsebojno pomoč izkazovali in krepili vaško povezanost z različnimi dejanji pri umrlih. Pri mrliču so čuli, pri tem so se izmenjavali, tako da so v primeru smrti hodili en k drugemu: »Drugi k tebi, ti si šel k drugim, da niso bili sami« (TZ/ Jurgl: 13). Pomagali so živim prebiti čas zapuščenosti in osamljenosti. Nekaj stalnih vaščanov se je redno udeleževalo vsakega bedenja in so ostajali do enih, dveh ali treh zjutraj. Pri bedenju so se tudi izmenjavali, tako da je prva skupina ostala do polnoči, druga jih je zamenjala in ostala do jutra. Sosedje in domači so molili »po enkrat, včasih je bil kakšen starejši bolj pobožen možakar, ki se je spravil dvakrat molit. Ponoči. Enkrat pred polnočjo, pa še enkrat po polnoči.« (TZ/Kostevc: 45) Sredi 19. stoletja so okoli mrliškega odra pokleknili sorodniki in bližnji sosedje ter molili enega ali vse tri dele rožnega venca in lavretanske litanije508 (Ripšl, Posebne navade: 29). V 20. stoletju so prav tako molili rožni venec, kasneje pa tudi rihtarja tolkli, pripovedovali šale, ponekod tudi peli. Pri neki loški hiši je mož zelo rad pel in je naročil: »Ni treba nič jokat, pri meni dajte pet.« Tedaj so peli pesem Gozdič je že zelen in druge, ki so jih sorodniki pokojnika navadno prepevali ob bedenju v Kranju. Vendar pa pri umrlih ni bilo zaželeno preglasno, sproščeno in šaljivo vedenje, saj so rekli, da »ne smejo, ker dokler je 508 Litanije so krščanska molitev, za katero je značilno večkratno ponavljanje izreka, vzklika ali odpeva (npr.: »usmili se nas«, »prosi za nas« ipd.). http:// sl.wikipedia.org/wiki/Litanije. Lavretanske litanije Matere Božje: Gospod, usmili se / Kristus, usmili se / Gospod, usmili se / Kristus, sliši nas / Kristus, usliši nas. Bog Oče nebeški, – usmili se nas / Bog Sin, Odrešenik sveta / Bog Sveti Duh / Sveta Trojica, en sam Bog. Sveta Marija, – prosi za nas / Sveta Mati božja / Sveta devic Devica /…/ http://home.amis.net/ignacnav/immaculata/ moli/litanije.html.


mrlič na odru, da vse sliši. Pridejo fantje pa moški, pa vse sorte klefetajo tam. Se ne spodobi pri mrliču, ne.« (TZ/Perdih: 53) V navadi je bilo, da so pri umrlih pogosto bedeli tudi ubožni, pred drugo svetovno vojno v Loki dva domačina. Ljudje so ju radi sprejeli, da sta v nočnem času izpolnila prisotnost ob umrlem, ki ga nikoli niso puščali samega. Tako kot ostale nočne družabnike umrlega so ju pogostili s kruhom in vinom ali pa s kruhom, svinjskim mesom, žganjem in jabolčnikom, ki so ga, nasprotno od vina, loški kmetje imeli v izobilju. Na splošno je bilo v navadi, da so se tedaj ob mrtvem izmenjali skoraj vsi vaščani, prav tako v drugi polovici 19. stoletja, ko so ob mrliču molili, brali, peli ali poslušali kakšno pripoved in nekateri prebedeli celo noč. Zjutraj so se ponovno sešli v večjem številu, molili ob umrlem in dobili za zajtrk kruh in vino. Čez dan, kadar je bilo veliko dela zunaj hiše, sta mrliča čuvala le po dva (Ripšl, Posebne navade: 29). Pred pogrebom so odstranili cvetje, ob odprti krsti so se poslovili od pokojnika in krsto pokrili. V drugi

polovici 19. stoletja so Ločani na dan pogreba že zjutraj pripravili pogrebno opremo – pare, odejo, luč in križ, na katerega so prilepili podobice svetnikov ali tudi zapisali ime rajnega. Molili so, dokler je bil mrlič na parah, potem pa pili pelinovec, ki so ga pozimi pripravili iz suhega pelina, poleti pa so svežemu pelinu pridali drugih zdravilnih zelišč. Tedaj so dobili, če hiša ni bila prerevna, belega kruha. Mrliča so v krsto dali pogrebci in tisti, ki je krsto izdelal. Mrliča v krsti so pokropili, in »eden nalašč za to naprošen in temu vajen mož jemlje v dolgem govoru, da se vsi jočejo, namesto mrliča slovo od žlahte in sosedov, potem trugo zabijejo« (Ripšl, Posebne navade: 29). Najbolj mučen trenutek slovesa od hiše je bil, ko so zapirali in zabijali krsto. Podčrtani besedi so vprašani ob priklicanju žalostnega spomina posebej poudarili, kot da so udarci na žebelj: »Tisto je pa nekaj …, grozen občutek, ko se tista krsta zabija, tisti žeblji notri« (TZ/ Gorišek: 16). Čustveno najbolj nabita trenutka sta bila tedaj in ob polaganju krste v grobno jamo. Zabijanje krste je pogosto izzvalo jok, ki so ga zaradi votlosti kr-

Krste z umrlimi loškimi domačini na trgu pred kapelo Marije Brezmadežne med drugo svetovno vojno, ubitimi med letalskim bombardiranjem novembra 1944. Med tremi preminulimi je bila tudi mlada loška učiteljica Tončka Jurgl. Eden od udeležencev pogreba je bil nemški vojak (na fotografiji levo s kapo v rokah na hrbtu), ki je pel in pomagal pri pogrebu (o njem piše Zora Tavčar v knjigi Veter v laseh). Fotografija je last Petra Bobere.

333


334

pridružil duhovnik, še nekaj časa po prvi svetovni vojni čakali okoli krste s prižganimi svečami v rokah in dalje z njimi pospremili umrlega. Nosače so naprosili pri sosedovih ali drugje v vasi. V sprevodu – konduktu – so šli eden s križem in z večno lučjo (moški je nosil križ in luč za pokojnika moškega spola, ženska za pokojnico), tretji z lesenim križem s Križanim in duhovnik, za krsto pa so se zvrstili starši umrlega in drugi ožji sorodniki, nato moški in za njimi otroci in ženske. Križ s Križanim, najpogosteSorodniki in vaščani pred odprtim grobom mlade učiteljice Tončke Jurgl, ki je bila je brez imena umrlega, so po pogreobenem s sovaščanoma ubita med letalskim bombardiranjem novembra leta 1944. bu zataknili na grob in tedaj ob groDeček, ki joče levo v ospredju je tedaj dvanajstletni Peter Bobera, fant s kropivčkom je bu molili. brat Zore Tavčar, v sredini oče pokojnice Tončke Jurgl, stari mož med njima je Krohne iz Mrliče so tudi vozili z lojtrskim Šentjurja. vozom, največ pa nosili, posebno iz ste stopnjevali zamolkli udarci. Krsto so po stari nava- hribovskih krajev, kjer so bile poti še dolgo po drudi prekrili z belo rjuho, jo z rumenimi bekami privezali gi svetovni vojni slabe. S Planine (Mrzla Planina) sta na drogova, zmolili nekaj očenašov in češčenih Marij, zaradi ozke poti nosila dva, eden spredaj, drugi zamedtem ko je na krsti stal bokal pelinovca, ki so ga pili, daj, na širši poti sta se pridružila še dva. Če je bil mrpreden so mrliča odnesli iz hiše. Če so tedaj nosilne lič težji ali če so bili nosači starejši, ga je nosilo tudi pare škripale, so verjeli, da bo kmalu umrl kdo od soro- po šest moških, ki so imeli čez ramo in okrog telesa dnikov (Ripšl, Posebne navade: 30). nadete široke trakove iz krep papirja, na boku zavePred drugo svetovno vojno so postavili krsto s pokoj- zane v pentljo. Pozimi so pred nosači naredili gaz s nikom pred domačo hišo in se ob zaprti krsti poslovili, konjem ali peljali krsto z umrlim na saneh. Nošenja če je bil umrli član lovcev ali gasilcev, na poseben na- mrliča pa se spominjajo tudi kot simboličnega izračin: »Pri očetu se spomnim, so gasilci stražo držali, ker za spoštovanja do umrlega. Redko so nosile ženske, je bil član gasilske organizacije in podporni član – so vprašana se spominja umrlega dvajsetletnega dekleta se izmenjavali vsake štiri ure, notri, in potem zunaj so Anice, »je bila punca, pa smo jo štiri nosile, sem bila oni vse to opravili, in nosili in vse« (TZ/Gorišek: 17). V zraven. Je bila mlada in je bila bela krsta in tako … času med obema vojnama je bila še živa šega, da so se Smo punce nosile. Vso pot smo nosile« (TZ/Gorišek: od vsakega odraslega pokojnika pred hišo poslovili s pi- 17). Ne preveč oddaljene umrle so nosili še v osemdetjem janževca (vino šentjanževec), čemur so rekli slovo, setih letih 20. stoletja. Po naročilu je duhovnik prišel in so ga postregli vsem prisotnim iz enega kozarca (TZ/ k hiši in od tam spremljal umrlega v pogrebnem sprePerdih: 56). Šele nato so odnesli krsto. Mrliški sprevod vodu. Pred drugo svetovno vojno in do leta 1972 (ko od doma ali kapele do cerkve in dalje na pokopališče so kapelo odstranili zaradi asfaltiranja ceste), se je poso s petim Miserere in z duhovnikovim spremstvom v grebni sprevod pokojnika s severne ali zahodne strani drugi polovici 19. stoletja naročali le premožni Ločani. (Zidani Most, Pleš in Slap) z duhovnikom pričel pri Tisti, ki takšnega sprevoda niso naročili, so nesli mrliča Tavčarjevi kapeli (Žalostna mati božja z mrtvim Jenaravnost na pokopališče in med nošenjem molili. Po- zusom v naročju), če pa je bil pokojnik doma iz sreložili so ga v jamo, ki jo je pred tem duhovnik blago- dišča Loke, z njene južne ali vzhodne strani, pa je slovil (Ripšl, Posebne navade: 30). Sorodniki in drugi duhovnik pristopil pri kapeli sredi vasi. Tam so mrlipokojnikovi bližnji so pred kapelico, kjer se je sprevodu ča s svečano pregrnjenega podstavka preložili na tra-


ge – nosila in ga tako nesli k maši v cerkev, od tam pa na pokopališče. Lažje je šlo z mrliškim vozom, ki so ga kupili po drugi svetovni vojni in vanj vpregali par konj. Po cerkvenem pravu se mora truplo vsakega kristjana »predno se zagrebe, prenesti v cerkev, da se izvrše nad njim vsa predpisana opravila« (Kušej 1927: 340). Iz hiše so mrliča nesli z nogami naprej, »kakor hodi«, so dejali. V cerkvi so ga pred odnašanjem iz nje obrnili v mali cerkvici – stranski kapeli, da so ga iz cerkve spet nesli z nogami naprej. V sprevodu – konduktu – so ga spremili na pokopališče do pripravljenega groba in spustili v jamo krsto, na katero je vsakdo v slovo vrgel grudo prsti, kot je izpričano vsaj že za 60. leta 19. stoletja. Mrliška vežica je pred drugo svetovno vojno in še dolgo po njej večinoma samevala, v njej je ležal le redko kdo. Po zakonskem določilu, da morajo vsi umrli ležati v mrliški vežici in ne doma, se je vse spremenilo. Med ljudmi pa se je do danes ohranila resnična pripoved o skrivanju žita v krsti v stari mrliški vežici, ki gre po zapisu v župnijski kroniki takole: Ob rekviziciji509 žita v začetku marca 1917 je po Loki in celi občini hodilo rekvirirat devet možakov. Pet vojakov, eden od okrajnega glavarstva imenovan komisar (večinoma učitelj) in trije možje od občine, so hodili od hiše do hiše, popisovali zaloge žita, krompirja, fižola – pa so prav malo našli, ker ljudje so že pri prejšnjih rekvizicijah oddali, kar so mogli – drugo so pa poskrili, kamor so mogli: v seno, v gnoj, v zemljo ali kamor že. Neki kmet iz Loke (Jožef Kisel, št. 14) je skril pšenico v nove prazne rakve (truge), ki so bile shranjene v mrtvašnici na pokopališču. Takrat je pa nekemu možu na Zidanem mostu vlak glavo odrezal; prišli so za njega po rakev v mrtvašnico – in najdejo skrito pšenico v rakvi (Topographia Parochie in Laak: 258–259). Pogrebščine, ki jim tu rečejo sedmine,510 so Ločanom pomenile prvi spomin na umrlega po pokopu, zahvalo udeležencem pogreba, zlasti nosačem, in priložnost, da se srečajo in pogovarjajo z odseljenimi sorodniki in prijatelji. Sedmine so v navadi tudi danes. Ko so odnesli pokojnika, so ženske hitele ribati tla in pripravljati isti prostor za sedmino, ki so jo, razen ob 509 Rekvizicija, lat. requisitio – zahteva; v vojni zasega, prisilni odkup ali odvzem brez odškodnine. Veliki slovar tujk 2002: 986. 510 Sedmina – gostija na čast umrlemu. Včasih je bila sedmi dan po pogrebu, po maši za rajnega, zdaj jo nadomešča pogrebščina. Slovenski etnološki leksikon 2004: 526.

335

Ana Bobbera na mrliškem odru v domači hiši leta 1971. Oder je obdan z rdečim cvetjem, navadnimi in turškimi nageljni, pred odrom pogrnjena mizica z dvema paroma enakih vaz z nageljni, križem, svečnikoma s prižganima svečama in stekleno posodico z blagoslovljeno vodo ter pušpanovo vejico. Fotografija je last Petra Bobere.

otroških smrtih, vedno pripravili. Pred drugo svetovno vojno so sedmine manj, po vojni pa bolj pogosto prirejali v gostilnah, v Loki pri Ježu in pri Jenčiču. Tedaj so pokojnikovi domači naročili obed (narezek ali pa tudi kuhano hrano, obaro ali kosilo z juho, pečenko, govedino, krompirjem in solato, s tem da so kmečki ljudje pogosto od doma prinesli v gostilno pripravit surovo meso) za vnaprej dogovorjeno število oseb. Govedino so tudi že v drugi polovici 19. stoletja pripravljali le kot praznično jed ali kot iz prve roke sporoča loški župnik v tistem času, »govejega mesa le ob velikih praznikih ali pri posebnih priložnostih zavžijejo, n. p. pri ženitninah ali pri sedminah« (Ripšl, Uvod: 8). Udeležencev sedmine je bilo pred drugo svetovno vojno navadno po 30–50. To so bili poleg grobokopa (grobarja), nosačev, pevcev ali godbenikov samo ožji člani družine ali širše sorodstvo in znanstvo. Vabili so jih takoj po pogrebu osebno ali pa en drugemu naročali, koga naj še povabijo. Niso


336

Litoželezen nagrobni križ črne barve s Kristusom srebrne barve – eden redkih na loškem pokopališču. Stoji na severnem delu pokopališča, vstavljen je v kvadrast, grobo obdelan kamen. Na štirikotni tablici je z belo barvo s pisano pisavo prostoročno napisano: Perdih/Johana/1879–1912. Pred križem je preprost grob, omejen z betonskim okvirjem, gredica je zasajena z mačehami. Foto: I. Počkar, 2. 3. 2007.

Nagrobnik s prirezanim vrhom in pritrjeno ovalno porcelanasto fotografijo pokojnika na severozahodnem delu loškega pokopališča z vklesanim napisom: Tukaj počiva/Karl Horjak/*31. 10. 1904 +22. 4. 1933/Blagor mladencu,/ki v gospodu zaspi,/ ker v slavi nebeški/se tam prebudi./Žalujoča rodbina,/Horjak-ova! Foto: I. Počkar, 25. 4. 2006.

Jugozahodni del pokopališča z nagrobnikom – kapelico Zupančičevih v Šentjurju na Polju. Na drugi strani pokopališkega zidu sta vidna ajhker (kašča), gospodarska stavba in stanovanjska hiša družine Fabjančič, p. d. pri Medvedovih. Foto: I. Počkar, 8. 5. 2007.


se zadržali dolgo, ker je popoldne večina odpotovala z vlakom. Številnejši so po pogrebu povabili sorodnike domov in jih tam pogostili, naprošene (grobarja in pogrebce) pa isti čas v gostilni. V navadi je bilo pripravljanje domačega peciva, ki so ga ponudili že med slovesom od umrlega v domači hiši (zadnja desetletja v mrliški vežici), po pogrebu doma ali na sedmini v gostilni, kjer so ga gostilničarji iz solidarnosti do žalujočih dovolili ponuditi gostom po obedu. Nekateri so v gostilno na sedmino prinesli tudi pijačo, za pospravljanje pa jim je gostilničar nato nekaj malega zaračunal: »Saj nismo zmeraj samo gledali na dobiček. Smo tudi malo skozi prijateljstvo gledali na take stvari« (TZ/Gorišek: 18). Sedmine so pripravljali vsaj že v drugi polovici 19. stoletja takoj po pogrebu; če pa so jo naredili na kakšen drugi dan, se je začela ob treh ali štirih popoldne ali ob večni luči.511 Na sedmini je bil tedaj govornik mož, ki je že pred pogrebom jemal slovo namesto mrliča. (Ripšl, Posebne navade: 30) Jedilnik na sedmini se je v 60. letih 19. stoletja razlikoval od sto let kasnejšega zlasti po žlikrofih.512 Postregli so še z govejo juho z rezanci, govedino s kislim hrenom ali solato, smetanovo, orehovo ali špehovo potico, kruhom in vinom. Pri premožnejših je sedmina trajala tudi po dva dni in je veliko stala. Vsak udeleženec je s seboj odnesel četrt hlebca kruha in kos šarklja, tako da so za sedmino tudi po štirikrat pekli kruh in zanj porabili najmanj po štiri mernike513 moke. Zanimivo šego za sedmino na pokojnikovem domu, ki je bila sredi 19. stoletja še živa med prebivalci loških hribovskih vasi, je nadrobno opisal loški župnik Dragotin Ferdinand Ripšl, človek z izjemnim posluhom za duhovno kulturno dediščino in etnologijo. Ko so po prvi molitvi použili meso in začeli z molitvijo treh rožnih vencev in litanij matere božje, so namreč prižgali blagoslovljeno svečo (ali voščeni zvitek) na vogalu mize, ki je gledal v smeri nekdanjega pokojnikovega mrliškega odra. Tam je stal tudi bokal vina in kozarec. Po vsakem rožnem vencu so vse skupaj prestavili na drug vogal. Drugi je bil na vrsti tisti, obrnjen proti soncu, in nato še sosednji vogal. Po tretjem rožnem vencu in 511 »Abendgeläute: večno luč zvoni,” torej ob večernem zvonjenju. Za pojasnilo se najlepše zahvaljujem mag. Francetu Baragi in Jakobu Müllerju. 512 Žlikrafi: nadev iz ohrovta, drobno zrezanega mesa in zdrobljenega krompirja, skuhan v smetani in začinjen, zavit v tenko testo (Ripšl, Posebne navade: 31). 513 En mernik je približno 33 kilogramov.

litanijah so iz dveh koščkov voščenega zvitka napravili križec, zavihali kvišku vse štiri konce, jih prižgali in takšno štirikratno luč skupaj z bokalom vina in kozarcem postavili na klop za peč. Tam so klečali in molili berači del rožnega venca, vse dokler luč ni dogorela, nato pa popili vino. V drugih loških krajih so sedmino na pokojnikovem domu obhajali z molitvijo petih očenašev in češčenih Marij; molili so sede za mizo, kjer so nadaljevali z obedom. Sledile so številne zdravice in petje, da so bili nazadnje »še tako dobre volje, kakor da bi ženitvansko veselico obhajali« (Ripšl, Posebne navade: 31). Z izjemo kakšne premožnejše družine objavljanje osmrtnic v časopisih ni bilo v navadi. Pri potomcih beneških zidarjev pa še hranijo poslovilno časopisno vest o materini smrti leta 1971, ki si jo je sin izrezal za spomin in se glasi: »Slovo od Ane Bobbera. Ločani so se te dni poslovili od Ane Bobbera iz ugledne družine Beneških Slovencev, ki so se naselili v Loki v času, ko so tam gradili cesto in železnico.« Urejanje in obiskovanje grobov Premožnejši iz drugih krajev so za grob svojih bližnjih, pokopanih v Loki, poskrbeli tudi na daljavo. Iz dopisov v loškem župnijskem uradu je razvidno, da so večkrat spraševali o višini pristojbine, da grob njihovega sorodnika ne bi bil prekopan, ali pa so pošiljali naročila za ureditev nagrobnikov, kot na primer leta 1902 advokatova žena Josipina Srebre iz Brežic. Tudi glede groba svojega sina, 11-letnega Oskarja Teichtmana, ki je se je utopil leta 1905 v Savinji v Celju in so ga našli v Brišah, je oče pisal župnijskemu uradu v Loko in prosil za križ in cvetlice na sinov grob na račun brata Arturja z Dunaja, čez leto dni pa da želi prepeljati truplo v Celje. Župnik mu je odgovoril, da preprost križ že stoji, za cvetlice pa ni pravi čas. Pogrebne stroške so na njeno željo sporočili stari materi Jeny Teichtman iz Celja514 (Opravilni zapisnik, 30. 7. 1906). Okrasitev Potočinovega groba na loškem pokopališču je leta 1915 iz vojske po pošti plačal Davorin Weingerl, nakar so 24. oktobra položili na grob suh venec, naslednji dan pa še svežega (Opravilni zapisnik, 12. 2. 1915).515 514 Opravilni zapisnik 1904–1914. Župnija Loka pri Zidanem Mostu. Vel.: 250 x 400 x 17 mm. Hrani ŽU Loka pri Zidanem Mostu. 515 Opravilni zapisnik, 1915–1935. Vel.: 250 x 400 x 35 mm. Hrani ŽU Loka pri

337


Skrb za grobove je bila pred drugo svetovno vojno večinoma omejena na enkrat letno temeljitejše čiščenje grobnega mesta, zato je pokopališče pred drugo svetovno vojno in še vsaj tri desetletja po njej zaradi plevela in nepokošene trave kazalo temu primeren videz. Podobno kot v Loki je bilo tudi na drugih slovenskih pokopališčih, na primer v Dobrepolju: »Še v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni je bilo mogoče zaznati precej manj skrbi za grobove.« (Novak 2005: 181) Današnje šentjursko in druga loška pokopališča so čista in urejena, vendar so domala povsem izgubila podobo stare nagrobne dediščine, česar se nekateri vprašani zaveda-

338

1917) pa Julčka (u. 1926). Tako da se potlej spominjam, da smo kar nageljčke okoli imeli, take viseče nageljčke, binkoštne nageljčke. Tisto je bilo okrog in največ jih je bilo. Da bi bilo spomenikov, pa ne. Mi smo imeli lesen križ. Potlej, ko so pa že starši od moža umrli, potem so bili pa že spomeniki.« (TZ/Jurgl: 14) Skoraj pri vseh hišah so za na grobove vzgajali domače krizanteme mraznce, bele, roza ali rdečevijoličaste barve. Gojili so mnogocvetne, tisti, ki jim rastejo na vrtovih še sedaj, jih redčijo, da bi se manj cvetov lepše razvilo. Danes pogosto kupijo kar ikebano. Tudi še po vojni so nosili na grob in dali tam v vazo le mraznce s pušpanom. Običajno so pred vsemi svetimi – dnevom mrtvih – nekaj novega nasadili na grob, navadno mačehe, kar počnejo še danes. Grobove danes temeljiteje urejujejo tudi, da ne bi kvarili videza pokopališča in imeli zadrege pred obiskovalci: »V nedeljo veliko ljudi pride in vsak gleda, da je takrat malo bolj urejeno. Jaz tudi zdaj velikokrat v nedeljo nesem sveče, pa zmeraj koga … (srečam – op. p.) Kako je bilo včasih zapuščeno! Zdaj pa vsak gleda, da je nekako očiščeno, pa da so nekako ene rožice nasajene.« (TZ/Gorišek: 20) Boljši gmotni pogoji in potrošniška miselnost sta dobili svoj izGrobnice in večji nagrobniki ob zahodni meji loškega pokopališča, z napisi obrnjenimi raz tudi na počivališču rajnih (Novak proti vzhodu. V ozadju je na hribu cerkev Sv. Duha na Čelovniku. Foto: I. Počkar, 2. 3. 2005: 181). V primerjavi z nekdanjim 2007. običajnim prinašanjem rož z domajo: »Zdaj je strašno lepo zrihtano. Stare nagrobnike so čega vrta so danes tudi grobovi Ločanov, zlasti na najvse stolkli, pa tiste železne križe – prej so bili križi, ne. bolj obiskane vse svete, napolnjeni s kupljenim cvetjem Saj en pa še je, ne? Medvedov je. Včasih so bili skozi ti in manj z domačim, čeprav posamezniki imenujejo kukriži. Pa samo taki križi. Jaz sem bila v Avstriji na enem pljene krizanteme »umetne« in imajo raje »naravne« dopokopališču, imajo še zdaj take križe, ja, same take kri- mače. V odnosu do oblike današnjega spomina na mrtve s številnimi svečami na dan mrtvih so kritični, ker že so imeli.« (TZ/Novak Helena: 26) Križe iz različnega gradiva so si postavili na grob gle- naj bi videz ne prinašal večjega pokoja umrlih: »Takole de na premožnost: bogati železne (večnost), manj pre- ko grem, rečem, da ljudje kar pretiravajo. Jaz nesem eno možni in siromašni lesene (minljivost). Oprema grobov svečo, eni jih imajo, kot da hočejo s tem razkazati – saj s je bila na loških pokopališčih preprosta, največ je bilo tem niso pokojniku ne vem kaj naredili … Se mi ne zdi lesenih križev, zatem železnih, malo kamnitih spome- tako najbolj pametno, da tam kažeš, koliko sveč si dal, nikov, prinašali ali zasajali so povečini le rože z doma- ali pa da si s tem do pokojnika bolj čustven, ali kaj, ne.« čega vrta: »Meni je sestra kmalu umrla, ne, Micika (u. (TZ/Gorišek: 19) Redki so pred drugo svetovno vojno in desetletje ali dve po njej tedensko skrbeli za urejenost grobov: »Ponavadi se je šlo ob sobotah na grob, ne med Zidanem Mostu.


tednom. Ob sobotah se je malo oplelo in uredilo. Ko sem bila še majhna, se spomnim, da sem morala zmerom gor ob sobotah s sestrično Vido, da sva to naredili. To je bilo kot običaj. Drugače pa takrat in tudi še po drugi svetovni vojni niso ljudje veliko hodili, skozi je to bilo tako. Takrat je bilo bolj zapuščeno, mogoče so bile kakšne tri družine, ki so tako hodile, da so to urejevale« (TZ/Čobanovič: 20). V navadi je bilo, da so na loškem pokopališču urejanje grobov kot lažje opravilo starši določali otrokom: »V glavnem smo to delali otroci, da smo to uredili. Taki, osem let stari otroci pa do trinajstega leta, smo domače grobove urejali« (TZ/Bobera: 28). Za razborsko pokopališče se vprašani ne spominjajo, da bi otroci ali odrasli med letom skrbeli za grobove. Tudi drugod skrb za grobove ni bila vedno zgledna. Na šentjursko pokopališče, kamor so večinoma nosili pokopavat vaščane z Brega in Šentjurja – umrlih niso nosili, ampak pripeljali samo iz najbolj oddaljenih hiš na Bregu in v Dobovcu – so »Brežáni prinesli mrliča, pa so ga tukaj pozabili – niso potem nič več prišli, niso nič grobov rihtali. Je bila taka zel (plevel – op. p.), pa so rekli, da so prinesli, pa da so tukaj pozabili. Ja, tku je blu« (TZ/Novak Helena: 25). Tudi po pogrebu so na grobove polagali le kakšen šopek in venec, manj pogosto so prižigali sveče, ki so bile navadne, tanke in bele barve. Danes se vprašani zgražajo nad količino sveč, ki jih prižigajo na grobovih, a vendar je močno v navadi, da jih v primeru smrti redno tudi sami po nekaj darujejo. Vencev, ki so bili pred drugo svetovno vojno in po njej večinoma doma narejeni ali pa tudi kupljeni v Radečah in Sevnici, ne poklanjajo več, »kakšen šopek se da, ni več tistih groznih vencev. Ali pa ikebane« (TZ/Gorišek: 17). Posamezniki grobove opuščajo, ker so se odselili in ne morejo več skrbeti zanje, nekateri pa gredice na grobovih zapolnijo s kamnito ploščo, da je z oskrbovanjem manj dela. Večina jih grobove svojcev obiskuje dosti pogosteje kot v preteklosti, le nekateri so že od nekdaj redni obiskovalci pokopališča: »Grem na pokopališče vsakokrat, kadar pridem v Loko. To mi pomeni spomin na moje starše, sorodnike, spoštovanje do njih, meni pa to dá zadoščenje, da sem nekaj dobrega naredil za njihovo dušo in spomin – da jih imam stalno v spominu. Ker tudi to nekaj pomeni, da jih imaš stalno v spominu ali si jih pozabil. Skozi sem rad hodil. Pa nesem svečo« (TZ/Jenčič: 40).

Priprošnje za zdr avje, molitev za srečno smrt in za r ajnke Razumljivo je, da so bili prebivalci v odmaknjenih krajih brez zdravstvene oskrbe odvisni od ljudskega znanja, da so si ob bolečinah in v stiski sami pomagali. Tako so npr. zaustavili krvavitve, izpulili boleč zob, naravnali zlomljen ud, si pripravili obkladke, kopeli, mazila. Za zdravljenje bolezni notranjih organov so uporabljali predvsem zdravilna zelišča in druge rastline.516 Vendar pa ljudsko zdravilstvo pogosto ni dovolj uspešno pomagalo k ozdravljenju, niti ne pri vseh boleznih. Zato so se, posebno pred smrtno nevarnimi boleznimi, zatekali k veri in zaupanju v Božjo pomoč, k molitvi in verskim obredom, tudi procesijam z molitvijo »za rešenje iz smertne nevarnosti« (Ripšl, Dnevnik: 83). Po ustnem izročilu naj bi v zahvalo za uslišano prošnjo za ozdravljenje loška graščakinja dala na trgu pred graščino postaviti visoko kapelo s kipom Brezmadežne device Marije, ki gleda proti graščini (TZ/Jenčič: 38). Po drugem viru (Orožen 1881: 452) je kapelo pred graščino postavil leta 1732 župnik Killau pl. Ehrenstein. Tudi nekatere druge kapele so bile priprošnijske, za zdravje bolnikov kapela Matere Božje ob cesti iz Loke, ki jo je postavil posestnik Bobera iz Loke, priseljen iz kraja Bardo (it. Lusevera). Kapelica, blagoslovljena 19. novembra leta 1899, »se je zelo priljubila ljudem, in ker vsako noč tam luč gori so tudi pridno v pušico metali in ta okoliščina je bila kriva, da so hudobneži dvakrat v pušico vlomili in denar pokradli brez da bi se bilo zvedelo, kdo je bil,« opisuje kronist v loški topografiji (Topographia Parochie in Laak: 143). Pred drugo svetovno vojno in še nekaj časa po njej so hodili molit za zdravje h kapelam v domači vasi – vsaj trem so rekli »kapela v pól«, ker so na polju – v skupinah so hodili molit v Račico h kapeli Marije Roženvenske in v Loko h kapeli Matere Božje, posamič pa so za zdravje molili (in prosijo za zdravje še danes) v Šentjurju pri kapeli Lurške Marije, last družine Novak (TZ/Novak Ivanka: 62) Skupina, ki jo je pri molitvah Križevega pota in litanij vodil eden od moških vaščanov, se je odpravila molit ob večerih po kmečkih opravilih. Molili so za zdravje vseh ali namensko za bolnega posameznika, ki so ga imenovali ali 516 Zvonka Zupanič Slavec, Pomen zdravnika in vloga zdravstva v času dr. Štefana Kočevarja (1808–1883). Medikohistorična rubrika. http://www.vestnik. szd.si/st07-1/st07-1-61-70-2.htm, 17. 8. 2007. Več o ljudskem zdravljenju, zdravstveni kulturi, boleznih in smrti glej v knjigi Marije Makarovič Zdravje je največje bogastvo. Zdravstvena kultura slovenskega prebivalstva v kmečkem okolju od Zilje do Podjune v 19. in 20. stoletju (v tisku). Za vpogled v njen rokopis se toplo zahvaljujem kolegici dr. Mariji Makarovič.

339


340

pa tudi ne. Če je ozdravel, so molili še po nekajkrat; kadar pa je umrl, so prenehali. Za zdravje so župljani že od nekdaj molili tudi po papeževem naročilu, na primer leta 1854, ko so bile poleg povečanja Marijinega čaščenja določene splošne molitve, »tudi, da bi ljubi oče nebeški pretečo nam nevarnost, vojske in kolere, milostljivo od nas odvernil« (Ripšl, Dnevnik: 116). Ko je leta 1855 v Loki hudo razsajala kolera, so 26. avgusta, v mesecu, ko je bolezen ugonobila največ ljudi, v župnijski cerkvi pred izpostavljenim sv. rešnjim telesom molili rožni venec, »da bi po milosti božji kužna bolezen nehala« (Ripšl, Dnevnik: 120). Po tednu dni je še danes v navadi, da se spomnijo na pokojnega, ko sedmi dan po njegovi smrti zanj plačajo mašo. Pri marsikateri hiši so imeli na steni za vhodom pritrjen kropivček z blagoslovljeno vodo, da so se vsak večer in vsako jutro pokrižali, zjutraj pa tudi prosili za srečen dan z besedami »Bog daj srečen dan«. Nekateri starejši to počno še danes. Molili so in še molijo za zadnjo uro, da bi umrli brez vsega hudega: »To še jaz zdaj molim, očenaš, pa prosim Marijo in Jezusa za srečno smrt. Se priporočam Materi božji. A, to pa še zdaj!« (TZ/Perdih: 53) Prav tako so ob vsaki molitvi imeli navado prositi za pokojne, kar počno še danes. Rajnke, za katere molijo, imenujejo, in ob tem ponavljajo besede »Gospod usmili se vernih duš«. Sredi 19. stoletja so pri hišah, v katerih celo leto niso imeli nobenega mrliča, domači še posebej molili ob zvonjenju za verne duše na predvečer vseh svetih. Molitev so namenili umrlim sorodnikom in vernim dušam v vicah. Zjutraj in zvečer na dan vseh svetih so nato molili še za verne duše in tedaj so po vseh loških hišah pripravili boljšo večerjo. (Ripšl, Posebne navade: 32) Prvo nedeljo po prazniku sv. Uršule (21. oktober) so loške matere z majhnimi otroki odhajale na priprošno božjo pot za zdravje otrok na Brunk (tam sta bili cerkvi sv. Matere Božje in sv. Treh kraljev). Matere so dojenčke nosile v lesenih kadunjah in so lahko prišle na Brunk, če so z brodom prečile Savo. Leta 1733 pa jih je šlo preveč naenkrat »na pruko, da sta čolna vodo zajela in se utopila; nekaj otrok so na Kumpolskem brodu ulovili, ki so do tam v kaduncah priplavali,« je zapisal o nesreči kronist. (Ripšl, Dnevnik: 41) V krstni knjigi piše, da se je tedaj utopilo okoli 40 potnikov broda, torej dojenčkov in mater. Na božjo pot na Brunk so hodili tudi še po prvi svetovni vojni, ko so se s štajerske strani na kranjsko prepeljali s pruko (brodom), katere lastnik je bil Ločan Simončič, p. d. pri Čuoti. Ločani so se za zdravje otrok vsaj še v drugi polo-

vici 19. stoletja zatekali k čarajočim ravnanjem; otrokova mati je pri vpeljevanju otroka proti božjasti podkadila z dimom upihnjene sveče in darovala denar, proti glavobolu je za oltarjem trikrat potrkala z otrokovo glavico, proti zobobolu pa ga je okoli ust namazala z oljem iz večne luči. (Ripšl, Posebne navade: 3) Zaradi veliko različnih bolezni, ki so tedaj razsajale po župniji, so bile leta 1831 v Loki štiri nedelje po binkoštih takšne priprošne procesije (Ripšl, Dnevnik: 83). Pomagali so si z vero in zaupanjem v Božjo pomoč tudi sami. Na polju pri Šentjurju stoji kapelica z Marijo, ki so jo (po kraji lesenega kipa) zamenjali z novim kipom Marije. Še danes ljudje ob njej prižigajo sveče, ker verjamejo v Marijino pomoč. Kapelico je dal zgraditi Andrej Novak, p. d. Kovač, ki se je k postavitvi zagovoril ob bolezni noseče žene, za katero je že kazalo, da bo z nerojenim otrokom vred umrla. Ko je po priprošnji novembra leta 1910 srečno rodila – kasneje je imela še v pozni rodni dobi dva otroka od desetih – je mož zaobljubo izpolnil, zgradil kapelico in naročil kip Marije, kot je bilo ime tudi njegovi zdravi novorojenki. Marijin kip je leta 1911, takoj po svojem prvem svetem obhajilu in še v obhajilni obleki, slovesno nesla v kapelico novorojenkina starejša sestra Pavla, rojena leta 1898. Zdravje matere in deklice je bilo obilno izprošeno – Marija, kasneje poročena Kajtna v Rimske Toplice, je doživela dobrih 96 let starosti. (TZ/Novak Ivanka: 63) Skoraj sto let je kip stal na istem mestu. Nato je bil ukraden, lastniki pa so ga spet pridobili. Prostor v kapelici so zapolnili s kipom Marije iz cenejšega gradiva, prvotni leseni kip pa hrani v svoji dnevni sobi Novakova hči, sestra prevzemnice domače kmetije, ki ji je tako prav, »naj ima Marijo, si mislim, ona je bolj bolna, pa zmerom tiste sveče tam prižiga. Ima res tista Marija eno moč.« (TZ/ Novak Helena: 24) Tudi v preteklosti so se v priprošnjah za ozdravitev radi zatekali k veri in iskali Božjo pomoč. V molitve so redno vpletali prošnje za zdravje in za ozdravljenje bolnikov, naslovljene pa so bile na katerega od svetnikov, zelo pogosto na sv. Marijo. Zdravje so župljani skušali izprositi tudi s plačevanjem maš. Leta 1905, ko je razsajala griža, je »Jožef Mraz, kmet v Mrzlem Polju (Žirovnici) št. 12 za svete maše daroval 100 kron« (Topographia Parochie in Laak: 209), vendar pa ozdravljenja ni izprosil – za boleznijo so pokopali tri njegove otroke in nazadnje tudi njega. Za pokojne tudi danes plačujejo maše, najraje za obletnico smrti. Maše za umrle so navadno ob ponedeljkih, kar se je ustalilo po


misli iz srednjega veka, da se po kratkem odmoru trpljenja duš v vicah od sobote zvečer do ponedeljka zjutraj (v spomin na Kristusovo vstajenje) »vsak ponedeljek zopet začne trpljenje v vicah in naj bi se verniki zlasti ta dan spominjali umrlih« (Ušeničnik: 247).

VIRI IN LITER ATUR A INFORMATORJI Peter Bobera, r. 1932, Loka pri Zidanem Mostu 19, p. d. Bobera (prej pri Tomášk). Terezija Bobera, r. 1944, Razbor, Loka pri Zidanem Mostu 19. Dora Čobanovič, r. Potušek, 1937, Loka pri Zidanem Mostu 81. Marija Gorišek, r. Jež, 1925, Loka pri Zidanem Mostu 49, p. d. pri Jež (prej pri Krevl). Helena – Lenčka Novak, r. 1933, Šentjur 5, p. d. pri Kovač. Gabrijela – Elčka Jurgl, r. Simončič, 1916, Žirovnica 12, p. d. pri Moklavš. Janez – Ivo Jenčič, r. 1914, Loka 55, p. d. pri Brazu; Jakševa 12, Ljubljana. Marija Kostevc, r. Šostar, 1914; Račica 32, p. d. pri Šostarji; Aškerčeva 1, Brežice. Marija Perdih, r. Jurman, 1910, Račica 34. Ivanka – Ivica Rus, r. Novak, 1935, p. d. pri Kovač; Šentjur na Polju 24.

ROKOPISNI, TISK ANI IN SPLETNI VIRI, LITER ATUR A Closhemerle – Naravnost iz duše naj privre Beseda. E-dnevnik Milene M. http://www.ednevnik.si/entry. php?w=CLOSHEMERLE&e_id=26320, 2. 8. 2007. Dopisnica, 1883. Dopisnica loškega župnika Antona Gorečana D. Ferdinandu Ripšlu, tedaj župniku v Vidmu, 22. 2. 1883. Hrani Župnijski urad (ŽU) Loka pri Zidanem Mostu. Društvo za razvoj humanistike. Zofijini Ljubimci. http:// www.zofijini.net/oddaje_8_12_2004.htmlir, 24. 7. 2007.

341


342

Friedhofordnung für die röm. kath. Pfarre St. Helena in Laak, št. 220, 2. 12. 1895. Dokument hrani ŽU Loka pri Zidanem Mostu. Friedhofordnung und Totengräber-Instruktion – Pokopališki red in vodilo za grobarje, Marburg/Maribor 1903, s. 3. Hrani ŽU Loka pri Zidanem Mostu. Götsche Topographie, 20: 272, Laak – Bez. Herrschaft, 1843. Gradivo hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu, kopije gradiva za slovenski del Štajerske pa Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU v Ljubljani. Habinc Mateja, »Gresta v nedeljo popoldne na pokopališče?« O skrbi za grobove in njihovem obiskovanju na primeru brežiških pokopališč od tridesetih let 20. stoletja do danes. Ljubljana 2000. Harvard University Library. Chapman, John Jay, 1862–1933. Additional papers, 1804–1937. http://oasis.

harvard.edu:10080/oasis/deliver/~hou00307, 7. 6. 2007.

Inštitut za varovanje zdravja. Definicije. http://www.

ivz.si/index.php?akcija=podkategorija&p=55#s_ smrt, 2. 8. 2007.

Kaplansko pravo, Sv. Helena v Loki pri Zidanem Mostu, 1872, spisal Lovro Janžekovič, kaplan, idr. Hrani ŽU Loka pri Zidanem Mostu. Korrespondenzblatt für den katolischen Klerus Österreichs, št. 19, Dunaj 1908. Hrani ŽU Loka pri Zidanem Mostu. Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937. Krankheiten und Todesursachen. http://members.aol. com/hgurski3/lex1.htm, 11. 8. 2007. Kratko navodilo mrtvooglednikom, da ložje spoznavajo in pravilno zapisujejo smrtne vzroke. V: Drevesa, Časopis slovenskega rodoslovnega društva, december 2004, s. 73. http://www2.arnes.si/~krsrd1/Drevesa. pdf, 2. 8. 2007. Kušej Rado, Cerkveno pravo katoliške cerkve s posebnim ozirom na razmere v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, Ljubljana 1927. Lavretanske litanije. http://home.amis.net/ignacnav/ immaculata/moli/litanije.html, 31. 12. 2007. Lexikon: Alte Krankheiten. http://members.aol.com/ hgurski3/lex1.htm, 11. 8. 2007. Lipič dr. Fran Viljem, Bolezni Ljubljančanov, Ljubljana 2007. Litanije. http://sl.wikipedia.org/wiki/Litanije, 31. 12. 2007.

Makarovič Gorazd, Slovenci in čas. Odnos do časa kot okvir in sestavina vsakdanjega življenja. Ljubljana, 1995. Makarovič Marija, Zdravje je največje bogastvo. Zdravstvena kultura slovenskega prebivalstva v kmečkem okolju od Zilje do Podjune v 19. in 20. stoletju, 2007 (v tisku). Matos Urša, Čiščenje pokopališča. Odstranjeni več kot dvesto let stari nagrobniki. V: Mladina, 10. 1. 2005. Miserere (Medizin). http://de.wikipedia.org/wiki/ Miserere_(Medizin), 7. 3. 2007. Mrliška matična knjiga (v knjigo vezani prepis vseh letnikov) župnije Loka pri Zidanem Mostu od 1850 do 1941. Hrani Krajevni urad Loka, Upravna enota Loka pri Zidanem Mostu. Mrliška matična knjiga župnije Loka pri Zidanem mostu 1749–1784. INSCRIPTIO MORTUORUM & IN PAROCHIA LAKENSI SEPULTORUM AB ANNO 1770. Kath. Pfarramt in Laak Gemeinde Steinbrück. Sterbbuch Band I. Jahrgang 1749–1784. Hrani ŽU Loka pri Zidanem Mostu. Nerven-fieber, früher für Unterleibstyphus, torej trebušni tifus. Po: Meyers Blitz-Lexikon/0260.

http://de.wikisource.org/wiki/Meyers_BlitzLexikon/0260, 1. 8. 2007.

Notarsko pismo 1892. Hrani Helena Novak, Šentjur na Polju 5. Novak Anka, Slovo v Dobrepolju. V: Etnolog 15, Ljubljana 2005. Opravilni zapisnik 1904–1914. Župnija Loka pri Zidanem Mostu. Hrani ŽU Loka pri Zidanem Mostu. Opravilni zapisnik, 1915–1935. Župnija Loka pri Zidanem Mostu. Hrani ŽU Loka pri Zidanem Mostu. Organist in cerkvenik, 1. 4. 1922– . Hrani ŽU Loka pri Zidanem Mostu. Orožen Ignac, Das Bisthum und die Diözese Lavant, IV. Theil. 1. Das Dekanat Fraßlau. 2. Das Dekanat Tüffer. 1881. Hrani ŽU Loka pri Zidanem Mostu. Poglavje Župnija sv. Helene v Loki (s. 426–467) je iz nemščine prevedla Marica Kramberger, Lenart v Slovenskih Goricah. Pleteršnik Maks, Slovensko-nemški slovar, P–Ž, II, Ljubljana 1974. Počkar Ivanka, TZ (terenski zapiski), Loka pri Zidanem Mostu, maj 2006–september 2007. Register nepremične kulturne dediščine. http://rkd. situla.org/?uid=2375, 29. 7. 2007.


Ripšl Dragotin Ferdinand, Dnevnik Loške fare. 2. zvezek, od leta 1845 naprej. Nabral ino zapisal Dragotin Ferd. Ripšl, nekdanji loški župnik. Hrani Pokrajinski arhiv Maribor, D. F. Ripšl, AŠ 1. Ripšl Dragotin Ferdinand, Kronika vsakdanjih dogodeb ali Dnevnik loške fare. 1. sešitek. Nabral in zapisal Dragotin F. Ripšl, nekdanji loški župnik. Hrani Pokrajinski arhiv Maribor, D. F. Ripšl, AŠ 1. Ripšl Dragotin Ferdinand, Posebne navade v župniji Loka pri Zidanem Mostu. Zapisal Dragotin Ripšl, župnik v Loki, v »Kroniki fare sv. Helene v Loki«. Prepis. Hrani Pokrajinski arhiv Maribor, D. F. Ripšl, AŠ 1. Ripšl Dragotin Ferdinand, Uvod. Farani. Prepis. Hrani Pokrajinski arhiv Maribor, D. F., AŠ 1. Risba pokopališča pri sv. Heleni v Loki pri Zidanem Mostu, avtor Janez Gajšnik, župnik v Loki pri Zidanem Mostu med letoma 1744 in 1766. Original hrani ŽU Laško, fotografijo risbe pa ŽU Loka pri Zidanem Mostu. Rokopisni lističi, vstavljeni v knjigo Ignaca Orožna Das Bisthum und die Diözese Lavant, IV. Theil. 1. Das Dekanat Fraßlau. 2. Das Dekanat Tüffer. Von Ignaz Orožen, Lavanter Dom-Kapitular, 1881. Hrani ŽU Loka pri Zidanem Mostu. Sekcija za preventivno medicino – novice. http://www. spm.si/osekciji.html, 17. 8. 2007. Slovar slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana 1998. Slovenski etnološki leksikon, Ljubljana 2004. Slovenski medicinski e-slovar (spletni vir), Ljubljana 2004. Snoj Marko, Slovenski etimološki slovar, Ljubljana 1997. Tavčar Zora, Veter v laseh, Celje 1982. Topographia Parochie in Laak sub casarea archiparochia Tiberiensis districtu, scripta anno 1860 a parocho hujus loci Marco Peschnigg. Rokopis. Hrani ŽU Loka pri Zidanem Mostu. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Dictionary – M. http://www.pef.uni-lj.si/~markor/zbirkacbm. htm, 11. 8. 2007. Urlep France, Današnji pogled zdravnika splošne medicine na Lipičevo prakso in njegove bolnike. V: Lipič dr. Fran Viljem, Bolezni Ljubljančanov, Ljubljana 2007, s. 31–46. Ušeničnik Franc, Katoliška liturgika, Ljubljana 1933. Veliki slovar tujk, Ljubljana 2002.

Vrhovno sodišče republike Slovenije. Sodna praksa.

http://www.sodnapraksa.si/default.asp?k=doc_ content&baza=UPRS&oid=1581, 29. 7. 2007. Wikipedija: Tuberkuloza. http://sl.wikipedia.org/ wiki/Jetika, 2. 8. 2007.

Wolf Anton Alois, Deutsch-slovenisches Wörterbuch, Ljubljana 1860. Zdravnik družinske medicine v službi mrliškopregledne službe. http://med.over.net/javne_datoteke/novice/

datoteke/11854-Zdravnik-DM-mrliski-preglednik. ppt#282,19,OPREMA, 2. 8. 2007. Vleka vlakov. http://bojan.dremelj.info/zidani_ most/, 18. 1. 2008.

Zupanič Slavec Zvonka, Pomen zdravnika in vloga zdravstva v času dr. Štefana Kočevarja (1808–1883). Medikohistorična rubrika. http://www.vestnik.szd.si/ st07-1/st07-1-61-70-2.htm, 17. 8. 2007. Župnija sv. Antona Padovanskega, Ljubljana Vič: Bolniško maziljenje. http://zupnije.rkc.si/ljvic/?id=95&fmod=13, 2. 9. 2007.

343







Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.